Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Svetniki zavoda Dom na Krasu so ponovno odločali o najustreznejšem kandidatu za vodenje te ustanove v Dutovljah. Soglasno so izbrali zdajšnjega vršilca dolžnosti direktorja Gorana Blaška. Predlog bodo poslali v presojo občini Sežana in potem zaprosili še za soglasje ministrstva za solidarno prihodnost. V oddaji tudi o tem: - Trgovinska vojna se zaostruje. - Občina Kanal ob Soči zaradi velike razlike med prihodki in odhodki v prvo spremembo letošnjega proračuna. - V Ankaranu po dolgih letih dočakali pokopališče.
Svetniki zavoda Dom na Krasu so ponovno odločali o najustreznejšem kandidatu za vodenje te ustanove v Dutovljah. Soglasno so izbrali zdajšnjega vršilca dolžnosti direktorja Gorana Blaška. Predlog bodo poslali v presojo občini Sežana in potem zaprosili še za soglasje ministrstva za solidarno prihodnost. V oddaji tudi o tem: - Trgovinska vojna se zaostruje. - Občina Kanal ob Soči zaradi velike razlike med prihodki in odhodki v prvo spremembo letošnjega proračuna. - V Ankaranu po dolgih letih dočakali pokopališče.
Najboljši kolesarji sveta se bodo danes pomerili na drugi enodnevni klasiki v Ardenih, na tako imenovani Valonski puščici, ki se tradicionalno konča z vzponom na sloviti Mur de Huy. Osrednji favorit za zmago je vnovič prvi kolesar sveta Tadej Pogačar, ki je dirko dobil pred dvema letoma. V finalu državnega prvenstva v odbojki pa sta se še tretjič pomerili moštvi ACH Volleyja in Alpacema iz Kanala. Ljubljančani so včeraj v Tivoliju potrjevali četrti zaporedni, sicer že 21. naslov državnih prvakov.
Najboljši kolesarji sveta se bodo danes pomerili na drugi enodnevni klasiki v Ardenih, na tako imenovani Valonski puščici, ki se tradicionalno konča z vzponom na sloviti Mur de Huy. Osrednji favorit za zmago je vnovič prvi kolesar sveta Tadej Pogačar, ki je dirko dobil pred dvema letoma. V finalu državnega prvenstva v odbojki pa sta se še tretjič pomerili moštvi ACH Volleyja in Alpacema iz Kanala. Ljubljančani so včeraj v Tivoliju potrjevali četrti zaporedni, sicer že 21. naslov državnih prvakov.
Najboljši kolesarji sveta se bodo danes pomerili na drugi enodnevni klasiki v Ardenih, na tako imenovani Valonski puščici, ki se tradicionalno konča z vzponom na sloviti Mur de Huy. Osrednji favorit za zmago je vnovič prvi kolesar sveta Tadej Pogačar, ki je dirko dobil pred dvema letoma. V finalu državnega prvenstva v odbojki pa sta se še tretjič pomerili moštvi ACH Volleyja in Alpacema iz Kanala. Ljubljančani so včeraj v Tivoliju potrjevali četrti zaporedni, sicer že 21. naslov državnih prvakov.
Najboljši kolesarji sveta se bodo danes pomerili na drugi enodnevni klasiki v Ardenih, na tako imenovani Valonski puščici, ki se tradicionalno konča z vzponom na sloviti Mur de Huy. Osrednji favorit za zmago je vnovič prvi kolesar sveta Tadej Pogačar, ki je dirko dobil pred dvema letoma. V finalu državnega prvenstva v odbojki pa sta se še tretjič pomerili moštvi ACH Volleyja in Alpacema iz Kanala. Ljubljančani so včeraj v Tivoliju potrjevali četrti zaporedni, sicer že 21. naslov državnih prvakov.
Aktiv ustvarjalcev programa Radia Koper je Upravi RTV, Svetu delavcev in Svetu RTV poslal odziv na nedavno sprejete sklepe z možnimi ukrepi, ki bi med drugim močno prizadeli oba regionalna centra. Spoštovani, z ogorčenjem spremljamo informacije, ki smo jih, še preden so nas z njimi uspeli uradno seznaniti naši nadrejeni, prebrali v drugih medijih in družabnih omrežjih, kar se nam zdi nesprejemljivo. Medtem ko v čestitki Uprave RTV Slovenija ob prvomajskih praznikih beremo, kako se nam »iskreno zahvaljuje za vsakodnevno delo, strokovnost, odgovornost in predanost, s katerimi skupaj uresničujemo poslanstvo javnega medija /…/ in da v času nenehnih sprememb in številnih izzivov ohranjamo tisto, kar nas povezuje: zavezanost javnosti, kakovosti in skupnemu dobremu«, v nasprotju s tem prebiramo sklepe »za zajezitev stroškov poslovanja«, med katerimi je le eden od najbolj skrajnih pošiljanje zaposlenih na čakanje na delo. Sklepe so 25. aprila 2025 podpisali predsednica uprave Natalija Gorščak, člana uprave Nevenka Črnko in Luka Rupnik ter delavski direktor Franci Pavšer. Navedeno razumemo kot nadaljevanje dejavnosti, ki so jih napovedali že sprejeti sklepi o predložitvi izračunov finančnih in kadrovskih učinkov ob, med drugim, ukinitvi informativnega programa drugega programa TVS, Radia Si, regionalnega programa radia in televizije Koper ter regionalnega programa radia in televizije Maribor, ki so bili sprejeti konec leta 2023. Zakaj bi sicer »sezname obveznih vsebin« morali pripravljati le v določenih enotah, med njimi regionalnih centrih? Dogajanje presega organizacijsko vprašanje. V trenutku, ko se odredi pripravo seznama delavcev, ki bi jih s 1. 6. lahko dali na čakanje na delo, gre za eksistencialno vprašanje. Naj ob tem naprej izpostavimo, da stavkovni sporazum s sindikati iz maja 2024 Upravo RTV Slovenija med drugim zavezuje, da delavske predstavnike vključi v pogajanja z ustanoviteljem glede stabilnega in primernega financiranja RTV Slovenija ter da si prizadeva za ohranitev delovnih mest in nadomeščanje zaposlenih, ki se upokojujejo. Hkrati naj bi uprava s sindikati sklenila dogovor o kadrovski in razvojni politiki za prihodnji dve leti. S sklepi, kot je zadnji, uprava krši omenjeni sporazum. Prav zato je najmanj, kar bi pričakovali, dialog z zaposlenimi že v času oblikovanja in priprave ukrepov. Zahtevamo jasne odgovore in vizijo: naj uprava jasno pove, ali s kadrovskim in finančnim izčrpavanjem že udejanja namero po ukinitvi regionalnih centrov oz. programov. Ob imenovanju je predsednica uprave posebej poudarila transparentnost komuniciranja in povezovanje. Tega ne uresničuje. Nedopustno je, da se pripravlja ukrepe na plečih zaposlenih, ki o tem pred sprejemanjem tako pomembnih odločitev niso niti obveščeni. Zgoraj navedeni sklepi so bili sprejeti in podpisani v petek, 25. aprila popoldan, tik pred prvomajskimi prazniki z navodilom, naj bo gradivo pripravljeno do 5. maja. Težko verjamemo, da gre za naključje. Nasprotno, sprašujemo se, ali je to strategija, da se zaposleni ne bi mogli pripraviti in odzvati na sprejete sklepe. Dovolj zgovorna je bila izjava predsednice uprave za naš program, da je »do Ljubljane le ura in 10 minut z avtom«, izrečena marca. Delavski direktor je na izredni seji sveta delavcev dal vedeti, da je reorganizacija potrebna in da je nekje treba začeti. Torej lahko sklepamo, da so načrti že napisani? Zakaj so prav regionalna centra in še nekaj drugih enot tisti, ki so vedno prvi na udaru, ko je treba nekaj prihraniti? RTV center Koper je finančno in kadrovsko podhranjen. To se sistemsko dela že veliko let z nenadomeščanjem upokojevanj, zmanjševanjem denarja za variabilne stroške in drugimi ukrepi. Varčevanje v regionalnih centrih bi tako imelo najmanjši učinek, kar so in še bodo pokazali otipljivi podatki. Bi pa zato škoda bila največja. Je bil nabor varčevanja pripravljen skrbno? Ali res ni drugih virov, iz katerih bi (učinkoviteje) črpali prihranek? Prepričani smo, da so in zanje pristojni vedo, le interesa za to ni. Na to kaže tudi vznikanje novih projektov, za katere nikakor ne moremo razumeti, da so nujna vsebina. Še bolj je nerazumljivo, da se zanje (dobro) plačuje zunanje izvajalce, medtem ko bi redno zaposlene pošiljali na čakanje na delo. Jasno je, da uprava znova podcenjuje moč regionalnih centrov. Svetovni trend so lokalne zgodbe, regionalna problematika, poročanje o dogodkih ljudi za ljudi, ki so kljub geografski oddaljenosti od centrov enakovredni, če ne še pomembnejši. S centralizacijo (in ne integracijo, kot jo zavajajoče poimenuje uprava), bodo regije izgubile svoj prostor, glas, besedo. Ustvarjalci programa Radia Koper s pripravljenimi vsebinami bogatimo vse programe Radia Slovenija. Izmenjava naših vsebin je že zdaj vsakodnevna praksa. Je kdo upošteval obseg (čezmejnega) prostora, ki ga dosežejo naši mikrofoni? Se kdo zaveda, koliko programskih vsebin pridobijo informativne in druge oddaje prvega, drugega in tretjega programa Radia Slovenija? Samo lani smo za ostale programe pripravili več kot tisoč informativnih prispevkov, pripravljamo tudi vsebine za dnevni program, soustvarjamo oddaje Sotočja, Od setve do žetve, Lokalni junak, Lokalni čas, Nočni obisk, Studio ob 17h in številne druge, oddajo Morje in mi premierno objavljajo na prvem programu. Vsak dan več kot polovico naših prispevkov objavijo tudi na drugih programih. Z zmanjšanjem števila zaposlenih bo tudi teh vsebin manj. Kdo bo zagotavljal enakopravno obveščenost javnosti od zgornjega Posočja preko cele Primorske do Slovencev v Italiji in na Hrvaškem? Kako si uprava predstavlja izvajanje poslanstva javnega medija, ki je nenazadnje zakonsko določeno, v prihodnje? Kako bo RTV iz centra kakovostno in verodostojno zagotavljal obveščanje v našem geografskem, kulturnem in čezmejnem prostoru? Upravičeno dvomimo v dobre namene te uprave. Ukinjati (ali postopno ugašati) RTV center Koper pomeni, da se je pripravljena odpovedati primorskim in zamejskim poslušalcem. Ti ne bodo preklopili na Radio Slovenija, temveč na druge regionalne in lokalne postaje. Če je razlog za sprejete sklepe in morebitne ukrepe to, da RTV Slovenija od ustanovitelja ni prejela predvidenega denarja, nas zanima, zakaj je uprava svetu lani predlagala PPN, ki je ta sredstva predpostavljal? In zakaj je svet PPN potrdil? Ali je uprava storila vse, da bi RTV Slovenija denar dobila? V okviru regionalnega centra je pomembno poudariti tudi vlogo italijanskih programov, ki že desetletja predstavljajo kanal stika in dialoga med jezikovnimi manjšinami ter med državama Italijo in Slovenijo, pri čemer ustvarjajo kakovostne informativne in programske vsebine. Vprašanj in pomislekov imamo še veliko, zato predlagamo srečanje z vodstvom Radia Slovenija in RTV Slovenija. Aktiv ustvarjalcev programa Radia Koper s podporo redakcij programov Radia Capodistria in Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS
Aktiv ustvarjalcev programa Radia Koper je Upravi RTV, Svetu delavcev in Svetu RTV poslal odziv na nedavno sprejete sklepe z možnimi ukrepi, ki bi med drugim močno prizadeli oba regionalna centra. Spoštovani, z ogorčenjem spremljamo informacije, ki smo jih, še preden so nas z njimi uspeli uradno seznaniti naši nadrejeni, prebrali v drugih medijih in družabnih omrežjih, kar se nam zdi nesprejemljivo. Medtem ko v čestitki Uprave RTV Slovenija ob prvomajskih praznikih beremo, kako se nam »iskreno zahvaljuje za vsakodnevno delo, strokovnost, odgovornost in predanost, s katerimi skupaj uresničujemo poslanstvo javnega medija /…/ in da v času nenehnih sprememb in številnih izzivov ohranjamo tisto, kar nas povezuje: zavezanost javnosti, kakovosti in skupnemu dobremu«, v nasprotju s tem prebiramo sklepe »za zajezitev stroškov poslovanja«, med katerimi je le eden od najbolj skrajnih pošiljanje zaposlenih na čakanje na delo. Sklepe so 25. aprila 2025 podpisali predsednica uprave Natalija Gorščak, člana uprave Nevenka Črnko in Luka Rupnik ter delavski direktor Franci Pavšer. Navedeno razumemo kot nadaljevanje dejavnosti, ki so jih napovedali že sprejeti sklepi o predložitvi izračunov finančnih in kadrovskih učinkov ob, med drugim, ukinitvi informativnega programa drugega programa TVS, Radia Si, regionalnega programa radia in televizije Koper ter regionalnega programa radia in televizije Maribor, ki so bili sprejeti konec leta 2023. Zakaj bi sicer »sezname obveznih vsebin« morali pripravljati le v določenih enotah, med njimi regionalnih centrih? Dogajanje presega organizacijsko vprašanje. V trenutku, ko se odredi pripravo seznama delavcev, ki bi jih s 1. 6. lahko dali na čakanje na delo, gre za eksistencialno vprašanje. Naj ob tem naprej izpostavimo, da stavkovni sporazum s sindikati iz maja 2024 Upravo RTV Slovenija med drugim zavezuje, da delavske predstavnike vključi v pogajanja z ustanoviteljem glede stabilnega in primernega financiranja RTV Slovenija ter da si prizadeva za ohranitev delovnih mest in nadomeščanje zaposlenih, ki se upokojujejo. Hkrati naj bi uprava s sindikati sklenila dogovor o kadrovski in razvojni politiki za prihodnji dve leti. S sklepi, kot je zadnji, uprava krši omenjeni sporazum. Prav zato je najmanj, kar bi pričakovali, dialog z zaposlenimi že v času oblikovanja in priprave ukrepov. Zahtevamo jasne odgovore in vizijo: naj uprava jasno pove, ali s kadrovskim in finančnim izčrpavanjem že udejanja namero po ukinitvi regionalnih centrov oz. programov. Ob imenovanju je predsednica uprave posebej poudarila transparentnost komuniciranja in povezovanje. Tega ne uresničuje. Nedopustno je, da se pripravlja ukrepe na plečih zaposlenih, ki o tem pred sprejemanjem tako pomembnih odločitev niso niti obveščeni. Zgoraj navedeni sklepi so bili sprejeti in podpisani v petek, 25. aprila popoldan, tik pred prvomajskimi prazniki z navodilom, naj bo gradivo pripravljeno do 5. maja. Težko verjamemo, da gre za naključje. Nasprotno, sprašujemo se, ali je to strategija, da se zaposleni ne bi mogli pripraviti in odzvati na sprejete sklepe. Dovolj zgovorna je bila izjava predsednice uprave za naš program, da je »do Ljubljane le ura in 10 minut z avtom«, izrečena marca. Delavski direktor je na izredni seji sveta delavcev dal vedeti, da je reorganizacija potrebna in da je nekje treba začeti. Torej lahko sklepamo, da so načrti že napisani? Zakaj so prav regionalna centra in še nekaj drugih enot tisti, ki so vedno prvi na udaru, ko je treba nekaj prihraniti? RTV center Koper je finančno in kadrovsko podhranjen. To se sistemsko dela že veliko let z nenadomeščanjem upokojevanj, zmanjševanjem denarja za variabilne stroške in drugimi ukrepi. Varčevanje v regionalnih centrih bi tako imelo najmanjši učinek, kar so in še bodo pokazali otipljivi podatki. Bi pa zato škoda bila največja. Je bil nabor varčevanja pripravljen skrbno? Ali res ni drugih virov, iz katerih bi (učinkoviteje) črpali prihranek? Prepričani smo, da so in zanje pristojni vedo, le interesa za to ni. Na to kaže tudi vznikanje novih projektov, za katere nikakor ne moremo razumeti, da so nujna vsebina. Še bolj je nerazumljivo, da se zanje (dobro) plačuje zunanje izvajalce, medtem ko bi redno zaposlene pošiljali na čakanje na delo. Jasno je, da uprava znova podcenjuje moč regionalnih centrov. Svetovni trend so lokalne zgodbe, regionalna problematika, poročanje o dogodkih ljudi za ljudi, ki so kljub geografski oddaljenosti od centrov enakovredni, če ne še pomembnejši. S centralizacijo (in ne integracijo, kot jo zavajajoče poimenuje uprava), bodo regije izgubile svoj prostor, glas, besedo. Ustvarjalci programa Radia Koper s pripravljenimi vsebinami bogatimo vse programe Radia Slovenija. Izmenjava naših vsebin je že zdaj vsakodnevna praksa. Je kdo upošteval obseg (čezmejnega) prostora, ki ga dosežejo naši mikrofoni? Se kdo zaveda, koliko programskih vsebin pridobijo informativne in druge oddaje prvega, drugega in tretjega programa Radia Slovenija? Samo lani smo za ostale programe pripravili več kot tisoč informativnih prispevkov, pripravljamo tudi vsebine za dnevni program, soustvarjamo oddaje Sotočja, Od setve do žetve, Lokalni junak, Lokalni čas, Nočni obisk, Studio ob 17h in številne druge, oddajo Morje in mi premierno objavljajo na prvem programu. Vsak dan več kot polovico naših prispevkov objavijo tudi na drugih programih. Z zmanjšanjem števila zaposlenih bo tudi teh vsebin manj. Kdo bo zagotavljal enakopravno obveščenost javnosti od zgornjega Posočja preko cele Primorske do Slovencev v Italiji in na Hrvaškem? Kako si uprava predstavlja izvajanje poslanstva javnega medija, ki je nenazadnje zakonsko določeno, v prihodnje? Kako bo RTV iz centra kakovostno in verodostojno zagotavljal obveščanje v našem geografskem, kulturnem in čezmejnem prostoru? Upravičeno dvomimo v dobre namene te uprave. Ukinjati (ali postopno ugašati) RTV center Koper pomeni, da se je pripravljena odpovedati primorskim in zamejskim poslušalcem. Ti ne bodo preklopili na Radio Slovenija, temveč na druge regionalne in lokalne postaje. Če je razlog za sprejete sklepe in morebitne ukrepe to, da RTV Slovenija od ustanovitelja ni prejela predvidenega denarja, nas zanima, zakaj je uprava svetu lani predlagala PPN, ki je ta sredstva predpostavljal? In zakaj je svet PPN potrdil? Ali je uprava storila vse, da bi RTV Slovenija denar dobila? V okviru regionalnega centra je pomembno poudariti tudi vlogo italijanskih programov, ki že desetletja predstavljajo kanal stika in dialoga med jezikovnimi manjšinami ter med državama Italijo in Slovenijo, pri čemer ustvarjajo kakovostne informativne in programske vsebine. Vprašanj in pomislekov imamo še veliko, zato predlagamo srečanje z vodstvom Radia Slovenija in RTV Slovenija. Aktiv ustvarjalcev programa Radia Koper s podporo redakcij programov Radia Capodistria in Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS
Rezultati raziskave o onesnaženosti zraka v srednji Soški dolini kažejo, da so koncentracije prašnih delcev PM10 primerljive z ostalimi alpskimi območji. Zakrbljujoče pa so ravni oksidativnega potenciala, to je parametra, ki pokaže na vpliv z delci onesnaženega zraka na zdravje, ki so med najvišjimi v Evropi. V oddaji tudi o tem: - V Lipici obeležili 50 let ljubljanske postaje konjeniške policije. - Tržaški mestni svet polemično o načrtu za oživitev Starega pristanišča. - Črpalni sistem v semedelskem podhodu ob obilnih padavinah ne deluje.
