Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.
Jože Štucin: Bela čaplja, Tone Partljič: Pesniški Dvor, Vito Komac: Železničar, Elizabeth Griffin: Moj kraški pristan. Recenzije so napisali Miša Gams, Marica Škorjanec Kosterca, Andrej Lutman in Kristina Jurkovič.
Jože Štucin: Bela čaplja, Tone Partljič: Pesniški Dvor, Vito Komac: Železničar, Elizabeth Griffin: Moj kraški pristan. Recenzije so napisali Miša Gams, Marica Škorjanec Kosterca, Andrej Lutman in Kristina Jurkovič.
Pisatelj, komediograf, dramatik in scenarist Tone Partljič je različne usode ljudi, njihove zgodbe in poglede na svet ter na več plati, ki jih ima resnica najprej spoznaval kot učitelj, pozneje kot umetniški, gledališki vodja, ki se je kmalu zbližal še s filmskih svetom, marsikdo pa se ga spominja tudi kot nekdanjega poslanca.
Pisatelj, komediograf, dramatik in scenarist Tone Partljič je različne usode ljudi, njihove zgodbe in poglede na svet ter na več plati, ki jih ima resnica najprej spoznaval kot učitelj, pozneje kot umetniški, gledališki vodja, ki se je kmalu zbližal še s filmskih svetom, marsikdo pa se ga spominja tudi kot nekdanjega poslanca.
Pisatelj Tone Partljič nas skoraj vsako leto razveseli z novim romanom. Tudi zgodba zadnjega z naslovom Pesniški dvor se dogaja v Partljiču tako ljubih Slovenskih goricah, točneje ob reki Pesnici, na vinorodnih hribčkih in v širšem okolju, ki ga pisatelj dobro pozna. Roman opisuje življenje vinogradniške družine Gornik, ki ga, tako kot druge, zajamejo približevanje druge svetovne vojne, sama vojna in konec vojne z vsemi stranpotmi vred.
Pisatelj Tone Partljič nas skoraj vsako leto razveseli z novim romanom. Tudi zgodba zadnjega z naslovom Pesniški dvor se dogaja v Partljiču tako ljubih Slovenskih goricah, točneje ob reki Pesnici, na vinorodnih hribčkih in v širšem okolju, ki ga pisatelj dobro pozna. Roman opisuje življenje vinogradniške družine Gornik, ki ga, tako kot druge, zajamejo približevanje druge svetovne vojne, sama vojna in konec vojne z vsemi stranpotmi vred.
Danes predstavljamo zgodovinski roman Toneta Partljiča z naslovom PESNIŠKI DVOR, ki je izšel pri založbi Beletrina. V romamanu spremljamo usodo vinogradniške družine Gornik v turbulentnem in kriznem času, ko se je pripravljalo na drugo svetovno vojno. Družino Gornik sestavljajo ugleden in šolan vinogradnik Štefan, njegova žena Marija, ki razporeja delo in nadzoruje osebje, hčerka Trezika, ki je učiteljica pripravnica, in sin Slavko, ki ga pot zanese na študij v Ljubljano, kjer se sreča s komunističnim gibanjem, v katerem pa se ne najde, in se po vrnitvi iz prestolnice domov odloči, da bo postal pisatelj, prav tako kot njegov veliki vzornik Ivan Cankar. Roman se osredotoča predvsem na odnos med očetom in sinom, ki je kompleksen, a tudi poln polnokrvnih debat o življenju in družbi, razprtij, kompromisov in sporazumov.
Danes predstavljamo zgodovinski roman Toneta Partljiča z naslovom PESNIŠKI DVOR, ki je izšel pri založbi Beletrina. V romamanu spremljamo usodo vinogradniške družine Gornik v turbulentnem in kriznem času, ko se je pripravljalo na drugo svetovno vojno. Družino Gornik sestavljajo ugleden in šolan vinogradnik Štefan, njegova žena Marija, ki razporeja delo in nadzoruje osebje, hčerka Trezika, ki je učiteljica pripravnica, in sin Slavko, ki ga pot zanese na študij v Ljubljano, kjer se sreča s komunističnim gibanjem, v katerem pa se ne najde, in se po vrnitvi iz prestolnice domov odloči, da bo postal pisatelj, prav tako kot njegov veliki vzornik Ivan Cankar. Roman se osredotoča predvsem na odnos med očetom in sinom, ki je kompleksen, a tudi poln polnokrvnih debat o življenju in družbi, razprtij, kompromisov in sporazumov.
Piše: Nada Breznik Bere: Lidija Hartman Tone Partljič je neutruden pripovedovalec in pričevalec o preteklem in sedanjem Mariboru, njegovih ljudeh in dogodkih, ki so ga zaznamovali. To še posebej velja za roman Veter z vzhoda, v katerem skoraj dokumentarno beleži burno obdobje pred drugo svetovno vojno, posebej osredotočen na leto 1934. V tem zgodovinskem kontekstu razvija več zgodb in niza vrsto protagonistov različnih slojev in narodnosti, ki jih življenjske okoliščine in naključja pripeljejo na skupna pota ali jih od njih oddaljijo. Pomembno mesto v romanu ima tudi zgodovinska vloga generala Rudolfa Maistra. Pisatelj iz zgodovinskih virov črpa dokumentarne podatke, iz izkušenj pa opisuje znano mu šolsko, gledališko in politično okolje in mentaliteto, ki se s časom ne spreminjata prav veliko, nasprotno, njuna aktualnost nas vedno znova preseneti. In če se vprašamo po glavnem protagonistu ali jedru tega romana, se je težko odločiti za enoznačen odgovor. Zgodbe, ki jih v tem okvirju ustvarja pisateljeva domišljija okoli izmišljenih ali resničnih ljudi, bi bile lahko tudi samostojne, a kot že rečeno, druži jih to leto in to mesto z vsemi trenji, razlikami in industrijskim razvojem, ki je nakazoval napredne smeri. Čeprav je bilo leto 1934 burno, ga večina prebivalcev ni doživljala tako. Res jih je pretresel atentat na kralja Aleksandra v Marseillu, toda številne politične dejavnosti so potekale v strogi tajnosti, saj so bili vključeni le posvečeni. Prebujanje delavskega razreda je potekalo pod vodstvom izobražencev, privržencev Marxa, Engelsa in sovjetske revolucije. Na drugi strani se je ostanek nemško govorečega prebivalstva po tihem pripravljal na ponovno priključitev Štajerske k Avstriji. Njihovi zgledi so bili obrnjeni k nemškemu nacionalsocializmu, ki ga je oznanjal Hitler. Partljič dobro opisuje mesto, ki ga Drava deli na levi in desni breg. Bregova imata povsem različni življenji. Na eni strani so skrajno revni predeli, kot so tako imenovana Abesinija, vagonarsko naselje in začasno bivališče nasilno izseljenih na prostem, pod mostom, na drugi strani so bivališča bogatih, kulturne in izobraževalne ustanove, gledališče, knjižnica, lepe stavbe in široke ceste. Kljub revščini nekaterih se mesto industrijsko razvija, delavci na železnici so dobili svojo stanovanjsko kolonijo s solidnimi stanovanji. V romanu sledimo zgodbam mladih fantov iz podeželskega štajerskega okolja, ki se ob začetku šolskega leta z vlakom peljejo v Maribor, kjer bodo nadaljevali šolanje, pa zgodbi njihovega vrstnika, istrskega begunca Pepija. Njihovi liki so obogateni z družinskim ozadjem in usodami družinskih članov ter z dogodki, ki so njihove načrte speljali stran od začrtanih ciljev. Ob njih je v romanu še vrsta akterjev, ki so križali pot mladeničem, in nekatere med njimi Partljič opiše tako natančno, da pred bralci zaživijo polno in prepričljivo življenje. Še posebej pretresljivo stanodajalko Margaretho Šprah, nekoč veliko in bogato damo, po rodu Avstrijko, katere tragično zgodbo spremljamo od njenih najbolj cvetočih let, prek krutega staranja do samega konca. Medtem ko je nemški del mariborskega meščanstva vzvišen in podcenjujoč do Slovencev, so Slovenci nestrpni do primorskih beguncev, ki so pribežali v Maribor pred italijanskim fašizmom in jih domačini imenujejo Čiči. Enako nezaupljivi, če ne celo sovražni so tudi do Srbov, s katerimi si po novem delijo skupno državo. Partljič z opisom zapletenega življenja v tem obmejnem pasu dobro predstavi delitve, ki so v zgodovino in človeške možgane zasidrane od nekdaj. Naj ljudstva delijo reke ali pa meje, ki jih spreminjajo agresorji ali mirovniki na pogajanjih, ko se vojne vihre končajo, vedno bodo ostali na svojih bregovih ali na svoji strani črte, levi in desni, zgornji in spodnji, vzhodni in zahodni, vsako s svojimi nepotešenimi ozemeljskimi apetiti, predsodki, s svojo nepomirljivo nestrpnostjo ali celo nerazumnim sovraštvom. Kaže, da ga je veter z vzhoda samo še podpihoval.
