Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Indija, Pakistan, Bangladeš, Nepal, Filipini. To je postal novi bazen delovne sile za slovensko gospodarstvo. A ti delavci pri nas opravljajo najtežja in najslabše plačana dela, stran od oči javnosti, nevidni in brezpravni, pri tem doživljajo psihično in celo fizično nasilje, delavke pa tudi spolno nadlegovanje. Zakaj država ne prepreči izkoriščanja tujih delavcev, ki je z uvozom delovne sile iz tretjih držav dobilo nove razsežnosti? Pred našo kamero so stopili delavke in delavci iz različnih držav, ki so za delo v Sloveniji posredniškim agencijam plačali tudi po deset tisoč evrov, tu pa so se znašli v suženjskih razmerah. Avtorica oddaje Jelena Aščić, snemalec Martin Uršič, montažer Gregor Vidmar.
Indija, Pakistan, Bangladeš, Nepal, Filipini. To je postal novi bazen delovne sile za slovensko gospodarstvo. A ti delavci pri nas opravljajo najtežja in najslabše plačana dela, stran od oči javnosti, nevidni in brezpravni, pri tem doživljajo psihično in celo fizično nasilje, delavke pa tudi spolno nadlegovanje. Zakaj država ne prepreči izkoriščanja tujih delavcev, ki je z uvozom delovne sile iz tretjih držav dobilo nove razsežnosti? Pred našo kamero so stopili delavke in delavci iz različnih držav, ki so za delo v Sloveniji posredniškim agencijam plačali tudi po deset tisoč evrov, tu pa so se znašli v suženjskih razmerah. Avtorica oddaje Jelena Aščić, snemalec Martin Uršič, montažer Gregor Vidmar.
Življenje se je marca 2020 ustavilo, ozračje pa je spominjalo na turoben čas osamosvojitvene vojne, le da je takrat pred tedanjim hotelom Turist pri RTV-ju prek ceste stal »krpan« ljubljanskega potniškega prometa, je zapisal avtor Dosjeja Edvard Žitnik. Če od koga, je javnost pričakovala, da se v objektivno težkem času osrednja medijska hiša ne umakne v karanteno. Od izbruha pandemije covida 19 je Radiotelevizija Slovenija bolezni posvetila na stotine ur programa. A osameli hodniki na Kolodvorski so pred vse zaposlene, od generalnega direktorja zavoda do receptorja, vsak dan postavljali nešteta vprašanja in dileme, na katera ni bilo vedno enoznačnih odgovorov. Ustvarjati kakovosten program v izrednih razmerah, v skladu s pričakovanji javnosti in zahtevami stroke, ni bilo nekaj samo po sebi umevnega. Kot vedno je »nacionalka« delila usodo Slovenije, v dobrem in slabem; bila je zrcalo razmer, ki objektivno niso bile lahke, hkrati pa je bila dnevno tudi na prangerju, da! morda tudi upravičenih kritik. Gledano v retrospektivi, s časovno distanco: samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo na dan privrelo klasično neskladje med poslanstvom medijske hiše v službi javnosti na eni ter politiko na drugi strani. V dosjeju »Leto dni pozneje« ne boste odkrili nič spektakularno novega, nič, kar bi si v dnevnem pogonu »produkcije informacij« zaslužilo mesto na naslovnicah ali v udarnih terminih informativnih oddaj. A s privilegijem pogleda nazaj in razbremenjeno »udarnosti za vsako ceno« boste morda dogodke, izjave, poteze, odločitve … protagonistov covidne krize v Sloveniji ugledali, doumeli v vsaj malo drugačni luči, iz drugega zornega kota, morda celo z več razumevanja … Ali pa bo to le potrdilo vaša znana prepričanja, ki ne puščajo dvoma, kajti televizijska slika – dejanja, besede, izrečene, napisane, zabeležene … – je ostala in ta ne dovoli dvoma! Čeprav smo imeli srečo in nas je bolezen morda obšla, piše Edvard Žitnik, smo o življenju v svoji državi v preteklem letu dobili pomembno in dragoceno lekcijo.
Življenje se je marca 2020 ustavilo, ozračje pa je spominjalo na turoben čas osamosvojitvene vojne, le da je takrat pred tedanjim hotelom Turist pri RTV-ju prek ceste stal »krpan« ljubljanskega potniškega prometa, je zapisal avtor Dosjeja Edvard Žitnik. Če od koga, je javnost pričakovala, da se v objektivno težkem času osrednja medijska hiša ne umakne v karanteno. Od izbruha pandemije covida 19 je Radiotelevizija Slovenija bolezni posvetila na stotine ur programa. A osameli hodniki na Kolodvorski so pred vse zaposlene, od generalnega direktorja zavoda do receptorja, vsak dan postavljali nešteta vprašanja in dileme, na katera ni bilo vedno enoznačnih odgovorov. Ustvarjati kakovosten program v izrednih razmerah, v skladu s pričakovanji javnosti in zahtevami stroke, ni bilo nekaj samo po sebi umevnega. Kot vedno je »nacionalka« delila usodo Slovenije, v dobrem in slabem; bila je zrcalo razmer, ki objektivno niso bile lahke, hkrati pa je bila dnevno tudi na prangerju, da! morda tudi upravičenih kritik. Gledano v retrospektivi, s časovno distanco: samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo na dan privrelo klasično neskladje med poslanstvom medijske hiše v službi javnosti na eni ter politiko na drugi strani. V dosjeju »Leto dni pozneje« ne boste odkrili nič spektakularno novega, nič, kar bi si v dnevnem pogonu »produkcije informacij« zaslužilo mesto na naslovnicah ali v udarnih terminih informativnih oddaj. A s privilegijem pogleda nazaj in razbremenjeno »udarnosti za vsako ceno« boste morda dogodke, izjave, poteze, odločitve … protagonistov covidne krize v Sloveniji ugledali, doumeli v vsaj malo drugačni luči, iz drugega zornega kota, morda celo z več razumevanja … Ali pa bo to le potrdilo vaša znana prepričanja, ki ne puščajo dvoma, kajti televizijska slika – dejanja, besede, izrečene, napisane, zabeležene … – je ostala in ta ne dovoli dvoma! Čeprav smo imeli srečo in nas je bolezen morda obšla, piše Edvard Žitnik, smo o življenju v svoji državi v preteklem letu dobili pomembno in dragoceno lekcijo.
Slovenski portretist rimske šole Diplomat v prizadevanjih za pravične meje Zgodovinar in njegov »Svet med Muro in Dravo« Pred 180 leti se je v Zavrhu pod Šmarno goro rodil duhovnik, planinec in skladatelj Jakob Aljaž. Pospeševal je graditev planinskih poti in postojank po Julijskih Alpah. Leta 1895 je od občine Dovje za goldinar odkupil vrh Triglava in dal nanj postaviti stolp. S tem dejanjem je dal vedeti, da je Triglav slovenska gora in narodni simbol. *Posnetek Kmecl, MBL076 Je povedal literarni zgodovinar dr. Matjaž Kmecl. Med njegovimi pesmimi je najznamenitejša »Oj, Triglav, moj dom«, himna slovenskih planincev. S tem ko pesem v celoti pripisujemo Jakobu Aljažu, pa nehote pozabljamo na avtorja njenega besedila. To je bilo prvič javno objavljeno leta 1894 v rokopisnem bogoslovnem glasilu »Lipica« v Mariboru. S psevdonimom Slavin ga je napisal Matija Zemljič iz Gornje Radgone, poznejši duhovnik, pesnik in prevajalec pri Svetem Tomažu pri Ormožu. Leta 1895 je bila pesem objavljena še v dijaškem listu »Zora«; Jakob Aljaž jo je odkril in takoj uglasbil. Pesem je bila prvič zapeta 10. avgusta 1896 ob odprtju Triglavske koče na Kredarici.
Slovenski portretist rimske šole Diplomat v prizadevanjih za pravične meje Zgodovinar in njegov »Svet med Muro in Dravo« Pred 180 leti se je v Zavrhu pod Šmarno goro rodil duhovnik, planinec in skladatelj Jakob Aljaž. Pospeševal je graditev planinskih poti in postojank po Julijskih Alpah. Leta 1895 je od občine Dovje za goldinar odkupil vrh Triglava in dal nanj postaviti stolp. S tem dejanjem je dal vedeti, da je Triglav slovenska gora in narodni simbol. *Posnetek Kmecl, MBL076 Je povedal literarni zgodovinar dr. Matjaž Kmecl. Med njegovimi pesmimi je najznamenitejša »Oj, Triglav, moj dom«, himna slovenskih planincev. S tem ko pesem v celoti pripisujemo Jakobu Aljažu, pa nehote pozabljamo na avtorja njenega besedila. To je bilo prvič javno objavljeno leta 1894 v rokopisnem bogoslovnem glasilu »Lipica« v Mariboru. S psevdonimom Slavin ga je napisal Matija Zemljič iz Gornje Radgone, poznejši duhovnik, pesnik in prevajalec pri Svetem Tomažu pri Ormožu. Leta 1895 je bila pesem objavljena še v dijaškem listu »Zora«; Jakob Aljaž jo je odkril in takoj uglasbil. Pesem je bila prvič zapeta 10. avgusta 1896 ob odprtju Triglavske koče na Kredarici.
Dosje vključuje nastajanje slovenske televizije, obdobje od prvih poskusov pa do leta 1962, ko se je program že kolikor toliko razvil. Slovenska televizija je nastajala po obrokih. Laboratorij za televizijo je imela Slovenija že leta 1948,49, v njem so sodelovali tudi nemški vojni ujetniki in pionir televizije na Slovenskem – Albin Wedam, ki je laboratorij vodil – je verjel, da je laboratorij sposoben sam razviti tehnologijo. Prva predstavitev televizije je tako bila v Ljubljani leta 1953, bolj prepričljiva leta 1956 na Gospodarskem razstavišču. Televizorjev skorajda ni bilo, ko so jo preskušali, so sprejemnike postavili v izložbe in lokale. 11.oktobra 1958 je TV Ljubljana, ki se je takrat imenovala TV služba Radia Ljubljana, začela redno oddajati, mesečno je bilo na Slovenskem manj kot 300 televizorjev, programa pa so mesečno oddajali približno 19 ur. 29.novembra 1958 so se vključili v jugoslovanski radiotelevizijski program in predvajali oddaje beograjskega in zagrebškega studia, vmes pa italijanski program. Ko je bilo okoli leta 1961 v Sloveniji že deset tisoč televizorjev, so uvedli naročnino. Televizijo so soustvarjali radijci, ki o tudi pričevalci v dosjeju: od prvega direktorja Lada Poharja do napovedovalcev , novinarjev in urednikov- Aleksandra Vuge, Dušana Hrena in mnogih drugih. Avtorica Ljerka Bizilj.
