Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vražji muzikanti so ob 80-letnici Radia Maribor poskrbeli za pravo glasbeno energijo v Studiu 22! S svojim edinstvenim zvokom, prepoznavno energijo in nasmehom do ušes so ogreli srca poslušalcev in nam podarili koncert, poln veselja, ritma in pristne narodnozabavne strasti. Njihova glasba ni le za ušesa – je za dušo, za spomine in za praznovanje.
Vražji muzikanti so ob 80-letnici Radia Maribor poskrbeli za pravo glasbeno energijo v Studiu 22! S svojim edinstvenim zvokom, prepoznavno energijo in nasmehom do ušes so ogreli srca poslušalcev in nam podarili koncert, poln veselja, ritma in pristne narodnozabavne strasti. Njihova glasba ni le za ušesa – je za dušo, za spomine in za praznovanje.
Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.
Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.
Zasedba Pantaloons predstavlja priredbo Artemasove viralne uspešnice Obalni inštrumentalni trio, ki ga sestavljajo Luka Belič (tenor saksofon), Aljaž Markežič na (suzafon) in David Nik Lipovac (bobni), si je drznil poseči v viralno uspešnico britanskega pevca, tekstopisca in glasbenega producenta Artemasa Diamandisa. Seveda so fantje to opravili popolnoma po svoje, torej tako, da zgleda kot novo in še bolj ekspolzivno: hipnotične trance teksture se prepletejo s trap ritmi in kratkim rap vložkom, vse skupaj pa poganjajo značilni brassovski temelji skupine, z mogočnimi bas linijami suzafona in izrazitimi saksofonskimi vložki, ki jih ni mogoče spregledati. Pantaloons, ki od samega začetka velja za bend, katerega glasba, ki je praviloma energična, širše dostopna in pregovorno plesno razpoložena, zaživi predvsem v živi interakciji s publiko, je izid tekočega singla, s katerim trka na vrata velikih evropskih poletnih glasbenih festivalov, pospremil z videospotom, posnetim v živo na priljubljenem prizorišču Kino Šiška.
Zasedba Pantaloons predstavlja priredbo Artemasove viralne uspešnice Obalni inštrumentalni trio, ki ga sestavljajo Luka Belič (tenor saksofon), Aljaž Markežič na (suzafon) in David Nik Lipovac (bobni), si je drznil poseči v viralno uspešnico britanskega pevca, tekstopisca in glasbenega producenta Artemasa Diamandisa. Seveda so fantje to opravili popolnoma po svoje, torej tako, da zgleda kot novo in še bolj ekspolzivno: hipnotične trance teksture se prepletejo s trap ritmi in kratkim rap vložkom, vse skupaj pa poganjajo značilni brassovski temelji skupine, z mogočnimi bas linijami suzafona in izrazitimi saksofonskimi vložki, ki jih ni mogoče spregledati. Pantaloons, ki od samega začetka velja za bend, katerega glasba, ki je praviloma energična, širše dostopna in pregovorno plesno razpoložena, zaživi predvsem v živi interakciji s publiko, je izid tekočega singla, s katerim trka na vrata velikih evropskih poletnih glasbenih festivalov, pospremil z videospotom, posnetim v živo na priljubljenem prizorišču Kino Šiška.
Gost tokratne epizode Prvakov tedna pravi, da njegovo približevanje novinarstvu traja že vse življenje. O nobenem od poklicev, ki jih je opravljal, ali stvari, ki jih počne, ne govori kot o poslanstvu. Presenetljivo, ker za seboj pušča sledi, ki so posledica trdega in temeljitega dela, ki ga opravlja s filigransko natančnostjo. Ampak presenetil je že kot najstnik, ko je kot naravoslovec, ljubitelj matematike, fizike in astronomije zapustil celjsko gimnazijo in odšel na humanistično, družboslovno gimnazijo v Devin. Zdi se, da je bila to prelomna točka, saj je odtlej njegovo življenje povezano z Italijo. Po maturi je prek Lesota odšel v Ljubljano, kjer je po študiju angleščine in primerjalne književnosti diplomiral na AGRFT. In spet nazaj v Italijo - v Trstu je bil enajst let član ansambla Slovenskega stalnega gledališča in prejel Borštnikovo nagrado za vlogo v Erdmanovem Samomorilcu. Sledil je prihod na Prvi program Radia Slovenija, kjer je vodil oddaji Sotočja in Neobvezno v nedeljo ter torkov jutranji program, nato pa postal urednik razvedrilnega programa. Leta 2016 je postal dopisnik RTV Slovenija v Rimu in nato osem let, kot temu rečemo v novinarskem žargonu, pokrival Italijo in Sveti sedež oziroma Vatikan. Tam je preživel tudi pandemijo covida-19, njegovi dnevniški zapisi so se prelili v knjigo Karantena.Rim. Drži, je tudi pisatelj in prevajalec, kar ne preseneča, saj pravi, da so zanj knjige srečno zatočišče. Leta 2020 mu je DNS podelilo nagrado Čuvaj/Watchdog. Ljubitelj potovanj, likovnih razstavišč, kulinarike je pronicljiv sogovornik, ki poslušalca, bralca zapelje na povsem nova polja odkrivanja in spoznavanja. Pred nekaj meseci je prevzel naloge odgovornega urednika Radia Koper, v sredo bo prejel Priznanje RTV Slovenija za dosežke v daljšem delovnem obdobju, danes je gost 107. epizode Prvakov tedna.
Gost tokratne epizode Prvakov tedna pravi, da njegovo približevanje novinarstvu traja že vse življenje. O nobenem od poklicev, ki jih je opravljal, ali stvari, ki jih počne, ne govori kot o poslanstvu. Presenetljivo, ker za seboj pušča sledi, ki so posledica trdega in temeljitega dela, ki ga opravlja s filigransko natančnostjo. Ampak presenetil je že kot najstnik, ko je kot naravoslovec, ljubitelj matematike, fizike in astronomije zapustil celjsko gimnazijo in odšel na humanistično, družboslovno gimnazijo v Devin. Zdi se, da je bila to prelomna točka, saj je odtlej njegovo življenje povezano z Italijo. Po maturi je prek Lesota odšel v Ljubljano, kjer je po študiju angleščine in primerjalne književnosti diplomiral na AGRFT. In spet nazaj v Italijo - v Trstu je bil enajst let član ansambla Slovenskega stalnega gledališča in prejel Borštnikovo nagrado za vlogo v Erdmanovem Samomorilcu. Sledil je prihod na Prvi program Radia Slovenija, kjer je vodil oddaji Sotočja in Neobvezno v nedeljo ter torkov jutranji program, nato pa postal urednik razvedrilnega programa. Leta 2016 je postal dopisnik RTV Slovenija v Rimu in nato osem let, kot temu rečemo v novinarskem žargonu, pokrival Italijo in Sveti sedež oziroma Vatikan. Tam je preživel tudi pandemijo covida-19, njegovi dnevniški zapisi so se prelili v knjigo Karantena.Rim. Drži, je tudi pisatelj in prevajalec, kar ne preseneča, saj pravi, da so zanj knjige srečno zatočišče. Leta 2020 mu je DNS podelilo nagrado Čuvaj/Watchdog. Ljubitelj potovanj, likovnih razstavišč, kulinarike je pronicljiv sogovornik, ki poslušalca, bralca zapelje na povsem nova polja odkrivanja in spoznavanja. Pred nekaj meseci je prevzel naloge odgovornega urednika Radia Koper, v sredo bo prejel Priznanje RTV Slovenija za dosežke v daljšem delovnem obdobju, danes je gost 107. epizode Prvakov tedna.
Ameriški predsednik Joe Biden je v svojem verjetno zadnjem nagovoru dejal, da bi dogovor osvobodil talce, ustavil spopade, zagotovil varnost Izraelu in omogočil znatno povečanje humanitarne pomoči Palestincem. Tudi iz palestinskega gibanja Hamas so sporočili, da pogovori dobro napredujejo. V oddaji tudi o tem: - 830 tisoč Slovencev lahko od jutri pričakuje pošto z Vzajmene. - Za inovativna podjetja na voljo 72.000 evrov nepovratnih sredstev. - Vrtec Lucija gre v popolno rekonstrukcijo. - V Rimu predstavili traso letošnje Dirke po Italiji, 24.maja tudi v Sloveniji.
Ameriški predsednik Joe Biden je v svojem verjetno zadnjem nagovoru dejal, da bi dogovor osvobodil talce, ustavil spopade, zagotovil varnost Izraelu in omogočil znatno povečanje humanitarne pomoči Palestincem. Tudi iz palestinskega gibanja Hamas so sporočili, da pogovori dobro napredujejo. V oddaji tudi o tem: - 830 tisoč Slovencev lahko od jutri pričakuje pošto z Vzajmene. - Za inovativna podjetja na voljo 72.000 evrov nepovratnih sredstev. - Vrtec Lucija gre v popolno rekonstrukcijo. - V Rimu predstavili traso letošnje Dirke po Italiji, 24.maja tudi v Sloveniji.
Oba slovenska predstavnika sta se prebila med najboljših 24 v konferenčni ligi. Celjani so se v zadnjem krogu v izločilnih bojih pridružili Olimpiji po novi kaotični domači evropski tekmi. Na treh je bilo povprečno doseženih skoraj šest golov, peti zadetek pa je proti ekipi TNS določil zmagovalca, potem ko so Celjani ves drugi polčas pletli mrežo okrog gostujočega gola, na koncu pa uspeli zadržati prednost s 3:2 v srhljivi končnici. Gost je član Celja in slovenski reprezentant Žan Karničnik, ki govori o svoji fleksibilnosti, tudi proti ekipi TNS je igral na več različnih igralnih položajih, pa o svojem dolgem nogometnem letu, zavoljo evropskega prvenstva in napornega ritma klubskih tekem ni imel možnosti za daljši oddih. Končno si ga bo privoščil zdaj. Karničnik upa, da mu bo pozimi uspel odmeven prestop, skoraj pa bi mu konec poletja, a se je poškodoval na tekmi, ki bi morala biti njegova zadnja pri Celju. Karničnik debatira z Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem, s Poljske pa se oglasi Boštjan Janežič. Olimpija je pri Jagiellonii imela več žoge v svojih nogah, ni pa zmagala, s čimer bi se prebila med najboljših osem in tako neposredno v osmino finala konferenčne lige.
Oba slovenska predstavnika sta se prebila med najboljših 24 v konferenčni ligi. Celjani so se v zadnjem krogu v izločilnih bojih pridružili Olimpiji po novi kaotični domači evropski tekmi. Na treh je bilo povprečno doseženih skoraj šest golov, peti zadetek pa je proti ekipi TNS določil zmagovalca, potem ko so Celjani ves drugi polčas pletli mrežo okrog gostujočega gola, na koncu pa uspeli zadržati prednost s 3:2 v srhljivi končnici. Gost je član Celja in slovenski reprezentant Žan Karničnik, ki govori o svoji fleksibilnosti, tudi proti ekipi TNS je igral na več različnih igralnih položajih, pa o svojem dolgem nogometnem letu, zavoljo evropskega prvenstva in napornega ritma klubskih tekem ni imel možnosti za daljši oddih. Končno si ga bo privoščil zdaj. Karničnik upa, da mu bo pozimi uspel odmeven prestop, skoraj pa bi mu konec poletja, a se je poškodoval na tekmi, ki bi morala biti njegova zadnja pri Celju. Karničnik debatira z Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem, s Poljske pa se oglasi Boštjan Janežič. Olimpija je pri Jagiellonii imela več žoge v svojih nogah, ni pa zmagala, s čimer bi se prebila med najboljših osem in tako neposredno v osmino finala konferenčne lige.
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
Parthenope je privlačna, inteligentna, radovedna in skrivnostna mladenka, očarljiva in usodna za številne moške, ki jih sreča na svoji poti. V celovečercu z istoimenskim naslovom, predstavljenem na lanskem festivalu v Cannesu, ji scenarist in režiser Paolo Sorrentino sledi skozi nekaj desetletij, od poroda v morju leta 1950 prek raziskovanja prvih ljubezni in študijskih uspehov do slovesa od mladosti in življenja v spominih. Parthenope pa je bilo v grški mitologiji ime tudi sireni, ki se je vrgla v morje iz obupa, ker ji ni uspelo zapeljati Odiseja; tam, kjer je njeno truplo naplavilo na obalo, je zraslo istoimensko mesto, ki ga danes poznamo kot Neapelj. V celovečernem filmu, ki ga lahko razumemo tudi kot razkošno vizualno posvetilo svojemu rodnemu mestu, Sorrentino združuje antične motive in pripoved o 20. stoletju skozi potapljanje v psiho svoje protagonistke, nadarjene študentke antropologije. Film je prežet s citati, navzkrižnimi povezavami in referencami; pred nas postavi uganko, v kolikšni meri glavna junakinja dejansko pooseblja mesto in njegovo zgodovino ter njegovo šarmantno mešanico sakralnega in profanega. Parthenope, ki jo odigra karizmatična Celeste Dalla Porta v svoji prvi večji vlogi, je v avtorjevi zamisli hkrati mitološka sirena in Odisej, hkrati oseba in prispodoba. A ta vsebinska odprtost in nedorečenost je s stališča gledalca dvorezen meč. Paolo Sorrentino je že v preteklosti dokazal, da je verjetno najboljši Fellinijev učenec, najbolj neposredno v Neskončni lepoti iz leta 2013. Od prvega prizora filma Parthenope naprej je očitno, da ga ne zanima umetnost kot mimesis, kot golo posnemanje resničnosti. Je ustvarjalec podob, ki so čutne izkušnje, skozi katere hoče prehajati – ne vedno najbolj uspešno – med notranjim in zunanjim svetom. Manj uspešno zato, ker je v te bohotne podobe sam veliko bolj zaljubljen kot to pričakuje od nas, še posebej v kombinaciji skrajno upočasnjenega ritma in ne najbolj jasne pripovedi. Morda še bolj kot na Fellinija me je tako film spomnil na opus enega drugega šampiona počasnega kina, Thea Angelopoulosa, in na njegovo vseživljenjsko ukvarjanje s pogledi, pa tudi z vsem univerzalnim v najbolj lokalnem. Kakorkoli, Neapelj, kot smo mu tu priča, je Sorrentinova Itaka, v katero se vrača po zaviti poti, tudi skozi spomine in doživljanja svoje protagonistke; je izkušnja življenja, ki v časovni perspektivi neizbežno polzi med prsti, in prispodoba lepote, ki bledi. Kljub vsej pompoznosti, ki jo avtorsko pripisuje sami lepoti – ali pa je poanta nemara prav v tem … Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše
Parthenope je privlačna, inteligentna, radovedna in skrivnostna mladenka, očarljiva in usodna za številne moške, ki jih sreča na svoji poti. V celovečercu z istoimenskim naslovom, predstavljenem na lanskem festivalu v Cannesu, ji scenarist in režiser Paolo Sorrentino sledi skozi nekaj desetletij, od poroda v morju leta 1950 prek raziskovanja prvih ljubezni in študijskih uspehov do slovesa od mladosti in življenja v spominih. Parthenope pa je bilo v grški mitologiji ime tudi sireni, ki se je vrgla v morje iz obupa, ker ji ni uspelo zapeljati Odiseja; tam, kjer je njeno truplo naplavilo na obalo, je zraslo istoimensko mesto, ki ga danes poznamo kot Neapelj. V celovečernem filmu, ki ga lahko razumemo tudi kot razkošno vizualno posvetilo svojemu rodnemu mestu, Sorrentino združuje antične motive in pripoved o 20. stoletju skozi potapljanje v psiho svoje protagonistke, nadarjene študentke antropologije. Film je prežet s citati, navzkrižnimi povezavami in referencami; pred nas postavi uganko, v kolikšni meri glavna junakinja dejansko pooseblja mesto in njegovo zgodovino ter njegovo šarmantno mešanico sakralnega in profanega. Parthenope, ki jo odigra karizmatična Celeste Dalla Porta v svoji prvi večji vlogi, je v avtorjevi zamisli hkrati mitološka sirena in Odisej, hkrati oseba in prispodoba. A ta vsebinska odprtost in nedorečenost je s stališča gledalca dvorezen meč. Paolo Sorrentino je že v preteklosti dokazal, da je verjetno najboljši Fellinijev učenec, najbolj neposredno v Neskončni lepoti iz leta 2013. Od prvega prizora filma Parthenope naprej je očitno, da ga ne zanima umetnost kot mimesis, kot golo posnemanje resničnosti. Je ustvarjalec podob, ki so čutne izkušnje, skozi katere hoče prehajati – ne vedno najbolj uspešno – med notranjim in zunanjim svetom. Manj uspešno zato, ker je v te bohotne podobe sam veliko bolj zaljubljen kot to pričakuje od nas, še posebej v kombinaciji skrajno upočasnjenega ritma in ne najbolj jasne pripovedi. Morda še bolj kot na Fellinija me je tako film spomnil na opus enega drugega šampiona počasnega kina, Thea Angelopoulosa, in na njegovo vseživljenjsko ukvarjanje s pogledi, pa tudi z vsem univerzalnim v najbolj lokalnem. Kakorkoli, Neapelj, kot smo mu tu priča, je Sorrentinova Itaka, v katero se vrača po zaviti poti, tudi skozi spomine in doživljanja svoje protagonistke; je izkušnja življenja, ki v časovni perspektivi neizbežno polzi med prsti, in prispodoba lepote, ki bledi. Kljub vsej pompoznosti, ki jo avtorsko pripisuje sami lepoti – ali pa je poanta nemara prav v tem … Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše
Nemalokrat se zgodi, da se izgubimo v glasnem šumu neznosnega ritma vsakdanjih obveznosti in pokleknemo pod težo pričakovanj našega modernega sveta. Zdi se nam, da nimamo ventila, prek katerega bi lahko izrazili samega sebe, niti zavetja, kjer bi se lahko ustavili in v miru zadihali. A na srečo obstajajo takšna zavetja, saj smo se v tokratni Nedeljski reportaži zatekli v enega izmed teh redkih prostorov. Pridružili smo se igralski skupini v sklopu kolektiva Odprta scena, kjer so nam pokazali, na kakšen način si vzamejo čas zase, se družijo in ustvarjajo v svojem tempu.
Nemalokrat se zgodi, da se izgubimo v glasnem šumu neznosnega ritma vsakdanjih obveznosti in pokleknemo pod težo pričakovanj našega modernega sveta. Zdi se nam, da nimamo ventila, prek katerega bi lahko izrazili samega sebe, niti zavetja, kjer bi se lahko ustavili in v miru zadihali. A na srečo obstajajo takšna zavetja, saj smo se v tokratni Nedeljski reportaži zatekli v enega izmed teh redkih prostorov. Pridružili smo se igralski skupini v sklopu kolektiva Odprta scena, kjer so nam pokazali, na kakšen način si vzamejo čas zase, se družijo in ustvarjajo v svojem tempu.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal med letoma 69 in 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, pa priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tenkočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na podlagi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo jim lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. A kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štrije spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten.« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal med letoma 69 in 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, pa priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tenkočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na podlagi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo jim lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. A kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štrije spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten.« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
V oddajo radioLive! prihajajo Jet Black Diamonds! Radijski koncert si lahko brezplačno ogledate v živo, obiščite naš Studio Hendrix! Jet Black Diamonds združujejo surovo energijo klasičnega rocka ter mu dodajajo pridih sodobnega zvoka. Znani so po svoji močni odrski prisotnosti, energičnih nastopih in kakovostnem avtorskem glasbenem ustvarjanju. Njihova glasba je polna močnih kitarskih rifov, udarnega ritma in privlačnih melodij, kar ustvarja edinstveno izkušnjo za poslušalce. Z leti so si pridobili zvesto bazo oboževalcev in si utrdili mesto na slovenski glasbeni sceni, kjer so prepoznavni po svojem unikatnem zvoku in strasti do glasbe. Sredi aprila 2024 so izdali album Sladki problemi, ki ga bodo predstavili tudi v največjem studiu Radia Koper. V oddaji radioLive! bo zasedbo Jet Black Diamonds gostil Blaž Maljevac!
