Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Poglobljeni dokumentarci, kjer se avtorji različnih družbenih, gospodarskih in zgodovinskih tematik lotevajo raziskovalno.
Življenje se je marca 2020 ustavilo, ozračje pa je spominjalo na turoben čas osamosvojitvene vojne, le da je takrat pred tedanjim hotelom Turist pri RTV-ju prek ceste stal »krpan« ljubljanskega potniškega prometa, je zapisal avtor Dosjeja Edvard Žitnik. Če od koga, je javnost pričakovala, da se v objektivno težkem času osrednja medijska hiša ne umakne v karanteno. Od izbruha pandemije covida 19 je Radiotelevizija Slovenija bolezni posvetila na stotine ur programa. A osameli hodniki na Kolodvorski so pred vse zaposlene, od generalnega direktorja zavoda do receptorja, vsak dan postavljali nešteta vprašanja in dileme, na katera ni bilo vedno enoznačnih odgovorov. Ustvarjati kakovosten program v izrednih razmerah, v skladu s pričakovanji javnosti in zahtevami stroke, ni bilo nekaj samo po sebi umevnega. Kot vedno je »nacionalka« delila usodo Slovenije, v dobrem in slabem; bila je zrcalo razmer, ki objektivno niso bile lahke, hkrati pa je bila dnevno tudi na prangerju, da! morda tudi upravičenih kritik. Gledano v retrospektivi, s časovno distanco: samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo na dan privrelo klasično neskladje med poslanstvom medijske hiše v službi javnosti na eni ter politiko na drugi strani. V dosjeju »Leto dni pozneje« ne boste odkrili nič spektakularno novega, nič, kar bi si v dnevnem pogonu »produkcije informacij« zaslužilo mesto na naslovnicah ali v udarnih terminih informativnih oddaj. A s privilegijem pogleda nazaj in razbremenjeno »udarnosti za vsako ceno« boste morda dogodke, izjave, poteze, odločitve … protagonistov covidne krize v Sloveniji ugledali, doumeli v vsaj malo drugačni luči, iz drugega zornega kota, morda celo z več razumevanja … Ali pa bo to le potrdilo vaša znana prepričanja, ki ne puščajo dvoma, kajti televizijska slika – dejanja, besede, izrečene, napisane, zabeležene … – je ostala in ta ne dovoli dvoma! Čeprav smo imeli srečo in nas je bolezen morda obšla, piše Edvard Žitnik, smo o življenju v svoji državi v preteklem letu dobili pomembno in dragoceno lekcijo.
Življenje se je marca 2020 ustavilo, ozračje pa je spominjalo na turoben čas osamosvojitvene vojne, le da je takrat pred tedanjim hotelom Turist pri RTV-ju prek ceste stal »krpan« ljubljanskega potniškega prometa, je zapisal avtor Dosjeja Edvard Žitnik. Če od koga, je javnost pričakovala, da se v objektivno težkem času osrednja medijska hiša ne umakne v karanteno. Od izbruha pandemije covida 19 je Radiotelevizija Slovenija bolezni posvetila na stotine ur programa. A osameli hodniki na Kolodvorski so pred vse zaposlene, od generalnega direktorja zavoda do receptorja, vsak dan postavljali nešteta vprašanja in dileme, na katera ni bilo vedno enoznačnih odgovorov. Ustvarjati kakovosten program v izrednih razmerah, v skladu s pričakovanji javnosti in zahtevami stroke, ni bilo nekaj samo po sebi umevnega. Kot vedno je »nacionalka« delila usodo Slovenije, v dobrem in slabem; bila je zrcalo razmer, ki objektivno niso bile lahke, hkrati pa je bila dnevno tudi na prangerju, da! morda tudi upravičenih kritik. Gledano v retrospektivi, s časovno distanco: samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo na dan privrelo klasično neskladje med poslanstvom medijske hiše v službi javnosti na eni ter politiko na drugi strani. V dosjeju »Leto dni pozneje« ne boste odkrili nič spektakularno novega, nič, kar bi si v dnevnem pogonu »produkcije informacij« zaslužilo mesto na naslovnicah ali v udarnih terminih informativnih oddaj. A s privilegijem pogleda nazaj in razbremenjeno »udarnosti za vsako ceno« boste morda dogodke, izjave, poteze, odločitve … protagonistov covidne krize v Sloveniji ugledali, doumeli v vsaj malo drugačni luči, iz drugega zornega kota, morda celo z več razumevanja … Ali pa bo to le potrdilo vaša znana prepričanja, ki ne puščajo dvoma, kajti televizijska slika – dejanja, besede, izrečene, napisane, zabeležene … – je ostala in ta ne dovoli dvoma! Čeprav smo imeli srečo in nas je bolezen morda obšla, piše Edvard Žitnik, smo o življenju v svoji državi v preteklem letu dobili pomembno in dragoceno lekcijo.
Dosje vključuje nastajanje slovenske televizije, obdobje od prvih poskusov pa do leta 1962, ko se je program že kolikor toliko razvil. Slovenska televizija je nastajala po obrokih. Laboratorij za televizijo je imela Slovenija že leta 1948,49, v njem so sodelovali tudi nemški vojni ujetniki in pionir televizije na Slovenskem – Albin Wedam, ki je laboratorij vodil – je verjel, da je laboratorij sposoben sam razviti tehnologijo. Prva predstavitev televizije je tako bila v Ljubljani leta 1953, bolj prepričljiva leta 1956 na Gospodarskem razstavišču. Televizorjev skorajda ni bilo, ko so jo preskušali, so sprejemnike postavili v izložbe in lokale. 11.oktobra 1958 je TV Ljubljana, ki se je takrat imenovala TV služba Radia Ljubljana, začela redno oddajati, mesečno je bilo na Slovenskem manj kot 300 televizorjev, programa pa so mesečno oddajali približno 19 ur. 29.novembra 1958 so se vključili v jugoslovanski radiotelevizijski program in predvajali oddaje beograjskega in zagrebškega studia, vmes pa italijanski program. Ko je bilo okoli leta 1961 v Sloveniji že deset tisoč televizorjev, so uvedli naročnino. Televizijo so soustvarjali radijci, ki o tudi pričevalci v dosjeju: od prvega direktorja Lada Poharja do napovedovalcev , novinarjev in urednikov- Aleksandra Vuge, Dušana Hrena in mnogih drugih. Avtorica Ljerka Bizilj.
Dosje vključuje nastajanje slovenske televizije, obdobje od prvih poskusov pa do leta 1962, ko se je program že kolikor toliko razvil. Slovenska televizija je nastajala po obrokih. Laboratorij za televizijo je imela Slovenija že leta 1948,49, v njem so sodelovali tudi nemški vojni ujetniki in pionir televizije na Slovenskem – Albin Wedam, ki je laboratorij vodil – je verjel, da je laboratorij sposoben sam razviti tehnologijo. Prva predstavitev televizije je tako bila v Ljubljani leta 1953, bolj prepričljiva leta 1956 na Gospodarskem razstavišču. Televizorjev skorajda ni bilo, ko so jo preskušali, so sprejemnike postavili v izložbe in lokale. 11.oktobra 1958 je TV Ljubljana, ki se je takrat imenovala TV služba Radia Ljubljana, začela redno oddajati, mesečno je bilo na Slovenskem manj kot 300 televizorjev, programa pa so mesečno oddajali približno 19 ur. 29.novembra 1958 so se vključili v jugoslovanski radiotelevizijski program in predvajali oddaje beograjskega in zagrebškega studia, vmes pa italijanski program. Ko je bilo okoli leta 1961 v Sloveniji že deset tisoč televizorjev, so uvedli naročnino. Televizijo so soustvarjali radijci, ki o tudi pričevalci v dosjeju: od prvega direktorja Lada Poharja do napovedovalcev , novinarjev in urednikov- Aleksandra Vuge, Dušana Hrena in mnogih drugih. Avtorica Ljerka Bizilj.
Pot, ki jo s snemalcem z avtomobilom prevoziva od Ljubljane do Bihaća, ne traja dlje kot tri ure. Migranti, ki se skozi gozdove iz Bihaća odpravijo proti Ljubljani, proti Evropski uniji, porabijo zanjo od 10 do 15 dni hoda. Še huje je, da nekateri cilja sploh ne dosežejo, da po tej poti hodijo v krogu. Mnogi se podajajo nanjo znova in znova – že leta. Pot v svobodo in lepšo prihodnost, o kateri sanjajo mladi migranti, ki so ostali ujeti v Bosni in Hercegovini – večina jih je mlajših od 30 let –, je polna preprek in smrtonosnih pasti. Zato jo imenujejo »game« – igra, tvegana igra. In ta poteka neprenehoma. Na poti jim pretijo divje živali, roparske tolpe, mine, težki vremenski pogoji, ograje iz bodeče žice, srečujejo pa se tudi z nasiljem obmejnih organov, pogosto so jim kršene osnovne človekove pravice. Hasan, Elena, Dželul, Jusuf, družina Ghalandari in še mnogi drugi so nam, s tem ko so nam za trenutek dovolili vstopiti v svoja življenja, odgrnili pogled v usodo migrantov, ujetih v državah na obrobju ali zunaj Evropske unije. Če v »igri« zmagaš, stopiš v nov svet. Z odlagališča ljudi v svet, za katerega ti mladi upajo, da jim bo omogočil dobro življenje. Avtorica: Vanja Kovač.
Pot, ki jo s snemalcem z avtomobilom prevoziva od Ljubljane do Bihaća, ne traja dlje kot tri ure. Migranti, ki se skozi gozdove iz Bihaća odpravijo proti Ljubljani, proti Evropski uniji, porabijo zanjo od 10 do 15 dni hoda. Še huje je, da nekateri cilja sploh ne dosežejo, da po tej poti hodijo v krogu. Mnogi se podajajo nanjo znova in znova – že leta. Pot v svobodo in lepšo prihodnost, o kateri sanjajo mladi migranti, ki so ostali ujeti v Bosni in Hercegovini – večina jih je mlajših od 30 let –, je polna preprek in smrtonosnih pasti. Zato jo imenujejo »game« – igra, tvegana igra. In ta poteka neprenehoma. Na poti jim pretijo divje živali, roparske tolpe, mine, težki vremenski pogoji, ograje iz bodeče žice, srečujejo pa se tudi z nasiljem obmejnih organov, pogosto so jim kršene osnovne človekove pravice. Hasan, Elena, Dželul, Jusuf, družina Ghalandari in še mnogi drugi so nam, s tem ko so nam za trenutek dovolili vstopiti v svoja življenja, odgrnili pogled v usodo migrantov, ujetih v državah na obrobju ali zunaj Evropske unije. Če v »igri« zmagaš, stopiš v nov svet. Z odlagališča ljudi v svet, za katerega ti mladi upajo, da jim bo omogočil dobro življenje. Avtorica: Vanja Kovač.
