Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Spanje je ena izmed temeljnih potreb vsakega človeka, a pogosto ga jemljemo kot samoumevnega ali celo kot nekaj, kar lahko žrtvujemo za druge obveznosti. V sodobnem hitrem tempu življenja, polnem stresa, digitalnih motenj in neprestanih obveznosti, kakovosten spanec pogosto ni več prioriteta. A številne raziskave potrjujejo, da je prav dober spanec ključen za fizično in duševno zdravje ter splošno kakovost življenja. Ste vedeli, da povprečen človek prespi približno tretjino svojega življenja? Potrebe po spanju se spreminjajo skozi življenje. Na primer, novorojenčki spijo več ur kot odrasli, medtem ko se starejši pogosto zbujajo in spijo manj. Koliko ur na noč spite? Se zbujate spočiti ali z občutkom, da bi potrebovali še nekaj ur spanca? Ali si vzamemo dovolj časa za počitek? Kaj nas najbolj ovira pri dobrem spancu? O tem smo govorili v petkovi anketi!
Spanje je ena izmed temeljnih potreb vsakega človeka, a pogosto ga jemljemo kot samoumevnega ali celo kot nekaj, kar lahko žrtvujemo za druge obveznosti. V sodobnem hitrem tempu življenja, polnem stresa, digitalnih motenj in neprestanih obveznosti, kakovosten spanec pogosto ni več prioriteta. A številne raziskave potrjujejo, da je prav dober spanec ključen za fizično in duševno zdravje ter splošno kakovost življenja. Ste vedeli, da povprečen človek prespi približno tretjino svojega življenja? Potrebe po spanju se spreminjajo skozi življenje. Na primer, novorojenčki spijo več ur kot odrasli, medtem ko se starejši pogosto zbujajo in spijo manj. Koliko ur na noč spite? Se zbujate spočiti ali z občutkom, da bi potrebovali še nekaj ur spanca? Ali si vzamemo dovolj časa za počitek? Kaj nas najbolj ovira pri dobrem spancu? O tem smo govorili v petkovi anketi!
Turčijo pretresajo protesti opozicije, ki se tako odziva na aretacijo opozicijskega politika Ekrema Imamogluja. Lahko bi rekli, da gre za enega največjih protestov proti vladavini predsednika Erdogana, ki je na oblasti že 22 let. Dogajanje v Turčiji spremlja naša dopisnica Karmen Švegl.
Turčijo pretresajo protesti opozicije, ki se tako odziva na aretacijo opozicijskega politika Ekrema Imamogluja. Lahko bi rekli, da gre za enega največjih protestov proti vladavini predsednika Erdogana, ki je na oblasti že 22 let. Dogajanje v Turčiji spremlja naša dopisnica Karmen Švegl.
Najprej nekaj knjižnega – predstavljamo dve deli, ki sta pred kratkim izšli pri Cankarjevi založbi, in sicer Tri besedila francoske Nobelove nagrajenke za književnost Annie Ernaux in roman mehiške pisateljice Guadalupe Nettel Edinka. Potem pa nekaj o prenovljeni javni platformi za izposojo elektronskih knjig COBISS Ela, ki je nastala na pobudo Združenja splošnih knjižnic, in še o živi uprizoritvi radijske igre Brine Jenček z naslovom grem greš greva na Tednu slovenske drame v sodelovanju s Programom Ars. Tu je še nova koncertna sezona cikla SiBrass, ki v ospredje postavlja različne trobilske zasedbe in tovrstni repertoar. Tudi letošnjo sezono odpira hišni trobilni ansambel SiBrass.
Najprej nekaj knjižnega – predstavljamo dve deli, ki sta pred kratkim izšli pri Cankarjevi založbi, in sicer Tri besedila francoske Nobelove nagrajenke za književnost Annie Ernaux in roman mehiške pisateljice Guadalupe Nettel Edinka. Potem pa nekaj o prenovljeni javni platformi za izposojo elektronskih knjig COBISS Ela, ki je nastala na pobudo Združenja splošnih knjižnic, in še o živi uprizoritvi radijske igre Brine Jenček z naslovom grem greš greva na Tednu slovenske drame v sodelovanju s Programom Ars. Tu je še nova koncertna sezona cikla SiBrass, ki v ospredje postavlja različne trobilske zasedbe in tovrstni repertoar. Tudi letošnjo sezono odpira hišni trobilni ansambel SiBrass.
Ime tedna je Ksenija Trs, pisateljica in potujoča knjižničarka, ki že več kot tri desetletja živi svojo "potujočo štorijo" v bibliobusu, potujoči enoti Mariborske knjižnice, kjer te dni zaznamujejo 50 let delovanja. Je tudi avtorica knjige Potujoči utrinki, v kateri je zbrala tako anekdote kot zgodovino potujočih knjižnic ter soavtorica razstave Mariborska knjižnica na kolesih: 50 let bibliobusa.
Ime tedna je Ksenija Trs, pisateljica in potujoča knjižničarka, ki že več kot tri desetletja živi svojo "potujočo štorijo" v bibliobusu, potujoči enoti Mariborske knjižnice, kjer te dni zaznamujejo 50 let delovanja. Je tudi avtorica knjige Potujoči utrinki, v kateri je zbrala tako anekdote kot zgodovino potujočih knjižnic ter soavtorica razstave Mariborska knjižnica na kolesih: 50 let bibliobusa.
Akademska kiparka Dragica Čadež je ena najbolj uveljavljenih slovenskih umetnic, ki že več kot šestdeset let ustvarja v domačem in tudi mednarodnem likovnem prostoru. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. Je tudi letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Mladost je preživela v Mariboru, kjer jo je za kiparsko oblikovanje navdušil priznani kipar Gabrijel Kolbič, poleg njega pa tudi Vlasta Zorko in Slavko Tihec. Bila je prva kiparka, ki se je leta 1982 habilitirala za univerzitetno profesorico na področju kiparstva. Z združevanjem različnih kiparskih tehnik je v slovensko umetnost vnesla nove smernice in jih nadgradila v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Njeno polje ustvarjanja obsega predvsem klasične kiparske materiale, hkrati pa je posebno mesto namenila keramiki, ki jo je uveljavila tudi kot ustanoviteljica mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je o njeni ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Akademska kiparka Dragica Čadež je ena najbolj uveljavljenih slovenskih umetnic, ki že več kot šestdeset let ustvarja v domačem in tudi mednarodnem likovnem prostoru. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. Je tudi letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Mladost je preživela v Mariboru, kjer jo je za kiparsko oblikovanje navdušil priznani kipar Gabrijel Kolbič, poleg njega pa tudi Vlasta Zorko in Slavko Tihec. Bila je prva kiparka, ki se je leta 1982 habilitirala za univerzitetno profesorico na področju kiparstva. Z združevanjem različnih kiparskih tehnik je v slovensko umetnost vnesla nove smernice in jih nadgradila v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Njeno polje ustvarjanja obsega predvsem klasične kiparske materiale, hkrati pa je posebno mesto namenila keramiki, ki jo je uveljavila tudi kot ustanoviteljica mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je o njeni ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Čas poletnih olimpijskih iger zaznamuje tudi naš radijski kviz. Tokratni pokrovitelj kviza je Olimpijski komite Slovenije, nagrado pa si je tokrat prislužila poslušalka Barbara. Pravilno je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, bi se tudi vi dobro odrezali? 1. Na poletnih olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni je bil slovenski zastavonoša na otvoritvi Rajmond Debevec. DA / NE 2. Prvo atletsko olimpijsko medaljo je za Slovenijo osvojila Brigita Bukovec. DA / NE 3. Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je na olimpijskih igrah prvič nastopila leta 2000 v Sydneyu. DA / NE 4. Slovenija je na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 osvojila vsaj eno zlato medaljo. DA / NE 5. Dan slovenskega športa je državni praznik, ki se praznuje 23-ega septembra. DA / NE
Čas poletnih olimpijskih iger zaznamuje tudi naš radijski kviz. Tokratni pokrovitelj kviza je Olimpijski komite Slovenije, nagrado pa si je tokrat prislužila poslušalka Barbara. Pravilno je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, bi se tudi vi dobro odrezali? 1. Na poletnih olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni je bil slovenski zastavonoša na otvoritvi Rajmond Debevec. DA / NE 2. Prvo atletsko olimpijsko medaljo je za Slovenijo osvojila Brigita Bukovec. DA / NE 3. Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je na olimpijskih igrah prvič nastopila leta 2000 v Sydneyu. DA / NE 4. Slovenija je na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 osvojila vsaj eno zlato medaljo. DA / NE 5. Dan slovenskega športa je državni praznik, ki se praznuje 23-ega septembra. DA / NE
Se lahko v tuji državi res počutiš kot doma, če ne razumeš jezika? Program Začetna integracija priseljencev (ZIP) od leta 2011 priseljencem iz tretjih držav omogoča brezplačno učenje slovenščine in jim tako odpira vrata do zaposlitve in stalnega bivanja v Sloveniji. Po podatkih Urada vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov je 180–urni program lani obiskovalo 3079 ljudi, med njimi tudi Ukrajinka Olha Loichenko.
