Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Bojan Krivokapić je eden izmed močnejših in prodornejših literarnih glasov pojugoslovanske književnosti mlajše generacije. Tako začne pisateljica Tina Perić avtorjev Literarni portret in v nadaljevanju predstavi njegov opus in nekatere njegove ustvarjalne poteze. Avtorica scenarija in prevajalka Tina Perić, prevajalec Janko Moder, prevajalka Bojana Vajt, režiserka Saška Rakef, interpret Gregor Zorc, bralka Eva Longyka Marušič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Bojan Krivokapić je eden izmed močnejših in prodornejših literarnih glasov pojugoslovanske književnosti mlajše generacije. Tako začne pisateljica Tina Perić avtorjev Literarni portret in v nadaljevanju predstavi njegov opus in nekatere njegove ustvarjalne poteze. Avtorica scenarija in prevajalka Tina Perić, prevajalec Janko Moder, prevajalka Bojana Vajt, režiserka Saška Rakef, interpret Gregor Zorc, bralka Eva Longyka Marušič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Avstrijska pesnica, pisateljica, dramatičarka in zvočna umetnica Natascha Gangl od leta 2007 dela kot samostojna avtorica. Že več kot petnajst let živi in ustvarja v Avstriji, Španiji in Mehiki. Piše predvsem gledališka besedila, eksperimentalno prozo in eseje in ob tem raziskuje jezik v vseh možnih jezikovnih agregatnih stanjih. Spraševanje o slišanem je v samem jedru njene poetike, ki jo predstavlja pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger, osredotoča pa se na tekst Tam kam, za katerega je avtorica maja leta 2025 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Prevajalec in avtor scenarija je Aleš Šteger, režiser Klemen Markovčič, interpretka Darja Reichman, bralec veznega besedila Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica oddaje pa Tina Kozin. Leto nastanka: 2026.
Avstrijska pesnica, pisateljica, dramatičarka in zvočna umetnica Natascha Gangl od leta 2007 dela kot samostojna avtorica. Že več kot petnajst let živi in ustvarja v Avstriji, Španiji in Mehiki. Piše predvsem gledališka besedila, eksperimentalno prozo in eseje in ob tem raziskuje jezik v vseh možnih jezikovnih agregatnih stanjih. Spraševanje o slišanem je v samem jedru njene poetike, ki jo predstavlja pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger, osredotoča pa se na tekst Tam kam, za katerega je avtorica maja leta 2025 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Prevajalec in avtor scenarija je Aleš Šteger, režiser Klemen Markovčič, interpretka Darja Reichman, bralec veznega besedila Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica oddaje pa Tina Kozin. Leto nastanka: 2026.
Clarice Lispector se je rodila leta 1920 v Ukrajini v judovski družini. Ko je dopolnila dva meseca, je družina zamenjala Ukrajino za Brazilijo; Clarice je pisala že od majhnega in je bila vneta bralka. Leta 1941 je začela delati kot novinarka in pisateljica kratkih zgodb ter prvega romana Blizu neukročenega srca. Napisala je še sedem romanov in kakih deset knjig kratke proze in nekaj knjig za otroke. Umrla je leta 1977. Igralka Majda Grbac, bralec Matjaž Romih, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2001.
Clarice Lispector se je rodila leta 1920 v Ukrajini v judovski družini. Ko je dopolnila dva meseca, je družina zamenjala Ukrajino za Brazilijo; Clarice je pisala že od majhnega in je bila vneta bralka. Leta 1941 je začela delati kot novinarka in pisateljica kratkih zgodb ter prvega romana Blizu neukročenega srca. Napisala je še sedem romanov in kakih deset knjig kratke proze in nekaj knjig za otroke. Umrla je leta 1977. Igralka Majda Grbac, bralec Matjaž Romih, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2001.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo….«, je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja… V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo….«, je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja… V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo ….« je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja … V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo ….« je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja … V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov z naslovom Portreti I. je bil v Slavnostni dvorani Narodne galerije 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistrica Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije in avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio, nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznovrstno tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov z naslovom Portreti I. je bil v Slavnostni dvorani Narodne galerije 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistrica Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije in avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio, nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznovrstno tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov, naslovljen Portreti I., se je v Slavnostni dvorani Narodne galerije odvil 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistra Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije ter avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznoliko tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov, naslovljen Portreti I., se je v Slavnostni dvorani Narodne galerije odvil 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistra Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije ter avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznoliko tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
V oddaji Literarni portret predstavljamo flamskega pisatelja Toma Lanoyeja. Rodil se je leta 1958 v mestecu Sint-Niklaas v flamski provinci v Belgiji, živi in ustvarja pa v Antwerpnu in Cape Townu. Je eden najbolj cenjenih flamskih prozaistov, pesnikov in dramatikov, hkrati pa tudi ustvarjalec performansov, esejist, pisec kratkih zgodb in kolumen. V desetletjih ustvarjanja se je Lanoye izkazal kot prodoren kritik flamske družbe, pri tem pa se je kot eden prvih odvrnil od literarnega političnega angažmaja, ki je tamkajšnji prozi starejše generacije odvzel vsakršno epsko širino. Tako v svoji prozi kot v poeziji se ironično posveča predvsem človeškim nravem in raziskovanju jezika. Avtorica oddaje in prevajalka Mateja Seliškar Kenda, interpreta Sabina Kogovšek in Gregor Gruden, bralca Ana Bohte in Dejan Kaloper, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, ton in montaža Sonja Strenar, režija Igor Likar. Posneto 2010. Redakcija Matej Juh in Staša Grahek.