Ali šola otroke tudi vzgaja ali jih le zasipa s podatki? Koliko učitelji sploh lahko še vzgajajo, ne da bi jim pod prste gledali starši in inšpektorji? Koliko besede še ima ministrstvo oziroma koliko si je sploh želi? Ali otroke učimo samostojnosti ali jim z nenehnim nadzorom jemljemo pomembne življenjske izkušnje? Dosje je pripravila Erika Pečnik Ladika.
Ali šola otroke tudi vzgaja ali jih le zasipa s podatki? Koliko učitelji sploh lahko še vzgajajo, ne da bi jim pod prste gledali starši in inšpektorji? Koliko besede še ima ministrstvo oziroma koliko si je sploh želi? Ali otroke učimo samostojnosti ali jim z nenehnim nadzorom jemljemo pomembne življenjske izkušnje? Dosje je pripravila Erika Pečnik Ladika.
Povsod po Evropi so se javne radiotelevizije znašle pod plazom kritik, predvsem populističnih politikov in strank. Celo v Nemčiji, kjer javni televizijski in radijski servisi uživajo široko podporo državljanov, je Alternativi za Nemčijo v Spodnji Saški uspelo kar leto dni blokirati povišanje RTV-prispevka. V Avstriji so ORF-ovi novinarji in uredniki doživljali hude pritiske, ko je bila Svobodnjaška stranka del vladne koalicije. Na Poljskem in na Madžarskem, ugotavljajo strokovnjaki, sta javna RTV-ja že prestopila magično mejo transformacije iz javnega v državni medijski servis. Družbeno soglasje o vlogi javnih medijskih servisov je marsikje po Evropi skrhano, hkrati pa se zlasti v trdnih demokracijah utrjuje zavest, da je kakovosten javni medijski servis ključen za demokratično ureditev. In kako se v vsem tem zrcali Slovenija? V oddaji Dosje: Javne televizije v primežu politike. Avtorica: Ksenija Horvat.
Povsod po Evropi so se javne radiotelevizije znašle pod plazom kritik, predvsem populističnih politikov in strank. Celo v Nemčiji, kjer javni televizijski in radijski servisi uživajo široko podporo državljanov, je Alternativi za Nemčijo v Spodnji Saški uspelo kar leto dni blokirati povišanje RTV-prispevka. V Avstriji so ORF-ovi novinarji in uredniki doživljali hude pritiske, ko je bila Svobodnjaška stranka del vladne koalicije. Na Poljskem in na Madžarskem, ugotavljajo strokovnjaki, sta javna RTV-ja že prestopila magično mejo transformacije iz javnega v državni medijski servis. Družbeno soglasje o vlogi javnih medijskih servisov je marsikje po Evropi skrhano, hkrati pa se zlasti v trdnih demokracijah utrjuje zavest, da je kakovosten javni medijski servis ključen za demokratično ureditev. In kako se v vsem tem zrcali Slovenija? V oddaji Dosje: Javne televizije v primežu politike. Avtorica: Ksenija Horvat.
Na območju zahodnega Balkana je dom najnevarnejši kraj za ženske. V Sloveniji kar dve tretjini spolnega ali fizičnega nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi intimni partnerji. Leta 2022 je bilo v intimnem partnerskem odnosu umorjenih sedem žensk, leto prej štiri, leta 2020 deset. In kot je pred časom opozorila ena od nevladnih organizacij, femicid ni le družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Nekateri strokovni delavci in celo sodniki umore žensk povezujejo z ljubosumjem in krivdo delno pripisujejo žrtvam. Pa vendar so ti umori praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja, nasilne osebnosti povzročitelja ter njegovih tradicionalnih prepričanj, da mu mora biti ženska podrejena in da je njegova last. Avtorica oddaje: Vanja Kovač
Na območju zahodnega Balkana je dom najnevarnejši kraj za ženske. V Sloveniji kar dve tretjini spolnega ali fizičnega nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi intimni partnerji. Leta 2022 je bilo v intimnem partnerskem odnosu umorjenih sedem žensk, leto prej štiri, leta 2020 deset. In kot je pred časom opozorila ena od nevladnih organizacij, femicid ni le družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Nekateri strokovni delavci in celo sodniki umore žensk povezujejo z ljubosumjem in krivdo delno pripisujejo žrtvam. Pa vendar so ti umori praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja, nasilne osebnosti povzročitelja ter njegovih tradicionalnih prepričanj, da mu mora biti ženska podrejena in da je njegova last. Avtorica oddaje: Vanja Kovač
»Kapital je tu glaven. Oni diktirajo. Oni se nam smejijo. Mi lahko govorimo na televiziji, kar hočemo. Toda spremenilo se ne bo nič,« pravi eden od sogovornikov v Dosjeju TV Slovenija z naslovom »V žrelu kapitala«. Toda – ne. Tu smo, da razkrijemo zdravstveno in ekološko katastrofo v srednji Soški dolini, pokažemo sprego kapitala in politike, da opozorimo na razdvojenost zdravstvene in tehniške stroke, poudarjajo avtorji dosjeja – novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar, montažerka in realizatorka Lea Krmelj skupaj s sodelavci. Tri četrt stoletja je Salonit zastrupljal pljuča tisočih delavcev in okoliških prebivalcev s smrtonosnim azbestom, nato z rakotvornim stirenom, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja s sežiganjem odpadkov… V Salonitu, ki je zdaj v avstrijski in italijanski lasti, na leto sežgejo 109 tisoč ton odpadkov, 16 tisoč ton je nevarnih. In še več bi jih radi … Cementarna – sosežigalnica pa ima ohlapnejša merila kot specializirane sežigalnice. Proti temu je ostro protestiralo 600 zdravnikov iz vse Slovenije. Prvič so se tako množično združili in dvignili glas. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. Zdravstvena stroka ob tem glasno opozarja na dodatno tveganje zaradi cementarne – sosežigalnice. Salonitu v bran pa je stopila tehniška stroka skupaj z znano odvetniško družbo v Sloveniji. In politika? Ostaja na strani kapitala … Ta ima razpredene lovke tudi v lokalni skupnosti. Salonit v rokah drži vodarno za več kot 1200 ljudi – popolnoma dotrajano. Vodo iz nje morajo ob vsakem dežju prekuhavati. In lani je iz pip pritekel smrtonosni šestvalentni krom iz Eternitove čistilne naprave … O vsej tej tragiki srednje Soške doline smo se v dosjeju »V žrelu kapitala« pogovarjali z domačini, ki bijejo »ekološko soško fronto«, s predstavniki zdravstvene in tehniške stroke, z lastniki kapitala, z okoljskimi pobudami in lokalno skupnostjo. Le s politiki ne, ker pred kamero niso hoteli. Pomenljivo?
»Kapital je tu glaven. Oni diktirajo. Oni se nam smejijo. Mi lahko govorimo na televiziji, kar hočemo. Toda spremenilo se ne bo nič,« pravi eden od sogovornikov v Dosjeju TV Slovenija z naslovom »V žrelu kapitala«. Toda – ne. Tu smo, da razkrijemo zdravstveno in ekološko katastrofo v srednji Soški dolini, pokažemo sprego kapitala in politike, da opozorimo na razdvojenost zdravstvene in tehniške stroke, poudarjajo avtorji dosjeja – novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar, montažerka in realizatorka Lea Krmelj skupaj s sodelavci. Tri četrt stoletja je Salonit zastrupljal pljuča tisočih delavcev in okoliških prebivalcev s smrtonosnim azbestom, nato z rakotvornim stirenom, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja s sežiganjem odpadkov… V Salonitu, ki je zdaj v avstrijski in italijanski lasti, na leto sežgejo 109 tisoč ton odpadkov, 16 tisoč ton je nevarnih. In še več bi jih radi … Cementarna – sosežigalnica pa ima ohlapnejša merila kot specializirane sežigalnice. Proti temu je ostro protestiralo 600 zdravnikov iz vse Slovenije. Prvič so se tako množično združili in dvignili glas. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. Zdravstvena stroka ob tem glasno opozarja na dodatno tveganje zaradi cementarne – sosežigalnice. Salonitu v bran pa je stopila tehniška stroka skupaj z znano odvetniško družbo v Sloveniji. In politika? Ostaja na strani kapitala … Ta ima razpredene lovke tudi v lokalni skupnosti. Salonit v rokah drži vodarno za več kot 1200 ljudi – popolnoma dotrajano. Vodo iz nje morajo ob vsakem dežju prekuhavati. In lani je iz pip pritekel smrtonosni šestvalentni krom iz Eternitove čistilne naprave … O vsej tej tragiki srednje Soške doline smo se v dosjeju »V žrelu kapitala« pogovarjali z domačini, ki bijejo »ekološko soško fronto«, s predstavniki zdravstvene in tehniške stroke, z lastniki kapitala, z okoljskimi pobudami in lokalno skupnostjo. Le s politiki ne, ker pred kamero niso hoteli. Pomenljivo?
Avstralija je domovina, druga ali prva, tudi številnim Slovencem in njihovim potomcem. 30 000 jih živi tam in še vedno se imajo vsaj nekoliko za Slovence. Obiskali smo jih v Sidneyju in Melbournu, kjer jih živi največ. Pripovedovali so nam svoje zgodbe, kako so šli s trebuhom za kruhom v deželo, o kateri niso vedeli skoraj ničesar. Po dolgi poti čez razburkano morje in nenavadne dežele so se razveselili novega življenja, a začetek ni bil vedno lahek. Na Slovenijo gledajo z nostalgijo, a obenem pravijo, da so izbrali najboljšo državo na svetu, ki za svoje ljudi skrbi kot nobena druga. Pogosto rečejo, da se v Avstraliji cedita med in mleko in še danes je za mnoge prišleke od blizu in daleč obljubljena dežela. Tudi za mnoge mlade Slovence, bodisi digitalne nomade, tiste, ki jih je v Avstralijo pripeljala ljubezen, ali pustolovske duše. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
Avstralija je domovina, druga ali prva, tudi številnim Slovencem in njihovim potomcem. 30 000 jih živi tam in še vedno se imajo vsaj nekoliko za Slovence. Obiskali smo jih v Sidneyju in Melbournu, kjer jih živi največ. Pripovedovali so nam svoje zgodbe, kako so šli s trebuhom za kruhom v deželo, o kateri niso vedeli skoraj ničesar. Po dolgi poti čez razburkano morje in nenavadne dežele so se razveselili novega življenja, a začetek ni bil vedno lahek. Na Slovenijo gledajo z nostalgijo, a obenem pravijo, da so izbrali najboljšo državo na svetu, ki za svoje ljudi skrbi kot nobena druga. Pogosto rečejo, da se v Avstraliji cedita med in mleko in še danes je za mnoge prišleke od blizu in daleč obljubljena dežela. Tudi za mnoge mlade Slovence, bodisi digitalne nomade, tiste, ki jih je v Avstralijo pripeljala ljubezen, ali pustolovske duše. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
Zloraba alkohola prinese veliko stisk in težav. Ljudje, ki živijo z alkoholiki, se iz pekla alkoholizma težko izvijejo, zato je treba z njimi delati posebej, izven toksičnega okolja.