Se lahko v tuji državi res počutiš kot doma, če ne razumeš jezika? Program Začetna integracija priseljencev (ZIP) od leta 2011 priseljencem iz tretjih držav omogoča brezplačno učenje slovenščine in jim tako odpira vrata do zaposlitve in stalnega bivanja v Sloveniji. Po podatkih Urada vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov je 180–urni program lani obiskovalo 3079 ljudi, med njimi tudi Ukrajinka Olha Loichenko.
Ker je prvi del pripadel vladi, je seveda prav, da drugi del nove sezone oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija pripada opoziciji. Branko bo zbiral podpise za Elona Muska in se z njim pogovarjal po telefonu, Aleš Hojs bo nepreklicno odstopil od ministrskega položaja, ne da bi ga kdo sploh predlagal, Kangler bo zgrožen nad aktualnimi razmerami na slovenskih cestah, Janša pa bo kot po navadi poskrbel, da bo vse teklo tako, kot si želi. Bo osel Rožmarin res novi minister za notranje zadeve, kakšen je njegov program in ali mu bo stolček izmaknil raper Zlatko. Vse to bo zanimalo Uroša Slaka, kaj pa zanima Milana Kučana, si poglejte v novem zabavnem kvizu z naslovom Sad te ima, sad te nema, ki bo v zadrego spravil marsikaterega novinarja. Kdo vozi podrta drevesa z Ljubljanskega gradu, je Borut Pahor končno našel službo, kaj dela Slovenija v vesolju in kako se greti na fovšijo, vse to in morda nič od tega izveste v petek dopoldan na Prvem.
Ker je prvi del pripadel vladi, je seveda prav, da drugi del nove sezone oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija pripada opoziciji. Branko bo zbiral podpise za Elona Muska in se z njim pogovarjal po telefonu, Aleš Hojs bo nepreklicno odstopil od ministrskega položaja, ne da bi ga kdo sploh predlagal, Kangler bo zgrožen nad aktualnimi razmerami na slovenskih cestah, Janša pa bo kot po navadi poskrbel, da bo vse teklo tako, kot si želi. Bo osel Rožmarin res novi minister za notranje zadeve, kakšen je njegov program in ali mu bo stolček izmaknil raper Zlatko. Vse to bo zanimalo Uroša Slaka, kaj pa zanima Milana Kučana, si poglejte v novem zabavnem kvizu z naslovom Sad te ima, sad te nema, ki bo v zadrego spravil marsikaterega novinarja. Kdo vozi podrta drevesa z Ljubljanskega gradu, je Borut Pahor končno našel službo, kaj dela Slovenija v vesolju in kako se greti na fovšijo, vse to in morda nič od tega izveste v petek dopoldan na Prvem.
Poslušalka Jelka je počakala, da sta tokratne teze preverila predhodna klicatelja, potem pa se je suvereno sprehodila čez kviz, ki smo ga tokrat namenili rudarstvu. Bi znali odgovoriti na tokratna vprašanja: 1.V času svojega obratovanja so v idrijskem rudniku skopali približno 150 tisoč ton živega srebra. DA / NE 2.V skoraj 500-letni zgodovini rudnika so rudarji tam izkopali več kot 700 kilometrov rovov. DA / NE 3. Antonijev rov je eden izmed treh vhodov v največji rudnik živega srebra na svetu. DA / NE 4. Po predvidevanjih naj bi človeštvo do danes izkopalo približno 100 tisoč ton zlata. DA / NE 5. Najstarejši rudnik soli na svetu se nahaja v Avstraliji. DA / NE
Poslušalka Jelka je počakala, da sta tokratne teze preverila predhodna klicatelja, potem pa se je suvereno sprehodila čez kviz, ki smo ga tokrat namenili rudarstvu. Bi znali odgovoriti na tokratna vprašanja: 1.V času svojega obratovanja so v idrijskem rudniku skopali približno 150 tisoč ton živega srebra. DA / NE 2.V skoraj 500-letni zgodovini rudnika so rudarji tam izkopali več kot 700 kilometrov rovov. DA / NE 3. Antonijev rov je eden izmed treh vhodov v največji rudnik živega srebra na svetu. DA / NE 4. Po predvidevanjih naj bi človeštvo do danes izkopalo približno 100 tisoč ton zlata. DA / NE 5. Najstarejši rudnik soli na svetu se nahaja v Avstraliji. DA / NE
Pogovarjali smo se z Borkom Horvatom iz Murske Sobote. Leta 2007 je imel hudo poškodbo glave in je pristal na invalidskem vozičku. Sledila je dolga rehabilitacija v Ljubljani. Že od nekdaj se je zanimal za glasbo, zato je svoj glasbeni prvenec z naslovom Ljubezen ne šteje kromosomov posvetil svoji punci Andreji, ki ima Downov sindrom. Preverili smo do kakšnih zaključkov so prišli izvajalci v sklopu projekta Naprej: opolnomočenje Rominj in romskih skupnosti za vprašanja enakosti spolov ter kateri so izzivi, ki se porajajo med enakopravnostjo in enakostjo. Čas bo še za izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbi Margherita zasedbe Balkan Boys in Hegevuda skupine Romano Glauso. Na tujem delu pa se bosta pomerila Sebas de la Calle s skladbo Quien no sufre no ama in Jan Bendig s skladbo Avilem.
Pogovarjali smo se z Borkom Horvatom iz Murske Sobote. Leta 2007 je imel hudo poškodbo glave in je pristal na invalidskem vozičku. Sledila je dolga rehabilitacija v Ljubljani. Že od nekdaj se je zanimal za glasbo, zato je svoj glasbeni prvenec z naslovom Ljubezen ne šteje kromosomov posvetil svoji punci Andreji, ki ima Downov sindrom. Preverili smo do kakšnih zaključkov so prišli izvajalci v sklopu projekta Naprej: opolnomočenje Rominj in romskih skupnosti za vprašanja enakosti spolov ter kateri so izzivi, ki se porajajo med enakopravnostjo in enakostjo. Čas bo še za izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbi Margherita zasedbe Balkan Boys in Hegevuda skupine Romano Glauso. Na tujem delu pa se bosta pomerila Sebas de la Calle s skladbo Quien no sufre no ama in Jan Bendig s skladbo Avilem.
Na OŠ Zalog smo spoznali sedmošolca Faresa Ahmeda, ki že kar nekaj let trenira karate v Karate klubu Lev. Lani je bil v svoji starostni kategoriji državni prvak, visoke cilje pa ima tudi za naprej.
Na OŠ Zalog smo spoznali sedmošolca Faresa Ahmeda, ki že kar nekaj let trenira karate v Karate klubu Lev. Lani je bil v svoji starostni kategoriji državni prvak, visoke cilje pa ima tudi za naprej.
Ali ste tudi vi na vašem računu kdaj opazili, da vam je operater enostransko spremenil pogodbene pogoje? Dobili ste na primer višji račun za naročniško razmerje – in kaj ste storili? Najbrž nič, Plačali račun. Halo operater; BODI FER ! je slogan akcije Vseslovenskega združenja malih deležnikov v sodelovanju z Zvezo potrošnikov. Obe združenji sta prepričani, da se lahko te sporne prakse telekomunikacijskih operaterjev prekinejo. Kakšne so podrobnosti ter kakšni so vaši razmisleki in komentarji?
Ali ste tudi vi na vašem računu kdaj opazili, da vam je operater enostransko spremenil pogodbene pogoje? Dobili ste na primer višji račun za naročniško razmerje – in kaj ste storili? Najbrž nič, Plačali račun. Halo operater; BODI FER ! je slogan akcije Vseslovenskega združenja malih deležnikov v sodelovanju z Zvezo potrošnikov. Obe združenji sta prepričani, da se lahko te sporne prakse telekomunikacijskih operaterjev prekinejo. Kakšne so podrobnosti ter kakšni so vaši razmisleki in komentarji?
Ste danes vstali spočiti ali že komaj čakate, da zvečer spet zlezete pod odejo? Spanje je ena najbolj osnovnih, a hkrati najbolj skrivnostnih potreb našega telesa. Zakaj sploh spimo? Kaj se dogaja z našimi možgani ponoči? In ali res lahko "naspiš za nazaj"? Danes v Dvojnem espressu odpiramo oči in odkrivamo nekaj zanimivih dejstev o spanju.
Ste danes vstali spočiti ali že komaj čakate, da zvečer spet zlezete pod odejo? Spanje je ena najbolj osnovnih, a hkrati najbolj skrivnostnih potreb našega telesa. Zakaj sploh spimo? Kaj se dogaja z našimi možgani ponoči? In ali res lahko "naspiš za nazaj"? Danes v Dvojnem espressu odpiramo oči in odkrivamo nekaj zanimivih dejstev o spanju.