V oddaji Literarni portret predstavljamo flamskega pisatelja Toma Lanoyeja. Rodil se je leta 1958 v mestecu Sint-Niklaas v flamski provinci v Belgiji, živi in ustvarja pa v Antwerpnu in Cape Townu. Je eden najbolj cenjenih flamskih prozaistov, pesnikov in dramatikov, hkrati pa tudi ustvarjalec performansov, esejist, pisec kratkih zgodb in kolumen. V desetletjih ustvarjanja se je Lanoye izkazal kot prodoren kritik flamske družbe, pri tem pa se je kot eden prvih odvrnil od literarnega političnega angažmaja, ki je tamkajšnji prozi starejše generacije odvzel vsakršno epsko širino. Tako v svoji prozi kot v poeziji se ironično posveča predvsem človeškim nravem in raziskovanju jezika. Avtorica oddaje in prevajalka Mateja Seliškar Kenda, interpreta Sabina Kogovšek in Gregor Gruden, bralca Ana Bohte in Dejan Kaloper, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, ton in montaža Sonja Strenar, režija Igor Likar. Posneto 2010. Redakcija Matej Juh in Staša Grahek.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Za vas tokrat igrajo ansambli: Tomaža Rota; Petka; Šepet in Vražji muzikanti. Poslušate skladbe s festivalov in njihovih zgoščenk, ki so nastajale v zadnjem obdobju njihovega ustvarjanja. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Za vas tokrat igrajo ansambli: Tomaža Rota; Petka; Šepet in Vražji muzikanti. Poslušate skladbe s festivalov in njihovih zgoščenk, ki so nastajale v zadnjem obdobju njihovega ustvarjanja. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Francoska pisateljica Simone de Beauvoir se je rodila leta 1908, umrla pa 16. aprila pred 40-imi leti. Velja za buditeljico zavesti žensk o njihovi neodvisnosti, moči, da gradijo in nadzorujejo svoja življenja. Roman Strta ženska, izšel je skoraj dvajset let po izidu avtoričinega najbolj znanega dela Drugi spol, slika portret ženske, ki je pravo nasprotje neodvisnosti in moči. Pripoved, pisano v dnevniški obliki, spremljamo iz perspektive Monique, ki po dveh desetletjih zakona ugotovi, da je bila globoka povezanost med njo in možem le njena iluzija, saj jo že dolga leta vara. Monique se z resnico le težko sooča, saj je tako rekoč arhetip tiste ženske, ki je ,drugi spol', torej ženske, ki je v vsem podrejena moškemu in se opredeljuje predvsem v razmerju do njega. Prevod Ivanka Sket, interpretacija Vesna Jevnikar, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef. Posneto 2024. Redakcija Tina Kozin.
Francoska pisateljica Simone de Beauvoir se je rodila leta 1908, umrla pa 16. aprila pred 40-imi leti. Velja za buditeljico zavesti žensk o njihovi neodvisnosti, moči, da gradijo in nadzorujejo svoja življenja. Roman Strta ženska, izšel je skoraj dvajset let po izidu avtoričinega najbolj znanega dela Drugi spol, slika portret ženske, ki je pravo nasprotje neodvisnosti in moči. Pripoved, pisano v dnevniški obliki, spremljamo iz perspektive Monique, ki po dveh desetletjih zakona ugotovi, da je bila globoka povezanost med njo in možem le njena iluzija, saj jo že dolga leta vara. Monique se z resnico le težko sooča, saj je tako rekoč arhetip tiste ženske, ki je ,drugi spol', torej ženske, ki je v vsem podrejena moškemu in se opredeljuje predvsem v razmerju do njega. Prevod Ivanka Sket, interpretacija Vesna Jevnikar, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef. Posneto 2024. Redakcija Tina Kozin.
Scenarist in režiser Tomaž Gorkič v šestih polurnih epizodah "razkriva razpoke navidezno urejenega družbenega sistema in postopno odstira portret tihega, na videz neškodljivega posameznika, ki v sebi skriva pošast", obljublja uradni sinopsis.
Scenarist in režiser Tomaž Gorkič v šestih polurnih epizodah "razkriva razpoke navidezno urejenega družbenega sistema in postopno odstira portret tihega, na videz neškodljivega posameznika, ki v sebi skriva pošast", obljublja uradni sinopsis.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
V sklopu naše poletne serije portretov Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi v tujini, kot prvo predstavljamo Barbaro Hanuš. Ljubljančanka, v 70-ih letih dijakinja gimnazije Poljane, v začetku 80-ih študentka in diplomantka, nato pa profesorica slovenščine in pedagogike, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Republiki Srbski, zunanja urednica revij Ciciban in Cicido, knjižničarka, pisateljica knjig za odrasle in otroke, avtorica slikanic, beril za osnovno šolo. Barbara Hanuš je velika prijateljica otrok in izjemno prijetna sogovornica, ki si prizadeva za medkulturni dialog. Barbaro Hanuš je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Znova je čas za pihanje prahu s starih posnetkov bogatega Arhiva Radia Slovenija. V njem so skrbno shranjeni tudi posnetki uvodnih pesmi: Stara skrinja, Tam pri gozdiču in Pomlad v gozdu. Avtorji pesmi so: Oto Rom, Ludvik Lesjak in Maks Kumer, to pa že napoveduje potek tokratnega četrtkovega večera. Preživeli ga bomo z ansambli Ota Roma, Maksa Kumra in Ludvika Lesjaka. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Znova je čas za pihanje prahu s starih posnetkov bogatega Arhiva Radia Slovenija. V njem so skrbno shranjeni tudi posnetki uvodnih pesmi: Stara skrinja, Tam pri gozdiču in Pomlad v gozdu. Avtorji pesmi so: Oto Rom, Ludvik Lesjak in Maks Kumer, to pa že napoveduje potek tokratnega četrtkovega večera. Preživeli ga bomo z ansambli Ota Roma, Maksa Kumra in Ludvika Lesjaka. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodnozabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
Pri enaintridesetih letih je svojo športno pot sklenil najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Peter Prevc je v svoji karieri osvojil veliki kristalni globus, zlatega orla in dvanajst kolajn z velikih tekmovanj. V petnajstih sezonah na najvišji ravni je doživel veliko zanimivih zgodb in tudi razočaranj. Zanj je bil nesrečen razplet svetovnega pokala leta 2015, a je bilo toliko večje veselje leto pozneje, ko je osvojil kristalni globus. Ob njegovih razmislekih o karieri in življenju v oddaji ujamete še spomina na svetovni rekord v Vikersundu, ko je prvi dosegel magično mejo 250 metrov, in na zmago na novoletni turneji.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Vsak zadnji četrtek v mesecu poslušate ponovitve živih oddaj, posnetih v letih od 2016 do 2024. Tokrat je na sporedu oddaja s Poskočnimi muzikanti, posneta devetindvajsetega junija leta 2017 v studiu trinajst Radia Slovenija. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najkakovostnejše zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Vsak zadnji četrtek v mesecu poslušate ponovitve živih oddaj, posnetih v letih od 2016 do 2024. Tokrat je na sporedu oddaja s Poskočnimi muzikanti, posneta devetindvajsetega junija leta 2017 v studiu trinajst Radia Slovenija. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najkakovostnejše zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Tokratno popraznično oddajo po nekaj letih znova posvečamo pesmim, ki pojejo o zvonovih na Slovenskem. Del slovenske identitete so tudi cerkve, posejane po naši domovini. Navadno je v vsaki od teh cerkva vsaj en zvon, običajno pa tudi več. Cerkve in zvonovi so nekoč za naše prednike pomenili enega od temeljev ohranjanja narodne zavesti in identificiranja z njo. Slovenska kulturna dediščina od glasbe, likovne umetnosti, literature do arhitekture nam to lepo ponazarja. Dovolj pa je že tudi en sam pogled na slovensko pokrajino, ki bi brez številnih cerkva in kapelic, razsejanih po vrhovih gora in po dolinah, izgubila svojo kulturno samobitnost, ki jo tako zelo občudujejo domači in tuji popotniki, ko obiščejo naše vasi, mesta in hribe. Cerkveno zvonjenje je nujno organsko povezano s to podobo slovenske krajine, zvonovi pa so slovenskega človeka že od nekdaj spremljali od zibelke do groba. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Tokratno popraznično oddajo po nekaj letih znova posvečamo pesmim, ki pojejo o zvonovih na Slovenskem. Del slovenske identitete so tudi cerkve, posejane po naši domovini. Navadno je v vsaki od teh cerkva vsaj en zvon, običajno pa tudi več. Cerkve in zvonovi so nekoč za naše prednike pomenili enega od temeljev ohranjanja narodne zavesti in identificiranja z njo. Slovenska kulturna dediščina od glasbe, likovne umetnosti, literature do arhitekture nam to lepo ponazarja. Dovolj pa je že tudi en sam pogled na slovensko pokrajino, ki bi brez številnih cerkva in kapelic, razsejanih po vrhovih gora in po dolinah, izgubila svojo kulturno samobitnost, ki jo tako zelo občudujejo domači in tuji popotniki, ko obiščejo naše vasi, mesta in hribe. Cerkveno zvonjenje je nujno organsko povezano s to podobo slovenske krajine, zvonovi pa so slovenskega človeka že od nekdaj spremljali od zibelke do groba. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Tokrat med Slovenci, ki so svoj pečat pustili tudi na tujem, predstavljamo doktorico Katjo Žvan Elliot, politologinjo, ki je Slovenijo za 20 let zamenjala za tujino. Po diplomi v Ljubljani ter opravljenem doktoratu na Oxfordu je bila zadnjih 10 let profesorica na ameriški univerzi v Ifranu v Maroku, v tem času pa se je ukvarjala predvsem s preučevanjem položaja žensk v severnoafriški regiji. Poročena mati s ponosom pove, da je feministka in da feminizem pomeni borbo za družbene pravice, torej za pravice vsakogar in vseh. Biti profesorica v Maroku je vsakodnevni izziv, ženskam v zelo tradicionalni in patriarhalni družbi pod noge mečejo polena, sama je bila deležna celo zmerjanja in žaljivk. Katja Žvan Elliot je v Ifranu soustanovila SOS telefon za žrtve nasilja ter jim tudi dejavno pomagala. Zanimivo, izobraženo in svetovljansko sogovornico je pred mikrofon povabila Živa Trček.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
Marko Brecelj je kljub svoji neozdravljivi bolezni zgovoren, ironičen, prodoren, iskriv, brez dlake na jeziku. Tak, kakršnega poznamo že petdeset let. V oddaji bo delil spomine od svojega prihoda v Slovenijo do ustalitve na Obali.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
Primož Roglič je tekmovalec, ki je močno spremenil slovenski kolesarski svet. Pred leti je oral ledino na največjih dirkah in poskrbel za dvig priljubljenosti kolesarstva pri nas. S svojimi nastopi je močno zaznamoval tudi letošnje leto.
V oddaji predstavljamo slovenskega rojaka iz Argentine Damiana Ahlina. Rojen je v Buenos Airesu, kot otrok slovenskih staršev že od rane mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Carapachayu, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu – Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja, zapisan je pesništvu, ukvarja pa se tudi s prevajanjem. Damian Ahlin iz Argentine je gost tokratne oddaje Slovencem po svetu – Portreti.
V oddaji predstavljamo slovenskega rojaka iz Argentine Damiana Ahlina. Rojen je v Buenos Airesu, kot otrok slovenskih staršev že od rane mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Carapachayu, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu – Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja, zapisan je pesništvu, ukvarja pa se tudi s prevajanjem. Damian Ahlin iz Argentine je gost tokratne oddaje Slovencem po svetu – Portreti.
V oddaji predstavljamo avstralsko Slovenko Tanio Smrdel. Rojena je na peti celini slovenskim staršem, ki so se v deželo tam spodaj v začetku 70 ih let prejšnjega stoletja preselili s Pivškega. Že od malega je tesno povezana s slovensko skupnostjo v Sydneyu, predana je novinarskemu delu, saj je bila vrsto let urednica in novinarka slovenskih oddaj na avstralskem državnem radiu, zdaj pa vodi in pripravlja oddaje na radiu Glas Avstralskih Slovencev v Sydneyu, sodeluje tudi z Zgodovinskim arhivom avstralskih Slovencev – HASA in je tudi ena izmed ustanovnih članov tega arhiva. Tania Smrdel si prizadeva tudi za ohranjanje slovenske besede in povezovanje mlajše in starejše generacije avstralskih Slovencev v Sydneyu. O svojem življenju in delu v Sydneyu, ki je tesno prepleteno z dejavnostjo v slovenski skupnosti in tudi z deželo slovenskih prednikov, Tania Smrdel pripoveduje v oddaji Slovencem po svetu-Portreti.
V oddaji predstavljamo avstralsko Slovenko Tanio Smrdel. Rojena je na peti celini slovenskim staršem, ki so se v deželo tam spodaj v začetku 70 ih let prejšnjega stoletja preselili s Pivškega. Že od malega je tesno povezana s slovensko skupnostjo v Sydneyu, predana je novinarskemu delu, saj je bila vrsto let urednica in novinarka slovenskih oddaj na avstralskem državnem radiu, zdaj pa vodi in pripravlja oddaje na radiu Glas Avstralskih Slovencev v Sydneyu, sodeluje tudi z Zgodovinskim arhivom avstralskih Slovencev – HASA in je tudi ena izmed ustanovnih članov tega arhiva. Tania Smrdel si prizadeva tudi za ohranjanje slovenske besede in povezovanje mlajše in starejše generacije avstralskih Slovencev v Sydneyu. O svojem življenju in delu v Sydneyu, ki je tesno prepleteno z dejavnostjo v slovenski skupnosti in tudi z deželo slovenskih prednikov, Tania Smrdel pripoveduje v oddaji Slovencem po svetu-Portreti.
