Raziskujte
Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
Lale Gül, mlada nizozemska pisateljica turškega porekla je pripadnike turške skupnosti na Nizozemskem, pa tudi vso javnost, vsekakor pa svojo družino razburila s knjigo Živela bom. Izšla je pred tremi leti, lani pa tudi pri nas v prevodu Stane Anželj pri Mladinski knjigi. Ob izidu je postala zvezda na Nizozemskem, ne le literarna, pač pa predvsem kot pričevalka o položaju mlade muslimanske ženske v zahodni evropski družbi. Pisateljica je septembra lani obiskala Ljubljano, z njo se je pogovarjala Petra Meterc, avtorica Literarnega portreta, v katerem Lale Gül tudi govori o svoji knjigi. Igralka Tina Resman, bralca Mateja Perpar in Bernard Stramič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2024.
Lale Gül, mlada nizozemska pisateljica turškega porekla je pripadnike turške skupnosti na Nizozemskem, pa tudi vso javnost, vsekakor pa svojo družino razburila s knjigo Živela bom. Izšla je pred tremi leti, lani pa tudi pri nas v prevodu Stane Anželj pri Mladinski knjigi. Ob izidu je postala zvezda na Nizozemskem, ne le literarna, pač pa predvsem kot pričevalka o položaju mlade muslimanske ženske v zahodni evropski družbi. Pisateljica je septembra lani obiskala Ljubljano, z njo se je pogovarjala Petra Meterc, avtorica Literarnega portreta, v katerem Lale Gül tudi govori o svoji knjigi. Igralka Tina Resman, bralca Mateja Perpar in Bernard Stramič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2024.
»Moje glasbene sanje so ohraniti in izboljšati kakovost orkestra Češke filharmonije, dosegati vse večje nianse, vse bolj razumeti skladateljeva nagnjenja. To so sanje, ki se uresničujejo počasi, korak za korakom, a so izjemnega pomena. Rezultati teh sanj so bili zadnja leta resnično razveseljivi in upam, da nam bodo tudi v prihodnje eno samo veselje, to je moja želja.« Tako je še leta 2016 optimistično gledal v prihodnost Jiři Bělohlávek. Le malo več kot leto pozneje je, poln načrtov, v starosti 71 let zaradi zahrbtne in dolgotrajne bolezni umrl.
»Moje glasbene sanje so ohraniti in izboljšati kakovost orkestra Češke filharmonije, dosegati vse večje nianse, vse bolj razumeti skladateljeva nagnjenja. To so sanje, ki se uresničujejo počasi, korak za korakom, a so izjemnega pomena. Rezultati teh sanj so bili zadnja leta resnično razveseljivi in upam, da nam bodo tudi v prihodnje eno samo veselje, to je moja želja.« Tako je še leta 2016 optimistično gledal v prihodnost Jiři Bělohlávek. Le malo več kot leto pozneje je, poln načrtov, v starosti 71 let zaradi zahrbtne in dolgotrajne bolezni umrl.
Poljska pisateljica, publicistka in dramatičarka Zofia Nałkowska je bila ena osrednjih osebnosti poljske književnosti med obema vojnama. Rodila se je leta 1884 v intelektualni družini v Varšavi. V prvem ustvarjalnem obdobju je izhajala iz poljske moderne, zlasti simbolizma, in se je ukvarjala predvsem s psihološko upodobitvijo svojih romanesknih likov, zlasti žensk v meščanski družbi, in feminizmom, po prvi svetovni vojni pa se je začela zanimati tudi za širše družbene teme, kar je opazno že v izvirnem modernističnem romanu Choucas iz leta 1927. Pripoved je postavljena v zdravilišče za pljučne bolezni v švicarskih Alpah. Med njenimi najbolj znanimi družbenokritičnimi romani sta Meja iz leta 1935 (v slovenščini smo ga dobili leta 1965) in Vozli življenja (1948). Poleg številnih romanov je napisala tudi več dram in vrsto novelističnih zbirk. Leta 1946 je kot članica mednarodne komisije za preiskavo nemških zločinov na Poljskem poslušala številna pričevanja preživelih taboriščnikov in na tej podlagi je leta 1949 nastala zbirka novel Medaljoni (v slovenščini je izšla leta 1963). Tako pred drugo svetovno vojno kot po njej je bila dejavna v poljskem kulturnem in družbenem življenju. Umrla je leta 1954 v Varšavi. Avtorica scenarija Jana Unuk, interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Aleksander Golja, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, redakcija Tesa Drev Juh, produkcija 2024.
Poljska pisateljica, publicistka in dramatičarka Zofia Nałkowska je bila ena osrednjih osebnosti poljske književnosti med obema vojnama. Rodila se je leta 1884 v intelektualni družini v Varšavi. V prvem ustvarjalnem obdobju je izhajala iz poljske moderne, zlasti simbolizma, in se je ukvarjala predvsem s psihološko upodobitvijo svojih romanesknih likov, zlasti žensk v meščanski družbi, in feminizmom, po prvi svetovni vojni pa se je začela zanimati tudi za širše družbene teme, kar je opazno že v izvirnem modernističnem romanu Choucas iz leta 1927. Pripoved je postavljena v zdravilišče za pljučne bolezni v švicarskih Alpah. Med njenimi najbolj znanimi družbenokritičnimi romani sta Meja iz leta 1935 (v slovenščini smo ga dobili leta 1965) in Vozli življenja (1948). Poleg številnih romanov je napisala tudi več dram in vrsto novelističnih zbirk. Leta 1946 je kot članica mednarodne komisije za preiskavo nemških zločinov na Poljskem poslušala številna pričevanja preživelih taboriščnikov in na tej podlagi je leta 1949 nastala zbirka novel Medaljoni (v slovenščini je izšla leta 1963). Tako pred drugo svetovno vojno kot po njej je bila dejavna v poljskem kulturnem in družbenem življenju. Umrla je leta 1954 v Varšavi. Avtorica scenarija Jana Unuk, interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Aleksander Golja, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, redakcija Tesa Drev Juh, produkcija 2024.
