Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Spoštovani, Samuel H. Miller je v knjigi Dilema sodobne vere napisal zgodbo o komedijantu Karlu Valentinu. Na odrski sceni je stopnišče v temi, nanj pa pada le snop svetlobe z ulične svetilke. Valentin hodi naokrog in obupno nekaj išče. Čez čas ga policist vpraša, kaj je izgubil, Valentin pa pove, da išče ključ od svoje hiše. V iskanju se mu pridruži policist, a ker ničesar ne najdeta, Valentina vpraša, ali je prepričan, da je ključ izgubil ravno tam. Valentin mu prizna, da je ključ izgubil drugje, a da ga na tistem kraju ne išče zato, ker tam ni svetlobe, ampak le tema. Med branjem zgodbe sem pomislil, da Boga iščem na napačnih krajih in na napačen način. Iščem ga v luči, izgubljam pa ga v temi. Boga ne morem vedno videti jasno. Viden je posredno, na način, ki ga celo utajuje. Boga ni težko videti v snopu svetlobe, ko mi gre dobro. Težko ga vidim v temnih krajih, ko gre za zloglasne zapore, tovarne smrti, lačne dojenčke v deželi Burundi, od bomb pohabljene otroke v Kambodži, prisilno prostitucijo otrok, otroško pornografijo, trgovino z ljudmi, poskuse na ljudeh, sadistične zločine iz zabave, ekološki kriminal … Samo na enem mestu je v muzeju genocida vidnih 40.000 kubičnih metrov še ohranjenih čevljev, ki so jih nacisti pobrali jetnikom, ko so prispeli v taborišče smrti. Krščanska vera lahko razreši zadrego, ker pozna odgovor. Smrt je predmet spoznanja. Smrti ne moremo spoznati, ne da bi jo vzljubili. Ne gre za njeno zanikanje, ampak za njen odnos do Stvarnika Življenja, ki je najvišje dobro. Ne gre za vprašanja, ampak za odgovor, ki je Kristus – vstajenje in življenje. Nihče ni kriv za Kristusovo smrt, ne Judje ne Rimljani, saj ne gre za krivdo, ampak za izročitev. Kristus si življenja ni pustil vzeti, temveč ga je izročil (dr. Anton Mlinar). Izročitev je edini odgovor na postavljeno vprašanje. S tem so razrešena tudi vprašanja etike – vedeti, kako pravilno živeti in kako pravilno umreti. Ko stokajoče kričim v nebo in sprašujem, ali je Oče v nebesih, se mi dozdeva, da mi nebo odgovarja, da je naslovnik neznan. Naslovnik postane znan, če v naslovu napišem – Jezus Kristus.
Spoštovani, Samuel H. Miller je v knjigi Dilema sodobne vere napisal zgodbo o komedijantu Karlu Valentinu. Na odrski sceni je stopnišče v temi, nanj pa pada le snop svetlobe z ulične svetilke. Valentin hodi naokrog in obupno nekaj išče. Čez čas ga policist vpraša, kaj je izgubil, Valentin pa pove, da išče ključ od svoje hiše. V iskanju se mu pridruži policist, a ker ničesar ne najdeta, Valentina vpraša, ali je prepričan, da je ključ izgubil ravno tam. Valentin mu prizna, da je ključ izgubil drugje, a da ga na tistem kraju ne išče zato, ker tam ni svetlobe, ampak le tema. Med branjem zgodbe sem pomislil, da Boga iščem na napačnih krajih in na napačen način. Iščem ga v luči, izgubljam pa ga v temi. Boga ne morem vedno videti jasno. Viden je posredno, na način, ki ga celo utajuje. Boga ni težko videti v snopu svetlobe, ko mi gre dobro. Težko ga vidim v temnih krajih, ko gre za zloglasne zapore, tovarne smrti, lačne dojenčke v deželi Burundi, od bomb pohabljene otroke v Kambodži, prisilno prostitucijo otrok, otroško pornografijo, trgovino z ljudmi, poskuse na ljudeh, sadistične zločine iz zabave, ekološki kriminal … Samo na enem mestu je v muzeju genocida vidnih 40.000 kubičnih metrov še ohranjenih čevljev, ki so jih nacisti pobrali jetnikom, ko so prispeli v taborišče smrti. Krščanska vera lahko razreši zadrego, ker pozna odgovor. Smrt je predmet spoznanja. Smrti ne moremo spoznati, ne da bi jo vzljubili. Ne gre za njeno zanikanje, ampak za njen odnos do Stvarnika Življenja, ki je najvišje dobro. Ne gre za vprašanja, ampak za odgovor, ki je Kristus – vstajenje in življenje. Nihče ni kriv za Kristusovo smrt, ne Judje ne Rimljani, saj ne gre za krivdo, ampak za izročitev. Kristus si življenja ni pustil vzeti, temveč ga je izročil (dr. Anton Mlinar). Izročitev je edini odgovor na postavljeno vprašanje. S tem so razrešena tudi vprašanja etike – vedeti, kako pravilno živeti in kako pravilno umreti. Ko stokajoče kričim v nebo in sprašujem, ali je Oče v nebesih, se mi dozdeva, da mi nebo odgovarja, da je naslovnik neznan. Naslovnik postane znan, če v naslovu napišem – Jezus Kristus.
Piše Simon Popek, bere Igor Velše. V Ljubljani na Resljevi ulici stoji stara hiša z meščanskimi stanovanji; v enem izmed njih je večino dvajsetega stoletja živela družina avtorja knjige Enfilade: življenje stanovanja. Z ene strani se vidi na ljubljanski grad, z druge na Kamniške Alpe. Po stopnicah si se vzpel v stanovanje, kjer je del mladosti preživel tudi Miloš Kosec, danes arhitekt in poznavalec zgodovine urejanja interierjev, ki je pričujočo knjigo – izvrstno kroniko dvajsetega stoletja, ki združuje osebne, teoretske in zgodovinske vidike življenja v skupnih prostorih – napisal na podlagi zapiskov, ustnega izročila družinskih članov in seveda lastnih izkušenj. Knjiga je nujno tudi osebna, poudarja avtor v prologu, kar me je takoj napotilo k še eni »stanovanjski kroniki« druge polovice dvajsetega stoletja, dokumentarcu Mile Turajlić Druga stran vsega. V njem je režiserka v središče postavila staro meščansko stanovanje v središču Beograda, ki je bilo po drugi svetovni vojni, v času nacionalizacije, razdeljeno na dva dela. Dvoje vrat so komunisti zapečatili, na strani režiserkine mame je stal kavč, na drugi strani pa omare njene sosede, ki se tudi v letih po razpadu Jugoslavije ni odselila. Mila Turajlić je skozi pripoved o razlaščenemu stanovanju opisala zgodbo nekega časa in prostora, čas komunizma, ki materi kot univerzitetni profesorici ni bil naklonjen, razpadanje skupne države, dvig srbskega nacionalizma, čas Miloševića, revolucijo leta 2000 in ponoven dvig nacionalizma po volitvah leta 2015. Knjiga in film skratka ponujata perfekten dvojček na temo življenjske in sociopolitične dinamike. Koščeva knjiga na stodvajsetih straneh seveda ponuja kompleksnejši pogled v meščansko stanovanje na Resljevi; kot veleva naslov, obravnava fenomen enfilada, arhitekturne iznajdbe baroka in njegovega osrednjega bivanjskega motiva, ki je tedanji aristokraciji ponudila večjo zasebnost. Enfilade pomeni sosledje prostorov, nanizanih z vratnimi odprtinami v ravni liniji, in če človek stoji na enem koncu stanovanja in zre skozi serijo odprtih vrat, se mu nakazuje ponavljajoče se zaporedje, t.i. mise en abyme oziroma »zdrs v neskončno«. V 17. stoletju, ki je hodnike poznalo le v samostanih in na arkadnih dvoriščih, je enfilade pomenil osnovno organizacijo prvih stanovanj. Preživel je več revolucij, bivanjski ideal je v 19. stoletju prevzelo meščanstvo in ga po svoji meri nekoliko demokratiziralo, po industrijski revoluciji pa se je gradnja interierjev še bolj industrializirala. V 20. stoletju je enfilade izgubil svojo vlogo, čeprav je ponujal nekaj unikatnega. Tako kot je unikatna pričujoča knjiga, mešanica družinske kronike in socialne politične zgodovine. Kosec navaja kopico zgodovinskih referenc, pomen enfilada prek baročnih dvorcev in Versaillesa odpelje do pariške komune in Haussmanovega preoblikovanja urbanizacije Pariza v 19. stoletju, še prej se ustavi pri sončnem kralju in izpostavi rokokojsko revolucijo, ko so arhitekti v čutnem stopnjevanju iz enega prostora v drugega odkrili potencial erotičnega zapeljevanja, zgodovinsko popotovanje pa konča z zadnjim radikalnejših posegom v koncept enfilada, ki se je z razlaščanjem in drugačno vrsto družbene solidarnosti po drugi svetovni vojni, vsaj pri nas, uveljavil z utesnjevanjem oziroma delitvijo stanovanj na več enot. A bo vseh teh brez dvoma zanimivih in informativnih detajlih knjiga ne bi bila neodložljiva, če bi umanjkala družinska razsežnost in intimni pogled na stanovanje na Resljevi, ki je v dvajsetem stoletju gostilo – in preživelo – kopico družinskih članov, začasnih priseljencev, nacističnih racij, prisilnih sobivanj, redistribucijo materialnih dobrin in postopno praznjenje stanovanja. Nikoli ni nikomur idealno ustrezalo, pravi avtor, vedno je bilo za nekoga nepraktično, a se je – vsem pomanjkljivostim navkljub in ob vseh mogočih spremembah v družbenih razmerah – izkazalo za izjemno prilagodljiv in vitalen organizem. To je, kot pravi Kosec, manifest drugačnemu načinu bivanja, kot ga poznamo danes. Enfilade je bil dolgo časa bolj kot prostor funkcionalnih opravil prostor gibanja in telesnega doživljanja – dveh lastnosti, ki smo ju v sodobnem bivališču popolnoma podcenili.
Piše Simon Popek, bere Igor Velše. V Ljubljani na Resljevi ulici stoji stara hiša z meščanskimi stanovanji; v enem izmed njih je večino dvajsetega stoletja živela družina avtorja knjige Enfilade: življenje stanovanja. Z ene strani se vidi na ljubljanski grad, z druge na Kamniške Alpe. Po stopnicah si se vzpel v stanovanje, kjer je del mladosti preživel tudi Miloš Kosec, danes arhitekt in poznavalec zgodovine urejanja interierjev, ki je pričujočo knjigo – izvrstno kroniko dvajsetega stoletja, ki združuje osebne, teoretske in zgodovinske vidike življenja v skupnih prostorih – napisal na podlagi zapiskov, ustnega izročila družinskih članov in seveda lastnih izkušenj. Knjiga je nujno tudi osebna, poudarja avtor v prologu, kar me je takoj napotilo k še eni »stanovanjski kroniki« druge polovice dvajsetega stoletja, dokumentarcu Mile Turajlić Druga stran vsega. V njem je režiserka v središče postavila staro meščansko stanovanje v središču Beograda, ki je bilo po drugi svetovni vojni, v času nacionalizacije, razdeljeno na dva dela. Dvoje vrat so komunisti zapečatili, na strani režiserkine mame je stal kavč, na drugi strani pa omare njene sosede, ki se tudi v letih po razpadu Jugoslavije ni odselila. Mila Turajlić je skozi pripoved o razlaščenemu stanovanju opisala zgodbo nekega časa in prostora, čas komunizma, ki materi kot univerzitetni profesorici ni bil naklonjen, razpadanje skupne države, dvig srbskega nacionalizma, čas Miloševića, revolucijo leta 2000 in ponoven dvig nacionalizma po volitvah leta 2015. Knjiga in film skratka ponujata perfekten dvojček na temo življenjske in sociopolitične dinamike. Koščeva knjiga na stodvajsetih straneh seveda ponuja kompleksnejši pogled v meščansko stanovanje na Resljevi; kot veleva naslov, obravnava fenomen enfilada, arhitekturne iznajdbe baroka in njegovega osrednjega bivanjskega motiva, ki je tedanji aristokraciji ponudila večjo zasebnost. Enfilade pomeni sosledje prostorov, nanizanih z vratnimi odprtinami v ravni liniji, in če človek stoji na enem koncu stanovanja in zre skozi serijo odprtih vrat, se mu nakazuje ponavljajoče se zaporedje, t.i. mise en abyme oziroma »zdrs v neskončno«. V 17. stoletju, ki je hodnike poznalo le v samostanih in na arkadnih dvoriščih, je enfilade pomenil osnovno organizacijo prvih stanovanj. Preživel je več revolucij, bivanjski ideal je v 19. stoletju prevzelo meščanstvo in ga po svoji meri nekoliko demokratiziralo, po industrijski revoluciji pa se je gradnja interierjev še bolj industrializirala. V 20. stoletju je enfilade izgubil svojo vlogo, čeprav je ponujal nekaj unikatnega. Tako kot je unikatna pričujoča knjiga, mešanica družinske kronike in socialne politične zgodovine. Kosec navaja kopico zgodovinskih referenc, pomen enfilada prek baročnih dvorcev in Versaillesa odpelje do pariške komune in Haussmanovega preoblikovanja urbanizacije Pariza v 19. stoletju, še prej se ustavi pri sončnem kralju in izpostavi rokokojsko revolucijo, ko so arhitekti v čutnem stopnjevanju iz enega prostora v drugega odkrili potencial erotičnega zapeljevanja, zgodovinsko popotovanje pa konča z zadnjim radikalnejših posegom v koncept enfilada, ki se je z razlaščanjem in drugačno vrsto družbene solidarnosti po drugi svetovni vojni, vsaj pri nas, uveljavil z utesnjevanjem oziroma delitvijo stanovanj na več enot. A bo vseh teh brez dvoma zanimivih in informativnih detajlih knjiga ne bi bila neodložljiva, če bi umanjkala družinska razsežnost in intimni pogled na stanovanje na Resljevi, ki je v dvajsetem stoletju gostilo – in preživelo – kopico družinskih članov, začasnih priseljencev, nacističnih racij, prisilnih sobivanj, redistribucijo materialnih dobrin in postopno praznjenje stanovanja. Nikoli ni nikomur idealno ustrezalo, pravi avtor, vedno je bilo za nekoga nepraktično, a se je – vsem pomanjkljivostim navkljub in ob vseh mogočih spremembah v družbenih razmerah – izkazalo za izjemno prilagodljiv in vitalen organizem. To je, kot pravi Kosec, manifest drugačnemu načinu bivanja, kot ga poznamo danes. Enfilade je bil dolgo časa bolj kot prostor funkcionalnih opravil prostor gibanja in telesnega doživljanja – dveh lastnosti, ki smo ju v sodobnem bivališču popolnoma podcenili.
Ko so se Izraelci v 5. stoletju pred Kristusom vrnili iz babilonske sužnosti, so njihovi preroki napisali »Ponovljeno Mojzesovo postavo«. Tako zdaj imenujemo tudi Peto Mojzesovo knjigo. Zelo zanimivo je, da so takrat Božjo zapoved o posvečenem dnevu v tednu ter dnevu počitka razširili še na vse starostne skupine, prav tako pa na služinčad in na tujca, ki je sicer na Vzhodu v tistem času veljal za brezpravnega. In kar še posebej preseneča, je, da so misili celo na domače živali, se pravi, da prepoved sobotnega garaškega dela velja prav tako za vola, osla in druga živinčeta. S tem so želeli poudariti, da je prav, da en dan v tednu počiva brez izjeme ne samo vsak človek, ampak tudi vsa narava. Toda sobotni praznik za Jude ni pomenil samo dneva brez dela, imel je tudi močno vsebino, ko se je pravoveren Jud zavedal, da ni samo homo faber, človek delavec, ampak je tudi religiozno bitje. Je tudi tisti del stvarstva, ki je sposoben počastiti Boga in doživljati nekaj lepega, nekaj svetega. In to naj počne v imenu vseh drugih živih bitij. K temu čaščenju Boga lahko povabi še druge ljudi, kajti vsak človek ima svoje dostojanstvo, vsako človeško bitje je Božja podoba, zato ga ne sme nihče skruniti, ampak spoštovati in zaščititi. Dovoljeno mu je tudi prekršiti sobotni počitek, samo da bi ostal živ in zdrav. Jezus pa prav na sobotni dan tudi ozdravlja. Njegovi rojaki so menili, da je to njegov poklic, njegov delavnik. Niso namreč razumeli, da Jezus ozdravlja iz ljubezni, ne pa zaradi svojih delovnih obveznosti. V ljubezni do trpečega, bolnega in do človeka v stiki ni omejitve. Vsak praznični dan je nekaj svetega, toda še bolj je svet človek sam. Kristus ozdravi revežu njegovo suho roko. V tem je nova simbolika. Roka ni samo zelo pripravno delovno orodje. Človek je veliko več kot le homo habilis, se pravi bitje z izurjeno in spretno roko. Njegova roka zna tudi pobožati, objeti, izkazovati ljubezen. Naša roka je tudi simbol darežljivosti, saj z njo znamo obogatiti druge. Človeška roka zna prav tako blagoslavljati. Da bi priklicala blagoslov z neba, se tudi sama dviguje kvišku, v smeri neba, in v molitvi prosi Boga, naj se skloni k trpečemu in ljubečemu človeku.
Ko so se Izraelci v 5. stoletju pred Kristusom vrnili iz babilonske sužnosti, so njihovi preroki napisali »Ponovljeno Mojzesovo postavo«. Tako zdaj imenujemo tudi Peto Mojzesovo knjigo. Zelo zanimivo je, da so takrat Božjo zapoved o posvečenem dnevu v tednu ter dnevu počitka razširili še na vse starostne skupine, prav tako pa na služinčad in na tujca, ki je sicer na Vzhodu v tistem času veljal za brezpravnega. In kar še posebej preseneča, je, da so misili celo na domače živali, se pravi, da prepoved sobotnega garaškega dela velja prav tako za vola, osla in druga živinčeta. S tem so želeli poudariti, da je prav, da en dan v tednu počiva brez izjeme ne samo vsak človek, ampak tudi vsa narava. Toda sobotni praznik za Jude ni pomenil samo dneva brez dela, imel je tudi močno vsebino, ko se je pravoveren Jud zavedal, da ni samo homo faber, človek delavec, ampak je tudi religiozno bitje. Je tudi tisti del stvarstva, ki je sposoben počastiti Boga in doživljati nekaj lepega, nekaj svetega. In to naj počne v imenu vseh drugih živih bitij. K temu čaščenju Boga lahko povabi še druge ljudi, kajti vsak človek ima svoje dostojanstvo, vsako človeško bitje je Božja podoba, zato ga ne sme nihče skruniti, ampak spoštovati in zaščititi. Dovoljeno mu je tudi prekršiti sobotni počitek, samo da bi ostal živ in zdrav. Jezus pa prav na sobotni dan tudi ozdravlja. Njegovi rojaki so menili, da je to njegov poklic, njegov delavnik. Niso namreč razumeli, da Jezus ozdravlja iz ljubezni, ne pa zaradi svojih delovnih obveznosti. V ljubezni do trpečega, bolnega in do človeka v stiki ni omejitve. Vsak praznični dan je nekaj svetega, toda še bolj je svet človek sam. Kristus ozdravi revežu njegovo suho roko. V tem je nova simbolika. Roka ni samo zelo pripravno delovno orodje. Človek je veliko več kot le homo habilis, se pravi bitje z izurjeno in spretno roko. Njegova roka zna tudi pobožati, objeti, izkazovati ljubezen. Naša roka je tudi simbol darežljivosti, saj z njo znamo obogatiti druge. Človeška roka zna prav tako blagoslavljati. Da bi priklicala blagoslov z neba, se tudi sama dviguje kvišku, v smeri neba, in v molitvi prosi Boga, naj se skloni k trpečemu in ljubečemu človeku.
Najstarejši kaktus, ki ga imamo v Sloveniji, je v zbirki kaktej v Rogaški Slatini, to je kaktus Zvonka Čoha iz leta 1940. Pravi razcvet na področju kaktusov pa so prinesla leta po 1966., ko smo dobili prvo knjigo o njih v slovenščini z naslovom Kakteje, ki jo je napisal France Vardjan. Po nekaj letih smo pri nas dobili tudi Društvo prijateljev kaktusov Slovenije. To je ob 50-letnici delovanja pripravilo razstavo v Botaničnem vrtu v Ljubljani z naslovom Kaktusi in druge sočnice na znamkah sveta, fotografijah in v živo. Razstavo je pripravilo v sodelovanju s Filatelističnim in numizmatičnim klubom Celje ter botaničnim vrtom in na njem predstavilo fotografije trofejnih kaktusov članov, zgodovino društva ter nekaj znamk, na katerih so dobili mesto kaktusi. Kot zanimivost, največ kaktusov je na znamkah držav v katerih kaktusi niso doma.