Ali bo moka iz insektov res pripomogla k bolj trajnostni prehrani ali gre zgolj za vprašljiv načrt, ki vodi v postopno opuščanje tradicionalnega kmetijstva v korist žuželkam? Po kobilicah in čričkih so zdaj v evropskih trgovinah dovoljeni tudi izdelki, ki vsebujejo moko iz ličink velikega mokarja, obdelano z UV-žarki. Evropska komisija poudarja, da moramo omejiti uživanje mesa, da bi do leta 2040 zmanjšali izpuste toplogrednih plinov za 90 odstotkov. Kaj nova uredba EU pomeni za potrošnike in kako bo vplivala na našo prehrano, nam je pojasnil Nenad Kojić, nutricionist v podjetju Feel Good.
Ali bo moka iz insektov res pripomogla k bolj trajnostni prehrani ali gre zgolj za vprašljiv načrt, ki vodi v postopno opuščanje tradicionalnega kmetijstva v korist žuželkam? Po kobilicah in čričkih so zdaj v evropskih trgovinah dovoljeni tudi izdelki, ki vsebujejo moko iz ličink velikega mokarja, obdelano z UV-žarki. Evropska komisija poudarja, da moramo omejiti uživanje mesa, da bi do leta 2040 zmanjšali izpuste toplogrednih plinov za 90 odstotkov. Kaj nova uredba EU pomeni za potrošnike in kako bo vplivala na našo prehrano, nam je pojasnil Nenad Kojić, nutricionist v podjetju Feel Good.
»Nepredvidljivo vreme je izziv tudi v hribih, z obiskom podprimo Koroško in Savinjsko«. To sta glavni sporočili Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze na nedavni predstavitvi na območju Mozirske koče. Njuni predstavniki poudarjajo, da so planinske poti, ki so bile poškodovane ob lanski veliki ujmi, uspešno sanirali ter da število planincev, zlati tujcev, v slovenskih gorah narašča, a s tem tudi nesreče, zato opozarjajo na previdnost in odgovorno obnašanje.
»Nepredvidljivo vreme je izziv tudi v hribih, z obiskom podprimo Koroško in Savinjsko«. To sta glavni sporočili Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze na nedavni predstavitvi na območju Mozirske koče. Njuni predstavniki poudarjajo, da so planinske poti, ki so bile poškodovane ob lanski veliki ujmi, uspešno sanirali ter da število planincev, zlati tujcev, v slovenskih gorah narašča, a s tem tudi nesreče, zato opozarjajo na previdnost in odgovorno obnašanje.
V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kaki likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. Tudi posebnega učitelja za ta posel. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjeni rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob tako, da so se koti brezhibno stikali. Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj da je v življenju res bistveno: ali sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da gleda na bistvenost vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in zavarovanost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.« Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, naj doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umrtja - občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje. Nič drugače da ni z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se mnogokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost. Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla. Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa imenuje sebe: Sem, ki sem. Nekako razumem.
V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kaki likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. Tudi posebnega učitelja za ta posel. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjeni rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob tako, da so se koti brezhibno stikali. Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj da je v življenju res bistveno: ali sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da gleda na bistvenost vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in zavarovanost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.« Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, naj doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umrtja - občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje. Nič drugače da ni z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se mnogokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost. Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla. Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa imenuje sebe: Sem, ki sem. Nekako razumem.
Zdi se, da dogajanje na družabnih omrežjih, v virtualnem svetu zabrisanih identitet, kjer legitimnost dobiva čisto nove odtenke, vse bolj nekontrolirano prehaja v stvarni svet. Med mladimi odraslimi, tudi otroki, še toliko bolj. Nasilna in brezbrižna komunikacija pa je prvi korak v nasilje odnosov. Pomankanje empatije in čustveni manko iz primarnih okolij pa se vse bolj odraža v šoli, na ulici, v med vrstniških odnosih. Do nedavna se s takšnimi odkloni v naših lokalnih skupnosti še nismo srečevali, vsaj ne v takšni meri, kot jih poznamo iz tujine. Pa vendar nedavni dogodki v Beogradu in pri nas v Celju kažejo na to, da nismo več oddaljeni otok, ki ga ta problematika ne zadeva. Čeravno zares takšen otok nismo bili nikoli. Le pomanjkanje javnega diskurza šibi problem za katerega se tako zdi, da ga zares nimamo. V tokratnem Grafoskopu o vprašanjih nasilja s prof. dr. Robertom Krofličem. Na prvi pogled je tema nekoliko odmaknjena od osi kulturno-umetnostne vzgoje, a zares ni. Prav omikanost duha, o kateri je prof. Kroflič razmišljal v enem od predhodnih Grafoskopov, je zagotovo ena od poti do boljših odnosov, razumevanja drugih, družbe in sebe v njej. Urednik oddaje: Klemen Markovčič Tonski mojster: Sonja Strenar Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina Sogovornik – prof. dr. Robert Kroflič Produkcija Uredništva za kulturo, september 2023
Zdi se, da dogajanje na družabnih omrežjih, v virtualnem svetu zabrisanih identitet, kjer legitimnost dobiva čisto nove odtenke, vse bolj nekontrolirano prehaja v stvarni svet. Med mladimi odraslimi, tudi otroki, še toliko bolj. Nasilna in brezbrižna komunikacija pa je prvi korak v nasilje odnosov. Pomankanje empatije in čustveni manko iz primarnih okolij pa se vse bolj odraža v šoli, na ulici, v med vrstniških odnosih. Do nedavna se s takšnimi odkloni v naših lokalnih skupnosti še nismo srečevali, vsaj ne v takšni meri, kot jih poznamo iz tujine. Pa vendar nedavni dogodki v Beogradu in pri nas v Celju kažejo na to, da nismo več oddaljeni otok, ki ga ta problematika ne zadeva. Čeravno zares takšen otok nismo bili nikoli. Le pomanjkanje javnega diskurza šibi problem za katerega se tako zdi, da ga zares nimamo. V tokratnem Grafoskopu o vprašanjih nasilja s prof. dr. Robertom Krofličem. Na prvi pogled je tema nekoliko odmaknjena od osi kulturno-umetnostne vzgoje, a zares ni. Prav omikanost duha, o kateri je prof. Kroflič razmišljal v enem od predhodnih Grafoskopov, je zagotovo ena od poti do boljših odnosov, razumevanja drugih, družbe in sebe v njej. Urednik oddaje: Klemen Markovčič Tonski mojster: Sonja Strenar Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina Sogovornik – prof. dr. Robert Kroflič Produkcija Uredništva za kulturo, september 2023
Aleš Franjko je nekdanji pripadnik Slovenske vojske, ki se je pred slabimi 20 leti preselil v belgijski Mons, točneje v vojaško bazo Nata, potem ko je dobil delo v tamkajšnji kadrovski službi. Pravi, da je v sklepnih fazah postopka vrnitve v domovino, ki jo pogreša predvsem po zaslugi nekaterih vidikov življenja v Belgiji, ki jih tu nikakor ne bo: v prvi vrsti kislega vremena in več mesecev trajajoče "teme" v hladnejši polovici leta, pa tudi onesnaženosti mesta, kar je bila zanj ena bolj presenetljivih ugotovitev - in hkrati eno največjih razočaranj - o Monsu.
Aleš Franjko je nekdanji pripadnik Slovenske vojske, ki se je pred slabimi 20 leti preselil v belgijski Mons, točneje v vojaško bazo Nata, potem ko je dobil delo v tamkajšnji kadrovski službi. Pravi, da je v sklepnih fazah postopka vrnitve v domovino, ki jo pogreša predvsem po zaslugi nekaterih vidikov življenja v Belgiji, ki jih tu nikakor ne bo: v prvi vrsti kislega vremena in več mesecev trajajoče "teme" v hladnejši polovici leta, pa tudi onesnaženosti mesta, kar je bila zanj ena bolj presenetljivih ugotovitev - in hkrati eno največjih razočaranj - o Monsu.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Danes sta, sicer za zaprtimi vrati, potekali dve seji komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Člani želijo pridobiti odgovore na vprašanje, ali je bil datum aretacije domnevnih ruskih vohunov izbran strokovno ali politično oziroma ali je predsednik vlade Robert Golob skušal vplivati na delovanje Sove in policije. Čeprav je bila policija za aretacijo pripravljena že 28-ega novembra, so na predlog direktorja Sove Joška Kadivnika za dan aretacije izbrali peti december. Kot razlog za to izbiro je Kadivnik članom komisije navedel, da so se želeli izogniti možnemu vplivu aretacije na referendum in na drugi krog lokalnih volitev. Druge teme: - Evropska centralna banka ne nasprotuje napovedanemu davku na bilančno vsoto bank, svetuje pa previdnost, zatrjuje finančno ministrstvo. - Prenovljena tobačna zakonodaja predvideva prepoved arom v elektronskih cigaretah in ukinitev kadilnic. - Parlamentarni odbor za zunanjo politiko podprl deklaracijo, ki poziva k takojšnji prekinitvi sovražnosti med Palestinci in Izraelci.