Dosje vključuje nastajanje slovenske televizije, obdobje od prvih poskusov pa do leta 1962, ko se je program že kolikor toliko razvil. Slovenska televizija je nastajala po obrokih. Laboratorij za televizijo je imela Slovenija že leta 1948,49, v njem so sodelovali tudi nemški vojni ujetniki in pionir televizije na Slovenskem – Albin Wedam, ki je laboratorij vodil – je verjel, da je laboratorij sposoben sam razviti tehnologijo. Prva predstavitev televizije je tako bila v Ljubljani leta 1953, bolj prepričljiva leta 1956 na Gospodarskem razstavišču. Televizorjev skorajda ni bilo, ko so jo preskušali, so sprejemnike postavili v izložbe in lokale. 11.oktobra 1958 je TV Ljubljana, ki se je takrat imenovala TV služba Radia Ljubljana, začela redno oddajati, mesečno je bilo na Slovenskem manj kot 300 televizorjev, programa pa so mesečno oddajali približno 19 ur. 29.novembra 1958 so se vključili v jugoslovanski radiotelevizijski program in predvajali oddaje beograjskega in zagrebškega studia, vmes pa italijanski program. Ko je bilo okoli leta 1961 v Sloveniji že deset tisoč televizorjev, so uvedli naročnino. Televizijo so soustvarjali radijci, ki o tudi pričevalci v dosjeju: od prvega direktorja Lada Poharja do napovedovalcev , novinarjev in urednikov- Aleksandra Vuge, Dušana Hrena in mnogih drugih. Avtorica Ljerka Bizilj.
Ali šola otroke tudi vzgaja ali jih le zasipa s podatki? Koliko učitelji sploh lahko še vzgajajo, ne da bi jim pod prste gledali starši in inšpektorji? Koliko besede še ima ministrstvo oziroma koliko si je sploh želi? Ali otroke učimo samostojnosti ali jim z nenehnim nadzorom jemljemo pomembne življenjske izkušnje? Dosje je pripravila Erika Pečnik Ladika.
Ali šola otroke tudi vzgaja ali jih le zasipa s podatki? Koliko učitelji sploh lahko še vzgajajo, ne da bi jim pod prste gledali starši in inšpektorji? Koliko besede še ima ministrstvo oziroma koliko si je sploh želi? Ali otroke učimo samostojnosti ali jim z nenehnim nadzorom jemljemo pomembne življenjske izkušnje? Dosje je pripravila Erika Pečnik Ladika.
Na Festivalu dokumentarnega filma smo se pogovarjali s srbsko režiserko Milo Turajlić, hrvaškim režiserjem Elvisom Lenićem in slovensko režiserko Majo Weiss o njihovih najnovejših filmih, ki jih povezuje naša nekdanja skupna država Jugoslavija. Mila Turajlić v filmskem eseju Neuvrščeni: Dosje Labudović odkriva delo Titovega snemalca Stevana Labudovića in se sprašuje, kam je izginil glas neuvrščenih. Elvis Lenić v dokumentarcu Ladja prikazuje, kaj je po obdobju hrvaške tranzicije ostalo od puljske ladjedelnice Uljanik, nekoč simbola jugoslovanske industrije. Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna Maje Weiss pa je portret štirih ljudi, rojenih v Sloveniji, ki so jih nacisti med drugo svetovno vojno v okviru rasnega programa Lebensborn dali v posvojitev in jim spremenili identiteto.
Na Festivalu dokumentarnega filma smo se pogovarjali s srbsko režiserko Milo Turajlić, hrvaškim režiserjem Elvisom Lenićem in slovensko režiserko Majo Weiss o njihovih najnovejših filmih, ki jih povezuje naša nekdanja skupna država Jugoslavija. Mila Turajlić v filmskem eseju Neuvrščeni: Dosje Labudović odkriva delo Titovega snemalca Stevana Labudovića in se sprašuje, kam je izginil glas neuvrščenih. Elvis Lenić v dokumentarcu Ladja prikazuje, kaj je po obdobju hrvaške tranzicije ostalo od puljske ladjedelnice Uljanik, nekoč simbola jugoslovanske industrije. Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna Maje Weiss pa je portret štirih ljudi, rojenih v Sloveniji, ki so jih nacisti med drugo svetovno vojno v okviru rasnega programa Lebensborn dali v posvojitev in jim spremenili identiteto.
Osa ne sme izgubljati časa, nahraniti mora deset tisoč ust. Napoti se na piknik ljudi, kjer jo čaka visokoleteča naloga, izmakniti mora pršut! Zvesta je svoji kraljici matici, ki je ustvarila osnovo za osje gnezdo. Sprva v osirju ni bilo veliko os, toda z izleganjem vedno novih jajčec v njem živi zelo velika družina, v kateri ima vsaka osa svojo nalogo. Matice izlegajo jajčeca, iz katerih se razvijejo delavke, ki nabirajo hrano, pa tudi troti in nove matice. Vsaka osa ima torej točno določeno nalogo. Za vrsto navadna osa pravimo, da je koristoljubna že po naravi. Zaradi dobre organizacije življenje v osji skupnosti poteka nemoteno in je dober primer evsocialnosti. Bistvenega pomena je vloga os delavk, saj te hranijo ličinke.
Osa ne sme izgubljati časa, nahraniti mora deset tisoč ust. Napoti se na piknik ljudi, kjer jo čaka visokoleteča naloga, izmakniti mora pršut! Zvesta je svoji kraljici matici, ki je ustvarila osnovo za osje gnezdo. Sprva v osirju ni bilo veliko os, toda z izleganjem vedno novih jajčec v njem živi zelo velika družina, v kateri ima vsaka osa svojo nalogo. Matice izlegajo jajčeca, iz katerih se razvijejo delavke, ki nabirajo hrano, pa tudi troti in nove matice. Vsaka osa ima torej točno določeno nalogo. Za vrsto navadna osa pravimo, da je koristoljubna že po naravi. Zaradi dobre organizacije življenje v osji skupnosti poteka nemoteno in je dober primer evsocialnosti. Bistvenega pomena je vloga os delavk, saj te hranijo ličinke.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, v katerem bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarala v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče in mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse preostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, v katerem bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarala v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče in mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse preostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
V zadnji četrtfinalni oddaji poskrbimo z naš planet, Rok pripravi glasbeno presenečenje, za napeto vzdušje vse do konca pa so zadolženi Anika, Jernej in Klara iz OŠ Dobje (rumeni) ter Matija, Jan in Luka iz OŠ Šmarjeta (vijolični). Med vprašanji obdelujejo polja, spoznavajo zastave, otoške države, vlečejo za konjski rep in najdejo vsiljivca. V labirintu ekspresno hitro dobijo posojilo in poskrbijo za proračun, v eksperimentu pa povzročijo hrup. Za koga je odločilno zadnje vprašanje in kdo hitreje prelaga lončke, Eva, Mihael in Nina iz OŠ Žiri ali Rok, Leja in Vid iz OŠ Stranje, odkrijete v Malih sivih celicah. Edini in zelo popularen kviz za mlade Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Dvaintrideset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
V zadnji četrtfinalni oddaji poskrbimo z naš planet, Rok pripravi glasbeno presenečenje, za napeto vzdušje vse do konca pa so zadolženi Anika, Jernej in Klara iz OŠ Dobje (rumeni) ter Matija, Jan in Luka iz OŠ Šmarjeta (vijolični). Med vprašanji obdelujejo polja, spoznavajo zastave, otoške države, vlečejo za konjski rep in najdejo vsiljivca. V labirintu ekspresno hitro dobijo posojilo in poskrbijo za proračun, v eksperimentu pa povzročijo hrup. Za koga je odločilno zadnje vprašanje in kdo hitreje prelaga lončke, Eva, Mihael in Nina iz OŠ Žiri ali Rok, Leja in Vid iz OŠ Stranje, odkrijete v Malih sivih celicah. Edini in zelo popularen kviz za mlade Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Dvaintrideset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
Povsod po Evropi so se javne radiotelevizije znašle pod plazom kritik, predvsem populističnih politikov in strank. Celo v Nemčiji, kjer javni televizijski in radijski servisi uživajo široko podporo državljanov, je Alternativi za Nemčijo v Spodnji Saški uspelo kar leto dni blokirati povišanje RTV-prispevka. V Avstriji so ORF-ovi novinarji in uredniki doživljali hude pritiske, ko je bila Svobodnjaška stranka del vladne koalicije. Na Poljskem in na Madžarskem, ugotavljajo strokovnjaki, sta javna RTV-ja že prestopila magično mejo transformacije iz javnega v državni medijski servis. Družbeno soglasje o vlogi javnih medijskih servisov je marsikje po Evropi skrhano, hkrati pa se zlasti v trdnih demokracijah utrjuje zavest, da je kakovosten javni medijski servis ključen za demokratično ureditev. In kako se v vsem tem zrcali Slovenija? V oddaji Dosje: Javne televizije v primežu politike. Avtorica: Ksenija Horvat.
Povsod po Evropi so se javne radiotelevizije znašle pod plazom kritik, predvsem populističnih politikov in strank. Celo v Nemčiji, kjer javni televizijski in radijski servisi uživajo široko podporo državljanov, je Alternativi za Nemčijo v Spodnji Saški uspelo kar leto dni blokirati povišanje RTV-prispevka. V Avstriji so ORF-ovi novinarji in uredniki doživljali hude pritiske, ko je bila Svobodnjaška stranka del vladne koalicije. Na Poljskem in na Madžarskem, ugotavljajo strokovnjaki, sta javna RTV-ja že prestopila magično mejo transformacije iz javnega v državni medijski servis. Družbeno soglasje o vlogi javnih medijskih servisov je marsikje po Evropi skrhano, hkrati pa se zlasti v trdnih demokracijah utrjuje zavest, da je kakovosten javni medijski servis ključen za demokratično ureditev. In kako se v vsem tem zrcali Slovenija? V oddaji Dosje: Javne televizije v primežu politike. Avtorica: Ksenija Horvat.
