Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarno-izobraževalna serija o znamenitih Slovencih in Slovenkah.
Sergej Mašera je bil poročnik bojne ladje, strokovnjak za ladijske topove in narodni heroj, leta 1941 je umrl na bojni ladji v Boki Kotorski. Sergej Mašera (1912–1941) se je leta 1929, ko je v Ljubljani maturiral, vpisal na Vojno pomorsko akademijo v Dubrovniku. Akademijo je končal leta 1932 kot eden izmed najboljših kadetov. Ker ga je privlačilo topništvo, se je v Boki Kotorski izpopolnjeval na tem področju, v Zemunu, kjer je kasneje služboval, pa je želel opraviti izpit tudi za višji čin poročnika bojne ladje. Kot strokovnjak za ladijske topove je na Švedskem sodeloval v komisiji za prevzem oborožitve za rušilec Beograd, na katerega je bil dodeljen po njegovem uradnem sprejemu v floto Kraljevine Jugoslavije. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bil kot topniški častnik premeščen na rušilec Zagreb, na katerem je dočakal začetek aprilske vojne. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske so rušilec razstrelili, da ne bi prišel v roke italijanski vojni mornarici. Oba častnika – Sergej Mašera in Milan Spasić – sta edina ostala na ladji in se skupaj z njo potopila. V začetku sedemdesetih let sta bila razglašena za narodna heroja.
Sergej Mašera je bil poročnik bojne ladje, strokovnjak za ladijske topove in narodni heroj, leta 1941 je umrl na bojni ladji v Boki Kotorski. Sergej Mašera (1912–1941) se je leta 1929, ko je v Ljubljani maturiral, vpisal na Vojno pomorsko akademijo v Dubrovniku. Akademijo je končal leta 1932 kot eden izmed najboljših kadetov. Ker ga je privlačilo topništvo, se je v Boki Kotorski izpopolnjeval na tem področju, v Zemunu, kjer je kasneje služboval, pa je želel opraviti izpit tudi za višji čin poročnika bojne ladje. Kot strokovnjak za ladijske topove je na Švedskem sodeloval v komisiji za prevzem oborožitve za rušilec Beograd, na katerega je bil dodeljen po njegovem uradnem sprejemu v floto Kraljevine Jugoslavije. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bil kot topniški častnik premeščen na rušilec Zagreb, na katerem je dočakal začetek aprilske vojne. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske so rušilec razstrelili, da ne bi prišel v roke italijanski vojni mornarici. Oba častnika – Sergej Mašera in Milan Spasić – sta edina ostala na ladji in se skupaj z njo potopila. V začetku sedemdesetih let sta bila razglašena za narodna heroja.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Luiza Pesjakova, učenka samega Franceta Prešerna, je v 20. stoletju skoraj docela utonila v pozabo, danes pa ji priznavamo njeno vlogo v razvoju slovenskega slovstva. Hči znanega ljubljanskega pravnika, politika in mecena Blaža Crobatha, sicer izobražena v več jezikih, je ljubezen do slovenščine odkrila pod vplivom Prešerna, kasneje pa Vraza in Levstika in ji v svojem javnem delovanju in literarnem ustvarjanju ostala strastno in predano zvesta do smrti. Luiza Pesjakova je bila predvsem pesnica, pisala pa je tudi novele in prvi slovenski »ženski« romantični roman Beatin dnevnik. Napisala je tudi libreto za opero Gorenjski slavček Antona Foersterja. O srečanju s Prešernom, ki jo je kot rosno mlado deklico usmeril na pot slovenskega jezika in poezije, je mnogo kasneje zapisala: "V veliki, svetli, z rumenkastimi vzorci poslikani sobani je stala velika miza, z zelenim suknom pogrnjena, vsa obložena s knjigami in pismi. Tamkaj je sedeval, zakopan v pravde. Vendar me je vselej ustavil, kadar sem sobo prehodivši šla k ljubemu očetu v dotično pisarno. Razgovarjal se je z mano, povedal mi kaj veselega ter smejal se mojemu smehu in mojim otročjim odgovorom tako, da so mu solze prihajale v oči." To srečanje jo je zaznamovalo za vse življenje. Ponosno in neomajno je sledila spominu na svojega velikega vzornika. Kratki portret Luize Pesjakove, ki ga kot avtorica podpisuje Anka Pirš, skuša odstreti večplastno osebnost ženske, soproge, matere in pisateljice, ki je bila otrok svojega časa, pa kljub temu v svojih mislih in nemalokrat tudi smelih javnih nastopih veliko pred njim. Njen mili, toda odločni pogled lahko danes občudujemo na portretu, ki ga je naslikal Mihael Stroj in je na ogled v Narodni galeriji.
Luiza Pesjakova, učenka samega Franceta Prešerna, je v 20. stoletju skoraj docela utonila v pozabo, danes pa ji priznavamo njeno vlogo v razvoju slovenskega slovstva. Hči znanega ljubljanskega pravnika, politika in mecena Blaža Crobatha, sicer izobražena v več jezikih, je ljubezen do slovenščine odkrila pod vplivom Prešerna, kasneje pa Vraza in Levstika in ji v svojem javnem delovanju in literarnem ustvarjanju ostala strastno in predano zvesta do smrti. Luiza Pesjakova je bila predvsem pesnica, pisala pa je tudi novele in prvi slovenski »ženski« romantični roman Beatin dnevnik. Napisala je tudi libreto za opero Gorenjski slavček Antona Foersterja. O srečanju s Prešernom, ki jo je kot rosno mlado deklico usmeril na pot slovenskega jezika in poezije, je mnogo kasneje zapisala: "V veliki, svetli, z rumenkastimi vzorci poslikani sobani je stala velika miza, z zelenim suknom pogrnjena, vsa obložena s knjigami in pismi. Tamkaj je sedeval, zakopan v pravde. Vendar me je vselej ustavil, kadar sem sobo prehodivši šla k ljubemu očetu v dotično pisarno. Razgovarjal se je z mano, povedal mi kaj veselega ter smejal se mojemu smehu in mojim otročjim odgovorom tako, da so mu solze prihajale v oči." To srečanje jo je zaznamovalo za vse življenje. Ponosno in neomajno je sledila spominu na svojega velikega vzornika. Kratki portret Luize Pesjakove, ki ga kot avtorica podpisuje Anka Pirš, skuša odstreti večplastno osebnost ženske, soproge, matere in pisateljice, ki je bila otrok svojega časa, pa kljub temu v svojih mislih in nemalokrat tudi smelih javnih nastopih veliko pred njim. Njen mili, toda odločni pogled lahko danes občudujemo na portretu, ki ga je naslikal Mihael Stroj in je na ogled v Narodni galeriji.
Dokumentarni portret ene najboljših slovenskih pesnic in prevajalk poezije . Z nemškimi verzi popisane ovojnice toaletnega papirja, gostilniški meniji, listki iz kavarne Union in številni papirnati škrniclji, na katere je sproti zapisovala svojo poezijo, so le manjši del literarne zapuščine »nore grafne«, kot so ji v tistem času pravili ljudje. Hranijo ga v rokopisnem arhivu Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, tu pa je še najmanj 679 pesmi v nemščini, ki nikoli niso bile objavljene. V starem mestnem jedru še vedno živi spomin na gospo, ki je povezovala ljubljanske literate v prvi polovici 20. stoletja. Njeno bronasto obličje nemo zre na mimoidoče s pročelja ene najbolj znanih hiš v stari Ljubljani, na Starem trgu 11. Poznajo jo vsi, pa vendar skoraj nihče. To je Lili Novy. V dokumentarni skici jo spoznamo s pomočjo pričevanj njenih najbližjih sorodnikov in tistih, ki jih je spodbudila k pisanju, ustvarjanju in življenju – kot osebo in kot umetnico. Prvič pa so predstavljene tudi njene pesmi v nemščini.