Danes sta, sicer za zaprtimi vrati, potekali dve seji komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Člani želijo pridobiti odgovore na vprašanje, ali je bil datum aretacije domnevnih ruskih vohunov izbran strokovno ali politično oziroma ali je predsednik vlade Robert Golob skušal vplivati na delovanje Sove in policije. Čeprav je bila policija za aretacijo pripravljena že 28-ega novembra, so na predlog direktorja Sove Joška Kadivnika za dan aretacije izbrali peti december. Kot razlog za to izbiro je Kadivnik članom komisije navedel, da so se želeli izogniti možnemu vplivu aretacije na referendum in na drugi krog lokalnih volitev. Druge teme: - Evropska centralna banka ne nasprotuje napovedanemu davku na bilančno vsoto bank, svetuje pa previdnost, zatrjuje finančno ministrstvo. - Prenovljena tobačna zakonodaja predvideva prepoved arom v elektronskih cigaretah in ukinitev kadilnic. - Parlamentarni odbor za zunanjo politiko podprl deklaracijo, ki poziva k takojšnji prekinitvi sovražnosti med Palestinci in Izraelci.
V Glodbah z anketiranci in glasbeno terapevtko iščemo razlike v našem doživljanju inštrumentalne ter vokalno-inštrumentalne glasbe.
V Glodbah z anketiranci in glasbeno terapevtko iščemo razlike v našem doživljanju inštrumentalne ter vokalno-inštrumentalne glasbe.
Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG
Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG
11. februar mednarodni dan žensk in deklic v znanosti. Zato začnimo z znanstvenim pristopom, z znanstvenimi raziskavami. Številne namreč nazorno kažejo, da so mešane in raznolike ekipe bolj kreativne in bolj uspešne pri svojem delu, kot pa skupine, ki imajo bolj homogeno sestavo. To se potrjuje v podjetjih, v delovanju najrazličnejših organizacij, pa tudi v znanstvenih skupinah ne glede na področje. A glede na realno prakso bi lahko sklepali, da teh raziskav niso brali tisti, ki odločajo, kako in po kakšnih merilih se lahko pri nas gradi znanstveno kariero. Poti naprej so za ženske še vedno zahtevnejše, kar pa na koncu škodi vsem.
11. februar mednarodni dan žensk in deklic v znanosti. Zato začnimo z znanstvenim pristopom, z znanstvenimi raziskavami. Številne namreč nazorno kažejo, da so mešane in raznolike ekipe bolj kreativne in bolj uspešne pri svojem delu, kot pa skupine, ki imajo bolj homogeno sestavo. To se potrjuje v podjetjih, v delovanju najrazličnejših organizacij, pa tudi v znanstvenih skupinah ne glede na področje. A glede na realno prakso bi lahko sklepali, da teh raziskav niso brali tisti, ki odločajo, kako in po kakšnih merilih se lahko pri nas gradi znanstveno kariero. Poti naprej so za ženske še vedno zahtevnejše, kar pa na koncu škodi vsem.
Kako na kakovost našega spanca vplivajo zasloni? Ali je res, da je ženske potrebujejo več spanja kot moški? Lahko ukvarjanje z glasbo spremeni naše možgane? O nevrofiziologiji, spanju, glasbi in vsem vmes s Sašo Vipotnik, nevrologinjo na Kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo in glasbenico.
Kako na kakovost našega spanca vplivajo zasloni? Ali je res, da je ženske potrebujejo več spanja kot moški? Lahko ukvarjanje z glasbo spremeni naše možgane? O nevrofiziologiji, spanju, glasbi in vsem vmes s Sašo Vipotnik, nevrologinjo na Kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo in glasbenico.
Drugo največje češko mesto Brno letos nosi naziv ‘Evropska prestolnica božiča 2024’. Temu primerno je božično vzdušje tam res nekaj posebnega. Se pa na prejem tega naziva že pripravljajo tudi mesta, ki bodo naziv Evropska božična prestolnica, Evropsko božično mesto in Evropska božična vas nosili v prihodnjem letu. Med njimi je tudi Celje, ki bo danes v Brnu prejelo naziv Evropsko božično mesto 2025.
Drugo največje češko mesto Brno letos nosi naziv ‘Evropska prestolnica božiča 2024’. Temu primerno je božično vzdušje tam res nekaj posebnega. Se pa na prejem tega naziva že pripravljajo tudi mesta, ki bodo naziv Evropska božična prestolnica, Evropsko božično mesto in Evropska božična vas nosili v prihodnjem letu. Med njimi je tudi Celje, ki bo danes v Brnu prejelo naziv Evropsko božično mesto 2025.
20. november je svetovni dan otrok. Z upoštevanjem otroških mnenj lahko uresničimo njihovo pravico do izražanja, razumemo njihove zamisli za boljši svet in upoštevamo njihove poglede pri današnjih odločitvah. Pa jih res? Se otroci res počutijo kot otroci ali odrastejo prehitro? Osnovnošolci Neža, Sara, Zara in Jaša pravijo, da si mora vsak pri sebi zastaviti vprašanje, kaj naša družba dejansko naredi za otroke.
20. november je svetovni dan otrok. Z upoštevanjem otroških mnenj lahko uresničimo njihovo pravico do izražanja, razumemo njihove zamisli za boljši svet in upoštevamo njihove poglede pri današnjih odločitvah. Pa jih res? Se otroci res počutijo kot otroci ali odrastejo prehitro? Osnovnošolci Neža, Sara, Zara in Jaša pravijo, da si mora vsak pri sebi zastaviti vprašanje, kaj naša družba dejansko naredi za otroke.
Pred Nemci so zvezne parlamentarne volitve, ki obetajo spremembe tako v Nemčiji kot Evropi. Najverjetnejši novi kancler Friedrich Merz iz vrst krščanskih demokratov, ki mu ankete za zdaj napovedujejo zmago, zatrjuje, da je to ena izmed zadnjih možnosti, da se tako v Nemčiji kot Evropi ustavi rast populizma. Čeprav je njegova stranka pred kratkim v parlamentu združila glasove s skrajno desnico. Se bo Merz res držal obljube, da se to ne bo več ponovilo? Kaj pa nemške volitve prinašajo Evropski uniji ter kaj pomenijo za negotove razmere na evropskih mejah? Kdo so tisti, ki lahko sedanjo nestabilnost nemške politične moči izkoristijo?
Pred Nemci so zvezne parlamentarne volitve, ki obetajo spremembe tako v Nemčiji kot Evropi. Najverjetnejši novi kancler Friedrich Merz iz vrst krščanskih demokratov, ki mu ankete za zdaj napovedujejo zmago, zatrjuje, da je to ena izmed zadnjih možnosti, da se tako v Nemčiji kot Evropi ustavi rast populizma. Čeprav je njegova stranka pred kratkim v parlamentu združila glasove s skrajno desnico. Se bo Merz res držal obljube, da se to ne bo več ponovilo? Kaj pa nemške volitve prinašajo Evropski uniji ter kaj pomenijo za negotove razmere na evropskih mejah? Kdo so tisti, ki lahko sedanjo nestabilnost nemške politične moči izkoristijo?
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.
V teh hladnih jesenskih dneh se virusi, bakterije in razne okužbe hitro širijo in skorajda ni službenega kolektiva, v katerem zaradi bolezni kdo ne manjka. Bolni se po pomoč včasih odpravijo v bolnišnico – in vzamejo bolniški dopust. Pa je to res dopust? In kako vemo, kdaj gre pri besedi bolnica za osebo ženskega spola, ki potrebuje zdravniško pomoč in kdaj za prostor za zdravljenje bolnikov. Je ženska, ki zboli bolna ali bolana? Tadeja Bizilj je odgovore poiskala pri doc. dr. Mateji Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
V teh hladnih jesenskih dneh se virusi, bakterije in razne okužbe hitro širijo in skorajda ni službenega kolektiva, v katerem zaradi bolezni kdo ne manjka. Bolni se po pomoč včasih odpravijo v bolnišnico – in vzamejo bolniški dopust. Pa je to res dopust? In kako vemo, kdaj gre pri besedi bolnica za osebo ženskega spola, ki potrebuje zdravniško pomoč in kdaj za prostor za zdravljenje bolnikov. Je ženska, ki zboli bolna ali bolana? Tadeja Bizilj je odgovore poiskala pri doc. dr. Mateji Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Ob današnjih znova zelo visokih številkah dnevnih okužb zdaj malce dvomimo, da je vrh četrtega vala res za nami. Zlasti bolnišnice ob največjem navalu bolnikov doslej že skorajda klecajo, sproti iščejo dodatne intenzivne postelje, na pomoč prihaja na desetine zdravstvenih in drugih kadrov iz cele države. Bolezen in skrajno zaostreno situacijo je med številnimi covid bolniki na lastni koži doživela gospa Milka Pavlovič. Gospa Pavlovič je epidemijo in covid v resnici skusila na oba načina, najprej kot bolničarka v ljubljanskem UKC, zdaj pa še kot ena prvih bolnic, ki so jih včeraj preselili iz Infekcijske klinike v bolnišnico Petra Držaja. V bolnišnicah se na navadnih oddelkih zdravi okoli 40 % polno cepljeni, na intenzivnih terapijah pa manj kot 10%.
