Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Portret Vena Tauferja, pesnika dramatika, esejista, prevajalca, pobudnika literarnega festivala Vilenica in predsednika slovenskega PEN. Veno Taufer je dobitnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, tako Sovretove kot Jenkove, prejel je tudi nagrado Branka Miljkovića, mednarodno srednjeevropsko nagrado, Prešernovo in Župančičevo nagrado ter zlati red za zasluge RS. Je redni član evropske pesniške akademije. Prevaja iz angleščine ter iz srbskega in hrvaškega jezika v slovenščino. Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi, nedvomno pa je vplival tudi na oblikovanje njegove družbene zavesti. Scenarij in režija Lara Simona Taufer.
Portret Vena Tauferja, pesnika dramatika, esejista, prevajalca, pobudnika literarnega festivala Vilenica in predsednika slovenskega PEN. Veno Taufer je dobitnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, tako Sovretove kot Jenkove, prejel je tudi nagrado Branka Miljkovića, mednarodno srednjeevropsko nagrado, Prešernovo in Župančičevo nagrado ter zlati red za zasluge RS. Je redni član evropske pesniške akademije. Prevaja iz angleščine ter iz srbskega in hrvaškega jezika v slovenščino. Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi, nedvomno pa je vplival tudi na oblikovanje njegove družbene zavesti. Scenarij in režija Lara Simona Taufer.
Dokumentarni portret
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Dokumentarni portret
Portretni film Mirka RAMOVŠA (1935 - 2023), slavista, ki je po nekajletnem pedagoškem delu postal sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta, kjer je kot etnokoreolog raziskoval slovenske ljudske plese, napisal več znanstvenih razprav, strokovnih člankov in izdal antologijo slovenskih ljudskih plesov Le plesat me pelji in plese po pokrajinah v knjigi Polka je ukazana. Od leta 1965 je deloval kot umetniški vodja Akademske folklorne skupine France Marolt. Spremljamo ga na terenu, kjer je raziskoval ples, spremljal pustne šege na Pobrežju pri Ptuju, pripravljal postavitev za skupino iz Artič in vodil seminar rezijanskega plesa v Bovcu. S sodelavcem Julijanom STRAJNARJEM sta obiskala Rezijo, kjer se je spominjal svojih začetkov pri Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. V oddaji so sodelovali še: Tatjana in Janez RAMOVŠ, Vera in Janez FLORJANC, Tatjana MARUŠIČ, Helena MEGUŠAR, Vojka ŠIRCELJ, Neva TRAMPUŽ OREL, Vali in Drago TRETNJAK, Jasna PALADIN, Bojan KNIFIC, Rebeka KUNEJ in člani AFZ France Marolt - Marija KLOBUČAR, Julijan STAJNAR, Luigia NEGRO; Folklorno društvo Pobrežje pri Ptuju: Marija FEGUŠ, Zdenka in Zdravko DUŠIČ in Folklorna skupina KUD Oton Župančič Artiče - Andrej ČEPIN, Biba BERTOK, Zdravko URŠIČ in Nataša ILC.
Portretni film Mirka RAMOVŠA (1935 - 2023), slavista, ki je po nekajletnem pedagoškem delu postal sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta, kjer je kot etnokoreolog raziskoval slovenske ljudske plese, napisal več znanstvenih razprav, strokovnih člankov in izdal antologijo slovenskih ljudskih plesov Le plesat me pelji in plese po pokrajinah v knjigi Polka je ukazana. Od leta 1965 je deloval kot umetniški vodja Akademske folklorne skupine France Marolt. Spremljamo ga na terenu, kjer je raziskoval ples, spremljal pustne šege na Pobrežju pri Ptuju, pripravljal postavitev za skupino iz Artič in vodil seminar rezijanskega plesa v Bovcu. S sodelavcem Julijanom STRAJNARJEM sta obiskala Rezijo, kjer se je spominjal svojih začetkov pri Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. V oddaji so sodelovali še: Tatjana in Janez RAMOVŠ, Vera in Janez FLORJANC, Tatjana MARUŠIČ, Helena MEGUŠAR, Vojka ŠIRCELJ, Neva TRAMPUŽ OREL, Vali in Drago TRETNJAK, Jasna PALADIN, Bojan KNIFIC, Rebeka KUNEJ in člani AFZ France Marolt - Marija KLOBUČAR, Julijan STAJNAR, Luigia NEGRO; Folklorno društvo Pobrežje pri Ptuju: Marija FEGUŠ, Zdenka in Zdravko DUŠIČ in Folklorna skupina KUD Oton Župančič Artiče - Andrej ČEPIN, Biba BERTOK, Zdravko URŠIČ in Nataša ILC.
Dokumentarni portret
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Dokumentarni portret
V filmu Lahko noč, ljubezen moja so o Simoni, kjer boste prvič lahko videli posnetke iz njenih turnej in zakulisja, prvi pravi zvezdnici v naši državi spregovorili tako njena sošolka, učitelji, sodelavci, kot tudi prijatelji in družinski člani: Elza Budau, Tereza Kesovija, Goran Karan, Al Bano, Goran in Miki Šarac, Tanja Žagar, Vesna Milek, Sašo Hribar, Peter Lovšin, …
V filmu Lahko noč, ljubezen moja so o Simoni, kjer boste prvič lahko videli posnetke iz njenih turnej in zakulisja, prvi pravi zvezdnici v naši državi spregovorili tako njena sošolka, učitelji, sodelavci, kot tudi prijatelji in družinski člani: Elza Budau, Tereza Kesovija, Goran Karan, Al Bano, Goran in Miki Šarac, Tanja Žagar, Vesna Milek, Sašo Hribar, Peter Lovšin, …
Dokumentarni portret
V dokumentarnem filmu Vse je enkrat prvič režiserja Boštjana Vrhovca se izrisujeta in prepletata dva temeljna elementa pripovedi: svet portretirančeve poezije in njegovo delovanje v številnih različnih inštitucijah. Sledita si v časovni kontinuiteti nastanka, tako tudi najbolj pride do izraza dvojnost avtorjevega delovanja. Avtentičnost dokumentarnih posnetkov nosi s seboj čar minljivosti zaradi vpetosti v tedanji časovni okvir, kar še posebej velja za sam vstop pesnika v slovenski kulturni prostor. Njegova poezija pa se po drugi strani minljivosti izmika, saj ob vsakem branju presega spone sedanjosti. Pesmi že same po sebi zapisujejo zgodbo o Ivu Svetini kot avtorju in pesniku, njihova upodobitev pa skuša prikazovati abstrakcijo pesniškega sveta in izraza. Film je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TV Slovenija.
V dokumentarnem filmu Vse je enkrat prvič režiserja Boštjana Vrhovca se izrisujeta in prepletata dva temeljna elementa pripovedi: svet portretirančeve poezije in njegovo delovanje v številnih različnih inštitucijah. Sledita si v časovni kontinuiteti nastanka, tako tudi najbolj pride do izraza dvojnost avtorjevega delovanja. Avtentičnost dokumentarnih posnetkov nosi s seboj čar minljivosti zaradi vpetosti v tedanji časovni okvir, kar še posebej velja za sam vstop pesnika v slovenski kulturni prostor. Njegova poezija pa se po drugi strani minljivosti izmika, saj ob vsakem branju presega spone sedanjosti. Pesmi že same po sebi zapisujejo zgodbo o Ivu Svetini kot avtorju in pesniku, njihova upodobitev pa skuša prikazovati abstrakcijo pesniškega sveta in izraza. Film je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TV Slovenija.
Dokumentarni portret
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Dokumentarni portret
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Dokumentarni portret
Igrano-dokumentarni film o slovenski pisateljici, publicistki, urednici in borki za ženske pravice Zofki Kveder. Zofka Kveder (1878-1926) je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila v času svojega življenja deležna vrste napadov in tudi kasneje pogosto omalovaževanja svojega dela. V zadnjem obdobju ji vrsta znanstvenih obravnav, monografske publikacije in izdaja njenih zbranih del prinašajo zasluženo vrednost in odmevnost. Film prikazuje njeno bitko, skozi katero se razvije v polnokrvno žensko in ustvarjalko. Ali kot je sama zapisala: Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti. Dramska igralka Saša Mihelčič upodablja pisateljico v dvojni vlogi - kot ženska in kot moški med sabo prepleta pisateljičina razmišljanja, odločilne izseke iz njenega življenja, med drugim v Trstu, Ljubljani in Zagrebu, kjer je živela dve desetletji. Predstavljeni so tudi odlomki iz njenih del, ki so osvetljeni s strani strokovnjakinj. O njenih črticah, romanu in igri pa razmišljajo udeleženci na literarnih delavnicah in aktualizirajo njihovo sporočilnost. Scenarij Cvetka Bevc, režija mag. Alma Lapajne, direktor fotografije in snemalec Jure Nemec.
Igrano-dokumentarni film o slovenski pisateljici, publicistki, urednici in borki za ženske pravice Zofki Kveder. Zofka Kveder (1878-1926) je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila v času svojega življenja deležna vrste napadov in tudi kasneje pogosto omalovaževanja svojega dela. V zadnjem obdobju ji vrsta znanstvenih obravnav, monografske publikacije in izdaja njenih zbranih del prinašajo zasluženo vrednost in odmevnost. Film prikazuje njeno bitko, skozi katero se razvije v polnokrvno žensko in ustvarjalko. Ali kot je sama zapisala: Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti. Dramska igralka Saša Mihelčič upodablja pisateljico v dvojni vlogi - kot ženska in kot moški med sabo prepleta pisateljičina razmišljanja, odločilne izseke iz njenega življenja, med drugim v Trstu, Ljubljani in Zagrebu, kjer je živela dve desetletji. Predstavljeni so tudi odlomki iz njenih del, ki so osvetljeni s strani strokovnjakinj. O njenih črticah, romanu in igri pa razmišljajo udeleženci na literarnih delavnicah in aktualizirajo njihovo sporočilnost. Scenarij Cvetka Bevc, režija mag. Alma Lapajne, direktor fotografije in snemalec Jure Nemec.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film o VLADU ŽABOTU, pisatelju, pesniku, publicistu in uredniku, enem najvidnejših in tudi v mednarodnem prostoru odmevnem slovenskem književnem ustvarjalcu prikazuje izseke iz njegove osebne zgodovine, prepredene z odkrivanjem skrivnosti sveta, animizmom, mitičnim in svetim. Nenehni iskalec globljega smisla življenja je bil že od otroštva zaznamovan z ljudskim izročilom domačega Razkrižja, ki ga gledalec postopoma spoznava skozi pisateljevo obujanje spominov. Čarnosti na razpotjih niso le prostor srečevanj nekdanjih kresniških šamanov, ampak predstavljajo stičišča preteklosti in sedanjosti, kot se odražajo tudi v Žabotovih delih. Filmsko potovanje sega od krajev ob Muri pa vse do arheološkega najdišča v Lepenskem viru in starorimskega Viminatiuma, kjer je pisatelj našel navdih za ustvarjanje nekaterih romanov. Njegova uglasbena poezija zazveni v izvedbi ansambla Mala mestna muzika; pogovori s prijatelji razkrivajo pomembnost njegovega širšega družbenega delovanja. Rečna božanstva, prisotna v filmu, pa niso le klic iz davnine. Pomenijo pisateljevo zavezanost temu, da »vračanje v nekoč« pomeni iskanje resnice tudi danes. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc, izvirna glasba Rudi Pančur.
Dokumentarni film o VLADU ŽABOTU, pisatelju, pesniku, publicistu in uredniku, enem najvidnejših in tudi v mednarodnem prostoru odmevnem slovenskem književnem ustvarjalcu prikazuje izseke iz njegove osebne zgodovine, prepredene z odkrivanjem skrivnosti sveta, animizmom, mitičnim in svetim. Nenehni iskalec globljega smisla življenja je bil že od otroštva zaznamovan z ljudskim izročilom domačega Razkrižja, ki ga gledalec postopoma spoznava skozi pisateljevo obujanje spominov. Čarnosti na razpotjih niso le prostor srečevanj nekdanjih kresniških šamanov, ampak predstavljajo stičišča preteklosti in sedanjosti, kot se odražajo tudi v Žabotovih delih. Filmsko potovanje sega od krajev ob Muri pa vse do arheološkega najdišča v Lepenskem viru in starorimskega Viminatiuma, kjer je pisatelj našel navdih za ustvarjanje nekaterih romanov. Njegova uglasbena poezija zazveni v izvedbi ansambla Mala mestna muzika; pogovori s prijatelji razkrivajo pomembnost njegovega širšega družbenega delovanja. Rečna božanstva, prisotna v filmu, pa niso le klic iz davnine. Pomenijo pisateljevo zavezanost temu, da »vračanje v nekoč« pomeni iskanje resnice tudi danes. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc, izvirna glasba Rudi Pančur.
Dokumentarni portret
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja se s psihoanalitično prakso in uporabo psihoanalize v literaturi in vzgoji. Matjaž Lunaček je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1994 in 2006 se je izobraževal v Rimu v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja. V fokusu tega psihiatra in tudi pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost. Njegov lok je jasen in sega od generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati. V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen. V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja. Scenaristka in režiserka je bila Alma Lapajne.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja se s psihoanalitično prakso in uporabo psihoanalize v literaturi in vzgoji. Matjaž Lunaček je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1994 in 2006 se je izobraževal v Rimu v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja. V fokusu tega psihiatra in tudi pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost. Njegov lok je jasen in sega od generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati. V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen. V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja. Scenaristka in režiserka je bila Alma Lapajne.
Dokumentarni portret
Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar je eden najbolj zanimivih slovenskih glasbenikov. Uspešno deluje in ustvarja na opernem, komornem, baletnem, simfoničnem in jazzovskem področju. Je samosvoj glasbeni ustvarjalec s prepoznavnim individualnim glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko. Predstavljajo vam zanimiv pogovor s skladateljem, ki slikovito oriše svoje glasbeno pot ter osvetli lastne poglede na sodobno glasbo. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, snemalec Jure Nemec, režiser Tomaš Švigelj.
Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar je eden najbolj zanimivih slovenskih glasbenikov. Uspešno deluje in ustvarja na opernem, komornem, baletnem, simfoničnem in jazzovskem področju. Je samosvoj glasbeni ustvarjalec s prepoznavnim individualnim glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko. Predstavljajo vam zanimiv pogovor s skladateljem, ki slikovito oriše svoje glasbeno pot ter osvetli lastne poglede na sodobno glasbo. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, snemalec Jure Nemec, režiser Tomaš Švigelj.
Dokumentarni portret
Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.
Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.
Dokumentarni portret
Duhovnik in politik Janez Evangelist Krek je bil eden največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda v začetku 20.stoletja. Prek njegovega vsestranskega delovanja film režiserja Jerneja Kastelca podaja tudi družbeno zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi vse do Majniške deklaracije leta 1917 naprej, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).
Duhovnik in politik Janez Evangelist Krek je bil eden največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda v začetku 20.stoletja. Prek njegovega vsestranskega delovanja film režiserja Jerneja Kastelca podaja tudi družbeno zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi vse do Majniške deklaracije leta 1917 naprej, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).
Dokumentarni portret
Svojevrsten portret filmarja Karpa Godine, potovanje skozi njegovo življenje, »film ceste« Karpove umetnosti in pogleda na svet. Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po narodnostno mešani pokrajini Vojvodini in posnel nenavaden 'film ceste' z naslovom Imam jednu kuću. Film je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G. Karpopotnik je meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Scenarist in režiser Matjaž Ivanišin je dal s tem filmom svojevrsten poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme. Zato tudi Karpopotnik ni klasični biografski film linearne naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, ampak sublimni esej o človeku, filmu in času.
Svojevrsten portret filmarja Karpa Godine, potovanje skozi njegovo življenje, »film ceste« Karpove umetnosti in pogleda na svet. Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po narodnostno mešani pokrajini Vojvodini in posnel nenavaden 'film ceste' z naslovom Imam jednu kuću. Film je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G. Karpopotnik je meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Scenarist in režiser Matjaž Ivanišin je dal s tem filmom svojevrsten poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme. Zato tudi Karpopotnik ni klasični biografski film linearne naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, ampak sublimni esej o človeku, filmu in času.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarni portret
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Dokumentarni portret
Zlatko Kaučič, ki ga je že kot najstnika bolj kot kovinarska šola zanimalo glasbeno udejstvovanje, se je v dobrih dveh desetletjih življenja in dela po Evropi in ZDA kot samouk izklesal v eno ključnih imen na mednarodnih prizoriščih jazzovske in svobodne improvizirane glasbe. Ko se je po osamosvojitvi Slovenije vrnil v domovino, je s svojim načinom muziciranja presenetil in navdušil zvedavo občinstvo, svojega znanja in izkušenj pa ni obdržal zase, pač pa je začel poučevati, najprej v Mariboru in nato v Novi Gorici. V KUD Zvočni izviri je vzgojil številne glasbenike, ki danes ustvarjajo zanimivo avtorsko glasbo mimo trendovskih omejitev, sodelujejo in skrbijo za razvoj scene. Obiskali bomo dve zabavi za Kaučičev rojstni dan: v klubu Štala, ki ga v Lokavcu pri Ajdovščini vodi njegov učenec Gal Furlan, in v Španskih borcih v Ljubljani, kjer deluje zavod Sploh Tomaža Groma.
Zlatko Kaučič, ki ga je že kot najstnika bolj kot kovinarska šola zanimalo glasbeno udejstvovanje, se je v dobrih dveh desetletjih življenja in dela po Evropi in ZDA kot samouk izklesal v eno ključnih imen na mednarodnih prizoriščih jazzovske in svobodne improvizirane glasbe. Ko se je po osamosvojitvi Slovenije vrnil v domovino, je s svojim načinom muziciranja presenetil in navdušil zvedavo občinstvo, svojega znanja in izkušenj pa ni obdržal zase, pač pa je začel poučevati, najprej v Mariboru in nato v Novi Gorici. V KUD Zvočni izviri je vzgojil številne glasbenike, ki danes ustvarjajo zanimivo avtorsko glasbo mimo trendovskih omejitev, sodelujejo in skrbijo za razvoj scene. Obiskali bomo dve zabavi za Kaučičev rojstni dan: v klubu Štala, ki ga v Lokavcu pri Ajdovščini vodi njegov učenec Gal Furlan, in v Španskih borcih v Ljubljani, kjer deluje zavod Sploh Tomaža Groma.
Dokumentarni portret
Teater glasbe je zgodba Iztoka Mlakarja in njegovih sodobnikov nekoč in danes, o sklenjenem krogu. Od Nove Gorice, preko akademije, nešteto odrov, hramov ter spet in vedno spet nazaj. Krog Sljehernika in Pepija, ki ju že desetletja radi ne samo poslušamo, ampak tudi slišimo. Po krožnici sta nas vodila scenarist Andrej Karoli in režiserka Tina Novak.
Teater glasbe je zgodba Iztoka Mlakarja in njegovih sodobnikov nekoč in danes, o sklenjenem krogu. Od Nove Gorice, preko akademije, nešteto odrov, hramov ter spet in vedno spet nazaj. Krog Sljehernika in Pepija, ki ju že desetletja radi ne samo poslušamo, ampak tudi slišimo. Po krožnici sta nas vodila scenarist Andrej Karoli in režiserka Tina Novak.
Dokumentarni portret
Svetlana Slapšak je antropologinja in doktorica antičnih študij, rojena v Beogradu, avtorica več kot 50 knjig, živi v Ljubljani. Akademska pot jo je vodila po evropskih in ameriških univerzah, v Ljubljani je postala dekanka Fakultete za podiplomski humanistični študij, pred tem jo je njena akademska pot vodila po številnih univerzah po Evropi in ZDA. Z gibanjem »Tisoč žensk za mir« pa je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Prejšnjemu režimu se je postavljala po robu v prepričanju, da socializem mora biti nekaj boljšega kot tisto, v čemer je živela. In nikoli ni pozabila, da se šele v nevzdržnem začne človek. V odsotnosti sistemskih rešitev vse sloni na posamezniku, zato se dr. Svetlani Slapšak zastavlja vprašanje o tem, kakšna je vloga intelektualca danes. V dokumentarnem filmu govori o svobodi, o človekovih pravicah, o nacionalizmu, o demokraciji, o antropologiji spolov. Pravi, da je laž največje orožje, konflikt med pametjo in neumnostjo pa največja tragedija izgubljenega časa in generacij. Dokumentarni film Trojanke pa je poklon njeni neomajni in pokončni drži. Scenarij in režija Alma Lapajne.
Svetlana Slapšak je antropologinja in doktorica antičnih študij, rojena v Beogradu, avtorica več kot 50 knjig, živi v Ljubljani. Akademska pot jo je vodila po evropskih in ameriških univerzah, v Ljubljani je postala dekanka Fakultete za podiplomski humanistični študij, pred tem jo je njena akademska pot vodila po številnih univerzah po Evropi in ZDA. Z gibanjem »Tisoč žensk za mir« pa je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Prejšnjemu režimu se je postavljala po robu v prepričanju, da socializem mora biti nekaj boljšega kot tisto, v čemer je živela. In nikoli ni pozabila, da se šele v nevzdržnem začne človek. V odsotnosti sistemskih rešitev vse sloni na posamezniku, zato se dr. Svetlani Slapšak zastavlja vprašanje o tem, kakšna je vloga intelektualca danes. V dokumentarnem filmu govori o svobodi, o človekovih pravicah, o nacionalizmu, o demokraciji, o antropologiji spolov. Pravi, da je laž največje orožje, konflikt med pametjo in neumnostjo pa največja tragedija izgubljenega časa in generacij. Dokumentarni film Trojanke pa je poklon njeni neomajni in pokončni drži. Scenarij in režija Alma Lapajne.
Dokumentarni portret
Film Charlatan Magnifique je zabaven preplet odlične glasbe, spontanih in komičnih situacij ter komentarjev ključnih akterjev v Magnificovem življenju. V filmu scenaristke in režiserke Maje Pavlin se sprehodimo skozi Magnificovo bogato, razgibano in uspešno kariero – od konca 80-ih, ko je svojo glasbeno pot začel z zasedbo U'REDU, prek solo kariere, v kateri so nastali mnogi hiti, kot so 24.000 bacci, Kdo je Čefur, Halo gospodična, Silvija in številne druge, pa vse do podpisa pogodbe z multinacionalko Sony, svetovnega uspeha s skladbo Hir Aj Kam Hir Aj Go in ustvarjanja filmske glasbe, ki v Srbiji s filmom Montevideo, Bog te video dosega himnični status. Magnificovo popularnost na Balkanu nam v dokumentarcu med sogovorniki kot so žena Barbara, Schatzi, Marko Mikladinovič, Jonas Žnidaršič, Damjan Kozole, Sestre ... pomagata razumeti tudi njegova velika prijatelja – glasbenik in filozof Rambo Amadeus ter igralec in režiser najbolj gledanega srbskega filma zadnjih 20 let Dragan Bjelogrlić.
Film Charlatan Magnifique je zabaven preplet odlične glasbe, spontanih in komičnih situacij ter komentarjev ključnih akterjev v Magnificovem življenju. V filmu scenaristke in režiserke Maje Pavlin se sprehodimo skozi Magnificovo bogato, razgibano in uspešno kariero – od konca 80-ih, ko je svojo glasbeno pot začel z zasedbo U'REDU, prek solo kariere, v kateri so nastali mnogi hiti, kot so 24.000 bacci, Kdo je Čefur, Halo gospodična, Silvija in številne druge, pa vse do podpisa pogodbe z multinacionalko Sony, svetovnega uspeha s skladbo Hir Aj Kam Hir Aj Go in ustvarjanja filmske glasbe, ki v Srbiji s filmom Montevideo, Bog te video dosega himnični status. Magnificovo popularnost na Balkanu nam v dokumentarcu med sogovorniki kot so žena Barbara, Schatzi, Marko Mikladinovič, Jonas Žnidaršič, Damjan Kozole, Sestre ... pomagata razumeti tudi njegova velika prijatelja – glasbenik in filozof Rambo Amadeus ter igralec in režiser najbolj gledanega srbskega filma zadnjih 20 let Dragan Bjelogrlić.
Dokumentarni portret
Film Charlatan Magnifique je zabaven preplet odlične glasbe, spontanih in komičnih situacij ter komentarjev ključnih akterjev v Magnificovem življenju. V filmu scenaristke in režiserke Maje Pavlin se sprehodimo skozi Magnificovo bogato, razgibano in uspešno kariero – od konca 80-ih, ko je svojo glasbeno pot začel z zasedbo U'REDU, prek solo kariere, v kateri so nastali mnogi hiti, kot so 24.000 bacci, Kdo je Čefur, Halo gospodična, Silvija in številne druge, pa vse do podpisa pogodbe z multinacionalko Sony, svetovnega uspeha s skladbo Hir Aj Kam Hir Aj Go in ustvarjanja filmske glasbe, ki v Srbiji s filmom Montevideo, Bog te video dosega himnični status. Magnificovo popularnost na Balkanu nam v dokumentarcu med sogovorniki kot so žena Barbara, Schatzi, Marko Mikladinovič, Jonas Žnidaršič, Damjan Kozole, Sestre ... pomagata razumeti tudi njegova velika prijatelja – glasbenik in filozof Rambo Amadeus ter igralec in režiser najbolj gledanega srbskega filma zadnjih 20 let Dragan Bjelogrlić.
Film Charlatan Magnifique je zabaven preplet odlične glasbe, spontanih in komičnih situacij ter komentarjev ključnih akterjev v Magnificovem življenju. V filmu scenaristke in režiserke Maje Pavlin se sprehodimo skozi Magnificovo bogato, razgibano in uspešno kariero – od konca 80-ih, ko je svojo glasbeno pot začel z zasedbo U'REDU, prek solo kariere, v kateri so nastali mnogi hiti, kot so 24.000 bacci, Kdo je Čefur, Halo gospodična, Silvija in številne druge, pa vse do podpisa pogodbe z multinacionalko Sony, svetovnega uspeha s skladbo Hir Aj Kam Hir Aj Go in ustvarjanja filmske glasbe, ki v Srbiji s filmom Montevideo, Bog te video dosega himnični status. Magnificovo popularnost na Balkanu nam v dokumentarcu med sogovorniki kot so žena Barbara, Schatzi, Marko Mikladinovič, Jonas Žnidaršič, Damjan Kozole, Sestre ... pomagata razumeti tudi njegova velika prijatelja – glasbenik in filozof Rambo Amadeus ter igralec in režiser najbolj gledanega srbskega filma zadnjih 20 let Dragan Bjelogrlić.
Dokumentarni portret
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Dokumentarni portret
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
Dokumentarni portret
Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.
Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.
Dokumentarni portret
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film Alejandra odstira zgodbo uspešne in ugledne argentinske pisateljice Alejandre Laurencich. Portretiranka je z lastno ustvarjalnostjo oživila svoje slovenske korenine, s tem pa uspela zacelíti s trpljenjem in odrekanjem zaznamovan emigrantski družinski spomin. Vendar je to le ena od plasti njene osebnosti in identitete. S pisateljico potujemo skozi prostore in kontekste njenega bivanja in delovanja, na sledi polnokrvne življenjske vpetosti ustvarjalnega človeka.
Dokumentarni film Alejandra odstira zgodbo uspešne in ugledne argentinske pisateljice Alejandre Laurencich. Portretiranka je z lastno ustvarjalnostjo oživila svoje slovenske korenine, s tem pa uspela zacelíti s trpljenjem in odrekanjem zaznamovan emigrantski družinski spomin. Vendar je to le ena od plasti njene osebnosti in identitete. S pisateljico potujemo skozi prostore in kontekste njenega bivanja in delovanja, na sledi polnokrvne življenjske vpetosti ustvarjalnega človeka.
Dokumentarni portret
Dokumentarni filmski portret Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005). Osredotoča se na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca 1980-ih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega. Film, ki ga je po scenariju Urše Jurman režiral Damjan Kozole, je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti. Hkrati pa je tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.
Dokumentarni filmski portret Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005). Osredotoča se na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca 1980-ih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega. Film, ki ga je po scenariju Urše Jurman režiral Damjan Kozole, je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti. Hkrati pa je tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.
Dokumentarni portret
Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.
Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.
Dokumentarni portret
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Dokumentarni portret
Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.
Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.
Dokumentarni portret
Dokumentarni televizijski film Pianist v belem je portret otroškega zdravnika, humanista in glasbenika, dr. Pavla Kornhauserja. Portretiranec je bil do konca svojega življenja aktiven, s pogledom zazrtim v prihodnost, vendar osvetljen s spomini… Nastala je pripoved o poklicni poti utemeljitelja otroške intenzivne terapije pri nas, s tem povezanem premikanju meja na tem področju, kar brez vizij in pogleda v prihodnost zagotovo ne bi bilo mogoče. Vzporedno pa je dr. Kornhauserja spremljalo tudi aktivno glasbeno ustvarjanje in organiziranje koncertov. Prikaz intimnega in družbenega sveta, ko prav začutimo, kako si duša ponovno napolni baterije, se sprosti in da razumu ponovni zalet.
Dokumentarni televizijski film Pianist v belem je portret otroškega zdravnika, humanista in glasbenika, dr. Pavla Kornhauserja. Portretiranec je bil do konca svojega življenja aktiven, s pogledom zazrtim v prihodnost, vendar osvetljen s spomini… Nastala je pripoved o poklicni poti utemeljitelja otroške intenzivne terapije pri nas, s tem povezanem premikanju meja na tem področju, kar brez vizij in pogleda v prihodnost zagotovo ne bi bilo mogoče. Vzporedno pa je dr. Kornhauserja spremljalo tudi aktivno glasbeno ustvarjanje in organiziranje koncertov. Prikaz intimnega in družbenega sveta, ko prav začutimo, kako si duša ponovno napolni baterije, se sprosti in da razumu ponovni zalet.
Dokumentarni portret
Za Roka Petroviča je bilo smučanje poezija, umetnost in ustvarjalnost, vožnja med vratci pa neke vrste balet. Brušenje grobega kamna do popolnosti, do kristala, je delo, ki zahteva polno mero znanja, smisla za lepoto, strasti in užitka. Rok Petrovič je prišel, videl in zmagal na belih poljanah. Njegova tridesetsekundna »meditacija« na vsakokratnem startu se je vtisnila v spomin tisočim oboževalcev. Rok ni bil običajen posameznik, bil je tudi mnogo več kot vrhunski smučar, ki je slovel po svoji inovativnosti, tako v tehniki smučanja kot pri uporabi materialov. Joga in meditacija sta bili pomemben del njegovega življenja. S svojimi načini sproščanja, z maksimalno koncentracijo ter vztrajnostjo in garanjem na vseh področjih delovanja je dosegel svoj zmagoviti pohod na vrh v sezoni 1985/1986 in takoj nato našel nov izziv — v svetu znanosti. Pri svojem raziskovalnem delu je združeval izkušnje smučarja, razodetja joge in spoznanja časa. Dokumentarni film je nastal po scenariju Nuše Ekar in Boža Grlja, slednji je film tudi režiral.