Rezultati raziskave o onesnaženosti zraka v srednji Soški dolini kažejo, da so koncentracije prašnih delcev PM10 primerljive z ostalimi alpskimi območji. Zakrbljujoče pa so ravni oksidativnega potenciala, to je parametra, ki pokaže na vpliv z delci onesnaženega zraka na zdravje, ki so med najvišjimi v Evropi. V oddaji tudi o tem: - V Lipici obeležili 50 let ljubljanske postaje konjeniške policije. - Tržaški mestni svet polemično o načrtu za oživitev Starega pristanišča. - Črpalni sistem v semedelskem podhodu ob obilnih padavinah ne deluje.
Skoraj tri mesece po tem, ko so se povesili in razpokali leseni strešni nosilci na novi še nedokončani športni dvorani poleg osnovne šole v Bovcu, so občinski svetniki sinoči prisluhnili projektantom, nadzoru in izvajalcu ter se seznanili z izsledki poročila Zavoda za gradbeništvo Slovenije. V njem navajajo številne nepravilnosti lesenih lepljencev konstrukcije za ravno zeleno streho in predlagajo popolno menjavo. Občinski svetniki so sprejeli sklep, da najprej naročijo neodvisno revizijo projektne dokumentacije strešne konstrukcije in nato določijo terminski načrt sanacije. Ostali poudarki oddaje: - Koprski občinski svet je potrdil investicijski projekt vodooskrbe slovenske Istre in Krasa. - V Kanalu ob Soči so odprli čezmejno razstavo o posledicah azbesta v tržiški ladjedelnici. - Glede širitve EU na Zahodni Balkan je v naslednjih petih letih potrebno storiti korak naprej.
Skoraj tri mesece po tem, ko so se povesili in razpokali leseni strešni nosilci na novi še nedokončani športni dvorani poleg osnovne šole v Bovcu, so občinski svetniki sinoči prisluhnili projektantom, nadzoru in izvajalcu ter se seznanili z izsledki poročila Zavoda za gradbeništvo Slovenije. V njem navajajo številne nepravilnosti lesenih lepljencev konstrukcije za ravno zeleno streho in predlagajo popolno menjavo. Občinski svetniki so sprejeli sklep, da najprej naročijo neodvisno revizijo projektne dokumentacije strešne konstrukcije in nato določijo terminski načrt sanacije. Ostali poudarki oddaje: - Koprski občinski svet je potrdil investicijski projekt vodooskrbe slovenske Istre in Krasa. - V Kanalu ob Soči so odprli čezmejno razstavo o posledicah azbesta v tržiški ladjedelnici. - Glede širitve EU na Zahodni Balkan je v naslednjih petih letih potrebno storiti korak naprej.
Tolminski občinski svet je sprejel sklep o brezplačnem prenosu lastninske pravice na državo in tako omogočil nujno prenovo Varstveno-delovnega centra, gradnjo nove bivalne enote ter ureditev dovozne poti in parka. V oddaji več tudi o tem: - Občina Kanal ob Soči dobila nov Lokalni energetski koncept. - Na gradu Dobrovo odpirajo drugo razstavo Zorana Mušiča,razstavljena so tudi dela iz pretresljivega cikla Nismo poslednji. - Iz Kopra kar 14 avtobusov na finalni dan nogometnega pokalnega tekmovanja
Tolminski občinski svet je sprejel sklep o brezplačnem prenosu lastninske pravice na državo in tako omogočil nujno prenovo Varstveno-delovnega centra, gradnjo nove bivalne enote ter ureditev dovozne poti in parka. V oddaji več tudi o tem: - Občina Kanal ob Soči dobila nov Lokalni energetski koncept. - Na gradu Dobrovo odpirajo drugo razstavo Zorana Mušiča,razstavljena so tudi dela iz pretresljivega cikla Nismo poslednji. - Iz Kopra kar 14 avtobusov na finalni dan nogometnega pokalnega tekmovanja
V občini Kanal ob Soči se naselja bolj ali manj nenehno srečujejo s težavami v oskrbi z vodo. Pogosto prihaja do puščanj ali drugih okvar na vodovodnih sistemih, velike težave pa so tudi z onesnaženostjo in motnostjo vode, zato je treba to pred uporabo prekuhavati. Občina si prizadeva razmere reševati z naložbami v obnovo in graditev novih vodovodov, a tudi pri tem se zapleta. Eden takih primerov, kjer so se dela že zelo zavlekla, je zaselek Koprivišče. V oddaji pa še: - Fiskalni svet opozarja na nerealno načrtovanje proračunov. - V okviru projekta Digitrajni učitelj v Portorožu poteka konferenca o vplivu umetne inteligence na izobraževanje. - Več kot sto migrantov v Trstu še vedno prenočuje brez strehe nad glavo. - Boštjan Cesar je na klopi Maribora debitiral z zmago.
V občini Kanal ob Soči se naselja bolj ali manj nenehno srečujejo s težavami v oskrbi z vodo. Pogosto prihaja do puščanj ali drugih okvar na vodovodnih sistemih, velike težave pa so tudi z onesnaženostjo in motnostjo vode, zato je treba to pred uporabo prekuhavati. Občina si prizadeva razmere reševati z naložbami v obnovo in graditev novih vodovodov, a tudi pri tem se zapleta. Eden takih primerov, kjer so se dela že zelo zavlekla, je zaselek Koprivišče. V oddaji pa še: - Fiskalni svet opozarja na nerealno načrtovanje proračunov. - V okviru projekta Digitrajni učitelj v Portorožu poteka konferenca o vplivu umetne inteligence na izobraževanje. - Več kot sto migrantov v Trstu še vedno prenočuje brez strehe nad glavo. - Boštjan Cesar je na klopi Maribora debitiral z zmago.
Ismaila Hanijo bo na čelu Hamasa nasledil vodja gibanja v Gazi Jahja Sinvar. Libanonski Hezbolah mu je že čestital, Izrael ga je označil za terorista, Združene države pa opozarjajo, da je Sinvar ostaja ključni igralec na poti do morebitnega premirja v Gazi: Druge teme: - Kamala Harris s podpredsedniškim kandidatom Timom Walzom nagovorila privržence - Občinski svet Kanala ob Soči: oskrba industrijske cone s pitno vodo naj bo ločena od oskrbe prebivalcev - Pariz: Čeh bo v metu diska lovil olimpijsko kolajno; rokometaše v četrtfinalu nocoj čakajo Norvežani
Ismaila Hanijo bo na čelu Hamasa nasledil vodja gibanja v Gazi Jahja Sinvar. Libanonski Hezbolah mu je že čestital, Izrael ga je označil za terorista, Združene države pa opozarjajo, da je Sinvar ostaja ključni igralec na poti do morebitnega premirja v Gazi: Druge teme: - Kamala Harris s podpredsedniškim kandidatom Timom Walzom nagovorila privržence - Občinski svet Kanala ob Soči: oskrba industrijske cone s pitno vodo naj bo ločena od oskrbe prebivalcev - Pariz: Čeh bo v metu diska lovil olimpijsko kolajno; rokometaše v četrtfinalu nocoj čakajo Norvežani
Po približno dveh letih od začetka prenove ima eden naših doslej najbolj degradiranih delov obale urejeno podobo. Piransko Okolje je za pristanišče Jernejev kanal pridobilo uporabno dovoljenje. Zdaj pripravljajo javni poziv za oddajo vlog za več kot 250 komunalnih privezov. Voditelji držav članic Evropske unije bodo popoldne v Bruslju začeli dvodnevno zasedanje, ki ga bodo zaznamovali pogovori o prihodnjem vodstvu in strateških prioritetah unije. Ob začetku se jim bo pridružil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, h kateremu danes potuje slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. V oddaji tudi o tem: - Posledice razmer na Bližnjem vzhodu in v Rdečem morju občutijo tudi v koprskem pristanišču. - Avgusta predvidoma nadaljevanje sanacije ceste na Nanos, ki jo želijo zaščititi pred skalnimi podori. - Slovenija v osmini finala proti Portugalski. - Čez dan se bo delno zjasnilo. Posamezne plohe ali nevihte bodo verjetnejše v hribovitem svetu.
Po približno dveh letih od začetka prenove ima eden naših doslej najbolj degradiranih delov obale urejeno podobo. Piransko Okolje je za pristanišče Jernejev kanal pridobilo uporabno dovoljenje. Zdaj pripravljajo javni poziv za oddajo vlog za več kot 250 komunalnih privezov. Voditelji držav članic Evropske unije bodo popoldne v Bruslju začeli dvodnevno zasedanje, ki ga bodo zaznamovali pogovori o prihodnjem vodstvu in strateških prioritetah unije. Ob začetku se jim bo pridružil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, h kateremu danes potuje slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. V oddaji tudi o tem: - Posledice razmer na Bližnjem vzhodu in v Rdečem morju občutijo tudi v koprskem pristanišču. - Avgusta predvidoma nadaljevanje sanacije ceste na Nanos, ki jo želijo zaščititi pred skalnimi podori. - Slovenija v osmini finala proti Portugalski. - Čez dan se bo delno zjasnilo. Posamezne plohe ali nevihte bodo verjetnejše v hribovitem svetu.
Andrejo Leški, ki je v torek na olimpijskih igrah osvojila zlato kolajno v judu v kategoriji do 63 kg, so na brniškem letališču pričakali svojci, prijatelji in športni privrženci. Med drugimi jo je na letališču pozdravila tudi Janja Garnbret, ki jo prvi nastop na olimpijskih igrah čaka v torek. V oddaji pa tudi o tem: - V Trenti slovesnost ob nedavni razglasitvi čezmejnega biosfernega območja Julijske Alpe. - Za torek sklicana izredna seja občinskega sveta Občine Kanal ob Soči. - Agencija za okolje znova izdala oranžno vremensko opozorilo za večji del države.
Andrejo Leški, ki je v torek na olimpijskih igrah osvojila zlato kolajno v judu v kategoriji do 63 kg, so na brniškem letališču pričakali svojci, prijatelji in športni privrženci. Med drugimi jo je na letališču pozdravila tudi Janja Garnbret, ki jo prvi nastop na olimpijskih igrah čaka v torek. V oddaji pa tudi o tem: - V Trenti slovesnost ob nedavni razglasitvi čezmejnega biosfernega območja Julijske Alpe. - Za torek sklicana izredna seja občinskega sveta Občine Kanal ob Soči. - Agencija za okolje znova izdala oranžno vremensko opozorilo za večji del države.
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu se je sestal s predstavnicama krovnih organizacij in številnimi društvi, z razvejano dejavnostjo Slovencev v mestu in aktualnimi vprašanji pa se je seznanil tudi ob obisku gledališča, raziskovalnega inštituta, dijaškega doma in športnega združenja. Tržaški občinski odbor je odobril novo različico dogovora med občino in ŠZ Bor, ki določa, kdo bo telovadnico uporabljal. S tem naj bi padla zadnja ovira za izdajo gradbenega dovoljenja, ki bo nato omogočilo gradnjo objekta. V oddaji tudi o tem: -Več kot sto dijakov je v Kopru predstavilo svoje podjetniške ideje. -Koprska občina pripravila načrt in časovnico za graditev dvigala na Markovec. -ACH Volley je bil na prvi tekmi finala odbojkarskega prvenstva boljši od Alpacem Kanala.
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu se je sestal s predstavnicama krovnih organizacij in številnimi društvi, z razvejano dejavnostjo Slovencev v mestu in aktualnimi vprašanji pa se je seznanil tudi ob obisku gledališča, raziskovalnega inštituta, dijaškega doma in športnega združenja. Tržaški občinski odbor je odobril novo različico dogovora med občino in ŠZ Bor, ki določa, kdo bo telovadnico uporabljal. S tem naj bi padla zadnja ovira za izdajo gradbenega dovoljenja, ki bo nato omogočilo gradnjo objekta. V oddaji tudi o tem: -Več kot sto dijakov je v Kopru predstavilo svoje podjetniške ideje. -Koprska občina pripravila načrt in časovnico za graditev dvigala na Markovec. -ACH Volley je bil na prvi tekmi finala odbojkarskega prvenstva boljši od Alpacem Kanala.
Duhovi zgodovine se očitno še naprej vijejo tudi po dvoranah italijanske oblasti. To očitno velja tudi za duha nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita, ki mu 44 let po smrti preti, da bo ostal brez naziva »vitez italijanske republike«. Letos bo pustni torek 13. februarja, toda v Benetkah bo to v resnici zadnji dan karnevala, ki se začne že 27. januarja. Tega dne bodo ulice, trge in kanale Benetk prvič zasedli cirkusanti in teatranti, ki naj bi v tednih potem poskrbeli za kar tisoč repriz pouličnih predstav – predvsem na teme azijskega vzhoda in odkrivanja sveta. Razlog za to je en sam: v Benetkah letos obeležujejo 700-letnico smrti najbrž najbolj slavnega človeka iz svoje zgodovine – Marca Pola. Italijani ne potrebujejo mednarodnega dneva pice, da bi širili njeno popularnost – kot preostanek sveta pa ga obeležujejo 17. januarja. Zakaj prav tega dne? V Neaplju pravijo, da dan, ko svoj god praznuje sveti Anton Puščavnik, ni naključen. tega dne so namreč v starih časih imeli picopeki pol dneva prosto, saj so sodili med peke, ti pa so si izbrali prav tega svetnika.
Duhovi zgodovine se očitno še naprej vijejo tudi po dvoranah italijanske oblasti. To očitno velja tudi za duha nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita, ki mu 44 let po smrti preti, da bo ostal brez naziva »vitez italijanske republike«. Letos bo pustni torek 13. februarja, toda v Benetkah bo to v resnici zadnji dan karnevala, ki se začne že 27. januarja. Tega dne bodo ulice, trge in kanale Benetk prvič zasedli cirkusanti in teatranti, ki naj bi v tednih potem poskrbeli za kar tisoč repriz pouličnih predstav – predvsem na teme azijskega vzhoda in odkrivanja sveta. Razlog za to je en sam: v Benetkah letos obeležujejo 700-letnico smrti najbrž najbolj slavnega človeka iz svoje zgodovine – Marca Pola. Italijani ne potrebujejo mednarodnega dneva pice, da bi širili njeno popularnost – kot preostanek sveta pa ga obeležujejo 17. januarja. Zakaj prav tega dne? V Neaplju pravijo, da dan, ko svoj god praznuje sveti Anton Puščavnik, ni naključen. tega dne so namreč v starih časih imeli picopeki pol dneva prosto, saj so sodili med peke, ti pa so si izbrali prav tega svetnika.
Na sedežu Nata v Bruslju se je z dvigom švedske zastave začela slovesnost ob vstopu Švedske v zavezništvo. Švedska je 32. članica največjega vojaškega zavezništva na svetu. Na namakalnem sistemu Vogršček tudi letos brez okvar ne bo šlo. V koprsko pristanišče pa prihajajo vse večje ladje z večjimi ugrezi, pred leti se je zato poglobilo vplovni kanal in prvi bazen. Zaradi varnosti pa je treba spremljati globine, so v odločbi zapisali na upravi za pomorstvo. V oddaji tudi o tem: - Kandidature za evropske volitve se že lahko vlagajo. Volili bomo enega predstavnika več. - Uvoz orožja v Evropo se je v zadnjih petih letih skoraj podvojil. - Gimnazija Ilirska Bistrica obeležuje 20 let. - Norveška skakalna turneja v znamenju izenačenih tekem.
Na sedežu Nata v Bruslju se je z dvigom švedske zastave začela slovesnost ob vstopu Švedske v zavezništvo. Švedska je 32. članica največjega vojaškega zavezništva na svetu. Na namakalnem sistemu Vogršček tudi letos brez okvar ne bo šlo. V koprsko pristanišče pa prihajajo vse večje ladje z večjimi ugrezi, pred leti se je zato poglobilo vplovni kanal in prvi bazen. Zaradi varnosti pa je treba spremljati globine, so v odločbi zapisali na upravi za pomorstvo. V oddaji tudi o tem: - Kandidature za evropske volitve se že lahko vlagajo. Volili bomo enega predstavnika več. - Uvoz orožja v Evropo se je v zadnjih petih letih skoraj podvojil. - Gimnazija Ilirska Bistrica obeležuje 20 let. - Norveška skakalna turneja v znamenju izenačenih tekem.
Z dvournim spektakularnim klavirskim koncertom je 12. avgusta ob polni luni na splavu sredi Soče pod znamenitim kamnitim mostom v Kanalu pred več kot 500 poslušalci nastopil Ivan Skrt, domačin, pred desetletjem eden najbolj obetanih slovenskih pianistov. Vzdušje večera nam v tokratni rubriki predstavlja primorska pianistka, klavirska pedagoginja in publicistka Aleksandra Pavlovič.
Z dvournim spektakularnim klavirskim koncertom je 12. avgusta ob polni luni na splavu sredi Soče pod znamenitim kamnitim mostom v Kanalu pred več kot 500 poslušalci nastopil Ivan Skrt, domačin, pred desetletjem eden najbolj obetanih slovenskih pianistov. Vzdušje večera nam v tokratni rubriki predstavlja primorska pianistka, klavirska pedagoginja in publicistka Aleksandra Pavlovič.
V mestu Madždal Šams na Golanski planoti potekajo zadnje pogrebne slovesnosti ob pokopu 11-letnega dečka iz skupine otrok, ki jih je ubila raketa iranske izdelave. Hezbolah je zanikal odgovornost za tragedijo in poziva k mednarodni preiskavi dogodka. Mednarodna javnost pa se boji, da sta svet in bližnjevzhodna regija na robu novega konflikta. Druge teme: - Na Celjskem velika škoda po včerajšnjem neurju, zalite hiše in plazovi tudi na Koroškem in v Zasavju. - V Kanalu še preiskujejo vzrok onesnaženja vodarne Močila, oskrba z vodo okrnjena. - Slovenski rokometaši proti Hrvaški dosegli prvo zmago na olimpijskih igrah v Parizu.
V mestu Madždal Šams na Golanski planoti potekajo zadnje pogrebne slovesnosti ob pokopu 11-letnega dečka iz skupine otrok, ki jih je ubila raketa iranske izdelave. Hezbolah je zanikal odgovornost za tragedijo in poziva k mednarodni preiskavi dogodka. Mednarodna javnost pa se boji, da sta svet in bližnjevzhodna regija na robu novega konflikta. Druge teme: - Na Celjskem velika škoda po včerajšnjem neurju, zalite hiše in plazovi tudi na Koroškem in v Zasavju. - V Kanalu še preiskujejo vzrok onesnaženja vodarne Močila, oskrba z vodo okrnjena. - Slovenski rokometaši proti Hrvaški dosegli prvo zmago na olimpijskih igrah v Parizu.
