Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov z naslovom Portreti I. je bil v Slavnostni dvorani Narodne galerije 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistrica Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije in avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio, nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznovrstno tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov z naslovom Portreti I. je bil v Slavnostni dvorani Narodne galerije 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistrica Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije in avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio, nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznovrstno tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov, naslovljen Portreti I., se je v Slavnostni dvorani Narodne galerije odvil 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistra Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije ter avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznoliko tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov, naslovljen Portreti I., se je v Slavnostni dvorani Narodne galerije odvil 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistra Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije ter avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznoliko tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Literarni portret tokrat namenjamo Andréju Bretonu, utemeljitelju ene najbolj prevratniških, hkrati pa poetično tvornih struj v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja – nadrealizma. Aleš Berger, ki je oddajo pripravil leta 1977, se je odločil Bretona – ta se je rodil leta 1896, umrl pa leta 1966 – predstaviti kot teoretika in ustvarjalca: ob odlomkih iz Manifesta nadrealizma, ki je izšel leta 1924, je izbral nekaj reprezentativnih zgledov Bretonove poezije. Avtor scenarija in prevajalec Aleš Berger, interpreta Ivo Ban, Boris Juh, tonski mojster Jure Culiberg, režija Aleš Jan. Posneto 1977. Urednica oddaje Staša Grahek.
Literarni portret tokrat namenjamo Andréju Bretonu, utemeljitelju ene najbolj prevratniških, hkrati pa poetično tvornih struj v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja – nadrealizma. Aleš Berger, ki je oddajo pripravil leta 1977, se je odločil Bretona – ta se je rodil leta 1896, umrl pa leta 1966 – predstaviti kot teoretika in ustvarjalca: ob odlomkih iz Manifesta nadrealizma, ki je izšel leta 1924, je izbral nekaj reprezentativnih zgledov Bretonove poezije. Avtor scenarija in prevajalec Aleš Berger, interpreta Ivo Ban, Boris Juh, tonski mojster Jure Culiberg, režija Aleš Jan. Posneto 1977. Urednica oddaje Staša Grahek.
Dima Zupana v Literanem portretu gosti in predstavlja Vida Curk, in sicer z odlomki iz njegovih romanov za odrasle bralce – Leteči mački in Hudo brezno. Dim Zupan, sin Vitomila Zupana, je na uspešno pisateljsko pot stopil razmeroma pozno, pri petinštiridesetih letih, in to s prozo za mlajše bralce. Ob njej je napisal tudi tri romane za odrasle. Gost oddaje Dim Zupan, avtorica scenarija Vida Curk, režiserka Ana Krauthaker, bralec Aleksander Golja, igralca Zvone Hribar in Ljerka Belak, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Mirko Marinšek, Redaktorici Vida Curk in Petra Meterc. Posneto leta 2005.
Dima Zupana v Literanem portretu gosti in predstavlja Vida Curk, in sicer z odlomki iz njegovih romanov za odrasle bralce – Leteči mački in Hudo brezno. Dim Zupan, sin Vitomila Zupana, je na uspešno pisateljsko pot stopil razmeroma pozno, pri petinštiridesetih letih, in to s prozo za mlajše bralce. Ob njej je napisal tudi tri romane za odrasle. Gost oddaje Dim Zupan, avtorica scenarija Vida Curk, režiserka Ana Krauthaker, bralec Aleksander Golja, igralca Zvone Hribar in Ljerka Belak, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Mirko Marinšek, Redaktorici Vida Curk in Petra Meterc. Posneto leta 2005.
Renato Quaglia, rojen leta 1941 na Solbici v Reziji, je eden najpomembnejših sodobnih pesnikov v slovenski Benečiji. Piše v rezijanščini in italijanščini, v slovenski pesniški prostor pa je odmevno vstopil že s svojo prvo knjigo poezije Baside/Besede (Trst, 1985), za katero je pred štiridesetimi leti prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Njegova poezija nastaja pod močnim vtisom ljudske govorice in pesmi, zaznamuje pa jo tudi mistično doživetje stvarstva. V portretu, ki je nastal leta 1980, Quaglia bere svojo poezijo, ki jo v knjižni slovenščini nato interpretira dramski igralec Kristijan Muck. Prevajalec: Pavle Merku; interpret: dramski igralec Kristijan Muck; režiser: Aleš Jan; bralka: Barbara Berce; mojster zvoka: Jure Culiberg; produkcija 1980.
Renato Quaglia, rojen leta 1941 na Solbici v Reziji, je eden najpomembnejših sodobnih pesnikov v slovenski Benečiji. Piše v rezijanščini in italijanščini, v slovenski pesniški prostor pa je odmevno vstopil že s svojo prvo knjigo poezije Baside/Besede (Trst, 1985), za katero je pred štiridesetimi leti prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Njegova poezija nastaja pod močnim vtisom ljudske govorice in pesmi, zaznamuje pa jo tudi mistično doživetje stvarstva. V portretu, ki je nastal leta 1980, Quaglia bere svojo poezijo, ki jo v knjižni slovenščini nato interpretira dramski igralec Kristijan Muck. Prevajalec: Pavle Merku; interpret: dramski igralec Kristijan Muck; režiser: Aleš Jan; bralka: Barbara Berce; mojster zvoka: Jure Culiberg; produkcija 1980.
Na področju glasbe so Prešernove nagrade letos izpostavile delo skladateljice Petre Strahovnik. Njeno raziskovanje presečišč med zvokom, performansom, vizualno umetnostjo in znanostjo že od skladateljičinih začetkov presega klasične kompozicijske okvire, v zadnjem obdobju pa je Petra Strahovnik, ki živi in dela na Nizozemskem, še poglobila svoja iskanja in z njimi dosegla široko mednarodno javnost – v velikimi deli, nazadnje s simfoničnim delom 1945-, z redno prisotnostjo komornih in ansambelskih del na pomembnih festivalih ter z večjim večdisciplinarnim ciklusom disOrder.
Na področju glasbe so Prešernove nagrade letos izpostavile delo skladateljice Petre Strahovnik. Njeno raziskovanje presečišč med zvokom, performansom, vizualno umetnostjo in znanostjo že od skladateljičinih začetkov presega klasične kompozicijske okvire, v zadnjem obdobju pa je Petra Strahovnik, ki živi in dela na Nizozemskem, še poglobila svoja iskanja in z njimi dosegla široko mednarodno javnost – v velikimi deli, nazadnje s simfoničnim delom 1945-, z redno prisotnostjo komornih in ansambelskih del na pomembnih festivalih ter z večjim večdisciplinarnim ciklusom disOrder.
Berta Bojetu Boeta, rojena leta 1946 v Mariboru, je bila igralka, pesnica in pisateljica. Petnajst let je igrala v lutkovnem gledališču in bila ena izmed ustanoviteljic Koreodrame. Za vlogo Agate Schwarzkobler v istoimenski drami je leta 1986 prejela nagrado Borštnikovega srečanja za igro. Izdala je dve pesniški zbirki: leta 1979 zbirko Žabon in leta 1988 Besede iz hiše Karlstein, pozneje pa dva romana: 1990 Filio ni doma in 1995 Ptičja hiša, za katerega je prejela nagrado kresnik. Redno je objavljala v vseh jugoslovanskih in slovenskih revijah ter tudi v tujini. Umrla je leta 1997. Ob 80. obletnici njenega rojstva poslušamo literarni portret, ki ga je leta 1996 pripravila Živa Emeršič Mali, zanj je poezijo izbrala in interpretirala pesnica sama. Avtorica scenarija Živa Emeršič Mali, režiser Igor Likar, interpretka Berta Bojetu Boeta, bralec Ivan Rupnik, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Mirko Marinšek, redaktorici oddaje Živa Emeršič Mali in Petra Meterc. Produkcija leta 1996.