Ob današnjih znova zelo visokih številkah dnevnih okužb zdaj malce dvomimo, da je vrh četrtega vala res za nami. Zlasti bolnišnice ob največjem navalu bolnikov doslej že skorajda klecajo, sproti iščejo dodatne intenzivne postelje, na pomoč prihaja na desetine zdravstvenih in drugih kadrov iz cele države. Bolezen in skrajno zaostreno situacijo je med številnimi covid bolniki na lastni koži doživela gospa Milka Pavlovič. Gospa Pavlovič je epidemijo in covid v resnici skusila na oba načina, najprej kot bolničarka v ljubljanskem UKC, zdaj pa še kot ena prvih bolnic, ki so jih včeraj preselili iz Infekcijske klinike v bolnišnico Petra Držaja. V bolnišnicah se na navadnih oddelkih zdravi okoli 40 % polno cepljeni, na intenzivnih terapijah pa manj kot 10%.
Ljubezen je bila od nekdaj ena največjih življenjskih skrivnosti, a način, kako ljudje iščejo partnerja, se je skozi čas močno spremenil. Če so nekoč zmenki potekali prek družinskih poznanstev, naključnih srečanj ali pisem, danes večina ljudi uporablja digitalne platforme. Danes je tempo življenja hitrejši, priložnosti za klasična srečanja pa manj. Tehnologija je omogočila stik z ljudmi izven običajnega socialnega kroga, pogosto na podlagi fotografij in kratkih opisov. Ne glede na to, ali prisegate na stare romantične geste ali na hitrost digitalnega sveta, je ključno, da v zmenkarijah ostanete zvesti sebi in svojim vrednotam. Spletni zmenki so postali nekaj povsem običajnega, a kljub temu ostajajo številna vprašanja – so odnosi danes res bolj površinski ali je digitalni svet le odprl več možnosti? Kako ste spoznali svojega partnerja? Ali ste že kdaj preizkusili spletno spoznavanje? Kaj menite, da je največja razlika med zmenkarijami nekoč in danes? To so bila vprašanja tokratne petkove ankete.
Ljubezen je bila od nekdaj ena največjih življenjskih skrivnosti, a način, kako ljudje iščejo partnerja, se je skozi čas močno spremenil. Če so nekoč zmenki potekali prek družinskih poznanstev, naključnih srečanj ali pisem, danes večina ljudi uporablja digitalne platforme. Danes je tempo življenja hitrejši, priložnosti za klasična srečanja pa manj. Tehnologija je omogočila stik z ljudmi izven običajnega socialnega kroga, pogosto na podlagi fotografij in kratkih opisov. Ne glede na to, ali prisegate na stare romantične geste ali na hitrost digitalnega sveta, je ključno, da v zmenkarijah ostanete zvesti sebi in svojim vrednotam. Spletni zmenki so postali nekaj povsem običajnega, a kljub temu ostajajo številna vprašanja – so odnosi danes res bolj površinski ali je digitalni svet le odprl več možnosti? Kako ste spoznali svojega partnerja? Ali ste že kdaj preizkusili spletno spoznavanje? Kaj menite, da je največja razlika med zmenkarijami nekoč in danes? To so bila vprašanja tokratne petkove ankete.
Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.
Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.
Piše Anja Radaljac, bere Aleksander Golja. Nekadilci brez otrok, knjižni prvenec Nike Nikolič, so prvenstveno roman o najemništvu. Tekst ga koncipira kot sodobni fenomen, tesno povezan s prekarništvom in, širše, kapitalistično ureditvijo. Pisateljica v delu vzporeja zgodbe oseb, ki pomagajo osvetliti konstelacijo razmerij med temi deležniki. Sanja, osrednja protagonistka, je pripadnica propadajočega srednjega razreda, ženska v poznih tridesetih ali v začetku štiridesetih, visoko izobražena, zaposlena v oglaševalskem podjetju, kjer ji delo etiško ne ustreza, ji pa ponuja varnost, da lahko preživi. Dunja je njena nekdanja najboljša prijateljica, Til pa moški, ki se po spletu okoliščin znajde v središču njunega spora. Preživetje se v okolju Nekadilcev brez otrok kaže kot tista temeljna človekova potreba, ki jo je vedno težje ali skorajda nemogoče zadovoljiti. S tega vidika morda niti ni nenavadno, da Sanja drugih življenjskih področij nima urejenih; nikakor ne more najti partnerskega razmerja, kakršnega si želi, najbližje nekako pride v odnosu z Dunjo, s katero pa »nista par«, temveč »samo« cimri in najboljši prijateljici. Roman lepo pokaže, kako se Sanja in Dunja znajdeta v tem položaju: kot odrasli osebi, ki že dolgo ne študirata več, v obstoječi ekonomiji ne moreta sami najemati ali celo kupiti stanovanja in tako se povežeta v cimrstvu, novi obliki sobivanja, romantični partnerski odnos pa je nadomeščen s prijateljskim. Tukaj se roman poigrava z normativnimi funkcijami in okviri odnosov; Sanja in Dunja se sicer v začetku romana res spreta in Dunja odide in Sanjo pusti samo, ampak po drugi strani je za njima dolgotrajen odnos, ki ne le njima, ampak tudi njunim prijateljicam in prijateljem deluje kot eden bolj funkcionalnih in bolj povezanih odnosov. Sanja in Dunja se veliko pogovarjata in imata veliko skupnih točk, stojita si ob strani in ena na drugo lahko računata. Sanja poudarja, da se ji je vedno zdelo, da sta oni dve proti svetu. Zalomi se jima, ko v njun odnos poseže zunanji svet. Sanja in Dunja se zaradi značajskih značilnosti različno odzivata na zahteve zunanjega sveta, morda bi bilo točneje reči, da zavzameta različna principa delovanja: Sanja pasivnega, Dunja pa aktivnega. V svojem jedru pa so tako oni dve, kot tudi drugi liki v romanu predvsem oportunistične. Sanja se do nezavesti prilagaja nemogočim zahtevam oseb, ki jima oddajajo stanovanja, nadrejenim v službi in prijateljicam, vedno postane preprosto tisto, kar misli, da druga oseba želi ali potrebuje od nje. Dunja deluje bolj robustno, spontano, ostro, izrabi vsako priložnost … V tem smislu Sanja in Dunja odpovesta ravno na mestu, kjer v konflikt pridejo njune nasprotujoče si značilnosti iz moškega in ženskega družbenega spola. Naposled tako ravnata tudi v odnosu do Tila, nekaj let mlajšega moškega, ki je v še slabšem položaju od njiju, saj je namesto oportunizma izbral drugo taktiko, ki jo kapitalizem pozna: vse je dal od sebe, a mu je spodletelo. V ekonomskem sistemu, kakršnega imamo, tako po spletu okoliščin ni imel druge izbire, kot da si poišče slabo plačano fizično delo. Sanja in Dunja ga v času svojega spora skušata pridobiti vsaka na svojo stran in vsaka skuša pri tem zase nekaj pridobiti: Sanja dom, Dunja pa višjo plačo; Sanja skuša biti enkrat za spremembo aktivna, a je pri tem nerodna in ji ne uspe, Dunja pa nima podobnih težav. Brez problemov se prerine naprej v oglaševalskem podjetju, izpodrine Sanjo in celo pridobi službo Tilu, ki mu preboj uspe točno takrat, ko mu uspe posvojiti oportunizem. Pri vsem skupaj seveda profitirajo premožnejši sloji, ki že tako ali tako razpolagajo z velikim ekonomskim – in deloma kulturnim – kapitalom. Til ostane brez stanovanja, Sanja pa za krajši čas brez službe in stanovanja. Nato se krog ponovi, najde novo nezadovoljivo službo, v kateri nadaljuje svoj poprejšnji modus, in novo najemniško stanovanje, z novo cimro in novo najboljšo prijateljico. Vedno znova le sanjari, da bi lahko kaj spremenila, če bi le bila drugačna, bolj aktivna, bolj drzna … Nekadilci brez otrok sicer prav fino funkcionirajo v slikanju dinamik, ki se vzpostavljajo med liki in likinjami, ter oriše pomenljive povezave med kapitalistično družbeno ureditvijo, prekarstvom in najemništvom, ki postaja vse težje dosegljiva edina rešitev za velik del populacije. Pri tem je romanu mogoče očitati, da likov ne gradi kot plastične individuume, ampak bolj kot nespecifične figure, ki zasedajo določeno mesto v sistemu. Enako velja tudi za odnose med njimi, ki so izrisani le toliko, kot zahteva premislek o orisanih idejnih izhodiščih. Marsikje marsikaj zaide v karikaturo – od hudobnega finančnega mogotca do nepredstavljivo zlobnih najemodajalcev – čeprav ton romana tega ne podpira. Dogajanje je slabo motivirano z zgodbo in bolje z idejnimi zastavki. Nekadilci brez otrok Nike Nikolič tako odpirajo relevantno družbeno vprašanje, so pa pri tem nekoliko shematski in predvidljivi.