Na tujem bo s slovenskega vidika konec tedna največ pozornosti namenjene kajakašem in kanuistom v slalomu na divjih vodah, ki so na Bavarskem. V Augsburgu, v najbolj znanem umetnem kanalu na svetu, bodo poskušali obogatiti zbirko slovenskih medalj v panogi, ki je med najuspešnejšimi pri nas. Brez odbojkarskega turnirja svetovne serije na Kongresnem trgu tudi pri nas ne bo šlo. Pred kolesarkami na dirki po Franciji pa sta tudi zadnji etapi.
Na tujem bo s slovenskega vidika konec tedna največ pozornosti namenjene kajakašem in kanuistom v slalomu na divjih vodah, ki so na Bavarskem. V Augsburgu, v najbolj znanem umetnem kanalu na svetu, bodo poskušali obogatiti zbirko slovenskih medalj v panogi, ki je med najuspešnejšimi pri nas. Brez odbojkarskega turnirja svetovne serije na Kongresnem trgu tudi pri nas ne bo šlo. Pred kolesarkami na dirki po Franciji pa sta tudi zadnji etapi.
Prvi počitniški vikend je po pričakovanjih prinesel povečan promet in zastoje na vseh naših istrskih cestah, ki vodijo proti turističnim središčem in Hrvaški v obeh smereh. Poročamo tudi o zaključku dvodnevnega zasedanja G7 s področja izobraževanja v Trstu. Šola se mora povezati tudi s trgom dela, so si bili enotni udeleženci zasedanja. A se s tem niso strinjali protestniki, ki so se prvi dan zasedanja zbrali na trgu pred železniško postajo. Kot izpostavljajo, mora šola imeti svobodo odločanja in spodbujati kritično mišljenje in razvoj sveta, ki se ne podreja tržni logiki. V oddaji pa tudi o tem: - Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti v javni obravnavi - Zadnje delo pisatelja Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta celovito raziskuje zapletenost človekovega dojemanja sveta in odnosov - V Lokovcu čezmejno obarvan Ko-vaški odmev, v Kanalu zaključek izvirno obujenega Festivala Kontrada
Prvi počitniški vikend je po pričakovanjih prinesel povečan promet in zastoje na vseh naših istrskih cestah, ki vodijo proti turističnim središčem in Hrvaški v obeh smereh. Poročamo tudi o zaključku dvodnevnega zasedanja G7 s področja izobraževanja v Trstu. Šola se mora povezati tudi s trgom dela, so si bili enotni udeleženci zasedanja. A se s tem niso strinjali protestniki, ki so se prvi dan zasedanja zbrali na trgu pred železniško postajo. Kot izpostavljajo, mora šola imeti svobodo odločanja in spodbujati kritično mišljenje in razvoj sveta, ki se ne podreja tržni logiki. V oddaji pa tudi o tem: - Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti v javni obravnavi - Zadnje delo pisatelja Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta celovito raziskuje zapletenost človekovega dojemanja sveta in odnosov - V Lokovcu čezmejno obarvan Ko-vaški odmev, v Kanalu zaključek izvirno obujenega Festivala Kontrada
Ameriški volivci so odločili. Januarja bo na tem položaju kot 47-i predsednik Združenih držav vnovič prisegel Donald Trump, ki je osvojil potrebno število elektorskih glasov. Trump je po razglasitvi zmage obljubil zlato dobo za Ameriko in končanje vojn po svetu. - V oddaji tudi o tem: - V občini Kanal so prepričani, da bi morali poiskati krivca za onesnaženje vode. - V Xcentru na ogled razstava o kraških rastlinah, ki iščejo pogoje za življenje na drugem planetu. - Košarkarji Cedevite Olimpije nocoj v Stožicah gostijo francoski Bourg.
Ameriški volivci so odločili. Januarja bo na tem položaju kot 47-i predsednik Združenih držav vnovič prisegel Donald Trump, ki je osvojil potrebno število elektorskih glasov. Trump je po razglasitvi zmage obljubil zlato dobo za Ameriko in končanje vojn po svetu. - V oddaji tudi o tem: - V občini Kanal so prepričani, da bi morali poiskati krivca za onesnaženje vode. - V Xcentru na ogled razstava o kraških rastlinah, ki iščejo pogoje za življenje na drugem planetu. - Košarkarji Cedevite Olimpije nocoj v Stožicah gostijo francoski Bourg.
Svetniki občine Kanal ob Soči so na izredni seji sprejeli sklep za čim prejšnjo opustitev vodooskrbe prizadetih naselij iz vodarne Močila. Kot zagotavlja župan Miha Stegel, bodo interventno navezavo naselij Močila in Gorenje polje na vodovod Mrzlek uredili v nekaj tednih Župan Občine Piran Andrej Korenika pa se bo danes srečal z najemniki lokalov v Portorožu. Govorili bodo o omejevanju hrupa: V oddaji tudi o tem: - Zaradi bojazni pred izbruhom nove vojne na Bližnjem vzhodu se v mednarodni skupnosti nadaljujejo prizadevanja za umiritev napetosti. - Svet Evropske unije prižgal zeleno luč za prvo izplačilo nepovratnih sredstev in posojil Ukrajini. - Na olimpijskih igrah v Parizu bo danes več slovenskih vrhuncev.
Svetniki občine Kanal ob Soči so na izredni seji sprejeli sklep za čim prejšnjo opustitev vodooskrbe prizadetih naselij iz vodarne Močila. Kot zagotavlja župan Miha Stegel, bodo interventno navezavo naselij Močila in Gorenje polje na vodovod Mrzlek uredili v nekaj tednih Župan Občine Piran Andrej Korenika pa se bo danes srečal z najemniki lokalov v Portorožu. Govorili bodo o omejevanju hrupa: V oddaji tudi o tem: - Zaradi bojazni pred izbruhom nove vojne na Bližnjem vzhodu se v mednarodni skupnosti nadaljujejo prizadevanja za umiritev napetosti. - Svet Evropske unije prižgal zeleno luč za prvo izplačilo nepovratnih sredstev in posojil Ukrajini. - Na olimpijskih igrah v Parizu bo danes več slovenskih vrhuncev.
Kako v glasnem, hitrem svetu, radodarnem z multimedijskimi in multisenzoričnimi dražljaji preživi nekaj tako 'krhkega', kot je umetnost poslušanja? In predvsem – zakaj jo gojiti? Preživite noč z glasovi, mislimi in zgodbami psihologinje in psihoterapevtke dr. Katarine Kompan Erzar, pripovedovalke Špela Frlic, etnologa in kulturnega antropologa prof. dr. Rajka Muršiča, radijske režiserke in dramatičarke Saške Rakef, dramskega igralca Blaža Šefa in glasbene urednice ter voditeljice Anamarije Štukelj Cusma. O umetnosti poslušanja Lahkotnost in neposrednost prejemanja preštevilnih informacij in pričakovana hitra odzivnost sta dandanes postala pravilo, zato se zdi vse težje, da si posameznik vzame čas. Čas zase, čas za razmišljanje, predvsem pa čas za poslušanje (sebe, drugih, zvokov, okolice). Pa vendar je ravno to dejanje, poslušanje, ki se morda zdi preprosto in nepomembno, to krhko dejanje, ki je v glasnem, hitrem svetu, radodarnem z multimedijskimi in multisenzoričnimi dražljaji tako krhko, tisti potencial ranljivega, ki razpira razmislek o okolici in slišanih besedah na način in v času, ki jih je prek vizualnega vrednotenja težko dosežemo. Zato nocoj na Nočnem programu nacionalnega radia pripravljamo mali eksperiment – od 00.00 do 5.00 bomo z gosti in poslušalci, ob glasbi in odlomkih iz umetniških del, pletli vezenino glasov, misli in zgodb o poslušanju. Gostje v studiu bodo psihologinja in psihoterapevtka dr. Katarine Kompan Erzar, pripovedovalka Špela Frlic, etnolog in kulturni antropolog prof. dr. Rajka Muršiča, radijska režiserka in dramatičarka Saške Rakef, dramski igralec Blaž Šef in glasbena urednica ter voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Veseli bomo tudi vaših zgodb in misli o umetnosti poslušanja in o tem, zakaj in kako jo gojiti. Večer nastaja v sodelovanju projekta B-AIR, Nočnega programa nacionalnega radia, Pripovedovalskega festivala in Zavoda Homo Narrans. ** O umetnosti poslušanja na Nočnem programu nacionalnega radia Živimo v svetu, usidranem v vizualni in multimedijski sceni. Glasnem, hitrem, radodarnem z multimedijskimi in multisenzoričnimi dražljaji. Kako v tem svetu preživi nekaj tako 'krhkega' kot je umetnost poslušanja? In predvsem – zakaj jo gojiti? Kako na nas delujejo dražljaji, ki jih prevaja zgolj slušno-emotivna pot (zvok, glas, beseda, glasba)? In v čem je moč in čar radia kot medija, utemeljenega zgolj v zvoku? Zvok nas povezuje s svetom, in to povezavo spodbuja, uri. Zvočni signali imajo velik učinek na naš osrednji živčni sistem. Da bi razprli razmislek o pomenu slušno emotivnega kanala za razvoj posameznika, da bi skupaj premišljevali kako poslušamo in kaj umetnost poslušanja prinaša v naša življenja, v družbo, smo zasnovali dogodek, ki bo v dialog povezal strokovnjake z različnih področij, umetnike in širšo javnost. Ob glasbi in odlomkih iz umetniških del se bomo spraševali in raziskovali kako poslušamo, kaj nas zapelje kot poslušalca, da se prepustimo, vživimo, kateri mehanizmi pri poslušanju pogojujejo naše odzive, kako prostor poslušanja pogojuje dejanje poslušanja, pa tudi o tem kaj nam pomenijo zgodbe in zakaj jih poslušamo. Od psihologije do antropologije. Od filozofije do umetnosti. Od besede. Do izkušnje. Ob 00.00 se nam bodo v studiu ob 00.02 pridružili psihologinja in psihoterapevtka dr. Katarina Kompan Erzar, pripovedovalka Špela Frlic, etnolog in kulturni antropolog prof. dr. Rajko Muršič, radijska režiserka in dramatičarka Saške Rakef, dramski igralec Blaž Šef in glasbena urednica ter voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Skupaj s poslušalci bodo ob glasbi in odlomkih iz umetniških del pletli vezenino glasov, misli in zgodb o poslušanju. Vezenino v katero so se ujeli tudi razmisleki številnih slovenskih ustvarjalcev in strokovnjakov z različnih področij. Večer nastaja v sodelovanju projekta B-AIR, Nočnega programa nacionalnega radia, Pripovedovalskega festivala in Zavoda Homo Narrans. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Kako v glasnem, hitrem svetu, radodarnem z multimedijskimi in multisenzoričnimi dražljaji preživi nekaj tako 'krhkega', kot je umetnost poslušanja? In predvsem – zakaj jo gojiti? Preživite noč z glasovi, mislimi in zgodbami psihologinje in psihoterapevtke dr. Katarine Kompan Erzar, pripovedovalke Špela Frlic, etnologa in kulturnega antropologa prof. dr. Rajka Muršiča, radijske režiserke in dramatičarke Saške Rakef, dramskega igralca Blaža Šefa in glasbene urednice ter voditeljice Anamarije Štukelj Cusma. O umetnosti poslušanja Lahkotnost in neposrednost prejemanja preštevilnih informacij in pričakovana hitra odzivnost sta dandanes postala pravilo, zato se zdi vse težje, da si posameznik vzame čas. Čas zase, čas za razmišljanje, predvsem pa čas za poslušanje (sebe, drugih, zvokov, okolice). Pa vendar je ravno to dejanje, poslušanje, ki se morda zdi preprosto in nepomembno, to krhko dejanje, ki je v glasnem, hitrem svetu, radodarnem z multimedijskimi in multisenzoričnimi dražljaji tako krhko, tisti potencial ranljivega, ki razpira razmislek o okolici in slišanih besedah na način in v času, ki jih je prek vizualnega vrednotenja težko dosežemo. Zato nocoj na Nočnem programu nacionalnega radia pripravljamo mali eksperiment – od 00.00 do 5.00 bomo z gosti in poslušalci, ob glasbi in odlomkih iz umetniških del, pletli vezenino glasov, misli in zgodb o poslušanju. Gostje v studiu bodo psihologinja in psihoterapevtka dr. Katarine Kompan Erzar, pripovedovalka Špela Frlic, etnolog in kulturni antropolog prof. dr. Rajka Muršiča, radijska režiserka in dramatičarka Saške Rakef, dramski igralec Blaž Šef in glasbena urednica ter voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Veseli bomo tudi vaših zgodb in misli o umetnosti poslušanja in o tem, zakaj in kako jo gojiti. Večer nastaja v sodelovanju projekta B-AIR, Nočnega programa nacionalnega radia, Pripovedovalskega festivala in Zavoda Homo Narrans. ** O umetnosti poslušanja na Nočnem programu nacionalnega radia Živimo v svetu, usidranem v vizualni in multimedijski sceni. Glasnem, hitrem, radodarnem z multimedijskimi in multisenzoričnimi dražljaji. Kako v tem svetu preživi nekaj tako 'krhkega' kot je umetnost poslušanja? In predvsem – zakaj jo gojiti? Kako na nas delujejo dražljaji, ki jih prevaja zgolj slušno-emotivna pot (zvok, glas, beseda, glasba)? In v čem je moč in čar radia kot medija, utemeljenega zgolj v zvoku? Zvok nas povezuje s svetom, in to povezavo spodbuja, uri. Zvočni signali imajo velik učinek na naš osrednji živčni sistem. Da bi razprli razmislek o pomenu slušno emotivnega kanala za razvoj posameznika, da bi skupaj premišljevali kako poslušamo in kaj umetnost poslušanja prinaša v naša življenja, v družbo, smo zasnovali dogodek, ki bo v dialog povezal strokovnjake z različnih področij, umetnike in širšo javnost. Ob glasbi in odlomkih iz umetniških del se bomo spraševali in raziskovali kako poslušamo, kaj nas zapelje kot poslušalca, da se prepustimo, vživimo, kateri mehanizmi pri poslušanju pogojujejo naše odzive, kako prostor poslušanja pogojuje dejanje poslušanja, pa tudi o tem kaj nam pomenijo zgodbe in zakaj jih poslušamo. Od psihologije do antropologije. Od filozofije do umetnosti. Od besede. Do izkušnje. Ob 00.00 se nam bodo v studiu ob 00.02 pridružili psihologinja in psihoterapevtka dr. Katarina Kompan Erzar, pripovedovalka Špela Frlic, etnolog in kulturni antropolog prof. dr. Rajko Muršič, radijska režiserka in dramatičarka Saške Rakef, dramski igralec Blaž Šef in glasbena urednica ter voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Skupaj s poslušalci bodo ob glasbi in odlomkih iz umetniških del pletli vezenino glasov, misli in zgodb o poslušanju. Vezenino v katero so se ujeli tudi razmisleki številnih slovenskih ustvarjalcev in strokovnjakov z različnih področij. Večer nastaja v sodelovanju projekta B-AIR, Nočnega programa nacionalnega radia, Pripovedovalskega festivala in Zavoda Homo Narrans. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.
Piše Veronika Šoster, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje. Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki. Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost? Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral. Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet: »Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.« Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.
Piše Veronika Šoster, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje. Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki. Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost? Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral. Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet: »Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.« Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.
Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem’ medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.’ Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega’ bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.
Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem’ medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.’ Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega’ bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.
Socialni partnerji se bodo sešli ob 30. obletnici delovanja Ekonomsko socialnega sveta. Socialni dialog je pomembna civilizacijska pridobitev, meni nekdanji predsednik svobodnih sindikatov Dušan Semolič. V oddaji tudi o tem: - V občini Kanal ob Soči je 1.200 prebivalcev končno dobilo pitno vodo. - V Kopru so zaključili gradnjo sončne elektrarne na parkirni hiši Sonce. - V Gorici so odpreli Dom za zdravje žensk, otrok in mladostnikov. - Novogoriške odbojkarice ostajajo v boju za tretje mesto v državnem prvenstvu.
Socialni partnerji se bodo sešli ob 30. obletnici delovanja Ekonomsko socialnega sveta. Socialni dialog je pomembna civilizacijska pridobitev, meni nekdanji predsednik svobodnih sindikatov Dušan Semolič. V oddaji tudi o tem: - V občini Kanal ob Soči je 1.200 prebivalcev končno dobilo pitno vodo. - V Kopru so zaključili gradnjo sončne elektrarne na parkirni hiši Sonce. - V Gorici so odpreli Dom za zdravje žensk, otrok in mladostnikov. - Novogoriške odbojkarice ostajajo v boju za tretje mesto v državnem prvenstvu.
Nonument je raziskovalno-umetniška skupina, ki se ukvarja s procesi spomina in pozabe v javnem prostoru. S svojimi projekti in kompleksno dejavnostjo skupina deluje v mednarodnem prostoru. Srečko Rože je strasten zbiralec in poznavalec zgodovine. Ko je leta 1994 v obrambnem stolpu Tabor v Lokvi uredil vojaški muzej, je na začetku sam varil razstavne lutke za številne uniforme.. Umetniška pot Katarine Spacal je zaznamovana z naravo njenega kraja - Kostanjevice na Krasu. O tem pričajo barve, naravni materiali, včasih tudi motivi. Po več kot sto letih je v največjem slovenskem podzemnem kanjonu na svetu – Škocjanskih jamah ponovno mogoče stopiti na pot, po kateri so nekoč hodili prvi obiskovalci jame – po Hankejevem kanalu. Osnovni material iz katerega ustvarja oblikovalka unikatnega nakita Sandra Kocjančič, je žica. Zato je svoj umetniški atelje v Izoli poimenovala Drat.
Nonument je raziskovalno-umetniška skupina, ki se ukvarja s procesi spomina in pozabe v javnem prostoru. S svojimi projekti in kompleksno dejavnostjo skupina deluje v mednarodnem prostoru. Srečko Rože je strasten zbiralec in poznavalec zgodovine. Ko je leta 1994 v obrambnem stolpu Tabor v Lokvi uredil vojaški muzej, je na začetku sam varil razstavne lutke za številne uniforme.. Umetniška pot Katarine Spacal je zaznamovana z naravo njenega kraja - Kostanjevice na Krasu. O tem pričajo barve, naravni materiali, včasih tudi motivi. Po več kot sto letih je v največjem slovenskem podzemnem kanjonu na svetu – Škocjanskih jamah ponovno mogoče stopiti na pot, po kateri so nekoč hodili prvi obiskovalci jame – po Hankejevem kanalu. Osnovni material iz katerega ustvarja oblikovalka unikatnega nakita Sandra Kocjančič, je žica. Zato je svoj umetniški atelje v Izoli poimenovala Drat.
Nove epizode Osvežilne fronte bodo spet vsebinsko pestre in začinjene s humorjem. Za osvežitev bodo ob scenaristki Urški Mlakar skrbeli še režiserki Ema Muc in Tina Novak ter igralci Ajda Smrekar, Ajda Toman, Gaja Filač, Juš Milčinski, Peter Frankl, Jan Kok, Jernej Kogovšek, Vid Sodnik in Rok Bohinc, ki se v vsaki oddaji prelevi tudi v voditeljsko vlogo. Razmerja, paranormalno, koncentracija, imunski sistem, polnoletnost in prazniki so teme, ki so jih ustvarjalci Osvežilne fronte to jesen izbrali za mlade. Svojo osvežilno ustvarjalnost bodo še naprej širili tudi na družbenih omrežjih (FB, Instagram, Snapchat), spremljati pa jih je mogoče tudi na youtube kanalu Osvežilne fronte. Začenja se nova, še bolj sveža sezona Osvežilne fronte. Tema bodo tokrat različna razmerja. Kdo je lahko najboljši prijatelj, prijateljica? Kaj vse si lahko zaupajo najboljši prijatelji? Kaj se zgodi, če prijateljstvo preraste v ljubezen? Kako se znajti v zapletenih sorodstvenih razmerjih? To je le nekaj vprašanj, na katera bodo ustvarjalci Osvežilne fronte tokrat iskali odgovore.
