Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
V ameriški poeziji ta hip kraljuje pesnica Diane Seuss s pesniško zbirko 'Frank: soneti'. Že lani je zanjo prejela nagrado ameriških kritikov, nato pa so sledile še nagrade Los Angeles Timesa, ameriškega Pena in pred nekaj meseci še Pulitzerjeva nagrado za poezijo. Naslov zbirke se navezuje na pisatelja Franka O'Haro in na prvi album Amy Winehouse, hkrati pa napoveduje neposrednost glasu: frank pomeni odkrit. Izbor, prevod in spremna beseda Lucija Stupica, redaktor Vlado Motnikar,režiserka Saška Rakef,bralec Jure Franko,igralka Vesna Jevnikar,glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,mojstrica zvoka Sonja Strenar.Produkcija 2022.
V ameriški poeziji ta hip kraljuje pesnica Diane Seuss s pesniško zbirko 'Frank: soneti'. Že lani je zanjo prejela nagrado ameriških kritikov, nato pa so sledile še nagrade Los Angeles Timesa, ameriškega Pena in pred nekaj meseci še Pulitzerjeva nagrado za poezijo. Naslov zbirke se navezuje na pisatelja Franka O'Haro in na prvi album Amy Winehouse, hkrati pa napoveduje neposrednost glasu: frank pomeni odkrit. Izbor, prevod in spremna beseda Lucija Stupica, redaktor Vlado Motnikar,režiserka Saška Rakef,bralec Jure Franko,igralka Vesna Jevnikar,glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,mojstrica zvoka Sonja Strenar.Produkcija 2022.
Dokumentarni film Alejandra odstira zgodbo uspešne in ugledne argentinske pisateljice Alejandre Laurencich. Portretiranka je z lastno ustvarjalnostjo oživila svoje slovenske korenine, s tem pa uspela zacelíti s trpljenjem in odrekanjem zaznamovan emigrantski družinski spomin. Vendar je to le ena od plasti njene osebnosti in identitete. S pisateljico potujemo skozi prostore in kontekste njenega bivanja in delovanja, na sledi polnokrvne življenjske vpetosti ustvarjalnega človeka.
Dokumentarni film Alejandra odstira zgodbo uspešne in ugledne argentinske pisateljice Alejandre Laurencich. Portretiranka je z lastno ustvarjalnostjo oživila svoje slovenske korenine, s tem pa uspela zacelíti s trpljenjem in odrekanjem zaznamovan emigrantski družinski spomin. Vendar je to le ena od plasti njene osebnosti in identitete. S pisateljico potujemo skozi prostore in kontekste njenega bivanja in delovanja, na sledi polnokrvne življenjske vpetosti ustvarjalnega človeka.
Dokumentarni filmski portret Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005). Osredotoča se na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca 1980-ih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega. Film, ki ga je po scenariju Urše Jurman režiral Damjan Kozole, je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti. Hkrati pa je tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.
Dokumentarni filmski portret Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005). Osredotoča se na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca 1980-ih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega. Film, ki ga je po scenariju Urše Jurman režiral Damjan Kozole, je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti. Hkrati pa je tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.
Flamski avtor Bart Moeyaert je v marsičem in že od malih nog nekaj posebnega. Rodil se je leta 1964 v Bruggeju, in sicer kot najmlajši, sedmi sin, kar je že samo po sebi imenitno, v Belgiji pa še toliko bolj, saj je bil sedmim sinovom tradicionalno boter sam kralj Baudouin I. Belgijski. Poleg tega je Moeyaert že pri devetnajstih objavil prozni prvenec, roman Razglašeni duet, za katerega je leta 1984 prejel najpomembnejšo flamsko nagrado za mladinsko književnost. Literarni strokovnjaki ga uvrščajo med mladinsko klasiko, nepričakovan uspeh pa je botroval avtorjevi odločitvi, da se je po diplomi iz germanistike in zgodovine posvetil literaturi. V Belgiji in v tujini se je uveljavil zlasti kot pisatelj za otroke in mladino. Za svoje mladinske romane Poljubi me, Gole roke, Ljubezni ne razumemo in Stvarjenje je prejel najprestižnejše domače in tuje literarne nagrade in so danes prevedeni v več kot dvajset jezikov. Leta 2015 je bil za svoje delo že četrtič nominiran za mednarodno nagrado Hans Christian Andersen in kar trinajstič za nagrado Astrid Lindgren Memorial Award, ki jo je nato prejel leta 2019. V slovenščini smo do pred kratkim lahko brali le Moeyaertov roman Gole roke, ki je pri nas izšel leta 1997, samo dve leti po objavi v Belgiji, avtorica oddaje Mateja Seliškar Kenda pa se v Literarnem portretu tega flamskega avtorja posveti knjigi njegovih miniaturnih zgodb z naslovom Bratje, ki je v slovenskem prevodu izšla leta 2022.Avtorica scenarija in prevodov Mateja Seliškar Kenda,interpret Željko Hrs,režiser Klemen Markovčič,bralec Lidija Hartman,glasbena opremljevalka Nina Kodrič,mojster zvoka Urban Gruden,urednik oddaje Matej Juh.Produkcija 2022.
