Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kakšne poteze imata petinpetdesetletni pisatelj Kamel Daoud in njegovo pisanje? Avtor je zaslovel že s prvim romanom Primer Mersault – v slovenščino ga je prevedla Katja Šaponjić –, saj je dobil Goncourtovo nagrado za romaneskni prvenec, potem pa je lani dobil Goncourtovo nagrado za roman Hurije. Za islamski svet je pisatelj kontroverzna osebnost, ves čas je tudi politično dejaven in kritičen do vladajočega režima v Alžiriji. Kamelu Daoudu se je posvetila Tadeja Šergán. Bralka Mateja Perpar, igralca Maja Končar in Primož Pirnat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Sonja Strenar, Matjaž Miklič, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2025.
Kakšne poteze imata petinpetdesetletni pisatelj Kamel Daoud in njegovo pisanje? Avtor je zaslovel že s prvim romanom Primer Mersault – v slovenščino ga je prevedla Katja Šaponjić –, saj je dobil Goncourtovo nagrado za romaneskni prvenec, potem pa je lani dobil Goncourtovo nagrado za roman Hurije. Za islamski svet je pisatelj kontroverzna osebnost, ves čas je tudi politično dejaven in kritičen do vladajočega režima v Alžiriji. Kamelu Daoudu se je posvetila Tadeja Šergán. Bralka Mateja Perpar, igralca Maja Končar in Primož Pirnat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Sonja Strenar, Matjaž Miklič, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2025.
Skladatelj Erik Satie se je rodil 17. maja leta 1866, umrl je 1. julija leta 1925. Letos torej zaznamujemo stoto obletnico njegove smrti. Glasbeni portret bomo namenili Satiejevi glasbi v različnih jazzovskih interpretacijah in se povprašali, zakaj je ta nenavadni skladatelj še dandanes tako zanimiv in privlačen jazzovskim izvajalcem. Satie je s svojimi idejami sicer močno vplival na razvoj novih kompozicijskih slogov 20. stoletja, predvsem na minimalizem in ambientalno glasbo.
Skladatelj Erik Satie se je rodil 17. maja leta 1866, umrl je 1. julija leta 1925. Letos torej zaznamujemo stoto obletnico njegove smrti. Glasbeni portret bomo namenili Satiejevi glasbi v različnih jazzovskih interpretacijah in se povprašali, zakaj je ta nenavadni skladatelj še dandanes tako zanimiv in privlačen jazzovskim izvajalcem. Satie je s svojimi idejami sicer močno vplival na razvoj novih kompozicijskih slogov 20. stoletja, predvsem na minimalizem in ambientalno glasbo.
Dve italijanski sliki, ki sta nastali v razmaku desetih let, sta navdihnili nastanek kitarskega dela z naslovom Dva italijanska portreta kitarista Angela Gilardina. Delo, ki ga je Giardino napisal leta 2013, za navdih jemlje sliki slovitih italijanskih renesančnih slikarjev Giorgioneja in Tiziana, predstavnikov beneške šole italijanske renesanse. Gre za portreta dveh moških, enega mladostnega in idealiziranega, drugega pa izkušenega Kristusovega vojaka.
Dve italijanski sliki, ki sta nastali v razmaku desetih let, sta navdihnili nastanek kitarskega dela z naslovom Dva italijanska portreta kitarista Angela Gilardina. Delo, ki ga je Giardino napisal leta 2013, za navdih jemlje sliki slovitih italijanskih renesančnih slikarjev Giorgioneja in Tiziana, predstavnikov beneške šole italijanske renesanse. Gre za portreta dveh moških, enega mladostnega in idealiziranega, drugega pa izkušenega Kristusovega vojaka.
Minilo je 120 let od rojstva ameriške dramatičarke Lillian Hellman. Bila je sodobnica Edwerda Albeeja, Tennesseeja Williamsa in Arthurja Millerja in je opozorila nase že s prvo dramo Dekliška ura, ki jo je napisala leta 1934, ko ji je bilo 28 let. Kot dramatičarka, pisateljica, avtorica filmskih scenarijev in politična aktivistka je v ameriškem javnem življenju sodelovala več kot pol stoletja, do smrti leta 1984. Slišali boste odlomka dram Dekliška ura in Kobilice. Avtorica oddaje in prevajalka Cvetka Bevc (Kobilice), prevajalec Janko Moder (Dekliška ura), bralec Klemen Konda, interpretke Lenča Ferenčak, Saša Mihelčič in Stannia Boninsegna, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Mirko Marinšek, režiserka Irena Glonar. Produkcija leta 2000. Redaktorici Ingrid Kovač Brus, Staša Grahek.
Minilo je 120 let od rojstva ameriške dramatičarke Lillian Hellman. Bila je sodobnica Edwerda Albeeja, Tennesseeja Williamsa in Arthurja Millerja in je opozorila nase že s prvo dramo Dekliška ura, ki jo je napisala leta 1934, ko ji je bilo 28 let. Kot dramatičarka, pisateljica, avtorica filmskih scenarijev in politična aktivistka je v ameriškem javnem življenju sodelovala več kot pol stoletja, do smrti leta 1984. Slišali boste odlomka dram Dekliška ura in Kobilice. Avtorica oddaje in prevajalka Cvetka Bevc (Kobilice), prevajalec Janko Moder (Dekliška ura), bralec Klemen Konda, interpretke Lenča Ferenčak, Saša Mihelčič in Stannia Boninsegna, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Mirko Marinšek, režiserka Irena Glonar. Produkcija leta 2000. Redaktorici Ingrid Kovač Brus, Staša Grahek.