Zloraba alkohola prinese veliko stisk in težav. Ljudje, ki živijo z alkoholiki, se iz pekla alkoholizma težko izvijejo, zato je treba z njimi delati posebej, izven toksičnega okolja.
Otroci alkoholikov je dokumentarni dosje avtorice Natalije Gorščak, ki je odraščala v družini alkoholika in se, podobno kot vsi drugi otroci iz družin, v katerih je eden od staršev alkoholik, morala spopasti s številnimi travmami, ki jih tako življenje prinaša. V dokumentarnem dosjeju skozi pripoved igralke Maje Gal Štromar delno pripoveduje zgodbo o svojem življenju, delno o življenju prijateljice. Njeno pripoved s svojimi izpovedmi podkrepijo štirje otroci alkoholikov različnih generacij, ob katerih znani strokovnjaki in terapevti s področja odvisnosti – Andrej Perko, Christian Gostečnik, Anton Kladnik, Sanja Rozman, Jože Ramovš in Tomislav Kuljiš – pojasnjujejo posledice, ki jih ima alkoholizem za otroke in za prihodnje generacije. Čeprav je tema težka, film ni pesimističen, saj avtorica verjame, da se lahko vsakdo, ki to želi, otrese bremena posledic življenja v alkoholični družini. Film je posnel Robert Doplihar, direktor fotografije, asistent snemalca in tonski mojster na terenu je bil Jurij Vižintin, osvetljevalec Dennie Mahne. Svoj avtorski pečat je filmu vtisnil mojster montažer Zvone Judež, kolorist je bil Tomaž Hajdarovič, mojster zvokovne obdelave Aleš Drašler, kreativni grafik Martin Luzar, tajnica režije Lavra Škrabec. Producentka dokumentarnega dosjeja je Tina Rakoše. Film je nastal v Uredništvu informativnega programa, kjer je odgovorna urednica Jadranka Rebernik, producent pa Damjan Zupančič. Film je bil delno posnet v Arboretumu Volčji Potok.
Otroci alkoholikov je dokumentarni dosje avtorice Natalije Gorščak, ki je odraščala v družini alkoholika in se, podobno kot vsi drugi otroci iz družin, v katerih je eden od staršev alkoholik, morala spopasti s številnimi travmami, ki jih tako življenje prinaša. V dokumentarnem dosjeju skozi pripoved igralke Maje Gal Štromar delno pripoveduje zgodbo o svojem življenju, delno o življenju prijateljice. Njeno pripoved s svojimi izpovedmi podkrepijo štirje otroci alkoholikov različnih generacij, ob katerih znani strokovnjaki in terapevti s področja odvisnosti – Andrej Perko, Christian Gostečnik, Anton Kladnik, Sanja Rozman, Jože Ramovš in Tomislav Kuljiš – pojasnjujejo posledice, ki jih ima alkoholizem za otroke in za prihodnje generacije. Čeprav je tema težka, film ni pesimističen, saj avtorica verjame, da se lahko vsakdo, ki to želi, otrese bremena posledic življenja v alkoholični družini. Film je posnel Robert Doplihar, direktor fotografije, asistent snemalca in tonski mojster na terenu je bil Jurij Vižintin, osvetljevalec Dennie Mahne. Svoj avtorski pečat je filmu vtisnil mojster montažer Zvone Judež, kolorist je bil Tomaž Hajdarovič, mojster zvokovne obdelave Aleš Drašler, kreativni grafik Martin Luzar, tajnica režije Lavra Škrabec. Producentka dokumentarnega dosjeja je Tina Rakoše. Film je nastal v Uredništvu informativnega programa, kjer je odgovorna urednica Jadranka Rebernik, producent pa Damjan Zupančič. Film je bil delno posnet v Arboretumu Volčji Potok.
»Vedno bo v družbi, da bo mir v družbi, dovolj droge in alkohola,« je rekel dr. Rugelj, čigar učenec je dr. Andrej Perko, ki govori tudi o tem, da je alkoholizem samomor na dolgi rok.
»Vedno bo v družbi, da bo mir v družbi, dovolj droge in alkohola,« je rekel dr. Rugelj, čigar učenec je dr. Andrej Perko, ki govori tudi o tem, da je alkoholizem samomor na dolgi rok.
Prof. dr. Christian Gostečnik razkriva podatek, da polovica Slovencev predobro ve, kaj je to alkoholizem. O alkoholu pojejo v cerkvi, o alkoholu poje naša himna.
Prof. dr. Christian Gostečnik razkriva podatek, da polovica Slovencev predobro ve, kaj je to alkoholizem. O alkoholu pojejo v cerkvi, o alkoholu poje naša himna.
Dr. Sanja Rozman opozarja na modrost anonimnih alkoholikov: »Bog, daj mi umirjenost, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko, in modrost, da spoznam razliko.«
Dr. Sanja Rozman opozarja na modrost anonimnih alkoholikov: »Bog, daj mi umirjenost, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko, in modrost, da spoznam razliko.«
Karmen Henigsman, mag. psih.se na NIJZ ukvarja z vplivom alkoholizma na otroke v Sloveniji, kjer je alkoholiziranost družbeno sprejemljiva.
Karmen Henigsman, mag. psih.se na NIJZ ukvarja z vplivom alkoholizma na otroke v Sloveniji, kjer je alkoholiziranost družbeno sprejemljiva.
Mag. Tadeja Hočevar, univ. dipl. kom. z NIJZ, se ukvarja z usposabljanjem zdravstvenih delavcev za prepoznavanje alkoholizma in posledic alkoholizma.
Mag. Tadeja Hočevar, univ. dipl. kom. z NIJZ, se ukvarja z usposabljanjem zdravstvenih delavcev za prepoznavanje alkoholizma in posledic alkoholizma.
Dr. Maja Roškar, univ. dipl. psih. z NIJZ, raziskuje pitje alkohola med mladimi. Podatki pravijo, da mladi sicer pijejo manj alkohola, so se pa povečale odvisnosti od interneta in ostalih drog na tržišču.
Dr. Maja Roškar, univ. dipl. psih. z NIJZ, raziskuje pitje alkohola med mladimi. Podatki pravijo, da mladi sicer pijejo manj alkohola, so se pa povečale odvisnosti od interneta in ostalih drog na tržišču.
Dr. Sandra Radoš Krnel, dr. med., spec. manag. z NIJZ, raziskuje posledice pitja alkohola in rezultati iz leta 2020 so porazni.
Dr. Sandra Radoš Krnel, dr. med., spec. manag. z NIJZ, raziskuje posledice pitja alkohola in rezultati iz leta 2020 so porazni.
Kraljica Elizabeta II. je oktobra 2008 na povabilo nekdanjega predsednika Milana Kučana skupaj z možem, princem Filipom, prvič in edinkrat obiskala samostojno Slovenijo. Kamere Televizije Slovenija so ju takrat spremljale na vsakem koraku: na slavnostni večerji na Brdu pri Kranju, ob sprehodu po ljubljanskih ulicah, kosilu na ljubljanskem gradu, ob udeležbi na skrbno izbranih predstavah in projektih, ki so jih predstavili kraljevemu paru. Kraljici se je najbolj vtisnil v spomin obisk kobilarne Lipica, kjer je dobila v dar konja, priprave na obisk so komentirali na kraljevem dvoru. Vse to in pričevanja ljudi, ki so jo spremljali, ki so z njo spregovorili kakšno besedo ali tudi poglobljeno, vtisi naključnih mimoidočih in tistih, ki so čakali po več ur, da bi jo ujeli – v oddaji o tridnevnem obisku kraljevega para v Sloveniji Polone Fijavž, Maše Hladen, Metke Majer in zunanjepolitične redakcije TV Slovenija.
Kraljica Elizabeta II. je oktobra 2008 na povabilo nekdanjega predsednika Milana Kučana skupaj z možem, princem Filipom, prvič in edinkrat obiskala samostojno Slovenijo. Kamere Televizije Slovenija so ju takrat spremljale na vsakem koraku: na slavnostni večerji na Brdu pri Kranju, ob sprehodu po ljubljanskih ulicah, kosilu na ljubljanskem gradu, ob udeležbi na skrbno izbranih predstavah in projektih, ki so jih predstavili kraljevemu paru. Kraljici se je najbolj vtisnil v spomin obisk kobilarne Lipica, kjer je dobila v dar konja, priprave na obisk so komentirali na kraljevem dvoru. Vse to in pričevanja ljudi, ki so jo spremljali, ki so z njo spregovorili kakšno besedo ali tudi poglobljeno, vtisi naključnih mimoidočih in tistih, ki so čakali po več ur, da bi jo ujeli – v oddaji o tridnevnem obisku kraljevega para v Sloveniji Polone Fijavž, Maše Hladen, Metke Majer in zunanjepolitične redakcije TV Slovenija.
