Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Tudi tokrav vas bomo v oddaji Zvedavčki popeljali med razigrane misli učencev in učenk Osnovne šole Ludvika Pliberška, ki so na natečaju Naj se vrti razmišljali o zemlji, letnih časih in naravi, ki nas obdaja. Ob koncu oddaje pa prisluhnite še slovenski ljudski pravljici Dobrosrčni pastirček, ki jo pripoveduje Andreja Ploj iz Mariborske knjižnice. Vabljeni v svet otroške ustvarjalnosti in pripovedne modrosti!
Tudi tokrav vas bomo v oddaji Zvedavčki popeljali med razigrane misli učencev in učenk Osnovne šole Ludvika Pliberška, ki so na natečaju Naj se vrti razmišljali o zemlji, letnih časih in naravi, ki nas obdaja. Ob koncu oddaje pa prisluhnite še slovenski ljudski pravljici Dobrosrčni pastirček, ki jo pripoveduje Andreja Ploj iz Mariborske knjižnice. Vabljeni v svet otroške ustvarjalnosti in pripovedne modrosti!
V oddaji Zvedavčki smo tokrat pokukali v živahen vsakdan osnovne šole Pohorskega odreda Slovenska Bistrica. Učenci in učenke so nam predstavili utrinke svojih šolskih dejavnosti – od ustvarjalnih projektov do zanimivih dogodkov, ki bogatijo njihov pouk in prosti čas. V drugem delu oddaje pa smo se prepustili čarobnemu svetu pripovedk. Prisluhnili smo norveški ljudski pravljici Trije predrzni kozlički, ki jo pripoveduje Sabina Kotnik iz Mariborske knjižnice.
V oddaji Zvedavčki smo tokrat pokukali v živahen vsakdan osnovne šole Pohorskega odreda Slovenska Bistrica. Učenci in učenke so nam predstavili utrinke svojih šolskih dejavnosti – od ustvarjalnih projektov do zanimivih dogodkov, ki bogatijo njihov pouk in prosti čas. V drugem delu oddaje pa smo se prepustili čarobnemu svetu pripovedk. Prisluhnili smo norveški ljudski pravljici Trije predrzni kozlički, ki jo pripoveduje Sabina Kotnik iz Mariborske knjižnice.
Pesnik, prevajalec, urednik in akademik Ivan Minatti se je rodil leta 1924 v Slovenskih Konjicah, umrl pa je leta 2012 v Ljubljani. Sodi v generacijo pesnikov, ki jo je zaznamovala izkušnja vojne. Ivan Minatti velja za čistega lirika, v njegovi poeziji prevladujejo intimni, otožni občutki. V pesmi Srečujemo se, ki jo je v Liričnem utrinku leta 2016 interpretiral dramski igralec Andrej Nahtigal, pa pesnik tematizira tudi banalno vsakdanjost.
Pesnik, prevajalec, urednik in akademik Ivan Minatti se je rodil leta 1924 v Slovenskih Konjicah, umrl pa je leta 2012 v Ljubljani. Sodi v generacijo pesnikov, ki jo je zaznamovala izkušnja vojne. Ivan Minatti velja za čistega lirika, v njegovi poeziji prevladujejo intimni, otožni občutki. V pesmi Srečujemo se, ki jo je v Liričnem utrinku leta 2016 interpretiral dramski igralec Andrej Nahtigal, pa pesnik tematizira tudi banalno vsakdanjost.
Kljub temu, da smo vstopili v nov marčevski teden, se bomo v naslednjih minutah še malo ozrli v prejšnjega, ki je prinesel Teden možganov, slovenski dan možganov, pa tudi svetovni dan spanja. Teden možganov 2024 sta v zvok ujeli Vida Léstan in Mojca Delač, ki vas še enkrat prav lepo vabi, da možganskim vsebinam na Prvem sledite vsak teden v letu, ob četrtkih ob 7.35, in če imate kakšno zanimivo možgansko vprašanje, nam ga sporočite!
Kljub temu, da smo vstopili v nov marčevski teden, se bomo v naslednjih minutah še malo ozrli v prejšnjega, ki je prinesel Teden možganov, slovenski dan možganov, pa tudi svetovni dan spanja. Teden možganov 2024 sta v zvok ujeli Vida Léstan in Mojca Delač, ki vas še enkrat prav lepo vabi, da možganskim vsebinam na Prvem sledite vsak teden v letu, ob četrtkih ob 7.35, in če imate kakšno zanimivo možgansko vprašanje, nam ga sporočite!
Jubilejni 20. Festival slovenskega filma v Portorožu je odprt - sinoči so na slovesnem odprtju podelili nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo producentu Franciju Zajcu, ki je, kot so zapisali v obrazložitvi, v svoji petdesetletni karieri produciral televizijska in filmska dela, ki so »oblikovala in zaznamovala ne le našo kinematografijo, ampak slovensko kulturo sploh«. V oddaji pa tudi o razstavi Ujet v figuri Ludvika Pandurja v Galeriji ZDSLU ter glasbenem dogajanju na festivalu Maribor, kjer se bo nocoj predstavil komorni orkester festivala Maribor, kot solistka pa bo nastopila violinistka Oksana Pečeny Dolenc.
Jubilejni 20. Festival slovenskega filma v Portorožu je odprt - sinoči so na slovesnem odprtju podelili nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo producentu Franciju Zajcu, ki je, kot so zapisali v obrazložitvi, v svoji petdesetletni karieri produciral televizijska in filmska dela, ki so »oblikovala in zaznamovala ne le našo kinematografijo, ampak slovensko kulturo sploh«. V oddaji pa tudi o razstavi Ujet v figuri Ludvika Pandurja v Galeriji ZDSLU ter glasbenem dogajanju na festivalu Maribor, kjer se bo nocoj predstavil komorni orkester festivala Maribor, kot solistka pa bo nastopila violinistka Oksana Pečeny Dolenc.
V tokratni oddaji predstavljamo utrinke s konference slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz Slovenije in sveta, ki je potekala na Brdu pri Kranju, v njenem ospredju pa sta bila med drugim sodelovanje slovenskih podjetij doma in v tujini ter povezovanje slovenskega znanja. Pogovarjali smo se s slepo primorsko igralko METKO PAVŠIČ; razložila je, kako poteka ustvarjalni proces pri igralcu, ki ne vidi, in kako se pripravlja na nastopa na Češkem. Pomen prireditve Naša slovenska beseda v Zrenjaninu je opisala Mileno Spremo, ki tam vodi slovensko društvo. V bližini Londona pa se bodo Slovenci jutri družili pod slovenskim kozolcem.
V tokratni oddaji predstavljamo utrinke s konference slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz Slovenije in sveta, ki je potekala na Brdu pri Kranju, v njenem ospredju pa sta bila med drugim sodelovanje slovenskih podjetij doma in v tujini ter povezovanje slovenskega znanja. Pogovarjali smo se s slepo primorsko igralko METKO PAVŠIČ; razložila je, kako poteka ustvarjalni proces pri igralcu, ki ne vidi, in kako se pripravlja na nastopa na Češkem. Pomen prireditve Naša slovenska beseda v Zrenjaninu je opisala Mileno Spremo, ki tam vodi slovensko društvo. V bližini Londona pa se bodo Slovenci jutri družili pod slovenskim kozolcem.
Kultura zdravi - umetnost lajša
V oddaji predstavljamo utrinke 18. festival sodobnega plesa Platforma v Mariboru s predstavami umetnikov iz Argentine, Sirije, Francije, Italije, Češke, Slovaške in Slovenije ter se ustavljamo na razstavi Operacija Barbarossa skupine Laibach v razstavišču Kibela.
V oddaji predstavljamo utrinke 18. festival sodobnega plesa Platforma v Mariboru s predstavami umetnikov iz Argentine, Sirije, Francije, Italije, Češke, Slovaške in Slovenije ter se ustavljamo na razstavi Operacija Barbarossa skupine Laibach v razstavišču Kibela.
V Pesmi v žepu tudi tokrat ostajamo pri slovenskih kantavtorjih in poslušamo pesmi s treh starejših albumov: hrvaško-slovenskega kantavtorskega sodelovanja "Sjedoci - Priče" (1989) Arsena Dedića in Zorana Predina, prvenca ene ključnih slovenskih kantavtoric Ksenije Jus "Link der Wasser" (1998) in prvenca "Manj je več" (2009) ljutomerskega etno-rock glasbenika Sama Budne.