Letošnji prejemnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, ki jo za izjemne umetniške dosežke podeljuje mestna občina Ljubljana, je dirigent in pedagog Uroš Lajovic. Lajovic je po končanem študiju dirigiranja in kompozicije na akademiji za glasbo v Ljubljani nadaljeval študij dirigiranja pri izjemnih dirigentih Brunu Maderni v Salzburgu in profesorju Hansu Swarowskem na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Dirigentsko kariero je začel kot asistent dirigent, nadaljeval pa kot stalni dirigent Orkestra Slovenske filharmonije. Vodil jo je 13 let. Bil je tudi šef dirigent Komornega orkestra RTV Ljubljana in Simfoničnega orkestra RTV Zagreb. V letih od 2001 do 2006 je vodil Beograjsko filharmonijo, od leta 2009 pa je poučeval dirigiranje na akademiji za glasbo v Zagrebu. Leta 1988 je ustanovil komorni ansambel Slovenicum; ta je pod njegovim umetniškim in dirigentskim vodstvom – tudi mednarodno – deloval vse do leta 2001. Od leta 1989 je poučeval dirigiranje na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, leta 1991 je bil izbran za rednega profesorja, med njegovimi 300 študenti so bili danes svetovno uveljavljeni dirigenti, ki so na čelu najboljših orkestrov na svetu: Kirill Petrenko, Andres Orosco Estrada .... To funkcijo je opravljal vse do upokojitve leta 2012, ko je prejel naziv profesor emeritus. Maestro Uroš Lajovic je dirigiral več kot 110 različnim orkestrom, sodeloval s približno 900 solisti in imel več kot 1400 nastopov po vsej Evropi, Združenih državah Amerike in Aziji. Za svoje izjemno delo je prejel več mednarodnih priznanj, kot sta medalja beli angel v Beogradu in častni križ za umetnost in znanost republike Avstrije. V oddaji Glasbeni portret bo v pogovoru osvetlil svoje glasbene začetke, študij, izjemno koncertno delovanje in profesuro, pa tudi ovire, ki so mu stale na poti. Oddajo bogatijo arhivski posnetki, ki so v različnih obdobjih nastali pod njegovo taktirko. Joseph Haydn: Koncert za trobento in orkester v Es-duru, Hob VIIE, št. 2 – Finale. Allegro (l. 1994) Izvajalci: Stanko Arnold, Simfoniki RTV Slovenija, dirigent Uroš Lajovic Johann Sebastian Bach: Orkestralna suita št. 3 v D-duru, BWV 1068 – 2. Air (l. 2001) Izvajalci: Komorni orkester Slovenicum, dirigent Uroš Lajovic Franz Schrecker: Plesna igra – 2. Menuet (l. 1996) Izvajalci: Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Uroš Lajovic Uroš Lajovic: Stori čudež (l. 1985) Izvajalci: Akademski pevski zbor Franceta Prešerna iz Kranja, Tomaž Faganel Felix Mendelssohn Bartholdy: Koncert za 2 klavirja in orkester št. 2 v E-duru, 3. Allegro (l. 1982) Izvajalci: RIAS Sinfonietta Berlin, Joseph in Anthony Paratore, Uroš Lajovic Gustav Mahler: SImfonija št. 3 v d-molu, 6. Langsam. Ruhevoll. Empfunden (l. 1988) Izvajalci: Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Uroš Lajovic
Letošnji prejemnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, ki jo za izjemne umetniške dosežke podeljuje mestna občina Ljubljana, je dirigent in pedagog Uroš Lajovic. Lajovic je po končanem študiju dirigiranja in kompozicije na akademiji za glasbo v Ljubljani nadaljeval študij dirigiranja pri izjemnih dirigentih Brunu Maderni v Salzburgu in profesorju Hansu Swarowskem na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Dirigentsko kariero je začel kot asistent dirigent, nadaljeval pa kot stalni dirigent Orkestra Slovenske filharmonije. Vodil jo je 13 let. Bil je tudi šef dirigent Komornega orkestra RTV Ljubljana in Simfoničnega orkestra RTV Zagreb. V letih od 2001 do 2006 je vodil Beograjsko filharmonijo, od leta 2009 pa je poučeval dirigiranje na akademiji za glasbo v Zagrebu. Leta 1988 je ustanovil komorni ansambel Slovenicum; ta je pod njegovim umetniškim in dirigentskim vodstvom – tudi mednarodno – deloval vse do leta 2001. Od leta 1989 je poučeval dirigiranje na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, leta 1991 je bil izbran za rednega profesorja, med njegovimi 300 študenti so bili danes svetovno uveljavljeni dirigenti, ki so na čelu najboljših orkestrov na svetu: Kirill Petrenko, Andres Orosco Estrada .... To funkcijo je opravljal vse do upokojitve leta 2012, ko je prejel naziv profesor emeritus. Maestro Uroš Lajovic je dirigiral več kot 110 različnim orkestrom, sodeloval s približno 900 solisti in imel več kot 1400 nastopov po vsej Evropi, Združenih državah Amerike in Aziji. Za svoje izjemno delo je prejel več mednarodnih priznanj, kot sta medalja beli angel v Beogradu in častni križ za umetnost in znanost republike Avstrije. V oddaji Glasbeni portret bo v pogovoru osvetlil svoje glasbene začetke, študij, izjemno koncertno delovanje in profesuro, pa tudi ovire, ki so mu stale na poti. Oddajo bogatijo arhivski posnetki, ki so v različnih obdobjih nastali pod njegovo taktirko. Joseph Haydn: Koncert za trobento in orkester v Es-duru, Hob VIIE, št. 2 – Finale. Allegro (l. 1994) Izvajalci: Stanko Arnold, Simfoniki RTV Slovenija, dirigent Uroš Lajovic Johann Sebastian Bach: Orkestralna suita št. 3 v D-duru, BWV 1068 – 2. Air (l. 2001) Izvajalci: Komorni orkester Slovenicum, dirigent Uroš Lajovic Franz Schrecker: Plesna igra – 2. Menuet (l. 1996) Izvajalci: Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Uroš Lajovic Uroš Lajovic: Stori čudež (l. 1985) Izvajalci: Akademski pevski zbor Franceta Prešerna iz Kranja, Tomaž Faganel Felix Mendelssohn Bartholdy: Koncert za 2 klavirja in orkester št. 2 v E-duru, 3. Allegro (l. 1982) Izvajalci: RIAS Sinfonietta Berlin, Joseph in Anthony Paratore, Uroš Lajovic Gustav Mahler: SImfonija št. 3 v d-molu, 6. Langsam. Ruhevoll. Empfunden (l. 1988) Izvajalci: Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Uroš Lajovic
Ameriški pisatelj Thomas Wolff se je rodil 19. junija pred osemdesetimi leti v Birminghamu v zvezni državi Alabama. Piše spominsko književnost, objavil je štiri knjige kratkih zgodb in dva romana, za svoje ustvarjanje je prejel tudi prestižne nagrade; leta 2015 celo državno nagrado za umetnost, ki mu jo je podelil predsednik Obama. "Ko slišimo besedo zima, pomislimo na sneg, ko slišimo besedo sneg, najverjetneje pomislimo na pršič," je zapisal Marko Golja, avtor Literarnega portreta in prevajalec Wolffove psihološko pretanjene zgodbe o tem pojavu. Jasna Rodošek bere vezno besedilo, Milan Štefe interpretira književnikovi besedili, oddajo je z glasbo opremil Marko Stopar, posnel jo je Mirko Marinšek, režiral pa Jože Valentič v studiu Radia Slovenija januarja 2001.
Ameriški pisatelj Thomas Wolff se je rodil 19. junija pred osemdesetimi leti v Birminghamu v zvezni državi Alabama. Piše spominsko književnost, objavil je štiri knjige kratkih zgodb in dva romana, za svoje ustvarjanje je prejel tudi prestižne nagrade; leta 2015 celo državno nagrado za umetnost, ki mu jo je podelil predsednik Obama. "Ko slišimo besedo zima, pomislimo na sneg, ko slišimo besedo sneg, najverjetneje pomislimo na pršič," je zapisal Marko Golja, avtor Literarnega portreta in prevajalec Wolffove psihološko pretanjene zgodbe o tem pojavu. Jasna Rodošek bere vezno besedilo, Milan Štefe interpretira književnikovi besedili, oddajo je z glasbo opremil Marko Stopar, posnel jo je Mirko Marinšek, režiral pa Jože Valentič v studiu Radia Slovenija januarja 2001.