Berta Bojetu Boeta, rojena leta 1946 v Mariboru, je bila igralka, pesnica in pisateljica. Petnajst let je igrala v lutkovnem gledališču in bila ena izmed ustanoviteljic Koreodrame. Za vlogo Agate Schwarzkobler v istoimenski drami je leta 1986 prejela nagrado Borštnikovega srečanja za igro. Izdala je dve pesniški zbirki: leta 1979 zbirko Žabon in leta 1988 Besede iz hiše Karlstein, pozneje pa dva romana: 1990 Filio ni doma in 1995 Ptičja hiša, za katerega je prejela nagrado kresnik. Redno je objavljala v vseh jugoslovanskih in slovenskih revijah ter tudi v tujini. Umrla je leta 1997. Ob 80. obletnici njenega rojstva poslušamo literarni portret, ki ga je leta 1996 pripravila Živa Emeršič Mali, zanj je poezijo izbrala in interpretirala pesnica sama. Avtorica scenarija Živa Emeršič Mali, režiser Igor Likar, interpretka Berta Bojetu Boeta, bralec Ivan Rupnik, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Mirko Marinšek, redaktorici oddaje Živa Emeršič Mali in Petra Meterc. Produkcija leta 1996.
Tokratni »Glasbeni portret« namenjamo Vincentu d'lndyju, francoskemu skladatelju, dirigentu, pedagogu, teoretiku in glasbenemu piscu. Muzikološka veda ga uvršča med skladatelje poznoromantične glasbene kulture in hkrati med skladatelje, ki sicer niso ustvarili izrazitega kompozicijskega opusa, pač pa so pomembni po svoji vsestranski glasbeni dejavnosti in angažiranosti. V nocojšnji oddaji se bomo z besedo in glasbo sprehodili po njegovi razgibani življenjski poti, ki je tekla od druge polovice 19. do tridesetih let 20. stoletja.
Tokratni »Glasbeni portret« namenjamo Vincentu d'lndyju, francoskemu skladatelju, dirigentu, pedagogu, teoretiku in glasbenemu piscu. Muzikološka veda ga uvršča med skladatelje poznoromantične glasbene kulture in hkrati med skladatelje, ki sicer niso ustvarili izrazitega kompozicijskega opusa, pač pa so pomembni po svoji vsestranski glasbeni dejavnosti in angažiranosti. V nocojšnji oddaji se bomo z besedo in glasbo sprehodili po njegovi razgibani življenjski poti, ki je tekla od druge polovice 19. do tridesetih let 20. stoletja.
Poslušamo Šest pesmi in romanc op. 93a Johannesa Brahmsa, Fantazijo v fis-molu Felixa Mendelssohna, Concertino za flavto in godala Petra Kopača, Sonato za violončelo in klavir, op. 22 Rista Savina, skladbo z naslovom Gúslar, simfonični portret, op. 22 Jakova Gotovca ter Simfonijo v D-duru, št. 3 Johanna Adolfa Hasseja.
Poslušamo Šest pesmi in romanc op. 93a Johannesa Brahmsa, Fantazijo v fis-molu Felixa Mendelssohna, Concertino za flavto in godala Petra Kopača, Sonato za violončelo in klavir, op. 22 Rista Savina, skladbo z naslovom Gúslar, simfonični portret, op. 22 Jakova Gotovca ter Simfonijo v D-duru, št. 3 Johanna Adolfa Hasseja.
Poslušamo Šest pesmi in romanc op. 93a Johannesa Brahmsa, Fantazijo v fis-molu Felixa Mendelssohna, Concertino za flavto in godala Petra Kopača, Sonato za violončelo in klavir, op. 22 Rista Savina, skladbo z naslovom Gúslar, simfonični portret, op. 22 Jakova Gotovca ter Simfonijo v D-duru, št. 3 Johanna Adolfa Hasseja.
Poslušamo Šest pesmi in romanc op. 93a Johannesa Brahmsa, Fantazijo v fis-molu Felixa Mendelssohna, Concertino za flavto in godala Petra Kopača, Sonato za violončelo in klavir, op. 22 Rista Savina, skladbo z naslovom Gúslar, simfonični portret, op. 22 Jakova Gotovca ter Simfonijo v D-duru, št. 3 Johanna Adolfa Hasseja.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
Eno izmed najbolj znanih del slikarja Vena Pilona je portret njegovega očeta, ki je imel v Ajdovščini pekarno. Domenico, tako je bilo očetu ime, je bil nanj zelo ponosen in ga je nerad pustil iz hiše na razstave. Že leta je ta portret na ogled v Pilonovi galeriji, ki domuje v njihovi družinski hiši. In zanimivo. Ob galeriji je tudi kavarna s pekarno. In ker je mamljivo dan začeti z vonjem po svežem kruhu in vprašanjem, ali je ta pekarna vsaj malo povezana tudi s Pilonovim očetom, je Eva Furlan zgodaj zjutraj z mikrofonom v roki že hodila v smeri proti ajdovskemu 'placu'. Rečeno ji je bilo, naj potrka na okno in vrata pekarne se bodo odprla. Upajmo, da ji je uspelo.
Eno izmed najbolj znanih del slikarja Vena Pilona je portret njegovega očeta, ki je imel v Ajdovščini pekarno. Domenico, tako je bilo očetu ime, je bil nanj zelo ponosen in ga je nerad pustil iz hiše na razstave. Že leta je ta portret na ogled v Pilonovi galeriji, ki domuje v njihovi družinski hiši. In zanimivo. Ob galeriji je tudi kavarna s pekarno. In ker je mamljivo dan začeti z vonjem po svežem kruhu in vprašanjem, ali je ta pekarna vsaj malo povezana tudi s Pilonovim očetom, je Eva Furlan zgodaj zjutraj z mikrofonom v roki že hodila v smeri proti ajdovskemu 'placu'. Rečeno ji je bilo, naj potrka na okno in vrata pekarne se bodo odprla. Upajmo, da ji je uspelo.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.
"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Pred tremi leti je ob sedemdeseti obletnici glasbe njegovega starega očeta – ata nazadnje gostoval na Prvem. Pred šestimi leti je s svojim ansamblom sodeloval na enem od štirih Poletnih koncertov iz naših krajev, ki smo jih pripravili na Prvem (v času pandemije, seveda in ob strogih ukrepih). Pravkar se je vrnil iz Španije in gotovo ste veseli, da je tokrat gost oddaje Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Z nami je Sašo Avsenik! Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Pred tremi leti je ob sedemdeseti obletnici glasbe njegovega starega očeta – ata nazadnje gostoval na Prvem. Pred šestimi leti je s svojim ansamblom sodeloval na enem od štirih Poletnih koncertov iz naših krajev, ki smo jih pripravili na Prvem (v času pandemije, seveda in ob strogih ukrepih). Pravkar se je vrnil iz Španije in gotovo ste veseli, da je tokrat gost oddaje Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Z nami je Sašo Avsenik! Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Na rotterdamskem filmskem festivalu, ki se bo sklenil ta konec tedna, se med več kot 400 kratkimi in celovečernimi filmi predstavlja kopica raznovrstnih filmov iz vsega sveta; med njimi brazilska znanstvenofantastična pripoved o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih Rumena torta Tiaga Mela, italijanska dokumentarna pripoved o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti Bele laži Albe Zari ter palestinski filmski portret kinooperaterja iz Dženina Habibi Hussein Alexa Bakrija.