Nove epizode Osvežilne fronte bodo spet vsebinsko pestre in začinjene s humorjem. Za osvežitev bodo ob scenaristki Urški Mlakar skrbeli še režiserki Ema Muc in Tina Novak ter igralci Ajda Smrekar, Ajda Toman, Gaja Filač, Juš Milčinski, Peter Frankl, Jan Kok, Jernej Kogovšek, Vid Sodnik in Rok Bohinc, ki se v vsaki oddaji prelevi tudi v voditeljsko vlogo. Razmerja, paranormalno, koncentracija, imunski sistem, polnoletnost in prazniki so teme, ki so jih ustvarjalci Osvežilne fronte to jesen izbrali za mlade. Svojo osvežilno ustvarjalnost bodo še naprej širili tudi na družbenih omrežjih (FB, Instagram, Snapchat), spremljati pa jih je mogoče tudi na youtube kanalu Osvežilne fronte. Začenja se nova, še bolj sveža sezona Osvežilne fronte. Tema bodo tokrat različna razmerja. Kdo je lahko najboljši prijatelj, prijateljica? Kaj vse si lahko zaupajo najboljši prijatelji? Kaj se zgodi, če prijateljstvo preraste v ljubezen? Kako se znajti v zapletenih sorodstvenih razmerjih? To je le nekaj vprašanj, na katera bodo ustvarjalci Osvežilne fronte tokrat iskali odgovore.
S kulturnih dogodkov minulih dni poročajo Tatjana Gregorič, Irena Čok, Tamara Koren, Sandra Boršič in Lea Hedžet. Oglašajo se s sklepnega koncerta festivala Glasbe sveta in kar dveh koncertov letošnjega Tartini festivala v Piranu, pa z otvoritve Kogojevih dni v Kanalu ob Soči, kjer je igral pianist Ivan Skrt, in z gostovanja enega najboljših orkestrov v svetu na ljubljanskem poletnem festivalu, Cocertgebouw iz Amsterdama. Za konec pa se spominjajo še zadnjih poletnih šol za ustvarjalno mladino, Gledaliških delavnic v Izoli in Musice creative.
S kulturnih dogodkov minulih dni poročajo Tatjana Gregorič, Irena Čok, Tamara Koren, Sandra Boršič in Lea Hedžet. Oglašajo se s sklepnega koncerta festivala Glasbe sveta in kar dveh koncertov letošnjega Tartini festivala v Piranu, pa z otvoritve Kogojevih dni v Kanalu ob Soči, kjer je igral pianist Ivan Skrt, in z gostovanja enega najboljših orkestrov v svetu na ljubljanskem poletnem festivalu, Cocertgebouw iz Amsterdama. Za konec pa se spominjajo še zadnjih poletnih šol za ustvarjalno mladino, Gledaliških delavnic v Izoli in Musice creative.
Ena od značilnosti podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih je neenakomernost njihovih pojavnih oblik. Gre za višanje povprečnih temperatur, ekstreme v padavinah in vetrovih, vendar pa je ne tako redko povzročitelj zlorabe naravnih virov človek, natančneje pohlep. Na primeru izsušitve Aralskega jezera, v pol stoletja se je skrčilo na pet odstotkov nekdanje površine, bo redni profesor za ekologijo celinskih voda z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Mihael Jožef Toman povzel zgodbo o tem fenomenu ekološke katastrofe, za katero ne moremo kriviti podnebnih sprememb. Pred dobrim desetletjem se je na povabilo kolegov iz Ruske federacije kot limnolog udeležil raziskovalne ekspedicije na ostankih nekoč 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera v osrednji Aziji. Sovjetske oblasti so od začetka šestdesetih let speljale namakalne kanale za nova bombažna polja v sicer na pol puščavskem habitatu. Po dobrega pol stoletja so kljub sanacijskim posegom pred desetletjem in poskusom vodne regulacije posledice tu. Zasoljevanje je povzročilo izginotje množice avtohtonega življa v in ob vodi, kolikor je je še ostalo, vendar lahko izsušitev nekoč četrtega največjega sladkovodnega jezera na svetu razumemo kot šolski primer napačne izrabe naravnih virov. FOTO: Posnetek ostankov Aralskega jezera sredi junija 2018 iz satelita Proba-V Evropske vesoljske agencije (ESA) VIR: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2019/01/Proba-V_view_of_Aral_Sea
Ena od značilnosti podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih je neenakomernost njihovih pojavnih oblik. Gre za višanje povprečnih temperatur, ekstreme v padavinah in vetrovih, vendar pa je ne tako redko povzročitelj zlorabe naravnih virov človek, natančneje pohlep. Na primeru izsušitve Aralskega jezera, v pol stoletja se je skrčilo na pet odstotkov nekdanje površine, bo redni profesor za ekologijo celinskih voda z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Mihael Jožef Toman povzel zgodbo o tem fenomenu ekološke katastrofe, za katero ne moremo kriviti podnebnih sprememb. Pred dobrim desetletjem se je na povabilo kolegov iz Ruske federacije kot limnolog udeležil raziskovalne ekspedicije na ostankih nekoč 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera v osrednji Aziji. Sovjetske oblasti so od začetka šestdesetih let speljale namakalne kanale za nova bombažna polja v sicer na pol puščavskem habitatu. Po dobrega pol stoletja so kljub sanacijskim posegom pred desetletjem in poskusom vodne regulacije posledice tu. Zasoljevanje je povzročilo izginotje množice avtohtonega življa v in ob vodi, kolikor je je še ostalo, vendar lahko izsušitev nekoč četrtega največjega sladkovodnega jezera na svetu razumemo kot šolski primer napačne izrabe naravnih virov. FOTO: Posnetek ostankov Aralskega jezera sredi junija 2018 iz satelita Proba-V Evropske vesoljske agencije (ESA) VIR: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2019/01/Proba-V_view_of_Aral_Sea
Ni problematično županovo strinjanje s kandidatom za vodjo javnega zavoda v lasti Mestne občine Ljubljana (MOL), problematično je njegovo vmešavanje v postopek izbire. Dva kandidata, ki sta se prijavila na razpis, sta potrdila, da sta bila povabljena na sestanek k županu, po katerem sta svoji prijavi umaknila. Prijavil se je tretji kandidat, ki ima v nasprotju s prvim in drugim županov žegen, in reči bi se odvile po očitno običajni praksi, ko bi bil Svet zavóda Kino Šiška kljub nezavezujočnosti svojega mnenja manj agilen in vztrajen. Ne gre za to, da ima županova koalicija v mestnem svetu večino in je jasno, da vodi Ljubljano po svoje, gre za to, da župan to "vodenje po svoje" očitno razume kar se da dobesedno, tj. osebno-izpovedno. Župana kdaj srečamo, ko v mestu osebno ureja promet. Na isti način očitno osebno ureja tudi druge mestne podsisteme. V nedavni oddaji na nacionalki se je župan sprehodil skozi vprašanja. Niti oznojil se ni. To ni bil intervju, to je bila, kot temu rečemo, "oglasna oddaja". Vajeti je prevzel v svoje roke že na začetku, in jih ni izpustil. Brez zoprnih podvprašanj, brez vrtanj, brez dejanske vsebine je pač povedal, kar je želel. In zgolj to. Pred leti smo v Ljubljani organizirali dogodek, za izvedbo katerega je bilo treba za par ur izklopiti par svetilk mestne razsvetljave. To je postopek, treba je vložiti papir ter plačati kar znatno položnico. Razen, če si navijaška skupina in se na županstvu zmeniš, da želiš za praznovanje svojega rojstnega dneva v središču prestolnice izpaliti par kanonad – v tem primeru ti izklop mestne razsvetljave časti občina Ljubljana. Občan se je moral zateči k skrajnemu sredstvu, tajnemu snemanju obiskov predstavnice MOL, ki ga je skušala na vse pretege prepričati, naj proda zemljišče in omogoči gradnjo kanala C0 čezenj. Posledično posedujemo zdaj dokaz postopkov pritiska, kakršnih se očitno poslužuje MOL. Pa? Na take in tovrstne mejne prakse se ljubljanski župan mirno požvižga. Zakaj? Ker se lahko. Ljudje ga volijo. Dovolj podpornikov ima, župan je iz teflona. "Ne može mu niko ništa, jači je od sudbine*." Ni problem v županu, problem je v volivkah in volivcih, v strankah in združenjih, ki niso sposobni predlagati in zmagati s svojo kandidatko ali kandidatom. Aktualni župan ima podporo politike in javnosti, da počne, kar in kakor počne, očitno pa tudi več kot zadostno podporo medijev, da tovrstnosti kaj hitro izginejo s prvih strani, če nanje sploh priplezajo. Župan, ki mesto spreminja v diznilend za petičneže, ki se je bridko norčeval iz Rogovcev in Rogovk, ki ga bremenijo številni sumi koruptivnih ravnanj, na sodiščih nikoli ni spoznan za krivega. Župan, vpleten v afero lekarnarka, politično preživi in mirno hara dalje. Odšel bo, ko bo sam hotel, in pod svojimi pogoji. Kaj to stanje pove o zdravju naše demokracije? Kako lahko še kdorkoli otroke uči o moralnih vrednotah? Prestolnica nam kaže tudi, kako globoko so v našo družbo zasidrane stare sile in kako daleč seže njihova moč. Priznam, jaz ničesar več ne razumem. * Nihče mu nič ne more, močnejši je od usode.
Ni problematično županovo strinjanje s kandidatom za vodjo javnega zavoda v lasti Mestne občine Ljubljana (MOL), problematično je njegovo vmešavanje v postopek izbire. Dva kandidata, ki sta se prijavila na razpis, sta potrdila, da sta bila povabljena na sestanek k županu, po katerem sta svoji prijavi umaknila. Prijavil se je tretji kandidat, ki ima v nasprotju s prvim in drugim županov žegen, in reči bi se odvile po očitno običajni praksi, ko bi bil Svet zavóda Kino Šiška kljub nezavezujočnosti svojega mnenja manj agilen in vztrajen. Ne gre za to, da ima županova koalicija v mestnem svetu večino in je jasno, da vodi Ljubljano po svoje, gre za to, da župan to "vodenje po svoje" očitno razume kar se da dobesedno, tj. osebno-izpovedno. Župana kdaj srečamo, ko v mestu osebno ureja promet. Na isti način očitno osebno ureja tudi druge mestne podsisteme. V nedavni oddaji na nacionalki se je župan sprehodil skozi vprašanja. Niti oznojil se ni. To ni bil intervju, to je bila, kot temu rečemo, "oglasna oddaja". Vajeti je prevzel v svoje roke že na začetku, in jih ni izpustil. Brez zoprnih podvprašanj, brez vrtanj, brez dejanske vsebine je pač povedal, kar je želel. In zgolj to. Pred leti smo v Ljubljani organizirali dogodek, za izvedbo katerega je bilo treba za par ur izklopiti par svetilk mestne razsvetljave. To je postopek, treba je vložiti papir ter plačati kar znatno položnico. Razen, če si navijaška skupina in se na županstvu zmeniš, da želiš za praznovanje svojega rojstnega dneva v središču prestolnice izpaliti par kanonad – v tem primeru ti izklop mestne razsvetljave časti občina Ljubljana. Občan se je moral zateči k skrajnemu sredstvu, tajnemu snemanju obiskov predstavnice MOL, ki ga je skušala na vse pretege prepričati, naj proda zemljišče in omogoči gradnjo kanala C0 čezenj. Posledično posedujemo zdaj dokaz postopkov pritiska, kakršnih se očitno poslužuje MOL. Pa? Na take in tovrstne mejne prakse se ljubljanski župan mirno požvižga. Zakaj? Ker se lahko. Ljudje ga volijo. Dovolj podpornikov ima, župan je iz teflona. "Ne može mu niko ništa, jači je od sudbine*." Ni problem v županu, problem je v volivkah in volivcih, v strankah in združenjih, ki niso sposobni predlagati in zmagati s svojo kandidatko ali kandidatom. Aktualni župan ima podporo politike in javnosti, da počne, kar in kakor počne, očitno pa tudi več kot zadostno podporo medijev, da tovrstnosti kaj hitro izginejo s prvih strani, če nanje sploh priplezajo. Župan, ki mesto spreminja v diznilend za petičneže, ki se je bridko norčeval iz Rogovcev in Rogovk, ki ga bremenijo številni sumi koruptivnih ravnanj, na sodiščih nikoli ni spoznan za krivega. Župan, vpleten v afero lekarnarka, politično preživi in mirno hara dalje. Odšel bo, ko bo sam hotel, in pod svojimi pogoji. Kaj to stanje pove o zdravju naše demokracije? Kako lahko še kdorkoli otroke uči o moralnih vrednotah? Prestolnica nam kaže tudi, kako globoko so v našo družbo zasidrane stare sile in kako daleč seže njihova moč. Priznam, jaz ničesar več ne razumem. * Nihče mu nič ne more, močnejši je od usode.
Piše: Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Tretja pesniška zbirka pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je zbirka začenjanja znova, Od točke nič, kot pove naslov. Beremo jo lahko kot nekakšno nadaljevanje prejšnje zbirke Greva, ostajava, saj sva, saj prav tako tematizira materinstvo in zaključek razmerja, hkrati pa to nadgrajuje z novim, svežim pogledom, ki dopušča, da se znova pokaže tudi tista pobalinka iz pesniškega prvenca. Začetek zbirke Od točke nič se rojeva iz bolečine in strahu, a vendar obstaja prostor za tišino, dihanje in rast. Kot po dolgi zimi, »ko zaživijo prve bukve breze / in poganja/jo/ kali/ za vse kar /še/ je«. Nov začetek je hkrati rojstvo otroka, ki s svojim prihodom vse spremeni, in ponovno rojstvo lirske subjektke, za katero imamo občutek, da se je izvila iz neke temne situacije na svetlobo, kjer bo lahko znova začela rasti. Zdi se, da je prav otrok tisti, ki jo je potegnil ven: »to je bitje / ne stvar / to je korak /naprej/ to je nekaj neznatnega / ki te pribije v /ponovno/ zorenje«. Lirska subjektka je hkrati mati, ki varuje otroka, da ga ne ožgejo koprive, ko smukata maline, in otrok, saj iz pesmi veje čudenje nad vsakdanjimi vtisi, neka posebna pozornost do drobnih stvari, kot so šelestenje listja, mehka svetloba jutra in razpiranje drobnih rok proti njej. Otrok pa ne prebudi le ponovne rasti, temveč tudi spomine na brezskrbno igro v peskovniku, plezanje po drevesih in ves tisti prosti čas, ki se razprostira do večerov. Za trenutek spet uzremo deklico s potolčenimi koleni, ki smo jo spoznali v pesničinem prvencu Pobalinka iz leta 2016. V tem je nekaj nostalgije in otožnosti, na primer ko se spominja piknikov sredi trav in se sprašuje, ali bodo še kdaj. Nekakšno slovo od mladosti, ko padci niso bili tako hudi in so pustili le nekaj prask. Čeprav se drugi del zbirke konča z občutkom miru, je prisotna slutnja nečesa temnejšega, ki nas uvede v naslednji sklop. Tu se pesnica sooča s poslavljanjem in izgubo. Nenadoma se začne rušiti ustaljeni red, prepričanje o mogočnosti in neuničljivosti ljubljenega človeka, ki se začne krušiti in postane tako šibak, da ga lahko odnese že najbolj droben in neviden piš. Hkrati pa je opaziti tudi aluzije na obdobje, ko je bilo vse obrnjeno na glavo: na pandemijo covida-19, čas nevidne kuge, kot ga poimenuje pesnica. S tem v zbirko subtilno vnese tudi nekaj družbene kritike. Poslavljanje je bilo takrat posebej boleče in težko, saj je bila bližina prepovedana, v pesmi je to opisano kot »zadnje leto odvzetih trenutkov / kup prepovedi / strahu«. Kljub temu pa lirsko subjektko bodri spomin na besede tistega, ki je odšel, da je treba nadaljevati, se sestaviti in gledati naprej, ustvarjati naprej. Zbirka tu znova preide k novi tematiki, ki se ukvarja s samim pesnjenjem. Od minevanja se vrne k porajanju, k jeziku, ki odpira poti in gradi mostove k drugemu. Pesnica premišljuje o lastnem procesu oblikovanja jezika v pesem in znova se pojavi motiv rasti, kali, poganjkov iz katerih pesem nastaja, hkrati pa jih vedno tudi vsebuje v samem jedru, do katerega se skuša pesnica dokopati z vztrajnim luščenjem in čiščenjem. Prisotna je težnja po ekonomičnosti v jeziku, saj se v poeziji vsaka beseda tehta. Grajenje pesmi je dolgotrajno in natančno delo zasledovanja in izčiščevanja neke misli, notranjega glasu. In pesnica se sprašuje, kako to predati drugemu tako, da se z jezikom približujemo in ne vsiljujemo svoje tujosti. Poezija Tonje Jelen je izrazito osebna, pesnica skoznjo govori o svojih izkušnjah in občutkih, a prek tega vpeljuje obče teme, ki se dotikajo tudi bralke in bralca. Lahko torej rečemo, da je uspešna v svoji želji po tem, da ne vsiljuje. Pesmi so bolj kot semena, ki lahko padejo na plodna tla in poženejo kal v mislih in občutenjih drugega, lahko pa tudi ne. Zbirka ima v mislih drugega, zato je dostopna in odprta večjemu krogu bralstva. Tako tudi zadnji del zbirke, ki se odmakne od konkretnih izkušenj k bivanjskih premišljevanjem, ostaja komunikativen in kljub večji meri abstrakcije dovolj poveden, da se sporočilnost ne izgubi. Ves čas je poudarjena pomembnost trenutka, prisotnosti tu in zdaj, ki se s hitrim življenjskim tempom in željo po ovekovečenju vsega z objavami na družbenih omrežjih pogosto izgubi. Pri tem ponovno lahko zaznamo noto družbene kritike, čeprav ta ni v ospredju. Spet je začutiti nekaj nostalgije po otroštvu, ko je čas tekel drugače in je bilo vse igra. Narava, ki je močno prisotna v celotni zbirki, v zadnjem delu še posebej izstopa, saj lirska subjekta črpa iz opazovanja listja, srnjadi, rakuna, kresnice, veverice in na sploh se zdi, da trenutke sreče in miru vedno najde v naravi. Poleg tega je močna tudi metaforika kali in poganjkov, ki se vedno vzpenjajo, rastejo od točke nič naprej. Zbirka Tonje Jelen je naravnana izjemno pozitivno. To ne pomeni, da je lahkotna, ampak da pesnici tudi iz najtežjih tematik uspe izluščiti žarek svetlobe. Sestavljena je iz več tematskih sklopov, ki lepo tečejo, a bi lahko bili bolj jasno razmejeni; med njimi je namreč samo prazna stran, v kazalu pa sploh niso razvidni. Pesmi so zelo jasne, neposredne in nedvoumne, zaradi česar je zbirka zelo komunikativna, ne ponuja pa dosti možnosti za različne interpretacije. Na ravni forme večinoma ostaja v ustaljenih okvirih, le v nekaterih pesmih se poigrava z zamiki posameznih verzov ali kitic v desno. Ločila so skoraj povsem izvzeta, prav tako velike začetnice, s čimer je branje še bolj odprto. Pač pa pesnica uporablja pomišljaje in med njimi zapiše posamezne besede ali cele verze, kar včasih deluje kot vrinjena misel, ki razpira pomen, včasih pomišljaji označujejo samo poudarke, ponekod pa se njihova uporaba zdi nepotrebna. Od točke nič je topla in nežna zbirka, v kateri je Tonja Jelen pokazala tudi rast v svoji poetiki. Ta je intimistična, a odprta proti drugemu, za drugega, njeno sporočilo pa je svetlo in optimistično zre v prihodnost s »čim manj strahu / za več dvigov / jasnine«.