Flamski avtor Bart Moeyaert je v marsičem in že od malih nog nekaj posebnega. Rodil se je leta 1964 v Bruggeju, in sicer kot najmlajši, sedmi sin, kar je že samo po sebi imenitno, v Belgiji pa še toliko bolj, saj je bil sedmim sinovom tradicionalno boter sam kralj Baudouin I. Belgijski. Poleg tega je Moeyaert že pri devetnajstih objavil prozni prvenec, roman Razglašeni duet, za katerega je leta 1984 prejel najpomembnejšo flamsko nagrado za mladinsko književnost. Literarni strokovnjaki ga uvrščajo med mladinsko klasiko, nepričakovan uspeh pa je botroval avtorjevi odločitvi, da se je po diplomi iz germanistike in zgodovine posvetil literaturi. V Belgiji in v tujini se je uveljavil zlasti kot pisatelj za otroke in mladino. Za svoje mladinske romane Poljubi me, Gole roke, Ljubezni ne razumemo in Stvarjenje je prejel najprestižnejše domače in tuje literarne nagrade in so danes prevedeni v več kot dvajset jezikov. Leta 2015 je bil za svoje delo že četrtič nominiran za mednarodno nagrado Hans Christian Andersen in kar trinajstič za nagrado Astrid Lindgren Memorial Award, ki jo je nato prejel leta 2019. V slovenščini smo do pred kratkim lahko brali le Moeyaertov roman Gole roke, ki je pri nas izšel leta 1997, samo dve leti po objavi v Belgiji, avtorica oddaje Mateja Seliškar Kenda pa se v Literarnem portretu tega flamskega avtorja posveti knjigi njegovih miniaturnih zgodb z naslovom Bratje, ki je v slovenskem prevodu izšla leta 2022.Avtorica scenarija in prevodov Mateja Seliškar Kenda,interpret Željko Hrs,režiser Klemen Markovčič,bralec Lidija Hartman,glasbena opremljevalka Nina Kodrič,mojster zvoka Urban Gruden,urednik oddaje Matej Juh.Produkcija 2022.
Enainpetdesetletno hrvaško pisateljico Ivano Šojat slovenski bralci poznajo predvsem po njenih romanih Unterstadt in Ezan v prevodu Jureta Potokarja. Sicer je tudi pesnica, esejistka, avtorica kratkih zgodb in prevajalka, ena izmed osrednjih literarnih osebnosti na Hrvaškem ta hip. Dobila je številne nagrade in priznanja za svoje ustvarjanje. Letos je obiskala Ljubljano v okviru festivala Fabula in takrat jo je Tadeja Krečič, avtorica oddaje, tudi povabila pred mikrofon.Igralca Barbara Medvešček, in Primož Pirnat,bralca Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja,glasbeni opremljevalec Luka Hočevar,mojster zvoka Matjaž Miklič,režiserka Ana Krauthaker,urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.Produkcija 2022.
Enainpetdesetletno hrvaško pisateljico Ivano Šojat slovenski bralci poznajo predvsem po njenih romanih Unterstadt in Ezan v prevodu Jureta Potokarja. Sicer je tudi pesnica, esejistka, avtorica kratkih zgodb in prevajalka, ena izmed osrednjih literarnih osebnosti na Hrvaškem ta hip. Dobila je številne nagrade in priznanja za svoje ustvarjanje. Letos je obiskala Ljubljano v okviru festivala Fabula in takrat jo je Tadeja Krečič, avtorica oddaje, tudi povabila pred mikrofon.Igralca Barbara Medvešček, in Primož Pirnat,bralca Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja,glasbeni opremljevalec Luka Hočevar,mojster zvoka Matjaž Miklič,režiserka Ana Krauthaker,urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.Produkcija 2022.
Pavel Mihelčič, skladatelj, profesor, urednik na programu Ars Radia Slovenija, improvizator, neutrudni organizator, dekan Akademije za glasbo, glasbeni kritik, esejist, publicist, dirigent, nagrajenec Prešernovega sklada in dobitnik drugih, prestižnih glasbenih nagrad ... in še bi lahko našteli. Vse to je bilo ali je še del njegovega življenja. Zdi se, kot da je v njegovem življenjepisu kar prem alo prostora za vse, kar se je dogodilo, za vse, kar še vedno dela s srcem, z neizmerno voljo in navdušenjem ...
Pavel Mihelčič, skladatelj, profesor, urednik na programu Ars Radia Slovenija, improvizator, neutrudni organizator, dekan Akademije za glasbo, glasbeni kritik, esejist, publicist, dirigent, nagrajenec Prešernovega sklada in dobitnik drugih, prestižnih glasbenih nagrad ... in še bi lahko našteli. Vse to je bilo ali je še del njegovega življenja. Zdi se, kot da je v njegovem življenjepisu kar prem alo prostora za vse, kar se je dogodilo, za vse, kar še vedno dela s srcem, z neizmerno voljo in navdušenjem ...
Roman Izbris (1986) Thomasa Bernharda, ima dodatno oznako Razpad - ta namiguje na propad in razpad družine pripovedovalca romana, in sicer tako v fizičnem kot duhovnem pogledu. Prek pripovedi o družini Murau silovito napada nerazčiščeno, v podzavest potisnjeno zlaganost avstrijske družbe, še posebej v odnosu do nacionalnega socializma.Prevajalec Davorin Flis,interpret Milan Štefe,režiserka Špela Kravogel,glasbena opremljevalka Nina Kodrič,mojster zvoka Urban Gruden,urednik Matej Juh.Produkcija 2019.
Roman Izbris (1986) Thomasa Bernharda, ima dodatno oznako Razpad - ta namiguje na propad in razpad družine pripovedovalca romana, in sicer tako v fizičnem kot duhovnem pogledu. Prek pripovedi o družini Murau silovito napada nerazčiščeno, v podzavest potisnjeno zlaganost avstrijske družbe, še posebej v odnosu do nacionalnega socializma.Prevajalec Davorin Flis,interpret Milan Štefe,režiserka Špela Kravogel,glasbena opremljevalka Nina Kodrič,mojster zvoka Urban Gruden,urednik Matej Juh.Produkcija 2019.
Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, tokratni »Glasbeni portret« namenjamo Vincentu d'lndyju, francoskemu skladatelju, dirigentu, pedagogu, teoretiku in glasbenemu piscu. Muzikološka veda ga uvršča med skladatelje poznoromantične glasbene kulture in hkrati med skladatelje, ki niso ustvarili izrazitega kompozicijskega opusa, pač pa so pomembni po svoji vsestranski glasbeni dejavnosti in angažiranosti. V nocojšnji oddaji se bomo z besedo in glasbo sprehodili po njegovi razgibani življenjski poti, ki je tekla od druge polovice 19. do tridesetih let 20. stoletja. Rodil se je 27. marca leta 1851 v Parizu, kjer je odraščal v okolju aristokratske, rojalistično in katoliško naravnane, vendar glasbeno izobražene družine. Prve klavirske ure je doživljal z babico, ki ga je usmerila k pianistoma Antoinu Marmontelu in Louisu Diemeru.
Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, tokratni »Glasbeni portret« namenjamo Vincentu d'lndyju, francoskemu skladatelju, dirigentu, pedagogu, teoretiku in glasbenemu piscu. Muzikološka veda ga uvršča med skladatelje poznoromantične glasbene kulture in hkrati med skladatelje, ki niso ustvarili izrazitega kompozicijskega opusa, pač pa so pomembni po svoji vsestranski glasbeni dejavnosti in angažiranosti. V nocojšnji oddaji se bomo z besedo in glasbo sprehodili po njegovi razgibani življenjski poti, ki je tekla od druge polovice 19. do tridesetih let 20. stoletja. Rodil se je 27. marca leta 1851 v Parizu, kjer je odraščal v okolju aristokratske, rojalistično in katoliško naravnane, vendar glasbeno izobražene družine. Prve klavirske ure je doživljal z babico, ki ga je usmerila k pianistoma Antoinu Marmontelu in Louisu Diemeru.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.
Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.
Dokumentarni televizijski film Pianist v belem je portret otroškega zdravnika, humanista in glasbenika, dr. Pavla Kornhauserja. Portretiranec je bil do konca svojega življenja aktiven, s pogledom zazrtim v prihodnost, vendar osvetljen s spomini… Nastala je pripoved o poklicni poti utemeljitelja otroške intenzivne terapije pri nas, s tem povezanem premikanju meja na tem področju, kar brez vizij in pogleda v prihodnost zagotovo ne bi bilo mogoče. Vzporedno pa je dr. Kornhauserja spremljalo tudi aktivno glasbeno ustvarjanje in organiziranje koncertov. Prikaz intimnega in družbenega sveta, ko prav začutimo, kako si duša ponovno napolni baterije, se sprosti in da razumu ponovni zalet.
Dokumentarni televizijski film Pianist v belem je portret otroškega zdravnika, humanista in glasbenika, dr. Pavla Kornhauserja. Portretiranec je bil do konca svojega življenja aktiven, s pogledom zazrtim v prihodnost, vendar osvetljen s spomini… Nastala je pripoved o poklicni poti utemeljitelja otroške intenzivne terapije pri nas, s tem povezanem premikanju meja na tem področju, kar brez vizij in pogleda v prihodnost zagotovo ne bi bilo mogoče. Vzporedno pa je dr. Kornhauserja spremljalo tudi aktivno glasbeno ustvarjanje in organiziranje koncertov. Prikaz intimnega in družbenega sveta, ko prav začutimo, kako si duša ponovno napolni baterije, se sprosti in da razumu ponovni zalet.
Za Roka Petroviča je bilo smučanje poezija, umetnost in ustvarjalnost, vožnja med vratci pa neke vrste balet. Brušenje grobega kamna do popolnosti, do kristala, je delo, ki zahteva polno mero znanja, smisla za lepoto, strasti in užitka. Rok Petrovič je prišel, videl in zmagal na belih poljanah. Njegova tridesetsekundna »meditacija« na vsakokratnem startu se je vtisnila v spomin tisočim oboževalcev. Rok ni bil običajen posameznik, bil je tudi mnogo več kot vrhunski smučar, ki je slovel po svoji inovativnosti, tako v tehniki smučanja kot pri uporabi materialov. Joga in meditacija sta bili pomemben del njegovega življenja. S svojimi načini sproščanja, z maksimalno koncentracijo ter vztrajnostjo in garanjem na vseh področjih delovanja je dosegel svoj zmagoviti pohod na vrh v sezoni 1985/1986 in takoj nato našel nov izziv — v svetu znanosti. Pri svojem raziskovalnem delu je združeval izkušnje smučarja, razodetja joge in spoznanja časa. Dokumentarni film je nastal po scenariju Nuše Ekar in Boža Grlja, slednji je film tudi režiral.
Za Roka Petroviča je bilo smučanje poezija, umetnost in ustvarjalnost, vožnja med vratci pa neke vrste balet. Brušenje grobega kamna do popolnosti, do kristala, je delo, ki zahteva polno mero znanja, smisla za lepoto, strasti in užitka. Rok Petrovič je prišel, videl in zmagal na belih poljanah. Njegova tridesetsekundna »meditacija« na vsakokratnem startu se je vtisnila v spomin tisočim oboževalcev. Rok ni bil običajen posameznik, bil je tudi mnogo več kot vrhunski smučar, ki je slovel po svoji inovativnosti, tako v tehniki smučanja kot pri uporabi materialov. Joga in meditacija sta bili pomemben del njegovega življenja. S svojimi načini sproščanja, z maksimalno koncentracijo ter vztrajnostjo in garanjem na vseh področjih delovanja je dosegel svoj zmagoviti pohod na vrh v sezoni 1985/1986 in takoj nato našel nov izziv — v svetu znanosti. Pri svojem raziskovalnem delu je združeval izkušnje smučarja, razodetja joge in spoznanja časa. Dokumentarni film je nastal po scenariju Nuše Ekar in Boža Grlja, slednji je film tudi režiral.
Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.
Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.
Duhovnik in politik Janez Evangelist Krek je bil eden največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda v začetku 20.stoletja. Prek njegovega vsestranskega delovanja film režiserja Jerneja Kastelca podaja tudi družbeno zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi vse do Majniške deklaracije leta 1917 naprej, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).
Duhovnik in politik Janez Evangelist Krek je bil eden največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda v začetku 20.stoletja. Prek njegovega vsestranskega delovanja film režiserja Jerneja Kastelca podaja tudi družbeno zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi vse do Majniške deklaracije leta 1917 naprej, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).
Dokumentarni portret Mire Marko, ki je med obema svetovnima vojnama veljala za eno najboljših alpinistk. Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1926 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.
Dokumentarni portret Mire Marko, ki je med obema svetovnima vojnama veljala za eno najboljših alpinistk. Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1926 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.
Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.
Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.
Portret Vena Tauferja, pesnika dramatika, esejista, prevajalca, pobudnika literarnega festivala Vilenica in predsednika slovenskega PEN. Veno Taufer je dobitnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, tako Sovretove kot Jenkove, prejel je tudi nagrado Branka Miljkovića, mednarodno srednjeevropsko nagrado, Prešernovo in Župančičevo nagrado ter zlati red za zasluge RS. Je redni član evropske pesniške akademije. Prevaja iz angleščine ter iz srbskega in hrvaškega jezika v slovenščino. Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi, nedvomno pa je vplival tudi na oblikovanje njegove družbene zavesti. Scenarij in režija Lara Simona Taufer.
