Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
'Julij brez plastike' je mednarodno gibanje, ki tudi letos ozavešča o problematiki onesnaževanja s plastiko. Predvsem tista za enkratno uporabo je prekrila že toliko zemlje, da je sprememba miselnosti potrošnikov nujna. Svetovni dan brez plastičnih vrečk je potregel s podatkom, da potrošnja lahkih plastičnih vrečk zadnja leta pada, a še vedno jih prebivalec porabi povprečno 67 na leto. Plastične slamice so z evropsko direktivo prepovedane že več let, a še vedno 'krasijo' večino postreženih pijač. (Foto EPA)
'Julij brez plastike' je mednarodno gibanje, ki tudi letos ozavešča o problematiki onesnaževanja s plastiko. Predvsem tista za enkratno uporabo je prekrila že toliko zemlje, da je sprememba miselnosti potrošnikov nujna. Svetovni dan brez plastičnih vrečk je potregel s podatkom, da potrošnja lahkih plastičnih vrečk zadnja leta pada, a še vedno jih prebivalec porabi povprečno 67 na leto. Plastične slamice so z evropsko direktivo prepovedane že več let, a še vedno 'krasijo' večino postreženih pijač. (Foto EPA)
Konec maja je za mnoge učence, mogoče kar za vse, pa za učitelje, profesorje, ravnatelje, tudi za starše eno najbolj napornih obdobij v letu, saj se zaključujejo ocene. Ali res ne gre drugače? Kako omiliti ta stres? Kakšne so vaše izkušnje?
Konec maja je za mnoge učence, mogoče kar za vse, pa za učitelje, profesorje, ravnatelje, tudi za starše eno najbolj napornih obdobij v letu, saj se zaključujejo ocene. Ali res ne gre drugače? Kako omiliti ta stres? Kakšne so vaše izkušnje?
Spanje je ena izmed temeljnih potreb vsakega človeka, a pogosto ga jemljemo kot samoumevnega ali celo kot nekaj, kar lahko žrtvujemo za druge obveznosti. V sodobnem hitrem tempu življenja, polnem stresa, digitalnih motenj in neprestanih obveznosti, kakovosten spanec pogosto ni več prioriteta. A številne raziskave potrjujejo, da je prav dober spanec ključen za fizično in duševno zdravje ter splošno kakovost življenja. Ste vedeli, da povprečen človek prespi približno tretjino svojega življenja? Potrebe po spanju se spreminjajo skozi življenje. Na primer, novorojenčki spijo več ur kot odrasli, medtem ko se starejši pogosto zbujajo in spijo manj. Koliko ur na noč spite? Se zbujate spočiti ali z občutkom, da bi potrebovali še nekaj ur spanca? Ali si vzamemo dovolj časa za počitek? Kaj nas najbolj ovira pri dobrem spancu? O tem smo govorili v petkovi anketi!
Spanje je ena izmed temeljnih potreb vsakega človeka, a pogosto ga jemljemo kot samoumevnega ali celo kot nekaj, kar lahko žrtvujemo za druge obveznosti. V sodobnem hitrem tempu življenja, polnem stresa, digitalnih motenj in neprestanih obveznosti, kakovosten spanec pogosto ni več prioriteta. A številne raziskave potrjujejo, da je prav dober spanec ključen za fizično in duševno zdravje ter splošno kakovost življenja. Ste vedeli, da povprečen človek prespi približno tretjino svojega življenja? Potrebe po spanju se spreminjajo skozi življenje. Na primer, novorojenčki spijo več ur kot odrasli, medtem ko se starejši pogosto zbujajo in spijo manj. Koliko ur na noč spite? Se zbujate spočiti ali z občutkom, da bi potrebovali še nekaj ur spanca? Ali si vzamemo dovolj časa za počitek? Kaj nas najbolj ovira pri dobrem spancu? O tem smo govorili v petkovi anketi!
Turčijo pretresajo protesti opozicije, ki se tako odziva na aretacijo opozicijskega politika Ekrema Imamogluja. Lahko bi rekli, da gre za enega največjih protestov proti vladavini predsednika Erdogana, ki je na oblasti že 22 let. Dogajanje v Turčiji spremlja naša dopisnica Karmen Švegl.