V oddajo radioLive! prihajajo Jet Black Diamonds! Radijski koncert si lahko brezplačno ogledate v živo, obiščite naš Studio Hendrix! Jet Black Diamonds združujejo surovo energijo klasičnega rocka ter mu dodajajo pridih sodobnega zvoka. Znani so po svoji močni odrski prisotnosti, energičnih nastopih in kakovostnem avtorskem glasbenem ustvarjanju. Njihova glasba je polna močnih kitarskih rifov, udarnega ritma in privlačnih melodij, kar ustvarja edinstveno izkušnjo za poslušalce. Z leti so si pridobili zvesto bazo oboževalcev in si utrdili mesto na slovenski glasbeni sceni, kjer so prepoznavni po svojem unikatnem zvoku in strasti do glasbe. Sredi aprila 2024 so izdali album Sladki problemi, ki ga bodo predstavili tudi v največjem studiu Radia Koper. V oddaji radioLive! bo zasedbo Jet Black Diamonds gostil Blaž Maljevac!
Piše Jože Štucin, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati v vsem odstopa od pesniških prvencev mladih pesnic; ni tipanja po besedni melasi, ni iskanja identitete in odkrivanja svojih "jazov", v ničemer ni začetniški in iščoč, temveč je zrelo pisanje o sebi, o svojem življenju in bivanjskih stiskah na način, kot da je vse globoko premišljeno in izklesano v precizni narativnosti, z izjemnim občutkom za pripoved in iskrivo iskrenost. V tem smislu so tudi metafore zelo čiste, nedvoumne, pesniška zgodba pa se dogaja, kot vsem nam, v magičnem plesu življenja in smrti, rojevanja in izginjanja, upanja in strahu, ljubezni in sovraštva. Slednjega še najmanj, bolj "med vrsticami", če že. Zbirka je razdeljena na šest enot, ki nekako določajo predih med branjem, so kot nekakšna cezura, da se vse misli ne pomešajo v eno samo pesem. Naslovi so programski in opredeljujejo vsebinske poudarke, vsaj delno določajo "postaje" pesniškega odraščanja, nabor vsebin pa je pester, raznoroden in osvobojen vsakršnih predsodkov. Poezija je brezdomna, v resnici nima svoje posesti, živi lahko kjerkoli, tudi tam, kjer življenja sploh ni. V pesmi Utopljenec z začetka zbirke se zgodi nemara prvi stik otroka s smrtjo, ko iz vode izvlečejo utopljenca. A tu je še skrbna "mami (ki) pravi, / naj zaprem oči. / Nihče ne sme / videti mrtveca, / ki so ga ravnokar / potegnili iz vode, / lahko te obišče v spanju." Toda mrtveci so, to je pač dejstvo, še svojega nosimo s sabo od rojstva do konca. Borimo se z njim, ga skušamo izigrati, mu nastavljamo pasti in privide, ga skrivamo pred sabo, mu nadevamo maske ljubezni ali strahu in ga svaljkamo na vse načine, da bi se ga otresli, celo mešamo si glavo z raznimi opoji ali praški, pa nič, v pesmi Konec sveta se rodi le borno razodetje: "Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju." Pesnica ima za sabo tudi grozno izkušnjo, diagnozo raka, ki še dodatno podčrtava njeno občutljivost in pronicljivost za vse temačne sobe življenja, za izgube in izkrivljene odnose, ki lahko klestijo po mladosti. Take so tudi njene izkušnje z nasilnimi partnerji, begajočimi in ranjenimi ljubimkami. Izkušnje in razodetja se nato pretočijo v trpko spoznanje o svetu, kalijo dušo in krotijo vsakršne rakaste tvorbe, tiste resnične in tudi tiste, ki se razraščajo v dvomu, strahu in brezupu. In ko vse to nekako postane duhovna "vaservaga", se začnejo rojevati pesmi, presunljivi, na trenutke tudi s humorjem požlahtnjeni verzi, v katerih pesnica polno zaživi brez besed, ki bi se zatikale med zobmi, brez sramu in v spokojnem ritmu samoironije. V prvi pesmi štiridelne prigodnice z nekoliko enigmatičnim naslovom Vsem, ki veste se takole dobrodušno razpiše: "Zaspala sem. // Hotela sem reči, / da sem seksala / in da nisem uspela / obleči / spodnjih hlačk. / Še dobro, / da mi moški vse / verjamejo / in jaz verjamem njim." Zbirka ima sinkopiran ritem, vsaj glede vsebin. Pesnica preskakuje tematike in kronološke uzance reducira na spontane utrinke, iz nje pač vre in zakaj bi hladili krop, zakaj bi brzdali paro in iskali ohladitve v tišini in miru: ko vre, naj brbota do izsušitve! Naj se vsi njeni bivši in bivše, čudni ali navadni, lepi ali nevidni, valjajo v poetični savni in použivajo pesničino pozornost. Tudi tisti, ki je zatrdil, da je zadnja na seznamu: "Ko sem odhajala, si obljubil, / da sem zadnja na seznamu / z imeni deklet". Pa tudi onidve, ki sta jo poklicali v dnevih osamljenosti. Take pesmi ne dobi kdorkoli: "Dišali sta po otroškem / pudru. Neprekinjeno / sta me poljubljali, / medtem ko sta ožemali / pomaranče / za džus in vodko. // Ne vem, kje se je vse / začelo. / Kako je slina krožila / med ustnicami / in verzi Tomaža Šalamuna, / in kako / mi je prišlo." Zbirko Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati krasi obilje čustveno-čutnih nians, tudi intimnih izpovedi, zaokroži pa se z gotovo najbolj nežno pesmijo, kar jih je podpisani kdaj koli prebral o kužkih, naših zvestih prijateljih. Mogoče najčistejših, kdo za vraga bi vedel in razumel to pasjo ljubezen in predanost. Pesem Majhno srce zaključi knjigo z verzi "In ko se po sestankih, / službah in protestnih shodih / rešimo ljudi, nas pričakujejo, / ležeči volkovi na domači preprogi, / in se v obratu ključa v vratih / zaletavo dvignejo z življenjem, / ki je krajše od tvojega, / z razprtim gobčkom, iz katerega visi / iztegnjen jezik – pasje molčijo, / pasji ljubljenci, pasji angeli."
Piše Jože Štucin, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati v vsem odstopa od pesniških prvencev mladih pesnic; ni tipanja po besedni melasi, ni iskanja identitete in odkrivanja svojih "jazov", v ničemer ni začetniški in iščoč, temveč je zrelo pisanje o sebi, o svojem življenju in bivanjskih stiskah na način, kot da je vse globoko premišljeno in izklesano v precizni narativnosti, z izjemnim občutkom za pripoved in iskrivo iskrenost. V tem smislu so tudi metafore zelo čiste, nedvoumne, pesniška zgodba pa se dogaja, kot vsem nam, v magičnem plesu življenja in smrti, rojevanja in izginjanja, upanja in strahu, ljubezni in sovraštva. Slednjega še najmanj, bolj "med vrsticami", če že. Zbirka je razdeljena na šest enot, ki nekako določajo predih med branjem, so kot nekakšna cezura, da se vse misli ne pomešajo v eno samo pesem. Naslovi so programski in opredeljujejo vsebinske poudarke, vsaj delno določajo "postaje" pesniškega odraščanja, nabor vsebin pa je pester, raznoroden in osvobojen vsakršnih predsodkov. Poezija je brezdomna, v resnici nima svoje posesti, živi lahko kjerkoli, tudi tam, kjer življenja sploh ni. V pesmi Utopljenec z začetka zbirke se zgodi nemara prvi stik otroka s smrtjo, ko iz vode izvlečejo utopljenca. A tu je še skrbna "mami (ki) pravi, / naj zaprem oči. / Nihče ne sme / videti mrtveca, / ki so ga ravnokar / potegnili iz vode, / lahko te obišče v spanju." Toda mrtveci so, to je pač dejstvo, še svojega nosimo s sabo od rojstva do konca. Borimo se z njim, ga skušamo izigrati, mu nastavljamo pasti in privide, ga skrivamo pred sabo, mu nadevamo maske ljubezni ali strahu in ga svaljkamo na vse načine, da bi se ga otresli, celo mešamo si glavo z raznimi opoji ali praški, pa nič, v pesmi Konec sveta se rodi le borno razodetje: "Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju." Pesnica ima za sabo tudi grozno izkušnjo, diagnozo raka, ki še dodatno podčrtava njeno občutljivost in pronicljivost za vse temačne sobe življenja, za izgube in izkrivljene odnose, ki lahko klestijo po mladosti. Take so tudi njene izkušnje z nasilnimi partnerji, begajočimi in ranjenimi ljubimkami. Izkušnje in razodetja se nato pretočijo v trpko spoznanje o svetu, kalijo dušo in krotijo vsakršne rakaste tvorbe, tiste resnične in tudi tiste, ki se razraščajo v dvomu, strahu in brezupu. In ko vse to nekako postane duhovna "vaservaga", se začnejo rojevati pesmi, presunljivi, na trenutke tudi s humorjem požlahtnjeni verzi, v katerih pesnica polno zaživi brez besed, ki bi se zatikale med zobmi, brez sramu in v spokojnem ritmu samoironije. V prvi pesmi štiridelne prigodnice z nekoliko enigmatičnim naslovom Vsem, ki veste se takole dobrodušno razpiše: "Zaspala sem. // Hotela sem reči, / da sem seksala / in da nisem uspela / obleči / spodnjih hlačk. / Še dobro, / da mi moški vse / verjamejo / in jaz verjamem njim." Zbirka ima sinkopiran ritem, vsaj glede vsebin. Pesnica preskakuje tematike in kronološke uzance reducira na spontane utrinke, iz nje pač vre in zakaj bi hladili krop, zakaj bi brzdali paro in iskali ohladitve v tišini in miru: ko vre, naj brbota do izsušitve! Naj se vsi njeni bivši in bivše, čudni ali navadni, lepi ali nevidni, valjajo v poetični savni in použivajo pesničino pozornost. Tudi tisti, ki je zatrdil, da je zadnja na seznamu: "Ko sem odhajala, si obljubil, / da sem zadnja na seznamu / z imeni deklet". Pa tudi onidve, ki sta jo poklicali v dnevih osamljenosti. Take pesmi ne dobi kdorkoli: "Dišali sta po otroškem / pudru. Neprekinjeno / sta me poljubljali, / medtem ko sta ožemali / pomaranče / za džus in vodko. // Ne vem, kje se je vse / začelo. / Kako je slina krožila / med ustnicami / in verzi Tomaža Šalamuna, / in kako / mi je prišlo." Zbirko Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati krasi obilje čustveno-čutnih nians, tudi intimnih izpovedi, zaokroži pa se z gotovo najbolj nežno pesmijo, kar jih je podpisani kdaj koli prebral o kužkih, naših zvestih prijateljih. Mogoče najčistejših, kdo za vraga bi vedel in razumel to pasjo ljubezen in predanost. Pesem Majhno srce zaključi knjigo z verzi "In ko se po sestankih, / službah in protestnih shodih / rešimo ljudi, nas pričakujejo, / ležeči volkovi na domači preprogi, / in se v obratu ključa v vratih / zaletavo dvignejo z življenjem, / ki je krajše od tvojega, / z razprtim gobčkom, iz katerega visi / iztegnjen jezik – pasje molčijo, / pasji ljubljenci, pasji angeli."
Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.
Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.
Dr. Vinko Kraljič je izjemen duhovnik, glasbenik in podpornik kulturne dediščine, ki je skozi šest desetletij svojega duhovniškega dela globoko zaznamoval številne skupnosti v Sloveniji in Nemčiji. Po končanem bogoslovju in študiju v Rimu je svojo duhovniško pot začel v domovini, kasneje pa se je preselil v Nemčijo, kjer je dolgoletno služboval v Ilbenstadtu. Tu je skrbel za duhovno življenje številnih skupin, obnovil cerkvene objekte in ustvaril številne pesmi, ki so obogatile cerkveno glasbo. Njegovo delo je bilo prepoznano in nagrajeno z nazivom »duhovni svetnik«, medtem ko je njegova strast do glasbe in duhovnosti segala tudi v podporo kulturnim, mladinskim in dobrodelnim iniciativam. Vendar pa je bil dr. Kraljičev življenjski pot prežet tudi z osebno borbo v težkih političnih razmerah bivše Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Že kot mladostnik se je odločil za duhovniški poklic, a so mu komunistične oblasti zaradi njegove odločitve povzročale številne težave. Kljub političnemu nadzoru in diskriminaciji je ostal zvest svoji veri in poslanstvu, kar mu je omogočilo, da je kljub vsem preizkušnjam vztrajal in se posvetil svojemu duhovniškemu delu ter širjenju slovenske kulture in duhovnosti. Zlati vojniški grb, ki ga je prejel za prispevek k ohranjanju kulturne dediščine in duhovnemu vodenju, je le ena izmed številnih priznanj za njegovo nesebično predanost. Dr. Vinko Kraljič je bil nepogrešljiv steber tako za Slovence v domovini kot v zamejstvu, kjer je pustil globok pečat kot vzgojitelj, glasbenik in dobrotnik. Njegova življenjska pot je zgled vztrajnosti, vere in ljubezni do ljudi ter kulture, ki ga spremljajo še danes.
Dr. Vinko Kraljič je izjemen duhovnik, glasbenik in podpornik kulturne dediščine, ki je skozi šest desetletij svojega duhovniškega dela globoko zaznamoval številne skupnosti v Sloveniji in Nemčiji. Po končanem bogoslovju in študiju v Rimu je svojo duhovniško pot začel v domovini, kasneje pa se je preselil v Nemčijo, kjer je dolgoletno služboval v Ilbenstadtu. Tu je skrbel za duhovno življenje številnih skupin, obnovil cerkvene objekte in ustvaril številne pesmi, ki so obogatile cerkveno glasbo. Njegovo delo je bilo prepoznano in nagrajeno z nazivom »duhovni svetnik«, medtem ko je njegova strast do glasbe in duhovnosti segala tudi v podporo kulturnim, mladinskim in dobrodelnim iniciativam. Vendar pa je bil dr. Kraljičev življenjski pot prežet tudi z osebno borbo v težkih političnih razmerah bivše Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Že kot mladostnik se je odločil za duhovniški poklic, a so mu komunistične oblasti zaradi njegove odločitve povzročale številne težave. Kljub političnemu nadzoru in diskriminaciji je ostal zvest svoji veri in poslanstvu, kar mu je omogočilo, da je kljub vsem preizkušnjam vztrajal in se posvetil svojemu duhovniškemu delu ter širjenju slovenske kulture in duhovnosti. Zlati vojniški grb, ki ga je prejel za prispevek k ohranjanju kulturne dediščine in duhovnemu vodenju, je le ena izmed številnih priznanj za njegovo nesebično predanost. Dr. Vinko Kraljič je bil nepogrešljiv steber tako za Slovence v domovini kot v zamejstvu, kjer je pustil globok pečat kot vzgojitelj, glasbenik in dobrotnik. Njegova življenjska pot je zgled vztrajnosti, vere in ljubezni do ljudi ter kulture, ki ga spremljajo še danes.
Tokrat je gost arhitekt Milan Zdravko Kovač, ki se je nekaj desetletij ukvarjal z načrtovanji zaščite arhitekturne in arheološke dediščine predvsem v starih mestnih jedrih. Z letos umrlim arhitektom Petrom Kerševanom sta v zadnjem desetletju in pol tukajšnim oblastnim in dediščinskim ustanovam od ministrstva za kulturo do mestnega muzeja pro bono predlagala predloge sodobne prostorske zaščite in predvsem javne predstavitve in situ določenih kompleksov arheoloških najdb v stari Ljubljani in njenem barjanskem robu. Gre na primer za izzive gradnje podzemne garaže na Vodnikovem trgu, zdaj zasutega kolišča na Špici na ljubljanskih Prulah, svojstven predlog pa sta v skladu s sodobnimi načeli sodelovanja prebivalcev pri urejanju javnih prostorov dala tudi pri projektu posodabljanja ljubljanskega železniškega in avtobusnega vozlišča. Arhitekt Kovač je pred leti tudi patentiral sistem zaščite arheoloških najdb in situ »Eureka-Eurocare E! 1586 Arch«, in ga uporabil pri ureditvi ene od cesarskih grobnic v podzemni muzej na Kitajskem. V pogovoru gost pojasnjuje te dolgoletne izkušnje in, tako kot marsikdo ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj vse te institucije izpuščajo potencialne prednosti mesta Ljubljane pri javnem predstavljanju svoje izjemno bogate arheološke dediščine. Kovač je l.1964 diplomiral pri arhitektu Edvardu Ravnikarju in nadaljeval študij varstva dediščine na Švedskem in v Rimu. FOTO: Na levi sedanji pogled od vogala gostilne Vodnikov hram proti vzpenjači na grad, desno pa izsek skice nerealiziranega predloga dvojice Kovač/Kerševan za Srednjeveški muzej Ljubljane, del, ki je predvidel tudi predstavitev in-situ vzhodnega ljubljanskega obzidja s preostankom obrambne trdnjave barbakan pri Kloštrskih vratih VIR: avtor skice je arhitekt Peter Kerševan (1938-2024
Tokrat je gost arhitekt Milan Zdravko Kovač, ki se je nekaj desetletij ukvarjal z načrtovanji zaščite arhitekturne in arheološke dediščine predvsem v starih mestnih jedrih. Z letos umrlim arhitektom Petrom Kerševanom sta v zadnjem desetletju in pol tukajšnim oblastnim in dediščinskim ustanovam od ministrstva za kulturo do mestnega muzeja pro bono predlagala predloge sodobne prostorske zaščite in predvsem javne predstavitve in situ določenih kompleksov arheoloških najdb v stari Ljubljani in njenem barjanskem robu. Gre na primer za izzive gradnje podzemne garaže na Vodnikovem trgu, zdaj zasutega kolišča na Špici na ljubljanskih Prulah, svojstven predlog pa sta v skladu s sodobnimi načeli sodelovanja prebivalcev pri urejanju javnih prostorov dala tudi pri projektu posodabljanja ljubljanskega železniškega in avtobusnega vozlišča. Arhitekt Kovač je pred leti tudi patentiral sistem zaščite arheoloških najdb in situ »Eureka-Eurocare E! 1586 Arch«, in ga uporabil pri ureditvi ene od cesarskih grobnic v podzemni muzej na Kitajskem. V pogovoru gost pojasnjuje te dolgoletne izkušnje in, tako kot marsikdo ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj vse te institucije izpuščajo potencialne prednosti mesta Ljubljane pri javnem predstavljanju svoje izjemno bogate arheološke dediščine. Kovač je l.1964 diplomiral pri arhitektu Edvardu Ravnikarju in nadaljeval študij varstva dediščine na Švedskem in v Rimu. FOTO: Na levi sedanji pogled od vogala gostilne Vodnikov hram proti vzpenjači na grad, desno pa izsek skice nerealiziranega predloga dvojice Kovač/Kerševan za Srednjeveški muzej Ljubljane, del, ki je predvidel tudi predstavitev in-situ vzhodnega ljubljanskega obzidja s preostankom obrambne trdnjave barbakan pri Kloštrskih vratih VIR: avtor skice je arhitekt Peter Kerševan (1938-2024
Dvojina v ritmu bossa nove: BosaZnova sta Vanja in Matjaž Romih, ustvarjalni par, ki je svoje zgodbe iz zasebnega okolja pred kratkim prenesel na velike odre, kot sta Popevka in Melodije morja in sonca. Na svojem prvem albumu »Terapija za pare« nam skozi trinajst pesmi v duetu pripovedujeta o povsem vsakdanjih plateh življenja v dvoje.
Dvojina v ritmu bossa nove: BosaZnova sta Vanja in Matjaž Romih, ustvarjalni par, ki je svoje zgodbe iz zasebnega okolja pred kratkim prenesel na velike odre, kot sta Popevka in Melodije morja in sonca. Na svojem prvem albumu »Terapija za pare« nam skozi trinajst pesmi v duetu pripovedujeta o povsem vsakdanjih plateh življenja v dvoje.
PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.
PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.
Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.
Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.