Piše: Nada Breznik Bere: Lidija Hartman Tone Partljič je neutruden pripovedovalec in pričevalec o preteklem in sedanjem Mariboru, njegovih ljudeh in dogodkih, ki so ga zaznamovali. To še posebej velja za roman Veter z vzhoda, v katerem skoraj dokumentarno beleži burno obdobje pred drugo svetovno vojno, posebej osredotočen na leto 1934. V tem zgodovinskem kontekstu razvija več zgodb in niza vrsto protagonistov različnih slojev in narodnosti, ki jih življenjske okoliščine in naključja pripeljejo na skupna pota ali jih od njih oddaljijo. Pomembno mesto v romanu ima tudi zgodovinska vloga generala Rudolfa Maistra. Pisatelj iz zgodovinskih virov črpa dokumentarne podatke, iz izkušenj pa opisuje znano mu šolsko, gledališko in politično okolje in mentaliteto, ki se s časom ne spreminjata prav veliko, nasprotno, njuna aktualnost nas vedno znova preseneti. In če se vprašamo po glavnem protagonistu ali jedru tega romana, se je težko odločiti za enoznačen odgovor. Zgodbe, ki jih v tem okvirju ustvarja pisateljeva domišljija okoli izmišljenih ali resničnih ljudi, bi bile lahko tudi samostojne, a kot že rečeno, druži jih to leto in to mesto z vsemi trenji, razlikami in industrijskim razvojem, ki je nakazoval napredne smeri. Čeprav je bilo leto 1934 burno, ga večina prebivalcev ni doživljala tako. Res jih je pretresel atentat na kralja Aleksandra v Marseillu, toda številne politične dejavnosti so potekale v strogi tajnosti, saj so bili vključeni le posvečeni. Prebujanje delavskega razreda je potekalo pod vodstvom izobražencev, privržencev Marxa, Engelsa in sovjetske revolucije. Na drugi strani se je ostanek nemško govorečega prebivalstva po tihem pripravljal na ponovno priključitev Štajerske k Avstriji. Njihovi zgledi so bili obrnjeni k nemškemu nacionalsocializmu, ki ga je oznanjal Hitler. Partljič dobro opisuje mesto, ki ga Drava deli na levi in desni breg. Bregova imata povsem različni življenji. Na eni strani so skrajno revni predeli, kot so tako imenovana Abesinija, vagonarsko naselje in začasno bivališče nasilno izseljenih na prostem, pod mostom, na drugi strani so bivališča bogatih, kulturne in izobraževalne ustanove, gledališče, knjižnica, lepe stavbe in široke ceste. Kljub revščini nekaterih se mesto industrijsko razvija, delavci na železnici so dobili svojo stanovanjsko kolonijo s solidnimi stanovanji. V romanu sledimo zgodbam mladih fantov iz podeželskega štajerskega okolja, ki se ob začetku šolskega leta z vlakom peljejo v Maribor, kjer bodo nadaljevali šolanje, pa zgodbi njihovega vrstnika, istrskega begunca Pepija. Njihovi liki so obogateni z družinskim ozadjem in usodami družinskih članov ter z dogodki, ki so njihove načrte speljali stran od začrtanih ciljev. Ob njih je v romanu še vrsta akterjev, ki so križali pot mladeničem, in nekatere med njimi Partljič opiše tako natančno, da pred bralci zaživijo polno in prepričljivo življenje. Še posebej pretresljivo stanodajalko Margaretho Šprah, nekoč veliko in bogato damo, po rodu Avstrijko, katere tragično zgodbo spremljamo od njenih najbolj cvetočih let, prek krutega staranja do samega konca. Medtem ko je nemški del mariborskega meščanstva vzvišen in podcenjujoč do Slovencev, so Slovenci nestrpni do primorskih beguncev, ki so pribežali v Maribor pred italijanskim fašizmom in jih domačini imenujejo Čiči. Enako nezaupljivi, če ne celo sovražni so tudi do Srbov, s katerimi si po novem delijo skupno državo. Partljič z opisom zapletenega življenja v tem obmejnem pasu dobro predstavi delitve, ki so v zgodovino in človeške možgane zasidrane od nekdaj. Naj ljudstva delijo reke ali pa meje, ki jih spreminjajo agresorji ali mirovniki na pogajanjih, ko se vojne vihre končajo, vedno bodo ostali na svojih bregovih ali na svoji strani črte, levi in desni, zgornji in spodnji, vzhodni in zahodni, vsako s svojimi nepotešenimi ozemeljskimi apetiti, predsodki, s svojo nepomirljivo nestrpnostjo ali celo nerazumnim sovraštvom. Kaže, da ga je veter z vzhoda samo še podpihoval.
