Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Franco Juri je v slovenskem kulturnem in političnem prostoru navzoč že desetletja. Bil je glasbenik v istrski skupini Istranova, učitelj, aktivist, novinar. A bil je tudi politik in diplomat. Izhaja iz družbeno angažirane italijansko-slovenske družine: njegov brat Aurelio Juri je bil poslanec v državnem zboru, prav tako nečak Luka Juri. Minulih 12 let je bil Franco Juri direktor Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu. Vendar ga številni Slovenci, tudi tisti, ki so ravnodušni do politike, poznajo predvsem kot karikaturista. Ost vsake njegove karikature jasno razkriva, komu in čemu je namenjena, hkrati pa brez narejene politične korektnosti kaže avtorjevo nazorsko in politično usmeritev. Voditelj: Edvard Žitnik.
Franco Juri je v slovenskem kulturnem in političnem prostoru navzoč že desetletja. Bil je glasbenik v istrski skupini Istranova, učitelj, aktivist, novinar. A bil je tudi politik in diplomat. Izhaja iz družbeno angažirane italijansko-slovenske družine: njegov brat Aurelio Juri je bil poslanec v državnem zboru, prav tako nečak Luka Juri. Minulih 12 let je bil Franco Juri direktor Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu. Vendar ga številni Slovenci, tudi tisti, ki so ravnodušni do politike, poznajo predvsem kot karikaturista. Ost vsake njegove karikature jasno razkriva, komu in čemu je namenjena, hkrati pa brez narejene politične korektnosti kaže avtorjevo nazorsko in politično usmeritev. Voditelj: Edvard Žitnik.
Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.
O fantu, ki se ni maral umivati … Pripoveduje: Brane Grubar. Napisal: Tone Pavček. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.
O fantu, ki se ni maral umivati … Pripoveduje: Brane Grubar. Napisal: Tone Pavček. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.
S prejemniki zlatega MEPI-jevega priznanja smo se v pripovedi odpravili na Islandijo, kamor jih je v začetku septembra odpeljal vodja odprave fotograf, režiser in alpinist Rožle Bregar. Odprava jih je vodila po okoli 60 kilometrskem trekingu, mladi pa so se med potjo morali zoperstaviti tudi nekaterim silam tamkajšnje čudovite narave. Kako so zlati MEPI-jevci izkusili Islandijo, izveste v oddaji Gymnasium.
S prejemniki zlatega MEPI-jevega priznanja smo se v pripovedi odpravili na Islandijo, kamor jih je v začetku septembra odpeljal vodja odprave fotograf, režiser in alpinist Rožle Bregar. Odprava jih je vodila po okoli 60 kilometrskem trekingu, mladi pa so se med potjo morali zoperstaviti tudi nekaterim silam tamkajšnje čudovite narave. Kako so zlati MEPI-jevci izkusili Islandijo, izveste v oddaji Gymnasium.
V koaliciji so v odzivih na preiskavo premierja Roberta Goloba, ki jo je začela protikorupcijska komisija na podlagi prijave nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar o nedovoljenem pritisku na policijo, zadržani. V opozicijski SDS medtem preiskavo razumejo kot odstavljanje premierja. Več o odzivih, tudi iz premierjevega kabineta, v oddaji, v kateri ne preslišite še: Druge teme: - V izraelskem bombardiranju Gaze umrlo že več kot 5 tisoč 600 otrok - Avstrija z odškodninami istospolno usmerjenim, ki so bili na podlagi diskriminatornih zakonov sodno preganjani - V 84-em letu umrl filmski režiser Filip Robar Dorin; avtor številnih celovečernih filmskih in video portretov
V koaliciji so v odzivih na preiskavo premierja Roberta Goloba, ki jo je začela protikorupcijska komisija na podlagi prijave nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar o nedovoljenem pritisku na policijo, zadržani. V opozicijski SDS medtem preiskavo razumejo kot odstavljanje premierja. Več o odzivih, tudi iz premierjevega kabineta, v oddaji, v kateri ne preslišite še: Druge teme: - V izraelskem bombardiranju Gaze umrlo že več kot 5 tisoč 600 otrok - Avstrija z odškodninami istospolno usmerjenim, ki so bili na podlagi diskriminatornih zakonov sodno preganjani - V 84-em letu umrl filmski režiser Filip Robar Dorin; avtor številnih celovečernih filmskih in video portretov
Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran letos praznuje 70 let delovanja. Jubilej bodo obeležili z več dogodki skozi vse leto. Prvi je bila predstavitev temeljito prenovljene zbirke o ribištvu. Visoka obletnica delovanja je tudi priložnost za razmislek o pomenu, ki ga ima pri nas edini tovrstni muzej za ohranjanje pomorske dediščine. O težavah, pa tudi o načrtih, med katerimi ostaja dolgoletna neizpolnjena želja, da bi Pomorski muzej dobil status ustanove nacionalnega pomena, se je Lea Širok pogovarjala z direktorjem Francom Jurijem.
Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran letos praznuje 70 let delovanja. Jubilej bodo obeležili z več dogodki skozi vse leto. Prvi je bila predstavitev temeljito prenovljene zbirke o ribištvu. Visoka obletnica delovanja je tudi priložnost za razmislek o pomenu, ki ga ima pri nas edini tovrstni muzej za ohranjanje pomorske dediščine. O težavah, pa tudi o načrtih, med katerimi ostaja dolgoletna neizpolnjena želja, da bi Pomorski muzej dobil status ustanove nacionalnega pomena, se je Lea Širok pogovarjala z direktorjem Francom Jurijem.
Kakšne so izkušnje in razmišljanja mladih o medvrstniškem nasilju? Kaj se dogaja na spletu, kaj na hodnikih in v okolici šol? Kje mladi poiščejo pomoč in kaj naredijo, če so očividci? Kakšne so rešitve? O medvrstniškem nasilju so v studiu Prvega govorili Ajda, Žana, Iva, Tjaša, Klemen, Juri in May.
Kakšne so izkušnje in razmišljanja mladih o medvrstniškem nasilju? Kaj se dogaja na spletu, kaj na hodnikih in v okolici šol? Kje mladi poiščejo pomoč in kaj naredijo, če so očividci? Kakšne so rešitve? O medvrstniškem nasilju so v studiu Prvega govorili Ajda, Žana, Iva, Tjaša, Klemen, Juri in May.