Florjan Lipuš je brezkompromisen pisatelj: zaveda se, da ustvarja nekaj, kar ne obstaja zunaj njegove literature, kar je samo njegovo in enkratno. Njegov pisateljski credo je torej samosvojost, najgloblja zavezanost besedilu, ki ga piše, njegovemu ritmu, gostoti, besedišču, dinamiki in vpeljavi različnih pripovednih drobcev in plasti, tudi esejističnih. Vse to velja tudi za njegov roman Gramoz. V njem je ubesedil avtobiografsko doživetje, doživetje, ki ga je v drugem umetniškem mediju, v fotografiji, artikuliral tudi njegov sin Marko Lipuš, vendar ga je pisatelj ubesedil z veliko mero odmaknjenosti, zabrisanosti. V pogovoru z Markom Goljo, posnetim v zaselku Sele pri Žitari vasi, kjer pisatelj živi v hiši z zelo lepim vrtom, je sicer nekoliko razkril naravo romana Gramoz, hkrati pa znova izrazil svojo zavezanost literaturi kot enkratnemu ustvarjalnemu dejanju. V oddaji je pisatelj tudi prebral odlomek iz romana, zato – vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
Florjan Lipuš je brezkompromisen pisatelj: zaveda se, da ustvarja nekaj, kar ne obstaja zunaj njegove literature, kar je samo njegovo in enkratno. Njegov pisateljski credo je torej samosvojost, najgloblja zavezanost besedilu, ki ga piše, njegovemu ritmu, gostoti, besedišču, dinamiki in vpeljavi različnih pripovednih drobcev in plasti, tudi esejističnih. Vse to velja tudi za njegov roman Gramoz. V njem je ubesedil avtobiografsko doživetje, doživetje, ki ga je v drugem umetniškem mediju, v fotografiji, artikuliral tudi njegov sin Marko Lipuš, vendar ga je pisatelj ubesedil z veliko mero odmaknjenosti, zabrisanosti. V pogovoru z Markom Goljo, posnetim v zaselku Sele pri Žitari vasi, kjer pisatelj živi v hiši z zelo lepim vrtom, je sicer nekoliko razkril naravo romana Gramoz, hkrati pa znova izrazil svojo zavezanost literaturi kot enkratnemu ustvarjalnemu dejanju. V oddaji je pisatelj tudi prebral odlomek iz romana, zato – vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Anton Komat je nosilec naziva ambasador znanj in prejemnik slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Je avtor dobrega ducata poljudno znanstvenih knjig za otroke in odrasle, številnih televizijskih scenarijev, na desetine spremnih besed za knjige svojih somišljenikov. Nanizal je najmanj petsto člankov v slovenskih in tujih revijah. Tokrat bomo v roke vzeli njegovo najnovejšo knjigo Zgodbe pozabljenega sveta, ki je izšla pri založbi Buča. Zbirka Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje enaindvajset kratkih esejistično naravnanih osebnoizpovednih zgodb, ki nakazujejo avtorjevo okoljevarstveno in človekoljubno izhodišče. Komat je pisatelj, ki ga bralci cenijo, tisti o katerih piše, pa bi ga najraje utopili v žlici vode. Prav to, da odločno plava proti toku, je njegova najznačilnejša odlika. Anton Komat se že tri desetletja pojavlja v javnih razpravah kot zagovornik narave, zlasti vode in gozdov, in kot nasprotnik zastrupljanja rodovitne zemlje, rastlin, živali in ljudi. V živo ozavešča šolarje in srednješolce po vsej Sloveniji, pojavlja pa se tudi v parlamentu, kadar je treba povzdigniti besedo nad brezvestnimi lobisti. Eden od zadnjih podvigov, namreč prepoved uvoza in uporabe nepopravljivo škodljivih gensko modificiranih pridelkov, mu po vsej verjetnosti in v škodo vsej Evropi ne bo uspel. Antona Komata je delo pripeljalo v mnoge dežele, na Bližnji in Srednji vzhod, v Egipt in Rusijo, a najbolj prizadeven je v domačem kraju, v Domžalah, kjer je leta 2021 ustanovil Društvo za sonaravno lokalno prehrano in izobraževanje. Na samem začetku letošnjega leta mu je v Domžalah uspelo preprečiti podiranje mogočnih bukev, ki jih je pred 120 leti posadil Tirolec Jakob Oberwalder, lastnik tovarne Univerzale, kjer so vse do leta 2003 izdelovali znamenite slamnike. Nosila jih je gosposka v Ameriki in Evropi. Podiranja bukev so se na vrat na nos lotili žagarji iz Arboretuma Volčji potok. Komat je v zanj značilnem bliskovitem odzivu dokazal, da so drevesa zdrava in da je potrebna samo tako imenovana drevesna kirurgija. Bukve bojo lahko mirno kraljevale v parku vsaj še dvajset let. Prav gozdarsko kirurško in do narave pokroviteljsko pa se je Anton Komat v zbirki Zgodbe pozabljenega sveta lotil spominov na otroštvo, srečanj z ljudmi, ki so ga globlje zaznamovali, in opisa naključnih pripetljajev. Piše tako, da najprej ne skopari s podobo, pusti, da se pripoved ukorenini in razraste, potem pa precizno izpostavi bistvo, ne da bi povzročal bolečino, ogorčenje ali obup. Naslov zbirke Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje spomine, ki nikakor niso pozabljeni, vzbujajo pa vprašanje, kaj od tistega sveta bo preživelo našo dobo objestnosti in samoljubja. Naj gre za ljubezen, za čarovnijo gozda, za samoto, tišino in krila domišljije, za raziskovanje onesnaženih jam ali vodotokov, za moč denarja ali nasilja, Anton Komat se dosledno oklepa resnice kakor jezdec vranca. V zgodbi Darilo miru na primer piše, da je človek po svojem izvoru bitje sonca, svetlobe in toplote, v zgodbi Zasvojenci z otoki pa ugotavlja, da je iskalec notranjega miru, raziskovalec odsotnosti mita in tolmač lastnega izgona iz narave. V uvodni zgodbi z naslovom Dopusti življenju živeti pokaže izhodišče svojega pisanja, ki ne obljublja leposlovne zbirke zgodb, temveč nepopustljivo aktivistično pisanje. Tako na primer ugotavlja, da sedanji čas utripa v ritmu človekovega nasilja in naravnih katastrof, da so ljudje odrezani od narave, izpuljeni iz zemlje kot plevel, vrženi na gnojišče velemest, gulagov za izvajanje popolne nadvlade. V knjigi najdemo zapise o političnem scientizmu, vulgarnem materializmu, genskem determinizmu, socialno obarvanem neodarvinizmu, o kultu umetne inteligence, o obsedenosti z digitalizacijo. To so teme in izrazi, ki jih rahločuten bralec leposlovnih kratkih zgodb ne pričakuje in jih morda tudi zavrača, a na koncu knjige si misli, da je vsaj bral, če že ni ukrepal. V zgodbi Zdravilna moč sočutja najdemo zapis o prikritih, zamolčanih ali zanikanih odlagališčih obstojnih organskih polutantov, preprosto rečeno strupenih kemikalij, ki bi jih morali po Stockholmski konvenciji iz leta 2004 strumno očiščevati. Ta srhljiva zgodba je literarna zato, ker je razplet odvisen od enega samega človeka, ki zaradi odpadkov zboli za rakom in se v svoji stiski zave stiske drugega. Sklene povedati resnico in to se, kakor vedno, izkaže za odrešujoče. V knjigi so seveda tudi lirični utrinki, ki so kakor gostoljubna čitalniška počivališča. Starka Minka, prijateljica medvedke in njenih mladičev v zgodbi z naslovom Pripoved modre starke, ima na primer ogorel obraz in štrenasto bele lase, pa velike in temne oči, skoraj črne kot nebo brez meseca. Ko Anton Komat na svojih pisateljskih poteh naleti na šokantne statistične podatke, se ne ustraši, se ne umakne, temveč zategne uzde, njegov vranec zahrza, bralec pa se zdrzne in se zave plašnic, ki ga kot uspavala varujejo pred slabo vestjo. Tega občutka Komat ne vsiljuje z moralističnim prepričevanjem, temveč piše kot priča, ki vidi prav vse, kar bi lahko videli vsi, če ne bi izbrali slepote ali pogledali vstran. Najsi to počnemo s polno ali potlačeno zavestjo, vprašanje, na čigav račun živimo, postaja vedno bolj zamolklo in nezaželeno. Prav tega vprašanja Anton Komat ne izpusti iz vajeti. Napoveduje in zapoveduje vedno bolj ozaveščeno ježo čez drn in strn in prisega na moč filozofije, mistike in umetnosti.
Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Anton Komat je nosilec naziva ambasador znanj in prejemnik slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Je avtor dobrega ducata poljudno znanstvenih knjig za otroke in odrasle, številnih televizijskih scenarijev, na desetine spremnih besed za knjige svojih somišljenikov. Nanizal je najmanj petsto člankov v slovenskih in tujih revijah. Tokrat bomo v roke vzeli njegovo najnovejšo knjigo Zgodbe pozabljenega sveta, ki je izšla pri založbi Buča. Zbirka Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje enaindvajset kratkih esejistično naravnanih osebnoizpovednih zgodb, ki nakazujejo avtorjevo okoljevarstveno in človekoljubno izhodišče. Komat je pisatelj, ki ga bralci cenijo, tisti o katerih piše, pa bi ga najraje utopili v žlici vode. Prav to, da odločno plava proti toku, je njegova najznačilnejša odlika. Anton Komat se že tri desetletja pojavlja v javnih razpravah kot zagovornik narave, zlasti vode in gozdov, in kot nasprotnik zastrupljanja rodovitne zemlje, rastlin, živali in ljudi. V živo ozavešča šolarje in srednješolce po vsej Sloveniji, pojavlja pa se tudi v parlamentu, kadar je treba povzdigniti besedo nad brezvestnimi lobisti. Eden od zadnjih podvigov, namreč prepoved uvoza in uporabe nepopravljivo škodljivih gensko modificiranih pridelkov, mu po vsej verjetnosti in v škodo vsej Evropi ne bo uspel. Antona Komata je delo pripeljalo v mnoge dežele, na Bližnji in Srednji vzhod, v Egipt in Rusijo, a najbolj prizadeven je v domačem kraju, v Domžalah, kjer je leta 2021 ustanovil Društvo za sonaravno lokalno prehrano in izobraževanje. Na samem začetku letošnjega leta mu je v Domžalah uspelo preprečiti podiranje mogočnih bukev, ki jih je pred 120 leti posadil Tirolec Jakob Oberwalder, lastnik tovarne Univerzale, kjer so vse do leta 2003 izdelovali znamenite slamnike. Nosila jih je gosposka v Ameriki in Evropi. Podiranja bukev so se na vrat na nos lotili žagarji iz Arboretuma Volčji potok. Komat je v zanj značilnem bliskovitem odzivu dokazal, da so drevesa zdrava in da je potrebna samo tako imenovana drevesna kirurgija. Bukve bojo lahko mirno kraljevale v parku vsaj še dvajset let. Prav gozdarsko kirurško in do narave pokroviteljsko pa se je Anton Komat v zbirki Zgodbe pozabljenega sveta lotil spominov na otroštvo, srečanj z ljudmi, ki so ga globlje zaznamovali, in opisa naključnih pripetljajev. Piše tako, da najprej ne skopari s podobo, pusti, da se pripoved ukorenini in razraste, potem pa precizno izpostavi bistvo, ne da bi povzročal bolečino, ogorčenje ali obup. Naslov zbirke Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje spomine, ki nikakor niso pozabljeni, vzbujajo pa vprašanje, kaj od tistega sveta bo preživelo našo dobo objestnosti in samoljubja. Naj gre za ljubezen, za čarovnijo gozda, za samoto, tišino in krila domišljije, za raziskovanje onesnaženih jam ali vodotokov, za moč denarja ali nasilja, Anton Komat se dosledno oklepa resnice kakor jezdec vranca. V zgodbi Darilo miru na primer piše, da je človek po svojem izvoru bitje sonca, svetlobe in toplote, v zgodbi Zasvojenci z otoki pa ugotavlja, da je iskalec notranjega miru, raziskovalec odsotnosti mita in tolmač lastnega izgona iz narave. V uvodni zgodbi z naslovom Dopusti življenju živeti pokaže izhodišče svojega pisanja, ki ne obljublja leposlovne zbirke zgodb, temveč nepopustljivo aktivistično pisanje. Tako na primer ugotavlja, da sedanji čas utripa v ritmu človekovega nasilja in naravnih katastrof, da so ljudje odrezani od narave, izpuljeni iz zemlje kot plevel, vrženi na gnojišče velemest, gulagov za izvajanje popolne nadvlade. V knjigi najdemo zapise o političnem scientizmu, vulgarnem materializmu, genskem determinizmu, socialno obarvanem neodarvinizmu, o kultu umetne inteligence, o obsedenosti z digitalizacijo. To so teme in izrazi, ki jih rahločuten bralec leposlovnih kratkih zgodb ne pričakuje in jih morda tudi zavrača, a na koncu knjige si misli, da je vsaj bral, če že ni ukrepal. V zgodbi Zdravilna moč sočutja najdemo zapis o prikritih, zamolčanih ali zanikanih odlagališčih obstojnih organskih polutantov, preprosto rečeno strupenih kemikalij, ki bi jih morali po Stockholmski konvenciji iz leta 2004 strumno očiščevati. Ta srhljiva zgodba je literarna zato, ker je razplet odvisen od enega samega človeka, ki zaradi odpadkov zboli za rakom in se v svoji stiski zave stiske drugega. Sklene povedati resnico in to se, kakor vedno, izkaže za odrešujoče. V knjigi so seveda tudi lirični utrinki, ki so kakor gostoljubna čitalniška počivališča. Starka Minka, prijateljica medvedke in njenih mladičev v zgodbi z naslovom Pripoved modre starke, ima na primer ogorel obraz in štrenasto bele lase, pa velike in temne oči, skoraj črne kot nebo brez meseca. Ko Anton Komat na svojih pisateljskih poteh naleti na šokantne statistične podatke, se ne ustraši, se ne umakne, temveč zategne uzde, njegov vranec zahrza, bralec pa se zdrzne in se zave plašnic, ki ga kot uspavala varujejo pred slabo vestjo. Tega občutka Komat ne vsiljuje z moralističnim prepričevanjem, temveč piše kot priča, ki vidi prav vse, kar bi lahko videli vsi, če ne bi izbrali slepote ali pogledali vstran. Najsi to počnemo s polno ali potlačeno zavestjo, vprašanje, na čigav račun živimo, postaja vedno bolj zamolklo in nezaželeno. Prav tega vprašanja Anton Komat ne izpusti iz vajeti. Napoveduje in zapoveduje vedno bolj ozaveščeno ježo čez drn in strn in prisega na moč filozofije, mistike in umetnosti.