Mineva deset let od smrti velikega kolumbijskega pisatelja Gabriela García Márqueza. Rodil se je leta 1927 in se uveljavil kot eden najpomembnejših prozaistov 20. stoletja. Študiral je pravo in delal kot novinar. V petdesetih letih je bil dopisnik v Parizu, v Bogoti in nato v New Yorku je delal za agencijo Prensa Latina, ki jo je ustanovil režim kubanskega voditelja Fidela Castra. Pozneje se je preselil v Mexico City, med letoma 1967 in 1975 je živel v Španiji, pozneje v Mehiki, Franciji in na Kubi. Pred letom 1967 je García Márquez objavil dva romana, novelo in nekaj kratkih zgodb. Sledilo je Sto let samote, v katerem García Márquez pripoveduje o Macondu, osamljenem mestu, katerega zgodovina je kot zgodovina Latinske Amerike v malem. S prepletom realizma in fantastike je ustvaril t.i. magični realizem.Leta 1982 je za svoje pisanje - predvsem za roman Sto let samote - prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pozneje je objavil še vrsto kakovostnih in odmevnih romanov, med njimi je tudi Patriarhova jesen. Navdih za roman je pisatelj dobil ob begu venezuelskega diktatorja Marcosa Péreza Jiméneza. Kot je dejal, je "bilo to prvič, da smo v Latinski Ameriki videli padec diktatorja." Patriarhovo jesen je začel pisati leta 1968, končal leta 1971, popravljal pa ga je do leta 1975, ko je izšel v Španiji. Z besedami Garcíe Márqueza gre za "pesem o samoti oblasti". Prevod Alenka Bole Vrabec, interpretacija Vojko Zidar, ton in montaža Mirko Marinšek, režija Radivoj Podbršček. Produkcija 1995. Redakcija Staša Grahek.
Mineva deset let od smrti velikega kolumbijskega pisatelja Gabriela García Márqueza. Rodil se je leta 1927 in se uveljavil kot eden najpomembnejših prozaistov 20. stoletja. Študiral je pravo in delal kot novinar. V petdesetih letih je bil dopisnik v Parizu, v Bogoti in nato v New Yorku je delal za agencijo Prensa Latina, ki jo je ustanovil režim kubanskega voditelja Fidela Castra. Pozneje se je preselil v Mexico City, med letoma 1967 in 1975 je živel v Španiji, pozneje v Mehiki, Franciji in na Kubi. Pred letom 1967 je García Márquez objavil dva romana, novelo in nekaj kratkih zgodb. Sledilo je Sto let samote, v katerem García Márquez pripoveduje o Macondu, osamljenem mestu, katerega zgodovina je kot zgodovina Latinske Amerike v malem. S prepletom realizma in fantastike je ustvaril t.i. magični realizem.Leta 1982 je za svoje pisanje - predvsem za roman Sto let samote - prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pozneje je objavil še vrsto kakovostnih in odmevnih romanov, med njimi je tudi Patriarhova jesen. Navdih za roman je pisatelj dobil ob begu venezuelskega diktatorja Marcosa Péreza Jiméneza. Kot je dejal, je "bilo to prvič, da smo v Latinski Ameriki videli padec diktatorja." Patriarhovo jesen je začel pisati leta 1968, končal leta 1971, popravljal pa ga je do leta 1975, ko je izšel v Španiji. Z besedami Garcíe Márqueza gre za "pesem o samoti oblasti". Prevod Alenka Bole Vrabec, interpretacija Vojko Zidar, ton in montaža Mirko Marinšek, režija Radivoj Podbršček. Produkcija 1995. Redakcija Staša Grahek.
V oddaji bomo govorili o življenju Alfreda Šnitkeja, ob poslušanju izbora njegovih skladb pa tudi o njegovi kompozicijski poti, ki je že zgodaj vzbudila začudenje pa tudi neodobravanje sovjetskega režima. Kljub pritiskom je Šnitke, podobno kot pred njim Šostakovič, izoblikoval nekonformistično glasbeno govorico, jo nemalokrat obarval z ironičnimi podtoni, predvsem pa je mojstrsko povezoval različne sloge preteklih obdobij ter visoko in nizko kulturo v osebni slog, ki ga je sam imenoval polistilizem.
V oddaji bomo govorili o življenju Alfreda Šnitkeja, ob poslušanju izbora njegovih skladb pa tudi o njegovi kompozicijski poti, ki je že zgodaj vzbudila začudenje pa tudi neodobravanje sovjetskega režima. Kljub pritiskom je Šnitke, podobno kot pred njim Šostakovič, izoblikoval nekonformistično glasbeno govorico, jo nemalokrat obarval z ironičnimi podtoni, predvsem pa je mojstrsko povezoval različne sloge preteklih obdobij ter visoko in nizko kulturo v osebni slog, ki ga je sam imenoval polistilizem.
