Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V tokatni Dnevni sobi o tem, kako se bodo razpletle zgodbe iz priljubljenje nadaljevanke "Takšno je življenje", ki se nocoj vrača na naš prvi program, ob 20.00 uri. Z nami bosta igralca mlajše generacijei Vesna Ponorac, ki igra lik spletne vplivnice Isabele in David Velikonja, ki igra mladeniča Roka, kot se spominjamo je s svojim dejanjem Izabelo spravil v hudo zadrego. Oddajo vodi Karin Sabadin.
V tokatni Dnevni sobi o tem, kako se bodo razpletle zgodbe iz priljubljenje nadaljevanke "Takšno je življenje", ki se nocoj vrača na naš prvi program, ob 20.00 uri. Z nami bosta igralca mlajše generacijei Vesna Ponorac, ki igra lik spletne vplivnice Isabele in David Velikonja, ki igra mladeniča Roka, kot se spominjamo je s svojim dejanjem Izabelo spravil v hudo zadrego. Oddajo vodi Karin Sabadin.
Prvega aprila je Branko Šömen, slovenski pesnik, pisatelj, scenarist, prevajalec, novinar in kritik, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Mariboru, živel je v Prekmurju dokler ni šel študirat in delat v Ljubljano, do upokojitve je delal na našem radiu; zdaj že dolgo živi v Zagrebu. Leta 1984 je posnel pripovedovanje o svojem življenju in delu na zelo izviren, morda celo filozofski, način, vreden besednega ustvarjalca. Do takrat je objavil že šest pesniških zbirk, dva romana, knjigo humorističnih besedil, predvsem pa scenarije za legendarne slovenske filme, kot so Let mrtve ptice, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Bele trave. Do danes se je celoten opus Branka Šömna še silno razširil: samo lani in predlani je objavil zbirki kratke proze Človek, ki ga ni in Molitev za Jasenovac, še prej pa številne romane, mladinska in humoristična dela, knjige poezije. Tudi zbirko Spodrsljaj svetlobe leta 1996. Na tej besedni zvezi namreč temelji njegovo razmišljanje, ki pa je, kot boste slišali, precej pogumno za leto 1984. Kritično omenja namreč pomanjkanje banan – starejše generacije ga še pomnijo – pa tudi pesnika Balantiča. Ta je bil takrat še pod anatemo. Vse to si je privoščil, čeprav je bil zaradi svojih satir na račun sistema leta 1963 dvakrat v zaporu.
Prvega aprila je Branko Šömen, slovenski pesnik, pisatelj, scenarist, prevajalec, novinar in kritik, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Mariboru, živel je v Prekmurju dokler ni šel študirat in delat v Ljubljano, do upokojitve je delal na našem radiu; zdaj že dolgo živi v Zagrebu. Leta 1984 je posnel pripovedovanje o svojem življenju in delu na zelo izviren, morda celo filozofski, način, vreden besednega ustvarjalca. Do takrat je objavil že šest pesniških zbirk, dva romana, knjigo humorističnih besedil, predvsem pa scenarije za legendarne slovenske filme, kot so Let mrtve ptice, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Bele trave. Do danes se je celoten opus Branka Šömna še silno razširil: samo lani in predlani je objavil zbirki kratke proze Človek, ki ga ni in Molitev za Jasenovac, še prej pa številne romane, mladinska in humoristična dela, knjige poezije. Tudi zbirko Spodrsljaj svetlobe leta 1996. Na tej besedni zvezi namreč temelji njegovo razmišljanje, ki pa je, kot boste slišali, precej pogumno za leto 1984. Kritično omenja namreč pomanjkanje banan – starejše generacije ga še pomnijo – pa tudi pesnika Balantiča. Ta je bil takrat še pod anatemo. Vse to si je privoščil, čeprav je bil zaradi svojih satir na račun sistema leta 1963 dvakrat v zaporu.
Sedeli smo v eni posebni kavarni. Takšni, kjer se med pogledi in tišinami rojevajo zgodbe. Album Kavarna zasedbe Tomo’s band prinaša prav to – drobce življenj, ki jih pogosto spregledamo. Ena od teh zgodb nosi naslov Nekoč sem te že videl. O njej – in o ljudeh, ki živijo med vrsticami – v pogovoru z avtorjem besedila in glasbe, Vanjo Peganom.
Sedeli smo v eni posebni kavarni. Takšni, kjer se med pogledi in tišinami rojevajo zgodbe. Album Kavarna zasedbe Tomo’s band prinaša prav to – drobce življenj, ki jih pogosto spregledamo. Ena od teh zgodb nosi naslov Nekoč sem te že videl. O njej – in o ljudeh, ki živijo med vrsticami – v pogovoru z avtorjem besedila in glasbe, Vanjo Peganom.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost. V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost. Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh. Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo: "Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela." Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna." V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete. Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost. V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost. Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh. Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo: "Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela." Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna." V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete. Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.
TV klinika z Davidom Zupančičem, avdio
Zdravniške serije navdušujejo, a lahko tudi zavajajo. Ob novi nadaljevanki Takšno je življenje na naši televiziji v oddaji TV klinika govorimo o priljubljenosti teh serij, nevarnosti napačnih informacij in tudi zdravnikih ustvarjalcih.
Zdravniške serije navdušujejo, a lahko tudi zavajajo. Ob novi nadaljevanki Takšno je življenje na naši televiziji v oddaji TV klinika govorimo o priljubljenosti teh serij, nevarnosti napačnih informacij in tudi zdravnikih ustvarjalcih.
10. oktobra pride na spored Televizije Slovenija nova dnevna družinska nadaljevanka, ki sodi v žanr dramedije. To pomeni, da združuje dramo in komedijo. Njen naslov je Takšno je življenje, tematike, ki jih obravnava, pa so sodobna družina, življenje na vasi, poklic družinske zdravnice, digitalna zasvojenost ter partnerski in družinski odnosi. V Petku brez pravila nas bo zanimalo, kako je nastajal scenarij, ki obsega kar 1500 strani, in kako so tekli snemalni dnevi. V petih mesecih oz. 76-ih snemalnih dneh, ki so trajali po 12 ur, so posneli 48 epizod. Sogovornika bosta Jani Virk, urednik igranega programa RTV Slovenija, in producentka Barbara Daljavec.
10. oktobra pride na spored Televizije Slovenija nova dnevna družinska nadaljevanka, ki sodi v žanr dramedije. To pomeni, da združuje dramo in komedijo. Njen naslov je Takšno je življenje, tematike, ki jih obravnava, pa so sodobna družina, življenje na vasi, poklic družinske zdravnice, digitalna zasvojenost ter partnerski in družinski odnosi. V Petku brez pravila nas bo zanimalo, kako je nastajal scenarij, ki obsega kar 1500 strani, in kako so tekli snemalni dnevi. V petih mesecih oz. 76-ih snemalnih dneh, ki so trajali po 12 ur, so posneli 48 epizod. Sogovornika bosta Jani Virk, urednik igranega programa RTV Slovenija, in producentka Barbara Daljavec.
Pozdravljeni v Dnevni sobi Televizije Slovenija! V udobju Dnevne sobe bodo kolegi različnih uredništev gostili znane osebnosti in cenjene strokovnjake, se z njimi pogovarjali o dilemah vsakdanjega življenja, svetovali o različnih življenjskih temah, komentirali trende in družbene fenomene.
Pozdravljeni v Dnevni sobi Televizije Slovenija! V udobju Dnevne sobe bodo kolegi različnih uredništev gostili znane osebnosti in cenjene strokovnjake, se z njimi pogovarjali o dilemah vsakdanjega življenja, svetovali o različnih življenjskih temah, komentirali trende in družbene fenomene.
Na televiziji Slovenija se bo nocoj premierno predvajala prva epizoda nove družinske serije Takšno je življenje. Kot že sam naslov pove, bomo spremljali povsem običajne, pristne like, nekatere iz mesta druge iz vasi. Bili smo na enem od zadnjih snemalnih dni na Gorenjskem.
Na televiziji Slovenija se bo nocoj premierno predvajala prva epizoda nove družinske serije Takšno je življenje. Kot že sam naslov pove, bomo spremljali povsem običajne, pristne like, nekatere iz mesta druge iz vasi. Bili smo na enem od zadnjih snemalnih dni na Gorenjskem.