Dokumentarni portret ene najboljših slovenskih pesnic in prevajalk poezije . Z nemškimi verzi popisane ovojnice toaletnega papirja, gostilniški meniji, listki iz kavarne Union in številni papirnati škrniclji, na katere je sproti zapisovala svojo poezijo, so le manjši del literarne zapuščine »nore grafne«, kot so ji v tistem času pravili ljudje. Hranijo ga v rokopisnem arhivu Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, tu pa je še najmanj 679 pesmi v nemščini, ki nikoli niso bile objavljene. V starem mestnem jedru še vedno živi spomin na gospo, ki je povezovala ljubljanske literate v prvi polovici 20. stoletja. Njeno bronasto obličje nemo zre na mimoidoče s pročelja ene najbolj znanih hiš v stari Ljubljani, na Starem trgu 11. Poznajo jo vsi, pa vendar skoraj nihče. To je Lili Novy. V dokumentarni skici jo spoznamo s pomočjo pričevanj njenih najbližjih sorodnikov in tistih, ki jih je spodbudila k pisanju, ustvarjanju in življenju – kot osebo in kot umetnico. Prvič pa so predstavljene tudi njene pesmi v nemščini.
Ivan Regen je bil znanstvenik, ki je preučeval zvočno komunikacijo žuželk, biolog in pionir sodobne bioakustike. Danes širšemu občinstvu malo znani Ivan Regen (1868–1947), je bil človek, ki je preučeval murnove samičke, ki je znal govoriti z žuželkami in načrtovati fonografske naprave. Rojen je bil v Lajšah pri Gorenji vasi leta 1868, študiral in doktoriral je na Dunaju, kjer je tudi večinoma živel in preučeval zvočno komunikacijo žuželk. Leta 1935 je bil izvoljen za častnega člana Prirodoslovnega društva Slovenije, leta 1940 pa za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegov največji projekt je bil geobiološki laboratorij, velik terarij oziroma insektarij,v katerem je preučeval fonotaksijo – usmerjeno premikanje žuželk proti viru zvoka. Dokazal je,da žuželke slišijo s posebnim organom na prvem paru nog. Dokumentarni portret Ivana Regna odstira delo velikega, slabo znanega slovenskega znanstvenika, hkrati pa osvetljuje pomen zvoka okoli nas tudi za tiste namene, na katere v našem vsakdanu niti ne pomislimo. Mnogokrat smo potopljeni v zvok, ki ga ne poslušamo, ker se ga ne zavedamo in ga zato tudi ne slišimo. Ti zvoki pa so lahko konstitutivni element glasbene umetnosti. Delo, ki ga je Ivan Regen začel ob koncu 19. tega stoletja, je našlo svoje mesto tudi v umetnosti – v bioakustični glasbi. Prav zato se film poetično konča z besedami: “Če ne bi bilo Ivana Regna, človeka, ki je govoril z žuželkami, in znanstvenikov moderne dobe, tudi bioakustične glasbe verjetno ne bi bilo. Hvala znanosti, da je nahranila umetnost!” Scenarij Boštjan Perovšek in Boštjan Vrhovec, režija Boštjan Vrhovec.
Ivan Regen je bil znanstvenik, ki je preučeval zvočno komunikacijo žuželk, biolog in pionir sodobne bioakustike. Danes širšemu občinstvu malo znani Ivan Regen (1868–1947), je bil človek, ki je preučeval murnove samičke, ki je znal govoriti z žuželkami in načrtovati fonografske naprave. Rojen je bil v Lajšah pri Gorenji vasi leta 1868, študiral in doktoriral je na Dunaju, kjer je tudi večinoma živel in preučeval zvočno komunikacijo žuželk. Leta 1935 je bil izvoljen za častnega člana Prirodoslovnega društva Slovenije, leta 1940 pa za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegov največji projekt je bil geobiološki laboratorij, velik terarij oziroma insektarij,v katerem je preučeval fonotaksijo – usmerjeno premikanje žuželk proti viru zvoka. Dokazal je,da žuželke slišijo s posebnim organom na prvem paru nog. Dokumentarni portret Ivana Regna odstira delo velikega, slabo znanega slovenskega znanstvenika, hkrati pa osvetljuje pomen zvoka okoli nas tudi za tiste namene, na katere v našem vsakdanu niti ne pomislimo. Mnogokrat smo potopljeni v zvok, ki ga ne poslušamo, ker se ga ne zavedamo in ga zato tudi ne slišimo. Ti zvoki pa so lahko konstitutivni element glasbene umetnosti. Delo, ki ga je Ivan Regen začel ob koncu 19. tega stoletja, je našlo svoje mesto tudi v umetnosti – v bioakustični glasbi. Prav zato se film poetično konča z besedami: “Če ne bi bilo Ivana Regna, človeka, ki je govoril z žuželkami, in znanstvenikov moderne dobe, tudi bioakustične glasbe verjetno ne bi bilo. Hvala znanosti, da je nahranila umetnost!” Scenarij Boštjan Perovšek in Boštjan Vrhovec, režija Boštjan Vrhovec.
Dokumentarni film o pokončni osebnosti Viktorja Murnika, zavzetega sokola, pokončnega Slovenca in utemeljitelja telovadbe na Slovenskem. SLOVENEC SEM IN KDO JE VEČ ni po naključju podnaslov filma. Viktor Murnik je bil pionir svoje stroke, ki se je zavedal, da telovadba potrebuje svojo organizacijo, da je potrebno vzgojiti ljudi, ki bodo znali prenašati znanje na druge. Leta 1896 ustanovil prvi vaditeljski zbor na Slovenskem, ustanovil je prvo strokovno sokolsko panožno zvezo, leta 1907 pa je popeljal slovenske telovadce na prvo mednarodno tekmo v Prago. Pod njegovim vodstvom so trenirali vsi najboljši slovenski telovadci pred drugo svetovno vojno, tudi Josip Primožič in Leon Štukelj. Sokolstvo je v ideološkem primežu državljanske vojne na Slovenskem v letih 1941-45 razpadlo in bilo zaznamovano kot meščanska opozicija, Viktor Murnik pa je razen v ozkih krogih poznavalcev zgodovine telovadbe za širšo javnost ostal pozabljen in skoraj neznan.
Dokumentarni film o pokončni osebnosti Viktorja Murnika, zavzetega sokola, pokončnega Slovenca in utemeljitelja telovadbe na Slovenskem. SLOVENEC SEM IN KDO JE VEČ ni po naključju podnaslov filma. Viktor Murnik je bil pionir svoje stroke, ki se je zavedal, da telovadba potrebuje svojo organizacijo, da je potrebno vzgojiti ljudi, ki bodo znali prenašati znanje na druge. Leta 1896 ustanovil prvi vaditeljski zbor na Slovenskem, ustanovil je prvo strokovno sokolsko panožno zvezo, leta 1907 pa je popeljal slovenske telovadce na prvo mednarodno tekmo v Prago. Pod njegovim vodstvom so trenirali vsi najboljši slovenski telovadci pred drugo svetovno vojno, tudi Josip Primožič in Leon Štukelj. Sokolstvo je v ideološkem primežu državljanske vojne na Slovenskem v letih 1941-45 razpadlo in bilo zaznamovano kot meščanska opozicija, Viktor Murnik pa je razen v ozkih krogih poznavalcev zgodovine telovadbe za širšo javnost ostal pozabljen in skoraj neznan.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Franc Hladnik je zasnoval eno od ljubljanskih znamenitosti - Botanični vrt. Nastal je leta 1810 in je najstarejša naravoslovna znanstvena ustanova na Slovenskem. Hladnik je vanj zasadil prve rastline. Do pozne starosti je preučeval rastline in poučeval.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Franc Hladnik je zasnoval eno od ljubljanskih znamenitosti - Botanični vrt. Nastal je leta 1810 in je najstarejša naravoslovna znanstvena ustanova na Slovenskem. Hladnik je vanj zasadil prve rastline. Do pozne starosti je preučeval rastline in poučeval.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Kristina Gorišek se je kot poštna uslužbenka vpisala med letalke. Postala je prva šolana pilotka na Balkanu. Njena kariera pilotke se je končala s poroko in selitvijo na tuje. Spomin nanjo ohranjajo v Stični, kjer je preživela otroštvo.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Kristina Gorišek se je kot poštna uslužbenka vpisala med letalke. Postala je prva šolana pilotka na Balkanu. Njena kariera pilotke se je končala s poroko in selitvijo na tuje. Spomin nanjo ohranjajo v Stični, kjer je preživela otroštvo.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Smučarski skakalec iz Mojstrane Janez Polda, ki je s svojimi dosežki in rekordi zaznamoval začetke planiških skokov, je hitro postal slaven. Njegova življenjska pot se je zaradi številnih razočaranj žal prezgodaj končala, zapisal pa se je v zgodovino slovenskega športa.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Smučarski skakalec iz Mojstrane Janez Polda, ki je s svojimi dosežki in rekordi zaznamoval začetke planiških skokov, je hitro postal slaven. Njegova življenjska pot se je zaradi številnih razočaranj žal prezgodaj končala, zapisal pa se je v zgodovino slovenskega športa.