Eno izmed najbolj znanih del slikarja Vena Pilona je portret njegovega očeta, ki je imel v Ajdovščini pekarno. Domenico, tako je bilo očetu ime, je bil nanj zelo ponosen in ga je nerad pustil iz hiše na razstave. Že leta je ta portret na ogled v Pilonovi galeriji, ki domuje v njihovi družinski hiši. In zanimivo. Ob galeriji je tudi kavarna s pekarno. In ker je mamljivo dan začeti z vonjem po svežem kruhu in vprašanjem, ali je ta pekarna vsaj malo povezana tudi s Pilonovim očetom, je Eva Furlan zgodaj zjutraj z mikrofonom v roki že hodila v smeri proti ajdovskemu 'placu'. Rečeno ji je bilo, naj potrka na okno in vrata pekarne se bodo odprla. Upajmo, da ji je uspelo.
Eno izmed najbolj znanih del slikarja Vena Pilona je portret njegovega očeta, ki je imel v Ajdovščini pekarno. Domenico, tako je bilo očetu ime, je bil nanj zelo ponosen in ga je nerad pustil iz hiše na razstave. Že leta je ta portret na ogled v Pilonovi galeriji, ki domuje v njihovi družinski hiši. In zanimivo. Ob galeriji je tudi kavarna s pekarno. In ker je mamljivo dan začeti z vonjem po svežem kruhu in vprašanjem, ali je ta pekarna vsaj malo povezana tudi s Pilonovim očetom, je Eva Furlan zgodaj zjutraj z mikrofonom v roki že hodila v smeri proti ajdovskemu 'placu'. Rečeno ji je bilo, naj potrka na okno in vrata pekarne se bodo odprla. Upajmo, da ji je uspelo.
Cikel Sozvočje svetov prepleta likovno in glasbeno umetnost ter skozi umetnostnozgodovinska predavanja in koncertne večere odpira prostor subtilnega dialoga med podobo in zvokom. V jubilejni, 25. sezoni z naslovom »Portreti« raziskuje preplet slogovnih, estetskih in zgodovinskih razmerij ter njihov odmev v širšem kulturnem kontekstu. V pogovoru z umetnostno zgodovinarko Natašo Braunsberger iz Narodne galerije se podamo v vizualni svet velikonočnega časa — obdobja, ki v krščanski tradiciji simbolizira prehod iz teme v svetlobo, iz trpljenja v novo življenje. Predavanje Iz teme v svetlobo nas vodi skozi zaporedje ključnih prizorov — od Kristusovega vhoda v Jeruzalem do poti v Emavs — in razkriva, kako so umetniki skozi stoletja te motive oblikovali v izrazito simbolne in čustveno nabite podobe. Kako lahko svetloba in tema postaneta nosilki pomena? Kako umetnost pripoveduje zgodbo, ki presega čas in prostor? Velikonočni motivi v likovni umetnosti tako ne razkrivajo le dogodkov, temveč odpirajo prostor notranjega doživljanja — prostor tišine, upanja in preobrazbe. Prav ta prehod pa se zrcali tudi v glasbi, ki lahko te izkušnje prenese v zvočno razsežnost in jih poglobi v prostor kontemplacije. Prisluhnite pogovoru in odkrijte, kako se ena najmočnejših zgodb zahodne kulture razkriva skozi podobe — in kako jo lahko beremo danes.
Cikel Sozvočje svetov prepleta likovno in glasbeno umetnost ter skozi umetnostnozgodovinska predavanja in koncertne večere odpira prostor subtilnega dialoga med podobo in zvokom. V jubilejni, 25. sezoni z naslovom »Portreti« raziskuje preplet slogovnih, estetskih in zgodovinskih razmerij ter njihov odmev v širšem kulturnem kontekstu. V pogovoru z umetnostno zgodovinarko Natašo Braunsberger iz Narodne galerije se podamo v vizualni svet velikonočnega časa — obdobja, ki v krščanski tradiciji simbolizira prehod iz teme v svetlobo, iz trpljenja v novo življenje. Predavanje Iz teme v svetlobo nas vodi skozi zaporedje ključnih prizorov — od Kristusovega vhoda v Jeruzalem do poti v Emavs — in razkriva, kako so umetniki skozi stoletja te motive oblikovali v izrazito simbolne in čustveno nabite podobe. Kako lahko svetloba in tema postaneta nosilki pomena? Kako umetnost pripoveduje zgodbo, ki presega čas in prostor? Velikonočni motivi v likovni umetnosti tako ne razkrivajo le dogodkov, temveč odpirajo prostor notranjega doživljanja — prostor tišine, upanja in preobrazbe. Prav ta prehod pa se zrcali tudi v glasbi, ki lahko te izkušnje prenese v zvočno razsežnost in jih poglobi v prostor kontemplacije. Prisluhnite pogovoru in odkrijte, kako se ena najmočnejših zgodb zahodne kulture razkriva skozi podobe — in kako jo lahko beremo danes.
Ángela in Héctor sta ljubeč par v ne več najmlajših letih, ko se soočita z novico, da bosta dobila otroka. Ker je Ángela pri svojih sedmih letih začela izgubljati sluh, se najprej zbojita, da je gluhota morda dedna. S prihodom dojenčice in bremeni starševstva pa se začnejo spreminjati odnosi tudi znotraj družine, saj se Ángela počuti vedno bolj odrinjeno. Španski film Gluha je družinska drama v več pomenih: čeprav daje že z naslovom jasno vedeti, da gre za tematiko življenja z invalidnostjo, je v ospredju vendarle intimen portret vsakdanjosti v ne povsem običajni skupnosti. Režiserka in scenaristka Eva Libertad v svojem samostojnem celovečernem prvencu niza prizore iz kroga prijateljev, družine in službe Ángele in Héctorja ter pred nami razkriva zagate pri sporazumevanju oziroma različnih ravneh sprejetosti in premagovanja ovir v interakciji s sodelavci, prijatelji in neznanci. Družinska drama pa je tudi v bolj dobesednem pomenu, saj sta avtorica filma Eva Libertad in glavna igralka Miriam Garlo sestri; skupaj sta pred tem posneli že kratkometražni film na podobno temo; Gluha je pravzaprav samo razširjena in poglobljena različica 20-minutnega, delno avtobiografskega filma. Ta spoj lastne izkušnje in sestrske naveze je najbrž tudi ključ do intimnega občutja, ki prežema celovečerni film. Težko bi dovolj izpostavil mojstrsko igro in karizmatično prisotnost Miriam Garlo, ki kljub težavam s sluhom tudi sicer deluje kot gledališka igralka. Toda tudi pri režijskem pristopu se zdi kamera ves čas kot dodatna, neposredno prisotna oseba, v to vlogo pa zato postavlja tudi samega gledalca. Film v tem pogledu ne postavlja na piedestal samo poistovetenja oziroma ne govori samo o okvari sluha in sprejemanju »drugačnosti«, ampak je to prav tako kompleksno delo o soočanju z zagatami starševstva ter novih vlog na zasebni in družbeni ravni. Jasne so napetosti v partnerskem odnosu, težave pri razdeljevanju obveznosti in osebne dileme pri vzpostavljanju vezi, saj sta tako Héctor kot dojenčica osebi z dobrim sluhom, Ángela pa želi biti kljub svoji invalidnosti enakopravno prisotna pri komunikaciji in vzgoji, to pa še zdaleč ne poteka zlahka in samoumevno. Celovečerni film izjemno spretno, neopazno preskakuje časovno obdobje od začetka nosečnosti do praznovanja hčerkinega rojstnega dne. Hkrati pa Eva Libertad s poudarjeno uporabo zvočnih učinkov v zadnji tretjini tudi prenese težišče na Ángelo in njeno spoprijemanje z našim svetom, v katerem ima zvok še kako pomembno vlogo pri doživljanju in sporazumevanju ... S tega stališča lahko film Gluha označimo tudi za izrazito »prebujenskega«, saj nas poskuša kot sicer avtorsko zaokroženo delo predvsem opozoriti na to »nevidno« obliko invalidnosti in težave slušno prizadetih pri navigiranju skozi vsakdanje življenje. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper.