Za Roka Petroviča je bilo smučanje poezija, umetnost in ustvarjalnost, vožnja med vratci pa neke vrste balet. Brušenje grobega kamna do popolnosti, do kristala, je delo, ki zahteva polno mero znanja, smisla za lepoto, strasti in užitka. Rok Petrovič je prišel, videl in zmagal na belih poljanah. Njegova tridesetsekundna »meditacija« na vsakokratnem startu se je vtisnila v spomin tisočim oboževalcev. Rok ni bil običajen posameznik, bil je tudi mnogo več kot vrhunski smučar, ki je slovel po svoji inovativnosti, tako v tehniki smučanja kot pri uporabi materialov. Joga in meditacija sta bili pomemben del njegovega življenja. S svojimi načini sproščanja, z maksimalno koncentracijo ter vztrajnostjo in garanjem na vseh področjih delovanja je dosegel svoj zmagoviti pohod na vrh v sezoni 1985/1986 in takoj nato našel nov izziv — v svetu znanosti. Pri svojem raziskovalnem delu je združeval izkušnje smučarja, razodetja joge in spoznanja časa. Dokumentarni film je nastal po scenariju Nuše Ekar in Boža Grlja, slednji je film tudi režiral.
Dokumentarni portret
Dokumentarni portret Mire Marko, ki je med obema svetovnima vojnama veljala za eno najboljših alpinistk. Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1926 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.
Dokumentarni portret Mire Marko, ki je med obema svetovnima vojnama veljala za eno najboljših alpinistk. Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1926 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.
Dokumentarni portret
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni portret
Znameniti Izidor Cankar, Ivanov bratranec, je bil sprva duhovnik, kasneje diplomat, umetnostni zgodovinar, politik, profesor in pisatelj. Nagel v odločanju, karizmatičen in zato ključen za številne kulturne projekte v času med obema vojnama. Tako je, recimo, prepričal dediče Dragotina Hribarja, da so prispevali pretežni del denarja za gradnjo Moderne galerije, in vplival na njeno podobo. Izidorjevi Obiski, kjer se srečuje s sodobniki, so pomemben vir za razumevanje tistega časa, S poti velja za enega najboljših slovenskih modernih romanov. Uvod v umevanje likovne umetnosti in Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi sta še danes temeljni besedili slovenske umetnostne zgodovine. Kot enega najbolj izobraženih slovenskih duhovnikov so ga pripravljali za katoliškega političnega voditelja. Potem pa je vse presenetil, ko je leta 1926 izstopil iz katoliške vere in se poročil s premožno Ljubljančanko Ničo Hribar. Njuno razmerje se je zrahljalo po tragični smrti prvorojenke Kajtimare. Po letu 1936 se je Cankar umaknil iz Slovenije v Argentino in pozneje v Kanado, kjer je bil poslanik kraljevine Jugoslavije. Za kratek čas je kot minister vstopil v vlado Ivana Šubašića v Londonu. Iz tega obdobja je ohranjen Londonski dnevnik. Njegovo diplomatsko kariero je v knjigi opisal zgodovinar dr. Andrej Rahten. Bolgarska raziskovalca dr. Ljudmil Dimitrov in Ljudmila Malinova-Dimitrova pa v svoji knjigi odkrivata Izidorjevo razmerje z enigmatično bolgarsko pesnico Bagrjano. Zadnja leta je Cankarju pri urejanju izdaj pomagal dr. Lojze Gostiša, ki je bil priča tudi njegovim zadnjim dnem v sanatoriju Emona leta 1958. Izidor Cankar je bil rojen leta 1886 v Šidu. Bratranca Ivan in Karlo Cankar sta ga pripeljala na šolanje v Ljubljano. Na Dunaju je doktoriral iz umetnostne zgodovine in postal profesor na ljubljanski univerzi. Zaznamoval je dejavnost Narodne galerije, ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino, urejal revijo Dom in svet in časopis Slovenec ter Slovenski biografski leksikon. Bil je med ustanovitelji slovenskega PEN-a. Pod psevdonimi je pisal leposlovna besedila in prevedel vrsto pomembnih romanov, med njimi Guliverjeva potovanja. Uredil je ter z uvodi opremil Zbrane spise Ivana Cankarja. V filmu o Izidorju Cankarju spregovorijo dr. Tomaž Brejc, dr. Janko Kos, dr. Tone Smolej, dr. Špelca Čopič, dr. Janez Bogataj, Janez Stergar, dr. Andrej Smrekar, Angelika Hribar, dr. Lev Kreft, dr. Bogo Zupančič, Maja Hren Brvar, Breda Ilich Klančnik in mag. Andrej Aplenc.
Znameniti Izidor Cankar, Ivanov bratranec, je bil sprva duhovnik, kasneje diplomat, umetnostni zgodovinar, politik, profesor in pisatelj. Nagel v odločanju, karizmatičen in zato ključen za številne kulturne projekte v času med obema vojnama. Tako je, recimo, prepričal dediče Dragotina Hribarja, da so prispevali pretežni del denarja za gradnjo Moderne galerije, in vplival na njeno podobo. Izidorjevi Obiski, kjer se srečuje s sodobniki, so pomemben vir za razumevanje tistega časa, S poti velja za enega najboljših slovenskih modernih romanov. Uvod v umevanje likovne umetnosti in Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi sta še danes temeljni besedili slovenske umetnostne zgodovine. Kot enega najbolj izobraženih slovenskih duhovnikov so ga pripravljali za katoliškega političnega voditelja. Potem pa je vse presenetil, ko je leta 1926 izstopil iz katoliške vere in se poročil s premožno Ljubljančanko Ničo Hribar. Njuno razmerje se je zrahljalo po tragični smrti prvorojenke Kajtimare. Po letu 1936 se je Cankar umaknil iz Slovenije v Argentino in pozneje v Kanado, kjer je bil poslanik kraljevine Jugoslavije. Za kratek čas je kot minister vstopil v vlado Ivana Šubašića v Londonu. Iz tega obdobja je ohranjen Londonski dnevnik. Njegovo diplomatsko kariero je v knjigi opisal zgodovinar dr. Andrej Rahten. Bolgarska raziskovalca dr. Ljudmil Dimitrov in Ljudmila Malinova-Dimitrova pa v svoji knjigi odkrivata Izidorjevo razmerje z enigmatično bolgarsko pesnico Bagrjano. Zadnja leta je Cankarju pri urejanju izdaj pomagal dr. Lojze Gostiša, ki je bil priča tudi njegovim zadnjim dnem v sanatoriju Emona leta 1958. Izidor Cankar je bil rojen leta 1886 v Šidu. Bratranca Ivan in Karlo Cankar sta ga pripeljala na šolanje v Ljubljano. Na Dunaju je doktoriral iz umetnostne zgodovine in postal profesor na ljubljanski univerzi. Zaznamoval je dejavnost Narodne galerije, ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino, urejal revijo Dom in svet in časopis Slovenec ter Slovenski biografski leksikon. Bil je med ustanovitelji slovenskega PEN-a. Pod psevdonimi je pisal leposlovna besedila in prevedel vrsto pomembnih romanov, med njimi Guliverjeva potovanja. Uredil je ter z uvodi opremil Zbrane spise Ivana Cankarja. V filmu o Izidorju Cankarju spregovorijo dr. Tomaž Brejc, dr. Janko Kos, dr. Tone Smolej, dr. Špelca Čopič, dr. Janez Bogataj, Janez Stergar, dr. Andrej Smrekar, Angelika Hribar, dr. Lev Kreft, dr. Bogo Zupančič, Maja Hren Brvar, Breda Ilich Klančnik in mag. Andrej Aplenc.
Dokumentarni portret
Marijan Vodopivec (1920–1977), Mane, kot so ga klicali, je bil pianist in skladatelj, od leta 1948 vodja glasbene produkcije, urednik in od leta 1972 odgovorni urednik glasbenega programa na takratnem Radiu Ljubljana. Njegove stvaritve, tako mladinska in scenska glasba za radijski in televizijski medij kot za gledališče in film, ga uvrščajo med najizrazitejše slovenske glasbene ustvarjalce. Nepozabna in včasih že ponarodela je njegova glasba za mladinske TV-nadaljevanke, kot so Bratovščina Sinjega galeba, Erazem in potepuh in Mladost na stopnicah, za filme Srečno Kekec, Nočni izlet, Družinski dnevnik, Po isti poti se ne vračaj, Naš avto. Otroci še danes prepevajo mnoge njegove pesmi. Napisal je glasbo za več kot 150 radijskih iger, za literarne oddaje, glasbene pravljice, TV-drame in scensko glasbo za okrog sto predstav skoraj vseh slovenskih gledališč. Njegova velika zasluga je bila ustanovitev simfoničnega orkestra na RTV Ljubljana, bil je idejni vodja radijskih in televizijskih oddaj Pokaži, kaj znaš, najbolj priljubljenih zabavnih oddaj v tistem času, s katerimi so odkrivali nove talente. Doma in v tujini je bil večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Prešernovega sklada in s plaketo RTV Ljubljana za zasluge pri razvoju slovenskega radia in televizije. V televizijski portret smo strnili zgodbe in pripovedi njegove hčerke Marjane Vilhelm in nečaka Petra Vodopivca, o njem in o njegovem delu pa pripovedujejo tudi njegovi sodelavci, glasbeniki in poznavalci Janez Martinc, Jure Robežnik, Majda Hauptman, Ruda Ravnik Kosi, Edi Majaron, Dušan Hren, Aleš Jan, Tomaž Habe, Milan Dekleva, Jani Golob, Mitja Gobec, Janja Srečkar, Marjan Lavtižar, Franci Mrak in Danica Dolinar. Njegovo ustvarjalnost in osebnost orisujejo in osvetljujejo tudi fotografije ter tonski in video posnetki. Scenaristka in urednica je Danica Dolinar, redaktorica Zarja Zavodnik, snemalec Artur Rutar, montažer Zlatjan Čučkov, režiserka Magda Lapajne.
Marijan Vodopivec (1920–1977), Mane, kot so ga klicali, je bil pianist in skladatelj, od leta 1948 vodja glasbene produkcije, urednik in od leta 1972 odgovorni urednik glasbenega programa na takratnem Radiu Ljubljana. Njegove stvaritve, tako mladinska in scenska glasba za radijski in televizijski medij kot za gledališče in film, ga uvrščajo med najizrazitejše slovenske glasbene ustvarjalce. Nepozabna in včasih že ponarodela je njegova glasba za mladinske TV-nadaljevanke, kot so Bratovščina Sinjega galeba, Erazem in potepuh in Mladost na stopnicah, za filme Srečno Kekec, Nočni izlet, Družinski dnevnik, Po isti poti se ne vračaj, Naš avto. Otroci še danes prepevajo mnoge njegove pesmi. Napisal je glasbo za več kot 150 radijskih iger, za literarne oddaje, glasbene pravljice, TV-drame in scensko glasbo za okrog sto predstav skoraj vseh slovenskih gledališč. Njegova velika zasluga je bila ustanovitev simfoničnega orkestra na RTV Ljubljana, bil je idejni vodja radijskih in televizijskih oddaj Pokaži, kaj znaš, najbolj priljubljenih zabavnih oddaj v tistem času, s katerimi so odkrivali nove talente. Doma in v tujini je bil večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Prešernovega sklada in s plaketo RTV Ljubljana za zasluge pri razvoju slovenskega radia in televizije. V televizijski portret smo strnili zgodbe in pripovedi njegove hčerke Marjane Vilhelm in nečaka Petra Vodopivca, o njem in o njegovem delu pa pripovedujejo tudi njegovi sodelavci, glasbeniki in poznavalci Janez Martinc, Jure Robežnik, Majda Hauptman, Ruda Ravnik Kosi, Edi Majaron, Dušan Hren, Aleš Jan, Tomaž Habe, Milan Dekleva, Jani Golob, Mitja Gobec, Janja Srečkar, Marjan Lavtižar, Franci Mrak in Danica Dolinar. Njegovo ustvarjalnost in osebnost orisujejo in osvetljujejo tudi fotografije ter tonski in video posnetki. Scenaristka in urednica je Danica Dolinar, redaktorica Zarja Zavodnik, snemalec Artur Rutar, montažer Zlatjan Čučkov, režiserka Magda Lapajne.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.
Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.
Dokumentarni portret
Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je postal eden od treh podpredsednikov osamosvojitvene vlade. Pred tem je kot doktor ekonomskih znanosti predaval na Pravni fakulteti v Ljubljani, v času slovenske pomladi pa se je vključil v Tomšičevo Socialdemokratsko zvezo. Peterletovo vlado je zapustil dva meseca pred osamosvojitvijo. Umrl je 26. avgusta 2022.
Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je postal eden od treh podpredsednikov osamosvojitvene vlade. Pred tem je kot doktor ekonomskih znanosti predaval na Pravni fakulteti v Ljubljani, v času slovenske pomladi pa se je vključil v Tomšičevo Socialdemokratsko zvezo. Peterletovo vlado je zapustil dva meseca pred osamosvojitvijo. Umrl je 26. avgusta 2022.
Dokumentarni portret
Film prikaže slikarja Tuga Šušnika, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, z več plati. Slikar je predstavljen intimno, anekdotično, nazorsko, v ospredju sta mesti London in New York, ki sta ga najbolj opredelili kot osebnost in kot umetnika.Režiser in scenarist filma je Boris Jurjaševič, direktor fotografije je Zoran Hochsttater, izvršni producent pa Radovan Mišić. V filmu nastopajo še dr. Tomaž Brejc, dr. Lado Kralj, Jože Ciuha, Steve Diskin, Dušan Arzenšek, Maja Boh, Metka Kraševec, Miha Vipotnik, Milan Erič, Robert Inhof, Žiga Kariš, Sergej Kapus, Boštjan Jurečič in Katja Rihtar. Tugo Šušnik je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo in za pomemben prispevek na področju likovne umetnosti. Razstavljal je na več kot dvesto razstavah doma in po svetu (Beograd, Zagreb, Dubrovnik, New York, Los Angeles, Sydney, Sao Paulo, Seul,...) V filmu se vrne v mlada leta, na avtentične lokacije in tam podoživlja takratne dogodke. Večina šol, hiš, klubov, lokalov in drugega še obstaja v nespremenjeni obliki že več kot 50 let. V dveh najpomembnejših galerijah moderne umetnosti (Tate modern London in MOMA New York) razloži svoje videnje moderne umetnosti. V njegovem ljubljanskem ateljeju smo priča nastajanju nove slike in diskurzu o umetniškem ustvarjanju, v ateljejih Akademije za likovno umetnost pa spremljamo pedagoški pristop. Zgodbo zaključuje otvoritev razstave slikarjevih najnovejših del v galeriji Equrna...
Film prikaže slikarja Tuga Šušnika, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, z več plati. Slikar je predstavljen intimno, anekdotično, nazorsko, v ospredju sta mesti London in New York, ki sta ga najbolj opredelili kot osebnost in kot umetnika.Režiser in scenarist filma je Boris Jurjaševič, direktor fotografije je Zoran Hochsttater, izvršni producent pa Radovan Mišić. V filmu nastopajo še dr. Tomaž Brejc, dr. Lado Kralj, Jože Ciuha, Steve Diskin, Dušan Arzenšek, Maja Boh, Metka Kraševec, Miha Vipotnik, Milan Erič, Robert Inhof, Žiga Kariš, Sergej Kapus, Boštjan Jurečič in Katja Rihtar. Tugo Šušnik je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo in za pomemben prispevek na področju likovne umetnosti. Razstavljal je na več kot dvesto razstavah doma in po svetu (Beograd, Zagreb, Dubrovnik, New York, Los Angeles, Sydney, Sao Paulo, Seul,...) V filmu se vrne v mlada leta, na avtentične lokacije in tam podoživlja takratne dogodke. Večina šol, hiš, klubov, lokalov in drugega še obstaja v nespremenjeni obliki že več kot 50 let. V dveh najpomembnejših galerijah moderne umetnosti (Tate modern London in MOMA New York) razloži svoje videnje moderne umetnosti. V njegovem ljubljanskem ateljeju smo priča nastajanju nove slike in diskurzu o umetniškem ustvarjanju, v ateljejih Akademije za likovno umetnost pa spremljamo pedagoški pristop. Zgodbo zaključuje otvoritev razstave slikarjevih najnovejših del v galeriji Equrna...
Dokumentarni portret
Nenavaden dokumentarni portret nenavadnega trboveljskega glasbenika, legende Vilija Fajdige. Pravijo, da se je bluz rodil iz trpljenja in iz obupne želje, da bi skušali trpljenje preseči z glasbo, nenehnim brezciljnim potovanjem, samopozabo. Če govorimo o bluzu v teh okvirih in ne le o strogi dvanajsterični formi, potem je bil Vili Fajdiga, legenda trboveljskih ulic, prav gotovo pravi »bluesman«. Bluz črnih revirjev je zgodba o težkem in pestrem življenju, ustvarjalnosti, strahu, upanju, o padcih in ne vedno tudi vzponih, o ljubezni do žensk, glasbe, soljudi in življenja. Legende, ki ni prisotna v širšem narodovem spominu, in ki je prepevala z glasom Toma Waitsa, po strunah pa brenkala z železnimi doma narejenimi »kremplji«, trzalicami, narejenimi iz odpadkov ribjih konzerv, se spominjajo mnogi glasbeni in drugi ustvarjalci: Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Vili Guček, Roman Uranjek, Iztok Kovač. Fajdiga je imel velik vpliv celo na skupino Laibach; člani so kot najstniki hodili za njim po Trbovljah in ga občudovali kot glasbenika, umetnika, boema… Skozi izpoved ključnih akterjev ter predvsem skozi Fajdigovo glasbo v dialogu s podobo, so avtorji filma skušali prodreti v notranji, intimni svet Vilija Fajdige, ter v specifičen občutek tistega časa in prostora.
Nenavaden dokumentarni portret nenavadnega trboveljskega glasbenika, legende Vilija Fajdige. Pravijo, da se je bluz rodil iz trpljenja in iz obupne želje, da bi skušali trpljenje preseči z glasbo, nenehnim brezciljnim potovanjem, samopozabo. Če govorimo o bluzu v teh okvirih in ne le o strogi dvanajsterični formi, potem je bil Vili Fajdiga, legenda trboveljskih ulic, prav gotovo pravi »bluesman«. Bluz črnih revirjev je zgodba o težkem in pestrem življenju, ustvarjalnosti, strahu, upanju, o padcih in ne vedno tudi vzponih, o ljubezni do žensk, glasbe, soljudi in življenja. Legende, ki ni prisotna v širšem narodovem spominu, in ki je prepevala z glasom Toma Waitsa, po strunah pa brenkala z železnimi doma narejenimi »kremplji«, trzalicami, narejenimi iz odpadkov ribjih konzerv, se spominjajo mnogi glasbeni in drugi ustvarjalci: Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Vili Guček, Roman Uranjek, Iztok Kovač. Fajdiga je imel velik vpliv celo na skupino Laibach; člani so kot najstniki hodili za njim po Trbovljah in ga občudovali kot glasbenika, umetnika, boema… Skozi izpoved ključnih akterjev ter predvsem skozi Fajdigovo glasbo v dialogu s podobo, so avtorji filma skušali prodreti v notranji, intimni svet Vilija Fajdige, ter v specifičen občutek tistega časa in prostora.
Dokumentarni portret
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Dokumentarni portret
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Dokumentarni portret
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film Boris Pahor - Trmasti spomin je skupni projekt štirih uredništev Regionalnega RTV centra Koper-Capodistria. Je del projekta s skupnim naslovom Sinovi dveh narodov - velikani našega prostora, v katerem predstavljamo življenjski opus ljudi, ki so s svojim delom bistveno zaznamovali večkulturni prostor na stičišču Slovenije in Italije. Pahorja v filmu spremljamo od Trsta do Pariza, kjer je doživel prvo mednarodno priznanje, in odkrivamo dolgo ter zapleteno življenjsko pot velikega pričevalca dvajsetega stoletja. Zgodnji fašizem, izguba jezika, nemška delovna taborišča in zmeda v povojnem Trstu, so poleg ljubezni teme, h katerim se Pahor ves čas vrača. Dokumentarni film gradi pripoved o avtorju z njegovim pričevanjem in z besedo zgodovinarjev, pisateljskih kolegov, založnikov in prijateljev. Navdahnili sta ga predvsem Pahorjevi vrednoti ljubezni in človečnosti, ki presegata tragiko naše preteklosti in ponujata vizijo za preživetje.
Dokumentarni film Boris Pahor - Trmasti spomin je skupni projekt štirih uredništev Regionalnega RTV centra Koper-Capodistria. Je del projekta s skupnim naslovom Sinovi dveh narodov - velikani našega prostora, v katerem predstavljamo življenjski opus ljudi, ki so s svojim delom bistveno zaznamovali večkulturni prostor na stičišču Slovenije in Italije. Pahorja v filmu spremljamo od Trsta do Pariza, kjer je doživel prvo mednarodno priznanje, in odkrivamo dolgo ter zapleteno življenjsko pot velikega pričevalca dvajsetega stoletja. Zgodnji fašizem, izguba jezika, nemška delovna taborišča in zmeda v povojnem Trstu, so poleg ljubezni teme, h katerim se Pahor ves čas vrača. Dokumentarni film gradi pripoved o avtorju z njegovim pričevanjem in z besedo zgodovinarjev, pisateljskih kolegov, založnikov in prijateljev. Navdahnili sta ga predvsem Pahorjevi vrednoti ljubezni in človečnosti, ki presegata tragiko naše preteklosti in ponujata vizijo za preživetje.
Dokumentarni portret
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
Dokumentarni portret
Dokumentarni portret češkega režiserja Františka Čapa, ki je generacijam slovenskega filmskega občinstva podaril nepozabno Vesno. František Čap je bil uspešen režiser pa zelo osamljen in nesrečen človek. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč tudi semantično in vsebinsko pomenljiva dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. Življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec. Ob skromni udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.
Dokumentarni portret češkega režiserja Františka Čapa, ki je generacijam slovenskega filmskega občinstva podaril nepozabno Vesno. František Čap je bil uspešen režiser pa zelo osamljen in nesrečen človek. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč tudi semantično in vsebinsko pomenljiva dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. Življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec. Ob skromni udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.
Dokumentarni portret
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednica Danica Dolinar, scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednica Danica Dolinar, scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Dokumentarni portret
Notranjec Anton Steinberg je bil človek baročne popolnosti 18.st., nadzornik deželnih cest, bakrorezec, raziskovalec, jamar in kartograf. Pa vendar je bil – kot odkriva avtorica dokumentarnega filma Magda Lapajne – perfekcionist, ki je svoje bogato tehnično znanje razširil tudi na področje umetnosti. Bil je nadzornik deželnih cest na Notranjskem in v času njegovega službovanja je nastala široka cesta, ki je prek tega dela naše dežele popeljala samega cesarja Karla VI. z Dunaja v Trst. Že kot cestni nadzornik se je Steinberg navdušil nad presihajočim Cerkniškim jezerom. Svoja opažanja je kasneje popisal v knjigi, življenje ob jezeru pa ga je tako navdušilo, da se je lotil tudi izdelave slik in bakrorezov s podobami in utrinki iz življenja, ki mu je bil priča. Podobno so nastajali tudi zemljevidi tega območja, saj se je obenem ukvarjal tudi s kartografijo. Steinberg je kasneje postal upravnik rudnika živega srebra v Idriji. Uvedel je kar nekaj izboljšav na rudniških napravah in izpopolnil napravo za topografsko merjenje. Za nadarjene mlade može pa je ustanovil tudi prvo tehniško in zemljemersko šolo pri nas. Poleg vsega drugega se je ukvarjal še s statiko, hidrostatiko, jamomerstvom in drugimi rudarskimi strokami. Franca Antona pl. Steinberga je v dokumentarnem filmu odigral Brane Završan.
Notranjec Anton Steinberg je bil človek baročne popolnosti 18.st., nadzornik deželnih cest, bakrorezec, raziskovalec, jamar in kartograf. Pa vendar je bil – kot odkriva avtorica dokumentarnega filma Magda Lapajne – perfekcionist, ki je svoje bogato tehnično znanje razširil tudi na področje umetnosti. Bil je nadzornik deželnih cest na Notranjskem in v času njegovega službovanja je nastala široka cesta, ki je prek tega dela naše dežele popeljala samega cesarja Karla VI. z Dunaja v Trst. Že kot cestni nadzornik se je Steinberg navdušil nad presihajočim Cerkniškim jezerom. Svoja opažanja je kasneje popisal v knjigi, življenje ob jezeru pa ga je tako navdušilo, da se je lotil tudi izdelave slik in bakrorezov s podobami in utrinki iz življenja, ki mu je bil priča. Podobno so nastajali tudi zemljevidi tega območja, saj se je obenem ukvarjal tudi s kartografijo. Steinberg je kasneje postal upravnik rudnika živega srebra v Idriji. Uvedel je kar nekaj izboljšav na rudniških napravah in izpopolnil napravo za topografsko merjenje. Za nadarjene mlade može pa je ustanovil tudi prvo tehniško in zemljemersko šolo pri nas. Poleg vsega drugega se je ukvarjal še s statiko, hidrostatiko, jamomerstvom in drugimi rudarskimi strokami. Franca Antona pl. Steinberga je v dokumentarnem filmu odigral Brane Završan.
Dokumentarni portret
Nekdanji maneken Alen Kobilica je oslepel zaradi tumorja v glavi, postal paraolimpijec v plavanju in smučanju in navdih za slepe športnike. Hkrati je ustanovil center za mlade slepe športnike Vidim cilj. Dokumentarni film razkriva motivacije in dileme oslepelega manekena. O njem spregovorijo trener Boro Štrubelj, trenerka Dolores Žičkar, športni psiholog Matej Tušek, prijatelji iz Slovenije, Pariza in Milana, dr. Franci Planinšek in dr. Marko Hawlina. Alana spremljamo na njegovih treningih plavanja, kondicijskih treningih, kolesarjenju, pripravah na smučanje, na smučanju, na počitnicah in doma. Sledimo njegovim naporom na tekmovanjih v Malagi, Bratislavi in evropskem prvenstvu za hendikepirane v Berlinu. V Milanu spoznamo agencije za katere je Alen Kobilica delal kot maneken in v Parizu lastnika modnih agencij, ki sta Alena pripeljala v Francijo. Film zaključi sporočilo, da je so bolj kot doseganje vrhunskih športnih rezultatov kljub vsemu pomembne vrednote pomoči soljudem. Za to se na koncu odločil Alan, čeprav svojih olimpijskih sanj ni opustil.
Nekdanji maneken Alen Kobilica je oslepel zaradi tumorja v glavi, postal paraolimpijec v plavanju in smučanju in navdih za slepe športnike. Hkrati je ustanovil center za mlade slepe športnike Vidim cilj. Dokumentarni film razkriva motivacije in dileme oslepelega manekena. O njem spregovorijo trener Boro Štrubelj, trenerka Dolores Žičkar, športni psiholog Matej Tušek, prijatelji iz Slovenije, Pariza in Milana, dr. Franci Planinšek in dr. Marko Hawlina. Alana spremljamo na njegovih treningih plavanja, kondicijskih treningih, kolesarjenju, pripravah na smučanje, na smučanju, na počitnicah in doma. Sledimo njegovim naporom na tekmovanjih v Malagi, Bratislavi in evropskem prvenstvu za hendikepirane v Berlinu. V Milanu spoznamo agencije za katere je Alen Kobilica delal kot maneken in v Parizu lastnika modnih agencij, ki sta Alena pripeljala v Francijo. Film zaključi sporočilo, da je so bolj kot doseganje vrhunskih športnih rezultatov kljub vsemu pomembne vrednote pomoči soljudem. Za to se na koncu odločil Alan, čeprav svojih olimpijskih sanj ni opustil.
Dokumentarni portret
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Dokumentarni portret
Saša Vuga, pisatelj, dramatik, scenarist, urednik in akademik velja za enega največjih mojstrov sodobne slovenske pripovedne proze. Njegov opus obsega novele, romane, mladinsko prozo ter radijske in televizijske drame. Ker je prihajal s Primorske, z roba jezikovnega in narodnostnega prostora, kot v zgodovini pred njim Ivan Pregelj in Ciril Kosmač, je dala posebna zavezanost jeziku in rodnemu Posočju njegovemu opusu neizbrisen pečat. Za življenjsko delo ter prispevek k slovenski kulturi in bogatitvi slovenskega jezika je bil Saša Vuga nagrajevan in odlikovan z najvišjimi umetniškimi in državniškimi nagradami in odlikovanji. Režiser Slavko Hren je pripravil portretni film o samosvoji pisateljski osebnosti, ponosnem Primorcu, ki je predvsem v svojem poznem življenjskem obdobju večkrat odmevno zastavil besedo za slovenstvo, samobitnost in samozavest. Film je nastajal med rodnim Mostom na Soči, na katerega je bil pisatelj zelo navezan in je s svojo okolico in ljudmi zelo prisoten v njegovi literaturi, ter Ljubljano, kjer je predvsem zaradi dela na RTV preživel večji del svojega plodovitega življenja. Med slovenskimi pisatelji gotovo izstopa kot avtor, ki je imel izjemen dar za upodabljanje veličastnih zgodovinskih fresk. V tem duhu sta napisana romana Erazem Predjamski in Krtov kralj, najbolj znani pisateljevi deli. Močno se ga je dotaknila tudi polpretekla zgodovina. V romanu Opomin k čuječnosti govori o travmatičnih, temnih straneh polpretekle zgodovine. O pisateljevem opusu in skozi desetletja številnih srečevanj med drugimi v filmu pripoveduje urednica oddaj o literaturi na slovenski televiziji Alenka Zor Simoniti.