Redovnica Felicita (Terezija) Kalinšek je avtorica znamenite Slovenske kuharice. Kratki film preverja njene recepte v okviru današnjega časa. Felicita Kalinšek (1865–1937) je bila učiteljica kuhanja na Gospodinjski šoli v Ljubljani, ki jo je ustanovila Kmetijska družba za Kranjsko. Poučevala je dekleta iz premožnih družin. Njena Slovenska kuharica je do danes doživela ogromno ponatisov, saj še vedno velja za kuharsko knjigo, po kateri se zgledujejo mnogi. V kratkem dokumentarnem filmu recepte Felicite Kalinšek obujajo šolske sestre v samostanu pod gradom v Repnjah ter drugi poznavalci kulinarike in razlagalci vloge prehrane v sedanji družbi. Izvemo, zakaj je danes težko kuhati po nekdanjih navadah in zakaj je včasih dobro, da jih še spoštujemo in jim sledimo. Skozi zgodbo sestre Felicite odkrivamo zgodbe današnjega časa: zgodbo urednice kuharskih knjig Edvine Novak in zgodbo mednarodno priznanega kuharskega mojstra Janeza Bratovža. Scenaristka in režiserka Nina Blažin je v dokumentarnem filmu s kuhanjem zbudila pozabljene spomine sodelujočih in se vprašala: Kaj je dom? Kako dišijo spomini?
Redovnica Felicita (Terezija) Kalinšek je avtorica znamenite Slovenske kuharice. Kratki film preverja njene recepte v okviru današnjega časa. Felicita Kalinšek (1865–1937) je bila učiteljica kuhanja na Gospodinjski šoli v Ljubljani, ki jo je ustanovila Kmetijska družba za Kranjsko. Poučevala je dekleta iz premožnih družin. Njena Slovenska kuharica je do danes doživela ogromno ponatisov, saj še vedno velja za kuharsko knjigo, po kateri se zgledujejo mnogi. V kratkem dokumentarnem filmu recepte Felicite Kalinšek obujajo šolske sestre v samostanu pod gradom v Repnjah ter drugi poznavalci kulinarike in razlagalci vloge prehrane v sedanji družbi. Izvemo, zakaj je danes težko kuhati po nekdanjih navadah in zakaj je včasih dobro, da jih še spoštujemo in jim sledimo. Skozi zgodbo sestre Felicite odkrivamo zgodbe današnjega časa: zgodbo urednice kuharskih knjig Edvine Novak in zgodbo mednarodno priznanega kuharskega mojstra Janeza Bratovža. Scenaristka in režiserka Nina Blažin je v dokumentarnem filmu s kuhanjem zbudila pozabljene spomine sodelujočih in se vprašala: Kaj je dom? Kako dišijo spomini?
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Življenje in ustvarjalnost arhitektov, ki sta pomembno zaznamovali stavbno podobo Maribora do 2. svetovne vojne, potem pa padla v pozabo. Prvi je bil Fritz Friedriger, transilvanski Nemec, ki je v Maribor prišel v zadnjem desetletju 19. stoletja kot gradbenik, stavbenik in arhitekt, drugi pa češki Nemec Mac Czeike. Načrtovala sta slogovno dovršene stanovanjske vile in javne objekte, posvetila pa sta se tudi urejanju mesta. Friedrigerjeva najbolj znana objekta sta vila Transilvanija in Baroničina hiša, biser secesijskega oblikovanja, Czeikejevo pa je znamenito obokano mariborsko pokopališče iz rdeče opeke. V mestu ob Dravi se nikoli nista počutila doma, Friedriger je zagrenjen umrl v Avstriji, Czeike pa kot žrtev povojnega revanšizma. Fritz Friedriger in Max Czeike sta Mariboru zapustila neprecenljivo zapuščino več kot 100 objektov različnih arhitekturnih slogov, med katerimi so nekateri v zelo slabem stanju, spomin nanju pa je šibek, v glavnem zato, ker sta bila tujca. Namen filma je bil ne samo obuditi spomin na ta dva izjemna moža, ampak tudi na njuno arhitekturno dediščino, ki mestu še danes daje svetovljanski pečat, zato bi si zaslužila, da se jo ohrani prihodnjim rodovom. Scenarij Živa Emeršič, režija Boris Jurjaševič.
Življenje in ustvarjalnost arhitektov, ki sta pomembno zaznamovali stavbno podobo Maribora do 2. svetovne vojne, potem pa padla v pozabo. Prvi je bil Fritz Friedriger, transilvanski Nemec, ki je v Maribor prišel v zadnjem desetletju 19. stoletja kot gradbenik, stavbenik in arhitekt, drugi pa češki Nemec Mac Czeike. Načrtovala sta slogovno dovršene stanovanjske vile in javne objekte, posvetila pa sta se tudi urejanju mesta. Friedrigerjeva najbolj znana objekta sta vila Transilvanija in Baroničina hiša, biser secesijskega oblikovanja, Czeikejevo pa je znamenito obokano mariborsko pokopališče iz rdeče opeke. V mestu ob Dravi se nikoli nista počutila doma, Friedriger je zagrenjen umrl v Avstriji, Czeike pa kot žrtev povojnega revanšizma. Fritz Friedriger in Max Czeike sta Mariboru zapustila neprecenljivo zapuščino več kot 100 objektov različnih arhitekturnih slogov, med katerimi so nekateri v zelo slabem stanju, spomin nanju pa je šibek, v glavnem zato, ker sta bila tujca. Namen filma je bil ne samo obuditi spomin na ta dva izjemna moža, ampak tudi na njuno arhitekturno dediščino, ki mestu še danes daje svetovljanski pečat, zato bi si zaslužila, da se jo ohrani prihodnjim rodovom. Scenarij Živa Emeršič, režija Boris Jurjaševič.
Dragotin Gustinčič je bil človek, ki je usodno zaznamoval našo polpreteklo zgodovino in za seboj pustil ogromno sledi. Najpomembnejši pa je bil njegov vizionarski duh in tudi njegova neustavljiva želja po spremembah, zaradi katere si je nakopal ogromno težav. Dragutin Gustinčič (1882–1974) je bil politik in publicist, eden izmed ustanoviteljev KPJ, španski borec, zapornik na Golem otoku, profesor in prvi dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani ter avtor rokopisa »Das nationale Problem der Slowenen«, ki naj bi ga pozneje domnevno prepisal ter pod svojim imenom in naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1939 izdal Edvard Kardelj. V dokumentarnem portretu ta domneva ni potrjena, o čemer govori tudi njegov sin, danes pokojni Jurij Gustinčič. V svojem eseju je namreč Dragutin Gustinčič podrobno utemeljil pravico slovenskega naroda do samoodločbe in vključitev slovenske samostojne federativne enote v revolucionarno oblikovano državno zvezo, ki bi najbolje ustrezala slovenskim narodnokulturnim in socialnopolitičnim interesom. Zastopal je tezo, ki je slovenski komunisti niso sprejeli – bil je namreč proti temu, da bi bila Slovenija v Jugoslaviji. Po njegovih nazorih je Slovenija spadala v srednjo Evropo, kar je bilo za tiste čase heretično razmišljanje. Gre za predstavnika prve generacija komunistov, ki so verjeli v svoja prepričanja,ostro kritizirali razmere po drugi svetovni vojni, bili kritični do partije, izbrancev in privilegijev. Svoja stališča, od katerih ni odstopal, je tudi drago plačal. Dokumentarni portret nosi podnaslov »Nevidni človek«. Prav v tem smislu se odvija pripoved o prevečkrat spregledanem Dragutinu Gustinčiču, ki se začne z iskanjem njegove rojstne hiše in konča z iskanjem njegovega groba v Gornji Košani. O Dragotinu spregovorijo: Vita Mavrič, dr. Aleš Gabrič, Alenka Puhar, dr. Bogo Zupančič, Jurij Gustinčič, Radovan Hrast in dr. Jurij Perovšek.