Le kdo ne pozna dnevnika Ane Frank, tega pretresljivega zapisa, pretresljivega pričevanja o grozotah druge svetovne vojne. O holokavstu, pogromu nad Judi, uničenem otroštvu med drugo svetovno vojno. Le malokdo pa ve, da je v taborišču Bergen – Belsen, kjer je na pragu svobode Ana umrla, stkala prijateljstvo s Slovenko. Anica Kovačič, rojena Mislej, je v taborišče prišla januarja 1945. Ob žičnati ograji je spoznala mlado Judinjo in se z njo družila vsak dan. Do njene bridke smrti. Za njuno vez ni vedel skoraj nihče. Po zaslugi dveh puljskih zgodovinarjev se zdaj, z Aničino zgodbo, dopolnjuje poglavje zgodovine. Tudi literarne.
Le kdo ne pozna dnevnika Ane Frank, tega pretresljivega zapisa, pretresljivega pričevanja o grozotah druge svetovne vojne. O holokavstu, pogromu nad Judi, uničenem otroštvu med drugo svetovno vojno. Le malokdo pa ve, da je v taborišču Bergen – Belsen, kjer je na pragu svobode Ana umrla, stkala prijateljstvo s Slovenko. Anica Kovačič, rojena Mislej, je v taborišče prišla januarja 1945. Ob žičnati ograji je spoznala mlado Judinjo in se z njo družila vsak dan. Do njene bridke smrti. Za njuno vez ni vedel skoraj nihče. Po zaslugi dveh puljskih zgodovinarjev se zdaj, z Aničino zgodbo, dopolnjuje poglavje zgodovine. Tudi literarne.
Gost nočnega programa bo Franco Juri. Od leta 2013 je direktor Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« v Piranu. Je avtor številnih člankov, reportaž in esejev, objavljenih doma in v tujini ter petih knjig satiričnih karikatur, nastalih med 1989 in 2006. Bil je tudi veleposlanik RS v Španiji in na Kubi, preizkusil se je v novinarskih vodah, vseskozi pa ga spremlja glasba. Pred mikrofon ga je povabila Vesna Potočar.
Gost nočnega programa bo Franco Juri. Od leta 2013 je direktor Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« v Piranu. Je avtor številnih člankov, reportaž in esejev, objavljenih doma in v tujini ter petih knjig satiričnih karikatur, nastalih med 1989 in 2006. Bil je tudi veleposlanik RS v Španiji in na Kubi, preizkusil se je v novinarskih vodah, vseskozi pa ga spremlja glasba. Pred mikrofon ga je povabila Vesna Potočar.
Na javnem razpisu za direktorja Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran so trije kandidati izpolnjevali pogoje, a izbrali niso nobenega. Prijavila sta se tudi Franco Juri, ki je muzej vodil vrsto let, in muzejska svetnica Nadja Terčon. Kot so povedali na piranski občini, v nobenem kandidatu niso prepoznali vseh strateških kompetenc, ki jih od direktorja pričakujejo. Ostali poudarki oddaje: - Krožno kabinsko žičnico na Kanin bo financirala država. - Odprte so prijave v podjetniški program BIZNIS IN PIP 2025. - Turistični vodniki Krasa in Brkinov pripravljajo brezplačna vodenja.
Na javnem razpisu za direktorja Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran so trije kandidati izpolnjevali pogoje, a izbrali niso nobenega. Prijavila sta se tudi Franco Juri, ki je muzej vodil vrsto let, in muzejska svetnica Nadja Terčon. Kot so povedali na piranski občini, v nobenem kandidatu niso prepoznali vseh strateških kompetenc, ki jih od direktorja pričakujejo. Ostali poudarki oddaje: - Krožno kabinsko žičnico na Kanin bo financirala država. - Odprte so prijave v podjetniški program BIZNIS IN PIP 2025. - Turistični vodniki Krasa in Brkinov pripravljajo brezplačna vodenja.
Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19) Strah, ki je navdajal učence pred Judi, jih je zaprl v dvorano zadnje večerje, kjer so zaklenili vrata. Koliko ljudi danes po svetu dneve in noči preživlja po kleteh in po zakloniščih, ker jih je strah bomb, ki padajo z neba, ker jih je strah izstrelkov, ki rušijo in ubijajo. Kako zelo potrebujejo ljudi, ki vstopijo v njihov strah in tudi njim prinesejo sporočilo: »Mir vam bodi!« »In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo.« (Lk 24,13-14) … Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal z njima. (v. 29). Ne, ta pot v Emavs ni bilo potovanje. Potovanje je pot k novim spoznanjem, k novim doživetjem, k širšim obzorjem. Njuni koraki iz Jeruzalema proti Emavsu so bili beg. Beg pred nevarnostjo, beg pred razočaranjem, beg od življenja brez prihodnosti. Reke ljudi tečejo po poteh in brezpotjih sveta, ker bežijo. Bežijo pred nasiljem, pred vojno, pred lakoto, bežijo pred revščino in pred obupom. Tudi na tem begu so izkoriščani, preganjani, prezirani, deležni pa so tudi sočutja in usmiljenja. Kako zelo potrebujejo ljudi, ki jim spregovorijo spoštljivo besedo, ljudi, ki ostanejo z njimi, ki hodijo z njimi, ki jih povabijo k svoji mizi. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so si ogledale grob in kako je bilo položeno njegovo telo. (Lk 22,55). Kdo bi mogel izmeriti solze mater, žena in otrok, ki jih jočejo ob grobovih svojih sinov, mož in očetov. Solze, ki jih nihče ne more osušiti, ker tečejo iz praznine ob izgubi in srčne bolečine. Žene, ki so prišle k Jezusovemu grobu, je nagovoril angel: »Vstal je, ni ga tukaj!« Koliko angelov bo moralo priti k vsem grobovom sveta in žalujočim prinesti sporočilo o vstajenju in o življenju. Zato tebe, Gospod Jezus Kristus, ki si ob tisti veliki noči v Jeruzalemu vstal iz groba in prinesel življenje vsem, ki jih ogrinja senca smrti, prosim, da tudi za letošnjo veliko noč prideš v srca vseh, ki odločajo o življenju drugih, da se bo v njihovih srcih zaslišala tvoja beseda: »Mir vam bodi!«; da tiho stopiš ob tiste, ki bežijo, da bi živeli ter hodiš z njimi, da se jim bodo ob srečanju s teboj odprle oči; da se tiho dotakneš vseh objokanih lic, da bodo ob tvojem nežnem dotiku deležni tolažbe in upanja. Gospod Jezus, pridi s svojim sporočilom vstajenja v naš svet, stopi v naša življenja, da bomo polni upanja deležni tvoje obljube odrešenja. Dragi dobri ljudje, vsem vam voščim blagoslovljeno veliko noč Jezusovega in našega vstajenja. msgr. Stanislav Zore OFM ljubljanski nadškof metropolit
Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19) Strah, ki je navdajal učence pred Judi, jih je zaprl v dvorano zadnje večerje, kjer so zaklenili vrata. Koliko ljudi danes po svetu dneve in noči preživlja po kleteh in po zakloniščih, ker jih je strah bomb, ki padajo z neba, ker jih je strah izstrelkov, ki rušijo in ubijajo. Kako zelo potrebujejo ljudi, ki vstopijo v njihov strah in tudi njim prinesejo sporočilo: »Mir vam bodi!« »In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo.« (Lk 24,13-14) … Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal z njima. (v. 29). Ne, ta pot v Emavs ni bilo potovanje. Potovanje je pot k novim spoznanjem, k novim doživetjem, k širšim obzorjem. Njuni koraki iz Jeruzalema proti Emavsu so bili beg. Beg pred nevarnostjo, beg pred razočaranjem, beg od življenja brez prihodnosti. Reke ljudi tečejo po poteh in brezpotjih sveta, ker bežijo. Bežijo pred nasiljem, pred vojno, pred lakoto, bežijo pred revščino in pred obupom. Tudi na tem begu so izkoriščani, preganjani, prezirani, deležni pa so tudi sočutja in usmiljenja. Kako zelo potrebujejo ljudi, ki jim spregovorijo spoštljivo besedo, ljudi, ki ostanejo z njimi, ki hodijo z njimi, ki jih povabijo k svoji mizi. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so si ogledale grob in kako je bilo položeno njegovo telo. (Lk 22,55). Kdo bi mogel izmeriti solze mater, žena in otrok, ki jih jočejo ob grobovih svojih sinov, mož in očetov. Solze, ki jih nihče ne more osušiti, ker tečejo iz praznine ob izgubi in srčne bolečine. Žene, ki so prišle k Jezusovemu grobu, je nagovoril angel: »Vstal je, ni ga tukaj!« Koliko angelov bo moralo priti k vsem grobovom sveta in žalujočim prinesti sporočilo o vstajenju in o življenju. Zato tebe, Gospod Jezus Kristus, ki si ob tisti veliki noči v Jeruzalemu vstal iz groba in prinesel življenje vsem, ki jih ogrinja senca smrti, prosim, da tudi za letošnjo veliko noč prideš v srca vseh, ki odločajo o življenju drugih, da se bo v njihovih srcih zaslišala tvoja beseda: »Mir vam bodi!«; da tiho stopiš ob tiste, ki bežijo, da bi živeli ter hodiš z njimi, da se jim bodo ob srečanju s teboj odprle oči; da se tiho dotakneš vseh objokanih lic, da bodo ob tvojem nežnem dotiku deležni tolažbe in upanja. Gospod Jezus, pridi s svojim sporočilom vstajenja v naš svet, stopi v naša življenja, da bomo polni upanja deležni tvoje obljube odrešenja. Dragi dobri ljudje, vsem vam voščim blagoslovljeno veliko noč Jezusovega in našega vstajenja. msgr. Stanislav Zore OFM ljubljanski nadškof metropolit
Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?
Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?
Medtem ko je Hollywood iskal politično korektnega agenta imperializma Jamesa Bonda, so se domači spletni anonimni intelektualci zapeli ob vprašanju o vrednotah.
Medtem ko je Hollywood iskal politično korektnega agenta imperializma Jamesa Bonda, so se domači spletni anonimni intelektualci zapeli ob vprašanju o vrednotah.
Z geografsko-geodetsko odpravo Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU smo ta teden "jemali mere" ledeniku pod Skuto na približno 2060-ih metrih. Ledeni samotar se drži presenetljivo dobro! Sicer izgublja kilograme, obsega pa ne ... in počasi dohiteva brata pod Triglavom. Več o tem, kako nekaj ur kljubovati mrazu blizu ničle, kako je naš ubogi mikrofon preživel zdrs po strnem melišču in kako smo junaško premagali Žrelo pod Ledinami...
Z geografsko-geodetsko odpravo Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU smo ta teden "jemali mere" ledeniku pod Skuto na približno 2060-ih metrih. Ledeni samotar se drži presenetljivo dobro! Sicer izgublja kilograme, obsega pa ne ... in počasi dohiteva brata pod Triglavom. Več o tem, kako nekaj ur kljubovati mrazu blizu ničle, kako je naš ubogi mikrofon preživel zdrs po strnem melišču in kako smo junaško premagali Žrelo pod Ledinami...
Burning Bridges je album ameriških rokerjev Bon Jovi, na katerem so glasbo namenili zvestim oboževalcem. Gre za skladbe, ki so bile do letos nedokončane in zaključujejo določeno obdobje v delovanju skupine. Če je bil pevec Jon Bon Jovi v zlatih časih sposoben napisati prijetne in nalezljive teme, je zgodba na tej plošči nerazveseljiva, saj je njegova muza (načrtno) odšla drugam. Zdi se, kot da smo večino not na tej plošči na žalost že slišali na prejšnjih albumih.
Burning Bridges je album ameriških rokerjev Bon Jovi, na katerem so glasbo namenili zvestim oboževalcem. Gre za skladbe, ki so bile do letos nedokončane in zaključujejo določeno obdobje v delovanju skupine. Če je bil pevec Jon Bon Jovi v zlatih časih sposoben napisati prijetne in nalezljive teme, je zgodba na tej plošči nerazveseljiva, saj je njegova muza (načrtno) odšla drugam. Zdi se, kot da smo večino not na tej plošči na žalost že slišali na prejšnjih albumih.