Saša Vuga, pisatelj, dramatik, scenarist, urednik in akademik velja za enega največjih mojstrov sodobne slovenske pripovedne proze. Njegov opus obsega novele, romane, mladinsko prozo ter radijske in televizijske drame. Ker je prihajal s Primorske, z roba jezikovnega in narodnostnega prostora, kot v zgodovini pred njim Ivan Pregelj in Ciril Kosmač, je dala posebna zavezanost jeziku in rodnemu Posočju njegovemu opusu neizbrisen pečat. Za življenjsko delo ter prispevek k slovenski kulturi in bogatitvi slovenskega jezika je bil Saša Vuga nagrajevan in odlikovan z najvišjimi umetniškimi in državniškimi nagradami in odlikovanji. Režiser Slavko Hren je pripravil portretni film o samosvoji pisateljski osebnosti, ponosnem Primorcu, ki je predvsem v svojem poznem življenjskem obdobju večkrat odmevno zastavil besedo za slovenstvo, samobitnost in samozavest. Film je nastajal med rodnim Mostom na Soči, na katerega je bil pisatelj zelo navezan in je s svojo okolico in ljudmi zelo prisoten v njegovi literaturi, ter Ljubljano, kjer je predvsem zaradi dela na RTV preživel večji del svojega plodovitega življenja. Med slovenskimi pisatelji gotovo izstopa kot avtor, ki je imel izjemen dar za upodabljanje veličastnih zgodovinskih fresk. V tem duhu sta napisana romana Erazem Predjamski in Krtov kralj, najbolj znani pisateljevi deli. Močno se ga je dotaknila tudi polpretekla zgodovina. V romanu Opomin k čuječnosti govori o travmatičnih, temnih straneh polpretekle zgodovine. O pisateljevem opusu in skozi desetletja številnih srečevanj med drugimi v filmu pripoveduje urednica oddaj o literaturi na slovenski televiziji Alenka Zor Simoniti.
Dokumentarni portret
Umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj v filmu Otoki svetlobe potuje skozi izbrana poglavja likovne umetnosti in tudi lastnega življenja. Njegovo potovanje, razmišljanje in doživljanje ne poteka v ravni črti, temveč kakor morsko valovanje ustvarja ritmično gibanje, tako se ves čas približuje in odmika gledalcu. Srečuje se z umetninami in umetniki, s prostorom in časom, z otroštvom … Je pesnik, ki strastno ljubi umetnost in njeno skrivnostno lepoto, v notranjem svetu pa ga žene k vedno novim obzorjem, zato je izjemen ne le v slovenskem prostoru. Od daleč ga v filmu spremlja občutljivi opazovalec, njegov sin dr. Miklavž Komelj, ki očetu ves čas prihaja naproti.
Umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj v filmu Otoki svetlobe potuje skozi izbrana poglavja likovne umetnosti in tudi lastnega življenja. Njegovo potovanje, razmišljanje in doživljanje ne poteka v ravni črti, temveč kakor morsko valovanje ustvarja ritmično gibanje, tako se ves čas približuje in odmika gledalcu. Srečuje se z umetninami in umetniki, s prostorom in časom, z otroštvom … Je pesnik, ki strastno ljubi umetnost in njeno skrivnostno lepoto, v notranjem svetu pa ga žene k vedno novim obzorjem, zato je izjemen ne le v slovenskem prostoru. Od daleč ga v filmu spremlja občutljivi opazovalec, njegov sin dr. Miklavž Komelj, ki očetu ves čas prihaja naproti.
Dokumentarni portret
Mož s krokarjem je zgodba Jožeta Tisnikarja, v kateri se vsakdan obdukcijskega pomočnika prepleta z občutljivostjo in genialnostjo slikarja. »Zdi se mi, da sem videl veliko stvari, ki jih v resnici nisem videl. Da sem potoval po deželah, kjer sploh nisem bil, da sem živel svoje in tuja življenja. Če nisem bil kdaj poprej rojen, je najbrž nekaj znanja in izkušenj mrtvih prešlo vame«, je nekoč rekel Jože Tisnikar. O velikem slovenskem slikarju Jožetu Tisnikarju se ne da govoriti, ne da bi govorili o svetu, v katerem je živel in delal. Skozi vpetost v banalno okolje vsakdanjika in predvsem delo v prosekturi spoznamo grobe obrise Tisnikarjeve figure. Prof. Karel Pečko, Tisnikarjeva žena Marija in sin Robert, prijatelj Vinko Ošlak, sodelavec v bolnišnici dr. Plešivčnik, direktor galerije Marko Košan in muzejska svetovalka Milena Zlatar iskreno in toplo delijo zgodbe, ki sestavljajo mozaik Tisnikarjeve podobe. Bil je slikarski “mojster zeleno-črnega upanja”, veseljak s harmoniko v rokah, obdukcjiski pomočnik z okrvavljenim plaščem. Ob tem se film podaja v skrivnostnost, mimo katere ne more nihče od pričevalcev. Prizori, ki tečejo vzporedno z njihovim pripovedovanjem in so delno zasnovani po Tisnikarjevih lastnih besedah, približajo atmosfero Tisnikarjeve samote, sprehodov in dela v tistem času dneva, ko je človek najlažje sam - ponoči ali v zgodnjem jutru.
Mož s krokarjem je zgodba Jožeta Tisnikarja, v kateri se vsakdan obdukcijskega pomočnika prepleta z občutljivostjo in genialnostjo slikarja. »Zdi se mi, da sem videl veliko stvari, ki jih v resnici nisem videl. Da sem potoval po deželah, kjer sploh nisem bil, da sem živel svoje in tuja življenja. Če nisem bil kdaj poprej rojen, je najbrž nekaj znanja in izkušenj mrtvih prešlo vame«, je nekoč rekel Jože Tisnikar. O velikem slovenskem slikarju Jožetu Tisnikarju se ne da govoriti, ne da bi govorili o svetu, v katerem je živel in delal. Skozi vpetost v banalno okolje vsakdanjika in predvsem delo v prosekturi spoznamo grobe obrise Tisnikarjeve figure. Prof. Karel Pečko, Tisnikarjeva žena Marija in sin Robert, prijatelj Vinko Ošlak, sodelavec v bolnišnici dr. Plešivčnik, direktor galerije Marko Košan in muzejska svetovalka Milena Zlatar iskreno in toplo delijo zgodbe, ki sestavljajo mozaik Tisnikarjeve podobe. Bil je slikarski “mojster zeleno-črnega upanja”, veseljak s harmoniko v rokah, obdukcjiski pomočnik z okrvavljenim plaščem. Ob tem se film podaja v skrivnostnost, mimo katere ne more nihče od pričevalcev. Prizori, ki tečejo vzporedno z njihovim pripovedovanjem in so delno zasnovani po Tisnikarjevih lastnih besedah, približajo atmosfero Tisnikarjeve samote, sprehodov in dela v tistem času dneva, ko je človek najlažje sam - ponoči ali v zgodnjem jutru.
Dokumentarni portret
Vladimir Kavčič je zapustil obsežen literarni opis, v katerem izstopa roman Zapisnik s tematiko do takrat zamolčanih dachauskih procesov. Vladimir Kavčič se je leta 1973 – ob izidu romana Zapisnik – znašel v središču politične afere, zaradi katere tistega leta ni dobil Prešernove nagrade, čeprav je bil zanjo že predlagan. Z najvišjih mest so zahtevali, da odstopi z vseh javnih funkcij, bil je v sodni preiskavi in pod udbovskim nadzorom. Pritiski so bili navzven nevidni, a so imeli konkretne posledice. Njegove knjige niso smele izhajati v prevodih, preprečili so prevode v francoščino, italijanščino in nemščino, ni smel v tujino in podobno. Prešernovo nagrado je sicer dobil pet let kasneje za zgodovinski roman o tolminskih puntih Pustota, grenkoba pa je ostala. O dogodkih v zvezi z Zapisnikom in o svojem moralnem credu, ki ga je temeljno zaznamoval kot pisatelja, v dokumentarnem filmu pripoveduje Vladimir Kavčič sam v različnih pogovorih, njegova soproga Barbara Brecelj, njegovi sodobniki in sopotniki. Scenarist in režiser filma je Slavko Hren.
Vladimir Kavčič je zapustil obsežen literarni opis, v katerem izstopa roman Zapisnik s tematiko do takrat zamolčanih dachauskih procesov. Vladimir Kavčič se je leta 1973 – ob izidu romana Zapisnik – znašel v središču politične afere, zaradi katere tistega leta ni dobil Prešernove nagrade, čeprav je bil zanjo že predlagan. Z najvišjih mest so zahtevali, da odstopi z vseh javnih funkcij, bil je v sodni preiskavi in pod udbovskim nadzorom. Pritiski so bili navzven nevidni, a so imeli konkretne posledice. Njegove knjige niso smele izhajati v prevodih, preprečili so prevode v francoščino, italijanščino in nemščino, ni smel v tujino in podobno. Prešernovo nagrado je sicer dobil pet let kasneje za zgodovinski roman o tolminskih puntih Pustota, grenkoba pa je ostala. O dogodkih v zvezi z Zapisnikom in o svojem moralnem credu, ki ga je temeljno zaznamoval kot pisatelja, v dokumentarnem filmu pripoveduje Vladimir Kavčič sam v različnih pogovorih, njegova soproga Barbara Brecelj, njegovi sodobniki in sopotniki. Scenarist in režiser filma je Slavko Hren.
Dokumentarni portret
Portret Filipa Robarja Dorina, ki je eden od najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma, cineast in teoretik. Filip Robar Dorina je študiral filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani, na Columbia Collegeu v Chicagu pa je diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70. letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil osem let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80. let je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, odtlej pa deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okoli 30 dokumentarnih in igranih filmov raznih dolžin ter doma in v tujini nagrajeni ustvarjalec. Njegovi prikazi in analize eksistencialnih vprašanj sodobnega slovenskega človeka, uporaba moderno psihodinamične in sintetične metode dela s poklicnimi in ljubiteljskimi igralci, brezkompromisno razgaljajo slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere pri nas. Kot cineast in teoretik, ki izhaja iz načela ustvarjanja z najnižjimi možnimi stroški, se posveča temam in projektom, kjer se zavzema za osebno in družbeno odgovornost in izboljšanje pogojev življenja.
Portret Filipa Robarja Dorina, ki je eden od najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma, cineast in teoretik. Filip Robar Dorina je študiral filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani, na Columbia Collegeu v Chicagu pa je diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70. letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil osem let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80. let je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, odtlej pa deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okoli 30 dokumentarnih in igranih filmov raznih dolžin ter doma in v tujini nagrajeni ustvarjalec. Njegovi prikazi in analize eksistencialnih vprašanj sodobnega slovenskega človeka, uporaba moderno psihodinamične in sintetične metode dela s poklicnimi in ljubiteljskimi igralci, brezkompromisno razgaljajo slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere pri nas. Kot cineast in teoretik, ki izhaja iz načela ustvarjanja z najnižjimi možnimi stroški, se posveča temam in projektom, kjer se zavzema za osebno in družbeno odgovornost in izboljšanje pogojev življenja.
Dokumentarni portret
Portret strastnega opazovalca in raziskovalca sveta, biologa in entimologa dr. Matije Gogala, ki odkriva zanimivi in skriti svet žuželk. Akademik dr. Matija Gogala je zanimiva osebnost. Med drugim je glasbenik, ki je zaplul v znanstvene vode in tam pustil trajni pečat. Da je po duši tudi glasbeni umetnik, se pozna tudi v njegovih raziskovalnih posnetkih naravnih okolij, ki so precizno znanstveni, obenem pa ob njih uživamo v poslušanju zvočne krajine, kot bi poslušali simfonijo narave. Naslov »Prisluškovalec svetov” simbolno opredeljuje številna področja, na katerih je deloval in še deluje akademik Gogala. V filmu tako nastopa kar 23 sogovornikov, ki vsak s svojega zornega kota osvetljujejo njegovo življenjsko pot in delo. O poljih raziskovanja, analiziranja in ustvarjanja pa spregovori tudi sam. Dokumentarni portret je nastal po scenariju Boštjana Perovška in v režiji Boštjana Vrhovca.
Portret strastnega opazovalca in raziskovalca sveta, biologa in entimologa dr. Matije Gogala, ki odkriva zanimivi in skriti svet žuželk. Akademik dr. Matija Gogala je zanimiva osebnost. Med drugim je glasbenik, ki je zaplul v znanstvene vode in tam pustil trajni pečat. Da je po duši tudi glasbeni umetnik, se pozna tudi v njegovih raziskovalnih posnetkih naravnih okolij, ki so precizno znanstveni, obenem pa ob njih uživamo v poslušanju zvočne krajine, kot bi poslušali simfonijo narave. Naslov »Prisluškovalec svetov” simbolno opredeljuje številna področja, na katerih je deloval in še deluje akademik Gogala. V filmu tako nastopa kar 23 sogovornikov, ki vsak s svojega zornega kota osvetljujejo njegovo življenjsko pot in delo. O poljih raziskovanja, analiziranja in ustvarjanja pa spregovori tudi sam. Dokumentarni portret je nastal po scenariju Boštjana Perovška in v režiji Boštjana Vrhovca.
Dokumentarni portret
Breda Smolnikar v svojih delih opisuje zgodbe ljudi z domžalsko-kamniško-mengeškega polja od dobe stare Avstrije do obeh svetovnih vojn. Po dolgoletnem sodnem procesu zoper pisateljico Bredo Smolnikar zaradi njene pripovedke Ko se tam gori olistajo breze (1999), je mejo med »fiktivnim in realnim«, med »literarno umetnino in dejanskim napadom na čast in dobro ime neke resnične osebe ali oseb« s sodbo dokončno postavilo najprej Slovensko ustavno sodišče leta 2007, leta 2014 pa še Evropsko sodišče za človekove pravice (European Court of Human Rights, Strasbourg), ki sta pisateljico oprostili vseh obtožb. Dokumentarec, pod katerega se je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, se bolj kot na sodni proces osredotoča na pisateljičina ključna dela, ki pomenijo enega izmed vrhov slovenske modernistične proze. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je spomladi leta 2016, ob 75. letnici rojstva Brede Smolnikar, pripravila pregledno razstavo in simpozij o njenem književnem delu. Skoraj vse svoje knjige, ki so izhajale od leta 1963 do leta 2016, je pisateljica izdala v samozaložbi in v njih opisala raznolike usode in zgodbe ljudi z domžalsko-kamniško-mengeškega polja od dobe stare Avstrije prek dveh svetovnih vojn s travmatičnimi ranami naše polpretekle zgodovine vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991 in po njej. Poleg pisateljice o njenem delu v filmu spregovorijo priznani slovenski literarni teoretiki in kritiki dr. Evgen Bavčar, dr. Marko Juvan, mag. Jelka Kernev Štrajn, mag. Marijan Rupert, prevajalec dr. Erwin Köstler ter nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič.
Breda Smolnikar v svojih delih opisuje zgodbe ljudi z domžalsko-kamniško-mengeškega polja od dobe stare Avstrije do obeh svetovnih vojn. Po dolgoletnem sodnem procesu zoper pisateljico Bredo Smolnikar zaradi njene pripovedke Ko se tam gori olistajo breze (1999), je mejo med »fiktivnim in realnim«, med »literarno umetnino in dejanskim napadom na čast in dobro ime neke resnične osebe ali oseb« s sodbo dokončno postavilo najprej Slovensko ustavno sodišče leta 2007, leta 2014 pa še Evropsko sodišče za človekove pravice (European Court of Human Rights, Strasbourg), ki sta pisateljico oprostili vseh obtožb. Dokumentarec, pod katerega se je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, se bolj kot na sodni proces osredotoča na pisateljičina ključna dela, ki pomenijo enega izmed vrhov slovenske modernistične proze. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je spomladi leta 2016, ob 75. letnici rojstva Brede Smolnikar, pripravila pregledno razstavo in simpozij o njenem književnem delu. Skoraj vse svoje knjige, ki so izhajale od leta 1963 do leta 2016, je pisateljica izdala v samozaložbi in v njih opisala raznolike usode in zgodbe ljudi z domžalsko-kamniško-mengeškega polja od dobe stare Avstrije prek dveh svetovnih vojn s travmatičnimi ranami naše polpretekle zgodovine vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991 in po njej. Poleg pisateljice o njenem delu v filmu spregovorijo priznani slovenski literarni teoretiki in kritiki dr. Evgen Bavčar, dr. Marko Juvan, mag. Jelka Kernev Štrajn, mag. Marijan Rupert, prevajalec dr. Erwin Köstler ter nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič.
Dokumentarni portret
Na TV ekrane premierno prihaja drugi del filma o filmskem,televizijskem in gledališkem režiserju, igralcu in pedagogu (1917-19996) JOŽETU BABIČU, čigar stoletnico rojstva praznujemo že vse od slavnostnega odkritja spominske plošče v rojstnih Povžanah v Brkinih in celovite retrospektive celovečernih filmov februarja lani v Slovenski kinoteki. Celovečerni dokumentarni film je bil premierno predstavljen na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, potem pa je imel zanimivo pot od Beograda,Trsta do ljubljanske Slovenske kinoteke, kjer je bil povsod lepo sprejet,saj odstira nova gledanja Babičevega mogočnega ustvarjalnega opusa in išče odgovore na vprašanja, ki so bila zamolčevana cela desetletja. Predvsem nerazumljivo dejstvo, da je bil sicer zelo uspešni filmski režiser Babič, nagrajevan z zlatimi arenami (TRI ČETRTINE SONCA (1959), VESELICA (1960)), Prešernovo in Badjurovo nagrado (PO ISTI POTI SE NE VRAČAJ (1965),portretni dokumentarni o Lojzetu Spacalu BARVA SPOMINA (1967), POSLEDNJA POSTAJA (1971) in številnimi drugimi strokovnimi priznanji,v nekem obdobju nasilno odstranjen od redne filmske produkcije. Zakaj in po čigavem nalogu ? Decembra lani je v zbirki Slovenski film, ki jo izdaja Slovenska kinoteka končno izšel zbornik "Filmska ustvarjalnost Jožeta Babiča" , ki skozi refleksije nekaterih najvidnejših poznavalcev slovenskega filma, kot so Peter Stankovič, Marcel Štefančič, Andrej Šprah ter prodornih teoretikov in kritikov iz tistih republik nekdanje Jugoslavije, kjer je Babič kot režiser prav tako ustvarjal, ( TRČENJE NA VZPOREDNICAH, Hrvaška, 1961 in V SPOPADU, Bosna in Hercegovina,1963), zapolnjuje primanjkljaj poglobljenega filmskega branja Babičeve poetike. ZANIMIVOST: Skoraj celo desetletje po zadnjem posnetem celovečercu so Babiča 1982.povabili na ljubljansko AGRFT za honorarnega predavatelja filmske režije. Prvi diplomant, pri katerem je sodeloval v vlogi mentorja je bil prav avtor zdajšnjega filma o njem-SLAVKO HREN s filmom "Zmagujoča podoba Narcisa", saj je bil prvotni Hrenov mentor France Štiglic več mesecev odsoten zaradi snemanja nadaljevanke in filma "Strici so mi povedali".
Na TV ekrane premierno prihaja drugi del filma o filmskem,televizijskem in gledališkem režiserju, igralcu in pedagogu (1917-19996) JOŽETU BABIČU, čigar stoletnico rojstva praznujemo že vse od slavnostnega odkritja spominske plošče v rojstnih Povžanah v Brkinih in celovite retrospektive celovečernih filmov februarja lani v Slovenski kinoteki. Celovečerni dokumentarni film je bil premierno predstavljen na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, potem pa je imel zanimivo pot od Beograda,Trsta do ljubljanske Slovenske kinoteke, kjer je bil povsod lepo sprejet,saj odstira nova gledanja Babičevega mogočnega ustvarjalnega opusa in išče odgovore na vprašanja, ki so bila zamolčevana cela desetletja. Predvsem nerazumljivo dejstvo, da je bil sicer zelo uspešni filmski režiser Babič, nagrajevan z zlatimi arenami (TRI ČETRTINE SONCA (1959), VESELICA (1960)), Prešernovo in Badjurovo nagrado (PO ISTI POTI SE NE VRAČAJ (1965),portretni dokumentarni o Lojzetu Spacalu BARVA SPOMINA (1967), POSLEDNJA POSTAJA (1971) in številnimi drugimi strokovnimi priznanji,v nekem obdobju nasilno odstranjen od redne filmske produkcije. Zakaj in po čigavem nalogu ? Decembra lani je v zbirki Slovenski film, ki jo izdaja Slovenska kinoteka končno izšel zbornik "Filmska ustvarjalnost Jožeta Babiča" , ki skozi refleksije nekaterih najvidnejših poznavalcev slovenskega filma, kot so Peter Stankovič, Marcel Štefančič, Andrej Šprah ter prodornih teoretikov in kritikov iz tistih republik nekdanje Jugoslavije, kjer je Babič kot režiser prav tako ustvarjal, ( TRČENJE NA VZPOREDNICAH, Hrvaška, 1961 in V SPOPADU, Bosna in Hercegovina,1963), zapolnjuje primanjkljaj poglobljenega filmskega branja Babičeve poetike. ZANIMIVOST: Skoraj celo desetletje po zadnjem posnetem celovečercu so Babiča 1982.povabili na ljubljansko AGRFT za honorarnega predavatelja filmske režije. Prvi diplomant, pri katerem je sodeloval v vlogi mentorja je bil prav avtor zdajšnjega filma o njem-SLAVKO HREN s filmom "Zmagujoča podoba Narcisa", saj je bil prvotni Hrenov mentor France Štiglic več mesecev odsoten zaradi snemanja nadaljevanke in filma "Strici so mi povedali".
Dokumentarni portret
Jože Babič (1917-1996) je bil gledališki, filmski in televizijski režiser, ustanovitelj gledališč in ob koncu življenja tudi filmski pedagog na AGRFT. Scenarist in režiser filma Slavko Hren je v letu 2017, ob obeleževanju stoletnice Babičevega rojstva, sledil prireditvam in dogodkom posvečenih življenju in delu portretiranca. Med njimi so bili potujoča razstava Jože Babič - filmski človek Muzejskega oddelka Slovenske kinoteke, retrospektiva celovečernih filmov v Slovenski kinoteki, odkritje spominske plošče v rojstnem kraju – Povžanah, spominske prireditve s projekcijami filmov in priložnostnimi kulturnimi programi od Gorice v Italiji, Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači do gledališč v Mariboru, Ljubljani, Novi Gorici in Trstu. V portretu je nanizano tudi arhivsko gradivo, pogovori s portretirancem in njegovimi sodelavci, nekateri posnetki pa bodo prvič prikazani. Zaveza spoštljivega poklona ustvarjalnosti in umetniški presežnosti dediščine Jožeta Babiča, po katerem je RTVS poimenovala tudi svojo edino nagrado za vrhunsko režijo, je dalj časa klicala po realizaciji filma o ustvarjalcu in prikazu vsaj delčka vsega, kar so mnogi današnji sledilci poetike Jožeta Babiča že zbrali v čast spomina nanj. Dokumentarni film Sam svoj, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, povezuje institucije in sodelavce, Babičevo dediščino, odpira nove poglede na njegovo delo in tudi nekatera dejstva iz njegovega življenja, ki doslej niso bila znana.
Jože Babič (1917-1996) je bil gledališki, filmski in televizijski režiser, ustanovitelj gledališč in ob koncu življenja tudi filmski pedagog na AGRFT. Scenarist in režiser filma Slavko Hren je v letu 2017, ob obeleževanju stoletnice Babičevega rojstva, sledil prireditvam in dogodkom posvečenih življenju in delu portretiranca. Med njimi so bili potujoča razstava Jože Babič - filmski človek Muzejskega oddelka Slovenske kinoteke, retrospektiva celovečernih filmov v Slovenski kinoteki, odkritje spominske plošče v rojstnem kraju – Povžanah, spominske prireditve s projekcijami filmov in priložnostnimi kulturnimi programi od Gorice v Italiji, Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači do gledališč v Mariboru, Ljubljani, Novi Gorici in Trstu. V portretu je nanizano tudi arhivsko gradivo, pogovori s portretirancem in njegovimi sodelavci, nekateri posnetki pa bodo prvič prikazani. Zaveza spoštljivega poklona ustvarjalnosti in umetniški presežnosti dediščine Jožeta Babiča, po katerem je RTVS poimenovala tudi svojo edino nagrado za vrhunsko režijo, je dalj časa klicala po realizaciji filma o ustvarjalcu in prikazu vsaj delčka vsega, kar so mnogi današnji sledilci poetike Jožeta Babiča že zbrali v čast spomina nanj. Dokumentarni film Sam svoj, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, povezuje institucije in sodelavce, Babičevo dediščino, odpira nove poglede na njegovo delo in tudi nekatera dejstva iz njegovega življenja, ki doslej niso bila znana.
Dokumentarni portret
»Moje stališče do filmske vzgoje je, da gledalec naredi film. Ne režiser. Režiser da samo osnovo, gradivo, gledalec pa naredi film.« Portretni dokumentarni film režiserke Maje Weiss pripoveduje življenjsko zgodbo o filmski pedagoginji in publicistki Mirjani Borčič. Naracija nas popelje na začetek filmske vzgoje na Slovenskem in v čas, ko se je izoblikovalo gibanje za filmsko kulturo. Osnovno vprašanje, na katerega iščejo odgovor tako portretiranka, režiserka kot mnogi danes izpostavljeni slovenski filmski ustvarjalci je, kaj je bistvo vzgoje na tem področju in kako naj bo ta vzgoja zastavljena tudi v družbenem kontekstu. Hkrati se nam razkrivajo tudi mozaične slike o učnih pripomočkih, filmskih klubih, pomembnosti področne vzgoje pri otrocih s posebnimi potrebami pa tudi o tem, kako in zakaj je v Ljubljano prišel sloviti nemški filmski režiser Werner Herzog.
»Moje stališče do filmske vzgoje je, da gledalec naredi film. Ne režiser. Režiser da samo osnovo, gradivo, gledalec pa naredi film.« Portretni dokumentarni film režiserke Maje Weiss pripoveduje življenjsko zgodbo o filmski pedagoginji in publicistki Mirjani Borčič. Naracija nas popelje na začetek filmske vzgoje na Slovenskem in v čas, ko se je izoblikovalo gibanje za filmsko kulturo. Osnovno vprašanje, na katerega iščejo odgovor tako portretiranka, režiserka kot mnogi danes izpostavljeni slovenski filmski ustvarjalci je, kaj je bistvo vzgoje na tem področju in kako naj bo ta vzgoja zastavljena tudi v družbenem kontekstu. Hkrati se nam razkrivajo tudi mozaične slike o učnih pripomočkih, filmskih klubih, pomembnosti področne vzgoje pri otrocih s posebnimi potrebami pa tudi o tem, kako in zakaj je v Ljubljano prišel sloviti nemški filmski režiser Werner Herzog.
Dokumentarni portret
Dokumentarni portret slovenskega pesnika, esejista in pisatelja Milana Dekleve. Film sta leta 2011 avtorsko podpisala scenarist Dušan Šarotar in režiser Brane Bitenc. Na dinamičen in interaktiven način se skupaj z glavnim protagonistom dotikajo temeljnih ustvarjalnih in interesnih področij enega osrednjih literarnih likov aktualne slovenske literature, med katere sodijo tudi glasba, šport in dolgoletno vodenje Uredništva otroškega in mladinskega programa TV Slovenija.
Dokumentarni portret slovenskega pesnika, esejista in pisatelja Milana Dekleve. Film sta leta 2011 avtorsko podpisala scenarist Dušan Šarotar in režiser Brane Bitenc. Na dinamičen in interaktiven način se skupaj z glavnim protagonistom dotikajo temeljnih ustvarjalnih in interesnih področij enega osrednjih literarnih likov aktualne slovenske literature, med katere sodijo tudi glasba, šport in dolgoletno vodenje Uredništva otroškega in mladinskega programa TV Slovenija.
Dokumentarni portret
Mako Sajko je eno največjih imen slovenskega dokumentarnega filma in eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. Diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića in tako postal eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. V 60-ih in 70-ih letih je posnel številne kratke dokumentarne filme, ki so prejemali nagrade na domačih in tujih filmskih festivalih. Številni filmi Maka Sajka so motili tedanjo socialistično oblast, zato je po filmu Narodna noša, ki ni dobil dovoljenja za javno predvajanje, prenehal snemati in se je posvetil izobraževanju najmlajših filmskih ustvarjalcev. Njegova izjemna filmska dela so bila tako spregledana vse do leta 2009, ko je Mako Sajko prejel Badjurovo nagrado, najpomembnejšo strokovno nagrado na področju filma pri nas. Scenarij in režija Siniša Gačič.
Mako Sajko je eno največjih imen slovenskega dokumentarnega filma in eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. Diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića in tako postal eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. V 60-ih in 70-ih letih je posnel številne kratke dokumentarne filme, ki so prejemali nagrade na domačih in tujih filmskih festivalih. Številni filmi Maka Sajka so motili tedanjo socialistično oblast, zato je po filmu Narodna noša, ki ni dobil dovoljenja za javno predvajanje, prenehal snemati in se je posvetil izobraževanju najmlajših filmskih ustvarjalcev. Njegova izjemna filmska dela so bila tako spregledana vse do leta 2009, ko je Mako Sajko prejel Badjurovo nagrado, najpomembnejšo strokovno nagrado na področju filma pri nas. Scenarij in režija Siniša Gačič.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
Dokumentarni portret
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Dokumentarni portret
Angela Vode, aktivistka, partizanka, politična zapornica in izobčenka, je vstala iz dirigirane pozabe po izidu knjige in igranem filmu. Usoda Angele Vode (1892 – 1985) je nenavadna, polna vzponov in padcev. Najprej je bila znana aktivistka in specialna učiteljica, potem je bila zapornica in izobčenka – končno pa je na začetku 21. stoletju postala ena najbolj znanih Slovenk po zaslugi svojih knjig in končno tudi filma o njeni nemili usodi. Deset ljudi, ki so jo osebno poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo, od naključnih znank do sorodnikov. V filmu so sodelovali Franca Buttolo , Katja Vodopivec, Maca Jogan, Audrey Spindler, Polonca Steinmann, Ljubo Sirc, John Spindler, Rapa Šuklje, Tatjana Hojan, Mija Velikonja Kandus, Anica Pečnik, Jelka Mrak Dolinar, Silva Kumelj Požar, Angelika Hribar in Alenka Puhar. Scenaristki filma sta Maja Weiss in Alenka Puhar, tudi avtorici igranega filma »Skriti spomin Angele Vode«. Direktor fotografije je Jože Jagrič, avtor izvirne glasbe pa Chris Eckman.