Vsak peti Slovenec je starejši od 65 let. Leta 2060 bo toliko star že skoraj vsak tretji. Smo na to pripravljeni? Rešitve naj bi ponudil zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je po skoraj dveh desetletjih in neštetih različicah vendarle ugledal luč sveta. A vprašanj je še vedno več kot odgovorov. Največ dvomov je povezanih z zagotavljanjem finančne vzdržnosti sistema. V zakonu namreč ni opredeljeno financiranje dolgotrajne oskrbe. Tudi mnoga druga vprašanja naj bi reševali šele podzakonski akti. Mar vlada hiti z zakonom zato, ker se bliža konec mandata? Bo uredbe iz takega zakona sploh mogoče izvajati? Dolgotrajna oskrba naj bi se preselila v domače okolje. Pa bo tudi dostopna? Se bo čas čakanja na prosto posteljo v domovih za starejše kaj skrajšal? Kdo bo skrbel za starejše, sploh ob dejstvu, da usposobljen kader zapušča panogo, potrebe pa se bodo s staranjem prebivalstva samo še povečevale? Kje v sistemu so ljudje z demenco in ali politika sploh prepoznava razsežnosti te bolezni? Dolgoživost družbe je odraz razvitosti države. Kaj pa o državi pove skrb za dostojno starost njenih državljanov? V studio vabimo ključne akterje na področju oskrbe starejših, s katerimi bomo opredelili ključne izzive, ki so pred Slovenijo, zlasti v luči aktualnega predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Pogovor bo vodila Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Vsak peti Slovenec je starejši od 65 let. Leta 2060 bo toliko star že skoraj vsak tretji. Smo na to pripravljeni? Rešitve naj bi ponudil zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je po skoraj dveh desetletjih in neštetih različicah vendarle ugledal luč sveta. A vprašanj je še vedno več kot odgovorov. Največ dvomov je povezanih z zagotavljanjem finančne vzdržnosti sistema. V zakonu namreč ni opredeljeno financiranje dolgotrajne oskrbe. Tudi mnoga druga vprašanja naj bi reševali šele podzakonski akti. Mar vlada hiti z zakonom zato, ker se bliža konec mandata? Bo uredbe iz takega zakona sploh mogoče izvajati? Dolgotrajna oskrba naj bi se preselila v domače okolje. Pa bo tudi dostopna? Se bo čas čakanja na prosto posteljo v domovih za starejše kaj skrajšal? Kdo bo skrbel za starejše, sploh ob dejstvu, da usposobljen kader zapušča panogo, potrebe pa se bodo s staranjem prebivalstva samo še povečevale? Kje v sistemu so ljudje z demenco in ali politika sploh prepoznava razsežnosti te bolezni? Dolgoživost družbe je odraz razvitosti države. Kaj pa o državi pove skrb za dostojno starost njenih državljanov? V studio vabimo ključne akterje na področju oskrbe starejših, s katerimi bomo opredelili ključne izzive, ki so pred Slovenijo, zlasti v luči aktualnega predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Pogovor bo vodila Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je po skoraj dveh desetletjih čakanja ugledal luč sveta. Skrajni čas bi bil, da država ponudi odgovor na demografske spremembe, ki se odražajo v staranju prebivalstva, starejši od 65 let je že vsak peti Slovenec. Pred to preizkušnjo je vsa Evropa, ki je najstarejša celina tudi glede na svoje prebivalce. Bili smo na Švedskem, ki je lahko zgled zlasti pri oskrbi ljudi z demenco. Gre za bolezen, ki se bo s staranjem prebivalstva povzpela v vrh javnozdravstvenih problemov. V Italiji je oskrba starejših prepuščena predvsem tržnim zakonitostim in tudi črnemu trgu. V Avstrijo pa na delo prihaja več tisoč oskrbovalk iz tujine, pretežno iz držav vzhodne Evrope, a ostajajo prezrte in brez pravic. Povsod po Evropi tudi primanjkuje usposobljenih ljudi, ki bi skrbeli za starejše in pogosto morajo to odgovornost prevzeti na svoja pleča svojci. Tako je tudi v Sloveniji, kjer težava še zdaleč ni le premalo prostora v domovih za starejše, veliko preizkušnjo prinaša razvoj pomoči in oskrbe na domu. V kolesju luknjastega sistema pa se vendarle najdejo tudi dobre zgodbe, ki jih pišeta dobra volja in predanost posameznikov v veri, da lahko obstanemo le kot vključujoča, solidarna in sočutna družba. Avtorica: Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je po skoraj dveh desetletjih čakanja ugledal luč sveta. Skrajni čas bi bil, da država ponudi odgovor na demografske spremembe, ki se odražajo v staranju prebivalstva, starejši od 65 let je že vsak peti Slovenec. Pred to preizkušnjo je vsa Evropa, ki je najstarejša celina tudi glede na svoje prebivalce. Bili smo na Švedskem, ki je lahko zgled zlasti pri oskrbi ljudi z demenco. Gre za bolezen, ki se bo s staranjem prebivalstva povzpela v vrh javnozdravstvenih problemov. V Italiji je oskrba starejših prepuščena predvsem tržnim zakonitostim in tudi črnemu trgu. V Avstrijo pa na delo prihaja več tisoč oskrbovalk iz tujine, pretežno iz držav vzhodne Evrope, a ostajajo prezrte in brez pravic. Povsod po Evropi tudi primanjkuje usposobljenih ljudi, ki bi skrbeli za starejše in pogosto morajo to odgovornost prevzeti na svoja pleča svojci. Tako je tudi v Sloveniji, kjer težava še zdaleč ni le premalo prostora v domovih za starejše, veliko preizkušnjo prinaša razvoj pomoči in oskrbe na domu. V kolesju luknjastega sistema pa se vendarle najdejo tudi dobre zgodbe, ki jih pišeta dobra volja in predanost posameznikov v veri, da lahko obstanemo le kot vključujoča, solidarna in sočutna družba. Avtorica: Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Ob 10.i obletnici smrti Dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo Beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V Drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, Dr. Dimitrij Rupel, Dr. Slavko Gaber,Dr. Pavel Gantar, Dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, Dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavij
Ob 10.i obletnici smrti Dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo Beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V Drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, Dr. Dimitrij Rupel, Dr. Slavko Gaber,Dr. Pavel Gantar, Dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, Dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavij
Ob 10. obletnici smrti dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo Beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, dr. Dimitrij Rupel, dr. Slavko Gaber, dr. Pavel Gantar, dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavij
Ob 10. obletnici smrti dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo Beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, dr. Dimitrij Rupel, dr. Slavko Gaber, dr. Pavel Gantar, dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavij
Tokratni Dosje ima naslov »Gor me vužgi!« Prekmurski stavek, sicer izvzet iz Kontrabantove priredbe uspešnice rock skupine Doors, je iztočnica za tematiziranje prekmurske drugačnosti, ki ni zgolj jezikovna. Avtor Bojan Peček s sogovorniki govori tudi o številnih s pokrajino ob Muri povezanih stereotipih in možnih razvojnih alternativah regije, o kateri se v letu, ko slavi 100 let sobivanja z matico, vse pogosteje razpreda.
Tokratni Dosje ima naslov »Gor me vužgi!« Prekmurski stavek, sicer izvzet iz Kontrabantove priredbe uspešnice rock skupine Doors, je iztočnica za tematiziranje prekmurske drugačnosti, ki ni zgolj jezikovna. Avtor Bojan Peček s sogovorniki govori tudi o številnih s pokrajino ob Muri povezanih stereotipih in možnih razvojnih alternativah regije, o kateri se v letu, ko slavi 100 let sobivanja z matico, vse pogosteje razpreda.
Dokumentarec Slovenija na barikadah, ki sta ga med desetdnevno vojno za Slovenijo pripravila novinar Lado Ambrožič in režiser Jože Cegnar, je kronološki prikaz vojaškega spopada med slovensko teritorialno obrambo in policijo ter jugoslovansko armado v času med 27. junijem in 7. julijem 1991, ki je pomenil potrditev neodvisnosti od jugoslovanske države. Televizija Slovenija je tudi s tem filmom svetovni javnosti posredovala dokumentarne posnetke, ki potrjujejo vojaško in politično odločenost Slovenije, da si izbori samostojnost in neodvisnost.
Dokumentarec Slovenija na barikadah, ki sta ga med desetdnevno vojno za Slovenijo pripravila novinar Lado Ambrožič in režiser Jože Cegnar, je kronološki prikaz vojaškega spopada med slovensko teritorialno obrambo in policijo ter jugoslovansko armado v času med 27. junijem in 7. julijem 1991, ki je pomenil potrditev neodvisnosti od jugoslovanske države. Televizija Slovenija je tudi s tem filmom svetovni javnosti posredovala dokumentarne posnetke, ki potrjujejo vojaško in politično odločenost Slovenije, da si izbori samostojnost in neodvisnost.
Film odstira presenetljivo ozadje razvpite afere Depala vas iz leta 1994, ki je bila povod za obračun z vrhom slovenske pomladi in restavracijo centrov moči iz obdobja komunizma. Avtor Jože Možina nas z dokumentirano pripovedjo vodi na sled akterjev, naročnikov in skrivnostne vloge, ki jo je imel v zaroti agent jugoslovanske armade. V filmu, ki ga odlikujejo ekskluzivni zračni posnetki, poudarja, da so nedemokratične metode političnega boja, v prepletu z zlorabo prava proti političnim nasprotnikom glavni razlog za splošno nazadovanje v državi. Citati iz oddaje: Rudi Šeligo, ob zamenjavi Janše 28. marca 1994: »Gre za restavracijo bivšega režima. Točno vedo centri moči, da če se odreže simbol Janez Janša, so spodrezane energije demokraciji in tudi samostojnosti.« Niko Grafenauer ob aferi Depala vas: »Ugotavljam, da se mi dogaja Bantustan! Udbomafija, klike, vse to, nenehoma, vsak dan doživljam!« Janez Janša ob zamenjavi 28. marca 1994: »Tega glasovanja ne jemljem kot osebno tragedijo ampak kot politični dogodek. In tako bom ravnal tudi v prihodnje. Bil sem že v zaporu, na svobodi, na poziciji, v opoziciji. Tako da zame ne skrbite!« Pričanje Radenka Radojčića: »Medije je potrebno dinamizirati tako, da se bodo strnili v popoln blok proti Janši.«
Film odstira presenetljivo ozadje razvpite afere Depala vas iz leta 1994, ki je bila povod za obračun z vrhom slovenske pomladi in restavracijo centrov moči iz obdobja komunizma. Avtor Jože Možina nas z dokumentirano pripovedjo vodi na sled akterjev, naročnikov in skrivnostne vloge, ki jo je imel v zaroti agent jugoslovanske armade. V filmu, ki ga odlikujejo ekskluzivni zračni posnetki, poudarja, da so nedemokratične metode političnega boja, v prepletu z zlorabo prava proti političnim nasprotnikom glavni razlog za splošno nazadovanje v državi. Citati iz oddaje: Rudi Šeligo, ob zamenjavi Janše 28. marca 1994: »Gre za restavracijo bivšega režima. Točno vedo centri moči, da če se odreže simbol Janez Janša, so spodrezane energije demokraciji in tudi samostojnosti.« Niko Grafenauer ob aferi Depala vas: »Ugotavljam, da se mi dogaja Bantustan! Udbomafija, klike, vse to, nenehoma, vsak dan doživljam!« Janez Janša ob zamenjavi 28. marca 1994: »Tega glasovanja ne jemljem kot osebno tragedijo ampak kot politični dogodek. In tako bom ravnal tudi v prihodnje. Bil sem že v zaporu, na svobodi, na poziciji, v opoziciji. Tako da zame ne skrbite!« Pričanje Radenka Radojčića: »Medije je potrebno dinamizirati tako, da se bodo strnili v popoln blok proti Janši.«
25 let po vojni za samostojno Slovenijo je Zvezdan Martič povabil pred ekran 25 ljudi, ki so desetdnevno vojno doživeli osebno, večina tam, kjer je bilo nevarno, kjer se je streljalo in kjer je prišlo do človeških žrtev. Večina sogovornikov in sogovornic v dokumentarnem filmu prihaja iz medijskih hiš, časopisnih, radijskih in televizijske. Kako so se znašli na strelskih linijah, kako blizu so bili smrti, kako so bili organizirani, kakšne napake so delali, s kakšnimi dilemami so se soočali in ne nazadnje, kako objektivni so bili? Kdo je zmagal v propagandni vojni in kdo je dobil medalje? In ker gre za medije – kakšno vlogo so imeli v vojni in kako so vplivali na njen potek? Mediji vojne ne morejo dobiti, vendar brez njih te vojne ne bi dobili, so skoraj enotni sogovorniki. Četrt stoletja po vojni so spomini še živi, vendar v veliko primerih drugačni, kot je znano v javnosti. Ne nazadnje, iz prve vrste so stvari videti drugače kot iz zadnje. Ekipa dokumentarnega filma: scenarist in režiser Zvezdan Martič, snemalec Pavel Jurca, montažer Matjaž Jankovič, producent Vojko Fakin, tajnica režije Ana Magajna; Informativni program TV Slovenija, producent Damjan Zupančič, odgovorna urednica Jadranka Rebernik.