Ángela in Héctor sta ljubeč par v ne več najmlajših letih, ko se soočita z novico, da bosta dobila otroka. Ker je Ángela pri svojih sedmih letih začela izgubljati sluh, se najprej zbojita, da je gluhota morda dedna. S prihodom dojenčice in bremeni starševstva pa se začnejo spreminjati odnosi tudi znotraj družine, saj se Ángela počuti vedno bolj odrinjeno. Španski film Gluha je družinska drama v več pomenih: čeprav daje že z naslovom jasno vedeti, da gre za tematiko življenja z invalidnostjo, je v ospredju vendarle intimen portret vsakdanjosti v ne povsem običajni skupnosti. Režiserka in scenaristka Eva Libertad v svojem samostojnem celovečernem prvencu niza prizore iz kroga prijateljev, družine in službe Ángele in Héctorja ter pred nami razkriva zagate pri sporazumevanju oziroma različnih ravneh sprejetosti in premagovanja ovir v interakciji s sodelavci, prijatelji in neznanci. Družinska drama pa je tudi v bolj dobesednem pomenu, saj sta avtorica filma Eva Libertad in glavna igralka Miriam Garlo sestri; skupaj sta pred tem posneli že kratkometražni film na podobno temo; Gluha je pravzaprav samo razširjena in poglobljena različica 20-minutnega, delno avtobiografskega filma. Ta spoj lastne izkušnje in sestrske naveze je najbrž tudi ključ do intimnega občutja, ki prežema celovečerni film. Težko bi dovolj izpostavil mojstrsko igro in karizmatično prisotnost Miriam Garlo, ki kljub težavam s sluhom tudi sicer deluje kot gledališka igralka. Toda tudi pri režijskem pristopu se zdi kamera ves čas kot dodatna, neposredno prisotna oseba, v to vlogo pa zato postavlja tudi samega gledalca. Film v tem pogledu ne postavlja na piedestal samo poistovetenja oziroma ne govori samo o okvari sluha in sprejemanju »drugačnosti«, ampak je to prav tako kompleksno delo o soočanju z zagatami starševstva ter novih vlog na zasebni in družbeni ravni. Jasne so napetosti v partnerskem odnosu, težave pri razdeljevanju obveznosti in osebne dileme pri vzpostavljanju vezi, saj sta tako Héctor kot dojenčica osebi z dobrim sluhom, Ángela pa želi biti kljub svoji invalidnosti enakopravno prisotna pri komunikaciji in vzgoji, to pa še zdaleč ne poteka zlahka in samoumevno. Celovečerni film izjemno spretno, neopazno preskakuje časovno obdobje od začetka nosečnosti do praznovanja hčerkinega rojstnega dne. Hkrati pa Eva Libertad s poudarjeno uporabo zvočnih učinkov v zadnji tretjini tudi prenese težišče na Ángelo in njeno spoprijemanje z našim svetom, v katerem ima zvok še kako pomembno vlogo pri doživljanju in sporazumevanju ... S tega stališča lahko film Gluha označimo tudi za izrazito »prebujenskega«, saj nas poskuša kot sicer avtorsko zaokroženo delo predvsem opozoriti na to »nevidno« obliko invalidnosti in težave slušno prizadetih pri navigiranju skozi vsakdanje življenje. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper.
Dokumentarni film Habibi Hussein se posveča Husseinu Darbiju, zadnjemu kinooperaterju v palestinskem mestu Dženin, ki je bil od malih nog predan filmski umetnosti in delu v projekcijski kabini kot tudi projektu obnove starega dženinskega kina, za katerega so se zavzeli nemški nevladniki. Film tako deluje kot portret starejšega kinooperaterja, hkrati pa pokaže tudi na pasti, v katere se pogosto ujamejo tuje nevladne organizacije, ki v državah kot je Palestina, pogosto - v svojih v osnovi dobronamernih projektih - zapostavijo želje lokalnega prebivalstva. V oddaji se Petra Meterc pogovarja z Alexom Bakrijem, režiserjem filma Habibi Hussein. Bralec Jure Franko, Tehnična izvedba Gašper Loborec. Urednica oddaje Tadeja Krečič.
Dokumentarni film Habibi Hussein se posveča Husseinu Darbiju, zadnjemu kinooperaterju v palestinskem mestu Dženin, ki je bil od malih nog predan filmski umetnosti in delu v projekcijski kabini kot tudi projektu obnove starega dženinskega kina, za katerega so se zavzeli nemški nevladniki. Film tako deluje kot portret starejšega kinooperaterja, hkrati pa pokaže tudi na pasti, v katere se pogosto ujamejo tuje nevladne organizacije, ki v državah kot je Palestina, pogosto - v svojih v osnovi dobronamernih projektih - zapostavijo želje lokalnega prebivalstva. V oddaji se Petra Meterc pogovarja z Alexom Bakrijem, režiserjem filma Habibi Hussein. Bralec Jure Franko, Tehnična izvedba Gašper Loborec. Urednica oddaje Tadeja Krečič.