Dragotin Gustinčič je bil človek, ki je usodno zaznamoval našo polpreteklo zgodovino in za seboj pustil ogromno sledi. Najpomembnejši pa je bil njegov vizionarski duh in tudi njegova neustavljiva želja po spremembah, zaradi katere si je nakopal ogromno težav. Dragutin Gustinčič (1882–1974) je bil politik in publicist, eden izmed ustanoviteljev KPJ, španski borec, zapornik na Golem otoku, profesor in prvi dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani ter avtor rokopisa »Das nationale Problem der Slowenen«, ki naj bi ga pozneje domnevno prepisal ter pod svojim imenom in naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1939 izdal Edvard Kardelj. V dokumentarnem portretu ta domneva ni potrjena, o čemer govori tudi njegov sin, danes pokojni Jurij Gustinčič. V svojem eseju je namreč Dragutin Gustinčič podrobno utemeljil pravico slovenskega naroda do samoodločbe in vključitev slovenske samostojne federativne enote v revolucionarno oblikovano državno zvezo, ki bi najbolje ustrezala slovenskim narodnokulturnim in socialnopolitičnim interesom. Zastopal je tezo, ki je slovenski komunisti niso sprejeli – bil je namreč proti temu, da bi bila Slovenija v Jugoslaviji. Po njegovih nazorih je Slovenija spadala v srednjo Evropo, kar je bilo za tiste čase heretično razmišljanje. Gre za predstavnika prve generacija komunistov, ki so verjeli v svoja prepričanja,ostro kritizirali razmere po drugi svetovni vojni, bili kritični do partije, izbrancev in privilegijev. Svoja stališča, od katerih ni odstopal, je tudi drago plačal. Dokumentarni portret nosi podnaslov »Nevidni človek«. Prav v tem smislu se odvija pripoved o prevečkrat spregledanem Dragutinu Gustinčiču, ki se začne z iskanjem njegove rojstne hiše in konča z iskanjem njegovega groba v Gornji Košani. O Dragotinu spregovorijo: Vita Mavrič, dr. Aleš Gabrič, Alenka Puhar, dr. Bogo Zupančič, Jurij Gustinčič, Radovan Hrast in dr. Jurij Perovšek.
30-minutni dokumentarni film o Albinu Belarju predstavlja skoraj pozabljenega posameznika iz sveta znanosti in varovanja okolja, ki je s svojim delovanjem daljnosežno vplival na sodobni čas. Albin Belar (1864–1939) je bil znanstvenik, izumitelj, naravovarstvenik. Izumil je najsodobnejši seizmograf svojega časa, t. i. tremometer. V pogovoru z njegovima vnukinjama Cynthio in Lino Belar ustvarjalci filma poskušajo razumeti, kaj ga je gnalo, da si je že pred mnogimi leti močno prizadeval zavarovanje narave, še posebej ob ustanavljanju Triglavskega narodnega parka. Albin Belar je bil pravi videc, že takrat je vedel, kakšno onesnaževanje in uničevanje bo v prihodnosti trpela narava V drugem delu pa film prek ohranjenih dokumentov, pogovorov in obiskov določenih krajev osvetli življenje Albina Belarja po prvi svetovni vojni, ko ga je oblast razlastila in ga prisilno upokojila. Ob tem predstavlja njegov življenjski nazor, ki je botroval njegovemu humanemu znanstvenemu delu. še kako pomembnemu tudi za današnji čas
30-minutni dokumentarni film o Albinu Belarju predstavlja skoraj pozabljenega posameznika iz sveta znanosti in varovanja okolja, ki je s svojim delovanjem daljnosežno vplival na sodobni čas. Albin Belar (1864–1939) je bil znanstvenik, izumitelj, naravovarstvenik. Izumil je najsodobnejši seizmograf svojega časa, t. i. tremometer. V pogovoru z njegovima vnukinjama Cynthio in Lino Belar ustvarjalci filma poskušajo razumeti, kaj ga je gnalo, da si je že pred mnogimi leti močno prizadeval zavarovanje narave, še posebej ob ustanavljanju Triglavskega narodnega parka. Albin Belar je bil pravi videc, že takrat je vedel, kakšno onesnaževanje in uničevanje bo v prihodnosti trpela narava V drugem delu pa film prek ohranjenih dokumentov, pogovorov in obiskov določenih krajev osvetli življenje Albina Belarja po prvi svetovni vojni, ko ga je oblast razlastila in ga prisilno upokojila. Ob tem predstavlja njegov življenjski nazor, ki je botroval njegovemu humanemu znanstvenemu delu. še kako pomembnemu tudi za današnji čas
Portret znamenitega arhitekta slovenske moderne arhitekture, prodornega in inovativnega avtorja, je tudi zgodba o usodi njegovih stavb. Savin Sever (1927–2003) sodi med najpomembnejše slovenske arhitekte povojne generacije. Ustvarjal je v dobi, ko se je končal prvi val obnove porušene domovine in je bil čas za optimizem in razmišljanje o prihodnosti kulture bivanja. Načrtoval je objekte za vsakdanjo in splošno rabo: številne različice izjemno domišljene garažne hiše Triplex, garažno hišo na Ambroževem trgu, dve veleblagovnici, Astra in Merkur v Ljubljani, štiri tiskarne (Učne delavnice zavoda za gluho mladino, Tiskarna Mladinska knjiga, Tiskarna Jože Moškrič, Tiskarna Soča v Novi Gorici), Tehnični center AMZS v Ljubljani, vhodni objekt predora Karavanke in številne druge. Vsi ti objekti sodijo med vrhunce slovenske arhitekture. Poleg vrednotenja arhitekturnega opusa in analitične predstavitve procesov dela ter avtorjevih tehnoloških in konceptualnih inovacij se film ukvarja s perečim vprašanjem varovanja in revitalizacije modernistične arhitekture. Prav Severjeve Učne delavnice so boleč primer neustrezne zaščite. Ko je bila dejavnost v njih opuščena, so stavbo – kljub prizadevanju stroke – ob koncu tedna brez dovoljenja podrli, da bi na njenem mestu postavili trgovino. O bolečih vprašanjih valorizacije objektov sodobne slovenske moderne arhitekture v filmu spregovorijo številni na tem področju angažirani strokovnjaki. Savin Sever je umrl kmalu po tistem, ko so podrli njegovo konstrukcijo za Gorenjski sejem v Kranju. Nekaj let zatem so podrli tudi Tiskarno Jože Moškrič. Namesto obeh izjemno fleksibilno načrtovanih in za trgovsko dejavnost zelo primernih objektov so postavili montažne uniformne trgovske centre Hofer, enake kot povsod po deželi. Slovensko arhitekturno dediščino so trgovske korporacije zravnale do tal. Podrli so tudi Stavbo tehničnih pregledov AMZS, Tehnični center AMZS pa je danes do neprepoznavnosti zakrit z oglasnimi panoji. Nekoliko bolje se godi Poslovno trgovskemu kompleksu Astra, ki je bil delno obnovljen, vendar so namesto nekoč odlične veleblagovnice v njem naključni najemniki, njihova dejavnost pa je prepuščena životarjenju. Ohranjena so tudi okna obeh stolpnic z inovativnim prezračevanjem, ki jih je Savin Sever načrtoval leto dni.