Portret Vena Tauferja, pesnika dramatika, esejista, prevajalca, pobudnika literarnega festivala Vilenica in predsednika slovenskega PEN. Veno Taufer je dobitnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, tako Sovretove kot Jenkove, prejel je tudi nagrado Branka Miljkovića, mednarodno srednjeevropsko nagrado, Prešernovo in Župančičevo nagrado ter zlati red za zasluge RS. Je redni član evropske pesniške akademije. Prevaja iz angleščine ter iz srbskega in hrvaškega jezika v slovenščino. Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi, nedvomno pa je vplival tudi na oblikovanje njegove družbene zavesti. Scenarij in režija Lara Simona Taufer.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Igrano-dokumentarni film o slovenski pisateljici, publicistki, urednici in borki za ženske pravice Zofki Kveder. Zofka Kveder (1878-1926) je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila v času svojega življenja deležna vrste napadov in tudi kasneje pogosto omalovaževanja svojega dela. V zadnjem obdobju ji vrsta znanstvenih obravnav, monografske publikacije in izdaja njenih zbranih del prinašajo zasluženo vrednost in odmevnost. Film prikazuje njeno bitko, skozi katero se razvije v polnokrvno žensko in ustvarjalko. Ali kot je sama zapisala: Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti. Dramska igralka Saša Mihelčič upodablja pisateljico v dvojni vlogi - kot ženska in kot moški med sabo prepleta pisateljičina razmišljanja, odločilne izseke iz njenega življenja, med drugim v Trstu, Ljubljani in Zagrebu, kjer je živela dve desetletji. Predstavljeni so tudi odlomki iz njenih del, ki so osvetljeni s strani strokovnjakinj. O njenih črticah, romanu in igri pa razmišljajo udeleženci na literarnih delavnicah in aktualizirajo njihovo sporočilnost. Scenarij Cvetka Bevc, režija mag. Alma Lapajne, direktor fotografije in snemalec Jure Nemec.
Igrano-dokumentarni film o slovenski pisateljici, publicistki, urednici in borki za ženske pravice Zofki Kveder. Zofka Kveder (1878-1926) je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila v času svojega življenja deležna vrste napadov in tudi kasneje pogosto omalovaževanja svojega dela. V zadnjem obdobju ji vrsta znanstvenih obravnav, monografske publikacije in izdaja njenih zbranih del prinašajo zasluženo vrednost in odmevnost. Film prikazuje njeno bitko, skozi katero se razvije v polnokrvno žensko in ustvarjalko. Ali kot je sama zapisala: Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti. Dramska igralka Saša Mihelčič upodablja pisateljico v dvojni vlogi - kot ženska in kot moški med sabo prepleta pisateljičina razmišljanja, odločilne izseke iz njenega življenja, med drugim v Trstu, Ljubljani in Zagrebu, kjer je živela dve desetletji. Predstavljeni so tudi odlomki iz njenih del, ki so osvetljeni s strani strokovnjakinj. O njenih črticah, romanu in igri pa razmišljajo udeleženci na literarnih delavnicah in aktualizirajo njihovo sporočilnost. Scenarij Cvetka Bevc, režija mag. Alma Lapajne, direktor fotografije in snemalec Jure Nemec.
Znameniti Izidor Cankar, Ivanov bratranec, je bil sprva duhovnik, kasneje diplomat, umetnostni zgodovinar, politik, profesor in pisatelj. Nagel v odločanju, karizmatičen in zato ključen za številne kulturne projekte v času med obema vojnama. Tako je, recimo, prepričal dediče Dragotina Hribarja, da so prispevali pretežni del denarja za gradnjo Moderne galerije, in vplival na njeno podobo. Izidorjevi Obiski, kjer se srečuje s sodobniki, so pomemben vir za razumevanje tistega časa, S poti velja za enega najboljših slovenskih modernih romanov. Uvod v umevanje likovne umetnosti in Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi sta še danes temeljni besedili slovenske umetnostne zgodovine. Kot enega najbolj izobraženih slovenskih duhovnikov so ga pripravljali za katoliškega političnega voditelja. Potem pa je vse presenetil, ko je leta 1926 izstopil iz katoliške vere in se poročil s premožno Ljubljančanko Ničo Hribar. Njuno razmerje se je zrahljalo po tragični smrti prvorojenke Kajtimare. Po letu 1936 se je Cankar umaknil iz Slovenije v Argentino in pozneje v Kanado, kjer je bil poslanik kraljevine Jugoslavije. Za kratek čas je kot minister vstopil v vlado Ivana Šubašića v Londonu. Iz tega obdobja je ohranjen Londonski dnevnik. Njegovo diplomatsko kariero je v knjigi opisal zgodovinar dr. Andrej Rahten. Bolgarska raziskovalca dr. Ljudmil Dimitrov in Ljudmila Malinova-Dimitrova pa v svoji knjigi odkrivata Izidorjevo razmerje z enigmatično bolgarsko pesnico Bagrjano. Zadnja leta je Cankarju pri urejanju izdaj pomagal dr. Lojze Gostiša, ki je bil priča tudi njegovim zadnjim dnem v sanatoriju Emona leta 1958. Izidor Cankar je bil rojen leta 1886 v Šidu. Bratranca Ivan in Karlo Cankar sta ga pripeljala na šolanje v Ljubljano. Na Dunaju je doktoriral iz umetnostne zgodovine in postal profesor na ljubljanski univerzi. Zaznamoval je dejavnost Narodne galerije, ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino, urejal revijo Dom in svet in časopis Slovenec ter Slovenski biografski leksikon. Bil je med ustanovitelji slovenskega PEN-a. Pod psevdonimi je pisal leposlovna besedila in prevedel vrsto pomembnih romanov, med njimi Guliverjeva potovanja. Uredil je ter z uvodi opremil Zbrane spise Ivana Cankarja. V filmu o Izidorju Cankarju spregovorijo dr. Tomaž Brejc, dr. Janko Kos, dr. Tone Smolej, dr. Špelca Čopič, dr. Janez Bogataj, Janez Stergar, dr. Andrej Smrekar, Angelika Hribar, dr. Lev Kreft, dr. Bogo Zupančič, Maja Hren Brvar, Breda Ilich Klančnik in mag. Andrej Aplenc.