Najstarejši kaktus, ki ga imamo v Sloveniji, je v zbirki kaktej v Rogaški Slatini, to je kaktus Zvonka Čoha iz leta 1940. Pravi razcvet na področju kaktusov pa so prinesla leta po 1966., ko smo dobili prvo knjigo o njih v slovenščini z naslovom Kakteje, ki jo je napisal France Vardjan. Po nekaj letih smo pri nas dobili tudi Društvo prijateljev kaktusov Slovenije. To je ob 50-letnici delovanja pripravilo razstavo v Botaničnem vrtu v Ljubljani z naslovom Kaktusi in druge sočnice na znamkah sveta, fotografijah in v živo. Razstavo je pripravilo v sodelovanju s Filatelističnim in numizmatičnim klubom Celje ter botaničnim vrtom in na njem predstavilo fotografije trofejnih kaktusov članov, zgodovino društva ter nekaj znamk, na katerih so dobili mesto kaktusi. Kot zanimivost, največ kaktusov je na znamkah držav v katerih kaktusi niso doma.
V tokratni Nočni obisk pride pisatelj, ki ima za seboj že osem romanov, štiri zbirke kratkih pripovedi in kar enajst knjig za mlajše bralce. In čeprav je prvi roman napisal šele po tridesetem letu, je takoj osvojil slovenske bralce in dobil številne nagrade ter nominacije. Kar petkrat se je potegoval za nagrado kresnik. Kot pravi sam, si je od mladih nog rad izmišljeval zgodbe, zato mu teh ne bo kmalu zmanjkalo. Po izobrazbi je zgodovinar. V svojih delih nas vedno znova popelje na potovanje, bodisi fantazijsko bodisi realistično, v preteklost, sedanjost ali prihodnost. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Sebastijana Preglja.
V tokratni Nočni obisk pride pisatelj, ki ima za seboj že osem romanov, štiri zbirke kratkih pripovedi in kar enajst knjig za mlajše bralce. In čeprav je prvi roman napisal šele po tridesetem letu, je takoj osvojil slovenske bralce in dobil številne nagrade ter nominacije. Kar petkrat se je potegoval za nagrado kresnik. Kot pravi sam, si je od mladih nog rad izmišljeval zgodbe, zato mu teh ne bo kmalu zmanjkalo. Po izobrazbi je zgodovinar. V svojih delih nas vedno znova popelje na potovanje, bodisi fantazijsko bodisi realistično, v preteklost, sedanjost ali prihodnost. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Sebastijana Preglja.
20.julija 2019 obeležujemo 50 let, odkar je prvi človek stopil na Luno. Neil Armstrong se je v zgodovino zapisal z besedami: "To je majhen korak za človeka in velik skok za človeštvo". Le kdo bi si mislil, da so bile te znamenite Armstrongove besede, ki so zvenele tako spontano in pristno, napisane v debeli knjigi – scenariju, ki so jo ob prenašanju dogodka dobile medijske hiše po vsem svetu. A mi vemo, da je to res bilo tako, saj nam je to in še nešteto drugih zanimivih podrobnosti zaupal Boris Bergant, dolgoletni prepoznavni obraz naše RTV hiše. Z njim se je pogovarjala Nataša Benčič.
20.julija 2019 obeležujemo 50 let, odkar je prvi človek stopil na Luno. Neil Armstrong se je v zgodovino zapisal z besedami: "To je majhen korak za človeka in velik skok za človeštvo". Le kdo bi si mislil, da so bile te znamenite Armstrongove besede, ki so zvenele tako spontano in pristno, napisane v debeli knjigi – scenariju, ki so jo ob prenašanju dogodka dobile medijske hiše po vsem svetu. A mi vemo, da je to res bilo tako, saj nam je to in še nešteto drugih zanimivih podrobnosti zaupal Boris Bergant, dolgoletni prepoznavni obraz naše RTV hiše. Z njim se je pogovarjala Nataša Benčič.
Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebno ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je na gori spremenitve bil oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zato so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsakodnevno podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neustavljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti … takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)«, oblečen v oblačila bela kot sneg in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.
Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebno ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je na gori spremenitve bil oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zato so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsakodnevno podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neustavljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti … takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)«, oblečen v oblačila bela kot sneg in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.
Koliko tehta neumnost je morda neumno vprašanje. Koliko nas stane neumnost? Zakaj je vseprisotna? Sezono bralnih navdihov v oddaji 7. stran zaključuje Psihologija neumnosti. Gre za zbirko razprav in razmislekov o neumnosti, ki so jih napisali zelo pametni ljudje, uredil pa Jean Francois Marmion. Kritiki so zapisali, da je to simpatično cinična in vseskozi zabavna knjiga, ki spodbuja k razmišljanju.
Koliko tehta neumnost je morda neumno vprašanje. Koliko nas stane neumnost? Zakaj je vseprisotna? Sezono bralnih navdihov v oddaji 7. stran zaključuje Psihologija neumnosti. Gre za zbirko razprav in razmislekov o neumnosti, ki so jih napisali zelo pametni ljudje, uredil pa Jean Francois Marmion. Kritiki so zapisali, da je to simpatično cinična in vseskozi zabavna knjiga, ki spodbuja k razmišljanju.
Nekaj vrhuncev glavnega programa 79. beneške filmske Mostre 79. izdajo Mostre je, kot smo poročali, odprla Netflixova ekranizacija romana Beli šum, v katerem pisatelj Don DeLillo tematizira strahove ameriške družine srednjega razreda sredi 80. let prejšnjega stoletja. "DeLillova knjiga je polna opisov in dialogov; jezik in popkulturo uporablja dobesedno in to sem želel prenesti v filmski jezik. Razmišljali smo o pojmu »beli šum«, o tem, čemu namenjamo pozornost. Igralce smo opremili z mikrofoni, prav tako mizansceno: dobili smo kakofonijo in izbiro, kaj izpostaviti. Razmišljali smo vizualno: posneli smo širokozaslonski format na 35-milimetrski trak, tako kot veliko mojih najljubših filmov iz 80. let," je pojasnil režiser Noah Baumbach. Prve dni festivala je svetovno premiero doživel film oskarjevca Alejandra Inárrituja Bardo, lažna kronika s prgiščem resnic. Film – nekateri so ga označili za pretencioznega – sledi mehiškemu novinarju in dokumentaristu Silveriu Gami na poti iz njegovega doma v Los Angelesu v domovino. Spodbuja premisleke o identiteti, uspehu in mehiški zgodovini, oziroma, kot je povedal režiser: "Drugače kot ostalih tega filma nisem ustvaril z razumom, ampak s srcem. Želel sem najti občutek svobode, osvobojenosti. To je interpretacija resničnosti, ki se zaveda, da je poleg predstave o nekem dogodku še vmesni prostor, ki je »bardo«." Ameriški dokumentarist Frederick Wiseman je predstavil igrani film Par, snet v njegovem značilnem observacijskem slogu. Igralka Nathalie Boutefou je v 64-minut dolgem filmu interpretira odlomke iz pisem Leva in Sofije Tolstoj, medtem ko smo Wisemana samega videli v ne najbolj dodelanem filmu Rebecce Zlotowski Otroci drugih. Umetniški direktor Alberto Barbera je v glavni tekmovalni program uvrstil dokumentarec Vsa lepota in prelivanje krvi avtorice Laura Poitras. Posvetila se je umetnici Nan Goldin, ki je s fotoaparatom raziskovala queer subkulturo, vzporedno pa odprla problematiko odvisnosti od opiatnih zdravil farmacevtske družbe, ki je (bila) pomembna sponzorka uglednih muzejev. Eden od vrhuncev 79. Mostre je – če sodimo po odzivih občinstva in kritikov – Tár, prvi film režiserja in igralca Todda Fielda po kar 16 letih. V njem kot dirigentka na vrhuncu svoje kariere (je prva šefinja dirigentka Berlinskih filharmonikov) briljira Cate Blachett. "Tár ne govori o ženskah, ampak o ljudeh in človeškosti. Ko igralki rečemo »močna ženska«, hočemo preprosto reči, da ima pomembno vlogo v pripovedi, in ne, da je mišičasta in lahko dvigne slona … čeprav morda ga pa lahko. Toda naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge, ki smo jih ženske z velikim veseljem igrale v dobri zgodbi z dobrim režiserjem. To je še vedno težko," je v Benetkah povedala Cate Blachett. Podobno kot Tár je dobre odzive kritikov prejel film Kosti in vse ostalo, v katerem sta ustvarjalne moči znova združila režiser Luca Guadagnino in igralec Timothée Chalamet. Film oživlja vampirski oziroma kanibálski žanr z opombo pod črto, da ljudožerstvo označuje predvsem »drugačnost« in izključenost. "Pomemben del scenarija, ki smo ga z režiserjem in scenaristom Davidom Kajganichem napisali na vrhuncu pandemije, je občutek »brezplemenskosti«, ko smo odrezani od družabnih stikov, ki nam sicer pomagajo razumeti naš položaj v svetu," je na srečanju z novinarji povedal mlad igralski zvezdnik Timothée Chalamet. V glavnem tekmovalnem programu ima lepe kritike sodna drama Argentina, 1985. Režiser Santiago Mitra je v napetem in navdihujočem političnem trilerju, ki si dovoli topli humór, predstavil enega od največjih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, ko je državnemu tožilcu Juliu Strasseri uspelo obsoditi vrh vojaške hunte, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. V glavni vlogi navdušuje argentinski igralski velikan, Ricardo Darín. V novem filmu Darrena Aronofskega Kit ima glavno vlogo Brendan Fraser. Odigral je 270 kg težkega moža Charlieja, ki s prenajedanjem izvaja »počasni samomor«, medtem pa se skuša zbližati z odtujeno hčerko. Opremljen s posebnimi kostumi se je Fraser moral naučiti novih gibov. Brendan Fraser: "Mislim, da je Charlie najbolj junaški lik, kar sem jih kadarkoli igral, saj je njegova supermoč, da v drugih vidi dobro. In tako se Charlie poda na pot odrešitve." Med kritiškimi ljubljenci Benetk so Duhovi Inisherina. Režiser in scenarist Martin McDonagh je v svojem značilno karikiranem slogu »dramedije« povedal zgodbo o dveh starih prijateljih, Padraicu (igra ga Collin Farrell) in Colmu (Brendan Gleeson), in drami, ki se odvije, potem ko se drugi »z danes na jutri« noče več družiti s prvim. Pravi ljubljenec beneškega občinstva je postal – če sodimo po 10-minutnem aplavzu po svetovni premieri – Sin francoskega gledališkega in zdaj še filmskega režiserja Floriana Zellerja, ki je skupaj z igralci Hughom Jackmanom, Lauro Dern, Vanesso Kirby in Zenom McGrathom po lanskem z dvema oskarjema nagrajenem Očetu z izjemno čustveno močjo osvetlil temnejšo plat družinskih odnosov: očeta, ki skuša pomagati samomorilnemu sinu. V zadnjih dneh festivala je svetovno premiero doživela še Blondinka, ki jo je režiser Andrew Dominik posnel na podlagi romana Joyce Carol Oates. 2 uri in 46 minut dolg film je poln razpoloženjskih, spominskih prizorov, ki nam želijo približati težavno otroštvo in poznejše notranje boje Marilyn Monroe. Igralka Ana de Armas je bila kos izzivu, je povedal režiser: "Prvi snemalni dan je potekal v stanovanju, kjer je Marilyn zares živela s svojo materjo. In tudi soba, v kateri je umrla, je prav tista soba. Prah Marilyn Monore je vsepovsod po Los Angelesu in naše snemanje je imelo določene elemente … kakor da smo sodelovali v seansi." Omenili smo le nekaj najboljših od skupno 23 filmov, ki jih je umetniški direktor Alberto Barbera uvrstil v glavni program Mostre. A kot vedno so mogoča presenečenja; odločitev je v rokah žirije ne direktorja ali kritikov in novinarjev. In nocoj sledi še čisto zadnja svetovna premiera – film Medvedov ni iranskega (znova ali še vedno) zaprtega mojstra Jafarja Panahija. Foto: Urban Tarman
Nekaj vrhuncev glavnega programa 79. beneške filmske Mostre 79. izdajo Mostre je, kot smo poročali, odprla Netflixova ekranizacija romana Beli šum, v katerem pisatelj Don DeLillo tematizira strahove ameriške družine srednjega razreda sredi 80. let prejšnjega stoletja. "DeLillova knjiga je polna opisov in dialogov; jezik in popkulturo uporablja dobesedno in to sem želel prenesti v filmski jezik. Razmišljali smo o pojmu »beli šum«, o tem, čemu namenjamo pozornost. Igralce smo opremili z mikrofoni, prav tako mizansceno: dobili smo kakofonijo in izbiro, kaj izpostaviti. Razmišljali smo vizualno: posneli smo širokozaslonski format na 35-milimetrski trak, tako kot veliko mojih najljubših filmov iz 80. let," je pojasnil režiser Noah Baumbach. Prve dni festivala je svetovno premiero doživel film oskarjevca Alejandra Inárrituja Bardo, lažna kronika s prgiščem resnic. Film – nekateri so ga označili za pretencioznega – sledi mehiškemu novinarju in dokumentaristu Silveriu Gami na poti iz njegovega doma v Los Angelesu v domovino. Spodbuja premisleke o identiteti, uspehu in mehiški zgodovini, oziroma, kot je povedal režiser: "Drugače kot ostalih tega filma nisem ustvaril z razumom, ampak s srcem. Želel sem najti občutek svobode, osvobojenosti. To je interpretacija resničnosti, ki se zaveda, da je poleg predstave o nekem dogodku še vmesni prostor, ki je »bardo«." Ameriški dokumentarist Frederick Wiseman je predstavil igrani film Par, snet v njegovem značilnem observacijskem slogu. Igralka Nathalie Boutefou je v 64-minut dolgem filmu interpretira odlomke iz pisem Leva in Sofije Tolstoj, medtem ko smo Wisemana samega videli v ne najbolj dodelanem filmu Rebecce Zlotowski Otroci drugih. Umetniški direktor Alberto Barbera je v glavni tekmovalni program uvrstil dokumentarec Vsa lepota in prelivanje krvi avtorice Laura Poitras. Posvetila se je umetnici Nan Goldin, ki je s fotoaparatom raziskovala queer subkulturo, vzporedno pa odprla problematiko odvisnosti od opiatnih zdravil farmacevtske družbe, ki je (bila) pomembna sponzorka uglednih muzejev. Eden od vrhuncev 79. Mostre je – če sodimo po odzivih občinstva in kritikov – Tár, prvi film režiserja in igralca Todda Fielda po kar 16 letih. V njem kot dirigentka na vrhuncu svoje kariere (je prva šefinja dirigentka Berlinskih filharmonikov) briljira Cate Blachett. "Tár ne govori o ženskah, ampak o ljudeh in človeškosti. Ko igralki rečemo »močna ženska«, hočemo preprosto reči, da ima pomembno vlogo v pripovedi, in ne, da je mišičasta in lahko dvigne slona … čeprav morda ga pa lahko. Toda naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge, ki smo jih ženske z velikim veseljem igrale v dobri zgodbi z dobrim režiserjem. To je še vedno težko," je v Benetkah povedala Cate Blachett. Podobno kot Tár je dobre odzive kritikov prejel film Kosti in vse ostalo, v katerem sta ustvarjalne moči znova združila režiser Luca Guadagnino in igralec Timothée Chalamet. Film oživlja vampirski oziroma kanibálski žanr z opombo pod črto, da ljudožerstvo označuje predvsem »drugačnost« in izključenost. "Pomemben del scenarija, ki smo ga z režiserjem in scenaristom Davidom Kajganichem napisali na vrhuncu pandemije, je občutek »brezplemenskosti«, ko smo odrezani od družabnih stikov, ki nam sicer pomagajo razumeti naš položaj v svetu," je na srečanju z novinarji povedal mlad igralski zvezdnik Timothée Chalamet. V glavnem tekmovalnem programu ima lepe kritike sodna drama Argentina, 1985. Režiser Santiago Mitra je v napetem in navdihujočem političnem trilerju, ki si dovoli topli humór, predstavil enega od največjih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, ko je državnemu tožilcu Juliu Strasseri uspelo obsoditi vrh vojaške hunte, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. V glavni vlogi navdušuje argentinski igralski velikan, Ricardo Darín. V novem filmu Darrena Aronofskega Kit ima glavno vlogo Brendan Fraser. Odigral je 270 kg težkega moža Charlieja, ki s prenajedanjem izvaja »počasni samomor«, medtem pa se skuša zbližati z odtujeno hčerko. Opremljen s posebnimi kostumi se je Fraser moral naučiti novih gibov. Brendan Fraser: "Mislim, da je Charlie najbolj junaški lik, kar sem jih kadarkoli igral, saj je njegova supermoč, da v drugih vidi dobro. In tako se Charlie poda na pot odrešitve." Med kritiškimi ljubljenci Benetk so Duhovi Inisherina. Režiser in scenarist Martin McDonagh je v svojem značilno karikiranem slogu »dramedije« povedal zgodbo o dveh starih prijateljih, Padraicu (igra ga Collin Farrell) in Colmu (Brendan Gleeson), in drami, ki se odvije, potem ko se drugi »z danes na jutri« noče več družiti s prvim. Pravi ljubljenec beneškega občinstva je postal – če sodimo po 10-minutnem aplavzu po svetovni premieri – Sin francoskega gledališkega in zdaj še filmskega režiserja Floriana Zellerja, ki je skupaj z igralci Hughom Jackmanom, Lauro Dern, Vanesso Kirby in Zenom McGrathom po lanskem z dvema oskarjema nagrajenem Očetu z izjemno čustveno močjo osvetlil temnejšo plat družinskih odnosov: očeta, ki skuša pomagati samomorilnemu sinu. V zadnjih dneh festivala je svetovno premiero doživela še Blondinka, ki jo je režiser Andrew Dominik posnel na podlagi romana Joyce Carol Oates. 2 uri in 46 minut dolg film je poln razpoloženjskih, spominskih prizorov, ki nam želijo približati težavno otroštvo in poznejše notranje boje Marilyn Monroe. Igralka Ana de Armas je bila kos izzivu, je povedal režiser: "Prvi snemalni dan je potekal v stanovanju, kjer je Marilyn zares živela s svojo materjo. In tudi soba, v kateri je umrla, je prav tista soba. Prah Marilyn Monore je vsepovsod po Los Angelesu in naše snemanje je imelo določene elemente … kakor da smo sodelovali v seansi." Omenili smo le nekaj najboljših od skupno 23 filmov, ki jih je umetniški direktor Alberto Barbera uvrstil v glavni program Mostre. A kot vedno so mogoča presenečenja; odločitev je v rokah žirije ne direktorja ali kritikov in novinarjev. In nocoj sledi še čisto zadnja svetovna premiera – film Medvedov ni iranskega (znova ali še vedno) zaprtega mojstra Jafarja Panahija. Foto: Urban Tarman
Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.
Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.
Prva pomembna knjiga. To je naslov knjige, ki jo je napisal prijazni Yan Myr. Tako se je na naslovnico knjige, namenjene velikim in malim otrokom, podpisal. Avtorju knjige, ki nas k branju vabi z mislijo, da je v njej vse, kar bi morali izvedeti kot otroci, je sicer ime Janez Mlakar, a tale Myr v priimku obeta, da bomo v knjigi tudi mi sami našli veliko koristnega, mir v duši pa je…morda, najlepši mir, kar jih je. Jana smo na obisk v studio povabili kot avtorja knjige, ki bo 10 sobot točno ob 10.00 zvenela tudi na radijskih frekvencah. Vsak teden bomo v rubriki, ki smo jo poimenovali PRAVA MERA, v krajšem pogovoru z avtorjem slišali eno temo, jo zaključili z »domačo nalogo« in z nekaj spodbudnimi mislimi vsakokratne vsebine, popeljali v lepši konec tedna. Zakaj naslov »Prava mera«? Ker je v življenju pomembna vsepovsod- v odnosih do sebe in drugih, pri hrani, pijači, pri delu, učenju, igri in še kje…Z avtorjem se pogovarja Nataša Benčič.
Prva pomembna knjiga. To je naslov knjige, ki jo je napisal prijazni Yan Myr. Tako se je na naslovnico knjige, namenjene velikim in malim otrokom, podpisal. Avtorju knjige, ki nas k branju vabi z mislijo, da je v njej vse, kar bi morali izvedeti kot otroci, je sicer ime Janez Mlakar, a tale Myr v priimku obeta, da bomo v knjigi tudi mi sami našli veliko koristnega, mir v duši pa je…morda, najlepši mir, kar jih je. Jana smo na obisk v studio povabili kot avtorja knjige, ki bo 10 sobot točno ob 10.00 zvenela tudi na radijskih frekvencah. Vsak teden bomo v rubriki, ki smo jo poimenovali PRAVA MERA, v krajšem pogovoru z avtorjem slišali eno temo, jo zaključili z »domačo nalogo« in z nekaj spodbudnimi mislimi vsakokratne vsebine, popeljali v lepši konec tedna. Zakaj naslov »Prava mera«? Ker je v življenju pomembna vsepovsod- v odnosih do sebe in drugih, pri hrani, pijači, pri delu, učenju, igri in še kje…Z avtorjem se pogovarja Nataša Benčič.