V Pesmi v žepu tudi tokrat ostajamo pri slovenskih kantavtorjih in poslušamo pesmi s treh starejših albumov: hrvaško-slovenskega kantavtorskega sodelovanja "Sjedoci - Priče" (1989) Arsena Dedića in Zorana Predina, prvenca ene ključnih slovenskih kantavtoric Ksenije Jus "Link der Wasser" (1998) in prvenca "Manj je več" (2009) ljutomerskega etno-rock glasbenika Sama Budne.
Pesnik in prevajalec Tone Škrjanec je zelo samosvoj in še kako prepoznaven, dragocen glas v sodobni slovenski poeziji. V njegovi poeziji so višave in vsakdanji trenutki eno, eno so tudi meditativno doživljanje sveta in humorni utrinki. Ob njegovi sedemdesetletnici vas vabimo k poslušanju oddaje Izšlo je o njegovi pesniški antološki zbirki Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017), nagrajeni z Jenkovo in Veronikino nagrado. Marko Golja pesnika najprej vpraša, ali raje bere svojo poezijo ali raje pripoveduje o njej. Odgovor vsaj slutite, tudi poznate. Foto: Igor Divjak
Pesnik in prevajalec Tone Škrjanec je zelo samosvoj in še kako prepoznaven, dragocen glas v sodobni slovenski poeziji. V njegovi poeziji so višave in vsakdanji trenutki eno, eno so tudi meditativno doživljanje sveta in humorni utrinki. Ob njegovi sedemdesetletnici vas vabimo k poslušanju oddaje Izšlo je o njegovi pesniški antološki zbirki Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017), nagrajeni z Jenkovo in Veronikino nagrado. Marko Golja pesnika najprej vpraša, ali raje bere svojo poezijo ali raje pripoveduje o njej. Odgovor vsaj slutite, tudi poznate. Foto: Igor Divjak
Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Anton Komat je nosilec naziva ambasador znanj in prejemnik slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Je avtor dobrega ducata poljudno znanstvenih knjig za otroke in odrasle, številnih televizijskih scenarijev, na desetine spremnih besed za knjige svojih somišljenikov. Nanizal je najmanj petsto člankov v slovenskih in tujih revijah. Tokrat bomo v roke vzeli njegovo najnovejšo knjigo Zgodbe pozabljenega sveta, ki je izšla pri založbi Buča. Zbirka Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje enaindvajset kratkih esejistično naravnanih osebnoizpovednih zgodb, ki nakazujejo avtorjevo okoljevarstveno in človekoljubno izhodišče. Komat je pisatelj, ki ga bralci cenijo, tisti o katerih piše, pa bi ga najraje utopili v žlici vode. Prav to, da odločno plava proti toku, je njegova najznačilnejša odlika. Anton Komat se že tri desetletja pojavlja v javnih razpravah kot zagovornik narave, zlasti vode in gozdov, in kot nasprotnik zastrupljanja rodovitne zemlje, rastlin, živali in ljudi. V živo ozavešča šolarje in srednješolce po vsej Sloveniji, pojavlja pa se tudi v parlamentu, kadar je treba povzdigniti besedo nad brezvestnimi lobisti. Eden od zadnjih podvigov, namreč prepoved uvoza in uporabe nepopravljivo škodljivih gensko modificiranih pridelkov, mu po vsej verjetnosti in v škodo vsej Evropi ne bo uspel. Antona Komata je delo pripeljalo v mnoge dežele, na Bližnji in Srednji vzhod, v Egipt in Rusijo, a najbolj prizadeven je v domačem kraju, v Domžalah, kjer je leta 2021 ustanovil Društvo za sonaravno lokalno prehrano in izobraževanje. Na samem začetku letošnjega leta mu je v Domžalah uspelo preprečiti podiranje mogočnih bukev, ki jih je pred 120 leti posadil Tirolec Jakob Oberwalder, lastnik tovarne Univerzale, kjer so vse do leta 2003 izdelovali znamenite slamnike. Nosila jih je gosposka v Ameriki in Evropi. Podiranja bukev so se na vrat na nos lotili žagarji iz Arboretuma Volčji potok. Komat je v zanj značilnem bliskovitem odzivu dokazal, da so drevesa zdrava in da je potrebna samo tako imenovana drevesna kirurgija. Bukve bojo lahko mirno kraljevale v parku vsaj še dvajset let. Prav gozdarsko kirurško in do narave pokroviteljsko pa se je Anton Komat v zbirki Zgodbe pozabljenega sveta lotil spominov na otroštvo, srečanj z ljudmi, ki so ga globlje zaznamovali, in opisa naključnih pripetljajev. Piše tako, da najprej ne skopari s podobo, pusti, da se pripoved ukorenini in razraste, potem pa precizno izpostavi bistvo, ne da bi povzročal bolečino, ogorčenje ali obup. Naslov zbirke Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje spomine, ki nikakor niso pozabljeni, vzbujajo pa vprašanje, kaj od tistega sveta bo preživelo našo dobo objestnosti in samoljubja. Naj gre za ljubezen, za čarovnijo gozda, za samoto, tišino in krila domišljije, za raziskovanje onesnaženih jam ali vodotokov, za moč denarja ali nasilja, Anton Komat se dosledno oklepa resnice kakor jezdec vranca. V zgodbi Darilo miru na primer piše, da je človek po svojem izvoru bitje sonca, svetlobe in toplote, v zgodbi Zasvojenci z otoki pa ugotavlja, da je iskalec notranjega miru, raziskovalec odsotnosti mita in tolmač lastnega izgona iz narave. V uvodni zgodbi z naslovom Dopusti življenju živeti pokaže izhodišče svojega pisanja, ki ne obljublja leposlovne zbirke zgodb, temveč nepopustljivo aktivistično pisanje. Tako na primer ugotavlja, da sedanji čas utripa v ritmu človekovega nasilja in naravnih katastrof, da so ljudje odrezani od narave, izpuljeni iz zemlje kot plevel, vrženi na gnojišče velemest, gulagov za izvajanje popolne nadvlade. V knjigi najdemo zapise o političnem scientizmu, vulgarnem materializmu, genskem determinizmu, socialno obarvanem neodarvinizmu, o kultu umetne inteligence, o obsedenosti z digitalizacijo. To so teme in izrazi, ki jih rahločuten bralec leposlovnih kratkih zgodb ne pričakuje in jih morda tudi zavrača, a na koncu knjige si misli, da je vsaj bral, če že ni ukrepal. V zgodbi Zdravilna moč sočutja najdemo zapis o prikritih, zamolčanih ali zanikanih odlagališčih obstojnih organskih polutantov, preprosto rečeno strupenih kemikalij, ki bi jih morali po Stockholmski konvenciji iz leta 2004 strumno očiščevati. Ta srhljiva zgodba je literarna zato, ker je razplet odvisen od enega samega človeka, ki zaradi odpadkov zboli za rakom in se v svoji stiski zave stiske drugega. Sklene povedati resnico in to se, kakor vedno, izkaže za odrešujoče. V knjigi so seveda tudi lirični utrinki, ki so kakor gostoljubna čitalniška počivališča. Starka Minka, prijateljica medvedke in njenih mladičev v zgodbi z naslovom Pripoved modre starke, ima na primer ogorel obraz in štrenasto bele lase, pa velike in temne oči, skoraj črne kot nebo brez meseca. Ko Anton Komat na svojih pisateljskih poteh naleti na šokantne statistične podatke, se ne ustraši, se ne umakne, temveč zategne uzde, njegov vranec zahrza, bralec pa se zdrzne in se zave plašnic, ki ga kot uspavala varujejo pred slabo vestjo. Tega občutka Komat ne vsiljuje z moralističnim prepričevanjem, temveč piše kot priča, ki vidi prav vse, kar bi lahko videli vsi, če ne bi izbrali slepote ali pogledali vstran. Najsi to počnemo s polno ali potlačeno zavestjo, vprašanje, na čigav račun živimo, postaja vedno bolj zamolklo in nezaželeno. Prav tega vprašanja Anton Komat ne izpusti iz vajeti. Napoveduje in zapoveduje vedno bolj ozaveščeno ježo čez drn in strn in prisega na moč filozofije, mistike in umetnosti.
Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Anton Komat je nosilec naziva ambasador znanj in prejemnik slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Je avtor dobrega ducata poljudno znanstvenih knjig za otroke in odrasle, številnih televizijskih scenarijev, na desetine spremnih besed za knjige svojih somišljenikov. Nanizal je najmanj petsto člankov v slovenskih in tujih revijah. Tokrat bomo v roke vzeli njegovo najnovejšo knjigo Zgodbe pozabljenega sveta, ki je izšla pri založbi Buča. Zbirka Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje enaindvajset kratkih esejistično naravnanih osebnoizpovednih zgodb, ki nakazujejo avtorjevo okoljevarstveno in človekoljubno izhodišče. Komat je pisatelj, ki ga bralci cenijo, tisti o katerih piše, pa bi ga najraje utopili v žlici vode. Prav to, da odločno plava proti toku, je njegova najznačilnejša odlika. Anton Komat se že tri desetletja pojavlja v javnih razpravah kot zagovornik narave, zlasti vode in gozdov, in kot nasprotnik zastrupljanja rodovitne zemlje, rastlin, živali in ljudi. V živo ozavešča šolarje in srednješolce po vsej Sloveniji, pojavlja pa se tudi v parlamentu, kadar je treba povzdigniti besedo nad brezvestnimi lobisti. Eden od zadnjih podvigov, namreč prepoved uvoza in uporabe nepopravljivo škodljivih gensko modificiranih pridelkov, mu po vsej verjetnosti in v škodo vsej Evropi ne bo uspel. Antona Komata je delo pripeljalo v mnoge dežele, na Bližnji in Srednji vzhod, v Egipt in Rusijo, a najbolj prizadeven je v domačem kraju, v Domžalah, kjer je leta 2021 ustanovil Društvo za sonaravno lokalno prehrano in izobraževanje. Na samem začetku letošnjega leta mu je v Domžalah uspelo preprečiti podiranje mogočnih bukev, ki jih je pred 120 leti posadil Tirolec Jakob Oberwalder, lastnik tovarne Univerzale, kjer so vse do leta 2003 izdelovali znamenite slamnike. Nosila jih je gosposka v Ameriki in Evropi. Podiranja bukev so se na vrat na nos lotili žagarji iz Arboretuma Volčji potok. Komat je v zanj značilnem bliskovitem odzivu dokazal, da so drevesa zdrava in da je potrebna samo tako imenovana drevesna kirurgija. Bukve bojo lahko mirno kraljevale v parku vsaj še dvajset let. Prav gozdarsko kirurško in do narave pokroviteljsko pa se je Anton Komat v zbirki Zgodbe pozabljenega sveta lotil spominov na otroštvo, srečanj z ljudmi, ki so ga globlje zaznamovali, in opisa naključnih pripetljajev. Piše tako, da najprej ne skopari s podobo, pusti, da se pripoved ukorenini in razraste, potem pa precizno izpostavi bistvo, ne da bi povzročal bolečino, ogorčenje ali obup. Naslov zbirke Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje spomine, ki nikakor niso pozabljeni, vzbujajo pa vprašanje, kaj od tistega sveta bo preživelo našo dobo objestnosti in samoljubja. Naj gre za ljubezen, za čarovnijo gozda, za samoto, tišino in krila domišljije, za raziskovanje onesnaženih jam ali vodotokov, za moč denarja ali nasilja, Anton Komat se dosledno oklepa resnice kakor jezdec vranca. V zgodbi Darilo miru na primer piše, da je človek po svojem izvoru bitje sonca, svetlobe in toplote, v zgodbi Zasvojenci z otoki pa ugotavlja, da je iskalec notranjega miru, raziskovalec odsotnosti mita in tolmač lastnega izgona iz narave. V uvodni zgodbi z naslovom Dopusti življenju živeti pokaže izhodišče svojega pisanja, ki ne obljublja leposlovne zbirke zgodb, temveč nepopustljivo aktivistično pisanje. Tako na primer ugotavlja, da sedanji čas utripa v ritmu človekovega nasilja in naravnih katastrof, da so ljudje odrezani od narave, izpuljeni iz zemlje kot plevel, vrženi na gnojišče velemest, gulagov za izvajanje popolne nadvlade. V knjigi najdemo zapise o političnem scientizmu, vulgarnem materializmu, genskem determinizmu, socialno obarvanem neodarvinizmu, o kultu umetne inteligence, o obsedenosti z digitalizacijo. To so teme in izrazi, ki jih rahločuten bralec leposlovnih kratkih zgodb ne pričakuje in jih morda tudi zavrača, a na koncu knjige si misli, da je vsaj bral, če že ni ukrepal. V zgodbi Zdravilna moč sočutja najdemo zapis o prikritih, zamolčanih ali zanikanih odlagališčih obstojnih organskih polutantov, preprosto rečeno strupenih kemikalij, ki bi jih morali po Stockholmski konvenciji iz leta 2004 strumno očiščevati. Ta srhljiva zgodba je literarna zato, ker je razplet odvisen od enega samega človeka, ki zaradi odpadkov zboli za rakom in se v svoji stiski zave stiske drugega. Sklene povedati resnico in to se, kakor vedno, izkaže za odrešujoče. V knjigi so seveda tudi lirični utrinki, ki so kakor gostoljubna čitalniška počivališča. Starka Minka, prijateljica medvedke in njenih mladičev v zgodbi z naslovom Pripoved modre starke, ima na primer ogorel obraz in štrenasto bele lase, pa velike in temne oči, skoraj črne kot nebo brez meseca. Ko Anton Komat na svojih pisateljskih poteh naleti na šokantne statistične podatke, se ne ustraši, se ne umakne, temveč zategne uzde, njegov vranec zahrza, bralec pa se zdrzne in se zave plašnic, ki ga kot uspavala varujejo pred slabo vestjo. Tega občutka Komat ne vsiljuje z moralističnim prepričevanjem, temveč piše kot priča, ki vidi prav vse, kar bi lahko videli vsi, če ne bi izbrali slepote ali pogledali vstran. Najsi to počnemo s polno ali potlačeno zavestjo, vprašanje, na čigav račun živimo, postaja vedno bolj zamolklo in nezaželeno. Prav tega vprašanja Anton Komat ne izpusti iz vajeti. Napoveduje in zapoveduje vedno bolj ozaveščeno ježo čez drn in strn in prisega na moč filozofije, mistike in umetnosti.
Porabski Slovenci imajo svoje medije že več deset let, najstarejši izmed njih je časopis, tednik Porabje, ki izhaja že 32 let. Imajo tudi svojo radijsko postajo in televizijski program. O njih so spregovorili glavni urednik Radia Monošter Atila Bartakovič, glavna urednica tednika Porabje Nikoletta Vajda Nagy in Dušan Mukič, urednik televizijske oddaje Slovenski utrinki.
Porabski Slovenci imajo svoje medije že več deset let, najstarejši izmed njih je časopis, tednik Porabje, ki izhaja že 32 let. Imajo tudi svojo radijsko postajo in televizijski program. O njih so spregovorili glavni urednik Radia Monošter Atila Bartakovič, glavna urednica tednika Porabje Nikoletta Vajda Nagy in Dušan Mukič, urednik televizijske oddaje Slovenski utrinki.
V današnji rubriki Primorski glasbeni talenti, ki je, odkar jo pripravljamo v sodelovanju s Primorskimi novicami, že dvestota po vrsti, vam tokrat predstavljamo mlado violinistko Niko Gačnik, večkrat nagrajeno učenko glasbene šole Koper. V nadaljevanju oddaje pa vam v poslušanje ponujamo posnetek koncerta poletnega Tabora mladih pevcev Primorske v Tolminu, kjer je Branka Kljun pred svoj mikrofon povabila vodjo tabora, Barbaro Kovačič in nekatere najvidnejše slovenske zborovodje, ki so vodili delavnice.Sklepne minute pa posvečamo zanimivostim s koncertnih prizorišč, ki jih v tem tednu ni malo: predstavitev zgoščenke Ledeni utrinki Komornega zbora Grgar, Cikel koncertov Simfonic voices APZ Univerze na Primorskem, Nedeljske matineje tržaške Glasbene matice, Sklepni koncert Sozvočenj v SF v Ljubljani, Festival Flavtistra v Kopru in pa uspeh Moškega zbora Srečko Kumar iz Kojskega v Pragi.