Posvetovalnega referenduma o JEK 2 ne bo. Poslanske skupine Svoboda, SDS, SD in NSi ter poslanca narodnih skupnosti so v državni zbor vložili predlog odloka za njegovo razveljavitev. Kljub včerajšnji drami in ostrim besedam so se danes poenotili v zvezi z razlogi; zaradi medijskih objav in očitkov obstaja dvom o tem, da bi lahko volivci informirano, avtonomno in odgovorno odločili o vprašanju. Zaradi odločitev pet pred 12-to je že nastalo nekaj stroškov, lahko bi bilo še huje. Drugi poudaki oddaje: - Vlada in sindikati parafirali kolektivno pogodbo za javni sektor - Novi izraelski napadi na libanonsko prestolnico Bejrut - Nagrada Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico Protideževni juhi
Posvetovalnega referenduma o JEK 2 ne bo. Poslanske skupine Svoboda, SDS, SD in NSi ter poslanca narodnih skupnosti so v državni zbor vložili predlog odloka za njegovo razveljavitev. Kljub včerajšnji drami in ostrim besedam so se danes poenotili v zvezi z razlogi; zaradi medijskih objav in očitkov obstaja dvom o tem, da bi lahko volivci informirano, avtonomno in odgovorno odločili o vprašanju. Zaradi odločitev pet pred 12-to je že nastalo nekaj stroškov, lahko bi bilo še huje. Drugi poudaki oddaje: - Vlada in sindikati parafirali kolektivno pogodbo za javni sektor - Novi izraelski napadi na libanonsko prestolnico Bejrut - Nagrada Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico Protideževni juhi
Je nekaj, po čemer se razlikujemo. Za številnimi od njih pa se skrivajo zanimive zgodbe. Kako ste pa vi dobili ime? Janžino je iz Pavlihove pratike. Če imaš zanimivo zgodbo se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
Je nekaj, po čemer se razlikujemo. Za številnimi od njih pa se skrivajo zanimive zgodbe. Kako ste pa vi dobili ime? Janžino je iz Pavlihove pratike. Če imaš zanimivo zgodbo se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
Ime Manka Kremenšek Križman je še kako znano poslušalkam in poslušalcem Radia Slovenija, predvsem oddaje Literarni nokturno. Manka Kremenšek Križman je namreč v minulih letih in desetletjih velikokrat uspešno sodelovala na natečaju Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo in precejkrat zmagala. Objavila je kar nekaj zbirk odličnih kratkih zgodb, tako nazadnje leta 2021 zbirko Tujci. Odločitev, da napiše roman za odrasle, je bila zagotovo izziv. Še toliko bolj, ker je roman Jurij Kobal gre juri domov (Cankarjeva založba) oprla na življenjsko usodo svojega očeta in ga dopolnila z nekaj domišljijskih posegov. Njen roman je tako celostno in konsistentno delo o starejšem moškem, ki se zaveda svojega življenja na pragu med življenjem in smrtjo, za nameček pa avtorica v besedilo spretno vtke aktualno in večno tematiko, na primer razmislek o evtanaziji. Več o romanu Jurij Kobal gre juri domov avtorica pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Ime Manka Kremenšek Križman je še kako znano poslušalkam in poslušalcem Radia Slovenija, predvsem oddaje Literarni nokturno. Manka Kremenšek Križman je namreč v minulih letih in desetletjih velikokrat uspešno sodelovala na natečaju Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo in precejkrat zmagala. Objavila je kar nekaj zbirk odličnih kratkih zgodb, tako nazadnje leta 2021 zbirko Tujci. Odločitev, da napiše roman za odrasle, je bila zagotovo izziv. Še toliko bolj, ker je roman Jurij Kobal gre juri domov (Cankarjeva založba) oprla na življenjsko usodo svojega očeta in ga dopolnila z nekaj domišljijskih posegov. Njen roman je tako celostno in konsistentno delo o starejšem moškem, ki se zaveda svojega življenja na pragu med življenjem in smrtjo, za nameček pa avtorica v besedilo spretno vtke aktualno in večno tematiko, na primer razmislek o evtanaziji. Več o romanu Jurij Kobal gre juri domov avtorica pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman
Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman
Je nekaj, po čemer se razlikujemo. Za številnimi od njih pa se skrivajo zanimive zgodbe. Kako ste pa vi dobili ime? Kaja je svojega dobila po igralki, Veronika pa po tovorni ladji. Če imaš zanimivo zgodbo se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
Je nekaj, po čemer se razlikujemo. Za številnimi od njih pa se skrivajo zanimive zgodbe. Kako ste pa vi dobili ime? Kaja je svojega dobila po igralki, Veronika pa po tovorni ladji. Če imaš zanimivo zgodbo se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
Je nekaj, po čemer se razlikujemo. Za številnimi od njih pa se skrivajo zanimive zgodbe. Kako ste pa vi dobili ime? Tinesu ga je dala takrat štiriletna sestra Ana. Če imaš zanimivo zgodbo se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
Je nekaj, po čemer se razlikujemo. Za številnimi od njih pa se skrivajo zanimive zgodbe. Kako ste pa vi dobili ime? Tinesu ga je dala takrat štiriletna sestra Ana. Če imaš zanimivo zgodbo se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
V peti epizodi rubrike 'Kako si pa ti dobil ime?' svojo zgodbo deli poslušalka Tjaša. Njeno ime je v Sloveniji čisto običajno, ni pa povsod tako. Če imaš zanimivo zgodbo tudi ti, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
V peti epizodi rubrike 'Kako si pa ti dobil ime?' svojo zgodbo deli poslušalka Tjaša. Njeno ime je v Sloveniji čisto običajno, ni pa povsod tako. Če imaš zanimivo zgodbo tudi ti, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
Oddaja gosti pesnico Katarino Gomboc, ki je zmagovalka Festivala mlade literature Urška, in Patrika Holza, Ankarančana, ki se je na festivalu uvrstil v peterico najboljših. Lokostrelka Sanja Tevž je orisala svojo izkušnjo na svetovnem prvenstvu v lokostrelstvu v Argentini. Ob 50-letnici smrti Ernesta Guevare, ki je najbolj znan po nadimku Che, smo pred mikrofon povabili Franca Jurija in Andrejo Udovč. Nekaj besed smo namenili prihajajočim volitvam.
Oddaja gosti pesnico Katarino Gomboc, ki je zmagovalka Festivala mlade literature Urška, in Patrika Holza, Ankarančana, ki se je na festivalu uvrstil v peterico najboljših. Lokostrelka Sanja Tevž je orisala svojo izkušnjo na svetovnem prvenstvu v lokostrelstvu v Argentini. Ob 50-letnici smrti Ernesta Guevare, ki je najbolj znan po nadimku Che, smo pred mikrofon povabili Franca Jurija in Andrejo Udovč. Nekaj besed smo namenili prihajajočim volitvam.
