Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Slovenske in tuje književnike predstavljamo z odlomki iz njihovih del in krajšim spremnim besedilom.
Poljska pisateljica, publicistka in dramatičarka Zofia Nałkowska je bila ena osrednjih osebnosti poljske književnosti med obema vojnama. Rodila se je leta 1884 v intelektualni družini v Varšavi. V prvem ustvarjalnem obdobju je izhajala iz poljske moderne, zlasti simbolizma, in se je ukvarjala predvsem s psihološko upodobitvijo svojih romanesknih likov, zlasti žensk v meščanski družbi, in feminizmom, po prvi svetovni vojni pa se je začela zanimati tudi za širše družbene teme, kar je opazno že v izvirnem modernističnem romanu Choucas iz leta 1927. Pripoved je postavljena v zdravilišče za pljučne bolezni v švicarskih Alpah. Med njenimi najbolj znanimi družbenokritičnimi romani sta Meja iz leta 1935 (v slovenščini smo ga dobili leta 1965) in Vozli življenja (1948). Poleg številnih romanov je napisala tudi več dram in vrsto novelističnih zbirk. Leta 1946 je kot članica mednarodne komisije za preiskavo nemških zločinov na Poljskem poslušala številna pričevanja preživelih taboriščnikov in na tej podlagi je leta 1949 nastala zbirka novel Medaljoni (v slovenščini je izšla leta 1963). Tako pred drugo svetovno vojno kot po njej je bila dejavna v poljskem kulturnem in družbenem življenju. Umrla je leta 1954 v Varšavi. Avtorica scenarija Jana Unuk, interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Aleksander Golja, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, redakcija Tesa Drev Juh, produkcija 2024.
Poljska pisateljica, publicistka in dramatičarka Zofia Nałkowska je bila ena osrednjih osebnosti poljske književnosti med obema vojnama. Rodila se je leta 1884 v intelektualni družini v Varšavi. V prvem ustvarjalnem obdobju je izhajala iz poljske moderne, zlasti simbolizma, in se je ukvarjala predvsem s psihološko upodobitvijo svojih romanesknih likov, zlasti žensk v meščanski družbi, in feminizmom, po prvi svetovni vojni pa se je začela zanimati tudi za širše družbene teme, kar je opazno že v izvirnem modernističnem romanu Choucas iz leta 1927. Pripoved je postavljena v zdravilišče za pljučne bolezni v švicarskih Alpah. Med njenimi najbolj znanimi družbenokritičnimi romani sta Meja iz leta 1935 (v slovenščini smo ga dobili leta 1965) in Vozli življenja (1948). Poleg številnih romanov je napisala tudi več dram in vrsto novelističnih zbirk. Leta 1946 je kot članica mednarodne komisije za preiskavo nemških zločinov na Poljskem poslušala številna pričevanja preživelih taboriščnikov in na tej podlagi je leta 1949 nastala zbirka novel Medaljoni (v slovenščini je izšla leta 1963). Tako pred drugo svetovno vojno kot po njej je bila dejavna v poljskem kulturnem in družbenem življenju. Umrla je leta 1954 v Varšavi. Avtorica scenarija Jana Unuk, interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Aleksander Golja, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, redakcija Tesa Drev Juh, produkcija 2024.
Mineva deset let od smrti velikega kolumbijskega pisatelja Gabriela García Márqueza. Rodil se je leta 1927 in se uveljavil kot eden najpomembnejših prozaistov 20. stoletja. Študiral je pravo in delal kot novinar. V petdesetih letih je bil dopisnik v Parizu, v Bogoti in nato v New Yorku je delal za agencijo Prensa Latina, ki jo je ustanovil režim kubanskega voditelja Fidela Castra. Pozneje se je preselil v Mexico City, med letoma 1967 in 1975 je živel v Španiji, pozneje v Mehiki, Franciji in na Kubi. Pred letom 1967 je García Márquez objavil dva romana, novelo in nekaj kratkih zgodb. Sledilo je Sto let samote, v katerem García Márquez pripoveduje o Macondu, osamljenem mestu, katerega zgodovina je kot zgodovina Latinske Amerike v malem. S prepletom realizma in fantastike je ustvaril t.i. magični realizem.Leta 1982 je za svoje pisanje - predvsem za roman Sto let samote - prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pozneje je objavil še vrsto kakovostnih in odmevnih romanov, med njimi je tudi Patriarhova jesen. Navdih za roman je pisatelj dobil ob begu venezuelskega diktatorja Marcosa Péreza Jiméneza. Kot je dejal, je "bilo to prvič, da smo v Latinski Ameriki videli padec diktatorja." Patriarhovo jesen je začel pisati leta 1968, končal leta 1971, popravljal pa ga je do leta 1975, ko je izšel v Španiji. Z besedami Garcíe Márqueza gre za "pesem o samoti oblasti". Prevod Alenka Bole Vrabec, interpretacija Vojko Zidar, ton in montaža Mirko Marinšek, režija Radivoj Podbršček. Produkcija 1995. Redakcija Staša Grahek.