Tokratni Glasbeni portret bo posvečen slovenskemu skladatelju Blažu Arniču, enemu največjih slovenskih simfoničnih skladateljev. V oddaji se bomo sprehodili skozi njegovo življenje, se ustavili na pomembnejših postajah in spoznali njegov izjemni skladateljski opus.
Tokratni Glasbeni portret bo posvečen slovenskemu skladatelju Blažu Arniču, enemu največjih slovenskih simfoničnih skladateljev. V oddaji se bomo sprehodili skozi njegovo življenje, se ustavili na pomembnejših postajah in spoznali njegov izjemni skladateljski opus.
Ciril Kosmač je bil mojster kratke pripovedi in eden naših najboljših novelističnih pisateljev. Izbrali smo odlomke iz novel Sreča in Balada o trobenti in oblaku. Avtor scenarija in urednik oddaje je Marjan Kovačevič Beltram, interpret Slavko Cerják, napovedovalca Simona Juvan in Matej Rus, oblikovalca zvoka Jure Culiberg in Zmago Frece, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, režiserka pa Petra Tanko. Produkcija leta 2006.
Ciril Kosmač je bil mojster kratke pripovedi in eden naših najboljših novelističnih pisateljev. Izbrali smo odlomke iz novel Sreča in Balada o trobenti in oblaku. Avtor scenarija in urednik oddaje je Marjan Kovačevič Beltram, interpret Slavko Cerják, napovedovalca Simona Juvan in Matej Rus, oblikovalca zvoka Jure Culiberg in Zmago Frece, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, režiserka pa Petra Tanko. Produkcija leta 2006.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Oddaja je posvečena dolgoletnemu pianistu orkestra Silvestru Stinglu. Rodil se je 7. junija 1937 v Ljubljani, srednjo šolo je obiskoval v Kranju, v Ljubljani pa je končal glasbeno akademijo. S Plesnim orkestrom Radia Ljubljana je začel sodelovati leta 1965, upokojil pa seje leta 1996, vendar je potem še nekaj časa igral z orkestrom. Več kot 30 let igranja v našem orkestru je zavidanja vredno obdobje in v tem času je Silvester Stingl, poleg tega, daje bil izvrsten pianist, tudi veliko pisal, predvsem aranžmaje. Seveda je vodil tudi svoje zasedbe; imel je trio, kvartet in kvintet. Silvo Stingl nas je zapustil 29. oktobra leta 2018. Bil je predstavnik modernega swinga in eden najboljših džezovskih pianistov pri nas. Njegovo igranje je v orkestru pustilo pomemben pečat, njegova solistična improvizacija je bila izvirna, dodelana in navdihujoča. Poslušamo del arhivske oddaje Radijskega portreta, ki ga je s Silvom Stinglom leta 1987 pripravil Rado Časl.
Oddaja je posvečena dolgoletnemu pianistu orkestra Silvestru Stinglu. Rodil se je 7. junija 1937 v Ljubljani, srednjo šolo je obiskoval v Kranju, v Ljubljani pa je končal glasbeno akademijo. S Plesnim orkestrom Radia Ljubljana je začel sodelovati leta 1965, upokojil pa seje leta 1996, vendar je potem še nekaj časa igral z orkestrom. Več kot 30 let igranja v našem orkestru je zavidanja vredno obdobje in v tem času je Silvester Stingl, poleg tega, daje bil izvrsten pianist, tudi veliko pisal, predvsem aranžmaje. Seveda je vodil tudi svoje zasedbe; imel je trio, kvartet in kvintet. Silvo Stingl nas je zapustil 29. oktobra leta 2018. Bil je predstavnik modernega swinga in eden najboljših džezovskih pianistov pri nas. Njegovo igranje je v orkestru pustilo pomemben pečat, njegova solistična improvizacija je bila izvirna, dodelana in navdihujoča. Poslušamo del arhivske oddaje Radijskega portreta, ki ga je s Silvom Stinglom leta 1987 pripravil Rado Časl.
Drago Kolenc se je rodil v Novem mestu, leta 1964 pa je postal Postojnčan. Poklicno pot je posvetil mladim. Bil je psiholog na Zavodu za zaposlovanje in s sodelavci zasnoval program poklicnega usmerjanja, ki ga je posvojila vsa Slovenija. Z ekipo je pripravil sistem državnega štipendiranja – med drugim so mladi, ki so si izbrali deficitarne poklice, dobili višje štipendije. Po upokojitvi sta se s soprogo Marico posvetila raziskovanju domačih krajev in nastale so tri knjige – leta 2002 Kraji, kjer je prepih doma - o Postojni, štiri leta kasneje Dober dan, Krpanova dežela, v kateri se posveča dediščini Primorsko – Notranjske regije in na koncu še Grajska gospoda iz raja na krasu: Pivški graščini Ravne in Šilentabor, v kateri je raziskoval življenje rodbine Ravenskih. Po naključju je odkril tudi še nepoznan portret Erazma Predjamskega in s tem dokazal, da je plemič - slovenski Robin Hood - dejansko živel.
Drago Kolenc se je rodil v Novem mestu, leta 1964 pa je postal Postojnčan. Poklicno pot je posvetil mladim. Bil je psiholog na Zavodu za zaposlovanje in s sodelavci zasnoval program poklicnega usmerjanja, ki ga je posvojila vsa Slovenija. Z ekipo je pripravil sistem državnega štipendiranja – med drugim so mladi, ki so si izbrali deficitarne poklice, dobili višje štipendije. Po upokojitvi sta se s soprogo Marico posvetila raziskovanju domačih krajev in nastale so tri knjige – leta 2002 Kraji, kjer je prepih doma - o Postojni, štiri leta kasneje Dober dan, Krpanova dežela, v kateri se posveča dediščini Primorsko – Notranjske regije in na koncu še Grajska gospoda iz raja na krasu: Pivški graščini Ravne in Šilentabor, v kateri je raziskoval življenje rodbine Ravenskih. Po naključju je odkril tudi še nepoznan portret Erazma Predjamskega in s tem dokazal, da je plemič - slovenski Robin Hood - dejansko živel.
Nocoj v AriZONI portret Andreja Pirjevca, sežanskega glasbenika, ustvarjalca in pedagoga.
Nocoj v AriZONI portret Andreja Pirjevca, sežanskega glasbenika, ustvarjalca in pedagoga.
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
V oddaji predstavljamo slovenskega rojaka iz Argentine Damiana Ahlina. Rojen je v Buenos Airesu, kot otrok slovenskih staršev že od rane mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Carapachayu, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu – Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja, zapisan je pesništvu, ukvarja pa se tudi s prevajanjem. Damian Ahlin iz Argentine je gost tokratne oddaje Slovencem po svetu – Portreti.
