Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Leta 2002 se je majevski pesnik Feliciano Sanchez Chan udeležil knjižnega festivala Vilenica in tistega leta je Mojca Terčelj pripravila njegov Literarni portret. Nikar ne zamudite priložnosti, da vsaj nekoliko spoznate majevsko književnost. Avtor literarnega dela Feliciano Sanchez Chan, avtor oddaje in prevoda Mojca Terčelj, režiser Boštjan Vrhovec, bralec Slavko Kastelic, igralec Boris Juh, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2002.
Leta 2002 se je majevski pesnik Feliciano Sanchez Chan udeležil knjižnega festivala Vilenica in tistega leta je Mojca Terčelj pripravila njegov Literarni portret. Nikar ne zamudite priložnosti, da vsaj nekoliko spoznate majevsko književnost. Avtor literarnega dela Feliciano Sanchez Chan, avtor oddaje in prevoda Mojca Terčelj, režiser Boštjan Vrhovec, bralec Slavko Kastelic, igralec Boris Juh, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2002.
Španska pisateljica Carmen Martin Gaite, ki se je rodila pred 100 leti in umrla leta 2000, se je uveljavila z romani, v katerih v realistični maniri posebno pozornost namenja predvsem samoti in tišini ter času. Literarni portret je pripravila Leila Turk, ki je prevedla tudi izbrane odlomke. Prevajalka Leila Turk, interpreta Silva Čušin in Brane Grubar, glasbena oprema Marko Stopar, režija Boštjan Vrhovec, urednici oddaje Tadeja Krečič Scholten in Petra Tanko. Leto nastanka 2002.
Španska pisateljica Carmen Martin Gaite, ki se je rodila pred 100 leti in umrla leta 2000, se je uveljavila z romani, v katerih v realistični maniri posebno pozornost namenja predvsem samoti in tišini ter času. Literarni portret je pripravila Leila Turk, ki je prevedla tudi izbrane odlomke. Prevajalka Leila Turk, interpreta Silva Čušin in Brane Grubar, glasbena oprema Marko Stopar, režija Boštjan Vrhovec, urednici oddaje Tadeja Krečič Scholten in Petra Tanko. Leto nastanka 2002.
Poljska pisateljica, pesnica, literarna znanstvenica in profesorica Izabela Morska se je rodila kot Izabela Filipiak leta 1961 v Gdynji. Študirala je literarne vede v Gdansku in pozneje v Kaliforniji, doktorirala je iz filozofije in književnosti. Med drugim je izdala novelistični zbirki Smrt in spirala (1992) in Magično oko (2006), dve pesniški zbirki. Njen iniciacijski in eden od prvih poljskih feminističnih romanov z naslovom Absolutna amnezija iz leta 1995 je dosegel kultni status, napisala je tudi srhljivko Alma (2003) in triptih Trojka (2024), dramo Knjiga Em (2005) ter bolnišnični dnevnik Izginjanje (2019). Leta 2018 je prejela nagrado Juliana Tuwima za ustvarjalni opus, leta 2020 pa pomorjansko literarno nagrado. Literarni portret o njej pripravlja Jana Unuk. Interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Lidija Hartman, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, posneto leta 2025.
Poljska pisateljica, pesnica, literarna znanstvenica in profesorica Izabela Morska se je rodila kot Izabela Filipiak leta 1961 v Gdynji. Študirala je literarne vede v Gdansku in pozneje v Kaliforniji, doktorirala je iz filozofije in književnosti. Med drugim je izdala novelistični zbirki Smrt in spirala (1992) in Magično oko (2006), dve pesniški zbirki. Njen iniciacijski in eden od prvih poljskih feminističnih romanov z naslovom Absolutna amnezija iz leta 1995 je dosegel kultni status, napisala je tudi srhljivko Alma (2003) in triptih Trojka (2024), dramo Knjiga Em (2005) ter bolnišnični dnevnik Izginjanje (2019). Leta 2018 je prejela nagrado Juliana Tuwima za ustvarjalni opus, leta 2020 pa pomorjansko literarno nagrado. Literarni portret o njej pripravlja Jana Unuk. Interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Lidija Hartman, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, posneto leta 2025.
Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden-mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.
Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden-mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
Na božični večer leta 1885, pred skoraj natanko 140 leti, se je rodila pesnica in prevajalka Lili Novy. Sprva je pisala v nemščini, nato v slovenščini – vse njeno življenje je zaznamovala razpetost med različnimi jeziki in kulturami, saj je bil oče Nemec, mati Slovenka, mož pa Čeh. Za nocojšnji Literarni večer smo izbrali njen dramatiziran portret, ki ga je leta 1998 pripravila dramska igralka Lenča Ferenčak. Igrajo Lenča Ferenčak, Pavle Ravnohrib, Aleš Valič, Stannia Boninsegna, bereta Janez Dolinar in Nataša Bolčina Žgavec, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Jure Culiberg, režija Irena Glonar. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek (ponovitev). Posneto 1998.
Na božični večer leta 1885, pred skoraj natanko 140 leti, se je rodila pesnica in prevajalka Lili Novy. Sprva je pisala v nemščini, nato v slovenščini – vse njeno življenje je zaznamovala razpetost med različnimi jeziki in kulturami, saj je bil oče Nemec, mati Slovenka, mož pa Čeh. Za nocojšnji Literarni večer smo izbrali njen dramatiziran portret, ki ga je leta 1998 pripravila dramska igralka Lenča Ferenčak. Igrajo Lenča Ferenčak, Pavle Ravnohrib, Aleš Valič, Stannia Boninsegna, bereta Janez Dolinar in Nataša Bolčina Žgavec, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Jure Culiberg, režija Irena Glonar. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek (ponovitev). Posneto 1998.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Tokrat vam v posluh ponujamo posnetek drugega dela koncerta ob trideset letnici delovanja kvinteta Dori. Posneli smo ga 20. novembra letos v Kulturnem centru Laško. Koncert je povezoval Tilen Artač, posnetek drugega dela pa je nekoliko krajši, zato do konca tokratnega Četrtkovega večera domačih pesmi in napevov poslušate glasbo po izboru članov kvinteta Dori. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Tokrat vam v posluh ponujamo posnetek drugega dela koncerta ob trideset letnici delovanja kvinteta Dori. Posneli smo ga 20. novembra letos v Kulturnem centru Laško. Koncert je povezoval Tilen Artač, posnetek drugega dela pa je nekoliko krajši, zato do konca tokratnega Četrtkovega večera domačih pesmi in napevov poslušate glasbo po izboru članov kvinteta Dori. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Filozof o razmerju med lepoto, dobroto in resnico Organizator pediatrične dejavnosti Upravnica Radia Slovensko primorje in filmska kritičarka Eden izmed najboljših slovenskih fotografov Josip Pelikan je imel v letih od 1910 do 1920 fotografski atelje v Idriji, nato pa se je preselil v Celje. Tam je obnovil stekleni atelje fotografa Lenza in odprl podružnico v Rogaški Slatini. Gojil je kakovostno portretno fotografijo v različnih tehnikah in ustvaril številne portrete uglednih slovenskih kulturnikov. Zapustil je tudi izjemen opus pokrajinske, turistične, reportažne in arhitekturne fotografije. Ti motivi so izhajali kot razglednice ter kot reprodukcije v knjigah in revijah. Josip Pelikan se je rodil pred 140 leti v Trbižu.
Filozof o razmerju med lepoto, dobroto in resnico Organizator pediatrične dejavnosti Upravnica Radia Slovensko primorje in filmska kritičarka Eden izmed najboljših slovenskih fotografov Josip Pelikan je imel v letih od 1910 do 1920 fotografski atelje v Idriji, nato pa se je preselil v Celje. Tam je obnovil stekleni atelje fotografa Lenza in odprl podružnico v Rogaški Slatini. Gojil je kakovostno portretno fotografijo v različnih tehnikah in ustvaril številne portrete uglednih slovenskih kulturnikov. Zapustil je tudi izjemen opus pokrajinske, turistične, reportažne in arhitekturne fotografije. Ti motivi so izhajali kot razglednice ter kot reprodukcije v knjigah in revijah. Josip Pelikan se je rodil pred 140 leti v Trbižu.