Portret znamenitega arhitekta slovenske moderne arhitekture, prodornega in inovativnega avtorja, je tudi zgodba o usodi njegovih stavb. Savin Sever (1927–2003) sodi med najpomembnejše slovenske arhitekte povojne generacije. Ustvarjal je v dobi, ko se je končal prvi val obnove porušene domovine in je bil čas za optimizem in razmišljanje o prihodnosti kulture bivanja. Načrtoval je objekte za vsakdanjo in splošno rabo: številne različice izjemno domišljene garažne hiše Triplex, garažno hišo na Ambroževem trgu, dve veleblagovnici, Astra in Merkur v Ljubljani, štiri tiskarne (Učne delavnice zavoda za gluho mladino, Tiskarna Mladinska knjiga, Tiskarna Jože Moškrič, Tiskarna Soča v Novi Gorici), Tehnični center AMZS v Ljubljani, vhodni objekt predora Karavanke in številne druge. Vsi ti objekti sodijo med vrhunce slovenske arhitekture. Poleg vrednotenja arhitekturnega opusa in analitične predstavitve procesov dela ter avtorjevih tehnoloških in konceptualnih inovacij se film ukvarja s perečim vprašanjem varovanja in revitalizacije modernistične arhitekture. Prav Severjeve Učne delavnice so boleč primer neustrezne zaščite. Ko je bila dejavnost v njih opuščena, so stavbo – kljub prizadevanju stroke – ob koncu tedna brez dovoljenja podrli, da bi na njenem mestu postavili trgovino. O bolečih vprašanjih valorizacije objektov sodobne slovenske moderne arhitekture v filmu spregovorijo številni na tem področju angažirani strokovnjaki. Savin Sever je umrl kmalu po tistem, ko so podrli njegovo konstrukcijo za Gorenjski sejem v Kranju. Nekaj let zatem so podrli tudi Tiskarno Jože Moškrič. Namesto obeh izjemno fleksibilno načrtovanih in za trgovsko dejavnost zelo primernih objektov so postavili montažne uniformne trgovske centre Hofer, enake kot povsod po deželi. Slovensko arhitekturno dediščino so trgovske korporacije zravnale do tal. Podrli so tudi Stavbo tehničnih pregledov AMZS, Tehnični center AMZS pa je danes do neprepoznavnosti zakrit z oglasnimi panoji. Nekoliko bolje se godi Poslovno trgovskemu kompleksu Astra, ki je bil delno obnovljen, vendar so namesto nekoč odlične veleblagovnice v njem naključni najemniki, njihova dejavnost pa je prepuščena životarjenju. Ohranjena so tudi okna obeh stolpnic z inovativnim prezračevanjem, ki jih je Savin Sever načrtoval leto dni.
Znameniti direktor Triglav filma je imel vizijo in ljubezen do filma, snemal je koprodukcijske filme in pospešil razvoj domačega filma. Branimir Tuma (1904 - 1991) je s svojimi drznimi in vizionarskimi pogledi pomembno širil možnosti slovenskega filma. Kot direktor nekdanjega Triglav filma je rešitve za negotov finančni položaj in krhke ustvarjalne možnosti slovenskega povojnega filma videl v koprodukcijah in v ponujanju storitev tujim producentom. V najbolj svinčenih časih so se tako slovenske dejanske in filmske meje na stežaj odprle. K nam je pripeljal Františka Čapa in številne tuje producente ter skrbel za čim večji angažma domačih avtorjev. V času, ko so se pri nas množično snemale koprodukcije s tujci, so nastajali tudi najboljši slovenski celovečerni filmi. Branimir Tuma je namreč imel vse, kar je potrebno za razvojno vodenje dejavnosti, ki je stremela k širitvi domače filmske produkcije: vizijo, ljubezen in strast. Imel je visoke standarde, velika pričakovanja, zavedal se je, da je za vsak premik treba vlagati v kadre in izobraževanje, pa tudi v tehnično infrastrukturo. Prizadeval si je za vzpostavitev nacionalne filmske produkcije tudi z dvigom produkcijskih standardov in s posodobitvijo tehnične opreme. Uspešnemu mednarodnemu sodelovanju je v tistem času botrovalo tudi podjetje Filmservis, ki je imelo svojo tehnično bazo v piranskem ateljeju na Fornačah. Filmske ateljeje so v poznih petdesetih letih uredili sami filmski delavci. V dokumentarnem portretu ob različnih pričevanjih sorodnikov, zgodovinarjev, filmskih delavcev in drugih poznavalcev spoznamo izjemno zanimivo življenjsko zgodbo njegove družine, še posebej očeta Henrika Tume, tragično povojno usodo bratov Tuma in razmere ob nastajanju slovenske kinematografije, ki jih je v veliki meri zaznamoval prav Branimir Tuma.
Znameniti direktor Triglav filma je imel vizijo in ljubezen do filma, snemal je koprodukcijske filme in pospešil razvoj domačega filma. Branimir Tuma (1904 - 1991) je s svojimi drznimi in vizionarskimi pogledi pomembno širil možnosti slovenskega filma. Kot direktor nekdanjega Triglav filma je rešitve za negotov finančni položaj in krhke ustvarjalne možnosti slovenskega povojnega filma videl v koprodukcijah in v ponujanju storitev tujim producentom. V najbolj svinčenih časih so se tako slovenske dejanske in filmske meje na stežaj odprle. K nam je pripeljal Františka Čapa in številne tuje producente ter skrbel za čim večji angažma domačih avtorjev. V času, ko so se pri nas množično snemale koprodukcije s tujci, so nastajali tudi najboljši slovenski celovečerni filmi. Branimir Tuma je namreč imel vse, kar je potrebno za razvojno vodenje dejavnosti, ki je stremela k širitvi domače filmske produkcije: vizijo, ljubezen in strast. Imel je visoke standarde, velika pričakovanja, zavedal se je, da je za vsak premik treba vlagati v kadre in izobraževanje, pa tudi v tehnično infrastrukturo. Prizadeval si je za vzpostavitev nacionalne filmske produkcije tudi z dvigom produkcijskih standardov in s posodobitvijo tehnične opreme. Uspešnemu mednarodnemu sodelovanju je v tistem času botrovalo tudi podjetje Filmservis, ki je imelo svojo tehnično bazo v piranskem ateljeju na Fornačah. Filmske ateljeje so v poznih petdesetih letih uredili sami filmski delavci. V dokumentarnem portretu ob različnih pričevanjih sorodnikov, zgodovinarjev, filmskih delavcev in drugih poznavalcev spoznamo izjemno zanimivo življenjsko zgodbo njegove družine, še posebej očeta Henrika Tume, tragično povojno usodo bratov Tuma in razmere ob nastajanju slovenske kinematografije, ki jih je v veliki meri zaznamoval prav Branimir Tuma.
Karel Destovnik - Kajuh je bil pesnik mehkega srca in izostrenega čuta za vse vrste krivic, predvsem pa svobodna ptica, kakršna je tudi kanja, po kateri je dobil vzdevek. Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944) je bil pesnik, prevajalec in narodni heroj. Socialno čuteč človek, upornik in že v rani mladosti preganjan zaradi širjenja komunističnih idej. Ob napadu na Jugoslavijo se je takoj pridružil narodnoosvobodilnemu boju. Prve ljubezenske pesmi je posvetil Mariji Medvedovi, svoji prvi veliki ljubezni, z njo sta si izmenjala čudovita ljubezenska pisma, ki so končno na voljo tudi bralcem. Pred odhodom k partizanom se je navezal na Silvo Ponikvar, njegove zadnje pesmi pa je po nareku in spominu, s strojem na kolenih natipkala Marta Paulin - Brina, še ena lepotica, ki je zaznamovala življenje tega izjemnega pesnika. Zadnja njegova zbirka pesmi je izšla v osemintridesetih izvodih, množične izdaje, ki so jo načrtovali v diviziji, pa Kajuh ni dočakal. Za njim je ostal blokec, v katerega je še ena ženska roka zapisala zadnjo njegovo pesem, a je žal ta stran iztrgana. Avgusta 1943 je Kajuh iz Ljubljane odšel k partizanom, postal je vodja kulturniške skupine XIV. udarne divizije. 22. februarja 1943 zvečer je hišo, v katero so se zatekli partizani, napadla nemška patrulja. Kajuha so ubili prvi streli iz sovražnikovih pušk.