V oddaji predstavljamo slovenskega rojaka iz Argentine Damiana Ahlina. Rojen je v Buenos Airesu, kot otrok slovenskih staršev že od rane mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Carapachayu, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu – Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja, zapisan je pesništvu, ukvarja pa se tudi s prevajanjem. Damian Ahlin iz Argentine je gost tokratne oddaje Slovencem po svetu – Portreti.
V oddaji predstavljamo avstralsko Slovenko Tanio Smrdel. Rojena je na peti celini slovenskim staršem, ki so se v deželo tam spodaj v začetku 70 ih let prejšnjega stoletja preselili s Pivškega. Že od malega je tesno povezana s slovensko skupnostjo v Sydneyu, predana je novinarskemu delu, saj je bila vrsto let urednica in novinarka slovenskih oddaj na avstralskem državnem radiu, zdaj pa vodi in pripravlja oddaje na radiu Glas Avstralskih Slovencev v Sydneyu, sodeluje tudi z Zgodovinskim arhivom avstralskih Slovencev – HASA in je tudi ena izmed ustanovnih članov tega arhiva. Tania Smrdel si prizadeva tudi za ohranjanje slovenske besede in povezovanje mlajše in starejše generacije avstralskih Slovencev v Sydneyu. O svojem življenju in delu v Sydneyu, ki je tesno prepleteno z dejavnostjo v slovenski skupnosti in tudi z deželo slovenskih prednikov, Tania Smrdel pripoveduje v oddaji Slovencem po svetu-Portreti.
V oddaji predstavljamo avstralsko Slovenko Tanio Smrdel. Rojena je na peti celini slovenskim staršem, ki so se v deželo tam spodaj v začetku 70 ih let prejšnjega stoletja preselili s Pivškega. Že od malega je tesno povezana s slovensko skupnostjo v Sydneyu, predana je novinarskemu delu, saj je bila vrsto let urednica in novinarka slovenskih oddaj na avstralskem državnem radiu, zdaj pa vodi in pripravlja oddaje na radiu Glas Avstralskih Slovencev v Sydneyu, sodeluje tudi z Zgodovinskim arhivom avstralskih Slovencev – HASA in je tudi ena izmed ustanovnih članov tega arhiva. Tania Smrdel si prizadeva tudi za ohranjanje slovenske besede in povezovanje mlajše in starejše generacije avstralskih Slovencev v Sydneyu. O svojem življenju in delu v Sydneyu, ki je tesno prepleteno z dejavnostjo v slovenski skupnosti in tudi z deželo slovenskih prednikov, Tania Smrdel pripoveduje v oddaji Slovencem po svetu-Portreti.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Najprej poslušate Ansambel Šestica in priredbo popevke Med iskrenimi ljudmi avtorjev Mojmira glasbe Sepeta in besedila Dušana Velkavrha. S priredbami skladb različnih žanrov, vendarle pa v narodnozabavnem melosu, se bomo družili v tokratnem četrtkovem večeru. Glasbeni urednik Tomaž Guček je namreč pripravil izbor glasbenih priredb, ki drugače sodijo v kategorijo zabavne glasbe, nekaj pa je tudi vokalnih izvedb, ki jih prepeva Rudarski oktet iz Velenja. Poleg omenjenih in Ansambla Šestica vam bosta večer glasbeno obarvala še Kvintet Dori in Ansambel Toplar. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Najprej poslušate Ansambel Šestica in priredbo popevke Med iskrenimi ljudmi avtorjev Mojmira glasbe Sepeta in besedila Dušana Velkavrha. S priredbami skladb različnih žanrov, vendarle pa v narodnozabavnem melosu, se bomo družili v tokratnem četrtkovem večeru. Glasbeni urednik Tomaž Guček je namreč pripravil izbor glasbenih priredb, ki drugače sodijo v kategorijo zabavne glasbe, nekaj pa je tudi vokalnih izvedb, ki jih prepeva Rudarski oktet iz Velenja. Poleg omenjenih in Ansambla Šestica vam bosta večer glasbeno obarvala še Kvintet Dori in Ansambel Toplar. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Tokratno oddajo z valčkom Ko slavček zapoje zvečer začenja ansambel Hinka Krčka s prijatelji. Poslušate ga v prvi polovici oddaje. Tudi tri posnetke, ki vam jih predvajamo premierno. V drugem delu pa vam vrtimo nove posnetke ansambla Slovenski muzikantje, ki je v začetku maja s koncertom v Kamniku zaznamoval šestdeseto obletnico svojega delovanja. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Tokratno oddajo z valčkom Ko slavček zapoje zvečer začenja ansambel Hinka Krčka s prijatelji. Poslušate ga v prvi polovici oddaje. Tudi tri posnetke, ki vam jih predvajamo premierno. V drugem delu pa vam vrtimo nove posnetke ansambla Slovenski muzikantje, ki je v začetku maja s koncertom v Kamniku zaznamoval šestdeseto obletnico svojega delovanja. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Kot vsak prvi četrtek v mesecu, vam tudi tokrat predvajamo glasbo iz bogatega arhiva Radia Slovenija. Tokrat letnemu času primerno, s poletnimi vižami. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Kot vsak prvi četrtek v mesecu, vam tudi tokrat predvajamo glasbo iz bogatega arhiva Radia Slovenija. Tokrat letnemu času primerno, s poletnimi vižami. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
V oddaji predstavljamo Ljubljančanko Urško Prepeluh Magajne, ki jo je življenjska pot pred dvema desetletjema odpeljala v Združene države Amerike. Z družino živi v Chicagu in dela kot pravnica. Tudi njen soprog ima slovenske korenine, spoznala pa sta se v Sloveniji med njegovim sodelovanjem na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani. In za ohranjanje slovenskega jezika v Ameriki zdaj nadvse zavzeto skrbi tudi Urša Prepeluh Magajne, ki je zelo aktivna v slovenski skupnosti v Lemontu, kjer slovenščino tudi poučuje. Sicer pa dejavno sodeluje tudi pri drugih prireditvah, ki jih organizirajo v okviru slovenskega društva in jih ne zmanjka skozi vse leto. Sodeluje tudi pri slovensko ameriškem poslovnem klubu in tke tesne vezi s Slovenijo. O življenju čez lužo, delu pravnice v Ameriki, povezavah z domovino, ohranjanju slovenščine in slovenstva, pogrešanju Slovenije in prepletanju različnih kultur v tujini pripoveduje Urška Prepeluh Magajne v oddaji Slovencem po svetu - Portreti .