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
Frida je barvit, živahen plesno-vizualen portret svetovno znane mehiške slikarke Fride Kahlo. Celovečerni balet na odru SNG Maribor je s tamkajšnjim baletnim ansamblom in v koprodukciji z Opero Wroclov na Poljskem pripravila mednarodno priznana koreografinja Annabelle Lopez Ochoa s svojo ekipo.
Frida je barvit, živahen plesno-vizualen portret svetovno znane mehiške slikarke Fride Kahlo. Celovečerni balet na odru SNG Maribor je s tamkajšnjim baletnim ansamblom in v koprodukciji z Opero Wroclov na Poljskem pripravila mednarodno priznana koreografinja Annabelle Lopez Ochoa s svojo ekipo.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
V oddaji predstavljamo slovenskega rojaka iz Argentine Damiana Ahlina. Rojen je v Buenos Airesu, kot otrok slovenskih staršev že od rane mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Carapachayu, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu – Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja, zapisan je pesništvu, ukvarja pa se tudi s prevajanjem. Damian Ahlin iz Argentine je gost tokratne oddaje Slovencem po svetu – Portreti.
V oddaji predstavljamo slovenskega rojaka iz Argentine Damiana Ahlina. Rojen je v Buenos Airesu, kot otrok slovenskih staršev že od rane mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Carapachayu, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu – Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja, zapisan je pesništvu, ukvarja pa se tudi s prevajanjem. Damian Ahlin iz Argentine je gost tokratne oddaje Slovencem po svetu – Portreti.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
V oddaji predstavljamo avstralsko Slovenko Tanio Smrdel. Rojena je na peti celini slovenskim staršem, ki so se v deželo tam spodaj v začetku 70 ih let prejšnjega stoletja preselili s Pivškega. Že od malega je tesno povezana s slovensko skupnostjo v Sydneyu, predana je novinarskemu delu, saj je bila vrsto let urednica in novinarka slovenskih oddaj na avstralskem državnem radiu, zdaj pa vodi in pripravlja oddaje na radiu Glas Avstralskih Slovencev v Sydneyu, sodeluje tudi z Zgodovinskim arhivom avstralskih Slovencev – HASA in je tudi ena izmed ustanovnih članov tega arhiva. Tania Smrdel si prizadeva tudi za ohranjanje slovenske besede in povezovanje mlajše in starejše generacije avstralskih Slovencev v Sydneyu. O svojem življenju in delu v Sydneyu, ki je tesno prepleteno z dejavnostjo v slovenski skupnosti in tudi z deželo slovenskih prednikov, Tania Smrdel pripoveduje v oddaji Slovencem po svetu-Portreti.
V oddaji predstavljamo avstralsko Slovenko Tanio Smrdel. Rojena je na peti celini slovenskim staršem, ki so se v deželo tam spodaj v začetku 70 ih let prejšnjega stoletja preselili s Pivškega. Že od malega je tesno povezana s slovensko skupnostjo v Sydneyu, predana je novinarskemu delu, saj je bila vrsto let urednica in novinarka slovenskih oddaj na avstralskem državnem radiu, zdaj pa vodi in pripravlja oddaje na radiu Glas Avstralskih Slovencev v Sydneyu, sodeluje tudi z Zgodovinskim arhivom avstralskih Slovencev – HASA in je tudi ena izmed ustanovnih članov tega arhiva. Tania Smrdel si prizadeva tudi za ohranjanje slovenske besede in povezovanje mlajše in starejše generacije avstralskih Slovencev v Sydneyu. O svojem življenju in delu v Sydneyu, ki je tesno prepleteno z dejavnostjo v slovenski skupnosti in tudi z deželo slovenskih prednikov, Tania Smrdel pripoveduje v oddaji Slovencem po svetu-Portreti.