Je nekaj, po čemer se razlikujemo. Za številnimi od njih pa se skrivajo zanimive zgodbe. Kako ste pa vi dobili ime? Naša poslušalka Diana ga ni dobila po valižanski princesi Diani, niti po v 70. letih priljubljenem istoimenskem modelu avtomobila. Če imaš zanimivo zgodbo se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
Je nekaj, po čemer se razlikujemo. Za številnimi od njih pa se skrivajo zanimive zgodbe. Kako ste pa vi dobili ime? Naša poslušalka Diana ga ni dobila po valižanski princesi Diani, niti po v 70. letih priljubljenem istoimenskem modelu avtomobila. Če imaš zanimivo zgodbo se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
Pilotna epizoda rubrike z za zdaj še delovnim naslovom Kako si pa ti dobil ime? Če imaš na to vprašanje zanimiv odgovor, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
Pilotna epizoda rubrike z za zdaj še delovnim naslovom Kako si pa ti dobil ime? Če imaš na to vprašanje zanimiv odgovor, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
V četrti epizodi rubrike 'Kako si pa ti dobil ime?' svojo zgodbo deli poslušalka Nena, ki že devet let živi na Bavarskem, kjer ji to ime pride še kako prav. Če imaš zanimivo zgodbo tudi ti, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
V četrti epizodi rubrike 'Kako si pa ti dobil ime?' svojo zgodbo deli poslušalka Nena, ki že devet let živi na Bavarskem, kjer ji to ime pride še kako prav. Če imaš zanimivo zgodbo tudi ti, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
V drugi epizodi rubrike z za zdaj še delovnim naslovom 'Kako si pa ti dobil ime?' navdih iščemo v leposlovju. Svoji zgodbi sta delili poslušalki Poljanka in Šeherezada. Če imaš na to vprašanje zanimiv odgovor, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
V drugi epizodi rubrike z za zdaj še delovnim naslovom 'Kako si pa ti dobil ime?' navdih iščemo v leposlovju. Svoji zgodbi sta delili poslušalki Poljanka in Šeherezada. Če imaš na to vprašanje zanimiv odgovor, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
V tretji epizodi rubrike 'Kako si pa ti dobil ime?' nas navdihujejo smučarski skakalci. Svoji zgodbi sta delila poslušalca Nives in Blaž, ki sta svoja sinova poimenovala po Domnu Prevcu in Timonu-Pascalu Kahoferju. Če imaš zanimivo zgodbo tudi ti, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
V tretji epizodi rubrike 'Kako si pa ti dobil ime?' nas navdihujejo smučarski skakalci. Svoji zgodbi sta delila poslušalca Nives in Blaž, ki sta svoja sinova poimenovala po Domnu Prevcu in Timonu-Pascalu Kahoferju. Če imaš zanimivo zgodbo tudi ti, se nam javi na val202@rtvslo.si ali pa na odzivniku na številki 051 202 202.
V Špetru smo pripravili prireditev, posvečeno dvema izjemnima beneškima glasbenikoma in njuni 100-letnici rojstva, Ližu Juši in Antonu Birtiču. V prispevku boste slišali goste s prireditve in podžupana mesta Špeter (San Floriano al Natisone).
V Špetru smo pripravili prireditev, posvečeno dvema izjemnima beneškima glasbenikoma in njuni 100-letnici rojstva, Ližu Juši in Antonu Birtiču. V prispevku boste slišali goste s prireditve in podžupana mesta Špeter (San Floriano al Natisone).
Cvetača velja za izjemno zdravo vrsto zelenjave, ki predstavlja odličen vir številnih pomembnih hranilnih snovi. Pogosto kraljuje na naših krožnikih - bodisi v juhi, narastku ali enolončnici. Kuharica Urška je za tokratno radijsko kuhinjo pripravila zanimiv recept, pečeno cvetačo, ki je prava poletna osvežitev.
Cvetača velja za izjemno zdravo vrsto zelenjave, ki predstavlja odličen vir številnih pomembnih hranilnih snovi. Pogosto kraljuje na naših krožnikih - bodisi v juhi, narastku ali enolončnici. Kuharica Urška je za tokratno radijsko kuhinjo pripravila zanimiv recept, pečeno cvetačo, ki je prava poletna osvežitev.
Poletne sobotne dopoldneve v turistični oddaji namenjamo kulinariki; Maribor ima pestro zgodovino tudi na tem področju. Tokrat ste slišali, da so v tukajšnjem Pokrajinskem muzeju pripravili zanimive digitalne vsebine, povezane z mariborsko gastronomijo; obiskali pa smo še tradicionalno gostilno Pri lipi, poznano po ocvrtem piščancu in domači goveji juhi.
Poletne sobotne dopoldneve v turistični oddaji namenjamo kulinariki; Maribor ima pestro zgodovino tudi na tem področju. Tokrat ste slišali, da so v tukajšnjem Pokrajinskem muzeju pripravili zanimive digitalne vsebine, povezane z mariborsko gastronomijo; obiskali pa smo še tradicionalno gostilno Pri lipi, poznano po ocvrtem piščancu in domači goveji juhi.
Tokrat smo v rubriko Znani za volanom povabili pevca in tekstopisca Alexa Volaska in preizkusili nedavno predstavljeno Alfo Tonale, še prej pa smo preverili, kateri BMW-jevi modeli so bili deležni korenite prenove.
Tokrat smo v rubriko Znani za volanom povabili pevca in tekstopisca Alexa Volaska in preizkusili nedavno predstavljeno Alfo Tonale, še prej pa smo preverili, kateri BMW-jevi modeli so bili deležni korenite prenove.
Poročila o slovanskih skupnostih, ki so trpele lakoto, ker so se odrekle mesu in rdeči juhi, ki verjetno ni bila iz rdeče pese ...
Poročila o slovanskih skupnostih, ki so trpele lakoto, ker so se odrekle mesu in rdeči juhi, ki verjetno ni bila iz rdeče pese ...
Piše Jože Štucin, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ... Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.« Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.« Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah. Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.« Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.« Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ... A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«. Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico. Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan. Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek. Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.