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Do konca odprto nebo, brezmejnost, popolna praznina, vseobsegajoča luknja prostora, kot jo dojemamo v naši vsakdanji percepciji, ali pa magično nebo, ki se pesniku ponuja, da bi pokukal vanj, pogledal čez, v brezčasje trenutka. Brezmejnost, ki pesnika motivira, mogoče celo sili, da bi si organiziral izlet v astralno realnost, da bi uvidel, kje se vse začne in konča. Kje je prabit začetka in konca. To je prva dilema, ki nas povleče in navduši za branje. Nebo je v principu živahna platforma, poetična prispodoba, nekaj, kar si od pamtiveka predstavljamo kot pot v brezmejnost, neskončnost, svobodo, večnost ... V pesniški zbirki Do konca odprto nebo, ki ji lahko nadenemo krono najbolj iskrenih in žlahtnih pesniških tipanj, se iskrijo pesniški momenti, zrenje v praznino večnosti, ki seveda nujno vključujejo tudi nasprotja, kot so zaprtost, intima in osama, ki so ujete, nemara celo zaklenjene v sistem človekove božjastne želje po božjem. Edino jaz je zakoličen s poezijo in upanjem, da beseda lahko predre membrano, ki nas veže na mračen svet. Pesniški jaz, ki se edini lahko sooči z resnico ter ji pogleda v oči. A tudi tu je veliko potk. V poeziji Ivana Dobnika tavamo sem ter tja – od pritlehne realnosti do kozmične fluidnosti, od prašnosti lastne podobe do božje zlitosti z univerzalnim, celo s kozmičnim. Dobnikovo poezijo je težko je opredeliti, kar je tudi sicer ena od zagonetnejših nalog, ki jih terja poetsko izrekanje; nikakor ne moremo mimo dejstva, da pesnik, literarni subjekt, ostro reže vase, v svojo nebeško odprtost, obenem pa zelo nazorno pove, da je zgolj bit(je): »V na pol razprtem gnezdu stare hruške« in niti ne ve, »če ga sploh še kdo posluša ... « Pesnikova akcija ima jedrno misel, ta pa je že sama po sebi metafora, in je nekakšna strastna nuja in želja po presežku telesa, podvig, da z besedo izstopi v brezmejnost odprtega neba in lirično izriše svojo resnico. Tu smo, v blaženem stanju, ki je dano pesniku, da zre tudi tja, kjer je nebo, ki ga drugi ne vidijo, nebo, ki je planjava, pašnik poetove duše, ranč, kjer rastejo metafore in se svobodno sprehajajo misli: »Vse je / Nanizano v ritem zemljevida,” Ali bolj profano: relief kozmosa je zemljevid, ki nas določa in vsi smo samo zaznamek na platnu. Človek je le bežen utrip, nemara utrinek, in v tej samoniklosti, ki ga spreleti skozi poetično zavest, nikakor ne more zastaviti več, saj je ujet v manj, v zrenje odprtega neba, ki mu ostaja eksistenčno tuje. Nebo je preprosto predaleč, saj je samo iluzija, utvara možnosti. Le ko se fokus iz onstranstva dotakne drugega, se zdi, da se nebo tudi v resnici za hip odpre. Neskončno odprto nebo je – med branjem kmalu ugotovimo – ljubezen, dotik dveh duš, spoj teles, energij, pogledov ... utrinek, ko samota za hip postane znosna in družabna. Citat iz pesmi Zadnji drevesni list je nadvse konkreten. Pesnik hrepeneče išče, tipa po njej: »In te ne najdem pod nobenim / Listom – ki ga jesen raztaplja // V zenicah / Te današnje vetrne rapsodije // V grivi / Pihljanja med bosimi prsti // Tvojih / Nog«. Tu smo torej, v iskanju poslednjega lista, ki se še dotika neba in tal, ki odmirajoče drvi z višine k tlom, k nogam, k temeljem rasti. Navsezadnje, tale list, ki sedaj pada, bo humus novega lista, bo vzbrst novega življenja. Upanja, da bi bil to univerzum, seveda ni, kajti igra je nekako moderna, v smislu borbe »catch as catch can«, in se vrti kot poker, suče se od biti do smrti, od sem do nisem. Ena sama fascinacija je vse skupaj, poezija kot poslednji čisti dih, ki to beleži, oznanja, riše v verze. V pesmi 21, videc resignirano (ali pa tudi ne) izpove: »Poletje kar naprej odhaja / Na tvojih ustnicah žarenje ... « Formalno branje nam ponudi nekakšno sinkopiranje. Pesnik se ne ukloni jezikovnemu substratu, ki je korpus pravil in konvencij, pač pa svoje verze nekako sinkopirano podaja. Celo v jazzovskem ritmu. Vsak verz se začne s kapitalko, kar uvid in sporočilnost predhodnega verza absolutno prekine, preseka, relativizira, ker se pač z vsakim verzom vse začne od začetka. Misel je lahko sintaktično jasna, stavčno »normalna«, se pa z menjavanjem ritma in nenavadnimi preskoki iz verza v verz bralcu rada izmakne. Pesnik prefrigano sega po pesniški svobodi in manipulira z našo percepcijo. Seveda upravičeno, tudi njegov pogled je subjektiven, rahlo nevrotičen, vse je pač vezano na občutek, ki zazna ali pa spregleda »do konca odprto nebo«. Govorimo o vrhunski in čisti poeziji z bogatim besediščem, ki ji bo nevešč bralec le stežka sledil, zgodba pa se pomenljivo konča s »priznanjem«, ki potrdi tudi bralca z manj potrpljenja: »V lotosu zgubljenih vrtov / Se mi prikazuje // Mesečina na srežu / Motnogluhih trav // Do konca / Te pravljice // Razsejane po odlomkih v pestiče / Kovinskih puščav«
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Do konca odprto nebo, brezmejnost, popolna praznina, vseobsegajoča luknja prostora, kot jo dojemamo v naši vsakdanji percepciji, ali pa magično nebo, ki se pesniku ponuja, da bi pokukal vanj, pogledal čez, v brezčasje trenutka. Brezmejnost, ki pesnika motivira, mogoče celo sili, da bi si organiziral izlet v astralno realnost, da bi uvidel, kje se vse začne in konča. Kje je prabit začetka in konca. To je prva dilema, ki nas povleče in navduši za branje. Nebo je v principu živahna platforma, poetična prispodoba, nekaj, kar si od pamtiveka predstavljamo kot pot v brezmejnost, neskončnost, svobodo, večnost ... V pesniški zbirki Do konca odprto nebo, ki ji lahko nadenemo krono najbolj iskrenih in žlahtnih pesniških tipanj, se iskrijo pesniški momenti, zrenje v praznino večnosti, ki seveda nujno vključujejo tudi nasprotja, kot so zaprtost, intima in osama, ki so ujete, nemara celo zaklenjene v sistem človekove božjastne želje po božjem. Edino jaz je zakoličen s poezijo in upanjem, da beseda lahko predre membrano, ki nas veže na mračen svet. Pesniški jaz, ki se edini lahko sooči z resnico ter ji pogleda v oči. A tudi tu je veliko potk. V poeziji Ivana Dobnika tavamo sem ter tja – od pritlehne realnosti do kozmične fluidnosti, od prašnosti lastne podobe do božje zlitosti z univerzalnim, celo s kozmičnim. Dobnikovo poezijo je težko je opredeliti, kar je tudi sicer ena od zagonetnejših nalog, ki jih terja poetsko izrekanje; nikakor ne moremo mimo dejstva, da pesnik, literarni subjekt, ostro reže vase, v svojo nebeško odprtost, obenem pa zelo nazorno pove, da je zgolj bit(je): »V na pol razprtem gnezdu stare hruške« in niti ne ve, »če ga sploh še kdo posluša ... « Pesnikova akcija ima jedrno misel, ta pa je že sama po sebi metafora, in je nekakšna strastna nuja in želja po presežku telesa, podvig, da z besedo izstopi v brezmejnost odprtega neba in lirično izriše svojo resnico. Tu smo, v blaženem stanju, ki je dano pesniku, da zre tudi tja, kjer je nebo, ki ga drugi ne vidijo, nebo, ki je planjava, pašnik poetove duše, ranč, kjer rastejo metafore in se svobodno sprehajajo misli: »Vse je / Nanizano v ritem zemljevida,” Ali bolj profano: relief kozmosa je zemljevid, ki nas določa in vsi smo samo zaznamek na platnu. Človek je le bežen utrip, nemara utrinek, in v tej samoniklosti, ki ga spreleti skozi poetično zavest, nikakor ne more zastaviti več, saj je ujet v manj, v zrenje odprtega neba, ki mu ostaja eksistenčno tuje. Nebo je preprosto predaleč, saj je samo iluzija, utvara možnosti. Le ko se fokus iz onstranstva dotakne drugega, se zdi, da se nebo tudi v resnici za hip odpre. Neskončno odprto nebo je – med branjem kmalu ugotovimo – ljubezen, dotik dveh duš, spoj teles, energij, pogledov ... utrinek, ko samota za hip postane znosna in družabna. Citat iz pesmi Zadnji drevesni list je nadvse konkreten. Pesnik hrepeneče išče, tipa po njej: »In te ne najdem pod nobenim / Listom – ki ga jesen raztaplja // V zenicah / Te današnje vetrne rapsodije // V grivi / Pihljanja med bosimi prsti // Tvojih / Nog«. Tu smo torej, v iskanju poslednjega lista, ki se še dotika neba in tal, ki odmirajoče drvi z višine k tlom, k nogam, k temeljem rasti. Navsezadnje, tale list, ki sedaj pada, bo humus novega lista, bo vzbrst novega življenja. Upanja, da bi bil to univerzum, seveda ni, kajti igra je nekako moderna, v smislu borbe »catch as catch can«, in se vrti kot poker, suče se od biti do smrti, od sem do nisem. Ena sama fascinacija je vse skupaj, poezija kot poslednji čisti dih, ki to beleži, oznanja, riše v verze. V pesmi 21, videc resignirano (ali pa tudi ne) izpove: »Poletje kar naprej odhaja / Na tvojih ustnicah žarenje ... « Formalno branje nam ponudi nekakšno sinkopiranje. Pesnik se ne ukloni jezikovnemu substratu, ki je korpus pravil in konvencij, pač pa svoje verze nekako sinkopirano podaja. Celo v jazzovskem ritmu. Vsak verz se začne s kapitalko, kar uvid in sporočilnost predhodnega verza absolutno prekine, preseka, relativizira, ker se pač z vsakim verzom vse začne od začetka. Misel je lahko sintaktično jasna, stavčno »normalna«, se pa z menjavanjem ritma in nenavadnimi preskoki iz verza v verz bralcu rada izmakne. Pesnik prefrigano sega po pesniški svobodi in manipulira z našo percepcijo. Seveda upravičeno, tudi njegov pogled je subjektiven, rahlo nevrotičen, vse je pač vezano na občutek, ki zazna ali pa spregleda »do konca odprto nebo«. Govorimo o vrhunski in čisti poeziji z bogatim besediščem, ki ji bo nevešč bralec le stežka sledil, zgodba pa se pomenljivo konča s »priznanjem«, ki potrdi tudi bralca z manj potrpljenja: »V lotosu zgubljenih vrtov / Se mi prikazuje // Mesečina na srežu / Motnogluhih trav // Do konca / Te pravljice // Razsejane po odlomkih v pestiče / Kovinskih puščav«
Glasbeni festival Druga godba, namenjen etničnim glasbam sveta, je letos junija in avgusta spremljal izbor filmskih dokumentarcev, ki si jih je bilo po sklopih mogoče ogledati v ljubljanskem Kinodvoru. Za konec sta bila na sporedu filma Ljubezen med genocidom ter Salentinski zvočni odpor. Prvi film, Ljubezen med genocidom, se je ukvarjal z glasbo kurdske verske manjšine jezidov, ki prebivajo v okolici gore Sandžar in so že stoletja žrtve preganjanj, njihovi krvniki pa segajo vse od Otomanskega cesarstva do teroristične skupine Daesh. Posebnost njihove ljudske pesmi, pete v vznesenem, čustvenem in monotonem ritmu, je, da spleta teme pokolov in ljubezni; trpljenje kolektiva se ves čas prepleta z velikimi ljubezenskimi zgodbami in trpljenjem, ki ga pesmi prenašajo. Pristop filma je minimalističen in formulaično dokumentarističen. Posnetki petja se menjavajo s posnetki intelektualcev, ki o njem govorijo, ter pokrajine in posnetkov trpečih obrazov otrok in žensk. V ozadju nas spremlja instrumentalna glasba včasih nekoliko romantičnega nadiha, za katero se včasih zdi, da zastre avtentičnost vokalnih izvedb. Med posnetki pevcev in pevk včasih teče pospešeno življenje narave, ki ga lahko opazimo v gibanju oblakov. Ljubezen med genocidom se nenehno ponavlja, giblje v enakem monotonem ritmu kot glasba, in sčasoma omejenost filmskih sredstev ter elemente kiča preseže zvenenje osrednjega občutja tragike, časa, ki mineva in ostaja enak, vztrajanja kljub trpljenju. S tem po nenavadni poti dosežemo globlji vpogled v položaj ljudstva, katerega osrednji steber spomina in izročila so prav ljudske pesmi. Salentinski zvočni odpor nam predstavi pizzico pizzico, glasbo območja v Italiji, širši javnosti bolj znanega po komercialnem festivalu popevke. Sredi šovbiznisa se tradicionalni glasbeniki, ki se zanašajo na posebno tradicijo igranja tamburina in vzorcev petja, bojujejo za ohranitev dragocene zvočne tradicije. To je tudi zgodba o širjenju kapitalističnega proizvodnega načina, ki pred seboj ruši vsakršne kode plemenitosti, vsakršno romantiko. Vendar se film ne osredinja zares na razlago; krajšim izjavam glasbenikov, ki predstavijo svoje delo in njegov namen, sledijo dolgi odlomki njihovega igranja na pustem modrem studijskem ozadju, prepredenem s plastičnimi novoletnimi lučkami. Uvrščeni v tako okolje, pravzaprav izvrženi iz habitusa, ki ga nikoli ne vidimo, postanejo nekoliko dolgočasni, na drugi strani pa dobimo najbrž omejen zgodovinski in sociološki vpogled. Filma tako vsak po svoje izpolnita svojo nalogo predstavitve nekaterih glasbenih praks, vendar zamudita priložnost za celovit zajem svoje tematike. Pri tem je nekoliko uspešnejši Ljubezen med genocidom. Kljub temu gre projekt pozdraviti, saj so lahko gledalci v izboru filmov poleg spoznavanja novih glasbenih tradicij gotovo ujeli tudi trenutke filmskih presežkov.
Glasbeni festival Druga godba, namenjen etničnim glasbam sveta, je letos junija in avgusta spremljal izbor filmskih dokumentarcev, ki si jih je bilo po sklopih mogoče ogledati v ljubljanskem Kinodvoru. Za konec sta bila na sporedu filma Ljubezen med genocidom ter Salentinski zvočni odpor. Prvi film, Ljubezen med genocidom, se je ukvarjal z glasbo kurdske verske manjšine jezidov, ki prebivajo v okolici gore Sandžar in so že stoletja žrtve preganjanj, njihovi krvniki pa segajo vse od Otomanskega cesarstva do teroristične skupine Daesh. Posebnost njihove ljudske pesmi, pete v vznesenem, čustvenem in monotonem ritmu, je, da spleta teme pokolov in ljubezni; trpljenje kolektiva se ves čas prepleta z velikimi ljubezenskimi zgodbami in trpljenjem, ki ga pesmi prenašajo. Pristop filma je minimalističen in formulaično dokumentarističen. Posnetki petja se menjavajo s posnetki intelektualcev, ki o njem govorijo, ter pokrajine in posnetkov trpečih obrazov otrok in žensk. V ozadju nas spremlja instrumentalna glasba včasih nekoliko romantičnega nadiha, za katero se včasih zdi, da zastre avtentičnost vokalnih izvedb. Med posnetki pevcev in pevk včasih teče pospešeno življenje narave, ki ga lahko opazimo v gibanju oblakov. Ljubezen med genocidom se nenehno ponavlja, giblje v enakem monotonem ritmu kot glasba, in sčasoma omejenost filmskih sredstev ter elemente kiča preseže zvenenje osrednjega občutja tragike, časa, ki mineva in ostaja enak, vztrajanja kljub trpljenju. S tem po nenavadni poti dosežemo globlji vpogled v položaj ljudstva, katerega osrednji steber spomina in izročila so prav ljudske pesmi. Salentinski zvočni odpor nam predstavi pizzico pizzico, glasbo območja v Italiji, širši javnosti bolj znanega po komercialnem festivalu popevke. Sredi šovbiznisa se tradicionalni glasbeniki, ki se zanašajo na posebno tradicijo igranja tamburina in vzorcev petja, bojujejo za ohranitev dragocene zvočne tradicije. To je tudi zgodba o širjenju kapitalističnega proizvodnega načina, ki pred seboj ruši vsakršne kode plemenitosti, vsakršno romantiko. Vendar se film ne osredinja zares na razlago; krajšim izjavam glasbenikov, ki predstavijo svoje delo in njegov namen, sledijo dolgi odlomki njihovega igranja na pustem modrem studijskem ozadju, prepredenem s plastičnimi novoletnimi lučkami. Uvrščeni v tako okolje, pravzaprav izvrženi iz habitusa, ki ga nikoli ne vidimo, postanejo nekoliko dolgočasni, na drugi strani pa dobimo najbrž omejen zgodovinski in sociološki vpogled. Filma tako vsak po svoje izpolnita svojo nalogo predstavitve nekaterih glasbenih praks, vendar zamudita priložnost za celovit zajem svoje tematike. Pri tem je nekoliko uspešnejši Ljubezen med genocidom. Kljub temu gre projekt pozdraviti, saj so lahko gledalci v izboru filmov poleg spoznavanja novih glasbenih tradicij gotovo ujeli tudi trenutke filmskih presežkov.
Piše Simon Popek, bere Igor Velše. Naključje je hotelo, da sta se na slovenskih knjižnih policah skoraj hkrati pojavili knjigi, ki s sorodnim poglobljenim poznavanjem obravnavata številna področja in jih s sintezo povezujeta s številnimi na videz nepovezanimi zgodbami. Roman Siri Hustvedt Kar sem ljubil je klasična literarna fikcija, Matrica fikcije Zdenka Vrdlovca pa je primer žlahtne teoretske razprave. Impresivni deli druži avtorjeva zahteva po pozornem in razgledanem bralcu, v obe deli sta namreč avtorja zamešala nepregledno množico referenc – od filozofije, psihoanalize in umetnostne zgodovine do literature, arheologije, mitoloških zgodb in popularnih kulturnih fenomenov dvajsetega stoletja. Ampak posvetimo se Vrdlovčevi Matrici fikcije, referenčno široko zastavljeni zbirki esejev o podobi, njeni lažnosti, varljivosti, izmuzljivosti in manipulativnosti, pa tudi o zgodovini fikcije. Kot teoretik filma se je Vrdlovec vprašanj fikcijskega in dokumentarnega dispozitiva loteval že v znameniti študiji Lepota prevare, objavljeni leta 1987, v Matrici fikcije pa je zdaj zajel precej širši zamah, saj se v študiji podob med drugim posveča prazgodovinskim jamskim slikarijam, kultu mrtvih, mumificiranim truplom in obraznim maskam v antičnem Rimu, pa motivu dvojnika, optične iluzije oziroma trompe-l'oeila in nenazadnje vlogi ogledal (z motivom Narcisa), od koder potem ni daleč do slikarstva, dagerotipije, fotografije in filma. Filmu se Vrdlovec, dokaj presenetljivo, posveča predvsem v njegovi pionirski oziroma arhaični fazi z začetka dvajsetega stoletja, Matrico fikcije začenja s kratko razpravo o »dveh prvotnih scenah« iz primitivnega obdobja, ko so bile gibljive slike še sejemska zabava za amorfne množice; v dveh serijah iz prvega desetletja zgodovine filma, t.i. filmih z vlaki (s poudarkom na bratih Lumière in Prihodom vlaka na postajo La Ciotat) ter »Peeping Tom« filmčki, ki so demonstrirali izvirni kinematografski voajerizem, je Vrdlovec odkril zametek tega, kar danes poznamo kot igrani, fikcijski film. Kar takoj odpre vprašanje mimezisa, v zvezi s posnemanjem stvarnega sveta pa sta se v antičnih časih spopadla že Aristotel in Platon, čemur avtor v sklepnem delu posveti dobršno mero prostora. Pri tako zahtevnem branju, kot je teorija umetnosti, sta zelo pomembni tudi določena notranja logika in dramaturgija knjige. Pretirana suhoparnost je namreč imanentna številnim teoretskim razpravam, Vrdlovcu pa občasno uspe tekstovna »montažna podob«, značilna za sovjetske avantgardiste izpred stotih let in še posebej za znameniti »efekt Kulešova«, s katerim je zgodnji teoretik montaže dokazoval, da ni pomembno, kako so kadri posneti, temveč kako so montirani – o čemer Vrdlovec razpravlja tudi v Lepoti prevare. Še lepši primer prinaša parafraza oziroma inverzija slovitega montažnega reza v Kubrickovi Odiseji 2001, ki nas iz »sodobnosti«, obdobja dominacije filma, s preprostim preskokom ponese v prazgodovino, med jamske poslikave iz mlajšega paleolitika v Altamiri in Lascauxu, ki so Vrdlovcu dale idejo o »arheologiji podobe« in potovanju nazaj do samega »rojstnega kraja podobe«. Tezo o genezi podobe potrjuje tudi knjiga Georgesa Batailla o Lascauxu kot rojstnem kraju umetnosti. V njej je trdil, da se je homo sapiens ali anatomsko moderni človek rodil prav z umetnostjo upodabljanja, s figuracijo, še več, s figuracijo, ki ne pozna portreta paleolitskega človeka. Človek, homo sapiens, v nadaljevanju zgodovine nato prevzame vodilno vlogo in podobe predrugači po svoje; postane gospodar podob, inovator, kreator, njihov kritik in manipulator. Ker se digitalne podobe 21. stoletja Vrdlovcu zdijo neobvladljive, se jim v celoti odreče, saj meni, da ne sodijo v koncept genealogije podobe. Vrdlovec skratka ostaja v svetu analognih podob in ta svet Matrica fikcije artikulira z svojim značilnim eruditskim zamahom.
Piše Simon Popek, bere Igor Velše. Naključje je hotelo, da sta se na slovenskih knjižnih policah skoraj hkrati pojavili knjigi, ki s sorodnim poglobljenim poznavanjem obravnavata številna področja in jih s sintezo povezujeta s številnimi na videz nepovezanimi zgodbami. Roman Siri Hustvedt Kar sem ljubil je klasična literarna fikcija, Matrica fikcije Zdenka Vrdlovca pa je primer žlahtne teoretske razprave. Impresivni deli druži avtorjeva zahteva po pozornem in razgledanem bralcu, v obe deli sta namreč avtorja zamešala nepregledno množico referenc – od filozofije, psihoanalize in umetnostne zgodovine do literature, arheologije, mitoloških zgodb in popularnih kulturnih fenomenov dvajsetega stoletja. Ampak posvetimo se Vrdlovčevi Matrici fikcije, referenčno široko zastavljeni zbirki esejev o podobi, njeni lažnosti, varljivosti, izmuzljivosti in manipulativnosti, pa tudi o zgodovini fikcije. Kot teoretik filma se je Vrdlovec vprašanj fikcijskega in dokumentarnega dispozitiva loteval že v znameniti študiji Lepota prevare, objavljeni leta 1987, v Matrici fikcije pa je zdaj zajel precej širši zamah, saj se v študiji podob med drugim posveča prazgodovinskim jamskim slikarijam, kultu mrtvih, mumificiranim truplom in obraznim maskam v antičnem Rimu, pa motivu dvojnika, optične iluzije oziroma trompe-l'oeila in nenazadnje vlogi ogledal (z motivom Narcisa), od koder potem ni daleč do slikarstva, dagerotipije, fotografije in filma. Filmu se Vrdlovec, dokaj presenetljivo, posveča predvsem v njegovi pionirski oziroma arhaični fazi z začetka dvajsetega stoletja, Matrico fikcije začenja s kratko razpravo o »dveh prvotnih scenah« iz primitivnega obdobja, ko so bile gibljive slike še sejemska zabava za amorfne množice; v dveh serijah iz prvega desetletja zgodovine filma, t.i. filmih z vlaki (s poudarkom na bratih Lumière in Prihodom vlaka na postajo La Ciotat) ter »Peeping Tom« filmčki, ki so demonstrirali izvirni kinematografski voajerizem, je Vrdlovec odkril zametek tega, kar danes poznamo kot igrani, fikcijski film. Kar takoj odpre vprašanje mimezisa, v zvezi s posnemanjem stvarnega sveta pa sta se v antičnih časih spopadla že Aristotel in Platon, čemur avtor v sklepnem delu posveti dobršno mero prostora. Pri tako zahtevnem branju, kot je teorija umetnosti, sta zelo pomembni tudi določena notranja logika in dramaturgija knjige. Pretirana suhoparnost je namreč imanentna številnim teoretskim razpravam, Vrdlovcu pa občasno uspe tekstovna »montažna podob«, značilna za sovjetske avantgardiste izpred stotih let in še posebej za znameniti »efekt Kulešova«, s katerim je zgodnji teoretik montaže dokazoval, da ni pomembno, kako so kadri posneti, temveč kako so montirani – o čemer Vrdlovec razpravlja tudi v Lepoti prevare. Še lepši primer prinaša parafraza oziroma inverzija slovitega montažnega reza v Kubrickovi Odiseji 2001, ki nas iz »sodobnosti«, obdobja dominacije filma, s preprostim preskokom ponese v prazgodovino, med jamske poslikave iz mlajšega paleolitika v Altamiri in Lascauxu, ki so Vrdlovcu dale idejo o »arheologiji podobe« in potovanju nazaj do samega »rojstnega kraja podobe«. Tezo o genezi podobe potrjuje tudi knjiga Georgesa Batailla o Lascauxu kot rojstnem kraju umetnosti. V njej je trdil, da se je homo sapiens ali anatomsko moderni človek rodil prav z umetnostjo upodabljanja, s figuracijo, še več, s figuracijo, ki ne pozna portreta paleolitskega človeka. Človek, homo sapiens, v nadaljevanju zgodovine nato prevzame vodilno vlogo in podobe predrugači po svoje; postane gospodar podob, inovator, kreator, njihov kritik in manipulator. Ker se digitalne podobe 21. stoletja Vrdlovcu zdijo neobvladljive, se jim v celoti odreče, saj meni, da ne sodijo v koncept genealogije podobe. Vrdlovec skratka ostaja v svetu analognih podob in ta svet Matrica fikcije artikulira z svojim značilnim eruditskim zamahom.