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Tokrat vam v posluh ponujamo posnetek prvega dela Koncerta ob trideset letnici delovanja kvinteta Dori. Posneli smo ga 20. novembra letos v Kulturnem centru Laško. Kvintet Dori je narodnozabavni ansambel, katerega začetki segajo v leto 1995. Nastanek zasedbe je povezan z znanim župnikom Izidorjem Pečovnikom - Dorijem, ki je na službovanje v Berlin odšel istega leta, kot je nastalo ime »Kvintet Dori«. Člani zasedbe so se takrat odločili, da se bodo imenovali po njem, ker jih je vzpodbujal in podpiral, da so se povezali med seboj in ustanovili ansambel. V vseh teh letih je kvintet Dori utrdil svoje ime in postal prepoznaven s svojim glasbenim slogom, odlikuje pa ga predvsem iskren odnos do domače glasbe in njenih poslušalcev. Koncert je povezoval Tilen Artač. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Tokrat vam v posluh ponujamo posnetek prvega dela Koncerta ob trideset letnici delovanja kvinteta Dori. Posneli smo ga 20. novembra letos v Kulturnem centru Laško. Kvintet Dori je narodnozabavni ansambel, katerega začetki segajo v leto 1995. Nastanek zasedbe je povezan z znanim župnikom Izidorjem Pečovnikom - Dorijem, ki je na službovanje v Berlin odšel istega leta, kot je nastalo ime »Kvintet Dori«. Člani zasedbe so se takrat odločili, da se bodo imenovali po njem, ker jih je vzpodbujal in podpiral, da so se povezali med seboj in ustanovili ansambel. V vseh teh letih je kvintet Dori utrdil svoje ime in postal prepoznaven s svojim glasbenim slogom, odlikuje pa ga predvsem iskren odnos do domače glasbe in njenih poslušalcev. Koncert je povezoval Tilen Artač. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
V tokratni oddaji za vas igrajo in pojejo: Š'ta godba; Božo Grošelj in Miško Hočevar; Ljoba Jenče; Vokalni kvintet Gorenjci; Ansambel Mihe Dovžana; Kvartet DO; Ansambel Avsenik; Marija Ahačič Pollak; Ansambel Borisa Franka; Ansambel Jožeta Burnika; Ansambel Slovenija; Ansambel Slovenski muzikantje; Ansambel Rudija Bardorferja; Ansambel Zadovoljni Kranjci; Ansambel Braneta Klavžarja; Ansambel Veseli hmeljarji; Ansambel Vrisk; Ansambel Slovenski zvoki in Ansambel Toneta Rusa. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najkakovostnejše zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
V tokratni oddaji za vas igrajo in pojejo: Š'ta godba; Božo Grošelj in Miško Hočevar; Ljoba Jenče; Vokalni kvintet Gorenjci; Ansambel Mihe Dovžana; Kvartet DO; Ansambel Avsenik; Marija Ahačič Pollak; Ansambel Borisa Franka; Ansambel Jožeta Burnika; Ansambel Slovenija; Ansambel Slovenski muzikantje; Ansambel Rudija Bardorferja; Ansambel Zadovoljni Kranjci; Ansambel Braneta Klavžarja; Ansambel Veseli hmeljarji; Ansambel Vrisk; Ansambel Slovenski zvoki in Ansambel Toneta Rusa. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najkakovostnejše zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.
V oddaji predstavljamo Ljubljančanko Urško Prepeluh Magajne, ki jo je življenjska pot pred dvema desetletjema odpeljala v Združene države Amerike. Z družino živi v Chicagu in dela kot pravnica. Tudi njen soprog ima slovenske korenine, spoznala pa sta se v Sloveniji med njegovim sodelovanjem na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani. In za ohranjanje slovenskega jezika v Ameriki zdaj nadvse zavzeto skrbi tudi Urša Prepeluh Magajne, ki je zelo aktivna v slovenski skupnosti v Lemontu, kjer slovenščino tudi poučuje. Sicer pa dejavno sodeluje tudi pri drugih prireditvah, ki jih organizirajo v okviru slovenskega društva in jih ne zmanjka skozi vse leto. Sodeluje tudi pri slovensko ameriškem poslovnem klubu in tke tesne vezi s Slovenijo. O življenju čez lužo, delu pravnice v Ameriki, povezavah z domovino, ohranjanju slovenščine in slovenstva, pogrešanju Slovenije in prepletanju različnih kultur v tujini pripoveduje Urška Prepeluh Magajne v oddaji Slovencem po svetu - Portreti .