Tone Partljič v svojem najnovejšem romanu Veter z vzhoda opisuje začetek serije dogodkov, ki bo - pa če se v tistem trenutku tega zavedajo ali ne - korenito spremenila življenja Mariborčanov v že tako in tako razburkanem zgodovinskem obdobju nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne, ko so se v času nekaj mesecev zvrstile kar tri smrti: atentat na avstrijskega kanclerja Dolfussa, smrt Rudolfa Maistra in atentat na jugoslovanskega kralja Aleksandra. O romanu Veter z vzhoda, ki skozi zgodbe različnih oseb - od skupine mariborskih dijakov, do gledališčnikov, učiteljev in celo Maistrove vdove - zarisuje vzdušje v Mariboru tistega časa, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Tone Partljič v svojem najnovejšem romanu Veter z vzhoda opisuje začetek serije dogodkov, ki bo - pa če se v tistem trenutku tega zavedajo ali ne - korenito spremenila življenja Mariborčanov v že tako in tako razburkanem zgodovinskem obdobju nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne, ko so se v času nekaj mesecev zvrstile kar tri smrti: atentat na avstrijskega kanclerja Dolfussa, smrt Rudolfa Maistra in atentat na jugoslovanskega kralja Aleksandra. O romanu Veter z vzhoda, ki skozi zgodbe različnih oseb - od skupine mariborskih dijakov, do gledališčnikov, učiteljev in celo Maistrove vdove - zarisuje vzdušje v Mariboru tistega časa, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bere: Aleksander Golja »Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami,« je pisatelj Tone Partljič zapisal o svojih zgodbah v knjigi Strnišča. Tudi sam je najzgodnejše otroštvo preživel med drugo svetovno vojno. Ko se je končala, je imel komaj pet let. Zbirki devetih črtic iz življenja majhnih in večjih otrok med vojnami, bi najraje dodal podnaslov Da se ne pozabi. Prva zgodba Čudež pri Fradlovih 1917 je postavljena v slovensko Istro v zadnji zimi pred koncem vojne. Poleg burje, mraza in odmevov z bližnje soške fronte sta v skromni družini Matije Fradla vladali odtujenost in tesnoba, saj je hči pred očetom prikrivala nosečnost in na skrivaj rodila v seniku. V času svetovnega klanja se v družini vendarle uresniči čudež rojstva. Božič 1944 je osebni spomin na hudo zimo in skromno praznovanje božiča, ki ga je mati pripravila svojim trem otrokom v revni koči, kjer je družina živela odrezana od sveta, z mislimi na očeta. Nelagodje in mraz, toplota malega gašperčka in materina toplina vejejo iz pisateljevega spomina s prepričljivo, kot pravkar doživeto resničnostjo. A vojna se končuje, bližajo se Rdeča armada in drugi osvoboditelji, Nemci se umikajo. S slikovitim opisom močvirnatih krajev in velikega ribnika blizu Pesnice se začenja zgodba Brata in pilotova roka. Od otroškega lova na koreslje se dogajanje stopnjuje v tragičen dogodek: mladi ameriški pilot leta strmoglavi in umre. Njegovo odtrgano roko najdeta fanta in si prilastita pilotovi uri, roko pa odvržeta. Njuna nadaljnja življenjska zgodba je vsakdanja: vajeniška šola in nogomet, uri sta čez sedem let prodala in si kupila nogometno žogo. Oba odideta na delo v Nemčijo in kot usodna vzporednica pilotove smrti sledi tragičen konec. Deček Marjan in mama v Bački je zgodba o nasilju nad devetletnim otrokom, ki ga iz prekmurske vasi »rešijo« pred madžarskim taboriščem, kjer sta bila zaprta oče in mati, in ga s pomočjo Rdečega križa dodelijo v rejo zapitemu Miju in njegovi surovi ženi na veleposestvo v Bački. Gospodarica nalaga dečku pretežka dela, mu grozi, da ga bo ubila in ga pretepa za vsako malenkost. Več zgodb se dogaja v prelomnem času, ob koncu druge svetovne vojne, spomladi 1945. Ali ste videli Kolomana Giderja, sta ruske vojake, ki so vkorakali v Prekmurje, spraševala otroka pogrešanega očeta, papeka, Tudi njegova žena je še v domu za ostarele skoraj verjela, da se bo nekoč res vrnil. Črtica Koprenasti laski na nebu obuja zgodovinski spomin na zločin ob zlomu nemškega rajha in koncu blodenj o večvrednosti arijske rase, ki je skušala iztrebiti manjvredne Jude, Slovane, Cigane. Mnogim se je v spomin zasidralo dejanje Magde Goebbels, ki je svoje otroke, stare od štiri do trinajst let, najprej omamila, zatem pa zastrupila s cianidom. Starejša turistka iz Nemčije se v pogovoru s pisateljem ob pogledu na dolge zlate pramene oblakov spominja zlatolasih Magdinih hčera, ki ne morejo razumeti, kaj se je zgodilo z njimi, in zakaj so morale umreti. Doroteja je življenjska zgodba ene izmed »ukradenih« otrok, ki so jih med vojno posvojile nemške družine. Materni jezik je pozabila in po vrnitvi v tujo ji domovino je umolknila. Avtor nastopa delno kot vsevedni pripovedovalec in natančno, nekoliko ironično predstavi lik učitelja Fonzeka in njegovo vlogo pri repatriaciji. O dekličinih travmah pripoveduje tudi njena teta Katarina, pisatelj pa se spominja srečanja z njo, ko je kot osemnajstletni učiteljiščnik delal v bolnišnici na otroškem oddelku. Dorotejo je drugič videl v Nemčiji, bila je učiteljica za slovenske delavce na začasnem delu v tujini. Dvopomenski naslov Strnišče je pripoved babice, bice, ki se v starosti, ko se počuti kot požeto strnišče, spominja težke mladosti na Koroškem ob državni meji blizu Globasnice in svojega bivanja v taborišču Sterntal – Strnišče, kjer je bila po vojni po nedolžnem zaprta. Najhujši je bil mlad aktivist, rojen sadist, ki se je nad taboriščniki podlo izživljal. Tam je umrl njen enoletni sin Ožbej, a njegovega groba ni našla. Ob pretresljivi zgodbi se avtor zamisli, saj je spoznal, da so otroci najbolj tragične in nesmiselne žrtve vojne. Zgrožen je ob izjavi nekega novinarja, ki je rekel, da so otroci kolateralna škoda vojnih spopadov na Bližnjem vzhodu. Boško in Admira sta se ljubila kor Romeo in Julija, a njuni starši se niso sovražili kot Montegi in Capoleti. Boško je bil iz srbske družine, Admira pa iz muslimanske, a kljub različni veri jih to pred vojno v Sarajevu ni ločevalo. Bili so prijatelji, veseli njune ljubezni. O njuni ljubezni, smrti in pogrebu pripovedujejo Boškova in Admirina mati, prijateljica Asja in vojak, ki je ponoči pomagal nositi trupli čez Miljacko. Tone Partljič v knjigi Strnišča ob svojih spominih iz otroštva izpoveduje svoje življenjske nazore, odklanja vojno in vse vrste nasilja. Obsoja kopičenje denarja in kapitala v rokah manjšine, verbalno in fizično nasilje in manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi. Med zgodbami izstopata Božič 1944 z orisom zimske narave, stiske in negotovosti s trudom skromne matere, da bi otrokom kljub vsemu pričarala božični praznik, in pripoved o bratih, ki sta maja 1945 lovila ribe na pesniškem ribniku in tam ujela svojo usodo. Čeprav so pripovedi realistične, se ponekod spremenijo v lirično izpovednost.
Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bere: Aleksander Golja »Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami,« je pisatelj Tone Partljič zapisal o svojih zgodbah v knjigi Strnišča. Tudi sam je najzgodnejše otroštvo preživel med drugo svetovno vojno. Ko se je končala, je imel komaj pet let. Zbirki devetih črtic iz življenja majhnih in večjih otrok med vojnami, bi najraje dodal podnaslov Da se ne pozabi. Prva zgodba Čudež pri Fradlovih 1917 je postavljena v slovensko Istro v zadnji zimi pred koncem vojne. Poleg burje, mraza in odmevov z bližnje soške fronte sta v skromni družini Matije Fradla vladali odtujenost in tesnoba, saj je hči pred očetom prikrivala nosečnost in na skrivaj rodila v seniku. V času svetovnega klanja se v družini vendarle uresniči čudež rojstva. Božič 1944 je osebni spomin na hudo zimo in skromno praznovanje božiča, ki ga je mati pripravila svojim trem otrokom v revni koči, kjer je družina živela odrezana od sveta, z mislimi na očeta. Nelagodje in mraz, toplota malega gašperčka in materina toplina vejejo iz pisateljevega spomina s prepričljivo, kot pravkar doživeto resničnostjo. A vojna se končuje, bližajo se Rdeča armada in drugi osvoboditelji, Nemci se umikajo. S slikovitim opisom močvirnatih krajev in velikega ribnika blizu Pesnice se začenja zgodba Brata in pilotova roka. Od otroškega lova na koreslje se dogajanje stopnjuje v tragičen dogodek: mladi ameriški pilot leta strmoglavi in umre. Njegovo odtrgano roko najdeta fanta in si prilastita pilotovi uri, roko pa odvržeta. Njuna nadaljnja življenjska zgodba je vsakdanja: vajeniška šola in nogomet, uri sta čez sedem let prodala in si kupila nogometno žogo. Oba odideta na delo v Nemčijo in kot usodna vzporednica pilotove smrti sledi