Piše Anja Radaljac, bere Aleksander Golja. Nekadilci brez otrok, knjižni prvenec Nike Nikolič, so prvenstveno roman o najemništvu. Tekst ga koncipira kot sodobni fenomen, tesno povezan s prekarništvom in, širše, kapitalistično ureditvijo. Pisateljica v delu vzporeja zgodbe oseb, ki pomagajo osvetliti konstelacijo razmerij med temi deležniki. Sanja, osrednja protagonistka, je pripadnica propadajočega srednjega razreda, ženska v poznih tridesetih ali v začetku štiridesetih, visoko izobražena, zaposlena v oglaševalskem podjetju, kjer ji delo etiško ne ustreza, ji pa ponuja varnost, da lahko preživi. Dunja je njena nekdanja najboljša prijateljica, Til pa moški, ki se po spletu okoliščin znajde v središču njunega spora. Preživetje se v okolju Nekadilcev brez otrok kaže kot tista temeljna človekova potreba, ki jo je vedno težje ali skorajda nemogoče zadovoljiti. S tega vidika morda niti ni nenavadno, da Sanja drugih življenjskih področij nima urejenih; nikakor ne more najti partnerskega razmerja, kakršnega si želi, najbližje nekako pride v odnosu z Dunjo, s katero pa »nista par«, temveč »samo« cimri in najboljši prijateljici. Roman lepo pokaže, kako se Sanja in Dunja znajdeta v tem položaju: kot odrasli osebi, ki že dolgo ne študirata več, v obstoječi ekonomiji ne moreta sami najemati ali celo kupiti stanovanja in tako se povežeta v cimrstvu, novi obliki sobivanja, romantični partnerski odnos pa je nadomeščen s prijateljskim. Tukaj se roman poigrava z normativnimi funkcijami in okviri odnosov; Sanja in Dunja se sicer v začetku romana res spreta in Dunja odide in Sanjo pusti samo, ampak po drugi strani je za njima dolgotrajen odnos, ki ne le njima, ampak tudi njunim prijateljicam in prijateljem deluje kot eden bolj funkcionalnih in bolj povezanih odnosov. Sanja in Dunja se veliko pogovarjata in imata veliko skupnih točk, stojita si ob strani in ena na drugo lahko računata. Sanja poudarja, da se ji je vedno zdelo, da sta oni dve proti svetu. Zalomi se jima, ko v njun odnos poseže zunanji svet. Sanja in Dunja se zaradi značajskih značilnosti različno odzivata na zahteve zunanjega sveta, morda bi bilo točneje reči, da zavzameta različna principa delovanja: Sanja pasivnega, Dunja pa aktivnega. V svojem jedru pa so tako oni dve, kot tudi drugi liki v romanu predvsem oportunistične. Sanja se do nezavesti prilagaja nemogočim zahtevam oseb, ki jima oddajajo stanovanja, nadrejenim v službi in prijateljicam, vedno postane preprosto tisto, kar misli, da druga oseba želi ali potrebuje od nje. Dunja deluje bolj robustno, spontano, ostro, izrabi vsako priložnost … V tem smislu Sanja in Dunja odpovesta ravno na mestu, kjer v konflikt pridejo njune nasprotujoče si značilnosti iz moškega in ženskega družbenega spola. Naposled tako ravnata tudi v odnosu do Tila, nekaj let mlajšega moškega, ki je v še slabšem položaju od njiju, saj je namesto oportunizma izbral drugo taktiko, ki jo kapitalizem pozna: vse je dal od sebe, a mu je spodletelo. V ekonomskem sistemu, kakršnega imamo, tako po spletu okoliščin ni imel druge izbire, kot da si poišče slabo plačano fizično delo. Sanja in Dunja ga v času svojega spora skušata pridobiti vsaka na svojo stran in vsaka skuša pri tem zase nekaj pridobiti: Sanja dom, Dunja pa višjo plačo; Sanja skuša biti enkrat za spremembo aktivna, a je pri tem nerodna in ji ne uspe, Dunja pa nima podobnih težav. Brez problemov se prerine naprej v oglaševalskem podjetju, izpodrine Sanjo in celo pridobi službo Tilu, ki mu preboj uspe točno takrat, ko mu uspe posvojiti oportunizem. Pri vsem skupaj seveda profitirajo premožnejši sloji, ki že tako ali tako razpolagajo z velikim ekonomskim – in deloma kulturnim – kapitalom. Til ostane brez stanovanja, Sanja pa za krajši čas brez službe in stanovanja. Nato se krog ponovi, najde novo nezadovoljivo službo, v kateri nadaljuje svoj poprejšnji modus, in novo najemniško stanovanje, z novo cimro in novo najboljšo prijateljico. Vedno znova le sanjari, da bi lahko kaj spremenila, če bi le bila drugačna, bolj aktivna, bolj drzna … Nekadilci brez otrok sicer prav fino funkcionirajo v slikanju dinamik, ki se vzpostavljajo med liki in likinjami, ter oriše pomenljive povezave med kapitalistično družbeno ureditvijo, prekarstvom in najemništvom, ki postaja vse težje dosegljiva edina rešitev za velik del populacije. Pri tem je romanu mogoče očitati, da likov ne gradi kot plastične individuume, ampak bolj kot nespecifične figure, ki zasedajo določeno mesto v sistemu. Enako velja tudi za odnose med njimi, ki so izrisani le toliko, kot zahteva premislek o orisanih idejnih izhodiščih. Marsikje marsikaj zaide v karikaturo – od hudobnega finančnega mogotca do nepredstavljivo zlobnih najemodajalcev – čeprav ton romana tega ne podpira. Dogajanje je slabo motivirano z zgodbo in bolje z idejnimi zastavki. Nekadilci brez otrok Nike Nikolič tako odpirajo relevantno družbeno vprašanje, so pa pri tem nekoliko shematski in predvidljivi.
Nekateri si res znajo zapolniti življenje z dejavnostmi, v katerih uživajo. Po upokojitvi zanje nastopi trenutek, ko postanejo gospodarji svojega življenja. Lahko ga umirijo ali pa poživijo, kakor jim pač ustreza. Meta Skok je ena tistih, ki si je življenje brez dvoma poživila z različnimi dejavnostmi, za katere prej ni imela časa. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Nekateri si res znajo zapolniti življenje z dejavnostmi, v katerih uživajo. Po upokojitvi zanje nastopi trenutek, ko postanejo gospodarji svojega življenja. Lahko ga umirijo ali pa poživijo, kakor jim pač ustreza. Meta Skok je ena tistih, ki si je življenje brez dvoma poživila z različnimi dejavnostmi, za katere prej ni imela časa. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Dijaki in študenti se med poletnimi počitnicami pogosto odločajo za opravljanje svojih prvih študentskih del. Pred začetkom pa se je dobro pozanimati o delovnih razmerah, plači in preostalih formalnostih. Leta 2023 je bilo namreč devet kršitev zakona o delovnih razmerjih, ki se posveča pravicam oseb, mlajših od 15 let, dijakov in študentov. Posebno pozorni morajo biti tisti, ki še niso dopolnili 18 let, saj zanje veljajo posebni pogoji. Minimalna urna postavka za opravljanje študentskega dela mora od 3. februarja znašati nekaj več kot sedem evrov bruto. Je res tako tudi v praksi? Kakšne izkušnje imajo študentje in kakšno stališče ima ministrstvo do študentskega dela?
Dijaki in študenti se med poletnimi počitnicami pogosto odločajo za opravljanje svojih prvih študentskih del. Pred začetkom pa se je dobro pozanimati o delovnih razmerah, plači in preostalih formalnostih. Leta 2023 je bilo namreč devet kršitev zakona o delovnih razmerjih, ki se posveča pravicam oseb, mlajših od 15 let, dijakov in študentov. Posebno pozorni morajo biti tisti, ki še niso dopolnili 18 let, saj zanje veljajo posebni pogoji. Minimalna urna postavka za opravljanje študentskega dela mora od 3. februarja znašati nekaj več kot sedem evrov bruto. Je res tako tudi v praksi? Kakšne izkušnje imajo študentje in kakšno stališče ima ministrstvo do študentskega dela?