Dobili smo novo vlado, njene prve poteze pa so zamenjave kadrov. To je pričakovano in transparentno, pravi gost nove epizode podkasta o politiki Umetnost možnega odgovorni urednik tednika Reporter Silvester Šurla. Ivan Simič in Franci Matoz sta to razumela, Milan Krek pa ne, še dodaja. A do katere ravni naj sežejo politične menjave, da državna uprava še lahko strokovno deluje? Na to vprašanje politika nima odgovora. Silvester Šurla, ki je pred kratkim napisal knjigo Ozadje Reporterja in Maga, tudi natančno opiše, kako je nastal medijski imperij stranke SDS in s kakšnim namenom. Od blizu je spremljal, kako se je radikalizirala stranka, ki obvladuje desni politični prostor. Na tem političnem polu ostaja prostor za urbano konservativno stranko, neke vrste Državljansko listo 2.0. Kdaj bo nastala in kdo jo bo vodil, še ni znano, verjetno pa ni dvoma, da se bo to slej ko prej zgodilo.
Dobili smo novo vlado, njene prve poteze pa so zamenjave kadrov. To je pričakovano in transparentno, pravi gost nove epizode podkasta o politiki Umetnost možnega odgovorni urednik tednika Reporter Silvester Šurla. Ivan Simič in Franci Matoz sta to razumela, Milan Krek pa ne, še dodaja. A do katere ravni naj sežejo politične menjave, da državna uprava še lahko strokovno deluje? Na to vprašanje politika nima odgovora. Silvester Šurla, ki je pred kratkim napisal knjigo Ozadje Reporterja in Maga, tudi natančno opiše, kako je nastal medijski imperij stranke SDS in s kakšnim namenom. Od blizu je spremljal, kako se je radikalizirala stranka, ki obvladuje desni politični prostor. Na tem političnem polu ostaja prostor za urbano konservativno stranko, neke vrste Državljansko listo 2.0. Kdaj bo nastala in kdo jo bo vodil, še ni znano, verjetno pa ni dvoma, da se bo to slej ko prej zgodilo.
V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej bojevala z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot , na primer, poteka vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako zaželeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji, “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi te besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi prek sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako zaželene edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji Cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.
V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej bojevala z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot , na primer, poteka vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako zaželeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji, “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi te besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi prek sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako zaželene edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji Cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Eden najprepoznavnejših sodobnih srbskih pisateljev Aleksandar Gatalica je poleg svetovne književnosti študiral tudi klasično filologijo, v zadnjih tridesetih letih pa je napisal skoraj dvajset knjig, za katere je dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade. Med njegovimi najbolj znanimi deli sta zbirki kratkih zgodb Beograd za tujce in Mimikrije ter romani Življenjske črte, Evripidova smrt, Nevidni, Velika vojna in Zadnji argonavt. Posebnost zbirke Beograd za tujce je, da so protagonisti izjemni posamezniki, ki se bodisi zaradi značajskih potez, bodisi zaradi nenavadnega poklica ali hobija že v osnovi ne vključujejo v dogmatičen družbeni sistem, vendar se njihova prisotnost na nek bizaren način izkaže za ključnega pomena v srbski družbi. Gatalica je zbirko zasnoval kronološko skozi zgodovinski pregled od 16. stoletja do danes, zato ne preseneča, da je ob naslovu zgodbe omenjena tudi letnica, ki podaja zgodovinski in kulturološki okvir za interpretacijo opisane situacije ali dogodka. Osrednji liki zgodb so fiktivni posamezniki, ki se kot priseljenci zaradi najrazličnejših okoliščin znajdejo v Beogradu, njihova dejanja pa sprožijo celo vrsto dogodkov, ki vplivajo tudi na potek srbske zgodovine. Pisatelj bolj kot na karto zgodovinarja igra na karto rekonstruktorja zgodovine vsakdanjega življenja, saj mu zgodovinska dejstva – tako med drugim piše pisec spremne besede Milosav Gudović – služijo le kot “postament, na katerem lahko zgradi lastno estetsko resnico oz. resnično fikcijo”. Aleksandar Gatalica se lahko pohvali z bogatim poznavanjem srbske zgodovine, še bolj pa z umetelno predelavo in sofisticirano interpretacijo zgodovinskega gradiva v domišljijsko zgodbo, ki z opisom številnih fabulativnih detajlov očara bralca. Tako v zgodbi Beograjski potapljač, ki se odvija v času srbske vstaje proti Turkom (1804), sledimo potapljaču turških korenin Ismailu Vidinskemu, ki naj bi bil zmožen več ur preživeti v Savi in Donavi. To so pridoma izkoriščali tako Srbi kot Turki, saj je veljal za izjemnega podvodnega prenašalca sporočil: “Pod vodo ni bilo čutiti vonja po strelivu in zvoki, naj so bili kriki ali topovske salve, so komaj segali do tja, a beograjski potapljač je kljub temu zavohal vojno in priplaval na površje. Zdaj je bil že bolj kot človeku podoben dvoživki: med prsti na nogah in rokah je imel račjo plavalno kožico, koža, ki se je lesketala, kot bi bila svilena, pa se mu je kot ribam zavlekla pod štrleča rebra. Kdo bi ga prepoznal? Kdo bi ga najel? Za čuda so to storili srbski poglavarji, ki so v vojni proti turški posadki v Beogradu pozabili, da je bil povodni mož v Vidinu nekoč Turek. A verjetno je na to pozabil tudi beograjski potapljač sam in ni bilo nevarnosti, da bi izdal vstajnike.” Pričujoča zgodba, ki je posvečena Ivu Andriču, je metaforičen prikaz ustvarjalnega procesa tega znamenitega nobelovca, ki je največja dela ustvaril med drugo svetovno vojno v tišini svojega beograjskega kabineta. V obliki pisem napisana zgodba Tatvine v glosarju, ki se odvija stoletje kasneje, ko se je Srbija osvobodila vladavine Turkov, pa Gatalica spremlja nemškega filologa, ki ob izdelavi starogrško-srbskega glosarja ugotavlja, da posamezne vnesene besede lahko spreminjajo tok srbske zgodovine, pa tudi lastno življenje. V zgodbi Mož, ki je prodajal smrt je osrednji lik krznar Anastazij Pravica, ki konec 20. stoletja prodaja krzna ogroženih živali, ki jih pridobi na madžarskem, moldavskem in transilvanskem črnem trgu. Ko ob branju časopisnih osmrtnic ugotovi, da njegove stranke kmalu po nakupu krzna umrejo, se kot nekakšen detektiv loti raziskave nenavadnega naključja: “Anastazij Pravica je prodajal sámo smrt, čeprav se mu je globoko v sebi zdelo, da krzno ne more biti povzročitelj nekogaršnjega konca, temveč prej pravična sodba. Jetične je kratko malo privlačila polarna lisica, porumenele od raka astrahan, rdeče v obraz soboljevina, bledikavo anemične hermelin, tiste s temnimi vekami pa nerc.” Sodobni utrip srbskega velemesta, razpetega med lucidne sanje, fantazmagorične vizije in prvinski gon po preživetju, je najbolj razviden v zgodbah Jaz sem legenda, Dvoboj in Kralj miši in podgan. V prvi se realnost glavne junakinje, ki se iz majhnega obmorskega mesta preseli v Beograd, preoblikuje v skladu z njenimi potlačenimi strahovi in željami, druga prikazuje paralelno življenje učiteljice klavirja in neizobraženega politika, ki v sanjah razčiščujeta drug z drugim, tretja pa prikazuje strategije preživetja ljudi z roba družbe, ki jim vladajo samooklicani gospodarji mesta: “Med pooblaščene vazale so se šteli gospodar Sredoje, ki je nadzoroval branje časopisa v restavracijah s hitro prehrano, gospodar Dobrica, vladar brezplačnih predavanj in koncertnih matinej, gospodar Gane, vsemogočnež med gizdalini in hladno-toplimi bifeji v hotelih najvišjega razreda, ter nazadnje gospodar Kosta, surovi nadzornik brezplačnih pokušin v samopostrežnih trgovinah. Kralj miši in podgan je sam pazil na žeparje in goljufe, in ker je bila vojska njegovih podložnikov najštevilčnejša, se je razglasil za zakonitega kralja Beograda.” Čeprav se zdi, da se Aleksandar Gatalica s svojim na pol dokumentarističnim, pol fantazijskim stilom želi približati bralcu, pa se dostikrat izgubi v nepomembnih podrobnostih, s katerimi zabriše sicer jasno razdelano osrednjo nit pripovedi. Kljub temu da gre za stilističnega mojstra, ki se poigrava z besedami na duhovit in rahlo ciničen način, v knjigi Beograd za tujce pogrešamo obračun s stereotipi in miti, ki jih imajo tujci o srbski prestolnici. In premislek o takšni in drugačni odtujenosti v državi, ki poskuša v 21. stoletju voziti slalom med različnimi političnimi diskurzi in interpretacijami zgodovine.
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Eden najprepoznavnejših sodobnih srbskih pisateljev Aleksandar Gatalica je poleg svetovne književnosti študiral tudi klasično filologijo, v zadnjih tridesetih letih pa je napisal skoraj dvajset knjig, za katere je dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade. Med njegovimi najbolj znanimi deli sta zbirki kratkih zgodb Beograd za tujce in Mimikrije ter romani Življenjske črte, Evripidova smrt, Nevidni, Velika vojna in Zadnji argonavt. Posebnost zbirke Beograd za tujce je, da so protagonisti izjemni posamezniki, ki se bodisi zaradi značajskih potez, bodisi zaradi nenavadnega poklica ali hobija že v osnovi ne vključujejo v dogmatičen družbeni sistem, vendar se njihova prisotnost na nek bizaren način izkaže za ključnega pomena v srbski družbi. Gatalica je zbirko zasnoval kronološko skozi zgodovinski pregled od 16. stoletja do danes, zato ne preseneča, da je ob naslovu zgodbe omenjena tudi letnica, ki podaja zgodovinski in kulturološki okvir za interpretacijo opisane situacije ali dogodka. Osrednji liki zgodb so fiktivni posamezniki, ki se kot priseljenci zaradi najrazličnejših okoliščin znajdejo v Beogradu, njihova dejanja pa sprožijo celo vrsto dogodkov, ki vplivajo tudi na potek srbske zgodovine. Pisatelj bolj kot na karto zgodovinarja igra na karto rekonstruktorja zgodovine vsakdanjega življenja, saj mu zgodovinska dejstva – tako med drugim piše pisec spremne besede Milosav Gudović – služijo le kot “postament, na katerem lahko zgradi lastno estetsko resnico oz. resnično fikcijo”. Aleksandar Gatalica se lahko pohvali z bogatim poznavanjem srbske zgodovine, še bolj pa z umetelno predelavo in sofisticirano interpretacijo zgodovinskega gradiva v domišljijsko zgodbo, ki z opisom številnih fabulativnih detajlov očara bralca. Tako v zgodbi Beograjski potapljač, ki se odvija v času srbske vstaje proti Turkom (1804), sledimo potapljaču turških korenin Ismailu Vidinskemu, ki naj bi bil zmožen več ur preživeti v Savi in Donavi. To so pridoma izkoriščali tako Srbi kot Turki, saj je veljal za izjemnega podvodnega prenašalca sporočil: “Pod vodo ni bilo čutiti vonja po strelivu in zvoki, naj so bili kriki ali topovske salve, so komaj segali do tja, a beograjski potapljač je kljub temu zavohal vojno in priplaval na površje. Zdaj je bil že bolj kot človeku podoben dvoživki: med prsti na nogah in rokah je imel račjo plavalno kožico, koža, ki se je lesketala, kot bi bila svilena, pa se mu je kot ribam zavlekla pod štrleča rebra. Kdo bi ga prepoznal? Kdo bi ga najel? Za čuda so to storili srbski poglavarji, ki so v vojni proti turški posadki v Beogradu pozabili, da je bil povodni mož v Vidinu nekoč Turek. A verjetno je na to pozabil tudi beograjski potapljač sam in ni bilo nevarnosti, da bi izdal vstajnike.” Pričujoča zgodba, ki je posvečena Ivu Andriču, je metaforičen prikaz ustvarjalnega procesa tega znamenitega nobelovca, ki je največja dela ustvaril med drugo svetovno vojno v tišini svojega beograjskega kabineta. V obliki pisem napisana zgodba Tatvine v glosarju, ki se odvija stoletje kasneje, ko se je Srbija osvobodila vladavine Turkov, pa Gatalica spremlja nemškega filologa, ki ob izdelavi starogrško-srbskega glosarja ugotavlja, da posamezne vnesene besede lahko spreminjajo tok srbske zgodovine, pa tudi lastno življenje. V zgodbi Mož, ki je prodajal smrt je osrednji lik krznar Anastazij Pravica, ki konec 20. stoletja prodaja krzna ogroženih živali, ki jih pridobi na madžarskem, moldavskem in transilvanskem črnem trgu. Ko ob branju časopisnih osmrtnic ugotovi, da njegove stranke kmalu po nakupu krzna umrejo, se kot nekakšen detektiv loti raziskave nenavadnega naključja: “Anastazij Pravica je prodajal sámo smrt, čeprav se mu je globoko v sebi zdelo, da krzno ne more biti povzročitelj nekogaršnjega konca, temveč prej pravična sodba. Jetične je kratko malo privlačila polarna lisica, porumenele od raka astrahan, rdeče v obraz soboljevina, bledikavo anemične hermelin, tiste s temnimi vekami pa nerc.” Sodobni utrip srbskega velemesta, razpetega med lucidne sanje, fantazmagorične vizije in prvinski gon po preživetju, je najbolj razviden v zgodbah Jaz sem legenda, Dvoboj in Kralj miši in podgan. V prvi se realnost glavne junakinje, ki se iz majhnega obmorskega mesta preseli v Beograd, preoblikuje v skladu z njenimi potlačenimi strahovi in željami, druga prikazuje paralelno življenje učiteljice klavirja in neizobraženega politika, ki v sanjah razčiščujeta drug z drugim, tretja pa prikazuje strategije preživetja ljudi z roba družbe, ki jim vladajo samooklicani gospodarji mesta: “Med pooblaščene vazale so se šteli gospodar Sredoje, ki je nadzoroval branje časopisa v restavracijah s hitro prehrano, gospodar Dobrica, vladar brezplačnih predavanj in koncertnih matinej, gospodar Gane, vsemogočnež med gizdalini in hladno-toplimi bifeji v hotelih najvišjega razreda, ter nazadnje gospodar Kosta, surovi nadzornik brezplačnih pokušin v samopostrežnih trgovinah. Kralj miši in podgan je sam pazil na žeparje in goljufe, in ker je bila vojska njegovih podložnikov najštevilčnejša, se je razglasil za zakonitega kralja Beograda.” Čeprav se zdi, da se Aleksandar Gatalica s svojim na pol dokumentarističnim, pol fantazijskim stilom želi približati bralcu, pa se dostikrat izgubi v nepomembnih podrobnostih, s katerimi zabriše sicer jasno razdelano osrednjo nit pripovedi. Kljub temu da gre za stilističnega mojstra, ki se poigrava z besedami na duhovit in rahlo ciničen način, v knjigi Beograd za tujce pogrešamo obračun s stereotipi in miti, ki jih imajo tujci o srbski prestolnici. In premislek o takšni in drugačni odtujenosti v državi, ki poskuša v 21. stoletju voziti slalom med različnimi političnimi diskurzi in interpretacijami zgodovine.
Samuel H. Miller je v knjigi Dilema sodobne vere napisal zgodbo o komedijantu Karlu Valentinu. Na odrski sceni je stopnišče v temi, nanj pa pada le snop svetlobe z ulične svetilke. Valentin hodi naokrog in obupno nekaj išče. Čez čas ga policist vpraša, kaj je izgubil, Valentin pa pove, da išče ključ od svoje hiše. V iskanju se mu pridruži policist, a ker ničesar ne najdeta, Valentina vpraša, ali je prepričan, da je ključ izgubil ravno tam. Valentin mu prizna, da je ključ izgubil drugje, a da ga na tistem kraju ne išče zato, ker tam ni svetlobe, ampak le tema. Med branjem zgodbe sem pomislil, da Boga iščem na napačnih krajih in na napačen način. Iščem ga v luči, izgubljam pa ga v temi. Boga ne morem vedno videti jasno. Viden je posredno, na način, ki ga celo utajuje. Boga ni težko videti v snopu svetlobe, ko mi gre dobro. Težko ga vidim v temnih krajih, ko gre za zloglasne zapore, tovarne smrti, lačne dojenčke v deželi Burundi, od bomb pohabljene otroke v Kambodži, prisilno prostitucijo otrok, otroško pornografijo, trgovino z ljudmi, poskuse na ljudeh, sadistične zločine iz zabave, ekološki kriminal … Samo na enem mestu je v muzeju genocida vidnih 40.000 kubičnih metrov še ohranjenih čevljev, ki so jih nacisti pobrali jetnikom, ko so prispeli v taborišče smrti. Krščanska vera lahko razreši zadrego, ker pozna odgovor. Smrt je predmet spoznanja. Smrti ne moremo spoznati, ne da bi jo vzljubili. Ne gre za njeno zanikanje, ampak za njen odnos do Stvarnika Življenja, ki je najvišje dobro. Ne gre za vprašanja, ampak za odgovor, ki je Kristus – vstajenje in življenje. Nihče ni kriv za Kristusovo smrt, ne Judje ne Rimljani, saj ne gre za krivdo, ampak za izročitev. Kristus si življenja ni pustil vzeti, temveč ga je izročil (dr. Anton Mlinar). Izročitev je edini odgovor na postavljeno vprašanje. S tem so razrešena tudi vprašanja etike – vedeti, kako pravilno živeti in kako pravilno umreti. Ko stokajoče kričim v nebo in sprašujem, ali je Oče v nebesih, se mi dozdeva, da mi nebo odgovarja, da je naslovnik neznan. Naslovnik postane znan, če v naslovu napišem – Jezus Kristus.
Samuel H. Miller je v knjigi Dilema sodobne vere napisal zgodbo o komedijantu Karlu Valentinu. Na odrski sceni je stopnišče v temi, nanj pa pada le snop svetlobe z ulične svetilke. Valentin hodi naokrog in obupno nekaj išče. Čez čas ga policist vpraša, kaj je izgubil, Valentin pa pove, da išče ključ od svoje hiše. V iskanju se mu pridruži policist, a ker ničesar ne najdeta, Valentina vpraša, ali je prepričan, da je ključ izgubil ravno tam. Valentin mu prizna, da je ključ izgubil drugje, a da ga na tistem kraju ne išče zato, ker tam ni svetlobe, ampak le tema. Med branjem zgodbe sem pomislil, da Boga iščem na napačnih krajih in na napačen način. Iščem ga v luči, izgubljam pa ga v temi. Boga ne morem vedno videti jasno. Viden je posredno, na način, ki ga celo utajuje. Boga ni težko videti v snopu svetlobe, ko mi gre dobro. Težko ga vidim v temnih krajih, ko gre za zloglasne zapore, tovarne smrti, lačne dojenčke v deželi Burundi, od bomb pohabljene otroke v Kambodži, prisilno prostitucijo otrok, otroško pornografijo, trgovino z ljudmi, poskuse na ljudeh, sadistične zločine iz zabave, ekološki kriminal … Samo na enem mestu je v muzeju genocida vidnih 40.000 kubičnih metrov še ohranjenih čevljev, ki so jih nacisti pobrali jetnikom, ko so prispeli v taborišče smrti. Krščanska vera lahko razreši zadrego, ker pozna odgovor. Smrt je predmet spoznanja. Smrti ne moremo spoznati, ne da bi jo vzljubili. Ne gre za njeno zanikanje, ampak za njen odnos do Stvarnika Življenja, ki je najvišje dobro. Ne gre za vprašanja, ampak za odgovor, ki je Kristus – vstajenje in življenje. Nihče ni kriv za Kristusovo smrt, ne Judje ne Rimljani, saj ne gre za krivdo, ampak za izročitev. Kristus si življenja ni pustil vzeti, temveč ga je izročil (dr. Anton Mlinar). Izročitev je edini odgovor na postavljeno vprašanje. S tem so razrešena tudi vprašanja etike – vedeti, kako pravilno živeti in kako pravilno umreti. Ko stokajoče kričim v nebo in sprašujem, ali je Oče v nebesih, se mi dozdeva, da mi nebo odgovarja, da je naslovnik neznan. Naslovnik postane znan, če v naslovu napišem – Jezus Kristus.
Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Podobno kot v romanu Pripovedovalec izpred dveh let Mirana Likar, nominirana za kresnik in Cankarjevo nagrado, tudi v kratkoprozni zbirki Ženska hiša izpostavlja sugestivno moč pripovedovanja zgodb junakov, ki se po svojih zmožnostih bojujejo z razmerami, v katerih so se znašli. Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek. Tako mlad črnogorski par v zgodbi z naslovom Samostan ugotavlja, da bi že za popravilo enega zoba morala delati vsaj 50 ur, vendar na vasi, kjer živita, frizerske storitve od vekomaj plačujejo le z blagovno menjavo, v mestih pa ni ne stanovanj ne redne zaposlitve, saj se na ta način vzpostavlja trg podplačane delovne sile, ki je za delodajalce najugodnejša: “Ne moremo živeti, ker nimamo kje živeti. Za nas ni služb, in ker ni služb, ni stanovanj. Da služb ni, je sistematično. Vgrajeno v sistem. Če ljudem ne daš pravih služb, dobiš kolikor hočeš delavcev za tisto delo, ki ga sicer ne bi hoteli opravljati. In lahko jim ga tudi plačaš po lastni presoji. V najinem primeru po en evro na uro.” Protagonist zgodbe Ženska hiša je ostareli in gluhi Kenan, ki v Mostarju skrbi za 500 let staro hišo, v kateri so nekoč živele ženske iz muslimanske družine. Ker je med vojno s srbsko ženo in hčerko pobegnil na Švedsko, ga someščani gledajo s prezirom, sam pa v tišini goji vrtnice za ratluk in čaka na obisk odraščajoče hčerke, s katero sta v otroštvu skupaj prebirala zgodbe. Zdi se, kot da je ženska hiša prispodoba za tiho oazo sredi urbane džungle, v katero se na stara leta zatekajo ženske in moški, ki vse življenje iščejo mir, občutek pripadnosti in kulturne identitete. Užaloščeni Bošnjak tako v nekem trenutku izjavi: “Jaz nisem imel nobenih svojih. Do mene so prišli glasovi, da me imajo naši, če so bili Muslimani naši, na piki zaradi srbske žene. Srbi me niso marali, ker sem bil zanje Musliman, Hrvati so bili proti meni zaradi obojega. Drugi so mi določili, kaj sem, jaz do takrat sploh nisem imel pojma o ničemer. Zdaj sem najbrž določen, da sem Musliman, a spet ne čisto pravi.” In v nadaljevanju: “Kaj je zdaj ta moja hči? Srbkinja? Muslimanka? Švedinja? Ne vem, ker je ne morem vprašati, pa bi jo rad.” Protagonist zgodbe Osem brontozavrovih kosti je sirota, ki so si ga vse otroštvo podajali številni rejniki, ki so v njem iskali priložnost za zaslužek. Medtem ko drugi spijo, on obuja spomine in sestavlja osem brontozavrskih kosti, ki jih v mislih meče po vedeževalski plošči: “Twain je napisal, da je življenjepis Williama iz Stratforda podoben sohi brontozavra iz pariškega muzeja. Vzameš osem pravih kosti oziroma preverljivih podatkov in jih zaliješ s šeststotimi vedri mavca – miti in legendami, blablaji, špekulacijami in nakladanji in dobiš … nekaj, v kar hočejo verjeti vsi.” Protagonistka zgodbe Kri ni voda pa, ravno nasprotno, obuja spomine na posvojitev partnerjevih otrok in se po tihem sprašuje, kako to, da je dopustila možu, da jo je prepričal, da svojih otrok ne potrebuje. V zgodbi z naslovom Parada se mama in njen triletni sin odpravljata s podzemno železnico na parado ponosa, ves čas pa se mama trudi na sinka obesiti transparent in nevrotično ponavlja frazo o spoštovanju pravic vseh ljudi. Govor mimoidočega brezdomca, ki po telefonu jezno zaukaže, naj ga pokličejo šele takrat, ko bo mama mrtva, lahko razberemo tudi kot avtoričin “podpis” k zavedanju, da nas starši vse prevečkrat obremenijo z ideološko navlako, s katero nas vse življenje držijo v stanju čustvene odvisnosti in infantilizma. Ali se je kaj podobnega zgodilo tudi stranskemu liku, ki v zgodbi Dionizovi prašički stori samomor, lahko bralec le zasluti skozi pripoved o dveh študentkah, ki se odpravita na pustni karneval v Maastrichtu, ne da bi se zavedali, da vsako njuno najmanjše dejanje za seboj povleče drastične posledice. V zgodbi Pretrgane niti, ki se odvija na področju nekdanje Jugoslavije, pa se bralec skupaj s tretjeosebnim opazovalcem sprašuje, kako neki bi se odvrtela zgodba o generalu JLA in njegovem sinu, če bi mu slednji ob prvi priložnosti vrnil udarec. Čeprav glavni junaki v zbirki Ženska hiša niso načelni, suvereni in prepričani v svoj prav in se včasih celo zdi, da bežijo pred zdravim razumom in odgovornostjo, pa bralcu vendarle dajo veliko misliti o tem, kako vsaka drobna poteza povleče za sabo preobrate, ki spremenijo življenje njim, njihovim najbližjim in celo neznancem, za katere se zdi, da z njimi nimajo povezave. Zaradi številnih detajlov, ki jih Mirana Likar sproti tke v dramaturško “okostje” svojih zgodb, mora bralec vložiti precej napora, da sledi rdeči niti pripovedi. Dodatna težava je lahko tudi kompleksen stil pripovedi – zgodba Pretrgane niti je na primer sestavljena iz pisma in fragmentarnega opisa posameznih protagonistov in njihovih doživetij, zgodba Kri ni voda je napisana v drugi osebi ednine in vključuje vipavsko in zágorsko narečje, medtem ko je zgodba Parada napisana v prvi osebi množine. Likarjeva se rada poigrava z različnimi tehnikami pripovedi in stilističnimi izzivi, čeprav najbolj zvesto sledi asociativnemu toku zavesti. Ta se kaže v kratkih in odsekanih stavkih, s katerimi na inovativen način vpelje protagoniste v zgodbo, ki nam šele nekje na sredini razkrije kraj, čas in ostale okoliščine nastanka. Po kratkoproznih zbirkah Mirane Likar Sobotne zgodbe, Sedem besed in Glasovi je Ženska hiša brez dvoma knjiga, ki bo pritegnila še tako zahtevnega bralca.
Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Podobno kot v romanu Pripovedovalec izpred dveh let Mirana Likar, nominirana za kresnik in Cankarjevo nagrado, tudi v kratkoprozni zbirki Ženska hiša izpostavlja sugestivno moč pripovedovanja zgodb junakov, ki se po svojih zmožnostih bojujejo z razmerami, v katerih so se znašli. Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek. Tako mlad črnogorski par v zgodbi z naslovom Samostan ugotavlja, da bi že za popravilo enega zoba morala delati vsaj 50 ur, vendar na vasi, kjer živita, frizerske storitve od vekomaj plačujejo le z blagovno menjavo, v mestih pa ni ne stanovanj ne redne zaposlitve, saj se na ta način vzpostavlja trg podplačane delovne sile, ki je za delodajalce najugodnejša: “Ne moremo živeti, ker nimamo kje živeti. Za nas ni služb, in ker ni služb, ni stanovanj. Da služb ni, je sistematično. Vgrajeno v sistem. Če ljudem ne daš pravih služb, dobiš kolikor hočeš delavcev za tisto delo, ki ga sicer ne bi hoteli opravljati. In lahko jim ga tudi plačaš po lastni presoji. V najinem primeru po en evro na uro.” Protagonist zgodbe Ženska hiša je ostareli in gluhi Kenan, ki v Mostarju skrbi za 500 let staro hišo, v kateri so nekoč živele ženske iz muslimanske družine. Ker je med vojno s srbsko ženo in hčerko pobegnil na Švedsko, ga someščani gledajo s prezirom, sam pa v tišini goji vrtnice za ratluk in čaka na obisk odraščajoče hčerke, s katero sta v otroštvu skupaj prebirala zgodbe. Zdi se, kot da je ženska hiša prispodoba za tiho oazo sredi urbane džungle, v katero se na stara leta zatekajo ženske in moški, ki vse življenje iščejo mir, občutek pripadnosti in kulturne identitete. Užaloščeni Bošnjak tako v nekem trenutku izjavi: “Jaz nisem imel nobenih svojih. Do mene so prišli glasovi, da me imajo naši, če so bili Muslimani naši, na piki zaradi srbske žene. Srbi me niso marali, ker sem bil zanje Musliman, Hrvati so bili proti meni zaradi obojega. Drugi so mi določili, kaj sem, jaz do takrat sploh nisem imel pojma o ničemer. Zdaj sem najbrž določen, da sem Musliman, a spet ne čisto pravi.” In v nadaljevanju: “Kaj je zdaj ta moja hči? Srbkinja? Muslimanka? Švedinja? Ne vem, ker je ne morem vprašati, pa bi jo rad.” Protagonist zgodbe Osem brontozavrovih kosti je sirota, ki so si ga vse otroštvo podajali številni rejniki, ki so v njem iskali priložnost za zaslužek. Medtem ko drugi spijo, on obuja spomine in sestavlja osem brontozavrskih kosti, ki jih v mislih meče po vedeževalski plošči: “Twain je napisal, da je življenjepis Williama iz Stratforda podoben sohi brontozavra iz pariškega muzeja. Vzameš osem pravih kosti oziroma preverljivih podatkov in jih zaliješ s šeststotimi vedri mavca – miti in legendami, blablaji, špekulacijami in nakladanji in dobiš … nekaj, v kar hočejo verjeti vsi.” Protagonistka zgodbe Kri ni voda pa, ravno nasprotno, obuja spomine na posvojitev partnerjevih otrok in se po tihem sprašuje, kako to, da je dopustila možu, da jo je prepričal, da svojih otrok ne potrebuje. V zgodbi z naslovom Parada se mama in njen triletni sin odpravljata s podzemno železnico na parado ponosa, ves čas pa se mama trudi na sinka obesiti transparent in nevrotično ponavlja frazo o spoštovanju pravic vseh ljudi. Govor mimoidočega brezdomca, ki po telefonu jezno zaukaže, naj ga pokličejo šele takrat, ko bo mama mrtva, lahko razberemo tudi kot avtoričin “podpis” k zavedanju, da nas starši vse prevečkrat obremenijo z ideološko navlako, s katero nas vse življenje držijo v stanju čustvene odvisnosti in infantilizma. Ali se je kaj podobnega zgodilo tudi stranskemu liku, ki v zgodbi Dionizovi prašički stori samomor, lahko bralec le zasluti skozi pripoved o dveh študentkah, ki se odpravita na pustni karneval v Maastrichtu, ne da bi se zavedali, da vsako njuno najmanjše dejanje za seboj povleče drastične posledice. V zgodbi Pretrgane niti, ki se odvija na področju nekdanje Jugoslavije, pa se bralec skupaj s tretjeosebnim opazovalcem sprašuje, kako neki bi se odvrtela zgodba o generalu JLA in njegovem sinu, če bi mu slednji ob prvi priložnosti vrnil udarec. Čeprav glavni junaki v zbirki Ženska hiša niso načelni, suvereni in prepričani v svoj prav in se včasih celo zdi, da bežijo pred zdravim razumom in odgovornostjo, pa bralcu vendarle dajo veliko misliti o tem, kako vsaka drobna poteza povleče za sabo preobrate, ki spremenijo življenje njim, njihovim najbližjim in celo neznancem, za katere se zdi, da z njimi nimajo povezave. Zaradi številnih detajlov, ki jih Mirana Likar sproti tke v dramaturško “okostje” svojih zgodb, mora bralec vložiti precej napora, da sledi rdeči niti pripovedi. Dodatna težava je lahko tudi kompleksen stil pripovedi – zgodba Pretrgane niti je na primer sestavljena iz pisma in fragmentarnega opisa posameznih protagonistov in njihovih doživetij, zgodba Kri ni voda je napisana v drugi osebi ednine in vključuje vipavsko in zágorsko narečje, medtem ko je zgodba Parada napisana v prvi osebi množine. Likarjeva se rada poigrava z različnimi tehnikami pripovedi in stilističnimi izzivi, čeprav najbolj zvesto sledi asociativnemu toku zavesti. Ta se kaže v kratkih in odsekanih stavkih, s katerimi na inovativen način vpelje protagoniste v zgodbo, ki nam šele nekje na sredini razkrije kraj, čas in ostale okoliščine nastanka. Po kratkoproznih zbirkah Mirane Likar Sobotne zgodbe, Sedem besed in Glasovi je Ženska hiša brez dvoma knjiga, ki bo pritegnila še tako zahtevnega bralca.
Piše: Marija Švajncer, bere: Eva Longyka Marušič. Zbornik Alma Sodnik in njeno filozofsko delo je uredil filozofinja Olga Markič ter napisala spremno besedo in prispevek Alma Sodnik: filozofinja in žensko vprašanje. Orisala filozofinjino življenjsko pot in tudi obdobje neplačanega dela zasebne docentke in napredovanje do dekanskega položaja na fakulteti. Alma Sodnik je delila usodo mnogih filozofinj z začetka 20. stoletja, intelektualk, ki so na svoji akademski poti občutile zapostavljanje in odrekanje pravic. Njeno ustvarjanje je treba oživiti, saj je napisala kakovostna dela, ki nas spodbujajo k razmisleku in odpirajo zanimiva vprašanja. Po besedah Olge Markič je v času, ko smo priče vedno večji razdrobljenosti, nezaupanju v medije in znanost ter teorijam zarote, pobuda Alme Sodnik po obnovitvi resnice nadvse aktualna. Avtorica prispevka je razgrnila podatke o današnjem položaju žensk v filozofiji. Stanje se je sicer v marsičem izboljšalo, vendar obstaja še veliko nerešenih problemov – od predsodkov do prikritih oblik diskriminacije. »Eno redkih področij humanistike, kjer na akademski ravni prevladuje zastopanost moških, pa ostaja filozofija,« ugotavlja Olga Markič in predvideva, da razlogi za to morda tičijo v pomanjkanju zgledov in spregledu žensk pri oblikovanju filozofskega kanona ali pa bi jih bilo treba iskati v stereotipih in pomislekih, ki so povezani s samim filozofiranjem. In o čem še teče beseda v zborniku? Tine Hribar v srečavanju Alme Sodnik z zgodovino filozofije odkriva tudi preinterpretacije, vsekakor pa je pomembno, da je posegla v jedro evropskega filozofskega življenja sredi tridesetih let 20. stoletja. Marko Uršič s filozofinjo tudi polemizira in pravi, da so njeni argumenti sicer podani s stališča moderne filozofije, niso pa vodili v smeri fenomenologije. Priznava ji, da njeno pisanje kaže miselno plemenitost. Filozofinja Maja Malec ugotavlja, da je Almo Sodnik zanimal predvsem idejni razvoj filozofskih problemov v zgodovini. Natančno je izhajala iz virov in se izogibala izražanju lastnega mnenja. Morda se je zmotila pri oceni pomena Descartesove metode za nadaljnji razvoj znanosti in filozofije, je kritična Maja Malec. Valentin Kalan se je usmeril v nekatere tradicionalne metafizične teze, ki so na različni stopnji izrecnosti navzoče v filozofskem opusu Alme Sodnik. Pri tem se navezuje na Heideggerja in se natančno poglobi v Kantov filozofski razvoj in pomen njegove filozofije. Božidar Kante se je navezal na misli in stališča, ki jih je mogoče izluščiti iz obravnave Kantove estetike v knjigi Alme Sodnik Zgodovinski razvoj estetskih problemov. Delu Kante pripisuje velik pomen, saj je prvo, ki ima za predmet zgodovinski pogled teh problemov. Kante predvideva, da bi bilo estetsko izkustvo lahko naše primarno okno v sublimnost občutja spoštovanja do dolžnosti. Bojan Žalec piše o tem, da je Alma Sodnik raziskovala in prikazovala zgodovinski razvoj filozofskih problemov. Pri tem si je prizadevala, da bi se dokopala do avtentične predstave o določenem mislecu. Nanjo naj bi imel velik vpliv France Veber, filozof, pri katerem je doktorirala. Njen razvoj je Žalec označil z besedami od historične predmetne teorije do historičnega racionalizma in sklenil, da ima njeno delo tako odlike kot pomanjkljivosti. Kljub svoji kakovosti naj bi ostala v okvirih stare filozofske misli, v njenem pisanju pa se razodeva tudi filozofska nemoč. Nina Petek predstavlja nekatera temeljna dognanja Alme Sodnik s področja raziskav epikurejske filozofije. V harmonični skupnosti enako mislečih Epikurjevih privržencev, ki so se sestajali na vrtu, je filozofinja prepoznala veličino filozofove etike. Ta etika sega onkraj golega hedonizma in prizadevanja zgolj za lastno dobro. Bogov in smrti se ni treba bati, velik pomen pa ima prijateljstvo. Teolog in filozof Janez Juhant piše o odnosu med filozofom in duhovnikom Alešem Ušeničnikom in Almo Sodnik. Filozofinja je prikazala Ušeničnikovo delo ter ga umestila v slovensko neosholastično filozofijo in hkrati v evropski prostor. Pri tem je ostajala v objektivnih okvirih stroke. Njun odnos je bil po Juhantovem mnenju zgleden in odprt, tako rekoč odnos dveh poglobljenih človeških in filozofskih duš. Posebno občuten je spominski zapis režiserke in scenaristke Helene Koder. Njen mož Urban Koder je bil nečak Alme Sodnik. Ker je bilo njuno srečavanje globoko in osebno, se je spominja samo z imenom (drugi pisci v zborniku pa večinoma uporabljajo filozofinjin osamosvojeni priimek v imenovalniku in s tem po vsej verjetnosti upoštevajo sodobne smernice glede spolov). Pozornost Helene Koder so pritegnile oči Alme Sodnik; v njenem pogledu je videla vse – zazrtost navznoter in odprtost navzven, filozofinja pa je ohranjala tudi otroško radovednost in prisrčnost. Do soljudi, zlasti mladih, je kazala strpnost in razumevanje. Ko je Urban Koder opustil medicino in se v celoti posvetil glasbi, mu ni nikoli očitala, da to ni bila prava izbira, saj je verjela je v njegov talent. Njena življenjska pot je bila trnova: umrl ji je dveletni sinček, mož se je iz vojne vrnil bolan, kmalu je ovdovela. Zaradi vsega hudega se je njeno srce utrudilo, pravi Helena Koder. Umrla je leta 1965. V zborniku Alma Sodnik in njeno filozofsko delo prevladuje spoštljiv odnos do filozofinje in njenega prispevka k filozofiji, polemični in kritični vidiki pisanja nekaterih avtorjev pa odpirajo nova hermenevtična vprašanja o bodisi zvestem branju izvirnih del bodisi preinterpretaciji in ustvarjanju lastnih filozofskih pogledov. Očitno je, da je Alma Sodnik z vsem tem še vedno navdih za filozofsko iskanje in nove odgovore na zapletena vprašanja.