Na območju zahodnega Balkana je dom najnevarnejši kraj za ženske. V Sloveniji kar dve tretjini spolnega ali fizičnega nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi intimni partnerji. Leta 2022 je bilo v intimnem partnerskem odnosu umorjenih sedem žensk, leto prej štiri, leta 2020 deset. In kot je pred časom opozorila ena od nevladnih organizacij, femicid ni le družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Nekateri strokovni delavci in celo sodniki umore žensk povezujejo z ljubosumjem in krivdo delno pripisujejo žrtvam. Pa vendar so ti umori praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja, nasilne osebnosti povzročitelja ter njegovih tradicionalnih prepričanj, da mu mora biti ženska podrejena in da je njegova last. Avtorica oddaje: Vanja Kovač
Na območju zahodnega Balkana je dom najnevarnejši kraj za ženske. V Sloveniji kar dve tretjini spolnega ali fizičnega nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi intimni partnerji. Leta 2022 je bilo v intimnem partnerskem odnosu umorjenih sedem žensk, leto prej štiri, leta 2020 deset. In kot je pred časom opozorila ena od nevladnih organizacij, femicid ni le družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Nekateri strokovni delavci in celo sodniki umore žensk povezujejo z ljubosumjem in krivdo delno pripisujejo žrtvam. Pa vendar so ti umori praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja, nasilne osebnosti povzročitelja ter njegovih tradicionalnih prepričanj, da mu mora biti ženska podrejena in da je njegova last. Avtorica oddaje: Vanja Kovač
Pot, ki jo s snemalcem z avtomobilom prevoziva od Ljubljane do Bihaća, ne traja dlje kot tri ure. Migranti, ki se skozi gozdove iz Bihaća odpravijo proti Ljubljani, proti Evropski uniji, porabijo zanjo od 10 do 15 dni hoda. Še huje je, da nekateri cilja sploh ne dosežejo, da po tej poti hodijo v krogu. Mnogi se podajajo nanjo znova in znova – že leta. Pot v svobodo in lepšo prihodnost, o kateri sanjajo mladi migranti, ki so ostali ujeti v Bosni in Hercegovini – večina jih je mlajših od 30 let –, je polna preprek in smrtonosnih pasti. Zato jo imenujejo »game« – igra, tvegana igra. In ta poteka neprenehoma. Na poti jim pretijo divje živali, roparske tolpe, mine, težki vremenski pogoji, ograje iz bodeče žice, srečujejo pa se tudi z nasiljem obmejnih organov, pogosto so jim kršene osnovne človekove pravice. Hasan, Elena, Dželul, Jusuf, družina Ghalandari in še mnogi drugi so nam, s tem ko so nam za trenutek dovolili vstopiti v svoja življenja, odgrnili pogled v usodo migrantov, ujetih v državah na obrobju ali zunaj Evropske unije. Če v »igri« zmagaš, stopiš v nov svet. Z odlagališča ljudi v svet, za katerega ti mladi upajo, da jim bo omogočil dobro življenje. Avtorica: Vanja Kovač.
Pot, ki jo s snemalcem z avtomobilom prevoziva od Ljubljane do Bihaća, ne traja dlje kot tri ure. Migranti, ki se skozi gozdove iz Bihaća odpravijo proti Ljubljani, proti Evropski uniji, porabijo zanjo od 10 do 15 dni hoda. Še huje je, da nekateri cilja sploh ne dosežejo, da po tej poti hodijo v krogu. Mnogi se podajajo nanjo znova in znova – že leta. Pot v svobodo in lepšo prihodnost, o kateri sanjajo mladi migranti, ki so ostali ujeti v Bosni in Hercegovini – večina jih je mlajših od 30 let –, je polna preprek in smrtonosnih pasti. Zato jo imenujejo »game« – igra, tvegana igra. In ta poteka neprenehoma. Na poti jim pretijo divje živali, roparske tolpe, mine, težki vremenski pogoji, ograje iz bodeče žice, srečujejo pa se tudi z nasiljem obmejnih organov, pogosto so jim kršene osnovne človekove pravice. Hasan, Elena, Dželul, Jusuf, družina Ghalandari in še mnogi drugi so nam, s tem ko so nam za trenutek dovolili vstopiti v svoja življenja, odgrnili pogled v usodo migrantov, ujetih v državah na obrobju ali zunaj Evropske unije. Če v »igri« zmagaš, stopiš v nov svet. Z odlagališča ljudi v svet, za katerega ti mladi upajo, da jim bo omogočil dobro življenje. Avtorica: Vanja Kovač.
»Kapital je tu glaven. Oni diktirajo. Oni se nam smejijo. Mi lahko govorimo na televiziji, kar hočemo. Toda spremenilo se ne bo nič,« pravi eden od sogovornikov v Dosjeju TV Slovenija z naslovom »V žrelu kapitala«. Toda – ne. Tu smo, da razkrijemo zdravstveno in ekološko katastrofo v srednji Soški dolini, pokažemo sprego kapitala in politike, da opozorimo na razdvojenost zdravstvene in tehniške stroke, poudarjajo avtorji dosjeja – novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar, montažerka in realizatorka Lea Krmelj skupaj s sodelavci. Tri četrt stoletja je Salonit zastrupljal pljuča tisočih delavcev in okoliških prebivalcev s smrtonosnim azbestom, nato z rakotvornim stirenom, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja s sežiganjem odpadkov… V Salonitu, ki je zdaj v avstrijski in italijanski lasti, na leto sežgejo 109 tisoč ton odpadkov, 16 tisoč ton je nevarnih. In še več bi jih radi … Cementarna – sosežigalnica pa ima ohlapnejša merila kot specializirane sežigalnice. Proti temu je ostro protestiralo 600 zdravnikov iz vse Slovenije. Prvič so se tako množično združili in dvignili glas. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. Zdravstvena stroka ob tem glasno opozarja na dodatno tveganje zaradi cementarne – sosežigalnice. Salonitu v bran pa je stopila tehniška stroka skupaj z znano odvetniško družbo v Sloveniji. In politika? Ostaja na strani kapitala … Ta ima razpredene lovke tudi v lokalni skupnosti. Salonit v rokah drži vodarno za več kot 1200 ljudi – popolnoma dotrajano. Vodo iz nje morajo ob vsakem dežju prekuhavati. In lani je iz pip pritekel smrtonosni šestvalentni krom iz Eternitove čistilne naprave … O vsej tej tragiki srednje Soške doline smo se v dosjeju »V žrelu kapitala« pogovarjali z domačini, ki bijejo »ekološko soško fronto«, s predstavniki zdravstvene in tehniške stroke, z lastniki kapitala, z okoljskimi pobudami in lokalno skupnostjo. Le s politiki ne, ker pred kamero niso hoteli. Pomenljivo?
»Kapital je tu glaven. Oni diktirajo. Oni se nam smejijo. Mi lahko govorimo na televiziji, kar hočemo. Toda spremenilo se ne bo nič,« pravi eden od sogovornikov v Dosjeju TV Slovenija z naslovom »V žrelu kapitala«. Toda – ne. Tu smo, da razkrijemo zdravstveno in ekološko katastrofo v srednji Soški dolini, pokažemo sprego kapitala in politike, da opozorimo na razdvojenost zdravstvene in tehniške stroke, poudarjajo avtorji dosjeja – novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar, montažerka in realizatorka Lea Krmelj skupaj s sodelavci. Tri četrt stoletja je Salonit zastrupljal pljuča tisočih delavcev in okoliških prebivalcev s smrtonosnim azbestom, nato z rakotvornim stirenom, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja s sežiganjem odpadkov… V Salonitu, ki je zdaj v avstrijski in italijanski lasti, na leto sežgejo 109 tisoč ton odpadkov, 16 tisoč ton je nevarnih. In še več bi jih radi … Cementarna – sosežigalnica pa ima ohlapnejša merila kot specializirane sežigalnice. Proti temu je ostro protestiralo 600 zdravnikov iz vse Slovenije. Prvič so se tako množično združili in dvignili glas. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. Zdravstvena stroka ob tem glasno opozarja na dodatno tveganje zaradi cementarne – sosežigalnice. Salonitu v bran pa je stopila tehniška stroka skupaj z znano odvetniško družbo v Sloveniji. In politika? Ostaja na strani kapitala … Ta ima razpredene lovke tudi v lokalni skupnosti. Salonit v rokah drži vodarno za več kot 1200 ljudi – popolnoma dotrajano. Vodo iz nje morajo ob vsakem dežju prekuhavati. In lani je iz pip pritekel smrtonosni šestvalentni krom iz Eternitove čistilne naprave … O vsej tej tragiki srednje Soške doline smo se v dosjeju »V žrelu kapitala« pogovarjali z domačini, ki bijejo »ekološko soško fronto«, s predstavniki zdravstvene in tehniške stroke, z lastniki kapitala, z okoljskimi pobudami in lokalno skupnostjo. Le s politiki ne, ker pred kamero niso hoteli. Pomenljivo?
Avstralija je domovina, druga ali prva, tudi številnim Slovencem in njihovim potomcem. 30 000 jih živi tam in še vedno se imajo vsaj nekoliko za Slovence. Obiskali smo jih v Sidneyju in Melbournu, kjer jih živi največ. Pripovedovali so nam svoje zgodbe, kako so šli s trebuhom za kruhom v deželo, o kateri niso vedeli skoraj ničesar. Po dolgi poti čez razburkano morje in nenavadne dežele so se razveselili novega življenja, a začetek ni bil vedno lahek. Na Slovenijo gledajo z nostalgijo, a obenem pravijo, da so izbrali najboljšo državo na svetu, ki za svoje ljudi skrbi kot nobena druga. Pogosto rečejo, da se v Avstraliji cedita med in mleko in še danes je za mnoge prišleke od blizu in daleč obljubljena dežela. Tudi za mnoge mlade Slovence, bodisi digitalne nomade, tiste, ki jih je v Avstralijo pripeljala ljubezen, ali pustolovske duše. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
Avstralija je domovina, druga ali prva, tudi številnim Slovencem in njihovim potomcem. 30 000 jih živi tam in še vedno se imajo vsaj nekoliko za Slovence. Obiskali smo jih v Sidneyju in Melbournu, kjer jih živi največ. Pripovedovali so nam svoje zgodbe, kako so šli s trebuhom za kruhom v deželo, o kateri niso vedeli skoraj ničesar. Po dolgi poti čez razburkano morje in nenavadne dežele so se razveselili novega življenja, a začetek ni bil vedno lahek. Na Slovenijo gledajo z nostalgijo, a obenem pravijo, da so izbrali najboljšo državo na svetu, ki za svoje ljudi skrbi kot nobena druga. Pogosto rečejo, da se v Avstraliji cedita med in mleko in še danes je za mnoge prišleke od blizu in daleč obljubljena dežela. Tudi za mnoge mlade Slovence, bodisi digitalne nomade, tiste, ki jih je v Avstralijo pripeljala ljubezen, ali pustolovske duše. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
V 21. oddaji se za vstopnico v četrtfinale Malih sivih celic potegujejo Anika, Klara in Jernej iz OŠ Dobje (rumeni) ter Ana, Matija in Voranc iz OŠ dr. Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica (vijolični), v Hitrih lončkih pa Tita, Tinkara in Zala iz OŠ Zbora odposlancev Kočevje ter Leja, Rok in Vid iz OŠ Stranje. Juš se preseli v prihodnost, Rok se igra z vetrom, tekmovalci pa se hitro sprehajajo po parkih in računajo, pri algoritmih pojejo ljudske pesmi, med vprašanji pa podeljujejo nagrade, prebirajo lažne novice in zbijajo vročino. Kdo zagospodari labirintu in zakaj se spominjamo dreves, poglejte v oddaji. Edini in zelo popularen kviz za mlade Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Dvaintrideset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
V 21. oddaji se za vstopnico v četrtfinale Malih sivih celic potegujejo Anika, Klara in Jernej iz OŠ Dobje (rumeni) ter Ana, Matija in Voranc iz OŠ dr. Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica (vijolični), v Hitrih lončkih pa Tita, Tinkara in Zala iz OŠ Zbora odposlancev Kočevje ter Leja, Rok in Vid iz OŠ Stranje. Juš se preseli v prihodnost, Rok se igra z vetrom, tekmovalci pa se hitro sprehajajo po parkih in računajo, pri algoritmih pojejo ljudske pesmi, med vprašanji pa podeljujejo nagrade, prebirajo lažne novice in zbijajo vročino. Kdo zagospodari labirintu in zakaj se spominjamo dreves, poglejte v oddaji. Edini in zelo popularen kviz za mlade Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Dvaintrideset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
V 6. oddaji se za pokal Malih sivih celic potegujejo Sara. Maša in Urban iz OŠ I Murska Sobota (rumeni) ter Anika, Klara in Jernej iz OŠ Dobje (vijolični), v Hitrih lončkih pa stotinke lovijo Kiara, Adam in Nik iz OŠ Ivana Groharja Škofja Loka ter Nikolai, Luka in Jakob iz OŠ Antona Ingoliča Spodnja Polskava. Polni pozitivnih čustev se tekmovalci zapodijo v Hitre celice in dela Dese Muck, v labirintu iščejo denar in srečo, skozi vprašanja opazujejo opoldansko senco, spreminjanje barv hortenzije ter bonbonov, nudijo prvo pomoč poškodovancu in se sladkajo s sladicami brez živil živalskega izvora. Ali bo kdo zaplul do Sredozemskega morja, pa v oddaji. Edini in zelo popularen kviz za mlade Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Dvaintrideset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
V 6. oddaji se za pokal Malih sivih celic potegujejo Sara. Maša in Urban iz OŠ I Murska Sobota (rumeni) ter Anika, Klara in Jernej iz OŠ Dobje (vijolični), v Hitrih lončkih pa stotinke lovijo Kiara, Adam in Nik iz OŠ Ivana Groharja Škofja Loka ter Nikolai, Luka in Jakob iz OŠ Antona Ingoliča Spodnja Polskava. Polni pozitivnih čustev se tekmovalci zapodijo v Hitre celice in dela Dese Muck, v labirintu iščejo denar in srečo, skozi vprašanja opazujejo opoldansko senco, spreminjanje barv hortenzije ter bonbonov, nudijo prvo pomoč poškodovancu in se sladkajo s sladicami brez živil živalskega izvora. Ali bo kdo zaplul do Sredozemskega morja, pa v oddaji. Edini in zelo popularen kviz za mlade Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Dvaintrideset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
V prvi Tarči novega leta – dosje Franc Kangler. Preiskali smo 26 primerov, vsi so pravnomočno končani v njegovo korist. Je bil Franc Kangler, danes državni sekretar na notranjem ministrstvu, kot trdi sam, res žrtev političnega preganjanja?