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
V poletnem portretu tokrat predstavljamo Alyo Elouissi. Mlada pevka in igralka je odraščala v Ljubljani, pri 19-ih letih pa je odšla karierne izzive iskat v London. Tam so se ji odprla vrata v kar nekaj svetovno znanih filmov in serij. Zadnja leta živi v Moskvi, kjer je z odliko končala igralski študij in zdaj deluje v dveh tamkajšnjih gledališčih. Zelo dejavna je tudi na pevskem področju – najnovejšo pesem je premierno predstavila na letošnjih Melodijah morja in sonca. Je simpatična sogovornica, ki odkrito govori tudi o odraščanju v dvojezični družini in vsakoletnih potovanjih k sorodnikom v Alžirijo.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Na rotterdamskem filmskem festivalu, ki se bo sklenil ta konec tedna, se med več kot 400 kratkimi in celovečernimi filmi predstavlja kopica raznovrstnih filmov iz vsega sveta; med njimi brazilska znanstvenofantastična pripoved o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih Rumena torta Tiaga Mela, italijanska dokumentarna pripoved o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti Bele laži Albe Zari ter palestinski filmski portret kinooperaterja iz Dženina Habibi Hussein Alexa Bakrija.
Na rotterdamskem filmskem festivalu, ki se bo sklenil ta konec tedna, se med več kot 400 kratkimi in celovečernimi filmi predstavlja kopica raznovrstnih filmov iz vsega sveta; med njimi brazilska znanstvenofantastična pripoved o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih Rumena torta Tiaga Mela, italijanska dokumentarna pripoved o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti Bele laži Albe Zari ter palestinski filmski portret kinooperaterja iz Dženina Habibi Hussein Alexa Bakrija.
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
Glasbeni portret: Drago Mislej - Mef.
V oddaji predstavljamo Ljubljančanko Urško Prepeluh Magajne, ki jo je življenjska pot pred dvema desetletjema odpeljala v Združene države Amerike. Z družino živi v Chicagu in dela kot pravnica. Tudi njen soprog ima slovenske korenine, spoznala pa sta se v Sloveniji med njegovim sodelovanjem na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani. In za ohranjanje slovenskega jezika v Ameriki zdaj nadvse zavzeto skrbi tudi Urša Prepeluh Magajne, ki je zelo aktivna v slovenski skupnosti v Lemontu, kjer slovenščino tudi poučuje. Sicer pa dejavno sodeluje tudi pri drugih prireditvah, ki jih organizirajo v okviru slovenskega društva in jih ne zmanjka skozi vse leto. Sodeluje tudi pri slovensko ameriškem poslovnem klubu in tke tesne vezi s Slovenijo. O življenju čez lužo, delu pravnice v Ameriki, povezavah z domovino, ohranjanju slovenščine in slovenstva, pogrešanju Slovenije in prepletanju različnih kultur v tujini pripoveduje Urška Prepeluh Magajne v oddaji Slovencem po svetu - Portreti .
V oddaji predstavljamo Ljubljančanko Urško Prepeluh Magajne, ki jo je življenjska pot pred dvema desetletjema odpeljala v Združene države Amerike. Z družino živi v Chicagu in dela kot pravnica. Tudi njen soprog ima slovenske korenine, spoznala pa sta se v Sloveniji med njegovim sodelovanjem na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani. In za ohranjanje slovenskega jezika v Ameriki zdaj nadvse zavzeto skrbi tudi Urša Prepeluh Magajne, ki je zelo aktivna v slovenski skupnosti v Lemontu, kjer slovenščino tudi poučuje. Sicer pa dejavno sodeluje tudi pri drugih prireditvah, ki jih organizirajo v okviru slovenskega društva in jih ne zmanjka skozi vse leto. Sodeluje tudi pri slovensko ameriškem poslovnem klubu in tke tesne vezi s Slovenijo. O življenju čez lužo, delu pravnice v Ameriki, povezavah z domovino, ohranjanju slovenščine in slovenstva, pogrešanju Slovenije in prepletanju različnih kultur v tujini pripoveduje Urška Prepeluh Magajne v oddaji Slovencem po svetu - Portreti .
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
Danes zjutraj nas je zapustil eden izmed nespornih velikanov slovenske glasbe.
"Vse kar sem počel, sem začel že pri petnajstih letih: tedaj sem prvič opravil resno gorsko turo, imel objavljeno svojo prvo uganko, natisnil svoj prvi drobni članek. Za vse je kriv moj oče, da tako rečem." Franci Pavšer se je rodil v Splitu, sin Štajerca in Dolenjke, zaradi očetovega poklica žandarmerijskega častnika je prva leta preživel v Dalmaciji. Po koncu druge svetovne vojne se je družina vrnila v Slovenijo, v Žiče pri Slovenskih Konjicah. V študentskih letih v Ljubljani se je preživljal s sestavljanjem ugank, zank in križank ter napisal tudi kakšno novičko za Slovenskega poročevalca. Sestavil je prvo skandinavsko križanko v Sloveniji. Poleti 1962 je bil med več kot stotimi kandidati edini izbran na avdiciji športnega uredništva Radia Ljubljana. Že prvo leto je poročal o smučarskih tekih, nato leta 1964 prvič s tekem alpskega smučanja in smučarskih skokov. Najpogosteje je spremljal alpsko smučanje, planinstvo, atletiko, kolesarstvo, namizni tenis in športno letalstvo. Od 1972 je bil kar 12 let urednik športnega uredništva tedanjega Radia Ljubljana. Bil je pobudnik izdaje kaset s slovenskimi planinskimi pesmimi in recitacijami, zbral in uredil je gradivo za štiri kasete. Ob prvih slovenskih smučarskih zmagah je bil glavni avtor kopice smučarskih almanahov (Hop Hop, Hura naši ipd.), ki so izhajali skoraj desetletje. Po njegovi zamisli so nastale prve televizijske križanke v Sloveniji, ki jih je tudi sam sestavil. Od 1982 do 1986 je bil dva mandata predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije. Leta 1984 je izdal "Veliko knjigo križank" s približno 400 ugankami in križankami. Posnetki: V pogovoru z Radom Časlom, oddaja Radijski portret, maj 1986 Uvod – Bojan Veselinovič, radijski urednik, ob podelitvi Kalinovega pastirčka (1998)
"Vse kar sem počel, sem začel že pri petnajstih letih: tedaj sem prvič opravil resno gorsko turo, imel objavljeno svojo prvo uganko, natisnil svoj prvi drobni članek. Za vse je kriv moj oče, da tako rečem." Franci Pavšer se je rodil v Splitu, sin Štajerca in Dolenjke, zaradi očetovega poklica žandarmerijskega častnika je prva leta preživel v Dalmaciji. Po koncu druge svetovne vojne se je družina vrnila v Slovenijo, v Žiče pri Slovenskih Konjicah. V študentskih letih v Ljubljani se je preživljal s sestavljanjem ugank, zank in križank ter napisal tudi kakšno novičko za Slovenskega poročevalca. Sestavil je prvo skandinavsko križanko v Sloveniji. Poleti 1962 je bil med več kot stotimi kandidati edini izbran na avdiciji športnega uredništva Radia Ljubljana. Že prvo leto je poročal o smučarskih tekih, nato leta 1964 prvič s tekem alpskega smučanja in smučarskih skokov. Najpogosteje je spremljal alpsko smučanje, planinstvo, atletiko, kolesarstvo, namizni tenis in športno letalstvo. Od 1972 je bil kar 12 let urednik športnega uredništva tedanjega Radia Ljubljana. Bil je pobudnik izdaje kaset s slovenskimi planinskimi pesmimi in recitacijami, zbral in uredil je gradivo za štiri kasete. Ob prvih slovenskih smučarskih zmagah je bil glavni avtor kopice smučarskih almanahov (Hop Hop, Hura naši ipd.), ki so izhajali skoraj desetletje. Po njegovi zamisli so nastale prve televizijske križanke v Sloveniji, ki jih je tudi sam sestavil. Od 1982 do 1986 je bil dva mandata predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije. Leta 1984 je izdal "Veliko knjigo križank" s približno 400 ugankami in križankami. Posnetki: V pogovoru z Radom Časlom, oddaja Radijski portret, maj 1986 Uvod – Bojan Veselinovič, radijski urednik, ob podelitvi Kalinovega pastirčka (1998)
Na oder Mestnega gledališča ljubljanskega stopajo Besi Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, roman, v katerem je prek portreta ruske družbe 19. stoletja zajeta človekova kompleksnost. V Drami SNG Maribor pa so pod režisersko taktirko Diega De Bree pripravili uprizoritev drame Marija Stuart o boju med dvema kraljicama za oblast, ki jo je Friedrich Schiller napisal leta 1800.