V oddaji predstavljamo Ljubljančanko Urško Prepeluh Magajne, ki jo je življenjska pot pred dvema desetletjema odpeljala v Združene države Amerike. Z družino živi v Chicagu in dela kot pravnica. Tudi njen soprog ima slovenske korenine, spoznala pa sta se v Sloveniji med njegovim sodelovanjem na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani. In za ohranjanje slovenskega jezika v Ameriki zdaj nadvse zavzeto skrbi tudi Urša Prepeluh Magajne, ki je zelo aktivna v slovenski skupnosti v Lemontu, kjer slovenščino tudi poučuje. Sicer pa dejavno sodeluje tudi pri drugih prireditvah, ki jih organizirajo v okviru slovenskega društva in jih ne zmanjka skozi vse leto. Sodeluje tudi pri slovensko ameriškem poslovnem klubu in tke tesne vezi s Slovenijo. O življenju čez lužo, delu pravnice v Ameriki, povezavah z domovino, ohranjanju slovenščine in slovenstva, pogrešanju Slovenije in prepletanju različnih kultur v tujini pripoveduje Urška Prepeluh Magajne v oddaji Slovencem po svetu - Portreti .
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija
Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
Kakšen je portret jugoslovanskega voditelja, ki ga je v svoji biografiji izrisala ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu?
Kakšen je portret jugoslovanskega voditelja, ki ga je v svoji biografiji izrisala ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu?
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji Magdaleno Novak, ki že skoraj 16 let zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi v Berlinu. Zelo tesno je povezana tudi s slovensko skupnostjo v nemški prestolnici, saj je v letih službovanja v Nemčiji tudi sama postala zdomka.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji Magdaleno Novak, ki že skoraj 16 let zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi v Berlinu. Zelo tesno je povezana tudi s slovensko skupnostjo v nemški prestolnici, saj je v letih službovanja v Nemčiji tudi sama postala zdomka.
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Ulica v Ljubljani, matematično priznanje, astronomsko društvo, gimnazija v Idriji in še kaj je poimenovano po slovenskem matematiku in fiziku Juriju Vegi, ki je tudi edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, njegov portret pa je bil na bankovcu za 50 tolarjev. Manj znano pa je, da je bil Vega tudi topniški častnik, ki je po zaslugi številnih vojaških uspehov prejel najvišje odlikovanje avstrijskega cesarstva, red Marije Terezije, in s tem naziv baron. O vojaškem delu njegovega življenja pripoveduje nova monografija Jurij Vega in viteški križec Marije Terezije ter drugi Slovenci, nosilci tega odlikovanja, ki jo je napisal doktor zgodovine Pavel Car.
Ulica v Ljubljani, matematično priznanje, astronomsko društvo, gimnazija v Idriji in še kaj je poimenovano po slovenskem matematiku in fiziku Juriju Vegi, ki je tudi edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, njegov portret pa je bil na bankovcu za 50 tolarjev. Manj znano pa je, da je bil Vega tudi topniški častnik, ki je po zaslugi številnih vojaških uspehov prejel najvišje odlikovanje avstrijskega cesarstva, red Marije Terezije, in s tem naziv baron. O vojaškem delu njegovega življenja pripoveduje nova monografija Jurij Vega in viteški križec Marije Terezije ter drugi Slovenci, nosilci tega odlikovanja, ki jo je napisal doktor zgodovine Pavel Car.
Franc Jožef I. (1830–1916) je vladal oseminšestdeset let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini. Njegove odločitve so zaznamovale ne le potek slovenske zgodovine, temveč celotno politično, kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Z zgodovinarjema dr. Andrejem Rahtenom in dr. Petrom Vodopivcem osvetljujemo cesarjevo osebnost in njegovo vladanje. O tem v portretu zadnjega monarha stare šole, ki je nastal leta 2016. Foto: Wikipedija
Franc Jožef I. (1830–1916) je vladal oseminšestdeset let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini. Njegove odločitve so zaznamovale ne le potek slovenske zgodovine, temveč celotno politično, kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Z zgodovinarjema dr. Andrejem Rahtenom in dr. Petrom Vodopivcem osvetljujemo cesarjevo osebnost in njegovo vladanje. O tem v portretu zadnjega monarha stare šole, ki je nastal leta 2016. Foto: Wikipedija
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Lidija Hartman. Eden od načinov približevanja motivni izpovedi enega najžlahtnejših likovnih umetnikov prejšnjega stoletja, Vladimirja Makuca, je bil od nekdaj poetičnost. V desetletjih je intimna melodioznost v vseh oblikah njegovega likovnega ustvarjanja postala zaščitni znak minucioznega in na neki način sentimentalnega umetnika, ki ga je sprejela tako strokovna kot široka javnost. Ni presenetljivo, da so ob njegovih delih sočasno nastajale obsežnejše lirske izpovedi vidnih slovenskih poetov, kot so Ciril Zlobec, Tone Pavček in Ivo Svetina, ki so ob njegovih delih opevali Kras in slovensko primorje ter v verze prevajali svoj pogled na intimnost njegovih likovnih sporočil. Meje novega navdiha je Makuc zaslutil na prelomu tistega obdobja, ko je bil prvi zanosni melodični spev Krasu izpet in je zavestno prestopil v svet tehničnega izobilja, v sodobne, iz vedno novih tehnicističnih spoznanj skovane sanje. A nikoli, v nobenem trenutku ni kot interpret Krasa in mediteranskega duha pretrgal vezi s kraji, iz katerih je izhajal. Ob letošnji spominski razstavi z naslovom Želja po nebu v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev je bila k sodelovanju povabljena pesnica Miljana Cunta. Ne zato, ker je bila lani dobitnica nagrade Prešernovega sklada, temveč predvsem kot njegova rojakinja. Naslov dvojezične knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem / Conversazioni con Vladimir Makuc nedvoumno sporoča, da gre za pesničin dvogovor s slikarjevimi deli, pozorno branje pa razgrinja, da gre za projekcijo pesničinega doživljanja Makučevih umetnin, njenega intimnega poglabljanja vanje, a tudi za razmišljanje o mukah in radostih ustvarjanja v vseh umetniških zvrsteh. Svojo značilno likovno govorico, ki se je mojstrsko približevala otroški risbi, je Makuc organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Kako je pesnica vodila pogovor z izjemnim likovnikom, ki je brezhibno