V današnji rubriki Primorski glasbeni talenti, ki je, odkar jo pripravljamo v sodelovanju s Primorskimi novicami, že dvestota po vrsti, vam tokrat predstavljamo mlado violinistko Niko Gačnik, večkrat nagrajeno učenko glasbene šole Koper. V nadaljevanju oddaje pa vam v poslušanje ponujamo posnetek koncerta poletnega Tabora mladih pevcev Primorske v Tolminu, kjer je Branka Kljun pred svoj mikrofon povabila vodjo tabora, Barbaro Kovačič in nekatere najvidnejše slovenske zborovodje, ki so vodili delavnice.Sklepne minute pa posvečamo zanimivostim s koncertnih prizorišč, ki jih v tem tednu ni malo: predstavitev zgoščenke Ledeni utrinki Komornega zbora Grgar, Cikel koncertov Simfonic voices APZ Univerze na Primorskem, Nedeljske matineje tržaške Glasbene matice, Sklepni koncert Sozvočenj v SF v Ljubljani, Festival Flavtistra v Kopru in pa uspeh Moškega zbora Srečko Kumar iz Kojskega v Pragi.
V nedeljski dobri družbi smo vam zavrteli najlepše glasbene utrinke, ki so jih pripravili slovenski muzikanti v začetku decembra v mariborski dvorani Oddajo je pripravil Smiljan Greif.
V nedeljski dobri družbi smo vam zavrteli najlepše glasbene utrinke, ki so jih pripravili slovenski muzikanti v začetku decembra v mariborski dvorani Oddajo je pripravil Smiljan Greif.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Primorska poje je eden od najbolj zanesljivih znanilcev pomladi že 55 let. To je edinstveni pevski festival v Evropu in na svetu. Pojejo mesta, pojejo vasi. Letos se bo na 35-ih prizoriščih predstavilo 210 zborov in pevskih zasedb, zapelo bo 3500 grl. Primorska poje poteka po vsej Primorski in v zamejstvu v Italiji ter na Hrvaškem. Festival se je pričel 23. februarja v Vili Vipolže in bo trajal do 24. maja 2024. Oddaja prinaša utrinke prvih koncertov letošnjega festivala.
Primorska poje je eden od najbolj zanesljivih znanilcev pomladi že 55 let. To je edinstveni pevski festival v Evropu in na svetu. Pojejo mesta, pojejo vasi. Letos se bo na 35-ih prizoriščih predstavilo 210 zborov in pevskih zasedb, zapelo bo 3500 grl. Primorska poje poteka po vsej Primorski in v zamejstvu v Italiji ter na Hrvaškem. Festival se je pričel 23. februarja v Vili Vipolže in bo trajal do 24. maja 2024. Oddaja prinaša utrinke prvih koncertov letošnjega festivala.
Vse bliže so olimpijske igre v Pekingu, vse bolj pod drobnogledom slovenski olimpijci, ki so se tudi prejšnji konec tedna merili na tekmah za svetovni pokal. Utrinke iz Kitzbuehela, v katerem so se smučarji kar dvakrat pomerili na slovitem smuku, boste ujeli v jutranji športni zgodbi.
Vse bliže so olimpijske igre v Pekingu, vse bolj pod drobnogledom slovenski olimpijci, ki so se tudi prejšnji konec tedna merili na tekmah za svetovni pokal. Utrinke iz Kitzbuehela, v katerem so se smučarji kar dvakrat pomerili na slovitem smuku, boste ujeli v jutranji športni zgodbi.
Slovenski rokometaši so redni del evropskega prvenstva v Nemčiji sklenili z zmago nad Dansko in si priborili tekmo za končno 5. mesto na turnirju. Odzive po zmagi prepletemo z utrinki nočnega veleslaloma alpskih smučarjev, ki so se pomerili v Schladmingu.
Slovenski rokometaši so redni del evropskega prvenstva v Nemčiji sklenili z zmago nad Dansko in si priborili tekmo za končno 5. mesto na turnirju. Odzive po zmagi prepletemo z utrinki nočnega veleslaloma alpskih smučarjev, ki so se pomerili v Schladmingu.
Slovenski rokometaši so redni del evropskega prvenstva v Nemčiji sklenili z zmago nad Dansko in si priborili tekmo za končno 5. mesto na turnirju. Odzive po zmagi prepletemo z utrinki nočnega veleslaloma alpskih smučarjev, ki so se pomerili v Schladmingu.
Slovenski rokometaši so redni del evropskega prvenstva v Nemčiji sklenili z zmago nad Dansko in si priborili tekmo za končno 5. mesto na turnirju. Odzive po zmagi prepletemo z utrinki nočnega veleslaloma alpskih smučarjev, ki so se pomerili v Schladmingu.
Ta teden sta v slovenski znanstveni skupnosti odmevala dva dosežka – raziskovalci Kemijskega inštituta so s posebnim katalizatorjem za pretvorbo biorazgradljivih odpadkov v biogoriva prepričali žirijo na mednarodnem tekmovanju Royal Society of Chemistry, raziskovalec z Inštituta Jožefa Štefana pa je nato sredi tedna pritegnil precejšnjo mednarodno medijsko pozornost z odkritjem, da je v človeške celice mogoče vstaviti laserje.
Ta teden sta v slovenski znanstveni skupnosti odmevala dva dosežka – raziskovalci Kemijskega inštituta so s posebnim katalizatorjem za pretvorbo biorazgradljivih odpadkov v biogoriva prepričali žirijo na mednarodnem tekmovanju Royal Society of Chemistry, raziskovalec z Inštituta Jožefa Štefana pa je nato sredi tedna pritegnil precejšnjo mednarodno medijsko pozornost z odkritjem, da je v človeške celice mogoče vstaviti laserje.
V večeru ponujamo utrinke in pogovore z nagrajenci včerajšnje slavnostne prireditve v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki je bila namenjena najboljšim slovenskim športnikom in športnicam.
V večeru ponujamo utrinke in pogovore z nagrajenci včerajšnje slavnostne prireditve v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki je bila namenjena najboljšim slovenskim športnikom in športnicam.
Na nočni obisk je prišla Mojca Pepelnik, pobudnica krvodajalske akcije Vijol'čna kri za vse ljudi; sanjačica, ki slavi vsak dan življenja; velika ljubiteljica športa in Nogometnega kluba Maribor, ki opisuje športne vzpone in padce na spletnem mestu Utrinki vijolice. Želi si več dialoga v vseh sferah življenja in da bi se navijači Maribora in Olimpije združili v podpori slovenske nogometne reprezentance.
Na nočni obisk je prišla Mojca Pepelnik, pobudnica krvodajalske akcije Vijol'čna kri za vse ljudi; sanjačica, ki slavi vsak dan življenja; velika ljubiteljica športa in Nogometnega kluba Maribor, ki opisuje športne vzpone in padce na spletnem mestu Utrinki vijolice. Želi si več dialoga v vseh sferah življenja in da bi se navijači Maribora in Olimpije združili v podpori slovenske nogometne reprezentance.
V naslednjih dneh se bodo končale kvalifikacije za evropsko nogometno prvenstvo. Popoldne se bo zbrala slovenska reprezentanca. V ponedeljkovem športnem utrinku ujamete pregled stanja slovenskih reprezentantov v njihovih klubih.
V naslednjih dneh se bodo končale kvalifikacije za evropsko nogometno prvenstvo. Popoldne se bo zbrala slovenska reprezentanca. V ponedeljkovem športnem utrinku ujamete pregled stanja slovenskih reprezentantov v njihovih klubih.
Odzive po četrtfinalni tekmi slovenske odbojkarske reprezentance proti Japonski v ligi narodov prepletemo z utrinki ene zadnjih ravninskih etap kolesarske dirke po Franciji.
Odzive po četrtfinalni tekmi slovenske odbojkarske reprezentance proti Japonski v ligi narodov prepletemo z utrinki ene zadnjih ravninskih etap kolesarske dirke po Franciji.
Odzive po četrtfinalni tekmi slovenske odbojkarske reprezentance proti Japonski v ligi narodov prepletemo z utrinki ene zadnjih ravninskih etap kolesarske dirke po Franciji.
Odzive po četrtfinalni tekmi slovenske odbojkarske reprezentance proti Japonski v ligi narodov prepletemo z utrinki ene zadnjih ravninskih etap kolesarske dirke po Franciji.