tragičen konec. Deček Marjan in mama v Bački je zgodba o nasilju nad devetletnim otrokom, ki ga iz prekmurske vasi »rešijo« pred madžarskim taboriščem, kjer sta bila zaprta oče in mati, in ga s pomočjo Rdečega križa dodelijo v rejo zapitemu Miju in njegovi surovi ženi na veleposestvo v Bački. Gospodarica nalaga dečku pretežka dela, mu grozi, da ga bo ubila in ga pretepa za vsako malenkost. Več zgodb se dogaja v prelomnem času, ob koncu druge svetovne vojne, spomladi 1945. Ali ste videli Kolomana Giderja, sta ruske vojake, ki so vkorakali v Prekmurje, spraševala otroka pogrešanega očeta, papeka, Tudi njegova žena je še v domu za ostarele skoraj verjela, da se bo nekoč res vrnil. Črtica Koprenasti laski na nebu obuja zgodovinski spomin na zločin ob zlomu nemškega rajha in koncu blodenj o večvrednosti arijske rase, ki je skušala iztrebiti manjvredne Jude, Slovane, Cigane. Mnogim se je v spomin zasidralo dejanje Magde Goebbels, ki je svoje otroke, stare od štiri do trinajst let, najprej omamila, zatem pa zastrupila s cianidom. Starejša turistka iz Nemčije se v pogovoru s pisateljem ob pogledu na dolge zlate pramene oblakov spominja zlatolasih Magdinih hčera, ki ne morejo razumeti, kaj se je zgodilo z njimi, in zakaj so morale umreti. Doroteja je življenjska zgodba ene izmed »ukradenih« otrok, ki so jih med vojno posvojile nemške družine. Materni jezik je pozabila in po vrnitvi v tujo ji domovino je umolknila. Avtor nastopa delno kot vsevedni pripovedovalec in natančno, nekoliko ironično predstavi lik učitelja Fonzeka in njegovo vlogo pri repatriaciji. O dekličinih travmah pripoveduje tudi njena teta Katarina, pisatelj pa se spominja srečanja z njo, ko je kot osemnajstletni učiteljiščnik delal v bolnišnici na otroškem oddelku. Dorotejo je drugič videl v Nemčiji, bila je učiteljica za slovenske delavce na začasnem delu v tujini. Dvopomenski naslov Strnišče je pripoved babice, bice, ki se v starosti, ko se počuti kot požeto strnišče, spominja težke mladosti na Koroškem ob državni meji blizu Globasnice in svojega bivanja v taborišču Sterntal – Strnišče, kjer je bila po vojni po nedolžnem zaprta. Najhujši je bil mlad aktivist, rojen sadist, ki se je nad taboriščniki podlo izživljal. Tam je umrl njen enoletni sin Ožbej, a njegovega groba ni našla. Ob pretresljivi zgodbi se avtor zamisli, saj je spoznal, da so otroci najbolj tragične in nesmiselne žrtve vojne. Zgrožen je ob izjavi nekega novinarja, ki je rekel, da so otroci kolateralna škoda vojnih spopadov na Bližnjem vzhodu. Boško in Admira sta se ljubila kor Romeo in Julija, a njuni starši se niso sovražili kot Montegi in Capoleti. Boško je bil iz srbske družine, Admira pa iz muslimanske, a kljub različni veri jih to pred vojno v Sarajevu ni ločevalo. Bili so prijatelji, veseli njune ljubezni. O njuni ljubezni, smrti in pogrebu pripovedujejo Boškova in Admirina mati, prijateljica Asja in vojak, ki je ponoči pomagal nositi trupli čez Miljacko. Tone Partljič v knjigi Strnišča ob svojih spominih iz otroštva izpoveduje svoje življenjske nazore, odklanja vojno in vse vrste nasilja. Obsoja kopičenje denarja in kapitala v rokah manjšine, verbalno in fizično nasilje in manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi. Med zgodbami izstopata Božič 1944 z orisom zimske narave, stiske in negotovosti s trudom skromne matere, da bi otrokom kljub vsemu pričarala božični praznik, in pripoved o bratih, ki sta maja 1945 lovila ribe na pesniškem ribniku in tam ujela svojo usodo. Čeprav so pripovedi realistične, se ponekod spremenijo v lirično izpovednost.
Tone Partljič se je po zbirki novel »Ljudje z Otoka« vrnil z romanom Veter z vzhoda – s svojevrstnim spomenikom Maribora v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki so ga v sredo premierno predstavili v polni dvorani Lutkovnega gledališča Maribor. Priznani mariborski pisatelj skozi formo zgodovinskega romana obuja pomembna dejstva; prikazuje usode malih ljudi in razkriva še en obraz rojstnega mesta.
Tone Partljič se je po zbirki novel »Ljudje z Otoka« vrnil z romanom Veter z vzhoda – s svojevrstnim spomenikom Maribora v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki so ga v sredo premierno predstavili v polni dvorani Lutkovnega gledališča Maribor. Priznani mariborski pisatelj skozi formo zgodovinskega romana obuja pomembna dejstva; prikazuje usode malih ljudi in razkriva še en obraz rojstnega mesta.
Festival Borštnikovo srečanje v Mariboru je osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Prejemnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitati, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli v soboto, dan po uradni otvoritvi. 60-letnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. V oddaji so to storili Alja Predan in Tone Partljič, ki sta v preteklosti vodila festival, in Aleš Novak, ki je danes na njegovem čelu.
Festival Borštnikovo srečanje v Mariboru je osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Prejemnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitati, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli v soboto, dan po uradni otvoritvi. 60-letnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. V oddaji so to storili Alja Predan in Tone Partljič, ki sta v preteklosti vodila festival, in Aleš Novak, ki je danes na njegovem čelu.
Iva Jevtić: Milost, Tone Partljič: Veter z vzhoda, Sally Rooney Kje si, prelepi svet. Recenzije so napisale Miša Gams, Nada Breznik in Katarina Mahnič.
Iva Jevtić: Milost, Tone Partljič: Veter z vzhoda, Sally Rooney Kje si, prelepi svet. Recenzije so napisale Miša Gams, Nada Breznik in Katarina Mahnič.
V Mariboru poteka jubilejni, 60. Festival Borštnikovo srečanje, osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Dobitnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitali, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli prvo soboto v juniju, dan po uradnem odprtju. Šestdesetletnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. Predvsem pa, da poudarimo, kakšna je vrednost gledališkega festivala, ki ga že 60 let organizira Maribor. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alja Predan, dramaturginja, nekdanja umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje; Tone Partljič, pisatelj, nekdanji umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje; Aleš Novak, zdajšnji direktor Festivala Borštnikovo srečanje.
V Mariboru poteka jubilejni, 60. Festival Borštnikovo srečanje, osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Dobitnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitali, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli prvo soboto v juniju, dan po uradnem odprtju. Šestdesetletnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. Predvsem pa, da poudarimo, kakšna je vrednost gledališkega festivala, ki ga že 60 let organizira Maribor. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alja Predan, dramaturginja, nekdanja umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje; Tone Partljič, pisatelj, nekdanji umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje; Aleš Novak, zdajšnji direktor Festivala Borštnikovo srečanje.
Na nočni obisk kmalu po polnoči prihaja pisatelj in dramatik Tone Partljič s svojimi zelo živimi spomini na kritika, esejista in gledališčnika Bojana Štiha, čigar stoletnice rojstva smo se pred nedavnim spominjali. Po eni bomo izvedeli več o paleontološkem muzeju Pangea v Dragonji vasi na Dravskem polju, in spomnili na rojstni dan generala in pesnika Rudolfa Maistra. V drugi polovici noči se bomo podali še v kleti gradu Bogenšperk in prisluhnili mariborski zasedbi Toti big band. Voditelj bo Stane Kocutar.
Na nočni obisk kmalu po polnoči prihaja pisatelj in dramatik Tone Partljič s svojimi zelo živimi spomini na kritika, esejista in gledališčnika Bojana Štiha, čigar stoletnice rojstva smo se pred nedavnim spominjali. Po eni bomo izvedeli več o paleontološkem muzeju Pangea v Dragonji vasi na Dravskem polju, in spomnili na rojstni dan generala in pesnika Rudolfa Maistra. V drugi polovici noči se bomo podali še v kleti gradu Bogenšperk in prisluhnili mariborski zasedbi Toti big band. Voditelj bo Stane Kocutar.
Prvi dan v tednu se v jutru na Prvem družimo s Prvaki tedna. Razmišljujoči, uspešni in pogumni sogovorniki odstirajo nove poglede, poimenujejo stvari s pravimi besedami, analizirajo dogodke in domislijo ideje ob skodelici kave ali čaja v jutranjem pogovoru, s katerim utirimo nov teden.