Evergrande je eden največjih kitajskih nepremičninskih konglomeratov, ki se je v zahodnih medijih začel pojavljati pretekli teden, ko je postalo jasno, da podjetje ne more odplačevati svojih kar 300 milijard ameriških dolarjev visokih dolgov. To bi seveda v stisko spravilo tako množico kitajskih družin, ki so svoje prihranke že vložile v načrtovana stanovanja, kot tudi kopico povezanih podjetij in konec koncev sam kitajski bančno-finančni sistem, zaradi česar so nekateri mediji situacijo primerjali celo z zlomom ameriške banke Lehman Brothers leta 2008, ki je vodila v svetovno finančno gospodarsko krizo. O tem, kaj je do te situacije sploh pripeljalo in ali bodo kitajske oblasti res dopustile, da bankrot tega ogromnega zasebnega podjetja preraste v sistemsko krizo, smo govorili z ekonomistom dr. Matevžem Raškovićem, izrednim profesorjem mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočim profesorjem na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Prispevek je pripravila Alja Zore.
Evergrande je eden največjih kitajskih nepremičninskih konglomeratov, ki se je v zahodnih medijih začel pojavljati pretekli teden, ko je postalo jasno, da podjetje ne more odplačevati svojih kar 300 milijard ameriških dolarjev visokih dolgov. To bi seveda v stisko spravilo tako množico kitajskih družin, ki so svoje prihranke že vložile v načrtovana stanovanja, kot tudi kopico povezanih podjetij in konec koncev sam kitajski bančno-finančni sistem, zaradi česar so nekateri mediji situacijo primerjali celo z zlomom ameriške banke Lehman Brothers leta 2008, ki je vodila v svetovno finančno gospodarsko krizo. O tem, kaj je do te situacije sploh pripeljalo in ali bodo kitajske oblasti res dopustile, da bankrot tega ogromnega zasebnega podjetja preraste v sistemsko krizo, smo govorili z ekonomistom dr. Matevžem Raškovićem, izrednim profesorjem mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočim profesorjem na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Prispevek je pripravila Alja Zore.
Živel je kralj, ki je bil pravičen in moder vladar. Zavidal pa je beraču, ki se je odpovedal vsemu in je živel brez skrbi. Hodil je iz kraja v kraj, spal tam, kjer ga je zatekla noč, in se zahvaljeval Gospodu. Zdelo se je, da je ves svet njegov. Njegovo edino bogastvo sta bili obleka, ki jo je imel na sebi, in bisaga, v kateri je nosil hrano, ki so mu jo podarili dobri ljudje. Kralja je privlačil njegov način življenja. Berača je povabil v svojo palačo ter ga prosil, naj ga pouči o nenavezanosti. Prosjak je povabilo z veseljem sprejel. Več dni je ostal v kraljevi palači in ko je kralj imel čas, mu je govoril o svojem načinu življenja. Končno mu je uspelo prepričati kralja, da je nekega dne v revni obleki zapustil svojo palačo v spremstvu berača. Prehodila sta že precej poti, ko se je berač spomnil, da je v palači pozabil svojo torbo. Kralju je dejal, da brez torbe ne more nadaljevati poti, zato ga je prosil, naj mu dovoli, da jo gre iskat. Kralj ga je opomnil, da je on zapustil svojo palačo in svoje premoženje ter oblast, on, ki je vse življenje govoril o nenavezanosti, pa je zdaj pokazal, kako zelo je navezan na ničvredno stvar, na razcapano beraško bisago. Bogastvo lahko postane velika ovira v odnosu med ljudmi in med Bogom in bogati ljudje so običajno v večji nevarnosti, da so navezani na stvari. Toda tudi ljudje, ki imajo malo, so lahko navezani na to malo, kar imajo. Jezus je bogatega mladeniča v današnjem evangeliju povabil, naj podari drugim vse svoje premoženje. Mladenič je zavrnil Jezusovo vabilo, ker je bolj ljubil stvari kot ljudi. Bogati mladenič je Jezusu govoril o grehih, ki jih ni storil, Jezus pa je želel slišati o dobrih delih, ki jih je storil. Bil je duhovno ubog, predstavnik ljudi, ki sicer niso nič slabega naredili, pa tudi dobrega ne. Resnična nevarnost posedovanja stvari je, da stvari oziroma bogastvo naše srce naveže k sebi. Preseneča nas, kako je bil bogat mladenič blizu božjega kraljestva. Postavljal je prava vprašanja. Razumel je Jezusov nauk. Toda končno ga je denar bolj privlačil. Bil je tako navezan na svoje imetje, da je to imelo večji vpliv na njega kot on nanj. Jezus ga je povabil v svobodo, a zdelo se mu je, da bi zanjo moral plačati previsoko ceno. Ne da bi ga obsojal, je Jezus mladeniču pokazal nekaj o njem, česar se sam ni zavedal. Bogastvo priklene človeka k zemlji. Rado ga naredi sebičnega. Slovenski pregovor pravi: Prej boš dobil od mrtvega besedo, kakor od bogatina denar. Vendar bogastva in denarja ne smemo postavljati v nasprotje duhovnega. Je res materialno, a prav z materialnimi stvarmi lahko opravljamo dobra dela. Le svojega srca ne smemo navezati nanje.
Živel je kralj, ki je bil pravičen in moder vladar. Zavidal pa je beraču, ki se je odpovedal vsemu in je živel brez skrbi. Hodil je iz kraja v kraj, spal tam, kjer ga je zatekla noč, in se zahvaljeval Gospodu. Zdelo se je, da je ves svet njegov. Njegovo edino bogastvo sta bili obleka, ki jo je imel na sebi, in bisaga, v kateri je nosil hrano, ki so mu jo podarili dobri ljudje. Kralja je privlačil njegov način življenja. Berača je povabil v svojo palačo ter ga prosil, naj ga pouči o nenavezanosti. Prosjak je povabilo z veseljem sprejel. Več dni je ostal v kraljevi palači in ko je kralj imel čas, mu je govoril o svojem načinu življenja. Končno mu je uspelo prepričati kralja, da je nekega dne v revni obleki zapustil svojo palačo v spremstvu berača. Prehodila sta že precej poti, ko se je berač spomnil, da je v palači pozabil svojo torbo. Kralju je dejal, da brez torbe ne more nadaljevati poti, zato ga je prosil, naj mu dovoli, da jo gre iskat. Kralj ga je opomnil, da je on zapustil svojo palačo in svoje premoženje ter oblast, on, ki je vse življenje govoril o nenavezanosti, pa je zdaj pokazal, kako zelo je navezan na ničvredno stvar, na razcapano beraško bisago. Bogastvo lahko postane velika ovira v odnosu med ljudmi in med Bogom in bogati ljudje so običajno v večji nevarnosti, da so navezani na stvari. Toda tudi ljudje, ki imajo malo, so lahko navezani na to malo, kar imajo. Jezus je bogatega mladeniča v današnjem evangeliju povabil, naj podari drugim vse svoje premoženje. Mladenič je zavrnil Jezusovo vabilo, ker je bolj ljubil stvari kot ljudi. Bogati mladenič je Jezusu govoril o grehih, ki jih ni storil, Jezus pa je želel slišati o dobrih delih, ki jih je storil. Bil je duhovno ubog, predstavnik ljudi, ki sicer niso nič slabega naredili, pa tudi dobrega ne. Resnična nevarnost posedovanja stvari je, da stvari oziroma bogastvo naše srce naveže k sebi. Preseneča nas, kako je bil bogat mladenič blizu božjega kraljestva. Postavljal je prava vprašanja. Razumel je Jezusov nauk. Toda končno ga je denar bolj privlačil. Bil je tako navezan na svoje imetje, da je to imelo večji vpliv na njega kot on nanj. Jezus ga je povabil v svobodo, a zdelo se mu je, da bi zanjo moral plačati previsoko ceno. Ne da bi ga obsojal, je Jezus mladeniču pokazal nekaj o njem, česar se sam ni zavedal. Bogastvo priklene človeka k zemlji. Rado ga naredi sebičnega. Slovenski pregovor pravi: Prej boš dobil od mrtvega besedo, kakor od bogatina denar. Vendar bogastva in denarja ne smemo postavljati v nasprotje duhovnega. Je res materialno, a prav z materialnimi stvarmi lahko opravljamo dobra dela. Le svojega srca ne smemo navezati nanje.
Zakaj se v Evropi zmanjšuje prodaja električnih avtomobilov, zlasti na nemškem trgu? Kaj so vzroki za kitajsko avtomobilistično pomlad in ali so električni avtomobili res edina alterativa za zeleni prehod? Nad slabo prodajo električnih avtomobilov tarnajo tudi slovenski trgovci. Razlogi za prodajno zimo so med drugim visoke cene električnih avtomobilov, pomanjkanje surovin za njihovo proizvodnjo in nezadostna polnilna infrastruktura. A tisto, kar morda najbolj skrbi uveljavljene evropske proizvajalce avtomobilov, pa je kitajska konkurenca, ki s cenovno konkurenčnimi avtomobili že meša prodajne štrene. Kam bo šla električna mobilnost in ali je nanjo zares pripravljena tudi Slovenija, pa v pogovoru s strokovnjakom za trajnostno mobilnost Andrejem Brglezom.