Kot otrok sem rad igral tetris.. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje kot je šlo, bolj je rasla tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila takšne čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v moji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršenkoli je že blok in kakorkoli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomni, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam potrebno čakati, da pride kaj boljšega ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, kreativnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le bolj prožni glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
Kot otrok sem rad igral tetris.. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje kot je šlo, bolj je rasla tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila takšne čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v moji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršenkoli je že blok in kakorkoli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomni, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam potrebno čakati, da pride kaj boljšega ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, kreativnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le bolj prožni glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede. Veliki petek je dan, ki nas ustavi in nas povabi, da pogledamo življenje takšno, kot v resnici je. Ne olepšano in ne poenostavljeno, ampak zaznamovano z vprašanji, bolečino in tudi trenutki, ki jih ne razumemo. V tem dnevu se lahko najde vsak človek. Mladi v njem prepoznajo svoje negotovosti in iskanja, starejši pa težo izkušenj, izgub in tihih bremen, ki jih nosijo v sebi. Veliki petek nas ne vabi, da bi pogled obrnili stran, ampak nas postavi pred križ. Ta ni le simbol vere, ampak podoba človeka v trpljenju in hkrati znamenje, da Bog ni daleč od naše resničnosti. Prav nasprotno – krščanska vera nam govori, da je Bog navzoč prav tam, kjer človeka boli, kjer se porajajo dvomi in kjer se zdi, da smo ostali sami. To skrivnost lahko razumemo v luči besed iz Svetega pisma: »Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). V teh besedah je zgoščeno sporočilo tako velikega petka kot velike noči. Bog ne ostaja oddaljen opazovalec, ampak v Jezusu Kristusu stopi v naš svet, v našo bolečino in v našo minljivost. Križ tako postane kraj, kjer se srečata človeška nemoč in Božja ljubezen. Tam se razkriva, da vrednost človeka ni v njegovi popolnosti ali uspehu, ampak v tem, da je ljubljen. Tudi takrat, ko je ranjen, utrujen ali izgubljen. In vendar veliki petek ni zadnja beseda. Njegova pot vodi k veliki noči, ki ne izbriše trpljenja, ampak ga preseže z obljubo življenja. Velika noč govori o tem, da smrt nima zadnje besede in da upanje ni zaman. Govori o tem, da Bog iz teme vodi v svetlobo in iz konca odpira nov začetek. Zato se lahko v teh dneh vsak od nas ustavi in znova premisli, kje v svojem življenju nosi težo velikega petka in kje že tiho vstopa upanje velike noči. Kajti prav tam, kjer se zdi, da je vse končano, Bog že deluje na nov način. Morda si lahko zapomnimo preprosto misel, ki nas lahko spremlja tudi po teh praznikih: Bog je tam, kjer boli, in tam že pripravlja novo življenje. To je srce evangeličanske, luteranske vere – vere, ki si upa gledati resničnost in hkrati zaupati obljubi, da ima na koncu zadnjo besedo življenje. Naj nas ta tiha gotovost spremlja v dneh velikega petka in nas odpre svetlobi velike noči.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede. Veliki petek je dan, ki nas ustavi in nas povabi, da pogledamo življenje takšno, kot v resnici je. Ne olepšano in ne poenostavljeno, ampak zaznamovano z vprašanji, bolečino in tudi trenutki, ki jih ne razumemo. V tem dnevu se lahko najde vsak človek. Mladi v njem prepoznajo svoje negotovosti in iskanja, starejši pa težo izkušenj, izgub in tihih bremen, ki jih nosijo v sebi. Veliki petek nas ne vabi, da bi pogled obrnili stran, ampak nas postavi pred križ. Ta ni le simbol vere, ampak podoba človeka v trpljenju in hkrati znamenje, da Bog ni daleč od naše resničnosti. Prav nasprotno – krščanska vera nam govori, da je Bog navzoč prav tam, kjer človeka boli, kjer se porajajo dvomi in kjer se zdi, da smo ostali sami. To skrivnost lahko razumemo v luči besed iz Svetega pisma: »Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). V teh besedah je zgoščeno sporočilo tako velikega petka kot velike noči. Bog ne ostaja oddaljen opazovalec, ampak v Jezusu Kristusu stopi v naš svet, v našo bolečino in v našo minljivost. Križ tako postane kraj, kjer se srečata človeška nemoč in Božja ljubezen. Tam se razkriva, da vrednost človeka ni v njegovi popolnosti ali uspehu, ampak v tem, da je ljubljen. Tudi takrat, ko je ranjen, utrujen ali izgubljen. In vendar veliki petek ni zadnja beseda. Njegova pot vodi k veliki noči, ki ne izbriše trpljenja, ampak ga preseže z obljubo življenja. Velika noč govori o tem, da smrt nima zadnje besede in da upanje ni zaman. Govori o tem, da Bog iz teme vodi v svetlobo in iz konca odpira nov začetek. Zato se lahko v teh dneh vsak od nas ustavi in znova premisli, kje v svojem življenju nosi težo velikega petka in kje že tiho vstopa upanje velike noči. Kajti prav tam, kjer se zdi, da je vse končano, Bog že deluje na nov način. Morda si lahko zapomnimo preprosto misel, ki nas lahko spremlja tudi po teh praznikih: Bog je tam, kjer boli, in tam že pripravlja novo življenje. To je srce evangeličanske, luteranske vere – vere, ki si upa gledati resničnost in hkrati zaupati obljubi, da ima na koncu zadnjo besedo življenje. Naj nas ta tiha gotovost spremlja v dneh velikega petka in nas odpre svetlobi velike noči.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri monopoli. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri monopoliju se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Med igro kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji ko je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri monopoli. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice in vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolija. Podobno kot pri tej igri se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »ničesar ne bomo vzeli s seboj«. V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno, ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen, kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma, skupnega z vsakodnevnim monopolijem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj, kar ima le začasno vrednost?
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri monopoli. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri monopoliju se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Med igro kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji ko je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri monopoli. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice in vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolija. Podobno kot pri tej igri se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »ničesar ne bomo vzeli s seboj«. V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno, ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen, kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma, skupnega z vsakodnevnim monopolijem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj, kar ima le začasno vrednost?
Na kulturni praznik smo nedeljsko gostjo poiskali v kranjskem Prešernovem gledališču. Že dobrega četrt stoletja je del tega majhnega, a izjemno povezanega in prodornega kolektiva. Kolegice in kolegi cenijo njeno profesionalnost in dostopnost. Za zahtevne gledališke vloge je prejela Severjevo nagrado, društvo avdiovizualnih igralcev je prepoznalo kakovost njenih sinhronizacij, gledalci pa jo spremljajo tudi v seriji Takšno je življenje na Televiziji Slovenija. V pogovoru govori domačem Kranju, delu v Prešernovem gledališču in tem, kako jo je zaznamovala vloga v priljubljeni televizijski seriji.
Na kulturni praznik smo nedeljsko gostjo poiskali v kranjskem Prešernovem gledališču. Že dobrega četrt stoletja je del tega majhnega, a izjemno povezanega in prodornega kolektiva. Kolegice in kolegi cenijo njeno profesionalnost in dostopnost. Za zahtevne gledališke vloge je prejela Severjevo nagrado, društvo avdiovizualnih igralcev je prepoznalo kakovost njenih sinhronizacij, gledalci pa jo spremljajo tudi v seriji Takšno je življenje na Televiziji Slovenija. V pogovoru govori domačem Kranju, delu v Prešernovem gledališču in tem, kako jo je zaznamovala vloga v priljubljeni televizijski seriji.
Zgodba filma se začne z družino, ki se prevaža po ruralnem okolju. Oče za volanom, ob njem visoko noseča žena, na zadnjem sedežu razigrana deklica, ki si s tablice predvaja glasbo in se giblje v njenem ritmu. V ozadju vidimo, kako mimo avtomobila dirjajo številni psi, potem družina enega povozi. To pokvari vzdušje, in kot kmalu ugotovijo, tudi avtomobil. Oče se trudi s popravilom, vendar brez uspeha, ko jim pomoč ponudi moški iz bližnje delavnice. Ko oče vstopi v delavnico, da bi mojstru vrnil orodje, njegov sodelavec prebledi in se začne vesti skrajno nenavadno. Takoj ko se družina odpelje v za silo popravljenem vozilu, jim začne slediti in se potem pritaji v bližini njihove hiše. Naslednji dan sledi moškemu, in ko se mu ponudi priložnost, ga lopne z lopato in ugrabi. Do te točke gledalec ne dobi nobenega namiga o razlogih za takšno dogajanje, toda napeto in skrivnostno vzdušje film poganja iz prizora v prizor. Ugrabitelj, ki mu je ime Vahid, je prepričan, da je ujel svojega mučitelja iz časov v zaporu, a v njem se kmalu zbudi dvom. Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem. Film ima precej vzporednic z dramo čilskega avtorja Ariela Dorfmana Deklica in smrt, kjer zaplet prav tako temelji na tem, da nekdo naleti na svojega nekdanjega mučitelja, ga ugrabi in zaslišuje. Vendar sta Dorfmanova predstava in njena poznejša ekranizacija v režiji Romana Polanskega neposredna politična drama, Panahi pa prav prek prej omenjene absurdne situacije zgodbo trdno zasidra v realnem svetu. S tem po eni strani dosti bolj plastično prikaže grozovitost političnih zaporov, po drugi pa tudi neuklonljivost človeškega duha in zmožnost sočutja. Eden izmed ciljev umetnosti je pot do razumevanja sveta in soočanja z njim. Džafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki – in to ne samo iranski –, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor. Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja; nominacija za oskarja za najboljši scenarij je povsem zaslužena, čeprav bo film v oskarjevski tekmi verjetno ostal na obrobju.