Prvi dan v tednu se v jutru na Prvem družimo s Prvaki tedna. Razmišljujoči, uspešni in pogumni sogovorniki odstirajo nove poglede, poimenujejo stvari s pravimi besedami, analizirajo dogodke in domislijo ideje ob skodelici kave ali čaja v jutranjem pogovoru, s katerim utirimo nov teden.
Tone Partljič je v minulih nekaj letih objavil več obsežnih literarnih del, s katerimi je dokazal, da je po srcu pripovedovalec. Trenutno zadnja med njimi je knjiga Ljudje z otoka. V njej pripoveduje o človeških usodah prebivalk in prebivalcev neimenovanega jadranskega otoka s prepoznavnim posluhom in značilno naklonjenostjo, drobce resničnosti pa nato samosvoje razvije – kot bi rekel njegov pisateljski tovariš Drago Jančar – na krilih domišljije. Več o knjigi, objavljeni pri založbi Beletrina, pisatelj pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v mariborskem studiu pod Pekrsko gorco. Nikar ne zamudite.
Tone Partljič je v minulih nekaj letih objavil več obsežnih literarnih del, s katerimi je dokazal, da je po srcu pripovedovalec. Trenutno zadnja med njimi je knjiga Ljudje z otoka. V njej pripoveduje o človeških usodah prebivalk in prebivalcev neimenovanega jadranskega otoka s prepoznavnim posluhom in značilno naklonjenostjo, drobce resničnosti pa nato samosvoje razvije – kot bi rekel njegov pisateljski tovariš Drago Jančar – na krilih domišljije. Več o knjigi, objavljeni pri založbi Beletrina, pisatelj pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v mariborskem studiu pod Pekrsko gorco. Nikar ne zamudite.
Naš gost je bil pisatelje Tone Partljič, ki je oktobra postal častni občan Maribora. Z nekdanjim poslancem, učiteljem, gledališčnikom in še vedno zelo dejavnim pisateljem smo se pogovarjali o časti in etiki, o resničnosti in o literaturi, pri tem pa je sogovornik globoko zajemal iz spominov in iz snovi, s katerimi jih ustvarja.
Naš gost je bil pisatelje Tone Partljič, ki je oktobra postal častni občan Maribora. Z nekdanjim poslancem, učiteljem, gledališčnikom in še vedno zelo dejavnim pisateljem smo se pogovarjali o časti in etiki, o resničnosti in o literaturi, pri tem pa je sogovornik globoko zajemal iz spominov in iz snovi, s katerimi jih ustvarja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Najnovejšo knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z otoka sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Najnovejšo knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z otoka sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Cenjeni in priznani mariborski pisatelj Tone Partljič se po Ljudeh z Otoka vrača z zgodovinskim romanom Veter z vzhoda, v katerem nadaljuje pričevanje o svojem rojstnem mestu ob Dravi. Tokrat se poda v trideseta leta, v napet zgodovinski čas, ki ga med drugim zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Rudolfa Maistra in atentata na kralja Aleksandra v Marseillu ter kanclerja Dollfusa na Dunaju. Roman, ki je žlahtna mešanica fikcije in resničnosti, predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti, v središču zgodbe pa so dijaki, ki se jim počasi odpira širši pogled na svet, v katerem živijo, ob tem pa se seveda zapletejo v bolj ali manj usodne težave. Mimo vsega tega pa mirno in vztrajno teče Drava, ki se ne da motiti. Knjiga je izšla pri Založbi Beletrina.
Cenjeni in priznani mariborski pisatelj Tone Partljič se po Ljudeh z Otoka vrača z zgodovinskim romanom Veter z vzhoda, v katerem nadaljuje pričevanje o svojem rojstnem mestu ob Dravi. Tokrat se poda v trideseta leta, v napet zgodovinski čas, ki ga med drugim zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Rudolfa Maistra in atentata na kralja Aleksandra v Marseillu ter kanclerja Dollfusa na Dunaju. Roman, ki je žlahtna mešanica fikcije in resničnosti, predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti, v središču zgodbe pa so dijaki, ki se jim počasi odpira širši pogled na svet, v katerem živijo, ob tem pa se seveda zapletejo v bolj ali manj usodne težave. Mimo vsega tega pa mirno in vztrajno teče Drava, ki se ne da motiti. Knjiga je izšla pri Založbi Beletrina.
Tone Partljič: Ljudje z Otoka An Luís Amaral: What's in a name Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam Paul Valéry: O poeziji Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Nina Gostiša, Ana Hancock in Marko Elsner Grošelj.
Tone Partljič: Ljudje z Otoka An Luís Amaral: What's in a name Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam Paul Valéry: O poeziji Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Nina Gostiša, Ana Hancock in Marko Elsner Grošelj.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Danes smo predstavili roman PESNICA avtorja Toneta Partljiča. Knjiga je izšla pri založbi Beletrina.
Danes smo predstavili roman PESNICA avtorja Toneta Partljiča. Knjiga je izšla pri založbi Beletrina.
Gost praznične epizode Prvakov tedna je bil eden izmed najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev Tone Partljič, ki pravi, da je pisanje mučna, a tudi najslajša samota. Preizkusil se je tudi v politiki, in je prepričan, da lažje živi in preživi načelen človek. Kako doživlja velikonočne praznike, zakaj ima do potice ambivalenten odnos, kaj mu dajeta Drava in morje in o čem pripoveduje njegov novi roman Veter z vzhoda, ki je izšel te dni. Prvaki tedna na Prvem.
Gost praznične epizode Prvakov tedna je bil eden izmed najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev Tone Partljič, ki pravi, da je pisanje mučna, a tudi najslajša samota. Preizkusil se je tudi v politiki, in je prepričan, da lažje živi in preživi načelen človek. Kako doživlja velikonočne praznike, zakaj ima do potice ambivalenten odnos, kaj mu dajeta Drava in morje in o čem pripoveduje njegov novi roman Veter z vzhoda, ki je izšel te dni. Prvaki tedna na Prvem.
Knjiga prinaša devet kratkih zgodb, za katere avtor pravi, da jih je že dolgo nosil v sebi. Lepe, nekatere pretresljive, celo tragične zgodbe o otrocih v raznih vojnah in o njihovem trpljenju. Zgodbe so mozaik prvoosebnih pripovedi, ki jih pripoveduje avtor, vsevedni pripovedovalec. Kljub zahtevni tematiki, ki bralca spravi do solz, knjiga ni v celoti črna ali pesimistična, ampak ostaja človeška, navsezadnje govori o rojstvu, božiču, toplem zatočišču družine, pomenu matere, očeta …
Knjiga prinaša devet kratkih zgodb, za katere avtor pravi, da jih je že dolgo nosil v sebi. Lepe, nekatere pretresljive, celo tragične zgodbe o otrocih v raznih vojnah in o njihovem trpljenju. Zgodbe so mozaik prvoosebnih pripovedi, ki jih pripoveduje avtor, vsevedni pripovedovalec. Kljub zahtevni tematiki, ki bralca spravi do solz, knjiga ni v celoti črna ali pesimistična, ampak ostaja človeška, navsezadnje govori o rojstvu, božiču, toplem zatočišču družine, pomenu matere, očeta …
Tone Partljič: Pesnica Monika Vrečar: Šovinistka Mathias Enard: Cona Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali Recenzije so napisali Marica Škorjanec, Aljaž Koprivnikar, Ana Geršak in Miša Gams.
Tone Partljič: Pesnica Monika Vrečar: Šovinistka Mathias Enard: Cona Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali Recenzije so napisali Marica Škorjanec, Aljaž Koprivnikar, Ana Geršak in Miša Gams.
V knjižni rubriki smo tokrat prebirali najnovejše literarno delo Toneta Partljiča, Ljudje iz Maribora.
V knjižni rubriki smo tokrat prebirali najnovejše literarno delo Toneta Partljiča, Ljudje iz Maribora.
Tone Partljič: Ljudje iz Maribora Nežka Struc: Nihanja J. L. Carr: Mesec dni na podeželju Gabriel Garcia Marquez: S poti po vzhodni Evropi Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Simon Popek.