Na rotterdamskem filmskem festivalu, ki se bo sklenil ta konec tedna, se med več kot 400 kratkimi in celovečernimi filmi predstavlja kopica raznovrstnih filmov iz vsega sveta; med njimi brazilska znanstvenofantastična pripoved o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih Rumena torta Tiaga Mela, italijanska dokumentarna pripoved o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti Bele laži Albe Zari ter palestinski filmski portret kinooperaterja iz Dženina Habibi Hussein Alexa Bakrija.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
V oddaji Glasbeni radiogram se skupina De Vu ne predstavlja – temveč razkriva. Skozi pogovor, spomine in glasbo v živo nastaja portret benda, ki gradi na občutkih, ne na hrupu. Pesmi, ki ne iščejo pozornosti, ampak poslušalca. Oddaja je potovanje med tišino in zvokom, med jutranjim in nočnim jazom, med znanim in novim. Radiogram, ki ne hiti. In ostane.
V oddaji Glasbeni radiogram se skupina De Vu ne predstavlja – temveč razkriva. Skozi pogovor, spomine in glasbo v živo nastaja portret benda, ki gradi na občutkih, ne na hrupu. Pesmi, ki ne iščejo pozornosti, ampak poslušalca. Oddaja je potovanje med tišino in zvokom, med jutranjim in nočnim jazom, med znanim in novim. Radiogram, ki ne hiti. In ostane.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Konec meseca januarja smo vam v oddaji predstavili 1.del posnetkov Ansambla Štajerskih 7, ki je lani obeležil štirideset letnico delovanja. Začeli smo pri letu 1987 in prišli do leta 1997. Takrat sta pri ZKP RTV Slovenija izšli dve izdaji in tokratno retrospektivo posnetkov ansambla nadaljujemo pri drugi z naslovom Prijateljem...Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Konec meseca januarja smo vam v oddaji predstavili 1.del posnetkov Ansambla Štajerskih 7, ki je lani obeležil štirideset letnico delovanja. Začeli smo pri letu 1987 in prišli do leta 1997. Takrat sta pri ZKP RTV Slovenija izšli dve izdaji in tokratno retrospektivo posnetkov ansambla nadaljujemo pri drugi z naslovom Prijateljem...Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Poročamo z Rotterdamskega filmskega festivala – o brazilski znanstvenofantastični pripovedi o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih, italijanskem dokumentarnem filmu o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti ter o palestinskem filmskem portretu kinooperaterja iz Dženina. Z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom se pogovarjamo o tem, kaj se obeta na jubilejni 20. izdaji festivala. Poleg tega se poglabljamo v novi film škotske režiserke Lynne Ramsay Umri, ljubezen moja, ki med drugim tematizira poporodno depresijo.
Poročamo z Rotterdamskega filmskega festivala – o brazilski znanstvenofantastični pripovedi o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih, italijanskem dokumentarnem filmu o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti ter o palestinskem filmskem portretu kinooperaterja iz Dženina. Z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom se pogovarjamo o tem, kaj se obeta na jubilejni 20. izdaji festivala. Poleg tega se poglabljamo v novi film škotske režiserke Lynne Ramsay Umri, ljubezen moja, ki med drugim tematizira poporodno depresijo.
"Vse kar sem počel, sem začel že pri petnajstih letih: tedaj sem prvič opravil resno gorsko turo, imel objavljeno svojo prvo uganko, natisnil svoj prvi drobni članek. Za vse je kriv moj oče, da tako rečem." Franci Pavšer se je rodil v Splitu, sin Štajerca in Dolenjke, zaradi očetovega poklica žandarmerijskega častnika je prva leta preživel v Dalmaciji. Po koncu druge svetovne vojne se je družina vrnila v Slovenijo, v Žiče pri Slovenskih Konjicah. V študentskih letih v Ljubljani se je preživljal s sestavljanjem ugank, zank in križank ter napisal tudi kakšno novičko za Slovenskega poročevalca. Sestavil je prvo skandinavsko križanko v Sloveniji. Poleti 1962 je bil med več kot stotimi kandidati edini izbran na avdiciji športnega uredništva Radia Ljubljana. Že prvo leto je poročal o smučarskih tekih, nato leta 1964 prvič s tekem alpskega smučanja in smučarskih skokov. Najpogosteje je spremljal alpsko smučanje, planinstvo, atletiko, kolesarstvo, namizni tenis in športno letalstvo. Od 1972 je bil kar 12 let urednik športnega uredništva tedanjega Radia Ljubljana. Bil je pobudnik izdaje kaset s slovenskimi planinskimi pesmimi in recitacijami, zbral in uredil je gradivo za štiri kasete. Ob prvih slovenskih smučarskih zmagah je bil glavni avtor kopice smučarskih almanahov (Hop Hop, Hura naši ipd.), ki so izhajali skoraj desetletje. Po njegovi zamisli so nastale prve televizijske križanke v Sloveniji, ki jih je tudi sam sestavil. Od 1982 do 1986 je bil dva mandata predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije. Leta 1984 je izdal "Veliko knjigo križank" s približno 400 ugankami in križankami. Posnetki: V pogovoru z Radom Časlom, oddaja Radijski portret, maj 1986 Uvod – Bojan Veselinovič, radijski urednik, ob podelitvi Kalinovega pastirčka (1998)
"Vse kar sem počel, sem začel že pri petnajstih letih: tedaj sem prvič opravil resno gorsko turo, imel objavljeno svojo prvo uganko, natisnil svoj prvi drobni članek. Za vse je kriv moj oče, da tako rečem." Franci Pavšer se je rodil v Splitu, sin Štajerca in Dolenjke, zaradi očetovega poklica žandarmerijskega častnika je prva leta preživel v Dalmaciji. Po koncu druge svetovne vojne se je družina vrnila v Slovenijo, v Žiče pri Slovenskih Konjicah. V študentskih letih v Ljubljani se je preživljal s sestavljanjem ugank, zank in križank ter napisal tudi kakšno novičko za Slovenskega poročevalca. Sestavil je prvo skandinavsko križanko v Sloveniji. Poleti 1962 je bil med več kot stotimi kandidati edini izbran na avdiciji športnega uredništva Radia Ljubljana. Že prvo leto je poročal o smučarskih tekih, nato leta 1964 prvič s tekem alpskega smučanja in smučarskih skokov. Najpogosteje je spremljal alpsko smučanje, planinstvo, atletiko, kolesarstvo, namizni tenis in športno letalstvo. Od 1972 je bil kar 12 let urednik športnega uredništva tedanjega Radia Ljubljana. Bil je pobudnik izdaje kaset s slovenskimi planinskimi pesmimi in recitacijami, zbral in uredil je gradivo za štiri kasete. Ob prvih slovenskih smučarskih zmagah je bil glavni avtor kopice smučarskih almanahov (Hop Hop, Hura naši ipd.), ki so izhajali skoraj desetletje. Po njegovi zamisli so nastale prve televizijske križanke v Sloveniji, ki jih je tudi sam sestavil. Od 1982 do 1986 je bil dva mandata predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije. Leta 1984 je izdal "Veliko knjigo križank" s približno 400 ugankami in križankami. Posnetki: V pogovoru z Radom Časlom, oddaja Radijski portret, maj 1986 Uvod – Bojan Veselinovič, radijski urednik, ob podelitvi Kalinovega pastirčka (1998)
Tokratno oddajo Slovencem po svetu posvečamo portretu rojaka, ki je leta 1978 pri devetnajstih letih odšel v Nemčijo, svojo ustvarjalno in poklicno pot pa posvetil fotografiji, videu, multimediji, holografiji, eksperimentalnim filmom in oblikovanju ter pri tem ustvaril izjemno uspešno kariero pri znamenitem Red Dotu v Essnu. Vito Oražem v vseh teh desetletjih življenja v tujini aktivno goji vezi z domačim Kočevjem, kjer so mu leta 2015 podelili Deklico s piščalko, najvišje občinsko priznanje za doprinos na področju kulture in umetnosti. Pred mikrofon ga je povabila Mojca Delač.