V prvi Tarči novega leta – dosje Franc Kangler. Preiskali smo 26 primerov, vsi so pravnomočno končani v njegovo korist. Je bil Franc Kangler, danes državni sekretar na notranjem ministrstvu, kot trdi sam, res žrtev političnega preganjanja?
V prvi pregledni poletni Tarči o dosjeju Kangler, eni izmed najbolj odmevnih tem naše pretekle sezone. Nekdanji mariborski župan in državni sekretar se je znašel v več kot dvajsetih sodnih postopkih, ki so bili pravnomočno sklenjeni v njegovo korist. Kaj so počeli na policiji, tožilstvu in sodiščih?
V prvi pregledni poletni Tarči o dosjeju Kangler, eni izmed najbolj odmevnih tem naše pretekle sezone. Nekdanji mariborski župan in državni sekretar se je znašel v več kot dvajsetih sodnih postopkih, ki so bili pravnomočno sklenjeni v njegovo korist. Kaj so počeli na policiji, tožilstvu in sodiščih?
V Tarči: izločitev dokazov, umiki obtožnic, oprostilne sodbe, zastaranje. Več kot 20 primerov zoper Kanglerja, vsi končani z njegovo zmago, je velik zdrs pravosodnega sistema.
V Tarči: izločitev dokazov, umiki obtožnic, oprostilne sodbe, zastaranje. Več kot 20 primerov zoper Kanglerja, vsi končani z njegovo zmago, je velik zdrs pravosodnega sistema.
Otroci alkoholikov je dokumentarni dosje avtorice Natalije Gorščak, ki je odraščala v družini alkoholika in se, podobno kot vsi drugi otroci iz družin, v katerih je eden od staršev alkoholik, morala spopasti s številnimi travmami, ki jih tako življenje prinaša. V dokumentarnem dosjeju skozi pripoved igralke Maje Gal Štromar delno pripoveduje zgodbo o svojem življenju, delno o življenju prijateljice. Njeno pripoved s svojimi izpovedmi podkrepijo štirje otroci alkoholikov različnih generacij, ob katerih znani strokovnjaki in terapevti s področja odvisnosti – Andrej Perko, Christian Gostečnik, Anton Kladnik, Sanja Rozman, Jože Ramovš in Tomislav Kuljiš – pojasnjujejo posledice, ki jih ima alkoholizem za otroke in za prihodnje generacije. Čeprav je tema težka, film ni pesimističen, saj avtorica verjame, da se lahko vsakdo, ki to želi, otrese bremena posledic življenja v alkoholični družini. Film je posnel Robert Doplihar, direktor fotografije, asistent snemalca in tonski mojster na terenu je bil Jurij Vižintin, osvetljevalec Dennie Mahne. Svoj avtorski pečat je filmu vtisnil mojster montažer Zvone Judež, kolorist je bil Tomaž Hajdarovič, mojster zvokovne obdelave Aleš Drašler, kreativni grafik Martin Luzar, tajnica režije Lavra Škrabec. Producentka dokumentarnega dosjeja je Tina Rakoše. Film je nastal v Uredništvu informativnega programa, kjer je odgovorna urednica Jadranka Rebernik, producent pa Damjan Zupančič. Film je bil delno posnet v Arboretumu Volčji Potok.
Otroci alkoholikov je dokumentarni dosje avtorice Natalije Gorščak, ki je odraščala v družini alkoholika in se, podobno kot vsi drugi otroci iz družin, v katerih je eden od staršev alkoholik, morala spopasti s številnimi travmami, ki jih tako življenje prinaša. V dokumentarnem dosjeju skozi pripoved igralke Maje Gal Štromar delno pripoveduje zgodbo o svojem življenju, delno o življenju prijateljice. Njeno pripoved s svojimi izpovedmi podkrepijo štirje otroci alkoholikov različnih generacij, ob katerih znani strokovnjaki in terapevti s področja odvisnosti – Andrej Perko, Christian Gostečnik, Anton Kladnik, Sanja Rozman, Jože Ramovš in Tomislav Kuljiš – pojasnjujejo posledice, ki jih ima alkoholizem za otroke in za prihodnje generacije. Čeprav je tema težka, film ni pesimističen, saj avtorica verjame, da se lahko vsakdo, ki to želi, otrese bremena posledic življenja v alkoholični družini. Film je posnel Robert Doplihar, direktor fotografije, asistent snemalca in tonski mojster na terenu je bil Jurij Vižintin, osvetljevalec Dennie Mahne. Svoj avtorski pečat je filmu vtisnil mojster montažer Zvone Judež, kolorist je bil Tomaž Hajdarovič, mojster zvokovne obdelave Aleš Drašler, kreativni grafik Martin Luzar, tajnica režije Lavra Škrabec. Producentka dokumentarnega dosjeja je Tina Rakoše. Film je nastal v Uredništvu informativnega programa, kjer je odgovorna urednica Jadranka Rebernik, producent pa Damjan Zupančič. Film je bil delno posnet v Arboretumu Volčji Potok.
Kraljica Elizabeta II. je oktobra 2008 na povabilo nekdanjega predsednika Milana Kučana skupaj z možem, princem Filipom, prvič in edinkrat obiskala samostojno Slovenijo. Kamere Televizije Slovenija so ju takrat spremljale na vsakem koraku: na slavnostni večerji na Brdu pri Kranju, ob sprehodu po ljubljanskih ulicah, kosilu na ljubljanskem gradu, ob udeležbi na skrbno izbranih predstavah in projektih, ki so jih predstavili kraljevemu paru. Kraljici se je najbolj vtisnil v spomin obisk kobilarne Lipica, kjer je dobila v dar konja, priprave na obisk so komentirali na kraljevem dvoru. Vse to in pričevanja ljudi, ki so jo spremljali, ki so z njo spregovorili kakšno besedo ali tudi poglobljeno, vtisi naključnih mimoidočih in tistih, ki so čakali po več ur, da bi jo ujeli – v oddaji o tridnevnem obisku kraljevega para v Sloveniji Polone Fijavž, Maše Hladen, Metke Majer in zunanjepolitične redakcije TV Slovenija.
Kraljica Elizabeta II. je oktobra 2008 na povabilo nekdanjega predsednika Milana Kučana skupaj z možem, princem Filipom, prvič in edinkrat obiskala samostojno Slovenijo. Kamere Televizije Slovenija so ju takrat spremljale na vsakem koraku: na slavnostni večerji na Brdu pri Kranju, ob sprehodu po ljubljanskih ulicah, kosilu na ljubljanskem gradu, ob udeležbi na skrbno izbranih predstavah in projektih, ki so jih predstavili kraljevemu paru. Kraljici se je najbolj vtisnil v spomin obisk kobilarne Lipica, kjer je dobila v dar konja, priprave na obisk so komentirali na kraljevem dvoru. Vse to in pričevanja ljudi, ki so jo spremljali, ki so z njo spregovorili kakšno besedo ali tudi poglobljeno, vtisi naključnih mimoidočih in tistih, ki so čakali po več ur, da bi jo ujeli – v oddaji o tridnevnem obisku kraljevega para v Sloveniji Polone Fijavž, Maše Hladen, Metke Majer in zunanjepolitične redakcije TV Slovenija.