25 let po vojni za samostojno Slovenijo je Zvezdan Martič povabil pred ekran 25 ljudi, ki so desetdnevno vojno doživeli osebno, večina tam, kjer je bilo nevarno, kjer se je streljalo in kjer je prišlo do človeških žrtev. Večina sogovornikov in sogovornic v dokumentarnem filmu prihaja iz medijskih hiš, časopisnih, radijskih in televizijske. Kako so se znašli na strelskih linijah, kako blizu so bili smrti, kako so bili organizirani, kakšne napake so delali, s kakšnimi dilemami so se soočali in ne nazadnje, kako objektivni so bili? Kdo je zmagal v propagandni vojni in kdo je dobil medalje? In ker gre za medije – kakšno vlogo so imeli v vojni in kako so vplivali na njen potek? Mediji vojne ne morejo dobiti, vendar brez njih te vojne ne bi dobili, so skoraj enotni sogovorniki. Četrt stoletja po vojni so spomini še živi, vendar v veliko primerih drugačni, kot je znano v javnosti. Ne nazadnje, iz prve vrste so stvari videti drugače kot iz zadnje. Ekipa dokumentarnega filma: scenarist in režiser Zvezdan Martič, snemalec Pavel Jurca, montažer Matjaž Jankovič, producent Vojko Fakin, tajnica režije Ana Magajna; Informativni program TV Slovenija, producent Damjan Zupančič, odgovorna urednica Jadranka Rebernik.
Leta 1990 je bila Jugoslavija gospodarsko in politično v razsulu. Na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji je zmagal Demos, z obljubo samostojne države. A stare partijske strukture in armada so bile odločene, da uresničitev te obljube preprečijo. Negotovost je prekinil dr. Jože Pučnik z objavo datuma slovenskega plebiscita. 23. decembra se je nato prvič v zgodovini izrazila enotna volja slovenskega naroda za oblikovanje samostojne države. Zamisel o plebiscitu, ki so jo v predsedstvu in opoziciji sprva sprejeli zadržano, je povezala Slovence in postala največji posamični dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Skoraj 90 odstotkov državljanov je na vprašanje, ali želijo samostojno in neodvisno slovensko državo, odgovorilo pritrdilno. Slovenski plebiscit je dokumentarni film, v katerem nastopajo najpomembnejši akterji slovenske osamosvojitve. Podrobno predstavlja potek dogodkov od novembrske odločitve v Poljčah do plebiscitnega dne in razglasitve rezultatov glasovanja 26. decembra. Avtor: Jože Možina
Leta 1990 je bila Jugoslavija gospodarsko in politično v razsulu. Na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji je zmagal Demos, z obljubo samostojne države. A stare partijske strukture in armada so bile odločene, da uresničitev te obljube preprečijo. Negotovost je prekinil dr. Jože Pučnik z objavo datuma slovenskega plebiscita. 23. decembra se je nato prvič v zgodovini izrazila enotna volja slovenskega naroda za oblikovanje samostojne države. Zamisel o plebiscitu, ki so jo v predsedstvu in opoziciji sprva sprejeli zadržano, je povezala Slovence in postala največji posamični dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Skoraj 90 odstotkov državljanov je na vprašanje, ali želijo samostojno in neodvisno slovensko državo, odgovorilo pritrdilno. Slovenski plebiscit je dokumentarni film, v katerem nastopajo najpomembnejši akterji slovenske osamosvojitve. Podrobno predstavlja potek dogodkov od novembrske odločitve v Poljčah do plebiscitnega dne in razglasitve rezultatov glasovanja 26. decembra. Avtor: Jože Možina
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico. (Orig.: Dosje: Igra - pred obzidjem Evrope) For the cameraman and me, it's a mere 3-hour drive from Ljubljana, Slovenia to Bihać in Bosnia and Hercegovina. For the migrants who set out from Bihać through the woods towards Ljubljana and the EU, it's a 10-to-15-day walk. Worse still, some never reach their destination, it's a round trip. Many attempt the journey over and over - for years. Migrants have found their refuge among the ruins of Bihać, the skeletons of a world past. They live in their own parallel world and play The Game. The prize: a promised land in the European Union. The price is high: some lose their health, youth, family savings, some even their lives. But it's hope they are most afraid to lose. What else is there for a migrant far from home if he loses hope? Everyone is waiting to cross the border. But for these young people, the road to freedom and a better future is fraught with obstacles and deadly traps. So, they call it The Game. It's a hazardous game. And it never stops.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico. (Orig.: Dosje: Igra - pred obzidjem Evrope) For the cameraman and me, it's a mere 3-hour drive from Ljubljana, Slovenia to Bihać in Bosnia and Hercegovina. For the migrants who set out from Bihać through the woods towards Ljubljana and the EU, it's a 10-to-15-day walk. Worse still, some never reach their destination, it's a round trip. Many attempt the journey over and over - for years. Migrants have found their refuge among the ruins of Bihać, the skeletons of a world past. They live in their own parallel world and play The Game. The prize: a promised land in the European Union. The price is high: some lose their health, youth, family savings, some even their lives. But it's hope they are most afraid to lose. What else is there for a migrant far from home if he loses hope? Everyone is waiting to cross the border. But for these young people, the road to freedom and a better future is fraught with obstacles and deadly traps. So, they call it The Game. It's a hazardous game. And it never stops.
Letos mineva 100 let od podpisa Trianonske pogodbe, s katero je Sloveniji pripadlo Prekmurje, od Koroškega plebiscita, s katerim so koroški Slovenci ostali v Avstriji ter od Rapalske pogodbe, pa kateri je tretjina slovenskega narodnega ozemlja vse do konca 2. svetovne vojne pripadla Italiji. Kako so se pred sto leti oblikovale meje, ki so kasneje določile tudi meje samostojne Slovenije? Kakšno je po sto letih življenje Slovencev, ki so ostali zunaj meja tedanje države? Katera mejna vprašanja ostajajo nerešena in v katerih sosedah še niso pozabili ozemelj, ki so jim nekoč pripadala in so danes slovenska. Kako je pandemija Covid zaznamovala življenje ob meji? Katera vprašanja evropske prihodnosti se ob vsem tem odpirajo? Oddajo je pripravila Ksenija Horvat.
Letos mineva 100 let od podpisa Trianonske pogodbe, s katero je Sloveniji pripadlo Prekmurje, od Koroškega plebiscita, s katerim so koroški Slovenci ostali v Avstriji ter od Rapalske pogodbe, pa kateri je tretjina slovenskega narodnega ozemlja vse do konca 2. svetovne vojne pripadla Italiji. Kako so se pred sto leti oblikovale meje, ki so kasneje določile tudi meje samostojne Slovenije? Kakšno je po sto letih življenje Slovencev, ki so ostali zunaj meja tedanje države? Katera mejna vprašanja ostajajo nerešena in v katerih sosedah še niso pozabili ozemelj, ki so jim nekoč pripadala in so danes slovenska. Kako je pandemija Covid zaznamovala življenje ob meji? Katera vprašanja evropske prihodnosti se ob vsem tem odpirajo? Oddajo je pripravila Ksenija Horvat.
Na leto prebivalec Slovenije v povprečju pridela skoraj pol tone odpadkov. Kaj se zgodi z njimi, potem ko jih odvržete v pravi zabojnik pred svojo hišo? Kdo služi z njimi in koliko se jih reciklira? Kakšno škodo povzročajo potem, ko jih odpeljejo z našega praga? Kdo je kriv, da se po vsej državi nabirajo kupi odpadne embalaže? Zakaj po morjih plavajo tone in tone plastike? V dokumentarnem filmu Cena plastike sledimo poti vaših odpadkov in ugotavljamo, kaj je narobe s sistemom, za katerega je odgovorna država, in našim ravnanjem. Avtorica Sarah Neubauer.
Na leto prebivalec Slovenije v povprečju pridela skoraj pol tone odpadkov. Kaj se zgodi z njimi, potem ko jih odvržete v pravi zabojnik pred svojo hišo? Kdo služi z njimi in koliko se jih reciklira? Kakšno škodo povzročajo potem, ko jih odpeljejo z našega praga? Kdo je kriv, da se po vsej državi nabirajo kupi odpadne embalaže? Zakaj po morjih plavajo tone in tone plastike? V dokumentarnem filmu Cena plastike sledimo poti vaših odpadkov in ugotavljamo, kaj je narobe s sistemom, za katerega je odgovorna država, in našim ravnanjem. Avtorica Sarah Neubauer.
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Zamolčani – moč preživetja, sodi med najbolj gledane in tudi najbolj odmevne ter nagrajene dokumentarne filme te zvrsti. Avtor Jože Možina je v dokumentarcu, ki je pretresel slovensko javnost, prvič nazorno predstavil revolucionarno dogajanje med drugo svetovno vojno in sicer skozi prizmo spominske pripovedi otrok, sirot, ki so med vojno izgubili starše. Možina je za film prejel Jurčičevo nagrado Društva slovenskih pisateljev in Nove revije ter Gong za izjemne dosežke časnika Delo, film pa je bil prikazan tudi na Prix Europa v Berlinu. Uvodna sekvenca se začne z Marijo Logar, ki je išče samotni grob svojih staršev nad Tuhinjsko dolino… Gre za film, ki šokira, razgali prikrito in daje vrednost občutljivosti in humanosti do vseh, ki so med vojno in po njej trpeli. Gre za protivojni film s spravnim sporočilom, ki izpostavlja, kako vojno ali revolucionarno nasilje trajno prizadene družine in celoten narod.