Junijska točka slovenske izbrane vrste ni izpolnila želja, manj je od pričakovanega, a skupina ostaja odprta pred jesenskim finišem, ko bo še več kot polovica preostalih tekem. Vtis z dvoboja proti nosilcu skupine Danski je bil sprva zelo spodbuden, na koncu pa je Slovenija vzdržala gostujoče nalete. Končni izid je bil 1 : 1, v nogometnem podkastu Vala 202 pa prisluhnite debati o plusih in minusih. Negativna sta padec slovenskega ritma v drugem polčasu in napaka, znova na boku, po kateri so Danci zadeli, med pluse pa spadajo čvrsta igra v obrambi, spodbuden prvi polčas, uigranost manj izkušenega dueta Janža−Mlakar na levi strani in vse bolj nenadomestljiva napadalni adut Šeško in steber obrambe Bijol. Tega dobro pozna gost podkasta, njegov nekdanji selektor v reprezentanci do 17 let Dušan Kosić. Bijol je tedaj še igral na položaju napadalnega veznega, potem pa svoje mesto našel v osrčju obrambe. Neverjetna preobrazba mu je uspela v reprezentančnem dresu. Pred dobrim letom so se številni spraševali, ali si zasluži mesto v prvi postavi po kopici napak ob visokem porazu v Srbiji, zdaj pa je ključni člen ekipe, na zadnjih dveh tekmah tudi zgleden kapetan. Dušan Kosić v podkastu Žoga je okrogla debatira z valovsko trojico, z Boštjanom Janežičem, Markom Cirmanom in voditeljem Luko Petričem.
Junijska točka slovenske izbrane vrste ni izpolnila želja, manj je od pričakovanega, a skupina ostaja odprta pred jesenskim finišem, ko bo še več kot polovica preostalih tekem. Vtis z dvoboja proti nosilcu skupine Danski je bil sprva zelo spodbuden, na koncu pa je Slovenija vzdržala gostujoče nalete. Končni izid je bil 1 : 1, v nogometnem podkastu Vala 202 pa prisluhnite debati o plusih in minusih. Negativna sta padec slovenskega ritma v drugem polčasu in napaka, znova na boku, po kateri so Danci zadeli, med pluse pa spadajo čvrsta igra v obrambi, spodbuden prvi polčas, uigranost manj izkušenega dueta Janža−Mlakar na levi strani in vse bolj nenadomestljiva napadalni adut Šeško in steber obrambe Bijol. Tega dobro pozna gost podkasta, njegov nekdanji selektor v reprezentanci do 17 let Dušan Kosić. Bijol je tedaj še igral na položaju napadalnega veznega, potem pa svoje mesto našel v osrčju obrambe. Neverjetna preobrazba mu je uspela v reprezentančnem dresu. Pred dobrim letom so se številni spraševali, ali si zasluži mesto v prvi postavi po kopici napak ob visokem porazu v Srbiji, zdaj pa je ključni člen ekipe, na zadnjih dveh tekmah tudi zgleden kapetan. Dušan Kosić v podkastu Žoga je okrogla debatira z valovsko trojico, z Boštjanom Janežičem, Markom Cirmanom in voditeljem Luko Petričem.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
V nedeljo bodo naši zahodni sosednje volili nove predstavnike v parlament in senat. Javnomnenjske raziskave zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah napovedujejo desničarski stranki Bratje Italije, ki jo vodi populistična Giorgia Meloni. Močan zasuk v desno v državi med drugimi skrbi tudi slovensko senatorko Tatjano Rojc, ki jo je Demokratska stranka v Furlaniji Julijski krajini postavila na prvo mesto svoje kandidatne liste. Gre za pomembno odločitev tako v luči razumevanja večkulturnega obmejnega prostora kot tudi možnosti, da Slovenci v Italiji ohranijo svojega predstavnika v Rimu, saj so Italijani lani z referendumom število izvoljenih predstavnikov zmanjšali za tretjino. O aktualni politični klimi, posluhu za pravice Slovencev in perspektivni mladi generaciji narodne skupnosti se je s senatorko Tatjano Rojc pogovarjala Špela Lenardič.
V nedeljo bodo naši zahodni sosednje volili nove predstavnike v parlament in senat. Javnomnenjske raziskave zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah napovedujejo desničarski stranki Bratje Italije, ki jo vodi populistična Giorgia Meloni. Močan zasuk v desno v državi med drugimi skrbi tudi slovensko senatorko Tatjano Rojc, ki jo je Demokratska stranka v Furlaniji Julijski krajini postavila na prvo mesto svoje kandidatne liste. Gre za pomembno odločitev tako v luči razumevanja večkulturnega obmejnega prostora kot tudi možnosti, da Slovenci v Italiji ohranijo svojega predstavnika v Rimu, saj so Italijani lani z referendumom število izvoljenih predstavnikov zmanjšali za tretjino. O aktualni politični klimi, posluhu za pravice Slovencev in perspektivni mladi generaciji narodne skupnosti se je s senatorko Tatjano Rojc pogovarjala Špela Lenardič.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zbirka Pordelih lic je, če prav razumemo spremno besedilo Marjana Pungartnika, tretja izdana pesniška zbirka Toma Vebra, a v resnici prvenec, saj je avtor nekako »za nazaj« zbral svoje stare pesmi in jih pordelih lic poslal med bralce. Ta zardelost je nekoliko namišljena, saj vstopa med bralce zelo odločno, brez sramu, kot samozavesten mislec in nikakor ne plah pesnik. Tom Veber je relativno mlad. Rodil se je v Mariboru leta 1995 in med študijem etnologije in kulturne antropologije na Univerzi v Ljubljani hitro vzpostavil stik s pomembnimi akterji tamkajšnjega kulturnega življenja. Sodeloval je z gledališčem Glej, v klubu Tiffany in v Plesnem teatru Ljubljana. Kljub raznovrstnim izkušnjam se zdi, da je poezija njegova prva izbira. Dobil je celo nekaj pohval in nagrad, a to ni bistveno, pomembno je, da se je besedni muzi zapisal s srcem in umom, z dušo in telesom. Korpus besedil te zbirke je raznovrsten, pronicljiv, na trenutke povsem neposreden in gol, obsega pa vse intence, teme in reminiscence, ki jih poezija nudi in premore. Bivanjske slike, družbene pozicije, slednje celo z nastavki aktivizma, ampak res samo z nastavki, dvom o sebi in dvom o svetu, pa liričnosti, polne nežnih dotikov, strah in egocentrizem, celo narcizem, kot omenja recenzent Pungartnik ... vse je tu, res, prvenec, kjer se za nazaj nizajo vsa primarna stanja, kjer se tipa v vse smeri, kjer se identiteta gradi na plahosti in začetniški negotovosti in strastno želi biti to, kar v svojem bistvu prepričljivo je. Ampak v knjigi postavljeno z jasnim namenom katarze za nazaj. Kot rečeno, poezija nastopa suvereno in brez pretiranih pomislekov. Že med branjem obrnemo hrbet namišljeni dilemi nekakšnega dvoma in sramu. Pesnik je, kar želi biti: pesnik. In tu podvprašanj ni več. Vebrove pesmi so impozanten niz vsega mogočega. V navalu »družbenega duha«, kjer bralca useka pesem o kapitalizmu, direktno in surovo, kot je surov družbeni red, v katerem biva, neposredno izpove: »... družba v kateri se gibljem in jo kvazi sooblikujem / je kot nemaren vase zaljubljeni fuck boy / ki se briga samo zase ...« Zdi se pomenljivo, da se me je med branjem poezije nekako najbolj dotaknil in me usmeril v razmišljanje verz na 60. strani, nekje na polovici zbirke: »Hodim po tej cesti / moje telo je težko kot so težke smeti v moji glavi«. Pesnik se skorajda po vojaško postavi v položaj človeka, ki gleda s strani. Ustvarjalna poza, bi dodali, tista naivna vzvišenost, ki krasi umetnost, liriko še posebno, ima tu svoj trdni razlog. To izluščimo postopoma iz zelo raznorodnih pesniških enot. Kot pri vsakem poetu, ki ga je čudež ustvarjanja približal resnici, »smetem v glavi«, se tudi tu poezija izkazuje kot visoka pesem o življenju, nekaj, kar skuša definirati smisel, odkriti lepoto (ali grdoto), poiskati oporno točko, nemara samo simbol ali besedo, kjer lahko zacveti v svoji metaforični polnosti, hkrati pa odločno išče pomensko, vrednostno poanto. Oboje je vedno tu: nesmisel vsega in lepota tega nesmisla. Težko je priznati, da gre v resnici samo za »smeti«. Ampak tu nekje smo. Pesnik, kot ugotavlja Veber, »se nekako navadi na samotno življenje«. Temu se ne reče osamljenost, pravi, ampak samost. Prostorov, ki zevajo v duši in srcu, nikakor ne skuša zapolniti s tujimi »neosebnimi izdihljaji«. Avtor, ki ga sicer obdaja hlad sveta, a ima svoje brstenje in goji večno pomlad v poeziji, je zato tako rekoč prisiljen graditi svojo kozmogonijo iz sebe, iz svoje samosti in se tako bližati vsem drugim »samostim« sveta. Njegova socializacija je torej »jaz«, s katerim se skuša vpeti v druge »jaze«, se z njimi povezati in jih nagovoriti. Če citiramo iz pesmi Brstenje na str. 82 je njegov glas kirurško natančen in kristalno čist: »V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.« Tu je ta preklemana dvojnost: jaz, kot unikum, in drugi – tudi kot unikum. S poezijo strniti vrste, se zliti v celoto in na polno živeti, biti čudež skupnosti in enkratnost, četudi od vsepovsod pihljajo sapice dvoma. Na koncu se pesnik (Veber ni v tem nobena izjema) oprime tistega, kar zagotovo ima – sebe in hrepenenja. In smo v najčistejši liriki, pesniški subjekt pa se skorajda dotika resnične osebe. Kot v naslednjih verzih, kjer realistični jaz hlasta za drugim in se v metafiziki rojevajo ljubezenske sanje: »Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zbirka Pordelih lic je, če prav razumemo spremno besedilo Marjana Pungartnika, tretja izdana pesniška zbirka Toma Vebra, a v resnici prvenec, saj je avtor nekako »za nazaj« zbral svoje stare pesmi in jih pordelih lic poslal med bralce. Ta zardelost je nekoliko namišljena, saj vstopa med bralce zelo odločno, brez sramu, kot samozavesten mislec in nikakor ne plah pesnik. Tom Veber je relativno mlad. Rodil se je v Mariboru leta 1995 in med študijem etnologije in kulturne antropologije na Univerzi v Ljubljani hitro vzpostavil stik s pomembnimi akterji tamkajšnjega kulturnega življenja. Sodeloval je z gledališčem Glej, v klubu Tiffany in v Plesnem teatru Ljubljana. Kljub raznovrstnim izkušnjam se zdi, da je poezija njegova prva izbira. Dobil je celo nekaj pohval in nagrad, a to ni bistveno, pomembno je, da se je besedni muzi zapisal s srcem in umom, z dušo in telesom. Korpus besedil te zbirke je raznovrsten, pronicljiv, na trenutke povsem neposreden in gol, obsega pa vse intence, teme in reminiscence, ki jih poezija nudi in premore. Bivanjske slike, družbene pozicije, slednje celo z nastavki aktivizma, ampak res samo z nastavki, dvom o sebi in dvom o svetu, pa liričnosti, polne nežnih dotikov, strah in egocentrizem, celo narcizem, kot omenja recenzent Pungartnik ... vse je tu, res, prvenec, kjer se za nazaj nizajo vsa primarna stanja, kjer se tipa v vse smeri, kjer se identiteta gradi na plahosti in začetniški negotovosti in strastno želi biti to, kar v svojem bistvu prepričljivo je. Ampak v knjigi postavljeno z jasnim namenom katarze za nazaj. Kot rečeno, poezija nastopa suvereno in brez pretiranih pomislekov. Že med branjem obrnemo hrbet namišljeni dilemi nekakšnega dvoma in sramu. Pesnik je, kar želi biti: pesnik. In tu podvprašanj ni več. Vebrove pesmi so impozanten niz vsega mogočega. V navalu »družbenega duha«, kjer bralca useka pesem o kapitalizmu, direktno in surovo, kot je surov družbeni red, v katerem biva, neposredno izpove: »... družba v kateri se gibljem in jo kvazi sooblikujem / je kot nemaren vase zaljubljeni fuck boy / ki se briga samo zase ...« Zdi se pomenljivo, da se me je med branjem poezije nekako najbolj dotaknil in me usmeril v razmišljanje verz na 60. strani, nekje na polovici zbirke: »Hodim po tej cesti / moje telo je težko kot so težke smeti v moji glavi«. Pesnik se skorajda po vojaško postavi v položaj človeka, ki gleda s strani. Ustvarjalna poza, bi dodali, tista naivna vzvišenost, ki krasi umetnost, liriko še posebno, ima tu svoj trdni razlog. To izluščimo postopoma iz zelo raznorodnih pesniških enot. Kot pri vsakem poetu, ki ga je čudež ustvarjanja približal resnici, »smetem v glavi«, se tudi tu poezija izkazuje kot visoka pesem o življenju, nekaj, kar skuša definirati smisel, odkriti lepoto (ali grdoto), poiskati oporno točko, nemara samo simbol ali besedo, kjer lahko zacveti v svoji metaforični polnosti, hkrati pa odločno išče pomensko, vrednostno poanto. Oboje je vedno tu: nesmisel vsega in lepota tega nesmisla. Težko je priznati, da gre v resnici samo za »smeti«. Ampak tu nekje smo. Pesnik, kot ugotavlja Veber, »se nekako navadi na samotno življenje«. Temu se ne reče osamljenost, pravi, ampak samost. Prostorov, ki zevajo v duši in srcu, nikakor ne skuša zapolniti s tujimi »neosebnimi izdihljaji«. Avtor, ki ga sicer obdaja hlad sveta, a ima svoje brstenje in goji večno pomlad v poeziji, je zato tako rekoč prisiljen graditi svojo kozmogonijo iz sebe, iz svoje samosti in se tako bližati vsem drugim »samostim« sveta. Njegova socializacija je torej »jaz«, s katerim se skuša vpeti v druge »jaze«, se z njimi povezati in jih nagovoriti. Če citiramo iz pesmi Brstenje na str. 82 je njegov glas kirurško natančen in kristalno čist: »V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.« Tu je ta preklemana dvojnost: jaz, kot unikum, in drugi – tudi kot unikum. S poezijo strniti vrste, se zliti v celoto in na polno živeti, biti čudež skupnosti in enkratnost, četudi od vsepovsod pihljajo sapice dvoma. Na koncu se pesnik (Veber ni v tem nobena izjema) oprime tistega, kar zagotovo ima – sebe in hrepenenja. In smo v najčistejši liriki, pesniški subjekt pa se skorajda dotika resnične osebe. Kot v naslednjih verzih, kjer realistični jaz hlasta za drugim in se v metafiziki rojevajo ljubezenske sanje: »Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato ta čas izkoriščamo za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa osvetlimo različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V peti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nam svoje soočanje z aktualnimi družbenimi in glasbenimi izzivi razkrivata Bilbi in Gregor Stermecki.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato ta čas izkoriščamo za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa osvetlimo različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V peti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nam svoje soočanje z aktualnimi družbenimi in glasbenimi izzivi razkrivata Bilbi in Gregor Stermecki.
V sosednji Italiji je volilna kampanja za predčasne parlamentarne volitve v polnem teku. Za ponovno izvolitev v senat se poteguje tudi tržaška Slovenka Tatjana Rojc, ki jo je Demokratska stranka v Furlaniji Julijski krajini postavila na prvo mesto svoje kandidatne liste. Gre za pomembno odločitev tako v luči razumevanja večkulturnega obmejnega prostora kot tudi možnosti, da Slovenci v Italiji ohranijo svojega predstavnika v Rimu. Število parlamentarcev in senatorjev so Italijani lani z referendumom zmanjšali za tretjino, kar je še dodatno izpostavilo nerešeno vprašanje olajšane izvolitve, ki jo predvideva zaščitni zakon za Slovence. O aktualni politični klimi, posluhu za pravice Slovencev in perspektivni mladi generaciji narodne skupnosti se je s senatorko Tatjano Rojc pogovarjala Špela Lenardič.
V sosednji Italiji je volilna kampanja za predčasne parlamentarne volitve v polnem teku. Za ponovno izvolitev v senat se poteguje tudi tržaška Slovenka Tatjana Rojc, ki jo je Demokratska stranka v Furlaniji Julijski krajini postavila na prvo mesto svoje kandidatne liste. Gre za pomembno odločitev tako v luči razumevanja večkulturnega obmejnega prostora kot tudi možnosti, da Slovenci v Italiji ohranijo svojega predstavnika v Rimu. Število parlamentarcev in senatorjev so Italijani lani z referendumom zmanjšali za tretjino, kar je še dodatno izpostavilo nerešeno vprašanje olajšane izvolitve, ki jo predvideva zaščitni zakon za Slovence. O aktualni politični klimi, posluhu za pravice Slovencev in perspektivni mladi generaciji narodne skupnosti se je s senatorko Tatjano Rojc pogovarjala Špela Lenardič.