Angela Vode, aktivistka, partizanka, politična zapornica in izobčenka, je vstala iz dirigirane pozabe po izidu knjige in igranem filmu. Usoda Angele Vode (1892 – 1985) je nenavadna, polna vzponov in padcev. Najprej je bila znana aktivistka in specialna učiteljica, potem je bila zapornica in izobčenka – končno pa je na začetku 21. stoletju postala ena najbolj znanih Slovenk po zaslugi svojih knjig in končno tudi filma o njeni nemili usodi. Deset ljudi, ki so jo osebno poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo, od naključnih znank do sorodnikov. V filmu so sodelovali Franca Buttolo , Katja Vodopivec, Maca Jogan, Audrey Spindler, Polonca Steinmann, Ljubo Sirc, John Spindler, Rapa Šuklje, Tatjana Hojan, Mija Velikonja Kandus, Anica Pečnik, Jelka Mrak Dolinar, Silva Kumelj Požar, Angelika Hribar in Alenka Puhar. Scenaristki filma sta Maja Weiss in Alenka Puhar, tudi avtorici igranega filma »Skriti spomin Angele Vode«. Direktor fotografije je Jože Jagrič, avtor izvirne glasbe pa Chris Eckman.
Dokumentarni portret
Skrivnostna, kontradiktorna osebnost partizana, pisatelja in disidenta oživi v portretu, ki razkriva njegovo literaturo in življenje. Za nami je stota obletnica rojstva enega najpomembnejših slovenskih pisateljev dvajsetega stoletja. Vitomil Zupan ni bil le izjemen in vsestranski ustvarjalec – pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije, temveč tudi markantna figura slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Bil je izrazito svobodomiseln, zato je prihajal v navzkrižje z vsemi, ki so ga skušali disciplinirati. Osrednjo pozornost je vzbujal s svojo partizanščino in povojnim disidentstvom. Zupan je ob Lojzetu Kovačiču tisti slovenski pisatelj, katerega literatura je tesno povezana z njegovim življenjem. Dokumentarni portret skuša v petindvajsetih slikah – strelih (poklon Menuetu za kitaro in aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo ter filozofijo) ne le rekonstruirati v marsičem pustolovsko življenjsko zgodbo, ampak tudi aktualizirati teme, ki jih je Zupan vztrajno razvijal, od svobodnjaštva, vitalizma do nebrzdane erotike in specifičnega moralizma.
Skrivnostna, kontradiktorna osebnost partizana, pisatelja in disidenta oživi v portretu, ki razkriva njegovo literaturo in življenje. Za nami je stota obletnica rojstva enega najpomembnejših slovenskih pisateljev dvajsetega stoletja. Vitomil Zupan ni bil le izjemen in vsestranski ustvarjalec – pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije, temveč tudi markantna figura slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Bil je izrazito svobodomiseln, zato je prihajal v navzkrižje z vsemi, ki so ga skušali disciplinirati. Osrednjo pozornost je vzbujal s svojo partizanščino in povojnim disidentstvom. Zupan je ob Lojzetu Kovačiču tisti slovenski pisatelj, katerega literatura je tesno povezana z njegovim življenjem. Dokumentarni portret skuša v petindvajsetih slikah – strelih (poklon Menuetu za kitaro in aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo ter filozofijo) ne le rekonstruirati v marsičem pustolovsko življenjsko zgodbo, ampak tudi aktualizirati teme, ki jih je Zupan vztrajno razvijal, od svobodnjaštva, vitalizma do nebrzdane erotike in specifičnega moralizma.
Dokumentarni portret
Arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig je ikona slovenskega industrijskega oblikovanja, svetovno znan predvsem po znamenitem »rdečem kiosku«. Saša Machtig je “rdeči kiosk” K67 ustvaril leta 1967 v duhu šestdesetih let in prvega poleta na Luno. Vizionarski univerzalni montažni sistem in modularno sestavljivi Kiosk K67 je zaznamoval urbana okolja in življenjski slog v našem prostoru in drugod po svetu. V novem stoletju je ponovno oživel na dveh pomembnih dogodkih v New Yorku, na razstavi ”H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948 -1980" v letu 2018, in kot informativni center na dogodku NYCxDESIGN na Times Squaru leto kasneje. Navdušil je številne strokovnjake in obiskovalce. Filmski portret sledi Saši Mächtigu na delu vznemirljive in navdihujoče kolesarski poti Alpe Adria od Salzburga do Gradeža in preko Krasa. Ta skupni in soodvisni prostor kulture in zgodovine je tudi prostor ustvarjalnih inženirskih duhov prednikov. To in pa študij pri profesorju Ravnikarju ter znameniti jugoslovanski rdeči potni list, ki mu je dal občutek svobodnega odločanja in radovednost, so ga oblikovali že v mladosti za velike podvige. Z organizacijo prestižnega svetovnega kongresa industrijskega oblikovanja ICSID “Na križišču/Svet sprememb” v Ljubljani leta 1991 je želel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegov moto je, da je z domišljijo in voljo vse mogoče. Novi projekt K21, interaktivni samooskrbni večnamenski kiosk za enaindvajseto stoletje, z naprednimi tehnološkimi rešitvami udejanja zamisel da je oblikovanje “snov za spremembe” (matter of change) in že riše sliko prihodnost in hkrati brezčasnosti v Mächtigovih delih. Scenaristka in režiserka filma je Jasna Hribernik.
Arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig je ikona slovenskega industrijskega oblikovanja, svetovno znan predvsem po znamenitem »rdečem kiosku«. Saša Machtig je “rdeči kiosk” K67 ustvaril leta 1967 v duhu šestdesetih let in prvega poleta na Luno. Vizionarski univerzalni montažni sistem in modularno sestavljivi Kiosk K67 je zaznamoval urbana okolja in življenjski slog v našem prostoru in drugod po svetu. V novem stoletju je ponovno oživel na dveh pomembnih dogodkih v New Yorku, na razstavi ”H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948 -1980" v letu 2018, in kot informativni center na dogodku NYCxDESIGN na Times Squaru leto kasneje. Navdušil je številne strokovnjake in obiskovalce. Filmski portret sledi Saši Mächtigu na delu vznemirljive in navdihujoče kolesarski poti Alpe Adria od Salzburga do Gradeža in preko Krasa. Ta skupni in soodvisni prostor kulture in zgodovine je tudi prostor ustvarjalnih inženirskih duhov prednikov. To in pa študij pri profesorju Ravnikarju ter znameniti jugoslovanski rdeči potni list, ki mu je dal občutek svobodnega odločanja in radovednost, so ga oblikovali že v mladosti za velike podvige. Z organizacijo prestižnega svetovnega kongresa industrijskega oblikovanja ICSID “Na križišču/Svet sprememb” v Ljubljani leta 1991 je želel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegov moto je, da je z domišljijo in voljo vse mogoče. Novi projekt K21, interaktivni samooskrbni večnamenski kiosk za enaindvajseto stoletje, z naprednimi tehnološkimi rešitvami udejanja zamisel da je oblikovanje “snov za spremembe” (matter of change) in že riše sliko prihodnost in hkrati brezčasnosti v Mächtigovih delih. Scenaristka in režiserka filma je Jasna Hribernik.
Dokumentarni portret
Arheolog in etnolog dr. Naško Križnar se že desetletja posveča vizualnim raziskavam v etnologiji in produkciji znanstvenega filma. Leta 2013 je na letni proslavi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Generacije znanosti za svoje življenjske dosežke prejel prestižno priznanje častni član ZRC SAZU. S fenomenom etnološkega filma in vizualnih raziskav se je začel ukvarjati v času službovanja v Goriškem muzeju. Pred tem je praktično slast filmskega ustvarjalca okusil v okviru eksperimentalne skupine OHO. Po izidu knjige "Slovenski etnološki film-Filmografija 1905-1980" se je zaposlil v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU kot vodja Avdiovizualnega laboratorija, kjer se je desetletja posvečal študiju metodologije vizualnih raziskav in proizvodnji vizualnih zapisov kulture. Obenem je kot odličen poznavalec zgodovine slovenskega filma, ki temelji na dokumentarizmu, in kot naslednik vizualnih raziskav in prizadevanj etnologa Nika Kureta za uporabo filma in videa pri znanstvenih raziskavah v etnologiji, raziskoval vizualno zgodovino in o njej pisal strokovne članke, študije in knjige. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete je predaval Vizualno antropologijo kot gostujoči predavatelj. Poleg vsestranske pedagoške pa je je nadvse pomembna tudi njegova festivalska dejavnost. Slovenijo je namreč povezal s številnimi evropskimi in svetovnimi središči znanstvene vizualne produkcije in festivali etnografskega in antropološkega filma. Po zaslugi dr. Naška Križnarja je ZRC SAZU postal sestavni del evropskega in svetovnega akademskega zemljevida, znan tudi v mednarodni skupnosti ustvarjalcev antropološkega in etnološkega filma.
Arheolog in etnolog dr. Naško Križnar se že desetletja posveča vizualnim raziskavam v etnologiji in produkciji znanstvenega filma. Leta 2013 je na letni proslavi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Generacije znanosti za svoje življenjske dosežke prejel prestižno priznanje častni član ZRC SAZU. S fenomenom etnološkega filma in vizualnih raziskav se je začel ukvarjati v času službovanja v Goriškem muzeju. Pred tem je praktično slast filmskega ustvarjalca okusil v okviru eksperimentalne skupine OHO. Po izidu knjige "Slovenski etnološki film-Filmografija 1905-1980" se je zaposlil v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU kot vodja Avdiovizualnega laboratorija, kjer se je desetletja posvečal študiju metodologije vizualnih raziskav in proizvodnji vizualnih zapisov kulture. Obenem je kot odličen poznavalec zgodovine slovenskega filma, ki temelji na dokumentarizmu, in kot naslednik vizualnih raziskav in prizadevanj etnologa Nika Kureta za uporabo filma in videa pri znanstvenih raziskavah v etnologiji, raziskoval vizualno zgodovino in o njej pisal strokovne članke, študije in knjige. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete je predaval Vizualno antropologijo kot gostujoči predavatelj. Poleg vsestranske pedagoške pa je je nadvse pomembna tudi njegova festivalska dejavnost. Slovenijo je namreč povezal s številnimi evropskimi in svetovnimi središči znanstvene vizualne produkcije in festivali etnografskega in antropološkega filma. Po zaslugi dr. Naška Križnarja je ZRC SAZU postal sestavni del evropskega in svetovnega akademskega zemljevida, znan tudi v mednarodni skupnosti ustvarjalcev antropološkega in etnološkega filma.
Dokumentarni portret
Obisk ameriške astronavtke slovenskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Utrinki s Sunitine poklicne poti govorijo o tem, kako je vse ovire mogoče premagati, če se tveganih podvigov lotijo drzni ljudje z veliko optimizma, poguma in ustvarjalne domišljije. Takšen je tudi umetnik Dragan Živadinov, ki mu je uspelo v majhnem slovenskem kraju, od koder izvira rod pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga, postaviti arhitekturno mojstrovino, »anteno, usmerjeno v globino vesolja«. Sunito Williams srečamo tudi v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase, in to v času, ko so oči vsega sveta uprte v Zvezdno mesto in ko mediji poročajo, da sta Nasa in Roscosmos prekinila stike zaradi vojaških napetosti v Ukrajini. V centru Jurija Gagarina za urjenje kozmonavtov o tem ni niti sledu. V sodelovanju med astronavti različnih narodnosti vladata prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Svoje narodne pripadnosti ne skrivajo, jo pa presegajo. So državljani sveta in vesolja. Tako naj bo v znanosti in umetnosti, ki se v filmu povežeta, vse usmerjeno v prihodnost.
Obisk ameriške astronavtke slovenskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Utrinki s Sunitine poklicne poti govorijo o tem, kako je vse ovire mogoče premagati, če se tveganih podvigov lotijo drzni ljudje z veliko optimizma, poguma in ustvarjalne domišljije. Takšen je tudi umetnik Dragan Živadinov, ki mu je uspelo v majhnem slovenskem kraju, od koder izvira rod pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga, postaviti arhitekturno mojstrovino, »anteno, usmerjeno v globino vesolja«. Sunito Williams srečamo tudi v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase, in to v času, ko so oči vsega sveta uprte v Zvezdno mesto in ko mediji poročajo, da sta Nasa in Roscosmos prekinila stike zaradi vojaških napetosti v Ukrajini. V centru Jurija Gagarina za urjenje kozmonavtov o tem ni niti sledu. V sodelovanju med astronavti različnih narodnosti vladata prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Svoje narodne pripadnosti ne skrivajo, jo pa presegajo. So državljani sveta in vesolja. Tako naj bo v znanosti in umetnosti, ki se v filmu povežeta, vse usmerjeno v prihodnost.
Dokumentarni portret
Dokumentarni portret o Fani Okič, nenavadni in neumorni raziskovalki kultur naše davne in pradavne preteklosti. Pisateljica v svojih knjigah pripoveduje o starodavnih kulturah in izročilih ter razmišljanjih o človekovem poslanstvu na Zemlji, medčloveških odnosih, človekovem odnosu do okolja in življenja nasploh. Njene misli so klene, prodorne, razločne in na povsem svojstven način kritične do prevladujočih paradigm sodobnega sveta. Njen neizčrpni vir so predniki, njihova vedenja, vpeta v danes še vedno nedoumljive in nedokazane kozmične zakone časa, prostora, človeka in energij. Hodi po samotnih poteh, a nagovarja vsakogar, ki ga mikajo drugačni pogledi na naše dogovorjene resnice in interpretacije resničnosti. Predava in daje intervjuje. Imajo jo za kulturno antropologinjo. Tisti, ki jo srečajo v živo, pa ne morejo skriti svojega začudenja. Kdor jo pobliže spozna, ve, da ima opraviti s samostojnim človekom brez dlake na jeziku in z veliko žlico hvaležnosti za življenje z veliko začetnico. Dokumentarni film je nastal po scenariju Sonje Dular in v režiji Eme Kugler.
Dokumentarni portret o Fani Okič, nenavadni in neumorni raziskovalki kultur naše davne in pradavne preteklosti. Pisateljica v svojih knjigah pripoveduje o starodavnih kulturah in izročilih ter razmišljanjih o človekovem poslanstvu na Zemlji, medčloveških odnosih, človekovem odnosu do okolja in življenja nasploh. Njene misli so klene, prodorne, razločne in na povsem svojstven način kritične do prevladujočih paradigm sodobnega sveta. Njen neizčrpni vir so predniki, njihova vedenja, vpeta v danes še vedno nedoumljive in nedokazane kozmične zakone časa, prostora, človeka in energij. Hodi po samotnih poteh, a nagovarja vsakogar, ki ga mikajo drugačni pogledi na naše dogovorjene resnice in interpretacije resničnosti. Predava in daje intervjuje. Imajo jo za kulturno antropologinjo. Tisti, ki jo srečajo v živo, pa ne morejo skriti svojega začudenja. Kdor jo pobliže spozna, ve, da ima opraviti s samostojnim človekom brez dlake na jeziku in z veliko žlico hvaležnosti za življenje z veliko začetnico. Dokumentarni film je nastal po scenariju Sonje Dular in v režiji Eme Kugler.
Dokumentarni portret
Alenka Bartl je bila v svojem času najbolj cenjena gledališka in filmska kostumografka, dobitnica mnogih priznanj, tudi Prešernove nagrade. Kostumografija kot stroka v slovenskem gledališču in filmu nima dolge tradicije. Do prve svetovne vojne so morali igralci in igralke za kostume tudi po pogodbi skrbeti sami. Zato so bili nekateri vešči šivanja (Avgusta Danilova), kostume so sami kupovali ali si jih izposojali. Po prvi vojni so igralci in režiserji v svoj učni program uvrščali tudi vedo o kostumu, vendar so bile te« šole«, četudi jih je organiziralo Udruženje gledaliških igralcev, bolj praktični tečaji kot poglobljen študij. V letih po prvi vojni se ščasoma pojavijo zapisi, da so bili novi kostumi izdelani v gledališki krojačnici avtorji kostumov pri baletnih postavitvah pa so bili slikarji kot Vavpotič ali France Kralj in arhitekt Rado Kregar. Alenka Bartl je v Ljubljano prišla kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost- smer kostumografija in se zaposlila v SNG Ljubljana. Sledilo je sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom pri filmu Greh in potem na stotine predstav po vseh gledališčih v Sloveniji in mnogih v takratni Jugoslaviji, v Operi in baletu, na TV in v filmskih ekipah, več kot pol stoletja. Alenka Bartl je sčasoma postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Poučevala je na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, postavila temelje za ustanovitev katedre za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na AGRFT. V svojem opusu hrani več kot 5000 originalnih skic za kostume, podpisala je več kot 500 kostumografij in na desetine filmov in TV del. Med slednjimi najbolj izstopa sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, ob katerem je zasnovala kostume za filme Strah, Iskanja, Dediščina, Vdovstvo Karoline Žašler, Nori malar, TV serijo Dekameron in mnoge druge. Scenarist in režiser je Slavko Hren.
Alenka Bartl je bila v svojem času najbolj cenjena gledališka in filmska kostumografka, dobitnica mnogih priznanj, tudi Prešernove nagrade. Kostumografija kot stroka v slovenskem gledališču in filmu nima dolge tradicije. Do prve svetovne vojne so morali igralci in igralke za kostume tudi po pogodbi skrbeti sami. Zato so bili nekateri vešči šivanja (Avgusta Danilova), kostume so sami kupovali ali si jih izposojali. Po prvi vojni so igralci in režiserji v svoj učni program uvrščali tudi vedo o kostumu, vendar so bile te« šole«, četudi jih je organiziralo Udruženje gledaliških igralcev, bolj praktični tečaji kot poglobljen študij. V letih po prvi vojni se ščasoma pojavijo zapisi, da so bili novi kostumi izdelani v gledališki krojačnici avtorji kostumov pri baletnih postavitvah pa so bili slikarji kot Vavpotič ali France Kralj in arhitekt Rado Kregar. Alenka Bartl je v Ljubljano prišla kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost- smer kostumografija in se zaposlila v SNG Ljubljana. Sledilo je sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom pri filmu Greh in potem na stotine predstav po vseh gledališčih v Sloveniji in mnogih v takratni Jugoslaviji, v Operi in baletu, na TV in v filmskih ekipah, več kot pol stoletja. Alenka Bartl je sčasoma postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Poučevala je na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, postavila temelje za ustanovitev katedre za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na AGRFT. V svojem opusu hrani več kot 5000 originalnih skic za kostume, podpisala je več kot 500 kostumografij in na desetine filmov in TV del. Med slednjimi najbolj izstopa sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, ob katerem je zasnovala kostume za filme Strah, Iskanja, Dediščina, Vdovstvo Karoline Žašler, Nori malar, TV serijo Dekameron in mnoge druge. Scenarist in režiser je Slavko Hren.
Dokumentarni portret
Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.
Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.
Dokumentarni portret
Juan Benigar je bil slovenski antropolog, ki je živel med indijanskimi plemeni Mapuče v Argentini in napisal prvo slovnico njihovega jezika. Ivan, kasneje po špansko Juan Benigar, se je rodil slovenskim staršem v Zagrebu, zanimal se je za jezikoslovje. V Argentino je odpotoval leta 1908 in se naseli v južni Patagoniji med ljudstvom Mapuče, kjer je tudi umrl. Poročil z dvema Indijankama zapored in imel 17 otrok. Raziskoval je njihov jezik in kulturo, jih izobraževal v poljedelstvu, učil brati in pisati ter se boril za priznanje njihovih pravic. O življenju Mapučev je objavil dve knjigi. V prvi je razkril njihovo življenje in pojmovanje časa in prostora, v drugi pa je pisal o ekonomsko družbenem položaju, revščini, neizobraženosti in krivičnem razlaščanje Indijancev v južni Argentini. Danes se po njem imenuje javna knjižnica v mestu Neuquen v Patagoniji in nekaj ulic. V kraju Rocca Charoy je ohranjen njegov grob. Dokumentarni film je bil v celoti posnet v južni Patagoniji, v krajih, kjer je živel in umrl. Sodelovali so njegovi potomci, vnuki in pranečaki, med njimi pa tudi zadnja preživela hči, ki je obudila avtentičen spomin na svojega očeta. Juan Benigar je v Argentini zelo priznan etnolog in antropolog, v Sloveniji pa skorajda neznan. Scenarij in režija Slavko Hren.
Juan Benigar je bil slovenski antropolog, ki je živel med indijanskimi plemeni Mapuče v Argentini in napisal prvo slovnico njihovega jezika. Ivan, kasneje po špansko Juan Benigar, se je rodil slovenskim staršem v Zagrebu, zanimal se je za jezikoslovje. V Argentino je odpotoval leta 1908 in se naseli v južni Patagoniji med ljudstvom Mapuče, kjer je tudi umrl. Poročil z dvema Indijankama zapored in imel 17 otrok. Raziskoval je njihov jezik in kulturo, jih izobraževal v poljedelstvu, učil brati in pisati ter se boril za priznanje njihovih pravic. O življenju Mapučev je objavil dve knjigi. V prvi je razkril njihovo življenje in pojmovanje časa in prostora, v drugi pa je pisal o ekonomsko družbenem položaju, revščini, neizobraženosti in krivičnem razlaščanje Indijancev v južni Argentini. Danes se po njem imenuje javna knjižnica v mestu Neuquen v Patagoniji in nekaj ulic. V kraju Rocca Charoy je ohranjen njegov grob. Dokumentarni film je bil v celoti posnet v južni Patagoniji, v krajih, kjer je živel in umrl. Sodelovali so njegovi potomci, vnuki in pranečaki, med njimi pa tudi zadnja preživela hči, ki je obudila avtentičen spomin na svojega očeta. Juan Benigar je v Argentini zelo priznan etnolog in antropolog, v Sloveniji pa skorajda neznan. Scenarij in režija Slavko Hren.
Dokumentarni portret
Josip Osti, pesnik, prevajalec slovenske književnosti, angažirani intelektualec, rojen v Sarajevu, je svoj drugi dom našel v Sloveniji. Potem ko se je uveljavil kot eden izmed osrednjih pesnikov Bosne in Hercegovine ter kvaliteten in plodovit prevajalec slovenske književnosti, je v času jugoslovanskih vojn in obleganja Sarajeva Osti našel svoj novi dom v Sloveniji ter začel pisati v slovenščini. Njegova sveža, globoko osebna in izrazno močna ljubezenska lirika je doživela izjemno priljubljenost, prozna dela, ki jih je objavljal v zadnjem obdobju svojega življenja, pa sodijo med najpomembnejše literarne dokumente prelomnih in tragičnih dogodkov zadnjih desetletij. Njegov literarni in prevajalski opus je impozanten: objavil je 40 pesniških zbirk, 12 knjig proze, 30 zbirk esejev, 3 knjige pogovorov in dopisovanj ter 24 antologij slovenske in bosensko-hercegovske poezije in proze. Iz slovenščine je prevedel neverjetnih 140 knjig in dramskih besedil. Bil je tudi eden izmed najbolj prevajanih bosanskih in slovenskih avtorjev: 7 njegovih del je prevedenih v slovenščino, 17 v angleščino, 14 v hrvaščino, 10 v italijanščino itd. Bil je vsestranski literarni ustvarjalec z izvirnim, avtentičnim ter zvrstno razvejenim in obsežnim opusom, ki je obogatil slovensko književnost ter jo s številnimi prevodi uveljavil v svetu. Bil je pogumen človek in družbeno angažiran intelektualec. Zaradi kritičnih stališč je imel pogosto težave z oblastmi. Med jugoslovanskimi vojnami je organiziral pomoč za begunce in pisateljske kolege v obleganem Sarajevu; v Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka »abc-eksil« pa sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Josip Osti je bil odprt, širokosrčen in svetal značaj, etično čist in občutljiv brez praznega moraliziranja, duhovit in moder. Portret z naslovom Transverzala Sarajevo-Ljubljana-Tomaj je nastal leta 1994 po scenariju Janija Virka in v režiji Braneta Bitenca.
Josip Osti, pesnik, prevajalec slovenske književnosti, angažirani intelektualec, rojen v Sarajevu, je svoj drugi dom našel v Sloveniji. Potem ko se je uveljavil kot eden izmed osrednjih pesnikov Bosne in Hercegovine ter kvaliteten in plodovit prevajalec slovenske književnosti, je v času jugoslovanskih vojn in obleganja Sarajeva Osti našel svoj novi dom v Sloveniji ter začel pisati v slovenščini. Njegova sveža, globoko osebna in izrazno močna ljubezenska lirika je doživela izjemno priljubljenost, prozna dela, ki jih je objavljal v zadnjem obdobju svojega življenja, pa sodijo med najpomembnejše literarne dokumente prelomnih in tragičnih dogodkov zadnjih desetletij. Njegov literarni in prevajalski opus je impozanten: objavil je 40 pesniških zbirk, 12 knjig proze, 30 zbirk esejev, 3 knjige pogovorov in dopisovanj ter 24 antologij slovenske in bosensko-hercegovske poezije in proze. Iz slovenščine je prevedel neverjetnih 140 knjig in dramskih besedil. Bil je tudi eden izmed najbolj prevajanih bosanskih in slovenskih avtorjev: 7 njegovih del je prevedenih v slovenščino, 17 v angleščino, 14 v hrvaščino, 10 v italijanščino itd. Bil je vsestranski literarni ustvarjalec z izvirnim, avtentičnim ter zvrstno razvejenim in obsežnim opusom, ki je obogatil slovensko književnost ter jo s številnimi prevodi uveljavil v svetu. Bil je pogumen človek in družbeno angažiran intelektualec. Zaradi kritičnih stališč je imel pogosto težave z oblastmi. Med jugoslovanskimi vojnami je organiziral pomoč za begunce in pisateljske kolege v obleganem Sarajevu; v Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka »abc-eksil« pa sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Josip Osti je bil odprt, širokosrčen in svetal značaj, etično čist in občutljiv brez praznega moraliziranja, duhovit in moder. Portret z naslovom Transverzala Sarajevo-Ljubljana-Tomaj je nastal leta 1994 po scenariju Janija Virka in v režiji Braneta Bitenca.
Dokumentarni portret
Vladimir Kavčič ali Jean Vodaine je bil francoski pesnik slovenskega rodu, nosilec francoskega odlikovanja Viteza umetnosti in literature. Ko je bil Vladimir Kavčič star tri leta, se je družina iz Čiginja pri Tolminu preselila v mesto Basse-Yutz v francoski pokrajini Lotaringiji, kjer se je šolal. Oče ga je izučil za čevljarja, vendar ga to delo ni zanimalo, zato je kasneje ob stalnem pesniškem, slikarskem, grafičnem in pisateljskem ustvarjanju večkrat menjal poklic. Izdal je več kot deset pesniških zbirk, njegove pesmi so prežete z izrazito človeško toplino in bojem za humanizem. Izpostavljal je tudi pomen besed in črk, ki jim je skušal povrniti prvobitno izpovednost ter opozoriti na na njihovo razvrednotenje v sodobni poplavi književnih, časopisnih in drugih publikacij. Urejal, tiskal in izdajal je književne časopise in evropski časopis za pesništvo. Publikacije je izdeloval sam v svoji tiskarni, jih bogato opremil in tipografsko izredno domišljeno dodelal. Bil je dober prijatelj Vena Pilona, s katerim sta leta 1968 izdala (Orakelj slikarjev v Parizu. Veno Pilon je za revijo Dire prevedel pesmi šestnajstih slovenskih pesnikov; zbirko prevodov je Jean Vodaine izdal leta 1971 pod naslovom Rdeči nageljni za Pariz. Leta 1969 je Jean Vodaine prvič obiskal Slovenijo in prek Vena Pilona vzpostavil stike z raznimi slovenskimi pisatelji in pesniki. Slovenijo je zadnjič obiskal leta 2002. Scenarij Tomaž Letnar, režija in montaža Jasna Hribernik.
Vladimir Kavčič ali Jean Vodaine je bil francoski pesnik slovenskega rodu, nosilec francoskega odlikovanja Viteza umetnosti in literature. Ko je bil Vladimir Kavčič star tri leta, se je družina iz Čiginja pri Tolminu preselila v mesto Basse-Yutz v francoski pokrajini Lotaringiji, kjer se je šolal. Oče ga je izučil za čevljarja, vendar ga to delo ni zanimalo, zato je kasneje ob stalnem pesniškem, slikarskem, grafičnem in pisateljskem ustvarjanju večkrat menjal poklic. Izdal je več kot deset pesniških zbirk, njegove pesmi so prežete z izrazito človeško toplino in bojem za humanizem. Izpostavljal je tudi pomen besed in črk, ki jim je skušal povrniti prvobitno izpovednost ter opozoriti na na njihovo razvrednotenje v sodobni poplavi književnih, časopisnih in drugih publikacij. Urejal, tiskal in izdajal je književne časopise in evropski časopis za pesništvo. Publikacije je izdeloval sam v svoji tiskarni, jih bogato opremil in tipografsko izredno domišljeno dodelal. Bil je dober prijatelj Vena Pilona, s katerim sta leta 1968 izdala (Orakelj slikarjev v Parizu. Veno Pilon je za revijo Dire prevedel pesmi šestnajstih slovenskih pesnikov; zbirko prevodov je Jean Vodaine izdal leta 1971 pod naslovom Rdeči nageljni za Pariz. Leta 1969 je Jean Vodaine prvič obiskal Slovenijo in prek Vena Pilona vzpostavil stike z raznimi slovenskimi pisatelji in pesniki. Slovenijo je zadnjič obiskal leta 2002. Scenarij Tomaž Letnar, režija in montaža Jasna Hribernik.