Na Nizozemskem uveljavljeni, prevajani in nagrajeni pisatelj Jaap Robben je slovenskim bralcem že znan po delih za mlade in kot nekdanji gost Lirikonfesta. Tokrat ga spoznavamo kot avtorja za odrasle z romanom Tančina življenja, ki bo v slovenskem prevodu izšel leta 2024 pri Mladinski knjigi. Leta 1984 na Nizozemskem rojeni pisatelj in pesnik, ki zdaj s svojo družino živi v nemškem zaselku blizu nizozemske meje, objavlja od leta 2004. Njegova dela so prevedena v več kot deset jezikov. Angleški prevod njegovega prvega romana Birk je avtorja leta 2018 popeljal na turnejo po ZDA in Kanadi. Z drugim romanom Bratov kožuh se je leta 2021 uvrstil v širši izbor za mednarodno Bookerjevo nagrado, po knjigi je bil leta 2023 tudi posnet nizozemski film. Njegov tretji roman iz leta 2022 Tančina življenja pa tankočutno odstira posledice nepredelanega žalovanja ženske, ki je v nekoč močno katoliškem nizozemskem mestu Nijmegen izgubila nezakonskega otroka. Literarni portret je pripravila Stana Anželj, ki je tudi prevedla odlomke iz romana Tančina življenja. Interpretirata Tina Resman in Vesna Jevnikar, vezno besedilo bere Igor Velše, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden in Matjaž Miklič, režija Špela Kravogel, redakcija Tesa Drev Juh, produkcija 2024.
Na Nizozemskem uveljavljeni, prevajani in nagrajeni pisatelj Jaap Robben je slovenskim bralcem že znan po delih za mlade in kot nekdanji gost Lirikonfesta. Tokrat ga spoznavamo kot avtorja za odrasle z romanom Tančina življenja, ki bo v slovenskem prevodu izšel leta 2024 pri Mladinski knjigi. Leta 1984 na Nizozemskem rojeni pisatelj in pesnik, ki zdaj s svojo družino živi v nemškem zaselku blizu nizozemske meje, objavlja od leta 2004. Njegova dela so prevedena v več kot deset jezikov. Angleški prevod njegovega prvega romana Birk je avtorja leta 2018 popeljal na turnejo po ZDA in Kanadi. Z drugim romanom Bratov kožuh se je leta 2021 uvrstil v širši izbor za mednarodno Bookerjevo nagrado, po knjigi je bil leta 2023 tudi posnet nizozemski film. Njegov tretji roman iz leta 2022 Tančina življenja pa tankočutno odstira posledice nepredelanega žalovanja ženske, ki je v nekoč močno katoliškem nizozemskem mestu Nijmegen izgubila nezakonskega otroka. Literarni portret je pripravila Stana Anželj, ki je tudi prevedla odlomke iz romana Tančina življenja. Interpretirata Tina Resman in Vesna Jevnikar, vezno besedilo bere Igor Velše, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden in Matjaž Miklič, režija Špela Kravogel, redakcija Tesa Drev Juh, produkcija 2024.
Velikonočni triptih Zorka Simčiča sestavljajo pripovedi iz let 1929, 1959 in 1990. V njih spremljamo avtorjevo doživljanje velikonočnega časa v treh različnih, a prek pripovedovalca med seboj vendarle tudi povezanih mestih: v Mariboru, Buenos Airesu in Ljubljani. Pripoved seveda sega prek prazničnega časa in razpira širšo bivanjsko tematiko in življenje v izgnanstvu. S pripovedovalcem smo tokrat v Buenos Airesu, v letu 1959, letu po tem, ko je ostal brez staršev. Interpret Pavle Ravnohrib, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonska mojstrica Metka Rojc, režiser Gregor Tozon. Produkcija 1996.
Velikonočni triptih Zorka Simčiča sestavljajo pripovedi iz let 1929, 1959 in 1990. V njih spremljamo avtorjevo doživljanje velikonočnega časa v treh različnih, a prek pripovedovalca med seboj vendarle tudi povezanih mestih: v Mariboru, Buenos Airesu in Ljubljani. Pripoved seveda sega prek prazničnega časa in razpira širšo bivanjsko tematiko in življenje v izgnanstvu. S pripovedovalcem smo tokrat v Buenos Airesu, v letu 1959, letu po tem, ko je ostal brez staršev. Interpret Pavle Ravnohrib, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonska mojstrica Metka Rojc, režiser Gregor Tozon. Produkcija 1996.
Številni ga primerjajo z Wagnerjem, Mahlerjem, Franckom, Brahmsom in drugimi ... A vendar je njegova glasba drugačna in posebna: pri njej se namreč izgublja tradicionalni razloček med duhovno in posvetno glasbo, teme iz njegovih nabožnih skladb se pojavljajo v simfonijah, v katere je vpletel tudi korale; po njegovi zaslugi sta tako »pridobili« obe zvrsti glasbe, obe je hkrati obogatil s poznoromantičnimi prvinami. Globoko veren je vse življenje ostal sam, za svojo brezčasno glasbo pa je večkrat izbral velikonočno razpoloženje. Letos mineva 200 let od njegovega rojstva.
Številni ga primerjajo z Wagnerjem, Mahlerjem, Franckom, Brahmsom in drugimi ... A vendar je njegova glasba drugačna in posebna: pri njej se namreč izgublja tradicionalni razloček med duhovno in posvetno glasbo, teme iz njegovih nabožnih skladb se pojavljajo v simfonijah, v katere je vpletel tudi korale; po njegovi zaslugi sta tako »pridobili« obe zvrsti glasbe, obe je hkrati obogatil s poznoromantičnimi prvinami. Globoko veren je vse življenje ostal sam, za svojo brezčasno glasbo pa je večkrat izbral velikonočno razpoloženje. Letos mineva 200 let od njegovega rojstva.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji Magdaleno Novak, ki že skoraj 16 let zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi v Berlinu. Zelo tesno je povezana tudi s slovensko skupnostjo v nemški prestolnici, saj je v letih službovanja v Nemčiji tudi sama postala zdomka.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji Magdaleno Novak, ki že skoraj 16 let zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi v Berlinu. Zelo tesno je povezana tudi s slovensko skupnostjo v nemški prestolnici, saj je v letih službovanja v Nemčiji tudi sama postala zdomka.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
Slovenski kantavtor, skladatelj in pevec Andrej Šifrer je prvega maja praznoval svojo častitljivo obletnico, 70. rojstni dan. V svoji 50-letni glasbeni zgodovini je obredel ves svet, sodeloval s številnimi glasbeniki, s katerimi je tudi posnel veliko plošč, blizu dvesto pesmi. Poln humorja, tudi zelo čustvenih trenutkov bo z anekdotami, prigodami v oddaji Glasba svetov opisal svoje življenje.
