Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Poglobimo se v delo izjemnih glasbenih osebnosti. Z razmišljanji, pogovori in seveda poslušanjem glasbe obeležujemo jubileje in izpostavljamo delo izbranih glasbenic in glasbenikov.
Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden-mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.
Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden-mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.
Oddajo Glasbeni portret tokrat posvečamo skladatelju in dolgoletnemu profesorju kompozicije na akademiji za glasbo v Ljubljani Alojzu Srebotnjaku. Njegov opus je obsežen in raznovrsten, na začetku je bil predan ekspresionističnemu, zlasti vokalnem u slogu, v šestdesetih zazrt čez meje znanega - zlasti k dvanajsttonski in serialni tehniki - ves čas pa se je zanimal za ljudsko in tradicijsko glasbo Slovenije in Makedonije ter čutil ljubezen do nje. Danes bomo v oddaji slišali nekaj Srebotnjakovih najtehtnejših del, največ bo tistih iz obdobja skupine Pro mušica viva, spoznali pa bomo tudi nekaj njegovih zgodnejših del in ob koncu oddaje poslušali eno izmed številnih skladb, pri katerih je skladatelj osnovne motive zajemal iz makedonskih napevov. Preden se podrobneje posvetimo vodenemu poslušanju in analizi omenjenih del, povejmo še nekaj besed o življenju in umetniških dosežkih skladatelja Alojza Srebotnjaka.
Oddajo Glasbeni portret tokrat posvečamo skladatelju in dolgoletnemu profesorju kompozicije na akademiji za glasbo v Ljubljani Alojzu Srebotnjaku. Njegov opus je obsežen in raznovrsten, na začetku je bil predan ekspresionističnemu, zlasti vokalnem u slogu, v šestdesetih zazrt čez meje znanega - zlasti k dvanajsttonski in serialni tehniki - ves čas pa se je zanimal za ljudsko in tradicijsko glasbo Slovenije in Makedonije ter čutil ljubezen do nje. Danes bomo v oddaji slišali nekaj Srebotnjakovih najtehtnejših del, največ bo tistih iz obdobja skupine Pro mušica viva, spoznali pa bomo tudi nekaj njegovih zgodnejših del in ob koncu oddaje poslušali eno izmed številnih skladb, pri katerih je skladatelj osnovne motive zajemal iz makedonskih napevov. Preden se podrobneje posvetimo vodenemu poslušanju in analizi omenjenih del, povejmo še nekaj besed o življenju in umetniških dosežkih skladatelja Alojza Srebotnjaka.
Nocojšnji Glasbeni portret namenjamo največjemu slovenskemu tenoristu prejšnjega stoletja, Antonu Dermoti, ki se je rodil 4. junija leta 1910 v Kropi. Opisali smo ga s pogledom skozi prizmo njegove najstarejše hčerke, dramske igralke Jovite Dermota, poročene Weber ‒ z njo smo na Dunaju leta 2018 posneli pogovor ‒ in odlomkov iz Dermotove knjige Tisoč in en večer. Iz življenja poklicnega pevca, ki je izšla leta 1978.
Nocojšnji Glasbeni portret namenjamo največjemu slovenskemu tenoristu prejšnjega stoletja, Antonu Dermoti, ki se je rodil 4. junija leta 1910 v Kropi. Opisali smo ga s pogledom skozi prizmo njegove najstarejše hčerke, dramske igralke Jovite Dermota, poročene Weber ‒ z njo smo na Dunaju leta 2018 posneli pogovor ‒ in odlomkov iz Dermotove knjige Tisoč in en večer. Iz življenja poklicnega pevca, ki je izšla leta 1978.
V tokratni oddaji se bomo spomnili izjemnega violončelista, dirigenta in humanista Mstislava Rostropoviča – umetnika, ki je s svojo glasbo in osebnostjo zaznamoval 20. stoletje. Sprehodili se bomo skozi njegova ustvarjalna leta, od sodelovanja z največjimi skladatelji tistega časa do pogumnega upora proti sovjetskemu režimu. V izbranih glasbenih delih bomo slišali njegovo virtuoznost, neuklonljivost in globoko človečnost, ki še danes odmevajo v vsaki noti.
V tokratni oddaji se bomo spomnili izjemnega violončelista, dirigenta in humanista Mstislava Rostropoviča – umetnika, ki je s svojo glasbo in osebnostjo zaznamoval 20. stoletje. Sprehodili se bomo skozi njegova ustvarjalna leta, od sodelovanja z največjimi skladatelji tistega časa do pogumnega upora proti sovjetskemu režimu. V izbranih glasbenih delih bomo slišali njegovo virtuoznost, neuklonljivost in globoko človečnost, ki še danes odmevajo v vsaki noti.
Predvajali bomo nekaj posnetkov iz Brubeckove dolge in izjemno plodovite kariere. In ker smo v prazničnem času, bomo dodali tudi nekaj njegovih interpretacij božične glasbe, ki jo je napisal bodisi sam ali pa drugi skladatelji. Dave Brubeck je bil eden najbolj popularnih, cenjenih in spoštovanih sodobnih glasbenikov. V zadnjih dveh desetletjih se je vrnil h klasičnemu jazzu, snemanjem in nastopanju. Tudi zgodnja Brubeckova dela so zaradi obilne uporabe klasičnih glasbenih elementov, predvsem fuge in kontrapunkta, ter očitnega vpliva Bartoka in Rahmaninova, vzbudile pozornost belega intelektualnega občinstva. Začelo ga je postavljati na čelo tedanjega belega progresivnega jazza, ob bok Lennieju Tristanu. Šele pozneje je Brubeck skupaj z Desmondom racionalno uporabil nekaj spoznanj, do katerih sta se oba dokopala po nekajletnem eksperimentiranju z občinstvom, in se priljubil širšemu krogu občinstva.
Predvajali bomo nekaj posnetkov iz Brubeckove dolge in izjemno plodovite kariere. In ker smo v prazničnem času, bomo dodali tudi nekaj njegovih interpretacij božične glasbe, ki jo je napisal bodisi sam ali pa drugi skladatelji. Dave Brubeck je bil eden najbolj popularnih, cenjenih in spoštovanih sodobnih glasbenikov. V zadnjih dveh desetletjih se je vrnil h klasičnemu jazzu, snemanjem in nastopanju. Tudi zgodnja Brubeckova dela so zaradi obilne uporabe klasičnih glasbenih elementov, predvsem fuge in kontrapunkta, ter očitnega vpliva Bartoka in Rahmaninova, vzbudile pozornost belega intelektualnega občinstva. Začelo ga je postavljati na čelo tedanjega belega progresivnega jazza, ob bok Lennieju Tristanu. Šele pozneje je Brubeck skupaj z Desmondom racionalno uporabil nekaj spoznanj, do katerih sta se oba dokopala po nekajletnem eksperimentiranju z občinstvom, in se priljubil širšemu krogu občinstva.