Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu.
Leta 1999 je Janez Burger režiral prelomen film, v katerem na koncu mlad moški pripoveduje zgodbo o žogi. Rad bi igral košarko s prijatelji, a izkaže se, ko žogo, ki jo je kupil po akcijski ceni, končno napihne, da ni prava, ampak, kot reče sam, "taka, otroška". Ne le ta zgodba, celotni film V leru je domala popolna metafora; že naslov zadene bistvo.
Leta 1999 je Janez Burger režiral prelomen film, v katerem na koncu mlad moški pripoveduje zgodbo o žogi. Rad bi igral košarko s prijatelji, a izkaže se, ko žogo, ki jo je kupil po akcijski ceni, končno napihne, da ni prava, ampak, kot reče sam, "taka, otroška". Ne le ta zgodba, celotni film V leru je domala popolna metafora; že naslov zadene bistvo.
Že pet mesecev neuspešno poteka iskanje manjkajoče_ga člana_ice uprave RTVSLO in posledično je predsednik uprave nedavno odstopil. Čeravno je nacionalka sama po sebi ogromen sistem, je v primerjavi z državo še vedno podobna atomu. Toda: bi bilo mogoče v omenjenih težavah videti odsev problema na vrhu države? Predsednik uprave je na sejah Sveta RTV često jadikoval nad neuspešnim novačenjem kandidatk in kandidatov. Kadra da ni. Nihče noče te funkcije, tega denarja, tega položaja in te moči in oblasti. V to kloako noče stopiti nihče. Ker je to še vedno dovolj majhen sistem, da se od daleč vidi, v kaj človek stopa. Na ravni države je moči in denarja dosti več, zato se za funkcije še vedno vsakič znova poteguje mnoštvo kandidatk in kandidatov za čestitke. Podobno je tudi na ravni EU, tam bo dal vložek, menijo, le še toliko bogatejši izplen. A kakovost ponudbe na volilnih lističih pove mnogo tudi o državi sami. Tako imamo, denimo, na slovenskih lističih – celo kot nosilca liste – tudi cenenega populista, ki poskuša lastno zaplankanost in neznanje zakamuflirati v domoljubje: postavljen pred praktičen preizkus svojega obvladovanja tujih jezikov se je zatekel k pač edinemu, kar pozna, torej k populizmu, in oznanil, da bo v Bruslju uporabljal izključno slovenščino. Seveda Bruslja ubožec ne bo videl, a če bi ga, bi prvi teden umrl od lakote. Toda podobni legalistični modus operandi uporablja, ko zagusti, tudi predsednik opozicije, pa kako neki ga potem ne bi takle arbitrarni elektronček! Janša, ko mu gre za nohte, po pravilu prične navidezno preizpraševati zakonitost, in sicer točno tam, kjer zakonitost ni osnovna situacijska kategorija. V nedavnem intervjuju na N1 ga je voditelj povprašal o odnosu poslancev največje opozicijske stranke do incidenta v prestolnici, kjer je skupina zakrinkanih moških domnevnega begunca privezala na prometni znak. Vodja opozicije se je izmotaval, nato pa na eksplicitno podvprašanje ministrskega predsednika, ki je bil drugi gost v studiu: "A smo mi Grimsa prisilili, da se je z njimi pogovarjal?" pribil: "To nima veze. Mislim, a je to problem, a je to kaj nezakonitega?" Točno zaradi tega odgovora, epitoma njegove siceršnje retorike, ta človek ne more nikdar več voditi te države. Odgovor izkazuje akutno pomanjkanje razumevanja že osnovne etike, da o sočutju in solidarnosti niti ne govorimo, vse to pa kot osnovno opremo pričakujemo od figure državnega voditelja. In ja, absolutno nesprejemljivo je, da se poslanec slovenskega Državnega zbora in kandidat za slovenskega poslanca v evropskem parlamentu pogovarja s člani skupine, ki je sposobna tovrstnega dejanja, in sicer ne zato, ker bi bilo to nezakonito, marveč zato, ker je nedostojno, ker ni vredno pozicije, ki jo zaseda in ker legitimizira izjavljalno pozicijo nasilnežev kot sebi enakovredno. To sploh ne bi smelo biti mogoče, niti v teoriji. Gospod Janša to zelo dobro ve, javno se je namreč zgražal, ko se bivša ministrica aktualne vlade z njim ni želela rokovati. Tudi tisto ni bilo nezakonito. Zelo zanimivo bo opazovati, kako (in kdaj) se bo na RTVSLO razpletel vozel, ki bolj in bolj spominja na gordijskega – to bo namreč dobrodošel prikaz sposobnosti te družbe za ohranitev lastnega statusa nacije.
Že pet mesecev neuspešno poteka iskanje manjkajoče_ga člana_ice uprave RTVSLO in posledično je predsednik uprave nedavno odstopil. Čeravno je nacionalka sama po sebi ogromen sistem, je v primerjavi z državo še vedno podobna atomu. Toda: bi bilo mogoče v omenjenih težavah videti odsev problema na vrhu države? Predsednik uprave je na sejah Sveta RTV često jadikoval nad neuspešnim novačenjem kandidatk in kandidatov. Kadra da ni. Nihče noče te funkcije, tega denarja, tega položaja in te moči in oblasti. V to kloako noče stopiti nihče. Ker je to še vedno dovolj majhen sistem, da se od daleč vidi, v kaj človek stopa. Na ravni države je moči in denarja dosti več, zato se za funkcije še vedno vsakič znova poteguje mnoštvo kandidatk in kandidatov za čestitke. Podobno je tudi na ravni EU, tam bo dal vložek, menijo, le še toliko bogatejši izplen. A kakovost ponudbe na volilnih lističih pove mnogo tudi o državi sami. Tako imamo, denimo, na slovenskih lističih – celo kot nosilca liste – tudi cenenega populista, ki poskuša lastno zaplankanost in neznanje zakamuflirati v domoljubje: postavljen pred praktičen preizkus svojega obvladovanja tujih jezikov se je zatekel k pač edinemu, kar pozna, torej k populizmu, in oznanil, da bo v Bruslju uporabljal izključno slovenščino. Seveda Bruslja ubožec ne bo videl, a če bi ga, bi prvi teden umrl od lakote. Toda podobni legalistični modus operandi uporablja, ko zagusti, tudi predsednik opozicije, pa kako neki ga potem ne bi takle arbitrarni elektronček! Janša, ko mu gre za nohte, po pravilu prične navidezno preizpraševati zakonitost, in sicer točno tam, kjer zakonitost ni osnovna situacijska kategorija. V nedavnem intervjuju na N1 ga je voditelj povprašal o odnosu poslancev največje opozicijske stranke do incidenta v prestolnici, kjer je skupina zakrinkanih moških domnevnega begunca privezala na prometni znak. Vodja opozicije se je izmotaval, nato pa na eksplicitno podvprašanje ministrskega predsednika, ki je bil drugi gost v studiu: "A smo mi Grimsa prisilili, da se je z njimi pogovarjal?" pribil: "To nima veze. Mislim, a je to problem, a je to kaj nezakonitega?" Točno zaradi tega odgovora, epitoma njegove siceršnje retorike, ta človek ne more nikdar več voditi te države. Odgovor izkazuje akutno pomanjkanje razumevanja že osnovne etike, da o sočutju in solidarnosti niti ne govorimo, vse to pa kot osnovno opremo pričakujemo od figure državnega voditelja. In ja, absolutno nesprejemljivo je, da se poslanec slovenskega Državnega zbora in kandidat za slovenskega poslanca v evropskem parlamentu pogovarja s člani skupine, ki je sposobna tovrstnega dejanja, in sicer ne zato, ker bi bilo to nezakonito, marveč zato, ker je nedostojno, ker ni vredno pozicije, ki jo zaseda in ker legitimizira izjavljalno pozicijo nasilnežev kot sebi enakovredno. To sploh ne bi smelo biti mogoče, niti v teoriji. Gospod Janša to zelo dobro ve, javno se je namreč zgražal, ko se bivša ministrica aktualne vlade z njim ni želela rokovati. Tudi tisto ni bilo nezakonito. Zelo zanimivo bo opazovati, kako (in kdaj) se bo na RTVSLO razpletel vozel, ki bolj in bolj spominja na gordijskega – to bo namreč dobrodošel prikaz sposobnosti te družbe za ohranitev lastnega statusa nacije.
Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.
Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.
To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali.
To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali.
Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.
Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.
Kar bi kdo vzel kot ljubko naivnost, je v resnici povedno poniževanje mentalnih kapacitet volilnega telesa. V intervjuju v prejšnji Sobotni prilogi Dela premier namreč samemu sebi stisne petko rekoč, da naj bi Švica v Sloveniji razpoznala drugo Švico. No, naslov je tendenciozen, a premier je dejal dobesedno: "Ko smo se osamosvajali, smo sanjali o drugi Švici. Saj se spomnite. Ko gre za farmacijo, je Švica v nas prepoznala drugo Švico."
Kar bi kdo vzel kot ljubko naivnost, je v resnici povedno poniževanje mentalnih kapacitet volilnega telesa. V intervjuju v prejšnji Sobotni prilogi Dela premier namreč samemu sebi stisne petko rekoč, da naj bi Švica v Sloveniji razpoznala drugo Švico. No, naslov je tendenciozen, a premier je dejal dobesedno: "Ko smo se osamosvajali, smo sanjali o drugi Švici. Saj se spomnite. Ko gre za farmacijo, je Švica v nas prepoznala drugo Švico."
Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu.
Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu.
Pogled na razjarjene sodržavljanke in sodržavljane na Obrežju in v Središču ob Dravi ter slovnične napake na njihovih transparentih je bil grozljiv, a poveden. Vznemirjeni, prestrašeni in sovražno nastrojeni ljudje so v slovenskem jeziku v kamere vsi razlagali isto: da nočejo azilnih domov v svoji okolici. Da so pomagali dovolj, naj si jih politika nese v Ljubljano (ali v Novo Gorico), tam jih pa ne bo. Desničarski politiki so v predvolilnem žaru evropskih volitev seveda nemudoma zdrveli tja ter agitirajoč naložili par drv – kajti drv ne dajo, a ne – na že itak dodobra razplamtelo grmado.
Pogled na razjarjene sodržavljanke in sodržavljane na Obrežju in v Središču ob Dravi ter slovnične napake na njihovih transparentih je bil grozljiv, a poveden. Vznemirjeni, prestrašeni in sovražno nastrojeni ljudje so v slovenskem jeziku v kamere vsi razlagali isto: da nočejo azilnih domov v svoji okolici. Da so pomagali dovolj, naj si jih politika nese v Ljubljano (ali v Novo Gorico), tam jih pa ne bo. Desničarski politiki so v predvolilnem žaru evropskih volitev seveda nemudoma zdrveli tja ter agitirajoč naložili par drv – kajti drv ne dajo, a ne – na že itak dodobra razplamtelo grmado.
Javna agencija za knjigo (JAK) je organ v sestavi Ministrstva za kulturo. Vsaka 4 leta razpiše programski razpis za sofinanciranje izdaj slovenskih knjig, na katerega se lahko prijavijo vrhunske založbe. Minulo obdobje se je lani končalo in januarja je JAK razpisal nov cikel. Rezultati razpisa so prispeli 8. aprila, ravno, ko je vodstvo JAKa v Bologni odpiralo častno gostovanje slovenske literature na tamkajšnjem knjižnem sejmu. Državni sekretar Ministrstva za kulturo Marko Rusjan je na slovesnosti med drugim dejal: "Z velikim ponosom gledamo na široko paleto literature za otroke in mladino, ki je objavljena v Sloveniji," "Ilustracija v knjigah za otroke in mladino, bodisi zgodbe, poezija, strip ali grafični romani, so bistveni del učenja in razvijanja orodij, ki jih mladi uporabljajo za razumevanje sveta danes," "Vizualna pismenost, skupaj z visoko stopnjo branja, sta ključna elementa demokracije. Razumevanje jezika podob je prav tako pomembno kot razumevanje kompleksnih besedil. Oboje omogoča odprte, tolerantne in radovedne skupnosti, sposobne kritičnega mišljenja."
Javna agencija za knjigo (JAK) je organ v sestavi Ministrstva za kulturo. Vsaka 4 leta razpiše programski razpis za sofinanciranje izdaj slovenskih knjig, na katerega se lahko prijavijo vrhunske založbe. Minulo obdobje se je lani končalo in januarja je JAK razpisal nov cikel. Rezultati razpisa so prispeli 8. aprila, ravno, ko je vodstvo JAKa v Bologni odpiralo častno gostovanje slovenske literature na tamkajšnjem knjižnem sejmu. Državni sekretar Ministrstva za kulturo Marko Rusjan je na slovesnosti med drugim dejal: "Z velikim ponosom gledamo na široko paleto literature za otroke in mladino, ki je objavljena v Sloveniji," "Ilustracija v knjigah za otroke in mladino, bodisi zgodbe, poezija, strip ali grafični romani, so bistveni del učenja in razvijanja orodij, ki jih mladi uporabljajo za razumevanje sveta danes," "Vizualna pismenost, skupaj z visoko stopnjo branja, sta ključna elementa demokracije. Razumevanje jezika podob je prav tako pomembno kot razumevanje kompleksnih besedil. Oboje omogoča odprte, tolerantne in radovedne skupnosti, sposobne kritičnega mišljenja."
Minuli petek je na podelitvi letošnjih Glazerjevih nagrad, najvišjega priznanja občine Maribor (MOM) za dosežke v kulturi, slavnostni govornik Primož Premzl namesto pripravljenega govora prebral pesem.
Minuli petek je na podelitvi letošnjih Glazerjevih nagrad, najvišjega priznanja občine Maribor (MOM) za dosežke v kulturi, slavnostni govornik Primož Premzl namesto pripravljenega govora prebral pesem.
Ni problematično županovo strinjanje s kandidatom za vodjo javnega zavoda v lasti Mestne občine Ljubljana (MOL), problematično je njegovo vmešavanje v postopek izbire. Dva kandidata, ki sta se prijavila na razpis, sta potrdila, da sta bila povabljena na sestanek k županu, po katerem sta svoji prijavi umaknila. Prijavil se je tretji kandidat, ki ima v nasprotju s prvim in drugim županov žegen, in reči bi se odvile po očitno običajni praksi, ko bi bil Svet zavóda Kino Šiška kljub nezavezujočnosti svojega mnenja manj agilen in vztrajen. Ne gre za to, da ima županova koalicija v mestnem svetu večino in je jasno, da vodi Ljubljano po svoje, gre za to, da župan to "vodenje po svoje" očitno razume kar se da dobesedno, tj. osebno-izpovedno. Župana kdaj srečamo, ko v mestu osebno ureja promet. Na isti način očitno osebno ureja tudi druge mestne podsisteme. V nedavni oddaji na nacionalki se je župan sprehodil skozi vprašanja. Niti oznojil se ni. To ni bil intervju, to je bila, kot temu rečemo, "oglasna oddaja". Vajeti je prevzel v svoje roke že na začetku, in jih ni izpustil. Brez zoprnih podvprašanj, brez vrtanj, brez dejanske vsebine je pač povedal, kar je želel. In zgolj to. Pred leti smo v Ljubljani organizirali dogodek, za izvedbo katerega je bilo treba za par ur izklopiti par svetilk mestne razsvetljave. To je postopek, treba je vložiti papir ter plačati kar znatno položnico. Razen, če si navijaška skupina in se na županstvu zmeniš, da želiš za praznovanje svojega rojstnega dneva v središču prestolnice izpaliti par kanonad – v tem primeru ti izklop mestne razsvetljave časti občina Ljubljana. Občan se je moral zateči k skrajnemu sredstvu, tajnemu snemanju obiskov predstavnice MOL, ki ga je skušala na vse pretege prepričati, naj proda zemljišče in omogoči gradnjo kanala C0 čezenj. Posledično posedujemo zdaj dokaz postopkov pritiska, kakršnih se očitno poslužuje MOL. Pa? Na take in tovrstne mejne prakse se ljubljanski župan mirno požvižga. Zakaj? Ker se lahko. Ljudje ga volijo. Dovolj podpornikov ima, župan je iz teflona. "Ne može mu niko ništa, jači je od sudbine*." Ni problem v županu, problem je v volivkah in volivcih, v strankah in združenjih, ki niso sposobni predlagati in zmagati s svojo kandidatko ali kandidatom. Aktualni župan ima podporo politike in javnosti, da počne, kar in kakor počne, očitno pa tudi več kot zadostno podporo medijev, da tovrstnosti kaj hitro izginejo s prvih strani, če nanje sploh priplezajo. Župan, ki mesto spreminja v diznilend za petičneže, ki se je bridko norčeval iz Rogovcev in Rogovk, ki ga bremenijo številni sumi koruptivnih ravnanj, na sodiščih nikoli ni spoznan za krivega. Župan, vpleten v afero lekarnarka, politično preživi in mirno hara dalje. Odšel bo, ko bo sam hotel, in pod svojimi pogoji. Kaj to stanje pove o zdravju naše demokracije? Kako lahko še kdorkoli otroke uči o moralnih vrednotah? Prestolnica nam kaže tudi, kako globoko so v našo družbo zasidrane stare sile in kako daleč seže njihova moč. Priznam, jaz ničesar več ne razumem. * Nihče mu nič ne more, močnejši je od usode.
Ni problematično županovo strinjanje s kandidatom za vodjo javnega zavoda v lasti Mestne občine Ljubljana (MOL), problematično je njegovo vmešavanje v postopek izbire. Dva kandidata, ki sta se prijavila na razpis, sta potrdila, da sta bila povabljena na sestanek k županu, po katerem sta svoji prijavi umaknila. Prijavil se je tretji kandidat, ki ima v nasprotju s prvim in drugim županov žegen, in reči bi se odvile po očitno običajni praksi, ko bi bil Svet zavóda Kino Šiška kljub nezavezujočnosti svojega mnenja manj agilen in vztrajen. Ne gre za to, da ima županova koalicija v mestnem svetu večino in je jasno, da vodi Ljubljano po svoje, gre za to, da župan to "vodenje po svoje" očitno razume kar se da dobesedno, tj. osebno-izpovedno. Župana kdaj srečamo, ko v mestu osebno ureja promet. Na isti način očitno osebno ureja tudi druge mestne podsisteme. V nedavni oddaji na nacionalki se je župan sprehodil skozi vprašanja. Niti oznojil se ni. To ni bil intervju, to je bila, kot temu rečemo, "oglasna oddaja". Vajeti je prevzel v svoje roke že na začetku, in jih ni izpustil. Brez zoprnih podvprašanj, brez vrtanj, brez dejanske vsebine je pač povedal, kar je želel. In zgolj to. Pred leti smo v Ljubljani organizirali dogodek, za izvedbo katerega je bilo treba za par ur izklopiti par svetilk mestne razsvetljave. To je postopek, treba je vložiti papir ter plačati kar znatno položnico. Razen, če si navijaška skupina in se na županstvu zmeniš, da želiš za praznovanje svojega rojstnega dneva v središču prestolnice izpaliti par kanonad – v tem primeru ti izklop mestne razsvetljave časti občina Ljubljana. Občan se je moral zateči k skrajnemu sredstvu, tajnemu snemanju obiskov predstavnice MOL, ki ga je skušala na vse pretege prepričati, naj proda zemljišče in omogoči gradnjo kanala C0 čezenj. Posledično posedujemo zdaj dokaz postopkov pritiska, kakršnih se očitno poslužuje MOL. Pa? Na take in tovrstne mejne prakse se ljubljanski župan mirno požvižga. Zakaj? Ker se lahko. Ljudje ga volijo. Dovolj podpornikov ima, župan je iz teflona. "Ne može mu niko ništa, jači je od sudbine*." Ni problem v županu, problem je v volivkah in volivcih, v strankah in združenjih, ki niso sposobni predlagati in zmagati s svojo kandidatko ali kandidatom. Aktualni župan ima podporo politike in javnosti, da počne, kar in kakor počne, očitno pa tudi več kot zadostno podporo medijev, da tovrstnosti kaj hitro izginejo s prvih strani, če nanje sploh priplezajo. Župan, ki mesto spreminja v diznilend za petičneže, ki se je bridko norčeval iz Rogovcev in Rogovk, ki ga bremenijo številni sumi koruptivnih ravnanj, na sodiščih nikoli ni spoznan za krivega. Župan, vpleten v afero lekarnarka, politično preživi in mirno hara dalje. Odšel bo, ko bo sam hotel, in pod svojimi pogoji. Kaj to stanje pove o zdravju naše demokracije? Kako lahko še kdorkoli otroke uči o moralnih vrednotah? Prestolnica nam kaže tudi, kako globoko so v našo družbo zasidrane stare sile in kako daleč seže njihova moč. Priznam, jaz ničesar več ne razumem. * Nihče mu nič ne more, močnejši je od usode.