Slovenski kantavtor, skladatelj in pevec Andrej Šifrer je prvega maja praznoval svojo častitljivo obletnico, 70. rojstni dan. V svoji 50-letni glasbeni zgodovini je obredel ves svet, sodeloval s številnimi glasbeniki, s katerimi je tudi posnel veliko plošč, blizu dvesto pesmi. Poln humorja, tudi zelo čustvenih trenutkov bo z anekdotami, prigodami v oddaji Glasba svetov opisal svoje življenje.
Glasba, ki jo le redkokdaj ali nikoli ne slišite v rednih glasbenih opremah. Še manj verjetno pa je, da jo boste slišali na drugih radijskih postajah.
Glasba, ki jo le redkokdaj ali nikoli ne slišite v rednih glasbenih opremah. Še manj verjetno pa je, da jo boste slišali na drugih radijskih postajah.
Na petem koncertu jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars predstavljamo projekt Rajska ptica, ki sta ga podpisala pevka Ajda Stina Turek in vibrafonist Vid Jamnik. Cedejka s priredbami skladb iz zlatega obdobja Slovenske popevke, jazzovskih standardov in avtorskih skladb je izšla pri hišni založbi ZKP RTV Slovenija. Kot gost je na koncertu nastopil trobentač Tomaž Gajšt, na kontrabasu je bil Jošt Lampret.
Na petem koncertu jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars predstavljamo projekt Rajska ptica, ki sta ga podpisala pevka Ajda Stina Turek in vibrafonist Vid Jamnik. Cedejka s priredbami skladb iz zlatega obdobja Slovenske popevke, jazzovskih standardov in avtorskih skladb je izšla pri hišni založbi ZKP RTV Slovenija. Kot gost je na koncertu nastopil trobentač Tomaž Gajšt, na kontrabasu je bil Jošt Lampret.
Tokrat predstavljamo slovensko slikarko in geografinjo iz Ottawe Ireno Hribar Schmidt. Že štiri desetletja živi v tujini, kamor sta jo pravzaprav odpeljali študijska pot in želja po raziskovanju sveta. Rojena Ljubljančanka je v Kanadi študirala geografijo in se izobraževala na likovnem področju. Sicer pa je že pred odhodom v Severno Ameriko tudi v Sloveniji obiskovala tečaje modeliranja in risanja, študirala pa je tudi oblikovanje v Benetkah. Njena izseljenska in umetniška pot pa sta zaznamovani tudi z desetletjem, ki ga je z družino preživela na Arabskem polotoku. V Kanadi je dejavna tudi v slovenski skupnosti, kljub letom izseljenskega življenja pa je ves čas tesno povezana tudi z domovino Slovenijo, predvsem na likovnem področju.
Tokrat predstavljamo slovensko slikarko in geografinjo iz Ottawe Ireno Hribar Schmidt. Že štiri desetletja živi v tujini, kamor sta jo pravzaprav odpeljali študijska pot in želja po raziskovanju sveta. Rojena Ljubljančanka je v Kanadi študirala geografijo in se izobraževala na likovnem področju. Sicer pa je že pred odhodom v Severno Ameriko tudi v Sloveniji obiskovala tečaje modeliranja in risanja, študirala pa je tudi oblikovanje v Benetkah. Njena izseljenska in umetniška pot pa sta zaznamovani tudi z desetletjem, ki ga je z družino preživela na Arabskem polotoku. V Kanadi je dejavna tudi v slovenski skupnosti, kljub letom izseljenskega življenja pa je ves čas tesno povezana tudi z domovino Slovenijo, predvsem na likovnem področju.
Predvajali bomo nekaj posnetkov iz Brubeckove dolge in izjemno plodovite kariere. In ker smo v prazničnem času, bomo dodali tudi nekaj njegovih interpretacij božične glasbe, ki jo je napisal bodisi sam ali pa drugi skladatelji. Dave Brubeck je bil eden najbolj popularnih, cenjenih in spoštovanih sodobnih glasbenikov. V zadnjih dveh desetletjih se je vrnil h klasičnemu jazzu, snemanjem in nastopanju. Tudi zgodnja Brubeckova dela so zaradi obilne uporabe klasičnih glasbenih elementov, predvsem fuge in kontrapunkta, ter očitnega vpliva Bartoka in Rahmaninova, vzbudile pozornost belega intelektualnega občinstva. Začelo ga je postavljati na čelo tedanjega belega progresivnega jazza, ob bok Lennieju Tristanu. Šele pozneje je Brubeck skupaj z Desmondom racionalno uporabil nekaj spoznanj, do katerih sta se oba dokopala po nekajletnem eksperimentiranju z občinstvom, in se priljubil širšemu krogu občinstva.
Predvajali bomo nekaj posnetkov iz Brubeckove dolge in izjemno plodovite kariere. In ker smo v prazničnem času, bomo dodali tudi nekaj njegovih interpretacij božične glasbe, ki jo je napisal bodisi sam ali pa drugi skladatelji. Dave Brubeck je bil eden najbolj popularnih, cenjenih in spoštovanih sodobnih glasbenikov. V zadnjih dveh desetletjih se je vrnil h klasičnemu jazzu, snemanjem in nastopanju. Tudi zgodnja Brubeckova dela so zaradi obilne uporabe klasičnih glasbenih elementov, predvsem fuge in kontrapunkta, ter očitnega vpliva Bartoka in Rahmaninova, vzbudile pozornost belega intelektualnega občinstva. Začelo ga je postavljati na čelo tedanjega belega progresivnega jazza, ob bok Lennieju Tristanu. Šele pozneje je Brubeck skupaj z Desmondom racionalno uporabil nekaj spoznanj, do katerih sta se oba dokopala po nekajletnem eksperimentiranju z občinstvom, in se priljubil širšemu krogu občinstva.