Piše: Marija Švajncer, bere: Eva Longyka Marušič. Zbornik Alma Sodnik in njeno filozofsko delo je uredil filozofinja Olga Markič ter napisala spremno besedo in prispevek Alma Sodnik: filozofinja in žensko vprašanje. Orisala filozofinjino življenjsko pot in tudi obdobje neplačanega dela zasebne docentke in napredovanje do dekanskega položaja na fakulteti. Alma Sodnik je delila usodo mnogih filozofinj z začetka 20. stoletja, intelektualk, ki so na svoji akademski poti občutile zapostavljanje in odrekanje pravic. Njeno ustvarjanje je treba oživiti, saj je napisala kakovostna dela, ki nas spodbujajo k razmisleku in odpirajo zanimiva vprašanja. Po besedah Olge Markič je v času, ko smo priče vedno večji razdrobljenosti, nezaupanju v medije in znanost ter teorijam zarote, pobuda Alme Sodnik po obnovitvi resnice nadvse aktualna. Avtorica prispevka je razgrnila podatke o današnjem položaju žensk v filozofiji. Stanje se je sicer v marsičem izboljšalo, vendar obstaja še veliko nerešenih problemov – od predsodkov do prikritih oblik diskriminacije. »Eno redkih področij humanistike, kjer na akademski ravni prevladuje zastopanost moških, pa ostaja filozofija,« ugotavlja Olga Markič in predvideva, da razlogi za to morda tičijo v pomanjkanju zgledov in spregledu žensk pri oblikovanju filozofskega kanona ali pa bi jih bilo treba iskati v stereotipih in pomislekih, ki so povezani s samim filozofiranjem. In o čem še teče beseda v zborniku? Tine Hribar v srečavanju Alme Sodnik z zgodovino filozofije odkriva tudi preinterpretacije, vsekakor pa je pomembno, da je posegla v jedro evropskega filozofskega življenja sredi tridesetih let 20. stoletja. Marko Uršič s filozofinjo tudi polemizira in pravi, da so njeni argumenti sicer podani s stališča moderne filozofije, niso pa vodili v smeri fenomenologije. Priznava ji, da njeno pisanje kaže miselno plemenitost. Filozofinja Maja Malec ugotavlja, da je Almo Sodnik zanimal predvsem idejni razvoj filozofskih problemov v zgodovini. Natančno je izhajala iz virov in se izogibala izražanju lastnega mnenja. Morda se je zmotila pri oceni pomena Descartesove metode za nadaljnji razvoj znanosti in filozofije, je kritična Maja Malec. Valentin Kalan se je usmeril v nekatere tradicionalne metafizične teze, ki so na različni stopnji izrecnosti navzoče v filozofskem opusu Alme Sodnik. Pri tem se navezuje na Heideggerja in se natančno poglobi v Kantov filozofski razvoj in pomen njegove filozofije. Božidar Kante se je navezal na misli in stališča, ki jih je mogoče izluščiti iz obravnave Kantove estetike v knjigi Alme Sodnik Zgodovinski razvoj estetskih problemov. Delu Kante pripisuje velik pomen, saj je prvo, ki ima za predmet zgodovinski pogled teh problemov. Kante predvideva, da bi bilo estetsko izkustvo lahko naše primarno okno v sublimnost občutja spoštovanja do dolžnosti. Bojan Žalec piše o tem, da je Alma Sodnik raziskovala in prikazovala zgodovinski razvoj filozofskih problemov. Pri tem si je prizadevala, da bi se dokopala do avtentične predstave o določenem mislecu. Nanjo naj bi imel velik vpliv France Veber, filozof, pri katerem je doktorirala. Njen razvoj je Žalec označil z besedami od historične predmetne teorije do historičnega racionalizma in sklenil, da ima njeno delo tako odlike kot pomanjkljivosti. Kljub svoji kakovosti naj bi ostala v okvirih stare filozofske misli, v njenem pisanju pa se razodeva tudi filozofska nemoč. Nina Petek predstavlja nekatera temeljna dognanja Alme Sodnik s področja raziskav epikurejske filozofije. V harmonični skupnosti enako mislečih Epikurjevih privržencev, ki so se sestajali na vrtu, je filozofinja prepoznala veličino filozofove etike. Ta etika sega onkraj golega hedonizma in prizadevanja zgolj za lastno dobro. Bogov in smrti se ni treba bati, velik pomen pa ima prijateljstvo. Teolog in filozof Janez Juhant piše o odnosu med filozofom in duhovnikom Alešem Ušeničnikom in Almo Sodnik. Filozofinja je prikazala Ušeničnikovo delo ter ga umestila v slovensko neosholastično filozofijo in hkrati v evropski prostor. Pri tem je ostajala v objektivnih okvirih stroke. Njun odnos je bil po Juhantovem mnenju zgleden in odprt, tako rekoč odnos dveh poglobljenih človeških in filozofskih duš. Posebno občuten je spominski zapis režiserke in scenaristke Helene Koder. Njen mož Urban Koder je bil nečak Alme Sodnik. Ker je bilo njuno srečavanje globoko in osebno, se je spominja samo z imenom (drugi pisci v zborniku pa večinoma uporabljajo filozofinjin osamosvojeni priimek v imenovalniku in s tem po vsej verjetnosti upoštevajo sodobne smernice glede spolov). Pozornost Helene Koder so pritegnile oči Alme Sodnik; v njenem pogledu je videla vse – zazrtost navznoter in odprtost navzven, filozofinja pa je ohranjala tudi otroško radovednost in prisrčnost. Do soljudi, zlasti mladih, je kazala strpnost in razumevanje. Ko je Urban Koder opustil medicino in se v celoti posvetil glasbi, mu ni nikoli očitala, da to ni bila prava izbira, saj je verjela je v njegov talent. Njena življenjska pot je bila trnova: umrl ji je dveletni sinček, mož se je iz vojne vrnil bolan, kmalu je ovdovela. Zaradi vsega hudega se je njeno srce utrudilo, pravi Helena Koder. Umrla je leta 1965. V zborniku Alma Sodnik in njeno filozofsko delo prevladuje spoštljiv odnos do filozofinje in njenega prispevka k filozofiji, polemični in kritični vidiki pisanja nekaterih avtorjev pa odpirajo nova hermenevtična vprašanja o bodisi zvestem branju izvirnih del bodisi preinterpretaciji in ustvarjanju lastnih filozofskih pogledov. Očitno je, da je Alma Sodnik z vsem tem še vedno navdih za filozofsko iskanje in nove odgovore na zapletena vprašanja.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Velikokrat pomislim na besede sv. Maksimilijana Kolbeja, ki je v svojem življenju večkrat ponovil besede: »Vsak ima svojo pot!« In res je. Bolj ko listam po knjigi – Letu svetnikov, bolj odkrivam, kako so na različne načine uresničevali svojo poklicanost k svetosti. Danes, 15. oktobra, se spominjamo svete Terezije Jezusove, imenovane tudi Avilska. Znana je predvsem po svoji avtobiografiji, ki jo začenja z besedami: »Ukazali so mi, naj ob vsej svobodi, ki so mi jo dali, opišem molitvene načine in milosti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje.« Te njene uvodne besede kažejo, kako so jo že sestre, predvsem predstojnice, videle kot bodočo svetnico. Po drugi strani pa začutimo »dušo« svete Terezije, ki se je bolj zavedala svoje grešnosti kot svetosti. Napisala je več duhovnih knjig, s katerimi je mnogim kristjanom pomagala na poti duhovnega življenja. Prav zaradi poglobljenega duhovnega življenja, jasno zapisanih misli in spoznanj jo je papež bl. Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Bila je prva žena, ki je dosegla to čast. Oče jo je pri šestnajstih letih poslal v samostan, v katerem so vzgajali dekleta iz plemiških in premožnih družin. Potrebovala je nekaj časa, da je odkrila svojo poklicanost. Postala je karmeličanka. Hitro po vstopu je zbolela in veliko trpela. Molitev ji je postala glavna opora. V eni izmed svojih knjig je zapisala: »O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila.« Vse to razodeva njeno strogost in doslednost. Bila je zelo kritična, zato ni čudno, da ni bila zadovoljna s svojim življenjem, prav tako tudi ne z življenjem v samostanu. V zgodovino se je zapisala kor reformatorka. Pomembno je, da je reformo začela pri sebi in šele nato so sledile reforme v domači samostanski skupnosti, kasneje pa tudi v celotnem karmeličanskem redu. Potovala je od samostana do samostana in na eni od teh poti je v noči s 4. na 5. oktober leta 1582 umrla. Stara je bila 67 let. Sveta Terezija je zavetnica Španije, številnih škofij, vseh karmeličanskih skupnosti, španskih pisateljev, priprošnjica v duhovnih stiskah, priprošnjica proti boleznim srca in glavobolu. Sveta Terezija Avilska je zapisala: »Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.« Pred nami je nov dan. Prepojimo naše delo, naše življenje z ljubeznijo. S tem bomo dodali svoj delež k lepši podobi tega sveta.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Velikokrat pomislim na besede sv. Maksimilijana Kolbeja, ki je v svojem življenju večkrat ponovil besede: »Vsak ima svojo pot!« In res je. Bolj ko listam po knjigi – Letu svetnikov, bolj odkrivam, kako so na različne načine uresničevali svojo poklicanost k svetosti. Danes, 15. oktobra, se spominjamo svete Terezije Jezusove, imenovane tudi Avilska. Znana je predvsem po svoji avtobiografiji, ki jo začenja z besedami: »Ukazali so mi, naj ob vsej svobodi, ki so mi jo dali, opišem molitvene načine in milosti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje.« Te njene uvodne besede kažejo, kako so jo že sestre, predvsem predstojnice, videle kot bodočo svetnico. Po drugi strani pa začutimo »dušo« svete Terezije, ki se je bolj zavedala svoje grešnosti kot svetosti. Napisala je več duhovnih knjig, s katerimi je mnogim kristjanom pomagala na poti duhovnega življenja. Prav zaradi poglobljenega duhovnega življenja, jasno zapisanih misli in spoznanj jo je papež bl. Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Bila je prva žena, ki je dosegla to čast. Oče jo je pri šestnajstih letih poslal v samostan, v katerem so vzgajali dekleta iz plemiških in premožnih družin. Potrebovala je nekaj časa, da je odkrila svojo poklicanost. Postala je karmeličanka. Hitro po vstopu je zbolela in veliko trpela. Molitev ji je postala glavna opora. V eni izmed svojih knjig je zapisala: »O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila.« Vse to razodeva njeno strogost in doslednost. Bila je zelo kritična, zato ni čudno, da ni bila zadovoljna s svojim življenjem, prav tako tudi ne z življenjem v samostanu. V zgodovino se je zapisala kor reformatorka. Pomembno je, da je reformo začela pri sebi in šele nato so sledile reforme v domači samostanski skupnosti, kasneje pa tudi v celotnem karmeličanskem redu. Potovala je od samostana do samostana in na eni od teh poti je v noči s 4. na 5. oktober leta 1582 umrla. Stara je bila 67 let. Sveta Terezija je zavetnica Španije, številnih škofij, vseh karmeličanskih skupnosti, španskih pisateljev, priprošnjica v duhovnih stiskah, priprošnjica proti boleznim srca in glavobolu. Sveta Terezija Avilska je zapisala: »Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.« Pred nami je nov dan. Prepojimo naše delo, naše življenje z ljubeznijo. S tem bomo dodali svoj delež k lepši podobi tega sveta.
Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda sv. Hildegarda iz Bingna je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano linguo ignoto. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena in umbra viventis lucis, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala. Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež Benedikt XVI pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Sonjo Weiss, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: sv. Hildegarda prejema božje videnje in o njem pripoveduje tajniku Volmarju, iluminacija (izsek), 12. stol. (Wikipedia, javna last)
Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda sv. Hildegarda iz Bingna je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano linguo ignoto. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena in umbra viventis lucis, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala. Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež Benedikt XVI pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Sonjo Weiss, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: sv. Hildegarda prejema božje videnje in o njem pripoveduje tajniku Volmarju, iluminacija (izsek), 12. stol. (Wikipedia, javna last)
Miha Naglič – filozof, publicist, urednik in muzejski delavec ter dolgoletni sodelavec Gorenjskega glasa deluje že 40 let na področju kulture v Žireh, zato ni presenetljivo, da je pripravil izjemno zanimivo knjigo z naslovom Žirovski besednjak. Miha Naglič je v uvodu k tej knjigi med drugim zapisal: »Število 40 že v Bibliji označuje dobo, v kateri nekaj dozori. Je tudi čas za obračun, za bilanco. Kako naj jo podam? Lahko bi napisal spomine, a glede na to, da nisem kakšna sila popularna osebnost, bi ti najbrž ne bili prav zanimivi. Lahko bi sestavil spisek vseh svojih del – prireditev, ki sem jih pripravil in največkrat tudi vodil, člankov in knjig, ki sem jih napisal ali uredil. Tega bi bilo kar nekaj, a spiski so spet nekaj suhoparnega. In tako sem se odločil, da svoje 40-letno udejstvovanje na Žirovskem sklenem s to knjigo, z Žirovskim besednjakom.« Tako Miha Naglič v tej svoji peti knjigi kot avtor razlaga petsto izbranih besed, s katerimi predstavi Žiri, Žirovce, njihove sosede in njihove medsebojne odnose, pa tudi odnos do izbranih besed, pojmov, imen in tako dalje. Žirovski besednjak in njegovega avtorja bomo spoznali v oddaji ARS humana, ki jo je pripravil Milan Trobič. Naslovnico knjige je oblikoval akademski slikar Stane Kosmač, 2019. foto:Tina Dokl.
Miha Naglič – filozof, publicist, urednik in muzejski delavec ter dolgoletni sodelavec Gorenjskega glasa deluje že 40 let na področju kulture v Žireh, zato ni presenetljivo, da je pripravil izjemno zanimivo knjigo z naslovom Žirovski besednjak. Miha Naglič je v uvodu k tej knjigi med drugim zapisal: »Število 40 že v Bibliji označuje dobo, v kateri nekaj dozori. Je tudi čas za obračun, za bilanco. Kako naj jo podam? Lahko bi napisal spomine, a glede na to, da nisem kakšna sila popularna osebnost, bi ti najbrž ne bili prav zanimivi. Lahko bi sestavil spisek vseh svojih del – prireditev, ki sem jih pripravil in največkrat tudi vodil, člankov in knjig, ki sem jih napisal ali uredil. Tega bi bilo kar nekaj, a spiski so spet nekaj suhoparnega. In tako sem se odločil, da svoje 40-letno udejstvovanje na Žirovskem sklenem s to knjigo, z Žirovskim besednjakom.« Tako Miha Naglič v tej svoji peti knjigi kot avtor razlaga petsto izbranih besed, s katerimi predstavi Žiri, Žirovce, njihove sosede in njihove medsebojne odnose, pa tudi odnos do izbranih besed, pojmov, imen in tako dalje. Žirovski besednjak in njegovega avtorja bomo spoznali v oddaji ARS humana, ki jo je pripravil Milan Trobič. Naslovnico knjige je oblikoval akademski slikar Stane Kosmač, 2019. foto:Tina Dokl.
V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina
V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina
11. septembra leta 1929 se je v Ljubljani rodil Primož Kozak, slovenski dramatik in esejist, avtor gledaliških iger kot so Dialogi, Proces, Afera in Legenda o svetem Che, ki se uvrščajo med vrhunce tedanjega pisanja za gledališče na Slovenskem. Vendar je Primož Kozak pisal tudi pronicljive eseje in je dobil za knjigo Peter Klepec v Ameriki nagrado Prešernovega sklada. Bil je tudi filmski in televizijski scenarist, napisal je dramatizaciji Ptičkov brez gnezda Frana Milčinskega in Hlapca Jerneja Ivana Cankarja. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom govori Primož Kozak o sebi, svojem delu in položaju umetnika v družbi ter o vrednotah povojne slovenske družbe sploh. Fotografija: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sxsrf=ACYBGNQOs2i_bPBV-lyADDLlleWsbE1fYg%3A1567778479660&sa=1&ei=r2ZyXeP3J82tkwWtzoCYCA&q=primo%C5%BE+kozak+bobo&oq=primo%C5%BE+kozak+bobo&gs_l=img.12...2613.4118..6360...0.0..0.230.612.4j0j1......0....1..gws-wiz-img.......35i39j0i24.LKd1F-bzbR0&ved=0ahUKEwiji_f6rbzkAhXN1qQKHS0nAIMQ4dUDCAY#imgrc=NovZ41esi_cyMM:&spf=1567778606893
11. septembra leta 1929 se je v Ljubljani rodil Primož Kozak, slovenski dramatik in esejist, avtor gledaliških iger kot so Dialogi, Proces, Afera in Legenda o svetem Che, ki se uvrščajo med vrhunce tedanjega pisanja za gledališče na Slovenskem. Vendar je Primož Kozak pisal tudi pronicljive eseje in je dobil za knjigo Peter Klepec v Ameriki nagrado Prešernovega sklada. Bil je tudi filmski in televizijski scenarist, napisal je dramatizaciji Ptičkov brez gnezda Frana Milčinskega in Hlapca Jerneja Ivana Cankarja. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom govori Primož Kozak o sebi, svojem delu in položaju umetnika v družbi ter o vrednotah povojne slovenske družbe sploh. Fotografija: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sxsrf=ACYBGNQOs2i_bPBV-lyADDLlleWsbE1fYg%3A1567778479660&sa=1&ei=r2ZyXeP3J82tkwWtzoCYCA&q=primo%C5%BE+kozak+bobo&oq=primo%C5%BE+kozak+bobo&gs_l=img.12...2613.4118..6360...0.0..0.230.612.4j0j1......0....1..gws-wiz-img.......35i39j0i24.LKd1F-bzbR0&ved=0ahUKEwiji_f6rbzkAhXN1qQKHS0nAIMQ4dUDCAY#imgrc=NovZ41esi_cyMM:&spf=1567778606893
Misel, da lahko pod drobnogled vzamemo množico literarnih del, ki so nastala v istem obdobju, in iz njih s podrobno analizo izluščimo duha tega časa, nam ni tuja. Prav nasprotno; če beremo na primer Cankarja pa obenem pogledujemo še k Murnu, Župančiču in Govekarju, se bomo razmeroma dobro podučili o idejah in vrednotah, ki so intelektualno razgibavale prvo desetletje dvajsetega stoletja, pa najbrž tudi o socialnih in ekonomskih pogojih, ki so pogojevali sleherno umetnostno pisanje v tistih letih. In če se razgledamo še po tisku tistega časa, bomo marsikaj zanimivega izvedeli celo o tem, kako so literarna dela teh avtorjev odzvanjala pri drugih tedanjih bralcih, tako poklicnih kakor ljubiteljskih. Vse to se zdi povsem samoumevno. Kar pa je malo manj samoumevno je to, da se na tak način ni mogoče lotiti samo literarnih del, napisanih za odrasle, temveč tudi tistih, ki so bila ustvarjena za otroke oziroma mlade. No, literarni zgodovinar dr. Peter Svetina je s knjigo Metuljčki in mehaniki : slovenska mladinska književnost med meščanstvom in socializmom, ki je pred časom izšla v založbi Mladinske knjige, prepričljivo pokazal, da je ne le možno ampak še kako plodno tudi tako branje. Kako je torej družbeno-politični kontekst 20. stoletja zaznamoval pesmi, zgodbe in romane, napisane za naše mlajše bralke in bralce? Kakšen vpliv so imeli nenehoma spreminjajoči se vetrovi zgodovine na oblikovanje kanona mladinske književnosti na Slovenskem? Kako so se v dvajsetem stoletju spreminjala pričakovanja slovenske družbe glede nalog, ki naj bi jih izpolnjevala mladinska književnost? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petra Svetino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: saralcassidy (Pixabay)
Misel, da lahko pod drobnogled vzamemo množico literarnih del, ki so nastala v istem obdobju, in iz njih s podrobno analizo izluščimo duha tega časa, nam ni tuja. Prav nasprotno; če beremo na primer Cankarja pa obenem pogledujemo še k Murnu, Župančiču in Govekarju, se bomo razmeroma dobro podučili o idejah in vrednotah, ki so intelektualno razgibavale prvo desetletje dvajsetega stoletja, pa najbrž tudi o socialnih in ekonomskih pogojih, ki so pogojevali sleherno umetnostno pisanje v tistih letih. In če se razgledamo še po tisku tistega časa, bomo marsikaj zanimivega izvedeli celo o tem, kako so literarna dela teh avtorjev odzvanjala pri drugih tedanjih bralcih, tako poklicnih kakor ljubiteljskih. Vse to se zdi povsem samoumevno. Kar pa je malo manj samoumevno je to, da se na tak način ni mogoče lotiti samo literarnih del, napisanih za odrasle, temveč tudi tistih, ki so bila ustvarjena za otroke oziroma mlade. No, literarni zgodovinar dr. Peter Svetina je s knjigo Metuljčki in mehaniki : slovenska mladinska književnost med meščanstvom in socializmom, ki je pred časom izšla v založbi Mladinske knjige, prepričljivo pokazal, da je ne le možno ampak še kako plodno tudi tako branje. Kako je torej družbeno-politični kontekst 20. stoletja zaznamoval pesmi, zgodbe in romane, napisane za naše mlajše bralke in bralce? Kakšen vpliv so imeli nenehoma spreminjajoči se vetrovi zgodovine na oblikovanje kanona mladinske književnosti na Slovenskem? Kako so se v dvajsetem stoletju spreminjala pričakovanja slovenske družbe glede nalog, ki naj bi jih izpolnjevala mladinska književnost? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petra Svetino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: saralcassidy (Pixabay)
Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa. "To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma," je povedal Ali Žerdin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa. "To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma," je povedal Ali Žerdin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Ne bi se prav veliko zmotili, če bi rekli, da je delo Pedagogika zatiranih Paula Freira najpomembnejše pedagoško delo druge polovice 20. stoletja. Freire je knjigo napisal leta 1968, pred kratkim pa smo dobili tudi njen slovenski prevod. Zakaj šele po več kot 50 letih? Izredni profesor za filozofijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, doktor Tomaž Grušovnik, avtor spremne besede v knjigi, pravi, da najbrž tudi zato, ker je delo napisano v brazilski portugalščini, za katero prav veliko prevajalcev pri nas ni. Delo Pedagogika zatiranih je prevedla Blažka Müller, izšlo pa je v zbirki Temeljna dela Založbe Krtina.