V oddaji predstavljamo Ljubljančanko Urško Prepeluh Magajne, ki jo je življenjska pot pred dvema desetletjema odpeljala v Združene države Amerike. Z družino živi v Chicagu in dela kot pravnica. Tudi njen soprog ima slovenske korenine, spoznala pa sta se v Sloveniji med njegovim sodelovanjem na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani. In za ohranjanje slovenskega jezika v Ameriki zdaj nadvse zavzeto skrbi tudi Urša Prepeluh Magajne, ki je zelo aktivna v slovenski skupnosti v Lemontu, kjer slovenščino tudi poučuje. Sicer pa dejavno sodeluje tudi pri drugih prireditvah, ki jih organizirajo v okviru slovenskega društva in jih ne zmanjka skozi vse leto. Sodeluje tudi pri slovensko ameriškem poslovnem klubu in tke tesne vezi s Slovenijo. O življenju čez lužo, delu pravnice v Ameriki, povezavah z domovino, ohranjanju slovenščine in slovenstva, pogrešanju Slovenije in prepletanju različnih kultur v tujini pripoveduje Urška Prepeluh Magajne v oddaji Slovencem po svetu - Portreti .
Letos praznujemo 100. obletnico rojstva velikega klasika slovenskega stripa in animiranega filma Mikija Mustra, očeta Zvitorepca, Trdonje, Lakotnika in drugih risanih junakov, ki so zaznamovali otroštvo številnih rodov. V Mestnem muzeju Ljubljana bo na ogled razstava o umetnikovi življenjski in ustvarjalni poti. Na ogled bodo izvirna dela in dokumentarni portreti.
Letos praznujemo 100. obletnico rojstva velikega klasika slovenskega stripa in animiranega filma Mikija Mustra, očeta Zvitorepca, Trdonje, Lakotnika in drugih risanih junakov, ki so zaznamovali otroštvo številnih rodov. V Mestnem muzeju Ljubljana bo na ogled razstava o umetnikovi življenjski in ustvarjalni poti. Na ogled bodo izvirna dela in dokumentarni portreti.
V Portorožu je na sporedu 28. Festivala slovenskega filma tudi novi celovečerni dokumentarec Damjana Kozoleta. OHO film, pred tem prikazan med drugim že na Sarajevskem filmskem festivalu, je portret skupine OHO in celovito predstavi eno najpomembnejših umetniških gibanj našega prostora, ki je zagovarjalo neideološki, igriv, šaljiv pogled na svet in na človeka v njem. V ospredje je postavljalo odkrivanje poetike življenja in prevpraševalo antropocentrični pogled nanj. Kozole je v film vključil tudi videe in posnetke performansov, ki javnosti dolgo niso bili dostopni. Foto: Posnetek zaslona OHO filma
V Portorožu je na sporedu 28. Festivala slovenskega filma tudi novi celovečerni dokumentarec Damjana Kozoleta. OHO film, pred tem prikazan med drugim že na Sarajevskem filmskem festivalu, je portret skupine OHO in celovito predstavi eno najpomembnejših umetniških gibanj našega prostora, ki je zagovarjalo neideološki, igriv, šaljiv pogled na svet in na človeka v njem. V ospredje je postavljalo odkrivanje poetike življenja in prevpraševalo antropocentrični pogled nanj. Kozole je v film vključil tudi videe in posnetke performansov, ki javnosti dolgo niso bili dostopni. Foto: Posnetek zaslona OHO filma
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija
Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji Magdaleno Novak, ki že skoraj 16 let zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi v Berlinu. Zelo tesno je povezana tudi s slovensko skupnostjo v nemški prestolnici, saj je v letih službovanja v Nemčiji tudi sama postala zdomka.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji Magdaleno Novak, ki že skoraj 16 let zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi v Berlinu. Zelo tesno je povezana tudi s slovensko skupnostjo v nemški prestolnici, saj je v letih službovanja v Nemčiji tudi sama postala zdomka.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.
Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
Slovenski kantavtor, skladatelj in pevec Andrej Šifrer je prvega maja praznoval svojo častitljivo obletnico, 70. rojstni dan. V svoji 50-letni glasbeni zgodovini je obredel ves svet, sodeloval s številnimi glasbeniki, s katerimi je tudi posnel veliko plošč, blizu dvesto pesmi. Poln humorja, tudi zelo čustvenih trenutkov bo z anekdotami, prigodami v oddaji Glasba svetov opisal svoje življenje.
