Opis epizode

Parthenope je privlačna, inteligentna, radovedna in skrivnostna mladenka, očarljiva in usodna za številne moške, ki jih sreča na svoji poti. V celovečercu z istoimenskim naslovom, predstavljenem na lanskem festivalu v Cannesu, ji scenarist in režiser Paolo Sorrentino sledi skozi nekaj desetletij, od poroda v morju leta 1950 prek raziskovanja prvih ljubezni in študijskih uspehov do slovesa od mladosti in življenja v spominih.
Parthenope pa je bilo v grški mitologiji ime tudi sireni, ki se je vrgla v morje iz obupa, ker ji ni uspelo zapeljati Odiseja; tam, kjer je njeno truplo naplavilo na obalo, je zraslo istoimensko mesto, ki ga danes poznamo kot Neapelj.
V celovečernem filmu, ki ga lahko razumemo tudi kot razkošno vizualno posvetilo svojemu rodnemu mestu, Sorrentino združuje antične motive in pripoved o 20. stoletju skozi potapljanje v psiho svoje protagonistke, nadarjene študentke antropologije. Film je prežet s citati, navzkrižnimi povezavami in referencami; pred nas postavi uganko, v kolikšni meri glavna junakinja dejansko pooseblja mesto in njegovo zgodovino ter njegovo šarmantno mešanico sakralnega in profanega.
Parthenope, ki jo odigra karizmatična Celeste Dalla Porta v svoji prvi večji vlogi, je v avtorjevi zamisli hkrati mitološka sirena in Odisej, hkrati oseba in prispodoba. A ta vsebinska odprtost in nedorečenost je s stališča gledalca dvorezen meč. Paolo Sorrentino je že v preteklosti dokazal, da je verjetno najboljši Fellinijev učenec, najbolj neposredno v Neskončni lepoti iz leta 2013.
Od prvega prizora filma Parthenope naprej je očitno, da ga ne zanima umetnost kot mimesis, kot golo posnemanje resničnosti. Je ustvarjalec podob, ki so čutne izkušnje, skozi katere hoče prehajati – ne vedno najbolj uspešno – med notranjim in zunanjim svetom. Manj uspešno zato, ker je v te bohotne podobe sam veliko bolj zaljubljen kot to pričakuje od nas, še posebej v kombinaciji skrajno upočasnjenega ritma in ne najbolj jasne pripovedi. Morda še bolj kot na Fellinija me je tako film spomnil na opus enega drugega šampiona počasnega kina, Thea Angelopoulosa, in na njegovo vseživljenjsko ukvarjanje s pogledi, pa tudi z vsem univerzalnim v najbolj lokalnem.
Kakorkoli, Neapelj, kot smo mu tu priča, je Sorrentinova Itaka, v katero se vrača po zaviti poti, tudi skozi spomine in doživljanja svoje protagonistke; je izkušnja življenja, ki v časovni perspektivi neizbežno polzi med prsti, in prispodoba lepote, ki bledi. Kljub vsej pompoznosti, ki jo avtorsko pripisuje sami lepoti – ali pa je poanta nemara prav v tem …

Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše

ars