Slovenski reprezentanci v dvoranskem nogometu se še nikoli doslej ni uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo. V kvalifikacijah za prvenstvo prihodnje leto ima tudi tokrat zahtevne nasprotnike, včeraj je gostila Italijo. Utrinke s tekme prepletemo s pestrim tekmovalnim sporedom v Engelbergu, kjer se svetovni pokal nadaljuje za smučarske skakalce in skakalke.
Slovenski reprezentanci v dvoranskem nogometu se še nikoli doslej ni uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo. V kvalifikacijah za prvenstvo prihodnje leto ima tudi tokrat zahtevne nasprotnike, včeraj je gostila Italijo. Utrinke s tekme prepletemo s pestrim tekmovalnim sporedom v Engelbergu, kjer se svetovni pokal nadaljuje za smučarske skakalce in skakalke.
Z zanimivostmi in utrinki podrobneje o finalu tekmovanja za slovenski nogometni pokal, v katerem sta se pomerila večna tekmeca Maribor in Olimpija.
Z zanimivostmi in utrinki podrobneje o finalu tekmovanja za slovenski nogometni pokal, v katerem sta se pomerila večna tekmeca Maribor in Olimpija.
Po odigranem finalu tekmovanja za slovenski nogometni pokal odzive iz taborov večnih tekmecev Maribora in Olimpije prepletemo z utrinki uvodne etape kolesarske dirke po Italiji in končnico jadranske košarkarske lige.
Po odigranem finalu tekmovanja za slovenski nogometni pokal odzive iz taborov večnih tekmecev Maribora in Olimpije prepletemo z utrinki uvodne etape kolesarske dirke po Italiji in končnico jadranske košarkarske lige.
Slovenski hokejisti so odigrali še drugo prijateljsko tekmo z Madžarsko. Pred odhodom na svetovno prvenstvo v Latviji jih čaka še zadnja pripravljalna tekma z Dansko. Utrinke s tekme v Budimpešti bomo prepletli s koščkom sveže epizode kolesarskega podkasta Tour 202 o 106. izvedbi dirke po Italiji.
Slovenski hokejisti so odigrali še drugo prijateljsko tekmo z Madžarsko. Pred odhodom na svetovno prvenstvo v Latviji jih čaka še zadnja pripravljalna tekma z Dansko. Utrinke s tekme v Budimpešti bomo prepletli s koščkom sveže epizode kolesarskega podkasta Tour 202 o 106. izvedbi dirke po Italiji.
V Čilu, na jugu puščave Atacama, na nadmorski višini 1560 metrov, v kraju z morda najboljšimi opazovalnimi razmerami na svetu, stoji poleg velikih svetovnih observatorijev, kot sta na primer Gemini South in CTIO, tudi slovenski teleskop GoChile. Na poletni šoli astronomije dijaki z njim opazujejo vesolje, vidno z južne poloble, ravno v času, ko naše nočno nebo krasijo Perzeidi. O astronomskih telesih in utrinkih smo se pogovarjali z dr. Juretom Japljem ter udeleženci poletne šole astronomije GoChile.
V Čilu, na jugu puščave Atacama, na nadmorski višini 1560 metrov, v kraju z morda najboljšimi opazovalnimi razmerami na svetu, stoji poleg velikih svetovnih observatorijev, kot sta na primer Gemini South in CTIO, tudi slovenski teleskop GoChile. Na poletni šoli astronomije dijaki z njim opazujejo vesolje, vidno z južne poloble, ravno v času, ko naše nočno nebo krasijo Perzeidi. O astronomskih telesih in utrinkih smo se pogovarjali z dr. Juretom Japljem ter udeleženci poletne šole astronomije GoChile.
V tokratni oddaji boste slišali utrinke s seminarja za učitelje dopolnilnega pouka slovenščine v državah Evrope. Spoznali boste Štajerca, ki je v 60-ih letih odšel na začasno delo v Nemčijo in tam ostal. Iz Združenih držav Amerike pa zgodba o tem, da bo pristojna škofija prodala slovensko cerkev v Betlehemu, ki so jo gradili Prekmurci. Slovenski pater, ki je že 30 let župnik v New Yorku, se boji, da se tudi slovenska cerkev na Manhattnu ne bo mogla izogniti usodi zaprtja.
V tokratni oddaji boste slišali utrinke s seminarja za učitelje dopolnilnega pouka slovenščine v državah Evrope. Spoznali boste Štajerca, ki je v 60-ih letih odšel na začasno delo v Nemčijo in tam ostal. Iz Združenih držav Amerike pa zgodba o tem, da bo pristojna škofija prodala slovensko cerkev v Betlehemu, ki so jo gradili Prekmurci. Slovenski pater, ki je že 30 let župnik v New Yorku, se boji, da se tudi slovenska cerkev na Manhattnu ne bo mogla izogniti usodi zaprtja.
Kot verjetno veste, to poletje na Prvem v Napotkih obiskujemo slovenske kampe. Seznam tistih, ki smo jih nameravali obiskati, smo naredili že spomladi. Če ne bi bilo neurja, ki je tragično prizadelo Slovenijo pretekli teden, bi danes tako slišali brezskrbne poletne, počitniške utrinke iz Kampa Menina. A kot tudi verjetno veste, se kamp nahaja na enem najbolj prizadetih območij v občini Rečica ob Savinji. Življenje približno 1200 obiskovalcev in okoli 70 zaposlenih tam se je popolnoma obrnilo pretekli petek skupaj z deročo vodo. V Kamp Menina, ki je zdaj seveda zaprt in kjer trenutno čistijo območje, je v petek poklicala Andreja Gradišar
Kot verjetno veste, to poletje na Prvem v Napotkih obiskujemo slovenske kampe. Seznam tistih, ki smo jih nameravali obiskati, smo naredili že spomladi. Če ne bi bilo neurja, ki je tragično prizadelo Slovenijo pretekli teden, bi danes tako slišali brezskrbne poletne, počitniške utrinke iz Kampa Menina. A kot tudi verjetno veste, se kamp nahaja na enem najbolj prizadetih območij v občini Rečica ob Savinji. Življenje približno 1200 obiskovalcev in okoli 70 zaposlenih tam se je popolnoma obrnilo pretekli petek skupaj z deročo vodo. V Kamp Menina, ki je zdaj seveda zaprt in kjer trenutno čistijo območje, je v petek poklicala Andreja Gradišar
Družbeno-politična in ekonomska misel ter etična drža pred drugo svetovno vojno delujočega pravnika, politika, sociologa in pedagoga dr. Andreja Gosarja ostajata aktualni še danes, meni dr. Alen Širca s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Svoje mnenje utemeljuje z ugotovitvijo, da se dr. Gosar nikoli ni pustil ujeti v neproduktivno razdeljenost družbe, ampak je na vseh področjih delovanja zagovarjal srednjo pot, ki temelji na pogovoru in dogovoru med vpletenimi. V uredništvu igranega programa našega radia smo pred kratkim objavili premierno radijsko igro o tem izjemnem človeku z naslovom: Andrej Gosar, utrinki iz nekega življenja.
Družbeno-politična in ekonomska misel ter etična drža pred drugo svetovno vojno delujočega pravnika, politika, sociologa in pedagoga dr. Andreja Gosarja ostajata aktualni še danes, meni dr. Alen Širca s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Svoje mnenje utemeljuje z ugotovitvijo, da se dr. Gosar nikoli ni pustil ujeti v neproduktivno razdeljenost družbe, ampak je na vseh področjih delovanja zagovarjal srednjo pot, ki temelji na pogovoru in dogovoru med vpletenimi. V uredništvu igranega programa našega radia smo pred kratkim objavili premierno radijsko igro o tem izjemnem človeku z naslovom: Andrej Gosar, utrinki iz nekega življenja.
Popoldne boste na Valu 202 ujeli utrinke s sprejema slovenske paraolimpijske delegacije in napoved večernih nogometnih tekem lige prvakov.
Popoldne boste na Valu 202 ujeli utrinke s sprejema slovenske paraolimpijske delegacije in napoved večernih nogometnih tekem lige prvakov.
Tokratna Pesem v žepu je poklon ustvarjalnosti, ki jo lahko z iskrivim in hudomušnim pristopom ter z neznanskim veseljem do glasbe in poezije udejanji posameznik, kakršen je bil pred dnevi preminuli kantavtor, sodelavec Slovenskega glasbenoinformacijskega centra in vodja zasedbe Same Babe Viktor Škedelj Renčelj – Viki Baba. Poslušamo utrinke iz pogovorov, ki sva jih z Vikijem opravili urednica Simona Moličnik in Teja Klobčar v oddajah Slovenska zemlja v pesmi in besedi ter Pesem v žepu. Pogovori so se vrteli okrog zasedbe Same babe in njenih pesmi, med katerimi jih večina nosi Vikijev avtorski pečat.