Slovenski kantavtor, skladatelj in pevec Andrej Šifrer je prvega maja praznoval svojo častitljivo obletnico, 70. rojstni dan. V svoji 50-letni glasbeni zgodovini je obredel ves svet, sodeloval s številnimi glasbeniki, s katerimi je tudi posnel veliko plošč, blizu dvesto pesmi. Poln humorja, tudi zelo čustvenih trenutkov bo z anekdotami, prigodami v oddaji Glasba svetov opisal svoje življenje.
Piše Iztok Ilich, bere Dejan Kaloper. Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …« Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene. Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …« V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila. Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel. Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli, Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«
Piše Iztok Ilich, bere Dejan Kaloper. Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …« Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene. Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …« V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila. Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel. Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli, Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«
Na petem koncertu jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars predstavljamo projekt Rajska ptica, ki sta ga podpisala pevka Ajda Stina Turek in vibrafonist Vid Jamnik. Cedejka s priredbami skladb iz zlatega obdobja Slovenske popevke, jazzovskih standardov in avtorskih skladb je izšla pri hišni založbi ZKP RTV Slovenija. Kot gost je na koncertu nastopil trobentač Tomaž Gajšt, na kontrabasu je bil Jošt Lampret.
Na petem koncertu jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars predstavljamo projekt Rajska ptica, ki sta ga podpisala pevka Ajda Stina Turek in vibrafonist Vid Jamnik. Cedejka s priredbami skladb iz zlatega obdobja Slovenske popevke, jazzovskih standardov in avtorskih skladb je izšla pri hišni založbi ZKP RTV Slovenija. Kot gost je na koncertu nastopil trobentač Tomaž Gajšt, na kontrabasu je bil Jošt Lampret.
Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Glasba, ki jo le redkokdaj ali nikoli ne slišite v rednih glasbenih opremah. Še manj verjetno pa je, da jo boste slišali na drugih radijskih postajah.
Glasba, ki jo le redkokdaj ali nikoli ne slišite v rednih glasbenih opremah. Še manj verjetno pa je, da jo boste slišali na drugih radijskih postajah.
Športna pot 23-letnega Tadeja Pogačarja je bogata, čeprav je še vedno skoraj na začetku svoje kariere. V zvočnem dokumentarnem portretu izvemo, da v mlajših kategorijah ni takoj premagoval konkurence, toda že pred vstopom v svetovno serijo je začel nizati zmage, denimo z uspehom na Tour de l'Avenirju, odskočni deski za prihodnje šampione Toura. Tam bi skoraj ostal brez nastopa v zadnji etapi. Na najvišjo sceno je vstopil leta 2019 in že na svoji prvi tritedenski dirki, španski Vuelti, nizal uspeh za uspehom, čeprav je bilo predvideno, da bo nekje na polovici to preizkušnjo zapustil. Osrednji del dokumentarnega portreta je osredotočen na koronsko leto 2020, v katerem je Pogačar uprizoril kar nekaj razburljivih dvobojev s Primožem Rogličem. Na cestni dirki državnega prvenstva 2020 je bil Primož Roglič močnejši, v vožnji na čas na Pokljuki pa je Pogačar z zmago naredil nekakšen nesluteni uvod v poznejši preobrat na dirki po Franciji. Ob začetku predzadnje etape, vožnje na čas, je imel Roglič 57 sekund prednosti pred Pogačarjem, toda 19. september 2020 bo ob epskem zasuku za vedno zapisan v svetovno kolesarsko zgodovino. V oddaji lahko slišite marsikaj o zakulisju te zmage in o tem, kako je Pogačar presenetil tudi svoje najbližje podpornike. Svojo drugo zmago na Touru je Tadej Pogačar osvojil z veliko prednostjo več kot petih minut, po Touru pa je še v isti sapi osvojil tudi bronasto olimpijsko medaljo v Tokiu na cestni dirki, vsega šest dni po koncu v Parizu.