Osamosvojitev Slovenije
Ob 20-letnici Slovenije se je Informativni program Televizije Slovenija odločil tudi za portret prvega slovenskega predsednika Milana Kučana. Milan Kučan je nedvomno najpomembnejši slovenski politik novejše slovenske zgodovine, ki je odločilno sooblikoval podobo slovenske države. V čas njegovega vodenja države – aprila 1990 je bil izvoljen za predsednika takratnega slovenskega predsedstva – sodijo največji zgodovinski trenutki in prelomne odločitve za slovenski narod in državo. Čeprav Kučanovo zgodovinsko vlogo nekateri, zlasti na t. i. pomladni strani zmanjšujejo zlasti zaradi partijske kariere, ki je Kučan ne skriva, je nesporno, da je kot predsednik predsedstva prevzel izvedbo slovenske osamosvojitve. Pozneje, ko je bil dvakrat zapored kot najpopularnejši slovenski politik izvoljen za predsednika republike, pa je vplival na ustanovitev slovenske države in na relativno blag prehod iz enega gospodarskega sistema v drugega. Milan Kučan za del slovenske politike ostaja kontroverzen, ocenjujejo ga kot prilagodljivega, zvijačnega, politika dveh obrazov, toda kot ga je za televizijski portret ocenil France Bučar, bo za skrajneže na obeh političnih straneh takšen zato, ker ni skrajnež. Tudi (ali še zlasti) v Kučanovem razumevanju politike lahko iščemo del odgovora na vprašanje, zakaj je slovenska osamosvojitev potekala čudežno gladko in zakaj je bila Slovenija zgodba uspehu: menil je namreč, da politika ni bojno polje in prizorišče spopada, temveč prostor dialoga in iskanja skupnih rešitev.
Ob 20-letnici Slovenije se je Informativni program Televizije Slovenija odločil tudi za portret prvega slovenskega predsednika Milana Kučana. Milan Kučan je nedvomno najpomembnejši slovenski politik novejše slovenske zgodovine, ki je odločilno sooblikoval podobo slovenske države. V čas njegovega vodenja države – aprila 1990 je bil izvoljen za predsednika takratnega slovenskega predsedstva – sodijo največji zgodovinski trenutki in prelomne odločitve za slovenski narod in državo. Čeprav Kučanovo zgodovinsko vlogo nekateri, zlasti na t. i. pomladni strani zmanjšujejo zlasti zaradi partijske kariere, ki je Kučan ne skriva, je nesporno, da je kot predsednik predsedstva prevzel izvedbo slovenske osamosvojitve. Pozneje, ko je bil dvakrat zapored kot najpopularnejši slovenski politik izvoljen za predsednika republike, pa je vplival na ustanovitev slovenske države in na relativno blag prehod iz enega gospodarskega sistema v drugega. Milan Kučan za del slovenske politike ostaja kontroverzen, ocenjujejo ga kot prilagodljivega, zvijačnega, politika dveh obrazov, toda kot ga je za televizijski portret ocenil France Bučar, bo za skrajneže na obeh političnih straneh takšen zato, ker ni skrajnež. Tudi (ali še zlasti) v Kučanovem razumevanju politike lahko iščemo del odgovora na vprašanje, zakaj je slovenska osamosvojitev potekala čudežno gladko in zakaj je bila Slovenija zgodba uspehu: menil je namreč, da politika ni bojno polje in prizorišče spopada, temveč prostor dialoga in iskanja skupnih rešitev.
Dokumentarni portret
Portret drznega morjeplovca, romanopisca, dramatika in publicista Jože Horvata je nastal med njegovo zadnjo plovbo skupaj z ženo. » Poglej Bog, kako majhna je moja ladjica in kako veliko je morje ...«, je previdno molil Joshua Slocum davnega leta 1896, ko se je sam samcat z majhno jadrnico odpravil na pot okoli sveta. Mnogo časa je preteklo od takrat, vendar potovanje njegove jadrnice Spray ni pozabljeno. Mnogo jadralcev se je odpravilo po njegovi samotni poti. Večina jih je uspela obpluti svet in tako uresničiti otroške sanje, ki so jih prvič sanjali ob prebiranju njegove knjige »Saling Alone Around The World«. Preveč jih je bilo, da bi si vse pustolovce zapomnili. Ostajajo brezimni, samo Joshua Slocum je imel srečo – bil je prvi na svetu, ki mu je uspelo objadrati svet in preživeti. Mu je pomagala molitev, sreča ali znanje, ne bomo izvedeli nikoli. Prvi iz naše bivše domovine Jugoslavije, ki je v šestdesetih letih z jadrnico »Besa« ponovil Slocumov podvig, je bil romanopisec, dramatik in publicist Joža Horvat. V resnici ni plul čisto sam -s 16 mm filmsko kamero je travmatično plovbo pridno dokumentirala njegova žena Renata, sicer profesionalna filmska snemalka. Tokrat, v njegovih poznih devetdesetih, se je odpravil na svoje nepreklicno zadnje potovanje. Režiser je bil Jure Pervanje.
Portret drznega morjeplovca, romanopisca, dramatika in publicista Jože Horvata je nastal med njegovo zadnjo plovbo skupaj z ženo. » Poglej Bog, kako majhna je moja ladjica in kako veliko je morje ...«, je previdno molil Joshua Slocum davnega leta 1896, ko se je sam samcat z majhno jadrnico odpravil na pot okoli sveta. Mnogo časa je preteklo od takrat, vendar potovanje njegove jadrnice Spray ni pozabljeno. Mnogo jadralcev se je odpravilo po njegovi samotni poti. Večina jih je uspela obpluti svet in tako uresničiti otroške sanje, ki so jih prvič sanjali ob prebiranju njegove knjige »Saling Alone Around The World«. Preveč jih je bilo, da bi si vse pustolovce zapomnili. Ostajajo brezimni, samo Joshua Slocum je imel srečo – bil je prvi na svetu, ki mu je uspelo objadrati svet in preživeti. Mu je pomagala molitev, sreča ali znanje, ne bomo izvedeli nikoli. Prvi iz naše bivše domovine Jugoslavije, ki je v šestdesetih letih z jadrnico »Besa« ponovil Slocumov podvig, je bil romanopisec, dramatik in publicist Joža Horvat. V resnici ni plul čisto sam -s 16 mm filmsko kamero je travmatično plovbo pridno dokumentirala njegova žena Renata, sicer profesionalna filmska snemalka. Tokrat, v njegovih poznih devetdesetih, se je odpravil na svoje nepreklicno zadnje potovanje. Režiser je bil Jure Pervanje.
Dokumentarni portret
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
Mostovi besed
Dokumentarni portret sodobne argentinske pisateljice Vlady Kociancich. Majhni punčki je v velikem mestu ob Srebrni reki njen oče pripovedoval zgodbe, ki so se ji zdele kot pravljice: o zeleni reki in njenih mostovih, o gradu nad reko, o lepih hišah na bregovih. Mnogo let kasneje uveljavljena argentinska pisateljica slovenskega rodu Vlady Kociancich ta spomin doživi v živo, ko obišče domovino svojega očeta. »Ko sem prvič obiskala Slovenijo in prišla v Ljubljano, me je najbolj presunilo spoznanje, da grad, reka in mostovi, ki mi jih je opisoval moj oče, v resnici obstajajo.« Sodobna argentinska pisateljica Vlady Kociancich je uveljavljena avtorica sedmih romanov in več zbirk kratkih zgodb, prevedenih v številne jezike. V književnost in branje jo je usmeril oče Janez Kociancich, slovenski izseljenec iz Gorice, pisati pa je začela že pri osmih letih. Njen svetovljanski in izbrušen slog pisanja je zaznamovalo prijateljstvo in sodelovanje z velikanoma argentinske in južnoameriške književnosti, Jorgejem Luisom Borgesom in Bioyem Casaresom. Vlady živi in dela v Buenos Airesu, vendar nenehno potuje: pisateljska srečanja, kongresi, predavanja, ali pa zasebna potovanja jo vodijo po vsem svetu. V najboljšem pomenu besede je »pisateljica potovka«, vendar pa se vedno vrača v svoje najljubše mesto, v temperamentno 15 milijonsko argentinsko prestolnico. Dokumentarni film je avtorica Živa Emeršič zasnovala kot potovanje po življenju te izstopajoče intelektualke in pisateljice, ki je zelo argentinska, toda svojo nadarjenost in strast za pisanjem pripisuje vedno in povsod svojemu očetu, medvojnemu slovenskemu izseljencu Janezu Kociancichu iz Gorice. Posneto v Buenos Airesu, Manzanaresu in provinci Cordoba marca 2012.
Dokumentarni portret sodobne argentinske pisateljice Vlady Kociancich. Majhni punčki je v velikem mestu ob Srebrni reki njen oče pripovedoval zgodbe, ki so se ji zdele kot pravljice: o zeleni reki in njenih mostovih, o gradu nad reko, o lepih hišah na bregovih. Mnogo let kasneje uveljavljena argentinska pisateljica slovenskega rodu Vlady Kociancich ta spomin doživi v živo, ko obišče domovino svojega očeta. »Ko sem prvič obiskala Slovenijo in prišla v Ljubljano, me je najbolj presunilo spoznanje, da grad, reka in mostovi, ki mi jih je opisoval moj oče, v resnici obstajajo.« Sodobna argentinska pisateljica Vlady Kociancich je uveljavljena avtorica sedmih romanov in več zbirk kratkih zgodb, prevedenih v številne jezike. V književnost in branje jo je usmeril oče Janez Kociancich, slovenski izseljenec iz Gorice, pisati pa je začela že pri osmih letih. Njen svetovljanski in izbrušen slog pisanja je zaznamovalo prijateljstvo in sodelovanje z velikanoma argentinske in južnoameriške književnosti, Jorgejem Luisom Borgesom in Bioyem Casaresom. Vlady živi in dela v Buenos Airesu, vendar nenehno potuje: pisateljska srečanja, kongresi, predavanja, ali pa zasebna potovanja jo vodijo po vsem svetu. V najboljšem pomenu besede je »pisateljica potovka«, vendar pa se vedno vrača v svoje najljubše mesto, v temperamentno 15 milijonsko argentinsko prestolnico. Dokumentarni film je avtorica Živa Emeršič zasnovala kot potovanje po življenju te izstopajoče intelektualke in pisateljice, ki je zelo argentinska, toda svojo nadarjenost in strast za pisanjem pripisuje vedno in povsod svojemu očetu, medvojnemu slovenskemu izseljencu Janezu Kociancichu iz Gorice. Posneto v Buenos Airesu, Manzanaresu in provinci Cordoba marca 2012.
Dokumentarni portret
Prof. dr. Igor Gregorič je eden najuspešnejših srčnih kirurgov v svetovnem merilu. Uspel je zaradi neustavljive želje po znanju, trme, predanosti delu, talenta in odrekanja zasebnemu življenju. Kljub družini, ki je ne vidi zelo pogosto, saj žena in otrok živita v Sloveniji, neutrudno nadaljuje svoje poslanstvo v Houstonu, Teksas. “Neuspeh ne pride v poštev” je mantra, ki je prof. Gregoriča vodila od prvega dne, ko je stopil na ameriška tla. V Texas Medical Center v Houstonu (Teksas) je odšel zato, da bi si povečal možnosti za pridobitev specializacije iz srčne kirurgije v Ljubljani, a usoda je želela drugače. Prva štiri leta je delal brezplačno, praktično živel v bolnišnici, ponoči pilil veščino šivanja na živalskih srcih. Zavedal se je, da če želi kot tujec uspeti v Ameriki, mora biti boljši od drugih. Njegovo zagnanost, vztrajnost, marljivost in talent je opazil tudi sam pionir srčne kirurgije prof. dr. Denton Cooley, ki je prvi na svetu v človeka vstavil umetno srce. V prvem delu dokumentarne oddaje o naporih in vztrajnosti srčnega kirurga iz Prvačine pri Novi Gorici spregovorijo njegovi sodelavci, tekmeci, mentor, žena, študenti in štipendisti, ki po zaslugi in zaradi prof. dr. Igorja Gregoriča trumoma derejo v Texas Medical Center na izpopolnjevanje medicinskega znanja.
Prof. dr. Igor Gregorič je eden najuspešnejših srčnih kirurgov v svetovnem merilu. Uspel je zaradi neustavljive želje po znanju, trme, predanosti delu, talenta in odrekanja zasebnemu življenju. Kljub družini, ki je ne vidi zelo pogosto, saj žena in otrok živita v Sloveniji, neutrudno nadaljuje svoje poslanstvo v Houstonu, Teksas. “Neuspeh ne pride v poštev” je mantra, ki je prof. Gregoriča vodila od prvega dne, ko je stopil na ameriška tla. V Texas Medical Center v Houstonu (Teksas) je odšel zato, da bi si povečal možnosti za pridobitev specializacije iz srčne kirurgije v Ljubljani, a usoda je želela drugače. Prva štiri leta je delal brezplačno, praktično živel v bolnišnici, ponoči pilil veščino šivanja na živalskih srcih. Zavedal se je, da če želi kot tujec uspeti v Ameriki, mora biti boljši od drugih. Njegovo zagnanost, vztrajnost, marljivost in talent je opazil tudi sam pionir srčne kirurgije prof. dr. Denton Cooley, ki je prvi na svetu v človeka vstavil umetno srce. V prvem delu dokumentarne oddaje o naporih in vztrajnosti srčnega kirurga iz Prvačine pri Novi Gorici spregovorijo njegovi sodelavci, tekmeci, mentor, žena, študenti in štipendisti, ki po zaslugi in zaradi prof. dr. Igorja Gregoriča trumoma derejo v Texas Medical Center na izpopolnjevanje medicinskega znanja.
Dokumentarni portret
»Lojze Peterle spada v generacijo tistih politikov, ki so največ naredili za to, da je Slovenija danes samostojna država.« Tako ga je opisal eden od številnih sogovornikov v dokumentarnem portretu, ki izrisuje življenjsko pot Lojzeta Peterleta. Gre za politika, ki je v 30-letni karieri zasedal najpomembnejše položaje. Že vzpon od ustanovitelja stranke Slovenskih krščanskih demokratov na mesto predsednika Demosove, osamosvojitvene vlade, je bil veliko presenečenje. Sestavil je 27-člansko ekipo, ki je Republiko Slovenijo pripeljala iz ene od republik federativne Jugoslavije na samostojno državno pot. V pičlih dveh letih je Republika Slovenija postala mednarodno priznana neodvisna država. Zatem so mu volivci še trikrat zapored zaupali poslanski mandat v slovenskem parlamentu in trikrat v evropskem, kamor se je prav tako zmagovito in presenetljivo zavihtel. A ključne odločitve, zaradi katerih bo zapisan v slovensko zgodovino, je sprejel na začetku. V letih 1989–1992. Pot iz Čužnje vasi do Ljubljane in Bruslja ni bila zmeraj lahka, niti samoumevna. »Jaz se nisem bal, mene ni bilo strah, sem pa vesel, da sem doživel ta nasmeh zgodovine,« pravi Lojze Peterle danes, ko se zdi, da so njegove politične poti že končane. Državnik z nasmehom zgodovine, dokumentarni portret Lojzeta Peterleta, v četrtek 24. junija 2021, ob 20.55 na 1. sporedu. Scenarij Rosvita Pesek, režija Slavko Hren.
»Lojze Peterle spada v generacijo tistih politikov, ki so največ naredili za to, da je Slovenija danes samostojna država.« Tako ga je opisal eden od številnih sogovornikov v dokumentarnem portretu, ki izrisuje življenjsko pot Lojzeta Peterleta. Gre za politika, ki je v 30-letni karieri zasedal najpomembnejše položaje. Že vzpon od ustanovitelja stranke Slovenskih krščanskih demokratov na mesto predsednika Demosove, osamosvojitvene vlade, je bil veliko presenečenje. Sestavil je 27-člansko ekipo, ki je Republiko Slovenijo pripeljala iz ene od republik federativne Jugoslavije na samostojno državno pot. V pičlih dveh letih je Republika Slovenija postala mednarodno priznana neodvisna država. Zatem so mu volivci še trikrat zapored zaupali poslanski mandat v slovenskem parlamentu in trikrat v evropskem, kamor se je prav tako zmagovito in presenetljivo zavihtel. A ključne odločitve, zaradi katerih bo zapisan v slovensko zgodovino, je sprejel na začetku. V letih 1989–1992. Pot iz Čužnje vasi do Ljubljane in Bruslja ni bila zmeraj lahka, niti samoumevna. »Jaz se nisem bal, mene ni bilo strah, sem pa vesel, da sem doživel ta nasmeh zgodovine,« pravi Lojze Peterle danes, ko se zdi, da so njegove politične poti že končane. Državnik z nasmehom zgodovine, dokumentarni portret Lojzeta Peterleta, v četrtek 24. junija 2021, ob 20.55 na 1. sporedu. Scenarij Rosvita Pesek, režija Slavko Hren.
Dokumentarni portret
France Bučar je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in intelektualcev, partizan in disident, eden od tvorcev slovenske države. France Bučar je sodeloval v znameniti 57. številki Nove revije, ki je objavila slovenski nacionalni program, kasneje pa si je zaradi protijugoslovanskega nastopa v evropskem parlamentu v Strasbourgu prislužil naziv narodni izdajalec. Bil je prvi med 240 demokratično izvoljenimi delegati republiške skupščine, ki je ustvarila samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine republika Slovenije skladno z rezultati plebiscita razglasil samostojnost slovenske države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave. Po končani politični karieri se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Umrl je 2015 v Ljubljani. Avtorica portreta Franceta Bučarja je Rosvita Pesek.
France Bučar je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in intelektualcev, partizan in disident, eden od tvorcev slovenske države. France Bučar je sodeloval v znameniti 57. številki Nove revije, ki je objavila slovenski nacionalni program, kasneje pa si je zaradi protijugoslovanskega nastopa v evropskem parlamentu v Strasbourgu prislužil naziv narodni izdajalec. Bil je prvi med 240 demokratično izvoljenimi delegati republiške skupščine, ki je ustvarila samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine republika Slovenije skladno z rezultati plebiscita razglasil samostojnost slovenske države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave. Po končani politični karieri se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Umrl je 2015 v Ljubljani. Avtorica portreta Franceta Bučarja je Rosvita Pesek.
Dokumentarni portret
Ivan Oman je bil soustanovitelj in prvi predsednik Slovenske kmečke zveze in eden ključnih pokončnih ljudi pri ustanavljanju Demosa in osamosvajanja Slovenije. Ivan Oman je bil maja 1988 izvoljen za predsednika prve stanovsko politične organizacije po drugi svetovni vojni na Slovenskem, Slovenske kmečke zveze. Govoril je na zborovanju za JBTZ, nagovoril je zbrane v Cankarjevem domu, ko je šlo za podporo kosovskim rudarjem v Starem trgu. Na njegovi domačiji v Zmincu so se srečevali opozicijski veljaki, ko se je rojeval Demos. Oman je pomagal na noge novim strankam, čeprav so bile po svoji naravi konkurenčne Slovenski kmečki zvezi. Na prvi večji javni predstavitvi Demosa januarja 1990 v Cankarjevem domu je odločno dejal: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo«. To je postal najbolj pogosto navajan stavek Ivana Omana v njegovi politični karieri.Kot kandidat Demosa je bil leta 1990 izvoljen za člana predsedstva Slovenije, leta 1992 pa za poslanca prvega sklica DZ. Kot član predsedstva in predsednik Slovenske kmečke zveze je bil odločno na strani demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, ki je že dolgo ni videl več v okviru federativne Jugoslavije. Prepoznaven je bil tudi kot odločen zagovornik nastajanja slovenske oborožene vojaške moči in bil edini od petih članov predsedstva, ki ni podpisal Deklaracije za mir, ker je terjala državo brez vojske. Umrl je leta 2019 star skoraj 90 let. Avtorica dokumentarnega portreta je Rosvita Pesek.
Ivan Oman je bil soustanovitelj in prvi predsednik Slovenske kmečke zveze in eden ključnih pokončnih ljudi pri ustanavljanju Demosa in osamosvajanja Slovenije. Ivan Oman je bil maja 1988 izvoljen za predsednika prve stanovsko politične organizacije po drugi svetovni vojni na Slovenskem, Slovenske kmečke zveze. Govoril je na zborovanju za JBTZ, nagovoril je zbrane v Cankarjevem domu, ko je šlo za podporo kosovskim rudarjem v Starem trgu. Na njegovi domačiji v Zmincu so se srečevali opozicijski veljaki, ko se je rojeval Demos. Oman je pomagal na noge novim strankam, čeprav so bile po svoji naravi konkurenčne Slovenski kmečki zvezi. Na prvi večji javni predstavitvi Demosa januarja 1990 v Cankarjevem domu je odločno dejal: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo«. To je postal najbolj pogosto navajan stavek Ivana Omana v njegovi politični karieri.Kot kandidat Demosa je bil leta 1990 izvoljen za člana predsedstva Slovenije, leta 1992 pa za poslanca prvega sklica DZ. Kot član predsedstva in predsednik Slovenske kmečke zveze je bil odločno na strani demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, ki je že dolgo ni videl več v okviru federativne Jugoslavije. Prepoznaven je bil tudi kot odločen zagovornik nastajanja slovenske oborožene vojaške moči in bil edini od petih članov predsedstva, ki ni podpisal Deklaracije za mir, ker je terjala državo brez vojske. Umrl je leta 2019 star skoraj 90 let. Avtorica dokumentarnega portreta je Rosvita Pesek.
Dokumentarni portret
Filozof, esejist, frančiškan in duhovnik Edvard Kovač zavzema na slovenskem duhovnem zemljevidu posebno mesto. Kot odličen poznavalec sodobne filozofije in etike je več desetletij predaval na univerzah v francoskem Toulousseu in Ljubljani, s svojim esejističnim razmišljanjem in življensko držo je v slovenski kulturni prostor prinesel miselno svežino in kulturo dialoga. Temeljna poteza Kovačevega razmišljanja in življenjskega delovanja je skrb za sočloveka, za Drugega, v tem se po Kovaču potrjuje naša človeškost. Dokumentarni portret v režiji Braneta Bitenca prikazuje dvojno vsidranost Kovača v francoski in slovenski prostor in njegovo človeško odprtost, v kateri se med podobami oddaljenosti poraja bližina.
Filozof, esejist, frančiškan in duhovnik Edvard Kovač zavzema na slovenskem duhovnem zemljevidu posebno mesto. Kot odličen poznavalec sodobne filozofije in etike je več desetletij predaval na univerzah v francoskem Toulousseu in Ljubljani, s svojim esejističnim razmišljanjem in življensko držo je v slovenski kulturni prostor prinesel miselno svežino in kulturo dialoga. Temeljna poteza Kovačevega razmišljanja in življenjskega delovanja je skrb za sočloveka, za Drugega, v tem se po Kovaču potrjuje naša človeškost. Dokumentarni portret v režiji Braneta Bitenca prikazuje dvojno vsidranost Kovača v francoski in slovenski prostor in njegovo človeško odprtost, v kateri se med podobami oddaljenosti poraja bližina.
Dokumentarni portret
Arne Hodalič je popotnik, fotograf, potapljač, jamar in raziskovalec doma in v tujini, predavatelj na prvi slovenski šoli za fotografe. Filmski potret je nastajal dve leti. Lahko bi ga imenovali tudi: »Od Gangesa do Gangesa«. Ustvarjalci so potovali po Indiji, lovili Sredozemske korale, se na Igmanu spominjali vojne v Sarajevu, se spustili v Kraško jamo, snemali iz balona, pozimi iskali Človeško ribico in lovili pravo svetlobo v gorah. Ta živopisnost scen pa je le hoja po življenjski poti mednarodno uveljavljenega fotoreporterja Arneta Hodaliča. V soočanju objektivov kamere in fotografskega aparata se znajdemo v ozadju poklica in doživljajskem svetu poti v navidezno ogledalo. Nenehne refleksije med fikcijo in realnostjo nam odstirajo del velikokrat prikritih strani reportažne fotografije. Milijon posnetkov ujetih v svojevrsten življenjski kredo portretiranca.
Arne Hodalič je popotnik, fotograf, potapljač, jamar in raziskovalec doma in v tujini, predavatelj na prvi slovenski šoli za fotografe. Filmski potret je nastajal dve leti. Lahko bi ga imenovali tudi: »Od Gangesa do Gangesa«. Ustvarjalci so potovali po Indiji, lovili Sredozemske korale, se na Igmanu spominjali vojne v Sarajevu, se spustili v Kraško jamo, snemali iz balona, pozimi iskali Človeško ribico in lovili pravo svetlobo v gorah. Ta živopisnost scen pa je le hoja po življenjski poti mednarodno uveljavljenega fotoreporterja Arneta Hodaliča. V soočanju objektivov kamere in fotografskega aparata se znajdemo v ozadju poklica in doživljajskem svetu poti v navidezno ogledalo. Nenehne refleksije med fikcijo in realnostjo nam odstirajo del velikokrat prikritih strani reportažne fotografije. Milijon posnetkov ujetih v svojevrsten življenjski kredo portretiranca.
Dokumentarni portret
Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.
Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.
Dokumentarni portret
“Že ko je bila majhna, je vedela, da nekaj iz nje bo,” se spominja oče naše vrhunske pisateljice, izjemne igralke in vsestranske ustvarjalke Dese Muck. “Njeno življenje je za vsaj en film,” pravi njena prijateljica Darja Švajger, ki je poleg vseh treh hčerk, Lile Prap, Alana Hranitelja, Maria Galuniča, Jureta Ivanušiča, Tilna Artača, Vlada Kreslina in mnogih drugih spregovorila o tej zares unikatni osebnosti. Desa je leta 2016 dobila Ježkovo nagrado, kar je bil povod za snemanje dokumentarnega filma, ki je poln zabavnih anekdot, čeprav po drugi strani razkriva, da Desa Muck nikakor ni samo zabavna in nagajiva, kot je ostala v spominu gledalcev oddaje ZOOM, pač pa je občutljiva in hrabra ženska, ki se ne ustraši ničesar, ki rešuje krivice sveta in neštete težave ljudi v stiskah, hkrati pa je sramežljiva gospa, ki jo težko spraviš od doma.
“Že ko je bila majhna, je vedela, da nekaj iz nje bo,” se spominja oče naše vrhunske pisateljice, izjemne igralke in vsestranske ustvarjalke Dese Muck. “Njeno življenje je za vsaj en film,” pravi njena prijateljica Darja Švajger, ki je poleg vseh treh hčerk, Lile Prap, Alana Hranitelja, Maria Galuniča, Jureta Ivanušiča, Tilna Artača, Vlada Kreslina in mnogih drugih spregovorila o tej zares unikatni osebnosti. Desa je leta 2016 dobila Ježkovo nagrado, kar je bil povod za snemanje dokumentarnega filma, ki je poln zabavnih anekdot, čeprav po drugi strani razkriva, da Desa Muck nikakor ni samo zabavna in nagajiva, kot je ostala v spominu gledalcev oddaje ZOOM, pač pa je občutljiva in hrabra ženska, ki se ne ustraši ničesar, ki rešuje krivice sveta in neštete težave ljudi v stiskah, hkrati pa je sramežljiva gospa, ki jo težko spraviš od doma.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film o profesorju Jožetu Dolmarku nam prikaže portretiranca kot človeka različnih znanj, zanimanj in darov. Dolmarka spoznamo kot umetnostnega zgodovinarja, poznavalca književnosti, filmskega in fotografskega zgodovinarja, filmskega kritika, cineasta, scenarista ter predvsem kot izjemnega pedagoga - intimno, anekdotično in nazorsko. O Jožetu Dolmarku pripovedujejo njegovi prijatelji, znanci in sodelavci, ki skupaj osvetlijo njegovo osebnost z več zornih kotov.
Dokumentarni film o profesorju Jožetu Dolmarku nam prikaže portretiranca kot človeka različnih znanj, zanimanj in darov. Dolmarka spoznamo kot umetnostnega zgodovinarja, poznavalca književnosti, filmskega in fotografskega zgodovinarja, filmskega kritika, cineasta, scenarista ter predvsem kot izjemnega pedagoga - intimno, anekdotično in nazorsko. O Jožetu Dolmarku pripovedujejo njegovi prijatelji, znanci in sodelavci, ki skupaj osvetlijo njegovo osebnost z več zornih kotov.
Dokumentarni portret
Pretresljiva in poetična zgodba o človeku brez telesa, dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, in o moči duha nad telesnim hendikepom. Kreativni dokumentarni film o dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, ki je v času študija medicine zbolel za multiplo sklerozo. Do konca svoje specializacije se je lahko premikal le še s pomočjo invalidskega vozička. Kljub popolnemu telesnemu hendikepu je s svojim izjemnim umom in strokovnimi dosežki kmalu postal primarij Psihiatrične bolnišnice Idrija z 200 zaposlenimi in 1600 pacient. Idrijsko bolnišnico je vodil 32 let in zaradi lažjega dela v njej tudi živel. Narekoval in izdal je 19 strokovnih in leposlovnih knjig. Jože Felc je v začetku 80ih tudi sam zapadel v depresijo in hotel idrijsko psihiatrično bolnico celo zapustiti. Takrat pa se je nepričakovano zaljubil v glas slavistke in radijske napovedovalke Alenke Hofferle. V dveh letih sta si, ne da bi se pri tem spoznala, izmenjala 2400 ljubezenskih pisem in se nato po 13 letih ljubezenskega razmerja tudi poročila. Dr. Jože Felc, ki je umrl leta 2010 star 69 let, je podobno kot vesoljski fizik dr. Steven Hawking dokazal, da lahko človek brez uporabe telesa razvije sposobnosti vrhunskega analitičnega uma.
Pretresljiva in poetična zgodba o človeku brez telesa, dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, in o moči duha nad telesnim hendikepom. Kreativni dokumentarni film o dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, ki je v času študija medicine zbolel za multiplo sklerozo. Do konca svoje specializacije se je lahko premikal le še s pomočjo invalidskega vozička. Kljub popolnemu telesnemu hendikepu je s svojim izjemnim umom in strokovnimi dosežki kmalu postal primarij Psihiatrične bolnišnice Idrija z 200 zaposlenimi in 1600 pacient. Idrijsko bolnišnico je vodil 32 let in zaradi lažjega dela v njej tudi živel. Narekoval in izdal je 19 strokovnih in leposlovnih knjig. Jože Felc je v začetku 80ih tudi sam zapadel v depresijo in hotel idrijsko psihiatrično bolnico celo zapustiti. Takrat pa se je nepričakovano zaljubil v glas slavistke in radijske napovedovalke Alenke Hofferle. V dveh letih sta si, ne da bi se pri tem spoznala, izmenjala 2400 ljubezenskih pisem in se nato po 13 letih ljubezenskega razmerja tudi poročila. Dr. Jože Felc, ki je umrl leta 2010 star 69 let, je podobno kot vesoljski fizik dr. Steven Hawking dokazal, da lahko človek brez uporabe telesa razvije sposobnosti vrhunskega analitičnega uma.