Mineva deset let od smrti velikega kolumbijskega pisatelja Gabriela García Márqueza. Rodil se je leta 1927 in se uveljavil kot eden najpomembnejših prozaistov 20. stoletja. Študiral je pravo in delal kot novinar. V petdesetih letih je bil dopisnik v Parizu, v Bogoti in nato v New Yorku je delal za agencijo Prensa Latina, ki jo je ustanovil režim kubanskega voditelja Fidela Castra. Pozneje se je preselil v Mexico City, med letoma 1967 in 1975 je živel v Španiji, pozneje v Mehiki, Franciji in na Kubi. Pred letom 1967 je García Márquez objavil dva romana, novelo in nekaj kratkih zgodb. Sledilo je Sto let samote, v katerem García Márquez pripoveduje o Macondu, osamljenem mestu, katerega zgodovina je kot zgodovina Latinske Amerike v malem. S prepletom realizma in fantastike je ustvaril t.i. magični realizem.Leta 1982 je za svoje pisanje - predvsem za roman Sto let samote - prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pozneje je objavil še vrsto kakovostnih in odmevnih romanov, med njimi je tudi Patriarhova jesen. Navdih za roman je pisatelj dobil ob begu venezuelskega diktatorja Marcosa Péreza Jiméneza. Kot je dejal, je "bilo to prvič, da smo v Latinski Ameriki videli padec diktatorja." Patriarhovo jesen je začel pisati leta 1968, končal leta 1971, popravljal pa ga je do leta 1975, ko je izšel v Španiji. Z besedami Garcíe Márqueza gre za "pesem o samoti oblasti". Prevod Alenka Bole Vrabec, interpretacija Vojko Zidar, ton in montaža Mirko Marinšek, režija Radivoj Podbršček. Produkcija 1995. Redakcija Staša Grahek.
Na Nizozemskem uveljavljeni, prevajani in nagrajeni pisatelj Jaap Robben je slovenskim bralcem že znan po delih za mlade in kot nekdanji gost Lirikonfesta. Tokrat ga spoznavamo kot avtorja za odrasle z romanom Tančina življenja, ki bo v slovenskem prevodu izšel leta 2024 pri Mladinski knjigi. Leta 1984 na Nizozemskem rojeni pisatelj in pesnik, ki zdaj s svojo družino živi v nemškem zaselku blizu nizozemske meje, objavlja od leta 2004. Njegova dela so prevedena v več kot deset jezikov. Angleški prevod njegovega prvega romana Birk je avtorja leta 2018 popeljal na turnejo po ZDA in Kanadi. Z drugim romanom Bratov kožuh se je leta 2021 uvrstil v širši izbor za mednarodno Bookerjevo nagrado, po knjigi je bil leta 2023 tudi posnet nizozemski film. Njegov tretji roman iz leta 2022 Tančina življenja pa tankočutno odstira posledice nepredelanega žalovanja ženske, ki je v nekoč močno katoliškem nizozemskem mestu Nijmegen izgubila nezakonskega otroka. Literarni portret je pripravila Stana Anželj, ki je tudi prevedla odlomke iz romana Tančina življenja. Interpretirata Tina Resman in Vesna Jevnikar, vezno besedilo bere Igor Velše, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden in Matjaž Miklič, režija Špela Kravogel, redakcija Tesa Drev Juh, produkcija 2024.
Na Nizozemskem uveljavljeni, prevajani in nagrajeni pisatelj Jaap Robben je slovenskim bralcem že znan po delih za mlade in kot nekdanji gost Lirikonfesta. Tokrat ga spoznavamo kot avtorja za odrasle z romanom Tančina življenja, ki bo v slovenskem prevodu izšel leta 2024 pri Mladinski knjigi. Leta 1984 na Nizozemskem rojeni pisatelj in pesnik, ki zdaj s svojo družino živi v nemškem zaselku blizu nizozemske meje, objavlja od leta 2004. Njegova dela so prevedena v več kot deset jezikov. Angleški prevod njegovega prvega romana Birk je avtorja leta 2018 popeljal na turnejo po ZDA in Kanadi. Z drugim romanom Bratov kožuh se je leta 2021 uvrstil v širši izbor za mednarodno Bookerjevo nagrado, po knjigi je bil leta 2023 tudi posnet nizozemski film. Njegov tretji roman iz leta 2022 Tančina življenja pa tankočutno odstira posledice nepredelanega žalovanja ženske, ki je v nekoč močno katoliškem nizozemskem mestu Nijmegen izgubila nezakonskega otroka. Literarni portret je pripravila Stana Anželj, ki je tudi prevedla odlomke iz romana Tančina življenja. Interpretirata Tina Resman in Vesna Jevnikar, vezno besedilo bere Igor Velše, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden in Matjaž Miklič, režija Špela Kravogel, redakcija Tesa Drev Juh, produkcija 2024.
Velikonočni triptih Zorka Simčiča sestavljajo pripovedi iz let 1929, 1959 in 1990. V njih spremljamo avtorjevo doživljanje velikonočnega časa v treh različnih, a prek pripovedovalca med seboj vendarle tudi povezanih mestih: v Mariboru, Buenos Airesu in Ljubljani. Pripoved seveda sega prek prazničnega časa in razpira širšo bivanjsko tematiko in življenje v izgnanstvu. S pripovedovalcem smo tokrat v Buenos Airesu, v letu 1959, letu po tem, ko je ostal brez staršev. Interpret Pavle Ravnohrib, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonska mojstrica Metka Rojc, režiser Gregor Tozon. Produkcija 1996.
Velikonočni triptih Zorka Simčiča sestavljajo pripovedi iz let 1929, 1959 in 1990. V njih spremljamo avtorjevo doživljanje velikonočnega časa v treh različnih, a prek pripovedovalca med seboj vendarle tudi povezanih mestih: v Mariboru, Buenos Airesu in Ljubljani. Pripoved seveda sega prek prazničnega časa in razpira širšo bivanjsko tematiko in življenje v izgnanstvu. S pripovedovalcem smo tokrat v Buenos Airesu, v letu 1959, letu po tem, ko je ostal brez staršev. Interpret Pavle Ravnohrib, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonska mojstrica Metka Rojc, režiser Gregor Tozon. Produkcija 1996.