Tokratno oddajo Slovencem po svetu posvečamo portretu rojaka, ki je leta 1978 pri devetnajstih letih odšel v Nemčijo, svojo ustvarjalno in poklicno pot pa posvetil fotografiji, videu, multimediji, holografiji, eksperimentalnim filmom in oblikovanju ter pri tem ustvaril izjemno uspešno kariero pri znamenitem Red Dotu v Essnu. Vito Oražem v vseh teh desetletjih življenja v tujini aktivno goji vezi z domačim Kočevjem, kjer so mu leta 2015 podelili Deklico s piščalko, najvišje občinsko priznanje za doprinos na področju kulture in umetnosti. Pred mikrofon ga je povabila Mojca Delač.
Oddajo Izbrana proza namenjamo Francetu Prešernu. Predvajali bomo odlomek iz romana Neiztrohnjeno srce z naslovom Matere. Roman je leta 1938 napisal Anton Slodnjak, literarni zgodovinar in pisatelj, ki je živel med letoma 1899 in 1983. Slodnjak je, kot je zapisal Jože Pogačnik, svoje literarno-zgodovinske portrete slikal z nacionalno intuitivno aktivnostjo ter izrabo doživljajskega nihanja med avtorjem in delom. Besedilo je najprej zbudilo silovit odpor, pozneje pa sprožilo val novih odkritij, sodb in osvetlitev. Interpretacija Zvone Hribar, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Mirko Marinšek, režija Irena Glonar. Posneto 2001. Redakcija Tadeja Krečič, Staša Grahek.
Oddajo Izbrana proza namenjamo Francetu Prešernu. Predvajali bomo odlomek iz romana Neiztrohnjeno srce z naslovom Matere. Roman je leta 1938 napisal Anton Slodnjak, literarni zgodovinar in pisatelj, ki je živel med letoma 1899 in 1983. Slodnjak je, kot je zapisal Jože Pogačnik, svoje literarno-zgodovinske portrete slikal z nacionalno intuitivno aktivnostjo ter izrabo doživljajskega nihanja med avtorjem in delom. Besedilo je najprej zbudilo silovit odpor, pozneje pa sprožilo val novih odkritij, sodb in osvetlitev. Interpretacija Zvone Hribar, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Mirko Marinšek, režija Irena Glonar. Posneto 2001. Redakcija Tadeja Krečič, Staša Grahek.
Na oder Mestnega gledališča ljubljanskega stopajo Besi Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, roman, v katerem je prek portreta ruske družbe 19. stoletja zajeta človekova kompleksnost. V Drami SNG Maribor pa so pod režisersko taktirko Diega De Bree pripravili uprizoritev drame Marija Stuart o boju med dvema kraljicama za oblast, ki jo je Friedrich Schiller napisal leta 1800.
Na oder Mestnega gledališča ljubljanskega stopajo Besi Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, roman, v katerem je prek portreta ruske družbe 19. stoletja zajeta človekova kompleksnost. V Drami SNG Maribor pa so pod režisersko taktirko Diega De Bree pripravili uprizoritev drame Marija Stuart o boju med dvema kraljicama za oblast, ki jo je Friedrich Schiller napisal leta 1800.
V poznih 70. letih, v obdobju brazilske vojaške diktature, nekdanji profesor Armando Solimões pod krinko potuje v nekakšno komuno, zavetišče za politične begunce, kjer nadaljuje svoje življenje kot Marcelo. Medtem ko raziskuje tudi preteklost svoje družine in se druži z drugimi disidenti, njegovi nekdanji nasprotniki nadenj pošljejo atentatorje ... V današnjem času študentke zgodovine raziskujejo dokumente o brazilski preteklosti in skušajo z avdioposnetki rekonstruirati mrežo političnega odpora; pri tem pa v živo srečajo tudi zdravnika, nenavadno podobnega Armandu. Povzetek zgodbe brazilskega celovečerca Tajni agent (O Agente Secreto, 2025) pove pravzaprav zelo malo o tem vznemirljivem filmskem organizmu, ki ga podpisuje scenarist in režiser Kleber Mendonça Filho. Film postavi enačaj med osebnim in političnim; medtem ko gledalec skoraj kot forenzik po koščkih sestavlja usodo profesorja Armanda, se pred nami izrisuje tudi freska brazilske družbe in časa, oziroma značaja nekega represivnega obdobja. A hkrati je film na nek način zelo igriv, tudi duhovit; Mendonça Filho se spretno poigrava z nekaterimi žanrskimi zakonitostmi, etnološkimi posebnostmi in suvereno plava v »grindhouse« barvni paleti, ki še dodatno priklicuje sedemdeseta leta. Uspe mu biti celo smešen na preganjavičen na način Kafke, z vdori absurda, ki pa hkrati sledi sanjski logiki pripovedi. Ali bolje rečeno, pošlje nas na potovanje po meandrih spomina, ki preskakujejo med časovnimi obdobji, dogodki in identitetami. Film bi s svojo konstrukcijo zlahka zdrsnil v neprebavljiv solipsizem, vendar brez skrbi: ves čas smo v varnih rokah zrelega avtorja, ki ga je užitek opazovati pri delu. Na lanskem festivalu v Cannesu sta bila nagrajena Mendonça Filho kot režiser in Wagner Moura kot glavni igralec; njegov portret zadržanega intelektualca pooseblja tudi samega gledalca kot »divjega detektiva«, če lahko uporabim sintagmo Roberta Bolaña. Ta se mora znajti v kaotičnih situacijah, kjer nihče ni nujno to, za kar se sprva predstavlja, in kjer posamezna podoba ni nujno tudi resnična. Morda je neko širšo zgodovinsko resnico zares mogoče izkusiti samo z bogatim mozaikom fiktivnih anekdot. Tajni agent je slikovita, karnevalska filmska izkušnja mojstrskega cineasta, ki v domiselnem valovanju pripovedi utopi bolečino zgodovinske izkušnje. Film zares velikega platna in velikega avtorskega zamaha. In – nenazadnje – tudi slovo Uda Kierja, ki tu nastopi v svoji zadnji filmski vlogi. Bere: Igor Velše Piše: Gorazd Trušnovec