Po manj kot polovici mandata aktualne vlade se v družbo vrača tesnoba. Upanje nadomešča vsesplošna letargija, iz katere različni ljudje iščejo različne rešitve. Nekateri mediji ponujajo stare obraze, drugi poskušajo s poveličevanjem dosežkov aktualne vlade, ki da je vendarle normalizirala družbeno klimo, da nam gre v bistvu kar dobro. Poudarek je na "kar": absolutni minimum, če sploh, je v luči nedopustno nizkih standardov prejšnje oblasti naenkrat postal vrlina, toda voda, ki je bila prej globoko zmrznjena, zdaj pa je tam nekje okrog ledišča, pač ni topla.
Po manj kot polovici mandata aktualne vlade se v družbo vrača tesnoba. Upanje nadomešča vsesplošna letargija, iz katere različni ljudje iščejo različne rešitve. Nekateri mediji ponujajo stare obraze, drugi poskušajo s poveličevanjem dosežkov aktualne vlade, ki da je vendarle normalizirala družbeno klimo, da nam gre v bistvu kar dobro. Poudarek je na "kar": absolutni minimum, če sploh, je v luči nedopustno nizkih standardov prejšnje oblasti naenkrat postal vrlina, toda voda, ki je bila prej globoko zmrznjena, zdaj pa je tam nekje okrog ledišča, pač ni topla.
Celotna politika, pozicija in opozicija, deluje povsem nemočno, prenosi sej delovnih teles iz Državnega zbora kot odsev neke paralelne, kupčkajoče realnosti. Kot da se vse dogaja po prežvečenem scenariju, katerega cilj ni dejanska odprava problemov, temveč zgolj (slaba) igra za novce. Država se zdi ujeta v neskončni pat zdavnaj dogovorjenih potez na šahovnici. Položaj učinkuje brezupno. Nemoč aktualnega državnega vodstva se med drugim kaže v temeljnem nerazumevanju pojma politike in njene vloge za zagotavljanje dobrobiti državljank in državljanov. Tudi zaradi nepremišljenih vladnih potez se krepi val sovraštva do begunk in beguncev, oblast pa ni sposobna niti jasno (in javno) razčistiti razlike med domoljubjem in ksenofobijo. Bes kulminira v proteste, na katerih se pojavljajo sovražni plakati, odkrito nastrojeni zoper prišleke – v zares pomanjkljivi slovenščini, brez vejic in rodilnikov. Jezik, talec pravičniških branilk in branilcev narodne substance, v nemi grozi molči. V spletnih komentarjih se na domoljubje najglasneje zaklinjajo ti, ki sta jim slovenska slovnica in besedišče španska vas. In neka obrobna stranka, ki ji pred evropskimi volitvami očitno voda v grlo lije, ne teče, v državnem zboru vstane v boj zoper pravico otrok staršev iz bivše Juge po učenju maternega jezika na naše stroške. Poskbite najprej za naše, tuli množica. Saj to so naši. In begunci so tudi naši. Ker so ljudje. A zakaj bi v svojem ravnanju izkazali vsaj osnovne civilizacijske normative, če pa lahko primitivno uveljavljamo pravico močnejšega in vsaj delu svojih sodržavljank in sodržavljanov zagrenimo življenje, a ne. Aufbiks! Stranka NSi spominja na razrednega bulija, ki za šolo pričaka šibkejšega sošolca in se izživlja nad njim izključno zato, ker se lahko, ko ju zaloti učitelj, pa žvižga, gleda v zrak in se dela, da s tem nima nič, nič, priseže pri Bogu. Tudi zaradi takih degutantnih gest takih strank, ki, paradoksalno, koreninijo v krščanstvu, v naši družbi tako kritično primanjkuje gratuitivnosti, sočutja in solidarnosti. Vsak grabi le zase. To stanje ima v temelju opraviti s strahom in pomanjkanjem samozavesti. Kdor pozna lastno vrednost in se ceni (ne pa panično precenjuje), se ne boji različnosti, nasprotno, veseli se je, saj ve, da njegovo življenje bogati. Ta politika, vsa, ne zna zajeziti agresije, ki naše sobivanje zdaj obvladuje že na vsakem koraku, nasprotno, s svojimi dejanji priliva olje na ogenj, nato pa križemrok opazuje požar. Življenje v Sloveniji postaja nevzdržno, in zdi se, da se s tem stanjem nihče ne ukvarja, da ga pristojne inštitucije niti detektirajo ne, kaj šele, da bi problem postavile v ospredje ter ponudile rešitve. Mi nočemo biti le številke, ta politika pa nas reducira izključno nanje, vse gleda izključno skozi denar, ker tako doživlja tudi sebe. Tu ni več nobenega prostora za smeh, za veselje, za raznolikost, kulturo in umetnost, ne-vrhunski šport, hobije in prosti čas, vse, kar ne daje takojšnjega finančnega izplena, se zanemarja in potiska na obrobje. Mi nismo revni, ko gre za BDP, povsem obubožani pa, kar se tiče kakovosti življenja.
Celotna politika, pozicija in opozicija, deluje povsem nemočno, prenosi sej delovnih teles iz Državnega zbora kot odsev neke paralelne, kupčkajoče realnosti. Kot da se vse dogaja po prežvečenem scenariju, katerega cilj ni dejanska odprava problemov, temveč zgolj (slaba) igra za novce. Država se zdi ujeta v neskončni pat zdavnaj dogovorjenih potez na šahovnici. Položaj učinkuje brezupno. Nemoč aktualnega državnega vodstva se med drugim kaže v temeljnem nerazumevanju pojma politike in njene vloge za zagotavljanje dobrobiti državljank in državljanov. Tudi zaradi nepremišljenih vladnih potez se krepi val sovraštva do begunk in beguncev, oblast pa ni sposobna niti jasno (in javno) razčistiti razlike med domoljubjem in ksenofobijo. Bes kulminira v proteste, na katerih se pojavljajo sovražni plakati, odkrito nastrojeni zoper prišleke – v zares pomanjkljivi slovenščini, brez vejic in rodilnikov. Jezik, talec pravičniških branilk in branilcev narodne substance, v nemi grozi molči. V spletnih komentarjih se na domoljubje najglasneje zaklinjajo ti, ki sta jim slovenska slovnica in besedišče španska vas. In neka obrobna stranka, ki ji pred evropskimi volitvami očitno voda v grlo lije, ne teče, v državnem zboru vstane v boj zoper pravico otrok staršev iz bivše Juge po učenju maternega jezika na naše stroške. Poskbite najprej za naše, tuli množica. Saj to so naši. In begunci so tudi naši. Ker so ljudje. A zakaj bi v svojem ravnanju izkazali vsaj osnovne civilizacijske normative, če pa lahko primitivno uveljavljamo pravico močnejšega in vsaj delu svojih sodržavljank in sodržavljanov zagrenimo življenje, a ne. Aufbiks! Stranka NSi spominja na razrednega bulija, ki za šolo pričaka šibkejšega sošolca in se izživlja nad njim izključno zato, ker se lahko, ko ju zaloti učitelj, pa žvižga, gleda v zrak in se dela, da s tem nima nič, nič, priseže pri Bogu. Tudi zaradi takih degutantnih gest takih strank, ki, paradoksalno, koreninijo v krščanstvu, v naši družbi tako kritično primanjkuje gratuitivnosti, sočutja in solidarnosti. Vsak grabi le zase. To stanje ima v temelju opraviti s strahom in pomanjkanjem samozavesti. Kdor pozna lastno vrednost in se ceni (ne pa panično precenjuje), se ne boji različnosti, nasprotno, veseli se je, saj ve, da njegovo življenje bogati. Ta politika, vsa, ne zna zajeziti agresije, ki naše sobivanje zdaj obvladuje že na vsakem koraku, nasprotno, s svojimi dejanji priliva olje na ogenj, nato pa križemrok opazuje požar. Življenje v Sloveniji postaja nevzdržno, in zdi se, da se s tem stanjem nihče ne ukvarja, da ga pristojne inštitucije niti detektirajo ne, kaj šele, da bi problem postavile v ospredje ter ponudile rešitve. Mi nočemo biti le številke, ta politika pa nas reducira izključno nanje, vse gleda izključno skozi denar, ker tako doživlja tudi sebe. Tu ni več nobenega prostora za smeh, za veselje, za raznolikost, kulturo in umetnost, ne-vrhunski šport, hobije in prosti čas, vse, kar ne daje takojšnjega finančnega izplena, se zanemarja in potiska na obrobje. Mi nismo revni, ko gre za BDP, povsem obubožani pa, kar se tiče kakovosti življenja.
Redko vzbudi kak projekt nacionalke toliko pozornosti kot Prvič. Razveseljivo je, da očitno iz njenih silnih labirintov, ki požrejo toliko predlogov, da iz njih domala odmeva, kako "se nič ne da", kdaj kaka stvar izide tudi živa, v konkretnem primeru celo kot splet vsebin na različnih platformah konglomerata RTV SLO, saj pri projektu sodelujejo televizija, radio in MMC.
Redko vzbudi kak projekt nacionalke toliko pozornosti kot Prvič. Razveseljivo je, da očitno iz njenih silnih labirintov, ki požrejo toliko predlogov, da iz njih domala odmeva, kako "se nič ne da", kdaj kaka stvar izide tudi živa, v konkretnem primeru celo kot splet vsebin na različnih platformah konglomerata RTV SLO, saj pri projektu sodelujejo televizija, radio in MMC.
Ženska se s kolegoma pelje na vlaku, pomenkujejo se o nedavnem sestanku, žensko pa strašno moti zvok pobca v kupeju, ki po slamici glasno vleče iz praznega plastičnega kozarca in potresava led v njem. Odločno zakoraka proti njemu in na slamico natakne sponko. To je oglas in njegov nauk naj bi bil, da ima problem ženska, ne mladenič. Hrup je oblika onesnaževanja okolja. Obenem je hrup način poseganja v zasebnost, pa tudi prisvajanja javnega prostora. Premalo resno ga jemljemo, ker ni fizično otipljiv, toda hrup povzroča razdražljivost, utrujenost, motnje v koncentraciji in slabo voljo ter v splošnem slabša kakovost življenja. Človekova najbolj lastna potreba je potreba po miru in tišini, v svetu, v katerem živimo, pa je prav onesnaževanja s hrupom najbrž največ, saj je zakonodaja na tem področju zastarela in polna lukenj. Na Japonskem vlada v vlakih tišina. Ljudje počnejo svoje stvari, berejo knjige, brskajo po telefonih, a znamenje kultivirane družbe je, da dajo drug drugemu v okolju, v katerem so za nekaj časa prisiljeni sobivati, čim bolj mir. Pri nas vlada na avtobusih diktatura hrupa. Od glasbe, ki jo je izbral šofer, prek glasnih telefonskih konverzacij o najbolj intimnih temah, do hormonalnih onomatopej iz zadnjega dela, ki si ga večinoma prisvojijo naši zlati, permisivno vzgojeni sončki. Slušalke so izumili v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, vendar je bilo treba počakati še malo, da je človeštvo dobilo tudi take, namenjene poslušanju glasbe. To se je baje zgodilo leta 1895. Zanimivo, a ni, da ta čudoviti izum še vedno ni našel poti do toliko ljudi, ki mobilne telefone nosijo pred seboj in se vanje živalsko derejo ter onesnažujejo okolico s kovinskimi odgovori svojega sogovornika. Naravnost neverjetno, kako so lahko ljudje kdaj podobni primatom. Ali pa ljudje, ki nenehno žvižgajo. Večinoma niti niso posebej dobre volje, žvižganje je znak prisotnosti. Tudi, ko jih ne vidiš, vedno veš, da so tam – ker jih ne moreš preslišati. Javni prostor načeloma pripada vsem. Človekova ključna potreba je namreč tudi potreba po gibanju in za to potrebuje prostor, ki mora biti na razpolago brezplačno. Ampak se je težko nahajati v njem, če se ti z ene strani na ves glas dere pijana družba, ki iz boom boxa na polno nažiga slab tehno, na drugi pa hišnik iz sosednjega bloka daje duška svojim skrajno specifičnim estetskim kriterijem z novim puhalnikom listja na bencinski pogon. Ne izpusti ne hrup ne absolutna neuporabnost tega patetičnega podaljška penisa ne ustavijo teh modernih eolov, ki bodo jutri, po tem, ko bo ponoči ta pravi Eol opravil svoje in razdjal njihove kupe listja, znova prišli in ponovili vajo. Ta svet je nor, in nor je tudi od hrupa, namreč tudi zato, ker je to, torej zganjanje hrupa in tovrstno opozarjanje nase, premnogokrat še edino, kar imajo ljudje na razpolago, da opozorijo na lastni obstoj in pomembnost. Bolj glasno, kot je, v večjih škripcih je družba. Dokler je kakofonija zvokov ne raztrešči v nič.
Ženska se s kolegoma pelje na vlaku, pomenkujejo se o nedavnem sestanku, žensko pa strašno moti zvok pobca v kupeju, ki po slamici glasno vleče iz praznega plastičnega kozarca in potresava led v njem. Odločno zakoraka proti njemu in na slamico natakne sponko. To je oglas in njegov nauk naj bi bil, da ima problem ženska, ne mladenič. Hrup je oblika onesnaževanja okolja. Obenem je hrup način poseganja v zasebnost, pa tudi prisvajanja javnega prostora. Premalo resno ga jemljemo, ker ni fizično otipljiv, toda hrup povzroča razdražljivost, utrujenost, motnje v koncentraciji in slabo voljo ter v splošnem slabša kakovost življenja. Človekova najbolj lastna potreba je potreba po miru in tišini, v svetu, v katerem živimo, pa je prav onesnaževanja s hrupom najbrž največ, saj je zakonodaja na tem področju zastarela in polna lukenj. Na Japonskem vlada v vlakih tišina. Ljudje počnejo svoje stvari, berejo knjige, brskajo po telefonih, a znamenje kultivirane družbe je, da dajo drug drugemu v okolju, v katerem so za nekaj časa prisiljeni sobivati, čim bolj mir. Pri nas vlada na avtobusih diktatura hrupa. Od glasbe, ki jo je izbral šofer, prek glasnih telefonskih konverzacij o najbolj intimnih temah, do hormonalnih onomatopej iz zadnjega dela, ki si ga večinoma prisvojijo naši zlati, permisivno vzgojeni sončki. Slušalke so izumili v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, vendar je bilo treba počakati še malo, da je človeštvo dobilo tudi take, namenjene poslušanju glasbe. To se je baje zgodilo leta 1895. Zanimivo, a ni, da ta čudoviti izum še vedno ni našel poti do toliko ljudi, ki mobilne telefone nosijo pred seboj in se vanje živalsko derejo ter onesnažujejo okolico s kovinskimi odgovori svojega sogovornika. Naravnost neverjetno, kako so lahko ljudje kdaj podobni primatom. Ali pa ljudje, ki nenehno žvižgajo. Večinoma niti niso posebej dobre volje, žvižganje je znak prisotnosti. Tudi, ko jih ne vidiš, vedno veš, da so tam – ker jih ne moreš preslišati. Javni prostor načeloma pripada vsem. Človekova ključna potreba je namreč tudi potreba po gibanju in za to potrebuje prostor, ki mora biti na razpolago brezplačno. Ampak se je težko nahajati v njem, če se ti z ene strani na ves glas dere pijana družba, ki iz boom boxa na polno nažiga slab tehno, na drugi pa hišnik iz sosednjega bloka daje duška svojim skrajno specifičnim estetskim kriterijem z novim puhalnikom listja na bencinski pogon. Ne izpusti ne hrup ne absolutna neuporabnost tega patetičnega podaljška penisa ne ustavijo teh modernih eolov, ki bodo jutri, po tem, ko bo ponoči ta pravi Eol opravil svoje in razdjal njihove kupe listja, znova prišli in ponovili vajo. Ta svet je nor, in nor je tudi od hrupa, namreč tudi zato, ker je to, torej zganjanje hrupa in tovrstno opozarjanje nase, premnogokrat še edino, kar imajo ljudje na razpolago, da opozorijo na lastni obstoj in pomembnost. Bolj glasno, kot je, v večjih škripcih je družba. Dokler je kakofonija zvokov ne raztrešči v nič.