Znameniti Izidor Cankar, Ivanov bratranec, je bil sprva duhovnik, kasneje diplomat, umetnostni zgodovinar, politik, profesor in pisatelj. Nagel v odločanju, karizmatičen in zato ključen za številne kulturne projekte v času med obema vojnama. Tako je, recimo, prepričal dediče Dragotina Hribarja, da so prispevali pretežni del denarja za gradnjo Moderne galerije, in vplival na njeno podobo. Izidorjevi Obiski, kjer se srečuje s sodobniki, so pomemben vir za razumevanje tistega časa, S poti velja za enega najboljših slovenskih modernih romanov. Uvod v umevanje likovne umetnosti in Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi sta še danes temeljni besedili slovenske umetnostne zgodovine. Kot enega najbolj izobraženih slovenskih duhovnikov so ga pripravljali za katoliškega političnega voditelja. Potem pa je vse presenetil, ko je leta 1926 izstopil iz katoliške vere in se poročil s premožno Ljubljančanko Ničo Hribar. Njuno razmerje se je zrahljalo po tragični smrti prvorojenke Kajtimare. Po letu 1936 se je Cankar umaknil iz Slovenije v Argentino in pozneje v Kanado, kjer je bil poslanik kraljevine Jugoslavije. Za kratek čas je kot minister vstopil v vlado Ivana Šubašića v Londonu. Iz tega obdobja je ohranjen Londonski dnevnik. Njegovo diplomatsko kariero je v knjigi opisal zgodovinar dr. Andrej Rahten. Bolgarska raziskovalca dr. Ljudmil Dimitrov in Ljudmila Malinova-Dimitrova pa v svoji knjigi odkrivata Izidorjevo razmerje z enigmatično bolgarsko pesnico Bagrjano. Zadnja leta je Cankarju pri urejanju izdaj pomagal dr. Lojze Gostiša, ki je bil priča tudi njegovim zadnjim dnem v sanatoriju Emona leta 1958. Izidor Cankar je bil rojen leta 1886 v Šidu. Bratranca Ivan in Karlo Cankar sta ga pripeljala na šolanje v Ljubljano. Na Dunaju je doktoriral iz umetnostne zgodovine in postal profesor na ljubljanski univerzi. Zaznamoval je dejavnost Narodne galerije, ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino, urejal revijo Dom in svet in časopis Slovenec ter Slovenski biografski leksikon. Bil je med ustanovitelji slovenskega PEN-a. Pod psevdonimi je pisal leposlovna besedila in prevedel vrsto pomembnih romanov, med njimi Guliverjeva potovanja. Uredil je ter z uvodi opremil Zbrane spise Ivana Cankarja. V filmu o Izidorju Cankarju spregovorijo dr. Tomaž Brejc, dr. Janko Kos, dr. Tone Smolej, dr. Špelca Čopič, dr. Janez Bogataj, Janez Stergar, dr. Andrej Smrekar, Angelika Hribar, dr. Lev Kreft, dr. Bogo Zupančič, Maja Hren Brvar, Breda Ilich Klančnik in mag. Andrej Aplenc.
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Marijan Vodopivec (1920–1977), Mane, kot so ga klicali, je bil pianist in skladatelj, od leta 1948 vodja glasbene produkcije, urednik in od leta 1972 odgovorni urednik glasbenega programa na takratnem Radiu Ljubljana. Njegove stvaritve, tako mladinska in scenska glasba za radijski in televizijski medij kot za gledališče in film, ga uvrščajo med najizrazitejše slovenske glasbene ustvarjalce. Nepozabna in včasih že ponarodela je njegova glasba za mladinske TV-nadaljevanke, kot so Bratovščina Sinjega galeba, Erazem in potepuh in Mladost na stopnicah, za filme Srečno Kekec, Nočni izlet, Družinski dnevnik, Po isti poti se ne vračaj, Naš avto. Otroci še danes prepevajo mnoge njegove pesmi. Napisal je glasbo za več kot 150 radijskih iger, za literarne oddaje, glasbene pravljice, TV-drame in scensko glasbo za okrog sto predstav skoraj vseh slovenskih gledališč. Njegova velika zasluga je bila ustanovitev simfoničnega orkestra na RTV Ljubljana, bil je idejni vodja radijskih in televizijskih oddaj Pokaži, kaj znaš, najbolj priljubljenih zabavnih oddaj v tistem času, s katerimi so odkrivali nove talente. Doma in v tujini je bil večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Prešernovega sklada in s plaketo RTV Ljubljana za zasluge pri razvoju slovenskega radia in televizije. V televizijski portret smo strnili zgodbe in pripovedi njegove hčerke Marjane Vilhelm in nečaka Petra Vodopivca, o njem in o njegovem delu pa pripovedujejo tudi njegovi sodelavci, glasbeniki in poznavalci Janez Martinc, Jure Robežnik, Majda Hauptman, Ruda Ravnik Kosi, Edi Majaron, Dušan Hren, Aleš Jan, Tomaž Habe, Milan Dekleva, Jani Golob, Mitja Gobec, Janja Srečkar, Marjan Lavtižar, Franci Mrak in Danica Dolinar. Njegovo ustvarjalnost in osebnost orisujejo in osvetljujejo tudi fotografije ter tonski in video posnetki. Scenaristka in urednica je Danica Dolinar, redaktorica Zarja Zavodnik, snemalec Artur Rutar, montažer Zlatjan Čučkov, režiserka Magda Lapajne.