Zakaj se v Evropi zmanjšuje prodaja električnih avtomobilov, zlasti na nemškem trgu? Kaj so vzroki za kitajsko avtomobilistično pomlad in ali so električni avtomobili res edina alterativa za zeleni prehod? Nad slabo prodajo električnih avtomobilov tarnajo tudi slovenski trgovci. Razlogi za prodajno zimo so med drugim visoke cene električnih avtomobilov, pomanjkanje surovin za njihovo proizvodnjo in nezadostna polnilna infrastruktura. A tisto, kar morda najbolj skrbi uveljavljene evropske proizvajalce avtomobilov, pa je kitajska konkurenca, ki s cenovno konkurenčnimi avtomobili že meša prodajne štrene. Kam bo šla električna mobilnost in ali je nanjo zares pripravljena tudi Slovenija, pa v pogovoru s strokovnjakom za trajnostno mobilnost Andrejem Brglezom.
Kako doživlja razmere slovenski kirurg Rudi Zupan, ki živi in dela v Zürichu
Kako doživlja razmere slovenski kirurg Rudi Zupan, ki živi in dela v Zürichu
Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj za to, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo. Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši. Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo zdaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Predstavljam pa si, da ima tudi sama zasluge pri tem. Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da zdaj nimajo nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?
Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj za to, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo. Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši. Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo zdaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Predstavljam pa si, da ima tudi sama zasluge pri tem. Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da zdaj nimajo nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?
Po koncu zasedanja škofovske sinode v Rimu smo obiskali celjskega škofa dr. Maksimilijana Matjaža. Strnil je nekaj vtisov in vsebinskih poudarkov zaključnega dokumenta. Formacija je zdaj ena glavnih nalog Cerkve, poudarja sogovornik. »Dokument okrepi vabilo na sinodalno pot, skupno pot, da bi res lahko zaživeli drug z drugim, drug ob drugem, da bi se zavedali, kdo nas kliče in predvsem, zakaj. Da bi bili Cerkev v poslanstvu,« pove celjski škof. Foto: Matjaž Feguš
Po koncu zasedanja škofovske sinode v Rimu smo obiskali celjskega škofa dr. Maksimilijana Matjaža. Strnil je nekaj vtisov in vsebinskih poudarkov zaključnega dokumenta. Formacija je zdaj ena glavnih nalog Cerkve, poudarja sogovornik. »Dokument okrepi vabilo na sinodalno pot, skupno pot, da bi res lahko zaživeli drug z drugim, drug ob drugem, da bi se zavedali, kdo nas kliče in predvsem, zakaj. Da bi bili Cerkev v poslanstvu,« pove celjski škof. Foto: Matjaž Feguš
V oddaji Mladi mladim smo gostili mlado solopevko, Evo Kurnik, ki je na mednarodnem tekmovanju v klasičnem solopetju osvojila prvo nagrado. Pridružila se nam je tudi Tina Turel iz ekipe Potovanje v žepu. Predlagala nam je, kam naj se to poletje odpravimo na počitnice, kakšni so pogoji za vstop v evropske države in katere kotičke v Sloveniji je vredno obiskati. Govorili smo tudi o gostinstvu in turizmu in posledicah, ki jih je epidemija pustila na tem področju; zatem pa še o projektu ReFresh+, katerega namen je nadaljevati uspešni projekt ReFresh – Young art(ist)s; odziv mladih umetnikov nanj je bil odličen.
V oddaji Mladi mladim smo gostili mlado solopevko, Evo Kurnik, ki je na mednarodnem tekmovanju v klasičnem solopetju osvojila prvo nagrado. Pridružila se nam je tudi Tina Turel iz ekipe Potovanje v žepu. Predlagala nam je, kam naj se to poletje odpravimo na počitnice, kakšni so pogoji za vstop v evropske države in katere kotičke v Sloveniji je vredno obiskati. Govorili smo tudi o gostinstvu in turizmu in posledicah, ki jih je epidemija pustila na tem področju; zatem pa še o projektu ReFresh+, katerega namen je nadaljevati uspešni projekt ReFresh – Young art(ist)s; odziv mladih umetnikov nanj je bil odličen.
V tokratni epizodi podkasta Jabolka, hruške in knjige sva se z Evo Mahkovic pogovarjali o njenem žanrsko malo težje opredeljivem delu Toxic, ki je izšlo leta 2023. Razpravljali sva o črni luknji njene mladosti, sploh o njenih vzornicah in prijateljicah. Secirali sva lepoto in grozo javne percepcije in prihodnost slovenščine ter se na kratko pogovorili o njenem delu dramaturginje, ki je sodelovala pri uprizoritvi drame Zaprta vrata. Malo za šalo, malo za res, sva se podali v fikcijski svet Gilmore Girls, Gossip Girl in Girls. Prisrčno vabljeni k poslušanju, Andrijana Nograšek.
V tokratni epizodi podkasta Jabolka, hruške in knjige sva se z Evo Mahkovic pogovarjali o njenem žanrsko malo težje opredeljivem delu Toxic, ki je izšlo leta 2023. Razpravljali sva o črni luknji njene mladosti, sploh o njenih vzornicah in prijateljicah. Secirali sva lepoto in grozo javne percepcije in prihodnost slovenščine ter se na kratko pogovorili o njenem delu dramaturginje, ki je sodelovala pri uprizoritvi drame Zaprta vrata. Malo za šalo, malo za res, sva se podali v fikcijski svet Gilmore Girls, Gossip Girl in Girls. Prisrčno vabljeni k poslušanju, Andrijana Nograšek.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
26. decembra 1990 so bili razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji in bili smo enotno za. Po 25 letih samostojne poti se bomo spet spomnili kako je bilo na njenem začetku in kako je trenutno na postaji kjer smo.
26. decembra 1990 so bili razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji in bili smo enotno za. Po 25 letih samostojne poti se bomo spet spomnili kako je bilo na njenem začetku in kako je trenutno na postaji kjer smo.
V zadnjem obdobju smo priča več odmevnim primerom medvrstniškega nasilja. Strokovnjaki menijo, da je nasilja med mladimi res več kot nekoč, a to predvsem na račun spletnega nasilja. Splet je namreč odprl nov prostor, kjer se lahko – celo še lažje – izkazuje agresivno vedenje. Raziskave kažejo, da v Evropski uniji in tudi v Sloveniji približno 20 odstotkov otrok doživlja različne oblike medvrstniškega nasilja. Za kakšne oblike gre, kje je meja med igro in nasiljem, kako prepoznati stiske otrok, ki doživljajo nasilje, in kakšne so izkušnje tistih, ki se v svojem vsakodnevnem delu srečujejo z nasiljem med otroki in mladimi, smo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami.
V zadnjem obdobju smo priča več odmevnim primerom medvrstniškega nasilja. Strokovnjaki menijo, da je nasilja med mladimi res več kot nekoč, a to predvsem na račun spletnega nasilja. Splet je namreč odprl nov prostor, kjer se lahko – celo še lažje – izkazuje agresivno vedenje. Raziskave kažejo, da v Evropski uniji in tudi v Sloveniji približno 20 odstotkov otrok doživlja različne oblike medvrstniškega nasilja. Za kakšne oblike gre, kje je meja med igro in nasiljem, kako prepoznati stiske otrok, ki doživljajo nasilje, in kakšne so izkušnje tistih, ki se v svojem vsakodnevnem delu srečujejo z nasiljem med otroki in mladimi, smo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami.
Ob nastanku večjega žarišča v Mariboru, kjer se je okužilo 7 zdravnikov enote nujne medicinske pomoči zdravstvenega doma smo se včeraj pogovarjali z ministrom za zdravje, Tomažem Gantarjem. Tomaž Gantar se je za Radio Slovenija odzval tudi na kritične besede vladnega govorca Jelka Kacina glede slabega nadzora nad osebami v karanteni, vprašali pa smo ga tudi o tem, kakšno je njegovo mnenje glede potovanja na Hrvaško ter kdaj naj pričakujemo predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je napovedal za konec junija.
Ob nastanku večjega žarišča v Mariboru, kjer se je okužilo 7 zdravnikov enote nujne medicinske pomoči zdravstvenega doma smo se včeraj pogovarjali z ministrom za zdravje, Tomažem Gantarjem. Tomaž Gantar se je za Radio Slovenija odzval tudi na kritične besede vladnega govorca Jelka Kacina glede slabega nadzora nad osebami v karanteni, vprašali pa smo ga tudi o tem, kakšno je njegovo mnenje glede potovanja na Hrvaško ter kdaj naj pričakujemo predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je napovedal za konec junija.