Zgodba filma se začne z družino, ki se prevaža po ruralnem okolju. Oče za volanom, ob njem visoko noseča žena, na zadnjem sedežu razigrana deklica, ki si s tablice predvaja glasbo in se giblje v njenem ritmu. V ozadju vidimo, kako mimo avtomobila dirjajo številni psi, potem družina enega povozi. To pokvari vzdušje, in kot kmalu ugotovijo, tudi avtomobil. Oče se trudi s popravilom, vendar brez uspeha, ko jim pomoč ponudi moški iz bližnje delavnice. Ko oče vstopi v delavnico, da bi mojstru vrnil orodje, njegov sodelavec prebledi in se začne vesti skrajno nenavadno. Takoj ko se družina odpelje v za silo popravljenem vozilu, jim začne slediti in se potem pritaji v bližini njihove hiše. Naslednji dan sledi moškemu, in ko se mu ponudi priložnost, ga lopne z lopato in ugrabi. Do te točke gledalec ne dobi nobenega namiga o razlogih za takšno dogajanje, toda napeto in skrivnostno vzdušje film poganja iz prizora v prizor. Ugrabitelj, ki mu je ime Vahid, je prepričan, da je ujel svojega mučitelja iz časov v zaporu, a v njem se kmalu zbudi dvom. Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem. Film ima precej vzporednic z dramo čilskega avtorja Ariela Dorfmana Deklica in smrt, kjer zaplet prav tako temelji na tem, da nekdo naleti na svojega nekdanjega mučitelja, ga ugrabi in zaslišuje. Vendar sta Dorfmanova predstava in njena poznejša ekranizacija v režiji Romana Polanskega neposredna politična drama, Panahi pa prav prek prej omenjene absurdne situacije zgodbo trdno zasidra v realnem svetu. S tem po eni strani dosti bolj plastično prikaže grozovitost političnih zaporov, po drugi pa tudi neuklonljivost človeškega duha in zmožnost sočutja. Eden izmed ciljev umetnosti je pot do razumevanja sveta in soočanja z njim. Džafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki – in to ne samo iranski –, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor. Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja; nominacija za oskarja za najboljši scenarij je povsem zaslužena, čeprav bo film v oskarjevski tekmi verjetno ostal na obrobju.
Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.
Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Živimo v času, ko smo dobesedno bombardirani z novicami. Dosegajo nas ves čas: po telefonu, sporočilih in elektronski pošti. Te novice so zelo različne. Ob nekaterih se nasmehnemo, ob drugih zamahnemo z roko, večinoma pa jih preprosto preslišimo. Med vsemi pa so tudi takšne, ki nas zares ustavijo, ki nam vzamejo dih: diagnoza, novica o smrti bližnjega ali pa nova priložnost, nepričakovana sprememba. Takšna novica nas lahko prestraši, zmede ali pa nas povabi v nekaj novega. Prav zato kljub vsej informiranosti opažamo, da mnogi ljudje danes živijo v negotovosti: kaj bo jutri, kako bo z družino, zdravjem, s svetom. Prav v takšno človeško izkušnjo stopa praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo danes. Tudi Marijo doseže novica – vendar to ni ena izmed mnogih. Je nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar presega vsakdanje razumevanje. Evangelij nam pove, da se je ob angelovih besedah prestrašila. In res, to srečanje ji popolnoma spremeni življenje. Pred nami je mlado dekle s svojimi načrti, pričakovanji in sanjami. Nato pa zasliši besede, ki jih je težko doumeti: postala bo mati Božjega Sina. To je novica, ki tudi danes presega naše razumevanje, naše predstave in naše “koordinate” sveta. In vendar Marija, kljub temu da ne razume vsega, izreče tiste velike besede: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« V tem trenutku se zgodi globok notranji preobrat: prehod od »jaz« – kjer je človek sam središče svojega življenja –, k odprtosti za Boga in njegov načrt. Marija ne živi več samo zase, ampak svoje življenje izroči v službo nečemu večjemu. Ta Marijin »zgodi se« ni izguba, ampak osvoboditev. Osvoboditev od zaprtosti vase, od stalne skrbi samo zase. Papež Frančišek pravi: »Kdor živi zaprt vase, ne najde veselja; pravo veselje se rodi, ko gremo iz sebe in se podarimo drugim.« Prav to vidimo pri Mariji. Ko stopi iz sebe in sprejme Božji načrt, ne izgubi svojega življenja, ampak ga v polnosti najde. In tudi za nas velja: ko ne živimo več samo zase, ampak se darujemo drugim, v tem presenetljivo odkrijemo mir, zadovoljstvo in pravo srečo. Na ta praznični dan se lahko ozremo v svoje vsakdanje okolje – v odnose, v ljudi, ki so nam blizu, pa tudi v tiste, ki jih morda spregledamo. Prav tam se odpirajo priložnosti za majhne, a pomembne korake: za prehod od »jaz« k drugemu. Morda v prijazni besedi, v potrpežljivosti, v poslušanju ali v preprosti pozornosti. Ne gre za velike geste, ampak za drobne odločitve, ki spreminjajo srce. In prav v teh majhnih prehodih se dogaja nekaj velikega. Svet postaja bolj človeški, odnosi pristnejši, življenje pa polnejše. Naj bo tudi v našem življenju prostor za tisti Marijin »zgodi se«. Kajti prav tam, kjer se odpremo drugemu, se začne rojevati resnično veselje, mir in upanje.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Živimo v času, ko smo dobesedno bombardirani z novicami. Dosegajo nas ves čas: po telefonu, sporočilih in elektronski pošti. Te novice so zelo različne. Ob nekaterih se nasmehnemo, ob drugih zamahnemo z roko, večinoma pa jih preprosto preslišimo. Med vsemi pa so tudi takšne, ki nas zares ustavijo, ki nam vzamejo dih: diagnoza, novica o smrti bližnjega ali pa nova priložnost, nepričakovana sprememba. Takšna novica nas lahko prestraši, zmede ali pa nas povabi v nekaj novega. Prav zato kljub vsej informiranosti opažamo, da mnogi ljudje danes živijo v negotovosti: kaj bo jutri, kako bo z družino, zdravjem, s svetom. Prav v takšno človeško izkušnjo stopa praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo danes. Tudi Marijo doseže novica – vendar to ni ena izmed mnogih. Je nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar presega vsakdanje razumevanje. Evangelij nam pove, da se je ob angelovih besedah prestrašila. In res, to srečanje ji popolnoma spremeni življenje. Pred nami je mlado dekle s svojimi načrti, pričakovanji in sanjami. Nato pa zasliši besede, ki jih je težko doumeti: postala bo mati Božjega Sina. To je novica, ki tudi danes presega naše razumevanje, naše predstave in naše “koordinate” sveta. In vendar Marija, kljub temu da ne razume vsega, izreče tiste velike besede: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« V tem trenutku se zgodi globok notranji preobrat: prehod od »jaz« – kjer je človek sam središče svojega življenja –, k odprtosti za Boga in njegov načrt. Marija ne živi več samo zase, ampak svoje življenje izroči v službo nečemu večjemu. Ta Marijin »zgodi se« ni izguba, ampak osvoboditev. Osvoboditev od zaprtosti vase, od stalne skrbi samo zase. Papež Frančišek pravi: »Kdor živi zaprt vase, ne najde veselja; pravo veselje se rodi, ko gremo iz sebe in se podarimo drugim.« Prav to vidimo pri Mariji. Ko stopi iz sebe in sprejme Božji načrt, ne izgubi svojega življenja, ampak ga v polnosti najde. In tudi za nas velja: ko ne živimo več samo zase, ampak se darujemo drugim, v tem presenetljivo odkrijemo mir, zadovoljstvo in pravo srečo. Na ta praznični dan se lahko ozremo v svoje vsakdanje okolje – v odnose, v ljudi, ki so nam blizu, pa tudi v tiste, ki jih morda spregledamo. Prav tam se odpirajo priložnosti za majhne, a pomembne korake: za prehod od »jaz« k drugemu. Morda v prijazni besedi, v potrpežljivosti, v poslušanju ali v preprosti pozornosti. Ne gre za velike geste, ampak za drobne odločitve, ki spreminjajo srce. In prav v teh majhnih prehodih se dogaja nekaj velikega. Svet postaja bolj človeški, odnosi pristnejši, življenje pa polnejše. Naj bo tudi v našem življenju prostor za tisti Marijin »zgodi se«. Kajti prav tam, kjer se odpremo drugemu, se začne rojevati resnično veselje, mir in upanje.
Rdeča nit 11. sezone je življenje. Z biologom Cenetom Gostinčarjem ugotavljamo, kaj sploh je življenje, kakšno je v ekstremnih okoljih, kaj so glive in kaj gost meni o TV-seriji The Last of Us, ki govori o postapokalipsi, ki jo povzročijo prav glive. Vabljeni k poslušanju!
Rdeča nit 11. sezone je življenje. Z biologom Cenetom Gostinčarjem ugotavljamo, kaj sploh je življenje, kakšno je v ekstremnih okoljih, kaj so glive in kaj gost meni o TV-seriji The Last of Us, ki govori o postapokalipsi, ki jo povzročijo prav glive. Vabljeni k poslušanju!
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Ob mednarodnem dnevu izobraževanja vas sprašujemo, kako danes razumete znanje in učenje. Je formalna izobrazba še vedno ključ do uspeha ali štejejo predvsem izkušnje? Se človek največ nauči v šoli ali zunaj nje, skozi življenje? Kakšno vlogo imajo knjige v času umetne inteligence – in koliko znanja pridobimo povsem neformalno, iz prakse, interneta in hobijev?
Ob mednarodnem dnevu izobraževanja vas sprašujemo, kako danes razumete znanje in učenje. Je formalna izobrazba še vedno ključ do uspeha ali štejejo predvsem izkušnje? Se človek največ nauči v šoli ali zunaj nje, skozi življenje? Kakšno vlogo imajo knjige v času umetne inteligence – in koliko znanja pridobimo povsem neformalno, iz prakse, interneta in hobijev?
Uspeha programa Botrstvo ne bi bilo brez številnih botrov in donatorjev, a tudi ne brez ekipe, ki v Zvezi Anita Ogulin že 15 let pomeni most med botri in varovanci. Tina, Špela, Urša, Andreja in Martina so ob pobudnici projekta Mileni Štular med tistimi, brez katerih ta program ne bi mogel tako nemoteno teči. Kakšno je njihovo delo, kaj jih je naučilo, kakšna so njihova spoznanja, razmišljanja in življenjske lekcije?