Karel Destovnik - Kajuh je bil pesnik mehkega srca in izostrenega čuta za vse vrste krivic, predvsem pa svobodna ptica, kakršna je tudi kanja, po kateri je dobil vzdevek. Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944) je bil pesnik, prevajalec in narodni heroj. Socialno čuteč človek, upornik in že v rani mladosti preganjan zaradi širjenja komunističnih idej. Ob napadu na Jugoslavijo se je takoj pridružil narodnoosvobodilnemu boju. Prve ljubezenske pesmi je posvetil Mariji Medvedovi, svoji prvi veliki ljubezni, z njo sta si izmenjala čudovita ljubezenska pisma, ki so končno na voljo tudi bralcem. Pred odhodom k partizanom se je navezal na Silvo Ponikvar, njegove zadnje pesmi pa je po nareku in spominu, s strojem na kolenih natipkala Marta Paulin - Brina, še ena lepotica, ki je zaznamovala življenje tega izjemnega pesnika. Zadnja njegova zbirka pesmi je izšla v osemintridesetih izvodih, množične izdaje, ki so jo načrtovali v diviziji, pa Kajuh ni dočakal. Za njim je ostal blokec, v katerega je še ena ženska roka zapisala zadnjo njegovo pesem, a je žal ta stran iztrgana. Avgusta 1943 je Kajuh iz Ljubljane odšel k partizanom, postal je vodja kulturniške skupine XIV. udarne divizije. 22. februarja 1943 zvečer je hišo, v katero so se zatekli partizani, napadla nemška patrulja. Kajuha so ubili prvi streli iz sovražnikovih pušk.
Tragična zgodba o pravniku, ki je služboval na policiji, hkrati pa sodeloval z Osvobodilno fronto. Leta 1945 so ga odkrili, mučili in nato obesili. Dr. Vladimir Kante (1905–1945) je bil policijski uradnik. Služboval je na policiji v Beogradu in Ljubljani, izobraževal se je tudi v Rimu. Prizadeval si je za humano ravnanje z zaporniki. Bil je izobražen in kultiviran. Kot uslužbenec policije je ves čas vojne delal za Osvobodilno fronto, obveščal jo je o načrtih in ukrepih okupatorja in njegovih pomagačev ter rešil marsikatero življenje. Januarja 1945 so ga odkrili in kmalu nato obesili. Desetletja se o dr. Kantetu, kljub njegovi pomembni vlogi v naši polpretekli zgodovini, ni smelo govoriti in pisati. Leta 1985 pa je po romanu Janeza Vipotnika režiser Vojko Duletič o njem posnel film z naslovom Doktor. Še danes se zastavlja vprašanje, kako je lahko dr. Vladimir Kante cela štiri leta vojne deloval v samem vrhu policije in hkrati sodeloval z Osvobodilno fronto. V filmu so nakazana tudi ugibanja o njegovi spolni usmerjenosti, ki bi lahko vplivala na njegovo delovanje Njegovo osebnost in delo pomagajo s pričevanji osvetliti tudi ljudje, ki so bili z njim povezani zasebno. Dokumentarni film skuša tudi najti najti odgovore na vprašanje, kdo je izdal dr. Kanteta in zakaj. Ga je izdal eden tistih, ki jim je najbolj zaupal? Je bil razlog izdaje strah za lastno življenje? Tako kot njegovo življenje je bila nenavadna tudi njegova usmrtitev z obešenjem. Vrv se je pri tem strgala, zato so ga obesili še enkrat.
Tragična zgodba o pravniku, ki je služboval na policiji, hkrati pa sodeloval z Osvobodilno fronto. Leta 1945 so ga odkrili, mučili in nato obesili. Dr. Vladimir Kante (1905–1945) je bil policijski uradnik. Služboval je na policiji v Beogradu in Ljubljani, izobraževal se je tudi v Rimu. Prizadeval si je za humano ravnanje z zaporniki. Bil je izobražen in kultiviran. Kot uslužbenec policije je ves čas vojne delal za Osvobodilno fronto, obveščal jo je o načrtih in ukrepih okupatorja in njegovih pomagačev ter rešil marsikatero življenje. Januarja 1945 so ga odkrili in kmalu nato obesili. Desetletja se o dr. Kantetu, kljub njegovi pomembni vlogi v naši polpretekli zgodovini, ni smelo govoriti in pisati. Leta 1985 pa je po romanu Janeza Vipotnika režiser Vojko Duletič o njem posnel film z naslovom Doktor. Še danes se zastavlja vprašanje, kako je lahko dr. Vladimir Kante cela štiri leta vojne deloval v samem vrhu policije in hkrati sodeloval z Osvobodilno fronto. V filmu so nakazana tudi ugibanja o njegovi spolni usmerjenosti, ki bi lahko vplivala na njegovo delovanje Njegovo osebnost in delo pomagajo s pričevanji osvetliti tudi ljudje, ki so bili z njim povezani zasebno. Dokumentarni film skuša tudi najti najti odgovore na vprašanje, kdo je izdal dr. Kanteta in zakaj. Ga je izdal eden tistih, ki jim je najbolj zaupal? Je bil razlog izdaje strah za lastno življenje? Tako kot njegovo življenje je bila nenavadna tudi njegova usmrtitev z obešenjem. Vrv se je pri tem strgala, zato so ga obesili še enkrat.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Slikarka, grafičarka in kiparka Elda Piščanec je slovenski javnosti le malo znana. Rojena v zavedni slovenski družini v Trstu, se je učila slikanja pri Rihardu Jakopiču, postala slikarka, učiteljica, ilustratorka, samosvoja avtorica preko 500 del, umrla pa je pozabljena na družinskem gradu.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Slikarka, grafičarka in kiparka Elda Piščanec je slovenski javnosti le malo znana. Rojena v zavedni slovenski družini v Trstu, se je učila slikanja pri Rihardu Jakopiču, postala slikarka, učiteljica, ilustratorka, samosvoja avtorica preko 500 del, umrla pa je pozabljena na družinskem gradu.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Josip Mantuani je starosta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev in oče muzikologije. Svetu je predstavil Jakoba Gallusa. Bil je ravnatelj Deželnega muzeja v Ljubljani, kjer je zasnoval celovit sistem ravnanja z zbirkami in povzdignil pomen varovanja kulturne dediščine.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Josip Mantuani je starosta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev in oče muzikologije. Svetu je predstavil Jakoba Gallusa. Bil je ravnatelj Deželnega muzeja v Ljubljani, kjer je zasnoval celovit sistem ravnanja z zbirkami in povzdignil pomen varovanja kulturne dediščine.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Fran Vesel je postal zbiralec in fotograf. Svoje premoženje – dve hiši v Ljubljani, je zapustil slovenskemu narodu. Zbiral je vse, kar je bilo povezano s kulturo, še zlasti z umetnostjo in slikarji. Fotografiral je različne dogodke in ljudi, tudi Ivana Cankarja ter ustvaril zajeten opus, ki predstavlja dragocen dokument časa.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Fran Vesel je postal zbiralec in fotograf. Svoje premoženje – dve hiši v Ljubljani, je zapustil slovenskemu narodu. Zbiral je vse, kar je bilo povezano s kulturo, še zlasti z umetnostjo in slikarji. Fotografiral je različne dogodke in ljudi, tudi Ivana Cankarja ter ustvaril zajeten opus, ki predstavlja dragocen dokument časa.