Zamolčani – moč preživetja, sodi med najbolj gledane in tudi najbolj odmevne ter nagrajene dokumentarne filme te zvrsti. Avtor Jože Možina je v dokumentarcu, ki je pretresel slovensko javnost, prvič nazorno predstavil revolucionarno dogajanje med drugo svetovno vojno in sicer skozi prizmo spominske pripovedi otrok, sirot, ki so med vojno izgubili starše. Možina je za film prejel Jurčičevo nagrado Društva slovenskih pisateljev in Nove revije ter Gong za izjemne dosežke časnika Delo, film pa je bil prikazan tudi na Prix Europa v Berlinu. Uvodna sekvenca se začne z Marijo Logar, ki je išče samotni grob svojih staršev nad Tuhinjsko dolino… Gre za film, ki šokira, razgali prikrito in daje vrednost občutljivosti in humanosti do vseh, ki so med vojno in po njej trpeli. Gre za protivojni film s spravnim sporočilom, ki izpostavlja, kako vojno ali revolucionarno nasilje trajno prizadene družine in celoten narod.
Maja 1945, ko naj bi nastopila svoboda, je komunistična policija Ozna – predhodnica Udbe, organizirala množične poboje – med zadnjimi je bil v Slovenski Bistrici, kar osem mesecev po koncu vojne. Žrtve so bili premožni ljudje; obrtniki, posestniki ki jim je nova oblast pobrala premoženje in s terorjem utrjevala svojo diktaturo. Film sodi med najpomembnejše dokumente o revolucionarnem nasilju saj se v njem soočijo že umrli Bojan Polak Stjenka in Mitja Ribičič ter Zdenko Zavadlav in Albert Svetina Erno; slednja odkrito spregovorita o organizaciji umorov s strani slovenske partije. Avtor filma je Jože Možina
Maja 1945, ko naj bi nastopila svoboda, je komunistična policija Ozna – predhodnica Udbe, organizirala množične poboje – med zadnjimi je bil v Slovenski Bistrici, kar osem mesecev po koncu vojne. Žrtve so bili premožni ljudje; obrtniki, posestniki ki jim je nova oblast pobrala premoženje in s terorjem utrjevala svojo diktaturo. Film sodi med najpomembnejše dokumente o revolucionarnem nasilju saj se v njem soočijo že umrli Bojan Polak Stjenka in Mitja Ribičič ter Zdenko Zavadlav in Albert Svetina Erno; slednja odkrito spregovorita o organizaciji umorov s strani slovenske partije. Avtor filma je Jože Možina
Ker dosje zajema le časovno omejeno obdobje vojne in okupacije, smo se zaradi kompleksne tematike odločili, da mu dodamo še pogovor kompetentnih zgodovinarjev v studiu. Pogovor vodi Vida Petrovčič, sodelujejo pa dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Jože Možina, dr. Božo Repe in dr. Aleš Gabrič.
Ker dosje zajema le časovno omejeno obdobje vojne in okupacije, smo se zaradi kompleksne tematike odločili, da mu dodamo še pogovor kompetentnih zgodovinarjev v studiu. Pogovor vodi Vida Petrovčič, sodelujejo pa dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Jože Možina, dr. Božo Repe in dr. Aleš Gabrič.
Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 obravnava kritična leta vojne in okupacije ter ideološki in vojaški razkol med Slovenci. Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 je nastal v neodvisni produkciji in ga je RTVSLO odkupila na javnem razpisu. Ob obletnici konca 2.svetovne vojne in dogodkov, ki so sledili ter pustili tako globoko zarezo v slovenski družbi, da jo čutimo še danes, se je zdelo primerno, da dogodke izpred 75 in več let osvetlimo ne samo iz osebnih pripovedi ljudi temveč predvsem s stališča današnje zgodovinske stroke. To turbulentno obdobje so zaznamovali dramatični dogodki in procesi, okupacija Slovenije, razpad predvojnih meščanskih institucij, antifašistični odpor pod vodstvom OF, revolucija po sovjetskem vzoru in avtohtono anti komunistično gibanje, ki je končalo kot zaveznik nacistične Nemčije. Sodobna slovenska zgodovinska stroka si po dolgih desetletjih zgodovine, ki so jo pisali zmagovalci, prizadeva dogodke osvetliti bolj objektivno, kar bi lahko pripomoglo k umiritvi sporov, ki se vlečejo še v današnji čas. Avtorica dosjeja je dr. Ljerka Bizilj, strokovni recenzent je bil dr. Jure Gašparič, sodeluje pa vrsta eminentnih slovenskih zgodovinarjev, dr. Božo Repe, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Renato Podbersič in drugi. Dosje Razdvojeni 1941 -1943 bo dobil svoje nadaljevanje v produkciji 2020/2021.
Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 obravnava kritična leta vojne in okupacije ter ideološki in vojaški razkol med Slovenci. Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 je nastal v neodvisni produkciji in ga je RTVSLO odkupila na javnem razpisu. Ob obletnici konca 2.svetovne vojne in dogodkov, ki so sledili ter pustili tako globoko zarezo v slovenski družbi, da jo čutimo še danes, se je zdelo primerno, da dogodke izpred 75 in več let osvetlimo ne samo iz osebnih pripovedi ljudi temveč predvsem s stališča današnje zgodovinske stroke. To turbulentno obdobje so zaznamovali dramatični dogodki in procesi, okupacija Slovenije, razpad predvojnih meščanskih institucij, antifašistični odpor pod vodstvom OF, revolucija po sovjetskem vzoru in avtohtono anti komunistično gibanje, ki je končalo kot zaveznik nacistične Nemčije. Sodobna slovenska zgodovinska stroka si po dolgih desetletjih zgodovine, ki so jo pisali zmagovalci, prizadeva dogodke osvetliti bolj objektivno, kar bi lahko pripomoglo k umiritvi sporov, ki se vlečejo še v današnji čas. Avtorica dosjeja je dr. Ljerka Bizilj, strokovni recenzent je bil dr. Jure Gašparič, sodeluje pa vrsta eminentnih slovenskih zgodovinarjev, dr. Božo Repe, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Renato Podbersič in drugi. Dosje Razdvojeni 1941 -1943 bo dobil svoje nadaljevanje v produkciji 2020/2021.
Oktobra 1991 je Slovenijo zapustil zadnji jugoslovanski vojak. A priprave na zmago slovenske strani so se začele že veliko prej. Ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite kot odgovor na razorožitev Teritorialne obrambe je eden ključnih dogodkov na poti slovenske suverenosti. Nekaj mesečne skrivne priprave leta 1990 so tlakovale pot kasnejši zmagi v oboroženem spopadu z Jugoslovansko ljudsko armado. Predvsem navezava med Igorjem Bavčarjem, Janezom Janšo, Tonetom Krkovičem in Vinkom Beznikom je takrat delovala konspirativno, enotno in odločno. Medtem pa predsednik predsedstva Milan Kučan o tem niti ni bil obveščen. Šlo je za mesece brez katerih osamosvojitvenega procesa ne bi bilo. To je bil čas latentne vojne. Avtor Igor Pirkovič.
Oktobra 1991 je Slovenijo zapustil zadnji jugoslovanski vojak. A priprave na zmago slovenske strani so se začele že veliko prej. Ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite kot odgovor na razorožitev Teritorialne obrambe je eden ključnih dogodkov na poti slovenske suverenosti. Nekaj mesečne skrivne priprave leta 1990 so tlakovale pot kasnejši zmagi v oboroženem spopadu z Jugoslovansko ljudsko armado. Predvsem navezava med Igorjem Bavčarjem, Janezom Janšo, Tonetom Krkovičem in Vinkom Beznikom je takrat delovala konspirativno, enotno in odločno. Medtem pa predsednik predsedstva Milan Kučan o tem niti ni bil obveščen. Šlo je za mesece brez katerih osamosvojitvenega procesa ne bi bilo. To je bil čas latentne vojne. Avtor Igor Pirkovič.
Televizija v šestdesetih letih 20.stoletja ne spremlja dnevnih dogodkov, politiki zasedajo za zaprtimi vrati in s sej pošiljajo komunikeje, sporočila; tuje agencije niso dovoljene, obstoja le ena -jugoslovanska-Tanjug. Zunanjo politiko spremlja Beograd. Novinarji so družbenopolitični delavci, ki se morajo zavedati svoje politične odgovornosti. Veliko je nedotakljivih tem: Tito, zveza komunistov… O pomladi narodov, ki se prebujajo po Evropi, televizija veliko poroča, skoraj nič pa o liberalističnih procesih in študentskih demonstracijah v Jugoslaviji; poroča o čeških dogodkih, smrti Kennedyjev, Martina Luthra Kinga, pristanku Američanov na Luni in skupaj s tiskom 'zakuha' cestno afero, ki spravi s političnega prizorišča naprednega predsednika slovenske vlade Stane Kavčiča, zaslužnega za uvedbo slovenskega dnevnika. Na začetku sedemdesetih let 20.stoletja tako odstavijo tudi direktorja televizije Dušana Fortiča in 15 urednikov.
Televizija v šestdesetih letih 20.stoletja ne spremlja dnevnih dogodkov, politiki zasedajo za zaprtimi vrati in s sej pošiljajo komunikeje, sporočila; tuje agencije niso dovoljene, obstoja le ena -jugoslovanska-Tanjug. Zunanjo politiko spremlja Beograd. Novinarji so družbenopolitični delavci, ki se morajo zavedati svoje politične odgovornosti. Veliko je nedotakljivih tem: Tito, zveza komunistov… O pomladi narodov, ki se prebujajo po Evropi, televizija veliko poroča, skoraj nič pa o liberalističnih procesih in študentskih demonstracijah v Jugoslaviji; poroča o čeških dogodkih, smrti Kennedyjev, Martina Luthra Kinga, pristanku Američanov na Luni in skupaj s tiskom 'zakuha' cestno afero, ki spravi s političnega prizorišča naprednega predsednika slovenske vlade Stane Kavčiča, zaslužnega za uvedbo slovenskega dnevnika. Na začetku sedemdesetih let 20.stoletja tako odstavijo tudi direktorja televizije Dušana Fortiča in 15 urednikov.
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Po prvih porodnih krčih - slovenska televizija v šestdesetih letih 20. stoletja - še vedno oddaja le nekaj ur na teden, večino programa v srbohrvaškem jeziku in predvaja tudi še italijanski program. Politične analize pa pokažejo, da prihaja do anomalij in zamenjajo direktorja. Kljub temu snemajo veliko igranih serij, Boccacevega Dekamorena, s polno drznih posnetkov, ki jih dobro prodajajo v Italijo, tam skupaj z zasebnikom ustanovijo v bistvu drugi program slovenske televizije oz. koprsko televizijo; imajo afero zaradi objave Maupassantove novele z veliko golote in ljubezenskih scen, javno polemiko zaradi serije o varnostno obveščevalni službi VOS. Predvajajo ameriške serije: Dr. Kildare, Bonanza, Mestece Peyton, ki praznijo ulice. Televizijo ustvarjajo zveneča imena slovenske kulture: Tone Pavček, Saša Vuga Janez Menart… Do uvedbe slovenskega Dnevnika, leta 1968 – slovenska televizija ni informativni medij, ampak predvsem kulturni in športni medij.