Turčijo pretresajo protesti opozicije, ki se tako odziva na aretacijo opozicijskega politika Ekrema Imamogluja. Lahko bi rekli, da gre za enega največjih protestov proti vladavini predsednika Erdogana, ki je na oblasti že 22 let. Dogajanje v Turčiji spremlja naša dopisnica Karmen Švegl.
Glasba je najstarejša umetnostna zvrst, ki se je pojavila že v starejši kameni dobi. Paleolitska glasbila so znana predvsem iz Evrope, ki ima tudi najdaljšo zgodovino paleolitskih raziskav. Najstarejše glasbilo na svetu pa je 60.000-letna neandertalčeva piščal, ki jo je leta 1995 v Divjih babah na Cerkljanskem odkril arheolog Ivan Turk. Ve se, da je izdelana iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so narejene štiri luknjice. Ali jo je izdelala moška ali ženska roka in ob kaki priložnosti so nanjo igrali, pa bo najbrž ostala neznanka. Čeprav je bilo kar nekaj vprašanj, ali gre res za glasbilo ali pa so luknje posledica ugriza živali, so tehnične raziskave piščali pokazale, da je luknje na kosti lahko izdelal le človek. Zato razstava Neandertalčeva piščal - 60.000 let glasbe v Narodnem muzeju Slovenije ob 30. obletnici odkritja najstarejšega glasbila na svetu daje prostor tudi tehničnim in glasbenim raziskavam nastanka koščene piščali, ob tem pa pokaže tudi druga ohranjena glasbila in odpira razmislek, kaj je glasba in koliko smo si podobni ali različni z neandertalcem. Foto: Tomaž Lauko
Glasba je najstarejša umetnostna zvrst, ki se je pojavila že v starejši kameni dobi. Paleolitska glasbila so znana predvsem iz Evrope, ki ima tudi najdaljšo zgodovino paleolitskih raziskav. Najstarejše glasbilo na svetu pa je 60.000-letna neandertalčeva piščal, ki jo je leta 1995 v Divjih babah na Cerkljanskem odkril arheolog Ivan Turk. Ve se, da je izdelana iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so narejene štiri luknjice. Ali jo je izdelala moška ali ženska roka in ob kaki priložnosti so nanjo igrali, pa bo najbrž ostala neznanka. Čeprav je bilo kar nekaj vprašanj, ali gre res za glasbilo ali pa so luknje posledica ugriza živali, so tehnične raziskave piščali pokazale, da je luknje na kosti lahko izdelal le človek. Zato razstava Neandertalčeva piščal - 60.000 let glasbe v Narodnem muzeju Slovenije ob 30. obletnici odkritja najstarejšega glasbila na svetu daje prostor tudi tehničnim in glasbenim raziskavam nastanka koščene piščali, ob tem pa pokaže tudi druga ohranjena glasbila in odpira razmislek, kaj je glasba in koliko smo si podobni ali različni z neandertalcem. Foto: Tomaž Lauko
Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.
Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.
Najprej nekaj knjižnega – predstavljamo dve deli, ki sta pred kratkim izšli pri Cankarjevi založbi, in sicer Tri besedila francoske Nobelove nagrajenke za književnost Annie Ernaux in roman mehiške pisateljice Guadalupe Nettel Edinka. Potem pa nekaj o prenovljeni javni platformi za izposojo elektronskih knjig COBISS Ela, ki je nastala na pobudo Združenja splošnih knjižnic, in še o živi uprizoritvi radijske igre Brine Jenček z naslovom grem greš greva na Tednu slovenske drame v sodelovanju s Programom Ars. Tu je še nova koncertna sezona cikla SiBrass, ki v ospredje postavlja različne trobilske zasedbe in tovrstni repertoar. Tudi letošnjo sezono odpira hišni trobilni ansambel SiBrass.