Piše Jure Jakob, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Pesmi v peti pesniški zbirki Anje Zag Golob Watson uvaja moto "cave canem", kar je citat napisa z ohranjenega mozaika v preddverju tako imenovane hiše tragičnega poeta v petrificiranih Pompejih. Napis, ki je slovenskemu bralcu v variacijah na temo "pozor, hud pes" gotovo domač, saj ga je mogoče videti skoraj na vsakih drugih dvoriščnih vratih naših mestnih, predmestnih in podeželskih domov. S tem uvodom Anja Zag Golob nakaže, da bo motiv psa središčni motiv zbirke in da je Watson bržkone pasje ime. Ob tem pa vsaj še duhovito opomni, da naj bo bralec med branjem, med postopanjem po dvorišču teh verzov čuječ in spoštljivo pozoren. Čeprav zbirka ni zelo obsežna, naštejemo 32 srednje dolgih do kratkih pesmi, je semantično tako zgoščena, pod tako visoko napetostjo, da brez temu primerne pozornosti tu resnici na ljubo nimamo kaj početi. Semantično zgoščenost teh pesmi je mogoče opredeliti vsaj po dveh plateh. Prva zadeva pesniške postopke, s katerimi so pesmi oblikovane. Vse pesmi so nenaslovljene oziroma naslovljene številčno v skladu z zaporedjem, po katerem se v knjigi pojavijo, in skoraj vse (izjema so pesmi 1, 18 in 32) so kitično nečlenjene, verzi se od začetka do konca zvrstijo v eni sapi – v intenzivnem, nalomljenem ritmu, ki sledi semantičnim lomom. Ti so ustvarjeni z za to zbirko gotovo najbolj značilnim retoričnim sredstvom – verznim lomom besed oziroma znotrajbesednim enjambementom. Z njim je dosežena izrazita polisemija pesmi, saj je mogoče, pravzaprav potrebno pesem brati po različnih pomenskih pramenih, na katere se cepi in v katere se razveja. Anja Zag Golob bralca tako na izviren, avtorsko suveren način z znotrajbesedilno destabilizacijo pomena in večpomenskostjo uvede v eksistencialni prostor načelne odprtosti in nepristajanja na dokončne pomene in odgovore. V tej pesniški drži je veliko igrivosti, duhovitega ludizma, tudi zajebantstva in nagajanja iz upornosti, ki hoče biti videna in slišana. Vse to ni samo sebi namen, neobvezno in poljubno spretno opletanje z jezikom, temveč zaveza in stava, ki izvira iz nerazpoložljivo osebne danosti. O tem denimo govori pesem 27, ki se začne z verzi "pes je to tem / no med drevesi in gladi / no pes pas ne / pričakovane z / mračitve". Verze pa lahko preberemo tudi takole: "pes je to temno med drevesi in gladino / pes / pas nepričakovane zmračitve." Malo pozneje nadaljuje: "to je / pes brez / pogojna zaveza / nost ne ne / hnemu nes / končnemu pre / obražanju las / tne biti". Oziroma: "to je pes, brezpogojna zavezanost nenehnemu neskončnemu preobražanju lastne biti." Še nekaj verzov naprej pa izpostavljeno beremo, da je to temno (v zadnjih verzih pesmi tudi goltajoče) brezpogojno in neskončno preobražanje lastne biti tudi "vir šepet / anja nemir brez / končna kot misli / iz / vir dotik / anje". Oziroma: "vir šepetanja, nemir, brezkončna kot misli, izvir, dotikanje." Obstaja neki zavezujoči "vir šepetanja", iz katerega se napaja napeta energija Watsonovih pesmi. Ob njem se kalijo kot nož ostre in odločne misli verzov in ta vir ne nazadnje kaže, kam se naj vse skupaj usmeri: ven iz inercije in solipsizma, v drugega, v drugo, med druge, v svet. S tem pa smo že pri naslednjem vidiku semantične zgoščenosti zadnje zbirke Anje Zag Golob. To so izrazito medbesedilne pesmi, polne literarnih in splošnokulturnih referenc. Pesmi, ki z briljantno jezikovno veščino ne ustvarjajo le znotrajjezikovnih, estetsko vznemirljivih in presenetljivih pre-obratov, ki so jezikovno kompetentnemu bralcu v čisti užitek, temveč z gosto in pogosto prav tako presenetljivo zastavljeno mrežo referenc zategujejo intelektualno tehtne in tudi eksistencialno zahtevne vozle, ki bralca silijo, da se ustavi, razmišlja in – še razmišlja. In se domisli, ko zatipa kraj in konec svojega miselnega obzorja, da bi se bilo dobro vživeti tudi v miselno obzorje drugega človeka, mogoče drugega časa, dobe, v obzorje drugače razporejenih resničnosti in bitij – mogoče kar v obzorje psa. Ampak ne le psa, kajti pes v tej zbirki ni le Watson, Floki ali Reks, temveč predvsem meta-fora, prispodoba, ki je hkrati hec in božanje, zaušnica predvidljivosti in slavospev viharju, nagobčnik truda in discipline, vedno vlažni gobček svobode. Čeprav je vsaka od dvaintridesetih pesmi avtonomna in povedna, bi ob že izpostavljeni 27. in 6. pesmi (tu je pes "meta/ fora") izpostavil vsaj še pesmi 1 in 3. Pesem 1 je likovna pesem in sijajno preprost, skoraj šolski primer performativne moči pesniškega jezika, saj na dvojen, besedno-likovni način uprizarja čudežno moč (pesniške) govorice, ki z enim imenuje drugo: pes, ki seveda ni vran, v pesmi "dobesedno", resnično postane vran. Pesem 3 pa bi mogoče lahko označil kar za izpovedno-programsko: "pes je jaz / moja lirična narava" … pravita prva dva verza, in s tem brez dvoma eksplicirata, kajti pes je metafora in torej pesem, kako je pesnica v svoji temeljni plasti seveda zavezana le slednji, tvegani svobodi kreacije. Je pa ta, ustvarjalna svoboda namreč, potem ko se ozremo na zaključek pesmi 3, bolj podobna utrdbi (s katero se pesnica brani pred raznoraznimi pošastmi tega sveta) kot pa razbremenjeni prostosti. V tej ambigviteti izzveneva tudi prevladujoči ton zbirke. Ob vsej radoživosti, ki veje iz jezikovnih vragolij in imaginativnega obilja, kljub humorju, topli telesnosti, ki jo seva figura vseprisotnega psa, navzlic učinku dražestne taktilnosti, ki mi ga je sprožilo vrato-lomje besed, je z dna skoraj vsake pesmi mogoče postrgati grenko usedlino; to so vendarle pasje pesmi. Ni le svet pogosto pasji, tudi vsak pri sebi je, in človekova usoda se tako hitro znajde na psu. Watson je dobra zbirka ne le za zagatno vroče poletne tedne, njen rok trajanja je neomejen. Dobro bi bilo, če bi vanjo kdaj pokukali tudi vsi tisti, ki imajo svoje mestne, predmestne in podeželske domove skrbno obdane z ličnimi ograjami in diskretno zavarovane z opozorilnim "cave canem".
Piše Jure Jakob, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Pesmi v peti pesniški zbirki Anje Zag Golob Watson uvaja moto "cave canem", kar je citat napisa z ohranjenega mozaika v preddverju tako imenovane hiše tragičnega poeta v petrificiranih Pompejih. Napis, ki je slovenskemu bralcu v variacijah na temo "pozor, hud pes" gotovo domač, saj ga je mogoče videti skoraj na vsakih drugih dvoriščnih vratih naših mestnih, predmestnih in podeželskih domov. S tem uvodom Anja Zag Golob nakaže, da bo motiv psa središčni motiv zbirke in da je Watson bržkone pasje ime. Ob tem pa vsaj še duhovito opomni, da naj bo bralec med branjem, med postopanjem po dvorišču teh verzov čuječ in spoštljivo pozoren. Čeprav zbirka ni zelo obsežna, naštejemo 32 srednje dolgih do kratkih pesmi, je semantično tako zgoščena, pod tako visoko napetostjo, da brez temu primerne pozornosti tu resnici na ljubo nimamo kaj početi. Semantično zgoščenost teh pesmi je mogoče opredeliti vsaj po dveh plateh. Prva zadeva pesniške postopke, s katerimi so pesmi oblikovane. Vse pesmi so nenaslovljene oziroma naslovljene številčno v skladu z zaporedjem, po katerem se v knjigi pojavijo, in skoraj vse (izjema so pesmi 1, 18 in 32) so kitično nečlenjene, verzi se od začetka do konca zvrstijo v eni sapi – v intenzivnem, nalomljenem ritmu, ki sledi semantičnim lomom. Ti so ustvarjeni z za to zbirko gotovo najbolj značilnim retoričnim sredstvom – verznim lomom besed oziroma znotrajbesednim enjambementom. Z njim je dosežena izrazita polisemija pesmi, saj je mogoče, pravzaprav potrebno pesem brati po različnih pomenskih pramenih, na katere se cepi in v katere se razveja. Anja Zag Golob bralca tako na izviren, avtorsko suveren način z znotrajbesedilno destabilizacijo pomena in večpomenskostjo uvede v eksistencialni prostor načelne odprtosti in nepristajanja na dokončne pomene in odgovore. V tej pesniški drži je veliko igrivosti, duhovitega ludizma, tudi zajebantstva in nagajanja iz upornosti, ki hoče biti videna in slišana. Vse to ni samo sebi namen, neobvezno in poljubno spretno opletanje z jezikom, temveč zaveza in stava, ki izvira iz nerazpoložljivo osebne danosti. O tem denimo govori pesem 27, ki se začne z verzi "pes je to tem / no med drevesi in gladi / no pes pas ne / pričakovane z / mračitve". Verze pa lahko preberemo tudi takole: "pes je to temno med drevesi in gladino / pes / pas nepričakovane zmračitve." Malo pozneje nadaljuje: "to je / pes brez / pogojna zaveza / nost ne ne / hnemu nes / končnemu pre / obražanju las / tne biti". Oziroma: "to je pes, brezpogojna zavezanost nenehnemu neskončnemu preobražanju lastne biti." Še nekaj verzov naprej pa izpostavljeno beremo, da je to temno (v zadnjih verzih pesmi tudi goltajoče) brezpogojno in neskončno preobražanje lastne biti tudi "vir šepet / anja nemir brez / končna kot misli / iz / vir dotik / anje". Oziroma: "vir šepetanja, nemir, brezkončna kot misli, izvir, dotikanje." Obstaja neki zavezujoči "vir šepetanja", iz katerega se napaja napeta energija Watsonovih pesmi. Ob njem se kalijo kot nož ostre in odločne misli verzov in ta vir ne nazadnje kaže, kam se naj vse skupaj usmeri: ven iz inercije in solipsizma, v drugega, v drugo, med druge, v svet. S tem pa smo že pri naslednjem vidiku semantične zgoščenosti zadnje zbirke Anje Zag Golob. To so izrazito medbesedilne pesmi, polne literarnih in splošnokulturnih referenc. Pesmi, ki z briljantno jezikovno veščino ne ustvarjajo le znotrajjezikovnih, estetsko vznemirljivih in presenetljivih pre-obratov, ki so jezikovno kompetentnemu bralcu v čisti užitek, temveč z gosto in pogosto prav tako presenetljivo zastavljeno mrežo referenc zategujejo intelektualno tehtne in tudi eksistencialno zahtevne vozle, ki bralca silijo, da se ustavi, razmišlja in – še razmišlja. In se domisli, ko zatipa kraj in konec svojega miselnega obzorja, da bi se bilo dobro vživeti tudi v miselno obzorje drugega človeka, mogoče drugega časa, dobe, v obzorje drugače razporejenih resničnosti in bitij – mogoče kar v obzorje psa. Ampak ne le psa, kajti pes v tej zbirki ni le Watson, Floki ali Reks, temveč predvsem meta-fora, prispodoba, ki je hkrati hec in božanje, zaušnica predvidljivosti in slavospev viharju, nagobčnik truda in discipline, vedno vlažni gobček svobode. Čeprav je vsaka od dvaintridesetih pesmi avtonomna in povedna, bi ob že izpostavljeni 27. in 6. pesmi (tu je pes "meta/ fora") izpostavil vsaj še pesmi 1 in 3. Pesem 1 je likovna pesem in sijajno preprost, skoraj šolski primer performativne moči pesniškega jezika, saj na dvojen, besedno-likovni način uprizarja čudežno moč (pesniške) govorice, ki z enim imenuje drugo: pes, ki seveda ni vran, v pesmi "dobesedno", resnično postane vran. Pesem 3 pa bi mogoče lahko označil kar za izpovedno-programsko: "pes je jaz / moja lirična narava" … pravita prva dva verza, in s tem brez dvoma eksplicirata, kajti pes je metafora in torej pesem, kako je pesnica v svoji temeljni plasti seveda zavezana le slednji, tvegani svobodi kreacije. Je pa ta, ustvarjalna svoboda namreč, potem ko se ozremo na zaključek pesmi 3, bolj podobna utrdbi (s katero se pesnica brani pred raznoraznimi pošastmi tega sveta) kot pa razbremenjeni prostosti. V tej ambigviteti izzveneva tudi prevladujoči ton zbirke. Ob vsej radoživosti, ki veje iz jezikovnih vragolij in imaginativnega obilja, kljub humorju, topli telesnosti, ki jo seva figura vseprisotnega psa, navzlic učinku dražestne taktilnosti, ki mi ga je sprožilo vrato-lomje besed, je z dna skoraj vsake pesmi mogoče postrgati grenko usedlino; to so vendarle pasje pesmi. Ni le svet pogosto pasji, tudi vsak pri sebi je, in človekova usoda se tako hitro znajde na psu. Watson je dobra zbirka ne le za zagatno vroče poletne tedne, njen rok trajanja je neomejen. Dobro bi bilo, če bi vanjo kdaj pokukali tudi vsi tisti, ki imajo svoje mestne, predmestne in podeželske domove skrbno obdane z ličnimi ograjami in diskretno zavarovane z opozorilnim "cave canem".
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Najnovejši album Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape - Hribovske balade sestavlja 12 skladb, od katerih je le ena priredba znane angleške popevke, druge pa so avtorsko delo glasbenice Uršule Ramoveš inpesnika, Jenkovega nagrajenca, Janeza Ramoveša. Hribovske balade so žanrsko zelo različne pesmi, ki se pogumno potapljajo tudi v ritme rokovske in pop glasbe. Čutiti je, da iščejo različne smeri izražanja, tipajo, kaj jim ustreza, in delajo po svojem občutku. Uršula se pri tem zanaša na intuicijo in zaupa sebi. Zvesta je svojemu izrazu in zaupa notranjemu glasu, ki ji narekuje tone in melodije Janezovih vrhunskih pesniških stvaritev. Ne gre za tradicionalno ljudsko petje, lahko pa potegnemo kar nekaj vzporednic. Kako se rodijo njene melodije? Prisluhnite odgovoru v oddaji.
Najnovejši album Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape - Hribovske balade sestavlja 12 skladb, od katerih je le ena priredba znane angleške popevke, druge pa so avtorsko delo glasbenice Uršule Ramoveš inpesnika, Jenkovega nagrajenca, Janeza Ramoveša. Hribovske balade so žanrsko zelo različne pesmi, ki se pogumno potapljajo tudi v ritme rokovske in pop glasbe. Čutiti je, da iščejo različne smeri izražanja, tipajo, kaj jim ustreza, in delajo po svojem občutku. Uršula se pri tem zanaša na intuicijo in zaupa sebi. Zvesta je svojemu izrazu in zaupa notranjemu glasu, ki ji narekuje tone in melodije Janezovih vrhunskih pesniških stvaritev. Ne gre za tradicionalno ljudsko petje, lahko pa potegnemo kar nekaj vzporednic. Kako se rodijo njene melodije? Prisluhnite odgovoru v oddaji.
Leto 2021 je prineslo dva izvrstna in izvirna domača glasbena prvenca, ki smo ju predstavili vsakega v svoji Pesmi v žepu. Tokrat jima bomo ponovno prisluhnili. Roberta Petana v domačih Brežicah menda že vsi poznajo, zato ni imel druge izbire, kot da naslovi širšo slovensko javnost: predstavlja se nam s svojim prvencem »Ni za konja dirka, ni za srečne raj«. V štirinajstih pesmih nam dokaže, da mu zlepa ne zmanjka besed, glasbeno pa se odlično počuti v različnih slogih in ob različnih instrumentih. Pri izbiranju navdiha za svoje pesmi ne diskriminira: privošči si tako druge kot samega sebe, njegove domislice in neposredna pripoved pa nam pri poslušanju hitro izvabijo nasmešek. Šestčlanska zasedba Vudlenderji od daleč zveni kot odmev zlatih let Slovenske popevke, od blizu pa nas presenetita njena izvirnost in pozornost do detajlov. Zasedbo sestavljajo pevka in flavtistka Maša But, pianist Tomaž Hostnik, kitarist Matic Plemenitaš, saksofonist Žiga Vešligaj, basist Jaka Krušič in bobnar Gregor Hrovat. S svojo avtorsko glasbo v slovenski prostor vnašajo plesne ritme, igrive melodije in premišljena besedila. Zbrali so jih na prvencu »Si ti tisti«, ki sta ga v Pesmi v žepu predstavila dva od članov zasedbe: avtor pesmi in pianist Tomaž Hostnik ter producent in kitarist Matic Plemenitaš.
Leto 2021 je prineslo dva izvrstna in izvirna domača glasbena prvenca, ki smo ju predstavili vsakega v svoji Pesmi v žepu. Tokrat jima bomo ponovno prisluhnili. Roberta Petana v domačih Brežicah menda že vsi poznajo, zato ni imel druge izbire, kot da naslovi širšo slovensko javnost: predstavlja se nam s svojim prvencem »Ni za konja dirka, ni za srečne raj«. V štirinajstih pesmih nam dokaže, da mu zlepa ne zmanjka besed, glasbeno pa se odlično počuti v različnih slogih in ob različnih instrumentih. Pri izbiranju navdiha za svoje pesmi ne diskriminira: privošči si tako druge kot samega sebe, njegove domislice in neposredna pripoved pa nam pri poslušanju hitro izvabijo nasmešek. Šestčlanska zasedba Vudlenderji od daleč zveni kot odmev zlatih let Slovenske popevke, od blizu pa nas presenetita njena izvirnost in pozornost do detajlov. Zasedbo sestavljajo pevka in flavtistka Maša But, pianist Tomaž Hostnik, kitarist Matic Plemenitaš, saksofonist Žiga Vešligaj, basist Jaka Krušič in bobnar Gregor Hrovat. S svojo avtorsko glasbo v slovenski prostor vnašajo plesne ritme, igrive melodije in premišljena besedila. Zbrali so jih na prvencu »Si ti tisti«, ki sta ga v Pesmi v žepu predstavila dva od članov zasedbe: avtor pesmi in pianist Tomaž Hostnik ter producent in kitarist Matic Plemenitaš.
Greta Gerwig je svojo kariero začela kot igralka - videli smo jo recimo v filmu Rimu z ljubeznijo Woodyja Allena in v Maggie ima načrt Rebecce Miller. Pri več projektih je sodelovala s svojim možem Noahom Baumbachom, nazadnje pri filmu Beli šum. V zadnjih letih pa se je Greta Gerwig uveljavila kot scenaristka in režiserka lastnih filmov Lady Bird in Čas deklištva – oba sta ji prinesla več nominaciji za oskarja, med drugim za najboljši film in za scenarij. V svojem novem filmu, za katerega sta scenarij ponovno napisala skupaj z možem, pa je glavni lik slavna igrača Barbie. Ta se je rodila leta 1959 v tovarni igrač Mattel. V glavnih vlogah kot Barbie in Ken nastopata Margot Robbie, ki je film tudi producirala, in Ryan Gosling. Zasnova zgodbe je sledeča: prebivalci Barbie dežele morajo biti popolni, to je jasno, in ker se Barbie začne spraševati o neprimernih stvareh, na primer o smrti, mora začasno zapustiti idilično deželo in poiskati punčko, ki se z njo igra. Sledi ji tudi njen Ken. Oceno filma, v katerem prevladuje roza barva, je pripravila Ana Jurc. Bere Lucija Grm.
Greta Gerwig je svojo kariero začela kot igralka - videli smo jo recimo v filmu Rimu z ljubeznijo Woodyja Allena in v Maggie ima načrt Rebecce Miller. Pri več projektih je sodelovala s svojim možem Noahom Baumbachom, nazadnje pri filmu Beli šum. V zadnjih letih pa se je Greta Gerwig uveljavila kot scenaristka in režiserka lastnih filmov Lady Bird in Čas deklištva – oba sta ji prinesla več nominaciji za oskarja, med drugim za najboljši film in za scenarij. V svojem novem filmu, za katerega sta scenarij ponovno napisala skupaj z možem, pa je glavni lik slavna igrača Barbie. Ta se je rodila leta 1959 v tovarni igrač Mattel. V glavnih vlogah kot Barbie in Ken nastopata Margot Robbie, ki je film tudi producirala, in Ryan Gosling. Zasnova zgodbe je sledeča: prebivalci Barbie dežele morajo biti popolni, to je jasno, in ker se Barbie začne spraševati o neprimernih stvareh, na primer o smrti, mora začasno zapustiti idilično deželo in poiskati punčko, ki se z njo igra. Sledi ji tudi njen Ken. Oceno filma, v katerem prevladuje roza barva, je pripravila Ana Jurc. Bere Lucija Grm.