V poznih 70. letih, v obdobju brazilske vojaške diktature, nekdanji profesor Armando Solimões pod krinko potuje v nekakšno komuno, zavetišče za politične begunce, kjer nadaljuje svoje življenje kot Marcelo. Medtem ko raziskuje tudi preteklost svoje družine in se druži z drugimi disidenti, njegovi nekdanji nasprotniki nadenj pošljejo atentatorje ... V današnjem času študentke zgodovine raziskujejo dokumente o brazilski preteklosti in skušajo z avdioposnetki rekonstruirati mrežo političnega odpora; pri tem pa v živo srečajo tudi zdravnika, nenavadno podobnega Armandu. Povzetek zgodbe brazilskega celovečerca Tajni agent (O Agente Secreto, 2025) pove pravzaprav zelo malo o tem vznemirljivem filmskem organizmu, ki ga podpisuje scenarist in režiser Kleber Mendonça Filho. Film postavi enačaj med osebnim in političnim; medtem ko gledalec skoraj kot forenzik po koščkih sestavlja usodo profesorja Armanda, se pred nami izrisuje tudi freska brazilske družbe in časa, oziroma značaja nekega represivnega obdobja. A hkrati je film na nek način zelo igriv, tudi duhovit; Mendonça Filho se spretno poigrava z nekaterimi žanrskimi zakonitostmi, etnološkimi posebnostmi in suvereno plava v »grindhouse« barvni paleti, ki še dodatno priklicuje sedemdeseta leta. Uspe mu biti celo smešen na preganjavičen na način Kafke, z vdori absurda, ki pa hkrati sledi sanjski logiki pripovedi. Ali bolje rečeno, pošlje nas na potovanje po meandrih spomina, ki preskakujejo med časovnimi obdobji, dogodki in identitetami. Film bi s svojo konstrukcijo zlahka zdrsnil v neprebavljiv solipsizem, vendar brez skrbi: ves čas smo v varnih rokah zrelega avtorja, ki ga je užitek opazovati pri delu. Na lanskem festivalu v Cannesu sta bila nagrajena Mendonça Filho kot režiser in Wagner Moura kot glavni igralec; njegov portret zadržanega intelektualca pooseblja tudi samega gledalca kot »divjega detektiva«, če lahko uporabim sintagmo Roberta Bolaña. Ta se mora znajti v kaotičnih situacijah, kjer nihče ni nujno to, za kar se sprva predstavlja, in kjer posamezna podoba ni nujno tudi resnična. Morda je neko širšo zgodovinsko resnico zares mogoče izkusiti samo z bogatim mozaikom fiktivnih anekdot. Tajni agent je slikovita, karnevalska filmska izkušnja mojstrskega cineasta, ki v domiselnem valovanju pripovedi utopi bolečino zgodovinske izkušnje. Film zares velikega platna in velikega avtorskega zamaha. In – nenazadnje – tudi slovo Uda Kierja, ki tu nastopi v svoji zadnji filmski vlogi. Bere: Igor Velše Piše: Gorazd Trušnovec
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Prvi četrtek v mesecu je čas, ko vam predstavljamo glasbo iz bogatega arhiva Radia Slovenija. In ker je mesec februar mesec kulture, vam tokrat predstavljamo moško vokalno zasedbo, ki od ustanovitve leta 1951 velja za najbolj reprezentativen slovenski moški vokalni komorni ansambel - Slovenski oktet. Njegovo osnovno poslanstvo je ohranjanje in plemenitenje slovenske vokalne glasbe, tokrat pa vam v posluh ponujamo arhivske posnetke iz različnih obdobij delovanja zasedbe. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Prvi četrtek v mesecu je čas, ko vam predstavljamo glasbo iz bogatega arhiva Radia Slovenija. In ker je mesec februar mesec kulture, vam tokrat predstavljamo moško vokalno zasedbo, ki od ustanovitve leta 1951 velja za najbolj reprezentativen slovenski moški vokalni komorni ansambel - Slovenski oktet. Njegovo osnovno poslanstvo je ohranjanje in plemenitenje slovenske vokalne glasbe, tokrat pa vam v posluh ponujamo arhivske posnetke iz različnih obdobij delovanja zasedbe. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
V oddaji predstavljamo slovenskega rojaka iz Argentine Damiana Ahlina. Rojen je v Buenos Airesu, kot otrok slovenskih staršev že od rane mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Carapachayu, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu – Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja, zapisan je pesništvu, ukvarja pa se tudi s prevajanjem. Damian Ahlin iz Argentine je gost tokratne oddaje Slovencem po svetu – Portreti.
V oddaji predstavljamo slovenskega rojaka iz Argentine Damiana Ahlina. Rojen je v Buenos Airesu, kot otrok slovenskih staršev že od rane mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Carapachayu, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu – Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja, zapisan je pesništvu, ukvarja pa se tudi s prevajanjem. Damian Ahlin iz Argentine je gost tokratne oddaje Slovencem po svetu – Portreti.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
V oddaji predstavljamo avstralsko Slovenko Tanio Smrdel. Rojena je na peti celini slovenskim staršem, ki so se v deželo tam spodaj v začetku 70 ih let prejšnjega stoletja preselili s Pivškega. Že od malega je tesno povezana s slovensko skupnostjo v Sydneyu, predana je novinarskemu delu, saj je bila vrsto let urednica in novinarka slovenskih oddaj na avstralskem državnem radiu, zdaj pa vodi in pripravlja oddaje na radiu Glas Avstralskih Slovencev v Sydneyu, sodeluje tudi z Zgodovinskim arhivom avstralskih Slovencev – HASA in je tudi ena izmed ustanovnih članov tega arhiva. Tania Smrdel si prizadeva tudi za ohranjanje slovenske besede in povezovanje mlajše in starejše generacije avstralskih Slovencev v Sydneyu. O svojem življenju in delu v Sydneyu, ki je tesno prepleteno z dejavnostjo v slovenski skupnosti in tudi z deželo slovenskih prednikov, Tania Smrdel pripoveduje v oddaji Slovencem po svetu-Portreti.
V oddaji predstavljamo avstralsko Slovenko Tanio Smrdel. Rojena je na peti celini slovenskim staršem, ki so se v deželo tam spodaj v začetku 70 ih let prejšnjega stoletja preselili s Pivškega. Že od malega je tesno povezana s slovensko skupnostjo v Sydneyu, predana je novinarskemu delu, saj je bila vrsto let urednica in novinarka slovenskih oddaj na avstralskem državnem radiu, zdaj pa vodi in pripravlja oddaje na radiu Glas Avstralskih Slovencev v Sydneyu, sodeluje tudi z Zgodovinskim arhivom avstralskih Slovencev – HASA in je tudi ena izmed ustanovnih članov tega arhiva. Tania Smrdel si prizadeva tudi za ohranjanje slovenske besede in povezovanje mlajše in starejše generacije avstralskih Slovencev v Sydneyu. O svojem življenju in delu v Sydneyu, ki je tesno prepleteno z dejavnostjo v slovenski skupnosti in tudi z deželo slovenskih prednikov, Tania Smrdel pripoveduje v oddaji Slovencem po svetu-Portreti.