Tone Partljič: Ljudje iz Maribora Nežka Struc: Nihanja J. L. Carr: Mesec dni na podeželju Gabriel Garcia Marquez: S poti po vzhodni Evropi Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Simon Popek.
V rubriki Zbrano, zapisano, prebrano smo tokrat predstavili sveže natisnjeno Partljičevo knjigo z naslovom Ne bom jih pozabil.
V rubriki Zbrano, zapisano, prebrano smo tokrat predstavili sveže natisnjeno Partljičevo knjigo z naslovom Ne bom jih pozabil.
Iztok Osojnik: Symposia Dani Bedrač Bele pesmi Tone Partljia Nebesa pod Pohorjem Javier Marías Slab značaj Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Peter Semolič, Barbara Leban in Jasna Lasja.
Iztok Osojnik: Symposia Dani Bedrač Bele pesmi Tone Partljia Nebesa pod Pohorjem Javier Marías Slab značaj Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Peter Semolič, Barbara Leban in Jasna Lasja.
Njegov bogat literarni opus obsega romane, dramska besedila, kratke zgodbe, črtice in novele. Prejel je nagrado Pres?ernovega sklada, Levstikovo in Grumovo nagrado ter Glazerjevo nagrado mesta Maribor. Njegov zadnji roman 'Sebastjan in most' prepleta intimno življenjsko zgodbo graditelja najstarejšega mariborskega Starega mostu Sebastjana Gorjupa in dogodke na začetku 20. stoletja.
Njegov bogat literarni opus obsega romane, dramska besedila, kratke zgodbe, črtice in novele. Prejel je nagrado Pres?ernovega sklada, Levstikovo in Grumovo nagrado ter Glazerjevo nagrado mesta Maribor. Njegov zadnji roman 'Sebastjan in most' prepleta intimno življenjsko zgodbo graditelja najstarejšega mariborskega Starega mostu Sebastjana Gorjupa in dogodke na začetku 20. stoletja.
Tone Partljič, plodovit pisatelj in dramatik, lanski Prešernov nagrajenec, bo na 28. slovenskem knjižnem sejmu pozdravil svoje novo delo, zbirko novel Ljudje iz Maribora.
Tone Partljič, plodovit pisatelj in dramatik, lanski Prešernov nagrajenec, bo na 28. slovenskem knjižnem sejmu pozdravil svoje novo delo, zbirko novel Ljudje iz Maribora.
Nataša Velikonja: Ostani Tone Partljič: Sebastjan in most Jurij Pfeifer: Lovec na kobilice Maja Šorli: Slovenska postdramska pomlad Avtorji recenzij: Diana Pungeršič, Marica Škorjanec, Robi Šabec, Matej Bogataj
Nataša Velikonja: Ostani Tone Partljič: Sebastjan in most Jurij Pfeifer: Lovec na kobilice Maja Šorli: Slovenska postdramska pomlad Avtorji recenzij: Diana Pungeršič, Marica Škorjanec, Robi Šabec, Matej Bogataj
Človek, ki ima vero vase in ki nekje na obzorju vselej vidi svojo svetlo zvezdo, se slej ko prej izvije iz vsakega, na videz še tako brezizhodnega položaja in si ustvari svoja Nebesa. Pa čeprav mala in čeprav pod Pohorjem … O romanu Nebesa pod Pohorjem bo voditelj nočnega programa Zoran Turk govoril z avtorjem, slovenskim dramatikom in pisateljem satirične drame, Tonetom Partljičem.
Človek, ki ima vero vase in ki nekje na obzorju vselej vidi svojo svetlo zvezdo, se slej ko prej izvije iz vsakega, na videz še tako brezizhodnega položaja in si ustvari svoja Nebesa. Pa čeprav mala in čeprav pod Pohorjem … O romanu Nebesa pod Pohorjem bo voditelj nočnega programa Zoran Turk govoril z avtorjem, slovenskim dramatikom in pisateljem satirične drame, Tonetom Partljičem.
Čez nekaj dni bo dopolnil 80 let eden najbolj priljubljenih slovenskih prozaistov in dramatikov Tone Partljič. Njegove so med drugim ponarodela komedija Moj ata, socialistični kulak, večkrat ponatisnjena pripovedna zbirka za mlade bralce Hotel sem prijeti sonce ter obsežna zgodovinska romaneskna freska Sebastjan in most. Tone Partljič je po srcu pripovedovalec, kar boste slšali tudi v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2016, ko je Tone Partljič prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Avtor še vedno vneto ustvarja – v zadnjih letih so izšle kar tri njegove knjige: Ljudje iz Maribora, Ne bom jih pozabil in Pesnica. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Čez nekaj dni bo dopolnil 80 let eden najbolj priljubljenih slovenskih prozaistov in dramatikov Tone Partljič. Njegove so med drugim ponarodela komedija Moj ata, socialistični kulak, večkrat ponatisnjena pripovedna zbirka za mlade bralce Hotel sem prijeti sonce ter obsežna zgodovinska romaneskna freska Sebastjan in most. Tone Partljič je po srcu pripovedovalec, kar boste slšali tudi v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2016, ko je Tone Partljič prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Avtor še vedno vneto ustvarja – v zadnjih letih so izšle kar tri njegove knjige: Ljudje iz Maribora, Ne bom jih pozabil in Pesnica. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Prešernov nagrajenec Tone Partljič, med drugim avtor ponarodele komedije Moj ata, socialistični kulak, večkrat ponatisnjene pripovedne zbirke za mlade bralce Hotel sem prijeti sonce ter obsežne zgodovinske romaneskne freske Sebastjan in most, je po srcu pripovedovalec – tak je tudi v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom: priljubljeni umetnik med drugim pripoveduje o sebi, svoji mami, Cankarju, komediji, romanu Sebastijan in most ter o belem papirju in kakšno vlogo igra v njegovem življenju. Vabljeni k poslušanju.
Prešernov nagrajenec Tone Partljič, med drugim avtor ponarodele komedije Moj ata, socialistični kulak, večkrat ponatisnjene pripovedne zbirke za mlade bralce Hotel sem prijeti sonce ter obsežne zgodovinske romaneskne freske Sebastjan in most, je po srcu pripovedovalec – tak je tudi v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom: priljubljeni umetnik med drugim pripoveduje o sebi, svoji mami, Cankarju, komediji, romanu Sebastijan in most ter o belem papirju in kakšno vlogo igra v njegovem življenju. Vabljeni k poslušanju.
» Tone Partljič, avtor številnih dramskih in proznih besedil, scenarijev, romanov in predvsem komedij, je odločilno zaznamoval slovensko gledališko dogajanje, tudi kulturno podobo mesta Maribor, njegove komedije pa so nesporen vrh umetniškega ustvarjanja«, je med drugim zapisano v obrazložitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo 2016, ki so jo sinoči podelili priljubljenemu pisatelju. In letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko pisatelj in komediograf Tone Partljič je ob današnjem prazniku slovenske kulture gost Radia Maribor. Z njim se je pogovarjala Brigita Mohorič.
» Tone Partljič, avtor številnih dramskih in proznih besedil, scenarijev, romanov in predvsem komedij, je odločilno zaznamoval slovensko gledališko dogajanje, tudi kulturno podobo mesta Maribor, njegove komedije pa so nesporen vrh umetniškega ustvarjanja«, je med drugim zapisano v obrazložitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo 2016, ki so jo sinoči podelili priljubljenemu pisatelju. In letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko pisatelj in komediograf Tone Partljič je ob današnjem prazniku slovenske kulture gost Radia Maribor. Z njim se je pogovarjala Brigita Mohorič.