Preteklo nedeljo smo v Katoliški cerkvi obhajali prvo adventno nedeljo. Po domače bi rekli, da smo začeli duhovno pripravo na božične praznike, na praznike, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa. Nekaj dni po začetku adventnega časa pa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sv. Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
Preteklo nedeljo smo v Katoliški cerkvi obhajali prvo adventno nedeljo. Po domače bi rekli, da smo začeli duhovno pripravo na božične praznike, na praznike, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa. Nekaj dni po začetku adventnega časa pa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sv. Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
Piše: Silvija Žnidar, bere: Lidija Hartman. Živimo v svetu, kjer mnogi nosijo maske, kjer so pravila igre začrtana glede na prevladujoče normative in standarde, kjer vsak tako ali drugače igra svojo vlogo v konstrukcijah družbenih sfer in realnosti: »Ves svet je oder,« je vedel že Shakespeare. Igra videzov in dejanj lahko gotovo implicira nekaj ludističnega, magičnega, imaginativnega, nekaj, kar je vpisano v samo jedro literature in umetnosti, navsezadnje eksistence same. A kaj se zgodi, ko igra postane preveč represivna, vloge zadušljive in maske utesnjujoče? Teater iz papirja, najnovejša pesniška zbirka Alenke Jovanovski, ki se tokrat podpisuje s psevdonimom Margareta Mojsterin, razbija ta rigidni teater in črno-beli spektakel sodobne družbe oziroma se mu zoperstavlja s svojim jezikovnim, »alternativnim«, barvitim pesniškim imaginarijem in govorico, z mešanico fantazije in izpovednosti, kar smo lahko srečali že pri slikovitih avtorjih, kot je na primer Robert Robinson. Zbirka je v svoji strukturni osnovi kompozitna, sestavljena iz več različnih delov, ki se bralstvu v celoto povežejo morda v počasnejšem ritmu, pri čemer bi prvi, najdaljši del po pomenski zaokroženosti in tudi stilski formaciji lahko stal sam zase. Ta del, ki se pomenljivo povezuje z avtoričinim psevdonimom, je zasnovan najbolj »dramatično«, v pesmih se izmenično soočamo s pesniškimi nagovori, izlivi ali izpovedmi bodisi Mojstra bodisi margarete, ki bi ju sicer na hitro lahko identificirali s pesniškimi apropriacijami likov iz Bulgakovega slavnega romana, a v resnici razen podobnosti v imenih in v sorodnosti z magično in teatralno literarno podstatjo živita povsem svoje življenje. Funkcionirata lahko sicer kot povsem konkretni osebi, a jima abstrahiranost ozadja, nekakšna podloženost karakterjev z arhetipskostjo, daje univerzalno avro, zaradi česar delujeta kot glasova vseh izgubljenih, obrobnih, drugačnih iščočih se »duš« našega časa. Teater iz papirja teatralizira pesniško izkušnjo, da preizkuša meje in pravila iger v »dejanskem svetu«, da razgalja videze v bivanjskem prostoru. Mojster pri tem nastopa skorajda kot zastopnik vseh ujetih v birokracijo in spone kapitalističnega sveta, kot tisti, ki se izgublja temu svetu, ki v svoji razdeljenosti in spredalčkanosti ovira fluidnost kreativnosti, pretoka strasti in želja. Mojstrova cinizem in distanciranost – zaznamovana s premišljeno zarobljeno pisavo, s katero opazuje ekranizacijo, digitalizacijo družbe – se redčita z željo po izhodu, po prehodu v nekaj bolj arhetipskega, organskega. Morebiti v to, kar reprezentira ognjena, iz sebe izlivajoča se govorica margarete. Če Mojster zastopa do neke mere abstrahirane konkretnosti, ki jih lahko povežemo z današnjim kronotopom, kot je na primer subtilna referenca na koronsko krizo, je margareta potemtakem arhetipski ogenj »večne ženskosti«. Margareta se vedno znova rojeva kot simbol oziroma inkorporacija želeče mašine, ki se upira vsem v vseh časih in prostorih prisotnim hromečim strojem, je skoncentriranost biti v sami želji, ogolelosti, razgaljenosti, ki odira omejujoče preobleke, s svojim ognjem brsti, »zori v ledu« apatičnih, omrtvičenih vidikov človekove dejavnosti. Nastopa torej proti akterstvom, ki krnijo, izkoriščajo naravo, omejujejo kreativnost, zapirajo ljudi med metaforične in nemetaforične zidove, ki delujejo proti neki univerzalni fluidnosti, solidarnostni izmenjavi in afektom, proti popovršinjenju življenja. Izmenjava Mojstra in margarete deluje sicer kot nekakšna zgrešena dialoškost, kot epistolarna izmenjava, kjer se glasovi ne srečajo, izgubijo svoj cilj, a nenehno težijo drug proti drugemu: je svojstven simbol prekinjene komunikacije dandanes izgubljenih, ločenih duš, kombinacija upanja in izgube obenem. Drugi del zbirke, ki nagovarja bralce manj posredno, se pravi z manj filtriranja avtorskega glasu, nadaljuje sporočilnost prve polovice. V fokusu je še vedno čista, nefiltrirana, afektirana telesnost, odprta za drugost v svetu, želja po razpiranju nedefiniranega, nepriklenjenega subjekta navzven, v naravo, k drugosti, v kozmično, je zaznavanje sebstva v čisti prisotnosti, pripravljanje le tega za upor rigidnim pravilom igre, kar je izraženo v samem teku, postavitvi pisave. Trinajstdelna, skorajda polifonična pesnitev o različnih formah krika še posebej zaostruje poanto zbirke, saj upesnjuje primarno, najbolj notranje izražanje raznoraznih bitij v trku s takšnimi ali drugačnimi omejujočimi bivanjskimi situacijami. V Teatru iz papirja je Alenka Jovanovski znova reprezentirala svojo poetično zmožnost vživljanja v različne bivanjske entitete, sposobnost domišljenega, dialektičnega, raznolikega govorjenja skozi druge. Mestoma sicer njeni pisavi med spajanjem različnih pesniških kompozitov, sestavov ali registrov umanjka primerna tenzija, verzom pojenja moč v izpričevanju, razvijanju poante, metaforična govorica pa uide s tirov v bodisi kakšnem patosu ali mimobežni omlednosti, kdaj pa kdaj pa se vprašamo tudi o ustrezni rabi figurativnega jezika za raznovrstna bitja – sploh glede na sporočilo, ki ga predaja zbirka. Prav sporočilo pa je gotovo najmočnejši, nespregledljivi del zbirke. Ta poetični, rahli, meje premikajoči teater namreč nenehno predihava svoje opne, pušča meje odprte, vzpostavlja svoj prostor, da bi spreminjal tistega zunaj: da bi opozoril na limite, ki ločujejo bitja med sabo, ki omogočajo izkoriščanje enih na račun drugih, ki zapirajo, dušijo individualnost; ta prostor nastaja, da bi pomagal zgraditi nov prostor sobivanja.
Piše: Silvija Žnidar, bere: Lidija Hartman. Živimo v svetu, kjer mnogi nosijo maske, kjer so pravila igre začrtana glede na prevladujoče normative in standarde, kjer vsak tako ali drugače igra svojo vlogo v konstrukcijah družbenih sfer in realnosti: »Ves svet je oder,« je vedel že Shakespeare. Igra videzov in dejanj lahko gotovo implicira nekaj ludističnega, magičnega, imaginativnega, nekaj, kar je vpisano v samo jedro literature in umetnosti, navsezadnje eksistence same. A kaj se zgodi, ko igra postane preveč represivna, vloge zadušljive in maske utesnjujoče? Teater iz papirja, najnovejša pesniška zbirka Alenke Jovanovski, ki se tokrat podpisuje s psevdonimom Margareta Mojsterin, razbija ta rigidni teater in črno-beli spektakel sodobne družbe oziroma se mu zoperstavlja s svojim jezikovnim, »alternativnim«, barvitim pesniškim imaginarijem in govorico, z mešanico fantazije in izpovednosti, kar smo lahko srečali že pri slikovitih avtorjih, kot je na primer Robert Robinson. Zbirka je v svoji strukturni osnovi kompozitna, sestavljena iz več različnih delov, ki se bralstvu v celoto povežejo morda v počasnejšem ritmu, pri čemer bi prvi, najdaljši del po pomenski zaokroženosti in tudi stilski formaciji lahko stal sam zase. Ta del, ki se pomenljivo povezuje z avtoričinim psevdonimom, je zasnovan najbolj »dramatično«, v pesmih se izmenično soočamo s pesniškimi nagovori, izlivi ali izpovedmi bodisi Mojstra bodisi margarete, ki bi ju sicer na hitro lahko identificirali s pesniškimi apropriacijami likov iz Bulgakovega slavnega romana, a v resnici razen podobnosti v imenih in v sorodnosti z magično in teatralno literarno podstatjo živita povsem svoje življenje. Funkcionirata lahko sicer kot povsem konkretni osebi, a jima abstrahiranost ozadja, nekakšna podloženost karakterjev z arhetipskostjo, daje univerzalno avro, zaradi česar delujeta kot glasova vseh izgubljenih, obrobnih, drugačnih iščočih se »duš« našega časa. Teater iz papirja teatralizira pesniško izkušnjo, da preizkuša meje in pravila iger v »dejanskem svetu«, da razgalja videze v bivanjskem prostoru. Mojster pri tem nastopa skorajda kot zastopnik vseh ujetih v birokracijo in spone kapitalističnega sveta, kot tisti, ki se izgublja temu svetu, ki v svoji razdeljenosti in spredalčkanosti ovira fluidnost kreativnosti, pretoka strasti in želja. Mojstrova cinizem in distanciranost – zaznamovana s premišljeno zarobljeno pisavo, s katero opazuje ekranizacijo, digitalizacijo družbe – se redčita z željo po izhodu, po prehodu v nekaj bolj arhetipskega, organskega. Morebiti v to, kar reprezentira ognjena, iz sebe izlivajoča se govorica margarete. Če Mojster zastopa do neke mere abstrahirane konkretnosti, ki jih lahko povežemo z današnjim kronotopom, kot je na primer subtilna referenca na koronsko krizo, je margareta potemtakem arhetipski ogenj »večne ženskosti«. Margareta se vedno znova rojeva kot simbol oziroma inkorporacija želeče mašine, ki se upira vsem v vseh časih in prostorih prisotnim hromečim strojem, je skoncentriranost biti v sami želji, ogolelosti, razgaljenosti, ki odira omejujoče preobleke, s svojim ognjem brsti, »zori v ledu« apatičnih, omrtvičenih vidikov človekove dejavnosti. Nastopa torej proti akterstvom, ki krnijo, izkoriščajo naravo, omejujejo kreativnost, zapirajo ljudi med metaforične in nemetaforične zidove, ki delujejo proti neki univerzalni fluidnosti, solidarnostni izmenjavi in afektom, proti popovršinjenju življenja. Izmenjava Mojstra in margarete deluje sicer kot nekakšna zgrešena dialoškost, kot epistolarna izmenjava, kjer se glasovi ne srečajo, izgubijo svoj cilj, a nenehno težijo drug proti drugemu: je svojstven simbol prekinjene komunikacije dandanes izgubljenih, ločenih duš, kombinacija upanja in izgube obenem. Drugi del zbirke, ki nagovarja bralce manj posredno, se pravi z manj filtriranja avtorskega glasu, nadaljuje sporočilnost prve polovice. V fokusu je še vedno čista, nefiltrirana, afektirana telesnost, odprta za drugost v svetu, želja po razpiranju nedefiniranega, nepriklenjenega subjekta navzven, v naravo, k drugosti, v kozmično, je zaznavanje sebstva v čisti prisotnosti, pripravljanje le tega za upor rigidnim pravilom igre, kar je izraženo v samem teku, postavitvi pisave. Trinajstdelna, skorajda polifonična pesnitev o različnih formah krika še posebej zaostruje poanto zbirke, saj upesnjuje primarno, najbolj notranje izražanje raznoraznih bitij v trku s takšnimi ali drugačnimi omejujočimi bivanjskimi situacijami. V Teatru iz papirja je Alenka Jovanovski znova reprezentirala svojo poetično zmožnost vživljanja v različne bivanjske entitete, sposobnost domišljenega, dialektičnega, raznolikega govorjenja skozi druge. Mestoma sicer njeni pisavi med spajanjem različnih pesniških kompozitov, sestavov ali registrov umanjka primerna tenzija, verzom pojenja moč v izpričevanju, razvijanju poante, metaforična govorica pa uide s tirov v bodisi kakšnem patosu ali mimobežni omlednosti, kdaj pa kdaj pa se vprašamo tudi o ustrezni rabi figurativnega jezika za raznovrstna bitja – sploh glede na sporočilo, ki ga predaja zbirka. Prav sporočilo pa je gotovo najmočnejši, nespregledljivi del zbirke. Ta poetični, rahli, meje premikajoči teater namreč nenehno predihava svoje opne, pušča meje odprte, vzpostavlja svoj prostor, da bi spreminjal tistega zunaj: da bi opozoril na limite, ki ločujejo bitja med sabo, ki omogočajo izkoriščanje enih na račun drugih, ki zapirajo, dušijo individualnost; ta prostor nastaja, da bi pomagal zgraditi nov prostor sobivanja.
Škofje v Sloveniji so najnovejše najvišje priznanje katoliške cerkve v Sloveniji - odličje svetega Cirila in Metoda za zvesto služenje cerkvi med Slovenci - podelili ženski redovni skupnosti Družbi Marijinih sester čudodelne svetinje. Kot so zapisali v obrazložitvi, so Marijine sestre 50 let v papeškem slovenskem zavodu - Slovenik v Rimu - skrbele za gospodinjstvo, ponujale pomoč pri vodenju zavoda. Zavod je bil od leta 1971 do novembra lani, ko sta še zadnji dve redovnici iz skupnosti Marijinih sester zapustili Slovenik, središče Slovencev v Rimu, slovenskih duhovnikov študentov, romarjev in drugih Slovencev, ki so se vsaj za kratek čas ustavili v zavodu, in redovnice so v vsem tem času skrbele zanje. Provincialka slovenske province Marijinih sester s. Andreja Rihar pravi, da sestre za svoje delo v Rimu nikoli niso pričakovale javnega priznanja; zdaj, ko pa so ga dobile, ga sprejemajo kot zahvalo za njihovo tiho, vztrajno služenje, in so ga vesele. Marijine sestre v Ljubljani zelo dobro poznajo brezdomci, saj pri njih vsak dan lahko dobijo topel obrok; vodijo tudi vrtec, obiskujejo bolnike in starejše po domovih, nekatere delajo tudi v bolnišnici.
Škofje v Sloveniji so najnovejše najvišje priznanje katoliške cerkve v Sloveniji - odličje svetega Cirila in Metoda za zvesto služenje cerkvi med Slovenci - podelili ženski redovni skupnosti Družbi Marijinih sester čudodelne svetinje. Kot so zapisali v obrazložitvi, so Marijine sestre 50 let v papeškem slovenskem zavodu - Slovenik v Rimu - skrbele za gospodinjstvo, ponujale pomoč pri vodenju zavoda. Zavod je bil od leta 1971 do novembra lani, ko sta še zadnji dve redovnici iz skupnosti Marijinih sester zapustili Slovenik, središče Slovencev v Rimu, slovenskih duhovnikov študentov, romarjev in drugih Slovencev, ki so se vsaj za kratek čas ustavili v zavodu, in redovnice so v vsem tem času skrbele zanje. Provincialka slovenske province Marijinih sester s. Andreja Rihar pravi, da sestre za svoje delo v Rimu nikoli niso pričakovale javnega priznanja; zdaj, ko pa so ga dobile, ga sprejemajo kot zahvalo za njihovo tiho, vztrajno služenje, in so ga vesele. Marijine sestre v Ljubljani zelo dobro poznajo brezdomci, saj pri njih vsak dan lahko dobijo topel obrok; vodijo tudi vrtec, obiskujejo bolnike in starejše po domovih, nekatere delajo tudi v bolnišnici.
Če berem knjigo in me tako zledeni po vsem telesu, da me ne more ogreti noben ogenj, vem, da je poezija. Če se fizično počutim, kakor bi mi nekdo posnel vrh glave, vem, da je poezija. To sta edina načina, da jo prepoznam. Obstaja še kakšen? Papirnata mesta, kakor je naslov knjige kanadske prevajalke in pisateljice Dominique Fortier, predstavljajo ves svet in zatočišče, vzporedno bivanjsko okolje, v katerem je skrivnostno bivala ena danes najbolj prepoznavnih ameriških pesnic Emily Dickinson, ki se je pred človeško družbo vedno bolj zapirala v osamo svoje sobe, med knjige in pisma. V občutkih tega, da stoji zunaj vsega, se kdaj pa kdaj znajde tudi avtorica romana, včasih razdvojena med življenjem in opazovanjem, vendar vseeno svojega bivanja ni nikoli tako radikalno zgoščevala in ohranjala na koščku popisanega papirja. Papirnata mesta so lahko meditativen sprehod v raziskavo notranjih podob, ki jih je v počasnem ritmu vase vtisnila pesnica Emily Dickinson, potovanje v njen še ne dovolj razkrit ustvarjalni dom.
Če berem knjigo in me tako zledeni po vsem telesu, da me ne more ogreti noben ogenj, vem, da je poezija. Če se fizično počutim, kakor bi mi nekdo posnel vrh glave, vem, da je poezija. To sta edina načina, da jo prepoznam. Obstaja še kakšen? Papirnata mesta, kakor je naslov knjige kanadske prevajalke in pisateljice Dominique Fortier, predstavljajo ves svet in zatočišče, vzporedno bivanjsko okolje, v katerem je skrivnostno bivala ena danes najbolj prepoznavnih ameriških pesnic Emily Dickinson, ki se je pred človeško družbo vedno bolj zapirala v osamo svoje sobe, med knjige in pisma. V občutkih tega, da stoji zunaj vsega, se kdaj pa kdaj znajde tudi avtorica romana, včasih razdvojena med življenjem in opazovanjem, vendar vseeno svojega bivanja ni nikoli tako radikalno zgoščevala in ohranjala na koščku popisanega papirja. Papirnata mesta so lahko meditativen sprehod v raziskavo notranjih podob, ki jih je v počasnem ritmu vase vtisnila pesnica Emily Dickinson, potovanje v njen še ne dovolj razkrit ustvarjalni dom.
Rezultati 31. Natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2022 Strokovna žirija v sestavi Primož Vitez, Tina Kozin in predsednik Aljaž Krivec je dobila v branje 360 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj prek spletnega obrazca. Žirija je izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Pod barvami na sliki (šifra: ZILA) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: "Pod barvami na sliki je pretresljivo besedilo o staranju in spominu, ki se odvija v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje. Široki plan predstavlja okolica domačije in vasi, ki počasi izginja, s tem pa zgodba poleg izrazito intimnega vpelje še družbeni komentar. Prepletanje obeh ravni pripovedi poteka na naraven način, s čimer zgodba uspešno prikazuje prepletenost protagonista z okoljem oziroma celo usode protagonista z usodo okolja. Izbrana kratka zgodba je kljub nekaterim močno poudarjenim metaforičnim elementom napisana v enakomernem ritmu, zaznamujeta pa jo tudi estetski jezik in presunljive podobe. Pod barvami na sliki bi z izbiro tematike in odločitvijo, da se jo predstavi tako skozi zasebno kot družbeno prizmo, zlahka zdrsnila v pretirano razlagalnost in neposrednost, a opravka imamo z veščim pisanjem, ki v besedilu poudarja poetično plat, z vidika možnih interpretacij pa nam pušča proste roke." V ožji izbor je žirija uvrstila naslednje zgodbe: 1. Babica (šifra: Zeljnata glava) 2. brez naslova (šifra: grlica) 3. brez naslova (šifra: Sadika) 4. Senčna meja (šifra: 200 pages pour la Sténographie) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 9. avgusta, z izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo prek e-naslova Ars@rtvslo.si in pripišejo svoje podatke. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 15. septembra, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od nedelje 11. do 14. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.