Piše Jože Štucin, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ... Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.« Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.« Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah. Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.« Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.« Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ... A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«. Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico. Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan. Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek. Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.
Danes je prerok Jeremija napovedal, da bo Bog sklenil s svojim ljudstvom »novo zavezo«. To se nam zdi malce čudno, saj je bila v dobi preroka Jeremije med Judi v veljavi Mojzesova zaveza, ki jo je podpirala podrobno izdelana Mojzesova postava. Gre namreč za ritualne predpise, ki imajo vsi veliko simbolno vrednost, saj vsak obred močno spominja na Božji poseg v zgodovino božjega ljudstva. Obredi, še posebno velikonočni, pripovedujejo o Božjem varstvu, dobrohotnosti in prizanesljivosti do njegovega ljudstva. Toda sčasoma so Izraelci pozabili na to, kar je bistvenega v tej obredni postavi. Pozabili so na pravo vsebino Mojzesovih zahtev. Tako so postavo izpolnjevali le na zunaj, zato v njej niso vztrajali in so zlahka prelomili zavezo z ljubečim Bogom Jahvejem. Tako je prerok napovedal novo postavo, tisto, ki jo bo njegovo ljudstvo odslej nosilo v srcu. Jeremija je obljubljal, da bo odslej Bog Jahve posebej nagovarjal prav vsakega človeka, od dojenčkov do starčkov. Šepetal bo v duši vsakega posameznika in v vsaki ljubeči skupnosti in prebival bo pri njih. Človeško srce se bo tokrat pustilo nagovoriti z njegovo ljubeznijo, saj bo poslušalo njegov dobrohotni glas. A ljudje potrebujejo tudi zunanje znake, da bi razkrili to, kar nosijo v srcu. Slovenski pregovor pravi: »Česar je polno srce, to usta govore.« Vidimo, da so Judje, ki so prišli v Jeruzalem iz Grčije, prosili apostola Filipa, naj jim pokaže preroka, učitelja iz Nazareta, tistega, za katerega upajo, da je Mesija. Zanimivo je, da Kristus tokrat ni opozarjal, da je prinesel zdravje duše in telesa, čeprav je ozdravil vsakega bolnika, ki ga je prosil usmiljenja. Učencem in tistim, ki so ga iskreno iskali, je razkril svojo notranjost. Povedal jim je, da je v njem srce, ki ljubi do konca, se pravi, neomajno in neskončno. Prav za vsakogar se je pripravljen žrtvovati. To je globoka resnica ljubezni, ki jo je Odrešenik razkril svojim prijateljem. Zagotovil jim je: »Nihče nima večje ljubezni kakor ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.« In dodal je: »Vi ste moji prijatelji.« Za to ljubezen pa ni nič nemogoče, nič ni odveč. Take ljubezni bodo sposobni tudi njegovi učenci, saj bodo sklenili z njim novo zavezo, zavezo prijateljstva in novega upanja.
Danes je prerok Jeremija napovedal, da bo Bog sklenil s svojim ljudstvom »novo zavezo«. To se nam zdi malce čudno, saj je bila v dobi preroka Jeremije med Judi v veljavi Mojzesova zaveza, ki jo je podpirala podrobno izdelana Mojzesova postava. Gre namreč za ritualne predpise, ki imajo vsi veliko simbolno vrednost, saj vsak obred močno spominja na Božji poseg v zgodovino božjega ljudstva. Obredi, še posebno velikonočni, pripovedujejo o Božjem varstvu, dobrohotnosti in prizanesljivosti do njegovega ljudstva. Toda sčasoma so Izraelci pozabili na to, kar je bistvenega v tej obredni postavi. Pozabili so na pravo vsebino Mojzesovih zahtev. Tako so postavo izpolnjevali le na zunaj, zato v njej niso vztrajali in so zlahka prelomili zavezo z ljubečim Bogom Jahvejem. Tako je prerok napovedal novo postavo, tisto, ki jo bo njegovo ljudstvo odslej nosilo v srcu. Jeremija je obljubljal, da bo odslej Bog Jahve posebej nagovarjal prav vsakega človeka, od dojenčkov do starčkov. Šepetal bo v duši vsakega posameznika in v vsaki ljubeči skupnosti in prebival bo pri njih. Človeško srce se bo tokrat pustilo nagovoriti z njegovo ljubeznijo, saj bo poslušalo njegov dobrohotni glas. A ljudje potrebujejo tudi zunanje znake, da bi razkrili to, kar nosijo v srcu. Slovenski pregovor pravi: »Česar je polno srce, to usta govore.« Vidimo, da so Judje, ki so prišli v Jeruzalem iz Grčije, prosili apostola Filipa, naj jim pokaže preroka, učitelja iz Nazareta, tistega, za katerega upajo, da je Mesija. Zanimivo je, da Kristus tokrat ni opozarjal, da je prinesel zdravje duše in telesa, čeprav je ozdravil vsakega bolnika, ki ga je prosil usmiljenja. Učencem in tistim, ki so ga iskreno iskali, je razkril svojo notranjost. Povedal jim je, da je v njem srce, ki ljubi do konca, se pravi, neomajno in neskončno. Prav za vsakogar se je pripravljen žrtvovati. To je globoka resnica ljubezni, ki jo je Odrešenik razkril svojim prijateljem. Zagotovil jim je: »Nihče nima večje ljubezni kakor ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.« In dodal je: »Vi ste moji prijatelji.« Za to ljubezen pa ni nič nemogoče, nič ni odveč. Take ljubezni bodo sposobni tudi njegovi učenci, saj bodo sklenili z njim novo zavezo, zavezo prijateljstva in novega upanja.
Barbara Štern in Darinka Čobec danes pripravljata sirove štruklje v juhi. Prisluhnite.
Barbara Štern in Darinka Čobec danes pripravljata sirove štruklje v juhi. Prisluhnite.
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
Holokavst nad judovskim prebivalstvom predstavlja najbolj mračno obdobje človeške zgodovine. Nacisti so zaradi sovraštva hoteli uničiti Jude tako rasno kot versko. Zgodovinar dr. Renato Podbersič mlajši bo govoril o arhitektu sistematičnega genocida nad Judi Adolfu Eichmannu. Mineva 60 let od Eichmannove usmrtitve, ko je judovska država vzela usodo njegovega življenja v svoje roke in tako ublažila izgubo žrtev holokavsta. Kaj je to pomenilo za svet in kam lahko vodita verska in nacionalna nestrpnost? Govorimo o odprtih ranah in pomenu spominjanja Eichmannovih žrtev, med katerimi je skoraj 20.000 Slovencev.