Karla Bulovec, kasneje Mrak, rojena 1895, je bila prva Slovenka, ki se je v času prve svetovne vojne odločila, da bo postala kiparka. V času, ko je še divjala prva svetovna vojna, je bila to pogumna odločitev. Prepričana, da ji bo uspelo uresničiti svoje sanje, je pridobila vsa dovoljenja za študij in se odpravila na pot po Evropi. V Pragi se je vpisala na akademijo in študij končala predčasno. Zaradi vere v svoj talent in značajske neuklonljivosti ji v življenju ni bilo lahko. V pismih prijateljici Angeli, ki nam odstirajo njeno osebnost in življenje, je večkrat zapisala, da ne more delati tistega, kar bi si želela. Zaradi pomanjkanja sredstev namreč nikoli ni mogla klesati v kamnu, dostopna ji je bila le ilovica. Leta 1936 so spletke preprečile, da bi v bron odlili njen kip Antona Martina Slomška, zato je prenehala kipariti in se popolnoma posvetila risanju. Risala je na cenen papir, ki so ga uporabljali za pakete in se je slabo ohranil. Karla Bulovec je po krivici ostala v senci svojega moža, dramatika Ivana Mraka, v filmu pa je spregovorila s pomočjo svojih del in pisem. Avtorica filma je Nataša Gaši.
Karla Bulovec, kasneje Mrak, rojena 1895, je bila prva Slovenka, ki se je v času prve svetovne vojne odločila, da bo postala kiparka. V času, ko je še divjala prva svetovna vojna, je bila to pogumna odločitev. Prepričana, da ji bo uspelo uresničiti svoje sanje, je pridobila vsa dovoljenja za študij in se odpravila na pot po Evropi. V Pragi se je vpisala na akademijo in študij končala predčasno. Zaradi vere v svoj talent in značajske neuklonljivosti ji v življenju ni bilo lahko. V pismih prijateljici Angeli, ki nam odstirajo njeno osebnost in življenje, je večkrat zapisala, da ne more delati tistega, kar bi si želela. Zaradi pomanjkanja sredstev namreč nikoli ni mogla klesati v kamnu, dostopna ji je bila le ilovica. Leta 1936 so spletke preprečile, da bi v bron odlili njen kip Antona Martina Slomška, zato je prenehala kipariti in se popolnoma posvetila risanju. Risala je na cenen papir, ki so ga uporabljali za pakete in se je slabo ohranil. Karla Bulovec je po krivici ostala v senci svojega moža, dramatika Ivana Mraka, v filmu pa je spregovorila s pomočjo svojih del in pisem. Avtorica filma je Nataša Gaši.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Med slovenskimi skladatelji ima svoje mesto tudi Davorin Jenko, ki je dolgo živel in delal deloval v Srbiji in tam žel slavo. Slovencem pa je zapustil bogato glasbeno dediščino, tudi zborovsko skladbo Naprej zastava slave, nekdanjo slovensko himno v času kraljevine SHS.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Med slovenskimi skladatelji ima svoje mesto tudi Davorin Jenko, ki je dolgo živel in delal deloval v Srbiji in tam žel slavo. Slovencem pa je zapustil bogato glasbeno dediščino, tudi zborovsko skladbo Naprej zastava slave, nekdanjo slovensko himno v času kraljevine SHS.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. V Ljubljani rojena Vela Nigrin je postala slavna v Beogradu. „Njena samonikla umetnost je cvetela kot redek in nežen rododendron na granitu trde volje,« so zapisali kritiki. Z odlično igro in lepoto je odprla vrata vsem slovenskim igralkam, ki jih je zamikala tujina.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. V Ljubljani rojena Vela Nigrin je postala slavna v Beogradu. „Njena samonikla umetnost je cvetela kot redek in nežen rododendron na granitu trde volje,« so zapisali kritiki. Z odlično igro in lepoto je odprla vrata vsem slovenskim igralkam, ki jih je zamikala tujina.
Portret slovenske doktorice medicine, porodničarke in svetovljanke Ane Zalokar, ki je delovala v različnih društvih, bila prva predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena in imela zasebno ordinacijo. V politično in družbeno negotovih časih je vselej stopila na stran aktivističnega humanizma. Zavedala se je neenakopravnega položaja ženske z moškim in nemoči posameznice v družbi. Ana Zalokar (1891–1979) se je rodila v Carskem selu pri Petrogradu. Oče je bil Slovenec, mati pa švedskega rodu. V Münchnu je študirala biologijo in medicino na Dunaju, kjer je tudi doktorirala. Ogromno je potovala, večinoma sama, kar je bilo za tisti čas precej redko. Obiskala je Carigrad, prehodila Korziko, spoznala Marie Curie. Poročila se je z Alojzijem Zalokarjem, profesorjem na babiški šoli in ustanoviteljem prve ženske bolnišnice pri nas. Od leta 1920 do 1945 je imela v domači hiši v Ljubljani zasebno ordinacijo. Poleg ordinacije na domu je dolga leta delala na šolski polikliniki. Kljub številni družini in strokovnemu delu v ambulanti je posvečala veliko pozornosti delovanju na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in političnem področju. Zaradi številnih otrok se je odpovedala znanstvenemu delu. V njeno ordinacijo so zahajale ženske z ginekološkimi težavami, a se je ukvarjala tudi z njihovimi psihološkimi in socialnimi težavami. Društvo akademsko izobraženih žena, ki je nastalo na njeno pobudo, je ustanovilo ženski študentski dom in gojilo različne domoljubne aktivnosti. Med drugo svetovno vojno je družina pomagala odporniškemu gibanju, zaradi česar je bila Ana zaprta, sinova pa internirana. Po vojni je en sin pristal na Golem otoku. Spomine na izjemno žensko v dokumentarnem filmu obujajo njena sinova in številni vnuki. Ano Zalokar interpretira Silva Čušin.
Portret slovenske doktorice medicine, porodničarke in svetovljanke Ane Zalokar, ki je delovala v različnih društvih, bila prva predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena in imela zasebno ordinacijo. V politično in družbeno negotovih časih je vselej stopila na stran aktivističnega humanizma. Zavedala se je neenakopravnega položaja ženske z moškim in nemoči posameznice v družbi. Ana Zalokar (1891–1979) se je rodila v Carskem selu pri Petrogradu. Oče je bil Slovenec, mati pa švedskega rodu. V Münchnu je študirala biologijo in medicino na Dunaju, kjer je tudi doktorirala. Ogromno je potovala, večinoma sama, kar je bilo za tisti čas precej redko. Obiskala je Carigrad, prehodila Korziko, spoznala Marie Curie. Poročila se je z Alojzijem Zalokarjem, profesorjem na babiški šoli in ustanoviteljem prve ženske bolnišnice pri nas. Od leta 1920 do 1945 je imela v domači hiši v Ljubljani zasebno ordinacijo. Poleg ordinacije na domu je dolga leta delala na šolski polikliniki. Kljub številni družini in strokovnemu delu v ambulanti je posvečala veliko pozornosti delovanju na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in političnem področju. Zaradi številnih otrok se je odpovedala znanstvenemu delu. V njeno ordinacijo so zahajale ženske z ginekološkimi težavami, a se je ukvarjala tudi z njihovimi psihološkimi in socialnimi težavami. Društvo akademsko izobraženih žena, ki je nastalo na njeno pobudo, je ustanovilo ženski študentski dom in gojilo različne domoljubne aktivnosti. Med drugo svetovno vojno je družina pomagala odporniškemu gibanju, zaradi česar je bila Ana zaprta, sinova pa internirana. Po vojni je en sin pristal na Golem otoku. Spomine na izjemno žensko v dokumentarnem filmu obujajo njena sinova in številni vnuki. Ano Zalokar interpretira Silva Čušin.