Športna pot 23-letnega Tadeja Pogačarja je bogata, čeprav je še vedno skoraj na začetku svoje kariere. V zvočnem dokumentarnem portretu izvemo, da v mlajših kategorijah ni takoj premagoval konkurence, toda že pred vstopom v svetovno serijo je začel nizati zmage, denimo z uspehom na Tour de l'Avenirju, odskočni deski za prihodnje šampione Toura. Tam bi skoraj ostal brez nastopa v zadnji etapi. Na najvišjo sceno je vstopil leta 2019 in že na svoji prvi tritedenski dirki, španski Vuelti, nizal uspeh za uspehom, čeprav je bilo predvideno, da bo nekje na polovici to preizkušnjo zapustil. Osrednji del dokumentarnega portreta je osredotočen na koronsko leto 2020, v katerem je Pogačar uprizoril kar nekaj razburljivih dvobojev s Primožem Rogličem. Na cestni dirki državnega prvenstva 2020 je bil Primož Roglič močnejši, v vožnji na čas na Pokljuki pa je Pogačar z zmago naredil nekakšen nesluteni uvod v poznejši preobrat na dirki po Franciji. Ob začetku predzadnje etape, vožnje na čas, je imel Roglič 57 sekund prednosti pred Pogačarjem, toda 19. september 2020 bo ob epskem zasuku za vedno zapisan v svetovno kolesarsko zgodovino. V oddaji lahko slišite marsikaj o zakulisju te zmage in o tem, kako je Pogačar presenetil tudi svoje najbližje podpornike. Svojo drugo zmago na Touru je Tadej Pogačar osvojil z veliko prednostjo več kot petih minut, po Touru pa je še v isti sapi osvojil tudi bronasto olimpijsko medaljo v Tokiu na cestni dirki, vsega šest dni po koncu v Parizu.
Je iz Velenja in le malo vas ve, da je leta 1980 ustanovil skupino Šank Rock. Od strun je v osemdesetih prešel na tipke. Ustvarja glasbo, ki bo vedno sodobna in poslušljiva. Svojim glasbenim izletom daje vedno nova in nova imena, jim dodaja vizualna sporočila ter jih oblikuje v multimedijske predstave. Razgledan in izviren svetovljan slovenske elektronske glasbe je v pogovoru tudi duhovit. Gost oddaje je Stanislav Špegel.
Je iz Velenja in le malo vas ve, da je leta 1980 ustanovil skupino Šank Rock. Od strun je v osemdesetih prešel na tipke. Ustvarja glasbo, ki bo vedno sodobna in poslušljiva. Svojim glasbenim izletom daje vedno nova in nova imena, jim dodaja vizualna sporočila ter jih oblikuje v multimedijske predstave. Razgledan in izviren svetovljan slovenske elektronske glasbe je v pogovoru tudi duhovit. Gost oddaje je Stanislav Špegel.
Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.
Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.
Tokrat predstavljamo slovensko slikarko in geografinjo iz Ottawe Ireno Hribar Schmidt. Že štiri desetletja živi v tujini, kamor sta jo pravzaprav odpeljali študijska pot in želja po raziskovanju sveta. Rojena Ljubljančanka je v Kanadi študirala geografijo in se izobraževala na likovnem področju. Sicer pa je že pred odhodom v Severno Ameriko tudi v Sloveniji obiskovala tečaje modeliranja in risanja, študirala pa je tudi oblikovanje v Benetkah. Njena izseljenska in umetniška pot pa sta zaznamovani tudi z desetletjem, ki ga je z družino preživela na Arabskem polotoku. V Kanadi je dejavna tudi v slovenski skupnosti, kljub letom izseljenskega življenja pa je ves čas tesno povezana tudi z domovino Slovenijo, predvsem na likovnem področju.
Tokrat predstavljamo slovensko slikarko in geografinjo iz Ottawe Ireno Hribar Schmidt. Že štiri desetletja živi v tujini, kamor sta jo pravzaprav odpeljali študijska pot in želja po raziskovanju sveta. Rojena Ljubljančanka je v Kanadi študirala geografijo in se izobraževala na likovnem področju. Sicer pa je že pred odhodom v Severno Ameriko tudi v Sloveniji obiskovala tečaje modeliranja in risanja, študirala pa je tudi oblikovanje v Benetkah. Njena izseljenska in umetniška pot pa sta zaznamovani tudi z desetletjem, ki ga je z družino preživela na Arabskem polotoku. V Kanadi je dejavna tudi v slovenski skupnosti, kljub letom izseljenskega življenja pa je ves čas tesno povezana tudi z domovino Slovenijo, predvsem na likovnem področju.