Uspeha programa Botrstvo ne bi bilo brez številnih botrov in donatorjev, a tudi ne brez ekipe, ki v Zvezi Anita Ogulin že 15 let pomeni most med botri in varovanci. Tina, Špela, Urša, Andreja in Martina so ob pobudnici projekta Mileni Štular med tistimi, brez katerih ta program ne bi mogel tako nemoteno teči. Kakšno je njihovo delo, kaj jih je naučilo, kakšna so njihova spoznanja, razmišljanja in življenjske lekcije?
Lucija je bila noseča. Imela je kontrolni pregled. Dušan je pričakoval njen klic. Nikoli ga ne bo pozabil: "Vsakič, ko slišiš za takšno diagnozo, ali pa bolezen, ali pa simptomatiko vsega tega, kar prinese s sabo, je potem en tak krut udarec, ko to preslikaš v svoje resnično življenje." Podkast Odločena je podkast o težkih odločitvah, ki jih prinese življenje. To je zgodba o Luciji in Dušanu. Nihče ju ni zares pripravil na težke odločitve. Sprejemati sta jih začela, ko sta postala mama in oče.
Lucija je bila noseča. Imela je kontrolni pregled. Dušan je pričakoval njen klic. Nikoli ga ne bo pozabil: "Vsakič, ko slišiš za takšno diagnozo, ali pa bolezen, ali pa simptomatiko vsega tega, kar prinese s sabo, je potem en tak krut udarec, ko to preslikaš v svoje resnično življenje." Podkast Odločena je podkast o težkih odločitvah, ki jih prinese življenje. To je zgodba o Luciji in Dušanu. Nihče ju ni zares pripravil na težke odločitve. Sprejemati sta jih začela, ko sta postala mama in oče.
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično.
Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično.
Zoran Predin Bend, s kratico ZPB, je skupina glasbenikov s katerimi neusahljivi Zoran Predin sodeluje že mnogo let. S to ekipo, v kateri svojo glasbo deli z Živo Horvat, Julijo Vedlin, Markom Zorcem, Brunom Domiterjem, Danilom Ženkom in Žigo Golobom, je posnel zanimivo pesem: Obe roki na volan! Zasedba, polna vedrine in elana, ki izvaja poprockovski koncertni program spleten iz Zoranovih pesmi z albumov Lačnega Franza in Živih legend (pa še kakšno legendarno, za punce strupeno kant-avtorsko z okusom po mentolu), se nadeja številnih nastopov. Tokratno izbranko za Pesem tedna predstavlja Zoran Predin ... Obe roki na volan! Z njegovo mamo ni b'lo heca. S kuhlo je vzgojila sina, da bo v širnem svetu vedel, kaj je bolečina: "Življenje ni asfalt, je makadam. Zato, obe roki na volan." Njegova žena, ista mama, s taščo dobro sodeluje. Vsako jutro ga zbudi s poljubom in mu narekuje: "Življenje ni asfalt, je makadam. Zato, obe roki na volan." Obe roki na volan. Obe roki na volan. Življenje je zajeban makadam. Zato, obe roki na volan. Njegova punčka, cela babi, z nasmejanimi očmi, mu rada v retrovizor reče, ko se v šolo ji mudi: "Rada te imam, ampak saj veš, obe roki na volan." Obe roki na volan. Obe roki na volan. Življenje je zajeban makadam. Zato, obe roki na volan. Zdaj sedi na svoji zvezdi in ostro protestira, ko nas gleda dol na svet, kako bo eksplodiral. Bogovi, poln kufer vas imam!: "Za povezavo pritisnite lojtro!" Obe roki na volan. Obe roki na volan. Življenje je zajeban makadam. Zato, obe roki na volan.
Zoran Predin Bend, s kratico ZPB, je skupina glasbenikov s katerimi neusahljivi Zoran Predin sodeluje že mnogo let. S to ekipo, v kateri svojo glasbo deli z Živo Horvat, Julijo Vedlin, Markom Zorcem, Brunom Domiterjem, Danilom Ženkom in Žigo Golobom, je posnel zanimivo pesem: Obe roki na volan! Zasedba, polna vedrine in elana, ki izvaja poprockovski koncertni program spleten iz Zoranovih pesmi z albumov Lačnega Franza in Živih legend (pa še kakšno legendarno, za punce strupeno kant-avtorsko z okusom po mentolu), se nadeja številnih nastopov. Tokratno izbranko za Pesem tedna predstavlja Zoran Predin ... Obe roki na volan! Z njegovo mamo ni b'lo heca. S kuhlo je vzgojila sina, da bo v širnem svetu vedel, kaj je bolečina: "Življenje ni asfalt, je makadam. Zato, obe roki na volan." Njegova žena, ista mama, s taščo dobro sodeluje. Vsako jutro ga zbudi s poljubom in mu narekuje: "Življenje ni asfalt, je makadam. Zato, obe roki na volan." Obe roki na volan. Obe roki na volan. Življenje je zajeban makadam. Zato, obe roki na volan. Njegova punčka, cela babi, z nasmejanimi očmi, mu rada v retrovizor reče, ko se v šolo ji mudi: "Rada te imam, ampak saj veš, obe roki na volan." Obe roki na volan. Obe roki na volan. Življenje je zajeban makadam. Zato, obe roki na volan. Zdaj sedi na svoji zvezdi in ostro protestira, ko nas gleda dol na svet, kako bo eksplodiral. Bogovi, poln kufer vas imam!: "Za povezavo pritisnite lojtro!" Obe roki na volan. Obe roki na volan. Življenje je zajeban makadam. Zato, obe roki na volan.
Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank.
Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank.
Iva Goter Košir priznava, da se je vedno počutila drugačno od ostalih. Danes 16-letnica, ki se navdušuje nad japonsko kulturo, tudi modo, zbirateljstvom, računalniškimi igricami in astronomijo, je namreč dekle z motnjo avtističnega spektra. Kakšno je življenje z avtizmom? Je bila pravilna diagnoza rešitev ali dodatna teža? Zakaj nosi slušalke? Kako so jo sprejemali sošolci v osnovni šoli, kako je v srednji šoli? Kateri stereotipi in napačna razumevanja o avtizmu vztrajajo med ljudmi?
Iva Goter Košir priznava, da se je vedno počutila drugačno od ostalih. Danes 16-letnica, ki se navdušuje nad japonsko kulturo, tudi modo, zbirateljstvom, računalniškimi igricami in astronomijo, je namreč dekle z motnjo avtističnega spektra. Kakšno je življenje z avtizmom? Je bila pravilna diagnoza rešitev ali dodatna teža? Zakaj nosi slušalke? Kako so jo sprejemali sošolci v osnovni šoli, kako je v srednji šoli? Kateri stereotipi in napačna razumevanja o avtizmu vztrajajo med ljudmi?
Ob dnevu redkih bolezni, ki ga bomo zaznamovali 28. februarja letos, smo v oddajo Med štirimi stenami povabili Sanjo Smukavec, ki je zmogla sprejeti izziv, ki ga je prednjo postavilo življenje. Je mama 10-letne deklice Lane, ki ima redko genetsko bolezen. Lana ne hodi, ne govori, ne je sama, ima okvarjen vid, vključena je v paliativno oskrbo. Že od njenega rojstva skrbi zanjo sama doma. O tem, s kakšnimi težavami se spoprijema pri negi hčerke, kako naporno je skrbeti za takšnega bolnika in kakšno veselje prinaša Lana v njeno življenje, bo spregovorila v oddaji Med štirimi stenami. Pogovor je nastal v Bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični, kjer je bila Lana na zdravljenju. S Sanjo Smukavec se je pogovarjala Petra Medved. Terapije so za Lano izredno pomembne, saj pripomorejo k lajšanju težav in boljši kakovosti njenega življenja. V Združenju prijateljev slepih Slovenije so organizirali akcijo Grižljaj za malo Lano v kateri se obračajo na gostince, da bi en teden v letu, ali en dan namenili en evro od vsake prodane pice, malice ali kosila in bi tako pomagali pri plačilu terapij, pa tudi pri doplačilu posebne prehrane, ki jo uživa Lana. Več informacij, če bi želeli pomagati, najdete na njihovem fb profilu Združenje prijateljev slepih Slovenije ali jim pišete na elektronski naslov prijatelji.slepih@t-2.si Lani pa lahko pomagate tudi tako, da pošljete SMS sporočilo LANA5 ali LANA10 NA 1919.