Oddaja govori o desetletju slovenske samostojnosti, od njenih začetkov, ki po eni strani segajo v junij 1991 z razglasitvijo samostojnosti in temeljnega akta države ustavo - 25.6.1991, po drugi strani pa se dotakne še zgodnejših dogodkov, ko se s sliko preselimo na demonstracije za četverico (JBTZ) v letu 1988. Avtorica Tanja Starič
Oddaja govori o desetletju slovenske samostojnosti, od njenih začetkov, ki po eni strani segajo v junij 1991 z razglasitvijo samostojnosti in temeljnega akta države ustavo - 25.6.1991, po drugi strani pa se dotakne še zgodnejših dogodkov, ko se s sliko preselimo na demonstracije za četverico (JBTZ) v letu 1988. Avtorica Tanja Starič
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je po skoraj dveh desetletjih čakanja ugledal luč sveta. Skrajni čas bi bil, da država ponudi odgovor na demografske spremembe, ki se odražajo v staranju prebivalstva, starejši od 65 let je že vsak peti Slovenec. Pred to preizkušnjo je vsa Evropa, ki je najstarejša celina tudi glede na svoje prebivalce. Bili smo na Švedskem, ki je lahko zgled zlasti pri oskrbi ljudi z demenco. Gre za bolezen, ki se bo s staranjem prebivalstva povzpela v vrh javnozdravstvenih problemov. V Italiji je oskrba starejših prepuščena predvsem tržnim zakonitostim in tudi črnemu trgu. V Avstrijo pa na delo prihaja več tisoč oskrbovalk iz tujine, pretežno iz držav vzhodne Evrope, a ostajajo prezrte in brez pravic. Povsod po Evropi tudi primanjkuje usposobljenih ljudi, ki bi skrbeli za starejše in pogosto morajo to odgovornost prevzeti na svoja pleča svojci. Tako je tudi v Sloveniji, kjer težava še zdaleč ni le premalo prostora v domovih za starejše, veliko preizkušnjo prinaša razvoj pomoči in oskrbe na domu. V kolesju luknjastega sistema pa se vendarle najdejo tudi dobre zgodbe, ki jih pišeta dobra volja in predanost posameznikov v veri, da lahko obstanemo le kot vključujoča, solidarna in sočutna družba. Avtorica: Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je po skoraj dveh desetletjih čakanja ugledal luč sveta. Skrajni čas bi bil, da država ponudi odgovor na demografske spremembe, ki se odražajo v staranju prebivalstva, starejši od 65 let je že vsak peti Slovenec. Pred to preizkušnjo je vsa Evropa, ki je najstarejša celina tudi glede na svoje prebivalce. Bili smo na Švedskem, ki je lahko zgled zlasti pri oskrbi ljudi z demenco. Gre za bolezen, ki se bo s staranjem prebivalstva povzpela v vrh javnozdravstvenih problemov. V Italiji je oskrba starejših prepuščena predvsem tržnim zakonitostim in tudi črnemu trgu. V Avstrijo pa na delo prihaja več tisoč oskrbovalk iz tujine, pretežno iz držav vzhodne Evrope, a ostajajo prezrte in brez pravic. Povsod po Evropi tudi primanjkuje usposobljenih ljudi, ki bi skrbeli za starejše in pogosto morajo to odgovornost prevzeti na svoja pleča svojci. Tako je tudi v Sloveniji, kjer težava še zdaleč ni le premalo prostora v domovih za starejše, veliko preizkušnjo prinaša razvoj pomoči in oskrbe na domu. V kolesju luknjastega sistema pa se vendarle najdejo tudi dobre zgodbe, ki jih pišeta dobra volja in predanost posameznikov v veri, da lahko obstanemo le kot vključujoča, solidarna in sočutna družba. Avtorica: Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Poklicna rejnica Tanja Ferlin z Razkrižja je že kot deklica razmišljala, da bi pomagala otrokom, ki ne morejo živeti v svoji matični družini, prvega otroka pa je v svojo sprejela pred 20-imi leti. Dosle se jih je v njihovem domu zvrstilo 8, Tanja in njen mož Željko pa zanje skrbita tako vestno, kot sta za svoji biološki hčerki. Seveda sta tudi sami lepo sprejeli svoje brate in sestre, s prav vsemi še vedno negujejo stike.
Poklicna rejnica Tanja Ferlin z Razkrižja je že kot deklica razmišljala, da bi pomagala otrokom, ki ne morejo živeti v svoji matični družini, prvega otroka pa je v svojo sprejela pred 20-imi leti. Dosle se jih je v njihovem domu zvrstilo 8, Tanja in njen mož Željko pa zanje skrbita tako vestno, kot sta za svoji biološki hčerki. Seveda sta tudi sami lepo sprejeli svoje brate in sestre, s prav vsemi še vedno negujejo stike.
Ob 10.i obletnici smrti Dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo Beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V Drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, Dr. Dimitrij Rupel, Dr. Slavko Gaber,Dr. Pavel Gantar, Dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, Dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavij
Ob 10.i obletnici smrti Dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo Beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V Drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, Dr. Dimitrij Rupel, Dr. Slavko Gaber,Dr. Pavel Gantar, Dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, Dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavij
Ob 10. obletnici smrti dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo Beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, dr. Dimitrij Rupel, dr. Slavko Gaber, dr. Pavel Gantar, dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavij
Ob 10. obletnici smrti dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo Beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, dr. Dimitrij Rupel, dr. Slavko Gaber, dr. Pavel Gantar, dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavij
Tokratni Dosje ima naslov »Gor me vužgi!« Prekmurski stavek, sicer izvzet iz Kontrabantove priredbe uspešnice rock skupine Doors, je iztočnica za tematiziranje prekmurske drugačnosti, ki ni zgolj jezikovna. Avtor Bojan Peček s sogovorniki govori tudi o številnih s pokrajino ob Muri povezanih stereotipih in možnih razvojnih alternativah regije, o kateri se v letu, ko slavi 100 let sobivanja z matico, vse pogosteje razpreda.
Tokratni Dosje ima naslov »Gor me vužgi!« Prekmurski stavek, sicer izvzet iz Kontrabantove priredbe uspešnice rock skupine Doors, je iztočnica za tematiziranje prekmurske drugačnosti, ki ni zgolj jezikovna. Avtor Bojan Peček s sogovorniki govori tudi o številnih s pokrajino ob Muri povezanih stereotipih in možnih razvojnih alternativah regije, o kateri se v letu, ko slavi 100 let sobivanja z matico, vse pogosteje razpreda.
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Film odstira presenetljivo ozadje razvpite afere Depala vas iz leta 1994, ki je bila povod za obračun z vrhom slovenske pomladi in restavracijo centrov moči iz obdobja komunizma. Avtor Jože Možina nas z dokumentirano pripovedjo vodi na sled akterjev, naročnikov in skrivnostne vloge, ki jo je imel v zaroti agent jugoslovanske armade. V filmu, ki ga odlikujejo ekskluzivni zračni posnetki, poudarja, da so nedemokratične metode političnega boja, v prepletu z zlorabo prava proti političnim nasprotnikom glavni razlog za splošno nazadovanje v državi. Citati iz oddaje: Rudi Šeligo, ob zamenjavi Janše 28. marca 1994: »Gre za restavracijo bivšega režima. Točno vedo centri moči, da če se odreže simbol Janez Janša, so spodrezane energije demokraciji in tudi samostojnosti.« Niko Grafenauer ob aferi Depala vas: »Ugotavljam, da se mi dogaja Bantustan! Udbomafija, klike, vse to, nenehoma, vsak dan doživljam!« Janez Janša ob zamenjavi 28. marca 1994: »Tega glasovanja ne jemljem kot osebno tragedijo ampak kot politični dogodek. In tako bom ravnal tudi v prihodnje. Bil sem že v zaporu, na svobodi, na poziciji, v opoziciji. Tako da zame ne skrbite!« Pričanje Radenka Radojčića: »Medije je potrebno dinamizirati tako, da se bodo strnili v popoln blok proti Janši.«
Film odstira presenetljivo ozadje razvpite afere Depala vas iz leta 1994, ki je bila povod za obračun z vrhom slovenske pomladi in restavracijo centrov moči iz obdobja komunizma. Avtor Jože Možina nas z dokumentirano pripovedjo vodi na sled akterjev, naročnikov in skrivnostne vloge, ki jo je imel v zaroti agent jugoslovanske armade. V filmu, ki ga odlikujejo ekskluzivni zračni posnetki, poudarja, da so nedemokratične metode političnega boja, v prepletu z zlorabo prava proti političnim nasprotnikom glavni razlog za splošno nazadovanje v državi. Citati iz oddaje: Rudi Šeligo, ob zamenjavi Janše 28. marca 1994: »Gre za restavracijo bivšega režima. Točno vedo centri moči, da če se odreže simbol Janez Janša, so spodrezane energije demokraciji in tudi samostojnosti.« Niko Grafenauer ob aferi Depala vas: »Ugotavljam, da se mi dogaja Bantustan! Udbomafija, klike, vse to, nenehoma, vsak dan doživljam!« Janez Janša ob zamenjavi 28. marca 1994: »Tega glasovanja ne jemljem kot osebno tragedijo ampak kot politični dogodek. In tako bom ravnal tudi v prihodnje. Bil sem že v zaporu, na svobodi, na poziciji, v opoziciji. Tako da zame ne skrbite!« Pričanje Radenka Radojčića: »Medije je potrebno dinamizirati tako, da se bodo strnili v popoln blok proti Janši.«
25 let po vojni za samostojno Slovenijo je Zvezdan Martič povabil pred ekran 25 ljudi, ki so desetdnevno vojno doživeli osebno, večina tam, kjer je bilo nevarno, kjer se je streljalo in kjer je prišlo do človeških žrtev. Večina sogovornikov in sogovornic v dokumentarnem filmu prihaja iz medijskih hiš, časopisnih, radijskih in televizijske. Kako so se znašli na strelskih linijah, kako blizu so bili smrti, kako so bili organizirani, kakšne napake so delali, s kakšnimi dilemami so se soočali in ne nazadnje, kako objektivni so bili? Kdo je zmagal v propagandni vojni in kdo je dobil medalje? In ker gre za medije – kakšno vlogo so imeli v vojni in kako so vplivali na njen potek? Mediji vojne ne morejo dobiti, vendar brez njih te vojne ne bi dobili, so skoraj enotni sogovorniki. Četrt stoletja po vojni so spomini še živi, vendar v veliko primerih drugačni, kot je znano v javnosti. Ne nazadnje, iz prve vrste so stvari videti drugače kot iz zadnje. Ekipa dokumentarnega filma: scenarist in režiser Zvezdan Martič, snemalec Pavel Jurca, montažer Matjaž Jankovič, producent Vojko Fakin, tajnica režije Ana Magajna; Informativni program TV Slovenija, producent Damjan Zupančič, odgovorna urednica Jadranka Rebernik.
25 let po vojni za samostojno Slovenijo je Zvezdan Martič povabil pred ekran 25 ljudi, ki so desetdnevno vojno doživeli osebno, večina tam, kjer je bilo nevarno, kjer se je streljalo in kjer je prišlo do človeških žrtev. Večina sogovornikov in sogovornic v dokumentarnem filmu prihaja iz medijskih hiš, časopisnih, radijskih in televizijske. Kako so se znašli na strelskih linijah, kako blizu so bili smrti, kako so bili organizirani, kakšne napake so delali, s kakšnimi dilemami so se soočali in ne nazadnje, kako objektivni so bili? Kdo je zmagal v propagandni vojni in kdo je dobil medalje? In ker gre za medije – kakšno vlogo so imeli v vojni in kako so vplivali na njen potek? Mediji vojne ne morejo dobiti, vendar brez njih te vojne ne bi dobili, so skoraj enotni sogovorniki. Četrt stoletja po vojni so spomini še živi, vendar v veliko primerih drugačni, kot je znano v javnosti. Ne nazadnje, iz prve vrste so stvari videti drugače kot iz zadnje. Ekipa dokumentarnega filma: scenarist in režiser Zvezdan Martič, snemalec Pavel Jurca, montažer Matjaž Jankovič, producent Vojko Fakin, tajnica režije Ana Magajna; Informativni program TV Slovenija, producent Damjan Zupančič, odgovorna urednica Jadranka Rebernik.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico. (Orig.: Dosje: Igra - pred obzidjem Evrope) For the cameraman and me, it's a mere 3-hour drive from Ljubljana, Slovenia to Bihać in Bosnia and Hercegovina. For the migrants who set out from Bihać through the woods towards Ljubljana and the EU, it's a 10-to-15-day walk. Worse still, some never reach their destination, it's a round trip. Many attempt the journey over and over - for years. Migrants have found their refuge among the ruins of Bihać, the skeletons of a world past. They live in their own parallel world and play The Game. The prize: a promised land in the European Union. The price is high: some lose their health, youth, family savings, some even their lives. But it's hope they are most afraid to lose. What else is there for a migrant far from home if he loses hope? Everyone is waiting to cross the border. But for these young people, the road to freedom and a better future is fraught with obstacles and deadly traps. So, they call it The Game. It's a hazardous game. And it never stops.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico. (Orig.: Dosje: Igra - pred obzidjem Evrope) For the cameraman and me, it's a mere 3-hour drive from Ljubljana, Slovenia to Bihać in Bosnia and Hercegovina. For the migrants who set out from Bihać through the woods towards Ljubljana and the EU, it's a 10-to-15-day walk. Worse still, some never reach their destination, it's a round trip. Many attempt the journey over and over - for years. Migrants have found their refuge among the ruins of Bihać, the skeletons of a world past. They live in their own parallel world and play The Game. The prize: a promised land in the European Union. The price is high: some lose their health, youth, family savings, some even their lives. But it's hope they are most afraid to lose. What else is there for a migrant far from home if he loses hope? Everyone is waiting to cross the border. But for these young people, the road to freedom and a better future is fraught with obstacles and deadly traps. So, they call it The Game. It's a hazardous game. And it never stops.