Športna pot 23-letnega Tadeja Pogačarja je bogata, čeprav je še vedno skoraj na začetku svoje kariere. V zvočnem dokumentarnem portretu izvemo, da v mlajših kategorijah ni takoj premagoval konkurence, toda že pred vstopom v svetovno serijo je začel nizati zmage, denimo z uspehom na Tour de l'Avenirju, odskočni deski za prihodnje šampione Toura. Tam bi skoraj ostal brez nastopa v zadnji etapi. Na najvišjo sceno je vstopil leta 2019 in že na svoji prvi tritedenski dirki, španski Vuelti, nizal uspeh za uspehom, čeprav je bilo predvideno, da bo nekje na polovici to preizkušnjo zapustil. Osrednji del dokumentarnega portreta je osredotočen na koronsko leto 2020, v katerem je Pogačar uprizoril kar nekaj razburljivih dvobojev s Primožem Rogličem. Na cestni dirki državnega prvenstva 2020 je bil Primož Roglič močnejši, v vožnji na čas na Pokljuki pa je Pogačar z zmago naredil nekakšen nesluteni uvod v poznejši preobrat na dirki po Franciji. Ob začetku predzadnje etape, vožnje na čas, je imel Roglič 57 sekund prednosti pred Pogačarjem, toda 19. september 2020 bo ob epskem zasuku za vedno zapisan v svetovno kolesarsko zgodovino. V oddaji lahko slišite marsikaj o zakulisju te zmage in o tem, kako je Pogačar presenetil tudi svoje najbližje podpornike. Svojo drugo zmago na Touru je Tadej Pogačar osvojil z veliko prednostjo več kot petih minut, po Touru pa je še v isti sapi osvojil tudi bronasto olimpijsko medaljo v Tokiu na cestni dirki, vsega šest dni po koncu v Parizu.
Športna pot 23-letnega Tadeja Pogačarja je bogata, čeprav je še vedno skoraj na začetku svoje kariere. V zvočnem dokumentarnem portretu izvemo, da v mlajših kategorijah ni takoj premagoval konkurence, toda že pred vstopom v svetovno serijo je začel nizati zmage, denimo z uspehom na Tour de l'Avenirju, odskočni deski za prihodnje šampione Toura. Tam bi skoraj ostal brez nastopa v zadnji etapi. Na najvišjo sceno je vstopil leta 2019 in že na svoji prvi tritedenski dirki, španski Vuelti, nizal uspeh za uspehom, čeprav je bilo predvideno, da bo nekje na polovici to preizkušnjo zapustil. Osrednji del dokumentarnega portreta je osredotočen na koronsko leto 2020, v katerem je Pogačar uprizoril kar nekaj razburljivih dvobojev s Primožem Rogličem. Na cestni dirki državnega prvenstva 2020 je bil Primož Roglič močnejši, v vožnji na čas na Pokljuki pa je Pogačar z zmago naredil nekakšen nesluteni uvod v poznejši preobrat na dirki po Franciji. Ob začetku predzadnje etape, vožnje na čas, je imel Roglič 57 sekund prednosti pred Pogačarjem, toda 19. september 2020 bo ob epskem zasuku za vedno zapisan v svetovno kolesarsko zgodovino. V oddaji lahko slišite marsikaj o zakulisju te zmage in o tem, kako je Pogačar presenetil tudi svoje najbližje podpornike. Svojo drugo zmago na Touru je Tadej Pogačar osvojil z veliko prednostjo več kot petih minut, po Touru pa je še v isti sapi osvojil tudi bronasto olimpijsko medaljo v Tokiu na cestni dirki, vsega šest dni po koncu v Parizu.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo trikratno doktorico znanosti Miro Delavec Touhami, učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji, kjer biva že skoraj desetletje in zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi. Literarna zgodovinarka, ki že vrsto let raziskuje lik prve slovenske pesnice Josipine Urbančič Turnograjske, pravnica, pisateljica in raziskovalka ter humanitarka Mira Delavec Touhami živi razpeta med Afriko, Slovenijo in Nemčijo.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo trikratno doktorico znanosti Miro Delavec Touhami, učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji, kjer biva že skoraj desetletje in zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi. Literarna zgodovinarka, ki že vrsto let raziskuje lik prve slovenske pesnice Josipine Urbančič Turnograjske, pravnica, pisateljica in raziskovalka ter humanitarka Mira Delavec Touhami živi razpeta med Afriko, Slovenijo in Nemčijo.
Je iz Velenja in le malo vas ve, da je leta 1980 ustanovil skupino Šank Rock. Od strun je v osemdesetih prešel na tipke. Ustvarja glasbo, ki bo vedno sodobna in poslušljiva. Svojim glasbenim izletom daje vedno nova in nova imena, jim dodaja vizualna sporočila ter jih oblikuje v multimedijske predstave. Razgledan in izviren svetovljan slovenske elektronske glasbe je v pogovoru tudi duhovit. Gost oddaje je Stanislav Špegel.
Je iz Velenja in le malo vas ve, da je leta 1980 ustanovil skupino Šank Rock. Od strun je v osemdesetih prešel na tipke. Ustvarja glasbo, ki bo vedno sodobna in poslušljiva. Svojim glasbenim izletom daje vedno nova in nova imena, jim dodaja vizualna sporočila ter jih oblikuje v multimedijske predstave. Razgledan in izviren svetovljan slovenske elektronske glasbe je v pogovoru tudi duhovit. Gost oddaje je Stanislav Špegel.