Šele življenje v Švici mi je dokončno razkrilo, zakaj mi to nikoli ne bomo. Zaradi kortizola. V času po osamosvojitvi smo v zanosu ponotranjili zdaj že razvpito krilatico: cilj nacije je bil, postati »druga Švica«. Ni jasno, ali smo se zares zavedali, kaj bi to pomenilo, a dejstvo je, da naš nacionalni karakter za kaj takega nima osnovnih možnosti. Mi smo namreč prepričani, da nivo stresa neposredno izpričuje našo uspešnost: bolj ko se nam mudi, večja ko je štala in bolj ko se delamo, da delamo, bolj uspešni smo v svojih glavah. Stres na vseh družbenih nivojih dvigujemo zavestno, ker (zmotno) predpostavljamo, da na ta način zvišujemo lastno pomembnost, kar velja tako za mikro kot makro okolja. Nasprotno bi Švica ob svoje ime lahko dopisala slogan: »Kortizol – dol, dol, dol.« Švica aktivno počne vse, da bi stres zmanjšala; zdi se, da je k temu cilju usmerjeno celotno delovanje družbe. Pristanete v Zürichu in se odpravite po prtljago. Že na letalu vas obvestijo, na katerem traku se bo pojavila. Ko pridete do njega, vas monitor, medtem ko čakate, obvesti, na katerem peronu v kleti letališča nadaljujete pot. Načeloma vlaki ne zamujajo, prestopi pa so preračunani, tako da vam ni treba noreti s perona na peron; časa imate dovolj ... ne pa preveč. Stvari tečejo. In to veste, zato – brez panike. To je samo en mikro primer, a zato, ker je takih primerov neskončno, prav kmalu opazite, da niste v stresu. Informacije, ki jih dobivate, so relevantne, zanesete se na podsisteme, ki delajo vam v prid. Celotna družba ni v stresu, zato ljudje živijo bolj kvalitetno in delajo z manj muke. Jasno, nemogoče se je izogniti svetovni politični in ekološki realnosti, Švica ni otok sredi niča, ampak vsakdan je zavestno organiziran tako, da stvari tečejo in da je čim bolj mir. Mi imamo za kaj takega prenizek BDP, a tudi sicer smo na prenizki ravni razumevanja družbe kot sovisnega sistema. Mi še vedno najbolj čislamo povprečnost – in dretje. Boljši je, kdor glasneje vpije. Mi stres umetno ustvarjamo, ker od njega živimo. Pri nas je lahko poslanec državnega zbora nekdo, ki verjame, da je vrhunski dosežek, če se je odločil, da bo zdaj pa on ljudem tako, razumljivo, pojasnil, za kaj se gre (sic!) tu v tej državi. Človek, ki se mu očitno niti sanja ne, kake posledice imajo njegove besede, čigar horizont obvladuje izključno najbolj ceneni populizem in ki zaupa zgolj in samo zdravi kmečki pameti. Za dobro mero naslednji dan na družabnem omrežju objavi še svojo sliko, ko kida gnoj. Naš človek. Tovrstni abotni, infantilni, egocentrični populizem podpihuje primarna čustvena stanja, povzroča družbeno regresijo, odvrača volilno telo od aktivne udeležbe na volitvah in posledično vzdržuje stanje »vedno bolj Madžarske«, kot se je v svojem komadu Edino izjemno izrazil kolega muzikant. Tak je naš svet, svet priklanjanja povprečnosti in kmečki pameti. Svet, v katerem ob besedi »Švica« zdaj, 30+ let po osamosvojitvi, naš človek najprej pomisli: »Kdo? Nič ne voham.«
Šele življenje v Švici mi je dokončno razkrilo, zakaj mi to nikoli ne bomo. Zaradi kortizola. V času po osamosvojitvi smo v zanosu ponotranjili zdaj že razvpito krilatico: cilj nacije je bil, postati »druga Švica«. Ni jasno, ali smo se zares zavedali, kaj bi to pomenilo, a dejstvo je, da naš nacionalni karakter za kaj takega nima osnovnih možnosti. Mi smo namreč prepričani, da nivo stresa neposredno izpričuje našo uspešnost: bolj ko se nam mudi, večja ko je štala in bolj ko se delamo, da delamo, bolj uspešni smo v svojih glavah. Stres na vseh družbenih nivojih dvigujemo zavestno, ker (zmotno) predpostavljamo, da na ta način zvišujemo lastno pomembnost, kar velja tako za mikro kot makro okolja. Nasprotno bi Švica ob svoje ime lahko dopisala slogan: »Kortizol – dol, dol, dol.« Švica aktivno počne vse, da bi stres zmanjšala; zdi se, da je k temu cilju usmerjeno celotno delovanje družbe. Pristanete v Zürichu in se odpravite po prtljago. Že na letalu vas obvestijo, na katerem traku se bo pojavila. Ko pridete do njega, vas monitor, medtem ko čakate, obvesti, na katerem peronu v kleti letališča nadaljujete pot. Načeloma vlaki ne zamujajo, prestopi pa so preračunani, tako da vam ni treba noreti s perona na peron; časa imate dovolj ... ne pa preveč. Stvari tečejo. In to veste, zato – brez panike. To je samo en mikro primer, a zato, ker je takih primerov neskončno, prav kmalu opazite, da niste v stresu. Informacije, ki jih dobivate, so relevantne, zanesete se na podsisteme, ki delajo vam v prid. Celotna družba ni v stresu, zato ljudje živijo bolj kvalitetno in delajo z manj muke. Jasno, nemogoče se je izogniti svetovni politični in ekološki realnosti, Švica ni otok sredi niča, ampak vsakdan je zavestno organiziran tako, da stvari tečejo in da je čim bolj mir. Mi imamo za kaj takega prenizek BDP, a tudi sicer smo na prenizki ravni razumevanja družbe kot sovisnega sistema. Mi še vedno najbolj čislamo povprečnost – in dretje. Boljši je, kdor glasneje vpije. Mi stres umetno ustvarjamo, ker od njega živimo. Pri nas je lahko poslanec državnega zbora nekdo, ki verjame, da je vrhunski dosežek, če se je odločil, da bo zdaj pa on ljudem tako, razumljivo, pojasnil, za kaj se gre (sic!) tu v tej državi. Človek, ki se mu očitno niti sanja ne, kake posledice imajo njegove besede, čigar horizont obvladuje izključno najbolj ceneni populizem in ki zaupa zgolj in samo zdravi kmečki pameti. Za dobro mero naslednji dan na družabnem omrežju objavi še svojo sliko, ko kida gnoj. Naš človek. Tovrstni abotni, infantilni, egocentrični populizem podpihuje primarna čustvena stanja, povzroča družbeno regresijo, odvrača volilno telo od aktivne udeležbe na volitvah in posledično vzdržuje stanje »vedno bolj Madžarske«, kot se je v svojem komadu Edino izjemno izrazil kolega muzikant. Tak je naš svet, svet priklanjanja povprečnosti in kmečki pameti. Svet, v katerem ob besedi »Švica« zdaj, 30+ let po osamosvojitvi, naš človek najprej pomisli: »Kdo? Nič ne voham.«
V teoriji drame je zaviralni moment oziroma moment zadnje napetosti trenutek v razvoju dramske igre, kjer vsa stvar, ki z že kar lepim pospeškom drči po bregu navzdol, zastane in se za hip zdi, da bo še vse v redu; publika prične verjeti, da je to dejansko možno.
V teoriji drame je zaviralni moment oziroma moment zadnje napetosti trenutek v razvoju dramske igre, kjer vsa stvar, ki z že kar lepim pospeškom drči po bregu navzdol, zastane in se za hip zdi, da bo še vse v redu; publika prične verjeti, da je to dejansko možno.
Novinarka pred kulturnim praznikom v središču Ljubljane ustavlja mlade ljudi in jih sprašuje, če znajo recitirati kako pesem, našteti tri slovenske pesnike, gledališča.
Novinarka pred kulturnim praznikom v središču Ljubljane ustavlja mlade ljudi in jih sprašuje, če znajo recitirati kako pesem, našteti tri slovenske pesnike, gledališča.
Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.
Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.
Spet je tisti čas v letu, čas spiskov in veselega pričakovanja; pred vrati je kulturni praznik! Za peščico dan, posvečen poeziji največjega slovenskega pesnika ter nasploh slavljenju umetnosti, za večino tisti čudni prosti dan med tednom, ki ga praznujemo samo mi, zato roma ta dan večina državljank in državljanov čez mejo v Ikeo (tu rima pač ni naključje). Ali pa vsaj na celodnevno smuko, saj je k sreči v začetku februarja, ko sneg načeloma ni problem. Skratka, dan, ko je kultura tudi slovenski večinski populaciji vsaj v kako konkretno blagodat.
Spet je tisti čas v letu, čas spiskov in veselega pričakovanja; pred vrati je kulturni praznik! Za peščico dan, posvečen poeziji največjega slovenskega pesnika ter nasploh slavljenju umetnosti, za večino tisti čudni prosti dan med tednom, ki ga praznujemo samo mi, zato roma ta dan večina državljank in državljanov čez mejo v Ikeo (tu rima pač ni naključje). Ali pa vsaj na celodnevno smuko, saj je k sreči v začetku februarja, ko sneg načeloma ni problem. Skratka, dan, ko je kultura tudi slovenski večinski populaciji vsaj v kako konkretno blagodat.
Nedavno sem pri blagajni v lokalni trgovini na koncu pulta opazila listek, ki je nekomu po nakupu padel iz rok. Na njem je pisalo: belo vino haložan, kruh, mleko. Človek bi tulil od jeze in nemoči. Jezna sem, ker živim v družbi, kjer mora kdorkoli v trgovino s takim listkom, naj bo razlog kakršenkoli. Jezna sem, ker smo aktualno oblast izvolili zato, da po katastrofalni prejšnji zavoženo stanje postavi prav, da vsaj naravna smer, pa se to ne dogaja. Jezna sem, ker tako predsednik vlade kot predsednica države govorita hitreje kot mislita, ker imamo opraviti s političnimi amaterji, ki ne opravičujejo ne zaupanja ne upanja državljank in državljanov. To niso majhne, nepomembne reči – to je država vseh nas, ki v njej živimo. Kako je že zapisal veliki Yeats? "O, stopaj lahno, ker mi stopaš na sanje."
Nedavno sem pri blagajni v lokalni trgovini na koncu pulta opazila listek, ki je nekomu po nakupu padel iz rok. Na njem je pisalo: belo vino haložan, kruh, mleko. Človek bi tulil od jeze in nemoči. Jezna sem, ker živim v družbi, kjer mora kdorkoli v trgovino s takim listkom, naj bo razlog kakršenkoli. Jezna sem, ker smo aktualno oblast izvolili zato, da po katastrofalni prejšnji zavoženo stanje postavi prav, da vsaj naravna smer, pa se to ne dogaja. Jezna sem, ker tako predsednik vlade kot predsednica države govorita hitreje kot mislita, ker imamo opraviti s političnimi amaterji, ki ne opravičujejo ne zaupanja ne upanja državljank in državljanov. To niso majhne, nepomembne reči – to je država vseh nas, ki v njej živimo. Kako je že zapisal veliki Yeats? "O, stopaj lahno, ker mi stopaš na sanje."
Predsedničin odgovor je bil slab. Iz neposrednega vprašanja novinarja v intervjuju na N1, ali enači boj za človekove pravice in boj za poseg vanje, se je skušala izviti z nerazumevanjem vprašanja, nakar je vpeljala nepotrebno, znucano levo-desno delitev, sama pa se je postavila na stališče »popolnoma enakega tretmaja« pahorjanske »predsednice vseh«. Sebi, skratka, dopušča skrajno naivnost, kajti floskula je absolutno nedosegljiva, namenjena pa je relativiziranju odgovornosti, ker se zavestno vnaprej skopi stališča. Ko novinar ni odnehal, je svojo argumentacijo poglobila; omenila je absolutne, tj. nediskutabilne človekove pravice, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa označila za relativno, o kateri se lahko razpravlja, ker da nima podlage v mednarodnih konvencijah, čeravno je zapisana v našo Ustavo in jo bo sama branila »do zadnjega daha«. Patetika je namerna – četudi smo, skratka, očitno enkrat za spremembo mi boljši, predsednica v svoji argumentaciji zavestno regresira na nižji skupni imenovalec, ki jo še dodatno odvezuje odgovornosti. Tu je kleč. Če hočemo razumeti zadevo z zastavami, je treba sem, v to točko, kjer se naši mnenji, torej mnenje predsednice in aktivistke Štiglic ter ostalih elementov iz »amorfne gmote«, ločita. Predsednica je pravnica, ki po potrebi odigra naivko, mi pa očitno idealisti, ker verjamemo, da je dobro poslušati možgane in srce, ter da ni vse relativno: da sežiganje mavrične zastave (17. junija – Parada ponosa in 9. decembra – otvoritev 39. LGBT filmskega festivala) in snemanje zastavic v barvah slovenske trobojnice (2. oktobra, Pohod za življenje), ki simbolizirajo »v postopkih splava umrle Slovence«, nista ista stvar. Ob čemer se, presenetljivo, nihče ne ustavi pri ključni podrobnosti, naravi samih aktov, ki v svoji intenci nosita povsem različni sporočili: sežig zastave je zavestno agresivno, sovražno dejanje, ki pomeni nepovratno uničenje. Snemanje zastavic s paličic in njihovo odlaganje na tla ob njih je gesta upora, ni pa nepovratno dejanje. In to je ključno. Na posnetku aktivistka celo sama izreče: »Saj jih lahko date nazaj.« Sežgane zastave ne morete »dati nazaj«. Sežig ni protest, temveč uničenje. In tu ima predsedničina argumentacija bistven problem. Zavzema se za distanco do drugače mislečih, ker da sicer večamo možnost konflikta. Za ponazoritev uporabi metaforo: aktivizem že, toda ne na dvorišču tega, s katerim se ne strinjaš. Ob dejstvu, da je dvorišče po definiciji zaseben prostor, Kongresni trg pa javna mestna površina, me zanima: kaj so v tem oziru molitve in druge javne manifestacije pred porodnišnico? So tudi te svoboda govora? Je zavestno vtikanje v ženske, ki gredo opravit splav, demokratična pravica do izražanja svojega mnenja o svetosti življenja? Je poimenovanje žensk, ki opravijo splav, za morilke, svoboda govora? So javne skupne molitve rožnega venca na Kongresnem trgu, na katere so vabljeni »predvsem moški«? A 7. člen Ustave velja? SSKJ opredeljuje zastavo kot kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije. Morda v teoriji. V praksi je vse drugo – in zastava ni enako zastava ni enako zastava. Tega predsednica očitno ne želi razumeti. Problem imamo, ker gre za predsednico države, predsednica države pa, naj si še ta želi biti Nataša, pač ni kdorsibodi.
Predsedničin odgovor je bil slab. Iz neposrednega vprašanja novinarja v intervjuju na N1, ali enači boj za človekove pravice in boj za poseg vanje, se je skušala izviti z nerazumevanjem vprašanja, nakar je vpeljala nepotrebno, znucano levo-desno delitev, sama pa se je postavila na stališče »popolnoma enakega tretmaja« pahorjanske »predsednice vseh«. Sebi, skratka, dopušča skrajno naivnost, kajti floskula je absolutno nedosegljiva, namenjena pa je relativiziranju odgovornosti, ker se zavestno vnaprej skopi stališča. Ko novinar ni odnehal, je svojo argumentacijo poglobila; omenila je absolutne, tj. nediskutabilne človekove pravice, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa označila za relativno, o kateri se lahko razpravlja, ker da nima podlage v mednarodnih konvencijah, čeravno je zapisana v našo Ustavo in jo bo sama branila »do zadnjega daha«. Patetika je namerna – četudi smo, skratka, očitno enkrat za spremembo mi boljši, predsednica v svoji argumentaciji zavestno regresira na nižji skupni imenovalec, ki jo še dodatno odvezuje odgovornosti. Tu je kleč. Če hočemo razumeti zadevo z zastavami, je treba sem, v to točko, kjer se naši mnenji, torej mnenje predsednice in aktivistke Štiglic ter ostalih elementov iz »amorfne gmote«, ločita. Predsednica je pravnica, ki po potrebi odigra naivko, mi pa očitno idealisti, ker verjamemo, da je dobro poslušati možgane in srce, ter da ni vse relativno: da sežiganje mavrične zastave (17. junija – Parada ponosa in 9. decembra – otvoritev 39. LGBT filmskega festivala) in snemanje zastavic v barvah slovenske trobojnice (2. oktobra, Pohod za življenje), ki simbolizirajo »v postopkih splava umrle Slovence«, nista ista stvar. Ob čemer se, presenetljivo, nihče ne ustavi pri ključni podrobnosti, naravi samih aktov, ki v svoji intenci nosita povsem različni sporočili: sežig zastave je zavestno agresivno, sovražno dejanje, ki pomeni nepovratno uničenje. Snemanje zastavic s paličic in njihovo odlaganje na tla ob njih je gesta upora, ni pa nepovratno dejanje. In to je ključno. Na posnetku aktivistka celo sama izreče: »Saj jih lahko date nazaj.« Sežgane zastave ne morete »dati nazaj«. Sežig ni protest, temveč uničenje. In tu ima predsedničina argumentacija bistven problem. Zavzema se za distanco do drugače mislečih, ker da sicer večamo možnost konflikta. Za ponazoritev uporabi metaforo: aktivizem že, toda ne na dvorišču tega, s katerim se ne strinjaš. Ob dejstvu, da je dvorišče po definiciji zaseben prostor, Kongresni trg pa javna mestna površina, me zanima: kaj so v tem oziru molitve in druge javne manifestacije pred porodnišnico? So tudi te svoboda govora? Je zavestno vtikanje v ženske, ki gredo opravit splav, demokratična pravica do izražanja svojega mnenja o svetosti življenja? Je poimenovanje žensk, ki opravijo splav, za morilke, svoboda govora? So javne skupne molitve rožnega venca na Kongresnem trgu, na katere so vabljeni »predvsem moški«? A 7. člen Ustave velja? SSKJ opredeljuje zastavo kot kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije. Morda v teoriji. V praksi je vse drugo – in zastava ni enako zastava ni enako zastava. Tega predsednica očitno ne želi razumeti. Problem imamo, ker gre za predsednico države, predsednica države pa, naj si še ta želi biti Nataša, pač ni kdorsibodi.
Eden največjih problemov v slovenski družbi je prevzemanje odgovornosti, pa naj gre za povsem običajne ljudi in vsakdanje dogodke, kakršen je pobiranje dreka za svojim psom, za profesionalne zaveze v poslovnih okoljih, kakršna je, denimo, spoštovanje dogovorjenih rokov, ali za politične odločitve delovnih teles znotraj vlade in parlamenta.
Eden največjih problemov v slovenski družbi je prevzemanje odgovornosti, pa naj gre za povsem običajne ljudi in vsakdanje dogodke, kakršen je pobiranje dreka za svojim psom, za profesionalne zaveze v poslovnih okoljih, kakršna je, denimo, spoštovanje dogovorjenih rokov, ali za politične odločitve delovnih teles znotraj vlade in parlamenta.
Za svoje dosežke so smučarske skakalke nagrajene manj od skakalcev. Njihova novoletna turneja je trajala dva večera in na koncu je zmagovalka za skupno zmago prejela kartonast ček s številko 10.000. Novoletna turneja skakalcev obsega štiri tekme, zmagovalec pa prejme ček, na katerem je znesek isti – z eno ničlo več. Za enkrat večji obseg tekem torej desetkratnik zneska. Kar je, ko govorimo o domnevni enakosti spolov v družbi, sicer odličen prikaz realnega stanja, a velja se vprašati po vzroku. Seveda tiči v denarju in odstira eno temeljnih lastnosti naše družbe: stvari niso, kar se zdijo. Avtobusni nadstreški, denimo, ne obstajajo, da bi čakajoče varovali pred vremenskimi neprilikami, marveč zaradi reklam, ki se vrtijo na panojih njihovih stranic. Na isti način so športni prenosi zgolj učinkovit generator sredstev, pridobljenih z oglasi, ker je ljudem v naravi veselje do tekmovanja – ali vsaj njegovo opazovanje. Ti mladi ljudje, vrhunske atletinje in atleti, Silvestrovega leto za letom torej doma ne obhajajo zato, ker ima takrat največ gledalk in gledalcev pred sprejemniki čas za spremljanje njihovih športnih dosežkov, kar v prevodu pomeni več prihodka od reklam. Misel na profesionalne športnice in športnike kot na kolateralno škodo je domala blasfemična, a zdi se, da stojijo na sredi v bitki za prevlado med korporacijami in državo. Ko iz spoštovanja do svoje države ob himni snamejo kape, se morda zdi, da je zmagala slednja, a že ob zadnjem tonu hitijo vsi po vrsti znova natikati sponzorje na svoje glave, saj jim je jasno, da brez njih profesionalnega športa ni več. Na čeladah pa že prevladujejo napisi firm in korporacij, cinično večkrat za sladke pijače ali napolitanke, namreč cinično za šport, ki nenehno poudarja telesno maso. Tu so državne insignije že izgubile domovinsko pravico; najde se kaka mini nalepka, to je pa to. In itak se podeljevanje medalj dogajajo v iztekih, polepljenih z stotinami živopisanih logotipov in reklam, ki povsem prevpijejo zastave držav udeleženk in udeležencev, ki se v tisti mavrici zdijo povsem izgubljene, redundantne. Morda je bilo zato toliko bolj osvežujoče gledati zmagovalko pred mikrofonom. Zamolki, nelagodje, tesnoba – v njih razbiramo edini preostanek pristnosti, vdor športa v najžlahtnejšem smislu, tisto prvinsko, zaradi česar imamo tako radi šport, kakršen je bil, ko je bil še zavezan svojim plemenitim načelom. Desetkrat manj plačana zmagovalka, ki v soju luči nepopularno molči, je poslednji simbol nepreračunljivega, nepotvorjenega sveta, v katerem v isti stavek s športom še sodita »užitek« in »strast«. Za vse nas, za svet in za šport, bi si ob novem letu veljalo želeti, da jo razni guruji medijskega nastopanja v pest dobijo čim kasneje.