Piše: Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Tretja pesniška zbirka pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je zbirka začenjanja znova, Od točke nič, kot pove naslov. Beremo jo lahko kot nekakšno nadaljevanje prejšnje zbirke Greva, ostajava, saj sva, saj prav tako tematizira materinstvo in zaključek razmerja, hkrati pa to nadgrajuje z novim, svežim pogledom, ki dopušča, da se znova pokaže tudi tista pobalinka iz pesniškega prvenca. Začetek zbirke Od točke nič se rojeva iz bolečine in strahu, a vendar obstaja prostor za tišino, dihanje in rast. Kot po dolgi zimi, »ko zaživijo prve bukve breze / in poganja/jo/ kali/ za vse kar /še/ je«. Nov začetek je hkrati rojstvo otroka, ki s svojim prihodom vse spremeni, in ponovno rojstvo lirske subjektke, za katero imamo občutek, da se je izvila iz neke temne situacije na svetlobo, kjer bo lahko znova začela rasti. Zdi se, da je prav otrok tisti, ki jo je potegnil ven: »to je bitje / ne stvar / to je korak /naprej/ to je nekaj neznatnega / ki te pribije v /ponovno/ zorenje«. Lirska subjektka je hkrati mati, ki varuje otroka, da ga ne ožgejo koprive, ko smukata maline, in otrok, saj iz pesmi veje čudenje nad vsakdanjimi vtisi, neka posebna pozornost do drobnih stvari, kot so šelestenje listja, mehka svetloba jutra in razpiranje drobnih rok proti njej. Otrok pa ne prebudi le ponovne rasti, temveč tudi spomine na brezskrbno igro v peskovniku, plezanje po drevesih in ves tisti prosti čas, ki se razprostira do večerov. Za trenutek spet uzremo deklico s potolčenimi koleni, ki smo jo spoznali v pesničinem prvencu Pobalinka iz leta 2016. V tem je nekaj nostalgije in otožnosti, na primer ko se spominja piknikov sredi trav in se sprašuje, ali bodo še kdaj. Nekakšno slovo od mladosti, ko padci niso bili tako hudi in so pustili le nekaj prask. Čeprav se drugi del zbirke konča z občutkom miru, je prisotna slutnja nečesa temnejšega, ki nas uvede v naslednji sklop. Tu se pesnica sooča s poslavljanjem in izgubo. Nenadoma se začne rušiti ustaljeni red, prepričanje o mogočnosti in neuničljivosti ljubljenega človeka, ki se začne krušiti in postane tako šibak, da ga lahko odnese že najbolj droben in neviden piš. Hkrati pa je opaziti tudi aluzije na obdobje, ko je bilo vse obrnjeno na glavo: na pandemijo covida-19, čas nevidne kuge, kot ga poimenuje pesnica. S tem v zbirko subtilno vnese tudi nekaj družbene kritike. Poslavljanje je bilo takrat posebej boleče in težko, saj je bila bližina prepovedana, v pesmi je to opisano kot »zadnje leto odvzetih trenutkov / kup prepovedi / strahu«. Kljub temu pa lirsko subjektko bodri spomin na besede tistega, ki je odšel, da je treba nadaljevati, se sestaviti in gledati naprej, ustvarjati naprej. Zbirka tu znova preide k novi tematiki, ki se ukvarja s samim pesnjenjem. Od minevanja se vrne k porajanju, k jeziku, ki odpira poti in gradi mostove k drugemu. Pesnica premišljuje o lastnem procesu oblikovanja jezika v pesem in znova se pojavi motiv rasti, kali, poganjkov iz katerih pesem nastaja, hkrati pa jih vedno tudi vsebuje v samem jedru, do katerega se skuša pesnica dokopati z vztrajnim luščenjem in čiščenjem. Prisotna je težnja po ekonomičnosti v jeziku, saj se v poeziji vsaka beseda tehta. Grajenje pesmi je dolgotrajno in natančno delo zasledovanja in izčiščevanja neke misli, notranjega glasu. In pesnica se sprašuje, kako to predati drugemu tako, da se z jezikom približujemo in ne vsiljujemo svoje tujosti. Poezija Tonje Jelen je izrazito osebna, pesnica skoznjo govori o svojih izkušnjah in občutkih, a prek tega vpeljuje obče teme, ki se dotikajo tudi bralke in bralca. Lahko torej rečemo, da je uspešna v svoji želji po tem, da ne vsiljuje. Pesmi so bolj kot semena, ki lahko padejo na plodna tla in poženejo kal v mislih in občutenjih drugega, lahko pa tudi ne. Zbirka ima v mislih drugega, zato je dostopna in odprta večjemu krogu bralstva. Tako tudi zadnji del zbirke, ki se odmakne od konkretnih izkušenj k bivanjskih premišljevanjem, ostaja komunikativen in kljub večji meri abstrakcije dovolj poveden, da se sporočilnost ne izgubi. Ves čas je poudarjena pomembnost trenutka, prisotnosti tu in zdaj, ki se s hitrim življenjskim tempom in željo po ovekovečenju vsega z objavami na družbenih omrežjih pogosto izgubi. Pri tem ponovno lahko zaznamo noto družbene kritike, čeprav ta ni v ospredju. Spet je začutiti nekaj nostalgije po otroštvu, ko je čas tekel drugače in je bilo vse igra. Narava, ki je močno prisotna v celotni zbirki, v zadnjem delu še posebej izstopa, saj lirska subjekta črpa iz opazovanja listja, srnjadi, rakuna, kresnice, veverice in na sploh se zdi, da trenutke sreče in miru vedno najde v naravi. Poleg tega je močna tudi metaforika kali in poganjkov, ki se vedno vzpenjajo, rastejo od točke nič naprej. Zbirka Tonje Jelen je naravnana izjemno pozitivno. To ne pomeni, da je lahkotna, ampak da pesnici tudi iz najtežjih tematik uspe izluščiti žarek svetlobe. Sestavljena je iz več tematskih sklopov, ki lepo tečejo, a bi lahko bili bolj jasno razmejeni; med njimi je namreč samo prazna stran, v kazalu pa sploh niso razvidni. Pesmi so zelo jasne, neposredne in nedvoumne, zaradi česar je zbirka zelo komunikativna, ne ponuja pa dosti možnosti za različne interpretacije. Na ravni forme večinoma ostaja v ustaljenih okvirih, le v nekaterih pesmih se poigrava z zamiki posameznih verzov ali kitic v desno. Ločila so skoraj povsem izvzeta, prav tako velike začetnice, s čimer je branje še bolj odprto. Pač pa pesnica uporablja pomišljaje in med njimi zapiše posamezne besede ali cele verze, kar včasih deluje kot vrinjena misel, ki razpira pomen, včasih pomišljaji označujejo samo poudarke, ponekod pa se njihova uporaba zdi nepotrebna. Od točke nič je topla in nežna zbirka, v kateri je Tonja Jelen pokazala tudi rast v svoji poetiki. Ta je intimistična, a odprta proti drugemu, za drugega, njeno sporočilo pa je svetlo in optimistično zre v prihodnost s »čim manj strahu / za več dvigov / jasnine«.
V uvodnih minutah vam kot običajno predvajamo prispevke o aktualnih koncertnih dogodkih, tokrat o uvodnem koncertu godalnega kvarteta Koehne na Tartini festivalu v Piranu, nastopi Komornega orkestra Nova v Vipavskem križi v okviru cikla Zven grajskih sten in koncertu skupine Brina na festivalu Glasbe sveta v Kromberku pri Novi Gorici. Naš gost je Anže Vrabec, jazzovski pianist, aranžer in dirigent, ki je pred kratkim kot dirigent orkestra Sam's Fever gostoval na znamenitem festivalu European Elvis v nemškem kraju Bad Nauheim. Osrednji del abonmaja pa namenjamo dvema koncertoma, ki sta bila na lanskem Kogojevem festivalu v Kanalu ob Soči posvečena maestru Antonu Nanutu, prisluhnete lahko skladbam v izvedbi Godalnega kvarteta Dissonance in Godalnega ansambla Simfonikov RTV Slovenija.
V uvodnih minutah vam kot običajno predvajamo prispevke o aktualnih koncertnih dogodkih, tokrat o uvodnem koncertu godalnega kvarteta Koehne na Tartini festivalu v Piranu, nastopi Komornega orkestra Nova v Vipavskem križi v okviru cikla Zven grajskih sten in koncertu skupine Brina na festivalu Glasbe sveta v Kromberku pri Novi Gorici. Naš gost je Anže Vrabec, jazzovski pianist, aranžer in dirigent, ki je pred kratkim kot dirigent orkestra Sam's Fever gostoval na znamenitem festivalu European Elvis v nemškem kraju Bad Nauheim. Osrednji del abonmaja pa namenjamo dvema koncertoma, ki sta bila na lanskem Kogojevem festivalu v Kanalu ob Soči posvečena maestru Antonu Nanutu, prisluhnete lahko skladbam v izvedbi Godalnega kvarteta Dissonance in Godalnega ansambla Simfonikov RTV Slovenija.
S kulturnih dogodkov minulih dni poročajo Tatjana Gregorič, Irena Čok, Tamara Koren, Sandra Boršič in Lea Hedžet. Oglašajo se s sklepnega koncerta festivala Med zvoki krajev in kar dveh koncertov letošnjega Tartini festivala v Piranu, pa z otvoritve Kogojevih dni v Kanalu ob Soči, kjer je igral pianist Ivan Skrt, in z gostovanja enega najboljših orkestrov v svetu na ljubljanskem poletnem festivalu, Cocertgebouw iz Amsterdama. Za konec pa se spominjajo še zadnjih poletnih šol za ustvarjalno mladino, Gledaliških delavnic v Izoli in Musice creative.
S kulturnih dogodkov minulih dni poročajo Tatjana Gregorič, Irena Čok, Tamara Koren, Sandra Boršič in Lea Hedžet. Oglašajo se s sklepnega koncerta festivala Med zvoki krajev in kar dveh koncertov letošnjega Tartini festivala v Piranu, pa z otvoritve Kogojevih dni v Kanalu ob Soči, kjer je igral pianist Ivan Skrt, in z gostovanja enega najboljših orkestrov v svetu na ljubljanskem poletnem festivalu, Cocertgebouw iz Amsterdama. Za konec pa se spominjajo še zadnjih poletnih šol za ustvarjalno mladino, Gledaliških delavnic v Izoli in Musice creative.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Jernej Šugman pobegne pred podobami vojne in nasilja. Prespi v avtu. En dan, anonimnost vsakdanjika, drugačne so le zgodbe treh junakov. Jerneja zbudi državljan Goran Šalamon, ki ob zori zapoje ljubezensko balado. Državljanka Sara Dirnbek pa je prišla na delo in se prebuja s skodelico kave. Igralec se pripravlja na svojo dramsko vlogo. Zvečer bo uprizoril monolog o izgubi kraljestva, človeka in ljubezni. Jernej Šugman obišče njemu pomembne ljudi: peka, osebje v reševalnem vozilu, osebje v mestni kanalizaciji … Gleda, posluša, se uči. Na odpadu avtomobilov in v podzemnem kanalu se sprašuje o resnici. Kje naj jo išče? Jo najde v sebi ali v drugih? Za čustveno občutljivost igralec uporabi tehniko preigravanja med protagonistom in antagonistom. Državljan Goran Šalamon obišče termoelektrarno in razdelilno transformatorsko postajo. Zasleduje električno energijo, ker človeku prinaša luč. Državljan je gradbinec, inženir statike, in tudi on se sprašuje o resnici. Zakaj je izgnana s tega sveta? Zakaj je laž postala najnevarnejše orožje? Državljanka opravlja delo čistilke. Čisti prostore javnega zavoda. Mlada ženska si ne postavlja težkih vprašanj, saj življenje že tako ni enostavno. Hoče le živeti… in preživeti. Zvečer v dvorani mestne kanalizacije igralec uprizori monolog. Igra ga Jernej Šugman. Čistilka je končala službo. Na postaji čaka avtobus. Državljanko snažilko igra Sara Dirnbek. Inženir statike pa odpoje svojo ljubezensko balado. Državljan inženir je Goran Šalamon. Svet je postavljen na glavo. Preganja nas strah. Obsedeni smo z varnostjo. Sploh pa, kako naj ljubimo, če smo lačni? Govori mi glasneje. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.
Jernej Šugman pobegne pred podobami vojne in nasilja. Prespi v avtu. En dan, anonimnost vsakdanjika, drugačne so le zgodbe treh junakov. Jerneja zbudi državljan Goran Šalamon, ki ob zori zapoje ljubezensko balado. Državljanka Sara Dirnbek pa je prišla na delo in se prebuja s skodelico kave. Igralec se pripravlja na svojo dramsko vlogo. Zvečer bo uprizoril monolog o izgubi kraljestva, človeka in ljubezni. Jernej Šugman obišče njemu pomembne ljudi: peka, osebje v reševalnem vozilu, osebje v mestni kanalizaciji … Gleda, posluša, se uči. Na odpadu avtomobilov in v podzemnem kanalu se sprašuje o resnici. Kje naj jo išče? Jo najde v sebi ali v drugih? Za čustveno občutljivost igralec uporabi tehniko preigravanja med protagonistom in antagonistom. Državljan Goran Šalamon obišče termoelektrarno in razdelilno transformatorsko postajo. Zasleduje električno energijo, ker človeku prinaša luč. Državljan je gradbinec, inženir statike, in tudi on se sprašuje o resnici. Zakaj je izgnana s tega sveta? Zakaj je laž postala najnevarnejše orožje? Državljanka opravlja delo čistilke. Čisti prostore javnega zavoda. Mlada ženska si ne postavlja težkih vprašanj, saj življenje že tako ni enostavno. Hoče le živeti… in preživeti. Zvečer v dvorani mestne kanalizacije igralec uprizori monolog. Igra ga Jernej Šugman. Čistilka je končala službo. Na postaji čaka avtobus. Državljanko snažilko igra Sara Dirnbek. Inženir statike pa odpoje svojo ljubezensko balado. Državljan inženir je Goran Šalamon. Svet je postavljen na glavo. Preganja nas strah. Obsedeni smo z varnostjo. Sploh pa, kako naj ljubimo, če smo lačni? Govori mi glasneje. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.
Oddajo posvečamo lanskoletnim Kogojevim dnevom, točneje posnetku s sklepnega večera poezije Miroslava Košute in glasbe po izboru violinista Črtomirja Šiškoviča v Trstu. Uvodne minute pa posvečamo aktualnim zanimivostim s koncertnih prizorišč. Skupaj s Tatjano Gregorič, Ireno Čok, Heleno Filipčič Gardina in Leo Hedžet lahko obiščete kar štiri festivale: ljubljanskega, Kogojevega v Kanalu ob Soči, Tartinijevega v Piranu in Glasbe sveta v Novi Gorici. Na njih so v zadnjem tednu zaigrali ali / in zapeli Ansambel Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga z Valerijem Gergijevim, Mešani zbor Adoramus, Hrvaški baročni asnambel, I Solisti Veneti, Bojana Šaljič Podešva in Raplh Towner.
Oddajo posvečamo lanskoletnim Kogojevim dnevom, točneje posnetku s sklepnega večera poezije Miroslava Košute in glasbe po izboru violinista Črtomirja Šiškoviča v Trstu. Uvodne minute pa posvečamo aktualnim zanimivostim s koncertnih prizorišč. Skupaj s Tatjano Gregorič, Ireno Čok, Heleno Filipčič Gardina in Leo Hedžet lahko obiščete kar štiri festivale: ljubljanskega, Kogojevega v Kanalu ob Soči, Tartinijevega v Piranu in Glasbe sveta v Novi Gorici. Na njih so v zadnjem tednu zaigrali ali / in zapeli Ansambel Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga z Valerijem Gergijevim, Mešani zbor Adoramus, Hrvaški baročni asnambel, I Solisti Veneti, Bojana Šaljič Podešva in Raplh Towner.
Tatjana Bobnar uradno ni več notranja ministrica, potem ko se je državni zbor opoldne seznanil z njenim odstopom. Kot je poudarila v kratkem nagovoru, je sleherni dan delovala v skladu s prisego, ki jo je dala pred pol leta. Zahvalila se je podpornikom, nasprotnikom pa sporočila: "Tisti, ki molčijo in hodijo s sklonjeno glavo, umrejo vsakič. Tisti, ki govori na glas in hodi z dvignjeno glavo, umre samo enkrat." Zadeve, povezane z njenim odstopom, so bile v središču poslanskih vprašanj premierju Golobu. Druge teme: - Ustavno sodišče razveljavilo zakon o porazdelitvi tveganj posojil v švicarskih frankih - V Evropskem parlamentu slovesno podelili nagrado saharov ukrajinskemu ljudstvu - Na Ježici v Ljubljani spet vroče zaradi kanalizacijskega kanala C0
Tatjana Bobnar uradno ni več notranja ministrica, potem ko se je državni zbor opoldne seznanil z njenim odstopom. Kot je poudarila v kratkem nagovoru, je sleherni dan delovala v skladu s prisego, ki jo je dala pred pol leta. Zahvalila se je podpornikom, nasprotnikom pa sporočila: "Tisti, ki molčijo in hodijo s sklonjeno glavo, umrejo vsakič. Tisti, ki govori na glas in hodi z dvignjeno glavo, umre samo enkrat." Zadeve, povezane z njenim odstopom, so bile v središču poslanskih vprašanj premierju Golobu. Druge teme: - Ustavno sodišče razveljavilo zakon o porazdelitvi tveganj posojil v švicarskih frankih - V Evropskem parlamentu slovesno podelili nagrado saharov ukrajinskemu ljudstvu - Na Ježici v Ljubljani spet vroče zaradi kanalizacijskega kanala C0
Pogovor z Lidijo Globevnik s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo: Kanalizacijski cevovod, ki odpadne vode spelje do čistilne naprave, je zastarel koncept – marsikje po svetu že poznajo čiščenje odpadnih vod tam, kjer nastajajo. Tehnologije in postopki so znani in jih lahko opazujemo v sosednjih državah. To je ena plat zgodbe o kanalu C0 med Brodom in Ježico, ki te dni razburja Ljubljančane. A po drugi strani se ti ne zavedajo, da imajo del kanalizacije že speljan čez vodovarstveno območje, da njihovo pitno vodo trenutno ogroža tudi marsikaj drugega in predvsem, da so območja v Sloveniji, ki bi jim morala politika posvetiti prav toliko pozornosti. Pogovarjala se je Erna Strniša.