Ob dnevu redkih bolezni, ki ga bomo zaznamovali 28. februarja letos, smo v oddajo Med štirimi stenami povabili Sanjo Smukavec, ki je zmogla sprejeti izziv, ki ga je prednjo postavilo življenje. Je mama 10-letne deklice Lane, ki ima redko genetsko bolezen. Lana ne hodi, ne govori, ne je sama, ima okvarjen vid, vključena je v paliativno oskrbo. Že od njenega rojstva skrbi zanjo sama doma. O tem, s kakšnimi težavami se spoprijema pri negi hčerke, kako naporno je skrbeti za takšnega bolnika in kakšno veselje prinaša Lana v njeno življenje, bo spregovorila v oddaji Med štirimi stenami. Pogovor je nastal v Bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični, kjer je bila Lana na zdravljenju. S Sanjo Smukavec se je pogovarjala Petra Medved. Terapije so za Lano izredno pomembne, saj pripomorejo k lajšanju težav in boljši kakovosti njenega življenja. V Združenju prijateljev slepih Slovenije so organizirali akcijo Grižljaj za malo Lano v kateri se obračajo na gostince, da bi en teden v letu, ali en dan namenili en evro od vsake prodane pice, malice ali kosila in bi tako pomagali pri plačilu terapij, pa tudi pri doplačilu posebne prehrane, ki jo uživa Lana. Več informacij, če bi želeli pomagati, najdete na njihovem fb profilu Združenje prijateljev slepih Slovenije ali jim pišete na elektronski naslov prijatelji.slepih@t-2.si Lani pa lahko pomagate tudi tako, da pošljete SMS sporočilo LANA5 ali LANA10 NA 1919.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
"Ne jočita, saj imata še mene," je takrat petletni Andrej skušal potolažiti starše, ki so žalovali za izgubo hčerke Mie. Ta je umrla po dolgoletnih zdravstvenih težavah zaradi prirojenih nepravilnosti in drugih zdravstvenih težav. Predana skrb in upanje v številna samoplačniška zdravljenja pa sta družino povsem izčrpala. "Toliko kreditov za zdravljenje smo že imeli, da smo s težavo dobili še enega. Da moraš do zadnjega čakati, ali boš dobil denar in boš lahko pokopal otroka … ne najdem besed," pravi Mijin in Andrejev oče. Po njeni smrti pa ni ostala le globoka žalost, prišli so bolezni, izguba službe, izvršitelji in rubežniki, delo za le nekaj več kot minimalno plačo in številni stroški najemniškega življenja. Skupaj z dolgovi, s katerimi so skušali rešiti otrokovo življenje, je teža vseh bremen postala takšna, da je sami ne zmorejo več: "Cele noči ne spim, tuhtam, preračunavam, zjutraj vstanem še bolj utrujen, kot sem zvečer legel v posteljo. Ne vidim več izhoda. Če ne bi bilo še tega otroka, mene že zdavnaj ne bi bilo več." Andrejevi družini lahko pomagate. Najlažja pot je prek SMS-sporočil z gesloma BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919, lahko pa poljuben znesek nakažete na poseben sklic, ki je pri Zvezi Anita Ogulin odprt samo zanje: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPM PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 BIC: LJBASI2X KODA: CHAR NAMEN: ANDREJEVA ZGODBA SKLIC: SI00 743 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 031 772 799 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
"Ne jočita, saj imata še mene," je takrat petletni Andrej skušal potolažiti starše, ki so žalovali za izgubo hčerke Mie. Ta je umrla po dolgoletnih zdravstvenih težavah zaradi prirojenih nepravilnosti in drugih zdravstvenih težav. Predana skrb in upanje v številna samoplačniška zdravljenja pa sta družino povsem izčrpala. "Toliko kreditov za zdravljenje smo že imeli, da smo s težavo dobili še enega. Da moraš do zadnjega čakati, ali boš dobil denar in boš lahko pokopal otroka … ne najdem besed," pravi Mijin in Andrejev oče. Po njeni smrti pa ni ostala le globoka žalost, prišli so bolezni, izguba službe, izvršitelji in rubežniki, delo za le nekaj več kot minimalno plačo in številni stroški najemniškega življenja. Skupaj z dolgovi, s katerimi so skušali rešiti otrokovo življenje, je teža vseh bremen postala takšna, da je sami ne zmorejo več: "Cele noči ne spim, tuhtam, preračunavam, zjutraj vstanem še bolj utrujen, kot sem zvečer legel v posteljo. Ne vidim več izhoda. Če ne bi bilo še tega otroka, mene že zdavnaj ne bi bilo več." Andrejevi družini lahko pomagate. Najlažja pot je prek SMS-sporočil z gesloma BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919, lahko pa poljuben znesek nakažete na poseben sklic, ki je pri Zvezi Anita Ogulin odprt samo zanje: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPM PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 BIC: LJBASI2X KODA: CHAR NAMEN: ANDREJEVA ZGODBA SKLIC: SI00 743 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 031 772 799 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Lahko bi se kot pilot dotaknil neba, a se je namesto tega zapisal med nesmrtne zvezde slovenskega gledališča. Prvak ljubljanske SNG Drame Janez Škof je imetnik Borštnikovega prstana in dobitnik Prešernove nagrade. Zato težko verjamemo, ko zase pravi, da je len in površen. Cenimo njegovo zmožnost samokritičnega razmisleka, navdušuje nas njegova sposobnost za improvizacijo. Z največjim slovenskim pesnikom ga povezuje datum rojstva, saj je rojen na »ta veseli dan kulture«. Intimno je morda še bolj kot s Poezijami doktorja Franceta Prešerna povezan s pesnikovanjem Daneta Zajca. Z igro se je začel spoznavati v amaterski gledališki skupini v Medvodah. Po študiju na AGRFT, ki ja že mislil opustiti, je prehodil pot med skoraj vsem slovenskimi gledališkimi odri, od Nove Gorice do Mestnega gledališča ljubljanskega, od Slovenskega mladinskega gledališča do ljubljanske Drame, ki je zvest že več kot 20 let. Že kot mlad igralec je navdušil v Klementovem padcu, Faustu in Svetinovi Šeherezadi. Poznajo ga tudi televizijski in filmski gledalci, dovolj je če omenimo naslove Teater paradižnik, Naša mala klinika, zadnje čase ga lahko gledate na nacionalki v seriji Takšno je življenje. Že od lanskega novembra na nadomestnem odru ljubljanske Drame blesti v življenjski vlogi kralja Leara, ujetega med močjo in nemočjo, v kateri lovi ravnovesje med spoznanjem, obžalovanjem in norostjo. V soboto, 14. februarja, ga čaka premiera poetične drame Daneta Zajca Voranc, v kateri nastopa v naslovni vlogi. Je samouk na diatonični harmoniki, obožuje čompe, rad se usede za klavir. V zasebnem življenju spaja slovensko in japonsko tradicijo, način in smisel življenja. Čeprav obožuje samoto, je prijazno sprejel vabilo v oddajo Prvaki tedna.
Lahko bi se kot pilot dotaknil neba, a se je namesto tega zapisal med nesmrtne zvezde slovenskega gledališča. Prvak ljubljanske SNG Drame Janez Škof je imetnik Borštnikovega prstana in dobitnik Prešernove nagrade. Zato težko verjamemo, ko zase pravi, da je len in površen. Cenimo njegovo zmožnost samokritičnega razmisleka, navdušuje nas njegova sposobnost za improvizacijo. Z največjim slovenskim pesnikom ga povezuje datum rojstva, saj je rojen na »ta veseli dan kulture«. Intimno je morda še bolj kot s Poezijami doktorja Franceta Prešerna povezan s pesnikovanjem Daneta Zajca. Z igro se je začel spoznavati v amaterski gledališki skupini v Medvodah. Po študiju na AGRFT, ki ja že mislil opustiti, je prehodil pot med skoraj vsem slovenskimi gledališkimi odri, od Nove Gorice do Mestnega gledališča ljubljanskega, od Slovenskega mladinskega gledališča do ljubljanske Drame, ki je zvest že več kot 20 let. Že kot mlad igralec je navdušil v Klementovem padcu, Faustu in Svetinovi Šeherezadi. Poznajo ga tudi televizijski in filmski gledalci, dovolj je če omenimo naslove Teater paradižnik, Naša mala klinika, zadnje čase ga lahko gledate na nacionalki v seriji Takšno je življenje. Že od lanskega novembra na nadomestnem odru ljubljanske Drame blesti v življenjski vlogi kralja Leara, ujetega med močjo in nemočjo, v kateri lovi ravnovesje med spoznanjem, obžalovanjem in norostjo. V soboto, 14. februarja, ga čaka premiera poetične drame Daneta Zajca Voranc, v kateri nastopa v naslovni vlogi. Je samouk na diatonični harmoniki, obožuje čompe, rad se usede za klavir. V zasebnem življenju spaja slovensko in japonsko tradicijo, način in smisel življenja. Čeprav obožuje samoto, je prijazno sprejel vabilo v oddajo Prvaki tedna.
Igralstvo je izjemno privlačen poklic. Biti igralka pomeni biti v ospredju. Na odru, v medijih ali filmu. Pomeni biti znana, zaželena, priljubljena – oboževana. Je to samo iluzija? Odvisnost od nenehne zunanje potrditve je izčrpavajoča. Kakšno še je življenje tistih, ki jih spoznavamo le skozi bučne aplavze in naslovnice? Prestopanje mej, izgorelost, prekarno delo, neiskreni odnosi. Pa tudi ljubezen do svojega dela, nenehna ustvarjalnost, odkrivanje kotičkov sebe in drugih, poklicna rast in zaslužen uspeh. V večplastne sive cone teatra nas popelje mlada igralka Diana Kolenc.
Igralstvo je izjemno privlačen poklic. Biti igralka pomeni biti v ospredju. Na odru, v medijih ali filmu. Pomeni biti znana, zaželena, priljubljena – oboževana. Je to samo iluzija? Odvisnost od nenehne zunanje potrditve je izčrpavajoča. Kakšno še je življenje tistih, ki jih spoznavamo le skozi bučne aplavze in naslovnice? Prestopanje mej, izgorelost, prekarno delo, neiskreni odnosi. Pa tudi ljubezen do svojega dela, nenehna ustvarjalnost, odkrivanje kotičkov sebe in drugih, poklicna rast in zaslužen uspeh. V večplastne sive cone teatra nas popelje mlada igralka Diana Kolenc.