Pisatelj in komediograf Tone Partljič je v zadnjih letih objavil kar nekaj odmevnih in berljivih knjig, tako romana Pasja ulica ter Sebastjan in most, pred kratkim pri Založbi Beletrina pa še zbirko novel Ljudje iz Maribora. Pisatelj je uvedel zbirko z avtobiografskimi toni in se že z njimi predstavil kot nekdo, ki ne le živi v mestu ob Dravi, ampak ga tudi dobro pozna in občuti. Nato pa v berljivih novelah pripoveduje o usodah ljudi, ki so živeli v Mariboru – nekateri izmed ubesedenih ljudi so znani, drugi morda nekoliko pozabljeni, toda zaradi pisateljevega živahnega fabuliranja in posluha za človeško stopijo pred bralca še kako živi. Več o pripovedni zbirki Ljudje iz Maribora je avtor povedal v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Pisatelj in komediograf Tone Partljič je v zadnjih letih objavil kar nekaj odmevnih in berljivih knjig, tako romana Pasja ulica ter Sebastjan in most, pred kratkim pri Založbi Beletrina pa še zbirko novel Ljudje iz Maribora. Pisatelj je uvedel zbirko z avtobiografskimi toni in se že z njimi predstavil kot nekdo, ki ne le živi v mestu ob Dravi, ampak ga tudi dobro pozna in občuti. Nato pa v berljivih novelah pripoveduje o usodah ljudi, ki so živeli v Mariboru – nekateri izmed ubesedenih ljudi so znani, drugi morda nekoliko pozabljeni, toda zaradi pisateljevega živahnega fabuliranja in posluha za človeško stopijo pred bralca še kako živi. Več o pripovedni zbirki Ljudje iz Maribora je avtor povedal v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V rubriki Zbrano, zapisano smo predstavili roman Pri Mariji Snežni zvoni pisatelja Toneta Partljiča, letošnjega dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo. Pripravila Brigita Mohorič.
V rubriki Zbrano, zapisano smo predstavili roman Pri Mariji Snežni zvoni pisatelja Toneta Partljiča, letošnjega dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo. Pripravila Brigita Mohorič.
V knjižni rubriki smo tokrat predstavili roman Toneta Partljiča, Nebesa pod Pohorjem. Avtor nam razgrinja skorajda naivno poštenega Mariborčana – obrtnika, ki ima svoj es pe. Ko poseže finančna kriza, pride čas za spremembe; človek z logiko poštenega dela pa se znajde v vrtincu tajkunstva. A že kmalu najde rešitev in – svoja nebesa pod Pohorjem. www.radiomaribor.si
V knjižni rubriki smo tokrat predstavili roman Toneta Partljiča, Nebesa pod Pohorjem. Avtor nam razgrinja skorajda naivno poštenega Mariborčana – obrtnika, ki ima svoj es pe. Ko poseže finančna kriza, pride čas za spremembe; človek z logiko poštenega dela pa se znajde v vrtincu tajkunstva. A že kmalu najde rešitev in – svoja nebesa pod Pohorjem. www.radiomaribor.si
Tokratna (11.11.2024) Radijska delavnica znancev se je dogodila na obrobju Maribora v Pekrah. Oddaja ima simbolni podnaslov živeti odgovorno! Skupaj z nekaterimi domačini in gosti razmišljaljamo o tem kako počlovečujemo naše medosebne odnose v vsakdanjem življenju, ko smo v praksi sočutni in tovariški drug do drugega. Sodelujejo: Glasbenik saksofonist Oto Vrhovnik z ženo Ireno, Zlatko Partlič – predsednik kulturno-turističnega društva Pekre, Ilka Riedl – tajnica tega društva, Jože Žohar – predsednik PGD Pekre, Mitja Kozar _ predsednik Društva za celiakijo Slovenije, Stanko Kozar – Predsednik Občinske turistične zveze Maribor. Tehnična realizacija Boštjan Feguš. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek.
Tokratna (11.11.2024) Radijska delavnica znancev se je dogodila na obrobju Maribora v Pekrah. Oddaja ima simbolni podnaslov živeti odgovorno! Skupaj z nekaterimi domačini in gosti razmišljaljamo o tem kako počlovečujemo naše medosebne odnose v vsakdanjem življenju, ko smo v praksi sočutni in tovariški drug do drugega. Sodelujejo: Glasbenik saksofonist Oto Vrhovnik z ženo Ireno, Zlatko Partlič – predsednik kulturno-turističnega društva Pekre, Ilka Riedl – tajnica tega društva, Jože Žohar – predsednik PGD Pekre, Mitja Kozar _ predsednik Društva za celiakijo Slovenije, Stanko Kozar – Predsednik Občinske turistične zveze Maribor. Tehnična realizacija Boštjan Feguš. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek.
V Razgledih smo se posvetili temi, ki je v zadnjih dneh mnoge zelo vznemirila. Gre za novelo Zakona o visokem šolstvu, ki v 8. členu govori o rabi slovenščine v visokem šolstvu na slovenskih univerzah in nalaga univerzitetnim učiteljem, da predavajo v tujem, natančneje v angleškem jeziku. Vlada je tak predlog že potrdila in ga poslala v Državni zbor. Mnogi menijo, da to pomeni zavestno odpovedovanje slovenskemu jeziku. V tokratni Razgledih sta bila z nami slovenist doktor Marko Jesenšek in letošnji Prešernov nagrajenec Tone Partljič.
V Razgledih smo se posvetili temi, ki je v zadnjih dneh mnoge zelo vznemirila. Gre za novelo Zakona o visokem šolstvu, ki v 8. členu govori o rabi slovenščine v visokem šolstvu na slovenskih univerzah in nalaga univerzitetnim učiteljem, da predavajo v tujem, natančneje v angleškem jeziku. Vlada je tak predlog že potrdila in ga poslala v Državni zbor. Mnogi menijo, da to pomeni zavestno odpovedovanje slovenskemu jeziku. V tokratni Razgledih sta bila z nami slovenist doktor Marko Jesenšek in letošnji Prešernov nagrajenec Tone Partljič.
»Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov,…« se zamisli Branka Gombača spominja Tone Partljič. Do nedavnega je bila druga polovica oktobra v znamenju gledališkega praznovanja – v dolgoletnem rednem terminu je v Mariboru potekal festival Borštnikovo srečanje. Na njem se vsako leto podeljuje najvišje priznanje za življenjsko delo igralkam in igralcem v Sloveniji, Borštnikov prstan. Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, leta 2020, sta v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem nastali oddaji, v katerih smo predstavili vse dotedanje prejemnice in prejemnike tega najvišjega odličja. Tokrat vam v oddaji Oder – 50 let Borštnikovega prstana, predstavljamo Prejemnice. Avtorici oddaje sta Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vida Juvan in Elvira Kralj v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov,…« se zamisli Branka Gombača spominja Tone Partljič. Do nedavnega je bila druga polovica oktobra v znamenju gledališkega praznovanja – v dolgoletnem rednem terminu je v Mariboru potekal festival Borštnikovo srečanje. Na njem se vsako leto podeljuje najvišje priznanje za življenjsko delo igralkam in igralcem v Sloveniji, Borštnikov prstan. Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, leta 2020, sta v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem nastali oddaji, v katerih smo predstavili vse dotedanje prejemnice in prejemnike tega najvišjega odličja. Tokrat vam v oddaji Oder – 50 let Borštnikovega prstana, predstavljamo Prejemnice. Avtorici oddaje sta Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vida Juvan in Elvira Kralj v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
V oddaji se posvečamo dvema gledališkima uprizoritvama Bartolovega romana Alamut, in sicer v produkciji Gledališke šole Gledališča Koper in novogoriške Umetniške gimnazije pod vodstvom Nataše Konc Lorenzutti. Govorimo tudi o projektu z naslovom Vključujemo in aktiviramo, ki želi spodbujati dejavnost ranljivih družbenih skupin in jim pomagati pri vstopanju na trg dela.
V oddaji se posvečamo dvema gledališkima uprizoritvama Bartolovega romana Alamut, in sicer v produkciji Gledališke šole Gledališča Koper in novogoriške Umetniške gimnazije pod vodstvom Nataše Konc Lorenzutti. Govorimo tudi o projektu z naslovom Vključujemo in aktiviramo, ki želi spodbujati dejavnost ranljivih družbenih skupin in jim pomagati pri vstopanju na trg dela.