Za svoje dosežke so smučarske skakalke nagrajene manj od skakalcev. Njihova novoletna turneja je trajala dva večera in na koncu je zmagovalka za skupno zmago prejela kartonast ček s številko 10.000. Novoletna turneja skakalcev obsega štiri tekme, zmagovalec pa prejme ček, na katerem je znesek isti – z eno ničlo več. Za enkrat večji obseg tekem torej desetkratnik zneska. Kar je, ko govorimo o domnevni enakosti spolov v družbi, sicer odličen prikaz realnega stanja, a velja se vprašati po vzroku. Seveda tiči v denarju in odstira eno temeljnih lastnosti naše družbe: stvari niso, kar se zdijo. Avtobusni nadstreški, denimo, ne obstajajo, da bi čakajoče varovali pred vremenskimi neprilikami, marveč zaradi reklam, ki se vrtijo na panojih njihovih stranic. Na isti način so športni prenosi zgolj učinkovit generator sredstev, pridobljenih z oglasi, ker je ljudem v naravi veselje do tekmovanja – ali vsaj njegovo opazovanje. Ti mladi ljudje, vrhunske atletinje in atleti, Silvestrovega leto za letom torej doma ne obhajajo zato, ker ima takrat največ gledalk in gledalcev pred sprejemniki čas za spremljanje njihovih športnih dosežkov, kar v prevodu pomeni več prihodka od reklam. Misel na profesionalne športnice in športnike kot na kolateralno škodo je domala blasfemična, a zdi se, da stojijo na sredi v bitki za prevlado med korporacijami in državo. Ko iz spoštovanja do svoje države ob himni snamejo kape, se morda zdi, da je zmagala slednja, a že ob zadnjem tonu hitijo vsi po vrsti znova natikati sponzorje na svoje glave, saj jim je jasno, da brez njih profesionalnega športa ni več. Na čeladah pa že prevladujejo napisi firm in korporacij, cinično večkrat za sladke pijače ali napolitanke, namreč cinično za šport, ki nenehno poudarja telesno maso. Tu so državne insignije že izgubile domovinsko pravico; najde se kaka mini nalepka, to je pa to. In itak se podeljevanje medalj dogajajo v iztekih, polepljenih z stotinami živopisanih logotipov in reklam, ki povsem prevpijejo zastave držav udeleženk in udeležencev, ki se v tisti mavrici zdijo povsem izgubljene, redundantne. Morda je bilo zato toliko bolj osvežujoče gledati zmagovalko pred mikrofonom. Zamolki, nelagodje, tesnoba – v njih razbiramo edini preostanek pristnosti, vdor športa v najžlahtnejšem smislu, tisto prvinsko, zaradi česar imamo tako radi šport, kakršen je bil, ko je bil še zavezan svojim plemenitim načelom. Desetkrat manj plačana zmagovalka, ki v soju luči nepopularno molči, je poslednji simbol nepreračunljivega, nepotvorjenega sveta, v katerem v isti stavek s športom še sodita »užitek« in »strast«. Za vse nas, za svet in za šport, bi si ob novem letu veljalo želeti, da jo razni guruji medijskega nastopanja v pest dobijo čim kasneje.
Vodstvu države ni uspelo preprečiti regresije, v katero je do vratu in čez pogreznjena naša družba. To je eden od njegovih največjih neuspehov, ki boli toliko bolj, ker sta bila tako premier kot predsednica države izvoljena natančno na krilih tega pričakovanja. Slovenske družbe ta čas ne moremo več videti kot naslednice razsvetljenske tradicije. To dejstvo je dovolj katastrofalno že samo po sebi, še huje pa je, ker smo popolnoma izgubili še stik tako s tradicijo kot s spodobnostjo.
Vodstvu države ni uspelo preprečiti regresije, v katero je do vratu in čez pogreznjena naša družba. To je eden od njegovih največjih neuspehov, ki boli toliko bolj, ker sta bila tako premier kot predsednica države izvoljena natančno na krilih tega pričakovanja. Slovenske družbe ta čas ne moremo več videti kot naslednice razsvetljenske tradicije. To dejstvo je dovolj katastrofalno že samo po sebi, še huje pa je, ker smo popolnoma izgubili še stik tako s tradicijo kot s spodobnostjo.
V ponedeljek je Upravni odbor razglasil letošnje prejemnice in prejemnike Prešernovih nagrad in nagrad Sklada. Novica je kaj kmalu izginila s prvih strani spletnih medijev, kar je le še enkrat več izkazalo dandanašnjo izrazito nepomembnost kulture in umetnosti v slovenski družbi – to je, ko gre zanju, namreč "the" novica leta.
V ponedeljek je Upravni odbor razglasil letošnje prejemnice in prejemnike Prešernovih nagrad in nagrad Sklada. Novica je kaj kmalu izginila s prvih strani spletnih medijev, kar je le še enkrat več izkazalo dandanašnjo izrazito nepomembnost kulture in umetnosti v slovenski družbi – to je, ko gre zanju, namreč "the" novica leta.
V nedeljo zvečer se je na Gospodarskem razstavišču v organizaciji Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije končal slovenski knjižni sejem. In točno tako je šestdnevni dogodek na novi lokaciji tudi izgledal: izključno gospodarsko. To so opazili tudi obiskovalke in obiskovalci – premnogi so se pritoževali nad razvrednotenjem knjige in plemenitega poslanstva te prireditve, ki je s selitvijo na drugo prizorišče očitno izgubila še zadnje ostanke atmosfere kulturnega dogodka ter trdo pristala v ubornih okvirih mentalnega dometa trgovcev z novci. V starih časih je, samo za primer, Sejem podeljeval nagrado za najlepšo stojnico, ker so organizatorji razumeli vsaj eno njegovo specifiko v primerjavi z ostalimi: domišljijo. Zdaj je uniformiranost domala zapovedana. Zakaj? Jah, da lahko posebej zaračunajo vsak njen sestavni del, seveda. Predelne stene. Talne obloge. Stropne povezave. Najem table. Koše za smeti. Ni, da ni. A to nikoli ni bil dogodek, ki bi dojel, kako ključno bi bilo malim in mikro založbam ter samozaložnikom na sejmu zagotoviti centralno pozicijo, saj ravno ti slovenskemu založništvu zagotavljajo kolorit, večplastnost, s čimer ga delajo močnejšega, agilnejšega. Že v Cankarjevem domu so bili majhni potisnjeni v klet, no, zdaj so pa v temne kote hal, kjer jih komaj najde celo ta, ki jih načrtno išče. Z novim vodstvom Zbornice in selitvijo je omenjena drža zgolj dosegla svoj zenit. Oziroma, kot se je tako lepo ter v verbalnem smislu dometu aktualnega vodstva kontekstualno točno izrazil Pavlica v Petelinjem zajtrku: "Kdor lahko plača, lahko fu*a, kdor pa ne, pač ne." Paradoks je pravzaprav zanimiv: v letu gostovanja slovenske literature v Frankfurtu na eni strani visokoleteči Ljubljanski manifest o poglobljenem branju, na drugi pa vulgarna, agresivna ter izključno v profit orientirana govorica organizatorjev 39. Slovenskega knjižnega sejma. Več kot očitno tu dialog ni mogoč, toda stvar je v bistvu preprosta: mi, ki dejansko delamo v slovenskem založništvu in knjigotrštvu, ne razumemo slabo zaigrane sejmarske vljudnosti, saj za to, da bi kot založniki v danih razmerah sploh lahko obstali, vsak dan nujno potrebujemo ogromne količine odgovorne naivnosti. Brez nje bi tu knjige izdajale štiri založbe: ena, za katero je knjiga klobasa, ena, proglašena za nacionalni zaklad, ena požrešna, ki ji je založništvo zgolj paravan za pridobivanje čim večjih količin najraje državnih sredstev, pa morda še kaka, ki bi se prihulila zraven. Kar bi te založbe izdajale, bi bilo spričo njihove poslovne motivacije vsebinsko izrazito omejeno, res pa je, da bi si na slovenskem knjižnem sejmu lahko razdelile ogromno prostora – vsaka pol hale, pa roka! In ker se pod aktualnim organizacijskim odborom razmere zgolj eksponentno slabšajo, je morda dejansko čas, da si ga. Da ga imajo samo zase. In počasi izpustijo besedico »knjižni«. Morda je zdaj vendar napočil čas, da se »ta mali« preštejemo in ugotovimo, kdo hoče še naprej neprôste dni živét', nočém enake, kdo pa pripada onim, ki tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi si prosti vól'jo vero in postáve.
V nedeljo zvečer se je na Gospodarskem razstavišču v organizaciji Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije končal slovenski knjižni sejem. In točno tako je šestdnevni dogodek na novi lokaciji tudi izgledal: izključno gospodarsko. To so opazili tudi obiskovalke in obiskovalci – premnogi so se pritoževali nad razvrednotenjem knjige in plemenitega poslanstva te prireditve, ki je s selitvijo na drugo prizorišče očitno izgubila še zadnje ostanke atmosfere kulturnega dogodka ter trdo pristala v ubornih okvirih mentalnega dometa trgovcev z novci. V starih časih je, samo za primer, Sejem podeljeval nagrado za najlepšo stojnico, ker so organizatorji razumeli vsaj eno njegovo specifiko v primerjavi z ostalimi: domišljijo. Zdaj je uniformiranost domala zapovedana. Zakaj? Jah, da lahko posebej zaračunajo vsak njen sestavni del, seveda. Predelne stene. Talne obloge. Stropne povezave. Najem table. Koše za smeti. Ni, da ni. A to nikoli ni bil dogodek, ki bi dojel, kako ključno bi bilo malim in mikro založbam ter samozaložnikom na sejmu zagotoviti centralno pozicijo, saj ravno ti slovenskemu založništvu zagotavljajo kolorit, večplastnost, s čimer ga delajo močnejšega, agilnejšega. Že v Cankarjevem domu so bili majhni potisnjeni v klet, no, zdaj so pa v temne kote hal, kjer jih komaj najde celo ta, ki jih načrtno išče. Z novim vodstvom Zbornice in selitvijo je omenjena drža zgolj dosegla svoj zenit. Oziroma, kot se je tako lepo ter v verbalnem smislu dometu aktualnega vodstva kontekstualno točno izrazil Pavlica v Petelinjem zajtrku: "Kdor lahko plača, lahko fu*a, kdor pa ne, pač ne." Paradoks je pravzaprav zanimiv: v letu gostovanja slovenske literature v Frankfurtu na eni strani visokoleteči Ljubljanski manifest o poglobljenem branju, na drugi pa vulgarna, agresivna ter izključno v profit orientirana govorica organizatorjev 39. Slovenskega knjižnega sejma. Več kot očitno tu dialog ni mogoč, toda stvar je v bistvu preprosta: mi, ki dejansko delamo v slovenskem založništvu in knjigotrštvu, ne razumemo slabo zaigrane sejmarske vljudnosti, saj za to, da bi kot založniki v danih razmerah sploh lahko obstali, vsak dan nujno potrebujemo ogromne količine odgovorne naivnosti. Brez nje bi tu knjige izdajale štiri založbe: ena, za katero je knjiga klobasa, ena, proglašena za nacionalni zaklad, ena požrešna, ki ji je založništvo zgolj paravan za pridobivanje čim večjih količin najraje državnih sredstev, pa morda še kaka, ki bi se prihulila zraven. Kar bi te založbe izdajale, bi bilo spričo njihove poslovne motivacije vsebinsko izrazito omejeno, res pa je, da bi si na slovenskem knjižnem sejmu lahko razdelile ogromno prostora – vsaka pol hale, pa roka! In ker se pod aktualnim organizacijskim odborom razmere zgolj eksponentno slabšajo, je morda dejansko čas, da si ga. Da ga imajo samo zase. In počasi izpustijo besedico »knjižni«. Morda je zdaj vendar napočil čas, da se »ta mali« preštejemo in ugotovimo, kdo hoče še naprej neprôste dni živét', nočém enake, kdo pa pripada onim, ki tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi si prosti vól'jo vero in postáve.
S populizmom na tolsto zabeljeni, pregreti strah pred Neslovenci je ob zadnjem begunskem valu ponovno izkazal eno najbolj neproduktivnih oblik domoljubja: sovraštvo do vsega drugačnega in drugačnih od večine. Primitivno hujskaštvo se je s forumov preselilo tudi med del kao intelektualcev, celo nekateri komentatorji aktualnega dogajanja so brezsramno pokazali pravo lice in skušali relativizirati, češ, živeče ob meji je treba razumeti. Brez kančka širšega uvida, brez pozivov tako javnosti kot politiki, naj umirita konje, brez trohice humanizma. Primitivizmu navkljub še vedno obstajajo nekatera neovrgljiva dejstva: ograjo na južni meji smo postavili ljudje, »mi«, da bi se zaščitili pred »njimi«. Ki pa so takisto ljudje in tukaj niso po lastni volji, marveč zato, ker tam, od koder so, niso mogli živeti. Podpihovanje sovraštva do »njih« in poveličevanje »nas« je do skrajnosti zavržno, hkrati pa je tudi neinformirano: jutri bomo mi na njihovem mestu. Slovenija ni osamljen zamrežen otoček sredi niča, obenem pa je premajhna, da bi karkoli štela; že v Evropi se počuti kot povprečen volivec na volilni dan: ima glas, a vnaprej ve, da zgolj tako, demokracije radi. Dejstvo je, da nismo hoteli države, kakršno imamo danes, a dejstvo je tudi, da je to naša država, prigarana s trdim delom in odrekanjem, in da nimamo druge izbire, kot da s svojimi dejanji in stališči, ki jih zastopamo, dokažemo, da smo je vredni. Na politično elito se, kot je očitno, v tem ne moremo zanesti, na nobeno – obvladujejo jo egoistični interesi, želja po lastnem preužitku ter infantilno veselje do moči in vsega, kar prinaša. Na nas je, da obrnemo družbeno klimo. Na vsakem od nas, da razume, da demokracija ne pomeni samo glasu na volitvah, temveč se izkazuje vsak dan, v solidarnih odločitvah in delu za skupno dobro. Nihče od nas ne more več preživeti sam_a. In begunci_ke niso ne grožnja ne krivci za našo nesamozavest, za dejstvo, da ne znamo prav z lastno državnostjo. Nedavno sem na letalu iz Züricha sedela ob zasilnem izhodu. Stevardesa je po protokolu nujno razlago za primer evakuacije začela – v švicarski nemščini. Na letalu niso delili niti zastonj vode, so pa delili – švicarsko čokolado. Ob pristanku so lep večer zaželeli – v svojem jeziku. Gre za vprašanje samozavesti in ljubezni do domovine, ki je nerazdružljivo povezana z ljubeznijo do jezika. A ni zanimivo, da ti, ki najglasneje prisegajo na slovensko zastavo, vrednote, narod, večinoma niso sposobni skupaj spraviti niti enega slovnično pravilnega podrednega stavka? Najlažje je stopiti med svoje in mahati z zastavo, vpijoč sovražne parole zoper vse »druge«, pozivati o oboroževanju. Najlažje in najbolj strahopetno. Težje, kar se vidi tudi po statističnih podatkih, se je odpovedati cenenemu populizmu in se, recimo, naučiti prav pisati v svojem maternem jeziku. K temu ključno pripomore branje knjig. Te nacionaliste, ki imajo polna usta priseganja na lastno slovenskost, bi veljalo vprašati eno: koliko slovenskih knjig, knjig v slovenskem jeziku, ste letos kupili? Koliko ste jih prebrali? V torek se je pričel slovenski knjižni sejem. Potekal bo do nedelje. Priložnosti bo več kot dovolj. Pa da vidimo to domoljubje v praksi.
S populizmom na tolsto zabeljeni, pregreti strah pred Neslovenci je ob zadnjem begunskem valu ponovno izkazal eno najbolj neproduktivnih oblik domoljubja: sovraštvo do vsega drugačnega in drugačnih od večine. Primitivno hujskaštvo se je s forumov preselilo tudi med del kao intelektualcev, celo nekateri komentatorji aktualnega dogajanja so brezsramno pokazali pravo lice in skušali relativizirati, češ, živeče ob meji je treba razumeti. Brez kančka širšega uvida, brez pozivov tako javnosti kot politiki, naj umirita konje, brez trohice humanizma. Primitivizmu navkljub še vedno obstajajo nekatera neovrgljiva dejstva: ograjo na južni meji smo postavili ljudje, »mi«, da bi se zaščitili pred »njimi«. Ki pa so takisto ljudje in tukaj niso po lastni volji, marveč zato, ker tam, od koder so, niso mogli živeti. Podpihovanje sovraštva do »njih« in poveličevanje »nas« je do skrajnosti zavržno, hkrati pa je tudi neinformirano: jutri bomo mi na njihovem mestu. Slovenija ni osamljen zamrežen otoček sredi niča, obenem pa je premajhna, da bi karkoli štela; že v Evropi se počuti kot povprečen volivec na volilni dan: ima glas, a vnaprej ve, da zgolj tako, demokracije radi. Dejstvo je, da nismo hoteli države, kakršno imamo danes, a dejstvo je tudi, da je to naša država, prigarana s trdim delom in odrekanjem, in da nimamo druge izbire, kot da s svojimi dejanji in stališči, ki jih zastopamo, dokažemo, da smo je vredni. Na politično elito se, kot je očitno, v tem ne moremo zanesti, na nobeno – obvladujejo jo egoistični interesi, želja po lastnem preužitku ter infantilno veselje do moči in vsega, kar prinaša. Na nas je, da obrnemo družbeno klimo. Na vsakem od nas, da razume, da demokracija ne pomeni samo glasu na volitvah, temveč se izkazuje vsak dan, v solidarnih odločitvah in delu za skupno dobro. Nihče od nas ne more več preživeti sam_a. In begunci_ke niso ne grožnja ne krivci za našo nesamozavest, za dejstvo, da ne znamo prav z lastno državnostjo. Nedavno sem na letalu iz Züricha sedela ob zasilnem izhodu. Stevardesa je po protokolu nujno razlago za primer evakuacije začela – v švicarski nemščini. Na letalu niso delili niti zastonj vode, so pa delili – švicarsko čokolado. Ob pristanku so lep večer zaželeli – v svojem jeziku. Gre za vprašanje samozavesti in ljubezni do domovine, ki je nerazdružljivo povezana z ljubeznijo do jezika. A ni zanimivo, da ti, ki najglasneje prisegajo na slovensko zastavo, vrednote, narod, večinoma niso sposobni skupaj spraviti niti enega slovnično pravilnega podrednega stavka? Najlažje je stopiti med svoje in mahati z zastavo, vpijoč sovražne parole zoper vse »druge«, pozivati o oboroževanju. Najlažje in najbolj strahopetno. Težje, kar se vidi tudi po statističnih podatkih, se je odpovedati cenenemu populizmu in se, recimo, naučiti prav pisati v svojem maternem jeziku. K temu ključno pripomore branje knjig. Te nacionaliste, ki imajo polna usta priseganja na lastno slovenskost, bi veljalo vprašati eno: koliko slovenskih knjig, knjig v slovenskem jeziku, ste letos kupili? Koliko ste jih prebrali? V torek se je pričel slovenski knjižni sejem. Potekal bo do nedelje. Priložnosti bo več kot dovolj. Pa da vidimo to domoljubje v praksi.
Najbrž ni najlažje, a da nikakor ni nemogoče, dokazujejo bolj in bolj smeli poskusi takozvanih zasebnih lastnikov medijev. Njim ne gre za novice, njim gre za reklame. Njim gre, natančneje, za profit. Kot knjiga ni kup papirja, tinte, lepila in nitk, je tudi medij ravno tisto neotipljivo, nematerialno, a privatni lastniki v njem večinoma ne vidijo dodane vrednosti, temveč zgolj sredstvo za plemenitenje vloženih sredstev, ugoden multiplikator kapitalskega donosa. Posledično so to ljudje, podobni napravi v avtu, ki v neskončnost ponavlja eno in isto besedo: »Preračunavam.« In družbena vloga medija, njegov pomen za skupnost, takozvani status četrte veje oblasti, vse to v njihovih očeh tako neznosno lahko podleže preračunu. To je med drugim tudi razlog, da nekatere vsebine iz medijev izginjajo, denimo, kritike in nasploh kulturne vsebine, drugi razlog za izginjanje določenih tem pa so politične povezave lastnikov. Odločevalcem, ki podpisujejo akte, uredbe in zakone, kdaj ni všeč, da bi kak medij preveč podrobno šaril po kaki »zgodbi«, da bi kaj preveč vtikal nos v kak posel, kaj prav podrobno raziskoval ali preverjal. In potem bi imel lastnik medija izgubo, ker je odločevalec povezan s toliko pa toliko podjetji, ki bi mediju odtegnila oglaševalski denar. Zato je tako pomembno imeti nadzor nad mediji v zasebni lasti.
Najbrž ni najlažje, a da nikakor ni nemogoče, dokazujejo bolj in bolj smeli poskusi takozvanih zasebnih lastnikov medijev. Njim ne gre za novice, njim gre za reklame. Njim gre, natančneje, za profit. Kot knjiga ni kup papirja, tinte, lepila in nitk, je tudi medij ravno tisto neotipljivo, nematerialno, a privatni lastniki v njem večinoma ne vidijo dodane vrednosti, temveč zgolj sredstvo za plemenitenje vloženih sredstev, ugoden multiplikator kapitalskega donosa. Posledično so to ljudje, podobni napravi v avtu, ki v neskončnost ponavlja eno in isto besedo: »Preračunavam.« In družbena vloga medija, njegov pomen za skupnost, takozvani status četrte veje oblasti, vse to v njihovih očeh tako neznosno lahko podleže preračunu. To je med drugim tudi razlog, da nekatere vsebine iz medijev izginjajo, denimo, kritike in nasploh kulturne vsebine, drugi razlog za izginjanje določenih tem pa so politične povezave lastnikov. Odločevalcem, ki podpisujejo akte, uredbe in zakone, kdaj ni všeč, da bi kak medij preveč podrobno šaril po kaki »zgodbi«, da bi kaj preveč vtikal nos v kak posel, kaj prav podrobno raziskoval ali preverjal. In potem bi imel lastnik medija izgubo, ker je odločevalec povezan s toliko pa toliko podjetji, ki bi mediju odtegnila oglaševalski denar. Zato je tako pomembno imeti nadzor nad mediji v zasebni lasti.