Rezultati 31. Natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2022 Strokovna žirija v sestavi Primož Vitez, Tina Kozin in predsednik Aljaž Krivec je dobila v branje 360 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj prek spletnega obrazca. Žirija je izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Pod barvami na sliki (šifra: ZILA) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: "Pod barvami na sliki je pretresljivo besedilo o staranju in spominu, ki se odvija v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje. Široki plan predstavlja okolica domačije in vasi, ki počasi izginja, s tem pa zgodba poleg izrazito intimnega vpelje še družbeni komentar. Prepletanje obeh ravni pripovedi poteka na naraven način, s čimer zgodba uspešno prikazuje prepletenost protagonista z okoljem oziroma celo usode protagonista z usodo okolja. Izbrana kratka zgodba je kljub nekaterim močno poudarjenim metaforičnim elementom napisana v enakomernem ritmu, zaznamujeta pa jo tudi estetski jezik in presunljive podobe. Pod barvami na sliki bi z izbiro tematike in odločitvijo, da se jo predstavi tako skozi zasebno kot družbeno prizmo, zlahka zdrsnila v pretirano razlagalnost in neposrednost, a opravka imamo z veščim pisanjem, ki v besedilu poudarja poetično plat, z vidika možnih interpretacij pa nam pušča proste roke." V ožji izbor je žirija uvrstila naslednje zgodbe: 1. Babica (šifra: Zeljnata glava) 2. brez naslova (šifra: grlica) 3. brez naslova (šifra: Sadika) 4. Senčna meja (šifra: 200 pages pour la Sténographie) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 9. avgusta, z izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo prek e-naslova Ars@rtvslo.si in pripišejo svoje podatke. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 15. septembra, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od nedelje 11. do 14. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.
Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.
Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.
Kaj delajo čebele ponoči? Koliko se že ve o njihovem ritmu budnosti in spanja? To je gotovo eno od vprašanj, ki ga zastavimo nedeljskemu nočnemu gostu, izr. prof. dr. Janku Božiču s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Profesor Božič je izjemen mednarodno uveljavljen poznavalec čebel in čebeljega vedenja, ki se je za čebelarjenje navdušil že v osnovni šoli, nato pa ga je to vodilo po njegovi akademski poti, kjer se s čebelami ukvarja še danes. Več o svojem življenju in delu nam bo povedal kmalu po polnoči. Izr. prof. dr. Janka Božiča je na nočni obisk povabila Mojca Delač.
Kaj delajo čebele ponoči? Koliko se že ve o njihovem ritmu budnosti in spanja? To je gotovo eno od vprašanj, ki ga zastavimo nedeljskemu nočnemu gostu, izr. prof. dr. Janku Božiču s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Profesor Božič je izjemen mednarodno uveljavljen poznavalec čebel in čebeljega vedenja, ki se je za čebelarjenje navdušil že v osnovni šoli, nato pa ga je to vodilo po njegovi akademski poti, kjer se s čebelami ukvarja še danes. Več o svojem življenju in delu nam bo povedal kmalu po polnoči. Izr. prof. dr. Janka Božiča je na nočni obisk povabila Mojca Delač.
Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati. Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas. S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.
Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati. Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas. S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, v letih od 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v Južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembna središča sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, v letih od 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v Južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembna središča sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Piše: Silvija Žnidar Bere: Maja Moll Pesniška zbirka pesnice in prevajalke Ane Pepelnik z naslovom to se ne pove pusti silovit, živ vtis, ki se napaja tako iz gibljivosti, dinamike jezika kot tudi iz moči izrečenega, upovedanega. Doživetje te zbirke bi lahko ponazorili z vizualno podobo oziroma prispodobo: ko beremo in doživljamo besede Ane Pepelnik, se zdi, kot da zremo v prašne delce znotraj sončne svetlobe, ki jih vznemiri že najmanjši premik: kar je izrečeno, zalebdi, nato steče, v hitrem ali počasnem ritmu, pretočnost in hitrost jezika valovita med zaustavljanjem in vrvenjem. To je na nek način poezija osnovnih delcev, je razstavljanje doživljanj in kreacij na drobce, ki pa se med sabo gibajo, se srečujejo, sestavljajo, razstavljajo ter ob tem izrisujejo fragmentarne, a kompleksne refleksije. Lahko bi tudi rekli, da je to se ne pove delo o pesmi oziroma pesmih, o pesnjenju, o nastajanju pesniškega jezika, o načinu, kako se pesniška subjektinja pozicionira vanj, o tem, kako se besede lomijo, vrtinčijo in vežejo v njej. To mesto nastanka pesmi se kaže kot zelo prepišno, liminalno, deluje, kot da besede valovijo, tečejo sem ter tja, pesnica pa v besedah ponika in se znova pojavlja, se v njihovi vezavi izgublja in najdeva, notira svoje dislokacije in umeščenosti. Tako se zdi, da je ta zbirka poskus ubeseditve nenehnega kroženja misli, emocij, izmenjave identitet in neidentitet znotraj bivanja in ustvarjanja, pri čemer nenehno in konsistentno eksplicira eksistenci in pesnjenju inherentno kontrastnost, paradoksalnost. Naslavlja aporije, ki nastajajo ob možnosti oziroma nezmožnosti upovedovanja. Kontrastnost pride še posebej do izraza v igri, menjavi tišine, zamolka in govora. To se ne pove subtilno ponazarja, kako se iz tišine izvijajo glasovi, kako se ti stekajo nazaj vanjo. Nenavadno lahko pesmi delujejo hkrati kot zelo tihe, v svojstveni kontemplativni strukturi razrahljane, a hkrati nabite z izjemno silo, težo čustvenega naboja. Kar tako fascinira pri govorici Ane Pepelnik, je, kako z lahkoto in fluidno se prepletata, prehajata sferi življenja in poezije. Marsikatero pesem bi lahko brali kot lirizacijo subjektivnega, lastnega izkustva, hkrati pa bi nam povedala nekaj o pesniškem aktu samem. Veliko lahko razberemo iz načina, kako se usmerja govor, kako pesnica komunicira, kako gre preko sebe, skozi prizore realnosti in se nato naknadno spoznava ali izgublja v formaciji jezika. Skozi ta jezik se razgalja nekaj zelo intimnega, personaliziranega, a v poetičnem zrcaljenju in predihavanju postaja nekaj skorajda univerzalnega. Govori o tistem, kar je, kot namiguje naslov zbirke, skorajda nemogoče upovedati, kar je nemogoče popolno zajeti z zapisom ali izrekom, čemur se je mogoče le približevati, sporočati poetično posredno: gre za enkratne, neulovljive momente, občutja, za singularnost posamičnih bolečin, spopadanj z lastnim bivanjem, za nihanje med samoto in iskanjem bližine. Eno izmed bolj otipljivih tematskih izhodišč zbirke je ranjenost v različnih oblikah in pojavih. Zarisana, prikazana je narahlo, skozi raze, praske, a ravno iz te minimalnosti, skrčenosti izraza se razodeva razsežna otožnost. Pesnica se skozi te rane ali razpoke zliva v pojave, občutja, si ogleduje njihov ustroj v primežu minevanja, njena govorica pa ob tem preseva vse odtenke spremljajoče strtosti, skelenja in tudi čudenja. Pesmi v zbirki to se ne pove po formi in stilu variirajo od krajših, prečiščenih poetičnih misli ali njihovih okruškov do malce daljših besedil, ki so blizu pesmi v prozi, za večino pa se zdi, kot da nastajajo po principu pogovora pesniškega glasu samega s sabo, kot da se porajajo iz spontanega procesa govora v njegovi takojšnjosti, kažejo se kot »posnetki« misli v njihovi neobdelanosti, surovosti. Zapisovanje kot da prehiteva dovršeno, izoblikovano misel, jo ujame v nastajanju, beleži cezure, zamolke, vse slišno in neslišno, digresije, zaustavitve, ustvarja se impresija »naravnega«, organskega gibanja poetičnega procesa. Ta vtis podkrepi odsotnost ločil – z izjemno rabe navpičnice – in opustitev klasične sintakse, pri čemer se brišejo meje med enim in drugim stavkom oziroma verzom, pesmi nas zagrabijo kot tok, ki se lahko razbira v različne smeri. Nizanje izrazov, verzov producira mehak, a močan, vsaki poemi lasten naraščajoč ali pojenjajoč ritem, že samo z načinom vezave besed nas pesnica ujame v naelektreno, migetajoče ozračje pesmi. To se ne pove je zbirka, ki lovi življenje v jezik oziroma v jeziku. Ki preprosto, z otroško radovednostjo in čuječnostjo, brez nasilne posedovalnosti ali posredovanja beleži, zaznava prostore eksistence. Ki se iz sebe giblje v vse smeri, v premagovanju neke temeljne samote; v trkih različnih pojavov, person in prezenc išče bližino. To je zbirka, v kateri vznikajo številni kontrasti, se prelivajo različne nianse, kjer pesniški glas prehaja odsotnosti in prisotnosti, zavedno in nezavedno, v strah in ljubezen, v prelamljanje in celjenje, pri čemer ustvarja sliko življenja, kot je doživeto v izpostavljenih momentih v vsej svoji polnosti, zmedi, nezvedljivosti, nedojemljivosti. Predvsem pa je to delo, ki ob pisanju ustvarja temu ustrezno tempiran zven, glasbo. Ali če povemo z verzi Ane Pepelnik: »pisat / nekaj ne o nečem nekaj kot da | glasbo«.
Piše: Silvija Žnidar Bere: Maja Moll Pesniška zbirka pesnice in prevajalke Ane Pepelnik z naslovom to se ne pove pusti silovit, živ vtis, ki se napaja tako iz gibljivosti, dinamike jezika kot tudi iz moči izrečenega, upovedanega. Doživetje te zbirke bi lahko ponazorili z vizualno podobo oziroma prispodobo: ko beremo in doživljamo besede Ane Pepelnik, se zdi, kot da zremo v prašne delce znotraj sončne svetlobe, ki jih vznemiri že najmanjši premik: kar je izrečeno, zalebdi, nato steče, v hitrem ali počasnem ritmu, pretočnost in hitrost jezika valovita med zaustavljanjem in vrvenjem. To je na nek način poezija osnovnih delcev, je razstavljanje doživljanj in kreacij na drobce, ki pa se med sabo gibajo, se srečujejo, sestavljajo, razstavljajo ter ob tem izrisujejo fragmentarne, a kompleksne refleksije. Lahko bi tudi rekli, da je to se ne pove delo o pesmi oziroma pesmih, o pesnjenju, o nastajanju pesniškega jezika, o načinu, kako se pesniška subjektinja pozicionira vanj, o tem, kako se besede lomijo, vrtinčijo in vežejo v njej. To mesto nastanka pesmi se kaže kot zelo prepišno, liminalno, deluje, kot da besede valovijo, tečejo sem ter tja, pesnica pa v besedah ponika in se znova pojavlja, se v njihovi vezavi izgublja in najdeva, notira svoje dislokacije in umeščenosti. Tako se zdi, da je ta zbirka poskus ubeseditve nenehnega kroženja misli, emocij, izmenjave identitet in neidentitet znotraj bivanja in ustvarjanja, pri čemer nenehno in konsistentno eksplicira eksistenci in pesnjenju inherentno kontrastnost, paradoksalnost. Naslavlja aporije, ki nastajajo ob možnosti oziroma nezmožnosti upovedovanja. Kontrastnost pride še posebej do izraza v igri, menjavi tišine, zamolka in govora. To se ne pove subtilno ponazarja, kako se iz tišine izvijajo glasovi, kako se ti stekajo nazaj vanjo. Nenavadno lahko pesmi delujejo hkrati kot zelo tihe, v svojstveni kontemplativni strukturi razrahljane, a hkrati nabite z izjemno silo, težo čustvenega naboja. Kar tako fascinira pri govorici Ane Pepelnik, je, kako z lahkoto in fluidno se prepletata, prehajata sferi življenja in poezije. Marsikatero pesem bi lahko brali kot lirizacijo subjektivnega, lastnega izkustva, hkrati pa bi nam povedala nekaj o pesniškem aktu samem. Veliko lahko razberemo iz načina, kako se usmerja govor, kako pesnica komunicira, kako gre preko sebe, skozi prizore realnosti in se nato naknadno spoznava ali izgublja v formaciji jezika. Skozi ta jezik se razgalja nekaj zelo intimnega, personaliziranega, a v poetičnem zrcaljenju in predihavanju postaja nekaj skorajda univerzalnega. Govori o tistem, kar je, kot namiguje naslov zbirke, skorajda nemogoče upovedati, kar je nemogoče popolno zajeti z zapisom ali izrekom, čemur se je mogoče le približevati, sporočati poetično posredno: gre za enkratne, neulovljive momente, občutja, za singularnost posamičnih bolečin, spopadanj z lastnim bivanjem, za nihanje med samoto in iskanjem bližine. Eno izmed bolj otipljivih tematskih izhodišč zbirke je ranjenost v različnih oblikah in pojavih. Zarisana, prikazana je narahlo, skozi raze, praske, a ravno iz te minimalnosti, skrčenosti izraza se razodeva razsežna otožnost. Pesnica se skozi te rane ali razpoke zliva v pojave, občutja, si ogleduje njihov ustroj v primežu minevanja, njena govorica pa ob tem preseva vse odtenke spremljajoče strtosti, skelenja in tudi čudenja. Pesmi v zbirki to se ne pove po formi in stilu variirajo od krajših, prečiščenih poetičnih misli ali njihovih okruškov do malce daljših besedil, ki so blizu pesmi v prozi, za večino pa se zdi, kot da nastajajo po principu pogovora pesniškega glasu samega s sabo, kot da se porajajo iz spontanega procesa govora v njegovi takojšnjosti, kažejo se kot »posnetki« misli v njihovi neobdelanosti, surovosti. Zapisovanje kot da prehiteva dovršeno, izoblikovano misel, jo ujame v nastajanju, beleži cezure, zamolke, vse slišno in neslišno, digresije, zaustavitve, ustvarja se impresija »naravnega«, organskega gibanja poetičnega procesa. Ta vtis podkrepi odsotnost ločil – z izjemno rabe navpičnice – in opustitev klasične sintakse, pri čemer se brišejo meje med enim in drugim stavkom oziroma verzom, pesmi nas zagrabijo kot tok, ki se lahko razbira v različne smeri. Nizanje izrazov, verzov producira mehak, a močan, vsaki poemi lasten naraščajoč ali pojenjajoč ritem, že samo z načinom vezave besed nas pesnica ujame v naelektreno, migetajoče ozračje pesmi. To se ne pove je zbirka, ki lovi življenje v jezik oziroma v jeziku. Ki preprosto, z otroško radovednostjo in čuječnostjo, brez nasilne posedovalnosti ali posredovanja beleži, zaznava prostore eksistence. Ki se iz sebe giblje v vse smeri, v premagovanju neke temeljne samote; v trkih različnih pojavov, person in prezenc išče bližino. To je zbirka, v kateri vznikajo številni kontrasti, se prelivajo različne nianse, kjer pesniški glas prehaja odsotnosti in prisotnosti, zavedno in nezavedno, v strah in ljubezen, v prelamljanje in celjenje, pri čemer ustvarja sliko življenja, kot je doživeto v izpostavljenih momentih v vsej svoji polnosti, zmedi, nezvedljivosti, nedojemljivosti. Predvsem pa je to delo, ki ob pisanju ustvarja temu ustrezno tempiran zven, glasbo. Ali če povemo z verzi Ane Pepelnik: »pisat / nekaj ne o nečem nekaj kot da | glasbo«.
Ples je ena izmed najbolj starodavnih oblik gibanja. Že v tradicionalnih plemenskih kulturah so ples uporabljali kot povezavo z naravo in božanskimi silami. S plesom in glasbo so zaznamovali pomembne mejnike v razvoju človeka. Ples je pospremil rojstvo novega bitja na svet in odhod starega človeka v onstranstvo. Vendarle pa se zdi, da je sodobni človek pozabil plesati. Naravno izražanje s telesom, prepuščanje impulzu ritma, raziskovanje svojega lastnega giba, vse to je postalo v vse bolj statični in zasedeni družbi prava redkost. Zato je mednarodni dan plesa, ki ga praznujemo 29. aprila, priložnost, da se spomnimo na to že skoraj pozabljeno umetnost, ki je lastna vsakomur izmed nas. V tokratni oddaji Oder bosta o svojem doživljanju plesa govorila mlada slovenska plesalca – plesalec sodobnega plesa in plesni pedagog Leon Marič in priznana baletna solistka Nina Noč. Slišali boste tudi slovensko poslanico, ki jo vsako leto ob mednarodnem dnevu plesa pripravijo v Društvu baletnih umetnikov Slovenije. Tokrat jo je prispeval Edi Dežman, baletni solist in pedagog, prejemnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo za leto 2021.
Ples je ena izmed najbolj starodavnih oblik gibanja. Že v tradicionalnih plemenskih kulturah so ples uporabljali kot povezavo z naravo in božanskimi silami. S plesom in glasbo so zaznamovali pomembne mejnike v razvoju človeka. Ples je pospremil rojstvo novega bitja na svet in odhod starega človeka v onstranstvo. Vendarle pa se zdi, da je sodobni človek pozabil plesati. Naravno izražanje s telesom, prepuščanje impulzu ritma, raziskovanje svojega lastnega giba, vse to je postalo v vse bolj statični in zasedeni družbi prava redkost. Zato je mednarodni dan plesa, ki ga praznujemo 29. aprila, priložnost, da se spomnimo na to že skoraj pozabljeno umetnost, ki je lastna vsakomur izmed nas. V tokratni oddaji Oder bosta o svojem doživljanju plesa govorila mlada slovenska plesalca – plesalec sodobnega plesa in plesni pedagog Leon Marič in priznana baletna solistka Nina Noč. Slišali boste tudi slovensko poslanico, ki jo vsako leto ob mednarodnem dnevu plesa pripravijo v Društvu baletnih umetnikov Slovenije. Tokrat jo je prispeval Edi Dežman, baletni solist in pedagog, prejemnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo za leto 2021.
"Sredi marca sem odšla, kot ponavadi v svojem ritmu samostojne prevajalke, za nekaj tednov na vikend v bližini Umaga. Dva dni pozneje so se zaprle meje, ob vrnitvi domov bi morala v karanteno, najprej 14-, nato 7-dnevno, in tako sem ostala na morju več kot dva meseca in preživela čudovito pomlad, seveda popestreno z dogodki, ki jih je sprožila epidemija oziroma izredne razmere," opisuje v Zapiskih izza meje prevajalka in Sovretova nagrajenka Nives Vidrih svoje preživljanje epidemije na hrvaški strani Istre. Prisluhnete mu lahko nocoj v oddaji Spomini, pisma in potopisi v nedeljo, 21. junija, ob 19.00 na programu Ars.
"Sredi marca sem odšla, kot ponavadi v svojem ritmu samostojne prevajalke, za nekaj tednov na vikend v bližini Umaga. Dva dni pozneje so se zaprle meje, ob vrnitvi domov bi morala v karanteno, najprej 14-, nato 7-dnevno, in tako sem ostala na morju več kot dva meseca in preživela čudovito pomlad, seveda popestreno z dogodki, ki jih je sprožila epidemija oziroma izredne razmere," opisuje v Zapiskih izza meje prevajalka in Sovretova nagrajenka Nives Vidrih svoje preživljanje epidemije na hrvaški strani Istre. Prisluhnete mu lahko nocoj v oddaji Spomini, pisma in potopisi v nedeljo, 21. junija, ob 19.00 na programu Ars.
Skrivnostni svet brezen, udorov, vrtač, dolin in uval, obdan s kraškim gozdom, se v svojem počasnem ritmu odpravlja na nočno potovanje. Spomladansko sonce, ki je dodobra osušilo rdečo prst, se odpravlja k počitku. V večerni pozdrav mu kliče kraška burja z zborom številnih ptic, ki iščejo svoja nočna gnezda. S slušalkami se lahko, medtem ko sonce zahaja, preselite pod krošnje borovcev v osrčje kraškega gozda. Lepote narave so številnim nedostopne, pomiritve pa nikoli nismo potrebovali bolj kot zdaj, zato smo za vas v seriji Izlet doma posneli pristne zvoke neokrnjenega okolja.
Skrivnostni svet brezen, udorov, vrtač, dolin in uval, obdan s kraškim gozdom, se v svojem počasnem ritmu odpravlja na nočno potovanje. Spomladansko sonce, ki je dodobra osušilo rdečo prst, se odpravlja k počitku. V večerni pozdrav mu kliče kraška burja z zborom številnih ptic, ki iščejo svoja nočna gnezda. S slušalkami se lahko, medtem ko sonce zahaja, preselite pod krošnje borovcev v osrčje kraškega gozda. Lepote narave so številnim nedostopne, pomiritve pa nikoli nismo potrebovali bolj kot zdaj, zato smo za vas v seriji Izlet doma posneli pristne zvoke neokrnjenega okolja.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir. Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir. Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.