Ne bi se prav veliko zmotili, če bi rekli, da je delo Pedagogika zatiranih Paula Freira najpomembnejše pedagoško delo druge polovice 20. stoletja. Freire je knjigo napisal leta 1968, pred kratkim pa smo dobili tudi njen slovenski prevod. Zakaj šele po več kot 50 letih? Izredni profesor za filozofijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, doktor Tomaž Grušovnik, avtor spremne besede v knjigi, pravi, da najbrž tudi zato, ker je delo napisano v brazilski portugalščini, za katero prav veliko prevajalcev pri nas ni. Delo Pedagogika zatiranih je prevedla Blažka Müller, izšlo pa je v zbirki Temeljna dela Založbe Krtina.
V tokratni oddaji je na sporedu prevod besedila o "vlogi sena v zgodovini", ki ga je pred desetletji napisal februarja letos preminuli ameriški matematik in astrofizik Freeman Dyson . Dyson je bil sicer avtor t.im. renormalizacijske teorije, ki sta jo za potrebe kvantne mehanike poleg njega razvila še Julian Seymour Schwinger in Šiničiro Tomonaga. Za to odkritje so vsi trije leta 1965 prejeli Nobelovo nagrado za fiziko. Dyson je med vojno kot izvrsten matematik sodeloval tudi pri iskanju poti do izdelave jedrske bombe v takoimenovanem projektu Manhattan v Združenih državah. Je prototip intelektualca, ki je zapletene znanstvene metode vedno razlagal v značilnem zgoščenem in jasnem slogu. Bolje se je motiti kot biti nejasen, je nekje zapisal, v oddaji pa boste slišali prevod iz knjige esejev s konca 80-ih z naslovom Neskončno v vse smeri. Gre za poglavje Senena teorija zgodovine, ki ga je prevedel naš pokojni sodelavec Samo Resnik. Foto, vir: Monroem, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons web povezava: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Freeman_dyson.jpg
V tokratni oddaji je na sporedu prevod besedila o "vlogi sena v zgodovini", ki ga je pred desetletji napisal februarja letos preminuli ameriški matematik in astrofizik Freeman Dyson . Dyson je bil sicer avtor t.im. renormalizacijske teorije, ki sta jo za potrebe kvantne mehanike poleg njega razvila še Julian Seymour Schwinger in Šiničiro Tomonaga. Za to odkritje so vsi trije leta 1965 prejeli Nobelovo nagrado za fiziko. Dyson je med vojno kot izvrsten matematik sodeloval tudi pri iskanju poti do izdelave jedrske bombe v takoimenovanem projektu Manhattan v Združenih državah. Je prototip intelektualca, ki je zapletene znanstvene metode vedno razlagal v značilnem zgoščenem in jasnem slogu. Bolje se je motiti kot biti nejasen, je nekje zapisal, v oddaji pa boste slišali prevod iz knjige esejev s konca 80-ih z naslovom Neskončno v vse smeri. Gre za poglavje Senena teorija zgodovine, ki ga je prevedel naš pokojni sodelavec Samo Resnik. Foto, vir: Monroem, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons web povezava: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Freeman_dyson.jpg
V letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu. Gitica Jakopin Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič. Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Veronika Nikolovska Veronika se je resneje s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me. Hana Bujanovič Kokot Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Before Time in Toni Lah Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu. Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.
V letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu. Gitica Jakopin Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič. Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Veronika Nikolovska Veronika se je resneje s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me. Hana Bujanovič Kokot Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Before Time in Toni Lah Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu. Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.
Spoštovane poslušalke in poslušalci, prijetno dobro jutro želim. Danes je državni praznik Dan Primoža Trubarja. Z razglasitvijo tega dneva za državni praznik je osrednja osebnost slovenske reformacije dobila priznanje. A to se ni zgodilo naključno. Njegov prispevek za slovenski narod je bil zelo velik in zato z gotovostjo lahko rečemo, da ga verjetno ni več Slovenca, ki nebi poznal Primoža Trubarja in njegovih prvih dveh knjig, ki sta tudi prvi dve natiskani knjigi v slovenskem jeziku. A bolj kot o Katekizmu in Abecedariju iz leta 1550, bi se danes zamislili nad tem, kaj je bilo tisto Primoževo gonilo, da je za naš narod napisal kar 28 knjig, ki so nas pripeljale s tiskano besedo med najbolj napredne na svetu. Primož je bil globoko veren človek in motivacijo za pisanje knjig je našel v veri v Boga, katero je odločno zagovarjal in branil. Na drugi strani pa je potrebno omeniti njegovo ljubezen do njemu tako »lubih slovencov«. Njegove knjige so knjige z versko vsebino, ene so bolj pastoralno naravnane, druge spet izobraževalno, tretje cerkveno-organizacijsko. Vse pa imajo skupni imenovalec, ki je kako najbolj približati človeku Boga. Slovenci smo z reformacijo, ki ne nazadnje letos praznuje častitljivo obletnico 500 let, dobili ogromno, lahko bi rekli vse nujno, kar en narod potrebuje za svoj nastanek in obstoj. Dala nam je ime, dala nam je slovenski knjižni jezik, dala nam je zagona, da ne zgolj kot družba moramo skrbeti za svojo domovino, temveč je pri tem dejanju pomemben in potreben vsak posameznik in pokazala nam je kako smo kot posamezniki odgovorni eden za drugega. S tem smo Slovenci kot narod dobili tisto samozavest, ki se rodi iz vere. Približala nam je in v marsičem na novo odkrila Boga do te mere, da se smemo svobodno odločiti po poti življenja kot vernik ali ne. Približati vero na podlagi Svetega pisma, torej Božje besede, je bil glavni cilj reformacije in z njo povezanimi ljudmi. Primoževo ljudstvo, katero je opisal kot dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo, ki se prijazno in lepo vede do vseh, je bilo zanj zelo pomembno in zato razmislek nad njim ne sme ostati površen, ampak globok. Črpati iz njegovih knjig in knjig ostalih protestantov 16. stoletja, nas lahko spodbudi, da spoznavamo same sebe, kar je bil eden od razlogov, da je Primož napisal Katekizem iz leta 1550. Vsem vam želim lep Dan Primoža Trubarja.
Spoštovane poslušalke in poslušalci, prijetno dobro jutro želim. Danes je državni praznik Dan Primoža Trubarja. Z razglasitvijo tega dneva za državni praznik je osrednja osebnost slovenske reformacije dobila priznanje. A to se ni zgodilo naključno. Njegov prispevek za slovenski narod je bil zelo velik in zato z gotovostjo lahko rečemo, da ga verjetno ni več Slovenca, ki nebi poznal Primoža Trubarja in njegovih prvih dveh knjig, ki sta tudi prvi dve natiskani knjigi v slovenskem jeziku. A bolj kot o Katekizmu in Abecedariju iz leta 1550, bi se danes zamislili nad tem, kaj je bilo tisto Primoževo gonilo, da je za naš narod napisal kar 28 knjig, ki so nas pripeljale s tiskano besedo med najbolj napredne na svetu. Primož je bil globoko veren človek in motivacijo za pisanje knjig je našel v veri v Boga, katero je odločno zagovarjal in branil. Na drugi strani pa je potrebno omeniti njegovo ljubezen do njemu tako »lubih slovencov«. Njegove knjige so knjige z versko vsebino, ene so bolj pastoralno naravnane, druge spet izobraževalno, tretje cerkveno-organizacijsko. Vse pa imajo skupni imenovalec, ki je kako najbolj približati človeku Boga. Slovenci smo z reformacijo, ki ne nazadnje letos praznuje častitljivo obletnico 500 let, dobili ogromno, lahko bi rekli vse nujno, kar en narod potrebuje za svoj nastanek in obstoj. Dala nam je ime, dala nam je slovenski knjižni jezik, dala nam je zagona, da ne zgolj kot družba moramo skrbeti za svojo domovino, temveč je pri tem dejanju pomemben in potreben vsak posameznik in pokazala nam je kako smo kot posamezniki odgovorni eden za drugega. S tem smo Slovenci kot narod dobili tisto samozavest, ki se rodi iz vere. Približala nam je in v marsičem na novo odkrila Boga do te mere, da se smemo svobodno odločiti po poti življenja kot vernik ali ne. Približati vero na podlagi Svetega pisma, torej Božje besede, je bil glavni cilj reformacije in z njo povezanimi ljudmi. Primoževo ljudstvo, katero je opisal kot dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo, ki se prijazno in lepo vede do vseh, je bilo zanj zelo pomembno in zato razmislek nad njim ne sme ostati površen, ampak globok. Črpati iz njegovih knjig in knjig ostalih protestantov 16. stoletja, nas lahko spodbudi, da spoznavamo same sebe, kar je bil eden od razlogov, da je Primož napisal Katekizem iz leta 1550. Vsem vam želim lep Dan Primoža Trubarja.
Nemški filozof Friderik Nietzsche je napisal svojo znamenito knjigo »Somrak malikov«, v kateri spregovori o zatonu bogov, ki smo si jih ljudje sami ustvarili. Toda že več kot 3000 let pred njim je Mojzes v Sinajski puščavi spregovoril o veliki nevarnosti, da bi si človek sam izrezljal, izklesal ali pa naslikal podobe svojega boga ter jih potem častil z nasiljem in z nestrpnostjo ter jih naredil za služabnike svoje sebičnosti. Kako prisluhniti resničnemu Bogu, tistemu, ki zahteva pravičnost v družbi in ki hkrati preseneča s svojo dobroto ter usmiljenjem, ki preraščata našo domišljijo, o tem govori njegovih deset Božjih zapovedi. Ko prerok Mojzes v 20. poglavju svoje Druge knjige našteva svoj Dekalog, ki je postal temelj naše zahodne civilizacije, preseneča, da se pri tretji zapovedi: »Posvečuj Gospod dan!« toliko ustavi ob zahtevi sobotnega počitka. Toda gre za veliko več, kakor za zgolj dober nasvet, kako bom ohranili telesno zdravje in si nabrali moči za teden, ki prihaja. Gre namreč za zahtevo, da v življenju človeka obstajajo tudi sveti trenutki, ki jih človek nameni globini svoje duše, svojim najdražjim in ko je sposoben dati poleta svojim mislim ter zapeti pesem ljubezni. Sveti dnevi ali posvečeni trenutki so tisti, ko se človek zave, da je še več ko človek, da je tudi odsev in sled Božje dobrote in usmiljenja na tem svetu. Zato je prav tako poklican k duhovnim opravilom, k lepi besedi in k tihi ljubeči prisotnosti. Prav postni čas je takšen milostni, sveti čas, ko dopustimo, da večnost vdre v naš vsakdanjik, ko se odločimo tudi za trenutke molitve, duhovno branje in pogovor. V tem času se zavemo, da smo tudi ljudje z duhovno razsežnostjo, s smislom za lepo, tudi za bolečino drugega, predvsem pa za smeli pogled v prihodnost. Evangelij današnje nedelje pa nam polega Mojzesovih besed razkrije, da obstaja poleg milostnih trenutkov prav tako tudi sveti prostor. Danes takšen sveti tempelj predstavlja notranjščina cerkve. Ko jo obiščemo v tihoti, lahko v njej prisluškujemo sporočilu večnostne besede ljubezni. A prav je, da tudi po naših hišah obstaja delček svetega prostora. Včasih je to bil »Bohkov kot«, danes je to razpelo, ali pa pogled svetnika, ki zre v nas preko sten našega stanovanja. Pomembno je, da tudi naš družinski prostor postane svet kraj, kjer si izrekamo iskreno besedo, besedo prijateljstva in odpuščanja. Jutri pa je tudi mednarodni dan žensk. Pozorni smo na njihove socialne pravice. Prav je tako, toda Mojzes in Evangelij nam pravita, da je veličina ženske v njeni svečeniški vlogi, ko iz svoje hiše naredi tempelj ljubeče besede in ustvari trenutke globoke radosti in novega upanja.
Nemški filozof Friderik Nietzsche je napisal svojo znamenito knjigo »Somrak malikov«, v kateri spregovori o zatonu bogov, ki smo si jih ljudje sami ustvarili. Toda že več kot 3000 let pred njim je Mojzes v Sinajski puščavi spregovoril o veliki nevarnosti, da bi si človek sam izrezljal, izklesal ali pa naslikal podobe svojega boga ter jih potem častil z nasiljem in z nestrpnostjo ter jih naredil za služabnike svoje sebičnosti. Kako prisluhniti resničnemu Bogu, tistemu, ki zahteva pravičnost v družbi in ki hkrati preseneča s svojo dobroto ter usmiljenjem, ki preraščata našo domišljijo, o tem govori njegovih deset Božjih zapovedi. Ko prerok Mojzes v 20. poglavju svoje Druge knjige našteva svoj Dekalog, ki je postal temelj naše zahodne civilizacije, preseneča, da se pri tretji zapovedi: »Posvečuj Gospod dan!« toliko ustavi ob zahtevi sobotnega počitka. Toda gre za veliko več, kakor za zgolj dober nasvet, kako bom ohranili telesno zdravje in si nabrali moči za teden, ki prihaja. Gre namreč za zahtevo, da v življenju človeka obstajajo tudi sveti trenutki, ki jih človek nameni globini svoje duše, svojim najdražjim in ko je sposoben dati poleta svojim mislim ter zapeti pesem ljubezni. Sveti dnevi ali posvečeni trenutki so tisti, ko se človek zave, da je še več ko človek, da je tudi odsev in sled Božje dobrote in usmiljenja na tem svetu. Zato je prav tako poklican k duhovnim opravilom, k lepi besedi in k tihi ljubeči prisotnosti. Prav postni čas je takšen milostni, sveti čas, ko dopustimo, da večnost vdre v naš vsakdanjik, ko se odločimo tudi za trenutke molitve, duhovno branje in pogovor. V tem času se zavemo, da smo tudi ljudje z duhovno razsežnostjo, s smislom za lepo, tudi za bolečino drugega, predvsem pa za smeli pogled v prihodnost. Evangelij današnje nedelje pa nam polega Mojzesovih besed razkrije, da obstaja poleg milostnih trenutkov prav tako tudi sveti prostor. Danes takšen sveti tempelj predstavlja notranjščina cerkve. Ko jo obiščemo v tihoti, lahko v njej prisluškujemo sporočilu večnostne besede ljubezni. A prav je, da tudi po naših hišah obstaja delček svetega prostora. Včasih je to bil »Bohkov kot«, danes je to razpelo, ali pa pogled svetnika, ki zre v nas preko sten našega stanovanja. Pomembno je, da tudi naš družinski prostor postane svet kraj, kjer si izrekamo iskreno besedo, besedo prijateljstva in odpuščanja. Jutri pa je tudi mednarodni dan žensk. Pozorni smo na njihove socialne pravice. Prav je tako, toda Mojzes in Evangelij nam pravita, da je veličina ženske v njeni svečeniški vlogi, ko iz svoje hiše naredi tempelj ljubeče besede in ustvari trenutke globoke radosti in novega upanja.
Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebej ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je bil na gori spremenitve oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zaradi tega so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsak dan podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neodoljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti…takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)« je oblečen v oblačila, bela kot sneg, in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.
Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebej ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je bil na gori spremenitve oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zaradi tega so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsak dan podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neodoljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti…takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)« je oblečen v oblačila, bela kot sneg, in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.
Izguba in smrt najbližjih je dogodek, ki seže v naše življenje brez predhodne najave in priprave. Nihče ni pripravljen na bolezen ali smrt, a nihče ne more mimo srečanja s koncem življenja in slovesom, ki vse obrne na glavo. Če se upamo podati na pot sočutja in prisotnosti med bolniki in svojci, med žalujočimi in trpečimi, se bomo iz minljivosti učili spoznavati modrost življenja. Ob umirajočih najdemo dovolj skritih zakladov, ki nam pomagajo odpreti srce tudi v najbolj bolečih trenutkih življenja. Lahko povem, da so me umirajoči veliko naučili. Odgrnili so mi zaveso, ki zastira skrivnost življenja in sreče, naučili so me, da nikoli nisi dovolj star, da odmahneš z roko češ – jaz že vse to vem! Bronnie Ware, Avstralka nemirnega duha, je šele po več letih skrbi za ostarele, bolne in umirajoče ter delu z zapornicami, našla pot do sebe; zmogla je odpustiti družini in se končno postaviti zase. Napisala je knjigo o tem, kako so ji umirajoči spremenili življenje. V knjigi opisuje pet stvari, ki jih ljudje na koncu življenja najbolj obžalujejo. To so: 1. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge. 2. Želim si, da ne bi toliko delal. 3. Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva. 4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji. 5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši. Ne bom vam razlagala teh 5 resničnih stvari, saj lahko preberete knjigo. Naj vam pa povem, da sem se ob srečanju z umirajočimi, tudi sama naučila še kar nekaj drugih stvari. Tako lahko dodam še 5 svojih spoznanj: 1. Najvažnejša stvar v življenju so medsebojni odnosi. 2. Nihče ni tako popoln, da ne bi rabil drugega človeka in njegove pomoči. 3. Minljivost je del našega življenja in nas uči, kako naj živimo. 4. Odpuščanje ni samo krepost, ampak notranja ozdravitev. 5. Če se naučimo izpuščanja stvari, bomo lažje izpustili iz rok tudi svoje življenje. Nisem srečala človeka, ki bi ob smrti hrepenel po svoji bančni knjižici ali dragem avtomobilu, sem pa neštetokrat doživela neskončno željo, srečati in se dotakniti tistih, ki so nam v življenju nekaj pomenili! Prav tako ni nihče sanjal velike načrte za reševanje sveta, ampak je vsak posameznik hotel urediti, zbrati svoje življenje in popraviti razpoke, ki so nastale v medsebojnih odnosih. In – najvažnejše zdravilo ob umiranju nikakor niso najnovejši protibolečinski preparati ali najmodernejše medicinske tehnike. Ne, ob smrti je človek najboljše zdravilo! To je to, kar so me naučili umirajoči in sem jim za ta nauk neizmerno hvaležna.
Izguba in smrt najbližjih je dogodek, ki seže v naše življenje brez predhodne najave in priprave. Nihče ni pripravljen na bolezen ali smrt, a nihče ne more mimo srečanja s koncem življenja in slovesom, ki vse obrne na glavo. Če se upamo podati na pot sočutja in prisotnosti med bolniki in svojci, med žalujočimi in trpečimi, se bomo iz minljivosti učili spoznavati modrost življenja. Ob umirajočih najdemo dovolj skritih zakladov, ki nam pomagajo odpreti srce tudi v najbolj bolečih trenutkih življenja. Lahko povem, da so me umirajoči veliko naučili. Odgrnili so mi zaveso, ki zastira skrivnost življenja in sreče, naučili so me, da nikoli nisi dovolj star, da odmahneš z roko češ – jaz že vse to vem! Bronnie Ware, Avstralka nemirnega duha, je šele po več letih skrbi za ostarele, bolne in umirajoče ter delu z zapornicami, našla pot do sebe; zmogla je odpustiti družini in se končno postaviti zase. Napisala je knjigo o tem, kako so ji umirajoči spremenili življenje. V knjigi opisuje pet stvari, ki jih ljudje na koncu življenja najbolj obžalujejo. To so: 1. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge. 2. Želim si, da ne bi toliko delal. 3. Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva. 4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji. 5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši. Ne bom vam razlagala teh 5 resničnih stvari, saj lahko preberete knjigo. Naj vam pa povem, da sem se ob srečanju z umirajočimi, tudi sama naučila še kar nekaj drugih stvari. Tako lahko dodam še 5 svojih spoznanj: 1. Najvažnejša stvar v življenju so medsebojni odnosi. 2. Nihče ni tako popoln, da ne bi rabil drugega človeka in njegove pomoči. 3. Minljivost je del našega življenja in nas uči, kako naj živimo. 4. Odpuščanje ni samo krepost, ampak notranja ozdravitev. 5. Če se naučimo izpuščanja stvari, bomo lažje izpustili iz rok tudi svoje življenje. Nisem srečala človeka, ki bi ob smrti hrepenel po svoji bančni knjižici ali dragem avtomobilu, sem pa neštetokrat doživela neskončno željo, srečati in se dotakniti tistih, ki so nam v življenju nekaj pomenili! Prav tako ni nihče sanjal velike načrte za reševanje sveta, ampak je vsak posameznik hotel urediti, zbrati svoje življenje in popraviti razpoke, ki so nastale v medsebojnih odnosih. In – najvažnejše zdravilo ob umiranju nikakor niso najnovejši protibolečinski preparati ali najmodernejše medicinske tehnike. Ne, ob smrti je človek najboljše zdravilo! To je to, kar so me naučili umirajoči in sem jim za ta nauk neizmerno hvaležna.