Letos mineva 100 let od podpisa Trianonske pogodbe, s katero je Sloveniji pripadlo Prekmurje, od Koroškega plebiscita, s katerim so koroški Slovenci ostali v Avstriji ter od Rapalske pogodbe, pa kateri je tretjina slovenskega narodnega ozemlja vse do konca 2. svetovne vojne pripadla Italiji. Kako so se pred sto leti oblikovale meje, ki so kasneje določile tudi meje samostojne Slovenije? Kakšno je po sto letih življenje Slovencev, ki so ostali zunaj meja tedanje države? Katera mejna vprašanja ostajajo nerešena in v katerih sosedah še niso pozabili ozemelj, ki so jim nekoč pripadala in so danes slovenska. Kako je pandemija Covid zaznamovala življenje ob meji? Katera vprašanja evropske prihodnosti se ob vsem tem odpirajo? Oddajo je pripravila Ksenija Horvat.
Letos mineva 100 let od podpisa Trianonske pogodbe, s katero je Sloveniji pripadlo Prekmurje, od Koroškega plebiscita, s katerim so koroški Slovenci ostali v Avstriji ter od Rapalske pogodbe, pa kateri je tretjina slovenskega narodnega ozemlja vse do konca 2. svetovne vojne pripadla Italiji. Kako so se pred sto leti oblikovale meje, ki so kasneje določile tudi meje samostojne Slovenije? Kakšno je po sto letih življenje Slovencev, ki so ostali zunaj meja tedanje države? Katera mejna vprašanja ostajajo nerešena in v katerih sosedah še niso pozabili ozemelj, ki so jim nekoč pripadala in so danes slovenska. Kako je pandemija Covid zaznamovala življenje ob meji? Katera vprašanja evropske prihodnosti se ob vsem tem odpirajo? Oddajo je pripravila Ksenija Horvat.
Zamolčani – moč preživetja, sodi med najbolj gledane in tudi najbolj odmevne ter nagrajene dokumentarne filme te zvrsti. Avtor Jože Možina je v dokumentarcu, ki je pretresel slovensko javnost, prvič nazorno predstavil revolucionarno dogajanje med drugo svetovno vojno in sicer skozi prizmo spominske pripovedi otrok, sirot, ki so med vojno izgubili starše. Možina je za film prejel Jurčičevo nagrado Društva slovenskih pisateljev in Nove revije ter Gong za izjemne dosežke časnika Delo, film pa je bil prikazan tudi na Prix Europa v Berlinu. Uvodna sekvenca se začne z Marijo Logar, ki je išče samotni grob svojih staršev nad Tuhinjsko dolino… Gre za film, ki šokira, razgali prikrito in daje vrednost občutljivosti in humanosti do vseh, ki so med vojno in po njej trpeli. Gre za protivojni film s spravnim sporočilom, ki izpostavlja, kako vojno ali revolucionarno nasilje trajno prizadene družine in celoten narod.
Zamolčani – moč preživetja, sodi med najbolj gledane in tudi najbolj odmevne ter nagrajene dokumentarne filme te zvrsti. Avtor Jože Možina je v dokumentarcu, ki je pretresel slovensko javnost, prvič nazorno predstavil revolucionarno dogajanje med drugo svetovno vojno in sicer skozi prizmo spominske pripovedi otrok, sirot, ki so med vojno izgubili starše. Možina je za film prejel Jurčičevo nagrado Društva slovenskih pisateljev in Nove revije ter Gong za izjemne dosežke časnika Delo, film pa je bil prikazan tudi na Prix Europa v Berlinu. Uvodna sekvenca se začne z Marijo Logar, ki je išče samotni grob svojih staršev nad Tuhinjsko dolino… Gre za film, ki šokira, razgali prikrito in daje vrednost občutljivosti in humanosti do vseh, ki so med vojno in po njej trpeli. Gre za protivojni film s spravnim sporočilom, ki izpostavlja, kako vojno ali revolucionarno nasilje trajno prizadene družine in celoten narod.
Maja 1945, ko naj bi nastopila svoboda, je komunistična policija Ozna – predhodnica Udbe, organizirala množične poboje – med zadnjimi je bil v Slovenski Bistrici, kar osem mesecev po koncu vojne. Žrtve so bili premožni ljudje; obrtniki, posestniki ki jim je nova oblast pobrala premoženje in s terorjem utrjevala svojo diktaturo. Film sodi med najpomembnejše dokumente o revolucionarnem nasilju saj se v njem soočijo že umrli Bojan Polak Stjenka in Mitja Ribičič ter Zdenko Zavadlav in Albert Svetina Erno; slednja odkrito spregovorita o organizaciji umorov s strani slovenske partije. Avtor filma je Jože Možina
Maja 1945, ko naj bi nastopila svoboda, je komunistična policija Ozna – predhodnica Udbe, organizirala množične poboje – med zadnjimi je bil v Slovenski Bistrici, kar osem mesecev po koncu vojne. Žrtve so bili premožni ljudje; obrtniki, posestniki ki jim je nova oblast pobrala premoženje in s terorjem utrjevala svojo diktaturo. Film sodi med najpomembnejše dokumente o revolucionarnem nasilju saj se v njem soočijo že umrli Bojan Polak Stjenka in Mitja Ribičič ter Zdenko Zavadlav in Albert Svetina Erno; slednja odkrito spregovorita o organizaciji umorov s strani slovenske partije. Avtor filma je Jože Možina
Ker dosje zajema le časovno omejeno obdobje vojne in okupacije, smo se zaradi kompleksne tematike odločili, da mu dodamo še pogovor kompetentnih zgodovinarjev v studiu. Pogovor vodi Vida Petrovčič, sodelujejo pa dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Jože Možina, dr. Božo Repe in dr. Aleš Gabrič.
Ker dosje zajema le časovno omejeno obdobje vojne in okupacije, smo se zaradi kompleksne tematike odločili, da mu dodamo še pogovor kompetentnih zgodovinarjev v studiu. Pogovor vodi Vida Petrovčič, sodelujejo pa dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Jože Možina, dr. Božo Repe in dr. Aleš Gabrič.
Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 obravnava kritična leta vojne in okupacije ter ideološki in vojaški razkol med Slovenci. Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 je nastal v neodvisni produkciji in ga je RTVSLO odkupila na javnem razpisu. Ob obletnici konca 2.svetovne vojne in dogodkov, ki so sledili ter pustili tako globoko zarezo v slovenski družbi, da jo čutimo še danes, se je zdelo primerno, da dogodke izpred 75 in več let osvetlimo ne samo iz osebnih pripovedi ljudi temveč predvsem s stališča današnje zgodovinske stroke. To turbulentno obdobje so zaznamovali dramatični dogodki in procesi, okupacija Slovenije, razpad predvojnih meščanskih institucij, antifašistični odpor pod vodstvom OF, revolucija po sovjetskem vzoru in avtohtono anti komunistično gibanje, ki je končalo kot zaveznik nacistične Nemčije. Sodobna slovenska zgodovinska stroka si po dolgih desetletjih zgodovine, ki so jo pisali zmagovalci, prizadeva dogodke osvetliti bolj objektivno, kar bi lahko pripomoglo k umiritvi sporov, ki se vlečejo še v današnji čas. Avtorica dosjeja je dr. Ljerka Bizilj, strokovni recenzent je bil dr. Jure Gašparič, sodeluje pa vrsta eminentnih slovenskih zgodovinarjev, dr. Božo Repe, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Renato Podbersič in drugi. Dosje Razdvojeni 1941 -1943 bo dobil svoje nadaljevanje v produkciji 2020/2021.
Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 obravnava kritična leta vojne in okupacije ter ideološki in vojaški razkol med Slovenci. Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 je nastal v neodvisni produkciji in ga je RTVSLO odkupila na javnem razpisu. Ob obletnici konca 2.svetovne vojne in dogodkov, ki so sledili ter pustili tako globoko zarezo v slovenski družbi, da jo čutimo še danes, se je zdelo primerno, da dogodke izpred 75 in več let osvetlimo ne samo iz osebnih pripovedi ljudi temveč predvsem s stališča današnje zgodovinske stroke. To turbulentno obdobje so zaznamovali dramatični dogodki in procesi, okupacija Slovenije, razpad predvojnih meščanskih institucij, antifašistični odpor pod vodstvom OF, revolucija po sovjetskem vzoru in avtohtono anti komunistično gibanje, ki je končalo kot zaveznik nacistične Nemčije. Sodobna slovenska zgodovinska stroka si po dolgih desetletjih zgodovine, ki so jo pisali zmagovalci, prizadeva dogodke osvetliti bolj objektivno, kar bi lahko pripomoglo k umiritvi sporov, ki se vlečejo še v današnji čas. Avtorica dosjeja je dr. Ljerka Bizilj, strokovni recenzent je bil dr. Jure Gašparič, sodeluje pa vrsta eminentnih slovenskih zgodovinarjev, dr. Božo Repe, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Renato Podbersič in drugi. Dosje Razdvojeni 1941 -1943 bo dobil svoje nadaljevanje v produkciji 2020/2021.
Oktobra 1991 je Slovenijo zapustil zadnji jugoslovanski vojak. A priprave na zmago slovenske strani so se začele že veliko prej. Ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite kot odgovor na razorožitev Teritorialne obrambe je eden ključnih dogodkov na poti slovenske suverenosti. Nekaj mesečne skrivne priprave leta 1990 so tlakovale pot kasnejši zmagi v oboroženem spopadu z Jugoslovansko ljudsko armado. Predvsem navezava med Igorjem Bavčarjem, Janezom Janšo, Tonetom Krkovičem in Vinkom Beznikom je takrat delovala konspirativno, enotno in odločno. Medtem pa predsednik predsedstva Milan Kučan o tem niti ni bil obveščen. Šlo je za mesece brez katerih osamosvojitvenega procesa ne bi bilo. To je bil čas latentne vojne. Avtor Igor Pirkovič.