Na oder Mestnega gledališča ljubljanskega stopajo Besi Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, roman, v katerem je prek portreta ruske družbe 19. stoletja zajeta človekova kompleksnost. V Drami SNG Maribor pa so pod režisersko taktirko Diega De Bree pripravili uprizoritev drame Marija Stuart o boju med dvema kraljicama za oblast, ki jo je Friedrich Schiller napisal leta 1800.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
V sklopu sodelovanja Programa Ars in ljubljanske SNG Drame ja nastal koncertni cikel ARS IN DRAMA. V prvi sezoni so se zvrstili štirje koncerti jazza, šansona in gledališke glasbe. Prvi koncert je pripadel saksofonistu Tadeju Tomšiču in njegovi zasedbi Institution Izvajali so najnovejši program Flying Start in pa Orion saksofon. Gostje večera so bili Alenka Godec, Nuška Drašček, Petra Vidmar in Janez Bončina Benč.
Poročamo z Rotterdamskega filmskega festivala – o brazilski znanstvenofantastični pripovedi o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih, italijanskem dokumentarnem filmu o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti ter o palestinskem filmskem portretu kinooperaterja iz Dženina. Z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom se pogovarjamo o tem, kaj se obeta na jubilejni 20. izdaji festivala. Poleg tega se poglabljamo v novi film škotske režiserke Lynne Ramsay Umri, ljubezen moja, ki med drugim tematizira poporodno depresijo.
Poročamo z Rotterdamskega filmskega festivala – o brazilski znanstvenofantastični pripovedi o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih, italijanskem dokumentarnem filmu o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti ter o palestinskem filmskem portretu kinooperaterja iz Dženina. Z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom se pogovarjamo o tem, kaj se obeta na jubilejni 20. izdaji festivala. Poleg tega se poglabljamo v novi film škotske režiserke Lynne Ramsay Umri, ljubezen moja, ki med drugim tematizira poporodno depresijo.
Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija
Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Pred začetkom evropskega prvenstva v rokometu za ženske bomo v intervjujih z uspešnimi slovenskimi športnicami poskušali opozoriti na očitne razlike med moškimi in ženskami v športu. Na neenakopraven položaj, ki je morda še najbolj očiten v nogometu. Za slovensko izbrano vrsto igra kar nekaj nogometašic iz vrhunskih tujih klubov, samo vprašanje časa je kdaj bodo tudi Slovenke zaigrale na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Na Brdu pri Kranju smo se pogovarjali z reprezentantko in nogometašico Sampdorie Dominiko Čonč.
Tokratno oddajo Slovencem po svetu posvečamo portretu rojaka, ki je leta 1978 pri devetnajstih letih odšel v Nemčijo, svojo ustvarjalno in poklicno pot pa posvetil fotografiji, videu, multimediji, holografiji, eksperimentalnim filmom in oblikovanju ter pri tem ustvaril izjemno uspešno kariero pri znamenitem Red Dotu v Essnu. Vito Oražem v vseh teh desetletjih življenja v tujini aktivno goji vezi z domačim Kočevjem, kjer so mu leta 2015 podelili Deklico s piščalko, najvišje občinsko priznanje za doprinos na področju kulture in umetnosti. Pred mikrofon ga je povabila Mojca Delač.
Tokratno oddajo Slovencem po svetu posvečamo portretu rojaka, ki je leta 1978 pri devetnajstih letih odšel v Nemčijo, svojo ustvarjalno in poklicno pot pa posvetil fotografiji, videu, multimediji, holografiji, eksperimentalnim filmom in oblikovanju ter pri tem ustvaril izjemno uspešno kariero pri znamenitem Red Dotu v Essnu. Vito Oražem v vseh teh desetletjih življenja v tujini aktivno goji vezi z domačim Kočevjem, kjer so mu leta 2015 podelili Deklico s piščalko, najvišje občinsko priznanje za doprinos na področju kulture in umetnosti. Pred mikrofon ga je povabila Mojca Delač.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji Magdaleno Novak, ki že skoraj 16 let zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi v Berlinu. Zelo tesno je povezana tudi s slovensko skupnostjo v nemški prestolnici, saj je v letih službovanja v Nemčiji tudi sama postala zdomka.
V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo učiteljico slovenskega jezika in kulture v Nemčiji Magdaleno Novak, ki že skoraj 16 let zavzeto skrbi za učenje slovenščine med slovenskimi zdomskimi otroki in odraslimi v Berlinu. Zelo tesno je povezana tudi s slovensko skupnostjo v nemški prestolnici, saj je v letih službovanja v Nemčiji tudi sama postala zdomka.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
V luči prihajajočega domačega evropskega prvenstva v rokometu se na Valu 202 posvečamo ženskim kolektivnim športom. V pogovorih z vrhunskimi športnicami preverjamo odnos družbe do žensk v športu, osvetljujemo razlike med spoloma in opozarjamo na neenakopraven položaj športnic. V prvi oddaji je bila naša gostja nogometašica Dominika Čonč, danes gremo k odbojki. Medtem ko slovenska moška reprezentanca v zadnjih letih skrbi za pravo odbojkarsko evforijo, se je ženski letos šele tretjič v zgodovini uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Tudi o izzivih domače reprezentance, predvsem pa o življenju vrhunske športnice, razlikah med moško in žensko odbojko in pritisku ustvarjanja družine v času kariere se je Nina Smole pogovarjala z nekdanjo uspešno odbojkarico Tino Lipicer Samec. 43-letnica je večji del kariere preživela v tujini, igrala je v Italiji, na Poljskem, Češkem, v Rusiji, Azerbajdžanu in Franciji, kjer je tudi doživela največji uspeh – drugo mesto v Ligi prvakinj.