Dr. Ivan Oražen ni bil le zdravnik, temveč tudi človek revolucionarnih pogledov, domoljub, ki se je bojeval za osvoboditev slovenskega naroda izpod Avstro-Ogrske. Premoženje je zapustil Medicinski fakulteti. V Oražnovem dijaškem domu še danes prebivajo mladi, ki študirajo medicino. Dr. Ivan Oražen (1869–1921) je bil nezakonski otrok, ki se je proti mamini volji vpisal na študij medicine na Dunaju. Ko je bil star enaintrideset let, se je vrnil v Ljubljano. S poroko s pivovarnarjevo hčerko je obogatel, vendar ostal še naprej skromen. Leta 1906 je bil izvoljen v mestni svet, kasneje pa tudi za poslanca v deželnem zboru. Imel je zasebno prakso v Wolfovi hiši, ki je bila last njegovega tasta. Zaradi nenehnih razočaranj, ki jih je doživljal v deželnem zboru, je tega zapustil in se posvetil stroki, sokolstvu in ženi. Po začetku prve svetovne vojne je delal kot zdravnik prostovoljec v rezervni bolnišnici. Kmalu po ženini smrti je napravil prvo verzijo oporoke in jo nato še nekajkrat spremenil. Vse je zapustil Medicinski fakulteti z namenom, da ta uporabi premoženje »za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani…«. Zapisal je, da lahko v domu prebivajo tudi študentje nemedicinci, nikakor pa ne bogoslovci! Oražnovo sorodstvo je oporoki nasprotovalo, vendar brez uspeha. Hiša na Wolfovi in Dolenjski cesti v Ljubljani še danes nudi brezplačno bivališče številnim študentom in študentkam.
Dr. Ivan Oražen ni bil le zdravnik, temveč tudi človek revolucionarnih pogledov, domoljub, ki se je bojeval za osvoboditev slovenskega naroda izpod Avstro-Ogrske. Premoženje je zapustil Medicinski fakulteti. V Oražnovem dijaškem domu še danes prebivajo mladi, ki študirajo medicino. Dr. Ivan Oražen (1869–1921) je bil nezakonski otrok, ki se je proti mamini volji vpisal na študij medicine na Dunaju. Ko je bil star enaintrideset let, se je vrnil v Ljubljano. S poroko s pivovarnarjevo hčerko je obogatel, vendar ostal še naprej skromen. Leta 1906 je bil izvoljen v mestni svet, kasneje pa tudi za poslanca v deželnem zboru. Imel je zasebno prakso v Wolfovi hiši, ki je bila last njegovega tasta. Zaradi nenehnih razočaranj, ki jih je doživljal v deželnem zboru, je tega zapustil in se posvetil stroki, sokolstvu in ženi. Po začetku prve svetovne vojne je delal kot zdravnik prostovoljec v rezervni bolnišnici. Kmalu po ženini smrti je napravil prvo verzijo oporoke in jo nato še nekajkrat spremenil. Vse je zapustil Medicinski fakulteti z namenom, da ta uporabi premoženje »za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani…«. Zapisal je, da lahko v domu prebivajo tudi študentje nemedicinci, nikakor pa ne bogoslovci! Oražnovo sorodstvo je oporoki nasprotovalo, vendar brez uspeha. Hiša na Wolfovi in Dolenjski cesti v Ljubljani še danes nudi brezplačno bivališče številnim študentom in študentkam.
Štefan Kovač (1910–1941) je v Prekmurju znano ime, po njem so poimenovali vse večje ulice, šole in druge ustanove. Zunaj pokrajine ob Muri pa je skorajda neznan. Štefan Kovač je bil po izobrazbi pravnik, udobno službo v Mariboru je pustil in se vrnil v rodno Prekmurje, da bi pomagal rojakom v boju proti imperializmu in fašizmu, ki je bil na pohodu sredi 30-tih let prejšnjega stoletja. Zaradi politike je bil večkrat zaprt, leta 1941 pa so ga ubili madžarski fašisti. Narodnoosvobodilni boj v Pomurju je nato zamrl. Štefan Kovač je bil po vojni razglašen za narodnega heroja, po letu 1991 pa je njegov pomen zbledel, nekatere ustanove so ohranile njegovo ime, druge so se preimenovale. V novejšem času pa njegov lik in delo zelo spoštujejo mladi aktivisti v Prekmurju. Po njem so imenovali alternativne mladinske klube in celo rok skupino. Pri mladi generaciji Prekmurcev ja Štefan Kovač spoštovan bolj, kot je bil kadarkoli prej.
Štefan Kovač (1910–1941) je v Prekmurju znano ime, po njem so poimenovali vse večje ulice, šole in druge ustanove. Zunaj pokrajine ob Muri pa je skorajda neznan. Štefan Kovač je bil po izobrazbi pravnik, udobno službo v Mariboru je pustil in se vrnil v rodno Prekmurje, da bi pomagal rojakom v boju proti imperializmu in fašizmu, ki je bil na pohodu sredi 30-tih let prejšnjega stoletja. Zaradi politike je bil večkrat zaprt, leta 1941 pa so ga ubili madžarski fašisti. Narodnoosvobodilni boj v Pomurju je nato zamrl. Štefan Kovač je bil po vojni razglašen za narodnega heroja, po letu 1991 pa je njegov pomen zbledel, nekatere ustanove so ohranile njegovo ime, druge so se preimenovale. V novejšem času pa njegov lik in delo zelo spoštujejo mladi aktivisti v Prekmurju. Po njem so imenovali alternativne mladinske klube in celo rok skupino. Pri mladi generaciji Prekmurcev ja Štefan Kovač spoštovan bolj, kot je bil kadarkoli prej.
Ivan Rudolf je v našem zgodovinskem spominu in celo v zgodovinopisju skoraj bela lisa. Bil je profesor, novinar in politični aktivist, Maistrov borec in tigrovec, leta 1940 je zbežal v severno Afriko in se pridružil padalcem jugoslovanske kraljevske vojske, od koder je prestopil v partizanske enote v angleških misijah kot padalec. Komunistična partija je začela pri Slovencih, izšolanih pri britanskih obveščevalcih, prežati na kakršenkoli znak škodljivega obveščevalnega delovanja. Britanci so bili vojaški zavezniki, toda razredni sovražniki in Ivan Rudolf je kljub svojemu junaštvu predstavljal staro meščansko družbeno ureditev, ki ji je bil namenjen konec. Padalci so doživeli tragično usodo, večina jih je izginila ali padla, njihova usoda je ostala skrivnost. Po koncu vojne Angleži Ivanu Rudolfu kljub vsem zaslugam, ki jih je imel v borbi proti fašizmu, niso dovolili, da bi prišel v Trst. Zato se je obrnil kar na Winstona Churchilla in se maja 1946 končno naselil v Trstu, kjer je do smrti poučeval na šolah. Usoda se je s primorskimi razumniki, protifašisti in liberalci kruto poigrala. Čeprav je bil Ivan Rudolf izrazit protifašist in aktiven borec proti okupaciji, so ga njegove povezave z britanskimi tajnimi obremenile do konca življenja. Njegova srčna želja po združitvi Primorske z matično domovino je bila po vojni vsaj delno uslišana, a njegova vloga pri tem zgodovinskem dejanju je zamolčana in pozabljena.
Ivan Rudolf je v našem zgodovinskem spominu in celo v zgodovinopisju skoraj bela lisa. Bil je profesor, novinar in politični aktivist, Maistrov borec in tigrovec, leta 1940 je zbežal v severno Afriko in se pridružil padalcem jugoslovanske kraljevske vojske, od koder je prestopil v partizanske enote v angleških misijah kot padalec. Komunistična partija je začela pri Slovencih, izšolanih pri britanskih obveščevalcih, prežati na kakršenkoli znak škodljivega obveščevalnega delovanja. Britanci so bili vojaški zavezniki, toda razredni sovražniki in Ivan Rudolf je kljub svojemu junaštvu predstavljal staro meščansko družbeno ureditev, ki ji je bil namenjen konec. Padalci so doživeli tragično usodo, večina jih je izginila ali padla, njihova usoda je ostala skrivnost. Po koncu vojne Angleži Ivanu Rudolfu kljub vsem zaslugam, ki jih je imel v borbi proti fašizmu, niso dovolili, da bi prišel v Trst. Zato se je obrnil kar na Winstona Churchilla in se maja 1946 končno naselil v Trstu, kjer je do smrti poučeval na šolah. Usoda se je s primorskimi razumniki, protifašisti in liberalci kruto poigrala. Čeprav je bil Ivan Rudolf izrazit protifašist in aktiven borec proti okupaciji, so ga njegove povezave z britanskimi tajnimi obremenile do konca življenja. Njegova srčna želja po združitvi Primorske z matično domovino je bila po vojni vsaj delno uslišana, a njegova vloga pri tem zgodovinskem dejanju je zamolčana in pozabljena.