Osemdesetletnica pedagoga, zborovodje, skladatelja, organizatorja in publicista Toneta Žuraja je lepa priložnost za temeljit pregled njegove življenjske poti. Ob tako častitljivem jubileju se je pokazala potreba prehojeno pot, ki je bila izrazito večplastna, povezati v celoto ter jo predstaviti širši javnosti. Tovrstne obravnave Tone Žuraj še ni bil deležen, prav tako pa je bila zanj presenečenje ob njegovem jubileju, 80. rojstnem dnevu. Portretna znanstvena monografija Jas sn čüja ftiča peti, ki jo je izdala založba Pivec, je bila idejni projekt Žurajeve soproge Danile, ki je ob urednici Tini Bohak Adam zbrala raznorodno ekipo, ki je izpisala portret kultnega profesorja glasbe na Prvi in II. gimnaziji v Mariboru, zborovodje, skladatelja, dolgoletnega predsednika KUD-a Rače in zborovodje vokalnih sestavov Fantje na vasi, A capella in komornega zbora Škrjanček.
Osemdesetletnica pedagoga, zborovodje, skladatelja, organizatorja in publicista Toneta Žuraja je lepa priložnost za temeljit pregled njegove življenjske poti. Ob tako častitljivem jubileju se je pokazala potreba prehojeno pot, ki je bila izrazito večplastna, povezati v celoto ter jo predstaviti širši javnosti. Tovrstne obravnave Tone Žuraj še ni bil deležen, prav tako pa je bila zanj presenečenje ob njegovem jubileju, 80. rojstnem dnevu. Portretna znanstvena monografija Jas sn čüja ftiča peti, ki jo je izdala založba Pivec, je bila idejni projekt Žurajeve soproge Danile, ki je ob urednici Tini Bohak Adam zbrala raznorodno ekipo, ki je izpisala portret kultnega profesorja glasbe na Prvi in II. gimnaziji v Mariboru, zborovodje, skladatelja, dolgoletnega predsednika KUD-a Rače in zborovodje vokalnih sestavov Fantje na vasi, A capella in komornega zbora Škrjanček.
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
Pesnik, igralec, organizator prireditev in radijski voditelj Iztok Novak Easy.
Pesnik, igralec, organizator prireditev in radijski voditelj Iztok Novak Easy.
Skladatelj Primož Ramovš se je rodil 20. marca leta 1921 v Ljubljani. Njegov velikanski in raznoliki opus sestavljajo pretežno instrumentalna dela. Izšel je iz Osterčevega kroga, med drugo svetovno vojno je nekaj časa študiral tudi v Sieni pri Vitu Frazziju in v Rimu pri Alfredu Casella. Sprva je ustvarjal v neoklasicističnem slogu, nato pa je v svoj glasbeni izraz postopoma uvedel prvine ekspresionizma in v prehodnem obdobju zgodnjih šestdesetih let zložil tudi nekaj dodekafonskih, celo serialnih del. Z Enneaphonio, predvsem pa Simfonijo 68 se je utrdil kot prvi in osrednji modernist na Slovenskem, ki je vzporedno s skladatelji Pro musice vive (pre)hodil samostojno pot glasbenega ustvarjalca. Za življenja je redno obiskoval festivale sodobne glasbe v Opatiji, Zagrebu in Varšavi. Še posebej obisk Varšavske jeseni je Ramovšu pokazal pot do dokončne osvoboditve zvoka ter z načelom nasprotij in kontrolirane aleatorike prepojenega kompozicijskega sloga, ki je zaznamoval skladateljevo ustvarjanje zrelih in poznih let. V oddaji, ki bi jo lahko poimenovali tudi Zvočni portret Primoža Ramovša ali celo Ramovševe glasbene preobrazbe, bomo osvetlili skladateljevo življenjsko pot s poudarkom na preobrazbah njegovega kompozicijskega stavka. Predstavili jih bomo ob pomoči citatov iz eseja Zvočni svet Primoža Ramovša muzikologa dr. Ivana Klemenčiča ter pogledov na Ramovševo ustvarjalnost muzikologa dr. Gregorja Pompeta. Predvajali bomo nekaj Ramovševih najpomembnejših, prelomnih del, kot so Sinfonietta, klavirski Sarkazmi, Musiques Funebres, Pentektasis, Enneaphonia, Simfonija 68, Simfonija Pieta, itd., pa tudi nekaj kratkih posnetkov razmišljanj Primoža Ramovša iz oddaj starejšega datuma, ki bogatijo arhiv Radia Slovenija.