Pogovor z Lidijo Globevnik s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo: Kanalizacijski cevovod, ki odpadne vode spelje do čistilne naprave, je zastarel koncept – marsikje po svetu že poznajo čiščenje odpadnih vod tam, kjer nastajajo. Tehnologije in postopki so znani in jih lahko opazujemo v sosednjih državah. To je ena plat zgodbe o kanalu C0 med Brodom in Ježico, ki te dni razburja Ljubljančane. A po drugi strani se ti ne zavedajo, da imajo del kanalizacije že speljan čez vodovarstveno območje, da njihovo pitno vodo trenutno ogroža tudi marsikaj drugega in predvsem, da so območja v Sloveniji, ki bi jim morala politika posvetiti prav toliko pozornosti. Pogovarjala se je Erna Strniša.
Piše: Miša Gams, bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Medved, pesnik, prevajalec, esejist, urednik in vsestranski ustvarjalec, ki je za svojo poezijo prejel Jenkovo in Veronikino nagrado, Čašo nesmrtnosti in nagrado Prešernovega sklada, je v zbirki, ki jo je naslovil v grškem jeziku KreteSamos, postavil v ospredje doživljanje pokrajine na Kreti in Samosu. Knjigo je posvetil prijatelju Matjažu Kocbeku – pesniku, ki je tudi sam užival v lepotah Krete in ki je eno izmed svojih zbirk tudi poimenoval po tem grškem otoku. Čeprav ga Medved izrecno ne omenja, se ljubezen do prijatelja razodeva v beleženju pristnosti svobodnega duha, zavedanju minljivosti in opazovanju mogočne narave, ki v očeh opazovalca ostaja neokrnjena. Na pesniško potovanje se odpravi kot kakšen Odisej, ki se prepušča neznanim vplivom, da ga vodijo med Scilo in Karibdo skušnjav in hrepenenj, ki se jim ne more upreti. Svojo odisejado začenja med ostanki ruševin v Maliji, ki “utripa, kot utripa mavrični metulj nad pokopanim mestom,” in se v jutranji zarji odpravi v Faistos, kjer ga pritegnejo “nagnjeni boki hiš, ki so v času izpuhtele … in zdrsna plošča trga, ki že nevarno pada”, pa do otoka gobavcev, kjer so “podrte hiše in sredi vrta oljka, kot axis mundi” in do Kalamate, kjer se nahaja rimsko mesto z amfiteatrom in svetiščem. Pesnik je najbolj očaran nad antičnimi ruševinami in njihovim zlivanjem z okolico. Kadar ne najde ustreznega poimenovanja v slovenskem jeziku ali ga želi še dodatno poudariti, uporabi latinski izraz in z njim vnese v pesem subtilnost in milino, ki še bolj izpostavi liričnost njegove poezije. V nasprotju z nekaterimi bolj “esejistično” obarvanimi pesniškimi zbirkami zbirka KreteSamos nima filozofskega naboja, v ospredju pa je panteistični eros, ki povezuje žive stvari z neživimi. Verzi, ki si sledijo na straneh, povezanih s svetlo turkiznimi vložki, dajejo vtis, kot da gre eno samo neskončno pesem brez izrazitega začetka in konca. Metafore so spretno umeščene kot vezni členi, ki na eni strani povezujejo stavčne bloke, po drugi pa vnašajo v liriko dodatno živost, barvitost in kontrastnost – kot je to razvidno iz opisa pristanišča: “Palmove veje ljubkujejo drogove, ki povezujejo, z elektriko, / koščene žice … na cesti, ki se spušča v pristanišče. Zeleno modra ptica / zdaj odskoči, kot slepa, izstreljena / kača v kanal ob bisernih nasadih oljk … in kot vodikovi / baloni, ki z visokim tlakom v gumijasti cevi … mahoma … izginejo v stratosferi.” Barvitost grške pokrajine pesnik podkrepi z numinoznimi opisi jam, slapov in morja ter jih primerja z gladkostjo knjige in gracioznostjo metuljev in pavov: “Tako se mrak, svetloba in tema vlepijo v dlani na plavkastem trebuhu … in se odpre polteni / vhod v neskončno jamo, kot se / razlista knjiga s svilenim dnom v pršenje dlačic / z ustnic beloglavega metulja … Približani, uparjeni izstrelek iz / kosti se sprime s črnim repom v poležanem perju pava, ki vzdrhti s predirnim krikom …” Andrej Medved nam v verzih pričara podobo čudeža, zamrznjenega v trenutek, ki ga bralec, ki je zmožen močne vizualizacije, uzre v seriji fotoutrinkov, ki se prelivajo v različne prepoznavne podobe. Pesnik lucidno “skače” z enega motiva na drugega in združuje na videz nezdružljive podobe, da se pred bralcem razgaljajo kot neverjetni prividi. Njegova odločitev, da namesto posameznih haikujev ali formalno zaključenih pesmi sestavi neskončen verz, ki ga povezujejo tropičja, se zdi upravičena, saj nam na vsaki strani pušča dovolj praznega prostora, da zapisane besede premislimo, preden obrnemo list papirja. Zasledimo tudi temačne podobe, ki jih pesnik postavi v vmesni prostor med erosom in thanatosom, tuzemeskim in onstranskim, ter jih zastavi kot neke vrste nelogičen rebus ali nerešljivo uganko: “… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … /spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …” Zadnje strani zbirke KreteSamos so posvečene pesnikovemu vračanju domov v Koper, ki ga poimenuje Capris. Miklavž Komelj v spremni besedi piše, da se prav “po tem pesniškem potovanju še močneje zavemo, da ima tudi to mesto v današnji Sloveniji helenski izvor.” Potovanje se tako konča z vplutjem v rojstno mesto in tako se sklene krog, ki ga je pesnik začel pred meseci v iskanju nekega izgubljenega časa, prijateljstva in razvozlavanja ugank, ki jih vedno znova odpira grški logos. Čeprav je bralec v tej odprtosti lahko nekoliko zmeden, pa se kmalu prepusti ležernosti in pomirjenosti nad spoznanjem, da brezčasnost poezije ne ponuja nobenega determinizma ali dogmatične resnice. Le morje minevajočih trenutkov, ki se kot zvezdni utrinki za hip zableščijo in za vekomaj padejo v praznino ...
Piše: Miša Gams, bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Medved, pesnik, prevajalec, esejist, urednik in vsestranski ustvarjalec, ki je za svojo poezijo prejel Jenkovo in Veronikino nagrado, Čašo nesmrtnosti in nagrado Prešernovega sklada, je v zbirki, ki jo je naslovil v grškem jeziku KreteSamos, postavil v ospredje doživljanje pokrajine na Kreti in Samosu. Knjigo je posvetil prijatelju Matjažu Kocbeku – pesniku, ki je tudi sam užival v lepotah Krete in ki je eno izmed svojih zbirk tudi poimenoval po tem grškem otoku. Čeprav ga Medved izrecno ne omenja, se ljubezen do prijatelja razodeva v beleženju pristnosti svobodnega duha, zavedanju minljivosti in opazovanju mogočne narave, ki v očeh opazovalca ostaja neokrnjena. Na pesniško potovanje se odpravi kot kakšen Odisej, ki se prepušča neznanim vplivom, da ga vodijo med Scilo in Karibdo skušnjav in hrepenenj, ki se jim ne more upreti. Svojo odisejado začenja med ostanki ruševin v Maliji, ki “utripa, kot utripa mavrični metulj nad pokopanim mestom,” in se v jutranji zarji odpravi v Faistos, kjer ga pritegnejo “nagnjeni boki hiš, ki so v času izpuhtele … in zdrsna plošča trga, ki že nevarno pada”, pa do otoka gobavcev, kjer so “podrte hiše in sredi vrta oljka, kot axis mundi” in do Kalamate, kjer se nahaja rimsko mesto z amfiteatrom in svetiščem. Pesnik je najbolj očaran nad antičnimi ruševinami in njihovim zlivanjem z okolico. Kadar ne najde ustreznega poimenovanja v slovenskem jeziku ali ga želi še dodatno poudariti, uporabi latinski izraz in z njim vnese v pesem subtilnost in milino, ki še bolj izpostavi liričnost njegove poezije. V nasprotju z nekaterimi bolj “esejistično” obarvanimi pesniškimi zbirkami zbirka KreteSamos nima filozofskega naboja, v ospredju pa je panteistični eros, ki povezuje žive stvari z neživimi. Verzi, ki si sledijo na straneh, povezanih s svetlo turkiznimi vložki, dajejo vtis, kot da gre eno samo neskončno pesem brez izrazitega začetka in konca. Metafore so spretno umeščene kot vezni členi, ki na eni strani povezujejo stavčne bloke, po drugi pa vnašajo v liriko dodatno živost, barvitost in kontrastnost – kot je to razvidno iz opisa pristanišča: “Palmove veje ljubkujejo drogove, ki povezujejo, z elektriko, / koščene žice … na cesti, ki se spušča v pristanišče. Zeleno modra ptica / zdaj odskoči, kot slepa, izstreljena / kača v kanal ob bisernih nasadih oljk … in kot vodikovi / baloni, ki z visokim tlakom v gumijasti cevi … mahoma … izginejo v stratosferi.” Barvitost grške pokrajine pesnik podkrepi z numinoznimi opisi jam, slapov in morja ter jih primerja z gladkostjo knjige in gracioznostjo metuljev in pavov: “Tako se mrak, svetloba in tema vlepijo v dlani na plavkastem trebuhu … in se odpre polteni / vhod v neskončno jamo, kot se / razlista knjiga s svilenim dnom v pršenje dlačic / z ustnic beloglavega metulja … Približani, uparjeni izstrelek iz / kosti se sprime s črnim repom v poležanem perju pava, ki vzdrhti s predirnim krikom …” Andrej Medved nam v verzih pričara podobo čudeža, zamrznjenega v trenutek, ki ga bralec, ki je zmožen močne vizualizacije, uzre v seriji fotoutrinkov, ki se prelivajo v različne prepoznavne podobe. Pesnik lucidno “skače” z enega motiva na drugega in združuje na videz nezdružljive podobe, da se pred bralcem razgaljajo kot neverjetni prividi. Njegova odločitev, da namesto posameznih haikujev ali formalno zaključenih pesmi sestavi neskončen verz, ki ga povezujejo tropičja, se zdi upravičena, saj nam na vsaki strani pušča dovolj praznega prostora, da zapisane besede premislimo, preden obrnemo list papirja. Zasledimo tudi temačne podobe, ki jih pesnik postavi v vmesni prostor med erosom in thanatosom, tuzemeskim in onstranskim, ter jih zastavi kot neke vrste nelogičen rebus ali nerešljivo uganko: “… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … /spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …” Zadnje strani zbirke KreteSamos so posvečene pesnikovemu vračanju domov v Koper, ki ga poimenuje Capris. Miklavž Komelj v spremni besedi piše, da se prav “po tem pesniškem potovanju še močneje zavemo, da ima tudi to mesto v današnji Sloveniji helenski izvor.” Potovanje se tako konča z vplutjem v rojstno mesto in tako se sklene krog, ki ga je pesnik začel pred meseci v iskanju nekega izgubljenega časa, prijateljstva in razvozlavanja ugank, ki jih vedno znova odpira grški logos. Čeprav je bralec v tej odprtosti lahko nekoliko zmeden, pa se kmalu prepusti ležernosti in pomirjenosti nad spoznanjem, da brezčasnost poezije ne ponuja nobenega determinizma ali dogmatične resnice. Le morje minevajočih trenutkov, ki se kot zvezdni utrinki za hip zableščijo in za vekomaj padejo v praznino ...
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič Devetsto strani obsežne knjige poezije je težko obdelati na treh straneh. Če bi bila knjiga tanjša, bi jo nosili v žepu s seboj, ampak saj veste, dobra poezija je vedno težka prtljaga. To pravim zaradi tega, ker Iztok Osojnik v neki pesmi v knjigi 2021 piše, da bralec lahko njegove pesmi bere tudi na stadionu ob gledanju nogometne tekme. Prve strani tega zabavnega, kritičnega, angažiranega zapisovanja so najbolj udarne, najbolj politične, najbolj neusmiljene in najbolj kategorične, čeprav proti nesvobodi usmerjena ost tudi v nadaljevanju ne popušča. Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo. Iztok Osojnik v delu 2021 v svoji angažiranosti razkriva vso hipokrizijo družbene popačenosti in bedo avtoritarnosti. Z obrazov snema maske narejenih nasmehov in slinjenja. Izrečene besede, ki so votle, razvodenele, neobvezne, postavlja v širši kontekst totalitarne države. Izkoriščanje ranljivih skupin služi za manevriranje v političnem peskovniku. Vzbujanje strahu prebivalstva je ena od vsakdanjih načrtovanih početij oblasti. »Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini«. Brutalni kapitalizem prevzema pobudo za vodenje brez kančka vesti in brez osnovnih etičnih postulatov: brezobzirnost in pohlep peljeta v družbo govorice kretenov. Sporazumevanje ni mogoče. Ob prebiranju Osojnikovih strani poezije ni mogoče misliti ali govoriti o tako imenovani opevani slovenski liriki ali o jeziku, ki se strogo drži strukturiranih mej metaforične govorice. Osojnikov poligon je mnogo širši, razsežnejši, globalnejši in tudi sproščenejši: »problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz« Pesnik išče najrazličnejše položaje poezije, z mnogovrstnimi, nepričakovanimi, šokantnimi preobrati odpira registre svoje pisave prekomernega doziranja, čezrobnega raztegovanja, izpisovanje do konca in v ponavljajočih se kaskadah novi zaleti, novi naleti – zakaj? Ker je poezija, zapisovanje, jezik pesnikov medij, zaradi občutenja popolne svobode, poimenovati vse v sebi, v presežnosti obračuna s svetom – družbo: »nadčasovni pesnik, ki se z besedo zna dotakniti žive vode v toplih srcih«. Predvsem pa je Osojnik pesnik, ki se ne spreneveda, ki razkriva, razgalja ne le razne sentimentalizme, pač pa že kar zelo obsežne anomalije sveta. Vsak fenomen ali odblesk resničnosti postavi v drugačno, nepričakovano osvetljavo – loti se samega sebe, se posmehuje samemu sebi. Verz razveže v banalno (trivialno) doživetje in kljub temu ne zdrsne z visokooktanske, adrenalinske police, ki se bere že kakor kakšna kriminalka ali vsaj drama planetarnih razsežnosti. Zemeljsko oblo preteče desetkrat, stokrat, vtakne se v vse in postavi tja, kamor sodi: namreč, zločin je zločin, tega ne moreš imenovati človekova ljubezen. Osojnik se ne sprijazni z dvomljivimi odgovori, razkriti želi surovo resnico sveta, tukajšnjo, zdajšnjo, neolepšano, seveda svojo, pesniško, lucidno, neupogljivo, uporno. Poleg tega je Osojnik v svojem pisanju zabaven, naj se še tako čudno sliši, čeprav sem prepričan, da mu gre hudo zares. Prekinjajoč ritem še bolj razdraži (poglobi) bralčeve brbončice, brv, čez katero gre, je nevarno zanihana. Vsekakor je njegova pisava domiselna, pomaga si z vsemi nastavki kulturnega pedigreja, filma, glasbe, filozofije. Med njegove vrstice prihaja vse, kar je človek ustvaril v svoji kratki zgodovini homo sapiensa – in ogrozil svet. In če vzamemo to študijsko izdajo, imenovano z letnico 2021 – dosje nekega ustvarjalnega procesa, kot mejnik, mejno črto smrti, skrajni rob še možnega in še živega občestva sveta, potem nas Osojnik s to knjigo opominja, opozarja, tako rekoč roti, da nas bo ves ta skupek neumnosti, ki jih počnemo, grabežljivost cinične oblasti, vsa ta obsedenost z imetjem, vsa ta bebava in poplitvena »kulturnost« odplaknila kot plastični zamašek v odtočni kanal, nas sesedla vase, v izumrlo vrsto homo sapiensa. Temu se je treba z vso intelektualno in ustvarjalno močjo upreti – z odpiranjem svobode, ne z rezalnimi žicami in zidovi, temu je potrebno absolutno reči NE! tej konservativni, katoliški prevladi v posedovanju edine Resnice, s katero si je beli človek podjarmil ljudstva in povzročil neizmerno trpljenje, jo odsloviti, človeku vrniti dostojanstvo in kruh. Če sta kapitalizem in proizvodno-potrošniška lakomnost ugrabila svet, si ga moramo prisvojiti nazaj. To nam omogoča poezija v najširšem smislu, saj je prav ona vodilo svobode, ki odpira prostore kaznilnic, črne luknje v glavah, mračnjaštvo. Osojnikova poezija sugerira misli, spodbuja ravnanje, pasivno spreminja v aktivno. Privid resničnosti preoblikuje v eksplozivno zmes poezije in prostodušnosti, ki tako postane magma jezika vznemirljive pustolovščine branja. »Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi«, pravi nekje na teh straneh. Ali: »Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist«. In vsemu navkljub: Osojnik balansira med predrznostjo in neposrednostjo. Giblje se na vseh mogočih in nemogočih nivojih pesmi. Pripoveduje nam zgodbo lastnega trganja mesa, razdaja se do konca, človek brez iluzij združuje visoke in nizke registre, banalno in poetično, ne ustavi se pred nobenim malikom – tudi pred malikom poezije ne. Odrešilni ogenj ne pojenja. Požiga visoke bariere človekovih priseg in samoumevnosti. Prihodnost živi v sedanjosti – v tisti tanki plasti resničnosti, ki jo Osojnikova poezija odpira na stežaj – kot plodna tla, kot humus za naslednje generacije, ki bodo v celoti doumele, da se je človek rodil kot svobodno bitje, in ne kot privesek take ali drugačne ideologije.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič Devetsto strani obsežne knjige poezije je težko obdelati na treh straneh. Če bi bila knjiga tanjša, bi jo nosili v žepu s seboj, ampak saj veste, dobra poezija je vedno težka prtljaga. To pravim zaradi tega, ker Iztok Osojnik v neki pesmi v knjigi 2021 piše, da bralec lahko njegove pesmi bere tudi na stadionu ob gledanju nogometne tekme. Prve strani tega zabavnega, kritičnega, angažiranega zapisovanja so najbolj udarne, najbolj politične, najbolj neusmiljene in najbolj kategorične, čeprav proti nesvobodi usmerjena ost tudi v nadaljevanju ne popušča. Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo. Iztok Osojnik v delu 2021 v svoji angažiranosti razkriva vso hipokrizijo družbene popačenosti in bedo avtoritarnosti. Z obrazov snema maske narejenih nasmehov in slinjenja. Izrečene besede, ki so votle, razvodenele, neobvezne, postavlja v širši kontekst totalitarne države. Izkoriščanje ranljivih skupin služi za manevriranje v političnem peskovniku. Vzbujanje strahu prebivalstva je ena od vsakdanjih načrtovanih početij oblasti. »Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini«. Brutalni kapitalizem prevzema pobudo za vodenje brez kančka vesti in brez osnovnih etičnih postulatov: brezobzirnost in pohlep peljeta v družbo govorice kretenov. Sporazumevanje ni mogoče. Ob prebiranju Osojnikovih strani poezije ni mogoče misliti ali govoriti o tako imenovani opevani slovenski liriki ali o jeziku, ki se strogo drži strukturiranih mej metaforične govorice. Osojnikov poligon je mnogo širši, razsežnejši, globalnejši in tudi sproščenejši: »problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz« Pesnik išče najrazličnejše položaje poezije, z mnogovrstnimi, nepričakovanimi, šokantnimi preobrati odpira registre svoje pisave prekomernega doziranja, čezrobnega raztegovanja, izpisovanje do konca in v ponavljajočih se kaskadah novi zaleti, novi naleti – zakaj? Ker je poezija, zapisovanje, jezik pesnikov medij, zaradi občutenja popolne svobode, poimenovati vse v sebi, v presežnosti obračuna s svetom – družbo: »nadčasovni pesnik, ki se z besedo zna dotakniti žive vode v toplih srcih«. Predvsem pa je Osojnik pesnik, ki se ne spreneveda, ki razkriva, razgalja ne le razne sentimentalizme, pač pa že kar zelo obsežne anomalije sveta. Vsak fenomen ali odblesk resničnosti postavi v drugačno, nepričakovano osvetljavo – loti se samega sebe, se posmehuje samemu sebi. Verz razveže v banalno (trivialno) doživetje in kljub temu ne zdrsne z visokooktanske, adrenalinske police, ki se bere že kakor kakšna kriminalka ali vsaj drama planetarnih razsežnosti. Zemeljsko oblo preteče desetkrat, stokrat, vtakne se v vse in postavi tja, kamor sodi: namreč, zločin je zločin, tega ne moreš imenovati človekova ljubezen. Osojnik se ne sprijazni z dvomljivimi odgovori, razkriti želi surovo resnico sveta, tukajšnjo, zdajšnjo, neolepšano, seveda svojo, pesniško, lucidno, neupogljivo, uporno. Poleg tega je Osojnik v svojem pisanju zabaven, naj se še tako čudno sliši, čeprav sem prepričan, da mu gre hudo zares. Prekinjajoč ritem še bolj razdraži (poglobi) bralčeve brbončice, brv, čez katero gre, je nevarno zanihana. Vsekakor je njegova pisava domiselna, pomaga si z vsemi nastavki kulturnega pedigreja, filma, glasbe, filozofije. Med njegove vrstice prihaja vse, kar je človek ustvaril v svoji kratki zgodovini homo sapiensa – in ogrozil svet. In če vzamemo to študijsko izdajo, imenovano z letnico 2021 – dosje nekega ustvarjalnega procesa, kot mejnik, mejno črto smrti, skrajni rob še možnega in še živega občestva sveta, potem nas Osojnik s to knjigo opominja, opozarja, tako rekoč roti, da nas bo ves ta skupek neumnosti, ki jih počnemo, grabežljivost cinične oblasti, vsa ta obsedenost z imetjem, vsa ta bebava in poplitvena »kulturnost« odplaknila kot plastični zamašek v odtočni kanal, nas sesedla vase, v izumrlo vrsto homo sapiensa. Temu se je treba z vso intelektualno in ustvarjalno močjo upreti – z odpiranjem svobode, ne z rezalnimi žicami in zidovi, temu je potrebno absolutno reči NE! tej konservativni, katoliški prevladi v posedovanju edine Resnice, s katero si je beli človek podjarmil ljudstva in povzročil neizmerno trpljenje, jo odsloviti, človeku vrniti dostojanstvo in kruh. Če sta kapitalizem in proizvodno-potrošniška lakomnost ugrabila svet, si ga moramo prisvojiti nazaj. To nam omogoča poezija v najširšem smislu, saj je prav ona vodilo svobode, ki odpira prostore kaznilnic, črne luknje v glavah, mračnjaštvo. Osojnikova poezija sugerira misli, spodbuja ravnanje, pasivno spreminja v aktivno. Privid resničnosti preoblikuje v eksplozivno zmes poezije in prostodušnosti, ki tako postane magma jezika vznemirljive pustolovščine branja. »Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi«, pravi nekje na teh straneh. Ali: »Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist«. In vsemu navkljub: Osojnik balansira med predrznostjo in neposrednostjo. Giblje se na vseh mogočih in nemogočih nivojih pesmi. Pripoveduje nam zgodbo lastnega trganja mesa, razdaja se do konca, človek brez iluzij združuje visoke in nizke registre, banalno in poetično, ne ustavi se pred nobenim malikom – tudi pred malikom poezije ne. Odrešilni ogenj ne pojenja. Požiga visoke bariere človekovih priseg in samoumevnosti. Prihodnost živi v sedanjosti – v tisti tanki plasti resničnosti, ki jo Osojnikova poezija odpira na stežaj – kot plodna tla, kot humus za naslednje generacije, ki bodo v celoti doumele, da se je človek rodil kot svobodno bitje, in ne kot privesek take ali drugačne ideologije.