Oktobra 1991 je Slovenijo zapustil zadnji jugoslovanski vojak. A priprave na zmago slovenske strani so se začele že veliko prej. Ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite kot odgovor na razorožitev Teritorialne obrambe je eden ključnih dogodkov na poti slovenske suverenosti. Nekaj mesečne skrivne priprave leta 1990 so tlakovale pot kasnejši zmagi v oboroženem spopadu z Jugoslovansko ljudsko armado. Predvsem navezava med Igorjem Bavčarjem, Janezom Janšo, Tonetom Krkovičem in Vinkom Beznikom je takrat delovala konspirativno, enotno in odločno. Medtem pa predsednik predsedstva Milan Kučan o tem niti ni bil obveščen. Šlo je za mesece brez katerih osamosvojitvenega procesa ne bi bilo. To je bil čas latentne vojne. Avtor Igor Pirkovič.
Televizija v šestdesetih letih 20.stoletja ne spremlja dnevnih dogodkov, politiki zasedajo za zaprtimi vrati in s sej pošiljajo komunikeje, sporočila; tuje agencije niso dovoljene, obstoja le ena -jugoslovanska-Tanjug. Zunanjo politiko spremlja Beograd. Novinarji so družbenopolitični delavci, ki se morajo zavedati svoje politične odgovornosti. Veliko je nedotakljivih tem: Tito, zveza komunistov… O pomladi narodov, ki se prebujajo po Evropi, televizija veliko poroča, skoraj nič pa o liberalističnih procesih in študentskih demonstracijah v Jugoslaviji; poroča o čeških dogodkih, smrti Kennedyjev, Martina Luthra Kinga, pristanku Američanov na Luni in skupaj s tiskom 'zakuha' cestno afero, ki spravi s političnega prizorišča naprednega predsednika slovenske vlade Stane Kavčiča, zaslužnega za uvedbo slovenskega dnevnika. Na začetku sedemdesetih let 20.stoletja tako odstavijo tudi direktorja televizije Dušana Fortiča in 15 urednikov.
Televizija v šestdesetih letih 20.stoletja ne spremlja dnevnih dogodkov, politiki zasedajo za zaprtimi vrati in s sej pošiljajo komunikeje, sporočila; tuje agencije niso dovoljene, obstoja le ena -jugoslovanska-Tanjug. Zunanjo politiko spremlja Beograd. Novinarji so družbenopolitični delavci, ki se morajo zavedati svoje politične odgovornosti. Veliko je nedotakljivih tem: Tito, zveza komunistov… O pomladi narodov, ki se prebujajo po Evropi, televizija veliko poroča, skoraj nič pa o liberalističnih procesih in študentskih demonstracijah v Jugoslaviji; poroča o čeških dogodkih, smrti Kennedyjev, Martina Luthra Kinga, pristanku Američanov na Luni in skupaj s tiskom 'zakuha' cestno afero, ki spravi s političnega prizorišča naprednega predsednika slovenske vlade Stane Kavčiča, zaslužnega za uvedbo slovenskega dnevnika. Na začetku sedemdesetih let 20.stoletja tako odstavijo tudi direktorja televizije Dušana Fortiča in 15 urednikov.
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Po prvih porodnih krčih - slovenska televizija v šestdesetih letih 20. stoletja - še vedno oddaja le nekaj ur na teden, večino programa v srbohrvaškem jeziku in predvaja tudi še italijanski program. Politične analize pa pokažejo, da prihaja do anomalij in zamenjajo direktorja. Kljub temu snemajo veliko igranih serij, Boccacevega Dekamorena, s polno drznih posnetkov, ki jih dobro prodajajo v Italijo, tam skupaj z zasebnikom ustanovijo v bistvu drugi program slovenske televizije oz. koprsko televizijo; imajo afero zaradi objave Maupassantove novele z veliko golote in ljubezenskih scen, javno polemiko zaradi serije o varnostno obveščevalni službi VOS. Predvajajo ameriške serije: Dr. Kildare, Bonanza, Mestece Peyton, ki praznijo ulice. Televizijo ustvarjajo zveneča imena slovenske kulture: Tone Pavček, Saša Vuga Janez Menart… Do uvedbe slovenskega Dnevnika, leta 1968 – slovenska televizija ni informativni medij, ampak predvsem kulturni in športni medij.
Po prvih porodnih krčih - slovenska televizija v šestdesetih letih 20. stoletja - še vedno oddaja le nekaj ur na teden, večino programa v srbohrvaškem jeziku in predvaja tudi še italijanski program. Politične analize pa pokažejo, da prihaja do anomalij in zamenjajo direktorja. Kljub temu snemajo veliko igranih serij, Boccacevega Dekamorena, s polno drznih posnetkov, ki jih dobro prodajajo v Italijo, tam skupaj z zasebnikom ustanovijo v bistvu drugi program slovenske televizije oz. koprsko televizijo; imajo afero zaradi objave Maupassantove novele z veliko golote in ljubezenskih scen, javno polemiko zaradi serije o varnostno obveščevalni službi VOS. Predvajajo ameriške serije: Dr. Kildare, Bonanza, Mestece Peyton, ki praznijo ulice. Televizijo ustvarjajo zveneča imena slovenske kulture: Tone Pavček, Saša Vuga Janez Menart… Do uvedbe slovenskega Dnevnika, leta 1968 – slovenska televizija ni informativni medij, ampak predvsem kulturni in športni medij.
Vsak peti Slovenec je starejši od 65 let. Leta 2060 bo toliko star že skoraj vsak tretji. Smo na to pripravljeni? Rešitve naj bi ponudil zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je po skoraj dveh desetletjih in neštetih različicah vendarle ugledal luč sveta. A vprašanj je še vedno več kot odgovorov. Največ dvomov je povezanih z zagotavljanjem finančne vzdržnosti sistema. V zakonu namreč ni opredeljeno financiranje dolgotrajne oskrbe. Tudi mnoga druga vprašanja naj bi reševali šele podzakonski akti. Mar vlada hiti z zakonom zato, ker se bliža konec mandata? Bo uredbe iz takega zakona sploh mogoče izvajati? Dolgotrajna oskrba naj bi se preselila v domače okolje. Pa bo tudi dostopna? Se bo čas čakanja na prosto posteljo v domovih za starejše kaj skrajšal? Kdo bo skrbel za starejše, sploh ob dejstvu, da usposobljen kader zapušča panogo, potrebe pa se bodo s staranjem prebivalstva samo še povečevale? Kje v sistemu so ljudje z demenco in ali politika sploh prepoznava razsežnosti te bolezni? Dolgoživost družbe je odraz razvitosti države. Kaj pa o državi pove skrb za dostojno starost njenih državljanov? V studio vabimo ključne akterje na področju oskrbe starejših, s katerimi bomo opredelili ključne izzive, ki so pred Slovenijo, zlasti v luči aktualnega predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Pogovor bo vodila Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Vsak peti Slovenec je starejši od 65 let. Leta 2060 bo toliko star že skoraj vsak tretji. Smo na to pripravljeni? Rešitve naj bi ponudil zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je po skoraj dveh desetletjih in neštetih različicah vendarle ugledal luč sveta. A vprašanj je še vedno več kot odgovorov. Največ dvomov je povezanih z zagotavljanjem finančne vzdržnosti sistema. V zakonu namreč ni opredeljeno financiranje dolgotrajne oskrbe. Tudi mnoga druga vprašanja naj bi reševali šele podzakonski akti. Mar vlada hiti z zakonom zato, ker se bliža konec mandata? Bo uredbe iz takega zakona sploh mogoče izvajati? Dolgotrajna oskrba naj bi se preselila v domače okolje. Pa bo tudi dostopna? Se bo čas čakanja na prosto posteljo v domovih za starejše kaj skrajšal? Kdo bo skrbel za starejše, sploh ob dejstvu, da usposobljen kader zapušča panogo, potrebe pa se bodo s staranjem prebivalstva samo še povečevale? Kje v sistemu so ljudje z demenco in ali politika sploh prepoznava razsežnosti te bolezni? Dolgoživost družbe je odraz razvitosti države. Kaj pa o državi pove skrb za dostojno starost njenih državljanov? V studio vabimo ključne akterje na področju oskrbe starejših, s katerimi bomo opredelili ključne izzive, ki so pred Slovenijo, zlasti v luči aktualnega predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Pogovor bo vodila Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Lokalni čas je tokrat v Mojstrani, ki je svoj uradni naziv gorniška vas pridobila pred dobrim letom dni. In tako skupaj z vasmi, povezanimi v KS Dovje Mojstrana, postala tretja gorniška vas v Sloveniji, za Jezerskim in Lučami. Prva prava poletna sezona z novim nazivom je že za njimi in zdaj , ko se je turistični živžav umiril in ko se je nenazadnje po več letih priprav in zapletov spustila tudi zapornica v dolino Vrata, smo preverili , kako se ta naziv, ki prinaša veliko omejitev, a pomembno prispeva k ohranjanju tradicije in narave, pozna v praksi.
Lokalni čas je tokrat v Mojstrani, ki je svoj uradni naziv gorniška vas pridobila pred dobrim letom dni. In tako skupaj z vasmi, povezanimi v KS Dovje Mojstrana, postala tretja gorniška vas v Sloveniji, za Jezerskim in Lučami. Prva prava poletna sezona z novim nazivom je že za njimi in zdaj , ko se je turistični živžav umiril in ko se je nenazadnje po več letih priprav in zapletov spustila tudi zapornica v dolino Vrata, smo preverili , kako se ta naziv, ki prinaša veliko omejitev, a pomembno prispeva k ohranjanju tradicije in narave, pozna v praksi.
Po tridesetih letih od prelomnega dogajanja v Sloveniji lahko rečemo, da je le malo držav, ki bi imelo takšen trden temelj za svojo državnost, kot ga je s plebiscitom dobila Slovenija. Komunistični sistem, ki je deloval nepremagljiv, se je vsaj navidezno predal in popustil – najprej volitvam ter nato še plebiscitu in osamosvojitvi. Ideje slovenske pomladi, ki so bile do tedaj skrite v krogih pisateljev, pesnikov, intelektualcev, Slovencev, razseljenih po svetu, so se razširile med ljudi, v nekem obdobju pa tudi dejansko na ulice. Izid 57. številke Nove revije, proces proti četverici, Majniška deklaracija, vztrajanje pri plebiscitu – to so točke, ki so nas pripeljale do lastne države. V oddaji prikažemo veliko arhivskega gradiva, tudi ekskluzivne posnetke prepovedanih oddaj iz srede 80ih let in prek tega razgrnemo takratno dogajanje, ki je pripeljalo do samostojne, svobodne države. Titova smrt, ekonomsko in politično razkrajanje Jugoslavije, pritiski Jugoslovanske armade, ki del oblasti prevzema v svoje roke; zapiranje svobodomiselnih pisateljev in novinarjev – vse to je politična realnost v Sloveniji pred dobrimi 30 leti. Upor ljudi proti represiji vojske in partije pa premaga vse in prinese tisto, kar so si Slovenci do takrat upali le sanjati – samostojno državo. Avtorica Jadranka Rebernik.