Dokumentarni portret
Portret profesorja dr. Igorja Mekjaviča z Instituta Jožef Stefan, prodornega strokovnjaka s področja biomedicine in okoljske fiziologije. Pod njegovim vodstvom Slovenija prvič vodi evropski raziskovalni projekt s področja vesoljske medicine, v njem pa sodelujejo inštituti iz Italije, Švedske, Nemčije, Anglije in Slovenije. V biomedicinski znanosti velja dr. Igor Mekjavič za enega izmed najprodornejših svetovnih strokovnjakov za okoljsko fiziologijo, še posebej pa za področje hipoksije. Z njegovimi raziskovalnimi nalogami bi se laboratorij v Planici lahko razvil v pomembno evropsko raziskovalno središče. Prof. dr. Igor B. Mekjavič raziskuje, kako lahko človek čim bolje preživi v skrajnem okolju, bodisi v mrazu ali vročini, bodisi na visoki nadmorski višini ali globoko pod morsko gladino. Zadnji dve leti se s sodelavci ukvarja predvsem z vprašanjem, kaj se bo s človekovim telesom dogajalo na Luni in drugih planetih. Po zaslugi temeljitega razvoja pod Mekjavičevim vodstvom hodijo slovenski vojaki v najboljših pohodnih čevljih, profesor pa je sodeloval tudi pri testiranju puščavskih oblačilnih sistemov za švedsko vojsko, raziskoval koncept hlajenja za angleško vojsko, testiral oblačilne sisteme za angleško mornarico. Pod njegovim vodstvom so izvedli tudi že več laboratorijskih in terenskih projektov za korporacijo Gore, proizvajalko slovite membrane GoreTex.
Portret profesorja dr. Igorja Mekjaviča z Instituta Jožef Stefan, prodornega strokovnjaka s področja biomedicine in okoljske fiziologije. Pod njegovim vodstvom Slovenija prvič vodi evropski raziskovalni projekt s področja vesoljske medicine, v njem pa sodelujejo inštituti iz Italije, Švedske, Nemčije, Anglije in Slovenije. V biomedicinski znanosti velja dr. Igor Mekjavič za enega izmed najprodornejših svetovnih strokovnjakov za okoljsko fiziologijo, še posebej pa za področje hipoksije. Z njegovimi raziskovalnimi nalogami bi se laboratorij v Planici lahko razvil v pomembno evropsko raziskovalno središče. Prof. dr. Igor B. Mekjavič raziskuje, kako lahko človek čim bolje preživi v skrajnem okolju, bodisi v mrazu ali vročini, bodisi na visoki nadmorski višini ali globoko pod morsko gladino. Zadnji dve leti se s sodelavci ukvarja predvsem z vprašanjem, kaj se bo s človekovim telesom dogajalo na Luni in drugih planetih. Po zaslugi temeljitega razvoja pod Mekjavičevim vodstvom hodijo slovenski vojaki v najboljših pohodnih čevljih, profesor pa je sodeloval tudi pri testiranju puščavskih oblačilnih sistemov za švedsko vojsko, raziskoval koncept hlajenja za angleško vojsko, testiral oblačilne sisteme za angleško mornarico. Pod njegovim vodstvom so izvedli tudi že več laboratorijskih in terenskih projektov za korporacijo Gore, proizvajalko slovite membrane GoreTex.
Dokumentarni portret
Kdo ne pozna Pike Nogavičke, ene od najbolj zanimivih otroških knjižnih junakinj? Slovensko jezikovno podobo ji je dala Kristina Brenkova. Rodovi slovenskih bralcev še zdaj uživajo v njenih dogodivščinah, ki jih je v slovenščino odlično prevedla Kristina Brenkova, izjemna prevajalka, zbiralka pravljic, urednica in pisateljica. Snemalna ekipa je ujela še njene zadnje iskrive spomine. Tako se v dokumentarnem filmu prepletajo njeni pogledi na pravljice, na njeno zbirko Zlata ptica, na vojna leta, ko je bila kurirka Prežihovega Voranca. Ustvarjalci dokumentarnega filma so izpostavili življenjski čar Kristine Brenkove, tudi s pomočjo zanimivih pripovedi njenih sodelavk, prijateljic - vrhunskih ilustratork Marjance Jemec Božič, Ančke Gošnik Godec in Marlenke Stupica.
Kdo ne pozna Pike Nogavičke, ene od najbolj zanimivih otroških knjižnih junakinj? Slovensko jezikovno podobo ji je dala Kristina Brenkova. Rodovi slovenskih bralcev še zdaj uživajo v njenih dogodivščinah, ki jih je v slovenščino odlično prevedla Kristina Brenkova, izjemna prevajalka, zbiralka pravljic, urednica in pisateljica. Snemalna ekipa je ujela še njene zadnje iskrive spomine. Tako se v dokumentarnem filmu prepletajo njeni pogledi na pravljice, na njeno zbirko Zlata ptica, na vojna leta, ko je bila kurirka Prežihovega Voranca. Ustvarjalci dokumentarnega filma so izpostavili življenjski čar Kristine Brenkove, tudi s pomočjo zanimivih pripovedi njenih sodelavk, prijateljic - vrhunskih ilustratork Marjance Jemec Božič, Ančke Gošnik Godec in Marlenke Stupica.
Dokumentarni portret
Razgibana življenjska zgodba dr. Bruna Hartmana, znanega mariborskega kulturnega delavca, pisca, raziskovalca in znanstvenika. Dr. Bruno Hartman je svoje življenje in delo posvečal iskanju in znanstvenemu raziskovanju na različnih družbenih področjih. Zelo veliko je storil na področju gledališča, knjižničarstva, literarne zgodovine – kulturne zgodovine Maribora in Štajerske. Razgibana življenjska zgodba, raznolikost njegovega strokovnega zanimanja, predvsem pa širina ter številne znanstvene in druge objave so značilnosti bogatega življenja dr. Bruna Hartmana, častnega občana Mestne občine Maribor. Dr. Bruno Hartman je svoje življenje in delo posvečal iskanju in znanstvenemu raziskovanju na različnih družbenih področjih. V portretu sledimo njegovi življenjski usodi, ki ga je iz rodnega Celja prek Murske Sobote pripeljala v Maribor, in njegovi pestri poklicni in ustvarjalni poti: bil je profesor, gledališčnik, bibliotekar in dolgoletni ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor ter pomemben raziskovalec kulturne zgodovine Maribora in širše regije. Nedvomno je treba izpostaviti tudi njegovo raziskovalno delo, posvečeno generalu, pesniku in bibliofilu Rudolfu Maistru, s katerim je prispeval k vedenju o prevratnih časih v Mariboru in na Štajerskem. S portretom dr. Bruna Hartmana, ki ima enak naslov kot njegova avtobiografija – Na poti pride vse naproti – želimo poudariti njegovo vlogo in pečat, ki ga je dal Mariboru in širši regiji, obenem pa se sprehoditi in promovirati kulturno zgodovino Maribora.
Razgibana življenjska zgodba dr. Bruna Hartmana, znanega mariborskega kulturnega delavca, pisca, raziskovalca in znanstvenika. Dr. Bruno Hartman je svoje življenje in delo posvečal iskanju in znanstvenemu raziskovanju na različnih družbenih področjih. Zelo veliko je storil na področju gledališča, knjižničarstva, literarne zgodovine – kulturne zgodovine Maribora in Štajerske. Razgibana življenjska zgodba, raznolikost njegovega strokovnega zanimanja, predvsem pa širina ter številne znanstvene in druge objave so značilnosti bogatega življenja dr. Bruna Hartmana, častnega občana Mestne občine Maribor. Dr. Bruno Hartman je svoje življenje in delo posvečal iskanju in znanstvenemu raziskovanju na različnih družbenih področjih. V portretu sledimo njegovi življenjski usodi, ki ga je iz rodnega Celja prek Murske Sobote pripeljala v Maribor, in njegovi pestri poklicni in ustvarjalni poti: bil je profesor, gledališčnik, bibliotekar in dolgoletni ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor ter pomemben raziskovalec kulturne zgodovine Maribora in širše regije. Nedvomno je treba izpostaviti tudi njegovo raziskovalno delo, posvečeno generalu, pesniku in bibliofilu Rudolfu Maistru, s katerim je prispeval k vedenju o prevratnih časih v Mariboru in na Štajerskem. S portretom dr. Bruna Hartmana, ki ima enak naslov kot njegova avtobiografija – Na poti pride vse naproti – želimo poudariti njegovo vlogo in pečat, ki ga je dal Mariboru in širši regiji, obenem pa se sprehoditi in promovirati kulturno zgodovino Maribora.
Dokumentarni portret
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
Dokumentarni portret
2Cellos 2Obraza je tudi v svetu ekskluziven dokumentarni film, ki predstavlja čelista - Slovenca Luko Šulića in Hrvata Stjepana Hauserja, ki kot duo 2Cellos dosegata velike uspehe po vsem svetu. V dokumentarnem filmu želimo prodreti skozi lupino zunanjosti in gledalcem predstaviti tudi njun svet zasebnih trenutkov na Štajerskem in v Istri, ki ostaja skrit očem javnosti. Njuna pripoved se prepleta s posnetki njunih vrhunskih izvedb (tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija) tako klasične kot pop, rokovske in filmske glasbe ter nekaterih njunih prav tako uspešnih videospotov. Celostno režijsko oblikovanje filma Aleš Verbič, scenarij in urednica Danica Dolinar, direktorja fotografije in snemalca Bernard Perme, Jurij Nemec, mojster montaže Andrej Modic, režija Aleš Verbič, Svetlana Dramlić.
2Cellos 2Obraza je tudi v svetu ekskluziven dokumentarni film, ki predstavlja čelista - Slovenca Luko Šulića in Hrvata Stjepana Hauserja, ki kot duo 2Cellos dosegata velike uspehe po vsem svetu. V dokumentarnem filmu želimo prodreti skozi lupino zunanjosti in gledalcem predstaviti tudi njun svet zasebnih trenutkov na Štajerskem in v Istri, ki ostaja skrit očem javnosti. Njuna pripoved se prepleta s posnetki njunih vrhunskih izvedb (tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija) tako klasične kot pop, rokovske in filmske glasbe ter nekaterih njunih prav tako uspešnih videospotov. Celostno režijsko oblikovanje filma Aleš Verbič, scenarij in urednica Danica Dolinar, direktorja fotografije in snemalca Bernard Perme, Jurij Nemec, mojster montaže Andrej Modic, režija Aleš Verbič, Svetlana Dramlić.
Dokumentarni portret
V dokumentarnem portretu boste lahko videli življensko zgodbo Primorke Anke Makovec, ki je šla s trebuhom za kruhom v Avstralijo. Ustalila se je na otoku Tasmanija, kjer je pred leti skupaj z okoljevarstveniki preprečila, da bi na rekah Gordon in Franklin na Tasmaniji sredi najlepše džungle zgradili hidrocentralo. V filmu pripoveduje tudi o svojih srečanjih z domorodci Aborigini med katerimi je živela dalj časa in sporočala svetu o krivicah, ki se jim godijo. Film sta na Tasmaniji letos spomladi posnela Marjan Šrimpf in Robert Kranvogel.
V dokumentarnem portretu boste lahko videli življensko zgodbo Primorke Anke Makovec, ki je šla s trebuhom za kruhom v Avstralijo. Ustalila se je na otoku Tasmanija, kjer je pred leti skupaj z okoljevarstveniki preprečila, da bi na rekah Gordon in Franklin na Tasmaniji sredi najlepše džungle zgradili hidrocentralo. V filmu pripoveduje tudi o svojih srečanjih z domorodci Aborigini med katerimi je živela dalj časa in sporočala svetu o krivicah, ki se jim godijo. Film sta na Tasmaniji letos spomladi posnela Marjan Šrimpf in Robert Kranvogel.
Dokumentarni portret
Slovenski vojni interniranec Janez Godec je v podzemnem taborišču v Zgornji Avstriji s sabotažo ogrozil zadnji Hitlerjev napad na Anglijo. Vse se je začelo, kot se začne veliko zgodb. Nekega dne sem ob kavi bral Večer, regionalni časopis z lokalnimi vsebinami in zasledil novičko o mariborskem godalnem kvartetu, ki ga sestavljajo mladi iz glasbeno nadarjene družine Feguš. Prebral sem, da so v Londonu igrali »Kantato za Janeza Godca« in da je bil Janez Godec naš rojak, ki je rešil London! Debelo sem pogledal, spil kavo in začel raziskovati. In izbrskal sem zgodbo, ki se bere kot napeta kriminalka. Zgodbo o Janezu Godcu, medvojnem internirancu, ki je v podzemnem taborišču v Zgornji Avstriji izvedel sabotažo in tako ogrozil zadnji Hitlerjev načrt za napad na Anglijo – bombardiranje Londona z raketami V-2. V Sloveniji je natančno raziskan vsak dan med letoma 1941–1945. Na tisoče imen. Na stotine junakov. Človeška množica, vržena v mešalec velikega klanja. Poznamo vzroke in posledice. Delimo odpustke in propagiramo slavo. Smo beli, črni, rdeči. Vse barve mavrice, združene v globalnem marketingu morije. Samo sivine ni. Nihče ne govori o usodah med skrajnostmi. O laži za preživetje, izdajstvu za upanje, strahu za kasnejše junaštvo. O tem govori zgodba o Janezu Godcu scenarista in režiserja Marka Radmiloviča.
Slovenski vojni interniranec Janez Godec je v podzemnem taborišču v Zgornji Avstriji s sabotažo ogrozil zadnji Hitlerjev napad na Anglijo. Vse se je začelo, kot se začne veliko zgodb. Nekega dne sem ob kavi bral Večer, regionalni časopis z lokalnimi vsebinami in zasledil novičko o mariborskem godalnem kvartetu, ki ga sestavljajo mladi iz glasbeno nadarjene družine Feguš. Prebral sem, da so v Londonu igrali »Kantato za Janeza Godca« in da je bil Janez Godec naš rojak, ki je rešil London! Debelo sem pogledal, spil kavo in začel raziskovati. In izbrskal sem zgodbo, ki se bere kot napeta kriminalka. Zgodbo o Janezu Godcu, medvojnem internirancu, ki je v podzemnem taborišču v Zgornji Avstriji izvedel sabotažo in tako ogrozil zadnji Hitlerjev načrt za napad na Anglijo – bombardiranje Londona z raketami V-2. V Sloveniji je natančno raziskan vsak dan med letoma 1941–1945. Na tisoče imen. Na stotine junakov. Človeška množica, vržena v mešalec velikega klanja. Poznamo vzroke in posledice. Delimo odpustke in propagiramo slavo. Smo beli, črni, rdeči. Vse barve mavrice, združene v globalnem marketingu morije. Samo sivine ni. Nihče ne govori o usodah med skrajnostmi. O laži za preživetje, izdajstvu za upanje, strahu za kasnejše junaštvo. O tem govori zgodba o Janezu Godcu scenarista in režiserja Marka Radmiloviča.
Dokumentarni portret
Portret arhitekta Vojteha Ravnikarja osvetljuje ključna obdobja njegovega ustvarjanja, njegova arhitekturna dela in teoretska razmišljanja. Skozi pogovore s sodelavci, prijatelji, znanci in tudi tistimi, ki stoje s svojimi pogledi na ključna vprašanja v arhitekturi na nasprotnem bregu odstira intimne prostore arhitektovih ustvarjalnih dilem, karizme, nadarjenosti, večplastnosti, ustvarjalnega žara in obenem še vedno odprtosti, dialoga in zmožnosti združevanja z ustvarjalnim pristopom. Vse njegovo delovanje je bilo, tudi ob zelo racionalnih rešitvah, vedno prepojeno z duhom Krasa in z vso paleto značilnosti Mediterana.
Portret arhitekta Vojteha Ravnikarja osvetljuje ključna obdobja njegovega ustvarjanja, njegova arhitekturna dela in teoretska razmišljanja. Skozi pogovore s sodelavci, prijatelji, znanci in tudi tistimi, ki stoje s svojimi pogledi na ključna vprašanja v arhitekturi na nasprotnem bregu odstira intimne prostore arhitektovih ustvarjalnih dilem, karizme, nadarjenosti, večplastnosti, ustvarjalnega žara in obenem še vedno odprtosti, dialoga in zmožnosti združevanja z ustvarjalnim pristopom. Vse njegovo delovanje je bilo, tudi ob zelo racionalnih rešitvah, vedno prepojeno z duhom Krasa in z vso paleto značilnosti Mediterana.
Dokumentarni portret
Jože Ciuha je bil izjemno samosvoj slovenski slikar, pisatelj, grafik in ilustrator, ki je živel med Parizom, otokom Šipanom in Ljubljano. Umetniško ustvarjanje slikarja Jožeta Ciuhe, ki je razpet med ustvarjanjem v svojih ateljejih na otoku Šipan, v Ljubljani in Parizu, je skozi čas opisal francoski likovni kritik, poet, dramatik in esejist Alain Bosquet, ki pravi: »Redki so slikarji našega časa, ki živijo, kakor bi rekli, zunaj njega.« Filmski portret, »Jože Ciuha – slikar svojega časa«, ki ga je ustvaril režiser Uroš Zavodnik, je popotovanje po življenju in ustvarjanju slikarja Jožeta Ciuhe, ki je ob času snemanja dopolnil 88 let. Preplet življenjskih izkušenj in modrosti, ki si jih je pridobil na popotovanjih po svetu in so ga končno pripeljale do osebnostne svobode, je gonilo ustvarjalnemu navdihu, ki se zrcali v neštetih podobah na njegovih platnih. Njegov opus je ogromen in razpršen po celem svetu. Podobe iz njegovih platen nam pripovedujejo same zase, ob pogledu nanje pa si je vselej mogoče pričarati tudi svoje zgodbe. Te nam na popotovanju, na katerem se mu pridružimo, med njegovimi ateljeji, galerijami, pa tudi na obisku pri njegovih prijateljih, pripoveduje slikar sam, njegov sin, žena, soustvarjalci, prijatelji ter strokovna javnost, ki ga že leta spremlja in ga je razkrila svetu, kar se mu je »zgodilo« v boemskem Parizu. Biti moraš drugačen, samosvoj, da te opazijo – kot takega ga je Pariz in svet opazil in vzel za svojega. Najprej pa je minilo kar nekaj let, da je postal samosvoj, kot pravi uvodoma na filmu.
Jože Ciuha je bil izjemno samosvoj slovenski slikar, pisatelj, grafik in ilustrator, ki je živel med Parizom, otokom Šipanom in Ljubljano. Umetniško ustvarjanje slikarja Jožeta Ciuhe, ki je razpet med ustvarjanjem v svojih ateljejih na otoku Šipan, v Ljubljani in Parizu, je skozi čas opisal francoski likovni kritik, poet, dramatik in esejist Alain Bosquet, ki pravi: »Redki so slikarji našega časa, ki živijo, kakor bi rekli, zunaj njega.« Filmski portret, »Jože Ciuha – slikar svojega časa«, ki ga je ustvaril režiser Uroš Zavodnik, je popotovanje po življenju in ustvarjanju slikarja Jožeta Ciuhe, ki je ob času snemanja dopolnil 88 let. Preplet življenjskih izkušenj in modrosti, ki si jih je pridobil na popotovanjih po svetu in so ga končno pripeljale do osebnostne svobode, je gonilo ustvarjalnemu navdihu, ki se zrcali v neštetih podobah na njegovih platnih. Njegov opus je ogromen in razpršen po celem svetu. Podobe iz njegovih platen nam pripovedujejo same zase, ob pogledu nanje pa si je vselej mogoče pričarati tudi svoje zgodbe. Te nam na popotovanju, na katerem se mu pridružimo, med njegovimi ateljeji, galerijami, pa tudi na obisku pri njegovih prijateljih, pripoveduje slikar sam, njegov sin, žena, soustvarjalci, prijatelji ter strokovna javnost, ki ga že leta spremlja in ga je razkrila svetu, kar se mu je »zgodilo« v boemskem Parizu. Biti moraš drugačen, samosvoj, da te opazijo – kot takega ga je Pariz in svet opazil in vzel za svojega. Najprej pa je minilo kar nekaj let, da je postal samosvoj, kot pravi uvodoma na filmu.
Dokumentarni portret
Filozof dr. Vladimir Sruk se je kot družboslovec ukvarjal ob politologiji in sociologiji tudi z etiko, zgodovino in socialno psihologijo. Dr. Sruka se že dolgo drži vzdevek »živa legenda«. To poimenovanje nosi z razlogom. Dali so mu ga njegovi nekdanji študenti, ki so razumeli njegovo trditev, da sta negotovost in dvom redni spremljevalki ljudi, ki hočejo videti širše, globlje in dalje od prilagodljive rutine. Stanje, ki deluje proti nasprotnikom splošno sprejetih vrednot in dogem, je po Srukovih besedah glavni vzrok stagnacije in bivanjskega mrtvila. Tudi sam je bil večkrat v življenju deležen takšnih ukrepov in to velja še danes. Kot pravi, si je kriv sam, saj se nikoli ni hotel niti znal prilagoditi v trenutne razmere ujetemu »javnemu mnenju«. Za takšno stališče pa je potrebno imeti tudi pogum. In dr. Sruk ga je imel. Da vse navedeno drži, je spoznala tudi ekipa, ki se je odpravila po poti snemanja dokumentarnega portreta dr. Vladimirja Sruka. Portretiranec kot pravi intelektualec dvomi o vsem, začenši s scenarijem, ki je nastal na podlagi njegove avtobiografske knjige »Gospoda gre čez progo«. Seveda ne prizanaša tudi knjigi sami in noče, da bi prevladale intimne zgodbe. To ga ne zanima, saj hoče govoriti o družbi tukaj in zdaj. Z vsemi spremljajočimi posledicami – obremenitvami, nasprotji in konflikti. Scenarist in režiser dokumentarnega portreta je Bojan Labović.
Filozof dr. Vladimir Sruk se je kot družboslovec ukvarjal ob politologiji in sociologiji tudi z etiko, zgodovino in socialno psihologijo. Dr. Sruka se že dolgo drži vzdevek »živa legenda«. To poimenovanje nosi z razlogom. Dali so mu ga njegovi nekdanji študenti, ki so razumeli njegovo trditev, da sta negotovost in dvom redni spremljevalki ljudi, ki hočejo videti širše, globlje in dalje od prilagodljive rutine. Stanje, ki deluje proti nasprotnikom splošno sprejetih vrednot in dogem, je po Srukovih besedah glavni vzrok stagnacije in bivanjskega mrtvila. Tudi sam je bil večkrat v življenju deležen takšnih ukrepov in to velja še danes. Kot pravi, si je kriv sam, saj se nikoli ni hotel niti znal prilagoditi v trenutne razmere ujetemu »javnemu mnenju«. Za takšno stališče pa je potrebno imeti tudi pogum. In dr. Sruk ga je imel. Da vse navedeno drži, je spoznala tudi ekipa, ki se je odpravila po poti snemanja dokumentarnega portreta dr. Vladimirja Sruka. Portretiranec kot pravi intelektualec dvomi o vsem, začenši s scenarijem, ki je nastal na podlagi njegove avtobiografske knjige »Gospoda gre čez progo«. Seveda ne prizanaša tudi knjigi sami in noče, da bi prevladale intimne zgodbe. To ga ne zanima, saj hoče govoriti o družbi tukaj in zdaj. Z vsemi spremljajočimi posledicami – obremenitvami, nasprotji in konflikti. Scenarist in režiser dokumentarnega portreta je Bojan Labović.
Dokumentarni portret
Življenje doktorice naravoslovja Angele Piskernik je zgodba o položaju slovenskega izobraženstva v dramatični prvi polovici 20. stoletja. Njen zaročenec je bil France Stele, prijateljevala je z Rudolfom Maistrom, Izidorjem Cankarjem, pa s Francetom Kidričem, kar je bil zadosten razlog, da so jo poslali v taborišče Ravensbrück. Do konca življenja – spovedal in pokopal jo je prijatelj škof Jožef Pogačnik – je ostala samska in predana znanstvenemu ter pedagoškemu delu. Angela Piskernik (1886-1967) je bila zavedna Korošica iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni se je kot direktorica Prirodoslovnega muzeja zavzela, da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Dosegla je zakonsko prepoved izvoza ptic pevk iz Jugoslavije. Napisala je priročnik Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Kot zavedna Slovenka kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica v družini odvetnika Janka Brejca. Vodilno je sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam ter bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, po vojni ob predsedniku Prežihovem Vorancu. Do 1926 je bila botaničarka v Narodnem muzeju, nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Bila je avtorica več učbenikov za nemški jezik, predavala pa je tudi na valovih radia Ljubljana. Zavest o pomenu Angele Piskernik je obudila družina Stergar – zgodovinarja Janez in Nataša ter hčerka Katja. Spodbudili so Angelino sorodnico Bredo Resman, da sta z možem Francem pobrskala po zapuščini na podstrešju in dragoceno gradivo predala Arhivu RS. Za dokumentarec so spregovorili strokovnjaki z različnih področij: njena naslednica v Prirodoslovnem muzeju Nada Praprotnik, Stane Peterlin, ki jo je nasledil na Zavodu za spomeniško varstvo. Piskernikova je zbirala tudi etnografsko gradivo, ki ga danes raziskuje Martina Piko Rustia. Maja Haderlap je začela pisati dramsko besedilo, katerega glavna junakinja nosi poteze Piskernikove. V filmu sodelujejo še Edgar Piskernik, Metka Gombač, Tina Bahovec, Katarina Bogataj Gradišnik, Vanda Trampuž, Anja Dular, Anton Janko, Poldej Zunder, Danijel Grafenauer, Bredica Županc, Willi Ošina in Franc Jožef Smrtnik.
Življenje doktorice naravoslovja Angele Piskernik je zgodba o položaju slovenskega izobraženstva v dramatični prvi polovici 20. stoletja. Njen zaročenec je bil France Stele, prijateljevala je z Rudolfom Maistrom, Izidorjem Cankarjem, pa s Francetom Kidričem, kar je bil zadosten razlog, da so jo poslali v taborišče Ravensbrück. Do konca življenja – spovedal in pokopal jo je prijatelj škof Jožef Pogačnik – je ostala samska in predana znanstvenemu ter pedagoškemu delu. Angela Piskernik (1886-1967) je bila zavedna Korošica iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni se je kot direktorica Prirodoslovnega muzeja zavzela, da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Dosegla je zakonsko prepoved izvoza ptic pevk iz Jugoslavije. Napisala je priročnik Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Kot zavedna Slovenka kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica v družini odvetnika Janka Brejca. Vodilno je sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam ter bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, po vojni ob predsedniku Prežihovem Vorancu. Do 1926 je bila botaničarka v Narodnem muzeju, nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Bila je avtorica več učbenikov za nemški jezik, predavala pa je tudi na valovih radia Ljubljana. Zavest o pomenu Angele Piskernik je obudila družina Stergar – zgodovinarja Janez in Nataša ter hčerka Katja. Spodbudili so Angelino sorodnico Bredo Resman, da sta z možem Francem pobrskala po zapuščini na podstrešju in dragoceno gradivo predala Arhivu RS. Za dokumentarec so spregovorili strokovnjaki z različnih področij: njena naslednica v Prirodoslovnem muzeju Nada Praprotnik, Stane Peterlin, ki jo je nasledil na Zavodu za spomeniško varstvo. Piskernikova je zbirala tudi etnografsko gradivo, ki ga danes raziskuje Martina Piko Rustia. Maja Haderlap je začela pisati dramsko besedilo, katerega glavna junakinja nosi poteze Piskernikove. V filmu sodelujejo še Edgar Piskernik, Metka Gombač, Tina Bahovec, Katarina Bogataj Gradišnik, Vanda Trampuž, Anja Dular, Anton Janko, Poldej Zunder, Danijel Grafenauer, Bredica Županc, Willi Ošina in Franc Jožef Smrtnik.
Dokumentarni portret
Slikar Krištof Zupet je ustvaril velik opus slik, risb, akvarelov, fresk, njegovi izjemni portreti pa so hkrati prave psihološke študije. Ob prikazovanju najpomembnejših del lahko gledalec spremlja portretiranje prijateljice Ifigenije Simonovič in prisluhne odlomkom iz Krištofovih dnevnikov, lucidnim zapisom o nastajanju umetnikovih del. Njegovo življenje je usodno zaznamovala bolezen. Več let je bil v hospitaliziran zaradi paranoidne shizofrenije. Njegove risbe iz tega obdobja so pretresljiva izpoved. Prav s slikanjem bolezni kljubuje vse do danes. Odločilno in odrešujoče za slikarja je bilo dolgoletno prijateljstvo z dramatikom Ivanom Mrakom, posredno je na njega vplivala tudi Mrakova sopotnica slikarka in kiparka Karla Bulovec Mrak. V religioznem zanosu je ustvaril freske Križevega potu v Gradišču pri Vipavi, več kot petdeset let pa v domačem Horjulu ob Prešernovem prazniku prireja razstave svojih del. Za svoje dosežke je leta 1985 prejel Župančičevo nagrado. Kot umetnik Zupet predstavlja vez med sedanjim in preteklim stoletjem, kljub navdihovanju pri Vincentu van Goghu in slovenskih impresionistih ter naslonu na realistično tradicijo evropskega slikarstva, pa je uspel izoblikovati svojstveno novo estetiko.
Slikar Krištof Zupet je ustvaril velik opus slik, risb, akvarelov, fresk, njegovi izjemni portreti pa so hkrati prave psihološke študije. Ob prikazovanju najpomembnejših del lahko gledalec spremlja portretiranje prijateljice Ifigenije Simonovič in prisluhne odlomkom iz Krištofovih dnevnikov, lucidnim zapisom o nastajanju umetnikovih del. Njegovo življenje je usodno zaznamovala bolezen. Več let je bil v hospitaliziran zaradi paranoidne shizofrenije. Njegove risbe iz tega obdobja so pretresljiva izpoved. Prav s slikanjem bolezni kljubuje vse do danes. Odločilno in odrešujoče za slikarja je bilo dolgoletno prijateljstvo z dramatikom Ivanom Mrakom, posredno je na njega vplivala tudi Mrakova sopotnica slikarka in kiparka Karla Bulovec Mrak. V religioznem zanosu je ustvaril freske Križevega potu v Gradišču pri Vipavi, več kot petdeset let pa v domačem Horjulu ob Prešernovem prazniku prireja razstave svojih del. Za svoje dosežke je leta 1985 prejel Župančičevo nagrado. Kot umetnik Zupet predstavlja vez med sedanjim in preteklim stoletjem, kljub navdihovanju pri Vincentu van Goghu in slovenskih impresionistih ter naslonu na realistično tradicijo evropskega slikarstva, pa je uspel izoblikovati svojstveno novo estetiko.