Tokratna Pesem v žepu je poklon ustvarjalnosti, ki jo lahko z iskrivim in hudomušnim pristopom ter z neznanskim veseljem do glasbe in poezije udejanji posameznik, kakršen je bil pred dnevi preminuli kantavtor, sodelavec Slovenskega glasbenoinformacijskega centra in vodja zasedbe Same Babe Viktor Škedelj Renčelj – Viki Baba. Poslušamo utrinke iz pogovorov, ki sva jih z Vikijem opravili urednica Simona Moličnik in Teja Klobčar v oddajah Slovenska zemlja v pesmi in besedi ter Pesem v žepu. Pogovori so se vrteli okrog zasedbe Same babe in njenih pesmi, med katerimi jih večina nosi Vikijev avtorski pečat.
V dopoldanskih športnih minutah se preselimo v Tokio, kjer je že končan prvi slovenski olimpijski nastop. Kot prvi je na tekmovališče stopil lokostrelec Žiga Ravnikar. Olimpijske utrinke prepletemo z nogometnimi po tekmah Maribora in Olimpije v kvalifikacijah za konferenčno ligo.
V dopoldanskih športnih minutah se preselimo v Tokio, kjer je že končan prvi slovenski olimpijski nastop. Kot prvi je na tekmovališče stopil lokostrelec Žiga Ravnikar. Olimpijske utrinke prepletemo z nogometnimi po tekmah Maribora in Olimpije v kvalifikacijah za konferenčno ligo.
Alpski smučarji in smučarke začenjajo olimpijsko sezono svetovnega pokala. Pred vsako sezono ponuja uvod v Soeldnu tudi druženje pokroviteljev, opremljevalcev, medijev in športnikov. Utrinke ujamete v Navalu na šport, kjer se posvetimo tudi kvalifikacijam slovenskih nogometašic za nastop na svetovnem prvenstvu.
Alpski smučarji in smučarke začenjajo olimpijsko sezono svetovnega pokala. Pred vsako sezono ponuja uvod v Soeldnu tudi druženje pokroviteljev, opremljevalcev, medijev in športnikov. Utrinke ujamete v Navalu na šport, kjer se posvetimo tudi kvalifikacijam slovenskih nogometašic za nastop na svetovnem prvenstvu.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pograjčeva druga zbirka Trepete se tako po simbolni kot po stilistični plati navezuje na njegovo prvo zbirko Trgetanje. Prvenec je bil odet v črnino, druga zbirka pa je bela knjižica, ki po videzu precej spominja na White album skupine The Beatles. In res lahko na koncu zbirke kot zanimivost zasledimo seznam instrumentalne spremljave k posameznim sklopom pesmi, ki z naborom raznolikih glasbenikov prispeva k ustvarjanju ozračja med branjem in poezijo še dodatno nadgrajuje z zvočno komponento. Naslov zbirke po eni strani sugerira na repeticijo oz. ponovitev pesniških izbruhkov, kot avtor rad imenuje svoje impulzivne in hkrati premišljene stvaritve, po drugi strani pa nakazuje trepetanje, drhtenje, trzanje in drgetanje, ki izvirajo iz zavedanja lastne minljivosti in strahu pred bivanjem kot tudi iz reflektiranja sebe kot erotičnega bitja. Če se v prvem sklopu zbirke, ki ima naslov Živeli, posveča razmišljanju o svojih prednikih in družini, ki je vpeta v tradicionalne obrede in ki pesniku pomeni nekakšno zavetje pred poblaznelo družbo, se v drugem sklopu z naslovom Kurbulenca odpravi na svojevrstno odisejado po svetu in beleži vtise srečanj z znanci, neznanci in ljubimci, s katerimi odkriva svetle in temne plati erosa. Najsi gre za nežno tresenje avtobusa in šoferjeve roke, ki ga v soboto zjutraj poskuša spraviti domov, ali za trepetanje pred učiteljico geografije, ki mu z omembo očeta vzbuja slabo vest, ali pa zgolj za trzanje ljubimca v spanju, se pesnik globoko v sebi zaveda, da sta strah in hrepenenje le dve plati enega in istega kovanca. Prav iskrenost do samega sebe in do bralca se nas dotakne že po nekaj prebranih straneh, saj smo brez moraliziranja vrženi v zgodbe, v katerih se liričnost kaže skozi izjemno kratke, a čustvene dialoge in večplastne refleksije, ki se porajajo tako na zavestni kot na nezavedni ravni. Potopisni utrinki razkrivajo ameriške študentske zabave, na katerih se debatira o vojaški industriji in migrantih, in pohajkovanja po berlinskih simpozijih, grških barih, hrvaških urah pilatesa, srbskih literarnih delavnicah in po slovenskih klubih, o katerih na nekem mestu zapiše: “ … nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...”. V pesmi z naslovom palestina, napisani 25. junija 2022, opisuje življenje znanca v Palestini, ki se nenehno sooča z izgubo: “ ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa”. Izpoved palestinskega dopisnika pomenljivo zaključi s preprostimi verzi: “… v moji vasi / nekaj let nazaj / še vedeli niso, / kaj je to gej // že od nekdaj pa vedo, / kaj je to izguba.” Tudi v pesmi pančevo, srbija vzame pod drobnogled družinsko in politično situacijo v Srbiji, ko ob umoru gejevskega aktivista Dejana Nebrigića razčlenjuje motive, ki so pripeljali do tega dogodka, ter se spopada z nemočjo in jezo, ko srbska organizatorka literarnega dogodka naroči slovenski urednici, naj pesnika posvari, da naj na literarnem večeru pred občinstvom “raje ne govori o teh vsebinah”. Tretji, zadnji sklop z naslovom Bljubezen vsebuje vrsto izbruhkov, ki se nadaljujejo iz prve knjige in ki vključujejo kolaž odlomkov iz del slovenskih in tujih literatov, pa tudi citatov bolj ali manj znanih osebnosti, izluščenih iz najrazličnejših družbenih omrežij, člankov in javnih nastopov. Najpogostejša motiva pesmi na koncu zbirke sta obisk pri psihiatrinji in obujanje otroških spominov, med katerimi se poleg šolskih travm pogosto znajde tudi spomin na materino bolezen in soočanje z lastno smrtjo: “… v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.” Pesniška zbirka Trepete zdaj že podiplomskega študenta primerjalne književnosti Pina Pograjca, pa tudi priložnostnega literarnega kritika, selektorja Festivala LGBT filma in “slam” poeta, kliče na plan grobo potlačene plasti kolektivnega nezavednega ter jih v neolepšani različici daje na vpogled javnosti. Tako kot se zdi, da brez dlake na jeziku piše o svoji spolni usmerjenosti, materinem umiranju, poskusu samomora in psihiatričnih diagnozah, se z enako lahkotnostjo in navidezno neobremenjenostjo posveča žgočim družbenim temam. Odlika njegovega pesniškega izraza se ne skriva v metaforiki, zvočnosti ali v pretanjenem občutku za dramaturgijo oz. arhitekturo pesmi. Ne, “udarnost” njegove poezije se skriva v tem, da z iskrenim in minimalističnim pesniškim izrazom vzbuja v bralcu trepetanje in nelagodje na mestih, ko to najmanj pričakuje.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pograjčeva druga zbirka Trepete se tako po simbolni kot po stilistični plati navezuje na njegovo prvo zbirko Trgetanje. Prvenec je bil odet v črnino, druga zbirka pa je bela knjižica, ki po videzu precej spominja na White album skupine The Beatles. In res lahko na koncu zbirke kot zanimivost zasledimo seznam instrumentalne spremljave k posameznim sklopom pesmi, ki z naborom raznolikih glasbenikov prispeva k ustvarjanju ozračja med branjem in poezijo še dodatno nadgrajuje z zvočno komponento. Naslov zbirke po eni strani sugerira na repeticijo oz. ponovitev pesniških izbruhkov, kot avtor rad imenuje svoje impulzivne in hkrati premišljene stvaritve, po drugi strani pa nakazuje trepetanje, drhtenje, trzanje in drgetanje, ki izvirajo iz zavedanja lastne minljivosti in strahu pred bivanjem kot tudi iz reflektiranja sebe kot erotičnega bitja. Če se v prvem sklopu zbirke, ki ima naslov Živeli, posveča razmišljanju o svojih prednikih in družini, ki je vpeta v tradicionalne obrede in ki pesniku pomeni nekakšno zavetje pred poblaznelo družbo, se v drugem sklopu z naslovom Kurbulenca odpravi na svojevrstno odisejado po svetu in beleži vtise srečanj z znanci, neznanci in ljubimci, s katerimi odkriva svetle in temne plati erosa. Najsi gre za nežno tresenje avtobusa in šoferjeve roke, ki ga v soboto zjutraj poskuša spraviti domov, ali za trepetanje pred učiteljico geografije, ki mu z omembo očeta vzbuja slabo vest, ali pa zgolj za trzanje ljubimca v spanju, se pesnik globoko v sebi zaveda, da sta strah in hrepenenje le dve plati enega in istega kovanca. Prav iskrenost do samega sebe in do bralca se nas dotakne že po nekaj prebranih straneh, saj smo brez moraliziranja vrženi v zgodbe, v katerih se liričnost kaže skozi izjemno kratke, a čustvene dialoge in večplastne refleksije, ki se porajajo tako na zavestni kot na nezavedni ravni. Potopisni utrinki razkrivajo ameriške študentske zabave, na katerih se debatira o vojaški industriji in migrantih, in pohajkovanja po berlinskih simpozijih, grških barih, hrvaških urah pilatesa, srbskih literarnih delavnicah in po slovenskih klubih, o katerih na nekem mestu zapiše: “ … nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...”