Skladatelj Primož Ramovš se je rodil 20. marca leta 1921 v Ljubljani. Njegov velikanski in raznoliki opus sestavljajo pretežno instrumentalna dela. Izšel je iz Osterčevega kroga, med drugo svetovno vojno je nekaj časa študiral tudi v Sieni pri Vitu Frazziju in v Rimu pri Alfredu Casella. Sprva je ustvarjal v neoklasicističnem slogu, nato pa je v svoj glasbeni izraz postopoma uvedel prvine ekspresionizma in v prehodnem obdobju zgodnjih šestdesetih let zložil tudi nekaj dodekafonskih, celo serialnih del. Z Enneaphonio, predvsem pa Simfonijo 68 se je utrdil kot prvi in osrednji modernist na Slovenskem, ki je vzporedno s skladatelji Pro musice vive (pre)hodil samostojno pot glasbenega ustvarjalca. Za življenja je redno obiskoval festivale sodobne glasbe v Opatiji, Zagrebu in Varšavi. Še posebej obisk Varšavske jeseni je Ramovšu pokazal pot do dokončne osvoboditve zvoka ter z načelom nasprotij in kontrolirane aleatorike prepojenega kompozicijskega sloga, ki je zaznamoval skladateljevo ustvarjanje zrelih in poznih let. V oddaji, ki bi jo lahko poimenovali tudi Zvočni portret Primoža Ramovša ali celo Ramovševe glasbene preobrazbe, bomo osvetlili skladateljevo življenjsko pot s poudarkom na preobrazbah njegovega kompozicijskega stavka. Predstavili jih bomo ob pomoči citatov iz eseja Zvočni svet Primoža Ramovša muzikologa dr. Ivana Klemenčiča ter pogledov na Ramovševo ustvarjalnost muzikologa dr. Gregorja Pompeta. Predvajali bomo nekaj Ramovševih najpomembnejših, prelomnih del, kot so Sinfonietta, klavirski Sarkazmi, Musiques Funebres, Pentektasis, Enneaphonia, Simfonija 68, Simfonija Pieta, itd., pa tudi nekaj kratkih posnetkov razmišljanj Primoža Ramovša iz oddaj starejšega datuma, ki bogatijo arhiv Radia Slovenija.
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
Tokratni gost oddaje bo vsestranski glasbenik, ki ga slovenska javnost preslabo pozna. Deloholik Blaž Celarec je posnel več kot devetdeset albumov in je eden najbolj zaželenih tolkalcev pri nas. Izvedeli boste vse o njegovi glasbeni karieri, slišali pa tudi veliko dobre glasbe, ki jo je posnel skupaj s številnimi znanimi zasedbami.
Tokratni gost oddaje bo vsestranski glasbenik, ki ga slovenska javnost preslabo pozna. Deloholik Blaž Celarec je posnel več kot devetdeset albumov in je eden najbolj zaželenih tolkalcev pri nas. Izvedeli boste vse o njegovi glasbeni karieri, slišali pa tudi veliko dobre glasbe, ki jo je posnel skupaj s številnimi znanimi zasedbami.
V življenjepisu protestantskega jezikoslovca in šolnika Adama Bohoriča zevajo praznine, ki jih literarnim in drugim zgodovinarjem z brskanjem po zaprašenih arhivih in drugih pisnih dokumentih še ni uspelo zapolniti. Tako lahko samo domnevamo, da naj bi letos minilo 500 let od njegovega rojstva, prav tako pa ne vemo, kje naj bi leta 1598 v izgnanstvu v Nemčiji umrl in kje je pokopan. Toda iz preverljivo relevantnih pisnih virov, pa tudi posrednih sklepanj na podlagi drugega gradiva, je vseeno mogoče izoblikovati Bohoričev zgodovinski portret, ki ga je za oddajo Sledi časa pripravil Dušan Berne.
V življenjepisu protestantskega jezikoslovca in šolnika Adama Bohoriča zevajo praznine, ki jih literarnim in drugim zgodovinarjem z brskanjem po zaprašenih arhivih in drugih pisnih dokumentih še ni uspelo zapolniti. Tako lahko samo domnevamo, da naj bi letos minilo 500 let od njegovega rojstva, prav tako pa ne vemo, kje naj bi leta 1598 v izgnanstvu v Nemčiji umrl in kje je pokopan. Toda iz preverljivo relevantnih pisnih virov, pa tudi posrednih sklepanj na podlagi drugega gradiva, je vseeno mogoče izoblikovati Bohoričev zgodovinski portret, ki ga je za oddajo Sledi časa pripravil Dušan Berne.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
V ponedeljek 23. marca 2020 je v 67. letu starosti umrl naš novinar Marjan Jerman. V njegov spomin v nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. V začetku avgusta 2019 se je Marjan z mikrofonom za nekaj dni ponovno odpravil na Hrvaško, kjer je obiskal nekatera mesta in kraje, od koder je med leti 1991 in 1995 poročal iz vojne. Ponovno je obiskal prizorišča najhujših bitk: Voćin, Osijek, Vukovar, Vinkovci, Nuštar, Novska … Marjan se je srečal z nekaterimi sopotniki iz vojnih dni, skupaj so se spominjali krvavega obdobja razpadanja nekdanje skupne države. V 1. delu serije “Iz pekla Marjana Jermana” predstavljamo portret človeka, ki je močno zaznamoval slovensko novinarstvo. S svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki je postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti. Avtor: Luka Hvalc
V ponedeljek 23. marca 2020 je v 67. letu starosti umrl naš novinar Marjan Jerman. V njegov spomin v nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. V začetku avgusta 2019 se je Marjan z mikrofonom za nekaj dni ponovno odpravil na Hrvaško, kjer je obiskal nekatera mesta in kraje, od koder je med leti 1991 in 1995 poročal iz vojne. Ponovno je obiskal prizorišča najhujših bitk: Voćin, Osijek, Vukovar, Vinkovci, Nuštar, Novska … Marjan se je srečal z nekaterimi sopotniki iz vojnih dni, skupaj so se spominjali krvavega obdobja razpadanja nekdanje skupne države. V 1. delu serije “Iz pekla Marjana Jermana” predstavljamo portret človeka, ki je močno zaznamoval slovensko novinarstvo. S svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki je postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti. Avtor: Luka Hvalc
Oddajo Odprto za srečanja posvečamo nedavno preminulemu pesniku Cirilu Zlobcu. V njej bomo ponovili dokumentarno oddajo Ljubezen: svetlo sonce in tema, ki smo jo posneli pred 7 leti. Za uvod bosta o njem spregovorila Miran Košuta in Marko Kravos.