V drugi epizodi podkasta Prevroča juha dr. Gregor Skok z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko in dr. Žiga Malek z ljubljanske Biotehniške fakultete odgovarjata na popularne trditve, ki zmanjšujejo pomen globalnega segrevanja. Je ogljikov dioksid, glavni toplogredni plin, v resnici življenju prijazen in je njegov vpliv precenjen? Ali drži, da izbruhi vulkanov v ozračje sprostijo bistveno več toplogrednih plinov kot naš avto na bencin? Tudi o veselem življenju dinozavrov smo kakšno rekli. Podkast, ki naslavlja težavne »orehe« in odprta vprašanja v boju proti podnebnim spremembam izmenično pripravljava Larisa Daugul (MMC) in avtorica tokratne epizode Erna Strniša (Radio Slovenija).
V drugi epizodi podkasta Prevroča juha dr. Gregor Skok z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko in dr. Žiga Malek z ljubljanske Biotehniške fakultete odgovarjata na popularne trditve, ki zmanjšujejo pomen globalnega segrevanja. Je ogljikov dioksid, glavni toplogredni plin, v resnici življenju prijazen in je njegov vpliv precenjen? Ali drži, da izbruhi vulkanov v ozračje sprostijo bistveno več toplogrednih plinov kot naš avto na bencin? Tudi o veselem življenju dinozavrov smo kakšno rekli. Podkast, ki naslavlja težavne »orehe« in odprta vprašanja v boju proti podnebnim spremembam izmenično pripravljava Larisa Daugul (MMC) in avtorica tokratne epizode Erna Strniša (Radio Slovenija).
Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa ti, za študente se izdajajo, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe. Potem pride še kdo s kakim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam velikokrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve, ne kaj ne kako in ne zakaj. Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bili tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A to mi ni bilo mar. Po končani vojni pa marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore in tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu v roke podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne izplača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?
Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa ti, za študente se izdajajo, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe. Potem pride še kdo s kakim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam velikokrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve, ne kaj ne kako in ne zakaj. Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bili tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A to mi ni bilo mar. Po končani vojni pa marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore in tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu v roke podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne izplača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?
Multipla skleroza je neozdravljiva avtoimunska bolezen. Najpogosteje se pojavi od 20. do 40. leta. Bolezen še vedno ni ozdravljiva, brez ustreznega zdravljenja pa lahko vodi tudi v invalidnost. Za obvladovanje bolezni in kakovostno življenje bolnikov je pomembna celostna obravnava. Kakšno je življenje z multiplo sklerozo in kako pomembna je za bolnike nevrorehabilitacija – o tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami z gostoma bolnikom Nikom Miškovičem in magistrico Jelko Janša, delovno terapevtko iz službe za nevrorehabilitacijo Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Z njima se bo pogovarjala Petra Medved.
Multipla skleroza je neozdravljiva avtoimunska bolezen. Najpogosteje se pojavi od 20. do 40. leta. Bolezen še vedno ni ozdravljiva, brez ustreznega zdravljenja pa lahko vodi tudi v invalidnost. Za obvladovanje bolezni in kakovostno življenje bolnikov je pomembna celostna obravnava. Kakšno je življenje z multiplo sklerozo in kako pomembna je za bolnike nevrorehabilitacija – o tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami z gostoma bolnikom Nikom Miškovičem in magistrico Jelko Janša, delovno terapevtko iz službe za nevrorehabilitacijo Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Z njima se bo pogovarjala Petra Medved.
Janez Žakelj oziroma danes John Zakelj je bil rojen leta 1948 v taborišču v Avstriji, s starši je kot begunec leto pozneje pripotoval v Združene države, v Cleveland. Od leta 1970 živi v Saint Paulu, glavnem mestu zvezne države Minnesota, ki te dni polni naslovnice in družbena omrežja zaradi nasilnega delovanja agentov Ameriške zvezne službe za priseljevanje in carino (ICE). Kako on in njegova hči Cecilia spremljata razmere? Kako spremenjena je ameriška družba pod Trumpovo administracijo, kakšno je vsakdanje življenje?
Janez Žakelj oziroma danes John Zakelj je bil rojen leta 1948 v taborišču v Avstriji, s starši je kot begunec leto pozneje pripotoval v Združene države, v Cleveland. Od leta 1970 živi v Saint Paulu, glavnem mestu zvezne države Minnesota, ki te dni polni naslovnice in družbena omrežja zaradi nasilnega delovanja agentov Ameriške zvezne službe za priseljevanje in carino (ICE). Kako on in njegova hči Cecilia spremljata razmere? Kako spremenjena je ameriška družba pod Trumpovo administracijo, kakšno je vsakdanje življenje?
Na današnji dan leta 1800 se je rodil France Prešeren. Več kot odlična priložnost, da smo na to temo pripravili tokratni radijski kviz. Poslušalki Rozi je uspel veliki met, pravilno je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, kaj pa vi, kako bi se odrezali? Teza 1: France Prešeren je bil prvi pesnik, ki je pisal v slovenskem jeziku. DA / NE Teza 2: Podoba Franceta in verz iz Zdravljice krasita slovenski evrski kovanec za 1 evro. DA / NE Teza 3: Po Prešernu se imenuje prva slovenska vrtnica. DA / NE Teza 4: rešeren je bil imenovan za narodnega pesnika že v času svojega življenja. DA / NE Teza 5: Mnogi slovenski glasbeniki so že uglasbili kakšno izmed Prešernovih pesmi, a prvega slovenskega raperja, ki bi to storil, še čakamo. DA / NE
Na današnji dan leta 1800 se je rodil France Prešeren. Več kot odlična priložnost, da smo na to temo pripravili tokratni radijski kviz. Poslušalki Rozi je uspel veliki met, pravilno je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, kaj pa vi, kako bi se odrezali? Teza 1: France Prešeren je bil prvi pesnik, ki je pisal v slovenskem jeziku. DA / NE Teza 2: Podoba Franceta in verz iz Zdravljice krasita slovenski evrski kovanec za 1 evro. DA / NE Teza 3: Po Prešernu se imenuje prva slovenska vrtnica. DA / NE Teza 4: rešeren je bil imenovan za narodnega pesnika že v času svojega življenja. DA / NE Teza 5: Mnogi slovenski glasbeniki so že uglasbili kakšno izmed Prešernovih pesmi, a prvega slovenskega raperja, ki bi to storil, še čakamo. DA / NE
Pogosto slišimo koga reči, kako bi bilo vse čisto drugače, če bi bil zdrav, če bi imel dovolj premoženja, če bi živel kje drugje, če bi bil v mladosti pametnejši in bi se učil, si izbral kakšen drug poklic, si našel kakšno drugo ženo ali moža in še veliko podobnega. Ob tem se vedno znova pojavi vprašanje, kaj bi človek v svojem življenju spremenil, če bi bilo seveda to mogoče. Marsikdo potem našteva, kaj vse bi spremenil, če bi lahko. Pa bi bilo to potem še njegovo življenje, bi bil to potem še on? Bi bil lahko bolj zadovoljen? Gospa pri devetdesetih, skromna ženička, je na to vprašanje odgovorila takole: »Prav ničesar ne bi spreminjala, čeprav je bilo velikokrat tudi zelo težko. Ampak živela sem svoje življenje in tega sem vesela.« Ob tem sem se vprašala, kako bi jaz odgovorila na to vprašanje. Verjetno približno tako kot ona. Ko se zdaj oziram nazaj na svojo prehojeno pot, ugotavljam, da se mi je dogajalo veliko stvari, ki si jih niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Tudi ne vem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi se odvijalo po mojih načrtih. Verjetno bi bila za marsikaj prikrajšana. Tudi meni se je dogajalo marsikaj težkega in neprijetnega, pa seveda tudi veliko lepega. Se pa pogosto čudim, kako sem lahko bila kos vsemu, od kod sem dobivala moč za to. Morda se tudi nisem znala vedno najbolje odločati, ampak to sem bila jaz, ki sem tkala in ki še tkem to svoje življenje, ki postaja tako kot vsako življenje enkratna umetnina. Bog nas ni ustvaril popolne, nas pa vabi, da se učimo sprejemati svojo nepopolnost in nebogljenost, ne samo svojo, ampak tudi nepolnost in nebogljenost ljudi, s katerimi živimo. Samo tako lahko rastemo, dozorevamo in postajamo modrejši. Zato so naša življenja takšna, kot so, in od nas je odvisno, kako odgovarjamo na vse izzive, ki se postavljajo pred nas. Čeprav sem že stara, še nimam občutka, da se mi bo življenje prav kmalu izteklo. Seveda se lahko tudi motim, to mi je povsem jasno. Sem pa prepričana, da se mi bo v tem kratkem času, ki ga imam še na voljo, gotovo zgodilo še marsikaj, česar ne pričakujem. Prijetnega in tudi neprijetnega.