V Cankarjevem domu v Ljubljani bodo jutri podelili nagrade Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Zlato plaketo za življenjsko delo prejme starosta zborovske glasbe Mitja Gobec, srebrno pa med drugimi igralka, pisateljica in Koprčanka Maja Gal Štromar za pedagoški prispevek v ljubiteljskem gledališču ter kolektiv Piuramaura, ki z umetniško močjo in dvojezičnostjo ohranja slovenska narečja in kulturo v Benečiji. V Gledališču Koper bo v soboto dopoldne živahno zaradi najmlajših. Premiero bo doživela lutkovna predstava Minizaver in Dino: Kaj, kako, zakaj v režiji Jake Ivanca. Avtor besedila o dveh radovednih prijateljih je Jure Karas. V Mestnem gledališču ljubljanskem bo nocoj premiera predstave Besi po motivih romana Fjodorja Mihailoviča Dostojevskega v režiji Janusza Kice. Portret ruske družbe 19. stoletja zajame vse, od boja za oblast do preizpraševanja etičnih meja v človeku. Diego de Brea je režiral in aktualiziral Schillerjevo Marijo Stuart, politično dramo o avtokraciji in strahu pred resnico. Ansambel mariborskega gledališča jo bo premierno uprizoril nocoj. V glasbeni ogrlici Goran Gregorič predstavlja Rona Wooda, legendarnega člana skupine Rolling Stones, ki zna s svojo kitaro pričarati »starodavno umetnost tkanja«.
V Cankarjevem domu v Ljubljani bodo jutri podelili nagrade Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Zlato plaketo za življenjsko delo prejme starosta zborovske glasbe Mitja Gobec, srebrno pa med drugimi igralka, pisateljica in Koprčanka Maja Gal Štromar za pedagoški prispevek v ljubiteljskem gledališču ter kolektiv Piuramaura, ki z umetniško močjo in dvojezičnostjo ohranja slovenska narečja in kulturo v Benečiji. V Gledališču Koper bo v soboto dopoldne živahno zaradi najmlajših. Premiero bo doživela lutkovna predstava Minizaver in Dino: Kaj, kako, zakaj v režiji Jake Ivanca. Avtor besedila o dveh radovednih prijateljih je Jure Karas. V Mestnem gledališču ljubljanskem bo nocoj premiera predstave Besi po motivih romana Fjodorja Mihailoviča Dostojevskega v režiji Janusza Kice. Portret ruske družbe 19. stoletja zajame vse, od boja za oblast do preizpraševanja etičnih meja v človeku. Diego de Brea je režiral in aktualiziral Schillerjevo Marijo Stuart, politično dramo o avtokraciji in strahu pred resnico. Ansambel mariborskega gledališča jo bo premierno uprizoril nocoj. V glasbeni ogrlici Goran Gregorič predstavlja Rona Wooda, legendarnega člana skupine Rolling Stones, ki zna s svojo kitaro pričarati »starodavno umetnost tkanja«.
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
Grace in Jackson sta mlajši par urbanih ustvarjalcev, ki se preseli globoko na podeželje, ko Jackson podeduje starejšo, obnove potrebno hišo pokojnega strica. Kar se zdi sprva kot romantična zamisel partnerske idile, začne po rojstvu njunega otroka dobivati podtone osamljenosti, obupa in razkroja. Umri, ljubezen moja je psihološka drama z dvoumnim naslovom, ki jo je režirala škotska režiserka Lynne Ramsay. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za film o poporodni depresiji, s katero se spoprijema Grace v drzni, blesteči igralski interpretaciji Jennifer Lawrence. V bistvu gre za celovit portret partnerskega odnosa, ki se začne s spremenjenimi vlogami materinstva in očetovstva drastično spreminjati. Lynne Ramsay, ki ji mrakobne teme niso tuje oziroma zaznamujejo njen režijski opus, zelo spretno ustvari razpoloženje skrajnega nelagodja, pri čemer uporablja tudi prijeme iz grozljivk. Kot nepresežen vzor razpada ženske psihe oziroma para prihajata na misel Andrzej Żuławski in njegova Obsedenost iz leta 1981 z Isabelle Adjani. Zanimivo je že v uvodnem prizoru filma Umri, ljubezen moja opazovati, kako dolgo odlaša z bližnjimi posnetki oziroma posnetki obrazov igralcev in kako spretno uporablja govorico izpraznjenega prostora za ustvarjanje občutka odtujenosti. Dojenček je morda res sprožilec nekega neustavljivega psihološkega procesa, a seme partnerskih težav je bilo očitno zasejano že dolgo pred tem. Eden od temeljnih izzivov umetniškega filma je, kako s samostojnim jezikom prikazati notranji svet v filmu, pri čemer literarni prijemi praviloma ne delujejo najbolje. Lynne Ramsay v priredbi romana argentinske avtorice Ariane Harwicz ponekod to dobro uspeva in vizualno spretno prikaže mejna stanja, pri katerih ni jasno, ali gre za psihozo ali za realno dogajanje, v določenih prizorih pa pač ne. Recimo, jasno je posredovana ideja odpora Grace do vsakdanjega, ukročenega, monotonega življenja na podeželju, hkrati pa je smešno, kako za ta namen avtorice uporabljajo obupne klišeje, kot so temnopolti ljubimec, črni konj in divji gozd … Celovečerec je vsekakor vizualno zelo bogat; navdih so bili očitno slikarji »ameriške gotike«: Andrew Wyeth, Edward Hopper in Grant Wood. A ugotovimo lahko tudi to, da se prispodobe v filmu ne obnesejo najbolje. Če tehtamo med tem, ali je za film bolje, da s preprostim jezikom izraža kompleksne ideje, ali s kompleksnim jezikom preproste, se je ekipa bolj nagnila k drugemu pristopu. Kar bi sam označil za sicer plemenit, a vsaj delno spodletel poskus, podobno kot gre na trenutke čez rob tudi napor Jennifer Lawrence in Roberta Pattinsona, da bi dokazala, da sta »resna« igralca ... Česar Sissy Spacek in Nicku Nolteju v krasnih, vinjetnih stranskih vlogah pač ni treba dokazovati. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.