Holokavst nad judovskim prebivalstvom predstavlja najbolj mračno obdobje človeške zgodovine. Nacisti so zaradi sovraštva hoteli uničiti Jude tako rasno kot versko. Zgodovinar dr. Renato Podbersič mlajši bo govoril o arhitektu sistematičnega genocida nad Judi Adolfu Eichmannu. Mineva 60 let od Eichmannove usmrtitve, ko je judovska država vzela usodo njegovega življenja v svoje roke in tako ublažila izgubo žrtev holokavsta. Kaj je to pomenilo za svet in kam lahko vodita verska in nacionalna nestrpnost? Govorimo o odprtih ranah in pomenu spominjanja Eichmannovih žrtev, med katerimi je skoraj 20.000 Slovencev.
Mandrač v Starem Gradu na Hvaru je zadnji vikend septembra napolnilo okrog 60 tradicionalnih bark Jadrana. V slikovito mesto pod Unescovo zaščito so prispele na festival ladij, morja in mornarjev 'Dani u vali'. Posadke so za navdušeno množico turistov in domačinov uprizorile pravi spektakel jadranske pomorske dediščine. Slovenija se je kot letošnja častna gostja predstavila s štirimi barkami. Ena od teh je istrski top Adria, ki ga je piranski Pomorski muzej zgradil v okviru evropskega projekta Mala barka 2. Direktor Franco Juri poudarja, da so sosedje Hrvati zgled oživljanja pomorske dediščine s pomočjo evropskega denarja. In Dani u vali to le potrjujejo. Na Hvaru je bila tudi Lea Širok, ki bo več o vsem povedala v oddaji Morje in mi. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.
Mandrač v Starem Gradu na Hvaru je zadnji vikend septembra napolnilo okrog 60 tradicionalnih bark Jadrana. V slikovito mesto pod Unescovo zaščito so prispele na festival ladij, morja in mornarjev 'Dani u vali'. Posadke so za navdušeno množico turistov in domačinov uprizorile pravi spektakel jadranske pomorske dediščine. Slovenija se je kot letošnja častna gostja predstavila s štirimi barkami. Ena od teh je istrski top Adria, ki ga je piranski Pomorski muzej zgradil v okviru evropskega projekta Mala barka 2. Direktor Franco Juri poudarja, da so sosedje Hrvati zgled oživljanja pomorske dediščine s pomočjo evropskega denarja. In Dani u vali to le potrjujejo. Na Hvaru je bila tudi Lea Širok, ki bo več o vsem povedala v oddaji Morje in mi. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.
Ospiti della puntata: Luka Juri, Luigi Ambrosio, Antonello Sacchetti e Stefano Scarpa
Ospiti della puntata: Luka Juri, Luigi Ambrosio, Antonello Sacchetti e Stefano Scarpa
Judje praznujejo osemdnevni praznik hanuka, praznik luči, ko obujajo spomin na obnovo in ponovno delovanje jeruzalemskega templja v 2. stoletju pr. n. št., v obdobju makabejskih vojn. Judovska skupnost Slovenije bo zadnji dan praznika luči praznovala pred ljubljansko sinagogo. Pred kratkim jo je odprlo Združenje judovskih skupnosti Gradca in Ljubljane. Ta povezava ima korenine v avstro-ogrskem cesarstvu. O zgodovinskih povezavah med Judi v Ljubljani in Gradcu, o prostorih ljubljanske sinagoge, o prazniku hanuka in o običajih, ki ga spremljajo, s predstavnico sinagoge v Ljubljani Majo Kutin.
Judje praznujejo osemdnevni praznik hanuka, praznik luči, ko obujajo spomin na obnovo in ponovno delovanje jeruzalemskega templja v 2. stoletju pr. n. št., v obdobju makabejskih vojn. Judovska skupnost Slovenije bo zadnji dan praznika luči praznovala pred ljubljansko sinagogo. Pred kratkim jo je odprlo Združenje judovskih skupnosti Gradca in Ljubljane. Ta povezava ima korenine v avstro-ogrskem cesarstvu. O zgodovinskih povezavah med Judi v Ljubljani in Gradcu, o prostorih ljubljanske sinagoge, o prazniku hanuka in o običajih, ki ga spremljajo, s predstavnico sinagoge v Ljubljani Majo Kutin.
V radijski kuhinji tokrat o kisli juhi, ki se, kot pravi naša gostja, kuha kar sama. Izvedeli boste, da je tudi zelo zdrava, saj svinjske nogice vsebujejo veliko kolagena. In da je kisla juha karseda okusna, lahko nogicam dodamo še svinjski rep, in meso. Slišali boste tudi podroben recept za pripravo taprave, štajerske kisle juhe.
V radijski kuhinji tokrat o kisli juhi, ki se, kot pravi naša gostja, kuha kar sama. Izvedeli boste, da je tudi zelo zdrava, saj svinjske nogice vsebujejo veliko kolagena. In da je kisla juha karseda okusna, lahko nogicam dodamo še svinjski rep, in meso. Slišali boste tudi podroben recept za pripravo taprave, štajerske kisle juhe.
Izraelski obrambni minister Beni Ganc je povedal, da je vojska izvedla več 100 napadov in v Gazi uničila, tovarne, podzemne rove in stolpe. Gibanje Hamas pa je zadelo naftovod v bližini mesta Aškelon. V mestu Lod osrednjem delu judovske države so izbruhnili izgredi med Arabci in Judi, v mestu so razglasili izredne razmere V prvi informativni oddaji dneva tudi: - Vlada o sproščanju omejitev, tudi na področju kulture in športa - V Pomurju bodo dobili novo vodno zajetje
Izraelski obrambni minister Beni Ganc je povedal, da je vojska izvedla več 100 napadov in v Gazi uničila, tovarne, podzemne rove in stolpe. Gibanje Hamas pa je zadelo naftovod v bližini mesta Aškelon. V mestu Lod osrednjem delu judovske države so izbruhnili izgredi med Arabci in Judi, v mestu so razglasili izredne razmere V prvi informativni oddaji dneva tudi: - Vlada o sproščanju omejitev, tudi na področju kulture in športa - V Pomurju bodo dobili novo vodno zajetje
V tem tednu so se dokončno od zimskih tekmovanj na najvišji ravni poslovili trije slovenski športniki. Juri Tepeš, Katja Višnar in Vesna Fabjan. V športnih minutah na Valu 202 bo tokrat v ospredju Vesna Fabjan, bronasta olimpijka iz Sočija.