Pogosto slišimo koga reči, kako bi bilo vse čisto drugače, če bi bil zdrav, če bi imel dovolj premoženja, če bi živel kje drugje, če bi bil v mladosti pametnejši in bi se učil, si izbral kakšen drug poklic, si našel kakšno drugo ženo ali moža in še veliko podobnega. Ob tem se vedno znova pojavi vprašanje, kaj bi človek v svojem življenju spremenil, če bi bilo seveda to mogoče. Marsikdo potem našteva, kaj vse bi spremenil, če bi lahko. Pa bi bilo to potem še njegovo življenje, bi bil to potem še on? Bi bil lahko bolj zadovoljen? Gospa pri devetdesetih, skromna ženička, je na to vprašanje odgovorila takole: »Prav ničesar ne bi spreminjala, čeprav je bilo velikokrat tudi zelo težko. Ampak živela sem svoje življenje in tega sem vesela.« Ob tem sem se vprašala, kako bi jaz odgovorila na to vprašanje. Verjetno približno tako kot ona. Ko se zdaj oziram nazaj na svojo prehojeno pot, ugotavljam, da se mi je dogajalo veliko stvari, ki si jih niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Tudi ne vem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi se odvijalo po mojih načrtih. Verjetno bi bila za marsikaj prikrajšana. Tudi meni se je dogajalo marsikaj težkega in neprijetnega, pa seveda tudi veliko lepega. Se pa pogosto čudim, kako sem lahko bila kos vsemu, od kod sem dobivala moč za to. Morda se tudi nisem znala vedno najbolje odločati, ampak to sem bila jaz, ki sem tkala in ki še tkem to svoje življenje, ki postaja tako kot vsako življenje enkratna umetnina. Bog nas ni ustvaril popolne, nas pa vabi, da se učimo sprejemati svojo nepopolnost in nebogljenost, ne samo svojo, ampak tudi nepolnost in nebogljenost ljudi, s katerimi živimo. Samo tako lahko rastemo, dozorevamo in postajamo modrejši. Zato so naša življenja takšna, kot so, in od nas je odvisno, kako odgovarjamo na vse izzive, ki se postavljajo pred nas. Čeprav sem že stara, še nimam občutka, da se mi bo življenje prav kmalu izteklo. Seveda se lahko tudi motim, to mi je povsem jasno. Sem pa prepričana, da se mi bo v tem kratkem času, ki ga imam še na voljo, gotovo zgodilo še marsikaj, česar ne pričakujem. Prijetnega in tudi neprijetnega.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar ni tako. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršen koli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moj odziv na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem, zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka zdaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vse manj naključno, vedno težje stvari z vse bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih kar koli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar ni tako. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršen koli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moj odziv na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem, zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka zdaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vse manj naključno, vedno težje stvari z vse bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih kar koli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Pričevanje Teje Prinčič, ki se ji pridruži tudi nečak Silvan Koršič, nas popelje v Goriška brda, na zahodni rob države, kjer se slovenski svet začne stikati z italijanskim. Spoznamo življenje v vasi Gornje Cerovo, s čudovito cerkvijo na vzpetini. Njuni predniki so bili koloni. Niso imeli svoje zemlje in so morali polovico pridelka oddati gospodarjem. »Naša zemlja je bila dobra,« se spominja 92-letna Teja. Opiše skromne razmere, v katerih so živeli pod Italijo, a so bili kljub temu zelo povezani. Vas je »dihala kot eno«. Najhujše obdobje se je začelo leta 1944, ko je domači partizan – terenec – streljal na nemško enoto in enega od vojakov hudo ranil. Nemci so se maščevali tako, da so postrelili 10 domačinov, dve ubiti ženski sta bili noseči. Domač duhovnik Ludvik Rusjan je poskušal pomagati nesrečnim žrtvam, a ga je, kot pove Prinčičeva, nemški oficir oklofutal in grobo zavrnil. Kljub temu je bila skupina ljudi rešenih. O materi, ki je bila med rešenimi, pripoveduje Tejin nečak Silvan Koršič, ki je bil takrat še otrok. Med drugim se spomni, da je pri reševanju ljudi pomagal tudi eden od vojakov. Po vojni je o tragediji v vasi napisal šolski spis ter v njem omenil, da niso bili vsi Nemci slabi – dobil je ukor in bil skoraj izključen iz šole. O tem prizadeto pripoveduje, saj ga je ta krivica zaznamovala za vse življenje. Z njim se odpravimo tudi na pokopališče, kjer je pokopan dijak Mirko Brezavšček, član skupine Črnih bratov, ki je bil žrtev fašističnega terorja. Z gospodom Silvanom se razgledamo po pokrajini, ki se razprostira proti Vipavski dolini, morju in Krminski gori, ter se odpravimo še v lepo domačo cerkev sv. Nikolaja, ki dominira nad vasjo. Silvan Koršič pripoveduje o izjemnem domačem duhovniku Ludviku Rusjanu, ki je bil odločen borec proti fašizmu, a je pozneje, tako kot številni primorski čedermaci, postal žrtev komunističnega režima, ki je preganjal in zapiral tudi primorske duhovnike. V nadaljevanju pričevanja izvemo, kakšno blagostanje je bilo v Brdih po tem, ko so tam po vojni vladali zavezniki, in kakšno pomanjkanje se je začelo po jugoslovanski zasedbi. Takrat je veliko ljudi prebegnilo čez mejo. Izkušnjo z graničarji, rekli so jim »družeti« in miličniki, je imela tudi Teja Prinčič. Ne glede na vse so po vojni dobili nekaj svoje zemlje in si s trdim delom na kmetiji zelo opomogli. Sadje, ki so ga ženske nekoč nosile prodajat v Gorico, za kar je bilo potrebne uro in pol hoje v eno smer, so nato prodajali vse do Ljubljane. Prinčičeva je bila dejavna tudi pri briških kmečkih ženskah, ki so ponesle sloves domačega izročila po vsej Sloveniji. Preizkušenj v njenem življenju ni manjkalo, smrti hčerke in pozneje moža sta jo najbolj prizadeli. Kljub temu pomirjena, z vero in upanjem gleda v prihodnost. Kot pravi, ima okoli sebe dobre ljudi, veseli pa jo tudi, da je nečak poprijel za delo na kmetiji. S praga njene hiše se ob jasnem zimskem dnevu – takšen je bil tudi dan našega obiska – kot na dlani vidijo Alpe in italijanski Dolomiti. Vse to bomo lahko ob bogati vsebini videli v oddaji, v kateri sta sodelovala Teja Prinčič in Silvan Koršič.
Pričevanje Teje Prinčič, ki se ji pridruži tudi nečak Silvan Koršič, nas popelje v Goriška brda, na zahodni rob države, kjer se slovenski svet začne stikati z italijanskim. Spoznamo življenje v vasi Gornje Cerovo, s čudovito cerkvijo na vzpetini. Njuni predniki so bili koloni. Niso imeli svoje zemlje in so morali polovico pridelka oddati gospodarjem. »Naša zemlja je bila dobra,« se spominja 92-letna Teja. Opiše skromne razmere, v katerih so živeli pod Italijo, a so bili kljub temu zelo povezani. Vas je »dihala kot eno«. Najhujše obdobje se je začelo leta 1944, ko je domači partizan – terenec – streljal na nemško enoto in enega od vojakov hudo ranil. Nemci so se maščevali tako, da so postrelili 10 domačinov, dve ubiti ženski sta bili noseči. Domač duhovnik Ludvik Rusjan je poskušal pomagati nesrečnim žrtvam, a ga je, kot pove Prinčičeva, nemški oficir oklofutal in grobo zavrnil. Kljub temu je bila skupina ljudi rešenih. O materi, ki je bila med rešenimi, pripoveduje Tejin nečak Silvan Koršič, ki je bil takrat še otrok. Med drugim se spomni, da je pri reševanju ljudi pomagal tudi eden od vojakov. Po vojni je o tragediji v vasi napisal šolski spis ter v njem omenil, da niso bili vsi Nemci slabi – dobil je ukor in bil skoraj izključen iz šole. O tem prizadeto pripoveduje, saj ga je ta krivica zaznamovala za vse življenje. Z njim se odpravimo tudi na pokopališče, kjer je pokopan dijak Mirko Brezavšček, član skupine Črnih bratov, ki je bil žrtev fašističnega terorja. Z gospodom Silvanom se razgledamo po pokrajini, ki se razprostira proti Vipavski dolini, morju in Krminski gori, ter se odpravimo še v lepo domačo cerkev sv. Nikolaja, ki dominira nad vasjo. Silvan Koršič pripoveduje o izjemnem domačem duhovniku Ludviku Rusjanu, ki je bil odločen borec proti fašizmu, a je pozneje, tako kot številni primorski čedermaci, postal žrtev komunističnega režima, ki je preganjal in zapiral tudi primorske duhovnike. V nadaljevanju pričevanja izvemo, kakšno blagostanje je bilo v Brdih po tem, ko so tam po vojni vladali zavezniki, in kakšno pomanjkanje se je začelo po jugoslovanski zasedbi. Takrat je veliko ljudi prebegnilo čez mejo. Izkušnjo z graničarji, rekli so jim »družeti« in miličniki, je imela tudi Teja Prinčič. Ne glede na vse so po vojni dobili nekaj svoje zemlje in si s trdim delom na kmetiji zelo opomogli. Sadje, ki so ga ženske nekoč nosile prodajat v Gorico, za kar je bilo potrebne uro in pol hoje v eno smer, so nato prodajali vse do Ljubljane. Prinčičeva je bila dejavna tudi pri briških kmečkih ženskah, ki so ponesle sloves domačega izročila po vsej Sloveniji. Preizkušenj v njenem življenju ni manjkalo, smrti hčerke in pozneje moža sta jo najbolj prizadeli. Kljub temu pomirjena, z vero in upanjem gleda v prihodnost. Kot pravi, ima okoli sebe dobre ljudi, veseli pa jo tudi, da je nečak poprijel za delo na kmetiji. S praga njene hiše se ob jasnem zimskem dnevu – takšen je bil tudi dan našega obiska – kot na dlani vidijo Alpe in italijanski Dolomiti. Vse to bomo lahko ob bogati vsebini videli v oddaji, v kateri sta sodelovala Teja Prinčič in Silvan Koršič.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.
Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.
Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.
Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …
Ko govorimo o duhovnosti, pogosto pomislimo na molitev, vero, notranji mir ali iskanje Boga. A duhovnost je način našega življenja, ki nas celostno oblikuje in nam omogoča zdrave odnose, resnično svobodo, odgovornost ter sposobnost ljubiti in spoštovati. Zdrava duhovnost človeka ne zapira vase in straši, temveč ga počasi odpira za resnico o sebi, tudi tam, kjer je ranljiv, nepopoln ali v dvomih. Ne gradi na strahu, ampak na zaupanju. Človek, ki živi zdravo duhovnost, ne izgublja svoje osebnosti, temveč jo postopno najde in razvija. Eden od pomembnih znakov zdrave duhovnosti je notranja svoboda. Takšna duhovnost ne nadomešča človekove vesti, ampak jo krepi. Ne jemlje odgovornosti, ampak jo spodbuja. Človeku pomaga razločevati, ne pa slepo slediti voditelju ali ideji. Omogoča vprašanja, dvome in iskanje. Zdrava duhovnost je tudi globoko povezana z odnosi in vodi v zrelo povezanost z drugimi. Krepi sočutje, poslušanje in spoštovanje drugačnosti. Človek postaja bolj pozoren na trpljenje drugih in bolj odgovoren do skupnosti in sveta, v katerem živi. Pomembno znamenje zdrave duhovnosti je tudi ravnotežje. Takšna duhovnost ne zanika telesa, čustev ali razuma, ampak jih povezuje. Ne beži pred znanostjo, psihologijo ali kritičnim razmišljanjem, temveč jih vključuje v celostno razumevanje človeka. Ne poveličuje trpljenja samega po sebi, ampak išče smisel, upanje in pot skozi težave. Zdrava duhovnost vključuje in medsebojno povezuje tri razsežnosti. Osebno-izkustveno razsežnost, kjer človek doživlja Boga in se z njim srečuje v svoji notranjosti. Skupnostno-institucionalno razsežnost, ki duhovnost umešča v odnose, tradicijo, obrede in odgovornost do skupnosti. Ter refleksivno-razumsko razsežnost, ki omogoča razmislek, učenje, preverjanje in zorenje vere. Nobena od teh ne more nadomestiti druge in nobena ne sme biti izključena. V krščanskem pogledu je zdrava duhovnost vedno povezana z Jezusovo držo. Jezus ni ljudi nadzoroval, temveč jih je vabil. Ni jih utesnjeval, ampak osvobajal. Ni gradil elitnih krogov popolnih, ampak je hodil z ljudmi v njihovi resničnosti. Njegova bližina je človeku pomagala, da je postajal vedno bolj človek v polnosti. Kjer duhovnost vodi človeka v več ljubezni, veselja, notranje svobode, sočutja in odgovornosti, tam je prostor, kjer človek lahko zori v odnosu do Boga, do drugih, do samega sebe, do stvarstva, materialnih stvari in trpljenja. Takšna duhovnost je pristna, življenjska in odporna proti zlorabam, ker temelji na resnici, svobodi, ljubezni in spoštovanju.
Ko govorimo o duhovnosti, pogosto pomislimo na molitev, vero, notranji mir ali iskanje Boga. A duhovnost je način našega življenja, ki nas celostno oblikuje in nam omogoča zdrave odnose, resnično svobodo, odgovornost ter sposobnost ljubiti in spoštovati. Zdrava duhovnost človeka ne zapira vase in straši, temveč ga počasi odpira za resnico o sebi, tudi tam, kjer je ranljiv, nepopoln ali v dvomih. Ne gradi na strahu, ampak na zaupanju. Človek, ki živi zdravo duhovnost, ne izgublja svoje osebnosti, temveč jo postopno najde in razvija. Eden od pomembnih znakov zdrave duhovnosti je notranja svoboda. Takšna duhovnost ne nadomešča človekove vesti, ampak jo krepi. Ne jemlje odgovornosti, ampak jo spodbuja. Človeku pomaga razločevati, ne pa slepo slediti voditelju ali ideji. Omogoča vprašanja, dvome in iskanje. Zdrava duhovnost je tudi globoko povezana z odnosi in vodi v zrelo povezanost z drugimi. Krepi sočutje, poslušanje in spoštovanje drugačnosti. Človek postaja bolj pozoren na trpljenje drugih in bolj odgovoren do skupnosti in sveta, v katerem živi. Pomembno znamenje zdrave duhovnosti je tudi ravnotežje. Takšna duhovnost ne zanika telesa, čustev ali razuma, ampak jih povezuje. Ne beži pred znanostjo, psihologijo ali kritičnim razmišljanjem, temveč jih vključuje v celostno razumevanje človeka. Ne poveličuje trpljenja samega po sebi, ampak išče smisel, upanje in pot skozi težave. Zdrava duhovnost vključuje in medsebojno povezuje tri razsežnosti. Osebno-izkustveno razsežnost, kjer človek doživlja Boga in se z njim srečuje v svoji notranjosti. Skupnostno-institucionalno razsežnost, ki duhovnost umešča v odnose, tradicijo, obrede in odgovornost do skupnosti. Ter refleksivno-razumsko razsežnost, ki omogoča razmislek, učenje, preverjanje in zorenje vere. Nobena od teh ne more nadomestiti druge in nobena ne sme biti izključena. V krščanskem pogledu je zdrava duhovnost vedno povezana z Jezusovo držo. Jezus ni ljudi nadzoroval, temveč jih je vabil. Ni jih utesnjeval, ampak osvobajal. Ni gradil elitnih krogov popolnih, ampak je hodil z ljudmi v njihovi resničnosti. Njegova bližina je človeku pomagala, da je postajal vedno bolj človek v polnosti. Kjer duhovnost vodi človeka v več ljubezni, veselja, notranje svobode, sočutja in odgovornosti, tam je prostor, kjer človek lahko zori v odnosu do Boga, do drugih, do samega sebe, do stvarstva, materialnih stvari in trpljenja. Takšna duhovnost je pristna, življenjska in odporna proti zlorabam, ker temelji na resnici, svobodi, ljubezni in spoštovanju.
Po tragičnem dogodku v Novem mestu se je sprožil val političnih odzivov in kadrovskih sprememb. Odstopila sta tudi pravosodna ministrica in notranji minister. Za takšna dejanja ni in ne sme biti opravičila, ne glede na to, kdo je storilec. Nasilje nima narodnosti in nima mesta v naši družbi, je v sporočilu za javnost zapisal predsednik foruma romskih svetnikov Slovenije, Darko Rudaš. Prva krovne romske organizacije pri nas, Sveta romske skupnosti, Jožek Horvat Sandreli poudarja, da kaznivega dejanja ni storila romska skupnost, ampak posameznik iz romske skupnosti, in to dvoje je potrebno ločiti in to je potrebno razumeti. V oddaji še o seji Delovne skupine za obravnavo romske problematike, kjer so se člani skupine seznanili z enajstim in dvanajstim poročilom Vlade Republike Slovenije o položaju romske skupnosti. Na Pušči pa se je končala prva faza komunalnega urejanja novega stanovanjskega območja, ki bo omogočila gradnjo novih stanovanjskih hiš, predvsem za mlade družine. V rubriki romskega jezika se bomo poglobili v nekaj zanimivih besed, ki opisujejo čarobno obdobje jeseni. Jesen je čas sprememb, barv in naravnega cikla življenja, romski jezik pa ima za ta čas čudovite izraze, ki jih je vredno spoznati.
Po tragičnem dogodku v Novem mestu se je sprožil val političnih odzivov in kadrovskih sprememb. Odstopila sta tudi pravosodna ministrica in notranji minister. Za takšna dejanja ni in ne sme biti opravičila, ne glede na to, kdo je storilec. Nasilje nima narodnosti in nima mesta v naši družbi, je v sporočilu za javnost zapisal predsednik foruma romskih svetnikov Slovenije, Darko Rudaš. Prva krovne romske organizacije pri nas, Sveta romske skupnosti, Jožek Horvat Sandreli poudarja, da kaznivega dejanja ni storila romska skupnost, ampak posameznik iz romske skupnosti, in to dvoje je potrebno ločiti in to je potrebno razumeti. V oddaji še o seji Delovne skupine za obravnavo romske problematike, kjer so se člani skupine seznanili z enajstim in dvanajstim poročilom Vlade Republike Slovenije o položaju romske skupnosti. Na Pušči pa se je končala prva faza komunalnega urejanja novega stanovanjskega območja, ki bo omogočila gradnjo novih stanovanjskih hiš, predvsem za mlade družine. V rubriki romskega jezika se bomo poglobili v nekaj zanimivih besed, ki opisujejo čarobno obdobje jeseni. Jesen je čas sprememb, barv in naravnega cikla življenja, romski jezik pa ima za ta čas čudovite izraze, ki jih je vredno spoznati.
Petek brez pravila potuje v Pariz. Tam je namreč sogovornik Urban Soban, ki že 25 let deluje kot turistični vodnik za slovenske in tuje turiste, predvsem po evropskih državah. Poklicali smo ga in preverili, kakšno je pravzaprav njegovo delo, koliko dni v letu je sploh doma, kaj je v teh letih opazil pri t. i. značilnostih turistov iz različnih držav ter ali imajo turistični agenti res vedno v rokavu kakšne skrite adute?
Petek brez pravila potuje v Pariz. Tam je namreč sogovornik Urban Soban, ki že 25 let deluje kot turistični vodnik za slovenske in tuje turiste, predvsem po evropskih državah. Poklicali smo ga in preverili, kakšno je pravzaprav njegovo delo, koliko dni v letu je sploh doma, kaj je v teh letih opazil pri t. i. značilnostih turistov iz različnih držav ter ali imajo turistični agenti res vedno v rokavu kakšne skrite adute?
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.
Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.