Opis epizode

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Živimo v času, ko smo dobesedno bombardirani z novicami. Dosegajo nas ves čas: po telefonu, sporočilih in elektronski pošti. Te novice so zelo različne. Ob nekaterih se nasmehnemo, ob drugih zamahnemo z roko, večinoma pa jih preprosto preslišimo. Med vsemi pa so tudi takšne, ki nas zares ustavijo, ki nam vzamejo dih: diagnoza, novica o smrti bližnjega ali pa nova priložnost, nepričakovana sprememba.
Takšna novica nas lahko prestraši, zmede ali pa nas povabi v nekaj novega. Prav zato kljub vsej informiranosti opažamo, da mnogi ljudje danes živijo v negotovosti: kaj bo jutri, kako bo z družino, zdravjem, s svetom.
Prav v takšno človeško izkušnjo stopa praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo danes. Tudi Marijo doseže novica – vendar to ni ena izmed mnogih. Je nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar presega vsakdanje razumevanje. Evangelij nam pove, da se je ob angelovih besedah prestrašila. In res, to srečanje ji popolnoma spremeni življenje.
Pred nami je mlado dekle s svojimi načrti, pričakovanji in sanjami. Nato pa zasliši besede, ki jih je težko doumeti: postala bo mati Božjega Sina. To je novica, ki tudi danes presega naše razumevanje, naše predstave in naše “koordinate” sveta. In vendar Marija, kljub temu da ne razume vsega, izreče tiste velike besede: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.«
V tem trenutku se zgodi globok notranji preobrat: prehod od »jaz« – kjer je človek sam središče svojega življenja –, k odprtosti za Boga in njegov načrt. Marija ne živi več samo zase, ampak svoje življenje izroči v službo nečemu večjemu. Ta Marijin »zgodi se« ni izguba, ampak osvoboditev. Osvoboditev od zaprtosti vase, od stalne skrbi samo zase. Papež Frančišek pravi: »Kdor živi zaprt vase, ne najde veselja; pravo veselje se rodi, ko gremo iz sebe in se podarimo drugim.« Prav to vidimo pri Mariji. Ko stopi iz sebe in sprejme Božji načrt, ne izgubi svojega življenja, ampak ga v polnosti najde. In tudi za nas velja: ko ne živimo več samo zase, ampak se darujemo drugim, v tem presenetljivo odkrijemo mir, zadovoljstvo in pravo srečo.
Na ta praznični dan se lahko ozremo v svoje vsakdanje okolje – v odnose, v ljudi, ki so nam blizu, pa tudi v tiste, ki jih morda spregledamo. Prav tam se odpirajo priložnosti za majhne, a pomembne korake: za prehod od »jaz« k drugemu. Morda v prijazni besedi, v potrpežljivosti, v poslušanju ali v preprosti pozornosti. Ne gre za velike geste, ampak za drobne odločitve, ki spreminjajo srce. In prav v teh majhnih prehodih se dogaja nekaj velikega. Svet postaja bolj človeški, odnosi pristnejši, življenje pa polnejše.
Naj bo tudi v našem življenju prostor za tisti Marijin »zgodi se«. Kajti prav tam, kjer se odpremo drugemu, se začne rojevati resnično veselje, mir in upanje.

Andrej Šegula