Oddajo Odprto za srečanja posvečamo nedavno preminulemu pesniku Cirilu Zlobcu. V njej bomo ponovili dokumentarno oddajo Ljubezen: svetlo sonce in tema, ki smo jo posneli pred 7 leti. Za uvod bosta o njem spregovorila Miran Košuta in Marko Kravos.
Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Že kot sedemnajstletni mladenič je zelo rad prebiral misijonska pisma Frederika Ireneja Barage, odločitev, da bo tudi sam postal misijonar, pa je v njem dozorela leta 1837, ko je kot gimnazijec v Novem mestu poslušal Baragovo pridigo. Po študiju na liceju v Ljubljani se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje in potem šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je bil leta 1845 posvečen v duhovnika. Čez dve leti je prvič stopil na afriška tla in leta 1848 postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu. V porečju Nila je nato deloval celo desetletje ter poleg pastoralnega dela z domačini in prizadevanj za odpravo suženjstva veliko svojega časa namenjal tudi raziskovanju in opisovanju etnografskih značilnosti »dežele ob robu ekvatorja«. Izdal je tudi knjigo »Potovanje po beli reki« in zbiral etnološke predmete med ljudstvi v južnem Sudanu, domačini pa so ga poimenovali Abuna Soliman, kar v prevodu pomeni »naš oče Salomon«.
Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Že kot sedemnajstletni mladenič je zelo rad prebiral misijonska pisma Frederika Ireneja Barage, odločitev, da bo tudi sam postal misijonar, pa je v njem dozorela leta 1837, ko je kot gimnazijec v Novem mestu poslušal Baragovo pridigo. Po študiju na liceju v Ljubljani se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje in potem šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je bil leta 1845 posvečen v duhovnika. Čez dve leti je prvič stopil na afriška tla in leta 1848 postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu. V porečju Nila je nato deloval celo desetletje ter poleg pastoralnega dela z domačini in prizadevanj za odpravo suženjstva veliko svojega časa namenjal tudi raziskovanju in opisovanju etnografskih značilnosti »dežele ob robu ekvatorja«. Izdal je tudi knjigo »Potovanje po beli reki« in zbiral etnološke predmete med ljudstvi v južnem Sudanu, domačini pa so ga poimenovali Abuna Soliman, kar v prevodu pomeni »naš oče Salomon«.
Posvečamo se filmoma, ki ju v teh dneh prek spleta ponuja na ogled Kinodvor – poljskemu filmu Švic švedskega režiserja Magnusa Von Horna, ki prikazuje nov poklic spletnega vplivneža, in dokumentarcu Zakaj skačem, posnetem po knjižni uspešnici avtističnega dečka. Poleg tega se oziramo k pravkar minulemu Festivalu dokumentarnega filma, ki je letos prav tako potekal prek spleta in letošnjemu prejemniku nagrade Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic, dokumentarcu Punčka Sébastiena Lifshitza o deklici, ujeti v telesu dečka.
Posvečamo se filmoma, ki ju v teh dneh prek spleta ponuja na ogled Kinodvor – poljskemu filmu Švic švedskega režiserja Magnusa Von Horna, ki prikazuje nov poklic spletnega vplivneža, in dokumentarcu Zakaj skačem, posnetem po knjižni uspešnici avtističnega dečka. Poleg tega se oziramo k pravkar minulemu Festivalu dokumentarnega filma, ki je letos prav tako potekal prek spleta in letošnjemu prejemniku nagrade Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic, dokumentarcu Punčka Sébastiena Lifshitza o deklici, ujeti v telesu dečka.
Letos mineva 90 let od rojstva enega najbolj prepoznavnih in vplivnih družbenih voditeljev ter velikega borca za državljanske pravice Martina Luthra Kinga ml. (1929-1968). Zanimalo nas bo, iz kakšnega okolja je izhajal in kako je njegova krščanska zavest oblikovala njegovo miselnost o socialni pravičnosti. Na čem je temeljil nenasilen odpor, za katerega si je prizadeval v reševanju sporov med rasnimi skupinami? Kakšna je povezava med segregacijo na eni strani in evangelijem na drugi, med družbenimi in duhovnimi vrednotami? In končno, od kod je Martin Luther King ml. črpal moč za osebno zavzetost in delovanje v nemirnih časih najbolj očitnega rasnega sovraštva belcev nad črnci? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s sociologom kulture dr. Nenadom Vitorovićem.
Letos mineva 90 let od rojstva enega najbolj prepoznavnih in vplivnih družbenih voditeljev ter velikega borca za državljanske pravice Martina Luthra Kinga ml. (1929-1968). Zanimalo nas bo, iz kakšnega okolja je izhajal in kako je njegova krščanska zavest oblikovala njegovo miselnost o socialni pravičnosti. Na čem je temeljil nenasilen odpor, za katerega si je prizadeval v reševanju sporov med rasnimi skupinami? Kakšna je povezava med segregacijo na eni strani in evangelijem na drugi, med družbenimi in duhovnimi vrednotami? In končno, od kod je Martin Luther King ml. črpal moč za osebno zavzetost in delovanje v nemirnih časih najbolj očitnega rasnega sovraštva belcev nad črnci? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s sociologom kulture dr. Nenadom Vitorovićem.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Zadnja na seznamu kandidatur za predsednika oziroma predsednico republike je Ljubljančanka Romana Tomc, diplomirana ekonomistka, poslanka evropskega parlamenta. Skozi poteze v njeni karieri, besede političnih sopotnikov in nekdanjih sodelavcev jo portretira Maja Derčar.
Zadnja na seznamu kandidatur za predsednika oziroma predsednico republike je Ljubljančanka Romana Tomc, diplomirana ekonomistka, poslanka evropskega parlamenta. Skozi poteze v njeni karieri, besede političnih sopotnikov in nekdanjih sodelavcev jo portretira Maja Derčar.