V terminu tokratne Radijske delavnice znancev se bomo spomnili dramatičnih časov slovenskega osamosvajanja v maju leta 1991, ki jih poznamo pod imenom pekrski dogodki… V oddaji sodelujeo nekateri aktivni udeleženci teh dogajanj pred triintridesetimi leti – Alojz Kovačič – nekdanji sekretar za ljudsko obrambo pri mestni občini Maribor, Miran Fišer – takratni poveljnik 77.območnega štaba TO s sedežem na Ptuju – danes presednik Območnega odbora združenja veteranov vojne za Slovenijo, Bojan Lunežnik – takratni poveljnik posebne enote milice in član koordinacijske skupine – danes pa podpredsednik policijskega Združenja veteranov Sever, Zlatko Partlič – predsednik Turistično-kulturnega društva Pekre, Ilka Riedl – aktivna članica pripravljalnega odbora za obujanje spomina na pekrske dogodke in Stanko Kozar – predsednik Turistične zveze Maribor. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek. Tehnična realizacija Boštjan Feguš.
V terminu tokratne Radijske delavnice znancev se bomo spomnili dramatičnih časov slovenskega osamosvajanja v maju leta 1991, ki jih poznamo pod imenom pekrski dogodki… V oddaji sodelujeo nekateri aktivni udeleženci teh dogajanj pred triintridesetimi leti – Alojz Kovačič – nekdanji sekretar za ljudsko obrambo pri mestni občini Maribor, Miran Fišer – takratni poveljnik 77.območnega štaba TO s sedežem na Ptuju – danes presednik Območnega odbora združenja veteranov vojne za Slovenijo, Bojan Lunežnik – takratni poveljnik posebne enote milice in član koordinacijske skupine – danes pa podpredsednik policijskega Združenja veteranov Sever, Zlatko Partlič – predsednik Turistično-kulturnega društva Pekre, Ilka Riedl – aktivna članica pripravljalnega odbora za obujanje spomina na pekrske dogodke in Stanko Kozar – predsednik Turistične zveze Maribor. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek. Tehnična realizacija Boštjan Feguš.
Tone Partljič in Rok Kajzer razmišljata o satiri. Strinjata se, da mora zbosti in opozoriti na negativne pojave v družbi, na neki način je sorodna humorju, a, kot pravi Tone Partljič: "Pri satiri se smehljamo kakor pri Cankarju, skozi stisnjene zobe." Dodaja še, da nikakor ni vse satira in da je žaljivo, kadar nekdo svoje rasistične zapise označi za satiro.
Tone Partljič in Rok Kajzer razmišljata o satiri. Strinjata se, da mora zbosti in opozoriti na negativne pojave v družbi, na neki način je sorodna humorju, a, kot pravi Tone Partljič: "Pri satiri se smehljamo kakor pri Cankarju, skozi stisnjene zobe." Dodaja še, da nikakor ni vse satira in da je žaljivo, kadar nekdo svoje rasistične zapise označi za satiro.
V tokratni (26.2.2024) Radijski delavnici znancev smo se z našimi mikrofoni pomudili v prostorih mariborske primestne krajevne skupnosti Pekre. Čez nekaj dni (1.marca) se namreč pri njih začenja jubilejni – 20.festival komedije slovenskih ljubiteljskih gledališč. V oddaji so sodelovali najbolj zavzeti člani organizacijskega odbora festivala: Ilka Riedl – predsednica org.odbora, Zlatko Partlič – predsednik Turistično kulturnega društva Perke in pobudnik festivala, Rado Pavalec – strokovni selektor, dr.Melita Kukovec – predsednica strokovne komisije festivala, Jože Žohar – predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Pekre in Stane Kocutar – nekdanji odg.urednik Radia Maribor. Kako je ta vseslovenski festival radostne besede dočakal svojo dvajsetletnico in kaj bodo obiskovalci lahko videli v okviru letošnje jubilejne festivalske ponudbe v mesecu marcu – o tem torej v naslednji uri našega nocojšnjega delavničarskega druženja. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek. Tehnična realizacija Simon Spreitzer. Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek.
V tokratni (26.2.2024) Radijski delavnici znancev smo se z našimi mikrofoni pomudili v prostorih mariborske primestne krajevne skupnosti Pekre. Čez nekaj dni (1.marca) se namreč pri njih začenja jubilejni – 20.festival komedije slovenskih ljubiteljskih gledališč. V oddaji so sodelovali najbolj zavzeti člani organizacijskega odbora festivala: Ilka Riedl – predsednica org.odbora, Zlatko Partlič – predsednik Turistično kulturnega društva Perke in pobudnik festivala, Rado Pavalec – strokovni selektor, dr.Melita Kukovec – predsednica strokovne komisije festivala, Jože Žohar – predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Pekre in Stane Kocutar – nekdanji odg.urednik Radia Maribor. Kako je ta vseslovenski festival radostne besede dočakal svojo dvajsetletnico in kaj bodo obiskovalci lahko videli v okviru letošnje jubilejne festivalske ponudbe v mesecu marcu – o tem torej v naslednji uri našega nocojšnjega delavničarskega druženja. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek. Tehnična realizacija Simon Spreitzer. Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek.
V oddaji Poglobljeno se podajamo na mariborski gledališki oder in gostimo ustvarjalce, ki so se povezali ob predstavi Mostovi in bogovi. Uprizoritev so ob letošnji 100-letnici SNG Maribor pripravili v poklon mestu Maribor in Tonetu Partljiču, gledalci pa jo bomo lahko premierno videli 29. novembra. O ustvarjalnem povezovanju so se priznani gledališčniki Tone Partljič, Nejc Gazvoda in umetniški vodja mariborske Drame Aleksandar Popovski, pogovarjali na javni okrogli mizi v SNG-ju.
V oddaji Poglobljeno se podajamo na mariborski gledališki oder in gostimo ustvarjalce, ki so se povezali ob predstavi Mostovi in bogovi. Uprizoritev so ob letošnji 100-letnici SNG Maribor pripravili v poklon mestu Maribor in Tonetu Partljiču, gledalci pa jo bomo lahko premierno videli 29. novembra. O ustvarjalnem povezovanju so se priznani gledališčniki Tone Partljič, Nejc Gazvoda in umetniški vodja mariborske Drame Aleksandar Popovski, pogovarjali na javni okrogli mizi v SNG-ju.
V Mestni galeriji Nova Gorica bo do 24. februarja na ogled razstava z naslovom Observatorij Suzane Brborović, večkrat nagrajene slikarke mlajše generacije, katere dela so tokrat usmerjena v nebo. Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marijan Kramberger in Tone Partljič so pred petdesetimi leti izdali zbornik Skupaj, ki govori o njihovem pisateljevanju in delovanju v Mariboru nasploh. V Univerzitetni knjižnici Maribor so se pred kulturnim praznikom poklonili izdaji zbornika in gostili dva izmed njegovih avtorjev.
V Mestni galeriji Nova Gorica bo do 24. februarja na ogled razstava z naslovom Observatorij Suzane Brborović, večkrat nagrajene slikarke mlajše generacije, katere dela so tokrat usmerjena v nebo. Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marijan Kramberger in Tone Partljič so pred petdesetimi leti izdali zbornik Skupaj, ki govori o njihovem pisateljevanju in delovanju v Mariboru nasploh. V Univerzitetni knjižnici Maribor so se pred kulturnim praznikom poklonili izdaji zbornika in gostili dva izmed njegovih avtorjev.
"Smo posebna generacija. Rodili smo se pred vojno, v šolo smo začeli hoditi, ko je bilo konec vojne. Do mojega petdesetega leta smo dali skozi socializem. V tem času sem končal šolanje, napisal prve komedije, se poročil in naredil družino," pravi pisatelj, dramatik in scenarist Tone Partljič. Rodil se je 5. avgusta leta 1940.
"Smo posebna generacija. Rodili smo se pred vojno, v šolo smo začeli hoditi, ko je bilo konec vojne. Do mojega petdesetega leta smo dali skozi socializem. V tem času sem končal šolanje, napisal prve komedije, se poročil in naredil družino," pravi pisatelj, dramatik in scenarist Tone Partljič. Rodil se je 5. avgusta leta 1940.