Najprej nekaj knjižnega – predstavljamo dve deli, ki sta pred kratkim izšli pri Cankarjevi založbi, in sicer Tri besedila francoske Nobelove nagrajenke za književnost Annie Ernaux in roman mehiške pisateljice Guadalupe Nettel Edinka. Potem pa nekaj o prenovljeni javni platformi za izposojo elektronskih knjig COBISS Ela, ki je nastala na pobudo Združenja splošnih knjižnic, in še o živi uprizoritvi radijske igre Brine Jenček z naslovom grem greš greva na Tednu slovenske drame v sodelovanju s Programom Ars. Tu je še nova koncertna sezona cikla SiBrass, ki v ospredje postavlja različne trobilske zasedbe in tovrstni repertoar. Tudi letošnjo sezono odpira hišni trobilni ansambel SiBrass.
Ime tedna je Ksenija Trs, pisateljica in potujoča knjižničarka, ki že več kot tri desetletja živi svojo "potujočo štorijo" v bibliobusu, potujoči enoti Mariborske knjižnice, kjer te dni zaznamujejo 50 let delovanja. Je tudi avtorica knjige Potujoči utrinki, v kateri je zbrala tako anekdote kot zgodovino potujočih knjižnic ter soavtorica razstave Mariborska knjižnica na kolesih: 50 let bibliobusa.
Ime tedna je Ksenija Trs, pisateljica in potujoča knjižničarka, ki že več kot tri desetletja živi svojo "potujočo štorijo" v bibliobusu, potujoči enoti Mariborske knjižnice, kjer te dni zaznamujejo 50 let delovanja. Je tudi avtorica knjige Potujoči utrinki, v kateri je zbrala tako anekdote kot zgodovino potujočih knjižnic ter soavtorica razstave Mariborska knjižnica na kolesih: 50 let bibliobusa.
Oglasi za čudovite obleke za zanemarljivo ceno, oglasi za prodajo zalog ob zapiranju spletne trgovine in oglasi za marsikaj, kar ste že dolgo iskali, na družbenih omrežjih in tudi na raznih spletnih portalih zbujajo našo pozornost – a žal je večina lažnih. Ne morete verjeti? Mislite, da bi spletne platforme morale takšne oglase odstranjevati oglaševalce pa kaznovati? Morda res – vendar pa se to le redko zgodi. O lažnih spletnih oglasih se je Cirila Štuber pogovarjala z Jasmino Mešić, vodjo projekta Varni na internetu.
Oglasi za čudovite obleke za zanemarljivo ceno, oglasi za prodajo zalog ob zapiranju spletne trgovine in oglasi za marsikaj, kar ste že dolgo iskali, na družbenih omrežjih in tudi na raznih spletnih portalih zbujajo našo pozornost – a žal je večina lažnih. Ne morete verjeti? Mislite, da bi spletne platforme morale takšne oglase odstranjevati oglaševalce pa kaznovati? Morda res – vendar pa se to le redko zgodi. O lažnih spletnih oglasih se je Cirila Štuber pogovarjala z Jasmino Mešić, vodjo projekta Varni na internetu.
Katja Kos je mlada kantavtorica iz Ljubljane, ki se je leta 2021 z avtorsko pesmijo Padam uvrstila v finale festivala Slovenska nota. Leto pozneje je s pesmijo Deadly flower nastopila na tekmovanju Ema Freš in prav tako prišla v finale. Po krajšem ustvarjalnem premoru se je vrnila z novo skladbo z naslovom Like I Do, s katero napoveduje nadaljevanje glasbene poti: "Skladba, ki govori o tem, kako smo lahko sami sebi največji sovražnik in kako se kljub bolečini znova vračamo k uničujočim vzorcem, saj so nam ti poznani in nam zato dajejo občutek varnosti."
Katja Kos je mlada kantavtorica iz Ljubljane, ki se je leta 2021 z avtorsko pesmijo Padam uvrstila v finale festivala Slovenska nota. Leto pozneje je s pesmijo Deadly flower nastopila na tekmovanju Ema Freš in prav tako prišla v finale. Po krajšem ustvarjalnem premoru se je vrnila z novo skladbo z naslovom Like I Do, s katero napoveduje nadaljevanje glasbene poti: "Skladba, ki govori o tem, kako smo lahko sami sebi največji sovražnik in kako se kljub bolečini znova vračamo k uničujočim vzorcem, saj so nam ti poznani in nam zato dajejo občutek varnosti."