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved. Napisal in izdal je že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, ustvarja ljudske igre, TV scenarije, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Njegovo najpomembnejše odkritje v dolini Gračnice so številna doslej neznana grobišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. Poleg opravljanja svojega poklica in pisanja se je ukvarjal tudi s problematiko zasvojenosti. V poznih devetdesetih prejšnjega stoletja je na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za dekleta, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Za leto dni se je tudi podal na cesto - to je bil čas, ko je resnično živel, pravi. Kaj vse je še povedal ta nevsakdanji in izjemno vsestranski ter skromni duhovnik, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, pa boste lahko slišali v tokratnem Razkošju v glavi. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved. Napisal in izdal je že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, ustvarja ljudske igre, TV scenarije, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Njegovo najpomembnejše odkritje v dolini Gračnice so številna doslej neznana grobišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. Poleg opravljanja svojega poklica in pisanja se je ukvarjal tudi s problematiko zasvojenosti. V poznih devetdesetih prejšnjega stoletja je na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za dekleta, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Za leto dni se je tudi podal na cesto - to je bil čas, ko je resnično živel, pravi. Kaj vse je še povedal ta nevsakdanji in izjemno vsestranski ter skromni duhovnik, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, pa boste lahko slišali v tokratnem Razkošju v glavi. Avtorica oddaje je Liana Buršič
V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej borila z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot se, na primer, odvija vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako želeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi naslednje besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi preko sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako želeno edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.
V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej borila z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot se, na primer, odvija vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako želeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi naslednje besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi preko sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako želeno edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.
V četrtek, 12.aprila 2018, so v ljubljanski Operi predstavili knjigo Baleti slovenskih skladateljev – od Možička do baletnega Fausta avtorja Henrika Neubauerja. V njej avtor sistematično in natančno predstavlja celovečerne balete in krajše baletne skladbe, ki so jih slovenski skladatelji napisali od začetka 20. stoletja do danes. Henrik Neubauer je kot baletni solist odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje pa je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je tudi umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal pa je tudi medicino in vrsto let delal kot zdravnik. Za svoje delo je leta 2009 prejel Zlati red za zasluge Republike Slovenije. Ob rojstnem dnevu smo Henrika Neubauerja, velikega poznavalca baletne in operne umetnosti pri nas, povabili v oddajo. O svojem življenju in delu je spregovoril v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma. (Foto: Gregor Mlakar)
V četrtek, 12.aprila 2018, so v ljubljanski Operi predstavili knjigo Baleti slovenskih skladateljev – od Možička do baletnega Fausta avtorja Henrika Neubauerja. V njej avtor sistematično in natančno predstavlja celovečerne balete in krajše baletne skladbe, ki so jih slovenski skladatelji napisali od začetka 20. stoletja do danes. Henrik Neubauer je kot baletni solist odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje pa je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je tudi umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal pa je tudi medicino in vrsto let delal kot zdravnik. Za svoje delo je leta 2009 prejel Zlati red za zasluge Republike Slovenije. Ob rojstnem dnevu smo Henrika Neubauerja, velikega poznavalca baletne in operne umetnosti pri nas, povabili v oddajo. O svojem življenju in delu je spregovoril v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma. (Foto: Gregor Mlakar)
Letos mineva natanko 500 let odkar je angleški filozof in državnik Thomas More napisal Utopijo, znamenito knjigo, s katero je zahodno civilizacijo dolgoročno usmeril k iskanju najrazličnejših vizij in načrtov, ki naj bi pomagali ustvariti pravično družbo obilja, nekakšen raj na zemlji torej. Ob 500. obletnici izida Utopije, smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali je utopija tudi v 21. stoletju še vedno nepogrešljiva za politično življenje in delovanje – ali pa jo je čas vendarle že poslal na smetišče zgodovine. Gostje pred mikrofonom so bili pesnik dr. Miklavž Komelj, sociolog kulture dr. Primož Krašovec ter filozofa, dr. Igor Pribac in dr. Marko Uršič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Lucas Cranach starejši - Zlata doba (Wikipedia)
Letos mineva natanko 500 let odkar je angleški filozof in državnik Thomas More napisal Utopijo, znamenito knjigo, s katero je zahodno civilizacijo dolgoročno usmeril k iskanju najrazličnejših vizij in načrtov, ki naj bi pomagali ustvariti pravično družbo obilja, nekakšen raj na zemlji torej. Ob 500. obletnici izida Utopije, smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali je utopija tudi v 21. stoletju še vedno nepogrešljiva za politično življenje in delovanje – ali pa jo je čas vendarle že poslal na smetišče zgodovine. Gostje pred mikrofonom so bili pesnik dr. Miklavž Komelj, sociolog kulture dr. Primož Krašovec ter filozofa, dr. Igor Pribac in dr. Marko Uršič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Lucas Cranach starejši - Zlata doba (Wikipedia)
Zavest zbere posamezne tone v melodijo, v »časovni predmet« Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002 (2011), str. 289–291. Nemški filozof Edmund Husserl, utemeljitelj sodobne fenomenologije, je razlikoval med doživljajskim časom zavesti in fizikalnim časom, pri čemer je poudarjal primarnost prvega. V svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (1905–1910, obj. 1928) je podal naslednji primer: »Ko zazveni nov ton v melodiji, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi mogli opaziti medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in eventualno v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave neke melodije« (Husserl, op. cit., § 3). Za doživljanje časa je bistvenega pomena naša sposobnost retencije, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali mislih, v zavestni pozornosti. Golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh kakih fizičnih dogodkov dogajalo zgolj v »zunanjem« času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi »časilo« v celoviti melodiji, kajti zanjo je nujna povezanost tonov, ki pa jo omogoča zavest. Enako velja, če traja le en sam ton, kajti ne glede na to, ali je ton en sam ali jih je več ali so povezani v melodijo, je »trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja« (Husserl, prav tam, 10). Občutek trajanja pa je možen samo v zavesti – in ko struna izzveni, ko preneha slušni dražljaj, ton ostaja v zavesti, čeprav se spremeni iz zdajšnjega v pretekli ton, saj nenehno novi zdaj izpodriva prejšnjega, vsak prejšnji zdaj pa se spreminja v pravkar. Vsak ton kot »časovni predmet« izzveneva v retenciji, podobno kakor se kak vidni predmet v prostoru oddaljuje od nas. Husserl primerja to izzvenevanje tona s kometovim repom, ki se vleče za glavo kometa daleč v vesoljni prostor. Husserlovo pojmovanje časa je v marsičem blizu njegovemu sodobniku, slavnemu francoskemu pisatelju Marcelu Proustu. Tudi Proust je v svojih romanih pod skupnim naslovom Iskanje izgubljenega časa napisal mnogo lepih in resničnih misli o glasbi, na primer tole: »Ko se mi je odkrilo to, kar je v Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razločil in vzljubil takoj spočetka, začelo zaradi privajenosti, nad katero čustvo nima moči, že izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti moja – bila je pač taka kot življenje.« (V senci cvetočih deklet, str. 113–4)
Zavest zbere posamezne tone v melodijo, v »časovni predmet« Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002 (2011), str. 289–291. Nemški filozof Edmund Husserl, utemeljitelj sodobne fenomenologije, je razlikoval med doživljajskim časom zavesti in fizikalnim časom, pri čemer je poudarjal primarnost prvega. V svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (1905–1910, obj. 1928) je podal naslednji primer: »Ko zazveni nov ton v melodiji, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi mogli opaziti medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in eventualno v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave neke melodije« (Husserl, op. cit., § 3). Za doživljanje časa je bistvenega pomena naša sposobnost retencije, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali mislih, v zavestni pozornosti. Golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh kakih fizičnih dogodkov dogajalo zgolj v »zunanjem« času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi »časilo« v celoviti melodiji, kajti zanjo je nujna povezanost tonov, ki pa jo omogoča zavest. Enako velja, če traja le en sam ton, kajti ne glede na to, ali je ton en sam ali jih je več ali so povezani v melodijo, je »trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja« (Husserl, prav tam, 10). Občutek trajanja pa je možen samo v zavesti – in ko struna izzveni, ko preneha slušni dražljaj, ton ostaja v zavesti, čeprav se spremeni iz zdajšnjega v pretekli ton, saj nenehno novi zdaj izpodriva prejšnjega, vsak prejšnji zdaj pa se spreminja v pravkar. Vsak ton kot »časovni predmet« izzveneva v retenciji, podobno kakor se kak vidni predmet v prostoru oddaljuje od nas. Husserl primerja to izzvenevanje tona s kometovim repom, ki se vleče za glavo kometa daleč v vesoljni prostor. Husserlovo pojmovanje časa je v marsičem blizu njegovemu sodobniku, slavnemu francoskemu pisatelju Marcelu Proustu. Tudi Proust je v svojih romanih pod skupnim naslovom Iskanje izgubljenega časa napisal mnogo lepih in resničnih misli o glasbi, na primer tole: »Ko se mi je odkrilo to, kar je v Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razločil in vzljubil takoj spočetka, začelo zaradi privajenosti, nad katero čustvo nima moči, že izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti moja – bila je pač taka kot življenje.« (V senci cvetočih deklet, str. 113–4)
V tokratnih Glasovih svetov, smo se posvetili državi, ki je menda že kakih 40 let ena izmed ključnih, nevralgičnih točk, okoli katerih se vrti zgodovina sodobnega sveta. Govorili smo o Afganistanu. Tega bi se seveda lahko lotili z različnih izhodišč: lahko bi se, na primer, posvetili predvsem kršenju človekovih pravic, lakoti, beguncem in drugim humanitarnim aspektom afganistanske tragedije; lahko bi težišče pozornosti namenili svetovni geostrateški šahovski partiji, ki poteka na območju te nesrečne dežele; lahko bi govorili o trgovini z orožjem in opijem, ki nenehnim spopadom navkljub že desetletja cveti v Afganistanu. Vse to so seveda teme oziroma problemi, brez katerih ni mogoče do kraja razumeti afganistanske katastrofe, vendar smo se jih v tokratni oddaji dotikali le posredno. Namesto tega smo osrednjo pozornost namenili bolj politološkim vprašanjem. Tako nas je zanimalo, kako so revščina, nepismenost, šibkost državnih institucij, vmešavanje tujih držav ter brezzakonje, ki so ga proizvedla desetletja nenehnega vojskovanja, botrovali vzniku talibskega gibanja in njihovi vzpostavitvi teokratske vladavine v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ob tem smo se tudi spraševali, kaj sploh je teokracija in kakšne so bile ideološke specifike talibskega teokratskega režima. Zanimalo nas je tudi, kakšna je bila tehnika operativnega vladanja, ki so jo uporabili talibi v državi, kjer državne institucije pravzaprav ne delujejo. Nazadnje pa smo se posvetili še vprašanju, kakšna bi utegnila prihodnost Afganistana. Pri vsem tem sta nam bila v pomoč politologinja, predavateljica na Fakulteti za družbene vede in predstojnica Centra za politološke raziskave, dr. Danica Fink Hafner, ter novinar, vojni dopisnik in režiser dokumentarnih filmov, Boštjan Slatenšek. Naša tokratna gosta sta namreč skupaj napisala knjigo Teokracija : talibski režim v Afganistanu 1996–2001, ki je tik pred izidom pri Založbi FDV. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: panorama Kandaharja, mesta, ki je bilo v epicentru talibskega gibanja v 90. letih 20. stoletja (Karla Marshall; Wikimedia Commons)
V tokratnih Glasovih svetov, smo se posvetili državi, ki je menda že kakih 40 let ena izmed ključnih, nevralgičnih točk, okoli katerih se vrti zgodovina sodobnega sveta. Govorili smo o Afganistanu. Tega bi se seveda lahko lotili z različnih izhodišč: lahko bi se, na primer, posvetili predvsem kršenju človekovih pravic, lakoti, beguncem in drugim humanitarnim aspektom afganistanske tragedije; lahko bi težišče pozornosti namenili svetovni geostrateški šahovski partiji, ki poteka na območju te nesrečne dežele; lahko bi govorili o trgovini z orožjem in opijem, ki nenehnim spopadom navkljub že desetletja cveti v Afganistanu. Vse to so seveda teme oziroma problemi, brez katerih ni mogoče do kraja razumeti afganistanske katastrofe, vendar smo se jih v tokratni oddaji dotikali le posredno. Namesto tega smo osrednjo pozornost namenili bolj politološkim vprašanjem. Tako nas je zanimalo, kako so revščina, nepismenost, šibkost državnih institucij, vmešavanje tujih držav ter brezzakonje, ki so ga proizvedla desetletja nenehnega vojskovanja, botrovali vzniku talibskega gibanja in njihovi vzpostavitvi teokratske vladavine v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ob tem smo se tudi spraševali, kaj sploh je teokracija in kakšne so bile ideološke specifike talibskega teokratskega režima. Zanimalo nas je tudi, kakšna je bila tehnika operativnega vladanja, ki so jo uporabili talibi v državi, kjer državne institucije pravzaprav ne delujejo. Nazadnje pa smo se posvetili še vprašanju, kakšna bi utegnila prihodnost Afganistana. Pri vsem tem sta nam bila v pomoč politologinja, predavateljica na Fakulteti za družbene vede in predstojnica Centra za politološke raziskave, dr. Danica Fink Hafner, ter novinar, vojni dopisnik in režiser dokumentarnih filmov, Boštjan Slatenšek. Naša tokratna gosta sta namreč skupaj napisala knjigo Teokracija : talibski režim v Afganistanu 1996–2001, ki je tik pred izidom pri Založbi FDV. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: panorama Kandaharja, mesta, ki je bilo v epicentru talibskega gibanja v 90. letih 20. stoletja (Karla Marshall; Wikimedia Commons)
Tisti, ki vam zgodovina slovenskih kinematografov ni tuja, ste verjetno že slišali za Franca Milošiča, legendo med nekdanjimi mestnimi kinooperaterji. V svoji 40-letni poklicni karieri je Ljubljančan delal vse, kar se je v kinu lahko delalo. Prodajal je karte, bil je biljeter, razvažal je filmske kopije ter delal kot reklamer, programski vodja, upravnik kina, urednik biltena Naš kino in vodja distribucije filmov za Slovenijo. Od kina se je poklicno poslovil leta 2000, a njegova ljubezen do filmske umetnosti z upokojitvijo ni zamrla. Pri skorajšnjih 76. letih Franc Milošič piše svojo filmsko enciklopedijo, na terenu zbira podatke o kinematografih po Sloveniji, napisal je celo že prvih nekaj strani knjige svojih spominov.
Tisti, ki vam zgodovina slovenskih kinematografov ni tuja, ste verjetno že slišali za Franca Milošiča, legendo med nekdanjimi mestnimi kinooperaterji. V svoji 40-letni poklicni karieri je Ljubljančan delal vse, kar se je v kinu lahko delalo. Prodajal je karte, bil je biljeter, razvažal je filmske kopije ter delal kot reklamer, programski vodja, upravnik kina, urednik biltena Naš kino in vodja distribucije filmov za Slovenijo. Od kina se je poklicno poslovil leta 2000, a njegova ljubezen do filmske umetnosti z upokojitvijo ni zamrla. Pri skorajšnjih 76. letih Franc Milošič piše svojo filmsko enciklopedijo, na terenu zbira podatke o kinematografih po Sloveniji, napisal je celo že prvih nekaj strani knjige svojih spominov.
