Opis epizode

Zgodba filma se začne z družino, ki se prevaža po ruralnem okolju. Oče za volanom, ob njem visoko noseča žena, na zadnjem sedežu razigrana deklica, ki si s tablice predvaja glasbo in se giblje v njenem ritmu. V ozadju vidimo, kako mimo avtomobila dirjajo številni psi, potem družina enega povozi. To pokvari vzdušje, in kot kmalu ugotovijo, tudi avtomobil. Oče se trudi s popravilom, vendar brez uspeha, ko jim pomoč ponudi moški iz bližnje delavnice. Ko oče vstopi v delavnico, da bi mojstru vrnil orodje, njegov sodelavec prebledi in se začne vesti skrajno nenavadno. Takoj ko se družina odpelje v za silo popravljenem vozilu, jim začne slediti in se potem pritaji v bližini njihove hiše. Naslednji dan sledi moškemu, in ko se mu ponudi priložnost, ga lopne z lopato in ugrabi.

Do te točke gledalec ne dobi nobenega namiga o razlogih za takšno dogajanje, toda napeto in skrivnostno vzdušje film poganja iz prizora v prizor. Ugrabitelj, ki mu je ime Vahid, je prepričan, da je ujel svojega mučitelja iz časov v zaporu, a v njem se kmalu zbudi dvom.

Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem.

Film ima precej vzporednic z dramo čilskega avtorja Ariela Dorfmana Deklica in smrt, kjer zaplet prav tako temelji na tem, da nekdo naleti na svojega nekdanjega mučitelja, ga ugrabi in zaslišuje. Vendar sta Dorfmanova predstava in njena poznejša ekranizacija v režiji Romana Polanskega neposredna politična drama, Panahi pa prav prek prej omenjene absurdne situacije zgodbo trdno zasidra v realnem svetu. S tem po eni strani dosti bolj plastično prikaže grozovitost političnih zaporov, po drugi pa tudi neuklonljivost človeškega duha in zmožnost sočutja.

Eden izmed ciljev umetnosti je pot do razumevanja sveta in soočanja z njim. Džafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki – in to ne samo iranski –, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor.

Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja; nominacija za oskarja za najboljši scenarij je povsem zaslužena, čeprav bo film v oskarjevski tekmi verjetno ostal na obrobju.

Igor Harb