Po tridesetih letih od prelomnega dogajanja v Sloveniji lahko rečemo, da je le malo držav, ki bi imelo takšen trden temelj za svojo državnost, kot ga je s plebiscitom dobila Slovenija. Komunistični sistem, ki je deloval nepremagljiv, se je vsaj navidezno predal in popustil – najprej volitvam ter nato še plebiscitu in osamosvojitvi. Ideje slovenske pomladi, ki so bile do tedaj skrite v krogih pisateljev, pesnikov, intelektualcev, Slovencev, razseljenih po svetu, so se razširile med ljudi, v nekem obdobju pa tudi dejansko na ulice. Izid 57. številke Nove revije, proces proti četverici, Majniška deklaracija, vztrajanje pri plebiscitu – to so točke, ki so nas pripeljale do lastne države. V oddaji prikažemo veliko arhivskega gradiva, tudi ekskluzivne posnetke prepovedanih oddaj iz srede 80ih let in prek tega razgrnemo takratno dogajanje, ki je pripeljalo do samostojne, svobodne države. Titova smrt, ekonomsko in politično razkrajanje Jugoslavije, pritiski Jugoslovanske armade, ki del oblasti prevzema v svoje roke; zapiranje svobodomiselnih pisateljev in novinarjev – vse to je politična realnost v Sloveniji pred dobrimi 30 leti. Upor ljudi proti represiji vojske in partije pa premaga vse in prinese tisto, kar so si Slovenci do takrat upali le sanjati – samostojno državo. Avtorica Jadranka Rebernik.
9. januarja bo natanko 30 let, odkar oddaja Utrip TVS nastavlja ogledalo politiki in najpomembnejšim dogodkom minulega tedna v državi- sprva v nekdanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa v Sloveniji. Utrip je nastal na pobudo nekdanjega odgovornega urednika informativnega programa Darka Marina kot notranjepolitični pregled tedna, kasneje tudi leta skozi avtorjevo oko- po zgledu zunanjepolitičnega Zrcala tedna. Pilotno oddajo je novembra 1987 pripravila Ljerka Bizilj, prvi Utrip 9. januarja 1988 pa Lado Ambrožič, oddajo so sprva pripravljali izbrani in najprodornejši novinarji. Utrip si je izboril status izrazito avtorske oddaje in subjektivnega pogleda novinarjev na dogodke in še danes velja za eno najbolj gledanih in paradnih oddaj nacionalne televizije, ki je uspela ohraniti novinarski komentar. V 3 desetletjih se je v Utripu zvrstilo kar 74 novinarjev treh generacij, nekateri avtorji, ki smo jih povabili pred kamero, pa je prvič razkrilo zakulisje nastajanja oddaje. Avtorica Andreja Lešnik
9. januarja bo natanko 30 let, odkar oddaja Utrip TVS nastavlja ogledalo politiki in najpomembnejšim dogodkom minulega tedna v državi- sprva v nekdanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa v Sloveniji. Utrip je nastal na pobudo nekdanjega odgovornega urednika informativnega programa Darka Marina kot notranjepolitični pregled tedna, kasneje tudi leta skozi avtorjevo oko- po zgledu zunanjepolitičnega Zrcala tedna. Pilotno oddajo je novembra 1987 pripravila Ljerka Bizilj, prvi Utrip 9. januarja 1988 pa Lado Ambrožič, oddajo so sprva pripravljali izbrani in najprodornejši novinarji. Utrip si je izboril status izrazito avtorske oddaje in subjektivnega pogleda novinarjev na dogodke in še danes velja za eno najbolj gledanih in paradnih oddaj nacionalne televizije, ki je uspela ohraniti novinarski komentar. V 3 desetletjih se je v Utripu zvrstilo kar 74 novinarjev treh generacij, nekateri avtorji, ki smo jih povabili pred kamero, pa je prvič razkrilo zakulisje nastajanja oddaje. Avtorica Andreja Lešnik
Dokumentarec Slovenija na barikadah, ki sta ga med desetdnevno vojno za Slovenijo pripravila novinar Lado Ambrožič in režiser Jože Cegnar, je kronološki prikaz vojaškega spopada med slovensko teritorialno obrambo in policijo ter jugoslovansko armado v času med 27. junijem in 7. julijem 1991, ki je pomenil potrditev neodvisnosti od jugoslovanske države. Televizija Slovenija je tudi s tem filmom svetovni javnosti posredovala dokumentarne posnetke, ki potrjujejo vojaško in politično odločenost Slovenije, da si izbori samostojnost in neodvisnost.
Dokumentarec Slovenija na barikadah, ki sta ga med desetdnevno vojno za Slovenijo pripravila novinar Lado Ambrožič in režiser Jože Cegnar, je kronološki prikaz vojaškega spopada med slovensko teritorialno obrambo in policijo ter jugoslovansko armado v času med 27. junijem in 7. julijem 1991, ki je pomenil potrditev neodvisnosti od jugoslovanske države. Televizija Slovenija je tudi s tem filmom svetovni javnosti posredovala dokumentarne posnetke, ki potrjujejo vojaško in politično odločenost Slovenije, da si izbori samostojnost in neodvisnost.
Leta 1990 je bila Jugoslavija gospodarsko in politično v razsulu. Na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji je zmagal Demos, z obljubo samostojne države. A stare partijske strukture in armada so bile odločene, da uresničitev te obljube preprečijo. Negotovost je prekinil dr. Jože Pučnik z objavo datuma slovenskega plebiscita. 23. decembra se je nato prvič v zgodovini izrazila enotna volja slovenskega naroda za oblikovanje samostojne države. Zamisel o plebiscitu, ki so jo v predsedstvu in opoziciji sprva sprejeli zadržano, je povezala Slovence in postala največji posamični dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Skoraj 90 odstotkov državljanov je na vprašanje, ali želijo samostojno in neodvisno slovensko državo, odgovorilo pritrdilno. Slovenski plebiscit je dokumentarni film, v katerem nastopajo najpomembnejši akterji slovenske osamosvojitve. Podrobno predstavlja potek dogodkov od novembrske odločitve v Poljčah do plebiscitnega dne in razglasitve rezultatov glasovanja 26. decembra. Avtor: Jože Možina
Leta 1990 je bila Jugoslavija gospodarsko in politično v razsulu. Na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji je zmagal Demos, z obljubo samostojne države. A stare partijske strukture in armada so bile odločene, da uresničitev te obljube preprečijo. Negotovost je prekinil dr. Jože Pučnik z objavo datuma slovenskega plebiscita. 23. decembra se je nato prvič v zgodovini izrazila enotna volja slovenskega naroda za oblikovanje samostojne države. Zamisel o plebiscitu, ki so jo v predsedstvu in opoziciji sprva sprejeli zadržano, je povezala Slovence in postala največji posamični dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Skoraj 90 odstotkov državljanov je na vprašanje, ali želijo samostojno in neodvisno slovensko državo, odgovorilo pritrdilno. Slovenski plebiscit je dokumentarni film, v katerem nastopajo najpomembnejši akterji slovenske osamosvojitve. Podrobno predstavlja potek dogodkov od novembrske odločitve v Poljčah do plebiscitnega dne in razglasitve rezultatov glasovanja 26. decembra. Avtor: Jože Možina
Po petih letih težavnega postopka je arbitražni tribunal določil mejo med Slovenijo in Hrvaško. Kako se je Slovenija lotila svojega prvega meddržavnega spora pred kakim mednarodnim sodiščem? V drugem delu dosjeja Arbitraža podrobno o izbruhu prisluškovalnega škandala sredi poletja 2015 in njegovih posledicah. Hrvaški kljub krčevitim prizadevanjem arbitražnega sporazuma mednarodnopravno ni uspelo razveljaviti. Pred arbitražno razsodbo smo se pogovarjali z glavnimi akterji na slovenski strani: politiki, odvetniki in tudi strokovnjaki, ki so pripravljali slovenski zagovor na sodišču. Nedvomno izvirna odločitev se bo zapisala v slovensko in mednarodnopravno zgodovino. Avtor Dejan Ladika.
Po petih letih težavnega postopka je arbitražni tribunal določil mejo med Slovenijo in Hrvaško. Kako se je Slovenija lotila svojega prvega meddržavnega spora pred kakim mednarodnim sodiščem? V drugem delu dosjeja Arbitraža podrobno o izbruhu prisluškovalnega škandala sredi poletja 2015 in njegovih posledicah. Hrvaški kljub krčevitim prizadevanjem arbitražnega sporazuma mednarodnopravno ni uspelo razveljaviti. Pred arbitražno razsodbo smo se pogovarjali z glavnimi akterji na slovenski strani: politiki, odvetniki in tudi strokovnjaki, ki so pripravljali slovenski zagovor na sodišču. Nedvomno izvirna odločitev se bo zapisala v slovensko in mednarodnopravno zgodovino. Avtor Dejan Ladika.
Pred razglasitvijo odločitve arbitražnega sodišča v Haagu si oglejte 1. del dosjeja Arbitraža, ki predstavlja najbolj kritične točke ob slovensko-hrvaški meji, razkriva podrobnosti o pogajanjih za dosego arbitražnega sporazuma in z odvetniško skupino Slovenije tehta slovenske argumente. Gostje v studiu pa bodo razpravljali o odprtih vprašanjih in izzivih, ki čakajo državo po 26-ih letih.
Pred razglasitvijo odločitve arbitražnega sodišča v Haagu si oglejte 1. del dosjeja Arbitraža, ki predstavlja najbolj kritične točke ob slovensko-hrvaški meji, razkriva podrobnosti o pogajanjih za dosego arbitražnega sporazuma in z odvetniško skupino Slovenije tehta slovenske argumente. Gostje v studiu pa bodo razpravljali o odprtih vprašanjih in izzivih, ki čakajo državo po 26-ih letih.
V oddaji se pogovarjamo z režiserko in arhivsko umetnico, Milo Turajlić, ki raziskuje zgodovino Jugoslavije skozi arhivske podobe. V dokumentarnem filmu Neuvrščeni: Dosje Labudović svetu prvič predstavi nekatere podobe iz časa ustanovitve gibanja in se s Titovim snemalcem sprehodi skozi njegovo zgodovino.
V oddaji se pogovarjamo z režiserko in arhivsko umetnico, Milo Turajlić, ki raziskuje zgodovino Jugoslavije skozi arhivske podobe. V dokumentarnem filmu Neuvrščeni: Dosje Labudović svetu prvič predstavi nekatere podobe iz časa ustanovitve gibanja in se s Titovim snemalcem sprehodi skozi njegovo zgodovino.