Novinarka Isa Balado je septembra stala na ulici v Madridu ter se neposredno oglašala v poročila matične televizije, ko je mimoidoči moški iztegnil roko in jo prijel za zadnjico. Ko je moškega neposredno nagovorila, se je sprva smejal in trdil, da ni storil nič narobe. In stotine po svetu so se hehetale z njim, češ kak kerlc da je, kako da si upa. Ker ženska je, tudi ko opravlja svoje delo, tam zato – in samo zato, a ne –, da jo mimoidoči moški prime za rit. Zakaj? Ker jo lahko.
Novinarka Isa Balado je septembra stala na ulici v Madridu ter se neposredno oglašala v poročila matične televizije, ko je mimoidoči moški iztegnil roko in jo prijel za zadnjico. Ko je moškega neposredno nagovorila, se je sprva smejal in trdil, da ni storil nič narobe. In stotine po svetu so se hehetale z njim, češ kak kerlc da je, kako da si upa. Ker ženska je, tudi ko opravlja svoje delo, tam zato – in samo zato, a ne –, da jo mimoidoči moški prime za rit. Zakaj? Ker jo lahko.
Glede na silovito negativno nastrojenost dela slovenske družbe do umetnosti ter delavk in delavcev v kulturi je nedavno veselje do rabe metafor v javnem govoru iskreno presenetljivo, še posebej pri ljudeh, ki se sicer z njimi profesionalno ne ukvarjajo. Metafora skrije nekaj, česar nočemo reči naravnost, pod nekaj drugega. Prenareja se, da je nekaj, kar ni, ključna pa sta razlog in namen tega početja. V poeziji deluje veličastno. V vsakdanjem govoru pa – kakor kdaj. Ena taka metafora, ki pa to v bistvu sploh ni, je denimo znamenitih »par promilov poezije«, ki jih je moral njihov avtor ob prevzemu stolčka in pod pritiskom ukaza z višje inštance, neslane, kar hitro požreti. Še bolj zabavno je, ko se z metaforo skuša kak samozavesten, a nevešč govorec, ki se namerava tako izogniti odgovornosti za lastna dejanja. A ker rabe ni vajen, se zateče h kar najbolj prežvečenim primerkom; recimo k športnim, natančneje nogometnim. Žoga je okrogla, recimo. Ali pokazati komu rdeči karton. Ali pa streljati na isti gol. Streljati kozle, mar ne. No, ampak ta je že bolj lovska. Res luštno pa postane, ko metaforo v roke vzame kak popoln amater. Praviloma jo obesi na sebi kar najbližji objekt, pogosto objekt lastnega hrepenenja. Nekdo z izkušnjo zapora, recimo, sanja o vratih, da se bodo odprla in bo prost stopil v širni svet. Ali da jih bo odprl kar sam, prost, pražnje ogvantan, bo odprl namreč kar vsa, vsa vrata sveta. A slutite metaforo? Mhm, vsa, ampak za lažje razumevanje, da bo res jasno, pa na vrata vendarle nakraca par kratic. Ha! Tu je kleč! Izda ga lastna metafora, ker pač ne moreš hkrati imeti torte in je še pojesti. Kompletnega amaterčka spoznaš, ko se skuša iz lastne metafore izviti z njeno – dobesedno razlago. Včasih pa postane metafora kar cela reč, denimo kak prenovljen objekt. Zaman se direktorica zdaj dela, da se temu čudi, in zaman zdaj zmerjanje dežurnih dušebrižnikov spričo grafitov na sveži fasadi. Tekmovati z metaforo v prenarejanju je vnaprej izgubljen boj. Ključni so zgodovinski spomin, kavzalnost, kontekst in širša slika. Naj eliti iz amorfne mase osvežim spomin: setev vetra prinaša žetev viharja. Opletanje z argumentom moči ponavadi pomeni strel v lastno koleno. Predvsem pa: opravičila ni bilo – zato grafiti, zato protesti, zato nezadovoljstvo, zato odpor pomembnega dela javnosti. Bile so čezmerna raba sile, grobost in agresija, bili sta oholost in šerifovska samopašnost. Opravičila pa ni bilo. Zato. Tragično je, ko ljudi, zavezane metafori, uklešči oblast, patetično ujeta v izključno obnebje dobesednosti, da do metafore ne morejo več. Do metafore, ki ostaja sol sveta, nikakor samo v domeni poezije, vselej pa ta, ki kar najbolj natančno razjasni, kaj je gnoj, kaj pa zlato.
Glede na silovito negativno nastrojenost dela slovenske družbe do umetnosti ter delavk in delavcev v kulturi je nedavno veselje do rabe metafor v javnem govoru iskreno presenetljivo, še posebej pri ljudeh, ki se sicer z njimi profesionalno ne ukvarjajo. Metafora skrije nekaj, česar nočemo reči naravnost, pod nekaj drugega. Prenareja se, da je nekaj, kar ni, ključna pa sta razlog in namen tega početja. V poeziji deluje veličastno. V vsakdanjem govoru pa – kakor kdaj. Ena taka metafora, ki pa to v bistvu sploh ni, je denimo znamenitih »par promilov poezije«, ki jih je moral njihov avtor ob prevzemu stolčka in pod pritiskom ukaza z višje inštance, neslane, kar hitro požreti. Še bolj zabavno je, ko se z metaforo skuša kak samozavesten, a nevešč govorec, ki se namerava tako izogniti odgovornosti za lastna dejanja. A ker rabe ni vajen, se zateče h kar najbolj prežvečenim primerkom; recimo k športnim, natančneje nogometnim. Žoga je okrogla, recimo. Ali pokazati komu rdeči karton. Ali pa streljati na isti gol. Streljati kozle, mar ne. No, ampak ta je že bolj lovska. Res luštno pa postane, ko metaforo v roke vzame kak popoln amater. Praviloma jo obesi na sebi kar najbližji objekt, pogosto objekt lastnega hrepenenja. Nekdo z izkušnjo zapora, recimo, sanja o vratih, da se bodo odprla in bo prost stopil v širni svet. Ali da jih bo odprl kar sam, prost, pražnje ogvantan, bo odprl namreč kar vsa, vsa vrata sveta. A slutite metaforo? Mhm, vsa, ampak za lažje razumevanje, da bo res jasno, pa na vrata vendarle nakraca par kratic. Ha! Tu je kleč! Izda ga lastna metafora, ker pač ne moreš hkrati imeti torte in je še pojesti. Kompletnega amaterčka spoznaš, ko se skuša iz lastne metafore izviti z njeno – dobesedno razlago. Včasih pa postane metafora kar cela reč, denimo kak prenovljen objekt. Zaman se direktorica zdaj dela, da se temu čudi, in zaman zdaj zmerjanje dežurnih dušebrižnikov spričo grafitov na sveži fasadi. Tekmovati z metaforo v prenarejanju je vnaprej izgubljen boj. Ključni so zgodovinski spomin, kavzalnost, kontekst in širša slika. Naj eliti iz amorfne mase osvežim spomin: setev vetra prinaša žetev viharja. Opletanje z argumentom moči ponavadi pomeni strel v lastno koleno. Predvsem pa: opravičila ni bilo – zato grafiti, zato protesti, zato nezadovoljstvo, zato odpor pomembnega dela javnosti. Bile so čezmerna raba sile, grobost in agresija, bili sta oholost in šerifovska samopašnost. Opravičila pa ni bilo. Zato. Tragično je, ko ljudi, zavezane metafori, uklešči oblast, patetično ujeta v izključno obnebje dobesednosti, da do metafore ne morejo več. Do metafore, ki ostaja sol sveta, nikakor samo v domeni poezije, vselej pa ta, ki kar najbolj natančno razjasni, kaj je gnoj, kaj pa zlato.
Ples je družabna in družbena reč. Zahteva čas, predanost, premislek, prisotnost, koordinacijo in odpoved egotripu. Metafora, ki se je ob nastopu aktualne vlade zdela posrečena, saj so za vladanje potrebne domala identične kompetence, se je ekspresno sfižila v usmiljenja vredno mencanje na mestu, v neko bedno, prosojno kalkuliranje, ki razkriva avtokratsko, samovoljno in egocentrično nrav njenega vodje, ki očitno ne trpi ugovora, kritike ali od svojega različnih mnenj ter, kaže, dejansko ne razume, da vodenje države nikakor ni enako vodenju gospodarskega subjekta. V obnašanju te politične elite ni nobene ponižnosti in želje po učenju, kakršna pritiče amaterjem, ki tvorijo glavnino vladne ekipe, nasprotno, v javnosti pušča vtis poniglavega zaganjanja brez ustreznega predhodnega razmisleka, ki ima za posledico goltanje zarečenega kruha s stisnjenimi zobmi. V letu in pol od volitev se je aktualni vladi zares posrečilo komaj kaj, od (pre)velikih obljub o reformah je ostalo zgolj to, obljube, štartni kapital zaupanja in dobrovoljnosti volilnega telesa pa je rekordno hitro splahnel. Ob nastopu je samozavestno stavila na dva mandata, zdaj pa izgleda, da bo komaj zmogla enega. Kar odpira več problemov; eden ključnih je odsotnost alternative. Del levega političnega pola svari pred (pre)ostro kritiko aktualne vlade, ker se boji vrnitve prejšnje oblasti, ki smo jo mnogi občutili kot diktaturo. Če hočemo sebi in državi dobro, ta opcija absolutno ne more več dobiti mandata za vodenje države, saj je v času, ko smo potrebovali modrost, zmernost in sočutje, v svojih prijemih »izkazala« ravno obratne atribute, kar je situacijo drastično poslabšalo. Najbrž ni pretirano reči, da ne želimo nikoli več »uživati, dokler lahko«. Trenutno se nahajamo v mračni situaciji, ko se dve alternativi, prejšnja in aktualna, kažeta kot za vladenje nekompetentni ter posledično povsem neprimerni. Tretja možnost, ki se riše okrog zadnjega poraženca na predsedniških volitvah, v svoji oportunistični odsotnosti stališča, pak i hrbtenice, ne vliva nikakršnega upanja. Stanje v Evropi in po svetu nam daje jasno slutiti, da se najbrž tudi mi ne bomo mogli izogniti resni grožnji z ultra desnice, ki najbrž samo še ni našla ustrezno elokventnega vodje, a nam to ne more biti nikakršna uteha – ta nevarnost preži na slovensko družbo nadvse otipljivo. tudi gledanje stran ni rešitev. Strah hromi. Kogar je strah, ni svoboden. Če kaj, je na nedavni otvoritvi frankfurtskega knjižnega sejma Slavoj Žižek enoznačno, brez sence dvoma, dobesedno »ohne wenn und aber«, pokazal, kaj pomeni dosledna zaveza miselni svobodi in ljubezni do modrosti. In ravno tu velja po moje iskati kal optimizma. Znotraj množice, okužene z ideologijami, o čemer je ljubljanska trojka govorila na srečanju s predstavniki frankfurtske šole par dni kasneje, o(b)staja vendar še vedno živa vitalna sila misli, poezije. Ostaja pogum, želja bo boljšem življenju. Med nami raste rod mladih ljudi, ki razumejo boj in delo za skupno dobro, pomen sočutja v družbi, nujnost sodelovanja. Če želimo kot družba in država preživeti, so naše edino upanje. Njim je nujno zagotoviti plesišče! In kar se da glasne zvočnike.
Ples je družabna in družbena reč. Zahteva čas, predanost, premislek, prisotnost, koordinacijo in odpoved egotripu. Metafora, ki se je ob nastopu aktualne vlade zdela posrečena, saj so za vladanje potrebne domala identične kompetence, se je ekspresno sfižila v usmiljenja vredno mencanje na mestu, v neko bedno, prosojno kalkuliranje, ki razkriva avtokratsko, samovoljno in egocentrično nrav njenega vodje, ki očitno ne trpi ugovora, kritike ali od svojega različnih mnenj ter, kaže, dejansko ne razume, da vodenje države nikakor ni enako vodenju gospodarskega subjekta. V obnašanju te politične elite ni nobene ponižnosti in želje po učenju, kakršna pritiče amaterjem, ki tvorijo glavnino vladne ekipe, nasprotno, v javnosti pušča vtis poniglavega zaganjanja brez ustreznega predhodnega razmisleka, ki ima za posledico goltanje zarečenega kruha s stisnjenimi zobmi. V letu in pol od volitev se je aktualni vladi zares posrečilo komaj kaj, od (pre)velikih obljub o reformah je ostalo zgolj to, obljube, štartni kapital zaupanja in dobrovoljnosti volilnega telesa pa je rekordno hitro splahnel. Ob nastopu je samozavestno stavila na dva mandata, zdaj pa izgleda, da bo komaj zmogla enega. Kar odpira več problemov; eden ključnih je odsotnost alternative. Del levega političnega pola svari pred (pre)ostro kritiko aktualne vlade, ker se boji vrnitve prejšnje oblasti, ki smo jo mnogi občutili kot diktaturo. Če hočemo sebi in državi dobro, ta opcija absolutno ne more več dobiti mandata za vodenje države, saj je v času, ko smo potrebovali modrost, zmernost in sočutje, v svojih prijemih »izkazala« ravno obratne atribute, kar je situacijo drastično poslabšalo. Najbrž ni pretirano reči, da ne želimo nikoli več »uživati, dokler lahko«. Trenutno se nahajamo v mračni situaciji, ko se dve alternativi, prejšnja in aktualna, kažeta kot za vladenje nekompetentni ter posledično povsem neprimerni. Tretja možnost, ki se riše okrog zadnjega poraženca na predsedniških volitvah, v svoji oportunistični odsotnosti stališča, pak i hrbtenice, ne vliva nikakršnega upanja. Stanje v Evropi in po svetu nam daje jasno slutiti, da se najbrž tudi mi ne bomo mogli izogniti resni grožnji z ultra desnice, ki najbrž samo še ni našla ustrezno elokventnega vodje, a nam to ne more biti nikakršna uteha – ta nevarnost preži na slovensko družbo nadvse otipljivo. tudi gledanje stran ni rešitev. Strah hromi. Kogar je strah, ni svoboden. Če kaj, je na nedavni otvoritvi frankfurtskega knjižnega sejma Slavoj Žižek enoznačno, brez sence dvoma, dobesedno »ohne wenn und aber«, pokazal, kaj pomeni dosledna zaveza miselni svobodi in ljubezni do modrosti. In ravno tu velja po moje iskati kal optimizma. Znotraj množice, okužene z ideologijami, o čemer je ljubljanska trojka govorila na srečanju s predstavniki frankfurtske šole par dni kasneje, o(b)staja vendar še vedno živa vitalna sila misli, poezije. Ostaja pogum, želja bo boljšem življenju. Med nami raste rod mladih ljudi, ki razumejo boj in delo za skupno dobro, pomen sočutja v družbi, nujnost sodelovanja. Če želimo kot družba in država preživeti, so naše edino upanje. Njim je nujno zagotoviti plesišče! In kar se da glasne zvočnike.
Odziv predsednice države na aktivistično akcijo snemanja tkanine z zastavic, ki naj bi na ljubljanskem Kongresnem trgu prav ob začetku študijskega leta ponazarjale "umrle Slovenci v postopkih splava", daje slutiti, da vsaj del državljank in državljanov vlogo, razsežnost ter pomen predsedniške funkcije vidi drugače, celo diametralno nasprotno od nje. Problem nastane, ker so po vsej verjetnosti ravno ti glasovi odločili v prid njeni izvolitvi.
Odziv predsednice države na aktivistično akcijo snemanja tkanine z zastavic, ki naj bi na ljubljanskem Kongresnem trgu prav ob začetku študijskega leta ponazarjale "umrle Slovenci v postopkih splava", daje slutiti, da vsaj del državljank in državljanov vlogo, razsežnost ter pomen predsedniške funkcije vidi drugače, celo diametralno nasprotno od nje. Problem nastane, ker so po vsej verjetnosti ravno ti glasovi odločili v prid njeni izvolitvi.
20. aprila je Mestna občina Maribor (MOM) končno sprejela proračun za tekoče leto, zato sem nanjo naslovila pet novinarskih vprašanj glede onih kant pred javno plastiko Poletno veselje, ki tam ždijo od lanskega februarja in še vedno nikakor niso zgolj lokalni problem, marveč metastaza občega stanja duha tu okrog. Zanimalo me je, kdaj in po kakšni časovnici bodo odstanjene, kolika sredstva so za to predvidena, na kateri postavki, kdo in kam bo kante premaknil ter kak je predvideni obseg povrnitve prejšnjega stanja na Strossmayerjevi.
20. aprila je Mestna občina Maribor (MOM) končno sprejela proračun za tekoče leto, zato sem nanjo naslovila pet novinarskih vprašanj glede onih kant pred javno plastiko Poletno veselje, ki tam ždijo od lanskega februarja in še vedno nikakor niso zgolj lokalni problem, marveč metastaza občega stanja duha tu okrog. Zanimalo me je, kdaj in po kakšni časovnici bodo odstanjene, kolika sredstva so za to predvidena, na kateri postavki, kdo in kam bo kante premaknil ter kak je predvideni obseg povrnitve prejšnjega stanja na Strossmayerjevi.
Ravnokar nismo praznovali. Nismo praznovali prve obletnice stavke na RTV SLO. Bil je to grenak opomnik, razsulo je otipljivo in mnogo škode nepopravljive. Ljudje živijo v krču, vzdušje je moreče. Desant na nacionalko je uspel. Sedanje stanje, ta pat pozicija seveda ne more trajati in se bo razrešila, a pregovorni »slej ko prej« se čuti kot britev, na rezilu katere sijejo nemoč, strah, obup in občutek krivice. Občutek, da to, kar in kako se je zgodilo, ni prav. Zmagal je pogoltni, egocentrični amaterizem. Poraženci te bitke pa niso le zaposleni_ e na RTV, čeravno prav one_i trpijo najbolj otipljivo škodo – poraženka je javnost. Točno tista javnost, v kateri se še vedno najde tudi kaka sreča mamina, ki ne razume, čemu plačujemo obvezni RTV prispevek, in sicer tudi zdaj, v tej situaciji. Zakaj je to nujno in ni vprašanje individualne izbire, četudi (in ravno zato, ker) gre za tvoj denar. Osnove od osnov, denimo ta, da je človek družbeno bitje, marsikomu med nami pač še vedno niso jasne. Kar je najboljši dokaz, kako je tod zmagal tudi trdi, oblastni kapitalizem. Popis stanja ob obletnici jasno kaže eno: mi kot družba imamo danes manj kot pred letom. Četudi namreč drži, da vsak tak pretres, kakršnega nacionalka doživlja pod aktualnim vodstvom, povzroči tudi, da maske padejo in se razkrijejo pravi obrazi pod njimi, in čeravno je najbrž res, da na nacionalki nikoli ni bilo vse ok – ta ogromni sistem spominja na Eifflov stolp, katerega del se baje vedno obnavlja, ko obnovijo zadnji del, se takoj spet lotijo obnavljanja prvega –, je eno neizpodbitno: vodenje aktualnega vodstva je ontološko zgrešeno. RTV SLO je spravilo ob vso kredibilnost. Na tak način, s silo, se svojega ne da doseči. Oddaje, denimo, ki ni po tvojem okusu, ne moreš enostavno ukiniti – vsaka gospodinja ve, da težave tako ne odpraviš, temveč le povečaš. A vse te besede so bob ob steno. Za bolj glup kot ima vladajoča kasta narod, bolj je informacija dragocena, saj neposredno zmaguje volitve, dobljene volitve nosijo moč, moč pa pomeni denar. Aktualni premier se v tem oziru vede kot šolarček, ki snovi ni dojel, naučiti se mu je pa tudi ne ljubi, zunaj je tako krasno vreme in dvojka mu je povsem dovolj. Ja, to je ta lik, ki je na plazišču, ko mu je prizadeta domačinka naštevala elementarne osnove za preživetje in bila z njimi zadovoljna, kontejner primerjal s hotelom. Razumevanje in reševanje statusa RTV SLO je zanj astrofizika. Kolegice, kolegi: vztrajajte. Mi stojimo z vami.