Grace in Jackson sta mlajši par urbanih ustvarjalcev, ki se preseli globoko na podeželje, ko Jackson podeduje starejšo, obnove potrebno hišo pokojnega strica. Kar se zdi sprva kot romantična zamisel partnerske idile, začne po rojstvu njunega otroka dobivati podtone osamljenosti, obupa in razkroja. Umri, ljubezen moja je psihološka drama z dvoumnim naslovom, ki jo je režirala škotska režiserka Lynne Ramsay. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za film o poporodni depresiji, s katero se spoprijema Grace v drzni, blesteči igralski interpretaciji Jennifer Lawrence. V bistvu gre za celovit portret partnerskega odnosa, ki se začne s spremenjenimi vlogami materinstva in očetovstva drastično spreminjati. Lynne Ramsay, ki ji mrakobne teme niso tuje oziroma zaznamujejo njen režijski opus, zelo spretno ustvari razpoloženje skrajnega nelagodja, pri čemer uporablja tudi prijeme iz grozljivk. Kot nepresežen vzor razpada ženske psihe oziroma para prihajata na misel Andrzej Żuławski in njegova Obsedenost iz leta 1981 z Isabelle Adjani. Zanimivo je že v uvodnem prizoru filma Umri, ljubezen moja opazovati, kako dolgo odlaša z bližnjimi posnetki oziroma posnetki obrazov igralcev in kako spretno uporablja govorico izpraznjenega prostora za ustvarjanje občutka odtujenosti. Dojenček je morda res sprožilec nekega neustavljivega psihološkega procesa, a seme partnerskih težav je bilo očitno zasejano že dolgo pred tem. Eden od temeljnih izzivov umetniškega filma je, kako s samostojnim jezikom prikazati notranji svet v filmu, pri čemer literarni prijemi praviloma ne delujejo najbolje. Lynne Ramsay v priredbi romana argentinske avtorice Ariane Harwicz ponekod to dobro uspeva in vizualno spretno prikaže mejna stanja, pri katerih ni jasno, ali gre za psihozo ali za realno dogajanje, v določenih prizorih pa pač ne. Recimo, jasno je posredovana ideja odpora Grace do vsakdanjega, ukročenega, monotonega življenja na podeželju, hkrati pa je smešno, kako za ta namen avtorice uporabljajo obupne klišeje, kot so temnopolti ljubimec, črni konj in divji gozd … Celovečerec je vsekakor vizualno zelo bogat; navdih so bili očitno slikarji »ameriške gotike«: Andrew Wyeth, Edward Hopper in Grant Wood. A ugotovimo lahko tudi to, da se prispodobe v filmu ne obnesejo najbolje. Če tehtamo med tem, ali je za film bolje, da s preprostim jezikom izraža kompleksne ideje, ali s kompleksnim jezikom preproste, se je ekipa bolj nagnila k drugemu pristopu. Kar bi sam označil za sicer plemenit, a vsaj delno spodletel poskus, podobno kot gre na trenutke čez rob tudi napor Jennifer Lawrence in Roberta Pattinsona, da bi dokazala, da sta »resna« igralca ... Česar Sissy Spacek in Nicku Nolteju v krasnih, vinjetnih stranskih vlogah pač ni treba dokazovati. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
V oddaji predstavljamo Ljubljančanko Urško Prepeluh Magajne, ki jo je življenjska pot pred dvema desetletjema odpeljala v Združene države Amerike. Z družino živi v Chicagu in dela kot pravnica. Tudi njen soprog ima slovenske korenine, spoznala pa sta se v Sloveniji med njegovim sodelovanjem na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani. In za ohranjanje slovenskega jezika v Ameriki zdaj nadvse zavzeto skrbi tudi Urša Prepeluh Magajne, ki je zelo aktivna v slovenski skupnosti v Lemontu, kjer slovenščino tudi poučuje. Sicer pa dejavno sodeluje tudi pri drugih prireditvah, ki jih organizirajo v okviru slovenskega društva in jih ne zmanjka skozi vse leto. Sodeluje tudi pri slovensko ameriškem poslovnem klubu in tke tesne vezi s Slovenijo. O življenju čez lužo, delu pravnice v Ameriki, povezavah z domovino, ohranjanju slovenščine in slovenstva, pogrešanju Slovenije in prepletanju različnih kultur v tujini pripoveduje Urška Prepeluh Magajne v oddaji Slovencem po svetu - Portreti .
V oddaji predstavljamo Ljubljančanko Urško Prepeluh Magajne, ki jo je življenjska pot pred dvema desetletjema odpeljala v Združene države Amerike. Z družino živi v Chicagu in dela kot pravnica. Tudi njen soprog ima slovenske korenine, spoznala pa sta se v Sloveniji med njegovim sodelovanjem na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani. In za ohranjanje slovenskega jezika v Ameriki zdaj nadvse zavzeto skrbi tudi Urša Prepeluh Magajne, ki je zelo aktivna v slovenski skupnosti v Lemontu, kjer slovenščino tudi poučuje. Sicer pa dejavno sodeluje tudi pri drugih prireditvah, ki jih organizirajo v okviru slovenskega društva in jih ne zmanjka skozi vse leto. Sodeluje tudi pri slovensko ameriškem poslovnem klubu in tke tesne vezi s Slovenijo. O življenju čez lužo, delu pravnice v Ameriki, povezavah z domovino, ohranjanju slovenščine in slovenstva, pogrešanju Slovenije in prepletanju različnih kultur v tujini pripoveduje Urška Prepeluh Magajne v oddaji Slovencem po svetu - Portreti .
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
Frida je barvit, živahen plesno-vizualen portret svetovno znane mehiške slikarke Fride Kahlo. Celovečerni balet na odru SNG Maribor je s tamkajšnjim baletnim ansamblom in v koprodukciji z Opero Wroclov na Poljskem pripravila mednarodno priznana koreografinja Annabelle Lopez Ochoa s svojo ekipo.
Frida je barvit, živahen plesno-vizualen portret svetovno znane mehiške slikarke Fride Kahlo. Celovečerni balet na odru SNG Maribor je s tamkajšnjim baletnim ansamblom in v koprodukciji z Opero Wroclov na Poljskem pripravila mednarodno priznana koreografinja Annabelle Lopez Ochoa s svojo ekipo.
Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija
Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
V prvi oddaji z letnico 2026 gostimo slovenista in sociologa kulture iz Ljubljane dr. Luko Zibelnika, ki že 17 let opravlja delo lektorja slovenskega jezika na državni univerzi v Clevelandu. Pa ni le učitelj slovenščine v tem ameriškem mestu, kjer živi tudi največja slovenska izseljenska skupnost, marveč je tudi nadvse pomemben člen tamkajšnjega kulturnega življenja, povezan z dogajanjem in organiziranjem dogodkov v slovenski skupnosti. Kot sam pravi, v Clevelandu skorajda ne mine dan brez slovenskega kulturnega utripa. Tudi na univerzi mu ne manjka študentov, ki jih zanima slovenski jezik, v prostorih slovenskega lektorata je ustvaril tudi pravo slovensko knjižnico, po slovenskih knjigah pa zelo radi posegajo tudi njegovi učenci. Dr. Luka Zibelnik, lektor, ki se rad potaplja in je strasten gobar, je gost oddaje Slovencem po svetu - Portreti .
V prvi oddaji z letnico 2026 gostimo slovenista in sociologa kulture iz Ljubljane dr. Luko Zibelnika, ki že 17 let opravlja delo lektorja slovenskega jezika na državni univerzi v Clevelandu. Pa ni le učitelj slovenščine v tem ameriškem mestu, kjer živi tudi največja slovenska izseljenska skupnost, marveč je tudi nadvse pomemben člen tamkajšnjega kulturnega življenja, povezan z dogajanjem in organiziranjem dogodkov v slovenski skupnosti. Kot sam pravi, v Clevelandu skorajda ne mine dan brez slovenskega kulturnega utripa. Tudi na univerzi mu ne manjka študentov, ki jih zanima slovenski jezik, v prostorih slovenskega lektorata je ustvaril tudi pravo slovensko knjižnico, po slovenskih knjigah pa zelo radi posegajo tudi njegovi učenci. Dr. Luka Zibelnik, lektor, ki se rad potaplja in je strasten gobar, je gost oddaje Slovencem po svetu - Portreti .