Dolina Soče obsega višinski del Severne Primorske regije. Administrativno vključuje občine Bovec, Kanal ob Soči, Kobarid in Tolmin. Na zahodu meji na Italijo, na jugu na Trnovski gozd, Banjšice in Brda. Na severu se po osrednjem grebenu Julijskih Alp stika z Gorenjsko, na vzhodu pa se nadaljuje v Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Območje se nahaja na stičišču štirih geografskih enot: alpskega, predalpskega, dinarskega in submediteranskega sveta; ter na stičišču dveh evropskih makro regij: alpske in jadranske. V zaključeno celoto to območje povezuje reka Soča, ki predstavlja simbol regije. Razgibana zgodovina in bogata kulturna dediščina – kmečki punti, prve čitalnice, tradicionalne obrti, povsod prisotne ostaline iz soške fronte v prvi svetovni vojni, upor proti fašizmu in boj za slovenski jezik pod italijansko okupacijo, rapalska meja, po drugi svetovni vojni pa izkušnja življenja ob »železni zavesi« med zahodno in vzhodno Evropo – so močno zaznamovali ljudi in prostor. Vplivali so na skupno lokalno zavest, narečne posebnosti, tradicijo, kulturo, običaje in kulinarične značilnosti. Ko zadiši iz bovške kuhinje, se zmorejo le redki upreti znamenitim kulinaričnim posebnostim, kot so čompe an skuta, frika, slastni buški ali trentarski krafi ter že stoletja cenjen bovški sir. Ata je popolnoma pomirjen, ker se je babica končno vrnila. In danes gre on sam na tržnico, ker se boji babico spet spustiti tja - kdo ve, kdaj bi se tokrat vrnila. Vnukinja pa uživa v ponovnem skupnem kuhanju z babico in atom.
Dolina Soče obsega višinski del Severne Primorske regije. Administrativno vključuje občine Bovec, Kanal ob Soči, Kobarid in Tolmin. Na zahodu meji na Italijo, na jugu na Trnovski gozd, Banjšice in Brda. Na severu se po osrednjem grebenu Julijskih Alp stika z Gorenjsko, na vzhodu pa se nadaljuje v Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Območje se nahaja na stičišču štirih geografskih enot: alpskega, predalpskega, dinarskega in submediteranskega sveta; ter na stičišču dveh evropskih makro regij: alpske in jadranske. V zaključeno celoto to območje povezuje reka Soča, ki predstavlja simbol regije. Razgibana zgodovina in bogata kulturna dediščina – kmečki punti, prve čitalnice, tradicionalne obrti, povsod prisotne ostaline iz soške fronte v prvi svetovni vojni, upor proti fašizmu in boj za slovenski jezik pod italijansko okupacijo, rapalska meja, po drugi svetovni vojni pa izkušnja življenja ob »železni zavesi« med zahodno in vzhodno Evropo – so močno zaznamovali ljudi in prostor. Vplivali so na skupno lokalno zavest, narečne posebnosti, tradicijo, kulturo, običaje in kulinarične značilnosti. Ko zadiši iz bovške kuhinje, se zmorejo le redki upreti znamenitim kulinaričnim posebnostim, kot so čompe an skuta, frika, slastni buški ali trentarski krafi ter že stoletja cenjen bovški sir. Ata je popolnoma pomirjen, ker se je babica končno vrnila. In danes gre on sam na tržnico, ker se boji babico spet spustiti tja - kdo ve, kdaj bi se tokrat vrnila. Vnukinja pa uživa v ponovnem skupnem kuhanju z babico in atom.
Eva Pavli je operna pevka, ki sodeluje pri skupini Tosca beat, pred časom pa se je odpravila tudi na samostojno glasbeno pot. Pravi, da umetnik potrebuje kanal, skozi katerega se uresničuje in izraža. Operni oz. klasični svet je zelo uniformiran. Žalosti jo, da pri nas velja za elito: “V Berlinu mladi obiskujejo velike operne hiše. Opera je zanje oblika zabave.” Pod njenim peresom je nastala uradna pesem članskega moškega evropskega prvenstva v odbojki z naslovom Lets go together, ki se bo septembra začelo v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v Sloveniji.
Eva Pavli je operna pevka, ki sodeluje pri skupini Tosca beat, pred časom pa se je odpravila tudi na samostojno glasbeno pot. Pravi, da umetnik potrebuje kanal, skozi katerega se uresničuje in izraža. Operni oz. klasični svet je zelo uniformiran. Žalosti jo, da pri nas velja za elito: “V Berlinu mladi obiskujejo velike operne hiše. Opera je zanje oblika zabave.” Pod njenim peresom je nastala uradna pesem članskega moškega evropskega prvenstva v odbojki z naslovom Lets go together, ki se bo septembra začelo v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v Sloveniji.
Ocena filma Izvirni naslov: Asteroid City Režiser: Wes Anderson Nastopajo: Jason Schwartzman, Scarlett Johansson, Tom Hanks, Jeffrey Wright, Tilda Swinton, Bryn Cranston, Edward Norton, Adrien Brody, Liev Schreiber, Hope Davis, Stephen Park, Rupert Friend, Maya Hawke, Steve Carell, Matt Dillon, Hong Chau, Willem Dafoe, Margot Robbie, Tony Revolori, Jake Ryan, Jeff Goldblum Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Dejan Kaloper Televizijski voditelj napove produkcijo najnovejše drame Conrada Earpa, ki je postavljena v malo ameriško puščavsko mestece Asteroid City, znamenito po velikem kraterju in ostanku asteroida. V drami se v to mestece pripelje vojni fotograf Augie Steenbeck s tremi majhnimi hčerkami in nadarjenim najstniškim sinom, ki se namerava v tem mestecu udeležiti tekmovanja v znanstvenih izumih mladostnikov. Augie je pred kratkim ovdovel, vendar otrokom še ni sporočil, da mame ni več. V istem času se znajde v Asteroid Cityju tudi slavna igralka Midge Campbell s svojo najstniško hčerko. Medtem ko se začnejo odnosi prisotnih v mestu prepletati, se nad kraterjem pojavi NLP in vojska takoj zapre celotno območje. Zunaj drame, ki se odvija v živo, imajo igralci težave z motivacijo svojih likov, zapleta pa se tudi življenje samega dramatika ... Če se za začetek malce pošalimo, bi lahko rekli, da spada tudi novi igrani celovečerec Wesa Andersona Asteroid City v paket letošnjega fenomena Barbenheimer – dogajanje je večinoma postavljeno na puščavsko področje, kjer nedaleč stran testirajo atomske bombe, tako da so vsi prisotni tudi nekajkrat priča tresku in gobastemu oblaku. V stranski vlogi oziroma v zaodrju gledališke predstave znotraj filma pa se med številnimi zvezdniki pojavi tudi Margot Robbie – še več, eksistencialni strah pred smrtjo, ki sproži plaz dogodkov v lucidni komediji Barbie, je tudi med osrednjimi motivi filma Asteroid City. V zvezi z Oppenheimerjem pa bi moral biti znameniti citat iz Bhagavadgite nekoliko obrnjen: »Jaz sem postal Wes Anderson, stvaritelj svetov.« Ampak to, da se celovečerec sklicuje na druga dva filma, ki sta nastajala približno istočasno, je samo češnja na torti samonanašalnega cirkusa – kot vedno doslej bi lahko tudi tu gledalec, če bi seveda imel to možnost v kinu, pritisnil na pavzo po vsakem prizoru in razmislil, kateri citati so vse vključeni v posamezen kader. Kot vselej doslej je pri Andersonu – ali celo še v večji meri – vse izjemno precizno izmerjeno, izračunano, dosledno pastelna barvna paleta (razen dramskih črno-belih prizorov) pa je v nekakšnem nasprotju s podtonom hlada, ki pride kljub duhovičenju na ravni mizanscene z vso to dodelanostjo. Asteroid City je med vsemi Andersonovimi filmi tudi najbolj široka ameriška freska, v kateri z ansambelsko zasedbo – znanih imen in stalnih nastopajočih je preveč, da bi jih na tem mestu naštevali –, s prepletom naracij, sklicevanjem na ameriške dramatike oziroma dramsko in literarno strukturo nasploh ter s poigravanjem z možnostmi filmskega izraza in kršenjem pravila četrte stene po svoje kanalizira Roberta Altmana. Vse tukaj je reciklaža in citat nečesa, še avtor glasbene spremljave Alexandre Desplat, s katerim sodelujeta pri zadnjih petih celovečercih, na veliko ponavlja samega sebe. Zanimivo bi bilo sicer slišati, kaj bi si Altman mislil o tem postmodernizmu, če je že Petra Bogdanovicha na višku slave v 70. letih ošvrknil, da je samo »režiser-fotokopist« ... Toda ali sploh smemo Wesu Andersonu zares očitati, da je preveč »andersonovski«? V tem stopnjevanju lastnih izraznih idiomov do ekstravagance in karikature spominja na poznega Fellinija. Anderson bo pač očitno ostal Peter Pan ameriškega filma, večni mladenič, simbol eskapizma, arhetip nedolžne igrivosti in ljubke domišljije – taki so pogosto osrednji liki njegovih celovečercev in tak je tudi on sam s svojim opusom. Novih oboževalcev ne bo pridobil, starih pa ne odvrnil. Vsaj še eno posrečeno samonanašalno komponento najdemo znotraj filma Asteroid City. Celovečerec je nastajal na španskem podeželju – prav tam, kjer so bili posneti številni špageti vesterni, ki so tudi med referencami – med pandemijo covida in v že sicer zaprtem svetu avtorjevih del se je znašla dodatna ideja karantene, v kateri se znajdejo njegovi liki ... Za to nesrečno obdobje pandemije covida se je nekako pričakovalo, da bo prineslo izbruh ustvarjalnosti in prebojnih idej, saj so številni imeli veliko prostega časa, marsikje so državne strukture tudi omogočile razne oblike univerzalnega temeljnega dohodka – vendar bi z zamikom le težko rekli, da so se odprli posebni kreativni kanali. Kot kaže, smo bili tačas čisto preveč vsi zapredeni sami vase, da bi nastalo kaj več od recikliranja.
Ocena filma Izvirni naslov: Asteroid City Režiser: Wes Anderson Nastopajo: Jason Schwartzman, Scarlett Johansson, Tom Hanks, Jeffrey Wright, Tilda Swinton, Bryn Cranston, Edward Norton, Adrien Brody, Liev Schreiber, Hope Davis, Stephen Park, Rupert Friend, Maya Hawke, Steve Carell, Matt Dillon, Hong Chau, Willem Dafoe, Margot Robbie, Tony Revolori, Jake Ryan, Jeff Goldblum Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Dejan Kaloper Televizijski voditelj napove produkcijo najnovejše drame Conrada Earpa, ki je postavljena v malo ameriško puščavsko mestece Asteroid City, znamenito po velikem kraterju in ostanku asteroida. V drami se v to mestece pripelje vojni fotograf Augie Steenbeck s tremi majhnimi hčerkami in nadarjenim najstniškim sinom, ki se namerava v tem mestecu udeležiti tekmovanja v znanstvenih izumih mladostnikov. Augie je pred kratkim ovdovel, vendar otrokom še ni sporočil, da mame ni več. V istem času se znajde v Asteroid Cityju tudi slavna igralka Midge Campbell s svojo najstniško hčerko. Medtem ko se začnejo odnosi prisotnih v mestu prepletati, se nad kraterjem pojavi NLP in vojska takoj zapre celotno območje. Zunaj drame, ki se odvija v živo, imajo igralci težave z motivacijo svojih likov, zapleta pa se tudi življenje samega dramatika ... Če se za začetek malce pošalimo, bi lahko rekli, da spada tudi novi igrani celovečerec Wesa Andersona Asteroid City v paket letošnjega fenomena Barbenheimer – dogajanje je večinoma postavljeno na puščavsko področje, kjer nedaleč stran testirajo atomske bombe, tako da so vsi prisotni tudi nekajkrat priča tresku in gobastemu oblaku. V stranski vlogi oziroma v zaodrju gledališke predstave znotraj filma pa se med številnimi zvezdniki pojavi tudi Margot Robbie – še več, eksistencialni strah pred smrtjo, ki sproži plaz dogodkov v lucidni komediji Barbie, je tudi med osrednjimi motivi filma Asteroid City. V zvezi z Oppenheimerjem pa bi moral biti znameniti citat iz Bhagavadgite nekoliko obrnjen: »Jaz sem postal Wes Anderson, stvaritelj svetov.« Ampak to, da se celovečerec sklicuje na druga dva filma, ki sta nastajala približno istočasno, je samo češnja na torti samonanašalnega cirkusa – kot vedno doslej bi lahko tudi tu gledalec, če bi seveda imel to možnost v kinu, pritisnil na pavzo po vsakem prizoru in razmislil, kateri citati so vse vključeni v posamezen kader. Kot vselej doslej je pri Andersonu – ali celo še v večji meri – vse izjemno precizno izmerjeno, izračunano, dosledno pastelna barvna paleta (razen dramskih črno-belih prizorov) pa je v nekakšnem nasprotju s podtonom hlada, ki pride kljub duhovičenju na ravni mizanscene z vso to dodelanostjo. Asteroid City je med vsemi Andersonovimi filmi tudi najbolj široka ameriška freska, v kateri z ansambelsko zasedbo – znanih imen in stalnih nastopajočih je preveč, da bi jih na tem mestu naštevali –, s prepletom naracij, sklicevanjem na ameriške dramatike oziroma dramsko in literarno strukturo nasploh ter s poigravanjem z možnostmi filmskega izraza in kršenjem pravila četrte stene po svoje kanalizira Roberta Altmana. Vse tukaj je reciklaža in citat nečesa, še avtor glasbene spremljave Alexandre Desplat, s katerim sodelujeta pri zadnjih petih celovečercih, na veliko ponavlja samega sebe. Zanimivo bi bilo sicer slišati, kaj bi si Altman mislil o tem postmodernizmu, če je že Petra Bogdanovicha na višku slave v 70. letih ošvrknil, da je samo »režiser-fotokopist« ... Toda ali sploh smemo Wesu Andersonu zares očitati, da je preveč »andersonovski«? V tem stopnjevanju lastnih izraznih idiomov do ekstravagance in karikature spominja na poznega Fellinija. Anderson bo pač očitno ostal Peter Pan ameriškega filma, večni mladenič, simbol eskapizma, arhetip nedolžne igrivosti in ljubke domišljije – taki so pogosto osrednji liki njegovih celovečercev in tak je tudi on sam s svojim opusom. Novih oboževalcev ne bo pridobil, starih pa ne odvrnil. Vsaj še eno posrečeno samonanašalno komponento najdemo znotraj filma Asteroid City. Celovečerec je nastajal na španskem podeželju – prav tam, kjer so bili posneti številni špageti vesterni, ki so tudi med referencami – med pandemijo covida in v že sicer zaprtem svetu avtorjevih del se je znašla dodatna ideja karantene, v kateri se znajdejo njegovi liki ... Za to nesrečno obdobje pandemije covida se je nekako pričakovalo, da bo prineslo izbruh ustvarjalnosti in prebojnih idej, saj so številni imeli veliko prostega časa, marsikje so državne strukture tudi omogočile razne oblike univerzalnega temeljnega dohodka – vendar bi z zamikom le težko rekli, da so se odprli posebni kreativni kanali. Kot kaže, smo bili tačas čisto preveč vsi zapredeni sami vase, da bi nastalo kaj več od recikliranja.