. V pesmi z naslovom palestina, napisani 25. junija 2022, opisuje življenje znanca v Palestini, ki se nenehno sooča z izgubo: “ ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa”. Izpoved palestinskega dopisnika pomenljivo zaključi s preprostimi verzi: “… v moji vasi / nekaj let nazaj / še vedeli niso, / kaj je to gej // že od nekdaj pa vedo, / kaj je to izguba.” Tudi v pesmi pančevo, srbija vzame pod drobnogled družinsko in politično situacijo v Srbiji, ko ob umoru gejevskega aktivista Dejana Nebrigića razčlenjuje motive, ki so pripeljali do tega dogodka, ter se spopada z nemočjo in jezo, ko srbska organizatorka literarnega dogodka naroči slovenski urednici, naj pesnika posvari, da naj na literarnem večeru pred občinstvom “raje ne govori o teh vsebinah”. Tretji, zadnji sklop z naslovom Bljubezen vsebuje vrsto izbruhkov, ki se nadaljujejo iz prve knjige in ki vključujejo kolaž odlomkov iz del slovenskih in tujih literatov, pa tudi citatov bolj ali manj znanih osebnosti, izluščenih iz najrazličnejših družbenih omrežij, člankov in javnih nastopov. Najpogostejša motiva pesmi na koncu zbirke sta obisk pri psihiatrinji in obujanje otroških spominov, med katerimi se poleg šolskih travm pogosto znajde tudi spomin na materino bolezen in soočanje z lastno smrtjo: “… v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.” Pesniška zbirka Trepete zdaj že podiplomskega študenta primerjalne književnosti Pina Pograjca, pa tudi priložnostnega literarnega kritika, selektorja Festivala LGBT filma in “slam” poeta, kliče na plan grobo potlačene plasti kolektivnega nezavednega ter jih v neolepšani različici daje na vpogled javnosti. Tako kot se zdi, da brez dlake na jeziku piše o svoji spolni usmerjenosti, materinem umiranju, poskusu samomora in psihiatričnih diagnozah, se z enako lahkotnostjo in navidezno neobremenjenostjo posveča žgočim družbenim temam. Odlika njegovega pesniškega izraza se ne skriva v metaforiki, zvočnosti ali v pretanjenem občutku za dramaturgijo oz. arhitekturo pesmi. Ne, “udarnost” njegove poezije se skriva v tem, da z iskrenim in minimalističnim pesniškim izrazom vzbuja v bralcu trepetanje in nelagodje na mestih, ko to najmanj pričakuje.
Piše Žiga Valetič, bere Igor Velše. Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo. Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih. Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega. Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več. Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo. Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih. Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo. Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje. Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in bolj sposobne modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo. Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici. Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu. Povsem zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica. Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.
Piše Žiga Valetič, bere Igor Velše. Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo. Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih. Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega. Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več. Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo. Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih. Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo. Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje. Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in bolj sposobne modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo. Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici. Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu. Povsem zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica. Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.
V domačem nogometnem prvenstvu je vselej v središču pozornosti dvoboj Olimpije in Maribora. Tokrat sta ga najuspešnejši slovenski moštvi odigrali v Stožicah. Z utrinki postreže Boštjan Janežič
V domačem nogometnem prvenstvu je vselej v središču pozornosti dvoboj Olimpije in Maribora. Tokrat sta ga najuspešnejši slovenski moštvi odigrali v Stožicah. Z utrinki postreže Boštjan Janežič
Po škrbini lanskega leta, ki jo je povzročila pandemija, se je sinoči začel 74. canneski filmski festival. Spregovorili bomo o utrinkih z otvoritvene slovesnosti s častno gostjo Jodie Foster in o začetku tekmovalnega programa. Nato pa bomo pogledali v Neapelj, kjer se na gledališkem festivalu predstavlja tudi slovenska gledališka umetnica Agata Tomšič. Vabimo vas k poslušanju!
Po škrbini lanskega leta, ki jo je povzročila pandemija, se je sinoči začel 74. canneski filmski festival. Spregovorili bomo o utrinkih z otvoritvene slovesnosti s častno gostjo Jodie Foster in o začetku tekmovalnega programa. Nato pa bomo pogledali v Neapelj, kjer se na gledališkem festivalu predstavlja tudi slovenska gledališka umetnica Agata Tomšič. Vabimo vas k poslušanju!
V popoldanskih športnih minutah zaokrožimo nogometno ligo narodov, ki je slovenski reprezentanci prinesla obilo razlogov za zadovoljstvo. Kaj je prinesla letošnja izvedba tudi v luči kvalifikacij za svetovno prvenstvo in v katerem kakovostnem razredu bo v naslednji izvedbi igrala Slovenija? Odbojkarji Kamnika so si zagotovili nastop v osmini finala evropskega pokala in dokazali evropsko konkurenčnost slovenskih moštev. Utrinke ponudimo v Navalu na šport.
V popoldanskih športnih minutah zaokrožimo nogometno ligo narodov, ki je slovenski reprezentanci prinesla obilo razlogov za zadovoljstvo. Kaj je prinesla letošnja izvedba tudi v luči kvalifikacij za svetovno prvenstvo in v katerem kakovostnem razredu bo v naslednji izvedbi igrala Slovenija? Odbojkarji Kamnika so si zagotovili nastop v osmini finala evropskega pokala in dokazali evropsko konkurenčnost slovenskih moštev. Utrinke ponudimo v Navalu na šport.
Pred dnevi se je v Slovenski Konjicah končal 8. mednarodni festival podvodnega filma in fotografije Sprehodi pod morjem. Sinje moder in izjemo pester svet tam spodaj, pod morsko gladino, vsako leto pritegne več navdušencev. Med tistimi, ki so ga letos na Štajerskem predstavljali s fotografskimi in video utrinki, je bilo kar nekaj odmevnih tujih imen potapljanja.
Pred dnevi se je v Slovenski Konjicah končal 8. mednarodni festival podvodnega filma in fotografije Sprehodi pod morjem. Sinje moder in izjemo pester svet tam spodaj, pod morsko gladino, vsako leto pritegne več navdušencev. Med tistimi, ki so ga letos na Štajerskem predstavljali s fotografskimi in video utrinki, je bilo kar nekaj odmevnih tujih imen potapljanja.
V popoldanskem Navalu na šport postrežemo z utrinki s preizkusa letalnice v Planici in z načrti slovenskih kajakašev in kanuistov pred novo sezono slaloma na divjih vodah.
V popoldanskem Navalu na šport postrežemo z utrinki s preizkusa letalnice v Planici in z načrti slovenskih kajakašev in kanuistov pred novo sezono slaloma na divjih vodah.