Marijan Vodopivec (1920–1977), Mane, kot so ga klicali, je bil pianist in skladatelj, od leta 1948 vodja glasbene produkcije, urednik in od leta 1972 odgovorni urednik glasbenega programa na takratnem Radiu Ljubljana. Njegove stvaritve, tako mladinska in scenska glasba za radijski in televizijski medij kot za gledališče in film, ga uvrščajo med najizrazitejše slovenske glasbene ustvarjalce. Nepozabna in včasih že ponarodela je njegova glasba za mladinske TV-nadaljevanke, kot so Bratovščina Sinjega galeba, Erazem in potepuh in Mladost na stopnicah, za filme Srečno Kekec, Nočni izlet, Družinski dnevnik, Po isti poti se ne vračaj, Naš avto. Otroci še danes prepevajo mnoge njegove pesmi. Napisal je glasbo za več kot 150 radijskih iger, za literarne oddaje, glasbene pravljice, TV-drame in scensko glasbo za okrog sto predstav skoraj vseh slovenskih gledališč. Njegova velika zasluga je bila ustanovitev simfoničnega orkestra na RTV Ljubljana, bil je idejni vodja radijskih in televizijskih oddaj Pokaži, kaj znaš, najbolj priljubljenih zabavnih oddaj v tistem času, s katerimi so odkrivali nove talente. Doma in v tujini je bil večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Prešernovega sklada in s plaketo RTV Ljubljana za zasluge pri razvoju slovenskega radia in televizije. V televizijski portret smo strnili zgodbe in pripovedi njegove hčerke Marjane Vilhelm in nečaka Petra Vodopivca, o njem in o njegovem delu pa pripovedujejo tudi njegovi sodelavci, glasbeniki in poznavalci Janez Martinc, Jure Robežnik, Majda Hauptman, Ruda Ravnik Kosi, Edi Majaron, Dušan Hren, Aleš Jan, Tomaž Habe, Milan Dekleva, Jani Golob, Mitja Gobec, Janja Srečkar, Marjan Lavtižar, Franci Mrak in Danica Dolinar. Njegovo ustvarjalnost in osebnost orisujejo in osvetljujejo tudi fotografije ter tonski in video posnetki. Scenaristka in urednica je Danica Dolinar, redaktorica Zarja Zavodnik, snemalec Artur Rutar, montažer Zlatjan Čučkov, režiserka Magda Lapajne.
Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je postal eden od treh podpredsednikov osamosvojitvene vlade. Pred tem je kot doktor ekonomskih znanosti predaval na Pravni fakulteti v Ljubljani, v času slovenske pomladi pa se je vključil v Tomšičevo Socialdemokratsko zvezo. Peterletovo vlado je zapustil dva meseca pred osamosvojitvijo. Umrl je 26. avgusta 2022.
Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je postal eden od treh podpredsednikov osamosvojitvene vlade. Pred tem je kot doktor ekonomskih znanosti predaval na Pravni fakulteti v Ljubljani, v času slovenske pomladi pa se je vključil v Tomšičevo Socialdemokratsko zvezo. Peterletovo vlado je zapustil dva meseca pred osamosvojitvijo. Umrl je 26. avgusta 2022.
Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.
Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Film prikaže slikarja Tuga Šušnika, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, z več plati. Slikar je predstavljen intimno, anekdotično, nazorsko, v ospredju sta mesti London in New York, ki sta ga najbolj opredelili kot osebnost in kot umetnika.Režiser in scenarist filma je Boris Jurjaševič, direktor fotografije je Zoran Hochsttater, izvršni producent pa Radovan Mišić. V filmu nastopajo še dr. Tomaž Brejc, dr. Lado Kralj, Jože Ciuha, Steve Diskin, Dušan Arzenšek, Maja Boh, Metka Kraševec, Miha Vipotnik, Milan Erič, Robert Inhof, Žiga Kariš, Sergej Kapus, Boštjan Jurečič in Katja Rihtar. Tugo Šušnik je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo in za pomemben prispevek na področju likovne umetnosti. Razstavljal je na več kot dvesto razstavah doma in po svetu (Beograd, Zagreb, Dubrovnik, New York, Los Angeles, Sydney, Sao Paulo, Seul,...) V filmu se vrne v mlada leta, na avtentične lokacije in tam podoživlja takratne dogodke. Večina šol, hiš, klubov, lokalov in drugega še obstaja v nespremenjeni obliki že več kot 50 let. V dveh najpomembnejših galerijah moderne umetnosti (Tate modern London in MOMA New York) razloži svoje videnje moderne umetnosti. V njegovem ljubljanskem ateljeju smo priča nastajanju nove slike in diskurzu o umetniškem ustvarjanju, v ateljejih Akademije za likovno umetnost pa spremljamo pedagoški pristop. Zgodbo zaključuje otvoritev razstave slikarjevih najnovejših del v galeriji Equrna...
Film prikaže slikarja Tuga Šušnika, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, z več plati. Slikar je predstavljen intimno, anekdotično, nazorsko, v ospredju sta mesti London in New York, ki sta ga najbolj opredelili kot osebnost in kot umetnika.Režiser in scenarist filma je Boris Jurjaševič, direktor fotografije je Zoran Hochsttater, izvršni producent pa Radovan Mišić. V filmu nastopajo še dr. Tomaž Brejc, dr. Lado Kralj, Jože Ciuha, Steve Diskin, Dušan Arzenšek, Maja Boh, Metka Kraševec, Miha Vipotnik, Milan Erič, Robert Inhof, Žiga Kariš, Sergej Kapus, Boštjan Jurečič in Katja Rihtar. Tugo Šušnik je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo in za pomemben prispevek na področju likovne umetnosti. Razstavljal je na več kot dvesto razstavah doma in po svetu (Beograd, Zagreb, Dubrovnik, New York, Los Angeles, Sydney, Sao Paulo, Seul,...) V filmu se vrne v mlada leta, na avtentične lokacije in tam podoživlja takratne dogodke. Večina šol, hiš, klubov, lokalov in drugega še obstaja v nespremenjeni obliki že več kot 50 let. V dveh najpomembnejših galerijah moderne umetnosti (Tate modern London in MOMA New York) razloži svoje videnje moderne umetnosti. V njegovem ljubljanskem ateljeju smo priča nastajanju nove slike in diskurzu o umetniškem ustvarjanju, v ateljejih Akademije za likovno umetnost pa spremljamo pedagoški pristop. Zgodbo zaključuje otvoritev razstave slikarjevih najnovejših del v galeriji Equrna...