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Akademska kiparka Dragica Čadež je ena najbolj uveljavljenih slovenskih umetnic, ki že več kot šestdeset let ustvarja v domačem in tudi mednarodnem likovnem prostoru. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. Je tudi letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Mladost je preživela v Mariboru, kjer jo je za kiparsko oblikovanje navdušil priznani kipar Gabrijel Kolbič, poleg njega pa tudi Vlasta Zorko in Slavko Tihec. Bila je prva kiparka, ki se je leta 1982 habilitirala za univerzitetno profesorico na področju kiparstva. Z združevanjem različnih kiparskih tehnik je v slovensko umetnost vnesla nove smernice in jih nadgradila v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Njeno polje ustvarjanja obsega predvsem klasične kiparske materiale, hkrati pa je posebno mesto namenila keramiki, ki jo je uveljavila tudi kot ustanoviteljica mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je o njeni ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Akademska kiparka Dragica Čadež je ena najbolj uveljavljenih slovenskih umetnic, ki že več kot šestdeset let ustvarja v domačem in tudi mednarodnem likovnem prostoru. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. Je tudi letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Mladost je preživela v Mariboru, kjer jo je za kiparsko oblikovanje navdušil priznani kipar Gabrijel Kolbič, poleg njega pa tudi Vlasta Zorko in Slavko Tihec. Bila je prva kiparka, ki se je leta 1982 habilitirala za univerzitetno profesorico na področju kiparstva. Z združevanjem različnih kiparskih tehnik je v slovensko umetnost vnesla nove smernice in jih nadgradila v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Njeno polje ustvarjanja obsega predvsem klasične kiparske materiale, hkrati pa je posebno mesto namenila keramiki, ki jo je uveljavila tudi kot ustanoviteljica mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je o njeni ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Čas poletnih olimpijskih iger zaznamuje tudi naš radijski kviz. Tokratni pokrovitelj kviza je Olimpijski komite Slovenije, nagrado pa si je tokrat prislužila poslušalka Barbara. Pravilno je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, bi se tudi vi dobro odrezali? 1. Na poletnih olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni je bil slovenski zastavonoša na otvoritvi Rajmond Debevec. DA / NE 2. Prvo atletsko olimpijsko medaljo je za Slovenijo osvojila Brigita Bukovec. DA / NE 3. Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je na olimpijskih igrah prvič nastopila leta 2000 v Sydneyu. DA / NE 4. Slovenija je na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 osvojila vsaj eno zlato medaljo. DA / NE 5. Dan slovenskega športa je državni praznik, ki se praznuje 23-ega septembra. DA / NE
Čas poletnih olimpijskih iger zaznamuje tudi naš radijski kviz. Tokratni pokrovitelj kviza je Olimpijski komite Slovenije, nagrado pa si je tokrat prislužila poslušalka Barbara. Pravilno je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, bi se tudi vi dobro odrezali? 1. Na poletnih olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni je bil slovenski zastavonoša na otvoritvi Rajmond Debevec. DA / NE 2. Prvo atletsko olimpijsko medaljo je za Slovenijo osvojila Brigita Bukovec. DA / NE 3. Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je na olimpijskih igrah prvič nastopila leta 2000 v Sydneyu. DA / NE 4. Slovenija je na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 osvojila vsaj eno zlato medaljo. DA / NE 5. Dan slovenskega športa je državni praznik, ki se praznuje 23-ega septembra. DA / NE