Borut Peterlin je eden naših najbolj samosvojih, priznanih in mednarodno uveljavljenih mojstrov fotografije. Širša javnost se ga morda najbolj spomni po na moč prepoznavnem, enkratnem in duhovitem fotografskem urednikovanju pri tedniku Mladina, rubrikah Striptiz in Portret. To je svojevrstna ironija, saj je od nekdaj večji izziv videl v reportažni fotografiji. Peterlin je tudi ustanovitelj Fotopuba, Festivala dokumentarne fotografije, ki je bil prvič organiziran leta 2001, sicer pa diplomant znamenite FAMU, praške Akademije za film, televizijo in umetnost. Podiplomski študij je opravil na Londonskem kolidžu za tisk. Njegov curriculum vitae je zavidljiv. Leta 2000 je prejel štipendijo v Fabrici, Benettonovem raziskovalnem centru za komunikacije, in začel delati s kontroverznim fotografom Olivierom Toscanijem. Svoje fotografije je razstavljal že po vsem svetu (v galeriji Konica-Minolta na Japonskem, galeriji K2 v Turčiji, Martin-Gropius-Bauu v Nemčiji, galeriji Host v Veliki Britaniji, na festivalu fotografije Kaunas v Litvi, v muzeju Doland na Kitajskem, na festivalu Photo Fringe na Poljskem, v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani itn.). Prav po njegovi zaslugi je oživel tudi fotografski studio slovitega celjskega fotografskega mojstra Josipa Pelikana, ki je danes del Muzeja novejše zgodovine Celje. Raziskovanje pionirskih starodavnih tehnik pa ga je začelo zanimati pred skoraj desetletjem, ko je v Londonu obiskal razstavo legendarne fotografinje Sally Mann in obstal kot uročen pred fotografijami, narejenimi v tehniki mokri kolodij na steklu, ki so jo pred več kot sto sedemdesetimi leti uporabljali pionirji fotografije. Tako se je začel njegov vzpon do ene največjih sodobnih avtoritet tega ustvarjalnega fotografskega postopka. Borut Peterlin je luciden umetnik, ki navdih za svoje ustvarjanje najde v obredjih bivanja v naravi in z njo, prebiranju Eckharta Tolleja in izvajanju metode mrzlega tuširanja in kopanja Wima Hofa. Je tudi oče treh otrok in Indijanec po duhu (opomba avtorice teksta). Njegove ustvarjalne in navdihujoče dogodivščine lahko spremljamo tudi na kanalu na YouTubu s Topshit Photography vlogi. Z Borutom Peterlinom se je pogovarjala Liana Buršič.
Borut Peterlin je eden naših najbolj samosvojih, priznanih in mednarodno uveljavljenih mojstrov fotografije. Širša javnost se ga morda najbolj spomni po na moč prepoznavnem, enkratnem in duhovitem fotografskem urednikovanju pri tedniku Mladina, rubrikah Striptiz in Portret. To je svojevrstna ironija, saj je od nekdaj večji izziv videl v reportažni fotografiji. Peterlin je tudi ustanovitelj Fotopuba, Festivala dokumentarne fotografije, ki je bil prvič organiziran leta 2001, sicer pa diplomant znamenite FAMU, praške Akademije za film, televizijo in umetnost. Podiplomski študij je opravil na Londonskem kolidžu za tisk. Njegov curriculum vitae je zavidljiv. Leta 2000 je prejel štipendijo v Fabrici, Benettonovem raziskovalnem centru za komunikacije, in začel delati s kontroverznim fotografom Olivierom Toscanijem. Svoje fotografije je razstavljal že po vsem svetu (v galeriji Konica-Minolta na Japonskem, galeriji K2 v Turčiji, Martin-Gropius-Bauu v Nemčiji, galeriji Host v Veliki Britaniji, na festivalu fotografije Kaunas v Litvi, v muzeju Doland na Kitajskem, na festivalu Photo Fringe na Poljskem, v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani itn.). Prav po njegovi zaslugi je oživel tudi fotografski studio slovitega celjskega fotografskega mojstra Josipa Pelikana, ki je danes del Muzeja novejše zgodovine Celje. Raziskovanje pionirskih starodavnih tehnik pa ga je začelo zanimati pred skoraj desetletjem, ko je v Londonu obiskal razstavo legendarne fotografinje Sally Mann in obstal kot uročen pred fotografijami, narejenimi v tehniki mokri kolodij na steklu, ki so jo pred več kot sto sedemdesetimi leti uporabljali pionirji fotografije. Tako se je začel njegov vzpon do ene največjih sodobnih avtoritet tega ustvarjalnega fotografskega postopka. Borut Peterlin je luciden umetnik, ki navdih za svoje ustvarjanje najde v obredjih bivanja v naravi in z njo, prebiranju Eckharta Tolleja in izvajanju metode mrzlega tuširanja in kopanja Wima Hofa. Je tudi oče treh otrok in Indijanec po duhu (opomba avtorice teksta). Njegove ustvarjalne in navdihujoče dogodivščine lahko spremljamo tudi na kanalu na YouTubu s Topshit Photography vlogi. Z Borutom Peterlinom se je pogovarjala Liana Buršič.
Geolog Ardito Desio, rojen v Palmanovi konec 19. stoletja, je za tedanjo vlado deloval v Libiji, v tako imenovanem italijanskem kolonialnem imperiju, kjer je iskal prisotnost ogljikovodikov. Vendar pa je Desia raziskovalni duh nenehno vlekel še na druga področja. Tako je leta 1954 organiziral prvi vzpon na drugo najvišjo goro na svetu – na sloviti K2. Ljubiteljski etnolog Helmut Baer iz Lichtenaua, iz okrožja Ansbach, ima pri 79 letih svoj kanal na YouTubu z naslovom Sage Legende Šege. Ta razkriva, kako upokojeni gospod obožuje svojo domovino in vsemu svetu razkazuje, kaj vse se skriva v njej. V slikoviti vasici Dörgics, oddaljeni le nekaj kilometrov od madžarskega morja, Blatnega jezera so odprli prav posebno zbirko starodobnih avtomobilov in motociklov iz vse Evrope. Ustanovitelj zbirke je svetovno priznani profesor porodništva in ginekologije Géza Kaáli Nagy. Ljiljana Matejčić je članica Svetovnega združenja umetnikov, ki krasijo jajca. Združenje povezuje tiste, ki pirhe krasijo drugače, kot je v navadi. Ljiljana namreč že 30 let iz krhke bele lupine potrpežljivo in skrbno z zobnim svedrom izdeluje čipko.
Geolog Ardito Desio, rojen v Palmanovi konec 19. stoletja, je za tedanjo vlado deloval v Libiji, v tako imenovanem italijanskem kolonialnem imperiju, kjer je iskal prisotnost ogljikovodikov. Vendar pa je Desia raziskovalni duh nenehno vlekel še na druga področja. Tako je leta 1954 organiziral prvi vzpon na drugo najvišjo goro na svetu – na sloviti K2. Ljubiteljski etnolog Helmut Baer iz Lichtenaua, iz okrožja Ansbach, ima pri 79 letih svoj kanal na YouTubu z naslovom Sage Legende Šege. Ta razkriva, kako upokojeni gospod obožuje svojo domovino in vsemu svetu razkazuje, kaj vse se skriva v njej. V slikoviti vasici Dörgics, oddaljeni le nekaj kilometrov od madžarskega morja, Blatnega jezera so odprli prav posebno zbirko starodobnih avtomobilov in motociklov iz vse Evrope. Ustanovitelj zbirke je svetovno priznani profesor porodništva in ginekologije Géza Kaáli Nagy. Ljiljana Matejčić je članica Svetovnega združenja umetnikov, ki krasijo jajca. Združenje povezuje tiste, ki pirhe krasijo drugače, kot je v navadi. Ljiljana namreč že 30 let iz krhke bele lupine potrpežljivo in skrbno z zobnim svedrom izdeluje čipko.
V svet glasbe iz časa Vaše mladosti nas bo z glasbenimi spomini popeljal zdravnik specialist nevropediater Igor Mihael Ravnik. Govorili pa bomo tudi o pomenu avdio-emotivnega kanala za razvoj človeka, o doživljanju glasbe v svetu, ki je prevladujoče usidran v vizualnem, o prostem času, ki ga je polnila lastna ustvarjalnost in tudi o tem, kako pomembno je igrati skupaj. Delati skupaj. Ustvarjati skupaj. Raziskovati skupaj. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, veseli smo vaših predlogov in vprašanj. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192
V svet glasbe iz časa Vaše mladosti nas bo z glasbenimi spomini popeljal zdravnik specialist nevropediater Igor Mihael Ravnik. Govorili pa bomo tudi o pomenu avdio-emotivnega kanala za razvoj človeka, o doživljanju glasbe v svetu, ki je prevladujoče usidran v vizualnem, o prostem času, ki ga je polnila lastna ustvarjalnost in tudi o tem, kako pomembno je igrati skupaj. Delati skupaj. Ustvarjati skupaj. Raziskovati skupaj. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, veseli smo vaših predlogov in vprašanj. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192
Most vzdihljajev in Doževa palača, trg svetega Marka z istoimensko baziliko pa nepreštevne palače ob kanalu Grande, čez katerega se elegantno pne most Rialto … To so bržčas osrednje znamenitosti, ki si jih vsako leto, vsak dan pravzaprav, v Benetkah ogledujejo nepregledne množice turistov s celega sveta. In vendar mesto v laguni ponuja mnogo več. Če namreč obiskovalec tam, kjer vsi drugi zavijajo levo, zavije desno – ali obratno –, se hitro znajde v vznemirljivem blodnjaku ozkih uličic, mirnih kanalov, temačnih prehodov, pozabljenih mostičev in skritih dvorišč, ki dajejo Benetkam dušo, ki je sodobna turistična industrija še vedno ni ukradla. In prav to izmuzljivo dušo morda najlepšega mesta na svetu v potopisu Benetke, interier, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, zasleduje sodobni španski pisatelj Javier Marías. Ali jo navsezadnje tudi ujame med platnice svoje knjige, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Marjeta Drobnič, ki je Benetke, interier prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Most vzdihljajev in Doževa palača, trg svetega Marka z istoimensko baziliko pa nepreštevne palače ob kanalu Grande, čez katerega se elegantno pne most Rialto … To so bržčas osrednje znamenitosti, ki si jih vsako leto, vsak dan pravzaprav, v Benetkah ogledujejo nepregledne množice turistov s celega sveta. In vendar mesto v laguni ponuja mnogo več. Če namreč obiskovalec tam, kjer vsi drugi zavijajo levo, zavije desno – ali obratno –, se hitro znajde v vznemirljivem blodnjaku ozkih uličic, mirnih kanalov, temačnih prehodov, pozabljenih mostičev in skritih dvorišč, ki dajejo Benetkam dušo, ki je sodobna turistična industrija še vedno ni ukradla. In prav to izmuzljivo dušo morda najlepšega mesta na svetu v potopisu Benetke, interier, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, zasleduje sodobni španski pisatelj Javier Marías. Ali jo navsezadnje tudi ujame med platnice svoje knjige, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Marjeta Drobnič, ki je Benetke, interier prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Piše: Veronika Šoster Bereta Igor Velše in Lidija Hartman Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju. Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega. Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo: »Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.« Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.
Piše: Veronika Šoster Bereta Igor Velše in Lidija Hartman Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju. Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega. Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo: »Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.« Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.
V jesenskem ciklu oddaj B-AIR Zvočenja nadaljujemo razmišljanje o vlogi zvočnega sveta in slušnega kanala za percepcijo, kognicijo, komunikacijo in socializacijo v človekovem razvoju, zdravju in bolezni. Glasba je medkulturni fenomen, ki ima to moč, da prebudi in usmerja naša čustva. Razumeti, kako jo možgani dojemajo in kako vpliva na naša čustva in zaznave, je tema, ki je v zadnjih desetletjih vzbujala izjemno veliko pozornosti na področju nevroznanosti. Doslej zbrani rezultati raziskovanja prepričljivo dokazujejo, da imajo lahko intervencije v zdravljenju ob pomoči glasbe pozitivne učinke pri različnih diagnozah, kot so demenca, na primer Alzheimerjeva, Parkinsonova bolezen ali motnje, povezane z jemanjem določenih substanc, hkrati pa spodbujajo celosten, vseživljenjski zdrav razvoj človeka. Oddaje B-AIR Zvočenja ponujajo vpogled v najnovejša dognanja, rezultate raziskav, primere iz prakse ter odprta vprašanja in izzive, s katerimi se ukvarjajo posamezni segmenti te stroke. V tokratni oddaji je bil gost nevropediatra primarija Igorja Mihaela Ravnika profesor Peter Vuust, predstojnik Centra za glasbo v možganih, ki je nastal na njegovo pobudo kot prva evropska raziskovalna ustanova te vrste, v partnerskem odnosu med oddelkom za klinično medicino medicinske fakultete in Kraljevo akademijo za glasbo v Aarhusu. Je aktiven diplomiran džezovski glasbenik – kontrabasist, profesor za glasbeno terorijo in “veščine poslušanja” ter matematik in nevroznanstvenik, zato je bil za tako nalogo kot poklican. In z nekaj sreče mu je uspelo. Junija je predsedoval 7. kongresu NeuroMusic, ki so se ga udeležili tudi trije slovenski sodelavci projekta B-AIR. O tem bo govor v drugih radijskih oddajah, tokrat pa spoznajmo prof. Petra Vuusta osebno. Z njim se je pogovarjal nevropediater prim. Igor M Ravnik. Vabljeni k poslušanju. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
V jesenskem ciklu oddaj B-AIR Zvočenja nadaljujemo razmišljanje o vlogi zvočnega sveta in slušnega kanala za percepcijo, kognicijo, komunikacijo in socializacijo v človekovem razvoju, zdravju in bolezni. Glasba je medkulturni fenomen, ki ima to moč, da prebudi in usmerja naša čustva. Razumeti, kako jo možgani dojemajo in kako vpliva na naša čustva in zaznave, je tema, ki je v zadnjih desetletjih vzbujala izjemno veliko pozornosti na področju nevroznanosti. Doslej zbrani rezultati raziskovanja prepričljivo dokazujejo, da imajo lahko intervencije v zdravljenju ob pomoči glasbe pozitivne učinke pri različnih diagnozah, kot so demenca, na primer Alzheimerjeva, Parkinsonova bolezen ali motnje, povezane z jemanjem določenih substanc, hkrati pa spodbujajo celosten, vseživljenjski zdrav razvoj človeka. Oddaje B-AIR Zvočenja ponujajo vpogled v najnovejša dognanja, rezultate raziskav, primere iz prakse ter odprta vprašanja in izzive, s katerimi se ukvarjajo posamezni segmenti te stroke. V tokratni oddaji je bil gost nevropediatra primarija Igorja Mihaela Ravnika profesor Peter Vuust, predstojnik Centra za glasbo v možganih, ki je nastal na njegovo pobudo kot prva evropska raziskovalna ustanova te vrste, v partnerskem odnosu med oddelkom za klinično medicino medicinske fakultete in Kraljevo akademijo za glasbo v Aarhusu. Je aktiven diplomiran džezovski glasbenik – kontrabasist, profesor za glasbeno terorijo in “veščine poslušanja” ter matematik in nevroznanstvenik, zato je bil za tako nalogo kot poklican. In z nekaj sreče mu je uspelo. Junija je predsedoval 7. kongresu NeuroMusic, ki so se ga udeležili tudi trije slovenski sodelavci projekta B-AIR. O tem bo govor v drugih radijskih oddajah, tokrat pa spoznajmo prof. Petra Vuusta osebno. Z njim se je pogovarjal nevropediater prim. Igor M Ravnik. Vabljeni k poslušanju. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
YouTube je druga najbolj obiskana spletna stran na svetu, saj je letos prvič prehitela Facebook. Na prvem mestu je brskalnik Google. Na YouTubu je med jeziki na prvem mestu angleščina, svoj prostor pa ima tudi slovenščina. Gostja oddaje je podiplomska študentka slovenistike in anglistike Ina Poteko, ki je med slovenskimi youtuberji opravila anketo o rabi jezika in analizo njihovih jezikovnih izbir. Vprašali smo jo tudi, kako se kaže vpliv YouTuba na zmožnosti jezikovnega izražanja mlajših. Svoje izsledke je objavila v zborniku slovenističnega simpozija Obdobja. »Večina slovenskih youtuberjev se odloči za snemanje v svoji materinščini, ne le zato, ker se v njej dobro počutijo, ampak tudi zato, da se laže povežejo z gledalci in delujejo pristneje. Izbira jezika ni več vedno določena z identiteto, ampak je lahko tudi rezultat premišljene odločitve, kateri (in kakšen) jezik bo komu prinesel največjo korist in pomagal doseči cilje trženja. Tisto, za kar si prizadevajo ustvarjalci vsebin, torej ni knjižni jezik, temveč jezik, ki bo blizu slovensko govorečemu, pretežno mlajšemu občinstvu, zato se v slovenskih zapisih na YouTubu pogosto znajdejo tudi angleške besede, včasih vsaj delno poslovenjene, največkrat pa kar v citatnem zapisu. Dokler gledalci YouTuba, ki po vsej verjetnosti spremljajo tudi kanale v angleščini, prepoznajo priljubljen tip videoposnetka le po naslovu – čeprav je ta v angleščini, vsebina pa v slovenščini – je namen dosežen. Kljub primatu angleščine v svetu in na spletu ima torej slovenščina še vedno svoj prostor na YouTubu, le da po večini ne v svoji knjižni različici.«
YouTube je druga najbolj obiskana spletna stran na svetu, saj je letos prvič prehitela Facebook. Na prvem mestu je brskalnik Google. Na YouTubu je med jeziki na prvem mestu angleščina, svoj prostor pa ima tudi slovenščina. Gostja oddaje je podiplomska študentka slovenistike in anglistike Ina Poteko, ki je med slovenskimi youtuberji opravila anketo o rabi jezika in analizo njihovih jezikovnih izbir. Vprašali smo jo tudi, kako se kaže vpliv YouTuba na zmožnosti jezikovnega izražanja mlajših. Svoje izsledke je objavila v zborniku slovenističnega simpozija Obdobja. »Večina slovenskih youtuberjev se odloči za snemanje v svoji materinščini, ne le zato, ker se v njej dobro počutijo, ampak tudi zato, da se laže povežejo z gledalci in delujejo pristneje. Izbira jezika ni več vedno določena z identiteto, ampak je lahko tudi rezultat premišljene odločitve, kateri (in kakšen) jezik bo komu prinesel največjo korist in pomagal doseči cilje trženja. Tisto, za kar si prizadevajo ustvarjalci vsebin, torej ni knjižni jezik, temveč jezik, ki bo blizu slovensko govorečemu, pretežno mlajšemu občinstvu, zato se v slovenskih zapisih na YouTubu pogosto znajdejo tudi angleške besede, včasih vsaj delno poslovenjene, največkrat pa kar v citatnem zapisu. Dokler gledalci YouTuba, ki po vsej verjetnosti spremljajo tudi kanale v angleščini, prepoznajo priljubljen tip videoposnetka le po naslovu – čeprav je ta v angleščini, vsebina pa v slovenščini – je namen dosežen. Kljub primatu angleščine v svetu in na spletu ima torej slovenščina še vedno svoj prostor na YouTubu, le da po večini ne v svoji knjižni različici.«
Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.
Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.