Ravnokar nismo praznovali. Nismo praznovali prve obletnice stavke na RTV SLO. Bil je to grenak opomnik, razsulo je otipljivo in mnogo škode nepopravljive. Ljudje živijo v krču, vzdušje je moreče. Desant na nacionalko je uspel. Sedanje stanje, ta pat pozicija seveda ne more trajati in se bo razrešila, a pregovorni »slej ko prej« se čuti kot britev, na rezilu katere sijejo nemoč, strah, obup in občutek krivice. Občutek, da to, kar in kako se je zgodilo, ni prav. Zmagal je pogoltni, egocentrični amaterizem. Poraženci te bitke pa niso le zaposleni_ e na RTV, čeravno prav one_i trpijo najbolj otipljivo škodo – poraženka je javnost. Točno tista javnost, v kateri se še vedno najde tudi kaka sreča mamina, ki ne razume, čemu plačujemo obvezni RTV prispevek, in sicer tudi zdaj, v tej situaciji. Zakaj je to nujno in ni vprašanje individualne izbire, četudi (in ravno zato, ker) gre za tvoj denar. Osnove od osnov, denimo ta, da je človek družbeno bitje, marsikomu med nami pač še vedno niso jasne. Kar je najboljši dokaz, kako je tod zmagal tudi trdi, oblastni kapitalizem. Popis stanja ob obletnici jasno kaže eno: mi kot družba imamo danes manj kot pred letom. Četudi namreč drži, da vsak tak pretres, kakršnega nacionalka doživlja pod aktualnim vodstvom, povzroči tudi, da maske padejo in se razkrijejo pravi obrazi pod njimi, in čeravno je najbrž res, da na nacionalki nikoli ni bilo vse ok – ta ogromni sistem spominja na Eifflov stolp, katerega del se baje vedno obnavlja, ko obnovijo zadnji del, se takoj spet lotijo obnavljanja prvega –, je eno neizpodbitno: vodenje aktualnega vodstva je ontološko zgrešeno. RTV SLO je spravilo ob vso kredibilnost. Na tak način, s silo, se svojega ne da doseči. Oddaje, denimo, ki ni po tvojem okusu, ne moreš enostavno ukiniti – vsaka gospodinja ve, da težave tako ne odpraviš, temveč le povečaš. A vse te besede so bob ob steno. Za bolj glup kot ima vladajoča kasta narod, bolj je informacija dragocena, saj neposredno zmaguje volitve, dobljene volitve nosijo moč, moč pa pomeni denar. Aktualni premier se v tem oziru vede kot šolarček, ki snovi ni dojel, naučiti se mu je pa tudi ne ljubi, zunaj je tako krasno vreme in dvojka mu je povsem dovolj. Ja, to je ta lik, ki je na plazišču, ko mu je prizadeta domačinka naštevala elementarne osnove za preživetje in bila z njimi zadovoljna, kontejner primerjal s hotelom. Razumevanje in reševanje statusa RTV SLO je zanj astrofizika. Kolegice, kolegi: vztrajajte. Mi stojimo z vami.
Slovenijo dandanes obvladujejo številni paradoksi. Eden od njih so otroci. Za katere gre. A ne za vse. Po mnenju določenega dela javnosti so sprejemljivi samo nekateri otroci – kateri, je pa zanj ključno odvisno od metode njih spočetja. Ker to je za osebno zadovoljstvo in konstruktivno družbeno dejavnost otrok nedvomno nekaj nespregledljivo ključnega. In četudi klaftre knjig o vzgoji znova in znova dokazujejo, kako potrebuje otrok za skladen razvoj lastne osebnosti in empatije predvsem okolje, v katerem se počuti varno, in človeka, ki to varnost pooseblja in omogoča, se v praksi še vedno soočamo z lajnami ideološkega populizma o "ljubeči mamici in očiju", ki da sta edino zagotovilo srečne slovenske otročadi. Junija 2001 je v Sloveniji potekal eden prvih referendumov, namreč naknadni zakonodajni referendum o noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V ljudski leksiki velja za tistega, ki je odločal o tem, da samskim ženskam tak način oploditve dovolimo. Ne dovolimo, so rekli kleni Slovenci. In sicer 410.856 njih, kar je tedaj zneslo dobrih 73% udeležencev. Za otroke gre, že, ampak za take pa ne. Ne za take, ki niso nastali z ejakulacijo semena iz nabreklega uda v nožnico med kopulacijo. Ker to je namreč za bodočo srečo človeka nedvomno elementarno nujen pogoj. Lani poleti je Ustavno sodišče z dvema odločbama odpravilo diskriminacijo istospolnih parov. Določilo je, da lahko poslej tudi ti sklepajo zakonske zveze pod enakimi pogoji kot raznospolni, in da se lahko pod enakimi pogoji postavijo v vrste za posvojitev otrok. Že to je precej slovenskih ust opremilo s togote strupeno peno, a zakonodaja lezbičnemu zakonskemu paru še vedno ne omogoča biomedicinske oploditve. To je kar zanimivo – ko nam namreč tako silno "gre za otroke". Kaj torej: hočemo te otroke ali ne? Medicina na Slovenskem te postopke obvlada in vsakodnevno uspešno izvaja. A zakon na Slovenskem določa, da obstaja med maternicami ključna razlika. Ene so baje primerne za oploditev, druge pa niso. Za zakon je to odvisno skoraj izključno od tega, a njih lastnici dogajajo lulčki ali lulike. Ker tudi to je, a veste, za kasnejšo dobrobit oplojene zigote ontološko ključno. Absolutno. Takle mamo, kot se reče. In potem jamramo o padanju natalitete. In se sprašujemo, kdo bo delal za naše penzije. Za višek licemerja (in logični absurd) se najde celo kak klensluvenc, ki pravičniško vije roke, ker je nova oblast odpravila urad za demografijo, da je, revež, ob službo. O, sveta preproščina. Zavržno je deliti otroke na prave in neprave. Še bolj zavržno jih je deliti, preden se rodijo, in enim odreči obstoj na podlagi ideologij, ki nas obvladujejo. Že stara modrost uči, da se biti na pol noseča pač ne da. Če nam gre za otroke, nam gre za vse – ali pa za nobenega.
Slovenijo dandanes obvladujejo številni paradoksi. Eden od njih so otroci. Za katere gre. A ne za vse. Po mnenju določenega dela javnosti so sprejemljivi samo nekateri otroci – kateri, je pa zanj ključno odvisno od metode njih spočetja. Ker to je za osebno zadovoljstvo in konstruktivno družbeno dejavnost otrok nedvomno nekaj nespregledljivo ključnega. In četudi klaftre knjig o vzgoji znova in znova dokazujejo, kako potrebuje otrok za skladen razvoj lastne osebnosti in empatije predvsem okolje, v katerem se počuti varno, in človeka, ki to varnost pooseblja in omogoča, se v praksi še vedno soočamo z lajnami ideološkega populizma o "ljubeči mamici in očiju", ki da sta edino zagotovilo srečne slovenske otročadi. Junija 2001 je v Sloveniji potekal eden prvih referendumov, namreč naknadni zakonodajni referendum o noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V ljudski leksiki velja za tistega, ki je odločal o tem, da samskim ženskam tak način oploditve dovolimo. Ne dovolimo, so rekli kleni Slovenci. In sicer 410.856 njih, kar je tedaj zneslo dobrih 73% udeležencev. Za otroke gre, že, ampak za take pa ne. Ne za take, ki niso nastali z ejakulacijo semena iz nabreklega uda v nožnico med kopulacijo. Ker to je namreč za bodočo srečo človeka nedvomno elementarno nujen pogoj. Lani poleti je Ustavno sodišče z dvema odločbama odpravilo diskriminacijo istospolnih parov. Določilo je, da lahko poslej tudi ti sklepajo zakonske zveze pod enakimi pogoji kot raznospolni, in da se lahko pod enakimi pogoji postavijo v vrste za posvojitev otrok. Že to je precej slovenskih ust opremilo s togote strupeno peno, a zakonodaja lezbičnemu zakonskemu paru še vedno ne omogoča biomedicinske oploditve. To je kar zanimivo – ko nam namreč tako silno "gre za otroke". Kaj torej: hočemo te otroke ali ne? Medicina na Slovenskem te postopke obvlada in vsakodnevno uspešno izvaja. A zakon na Slovenskem določa, da obstaja med maternicami ključna razlika. Ene so baje primerne za oploditev, druge pa niso. Za zakon je to odvisno skoraj izključno od tega, a njih lastnici dogajajo lulčki ali lulike. Ker tudi to je, a veste, za kasnejšo dobrobit oplojene zigote ontološko ključno. Absolutno. Takle mamo, kot se reče. In potem jamramo o padanju natalitete. In se sprašujemo, kdo bo delal za naše penzije. Za višek licemerja (in logični absurd) se najde celo kak klensluvenc, ki pravičniško vije roke, ker je nova oblast odpravila urad za demografijo, da je, revež, ob službo. O, sveta preproščina. Zavržno je deliti otroke na prave in neprave. Še bolj zavržno jih je deliti, preden se rodijo, in enim odreči obstoj na podlagi ideologij, ki nas obvladujejo. Že stara modrost uči, da se biti na pol noseča pač ne da. Če nam gre za otroke, nam gre za vse – ali pa za nobenega.
Četudi zanjo pogosto nihče ne želi prevzeti odgovornosti, saj je kot pojem izrazito izmuzljiva, je družba skrajno občutljiv sistem, ki na odsotnost mej odreagira. Če, denimo, dovolimo drastičen padec nivoja razprave v parlamentu, ima to posledice: pozna se domala za vsakim šankom. Če ne reagiramo na šovinizem in agresijo spletnih komentarjev, ima to posledice: število femicidov skokovito raste. Družba je sistem – stvari so povezane. Medvrstniško nasilje v Celju se je zgodilo, ker se je lahko, ker je v družbi dopuščeno in ni ustrezno sankcionirano. Nedavno je bila študentka pedagogike na spletu grobo napadena, preden bi sploh začela opravljati prakso v eni od mariborskih osnovnih šol, ker skupina zagovednežev v primordialni fazi verjame, da si to lahko dovoli, in sicer zato, ker je njim, njim osebno, transspolnost nesprejemljiva. Merjenje sveta izključno po lastni podobi izraža izrazito strahopetnost ter kar neverjetno neizobraženost, a je za družbo izjemno nevarno, ker niža dopustne standarde. Posledice so otipljive. Če njegov jezik ne bi bil nekajkrat hitrejši od pameti in si posledično v govoru na protestu pred predsedniško palačo z referencami na Hitlerja ne bi zabil avtogola, ki ga niti predsednica državnega zbora ni mogla spregledati, je imel samooklicani odrešenik slovenskih upokojencev z njo že dogovorjen sestanek. Razumete? Populističnemu mesiji, ki slovensko demokracijo spreminja v ceneno cirkuško farso, kjer paradira ob zvokih frajtonarice z nagačenimi ptiči, so bila vrata do drugega najpomembnejšega človeka v državi na stežaj odprta. Človeku, ki je pred leti svoje kolegice parlamentarke pošiljal na preglede mednožja, ki je bil nekajkrat pravnomočno obsojen in ki je pred kratkim vodjo strateškega sveta aktualne vlade javno oklical za tvorbo. Mene bi, kakor izgledam, verjetno poslal direkt v kanclager. Če Klakočar Zupančič že ne razume posledic in družbene legitimacije, ki bi jih tak sestanek prinesel, bi od novopečene feministke pričakovali vsaj osnovno solidarnost do "drugega spola". Ko se v dneh po grozljivih tragedijah v Srbiji šokirano sprašujemo, ali se kaj podobnega lahko zgodi tudi pri nas, je odgovor jasen: ja, lahko. Lahko, ker dopuščamo, vsak od nas, da živimo, kot živimo. Zdravju družbe ne pomagata ne vojaška disciplina in netenje panike s strašenjem, ki ju je zganjala prejšnja vlada, ne nepremišljena permisivna brezjajčnost aktualne. Lahko se zgodi, ker kot družba zavestno živimo – z glavo v riti.
Četudi zanjo pogosto nihče ne želi prevzeti odgovornosti, saj je kot pojem izrazito izmuzljiva, je družba skrajno občutljiv sistem, ki na odsotnost mej odreagira. Če, denimo, dovolimo drastičen padec nivoja razprave v parlamentu, ima to posledice: pozna se domala za vsakim šankom. Če ne reagiramo na šovinizem in agresijo spletnih komentarjev, ima to posledice: število femicidov skokovito raste. Družba je sistem – stvari so povezane. Medvrstniško nasilje v Celju se je zgodilo, ker se je lahko, ker je v družbi dopuščeno in ni ustrezno sankcionirano. Nedavno je bila študentka pedagogike na spletu grobo napadena, preden bi sploh začela opravljati prakso v eni od mariborskih osnovnih šol, ker skupina zagovednežev v primordialni fazi verjame, da si to lahko dovoli, in sicer zato, ker je njim, njim osebno, transspolnost nesprejemljiva. Merjenje sveta izključno po lastni podobi izraža izrazito strahopetnost ter kar neverjetno neizobraženost, a je za družbo izjemno nevarno, ker niža dopustne standarde. Posledice so otipljive. Če njegov jezik ne bi bil nekajkrat hitrejši od pameti in si posledično v govoru na protestu pred predsedniško palačo z referencami na Hitlerja ne bi zabil avtogola, ki ga niti predsednica državnega zbora ni mogla spregledati, je imel samooklicani odrešenik slovenskih upokojencev z njo že dogovorjen sestanek. Razumete? Populističnemu mesiji, ki slovensko demokracijo spreminja v ceneno cirkuško farso, kjer paradira ob zvokih frajtonarice z nagačenimi ptiči, so bila vrata do drugega najpomembnejšega človeka v državi na stežaj odprta. Človeku, ki je pred leti svoje kolegice parlamentarke pošiljal na preglede mednožja, ki je bil nekajkrat pravnomočno obsojen in ki je pred kratkim vodjo strateškega sveta aktualne vlade javno oklical za tvorbo. Mene bi, kakor izgledam, verjetno poslal direkt v kanclager. Če Klakočar Zupančič že ne razume posledic in družbene legitimacije, ki bi jih tak sestanek prinesel, bi od novopečene feministke pričakovali vsaj osnovno solidarnost do "drugega spola". Ko se v dneh po grozljivih tragedijah v Srbiji šokirano sprašujemo, ali se kaj podobnega lahko zgodi tudi pri nas, je odgovor jasen: ja, lahko. Lahko, ker dopuščamo, vsak od nas, da živimo, kot živimo. Zdravju družbe ne pomagata ne vojaška disciplina in netenje panike s strašenjem, ki ju je zganjala prejšnja vlada, ne nepremišljena permisivna brezjajčnost aktualne. Lahko se zgodi, ker kot družba zavestno živimo – z glavo v riti.
Predsednik Društva slovenskih pisateljev ima, ko gre za poezijo, pravico do zasebnega mnenja, a ne, ko v svojstvu predsednika DSP ob svetovnem dnevu poezije objavi poslanico. Letošnja zveni kot obsodba. Po večkratnem branju se sicer zdi zapisana na hitro, stilsko nedodelana ter premalo pretehtana – bolj kot temeljit premislek deluje kot nekakšen skupek napaberkovanih vprašanj, teža zapisa pa je posledično v primerjavi z obravnavano temo izrazito prenizka za resno obravnavno, a vendar – in ravno zato: objavil jo je predsednik stanovskega društva, in sicer na svetovni dan poezije. Iz poslanice gre razbrati zamero do sodobne (zahodne) poezije ter razočaranje nad njo, ker da je pesnice in pesniki po mnenju predsednika DSP ne zmoremo več pisati, kot se zdi njemu edino prav: bolj iskreno in izvirno, manj preračunljivo in pozersko. Skozi vprašanje sicer, a očitno, nam očita kič in preračunljivost, plehkost in lažnivost, da to, kar pišemo, sploh ni (več) poezija. Teh težkih očitkov ne razdela in ne pojasni. Gre (pač zgolj) za mnenje. Mnenja spadajo v domeno amaterizma. Na koncu poslanice piše, kako postaja naša demokracija poza, »poezija pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja«. Če se je s prvo tezo še mogoče strinjati, pa je druga skrajno problematična, enako kot eden zaključkov besedila, da naj bi bili naši veliki pesniki pozabljeni. Razlogov za ta žalobni pesimizem ne izvemo – verjetno zato, ker nima realne osnove. Zapisano deluje kapriciozno in je glede na mesto, s katerega prihaja, skrajno zaskrbljujoče ter realno škodljivo. Je članstvo DSP odreagiralo? Je zahtevalo razlago, argumente za te osupljive predsednikove teze? Kaj je bil sploh cilj tega pisanja? Je propomoglo k izboljšanju položaja poezije v družbi, čemur je praznik namenjen? Izvajanje gospoda Merca me je globoko prizadelo – kot pesnico in kot človeka. Najgloblje verjamem, da je poezija v našem norem svetu eden zadnjih branikov smisla. Poezija je maternica metafor, slednje pa mojstrijo abstraktno mišljenje, ki izničuje puhoglavo blejanje večine spletnih komentarjev. Brez nje je življenje sivo, pusto, jezik pa opotekav in enodimenzionalen. Poezija poseduje nesluteno vitalno moč in vzgaja za življenje, uči ljubiti, misliti, oproščati, sočustvovati, uči empatije, dedukcije, pozornosti do detajla. To niso prazne floskule; govorim iz prakse in lahko dokažem. Marsikomu je priskutna, ker je niti ne poskuša brati, češ da je ne razume, a to ni krivda poezije, marveč pričakovanj, ki jih vanjo polaga šolski sistem. Poezijo lahko bere vsak. Le knjigo je treba odpreti. Sodobna slovenska poezija ima sicer izjemen problem s krčenjem prostorov za objave, sama pa je v dobri kondiciji, razvejana je in izrazito raznolika. Je pa res, da že nekaj let v njej prednjačimo ženske. Je mar to zmotilo predsednika DSP, ki še vedno ni uspelo v svoje poimenovanje vključiti vsaj pisateljic, če že pesnic (in pesnikov) ne zmore?