obvladoval metier prisluškujoč pticam, zemlji in imaginarnemu domu svoje ustvarjalne domišljije, sporoča že v prvih stavkih uvoda. Šla je za umetnikovimi podobami, kot se človek spusti do kletnih prostorov, da bi videl, ali so morda povezani s kletnimi prostori sosednje hiše. Nato je obiskala kraje njegovega bivanja in delovanja, premišljevala o umetnikovi potrebi po samoti, vstopila v cerkvico na hribu, kjer je več let kopiral mojstrovine iz preteklosti, s čimer si je tlakoval lastno pot, zaznala slikarjevo otroško zaljubljenost v lepoto in njegovo trmasto zazrtost vase. Ko je zbrala vtise, se je v večerni tišini vprašala, katere njegovih podob so se vtisnile vanjo, in si priklicala v zavest lastne spomine, slutnje, sanje. Stalnice v lirskem jeziku Miljane Cunta so slogovna jasnost, čistost in milina, skrben izbor prispodob, pretanjeno občutje presojne lepote ter prečiščena, a zato nič manj bogata lirska izreka besed. Že v njenem pesniškem prvencu Za pol neba, v katerem je s prefinjeno krhkostjo upesnjevala pokrajine hrepenenja in presojnost ženske lepote, se nežno razpirajo metafore poetičnega. V knjigi Svetloba od zunaj se je v petih ciklih z opisi usodnih in neopaznih vsakdanjih dogodkov vrnila k poetiki prvenca s skrajno občutenim, duhovno povzdignjenim, domala eteričnim jezikom. S pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica premika po času in prostoru natančno, premišljeno, skoraj asketsko, a hkrati gibko, lahkotno in jasno zaznava podobe in jih zapisuje v večnost. Zbirka Pesmi dneva pa skupaj s črno-belimi fotografijami nenavadnih prizorov navadnih stvari Dušana Šarotarja predstavlja drugačno konceptualno zasnovo. Pesmi v prozi, ki prinašajo célo vesolje enega dneva, v katerem se prelivajo navzočnost in odsotnost, tišina in živost, počitek in premišljevanje, v zasnovi spominjajo na Pogovore z Vladimirjem Makucem. Za pogovore, ki so – ob osmih dvostranskih in šestintridesetih enostranskih reprodukcijah likovnih del Vladimirja Makuca – za pesnico v tej poetični knjigi dokument osebnega potovanja v prostoru in času, je bil primeren drugačen žanr. Pesniška zasnova knjige – skupaj z uvodno stranjo – temelji na dvajsetih obsežnih fragmentih, zapisanih kot kratke ali daljše zgodbe, ki koncizno grajene ena za drugo kažejo na pripovedno širino, s katero pesnica pritegne v razmislek širok nabor tém, asociiranih z Makučevimi vizualnimi podobami. Glede na vprašanje, kako tènka je meja med klasično zapisano kratko zgodbo in poetično zapisanim kratkim proznim besedilom, ni dvoma, da gre v knjigi kljub stvarnemu naslovu, ki je morda prav zaradi tega zavajajoč, za čisto poezijo. Avtoportret oziroma portret – tako pesnice kot za v pogovoru z njo živo navzočega umetnika v tej knjigi – se kaže kot nikoli dokončana pesem. Kljub temu je nujno, da zdaj v tihoti ateljeja najdeš tistega, ki zre v vsa zrcala sveta in ostane cel. Vladimir Makuc se je zavedal notranjih omejitev svobode in jih je zato likovno lucidno izpovedoval. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti – in znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, so ga tako zasvojili, da je kot mistik in vizionar čutil njihovo moč. Pod črepinjasto suhoto se udira korak, vse globlje stopa, zamotan in težak, dokler se v nekem hipu – kdo ga je priklical? – ne zasveti zlata sled. V svojem zadnjem obdobju je Makuc – v slikah na platnu, grafikah, na akvarelih, miniaturnih kipih in na kamnitih skulpturah, posejanih z zelenimi, a ošiljenimi črepinjami – osvobodil črto, da je spregovorila z lastnim pomenom in ptice odrešil znakovne funkcionalnosti, da so se polne prhutave radoživosti, zvedave, a prestrašene v prostorih, nasičenih s črtami, osvobajale. V zadnjem zapisu Miljana Cunta suvereno, nič kaj sramežljivo nagovori slikarja z besedami »Dragi prijatelj, naj ti predstavim svoj atelje. Nič posebnega – miza, stol in nekaj knjig v kotu spalnice.« Celostranski zapis spremlja črno-bela fotografija iz Makučevega ateljeja, na kateri je Lado Mlekuž ujel umetnika med pripravo za tisk grafike na njegovi mizi. Zdi se, kot bi prisluhnil pesničinim besedam, ki zaključujejo knjigo: »Tako se zlagajo pesmi, prijatelj, v ateljejih večnosti, kot mize – ena v drugi prebivajo, naključne sopotnice, da te spominjajo.«
Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Lidija Hartman. Eden od načinov približevanja motivni izpovedi enega najžlahtnejših likovnih umetnikov prejšnjega stoletja, Vladimirja Makuca, je bil od nekdaj poetičnost. V desetletjih je intimna melodioznost v vseh oblikah njegovega likovnega ustvarjanja postala zaščitni znak minucioznega in na neki način sentimentalnega umetnika, ki ga je sprejela tako strokovna kot široka javnost. Ni presenetljivo, da so ob njegovih delih sočasno nastajale obsežnejše lirske izpovedi vidnih slovenskih poetov, kot so Ciril Zlobec, Tone Pavček in Ivo Svetina, ki so ob njegovih delih opevali Kras in slovensko primorje ter v verze prevajali svoj pogled na intimnost njegovih likovnih sporočil. Meje novega navdiha je Makuc zaslutil na prelomu tistega obdobja, ko je bil prvi zanosni melodični spev Krasu izpet in je zavestno prestopil v svet tehničnega izobilja, v sodobne, iz vedno novih tehnicističnih spoznanj skovane sanje. A nikoli, v nobenem trenutku ni kot interpret Krasa in mediteranskega duha pretrgal vezi s kraji, iz katerih je izhajal. Ob letošnji spominski razstavi z naslovom Želja po nebu v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev je bila k sodelovanju povabljena pesnica Miljana Cunta. Ne zato, ker je bila lani dobitnica nagrade Prešernovega sklada, temveč predvsem kot njegova rojakinja. Naslov dvojezične knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem / Conversazioni con Vladimir Makuc nedvoumno sporoča, da gre za pesničin dvogovor s slikarjevimi deli, pozorno branje pa razgrinja, da gre za projekcijo pesničinega doživljanja Makučevih umetnin, njenega intimnega poglabljanja vanje, a tudi za razmišljanje o mukah in radostih ustvarjanja v vseh umetniških zvrsteh. Svojo značilno likovno govorico, ki se je mojstrsko približevala otroški risbi, je Makuc organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Kako je pesnica vodila pogovor z izjemnim likovnikom, ki je brezhibno obvladoval metier prisluškujoč pticam, zemlji in imaginarnemu domu svoje