Opis epizode

Piše Ifigenija Simonović,
bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki.
Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti.
Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij.
Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel:
"Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja."
Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla."
Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti.
"Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem."
Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje.
Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.

Vlado Motnikar