Po prvih porodnih krčih - slovenska televizija v šestdesetih letih 20. stoletja - še vedno oddaja le nekaj ur na teden, večino programa v srbohrvaškem jeziku in predvaja tudi še italijanski program. Politične analize pa pokažejo, da prihaja do anomalij in zamenjajo direktorja. Kljub temu snemajo veliko igranih serij, Boccacevega Dekamorena, s polno drznih posnetkov, ki jih dobro prodajajo v Italijo, tam skupaj z zasebnikom ustanovijo v bistvu drugi program slovenske televizije oz. koprsko televizijo; imajo afero zaradi objave Maupassantove novele z veliko golote in ljubezenskih scen, javno polemiko zaradi serije o varnostno obveščevalni službi VOS. Predvajajo ameriške serije: Dr. Kildare, Bonanza, Mestece Peyton, ki praznijo ulice. Televizijo ustvarjajo zveneča imena slovenske kulture: Tone Pavček, Saša Vuga Janez Menart… Do uvedbe slovenskega Dnevnika, leta 1968 – slovenska televizija ni informativni medij, ampak predvsem kulturni in športni medij.
Po tridesetih letih od prelomnega dogajanja v Sloveniji lahko rečemo, da je le malo držav, ki bi imelo takšen trden temelj za svojo državnost, kot ga je s plebiscitom dobila Slovenija. Komunistični sistem, ki je deloval nepremagljiv, se je vsaj navidezno predal in popustil – najprej volitvam ter nato še plebiscitu in osamosvojitvi. Ideje slovenske pomladi, ki so bile do tedaj skrite v krogih pisateljev, pesnikov, intelektualcev, Slovencev, razseljenih po svetu, so se razširile med ljudi, v nekem obdobju pa tudi dejansko na ulice. Izid 57. številke Nove revije, proces proti četverici, Majniška deklaracija, vztrajanje pri plebiscitu – to so točke, ki so nas pripeljale do lastne države. V oddaji prikažemo veliko arhivskega gradiva, tudi ekskluzivne posnetke prepovedanih oddaj iz srede 80ih let in prek tega razgrnemo takratno dogajanje, ki je pripeljalo do samostojne, svobodne države. Titova smrt, ekonomsko in politično razkrajanje Jugoslavije, pritiski Jugoslovanske armade, ki del oblasti prevzema v svoje roke; zapiranje svobodomiselnih pisateljev in novinarjev – vse to je politična realnost v Sloveniji pred dobrimi 30 leti. Upor ljudi proti represiji vojske in partije pa premaga vse in prinese tisto, kar so si Slovenci do takrat upali le sanjati – samostojno državo. Avtorica Jadranka Rebernik.
Po tridesetih letih od prelomnega dogajanja v Sloveniji lahko rečemo, da je le malo držav, ki bi imelo takšen trden temelj za svojo državnost, kot ga je s plebiscitom dobila Slovenija. Komunistični sistem, ki je deloval nepremagljiv, se je vsaj navidezno predal in popustil – najprej volitvam ter nato še plebiscitu in osamosvojitvi. Ideje slovenske pomladi, ki so bile do tedaj skrite v krogih pisateljev, pesnikov, intelektualcev, Slovencev, razseljenih po svetu, so se razširile med ljudi, v nekem obdobju pa tudi dejansko na ulice. Izid 57. številke Nove revije, proces proti četverici, Majniška deklaracija, vztrajanje pri plebiscitu – to so točke, ki so nas pripeljale do lastne države. V oddaji prikažemo veliko arhivskega gradiva, tudi ekskluzivne posnetke prepovedanih oddaj iz srede 80ih let in prek tega razgrnemo takratno dogajanje, ki je pripeljalo do samostojne, svobodne države. Titova smrt, ekonomsko in politično razkrajanje Jugoslavije, pritiski Jugoslovanske armade, ki del oblasti prevzema v svoje roke; zapiranje svobodomiselnih pisateljev in novinarjev – vse to je politična realnost v Sloveniji pred dobrimi 30 leti. Upor ljudi proti represiji vojske in partije pa premaga vse in prinese tisto, kar so si Slovenci do takrat upali le sanjati – samostojno državo. Avtorica Jadranka Rebernik.
9. januarja bo natanko 30 let, odkar oddaja Utrip TVS nastavlja ogledalo politiki in najpomembnejšim dogodkom minulega tedna v državi- sprva v nekdanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa v Sloveniji. Utrip je nastal na pobudo nekdanjega odgovornega urednika informativnega programa Darka Marina kot notranjepolitični pregled tedna, kasneje tudi leta skozi avtorjevo oko- po zgledu zunanjepolitičnega Zrcala tedna. Pilotno oddajo je novembra 1987 pripravila Ljerka Bizilj, prvi Utrip 9. januarja 1988 pa Lado Ambrožič, oddajo so sprva pripravljali izbrani in najprodornejši novinarji. Utrip si je izboril status izrazito avtorske oddaje in subjektivnega pogleda novinarjev na dogodke in še danes velja za eno najbolj gledanih in paradnih oddaj nacionalne televizije, ki je uspela ohraniti novinarski komentar. V 3 desetletjih se je v Utripu zvrstilo kar 74 novinarjev treh generacij, nekateri avtorji, ki smo jih povabili pred kamero, pa je prvič razkrilo zakulisje nastajanja oddaje. Avtorica Andreja Lešnik
9. januarja bo natanko 30 let, odkar oddaja Utrip TVS nastavlja ogledalo politiki in najpomembnejšim dogodkom minulega tedna v državi- sprva v nekdanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa v Sloveniji. Utrip je nastal na pobudo nekdanjega odgovornega urednika informativnega programa Darka Marina kot notranjepolitični pregled tedna, kasneje tudi leta skozi avtorjevo oko- po zgledu zunanjepolitičnega Zrcala tedna. Pilotno oddajo je novembra 1987 pripravila Ljerka Bizilj, prvi Utrip 9. januarja 1988 pa Lado Ambrožič, oddajo so sprva pripravljali izbrani in najprodornejši novinarji. Utrip si je izboril status izrazito avtorske oddaje in subjektivnega pogleda novinarjev na dogodke in še danes velja za eno najbolj gledanih in paradnih oddaj nacionalne televizije, ki je uspela ohraniti novinarski komentar. V 3 desetletjih se je v Utripu zvrstilo kar 74 novinarjev treh generacij, nekateri avtorji, ki smo jih povabili pred kamero, pa je prvič razkrilo zakulisje nastajanja oddaje. Avtorica Andreja Lešnik
Po petih letih težavnega postopka je arbitražni tribunal določil mejo med Slovenijo in Hrvaško. Kako se je Slovenija lotila svojega prvega meddržavnega spora pred kakim mednarodnim sodiščem? V drugem delu dosjeja Arbitraža podrobno o izbruhu prisluškovalnega škandala sredi poletja 2015 in njegovih posledicah. Hrvaški kljub krčevitim prizadevanjem arbitražnega sporazuma mednarodnopravno ni uspelo razveljaviti. Pred arbitražno razsodbo smo se pogovarjali z glavnimi akterji na slovenski strani: politiki, odvetniki in tudi strokovnjaki, ki so pripravljali slovenski zagovor na sodišču. Nedvomno izvirna odločitev se bo zapisala v slovensko in mednarodnopravno zgodovino. Avtor Dejan Ladika.
Po petih letih težavnega postopka je arbitražni tribunal določil mejo med Slovenijo in Hrvaško. Kako se je Slovenija lotila svojega prvega meddržavnega spora pred kakim mednarodnim sodiščem? V drugem delu dosjeja Arbitraža podrobno o izbruhu prisluškovalnega škandala sredi poletja 2015 in njegovih posledicah. Hrvaški kljub krčevitim prizadevanjem arbitražnega sporazuma mednarodnopravno ni uspelo razveljaviti. Pred arbitražno razsodbo smo se pogovarjali z glavnimi akterji na slovenski strani: politiki, odvetniki in tudi strokovnjaki, ki so pripravljali slovenski zagovor na sodišču. Nedvomno izvirna odločitev se bo zapisala v slovensko in mednarodnopravno zgodovino. Avtor Dejan Ladika.
Pred razglasitvijo odločitve arbitražnega sodišča v Haagu si oglejte 1. del dosjeja Arbitraža, ki predstavlja najbolj kritične točke ob slovensko-hrvaški meji, razkriva podrobnosti o pogajanjih za dosego arbitražnega sporazuma in z odvetniško skupino Slovenije tehta slovenske argumente. Gostje v studiu pa bodo razpravljali o odprtih vprašanjih in izzivih, ki čakajo državo po 26-ih letih.
Pred razglasitvijo odločitve arbitražnega sodišča v Haagu si oglejte 1. del dosjeja Arbitraža, ki predstavlja najbolj kritične točke ob slovensko-hrvaški meji, razkriva podrobnosti o pogajanjih za dosego arbitražnega sporazuma in z odvetniško skupino Slovenije tehta slovenske argumente. Gostje v studiu pa bodo razpravljali o odprtih vprašanjih in izzivih, ki čakajo državo po 26-ih letih.
Dosje »Pozabljena umetnost vladanja« 25 let potem, ko je Janez Drnovšek prevzel vodenje LDS in vlade, odstira 10 oziroma 12 letno Drnovškovo in LDS-ovo vladno obdobje, čas izgradnje države, dokončnega formiranju državnih inštitucij in predvsem obdobje izvedbe dveh najpomembnejših političnih ciljev pravkar osamosvojene Slovenije – vstopa v Evropsko unijo in Nato. Gre za dokumentarni portret Janeza Drnovška in njegove vladne ekipe, nosilcev najuspešnejšega političnega in gospodarskega obdobja Slovenije po osamosvojitvi. Zgodbo o tem času pripoveduje 14 sogovornikov, najožjih Drnovškovih sodelavcev in prijateljev iz njegove stranke in iz njegovih vlad, pa tudi njegovi politični in koalicijski sopotniki iz drugih političnih polov. Skozi pričevanja Drnovškovih političnih sopotnikov se v dokumentarnem filmu izpiše «Zgodba o uspehu«, pripoved o izgradnji države, a najprej zgodba o modrosti, talentu in veščinah politike in o zvijačnosti, o vladarskih kapricah ter o varljivi zapeljivosti oblasti. O neki stranki in njenem predsedniku, ki so politično nenehno zmagovali, nato pa strmoglavili v končni poraz. Zgodba o molčečem umetniku vladanja. O njegovi stranki, ki se je zdela svoj čas nepremagljiva in neskončna, a ni od nje ostalo skoraj nič več, razen spomina. Avtorica Mojca Šetinc Pašek.