V materinski hiši oziroma zavetišču za mladoletne mame v Liègeu se križajo poti najstnic, ki so ravnokar rodile ali pa so tik pred porodom. Za vsako od njih je drugačna zgodba, vendar jih vse povezujejo občutki stiske in negotovosti. Jessica je sama odraščala v rejniški družini in hkrati z iztekom nosečnosti išče svoje biološke starše. Perla se sooča z neresnim fantom, ki jo namerava med načrtovanjem skupne prihodnosti zapustiti; Julie si s partnerjem ureja življenje, a jo lovi njena narkomanska preteklost, Ariane pa beži pred domom, v katerem je doživela zlorabe … Film Mlade matere je trinajsti celovečerec belgijskih bratov Jeana-Pierra in Luca Dardenna. Izredno dinamičen, mozaičen preplet več osebnih zgodb nas postavi v središče dogajanja, brez pojasnjevanja, tako da je vsaj na začetku potrebno aktivno sodelovanje gledalca. Kamera v gibanju je ves čas v neposredni bližini protagonistk, njihovi obrazi in drobne geste povedo skoraj več kot dialogi. A stranski učinek te bližine, v katero nas potisneta brata Dardenne, ni samo spoznavanje človeške intime, ampak tudi svojevrsten pritisk. Film se namreč v večji meri odvije v zaprtih prostorih, ali pa so prizori posneti tako, da dogajalni prostor deluje brezperspektivno. Vendar bi kljub spretnemu obvladovanju mizanscenskega pristopa oziroma filmskih tehnik socialnega (neo)realizma težko rekli, da gre pri tem za čustveno manipulacijo. Stališče bratov Dardenne je pač jasno in tudi v celovečercu Mlade matere, za katerega sta prejela nagrado za najboljši scenarij lani v Cannesu, dosledno hodita po svoji poti. Film, ki raziskuje neko specifično temo, kaže predvsem globoko razumevanje za človeške stiske oziroma zagate, s katero se soočajo dekleta, ki niti sama še niso odrasla, a morajo že sprejemati najtežje odločitve. Vzporedno s temi študijami značajev oziroma intimnimi portreti mladoletnih mamic in njihovega zasebnega življenja avtorja raziskujeta tudi načine, kako se generacijsko dedujejo travme, zlorabe, odvisnosti in seveda sam razredni položaj. Če sta v tem brata Dardenne nekoliko – lahko bi rekli celo pričakovano – tezna, pa je z vidika družbene določenosti zanimiv tudi filmski prikaz, kako lahko socialna država deluje bolje od odločitev posameznika … Skratka, smo na znanem terenu belgijskega ustvarjalnega dvojca. Zaradi prepleta zgodb deluje celovečerec nekoliko bolj zgoščeno kot sicer, posledično pa je tudi žrtev določenih poenostavitev in ponekod predvidljivih fabulativnih rešitev. Sicer se pretežno uspešno izogne klišejem, vendar vsaj sam dvomim, da je bila ravno nagrada za scenarij tista najustreznejša. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
V materinski hiši oziroma zavetišču za mladoletne mame v Liègeu se križajo poti najstnic, ki so ravnokar rodile ali pa so tik pred porodom. Za vsako od njih je drugačna zgodba, vendar jih vse povezujejo občutki stiske in negotovosti. Jessica je sama odraščala v rejniški družini in hkrati z iztekom nosečnosti išče svoje biološke starše. Perla se sooča z neresnim fantom, ki jo namerava med načrtovanjem skupne prihodnosti zapustiti; Julie si s partnerjem ureja življenje, a jo lovi njena narkomanska preteklost, Ariane pa beži pred domom, v katerem je doživela zlorabe … Film Mlade matere je trinajsti celovečerec belgijskih bratov Jeana-Pierra in Luca Dardenna. Izredno dinamičen, mozaičen preplet več osebnih zgodb nas postavi v središče dogajanja, brez pojasnjevanja, tako da je vsaj na začetku potrebno aktivno sodelovanje gledalca. Kamera v gibanju je ves čas v neposredni bližini protagonistk, njihovi obrazi in drobne geste povedo skoraj več kot dialogi. A stranski učinek te bližine, v katero nas potisneta brata Dardenne, ni samo spoznavanje človeške intime, ampak tudi svojevrsten pritisk. Film se namreč v večji meri odvije v zaprtih prostorih, ali pa so prizori posneti tako, da dogajalni prostor deluje brezperspektivno. Vendar bi kljub spretnemu obvladovanju mizanscenskega pristopa oziroma filmskih tehnik socialnega (neo)realizma težko rekli, da gre pri tem za čustveno manipulacijo. Stališče bratov Dardenne je pač jasno in tudi v celovečercu Mlade matere, za katerega sta prejela nagrado za najboljši scenarij lani v Cannesu, dosledno hodita po svoji poti. Film, ki raziskuje neko specifično temo, kaže predvsem globoko razumevanje za človeške stiske oziroma zagate, s katero se soočajo dekleta, ki niti sama še niso odrasla, a morajo že sprejemati najtežje odločitve. Vzporedno s temi študijami značajev oziroma intimnimi portreti mladoletnih mamic in njihovega zasebnega življenja avtorja raziskujeta tudi načine, kako se generacijsko dedujejo travme, zlorabe, odvisnosti in seveda sam razredni položaj. Če sta v tem brata Dardenne nekoliko – lahko bi rekli celo pričakovano – tezna, pa je z vidika družbene določenosti zanimiv tudi filmski prikaz, kako lahko socialna država deluje bolje od odločitev posameznika … Skratka, smo na znanem terenu belgijskega ustvarjalnega dvojca. Zaradi prepleta zgodb deluje celovečerec nekoliko bolj zgoščeno kot sicer, posledično pa je tudi žrtev določenih poenostavitev in ponekod predvidljivih fabulativnih rešitev. Sicer se pretežno uspešno izogne klišejem, vendar vsaj sam dvomim, da je bila ravno nagrada za scenarij tista najustreznejša. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.