V tokratni oddaji se bomo posvetili zvočnemu gledališču in predstavili izsek iz dogajanja na Festivalu radijske igre za dojenčke, malčke ter ranljive skupine Poslušati skupaj, ki se je začel v nedeljo. Festival je del triletnega projekta B-AIR, kjer devet partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Slišali boste štiri zvočne avtoportrete dijakov Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ki so se želeli izraziti in upodobiti sebe s pomočjo raziskovanja izraznosti na področju zvoka, slišanosti in slušnosti. Pri projektu so sodelovali dijaki Nika Lipuš, Melani Pyvovar, Klara Senica, Nail Perviz in Gal Kordič ter režiserka Ana Krauthaker, avtor glasbe Rudi Pančur, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, oblikovalka zvoka Sonja Strenar, strokovna sodelavka Maja Poljanšek in igralec Gregor Zorc. Pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Vabljeni k poslušanju. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
V tokratni oddaji se bomo posvetili zvočnemu gledališču in predstavili izsek iz dogajanja na Festivalu radijske igre za dojenčke, malčke ter ranljive skupine Poslušati skupaj, ki se je začel v nedeljo. Festival je del triletnega projekta B-AIR, kjer devet partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Slišali boste štiri zvočne avtoportrete dijakov Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ki so se želeli izraziti in upodobiti sebe s pomočjo raziskovanja izraznosti na področju zvoka, slišanosti in slušnosti. Pri projektu so sodelovali dijaki Nika Lipuš, Melani Pyvovar, Klara Senica, Nail Perviz in Gal Kordič ter režiserka Ana Krauthaker, avtor glasbe Rudi Pančur, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, oblikovalka zvoka Sonja Strenar, strokovna sodelavka Maja Poljanšek in igralec Gregor Zorc. Pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Vabljeni k poslušanju. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
Vsak petek ob 21.05 se eno uro družimo s približno 500 tisoč rojaki in njihovimi potomci, ki živijo po svetu. To so ekonomski emigranti s konca 19. in začetka 20. stoletja – tisti, ki so se izselili iz domovine iz političnih in ideoloških razlogov, zadnje čase pa vse bolj in bolj tudi ljudje, ki pri izbiri svoje poklicne poti ne poznajo jezikovnih in državnih meja. Oddaja je zanje stik z domovino, za nas, ki živimo tukaj, pa mozaik življenja in dela Slovencev po svetu.
Vsak petek ob 21.05 se eno uro družimo s približno 500 tisoč rojaki in njihovimi potomci, ki živijo po svetu. To so ekonomski emigranti s konca 19. in začetka 20. stoletja – tisti, ki so se izselili iz domovine iz političnih in ideoloških razlogov, zadnje čase pa vse bolj in bolj tudi ljudje, ki pri izbiri svoje poklicne poti ne poznajo jezikovnih in državnih meja. Oddaja je zanje stik z domovino, za nas, ki živimo tukaj, pa mozaik življenja in dela Slovencev po svetu.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo trikratno doktorico znanosti Miro Delavec Touhami, učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji, kjer biva že skoraj desetletje in zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi. Literarna zgodovinarka, ki že vrsto let raziskuje lik prve slovenske pesnice Josipine Urbančič Turnograjske, pravnica, pisateljica in raziskovalka ter humanitarka Mira Delavec Touhami živi razpeta med Afriko, Slovenijo in Nemčijo.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo trikratno doktorico znanosti Miro Delavec Touhami, učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji, kjer biva že skoraj desetletje in zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi. Literarna zgodovinarka, ki že vrsto let raziskuje lik prve slovenske pesnice Josipine Urbančič Turnograjske, pravnica, pisateljica in raziskovalka ter humanitarka Mira Delavec Touhami živi razpeta med Afriko, Slovenijo in Nemčijo.