Predsednik Društva slovenskih pisateljev ima, ko gre za poezijo, pravico do zasebnega mnenja, a ne, ko v svojstvu predsednika DSP ob svetovnem dnevu poezije objavi poslanico. Letošnja zveni kot obsodba. Po večkratnem branju se sicer zdi zapisana na hitro, stilsko nedodelana ter premalo pretehtana – bolj kot temeljit premislek deluje kot nekakšen skupek napaberkovanih vprašanj, teža zapisa pa je posledično v primerjavi z obravnavano temo izrazito prenizka za resno obravnavno, a vendar – in ravno zato: objavil jo je predsednik stanovskega društva, in sicer na svetovni dan poezije. Iz poslanice gre razbrati zamero do sodobne (zahodne) poezije ter razočaranje nad njo, ker da je pesnice in pesniki po mnenju predsednika DSP ne zmoremo več pisati, kot se zdi njemu edino prav: bolj iskreno in izvirno, manj preračunljivo in pozersko. Skozi vprašanje sicer, a očitno, nam očita kič in preračunljivost, plehkost in lažnivost, da to, kar pišemo, sploh ni (več) poezija. Teh težkih očitkov ne razdela in ne pojasni. Gre (pač zgolj) za mnenje. Mnenja spadajo v domeno amaterizma. Na koncu poslanice piše, kako postaja naša demokracija poza, »poezija pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja«. Če se je s prvo tezo še mogoče strinjati, pa je druga skrajno problematična, enako kot eden zaključkov besedila, da naj bi bili naši veliki pesniki pozabljeni. Razlogov za ta žalobni pesimizem ne izvemo – verjetno zato, ker nima realne osnove. Zapisano deluje kapriciozno in je glede na mesto, s katerega prihaja, skrajno zaskrbljujoče ter realno škodljivo. Je članstvo DSP odreagiralo? Je zahtevalo razlago, argumente za te osupljive predsednikove teze? Kaj je bil sploh cilj tega pisanja? Je propomoglo k izboljšanju položaja poezije v družbi, čemur je praznik namenjen? Izvajanje gospoda Merca me je globoko prizadelo – kot pesnico in kot človeka. Najgloblje verjamem, da je poezija v našem norem svetu eden zadnjih branikov smisla. Poezija je maternica metafor, slednje pa mojstrijo abstraktno mišljenje, ki izničuje puhoglavo blejanje večine spletnih komentarjev. Brez nje je življenje sivo, pusto, jezik pa opotekav in enodimenzionalen. Poezija poseduje nesluteno vitalno moč in vzgaja za življenje, uči ljubiti, misliti, oproščati, sočustvovati, uči empatije, dedukcije, pozornosti do detajla. To niso prazne floskule; govorim iz prakse in lahko dokažem. Marsikomu je priskutna, ker je niti ne poskuša brati, češ da je ne razume, a to ni krivda poezije, marveč pričakovanj, ki jih vanjo polaga šolski sistem. Poezijo lahko bere vsak. Le knjigo je treba odpreti. Sodobna slovenska poezija ima sicer izjemen problem s krčenjem prostorov za objave, sama pa je v dobri kondiciji, razvejana je in izrazito raznolika. Je pa res, da že nekaj let v njej prednjačimo ženske. Je mar to zmotilo predsednika DSP, ki še vedno ni uspelo v svoje poimenovanje vključiti vsaj pisateljic, če že pesnic (in pesnikov) ne zmore?
Če ste po koncu sinočnje državne proslave na prvem programu nacionalne televizije ostali še naprej z njimi, ste lahko dobesedno v živo doživeli simptom. Vodstvo nacionalke ni moglo poseči v sam institut državne proslave – kar je še en dokaz v prid proslavam kot takim: to odprto polje vsakokratnih bojev za preteklost, pak i sedanjost, ki ju slavijo, namreč učinkuje kot lakmusov papir družbe, kondicije njene normalnosti v danem trenutku. Sinočnjo državno proslavo je nacionalna televizija neposredno prenašala iz Šoštanja, ker je Ministrstvo za kulturo letošnje leto proglasilo za Kajuhovo. Ta izbira se zdi skrajno smiselna, kot se je zdela sama proslava, ki je, menim, dostojno počastila dan upora proti okupatorju. Kot rečeno, vodstvo nacionalne televizije nima pristojnosti poseganja v proslavo. Se pa sijajno zaveda pomena in teže konteksta. Ko se je proslava končala, se je na prvem sporedu pričel skoraj dvajset let star dokumentarec Čas vojne Jožeta Možine, zaposlenega na RTV SLO. Po strukturi je podoben oddaji Pričevalci istega avtorja. A to ni zadostovalo – uredništvo Odmevov je čutilo potrebo po betoniranju. Tako je nova pridobitev v voditeljskem kolektivu oddaje gostila tega istega Možino, ki je odgovarjal na vprašanja, zastavljena domala po ključu. Namen je bil popolnoma jasen, razkrit. Oboje, dokumentarec in Odmevi po njem so služili istemu cilju: preprečevanju "škode". Da to ni novinarstvo – saj nima nobene distance, ne postavlja tudi neprijetnih, kritičnih vprašanj, ne raziskuje in ne preverja –, marveč propaganda, tam v vodstvu zdaj očitno ne zanima nikogar. Sinočnji večer je bil v tem oziru ekzemplaričen: domala didaktično je pokazal simptom, odprto rano in stisko teh ljudi, ki so pripravljeni za ideologijo zavreči vse profesionalne standarde. Ta amaterizem je prosojen, otipljiv in uničujoč, a motivacija je očitno večja. Iz nje je razumeti silno bolečino ob nečem, kar občutijo kot krivico, od katere se, kaže, tako osvobajajo, a način, ki so ga izbrali, je v temelju napačen. Kaže nerazumevanje osnovnih dejstev: da ni vse relativno, da v družbi obstaja nekaj, kar je prav, in nekaj, kar je narobe, da uravnoteženost ne pomeni zgolj iste količine časa za vse, ne glede na nivo argumentacije, predvsem pa, da dela tovrstno nerazumevanje osnov medija ključno škodo vsem. Poskusi take nasilne kontekstualizacije zgolj odstirajo prostranstva osebnih zamer in trmoglavega amaterizma, ki v profesionalnem okolju vselej potegne kratko. Žrtvovanje profesionalnih kompetenc na oltarju kulturnega boja se vrne kot bumerang – od tako želene sprave pa nas tak način zgolj oddaljuje. To namreč ni odpiranje oči, to je netenje požara. To pač ni način, da človek bi človeka prepoznal, in bi končno lahko mirno sobivali. In na današnji dan deluje to spoznanje resnično grozljivo, pošastno.
Če ste po koncu sinočnje državne proslave na prvem programu nacionalne televizije ostali še naprej z njimi, ste lahko dobesedno v živo doživeli simptom. Vodstvo nacionalke ni moglo poseči v sam institut državne proslave – kar je še en dokaz v prid proslavam kot takim: to odprto polje vsakokratnih bojev za preteklost, pak i sedanjost, ki ju slavijo, namreč učinkuje kot lakmusov papir družbe, kondicije njene normalnosti v danem trenutku. Sinočnjo državno proslavo je nacionalna televizija neposredno prenašala iz Šoštanja, ker je Ministrstvo za kulturo letošnje leto proglasilo za Kajuhovo. Ta izbira se zdi skrajno smiselna, kot se je zdela sama proslava, ki je, menim, dostojno počastila dan upora proti okupatorju. Kot rečeno, vodstvo nacionalne televizije nima pristojnosti poseganja v proslavo. Se pa sijajno zaveda pomena in teže konteksta. Ko se je proslava končala, se je na prvem sporedu pričel skoraj dvajset let star dokumentarec Čas vojne Jožeta Možine, zaposlenega na RTV SLO. Po strukturi je podoben oddaji Pričevalci istega avtorja. A to ni zadostovalo – uredništvo Odmevov je čutilo potrebo po betoniranju. Tako je nova pridobitev v voditeljskem kolektivu oddaje gostila tega istega Možino, ki je odgovarjal na vprašanja, zastavljena domala po ključu. Namen je bil popolnoma jasen, razkrit. Oboje, dokumentarec in Odmevi po njem so služili istemu cilju: preprečevanju "škode". Da to ni novinarstvo – saj nima nobene distance, ne postavlja tudi neprijetnih, kritičnih vprašanj, ne raziskuje in ne preverja –, marveč propaganda, tam v vodstvu zdaj očitno ne zanima nikogar. Sinočnji večer je bil v tem oziru ekzemplaričen: domala didaktično je pokazal simptom, odprto rano in stisko teh ljudi, ki so pripravljeni za ideologijo zavreči vse profesionalne standarde. Ta amaterizem je prosojen, otipljiv in uničujoč, a motivacija je očitno večja. Iz nje je razumeti silno bolečino ob nečem, kar občutijo kot krivico, od katere se, kaže, tako osvobajajo, a način, ki so ga izbrali, je v temelju napačen. Kaže nerazumevanje osnovnih dejstev: da ni vse relativno, da v družbi obstaja nekaj, kar je prav, in nekaj, kar je narobe, da uravnoteženost ne pomeni zgolj iste količine časa za vse, ne glede na nivo argumentacije, predvsem pa, da dela tovrstno nerazumevanje osnov medija ključno škodo vsem. Poskusi take nasilne kontekstualizacije zgolj odstirajo prostranstva osebnih zamer in trmoglavega amaterizma, ki v profesionalnem okolju vselej potegne kratko. Žrtvovanje profesionalnih kompetenc na oltarju kulturnega boja se vrne kot bumerang – od tako želene sprave pa nas tak način zgolj oddaljuje. To namreč ni odpiranje oči, to je netenje požara. To pač ni način, da človek bi človeka prepoznal, in bi končno lahko mirno sobivali. In na današnji dan deluje to spoznanje resnično grozljivo, pošastno.
David Kato je bil umorjen zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi. Kjer je predsednica slovenskega parlamenta nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za "krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a" služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.
David Kato je bil umorjen zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi. Kjer je predsednica slovenskega parlamenta nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za "krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a" služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.
Sporočilo vsem otrokom v vrtcih po državi je bilo, no, kristalno jasno: če boste dovolj težili – nič več špinače. Z dekretom bo država v primeru doseženih zadostnih decibelov spričo togotnega dretja in trmoglavega vpitja v vrtčevski prehrani ukinila tudi brstični ohrovt in cvetačo. Le brokoli ... brokoli bi morda pustili. Ma samo, če se strinjaste. Dobrodošla, dokončna uzakonitev permisivne vzgoje! In vse njene katastrofalne družbene posledice. Premierjeve impulzivne, nepremišljene izjave v javnih nastopih, kakršna je bila tudi tista v oddaji Preverjeno o ukinitvi reform (razen morda zdravstvene), če bo dovolj velik del ljudi dovolj dolgo dovolj proti, nedvomno budijo privoščljivo hahljanje, a simptomatsko razkrivajo bistvo problema: ti ljudje so v političnem smislu totalni amaterji. Pojma nimajo, kako se vlada. Oni drugi, prejšnji, so pa še slabši. V Sloveniji, skratka, nimamo ustreznega kadra za vodenje države. Ga lahko, prosim, pričnemo ekspresno izobraževati? V nasprotnem primeru se lahko za državo namreč obrišemo pod nosom. Metodo novih obrazov smo dokončno izčrpali, povratek starih pa bi bil poguben. Premier je obenem tudi perfekten odgovor na vprašanje, čemu gospodarstveniki niso dobri ne za župane ne za premierje. Verjel je, da bo vladanje podobno vodenju velikega gospodarskega sistema. Mislil je, da ma on to. A svojeglava, kompulzivna, vase zagledana osebnost ni hotela niti slišati za opozorila, da država ni podjetje. Ker državljanov, ki ti niso všeč, pač ne moreš odpustiti. In mož veže otrobe, da se kadi. Golob strelja kapitalne kozle, ki kažejo tudi, da mož očitno premalo bere. Denimo produkcijo slovenskih humanističnih založb o teoriji vzgoje. Brokoli je ogaben. Je pa zdrav. Učenje pesmi na pamet je naporno. Je pa zdravo. Reforme, ljubi bog, bolijo. So pa nujno potrebne. In ta vlada je bila izvoljena točno zato, da jih izvede. Ni bila izvoljena, da bo ljudem všeč. Imela je dovolj časa, da izgradi stabilno bazo, ki bi omogočala izvedbo reform – konsenzualno, za skupno dobro. A je raje plesala, pijana od oblasti. Zdaj pa bi se rada izognila odgovornosti. Tako hudo je, da se premier zateka k najbolj populističnim potezam: v oddaji na komercialki razlaga o svojem zasebnem življenju in potencialni opustitvi reform – domala v isti sapi. Dober večer, otroci. Tako groteskno, tako grozljivo je bilo par dni kasneje opazovati dve ministrici te vlade, ki na nacionalki lastno kredibilnost zapravljata, da z absolutno infantilnimi izgovori vlečeta premierja iz dreka, kot da nista še nikoli slišali za kontekst. Hudič se skriva v detajlih – in kar gledamo ta čas, je narcisistična farsa, ki drči v tragedijo.
Sporočilo vsem otrokom v vrtcih po državi je bilo, no, kristalno jasno: če boste dovolj težili – nič več špinače. Z dekretom bo država v primeru doseženih zadostnih decibelov spričo togotnega dretja in trmoglavega vpitja v vrtčevski prehrani ukinila tudi brstični ohrovt in cvetačo. Le brokoli ... brokoli bi morda pustili. Ma samo, če se strinjaste. Dobrodošla, dokončna uzakonitev permisivne vzgoje! In vse njene katastrofalne družbene posledice. Premierjeve impulzivne, nepremišljene izjave v javnih nastopih, kakršna je bila tudi tista v oddaji Preverjeno o ukinitvi reform (razen morda zdravstvene), če bo dovolj velik del ljudi dovolj dolgo dovolj proti, nedvomno budijo privoščljivo hahljanje, a simptomatsko razkrivajo bistvo problema: ti ljudje so v političnem smislu totalni amaterji. Pojma nimajo, kako se vlada. Oni drugi, prejšnji, so pa še slabši. V Sloveniji, skratka, nimamo ustreznega kadra za vodenje države. Ga lahko, prosim, pričnemo ekspresno izobraževati? V nasprotnem primeru se lahko za državo namreč obrišemo pod nosom. Metodo novih obrazov smo dokončno izčrpali, povratek starih pa bi bil poguben. Premier je obenem tudi perfekten odgovor na vprašanje, čemu gospodarstveniki niso dobri ne za župane ne za premierje. Verjel je, da bo vladanje podobno vodenju velikega gospodarskega sistema. Mislil je, da ma on to. A svojeglava, kompulzivna, vase zagledana osebnost ni hotela niti slišati za opozorila, da država ni podjetje. Ker državljanov, ki ti niso všeč, pač ne moreš odpustiti. In mož veže otrobe, da se kadi. Golob strelja kapitalne kozle, ki kažejo tudi, da mož očitno premalo bere. Denimo produkcijo slovenskih humanističnih založb o teoriji vzgoje. Brokoli je ogaben. Je pa zdrav. Učenje pesmi na pamet je naporno. Je pa zdravo. Reforme, ljubi bog, bolijo. So pa nujno potrebne. In ta vlada je bila izvoljena točno zato, da jih izvede. Ni bila izvoljena, da bo ljudem všeč. Imela je dovolj časa, da izgradi stabilno bazo, ki bi omogočala izvedbo reform – konsenzualno, za skupno dobro. A je raje plesala, pijana od oblasti. Zdaj pa bi se rada izognila odgovornosti. Tako hudo je, da se premier zateka k najbolj populističnim potezam: v oddaji na komercialki razlaga o svojem zasebnem življenju in potencialni opustitvi reform – domala v isti sapi. Dober večer, otroci. Tako groteskno, tako grozljivo je bilo par dni kasneje opazovati dve ministrici te vlade, ki na nacionalki lastno kredibilnost zapravljata, da z absolutno infantilnimi izgovori vlečeta premierja iz dreka, kot da nista še nikoli slišali za kontekst. Hudič se skriva v detajlih – in kar gledamo ta čas, je narcisistična farsa, ki drči v tragedijo.
Ko to poslušate, sedim na letališču. V zadnjih letih, natančneje od oktobra 2019, pomeni potovati iz Slovenije že po Evropi, kaj šele po svetu, izjemno zahteven projekt. Odkar ni več Adrie Airways in upravlja največje slovensko letališče upravnik, za katerega je to pač še ena majhna, postranska pristajalna steza za eksote, smo se spremenili v točno to: v eksotično destinacijo, a ne po ponudbi – zgolj po dostopnosti. V svetu, kjer je mobilnost ključni faktor za razcvet ali propad vseh vrst poslov, je taka oznaka eden najlepših tlakovcev v pekel. Če potovanje na in z destinacije traja predolgo, bodo šli literarni festival, mednarodni znanstveni kongres in športno prvenstvo pač drugam – ne glede na našo vrhunsko kulinariko, stoletno trto in fantastično zmes toplic, gora in morja. To še kako dobro vedo na Koroškem, saj posledice dejstva, da ceste še vedno ni, vsakodnevno grenko okušajo na lastni koži. Brez urejenih ter predvsem učinkovitih prometnih povezav si ne moremo obetati, da se bomo kadarkoli skobacali z liste držav, kamor greš prvič, zadnjič in nikoli več. Dokler bo vlak med Ljubljano in Mariborom vozil 2 uri in več, dokler bomo obsojeni zato, ker letimo z Brnika, ure in ure preždeti po letališčih, čakajoč na prestope, sami sebe zavestno izločamo iz sodobnega sveta, ki nas je zdavnaj prehitel po levi, desni in vmesni. To pa ni le povsem praktičen problem, to so obenem tudi res sijajni pogoji za bogat razrast slovenske ksenofobije: k sreči ne vsi, a preveč nas tukaj je še vedno tudi tisti učitelj, ki je od učenke nedavno zahteval, naj v razredu sname naglavno ruto. To je to naše kleno domoljubje, ki vihra z zastavo in se svet zanj neha na Kolpi, v Sečovljah in pred vhodom v karavanški tunel, ni pa še uspelo doumeti, da smo za ves ostali svet mi točno to – neki nepomembni čefurčki. Ki se še domov ne morejo vrniti, ne da bi se na poti konkretno postarali. Nam se tista novoletna afera s kočijami sploh ne bi zgodila, če bi Adria Airways še obstajala. Gospa bi pač lepo vstala navsezgodaj, šofer bi jo zategnil do Brnika, kjer bi spila kavo in mirno ujela jutranji let do Dunaja. Strošek povratnega potovanja bi znašal par sto evrov. Letela bi s sodržavljankami in sodržavljani in vljudna, profesionalna stevardesa bi jo ob vzletu in pristanku pozdravila – v slovenščini. Toda ne: mi bomo, mar ne, raje ostali, za kar nas je že davno proglasil Bora Čorba: bečki konjušari.
Ko to poslušate, sedim na letališču. V zadnjih letih, natančneje od oktobra 2019, pomeni potovati iz Slovenije že po Evropi, kaj šele po svetu, izjemno zahteven projekt. Odkar ni več Adrie Airways in upravlja največje slovensko letališče upravnik, za katerega je to pač še ena majhna, postranska pristajalna steza za eksote, smo se spremenili v točno to: v eksotično destinacijo, a ne po ponudbi – zgolj po dostopnosti. V svetu, kjer je mobilnost ključni faktor za razcvet ali propad vseh vrst poslov, je taka oznaka eden najlepših tlakovcev v pekel. Če potovanje na in z destinacije traja predolgo, bodo šli literarni festival, mednarodni znanstveni kongres in športno prvenstvo pač drugam – ne glede na našo vrhunsko kulinariko, stoletno trto in fantastično zmes toplic, gora in morja. To še kako dobro vedo na Koroškem, saj posledice dejstva, da ceste še vedno ni, vsakodnevno grenko okušajo na lastni koži. Brez urejenih ter predvsem učinkovitih prometnih povezav si ne moremo obetati, da se bomo kadarkoli skobacali z liste držav, kamor greš prvič, zadnjič in nikoli več. Dokler bo vlak med Ljubljano in Mariborom vozil 2 uri in več, dokler bomo obsojeni zato, ker letimo z Brnika, ure in ure preždeti po letališčih, čakajoč na prestope, sami sebe zavestno izločamo iz sodobnega sveta, ki nas je zdavnaj prehitel po levi, desni in vmesni. To pa ni le povsem praktičen problem, to so obenem tudi res sijajni pogoji za bogat razrast slovenske ksenofobije: k sreči ne vsi, a preveč nas tukaj je še vedno tudi tisti učitelj, ki je od učenke nedavno zahteval, naj v razredu sname naglavno ruto. To je to naše kleno domoljubje, ki vihra z zastavo in se svet zanj neha na Kolpi, v Sečovljah in pred vhodom v karavanški tunel, ni pa še uspelo doumeti, da smo za ves ostali svet mi točno to – neki nepomembni čefurčki. Ki se še domov ne morejo vrniti, ne da bi se na poti konkretno postarali. Nam se tista novoletna afera s kočijami sploh ne bi zgodila, če bi Adria Airways še obstajala. Gospa bi pač lepo vstala navsezgodaj, šofer bi jo zategnil do Brnika, kjer bi spila kavo in mirno ujela jutranji let do Dunaja. Strošek povratnega potovanja bi znašal par sto evrov. Letela bi s sodržavljankami in sodržavljani in vljudna, profesionalna stevardesa bi jo ob vzletu in pristanku pozdravila – v slovenščini. Toda ne: mi bomo, mar ne, raje ostali, za kar nas je že davno proglasil Bora Čorba: bečki konjušari.