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
To je rop! je samostojni režijski celovečerni prvenec Gregorja Andolška, ki je pred več kot desetletjem skupaj s Tijano Zijanić posnel edinstveni milenijski portret Zgodbe iz sekreta. Najnovejši film je bolj neposredno žanrski, saj ima ogrodje kriminalke, ki jo izpopolni izdatna mera satire in skoznjo družbeni komentar. Zgodba se začne s čarodejem Rajkom, ki želi po poškodbi med predstavo v nakupovalnem centru uveljaviti zavarovalno polico, sklenjeno prav za tak namen. Zavarovalnica ga zaradi administrativne napake zavrne, potem pristopi k svojemu agentu, samosvojemu in osamljenemu Marcelu, ki dela iz majhne pisarne v blokovskem naselju. Marcel se razhudi in se odloči posredovati, vendar tudi on naleti na gluha ušesa birokratov, kar ga še bolj podžge. Z Rajkom, ki povečini samo pasivno spremlja svojega vse bolj maničnega agenta, gresta vse do vrha, do samega direktorja zavarovalnice, potem ga v trenutku obupa ugrabita. A tudi direktor je v škripcih, saj ga zaradi malverzacij preiskuje finančna uprava, tako da policija pravzaprav misli, da je pobegnil in da je ugrabitev samo krinka. Močna stran filma so številni dobro razviti liki, saj izvemo nekaj zgodbe in zgodovine tudi denimo direktorjeve žene, naključnega zavarovalničarja in kriminalistov, ki preiskujeta ugrabitev. Najbolj izstopa Gregor Čušin v vlogi Marcela, ki lik oživi s kopico nevsakdanjih in povečini komično prikupnih posebnosti, od pohrkavanja do navdušenja nad narodo-zabavno glasbo. Dober vtis pustita tudi Matej Puc in Tjaša Železnik kot neuravnoteženi policijski dvojec s potencialom za lastni film, vendar ima To je rop! tudi številne pomanjkljivosti. Te povečini izhajajo iz scenarija, saj se v drugi polovici filma tempo upočasni in prepogosto zavije na tangente, ki dogajanje prepočasi pomikajo naprej. To je sicer najbrž nastavek za končno razkritje, ko film predstavi dobesedne strice iz ozadja, kar je sicer ljubek štos, vendar niti približno ne tako huronski, kot se je najbrž zdelo avtorjem filma ob pisanju scenarija. To je rop! ima zanimivo in aktualno premiso, boj človeka proti birokratskemu sistemu v časih vse večje prekarizacije in rastoče neenakopravnosti. Z zavarovalnico premišljeno izbere tarčo v času, ko družba nejevoljno in z vse večjim ogorčenjem spremlja, kako poskušajo zavarovalnice privatizirati zdravstvo. Še toliko bolj, ker obstaja vse več dokazov z druge strani Atlantika, kako slabo se lahko to izide za običajne ljudi. Kar je nenazadnje bojda tudi privedlo do umora direktorja zdravstvene zavarovalnice Briana Thompsona sredi New Yorka in iz osumljenega Luigia Mangioneja naredilo ljudskega junaka. A film je nastal pred tem incidentom in čeprav dogajanje v tek spravi podobno občutje, si s koncem ne drzne iti tako daleč, temveč se raje odloči za prej omenjeni veličastni zaključni štos. Tako občinstvo iz kinodvorane pospremita smeh in absurdnost teh podob, namesto da bi se spraševalo, kaj se je zalomilo v delovanju sveta in kako to popraviti. Bere: Dejan Kaloper Piše: Igor Harb
To je rop! je samostojni režijski celovečerni prvenec Gregorja Andolška, ki je pred več kot desetletjem skupaj s Tijano Zijanić posnel edinstveni milenijski portret Zgodbe iz sekreta. Najnovejši film je bolj neposredno žanrski, saj ima ogrodje kriminalke, ki jo izpopolni izdatna mera satire in skoznjo družbeni komentar. Zgodba se začne s čarodejem Rajkom, ki želi po poškodbi med predstavo v nakupovalnem centru uveljaviti zavarovalno polico, sklenjeno prav za tak namen. Zavarovalnica ga zaradi administrativne napake zavrne, potem pristopi k svojemu agentu, samosvojemu in osamljenemu Marcelu, ki dela iz majhne pisarne v blokovskem naselju. Marcel se razhudi in se odloči posredovati, vendar tudi on naleti na gluha ušesa birokratov, kar ga še bolj podžge. Z Rajkom, ki povečini samo pasivno spremlja svojega vse bolj maničnega agenta, gresta vse do vrha, do samega direktorja zavarovalnice, potem ga v trenutku obupa ugrabita. A tudi direktor je v škripcih, saj ga zaradi malverzacij preiskuje finančna uprava, tako da policija pravzaprav misli, da je pobegnil in da je ugrabitev samo krinka. Močna stran filma so številni dobro razviti liki, saj izvemo nekaj zgodbe in zgodovine tudi denimo direktorjeve žene, naključnega zavarovalničarja in kriminalistov, ki preiskujeta ugrabitev. Najbolj izstopa Gregor Čušin v vlogi Marcela, ki lik oživi s kopico nevsakdanjih in povečini komično prikupnih posebnosti, od pohrkavanja do navdušenja nad narodo-zabavno glasbo. Dober vtis pustita tudi Matej Puc in Tjaša Železnik kot neuravnoteženi policijski dvojec s potencialom za lastni film, vendar ima To je rop! tudi številne pomanjkljivosti. Te povečini izhajajo iz scenarija, saj se v drugi polovici filma tempo upočasni in prepogosto zavije na tangente, ki dogajanje prepočasi pomikajo naprej. To je sicer najbrž nastavek za končno razkritje, ko film predstavi dobesedne strice iz ozadja, kar je sicer ljubek štos, vendar niti približno ne tako huronski, kot se je najbrž zdelo avtorjem filma ob pisanju scenarija. To je rop! ima zanimivo in aktualno premiso, boj človeka proti birokratskemu sistemu v časih vse večje prekarizacije in rastoče neenakopravnosti. Z zavarovalnico premišljeno izbere tarčo v času, ko družba nejevoljno in z vse večjim ogorčenjem spremlja, kako poskušajo zavarovalnice privatizirati zdravstvo. Še toliko bolj, ker obstaja vse več dokazov z druge strani Atlantika, kako slabo se lahko to izide za običajne ljudi. Kar je nenazadnje bojda tudi privedlo do umora direktorja zdravstvene zavarovalnice Briana Thompsona sredi New Yorka in iz osumljenega Luigia Mangioneja naredilo ljudskega junaka. A film je nastal pred tem incidentom in čeprav dogajanje v tek spravi podobno občutje, si s koncem ne drzne iti tako daleč, temveč se raje odloči za prej omenjeni veličastni zaključni štos. Tako občinstvo iz kinodvorane pospremita smeh in absurdnost teh podob, namesto da bi se spraševalo, kaj se je zalomilo v delovanju sveta in kako to popraviti. Bere: Dejan Kaloper Piše: Igor Harb
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.