Dosje »Pozabljena umetnost vladanja« 25 let potem, ko je Janez Drnovšek prevzel vodenje LDS in vlade, odstira 10 oziroma 12 letno Drnovškovo in LDS-ovo vladno obdobje, čas izgradnje države, dokončnega formiranju državnih inštitucij in predvsem obdobje izvedbe dveh najpomembnejših političnih ciljev pravkar osamosvojene Slovenije – vstopa v Evropsko unijo in Nato. Gre za dokumentarni portret Janeza Drnovška in njegove vladne ekipe, nosilcev najuspešnejšega političnega in gospodarskega obdobja Slovenije po osamosvojitvi. Zgodbo o tem času pripoveduje 14 sogovornikov, najožjih Drnovškovih sodelavcev in prijateljev iz njegove stranke in iz njegovih vlad, pa tudi njegovi politični in koalicijski sopotniki iz drugih političnih polov. Skozi pričevanja Drnovškovih političnih sopotnikov se v dokumentarnem filmu izpiše «Zgodba o uspehu«, pripoved o izgradnji države, a najprej zgodba o modrosti, talentu in veščinah politike in o zvijačnosti, o vladarskih kapricah ter o varljivi zapeljivosti oblasti. O neki stranki in njenem predsedniku, ki so politično nenehno zmagovali, nato pa strmoglavili v končni poraz. Zgodba o molčečem umetniku vladanja. O njegovi stranki, ki se je zdela svoj čas nepremagljiva in neskončna, a ni od nje ostalo skoraj nič več, razen spomina. Avtorica Mojca Šetinc Pašek.
Oddaja obravnava JLA od 1945 do njenega razpada 1992, njeno vlogo v družbi in njeno politično udejstvovanje. Obravnava tudi njeno vlogo pri demokratizaciji Slovenije, v osamosvojitveni vojni in v vojni na Hrvaškem in v BiH. Avtor, scenarist in režiser oddaje je dr. Valentin Areh.
Oddaja obravnava JLA od 1945 do njenega razpada 1992, njeno vlogo v družbi in njeno politično udejstvovanje. Obravnava tudi njeno vlogo pri demokratizaciji Slovenije, v osamosvojitveni vojni in v vojni na Hrvaškem in v BiH. Avtor, scenarist in režiser oddaje je dr. Valentin Areh.
V dokumentarnem filmu o mednarodnih okoliščinah osamosvajanja Slovenije razkrivamo zaupne pogovore svetovnih voditeljev ob razpadanju Jugoslavije. Ekskluzivno boste izvedeli, kaj vse je bilo izrečeno za zaprtimi vrati, kako so potekali besedni dvoboji o priznanju Slovenije, tudi najpomembnejši med Nemci in Američani. Kako se je slovensko vodstvo spopadalo z grožnjami tujine in zakaj je zadnji ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Slovenijo primerjal z ekscentrično filmsko divo Greto Garbo? Pridobili smo tudi bogato slikovno gradivo iz obdobja ob koncu hladne vojne, ko je Slovenija enotno in odločno zagovarjala svojo neodvisnost. Avtor: Dejan Ladika Režiser: Siniša Gačić
V dokumentarnem filmu o mednarodnih okoliščinah osamosvajanja Slovenije razkrivamo zaupne pogovore svetovnih voditeljev ob razpadanju Jugoslavije. Ekskluzivno boste izvedeli, kaj vse je bilo izrečeno za zaprtimi vrati, kako so potekali besedni dvoboji o priznanju Slovenije, tudi najpomembnejši med Nemci in Američani. Kako se je slovensko vodstvo spopadalo z grožnjami tujine in zakaj je zadnji ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Slovenijo primerjal z ekscentrično filmsko divo Greto Garbo? Pridobili smo tudi bogato slikovno gradivo iz obdobja ob koncu hladne vojne, ko je Slovenija enotno in odločno zagovarjala svojo neodvisnost. Avtor: Dejan Ladika Režiser: Siniša Gačić
20. stoletje so v Sloveniji zaznamovale številne tovarne, ki so na eni strani dajale kruh tisočem delavcev, na drugi strani pa investirale v okolje, gradile ceste in stanovanja. Ljudje so se poistovetili s tovarnami, ki so jim bile bistveno več kot navadna služba. Vsak dosežek, pa naj je šlo za izvoz v daljne dežele, inovacijo ali prihranek pri stroških, so delavci doživljali kot oseben uspeh. In njihove tovarne so znale narediti praktično vse, od tovornjakov in računalnikov do športnih oblačil in spodnjega perila. Potem so se časi spremenili, proizvodnja se je selila k cenejši delovni sili, razpadle so države, ki so bile glavni trgi, prišle so vojne, spremembe političnih sistemov in človeških vrednot in tovarne so začele zapirati vrata. Seznam tovarn, ki so bile nekoč vir življenja številnim krajem, danes pa jih ni več, je dolg, zelo dolg. Posneli smo zgodbe samo nekaterih od njih: TAM, Metalna, TVT Boris Kidrič, Mura, Tovarna sladkorja Ormož, Toper, Prevent, Rog, Iskra Delta, Iskra Mikroelektronika, Tobačna Ljubljana, IUV, Tomos. Kje so ljudje, ki so živeli s temi tovarnami, kaj je danes na lokacijah nekdanjih gigantov, kaj je z znanjem, ki je desetletja dajalo kruh celim dolinam? Ker danes tudi v razvitem zahodnem svetu ugotavljajo, da potrebujejo proizvodnjo, delovna mesta, je seveda na mestu vprašanje, ali bomo še kdaj tudi pri nas imeli tovarne? Film je nastal v Informativnem programu TV Slovenija. Scenarist in režiser je Zvezdan Martič, snemalec Marko Hutter, montažer Matjaž Jankovič, odgovorna urednica Jadranka Rebernik.
20. stoletje so v Sloveniji zaznamovale številne tovarne, ki so na eni strani dajale kruh tisočem delavcev, na drugi strani pa investirale v okolje, gradile ceste in stanovanja. Ljudje so se poistovetili s tovarnami, ki so jim bile bistveno več kot navadna služba. Vsak dosežek, pa naj je šlo za izvoz v daljne dežele, inovacijo ali prihranek pri stroških, so delavci doživljali kot oseben uspeh. In njihove tovarne so znale narediti praktično vse, od tovornjakov in računalnikov do športnih oblačil in spodnjega perila. Potem so se časi spremenili, proizvodnja se je selila k cenejši delovni sili, razpadle so države, ki so bile glavni trgi, prišle so vojne, spremembe političnih sistemov in človeških vrednot in tovarne so začele zapirati vrata. Seznam tovarn, ki so bile nekoč vir življenja številnim krajem, danes pa jih ni več, je dolg, zelo dolg. Posneli smo zgodbe samo nekaterih od njih: TAM, Metalna, TVT Boris Kidrič, Mura, Tovarna sladkorja Ormož, Toper, Prevent, Rog, Iskra Delta, Iskra Mikroelektronika, Tobačna Ljubljana, IUV, Tomos. Kje so ljudje, ki so živeli s temi tovarnami, kaj je danes na lokacijah nekdanjih gigantov, kaj je z znanjem, ki je desetletja dajalo kruh celim dolinam? Ker danes tudi v razvitem zahodnem svetu ugotavljajo, da potrebujejo proizvodnjo, delovna mesta, je seveda na mestu vprašanje, ali bomo še kdaj tudi pri nas imeli tovarne? Film je nastal v Informativnem programu TV Slovenija. Scenarist in režiser je Zvezdan Martič, snemalec Marko Hutter, montažer Matjaž Jankovič, odgovorna urednica Jadranka Rebernik.
Leto 1988. V Sloveniji je vedno več družbenih gibanj in posameznikov, nezadovoljnih s političnimi in socialnimi razmerami v Jugoslaviji. Komunistični sistem po Evropi se je začel rušiti, vprašanje časa je bilo, kdaj se bo to pričelo dogajati še v Jugoslaviji. Slovenija je bila znanilka pomladi. Proces proti četverici leta 1988 je bil zagotovo sprožilec političnih sprememb. Aretacija, sojenje na vojaškem sodišču in obsodba Janše, Zavrla, Borštnerja in Tasiča so v Sloveniji povzročili buren odziv javnosti. Dogodki so sledili zelo hitro. Majniška deklaracija, sprava v Kočevskem rogu, vrnitev miličnikov s Kosova v začetku leta 1990, so bila prva dejanja nepokorščine zveznim organom; prve večstrankarske volitve po 52 letih in zmaga Demosa pa sta med najpomembnejšimi dogodki tega obdobja. Mnogi akterji tistega obdobja so politično aktivni še danes, dogodki v tistem času pa pomembno vplivajo tudi na današnje politične zaplete in afere..
Leto 1988. V Sloveniji je vedno več družbenih gibanj in posameznikov, nezadovoljnih s političnimi in socialnimi razmerami v Jugoslaviji. Komunistični sistem po Evropi se je začel rušiti, vprašanje časa je bilo, kdaj se bo to pričelo dogajati še v Jugoslaviji. Slovenija je bila znanilka pomladi. Proces proti četverici leta 1988 je bil zagotovo sprožilec političnih sprememb. Aretacija, sojenje na vojaškem sodišču in obsodba Janše, Zavrla, Borštnerja in Tasiča so v Sloveniji povzročili buren odziv javnosti. Dogodki so sledili zelo hitro. Majniška deklaracija, sprava v Kočevskem rogu, vrnitev miličnikov s Kosova v začetku leta 1990, so bila prva dejanja nepokorščine zveznim organom; prve večstrankarske volitve po 52 letih in zmaga Demosa pa sta med najpomembnejšimi dogodki tega obdobja. Mnogi akterji tistega obdobja so politično aktivni še danes, dogodki v tistem času pa pomembno vplivajo tudi na današnje politične zaplete in afere..
8. aprila 1990 smo Slovenke in Slovenci po 63 letih spet svobodno in demokratično volili. Od takrat mineva 25 let. Velika večina ljudi je danes z delovanjem parlamentarne demokracije nezadovoljnih, nekoč tako težko pričakovane politične stranke pa so na dnu lestvice zaupanja vrednih institucij. Dokumentarna oddaja Rosvite Pesek z naslovom Vrnitev demokracije, na predvečer 25-letnice volitev.
8. aprila 1990 smo Slovenke in Slovenci po 63 letih spet svobodno in demokratično volili. Od takrat mineva 25 let. Velika večina ljudi je danes z delovanjem parlamentarne demokracije nezadovoljnih, nekoč tako težko pričakovane politične stranke pa so na dnu lestvice zaupanja vrednih institucij. Dokumentarna oddaja Rosvite Pesek z naslovom Vrnitev demokracije, na predvečer 25-letnice volitev.