Nenavaden dokumentarni portret nenavadnega trboveljskega glasbenika, legende Vilija Fajdige. Pravijo, da se je bluz rodil iz trpljenja in iz obupne želje, da bi skušali trpljenje preseči z glasbo, nenehnim brezciljnim potovanjem, samopozabo. Če govorimo o bluzu v teh okvirih in ne le o strogi dvanajsterični formi, potem je bil Vili Fajdiga, legenda trboveljskih ulic, prav gotovo pravi »bluesman«. Bluz črnih revirjev je zgodba o težkem in pestrem življenju, ustvarjalnosti, strahu, upanju, o padcih in ne vedno tudi vzponih, o ljubezni do žensk, glasbe, soljudi in življenja. Legende, ki ni prisotna v širšem narodovem spominu, in ki je prepevala z glasom Toma Waitsa, po strunah pa brenkala z železnimi doma narejenimi »kremplji«, trzalicami, narejenimi iz odpadkov ribjih konzerv, se spominjajo mnogi glasbeni in drugi ustvarjalci: Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Vili Guček, Roman Uranjek, Iztok Kovač. Fajdiga je imel velik vpliv celo na skupino Laibach; člani so kot najstniki hodili za njim po Trbovljah in ga občudovali kot glasbenika, umetnika, boema… Skozi izpoved ključnih akterjev ter predvsem skozi Fajdigovo glasbo v dialogu s podobo, so avtorji filma skušali prodreti v notranji, intimni svet Vilija Fajdige, ter v specifičen občutek tistega časa in prostora.
Nenavaden dokumentarni portret nenavadnega trboveljskega glasbenika, legende Vilija Fajdige. Pravijo, da se je bluz rodil iz trpljenja in iz obupne želje, da bi skušali trpljenje preseči z glasbo, nenehnim brezciljnim potovanjem, samopozabo. Če govorimo o bluzu v teh okvirih in ne le o strogi dvanajsterični formi, potem je bil Vili Fajdiga, legenda trboveljskih ulic, prav gotovo pravi »bluesman«. Bluz črnih revirjev je zgodba o težkem in pestrem življenju, ustvarjalnosti, strahu, upanju, o padcih in ne vedno tudi vzponih, o ljubezni do žensk, glasbe, soljudi in življenja. Legende, ki ni prisotna v širšem narodovem spominu, in ki je prepevala z glasom Toma Waitsa, po strunah pa brenkala z železnimi doma narejenimi »kremplji«, trzalicami, narejenimi iz odpadkov ribjih konzerv, se spominjajo mnogi glasbeni in drugi ustvarjalci: Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Vili Guček, Roman Uranjek, Iztok Kovač. Fajdiga je imel velik vpliv celo na skupino Laibach; člani so kot najstniki hodili za njim po Trbovljah in ga občudovali kot glasbenika, umetnika, boema… Skozi izpoved ključnih akterjev ter predvsem skozi Fajdigovo glasbo v dialogu s podobo, so avtorji filma skušali prodreti v notranji, intimni svet Vilija Fajdige, ter v specifičen občutek tistega časa in prostora.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.
Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Dokumentarni film Boris Pahor - Trmasti spomin je skupni projekt štirih uredništev Regionalnega RTV centra Koper-Capodistria. Je del projekta s skupnim naslovom Sinovi dveh narodov - velikani našega prostora, v katerem predstavljamo življenjski opus ljudi, ki so s svojim delom bistveno zaznamovali večkulturni prostor na stičišču Slovenije in Italije. Pahorja v filmu spremljamo od Trsta do Pariza, kjer je doživel prvo mednarodno priznanje, in odkrivamo dolgo ter zapleteno življenjsko pot velikega pričevalca dvajsetega stoletja. Zgodnji fašizem, izguba jezika, nemška delovna taborišča in zmeda v povojnem Trstu, so poleg ljubezni teme, h katerim se Pahor ves čas vrača. Dokumentarni film gradi pripoved o avtorju z njegovim pričevanjem in z besedo zgodovinarjev, pisateljskih kolegov, založnikov in prijateljev. Navdahnili sta ga predvsem Pahorjevi vrednoti ljubezni in človečnosti, ki presegata tragiko naše preteklosti in ponujata vizijo za preživetje.
Dokumentarni film Boris Pahor - Trmasti spomin je skupni projekt štirih uredništev Regionalnega RTV centra Koper-Capodistria. Je del projekta s skupnim naslovom Sinovi dveh narodov - velikani našega prostora, v katerem predstavljamo življenjski opus ljudi, ki so s svojim delom bistveno zaznamovali večkulturni prostor na stičišču Slovenije in Italije. Pahorja v filmu spremljamo od Trsta do Pariza, kjer je doživel prvo mednarodno priznanje, in odkrivamo dolgo ter zapleteno življenjsko pot velikega pričevalca dvajsetega stoletja. Zgodnji fašizem, izguba jezika, nemška delovna taborišča in zmeda v povojnem Trstu, so poleg ljubezni teme, h katerim se Pahor ves čas vrača. Dokumentarni film gradi pripoved o avtorju z njegovim pričevanjem in z besedo zgodovinarjev, pisateljskih kolegov, založnikov in prijateljev. Navdahnili sta ga predvsem Pahorjevi vrednoti ljubezni in človečnosti, ki presegata tragiko naše preteklosti in ponujata vizijo za preživetje.
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Teater glasbe je zgodba Iztoka Mlakarja in njegovih sodobnikov nekoč in danes, o sklenjenem krogu. Od Nove Gorice, preko akademije, nešteto odrov, hramov ter spet in vedno spet nazaj. Krog Sljehernika in Pepija, ki ju že desetletja radi ne samo poslušamo, ampak tudi slišimo. Po krožnici sta nas vodila scenarist Andrej Karoli in režiserka Tina Novak.
Teater glasbe je zgodba Iztoka Mlakarja in njegovih sodobnikov nekoč in danes, o sklenjenem krogu. Od Nove Gorice, preko akademije, nešteto odrov, hramov ter spet in vedno spet nazaj. Krog Sljehernika in Pepija, ki ju že desetletja radi ne samo poslušamo, ampak tudi slišimo. Po krožnici sta nas vodila scenarist Andrej Karoli in režiserka Tina Novak.