V tem tednu so se dokončno od zimskih tekmovanj na najvišji ravni poslovili trije slovenski športniki. Juri Tepeš, Katja Višnar in Vesna Fabjan. V športnih minutah na Valu 202 bo tokrat v ospredju Vesna Fabjan, bronasta olimpijka iz Sočija.
Ospiti della trasmissione Maurizio Tremul, Alan Medveš, Marko Gregorič, Franco Juri, Guido Caldiron e Gianfranco Stancich
Ospiti della trasmissione Maurizio Tremul, Alan Medveš, Marko Gregorič, Franco Juri, Guido Caldiron e Gianfranco Stancich
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje veliko eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Špartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Špartancih.«
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje veliko eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Špartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Špartancih.«
Spomnimo se, v nekdanji "Jugi" je pred 40, 50 leti veliko pomenilo, če je nekdo imel recimo golfa, ki je bil nemški. Koliko je dandanes še pomembno, da je recimo golf izdelan v Nemčiji, Fiat v Italiji, pa Renault v Franciji. Je kaj drugače, če so avtomobili izdelani recimo v Španiji, Turčiji, na Poljskem, ali recimo v Južni Ameriki? V bistvu pa gre za to, da določene komponente za vse znamke avtomobilov (ali pa vsaj za večino) izdelujejo ene in iste tovarne, ki so na Tajskem, v Koreji, na Kitajskem. Ali je potem za kupca sploh še pomembna informacija, kje je avtomobil izdelan? Andrej Brglez pravi, da kupce seveda to še vedno zanima, čeprav v resnici vedo, da posamezne komponente avtomobilov prihajajo iz vseh koncev sveta.
Spomnimo se, v nekdanji "Jugi" je pred 40, 50 leti veliko pomenilo, če je nekdo imel recimo golfa, ki je bil nemški. Koliko je dandanes še pomembno, da je recimo golf izdelan v Nemčiji, Fiat v Italiji, pa Renault v Franciji. Je kaj drugače, če so avtomobili izdelani recimo v Španiji, Turčiji, na Poljskem, ali recimo v Južni Ameriki? V bistvu pa gre za to, da določene komponente za vse znamke avtomobilov (ali pa vsaj za večino) izdelujejo ene in iste tovarne, ki so na Tajskem, v Koreji, na Kitajskem. Ali je potem za kupca sploh še pomembna informacija, kje je avtomobil izdelan? Andrej Brglez pravi, da kupce seveda to še vedno zanima, čeprav v resnici vedo, da posamezne komponente avtomobilov prihajajo iz vseh koncev sveta.
Vladni odloki v zvezi z gledališkimi ustanovami še vedno dovoljujejo zbiranje le do 10 oseb, pri tem, da je za eno osebo potrebnih 20 kvadratnih metrov. O omejitvah in možnostih za živi dogodek v slovenskih gledališčih v sedanjem trenutku se bomo v oddaji Oder pogovarjali s Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča in Tamaro Bračič iz zavoda Bunker, ki upravlja Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana še z nekaterimi direktorji slovenskih gledališč in festivalov in gledališkimi ustvarjalci. Gledališče za zaprtimi vrati tudi pred kamero ni gledališče. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Gledališki dogodek, srečanje občinstva in ustvarjalcev; iz predstave Juri Muri v Afriki pleše, rež. Ivana Djilas, prod. PTL, 2013/14, foto: Nada Žgank
Vladni odloki v zvezi z gledališkimi ustanovami še vedno dovoljujejo zbiranje le do 10 oseb, pri tem, da je za eno osebo potrebnih 20 kvadratnih metrov. O omejitvah in možnostih za živi dogodek v slovenskih gledališčih v sedanjem trenutku se bomo v oddaji Oder pogovarjali s Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča in Tamaro Bračič iz zavoda Bunker, ki upravlja Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana še z nekaterimi direktorji slovenskih gledališč in festivalov in gledališkimi ustvarjalci. Gledališče za zaprtimi vrati tudi pred kamero ni gledališče. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Gledališki dogodek, srečanje občinstva in ustvarjalcev; iz predstave Juri Muri v Afriki pleše, rež. Ivana Djilas, prod. PTL, 2013/14, foto: Nada Žgank
Javni potniški promet še vedno stoji, epidemija pa nas sili, da vse več razmišljamo o alternativnih modelih prevoza, ki bi lahko v časih večjih fizičnih razdalj med ljudmi ponudili možnosti, o katerih do zdaj še nismo glasno govorili. Z Andrejem Brglezom, opazovalcem mobilnosti, tokrat o avtonomnih vozilih, ki bi lahko kmalu spremenila način dostavljanja dobrin, ter pomladni akciji za varnejši javi promet in dobro počutje.
Javni potniški promet še vedno stoji, epidemija pa nas sili, da vse več razmišljamo o alternativnih modelih prevoza, ki bi lahko v časih večjih fizičnih razdalj med ljudmi ponudili možnosti, o katerih do zdaj še nismo glasno govorili. Z Andrejem Brglezom, opazovalcem mobilnosti, tokrat o avtonomnih vozilih, ki bi lahko kmalu spremenila način dostavljanja dobrin, ter pomladni akciji za varnejši javi promet in dobro počutje.
Ospiti della trasmissione Luigi Ambrosio, Laris Gaiser, Raffaele Ferrante, Aljoša Fonda, Luka Juri e reportage di Antonio Saccone sulla mostra dedicata al fumetto organizzata dall'Istituto Italiano di Cultura a Lubiana, l'associazione Viva Comix di Pordenone e la rivista slovena Stripburger.
Ospiti della trasmissione Luigi Ambrosio, Laris Gaiser, Raffaele Ferrante, Aljoša Fonda, Luka Juri e reportage di Antonio Saccone sulla mostra dedicata al fumetto organizzata dall'Istituto Italiano di Cultura a Lubiana, l'associazione Viva Comix di Pordenone e la rivista slovena Stripburger.