Opis epizode

Piše Jože Štucin,
bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost.
V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost.
Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh.
Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo:
"Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela."
Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna."
V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete.
Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.

Vlado Motnikar