ustvarjalne domišljije, sporoča že v prvih stavkih uvoda. Šla je za umetnikovimi podobami, kot se človek spusti do kletnih prostorov, da bi videl, ali so morda povezani s kletnimi prostori sosednje hiše. Nato je obiskala kraje njegovega bivanja in delovanja, premišljevala o umetnikovi potrebi po samoti, vstopila v cerkvico na hribu, kjer je več let kopiral mojstrovine iz preteklosti, s čimer si je tlakoval lastno pot, zaznala slikarjevo otroško zaljubljenost v lepoto in njegovo trmasto zazrtost vase. Ko je zbrala vtise, se je v večerni tišini vprašala, katere njegovih podob so se vtisnile vanjo, in si priklicala v zavest lastne spomine, slutnje, sanje. Stalnice v lirskem jeziku Miljane Cunta so slogovna jasnost, čistost in milina, skrben izbor prispodob, pretanjeno občutje presojne lepote ter prečiščena, a zato nič manj bogata lirska izreka besed. Že v njenem pesniškem prvencu Za pol neba, v katerem je s prefinjeno krhkostjo upesnjevala pokrajine hrepenenja in presojnost ženske lepote, se nežno razpirajo metafore poetičnega. V knjigi Svetloba od zunaj se je v petih ciklih z opisi usodnih in neopaznih vsakdanjih dogodkov vrnila k poetiki prvenca s skrajno občutenim, duhovno povzdignjenim, domala eteričnim jezikom. S pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica premika po času in prostoru natančno, premišljeno, skoraj asketsko, a hkrati gibko, lahkotno in jasno zaznava podobe in jih zapisuje v večnost. Zbirka Pesmi dneva pa skupaj s črno-belimi fotografijami nenavadnih prizorov navadnih stvari Dušana Šarotarja predstavlja drugačno konceptualno zasnovo. Pesmi v prozi, ki prinašajo célo vesolje enega dneva, v katerem se prelivajo navzočnost in odsotnost, tišina in živost, počitek in premišljevanje, v zasnovi spominjajo na Pogovore z Vladimirjem Makucem. Za pogovore, ki so – ob osmih dvostranskih in šestintridesetih enostranskih reprodukcijah likovnih del Vladimirja Makuca – za pesnico v tej poetični knjigi dokument osebnega potovanja v prostoru in času, je bil primeren drugačen žanr. Pesniška zasnova knjige – skupaj z uvodno stranjo – temelji na dvajsetih obsežnih fragmentih, zapisanih kot kratke ali daljše zgodbe, ki koncizno grajene ena za drugo kažejo na pripovedno širino, s katero pesnica pritegne v razmislek širok nabor tém, asociiranih z Makučevimi vizualnimi podobami. Glede na vprašanje, kako tènka je meja med klasično zapisano kratko zgodbo in poetično zapisanim kratkim proznim besedilom, ni dvoma, da gre v knjigi kljub stvarnemu naslovu, ki je morda prav zaradi tega zavajajoč, za čisto poezijo. Avtoportret oziroma portret – tako pesnice kot za v pogovoru z njo živo navzočega umetnika v tej knjigi – se kaže kot nikoli dokončana pesem. Kljub temu je nujno, da zdaj v tihoti ateljeja najdeš tistega, ki zre v vsa zrcala sveta in ostane cel. Vladimir Makuc se je zavedal notranjih omejitev svobode in jih je zato likovno lucidno izpovedoval. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti – in znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, so ga tako zasvojili, da je kot mistik in vizionar čutil njihovo moč. Pod črepinjasto suhoto se udira korak, vse globlje stopa, zamotan in težak, dokler se v nekem hipu – kdo ga je priklical? – ne zasveti zlata sled. V svojem zadnjem obdobju je Makuc – v slikah na platnu, grafikah, na akvarelih, miniaturnih kipih in na kamnitih skulpturah, posejanih z zelenimi, a ošiljenimi črepinjami – osvobodil črto, da je spregovorila z lastnim pomenom in ptice odrešil znakovne funkcionalnosti, da so se polne prhutave radoživosti, zvedave, a prestrašene v prostorih, nasičenih s črtami, osvobajale. V zadnjem zapisu Miljana Cunta suvereno, nič kaj sramežljivo nagovori slikarja z besedami »Dragi prijatelj, naj ti predstavim svoj atelje. Nič posebnega – miza, stol in nekaj knjig v kotu spalnice.« Celostranski zapis spremlja črno-bela fotografija iz Makučevega ateljeja, na kateri je Lado Mlekuž ujel umetnika med pripravo za tisk grafike na njegovi mizi. Zdi se, kot bi prisluhnil pesničinim besedam, ki zaključujejo knjigo: »Tako se zlagajo pesmi, prijatelj, v ateljejih večnosti, kot mize – ena v drugi prebivajo, naključne sopotnice, da te spominjajo.«
Slovenski kantavtor, skladatelj in pevec Andrej Šifrer je prvega maja praznoval svojo častitljivo obletnico, 70. rojstni dan. V svoji 50-letni glasbeni zgodovini je obredel ves svet, sodeloval s številnimi glasbeniki, s katerimi je tudi posnel veliko plošč, blizu dvesto pesmi. Poln humorja, tudi zelo čustvenih trenutkov bo z anekdotami, prigodami v oddaji Glasba svetov opisal svoje življenje.
Slovenski kantavtor, skladatelj in pevec Andrej Šifrer je prvega maja praznoval svojo častitljivo obletnico, 70. rojstni dan. V svoji 50-letni glasbeni zgodovini je obredel ves svet, sodeloval s številnimi glasbeniki, s katerimi je tudi posnel veliko plošč, blizu dvesto pesmi. Poln humorja, tudi zelo čustvenih trenutkov bo z anekdotami, prigodami v oddaji Glasba svetov opisal svoje življenje.
Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Na petem koncertu jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars predstavljamo projekt Rajska ptica, ki sta ga podpisala pevka Ajda Stina Turek in vibrafonist Vid Jamnik. Cedejka s priredbami skladb iz zlatega obdobja Slovenske popevke, jazzovskih standardov in avtorskih skladb je izšla pri hišni založbi ZKP RTV Slovenija. Kot gost je na koncertu nastopil trobentač Tomaž Gajšt, na kontrabasu je bil Jošt Lampret.
Na petem koncertu jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars predstavljamo projekt Rajska ptica, ki sta ga podpisala pevka Ajda Stina Turek in vibrafonist Vid Jamnik. Cedejka s priredbami skladb iz zlatega obdobja Slovenske popevke, jazzovskih standardov in avtorskih skladb je izšla pri hišni založbi ZKP RTV Slovenija. Kot gost je na koncertu nastopil trobentač Tomaž Gajšt, na kontrabasu je bil Jošt Lampret.
Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.
Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.
Glasba, ki jo le redkokdaj ali nikoli ne slišite v rednih glasbenih opremah. Še manj verjetno pa je, da jo boste slišali na drugih radijskih postajah.
Glasba, ki jo le redkokdaj ali nikoli ne slišite v rednih glasbenih opremah. Še manj verjetno pa je, da jo boste slišali na drugih radijskih postajah.