Čeprav je od 8. marca minilo šele 14 dni, pa se zdi, da se ga nihče več ne spomni, je v slovenski družbi v zadnjem obdobju moč opaziti razpoke v njeni siceršnji navajenosti na moško dominacijo. Se stekleni strop končno krha? Pred dobrima dvema letoma je javno spregovorila igralka Skrbinac. Podelitev Bodeče neže za najbolj seksistično izjavo sproži vsako leto več odmeva. Številnih dvignjenih obrvi ob zatrjevanju obeh predsednic, da nista feministki, ni moč spregledati. Boj za enakopravnost poteka, tema je v javnosti živa in je – prizadevanjem mnogih navkljub – ni moč ustaviti. A tudi nosilci moči so strnili vrste. Obenem je opaziti moško negotovost, jamranje, kako ne vedo več prav, a je nagelj za 8. marec žalitev ali dar, a in če sploh še smejo kako žensko objeti ali komentirati njeno zunanjost. Koncept »samo ja pomeni ja« se morda uveljavlja v teoriji in sodni praksi – na terenu je žal še daleč od dejanskega učinkovanja. In dokler bo družbeno povsem sprejemljivo, da se v franšizni nadaljevanki na komercialki, ki jo spremlja množica otrok, v scenariju pojavi infantilno dretje zafrustriranega kuharja: »Tis ena baba blesava,« se bomo težko kam premaknili. Ta zmeda, ki je rezultat začetka zavedanja stanja ter nujno potreben korak v procesu družbenih sprememb, pa odzvanja na več ravneh življenja. Denimo v športu. Minuli konec tedna je končno potekala prva tekma žensk v smučarskih poletih. Za kako izjemen mejnik v boju za enakopravnost spolov gre, je v svoji izjavi sijajno povzela rekorderka Alexandria Louttit, ko je dejala, da je o tem dnevu sanjala in nanj čakala, odkar ve za smučarske skoke. Pogum nima spola. Kdor je kdaj stal na vrhu planiške velikanke, spoštuje dosežke vseh, ki se na smučeh po zaletišču poženejo v globino. Na ženske ne more več gledati kot na »šibkejši«, »nežnejši« spol, ali kar je še tovrstih obližev za dezorientirani moški ego. Ali kot na svojino, kot na Štuhčevo, Klinčevo, Majdičevo. In želodec se mu/ji obrača ob raznih komentatorskih »kahlah«, »dekletih« ter pejorativnih referencah na zunanjost in spol, ki kažejo, da se nekateri komentatorji zimskih športov na nacionalki očitno kitijo z lastnim šovinizmom, kot da gre za vrlino, medtem ko še vedno živijo v srednjem veku, kjer ne premorejo niti robčka, kaj šele slovarja za razjasnitev pojma »enakopravnost«. Kajti ime enakopravnosti je tudi svetovna rekorderka v smučarskih poletih. Letos bo stara 25 let. Na smučeh je letela 226 metrov. Ženska. Ona se piše Klinec. Njih pa je za en E manj.
Čeprav je od 8. marca minilo šele 14 dni, pa se zdi, da se ga nihče več ne spomni, je v slovenski družbi v zadnjem obdobju moč opaziti razpoke v njeni siceršnji navajenosti na moško dominacijo. Se stekleni strop končno krha? Pred dobrima dvema letoma je javno spregovorila igralka Skrbinac. Podelitev Bodeče neže za najbolj seksistično izjavo sproži vsako leto več odmeva. Številnih dvignjenih obrvi ob zatrjevanju obeh predsednic, da nista feministki, ni moč spregledati. Boj za enakopravnost poteka, tema je v javnosti živa in je – prizadevanjem mnogih navkljub – ni moč ustaviti. A tudi nosilci moči so strnili vrste. Obenem je opaziti moško negotovost, jamranje, kako ne vedo več prav, a je nagelj za 8. marec žalitev ali dar, a in če sploh še smejo kako žensko objeti ali komentirati njeno zunanjost. Koncept »samo ja pomeni ja« se morda uveljavlja v teoriji in sodni praksi – na terenu je žal še daleč od dejanskega učinkovanja. In dokler bo družbeno povsem sprejemljivo, da se v franšizni nadaljevanki na komercialki, ki jo spremlja množica otrok, v scenariju pojavi infantilno dretje zafrustriranega kuharja: »Tis ena baba blesava,« se bomo težko kam premaknili. Ta zmeda, ki je rezultat začetka zavedanja stanja ter nujno potreben korak v procesu družbenih sprememb, pa odzvanja na več ravneh življenja. Denimo v športu. Minuli konec tedna je končno potekala prva tekma žensk v smučarskih poletih. Za kako izjemen mejnik v boju za enakopravnost spolov gre, je v svoji izjavi sijajno povzela rekorderka Alexandria Louttit, ko je dejala, da je o tem dnevu sanjala in nanj čakala, odkar ve za smučarske skoke. Pogum nima spola. Kdor je kdaj stal na vrhu planiške velikanke, spoštuje dosežke vseh, ki se na smučeh po zaletišču poženejo v globino. Na ženske ne more več gledati kot na »šibkejši«, »nežnejši« spol, ali kar je še tovrstih obližev za dezorientirani moški ego. Ali kot na svojino, kot na Štuhčevo, Klinčevo, Majdičevo. In želodec se mu/ji obrača ob raznih komentatorskih »kahlah«, »dekletih« ter pejorativnih referencah na zunanjost in spol, ki kažejo, da se nekateri komentatorji zimskih športov na nacionalki očitno kitijo z lastnim šovinizmom, kot da gre za vrlino, medtem ko še vedno živijo v srednjem veku, kjer ne premorejo niti robčka, kaj šele slovarja za razjasnitev pojma »enakopravnost«. Kajti ime enakopravnosti je tudi svetovna rekorderka v smučarskih poletih. Letos bo stara 25 let. Na smučeh je letela 226 metrov. Ženska. Ona se piše Klinec. Njih pa je za en E manj.
19. januarja 2021 je sredi Ljubljane zazijala – tudi dejanska, predvsem pa ogromna simbolna – luknja. Z nasilno evikcijo je Mestna občina Ljubljana uničila Avtonomno cono Rog ter velik del lastnine in umetniških artefaktov ljudi v njej. Na lastne oči sem videla, kako so jih, kot da gre za smeti, odvažali do vrha naloženi tovornjaki. AC Rog je bila marsikaj, gotovo, a ti ljudje, predvsem mladi diplomanti_ke ALUO, so na območju ustvarjali, ker niso imeli kam, ateljejev v mestu namreč akutno primanjkuje, še posebej zanje.
19. januarja 2021 je sredi Ljubljane zazijala – tudi dejanska, predvsem pa ogromna simbolna – luknja. Z nasilno evikcijo je Mestna občina Ljubljana uničila Avtonomno cono Rog ter velik del lastnine in umetniških artefaktov ljudi v njej. Na lastne oči sem videla, kako so jih, kot da gre za smeti, odvažali do vrha naloženi tovornjaki. AC Rog je bila marsikaj, gotovo, a ti ljudje, predvsem mladi diplomanti_ke ALUO, so na območju ustvarjali, ker niso imeli kam, ateljejev v mestu namreč akutno primanjkuje, še posebej zanje.
Včeraj je minil še en mednarodni dan žensk, in to v toksični družbi, kakršna je naša, kjer velik del moških niti ne želi prisluhniti ženskam, ko razgaljamo dan na dan občutene neenakosti. Ko, denimo, opozarjamo, da nismo svojina, naj slovnica to še stokrat požegna. Lani je (zdaj) premier ob 8. marcu voščil ženskam in osebam, ki se identificirajo kot ženske. Delu družbe, tudi žensk, se je to zdelo super, napredno. Kar hodi kot raca, gaga kot raca in izgleda kot raca, ravno ni raca – ker je kot raca. Živimo v družbi, kjer po treh desetletjih končno dobimo prvi predsednici države in državnega zbora, ki pa obe izjavita, da nista feministki. Nakar poskušata spričo plazu komentarjev, zbadanj in zgražanj, dobesedno čez noč postati. Kot da je biti feministka kot gate, ki jih pač zamenjaš, kaj se pa zamudiš. O, sveta preproščina! Našo družbo moški šovinizem še vedno ključno obvladuje. Tu velja, da se sme »sam mal pošlatat«. »Sama je hotla« šteje kot dejansko argument. Velja, da »desc je desc, baba je pa(č) baba«. In del mladih to neenakopravnost, zraščeno z družbenim tkivom, dogmatsko privzema. Prijateljica, ki je včasih delala kot natakarica, bi na temo tikanja, pokroviteljstva, žaljivih in seksističnih komentarjev s strani moških strank lahko napisala knjigo. Prevlada moških je v to družbo zakoreninjena do mere, ko sploh ni zares problematizirana, nasprotno. Vsak poskus uvedbe enakopravnosti, denimo v slovnici, naleti na silovit odpor – moških, a tudi žensk, ki se jim zdi povsem v redu, da so zato, ker so ženske, ocenjevane po kriteriju zunanjosti; na to pristajajo in igrajo. Število femicidov pa strmo raste. Stanje je katastrofalno, zato bi se veljalo spomniti revolucionarne podstati 8. marca ter preizprašati temelje družbene ureditve. In podreti, kar je gnilo. In tega je precej. Začnimo takoj: saj nagelj je lep cvet, toda. Toda veliko boljše darilo bi bilo, ko bi vsak moški vsaj tri sebi bližnje ženske povabil na čaj in jih vprašal, ali so bile s strani moških kdaj v življenju ponižane, mentalno in/ali fizično zlorabljene, napadene, posiljene. In samo poslušal, kar imajo povedati. Da končno vsaj ta zblojeni mit, kako da gre za izjeme, odvržemo na smetišče zgodovine. Komaj kakšno žensko namreč žal poznam, in poznam jih precej, ki na to vprašanje ne odgovori pritrdilno.
Včeraj je minil še en mednarodni dan žensk, in to v toksični družbi, kakršna je naša, kjer velik del moških niti ne želi prisluhniti ženskam, ko razgaljamo dan na dan občutene neenakosti. Ko, denimo, opozarjamo, da nismo svojina, naj slovnica to še stokrat požegna. Lani je (zdaj) premier ob 8. marcu voščil ženskam in osebam, ki se identificirajo kot ženske. Delu družbe, tudi žensk, se je to zdelo super, napredno. Kar hodi kot raca, gaga kot raca in izgleda kot raca, ravno ni raca – ker je kot raca. Živimo v družbi, kjer po treh desetletjih končno dobimo prvi predsednici države in državnega zbora, ki pa obe izjavita, da nista feministki. Nakar poskušata spričo plazu komentarjev, zbadanj in zgražanj, dobesedno čez noč postati. Kot da je biti feministka kot gate, ki jih pač zamenjaš, kaj se pa zamudiš. O, sveta preproščina! Našo družbo moški šovinizem še vedno ključno obvladuje. Tu velja, da se sme »sam mal pošlatat«. »Sama je hotla« šteje kot dejansko argument. Velja, da »desc je desc, baba je pa(č) baba«. In del mladih to neenakopravnost, zraščeno z družbenim tkivom, dogmatsko privzema. Prijateljica, ki je včasih delala kot natakarica, bi na temo tikanja, pokroviteljstva, žaljivih in seksističnih komentarjev s strani moških strank lahko napisala knjigo. Prevlada moških je v to družbo zakoreninjena do mere, ko sploh ni zares problematizirana, nasprotno. Vsak poskus uvedbe enakopravnosti, denimo v slovnici, naleti na silovit odpor – moških, a tudi žensk, ki se jim zdi povsem v redu, da so zato, ker so ženske, ocenjevane po kriteriju zunanjosti; na to pristajajo in igrajo. Število femicidov pa strmo raste. Stanje je katastrofalno, zato bi se veljalo spomniti revolucionarne podstati 8. marca ter preizprašati temelje družbene ureditve. In podreti, kar je gnilo. In tega je precej. Začnimo takoj: saj nagelj je lep cvet, toda. Toda veliko boljše darilo bi bilo, ko bi vsak moški vsaj tri sebi bližnje ženske povabil na čaj in jih vprašal, ali so bile s strani moških kdaj v življenju ponižane, mentalno in/ali fizično zlorabljene, napadene, posiljene. In samo poslušal, kar imajo povedati. Da končno vsaj ta zblojeni mit, kako da gre za izjeme, odvržemo na smetišče zgodovine. Komaj kakšno žensko namreč žal poznam, in poznam jih precej, ki na to vprašanje ne odgovori pritrdilno.
Pri "gospe Eriki", ki ob tej nesprejemljivi mizoginiji še vedno molči in ne protestira, so oni dan gostovali štirje starejši gospodje. Delovali so kot tretjerazredna gledališka skupina, ki je med seboj itak že o vsem zmenjena, navzven pa uprizarja nekakšen šov za neuko publiko. "Ne motite me zdaj, gospa Erika, mi boste pokvarila (sic!) koncept," se je pridušal najfragilnejši med njimi, osat pravičnosti, samooklicani mirovnik, zadolžen za prvino "jelinčič". Protipol je monolitu gospodov predstavljala le Nika Kovač iz Inštituta 8. marec, ki se je k sreči oglašala prek spletne povezave, ker bi jo spričo izrazitega nelagodja, ki jim ga je očitno povzročala njena prisotnost, sicer verjetno požrli. Naj se ne meša v njihove posle, ji je eden kar direkt zabrusil. Da jim ne pokvari koncepta. Oddaja je pomembna, ker ni simptomatično razgalila le lastne nemoči (tudi populizem ima očitno svoje meje), marveč je paradigmatsko s spuščenimi gatami ujela tudi premierja in vladno ekipo. Slednja je v opoju plesne vročice zadnjih devetih mesecev očitno marsikaj spregledala. Denimo dejstvo, da se ena demografska skupina že precej časa počuti zapuščeno, nenagovorjeno. Upokojenci imajo občutek, da zanje nikomur ni mar. A po odhodu Karla Erjavca, ki zavestno nikoli ni prevzel pristojnega ministrstva in dejansko porihtal penzij, končno lahko vsaj volijo po svoji vesti. Spregledal pa je Golob tudi dejstvo, da največja opozicijska stranka za ponovni poskus naskoka na oblast nujno potrebuje svežo volilno kri, saj je njen pobetonirani bazen stalne volilne baze dokončno izčrpan. Rezultat predsednika Sveta te stranke na predsedniških volitvah je dal slutiti potencial, a za sedanje vodstvo stranke je slednji iz več razlogov nedosegljiv. Ob spregledu teh dveh dejstev pa je vladna ekipa očitno pozabila tudi osnove računstva in prepozno seštela 1+1. A isti problem s seštevanjem imajo tudi sami upokojenci, ki so šli na limanice samooklicanemu kolovodji, večkrat pravnomočno obsojenemu bivšemu poslancu, ki se je "proslavil" z obsceno retoriko in neverjetnim primitivizmom in ki zdaj vsem na očeh izkorišča njihovo stisko za uzurpacijo volilnega telesa. Njegova dvojna igra je boleče očitna in nekdo, ki tako zelo ne razume posledic lastne sramotne vulgarnosti, da se z njo celo postavlja, je res zadnje, kar upokojenci ta hip potrebujejo. Če res verjamejo, da mu je mar zanje, niso – z vsem dolžnim spoštovanjem – vredni svojih sivih brad.
Pri "gospe Eriki", ki ob tej nesprejemljivi mizoginiji še vedno molči in ne protestira, so oni dan gostovali štirje starejši gospodje. Delovali so kot tretjerazredna gledališka skupina, ki je med seboj itak že o vsem zmenjena, navzven pa uprizarja nekakšen šov za neuko publiko. "Ne motite me zdaj, gospa Erika, mi boste pokvarila (sic!) koncept," se je pridušal najfragilnejši med njimi, osat pravičnosti, samooklicani mirovnik, zadolžen za prvino "jelinčič". Protipol je monolitu gospodov predstavljala le Nika Kovač iz Inštituta 8. marec, ki se je k sreči oglašala prek spletne povezave, ker bi jo spričo izrazitega nelagodja, ki jim ga je očitno povzročala njena prisotnost, sicer verjetno požrli. Naj se ne meša v njihove posle, ji je eden kar direkt zabrusil. Da jim ne pokvari koncepta. Oddaja je pomembna, ker ni simptomatično razgalila le lastne nemoči (tudi populizem ima očitno svoje meje), marveč je paradigmatsko s spuščenimi gatami ujela tudi premierja in vladno ekipo. Slednja je v opoju plesne vročice zadnjih devetih mesecev očitno marsikaj spregledala. Denimo dejstvo, da se ena demografska skupina že precej časa počuti zapuščeno, nenagovorjeno. Upokojenci imajo občutek, da zanje nikomur ni mar. A po odhodu Karla Erjavca, ki zavestno nikoli ni prevzel pristojnega ministrstva in dejansko porihtal penzij, končno lahko vsaj volijo po svoji vesti. Spregledal pa je Golob tudi dejstvo, da največja opozicijska stranka za ponovni poskus naskoka na oblast nujno potrebuje svežo volilno kri, saj je njen pobetonirani bazen stalne volilne baze dokončno izčrpan. Rezultat predsednika Sveta te stranke na predsedniških volitvah je dal slutiti potencial, a za sedanje vodstvo stranke je slednji iz več razlogov nedosegljiv. Ob spregledu teh dveh dejstev pa je vladna ekipa očitno pozabila tudi osnove računstva in prepozno seštela 1+1. A isti problem s seštevanjem imajo tudi sami upokojenci, ki so šli na limanice samooklicanemu kolovodji, večkrat pravnomočno obsojenemu bivšemu poslancu, ki se je "proslavil" z obsceno retoriko in neverjetnim primitivizmom in ki zdaj vsem na očeh izkorišča njihovo stisko za uzurpacijo volilnega telesa. Njegova dvojna igra je boleče očitna in nekdo, ki tako zelo ne razume posledic lastne sramotne vulgarnosti, da se z njo celo postavlja, je res zadnje, kar upokojenci ta hip potrebujejo. Če res verjamejo, da mu je mar zanje, niso – z vsem dolžnim spoštovanjem – vredni svojih sivih brad.
Set potopnih smetnjakov, prav v teh dneh mineva eno leto od njegove umestitve neposredno pred, malo pa tudi na forma vivo Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki pa na zelenici pred UGM stoji že 37 let, absolutno ni izključno lokalni problem – MOM in njen župan, odgovoren za postavitev kant pred javno plastiko z njim namreč eno leto simptomatsko dokazujeta, da kloaka slovenske družbe nima dna. Brezdanja – to je ta izraz.
Set potopnih smetnjakov, prav v teh dneh mineva eno leto od njegove umestitve neposredno pred, malo pa tudi na forma vivo Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki pa na zelenici pred UGM stoji že 37 let, absolutno ni izključno lokalni problem – MOM in njen župan, odgovoren za postavitev kant pred javno plastiko z njim namreč eno leto simptomatsko dokazujeta, da kloaka slovenske družbe nima dna. Brezdanja – to je ta izraz.
Težko je, težko u božju mater, za narod, ki v zahtevi, naj mu šalo, ker je ne šteka, razložijo, ne vidi nič spornega, ki je na to, pa četudi iz sramu, celo ponosen. Nedvomno je kriv ta, ki jo je razdrl. Ja, gotovo.
Težko je, težko u božju mater, za narod, ki v zahtevi, naj mu šalo, ker je ne šteka, razložijo, ne vidi nič spornega, ki je na to, pa četudi iz sramu, celo ponosen. Nedvomno je kriv ta, ki jo je razdrl. Ja, gotovo.
Danes je 9. februar, dan po slovenskem nacionalnem prazniku čezmejnega nakupovanja pohištva, v konkretnem letu pa ima pol države še zimske počitnice – a vseeno ni šel mimo neopazno, kakor je sicer, torej danes in še 363 prihodnjih dni, ko gre za kulturo, v Sloveniji običajno.
Danes je 9. februar, dan po slovenskem nacionalnem prazniku čezmejnega nakupovanja pohištva, v konkretnem letu pa ima pol države še zimske počitnice – a vseeno ni šel mimo neopazno, kakor je sicer, torej danes in še 363 prihodnjih dni, ko gre za kulturo, v Sloveniji običajno.