Ste se kdaj vprašali, zakaj so naše ustnice rdeče-rožnate barve in ne kožne? Ali pa zakaj sploh potrebujemo obrvi? Kako in zakaj nastane ušesno maslo? Takšna in podobna vprašanja o človeškem telesu bomo raziskovali v tokratni oddaji Radijski ringaraja. Violinček bo poleg tega zložil pravo glasbeno nevihto, z utrinki iz slovenskih domov pa se nam bodo prek telefona pridružili mladi poslušalci.
Ste se kdaj vprašali, zakaj so naše ustnice rdeče-rožnate barve in ne kožne? Ali pa zakaj sploh potrebujemo obrvi? Kako in zakaj nastane ušesno maslo? Takšna in podobna vprašanja o človeškem telesu bomo raziskovali v tokratni oddaji Radijski ringaraja. Violinček bo poleg tega zložil pravo glasbeno nevihto, z utrinki iz slovenskih domov pa se nam bodo prek telefona pridružili mladi poslušalci.
Kultura zdravi - umetnost lajša
Prihajajoči 22. Slovenski dnevi knjige v Mariboru, razstava mariborske fotografinje Zore Plešnar in spominska razstava Branko Rudolf ob 65-letnici Umetnostne galerije Maribor, zadnja premiera ptujskega gledališča Amaterji in utrinki z glasbenih odrov – to je vsebina oddaje o kulturi in umetnosti, ki jo je uredila Brigita Mohorič.
Prihajajoči 22. Slovenski dnevi knjige v Mariboru, razstava mariborske fotografinje Zore Plešnar in spominska razstava Branko Rudolf ob 65-letnici Umetnostne galerije Maribor, zadnja premiera ptujskega gledališča Amaterji in utrinki z glasbenih odrov – to je vsebina oddaje o kulturi in umetnosti, ki jo je uredila Brigita Mohorič.
Najuspešnejši slovenski košarkarski klub Cedevita Olimpija bo tudi v naslednji sezoni igral v drugem razredu evropskih klubskih tekmovanj. Ljubljančani so že dobili nasprotnike, ki vsi po vrsti prihajajo iz najmočnejših ligaških tekmovanj na Stari celini. V Stožicah pa zdaj sestavljajo igralsko križanko, za kar je zadolžen športni direktor Sani Bečirović. Nekaj klubskih načrtov nam bo razkril že v dopoldanskem športnem utrinku na Valu 202, večino pa v Nedeljskem športnem popoldnevu.
Najuspešnejši slovenski košarkarski klub Cedevita Olimpija bo tudi v naslednji sezoni igral v drugem razredu evropskih klubskih tekmovanj. Ljubljančani so že dobili nasprotnike, ki vsi po vrsti prihajajo iz najmočnejših ligaških tekmovanj na Stari celini. V Stožicah pa zdaj sestavljajo igralsko križanko, za kar je zadolžen športni direktor Sani Bečirović. Nekaj klubskih načrtov nam bo razkril že v dopoldanskem športnem utrinku na Valu 202, večino pa v Nedeljskem športnem popoldnevu.
Končano je 31. evropsko prvenstvo v odbojki. Po skoraj treh tednih se končuje slovenska športna evforija, ki je segla vse do Pariza. V jutru ponudimo utrinke finala med Slovenijo in Srbijo.
Končano je 31. evropsko prvenstvo v odbojki. Po skoraj treh tednih se končuje slovenska športna evforija, ki je segla vse do Pariza. V jutru ponudimo utrinke finala med Slovenijo in Srbijo.
V četrtek se v Stožicah začenja evropsko prvenstvo v odbojki. Slovenski reprezentanti se pripravljajo na za večino vrhunec njihovih karier. V jutranjem utrinku izveste, kako so na prvenstvo pripravljeni igralci in kako Val 202, ki bo poskrbel za zabavo v navijaški coni.
V četrtek se v Stožicah začenja evropsko prvenstvo v odbojki. Slovenski reprezentanti se pripravljajo na za večino vrhunec njihovih karier. V jutranjem utrinku izveste, kako so na prvenstvo pripravljeni igralci in kako Val 202, ki bo poskrbel za zabavo v navijaški coni.
Kulturni dom Nova Gorica, koprska stolnica, Frančiškanski samostan Kostanjevica, Glasbena šola Nova Gorica, Kulturni dom Škofije, Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici in plac v Cerknem so prizorišča, na katerih so naše glasbene poročevalke poslušale koncerte Mojce Gal s simfoničnim orkestrom Mitteleuropa, Irene Grafenauer, Mateta Bekavca in Sergia Azzolinija pa Slovenski vojni requiem v izvedbi mešanega zbora Consortium musicum, goriške zbore, mladega obetavnega violinista Aleša Lavrenčiča in nenazadnje tradicionalni jazz festival Jazz cerkno. Utrinke, misli, pogovore in odlomke koncertov lahko slišite v reporatžnih zapisih zbranih majskih prispevkov "S koncertnih prizorišč".
Kulturni dom Nova Gorica, koprska stolnica, Frančiškanski samostan Kostanjevica, Glasbena šola Nova Gorica, Kulturni dom Škofije, Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici in plac v Cerknem so prizorišča, na katerih so naše glasbene poročevalke poslušale koncerte Mojce Gal s simfoničnim orkestrom Mitteleuropa, Irene Grafenauer, Mateta Bekavca in Sergia Azzolinija pa Slovenski vojni requiem v izvedbi mešanega zbora Consortium musicum, goriške zbore, mladega obetavnega violinista Aleša Lavrenčiča in nenazadnje tradicionalni jazz festival Jazz cerkno. Utrinke, misli, pogovore in odlomke koncertov lahko slišite v reporatžnih zapisih zbranih majskih prispevkov "S koncertnih prizorišč".
Na božič se nam bo v oddaji prek radijskih valov pridružil vodja slovenske Katoliške misije v Stuttgartu Aleš Kalamar, ki opravlja pastoralno delo med Slovenci v Nemčiji že desetletje, njegova vloga med rojaki na območju Stuttgarta pa je tudi prosvetna. Evelina Ferrar iz Velike Britanije nam bo prinesla utrinke z božičnega praznovanja britansko-slovenskega društva, ki je letos zaradi pandemije žal potekalo virtualno, vendar pa je bilo kljub temu zelo pestro in kulturno bogato. O svojem doživljanju domovine svojih prednikov in božiča v Sloveniji pa bo pripovedoval Jan Mirko Fekonja, ki se je pred časom skupaj z bratom iz Argentine preselil v Slovenijo.
Na božič se nam bo v oddaji prek radijskih valov pridružil vodja slovenske Katoliške misije v Stuttgartu Aleš Kalamar, ki opravlja pastoralno delo med Slovenci v Nemčiji že desetletje, njegova vloga med rojaki na območju Stuttgarta pa je tudi prosvetna. Evelina Ferrar iz Velike Britanije nam bo prinesla utrinke z božičnega praznovanja britansko-slovenskega društva, ki je letos zaradi pandemije žal potekalo virtualno, vendar pa je bilo kljub temu zelo pestro in kulturno bogato. O svojem doživljanju domovine svojih prednikov in božiča v Sloveniji pa bo pripovedoval Jan Mirko Fekonja, ki se je pred časom skupaj z bratom iz Argentine preselil v Slovenijo.
Nogometna zveza Slovenije letos praznuje 100. obletnico delovanja, nogomet pa ima na slovenskih tleh še nekoliko daljšo tradicijo. V sklopu praznovanj je zveza sredi maja v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoli na ogled postavila fotografsko razstavo, ki v osemdesetih utrinkih predstavi dobro stoletje nogometa v naših krajih. Radijsko razglednico nogometno obarvane galerije na prostem – razstava bo na ogled do sredine avgusta – smo pripravili ob pogovoru s kuratorko razstave Barbaro Čeferin in novinarjem Igorjem E. Bergantom.
Nogometna zveza Slovenije letos praznuje 100. obletnico delovanja, nogomet pa ima na slovenskih tleh še nekoliko daljšo tradicijo. V sklopu praznovanj je zveza sredi maja v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoli na ogled postavila fotografsko razstavo, ki v osemdesetih utrinkih predstavi dobro stoletje nogometa v naših krajih. Radijsko razglednico nogometno obarvane galerije na prostem – razstava bo na ogled do sredine avgusta – smo pripravili ob pogovoru s kuratorko razstave Barbaro Čeferin in novinarjem Igorjem E. Bergantom.