Dokumentarni portret
Dokumentarno-portretna pripoved o življenju in delu Ludvika Vrečiča, prvega prekmurskega akademskega slikarja. Scenarij sta napisala Brigita Bavčar in Štefan Celec, ki je opravil tudi nalogo režiserja. Film je bil v koprodukciji Zavoda Sončnica in RTV Slovenija realiziran leta 2011 ob umetnikovi 111. obletnici rojstva.
Dokumentarno-portretna pripoved o življenju in delu Ludvika Vrečiča, prvega prekmurskega akademskega slikarja. Scenarij sta napisala Brigita Bavčar in Štefan Celec, ki je opravil tudi nalogo režiserja. Film je bil v koprodukciji Zavoda Sončnica in RTV Slovenija realiziran leta 2011 ob umetnikovi 111. obletnici rojstva.
Dokumentarni portret
Jolka Milič je bila prevajalka, književnica, publicistka, ambasadorka slovenske literature v Italiji in znana literarna polemičarka. Rodila se je leta 1926 v Sežani, dokončala učiteljišče v Gorici, se zaposlila kot bančna uslužbenka in začela v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi. Uveljavila pa se je predvsem kot prevajalka. V več kot šestih desetletjih delovanja je pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnic in pesnikov v italijanščino. Zaslužna je tudi za vrsto prevodov italijanskih, francoskih in španskih avtorjev v slovenščino ( Kosovel, Kocbek, Zajc, Taufer, Kravos, Pregarc, Pangerc, Messner, Kovič, Mozetič, Šalamun, Osti). Bila je dobitnica reda zvezde nacionalne solidarnosti, najstarejšega odlikovanja Republike Italije za prevodni opus in življenjsko delo. Za impresivni prevodni opus iz italijanščine (Montale, Pasolini, Primo Levi, Dacia Maraini, Giuseppe Conte, Sereni, Turoldo, Caproni, Silvio Cumpeta, Lorca, Antonio Machado y Ruiz, Blaise Cendrars, Borges) je prejela Lavrinovo diplomo, najvišje priznanje Društva slovenskih književnih prevajalcev. Dolga desetletja je bila najizrazitejša, najizvirnejša literarna polemičarka v slovenskem prostoru. Leta 2013 je bila prejemnica prve mire - nagrade ženskega odbora Slovenskega centra PEN.
Jolka Milič je bila prevajalka, književnica, publicistka, ambasadorka slovenske literature v Italiji in znana literarna polemičarka. Rodila se je leta 1926 v Sežani, dokončala učiteljišče v Gorici, se zaposlila kot bančna uslužbenka in začela v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi. Uveljavila pa se je predvsem kot prevajalka. V več kot šestih desetletjih delovanja je pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnic in pesnikov v italijanščino. Zaslužna je tudi za vrsto prevodov italijanskih, francoskih in španskih avtorjev v slovenščino ( Kosovel, Kocbek, Zajc, Taufer, Kravos, Pregarc, Pangerc, Messner, Kovič, Mozetič, Šalamun, Osti). Bila je dobitnica reda zvezde nacionalne solidarnosti, najstarejšega odlikovanja Republike Italije za prevodni opus in življenjsko delo. Za impresivni prevodni opus iz italijanščine (Montale, Pasolini, Primo Levi, Dacia Maraini, Giuseppe Conte, Sereni, Turoldo, Caproni, Silvio Cumpeta, Lorca, Antonio Machado y Ruiz, Blaise Cendrars, Borges) je prejela Lavrinovo diplomo, najvišje priznanje Društva slovenskih književnih prevajalcev. Dolga desetletja je bila najizrazitejša, najizvirnejša literarna polemičarka v slovenskem prostoru. Leta 2013 je bila prejemnica prve mire - nagrade ženskega odbora Slovenskega centra PEN.
Dokumentarni portret
Dramatik in režiser Dušan Jovanović je bil ploden in karizmatičen avtor, ki je zaznamoval slovenski in jugoslovanski gledališki prostor. Dokumentarni portret predstavi bogato življenjsko pot in enkratno osebnost tega ustvarjalca. Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu, po drugi svetovni vojni, ko je bil star komaj šest let, sta se z očetom 1951 preselil v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral angleščino in francoščino. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Bil je eden od ustanoviteljev znamenitega Gledališča Pupilije Ferkeverk, prav tako soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, od konca sedemdesetih do sredine osemdesetih pa je zasedal položaj umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča. Na AGRFT je postal docent leta 1989 in predaval gledališko režijo, hkrati se je posvečal najrazličnejšim gledališkim projektom. Za svoje dramsko in režijsko delo je prejel številne nagrade, med njimi Prešernovo nagrado (1990) in Rožančevo nagrado (2008), bil pa je tudi večkratni dobitnik Grumove in Borštnikove nagrade. Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu. Scenarista filma sta Barbara Brezavšček in Mitja Čander, režiser pa Slavko Hren.
Dramatik in režiser Dušan Jovanović je bil ploden in karizmatičen avtor, ki je zaznamoval slovenski in jugoslovanski gledališki prostor. Dokumentarni portret predstavi bogato življenjsko pot in enkratno osebnost tega ustvarjalca. Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu, po drugi svetovni vojni, ko je bil star komaj šest let, sta se z očetom 1951 preselil v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral angleščino in francoščino. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Bil je eden od ustanoviteljev znamenitega Gledališča Pupilije Ferkeverk, prav tako soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, od konca sedemdesetih do sredine osemdesetih pa je zasedal položaj umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča. Na AGRFT je postal docent leta 1989 in predaval gledališko režijo, hkrati se je posvečal najrazličnejšim gledališkim projektom. Za svoje dramsko in režijsko delo je prejel številne nagrade, med njimi Prešernovo nagrado (1990) in Rožančevo nagrado (2008), bil pa je tudi večkratni dobitnik Grumove in Borštnikove nagrade. Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu. Scenarista filma sta Barbara Brezavšček in Mitja Čander, režiser pa Slavko Hren.
Dokumentarni portret
Potovke so si plačevale večerjo in prenočišče s tem, da so pripovedovale zgodbe. So spomin na sproščeno otroštvo na Kopanku nad Polzelo, iz katerega Neža Maurer jemlje vse svoje življenje. Bila je učiteljica in novinarka, pesnica in pisateljica. Vsi otroci poznajo pesmico Vrabček čaka mamico, za marsikoga pa bodo odkritje njene erotične pesmi. Večna potepuhinja Neža nas s svojim avtomobilom popelje skozi mnoge kraje, kjer je živela; še vedno je zvedava, s svojo duhovitostjo navdušuje svoje prijatelje in občinstvo. V trenutkih samosti pa nam razkriva pretresljive zgodbe svojega nemirnega življenja. Pogumno razkriva svoje slabosti. Biti poraženec ni sramota, pravi; ta neposrednost in iskrenost je tisto, kar cenijo tudi njeni bralci. Scenarist in režiser Amir Muratović
Potovke so si plačevale večerjo in prenočišče s tem, da so pripovedovale zgodbe. So spomin na sproščeno otroštvo na Kopanku nad Polzelo, iz katerega Neža Maurer jemlje vse svoje življenje. Bila je učiteljica in novinarka, pesnica in pisateljica. Vsi otroci poznajo pesmico Vrabček čaka mamico, za marsikoga pa bodo odkritje njene erotične pesmi. Večna potepuhinja Neža nas s svojim avtomobilom popelje skozi mnoge kraje, kjer je živela; še vedno je zvedava, s svojo duhovitostjo navdušuje svoje prijatelje in občinstvo. V trenutkih samosti pa nam razkriva pretresljive zgodbe svojega nemirnega življenja. Pogumno razkriva svoje slabosti. Biti poraženec ni sramota, pravi; ta neposrednost in iskrenost je tisto, kar cenijo tudi njeni bralci. Scenarist in režiser Amir Muratović
Dokumentarni portret
Dokumentarni portret 80-letnega akademskega slikarja Mira Zupančiča, ki že več kot 50 let živi in dela v New Yorku. Zupančič sodi med najizrazitejše še živeče slikarje v diaspori in je zaznamovan predvsem z impresionističnim in postkubističnim stilom. Svoja dela je razstavljal na več kot 70 razstavah po svetu, od razglasitve samostojnosti Slovenije pa se jih je pri nas zvrstilo 25. Dobršen del dokumentarnega portreta, v katerem nam slikar, kipar, ilustrator, grafik in mojster vitraža zaupa, da je prve poteze povlekel z žebljem po domačem pohištvu, je bil posnet v New Yorku na Long Islandu in v avstrijskem Linzu, kjer je tudi diplomiral. A pot do tja in naprej v ZDA je bila trnova, začenši s pobegom prek državne meje, o katerem je slikar iz Rimskih Toplic pripovedoval, da je šlo za življenje ali smrt. Kamera spremlja slikarja tudi pred njegovo domačijo in ateljejem pri Sv. Emi blizu Podčetrtka, kamor prihaja vsako leto na obisk, saj je izjemno navezan na domačo grudo. V pogovoru se umetnik spominja srečanj s slovenskim kiparjem Francetom Goršetom v Clevelandu, največji pečat pa je pustil seveda v New Yorku med našimi izseljenci – še posebej mu je pri srcu velik vitraž s portretom Barage v slovenski cerkvi svetega Cirila, ki je leta 2016 praznovala 100-letnico. Dokumentarni portret Mira Zupančiča, prejemnika številnih nagrad doma in po svetu, je kot »hvalnica življenju« kot je za umetnikovo delo dejal eden izmen kritikov. Realiziral ga je novinar Marjan Šrimpf.
Dokumentarni portret 80-letnega akademskega slikarja Mira Zupančiča, ki že več kot 50 let živi in dela v New Yorku. Zupančič sodi med najizrazitejše še živeče slikarje v diaspori in je zaznamovan predvsem z impresionističnim in postkubističnim stilom. Svoja dela je razstavljal na več kot 70 razstavah po svetu, od razglasitve samostojnosti Slovenije pa se jih je pri nas zvrstilo 25. Dobršen del dokumentarnega portreta, v katerem nam slikar, kipar, ilustrator, grafik in mojster vitraža zaupa, da je prve poteze povlekel z žebljem po domačem pohištvu, je bil posnet v New Yorku na Long Islandu in v avstrijskem Linzu, kjer je tudi diplomiral. A pot do tja in naprej v ZDA je bila trnova, začenši s pobegom prek državne meje, o katerem je slikar iz Rimskih Toplic pripovedoval, da je šlo za življenje ali smrt. Kamera spremlja slikarja tudi pred njegovo domačijo in ateljejem pri Sv. Emi blizu Podčetrtka, kamor prihaja vsako leto na obisk, saj je izjemno navezan na domačo grudo. V pogovoru se umetnik spominja srečanj s slovenskim kiparjem Francetom Goršetom v Clevelandu, največji pečat pa je pustil seveda v New Yorku med našimi izseljenci – še posebej mu je pri srcu velik vitraž s portretom Barage v slovenski cerkvi svetega Cirila, ki je leta 2016 praznovala 100-letnico. Dokumentarni portret Mira Zupančiča, prejemnika številnih nagrad doma in po svetu, je kot »hvalnica življenju« kot je za umetnikovo delo dejal eden izmen kritikov. Realiziral ga je novinar Marjan Šrimpf.
Dokumentarni portret
Zdenko Kodrič je vsestranski literarni pisec, dobitnik Grumove nagrade in Glazerjeve listine, s tremi romani tudi kandidat za kresnika. Med letoma 1971 in 1974 je bil član ljubljanskega neinstitucionalnega in alternativnega gledališča Pekarna, soustvarjalec in oblikovalec mariborskega kulturnega življenja od 1971. Bil je novinar na Radiu in Tedniku Ptuj, potem pa pri časopisu Večer v Mariboru. Kodrič je napisal devet romanov, dve pesniški zbirki, več radijskih iger in scenarijev za igrano dokumentarne filme ter muzikal, izšli sta mu tudi zbirki kratkih zgodb ter dve knjigi gledaliških iger, slovenska gledališča so uprizorila štiri njegove gledališke igre, za otvoritveno slovesnost na Ptuju v času EPK je napisal muzikal Kurentova svatba, bil je scenarist igrano dokumentarnega filma z naslovom Marpurgi, ki ga je režiral ga je Boris Jurjaševič. Občasno tudi fotografira. Portret tega zanimivega ustvarjalca je podpisal scenarist in režiser Boris Jurjaševič.
Zdenko Kodrič je vsestranski literarni pisec, dobitnik Grumove nagrade in Glazerjeve listine, s tremi romani tudi kandidat za kresnika. Med letoma 1971 in 1974 je bil član ljubljanskega neinstitucionalnega in alternativnega gledališča Pekarna, soustvarjalec in oblikovalec mariborskega kulturnega življenja od 1971. Bil je novinar na Radiu in Tedniku Ptuj, potem pa pri časopisu Večer v Mariboru. Kodrič je napisal devet romanov, dve pesniški zbirki, več radijskih iger in scenarijev za igrano dokumentarne filme ter muzikal, izšli sta mu tudi zbirki kratkih zgodb ter dve knjigi gledaliških iger, slovenska gledališča so uprizorila štiri njegove gledališke igre, za otvoritveno slovesnost na Ptuju v času EPK je napisal muzikal Kurentova svatba, bil je scenarist igrano dokumentarnega filma z naslovom Marpurgi, ki ga je režiral ga je Boris Jurjaševič. Občasno tudi fotografira. Portret tega zanimivega ustvarjalca je podpisal scenarist in režiser Boris Jurjaševič.
Dokumentarni portret
BITI MARIO je dokumentarni film o odhajanju. Dokončnem. Zdravniki so mu prognozirali nekaj tednov, a jih je Mario presenetil in še vedno živi. Odhaja, a živi. Mario je na tem zadnjem filmskem potovanju, brez zadržkov pokazal, kako se spopasti z neizbežnim. S smrtjo. Da preživi! Mario je človek, ki pozna vse in vsi poznajo njega. Ve vse, kaj se v njegovem Mariboru dogaja. Predvsem pa je vrhunski bobnar. Oder je delil z odličnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki. Preigraval je rock, etno in jazz, doma in v tujini. Sredi njegovega glasbenega ustvarjanja izve, da je zbolel za terminalno obliko raka. Prognoza je porazna. Rok trajanja prekratek, da bi ga sprejel. Želja in volja do življenja premočna, da bi se vdal. Sprejme vse, tudi zelo invazivne oblike zdravljenja. Čas se neusmiljeno izteka. Na predlog režiserja tega dokumentarca, sprejme izziv, da stopi pred kamero. Kot pred leti, ko sta že sodelovala na projektu igranega filma. Scene iz realnega življenja in fikcije se prepletajo v naključni analogiji. Mario skozi pogovor ustvari neke vrste “revizijo“, svojega ustvarjanja. Od “benda do benda“, mu s svojimi spomini in replikami, pri tem pomagajo njegovi glasbeni kolegi. Na ta način ustvarjajo reminiscenske podobe glasbenega ustvarjanja v Mariboru od konca osemdesetih do danes. Soočanje z njegovo boleznijo in pričakovanim “odhodom“, odpira novo situacijo in pogled njegovim prijateljem. Tudi sam spoznava nekega novega Maria. Soustvarjanje dokumentarnega filma v “omejeno časovno - življenjskem okvirju“, daje Mariu dodaten motiv in voljo da “živi“, kolikor mu je še dano.
BITI MARIO je dokumentarni film o odhajanju. Dokončnem. Zdravniki so mu prognozirali nekaj tednov, a jih je Mario presenetil in še vedno živi. Odhaja, a živi. Mario je na tem zadnjem filmskem potovanju, brez zadržkov pokazal, kako se spopasti z neizbežnim. S smrtjo. Da preživi! Mario je človek, ki pozna vse in vsi poznajo njega. Ve vse, kaj se v njegovem Mariboru dogaja. Predvsem pa je vrhunski bobnar. Oder je delil z odličnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki. Preigraval je rock, etno in jazz, doma in v tujini. Sredi njegovega glasbenega ustvarjanja izve, da je zbolel za terminalno obliko raka. Prognoza je porazna. Rok trajanja prekratek, da bi ga sprejel. Želja in volja do življenja premočna, da bi se vdal. Sprejme vse, tudi zelo invazivne oblike zdravljenja. Čas se neusmiljeno izteka. Na predlog režiserja tega dokumentarca, sprejme izziv, da stopi pred kamero. Kot pred leti, ko sta že sodelovala na projektu igranega filma. Scene iz realnega življenja in fikcije se prepletajo v naključni analogiji. Mario skozi pogovor ustvari neke vrste “revizijo“, svojega ustvarjanja. Od “benda do benda“, mu s svojimi spomini in replikami, pri tem pomagajo njegovi glasbeni kolegi. Na ta način ustvarjajo reminiscenske podobe glasbenega ustvarjanja v Mariboru od konca osemdesetih do danes. Soočanje z njegovo boleznijo in pričakovanim “odhodom“, odpira novo situacijo in pogled njegovim prijateljem. Tudi sam spoznava nekega novega Maria. Soustvarjanje dokumentarnega filma v “omejeno časovno - življenjskem okvirju“, daje Mariu dodaten motiv in voljo da “živi“, kolikor mu je še dano.
Dokumentarci – športni
Kako se je Primož Roglič pripravljal na prihajajočo dirko po Franciji? Kaj vse je moral eden od kandidatov za najvišja mesta prestati v tej sezoni in kako se je posvetil največji kolesarski dirki? Rogliča smo v tej sezoni spremljali podrobneje in ga obiskali na višinskih pripravah, pa tudi ob ogledu trase druge etape Toura. Več pa v filmu Primož Roglič, moja pot na dirko po Franciji avtorjev Davida Črmelja in Blaža Omana.
Kako se je Primož Roglič pripravljal na prihajajočo dirko po Franciji? Kaj vse je moral eden od kandidatov za najvišja mesta prestati v tej sezoni in kako se je posvetil največji kolesarski dirki? Rogliča smo v tej sezoni spremljali podrobneje in ga obiskali na višinskih pripravah, pa tudi ob ogledu trase druge etape Toura. Več pa v filmu Primož Roglič, moja pot na dirko po Franciji avtorjev Davida Črmelja in Blaža Omana.
Dokumentarni portret
Film predstavlja umetnico Lojzko Žerdin, neskončno ustvarjalno osebnost, predano plesni umetnosti. V televizijskem portretnem filmu jo srečamo na otoku, ker je bila brezčasna kot morje, ker so jo vedno privlačili otoki, ker so se ji bleščale oči in kresale misli ob pogledu na divje ali mirne valove in ker se je vedno identificirala z Ženo z otoka, plesnim likom, ki ga je upodobila v eni od svojih zgodnjih koreografij. Kot plesalko izredne nadarjenosti jo je pot pripeljala do Berlina, do šole Mary Wigman, postala je njena poslednja diplomantka in si pridobila naziv diplomirani pedagog za umetniški ples. Njen neponovljiv plesni stil se je izražal skozi samostojne plesne predstave, televizijske koreografije, koreografije za gledališče in koreografske postavitve ob različnih priložnostih. Od leta 1970 do 1990 je poučevala Umetnost giba na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Univerza v Ljubljani ji je leta 2011 podelila zlato plaketo za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega, pedagoškega in umetniškega ustvarjanja. Scenarij in režija Jasna Hribernik, besedilo Tomaž Letnar, urednica Danica Dolinar.
Film predstavlja umetnico Lojzko Žerdin, neskončno ustvarjalno osebnost, predano plesni umetnosti. V televizijskem portretnem filmu jo srečamo na otoku, ker je bila brezčasna kot morje, ker so jo vedno privlačili otoki, ker so se ji bleščale oči in kresale misli ob pogledu na divje ali mirne valove in ker se je vedno identificirala z Ženo z otoka, plesnim likom, ki ga je upodobila v eni od svojih zgodnjih koreografij. Kot plesalko izredne nadarjenosti jo je pot pripeljala do Berlina, do šole Mary Wigman, postala je njena poslednja diplomantka in si pridobila naziv diplomirani pedagog za umetniški ples. Njen neponovljiv plesni stil se je izražal skozi samostojne plesne predstave, televizijske koreografije, koreografije za gledališče in koreografske postavitve ob različnih priložnostih. Od leta 1970 do 1990 je poučevala Umetnost giba na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Univerza v Ljubljani ji je leta 2011 podelila zlato plaketo za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega, pedagoškega in umetniškega ustvarjanja. Scenarij in režija Jasna Hribernik, besedilo Tomaž Letnar, urednica Danica Dolinar.
Dokumentarni portret
26 minutna dokumentarna zgodba nas popelje po življenjski poti pesnika in slikarja Benjamina Žnidaršiča, ki je po padcu s češnje »pristal« v invalidskem vozičku. »Volja do življenja je izginila. Ves čas sem razmišljal, kako bom shodil. In to je pri invalidih največji problem« Po šestih letih je to vendarle spoznal in po njegovih besedah, "shodil" v glavi. »Življenje je magična beseda, ki zaznamuje vse, kar doživimo med rojstvom in smrtjo. Jaz sem imel to srečo, da sem se rodil dvakrat, torej imam dve življenji.« Ko je življenje začel sprejemati kot priložnost, da izoblikuje svoj značaj je v podzavesti spremenil prepričanje, da je to kazen. Letošnje leto je prelomnica v njegovem življenju – 27 let »zdravega« življenja in 28 let življenja na invalidskem vozičku. Benjamin pove in pokaže, da odkar je na invalidskem vozičku, je ustvaril veliko več in bil veliko bolj prepoznaven. S svojo energijo in neverjetno voljo do življenja riše pot mnogim invalidom ter jim daje navdih in upanje za njihovo nadaljnjo pot.
26 minutna dokumentarna zgodba nas popelje po življenjski poti pesnika in slikarja Benjamina Žnidaršiča, ki je po padcu s češnje »pristal« v invalidskem vozičku. »Volja do življenja je izginila. Ves čas sem razmišljal, kako bom shodil. In to je pri invalidih največji problem« Po šestih letih je to vendarle spoznal in po njegovih besedah, "shodil" v glavi. »Življenje je magična beseda, ki zaznamuje vse, kar doživimo med rojstvom in smrtjo. Jaz sem imel to srečo, da sem se rodil dvakrat, torej imam dve življenji.« Ko je življenje začel sprejemati kot priložnost, da izoblikuje svoj značaj je v podzavesti spremenil prepričanje, da je to kazen. Letošnje leto je prelomnica v njegovem življenju – 27 let »zdravega« življenja in 28 let življenja na invalidskem vozičku. Benjamin pove in pokaže, da odkar je na invalidskem vozičku, je ustvaril veliko več in bil veliko bolj prepoznaven. S svojo energijo in neverjetno voljo do življenja riše pot mnogim invalidom ter jim daje navdih in upanje za njihovo nadaljnjo pot.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film Mehek kot skala je nastal v športnem uredništvu, a to ni le športni film. Trdi treningi, osvojene medalje, vzponi in padci so le en del filma. Marsikomu bodo ganljive zgodbe priklicale solze v oči, zanimivi sogovorniki pa ga bodo že v naslednji minuti nasmejali. Kot je dejal eden od nastopajočih: »če ne bi videl z lastnimi očmi, tega ne bi verjel«. Avtorji ugotavljajo, da je Fabjanovo življenje kot sodobna zgodba o Pepelki. Fant, v mladosti več lačen kot sit, je s pomočjo dobre vile, juda, uresničil vse svoje sanje. Judo, kar pomeni mehka pot, je Fabjana naredil mehkega kot skala. Scenarist in režiser dokumentarnega filma Mehek kot skala je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
Dokumentarni film Mehek kot skala je nastal v športnem uredništvu, a to ni le športni film. Trdi treningi, osvojene medalje, vzponi in padci so le en del filma. Marsikomu bodo ganljive zgodbe priklicale solze v oči, zanimivi sogovorniki pa ga bodo že v naslednji minuti nasmejali. Kot je dejal eden od nastopajočih: »če ne bi videl z lastnimi očmi, tega ne bi verjel«. Avtorji ugotavljajo, da je Fabjanovo življenje kot sodobna zgodba o Pepelki. Fant, v mladosti več lačen kot sit, je s pomočjo dobre vile, juda, uresničil vse svoje sanje. Judo, kar pomeni mehka pot, je Fabjana naredil mehkega kot skala. Scenarist in režiser dokumentarnega filma Mehek kot skala je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
Dokumentarni portret
Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.
Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.
Dokumentarni portret
Vprašanja o smislu človekovega življenja so zelo stara. Bila so obdobja, ko se je človek o svojem smislu spraševal manj in obdobja, ki so bila prežeta z njegovim iskanjem. Danes so vprašanja smisla življenja zopet v ospredju. Človek je izgubil svojo identiteto, ker se slabše identificira s skupinami ali pa se z njimi identificira pretirano. Enega osnovnih bistev človekovega osmišljanja vidi dr. Vid Pečjak v predajanju kulture naslednjim generacijam. Ta ima moč odpiranja spoznanj – novih in starih. Svet drvi v propad. In človek je tisti, ki lahko propad zaustavi ali pa ga še hitreje približa. Dr. Pečjak vidi rešitev v izgradnji nove etike, v kateri človek ne bo več zgolj grabežljivo bitje, ki hlepi po vse večji moči in oblasti. Portret dr. Vida Pečjaka Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj Snemalec: Artur Rutar
Vprašanja o smislu človekovega življenja so zelo stara. Bila so obdobja, ko se je človek o svojem smislu spraševal manj in obdobja, ki so bila prežeta z njegovim iskanjem. Danes so vprašanja smisla življenja zopet v ospredju. Človek je izgubil svojo identiteto, ker se slabše identificira s skupinami ali pa se z njimi identificira pretirano. Enega osnovnih bistev človekovega osmišljanja vidi dr. Vid Pečjak v predajanju kulture naslednjim generacijam. Ta ima moč odpiranja spoznanj – novih in starih. Svet drvi v propad. In človek je tisti, ki lahko propad zaustavi ali pa ga še hitreje približa. Dr. Pečjak vidi rešitev v izgradnji nove etike, v kateri človek ne bo več zgolj grabežljivo bitje, ki hlepi po vse večji moči in oblasti. Portret dr. Vida Pečjaka Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj Snemalec: Artur Rutar
Dokumentarni portret
Dokumentarni film o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogue Anžlovarja. Zgodba se loteva ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način. Pogled skozi prizmo osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerni filmi, ustvarjanje glasbe za skupino in filme, gledališče, kratki filmi. A zdi se, da je bila prav vsa ustvarjalnost realizirana v svojevrstnem konfliktnem stanju: spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Dokumentarni film o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogue Anžlovarja. Zgodba se loteva ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način. Pogled skozi prizmo osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerni filmi, ustvarjanje glasbe za skupino in filme, gledališče, kratki filmi. A zdi se, da je bila prav vsa ustvarjalnost realizirana v svojevrstnem konfliktnem stanju: spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Dokumentarni portret
Portretno osvetljene poteze ustvarjalca, ki je več desetletij oblikoval slovenski in evropski gledališki prostor ter čas - Tomaža Pandurja. Dokumentarni film je zastavljen kot portret gledališkega ustvarjalca na eni in razmišljujočega, občutljivega človeka na drugi strani. Že kot mlad režiser je Pandur s strastnim prepričanjem v ritualno moč gledališča kot svetišča umetnosti zaznamoval domači gledališki prostor, zadnjih nekaj let pa se uspešno uveljavlja v tujini. Gledališka pot ga je vodila od gimnazijske gledališke skupine Tespisov voz v rodnem Mariboru do njegove prve, danes kultne predstave Šeherezada v Mladinskem gledališču Ljubljana, nato pa prek uspešnega mariborskega obdobja, ko je vodil gledališče tudi kot umetniški direktor, do prestopa v evropski gledališki prostor. Osrednji del dokumentarne pripovedi temelji na predstavi Barocco, ki jo je premierno predstavil madridskemu občinstvu.
Portretno osvetljene poteze ustvarjalca, ki je več desetletij oblikoval slovenski in evropski gledališki prostor ter čas - Tomaža Pandurja. Dokumentarni film je zastavljen kot portret gledališkega ustvarjalca na eni in razmišljujočega, občutljivega človeka na drugi strani. Že kot mlad režiser je Pandur s strastnim prepričanjem v ritualno moč gledališča kot svetišča umetnosti zaznamoval domači gledališki prostor, zadnjih nekaj let pa se uspešno uveljavlja v tujini. Gledališka pot ga je vodila od gimnazijske gledališke skupine Tespisov voz v rodnem Mariboru do njegove prve, danes kultne predstave Šeherezada v Mladinskem gledališču Ljubljana, nato pa prek uspešnega mariborskega obdobja, ko je vodil gledališče tudi kot umetniški direktor, do prestopa v evropski gledališki prostor. Osrednji del dokumentarne pripovedi temelji na predstavi Barocco, ki jo je premierno predstavil madridskemu občinstvu.
Dokumentarni portret
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. A Portrait of Rok Petrovič Season 1985/86: Slovenian skier Rok Petrovič entered the ski arena rather unexpectedly and by achieving five consecutive victories in slalom won the Crystal Globe in that season. Shortly thereafter, he left the white circus and dedicated himself to science, where he combined his knowledge of skiing with psychology, which to him was an essential foundation for supreme performance in any sport. He explored new methods of training, practiced yoga, and introduced some new innovative skiing tecniques that are still used today. He was looking forward to a brillant career in the world of science. However, a tragic combination of circumstances during his last scuba diving adventure abruptly ended everything – his premature death caused that many questions remained unanswered and many paths unexplored. However, in the minds and hearts of everyone who had the privilege to know him and to work with him, the respect for Rok Petrovič has remaind undiminishable.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. A Portrait of Rok Petrovič Season 1985/86: Slovenian skier Rok Petrovič entered the ski arena rather unexpectedly and by achieving five consecutive victories in slalom won the Crystal Globe in that season. Shortly thereafter, he left the white circus and dedicated himself to science, where he combined his knowledge of skiing with psychology, which to him was an essential foundation for supreme performance in any sport. He explored new methods of training, practiced yoga, and introduced some new innovative skiing tecniques that are still used today. He was looking forward to a brillant career in the world of science. However, a tragic combination of circumstances during his last scuba diving adventure abruptly ended everything – his premature death caused that many questions remained unanswered and many paths unexplored. However, in the minds and hearts of everyone who had the privilege to know him and to work with him, the respect for Rok Petrovič has remaind undiminishable.