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
Tokrat predstavljamo slovensko slikarko in geografinjo iz Ottawe Ireno Hribar Schmidt. Že štiri desetletja živi v tujini, kamor sta jo pravzaprav odpeljali študijska pot in želja po raziskovanju sveta. Rojena Ljubljančanka je v Kanadi študirala geografijo in se izobraževala na likovnem področju. Sicer pa je že pred odhodom v Severno Ameriko tudi v Sloveniji obiskovala tečaje modeliranja in risanja, študirala pa je tudi oblikovanje v Benetkah. Njena izseljenska in umetniška pot pa sta zaznamovani tudi z desetletjem, ki ga je z družino preživela na Arabskem polotoku. V Kanadi je dejavna tudi v slovenski skupnosti, kljub letom izseljenskega življenja pa je ves čas tesno povezana tudi z domovino Slovenijo, predvsem na likovnem področju.
Tokrat predstavljamo slovensko slikarko in geografinjo iz Ottawe Ireno Hribar Schmidt. Že štiri desetletja živi v tujini, kamor sta jo pravzaprav odpeljali študijska pot in želja po raziskovanju sveta. Rojena Ljubljančanka je v Kanadi študirala geografijo in se izobraževala na likovnem področju. Sicer pa je že pred odhodom v Severno Ameriko tudi v Sloveniji obiskovala tečaje modeliranja in risanja, študirala pa je tudi oblikovanje v Benetkah. Njena izseljenska in umetniška pot pa sta zaznamovani tudi z desetletjem, ki ga je z družino preživela na Arabskem polotoku. V Kanadi je dejavna tudi v slovenski skupnosti, kljub letom izseljenskega življenja pa je ves čas tesno povezana tudi z domovino Slovenijo, predvsem na likovnem področju.
Dokumentarni portret češkega režiserja Františka Čapa, ki je generacijam slovenskega filmskega občinstva podaril nepozabno Vesno. František Čap je bil uspešen režiser pa zelo osamljen in nesrečen človek. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč tudi semantično in vsebinsko pomenljiva dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. Življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec. Ob skromni udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.
Dokumentarni portret češkega režiserja Františka Čapa, ki je generacijam slovenskega filmskega občinstva podaril nepozabno Vesno. František Čap je bil uspešen režiser pa zelo osamljen in nesrečen človek. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč tudi semantično in vsebinsko pomenljiva dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. Življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec. Ob skromni udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
»Jugoslavije ni več ... Gre za Slovenijo!« Te zgodovinske besede je pred nekaj več kot 30 leti izrekel človek, ki je izjemno zaslužen za slovensko državno suverenost in samostojnost. Dr. Jože Pučnik po besedah njegovih sopotnikov v procesu slovenskega osamosvajanja počasi, a s silovito vztrajnostjo prostora, časa in ljudi, dobiva tisto mesto v slovenski kolektivni zgodovinski zavesti, ki mu naravno pripada že od nekdaj. Človek neomajne volje in milega duha, pristno zaveden domoljub in vrhunski intelektualec s srcem, v katerem je bilo vedno ogromno prostora za slovensko ljudskost in dobroto. Politik, ki je odločno zagovarjal svoja stališča tudi takrat, ko nekateri tega niso znali ali zmogli. Človek koncizne misli, tehtnega premisleka, ostro profiliranih besed, nepopustljiv borec za slovenstvo. Človek, brez katerega si je nemogoče zamisliti svobodno in samostojno državo, Republiko Slovenijo. Nesporni velikan slovenskega političnega prostora, ki je lahko še danes svetel zgled vsem generacijam slovenskih politikov.
»Jugoslavije ni več ... Gre za Slovenijo!« Te zgodovinske besede je pred nekaj več kot 30 leti izrekel človek, ki je izjemno zaslužen za slovensko državno suverenost in samostojnost. Dr. Jože Pučnik po besedah njegovih sopotnikov v procesu slovenskega osamosvajanja počasi, a s silovito vztrajnostjo prostora, časa in ljudi, dobiva tisto mesto v slovenski kolektivni zgodovinski zavesti, ki mu naravno pripada že od nekdaj. Človek neomajne volje in milega duha, pristno zaveden domoljub in vrhunski intelektualec s srcem, v katerem je bilo vedno ogromno prostora za slovensko ljudskost in dobroto. Politik, ki je odločno zagovarjal svoja stališča tudi takrat, ko nekateri tega niso znali ali zmogli. Človek koncizne misli, tehtnega premisleka, ostro profiliranih besed, nepopustljiv borec za slovenstvo. Človek, brez katerega si je nemogoče zamisliti svobodno in samostojno državo, Republiko Slovenijo. Nesporni velikan slovenskega političnega prostora, ki je lahko še danes svetel zgled vsem generacijam slovenskih politikov.
Slovenski kantavtor, skladatelj in pevec Andrej Šifrer je prvega maja praznoval svojo častitljivo obletnico, 70. rojstni dan. V svoji 50-letni glasbeni zgodovini je obredel ves svet, sodeloval s številnimi glasbeniki, s katerimi je tudi posnel veliko plošč, blizu dvesto pesmi. Poln humorja, tudi zelo čustvenih trenutkov bo z anekdotami, prigodami v oddaji Glasba svetov opisal svoje življenje.
Slovenski kantavtor, skladatelj in pevec Andrej Šifrer je prvega maja praznoval svojo častitljivo obletnico, 70. rojstni dan. V svoji 50-letni glasbeni zgodovini je obredel ves svet, sodeloval s številnimi glasbeniki, s katerimi je tudi posnel veliko plošč, blizu dvesto pesmi. Poln humorja, tudi zelo čustvenih trenutkov bo z anekdotami, prigodami v oddaji Glasba svetov opisal svoje življenje.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Glasba, ki jo le redkokdaj ali nikoli ne slišite v rednih glasbenih opremah. Še manj verjetno pa je, da jo boste slišali na drugih radijskih postajah.
Glasba, ki jo le redkokdaj ali nikoli ne slišite v rednih glasbenih opremah. Še manj verjetno pa je, da jo boste slišali na drugih radijskih postajah.