Poslušalka Jelka je počakala, da sta tokratne teze preverila predhodna klicatelja, potem pa se je suvereno sprehodila čez kviz, ki smo ga tokrat namenili rudarstvu. Bi znali odgovoriti na tokratna vprašanja: 1.V času svojega obratovanja so v idrijskem rudniku skopali približno 150 tisoč ton živega srebra. DA / NE 2.V skoraj 500-letni zgodovini rudnika so rudarji tam izkopali več kot 700 kilometrov rovov. DA / NE 3. Antonijev rov je eden izmed treh vhodov v največji rudnik živega srebra na svetu. DA / NE 4. Po predvidevanjih naj bi človeštvo do danes izkopalo približno 100 tisoč ton zlata. DA / NE 5. Najstarejši rudnik soli na svetu se nahaja v Avstraliji. DA / NE
Poslušalka Jelka je počakala, da sta tokratne teze preverila predhodna klicatelja, potem pa se je suvereno sprehodila čez kviz, ki smo ga tokrat namenili rudarstvu. Bi znali odgovoriti na tokratna vprašanja: 1.V času svojega obratovanja so v idrijskem rudniku skopali približno 150 tisoč ton živega srebra. DA / NE 2.V skoraj 500-letni zgodovini rudnika so rudarji tam izkopali več kot 700 kilometrov rovov. DA / NE 3. Antonijev rov je eden izmed treh vhodov v največji rudnik živega srebra na svetu. DA / NE 4. Po predvidevanjih naj bi človeštvo do danes izkopalo približno 100 tisoč ton zlata. DA / NE 5. Najstarejši rudnik soli na svetu se nahaja v Avstraliji. DA / NE
Pogovarjali smo se z Borkom Horvatom iz Murske Sobote. Leta 2007 je imel hudo poškodbo glave in je pristal na invalidskem vozičku. Sledila je dolga rehabilitacija v Ljubljani. Že od nekdaj se je zanimal za glasbo, zato je svoj glasbeni prvenec z naslovom Ljubezen ne šteje kromosomov posvetil svoji punci Andreji, ki ima Downov sindrom. Preverili smo do kakšnih zaključkov so prišli izvajalci v sklopu projekta Naprej: opolnomočenje Rominj in romskih skupnosti za vprašanja enakosti spolov ter kateri so izzivi, ki se porajajo med enakopravnostjo in enakostjo. Čas bo še za izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbi Margherita zasedbe Balkan Boys in Hegevuda skupine Romano Glauso. Na tujem delu pa se bosta pomerila Sebas de la Calle s skladbo Quien no sufre no ama in Jan Bendig s skladbo Avilem.
Pogovarjali smo se z Borkom Horvatom iz Murske Sobote. Leta 2007 je imel hudo poškodbo glave in je pristal na invalidskem vozičku. Sledila je dolga rehabilitacija v Ljubljani. Že od nekdaj se je zanimal za glasbo, zato je svoj glasbeni prvenec z naslovom Ljubezen ne šteje kromosomov posvetil svoji punci Andreji, ki ima Downov sindrom. Preverili smo do kakšnih zaključkov so prišli izvajalci v sklopu projekta Naprej: opolnomočenje Rominj in romskih skupnosti za vprašanja enakosti spolov ter kateri so izzivi, ki se porajajo med enakopravnostjo in enakostjo. Čas bo še za izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbi Margherita zasedbe Balkan Boys in Hegevuda skupine Romano Glauso. Na tujem delu pa se bosta pomerila Sebas de la Calle s skladbo Quien no sufre no ama in Jan Bendig s skladbo Avilem.
‘Dve zelo preprosti besedi - brezpogojna predaja. To pomeni, da mi je dovolj. Potem gremo vreči v zrak vse jedrske zadeve, ki so tam’ je sredi tedna svetu sporočil Donald Trump, le nekaj dni za tem, ko je po napadu Izraela na Iran pozival k pogajanjem. Ponavlja se iraški scanarij, ko ena država napade drugo, ker naj bi druga imela orožje, ki naj bi ogrožalo prvo. Ali ga res ima ali ne, pa sploh ni pomembno!
‘Dve zelo preprosti besedi - brezpogojna predaja. To pomeni, da mi je dovolj. Potem gremo vreči v zrak vse jedrske zadeve, ki so tam’ je sredi tedna svetu sporočil Donald Trump, le nekaj dni za tem, ko je po napadu Izraela na Iran pozival k pogajanjem. Ponavlja se iraški scanarij, ko ena država napade drugo, ker naj bi druga imela orožje, ki naj bi ogrožalo prvo. Ali ga res ima ali ne, pa sploh ni pomembno!