Dokumentarni portret
»Plamen žive vere je dokumentarna oddaja – portret msgr. Franca Boleta. Kot mlad duhovnik je služboval v Postojni, kjer je soustanovil župnijski list Farno ognjišče. Iz njega se je kmalu razvila revija Ognjišče ter kasneje založba, radio in karitativne dejavnosti – predal dobrote, romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje,…«
»Plamen žive vere je dokumentarna oddaja – portret msgr. Franca Boleta. Kot mlad duhovnik je služboval v Postojni, kjer je soustanovil župnijski list Farno ognjišče. Iz njega se je kmalu razvila revija Ognjišče ter kasneje založba, radio in karitativne dejavnosti – predal dobrote, romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje,…«
Dokumentarni portret
Dokumentarni portret slovenskega politika, pravnika in ekonomista Janeza Stanovnika. Filmsko srečanje z živahno osebnostjo bistrega in pronicljivega duha, je bilo beleženo v času pred Stanovnikovo 90-letnico. Današnja srednja generacija se ga gotovo najbolj spominja iz časa ob koncu 80-ih let, ko je bil predsednik predsedstva SR Slovenije (1988–1990) in si je »prislužil« naziv oče naroda. Veliko manj pa je znana njegova življenjska pot, ki jo je prehodil kot krščanski socialist, potem partizan, udeleženec NOB, pa šef kabineta Edvarda Kardelja, s katerim se je udeležil Pariške mirovne konference leta 1947. Zanimala ga je ekonomije in mednarodni odnosi, to ga je prek različnih službenih funkcij pripeljalo na dolgoletno delo v tujini. Bil je generalni podsekretar OZN, po položaju drugi človek te mednarodne organizacije. Vedno je poudarjal, da smo vsi ljudje rojeni enaki, z neodtujljivo pravico do življenja in do iskanja sreče. Dokumentarni film je zadnje filmsko delo televizijskega ustvarjalca Jožeta Voznyja, ki pa ga zaradi hude bolezni in smrti ni dokončal. Film je zato dokončala Silvana Knok. Film je nastal s finančno podporo Ministrstva za kulturo in v koprodukciji z RTVSLO.
Dokumentarni portret slovenskega politika, pravnika in ekonomista Janeza Stanovnika. Filmsko srečanje z živahno osebnostjo bistrega in pronicljivega duha, je bilo beleženo v času pred Stanovnikovo 90-letnico. Današnja srednja generacija se ga gotovo najbolj spominja iz časa ob koncu 80-ih let, ko je bil predsednik predsedstva SR Slovenije (1988–1990) in si je »prislužil« naziv oče naroda. Veliko manj pa je znana njegova življenjska pot, ki jo je prehodil kot krščanski socialist, potem partizan, udeleženec NOB, pa šef kabineta Edvarda Kardelja, s katerim se je udeležil Pariške mirovne konference leta 1947. Zanimala ga je ekonomije in mednarodni odnosi, to ga je prek različnih službenih funkcij pripeljalo na dolgoletno delo v tujini. Bil je generalni podsekretar OZN, po položaju drugi človek te mednarodne organizacije. Vedno je poudarjal, da smo vsi ljudje rojeni enaki, z neodtujljivo pravico do življenja in do iskanja sreče. Dokumentarni film je zadnje filmsko delo televizijskega ustvarjalca Jožeta Voznyja, ki pa ga zaradi hude bolezni in smrti ni dokončal. Film je zato dokončala Silvana Knok. Film je nastal s finančno podporo Ministrstva za kulturo in v koprodukciji z RTVSLO.
Dokumentarni portret
1. november 1918 je bil prvi dan novoustanovljene države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Pogorišča in žrtve 1. svetovne vojne, v kateri so prvič v zgodovini bojevanja uporabili kemično orožje za množično uničevanje, je majorja Rudolfa Maistra tega dne povišalo v generala. Razmere v Mariboru v poznih jesenskih mesecih so okvir dokumentarne podobe pomembne slovenske osebnosti, avtorji pa so skušali prisluhniti tudi vzdušju, razmeram in utripu mesta ob Dravi.
1. november 1918 je bil prvi dan novoustanovljene države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Pogorišča in žrtve 1. svetovne vojne, v kateri so prvič v zgodovini bojevanja uporabili kemično orožje za množično uničevanje, je majorja Rudolfa Maistra tega dne povišalo v generala. Razmere v Mariboru v poznih jesenskih mesecih so okvir dokumentarne podobe pomembne slovenske osebnosti, avtorji pa so skušali prisluhniti tudi vzdušju, razmeram in utripu mesta ob Dravi.
Dokumentarni portret
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Dokumentarni portret
Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.
Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.
Dokumentarni portret
Dokumentarni film »Kraška dediščina Marjana Miklavca« prikazuje protagonista filma Marjana Miklavca iz Sežane v njegovem ustvarjalnem elementu – v slikarstvu. Miklavec je svoje slikarstvo posvetil svojemu Krasu, ki ga izrisuje v njegovi kraški arhitekturi, stavbni tipiki in prepoznavnosti. Prav tu Miklavec opravlja še eno, zgodovinsko pomembno vlogo: na slikarski način dokumentira tipične kraške hiše, ganke, štirne, pile, vedute pokrajine s prepoznavno urbanistično podobo,itd. Miklavec je obiskal prav vse kraške vasi na obeh straneh državne meje in upodobil tipiko vseh teh 153 vasi. Tako nastaja veličastna slikarska monografija Krasa, njegov najbolj monumentalni projekt.
Dokumentarni film »Kraška dediščina Marjana Miklavca« prikazuje protagonista filma Marjana Miklavca iz Sežane v njegovem ustvarjalnem elementu – v slikarstvu. Miklavec je svoje slikarstvo posvetil svojemu Krasu, ki ga izrisuje v njegovi kraški arhitekturi, stavbni tipiki in prepoznavnosti. Prav tu Miklavec opravlja še eno, zgodovinsko pomembno vlogo: na slikarski način dokumentira tipične kraške hiše, ganke, štirne, pile, vedute pokrajine s prepoznavno urbanistično podobo,itd. Miklavec je obiskal prav vse kraške vasi na obeh straneh državne meje in upodobil tipiko vseh teh 153 vasi. Tako nastaja veličastna slikarska monografija Krasa, njegov najbolj monumentalni projekt.
Dokumentarci – verski
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Dokumentarni portret
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
2Cellos 2Obraza je tudi v svetu ekskluzivni dokumentarni film, ki predstavlja čelista - Slovenca Luko Šuliča in Hrvata Stjepana Hauserja, ki kot duo 2Cellos žanjeta velike uspehe po celem svetu. V dokumentarnem filmu želimo prodreti skozi lupino zunanjosti in gledalcem predstavite tudi njun svet zasebnih trenutkov na Štajerskem in v Istri, ki ostaja očem javnosti skrit. Njuna pripoved se prepleta s posnetki njunih vrhunskih izvedb (tudi s Simfoničnim orkestrom RTVS) tako klasične kot pop, rock in filmske glasbe in nekaterih njunih prav tako uspešnih video spotov.
2Cellos 2Obraza je tudi v svetu ekskluzivni dokumentarni film, ki predstavlja čelista - Slovenca Luko Šuliča in Hrvata Stjepana Hauserja, ki kot duo 2Cellos žanjeta velike uspehe po celem svetu. V dokumentarnem filmu želimo prodreti skozi lupino zunanjosti in gledalcem predstavite tudi njun svet zasebnih trenutkov na Štajerskem in v Istri, ki ostaja očem javnosti skrit. Njuna pripoved se prepleta s posnetki njunih vrhunskih izvedb (tudi s Simfoničnim orkestrom RTVS) tako klasične kot pop, rock in filmske glasbe in nekaterih njunih prav tako uspešnih video spotov.
Dokumentarni portret
Režiser in scenarist TUGO ŠTIGLIC je med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v DOLINI MIRU, enem najpomembnejših in mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Čeprav po izobrazbi umetnostni zgodovinar je Tugo Štiglic skozi dolgo učno dobo asistiranja pri uveljavljenih mojstrih slovenskega igranega filma (Klopčič, Pretnar, oče France Štiglic) in predvsem pri slovenskih mladinskih klasikah iz 70. in 80. let pridobil znanje in samozavest, da se je lotil samostojnih avtorskih projektov. S celovečernim prvencem POLETJE V ŠKOLJKI (1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike vnesel tudi popularno glasbo in ples. Po osamosvojitvi Slovenije je Tugo Štiglic posnel več zelo uspešnih igranih televizijskih filmov, ki so temeljili na literarnih predlogah. Scenarist in režiser: Slavko Hren
Režiser in scenarist TUGO ŠTIGLIC je med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v DOLINI MIRU, enem najpomembnejših in mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Čeprav po izobrazbi umetnostni zgodovinar je Tugo Štiglic skozi dolgo učno dobo asistiranja pri uveljavljenih mojstrih slovenskega igranega filma (Klopčič, Pretnar, oče France Štiglic) in predvsem pri slovenskih mladinskih klasikah iz 70. in 80. let pridobil znanje in samozavest, da se je lotil samostojnih avtorskih projektov. S celovečernim prvencem POLETJE V ŠKOLJKI (1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike vnesel tudi popularno glasbo in ples. Po osamosvojitvi Slovenije je Tugo Štiglic posnel več zelo uspešnih igranih televizijskih filmov, ki so temeljili na literarnih predlogah. Scenarist in režiser: Slavko Hren
Dokumentarni portret
Janez Mejač pripoveduje svojo življenjsko in umetniško zgodbo in z njo oživlja tudi umetniški duh, ki je vladal v hramu operne in baletne umetnosti SNG Opera in balet Ljubljana in nasploh življenje v času druge polovice 20. stoletja. Bogato umetniška pot ga je iz rodnega Mokronoga vodila do baletnega plesalca, solista, dolgoletnega vodje ljubljanskega baleta, baletnega pedagoga, koreografa, režiserja in organizatorja do direktorja SNG Opera in balet Ljubljana. Bil je eden prvih plesalcev in koreografov v televizijskem mediju. Ob arhivnih posnetkih njegovih baletnih in koreografskih stvaritev o njem pripovedujejo tudi Lidija Sotlar, Magda Vrhovec Dedovič, Maruša Vidmar, Henrik Neubauer in Vojko Vidmar. Urednica, scenarij in režija Danica Dolinar, direktorja fotografije Jure Nemec in Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.
Janez Mejač pripoveduje svojo življenjsko in umetniško zgodbo in z njo oživlja tudi umetniški duh, ki je vladal v hramu operne in baletne umetnosti SNG Opera in balet Ljubljana in nasploh življenje v času druge polovice 20. stoletja. Bogato umetniška pot ga je iz rodnega Mokronoga vodila do baletnega plesalca, solista, dolgoletnega vodje ljubljanskega baleta, baletnega pedagoga, koreografa, režiserja in organizatorja do direktorja SNG Opera in balet Ljubljana. Bil je eden prvih plesalcev in koreografov v televizijskem mediju. Ob arhivnih posnetkih njegovih baletnih in koreografskih stvaritev o njem pripovedujejo tudi Lidija Sotlar, Magda Vrhovec Dedovič, Maruša Vidmar, Henrik Neubauer in Vojko Vidmar. Urednica, scenarij in režija Danica Dolinar, direktorja fotografije Jure Nemec in Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.
Dokumentarni portret
Samo Hubad (1917-2016) velja za enega največjih slovenskih glasbenikov minulega stoletja. V svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent in je na svoji razgibani življenjski poti dirigiral več kot šestdesetim orkestrom širom po svetu. Šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je bil med letoma 1966 in 1980, v tem času je ta orkester postal najboljši jugoslovanski orkester. Pred tem, v obdobju med letoma 1947 in 1966, je bil šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije. Kompozicijo in dirigiranje je študiral pri Slavku Ostercu in Danilu Švari v Ljubljani, izpopolnjeval pa se je pri tudi pri Vaclavu Talichu v Pragi. Kot vsestranski glasbenik se je v mladosti posvečal tudi jazzu in je bil član prve zasedbe Big Banda Radia Ljubljana, ki jo je spomladi 1945 ustanovil Bojan Adamič. Med letoma 1942 in 1958 je bil dirigent v SNG Opera in balet Ljubljana, med letoma 1948 in 1952 pa je bil tam tudi direktor. V Zagrebški operi je deloval v obdobju 1959-1964, med letoma 1955 in 1957 pa je bil tudi šef dirigent Zagrebške filharmonije. Scenarij dokumentarnega portreta Borut Loparnik, režija Staš Potočnik.
Samo Hubad (1917-2016) velja za enega največjih slovenskih glasbenikov minulega stoletja. V svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent in je na svoji razgibani življenjski poti dirigiral več kot šestdesetim orkestrom širom po svetu. Šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je bil med letoma 1966 in 1980, v tem času je ta orkester postal najboljši jugoslovanski orkester. Pred tem, v obdobju med letoma 1947 in 1966, je bil šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije. Kompozicijo in dirigiranje je študiral pri Slavku Ostercu in Danilu Švari v Ljubljani, izpopolnjeval pa se je pri tudi pri Vaclavu Talichu v Pragi. Kot vsestranski glasbenik se je v mladosti posvečal tudi jazzu in je bil član prve zasedbe Big Banda Radia Ljubljana, ki jo je spomladi 1945 ustanovil Bojan Adamič. Med letoma 1942 in 1958 je bil dirigent v SNG Opera in balet Ljubljana, med letoma 1948 in 1952 pa je bil tam tudi direktor. V Zagrebški operi je deloval v obdobju 1959-1964, med letoma 1955 in 1957 pa je bil tudi šef dirigent Zagrebške filharmonije. Scenarij dokumentarnega portreta Borut Loparnik, režija Staš Potočnik.
Dokumentarni portret
Stanko Bloudek je bil inovator in velik športni navdušenec. Praktično ni športne panoge, ki ji ne bi posvetil svoje inovativne pozornosti. V njegovem portretu, ki je nastal ob letošnji jubilejni 50. podelitvi Bloudkovih nagrad – najvišjih priznanj na področju športa v Sloveniji – nam bodo njegovo življenje osvetlili trije sogovorniki: Albin Novak (pilot in modelar), Janez Gorišek (skakalec in konstruktor planiške letalnice) ter Tjaša Andree Prosenc (kotalkarica in drsalka). Oddajo je pripravila Andreja Okorn.
Stanko Bloudek je bil inovator in velik športni navdušenec. Praktično ni športne panoge, ki ji ne bi posvetil svoje inovativne pozornosti. V njegovem portretu, ki je nastal ob letošnji jubilejni 50. podelitvi Bloudkovih nagrad – najvišjih priznanj na področju športa v Sloveniji – nam bodo njegovo življenje osvetlili trije sogovorniki: Albin Novak (pilot in modelar), Janez Gorišek (skakalec in konstruktor planiške letalnice) ter Tjaša Andree Prosenc (kotalkarica in drsalka). Oddajo je pripravila Andreja Okorn.
Dokumentarni portret
"Mnogi - tudi sebe štejem mednje - mislijo, da o Mežanki že vse vedo - vsaj o tistem, kar je videti na odru, platnu, ekranu, kar je mogoče prebrati... Kako sem se zmotil! Snemanje je trajalo v presledkih nekaj let, izvedel pa sem veliko novega... Kako je prestopila prag Drame SNG daljnega leta 1945, kako je nastal antologijski posnetek Maruše v Cvetju v jeseni, kjer izreče znameniti stavek: "Kako sta lepa!". V rokah sem držal Mežankin zvezek z zapiski iz prvega leta predavanj na komaj ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost in bil sem zraven, ko je po več kot dvajsetih letih spet zaigrala na deskah Drame SNG v Ljubljani v predstavi Arzenik in stare čipke v produkciji Gledališča Koper in režiji Borisa Cavazze skupaj s še eno legendo slovenskega igralstva, Štefanijo Drolčevo. Vsi smo čutili, da je ta predstava nekaj posebnega, zaradi Mežanke, zaradi gledališča, sprave in zavezanosti umetnosti. In človečnosti. Upam, da je vsaj delček vsega tega zajetega v slabi urici TV filma, ki skuša orisati življensko in umetniško pot izjemne igralke, umetnice in prijateljice - Ivanke Mežan. Želja je bila iskrena, naloga težka." (Slavko Hren)
"Mnogi - tudi sebe štejem mednje - mislijo, da o Mežanki že vse vedo - vsaj o tistem, kar je videti na odru, platnu, ekranu, kar je mogoče prebrati... Kako sem se zmotil! Snemanje je trajalo v presledkih nekaj let, izvedel pa sem veliko novega... Kako je prestopila prag Drame SNG daljnega leta 1945, kako je nastal antologijski posnetek Maruše v Cvetju v jeseni, kjer izreče znameniti stavek: "Kako sta lepa!". V rokah sem držal Mežankin zvezek z zapiski iz prvega leta predavanj na komaj ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost in bil sem zraven, ko je po več kot dvajsetih letih spet zaigrala na deskah Drame SNG v Ljubljani v predstavi Arzenik in stare čipke v produkciji Gledališča Koper in režiji Borisa Cavazze skupaj s še eno legendo slovenskega igralstva, Štefanijo Drolčevo. Vsi smo čutili, da je ta predstava nekaj posebnega, zaradi Mežanke, zaradi gledališča, sprave in zavezanosti umetnosti. In človečnosti. Upam, da je vsaj delček vsega tega zajetega v slabi urici TV filma, ki skuša orisati življensko in umetniško pot izjemne igralke, umetnice in prijateljice - Ivanke Mežan. Želja je bila iskrena, naloga težka." (Slavko Hren)
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
V delih Jožeta Spacala se ustvarjalno prepletajo vse likovne tehnike: od slikarstva do mozaika, grafike in tv scenografije in tako začutimo tudi vplive ene tehnike na drugo. Likovni portret Jožeta Spacala, Svetloba in senca - triptih, je mozaični pregled celotnega njegovega ustvarjanja. Nastal pred 20 leti, vendar je v oddaje dodanih vrsta novih mozaikov z razstave v Cankarjevem domu in 4 mozaiki s tematiko Erosa. Poznavalec njegovih del umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj ga označuje kot »umetnika velikega življenjskega Erosa, konkretnosti in jasnine, prečiščene kot po kraški burji. Izhodišče njegovega ustvarjanja je kraška pokrajina s svojo barvitostjo in neuničljivim kamnom …Prisluškoval pa je tudi dosežkom urbane civilizacije. Dilemam časa z družbenimi vrenji in izzivom novih tehnologij«.
V delih Jožeta Spacala se ustvarjalno prepletajo vse likovne tehnike: od slikarstva do mozaika, grafike in tv scenografije in tako začutimo tudi vplive ene tehnike na drugo. Likovni portret Jožeta Spacala, Svetloba in senca - triptih, je mozaični pregled celotnega njegovega ustvarjanja. Nastal pred 20 leti, vendar je v oddaje dodanih vrsta novih mozaikov z razstave v Cankarjevem domu in 4 mozaiki s tematiko Erosa. Poznavalec njegovih del umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj ga označuje kot »umetnika velikega življenjskega Erosa, konkretnosti in jasnine, prečiščene kot po kraški burji. Izhodišče njegovega ustvarjanja je kraška pokrajina s svojo barvitostjo in neuničljivim kamnom …Prisluškoval pa je tudi dosežkom urbane civilizacije. Dilemam časa z družbenimi vrenji in izzivom novih tehnologij«.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Pred dnevi je v ZDA v 95. letu umrl Bogdan Grom, slikar, ilustrator, grafik in kipar, rojen v Trstu. Po preselitvi v ZDA leta 1957 se je začel posvečati plastiki in arhitekturnim (notranjim in zunanjim) rešitvam. Oblikoval je mestne trge, trgovska in industrijska središča, opremljal pomembne verske objekte. Bil je umetnik mednarodnega formata, ki je svojo likovno pot začel s študijem na akademijah za likovno umetnost v Perugii, Rimu in Benetkah, kjer je diplomiral leta 1944, v Münchnu in Benetkah pa se je nato specializiral v uporabni umetnosti. Veliko je potoval in živel v Pragi, Trstu, Zagrebu, Subotici, Ljubljani, Beogradu in na Ptuju ter poučeval v Trstu in New Yorku. Njegova dela so del stalnih zbirk v Narodni umetnostni galeriji v Rimu, v muzeju Revoltella v Trstu, v Narodni galeriji v Beogradu, v Moderni galeriji v Ljubljani, v Cincinnati Art Museumu, v muzeju Guggenheimu v New Yorku, v zbirki White House Art Collection v Washingtonu in številnih drugih, tudi zasebnih zbirk. Leta 2011 je prejel visoko slovensko odličje ustvarjalni opus, s katerim je vseskozi opravljal poslanstvo ambasadorja slovenske kulture in umetnosti. Dokumentarni film o tem zanimivem človeku in vsestranskem ustvarjalcu je pod naslovom Bogdan Grom, portret umetnika leta 2009 na izvirnih lokacijah v ZDA in Trstu posnel scenarist in režiser Damjan Kozole.
Pred dnevi je v ZDA v 95. letu umrl Bogdan Grom, slikar, ilustrator, grafik in kipar, rojen v Trstu. Po preselitvi v ZDA leta 1957 se je začel posvečati plastiki in arhitekturnim (notranjim in zunanjim) rešitvam. Oblikoval je mestne trge, trgovska in industrijska središča, opremljal pomembne verske objekte. Bil je umetnik mednarodnega formata, ki je svojo likovno pot začel s študijem na akademijah za likovno umetnost v Perugii, Rimu in Benetkah, kjer je diplomiral leta 1944, v Münchnu in Benetkah pa se je nato specializiral v uporabni umetnosti. Veliko je potoval in živel v Pragi, Trstu, Zagrebu, Subotici, Ljubljani, Beogradu in na Ptuju ter poučeval v Trstu in New Yorku. Njegova dela so del stalnih zbirk v Narodni umetnostni galeriji v Rimu, v muzeju Revoltella v Trstu, v Narodni galeriji v Beogradu, v Moderni galeriji v Ljubljani, v Cincinnati Art Museumu, v muzeju Guggenheimu v New Yorku, v zbirki White House Art Collection v Washingtonu in številnih drugih, tudi zasebnih zbirk. Leta 2011 je prejel visoko slovensko odličje ustvarjalni opus, s katerim je vseskozi opravljal poslanstvo ambasadorja slovenske kulture in umetnosti. Dokumentarni film o tem zanimivem človeku in vsestranskem ustvarjalcu je pod naslovom Bogdan Grom, portret umetnika leta 2009 na izvirnih lokacijah v ZDA in Trstu posnel scenarist in režiser Damjan Kozole.
Dokumentarni portret
1. november 1918 je bil prvi dan novoustanovljene države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Pogorišča in žrtve 1. svetovne vojne, v kateri so prvič v zgodovini bojevanja uporabili kemično orožje za množično uničevanje, je majorja Rudolfa Maistra tega dne povišalo v generala. Razmere v Mariboru v poznih jesenskih mesecih so okvir dokumentarne podobe pomembne slovenske osebnosti, avtorji pa so skušali prisluhniti tudi vzdušju, razmeram in utripu mesta ob Dravi.
1. november 1918 je bil prvi dan novoustanovljene države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Pogorišča in žrtve 1. svetovne vojne, v kateri so prvič v zgodovini bojevanja uporabili kemično orožje za množično uničevanje, je majorja Rudolfa Maistra tega dne povišalo v generala. Razmere v Mariboru v poznih jesenskih mesecih so okvir dokumentarne podobe pomembne slovenske osebnosti, avtorji pa so skušali prisluhniti tudi vzdušju, razmeram in utripu mesta ob Dravi.
Dokumentarni portret
13. oktobra mineva sto let od rojstva Igorja Torkarja. Življenjska zgodba Borisa Fakina – Igor Torkar je bil njegov pisateljski psevdonim – je pretresljiv primer posameznikove usode v s totalitarnimi ideologijami zaznamovanem 20. stoletju. Pisatelj je vse življenje nasprotoval družbenemu nasilju in se zavzemal za humanistično vizijo sveta, za človekovo svobodo in dostojanstvo. Že pred drugo svetovno vojno se je aktivno vključil v študentsko levičarsko gibanje. Po internaciji v nacističnih taboriščih je bil v socialistični Jugoslaviji po nedolžnem obsojen na dachavskih procesih in kar štiri leta je preživel v zaporu. Z odmevnim romanom Umiranje na obroke je rušil tabuje montiranih političnih procesov in ustvaril izjemno pričevanjsko in literarno delo. Trije romani, sedem pesniških zbirk, številne gledališke, radijske in televizijske igre sestavljajo prepoznaven in idejno povezan opus. Odmevna je bila tudi pisateljeva satirična publicistika. V portretnem filmskem zapisu, ki je bil posnet leta 1995, poleg pisatelja nastopajo tudi njegovi sopotniki in poznavalci njegovega dela.
13. oktobra mineva sto let od rojstva Igorja Torkarja. Življenjska zgodba Borisa Fakina – Igor Torkar je bil njegov pisateljski psevdonim – je pretresljiv primer posameznikove usode v s totalitarnimi ideologijami zaznamovanem 20. stoletju. Pisatelj je vse življenje nasprotoval družbenemu nasilju in se zavzemal za humanistično vizijo sveta, za človekovo svobodo in dostojanstvo. Že pred drugo svetovno vojno se je aktivno vključil v študentsko levičarsko gibanje. Po internaciji v nacističnih taboriščih je bil v socialistični Jugoslaviji po nedolžnem obsojen na dachavskih procesih in kar štiri leta je preživel v zaporu. Z odmevnim romanom Umiranje na obroke je rušil tabuje montiranih političnih procesov in ustvaril izjemno pričevanjsko in literarno delo. Trije romani, sedem pesniških zbirk, številne gledališke, radijske in televizijske igre sestavljajo prepoznaven in idejno povezan opus. Odmevna je bila tudi pisateljeva satirična publicistika. V portretnem filmskem zapisu, ki je bil posnet leta 1995, poleg pisatelja nastopajo tudi njegovi sopotniki in poznavalci njegovega dela.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Vsako jutro gredo po grajski poti v šolo otroci, popoldan si ob ribniku v parku sprehajalci poiščejo vsakodnevni mir, mimo pročelja gradu ves dan hitijo avtomobili. France Kersnik, graščak in vnuk pisatelja Janka Kersnika, nikogar ne preganja. Danes boste 90-letnega Taca, kot ga kličejo domači, srečali na obhodu svojega posestva kar na štirikolesnem motorju. Dokumentarni film »Graščak z Brda pri Lukovici« je zgodba o človeku, ki ga je vrtinec zgodovine in prelomnih družbenih sprememb razselil, zatiral, preganjal, mu uničil dom, razdelil družino in ga zaznamoval do danes, ko se še vedno bori za pravico, ki mu je bila odvzeta. Zgodba nas skozi pričevanja nekdanje grajske hišne in prebivalcev gradu popelje v čas, ko je v gradu Brdo še vedno bilo okoli 50 sob, nekaj od teh opremljenih s pohištvom iz časov prvih lastnikov, Lambergov, v katerih je ustvarjal in živel pisatelj Janko Kersnik. Prelepa narava, ki obdaja grad, je ustvarila okvir njegovih Kmetskih slik, Ciklamna, Agitatorja, Jare gospode in mnogih drugih del, ki predstavljajo temelj slovenske realistične proze in so pričevalec življenja slovenskega trškega prebivalstva druge polovice 19.stoletja. Čeprav se je kot poslanec, pisatelj in župan boril proti nemškutarjem in za uveljavitev slovenstva, je bila spominska tabla Janka Kersnika po 2. svetovni vojni zaradi njegovega plemiškega porekla oskrunjena. Prihod nacizma in vojna vihra sta Kersnikove odpeljali v Srbijo, po vrnitvi domov pa jih je čakalo presenečenje. Kot mnogi drugi, so morali začeti na novo, le s to razliko, da so bili sedaj kulaki, buržuji, stisnjeni med obtožbe, prisilno oddajo in primeži agrarne reforme. Za katero pa se zdi, da vsaj v nekem pogledu še danes traja. Urednica: Živa Emeršič Režija: Slavko Hren Scenarij: Barbara Brezavšček
Vsako jutro gredo po grajski poti v šolo otroci, popoldan si ob ribniku v parku sprehajalci poiščejo vsakodnevni mir, mimo pročelja gradu ves dan hitijo avtomobili. France Kersnik, graščak in vnuk pisatelja Janka Kersnika, nikogar ne preganja. Danes boste 90-letnega Taca, kot ga kličejo domači, srečali na obhodu svojega posestva kar na štirikolesnem motorju. Dokumentarni film »Graščak z Brda pri Lukovici« je zgodba o človeku, ki ga je vrtinec zgodovine in prelomnih družbenih sprememb razselil, zatiral, preganjal, mu uničil dom, razdelil družino in ga zaznamoval do danes, ko se še vedno bori za pravico, ki mu je bila odvzeta. Zgodba nas skozi pričevanja nekdanje grajske hišne in prebivalcev gradu popelje v čas, ko je v gradu Brdo še vedno bilo okoli 50 sob, nekaj od teh opremljenih s pohištvom iz časov prvih lastnikov, Lambergov, v katerih je ustvarjal in živel pisatelj Janko Kersnik. Prelepa narava, ki obdaja grad, je ustvarila okvir njegovih Kmetskih slik, Ciklamna, Agitatorja, Jare gospode in mnogih drugih del, ki predstavljajo temelj slovenske realistične proze in so pričevalec življenja slovenskega trškega prebivalstva druge polovice 19.stoletja. Čeprav se je kot poslanec, pisatelj in župan boril proti nemškutarjem in za uveljavitev slovenstva, je bila spominska tabla Janka Kersnika po 2. svetovni vojni zaradi njegovega plemiškega porekla oskrunjena. Prihod nacizma in vojna vihra sta Kersnikove odpeljali v Srbijo, po vrnitvi domov pa jih je čakalo presenečenje. Kot mnogi drugi, so morali začeti na novo, le s to razliko, da so bili sedaj kulaki, buržuji, stisnjeni med obtožbe, prisilno oddajo in primeži agrarne reforme. Za katero pa se zdi, da vsaj v nekem pogledu še danes traja. Urednica: Živa Emeršič Režija: Slavko Hren Scenarij: Barbara Brezavšček
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarni portret
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
Dokumentarne zgodbe o prepoznavnih in pomembnih osebnostih, od umetnikov in kulturnih ustvarjalcev do politikov, vojakov in pozabljenih ljudi iz slovenske zgodovine in sedanjosti.