Avtor logotipa mineralne vode iz Radencev Londonska kupčija s slovenskim ozemljem »Kjer se pravica sprevrže v krivico, je upor dolžnost« Slikar in grafik Stane Cuderman je študiral na akademijah v Zagrebu in Pragi. Imel je veliko tehnično znanje, znan je bil zlasti po slikanju svetlo-temnih kontrastov, bil pa je tudi mojster kompozicije in dekorativnih učinkov. Njegova zgodnja dela, zlasti grafike, kažejo ekspresionistične značilnosti, sicer pa je slikal realistično in s čustvenimi poudarki, motive pa bogatil s simboličnimi in alegoričnimi detajli. V olju je slikal portrete in žanrske, alegorične ter religiozne prizore. Leta 1938 je s freskami okrasil frančiškansko cerkev v rojstnem Kamniku. Stane Cuderman se je rodil pred 130 leti v Kamniku.
Avtor logotipa mineralne vode iz Radencev Londonska kupčija s slovenskim ozemljem »Kjer se pravica sprevrže v krivico, je upor dolžnost« Slikar in grafik Stane Cuderman je študiral na akademijah v Zagrebu in Pragi. Imel je veliko tehnično znanje, znan je bil zlasti po slikanju svetlo-temnih kontrastov, bil pa je tudi mojster kompozicije in dekorativnih učinkov. Njegova zgodnja dela, zlasti grafike, kažejo ekspresionistične značilnosti, sicer pa je slikal realistično in s čustvenimi poudarki, motive pa bogatil s simboličnimi in alegoričnimi detajli. V olju je slikal portrete in žanrske, alegorične ter religiozne prizore. Leta 1938 je s freskami okrasil frančiškansko cerkev v rojstnem Kamniku. Stane Cuderman se je rodil pred 130 leti v Kamniku.
Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušlič. Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice. Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame. Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«. Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo. Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj. Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.
Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušlič. Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice. Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame. Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«. Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo. Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj. Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.
V tokratni oddaji se bomo posvetili zvočnemu gledališču in predstavili izsek iz dogajanja na Festivalu radijske igre za dojenčke, malčke ter ranljive skupine Poslušati skupaj, ki se je začel v nedeljo. Festival je del triletnega projekta B-AIR, kjer devet partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Slišali boste štiri zvočne avtoportrete dijakov Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ki so se želeli izraziti in upodobiti sebe s pomočjo raziskovanja izraznosti na področju zvoka, slišanosti in slušnosti. Pri projektu so sodelovali dijaki Nika Lipuš, Melani Pyvovar, Klara Senica, Nail Perviz in Gal Kordič ter režiserka Ana Krauthaker, avtor glasbe Rudi Pančur, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, oblikovalka zvoka Sonja Strenar, strokovna sodelavka Maja Poljanšek in igralec Gregor Zorc. Pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Vabljeni k poslušanju. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
V tokratni oddaji se bomo posvetili zvočnemu gledališču in predstavili izsek iz dogajanja na Festivalu radijske igre za dojenčke, malčke ter ranljive skupine Poslušati skupaj, ki se je začel v nedeljo. Festival je del triletnega projekta B-AIR, kjer devet partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Slišali boste štiri zvočne avtoportrete dijakov Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ki so se želeli izraziti in upodobiti sebe s pomočjo raziskovanja izraznosti na področju zvoka, slišanosti in slušnosti. Pri projektu so sodelovali dijaki Nika Lipuš, Melani Pyvovar, Klara Senica, Nail Perviz in Gal Kordič ter režiserka Ana Krauthaker, avtor glasbe Rudi Pančur, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, oblikovalka zvoka Sonja Strenar, strokovna sodelavka Maja Poljanšek in igralec Gregor Zorc. Pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Vabljeni k poslušanju. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
Športna pot 23-letnega Tadeja Pogačarja je bogata, čeprav je še vedno skoraj na začetku svoje kariere. V zvočnem dokumentarnem portretu izvemo, da v mlajših kategorijah ni takoj premagoval konkurence, toda že pred vstopom v svetovno serijo je začel nizati zmage, denimo z uspehom na Tour de l'Avenirju, odskočni deski za prihodnje šampione Toura. Tam bi skoraj ostal brez nastopa v zadnji etapi. Na najvišjo sceno je vstopil leta 2019 in že na svoji prvi tritedenski dirki, španski Vuelti, nizal uspeh za uspehom, čeprav je bilo predvideno, da bo nekje na polovici to preizkušnjo zapustil. Osrednji del dokumentarnega portreta je osredotočen na koronsko leto 2020, v katerem je Pogačar uprizoril kar nekaj razburljivih dvobojev s Primožem Rogličem. Na cestni dirki državnega prvenstva 2020 je bil Primož Roglič močnejši, v vožnji na čas na Pokljuki pa je Pogačar z zmago naredil nekakšen nesluteni uvod v poznejši preobrat na dirki po Franciji. Ob začetku predzadnje etape, vožnje na čas, je imel Roglič 57 sekund prednosti pred Pogačarjem, toda 19. september 2020 bo ob epskem zasuku za vedno zapisan v svetovno kolesarsko zgodovino. V oddaji lahko slišite marsikaj o zakulisju te zmage in o tem, kako je Pogačar presenetil tudi svoje najbližje podpornike. Svojo drugo zmago na Touru je Tadej Pogačar osvojil z veliko prednostjo več kot petih minut, po Touru pa je še v isti sapi osvojil tudi bronasto olimpijsko medaljo v Tokiu na cestni dirki, vsega šest dni po koncu v Parizu.
Športna pot 23-letnega Tadeja Pogačarja je bogata, čeprav je še vedno skoraj na začetku svoje kariere. V zvočnem dokumentarnem portretu izvemo, da v mlajših kategorijah ni takoj premagoval konkurence, toda že pred vstopom v svetovno serijo je začel nizati zmage, denimo z uspehom na Tour de l'Avenirju, odskočni deski za prihodnje šampione Toura. Tam bi skoraj ostal brez nastopa v zadnji etapi. Na najvišjo sceno je vstopil leta 2019 in že na svoji prvi tritedenski dirki, španski Vuelti, nizal uspeh za uspehom, čeprav je bilo predvideno, da bo nekje na polovici to preizkušnjo zapustil. Osrednji del dokumentarnega portreta je osredotočen na koronsko leto 2020, v katerem je Pogačar uprizoril kar nekaj razburljivih dvobojev s Primožem Rogličem. Na cestni dirki državnega prvenstva 2020 je bil Primož Roglič močnejši, v vožnji na čas na Pokljuki pa je Pogačar z zmago naredil nekakšen nesluteni uvod v poznejši preobrat na dirki po Franciji. Ob začetku predzadnje etape, vožnje na čas, je imel Roglič 57 sekund prednosti pred Pogačarjem, toda 19. september 2020 bo ob epskem zasuku za vedno zapisan v svetovno kolesarsko zgodovino. V oddaji lahko slišite marsikaj o zakulisju te zmage in o tem, kako je Pogačar presenetil tudi svoje najbližje podpornike. Svojo drugo zmago na Touru je Tadej Pogačar osvojil z veliko prednostjo več kot petih minut, po Touru pa je še v isti sapi osvojil tudi bronasto olimpijsko medaljo v Tokiu na cestni dirki, vsega šest dni po koncu v Parizu.