Na današnji dan leta 1621 se je v mestecu Château-Thierry rodil znameniti basnopisec Jean de La Fontaine. Študij medicine je prekinil zaradi književnosti, ki se ji je poklicno posvetil. Napisal je kar 12 knjig basni. Ob obveznem moralnem nauku je največ pozornosti posvečal prikazovanju dogodkov in oseb ter dialogu. Nazorni opisi se pogosto prepletajo s satiro, morala, ki jo učijo, pa je racionalistična. V Trstu se je na današnji dan leta 1871 rodil gornik in botanik Albert Bois de Chesne, ki je izviral iz stare francoske hugenotske družine. Že v tržaški gimnaziji se je navdušil za naravoslovje. Kar 20 let je upravljal veliko gozdno posestvo v Slavoniji. Leta 1925 ga je prodal in kupil podobno v Trenti, kjer je pred 90-imi leti ustanovil botanični vrt Julijana in o njem napisal knjigo. Podrobneje o vrtu ob njegovem 90-em jubileju kustosinja za botaniko Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Špela Novak: 11.6. Na današnji dan leta 1911 se je v Trstu rodil arhitekt Eduardo Adolfo Corradini, po poroki staršev pa je postal Edo Mihevc. Gimnazijo in arhitekturo je študiral v Ljubljani, kjer je do druge svetovne vojne delal v tamkajšnjih projektivnih birojih in se že leta 1941 pridružil partizanom. Po vojni je bil jugoslovanski gospodarski pooblaščenec v Trstu. Kasneje je delal v slovenski vladi in vodil gradnjo Litostroja. Zatem je projektiral veliko stanovanjskih naselij, leta 1969 je prejel Prešernovo nagrado za arhitektonsko in urbanistično ureditev Lucije. O tej in drugih nalogah je povedal: "V doberdobskem odseku je zopet oživilo artiljerijsko delovanje. Vzhodno Selc je prišlo do pehotnih bojev, ki so se končali za naše čete s popolnim vzdržanjem njihovih postojank. Južno Suganske doline so zelo močne laške sile napadle našo fronto med hriboma Cima Dieci in Monte Zebio. Sovražnik je zavrnjen povsod, mestoma v boju moža proti možu", tako je sobotna Edinost na današnji dan leta 1916 povzela uradno sporočilo z Dunaja. Ta mesec suhga če vremena, kleno zrnje je ječmena; obilno če dežuje in gromi, le pičlo bo ječmena in rži. V Nottinghamu se je na današnji dan leta 1961 rodil klaviaturist Andy Fletcher. Najprej je igral bas kitaro v različnih zasedbah, zatem pa se je preusmeril na sintetizator in z bratoma Gore ustanovil skupino Depeche mode. Status mednarodne ikone pop glasbe so si prislužili z inovativnimi zvočnimi eksperimenti in uporabo vzorčenja, s čimer so vplivali na marsikaterega producenta elektro, tehno in house glasbe. Nastopili so tudi v Ljubljani. Prisluhnimo skladbi Walking in my shoes
Na današnji dan leta 1621 se je v mestecu Château-Thierry rodil znameniti basnopisec Jean de La Fontaine. Študij medicine je prekinil zaradi književnosti, ki se ji je poklicno posvetil. Napisal je kar 12 knjig basni. Ob obveznem moralnem nauku je največ pozornosti posvečal prikazovanju dogodkov in oseb ter dialogu. Nazorni opisi se pogosto prepletajo s satiro, morala, ki jo učijo, pa je racionalistična. V Trstu se je na današnji dan leta 1871 rodil gornik in botanik Albert Bois de Chesne, ki je izviral iz stare francoske hugenotske družine. Že v tržaški gimnaziji se je navdušil za naravoslovje. Kar 20 let je upravljal veliko gozdno posestvo v Slavoniji. Leta 1925 ga je prodal in kupil podobno v Trenti, kjer je pred 90-imi leti ustanovil botanični vrt Julijana in o njem napisal knjigo. Podrobneje o vrtu ob njegovem 90-em jubileju kustosinja za botaniko Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Špela Novak: 11.6. Na današnji dan leta 1911 se je v Trstu rodil arhitekt Eduardo Adolfo Corradini, po poroki staršev pa je postal Edo Mihevc. Gimnazijo in arhitekturo je študiral v Ljubljani, kjer je do druge svetovne vojne delal v tamkajšnjih projektivnih birojih in se že leta 1941 pridružil partizanom. Po vojni je bil jugoslovanski gospodarski pooblaščenec v Trstu. Kasneje je delal v slovenski vladi in vodil gradnjo Litostroja. Zatem je projektiral veliko stanovanjskih naselij, leta 1969 je prejel Prešernovo nagrado za arhitektonsko in urbanistično ureditev Lucije. O tej in drugih nalogah je povedal: "V doberdobskem odseku je zopet oživilo artiljerijsko delovanje. Vzhodno Selc je prišlo do pehotnih bojev, ki so se končali za naše čete s popolnim vzdržanjem njihovih postojank. Južno Suganske doline so zelo močne laške sile napadle našo fronto med hriboma Cima Dieci in Monte Zebio. Sovražnik je zavrnjen povsod, mestoma v boju moža proti možu", tako je sobotna Edinost na današnji dan leta 1916 povzela uradno sporočilo z Dunaja. Ta mesec suhga če vremena, kleno zrnje je ječmena; obilno če dežuje in gromi, le pičlo bo ječmena in rži. V Nottinghamu se je na današnji dan leta 1961 rodil klaviaturist Andy Fletcher. Najprej je igral bas kitaro v različnih zasedbah, zatem pa se je preusmeril na sintetizator in z bratoma Gore ustanovil skupino Depeche mode. Status mednarodne ikone pop glasbe so si prislužili z inovativnimi zvočnimi eksperimenti in uporabo vzorčenja, s čimer so vplivali na marsikaterega producenta elektro, tehno in house glasbe. Nastopili so tudi v Ljubljani. Prisluhnimo skladbi Walking in my shoes
Danes se spominjamo očeta mineralogije. Na današnji dan leta 1555 je v Chemnitzu umrl Georg Bauer - Agricola. Študiral je v Leipzigu in Bologni. Leta 1530 je v knjigi De re metallica libri objavil obsežen in sistematičen pregled mineralov in načinov rudarjenja. 21. novembra 1620 je pri Cape Codu pristala ladja Mayflower, ki je iz Velike Britanije v Severno Ameriko pripeljala prve evropske priseljence. Na današnji dan 1905 je v Meinengenu umrl nemški pesnik in gornik Rudolf Baumbach. Kot zasebni učitelj v Trstu se je vključil v sekcijo nemško-avstrijskega planinskega društva za Primorsko. Prijateljeval je s Kugyjem in poskrbel za gradnjo planinske koče na Snežniku. O tem podrobneje Vojko Čeligoj: Rudolf Baumbach je na Bledu napisal epsko lirično pesnitev Zlatorog in jo leta 1877 izdal v Leipzigu. Na današnji dan leta 1915 se je na balkanski fronti končala bitka za Krivolak. Francoske enote, ki so priskočile na pomoč srbskim četam, so se po izkrcanju v Solunu podale v boj proti bolgarskim četam, ki so jih po hudih bojih porazile in prisilile k umiku. Z Daytonskim sporazumom se je končala ena najbolj krvavih vojn po 2. svetovni vojni, v kateri je v skoraj štirih letih v BiH umrlo več kot 200 tisoč ljudi, razselilo več kot dva milijona ljudi oziroma več kot polovica prebivalstva. Sporazum so predsedniki Zvezne republike Jugoslavije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine parafirali 21. novembra 1995 v ameriškem Daytonu, podpisali pa v Parizu 14. decembra istega leta.V arhivu hranimo pogovor Nataše Benčič s snemalcem Igorjem Vučičem ob 20-i obletnici: Stráža je razloženo naselje v dolini reke Idrijce, ki leži ob sotočju reke s potokom Cerknico. Občnoimenski pomen besede stráža, slovansko 'storža' je "stražarji in mesto, kjer stojijo stražarji ali čuvaji". Imena pogosto označujejo gore, na katerih so v času turških vpadov kurili kresove. Vsa taka imena so v srednjeveških virih zapisana kot Warte. V Londonu je na današnji dan leta 1695 umrl skladatelj Henry Purcell, ki velja za začetnika novega angleškega glasbenega stila. Z desetimi leti naj bi postal član dvorne kapele. V svojem kratkem življenju je napisal veliko del: kantat, himnusov, scenskih skladb in nabožnih pesmi. Purcellovo skladbo Fanfare, ki jo je napisal leta 1687 kot "Odo za rojstni dan" kralja Jakoba II., je posnel angleški pihalni orkester
Danes se spominjamo očeta mineralogije. Na današnji dan leta 1555 je v Chemnitzu umrl Georg Bauer - Agricola. Študiral je v Leipzigu in Bologni. Leta 1530 je v knjigi De re metallica libri objavil obsežen in sistematičen pregled mineralov in načinov rudarjenja. 21. novembra 1620 je pri Cape Codu pristala ladja Mayflower, ki je iz Velike Britanije v Severno Ameriko pripeljala prve evropske priseljence. Na današnji dan 1905 je v Meinengenu umrl nemški pesnik in gornik Rudolf Baumbach. Kot zasebni učitelj v Trstu se je vključil v sekcijo nemško-avstrijskega planinskega društva za Primorsko. Prijateljeval je s Kugyjem in poskrbel za gradnjo planinske koče na Snežniku. O tem podrobneje Vojko Čeligoj: Rudolf Baumbach je na Bledu napisal epsko lirično pesnitev Zlatorog in jo leta 1877 izdal v Leipzigu. Na današnji dan leta 1915 se je na balkanski fronti končala bitka za Krivolak. Francoske enote, ki so priskočile na pomoč srbskim četam, so se po izkrcanju v Solunu podale v boj proti bolgarskim četam, ki so jih po hudih bojih porazile in prisilile k umiku. Z Daytonskim sporazumom se je končala ena najbolj krvavih vojn po 2. svetovni vojni, v kateri je v skoraj štirih letih v BiH umrlo več kot 200 tisoč ljudi, razselilo več kot dva milijona ljudi oziroma več kot polovica prebivalstva. Sporazum so predsedniki Zvezne republike Jugoslavije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine parafirali 21. novembra 1995 v ameriškem Daytonu, podpisali pa v Parizu 14. decembra istega leta.V arhivu hranimo pogovor Nataše Benčič s snemalcem Igorjem Vučičem ob 20-i obletnici: Stráža je razloženo naselje v dolini reke Idrijce, ki leži ob sotočju reke s potokom Cerknico. Občnoimenski pomen besede stráža, slovansko 'storža' je "stražarji in mesto, kjer stojijo stražarji ali čuvaji". Imena pogosto označujejo gore, na katerih so v času turških vpadov kurili kresove. Vsa taka imena so v srednjeveških virih zapisana kot Warte. V Londonu je na današnji dan leta 1695 umrl skladatelj Henry Purcell, ki velja za začetnika novega angleškega glasbenega stila. Z desetimi leti naj bi postal član dvorne kapele. V svojem kratkem življenju je napisal veliko del: kantat, himnusov, scenskih skladb in nabožnih pesmi. Purcellovo skladbo Fanfare, ki jo je napisal leta 1687 kot "Odo za rojstni dan" kralja Jakoba II., je posnel angleški pihalni orkester
Dunajska dvorna knjižnica je na današnji dan leta 1791 potrdila ustanovitev Licejske knjižnice v Ljubljani, ki so jo sicer že zasnovali leta 1774, ko ji je vladarica Marija Terezija namenila 637 knjig pogorelega ljubljanskega jezuitskega kolegija. Iz tega fonda je zrasla sedanja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. V Lienzu se je na današnji dan leta 1916 rodil zdravnik, higienik in epidemiolog Aleksander Gala - Peter. Leta 1942 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Zagrebu in se maja pridružil partizanom. Po letu 1965 je delal na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil tudi predstojnik katedre za medicino dela. "Sovražnik poizkuša od včeraj zjutraj vnovič, da bi prebil našo besarabsko fronto pri Toporovcah in vzhodno Raranc, Vendar pa se je moral vsekikrat umakniti ob najtežjih izgubah. Odličen uspeh pri odbitju Rusov je imel zopet izvrstno vodeni, v premoči se nahajajoči ogenj naše artiljerije ," je na današnji dan leta 1916 poročala sobotna Edinost. "Kaj pomeni predlog o internacionalizaciji Trsta in Julijske krajine?" se je na prvi strani torkovega Primorskega dnevnika na današnji dan leta 1946 spraševal Boris Kraigher, ki je jasno razkril cilje zahteve, izrečene v noti britanske vlade. V Ljubljani je na današnji dan leta 2001 umrl politik Sergej Kraigher. Med študijem medicine v Zagrebu se je priključil levo usmerjenim organizacijam študentov in bil zaprt v Sremski Mitrovici. V Ljubljani, Trbovljah in Mariboru je vodil partijski okrožni komite. Po vojni je delal v republiški vladi, zatem pa v Beogradu vodil različne zvezne ustanove. Bil je član predsedstva Jugoslavije, leta 1981 tudi predsednik predsedstva. V arhivu hranimo odlomek govora ob 10-ti obletnici osvoboditve v Ljubljani: Če je na Pavla jasno nebo, dobra bo letina, stari pojo/ Če je Pavla dan oblačen, bo trebuh večkrat lačen; če megla stoji, bo mnogo bolnih ljudi Bedřich Smetana je leta 1863 napisal svojo prvo opero Brandebružani na Češkem po libretu Karela Sabina o razmerah po smrti kralja Přemysla Otakara II., ki mu je za kratek čas uspelo združiti ozemlje od Češke pa do Jadranskega morja. Krstna uprizoritev je bila na današnji dan leta 1886 v provizoričnem teatru v Pragi evforično sprejeta, zato prisluhnimo znamenitemu zbrovskemu napevu Naš čas je prišel, ki sta ga posnela simfonični orkester in zbor pod taktirko Vladimírja Váleka
Dunajska dvorna knjižnica je na današnji dan leta 1791 potrdila ustanovitev Licejske knjižnice v Ljubljani, ki so jo sicer že zasnovali leta 1774, ko ji je vladarica Marija Terezija namenila 637 knjig pogorelega ljubljanskega jezuitskega kolegija. Iz tega fonda je zrasla sedanja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. V Lienzu se je na današnji dan leta 1916 rodil zdravnik, higienik in epidemiolog Aleksander Gala - Peter. Leta 1942 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Zagrebu in se maja pridružil partizanom. Po letu 1965 je delal na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil tudi predstojnik katedre za medicino dela. "Sovražnik poizkuša od včeraj zjutraj vnovič, da bi prebil našo besarabsko fronto pri Toporovcah in vzhodno Raranc, Vendar pa se je moral vsekikrat umakniti ob najtežjih izgubah. Odličen uspeh pri odbitju Rusov je imel zopet izvrstno vodeni, v premoči se nahajajoči ogenj naše artiljerije ," je na današnji dan leta 1916 poročala sobotna Edinost. "Kaj pomeni predlog o internacionalizaciji Trsta in Julijske krajine?" se je na prvi strani torkovega Primorskega dnevnika na današnji dan leta 1946 spraševal Boris Kraigher, ki je jasno razkril cilje zahteve, izrečene v noti britanske vlade. V Ljubljani je na današnji dan leta 2001 umrl politik Sergej Kraigher. Med študijem medicine v Zagrebu se je priključil levo usmerjenim organizacijam študentov in bil zaprt v Sremski Mitrovici. V Ljubljani, Trbovljah in Mariboru je vodil partijski okrožni komite. Po vojni je delal v republiški vladi, zatem pa v Beogradu vodil različne zvezne ustanove. Bil je član predsedstva Jugoslavije, leta 1981 tudi predsednik predsedstva. V arhivu hranimo odlomek govora ob 10-ti obletnici osvoboditve v Ljubljani: Če je na Pavla jasno nebo, dobra bo letina, stari pojo/ Če je Pavla dan oblačen, bo trebuh večkrat lačen; če megla stoji, bo mnogo bolnih ljudi Bedřich Smetana je leta 1863 napisal svojo prvo opero Brandebružani na Češkem po libretu Karela Sabina o razmerah po smrti kralja Přemysla Otakara II., ki mu je za kratek čas uspelo združiti ozemlje od Češke pa do Jadranskega morja. Krstna uprizoritev je bila na današnji dan leta 1886 v provizoričnem teatru v Pragi evforično sprejeta, zato prisluhnimo znamenitemu zbrovskemu napevu Naš čas je prišel, ki sta ga posnela simfonični orkester in zbor pod taktirko Vladimírja Váleka
Grški astronom, geograf in zgodovinar Eratosten, ki je živel od leta 276 do 196 pred našim štetjem, je ob poletnem sončnem obratu izmeril razdaljo med Asuanom in Aleksandrijo. Izračunal je, da je njuna oddaljenost enaka petdesetinki zemeljskega obsega, ki naj bi po njegovem meril 252 tisoč stadijev oziroma 37 tisoč 498 kilometrov kilometrov. Obseg Zemlje danes znaša 40 tisoč in 9 kilometrov. Le v posredni zvezi s prvo svetovno vojno je poraz ameriškega ekspedicijskega korpusa v Carrazilu na današnji dan leta 1916. Zaradi vdorov mehiških upornikov Pancha Ville je ameriški predsednik Woodrow Wilson ukazal brigadnemu generalu Johnu Josephu Pershingu, naj zbere 12 tisoč vojakov z nalogo ubiti Pancha Villo, vendar ga niso našli. Čez dobro leto je general Pershing vodil milijonsko ameriško ekspedicijsko armado v prvi svetovni vojni. Na današnji dan leta 1926 se je v Brezovici rodil zgodovinar Albert Klun. Že v mladosti se je pridružil partizanom, bil je konfiniran in se po prihodu Anglo-Američanov pridružil prekomorcem. Po vojni je bil poklicni častnik, po upokojitvi pa se je začel ukvarjati z zgodovino Primorcev. Napisal je več knjig o prekomorcih in narodnoosvobodilnem boju, vzpodbude je ob 60-em jubileju tako opisal: V Subotici se je na današnji dan leta 1931 rodil kipar, grafik in slikar Janez Boljka. Po drugi svetovni vojni se je s starši preselil v Ljubljano. Med njegovimi stvaritvami so doprsni kip in reliefi Alojza Gradnika, Jožefa Petkovška in Ivana Cankarja, o kipih živali je leta 1998 povedal: Janez Boljka je leta 1988 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. "V Parizu morajo pravično odločiti. Primorsko ljudstvo pošilja na stotine brzojavk v Pariz, ki potrjujejo že tolikokrat izpovedano samoodločbo in zahtevo po priključitvi k Jugoslaviji," je na današnji dan leta 1946 pisal petkov Primorski dnevnik Če junija sonce pripeka, vmes dežek pohleven rosi, ni treba se bati nam teka, obilo nam zemlja rodi. Na današnji dan leta 1961 se je v Postojni rodil komedijant Iztok Mlakar. V Novi Gorici sta z Davidom Šinigojem izdala Štorije in baldorije, Balade in štroncade, ter Rimarije iz oštarije; za Štorije je leta 1993 prejel nagrado Frana Miličinskega Ježka, leta 2012 tudi nagrado Prešernovega sklada, ko je v pogovoru z Ingrid Kašca-Bucik povedal: Sedaj pa še Marjo špinel:
Grški astronom, geograf in zgodovinar Eratosten, ki je živel od leta 276 do 196 pred našim štetjem, je ob poletnem sončnem obratu izmeril razdaljo med Asuanom in Aleksandrijo. Izračunal je, da je njuna oddaljenost enaka petdesetinki zemeljskega obsega, ki naj bi po njegovem meril 252 tisoč stadijev oziroma 37 tisoč 498 kilometrov kilometrov. Obseg Zemlje danes znaša 40 tisoč in 9 kilometrov. Le v posredni zvezi s prvo svetovno vojno je poraz ameriškega ekspedicijskega korpusa v Carrazilu na današnji dan leta 1916. Zaradi vdorov mehiških upornikov Pancha Ville je ameriški predsednik Woodrow Wilson ukazal brigadnemu generalu Johnu Josephu Pershingu, naj zbere 12 tisoč vojakov z nalogo ubiti Pancha Villo, vendar ga niso našli. Čez dobro leto je general Pershing vodil milijonsko ameriško ekspedicijsko armado v prvi svetovni vojni. Na današnji dan leta 1926 se je v Brezovici rodil zgodovinar Albert Klun. Že v mladosti se je pridružil partizanom, bil je konfiniran in se po prihodu Anglo-Američanov pridružil prekomorcem. Po vojni je bil poklicni častnik, po upokojitvi pa se je začel ukvarjati z zgodovino Primorcev. Napisal je več knjig o prekomorcih in narodnoosvobodilnem boju, vzpodbude je ob 60-em jubileju tako opisal: V Subotici se je na današnji dan leta 1931 rodil kipar, grafik in slikar Janez Boljka. Po drugi svetovni vojni se je s starši preselil v Ljubljano. Med njegovimi stvaritvami so doprsni kip in reliefi Alojza Gradnika, Jožefa Petkovška in Ivana Cankarja, o kipih živali je leta 1998 povedal: Janez Boljka je leta 1988 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. "V Parizu morajo pravično odločiti. Primorsko ljudstvo pošilja na stotine brzojavk v Pariz, ki potrjujejo že tolikokrat izpovedano samoodločbo in zahtevo po priključitvi k Jugoslaviji," je na današnji dan leta 1946 pisal petkov Primorski dnevnik Če junija sonce pripeka, vmes dežek pohleven rosi, ni treba se bati nam teka, obilo nam zemlja rodi. Na današnji dan leta 1961 se je v Postojni rodil komedijant Iztok Mlakar. V Novi Gorici sta z Davidom Šinigojem izdala Štorije in baldorije, Balade in štroncade, ter Rimarije iz oštarije; za Štorije je leta 1993 prejel nagrado Frana Miličinskega Ježka, leta 2012 tudi nagrado Prešernovega sklada, ko je v pogovoru z Ingrid Kašca-Bucik povedal: Sedaj pa še Marjo špinel:
Nemški filozof Edmund Husserl, utemeljitelj sodobne fenomenologije, je razlikoval med doživljajskim časom zavesti in fizikalnim časom, pri čemer je poudarjal primarnost prvega. V svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (1905 –1910, obj. 1928) je podal naslednji primer: »Ko zazveni nov ton v melodiji, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi mogli opaziti medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in eventualno v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave neke melodije« (Husserl, op. cit., § 3). Za doživljanje časa je bistvenega pomena naša sposobnost retencije, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali mislih, v zavestni pozornosti. Golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh kakih fizičnih dogodkov dogajalo zgolj v »zunanjem« času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi »časilo« v celoviti melodiji, kajti zanjo je nujna povezanost tonov, ki pa jo omogoča zavest. Enako velja, če traja le en sam ton, kajti ne glede na to, ali je ton en sam, ali jih je več, ali so povezani v melodijo, je »trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja« (Husserl, prav tam, 10). Občutek trajanja pa je možen samo v zavesti – in ko struna izzveni, ko preneha slušni dražljaj, ton ostaja v zavesti, čeprav se spremeni iz sedanjega v pretekli ton, saj nenehno novi zdaj izpodriva prejšnjega, vsak prejšnji zdaj pa se spreminja v pravkar. Vsak ton kot »časovni predmet« izzveneva v retenciji, podobno kakor se kak vidni predmet v prostoru oddaljuje od nas. Husserl primerja to izzvenevanje tona s kometovim repom, ki se vleče za glavo kometa daleč v vesoljni prostor. Husserlovo pojmovanje časa je v marsičem blizu njegovemu sodobniku, slavnemu francoskemu pisatelju Marcelu Proustu. Tudi Proust je v svojih romanih pod skupnim naslovom Iskanje izgubljenega časa napisal mnogo lepih in resničnih misli o glasbi, na primer tole: »… Ko se mi je odkrilo to, kar je v Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razločil in vzljubil takoj spočetka, začelo zaradi privajenosti, nad katero čustvo nima moči, že izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti moja – bila je pač taka kot življenje.« (V senci cvetočih deklet, str. 113–4) Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002 (2011), str. 289–291.
Nemški filozof Edmund Husserl, utemeljitelj sodobne fenomenologije, je razlikoval med doživljajskim časom zavesti in fizikalnim časom, pri čemer je poudarjal primarnost prvega. V svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (1905 –1910, obj. 1928) je podal naslednji primer: »Ko zazveni nov ton v melodiji, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi mogli opaziti medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in eventualno v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave neke melodije« (Husserl, op. cit., § 3). Za doživljanje časa je bistvenega pomena naša sposobnost retencije, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali mislih, v zavestni pozornosti. Golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh kakih fizičnih dogodkov dogajalo zgolj v »zunanjem« času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi »časilo« v celoviti melodiji, kajti zanjo je nujna povezanost tonov, ki pa jo omogoča zavest. Enako velja, če traja le en sam ton, kajti ne glede na to, ali je ton en sam, ali jih je več, ali so povezani v melodijo, je »trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja« (Husserl, prav tam, 10). Občutek trajanja pa je možen samo v zavesti – in ko struna izzveni, ko preneha slušni dražljaj, ton ostaja v zavesti, čeprav se spremeni iz sedanjega v pretekli ton, saj nenehno novi zdaj izpodriva prejšnjega, vsak prejšnji zdaj pa se spreminja v pravkar. Vsak ton kot »časovni predmet« izzveneva v retenciji, podobno kakor se kak vidni predmet v prostoru oddaljuje od nas. Husserl primerja to izzvenevanje tona s kometovim repom, ki se vleče za glavo kometa daleč v vesoljni prostor. Husserlovo pojmovanje časa je v marsičem blizu njegovemu sodobniku, slavnemu francoskemu pisatelju Marcelu Proustu. Tudi Proust je v svojih romanih pod skupnim naslovom Iskanje izgubljenega časa napisal mnogo lepih in resničnih misli o glasbi, na primer tole: »… Ko se mi je odkrilo to, kar je v Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razločil in vzljubil takoj spočetka, začelo zaradi privajenosti, nad katero čustvo nima moči, že izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti moja – bila je pač taka kot življenje.« (V senci cvetočih deklet, str. 113–4) Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002 (2011), str. 289–291.