Na OŠ Zalog smo spoznali sedmošolca Faresa Ahmeda, ki že kar nekaj let trenira karate v Karate klubu Lev. Lani je bil v svoji starostni kategoriji državni prvak, visoke cilje pa ima tudi za naprej.
Na OŠ Zalog smo spoznali sedmošolca Faresa Ahmeda, ki že kar nekaj let trenira karate v Karate klubu Lev. Lani je bil v svoji starostni kategoriji državni prvak, visoke cilje pa ima tudi za naprej.
Ali ste tudi vi na vašem računu kdaj opazili, da vam je operater enostransko spremenil pogodbene pogoje? Dobili ste na primer višji račun za naročniško razmerje – in kaj ste storili? Najbrž nič, Plačali račun. Halo operater; BODI FER ! je slogan akcije Vseslovenskega združenja malih deležnikov v sodelovanju z Zvezo potrošnikov. Obe združenji sta prepričani, da se lahko te sporne prakse telekomunikacijskih operaterjev prekinejo. Kakšne so podrobnosti ter kakšni so vaši razmisleki in komentarji?
Ali ste tudi vi na vašem računu kdaj opazili, da vam je operater enostransko spremenil pogodbene pogoje? Dobili ste na primer višji račun za naročniško razmerje – in kaj ste storili? Najbrž nič, Plačali račun. Halo operater; BODI FER ! je slogan akcije Vseslovenskega združenja malih deležnikov v sodelovanju z Zvezo potrošnikov. Obe združenji sta prepričani, da se lahko te sporne prakse telekomunikacijskih operaterjev prekinejo. Kakšne so podrobnosti ter kakšni so vaši razmisleki in komentarji?
Ker je prvi del pripadel vladi, je seveda prav, da drugi del nove sezone oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija pripada opoziciji. Branko bo zbiral podpise za Elona Muska in se z njim pogovarjal po telefonu, Aleš Hojs bo nepreklicno odstopil od ministrskega položaja, ne da bi ga kdo sploh predlagal, Kangler bo zgrožen nad aktualnimi razmerami na slovenskih cestah, Janša pa bo kot po navadi poskrbel, da bo vse teklo tako, kot si želi. Bo osel Rožmarin res novi minister za notranje zadeve, kakšen je njegov program in ali mu bo stolček izmaknil raper Zlatko. Vse to bo zanimalo Uroša Slaka, kaj pa zanima Milana Kučana, si poglejte v novem zabavnem kvizu z naslovom Sad te ima, sad te nema, ki bo v zadrego spravil marsikaterega novinarja. Kdo vozi podrta drevesa z Ljubljanskega gradu, je Borut Pahor končno našel službo, kaj dela Slovenija v vesolju in kako se greti na fovšijo, vse to in morda nič od tega izveste v petek dopoldan na Prvem.
Ker je prvi del pripadel vladi, je seveda prav, da drugi del nove sezone oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija pripada opoziciji. Branko bo zbiral podpise za Elona Muska in se z njim pogovarjal po telefonu, Aleš Hojs bo nepreklicno odstopil od ministrskega položaja, ne da bi ga kdo sploh predlagal, Kangler bo zgrožen nad aktualnimi razmerami na slovenskih cestah, Janša pa bo kot po navadi poskrbel, da bo vse teklo tako, kot si želi. Bo osel Rožmarin res novi minister za notranje zadeve, kakšen je njegov program in ali mu bo stolček izmaknil raper Zlatko. Vse to bo zanimalo Uroša Slaka, kaj pa zanima Milana Kučana, si poglejte v novem zabavnem kvizu z naslovom Sad te ima, sad te nema, ki bo v zadrego spravil marsikaterega novinarja. Kdo vozi podrta drevesa z Ljubljanskega gradu, je Borut Pahor končno našel službo, kaj dela Slovenija v vesolju in kako se greti na fovšijo, vse to in morda nič od tega izveste v petek dopoldan na Prvem.
Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo pretrgamo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel tako brušenje, mu bo pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsakdo izmed nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma vse življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.
Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo pretrgamo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel tako brušenje, mu bo pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsakdo izmed nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma vse življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.
Zdi se, da dogajanje na družabnih omrežjih, v virtualnem svetu zabrisanih identitet, kjer legitimnost dobiva čisto nove odtenke, vse bolj nekontrolirano prehaja v stvarni svet. Med mladimi odraslimi, tudi otroki, še toliko bolj. Nasilna in brezbrižna komunikacija pa je prvi korak v nasilje odnosov. Pomankanje empatije in čustveni manko iz primarnih okolij pa se vse bolj odraža v šoli, na ulici, v med vrstniških odnosih. Do nedavna se s takšnimi odkloni v naših lokalnih skupnosti še nismo srečevali, vsaj ne v takšni meri, kot jih poznamo iz tujine. Pa vendar nedavni dogodki v Beogradu in pri nas v Celju kažejo na to, da nismo več oddaljeni otok, ki ga ta problematika ne zadeva. Čeravno zares takšen otok nismo bili nikoli. Le pomanjkanje javnega diskurza šibi problem za katerega se tako zdi, da ga zares nimamo. V tokratnem Grafoskopu o vprašanjih nasilja s prof. dr. Robertom Krofličem. Na prvi pogled je tema nekoliko odmaknjena od osi kulturno-umetnostne vzgoje, a zares ni. Prav omikanost duha, o kateri je prof. Kroflič razmišljal v enem od predhodnih Grafoskopov, je zagotovo ena od poti do boljših odnosov, razumevanja drugih, družbe in sebe v njej. Urednik oddaje: Klemen Markovčič Tonski mojster: Sonja Strenar Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina Sogovornik – prof. dr. Robert Kroflič Produkcija Uredništva za kulturo, september 2023
Zdi se, da dogajanje na družabnih omrežjih, v virtualnem svetu zabrisanih identitet, kjer legitimnost dobiva čisto nove odtenke, vse bolj nekontrolirano prehaja v stvarni svet. Med mladimi odraslimi, tudi otroki, še toliko bolj. Nasilna in brezbrižna komunikacija pa je prvi korak v nasilje odnosov. Pomankanje empatije in čustveni manko iz primarnih okolij pa se vse bolj odraža v šoli, na ulici, v med vrstniških odnosih. Do nedavna se s takšnimi odkloni v naših lokalnih skupnosti še nismo srečevali, vsaj ne v takšni meri, kot jih poznamo iz tujine. Pa vendar nedavni dogodki v Beogradu in pri nas v Celju kažejo na to, da nismo več oddaljeni otok, ki ga ta problematika ne zadeva. Čeravno zares takšen otok nismo bili nikoli. Le pomanjkanje javnega diskurza šibi problem za katerega se tako zdi, da ga zares nimamo. V tokratnem Grafoskopu o vprašanjih nasilja s prof. dr. Robertom Krofličem. Na prvi pogled je tema nekoliko odmaknjena od osi kulturno-umetnostne vzgoje, a zares ni. Prav omikanost duha, o kateri je prof. Kroflič razmišljal v enem od predhodnih Grafoskopov, je zagotovo ena od poti do boljših odnosov, razumevanja drugih, družbe in sebe v njej. Urednik oddaje: Klemen Markovčič Tonski mojster: Sonja Strenar Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina Sogovornik – prof. dr. Robert Kroflič Produkcija Uredništva za kulturo, september 2023
»Nepredvidljivo vreme je izziv tudi v hribih, z obiskom podprimo Koroško in Savinjsko«. To sta glavni sporočili Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze na nedavni predstavitvi na območju Mozirske koče. Njuni predstavniki poudarjajo, da so planinske poti, ki so bile poškodovane ob lanski veliki ujmi, uspešno sanirali ter da število planincev, zlati tujcev, v slovenskih gorah narašča, a s tem tudi nesreče, zato opozarjajo na previdnost in odgovorno obnašanje.
»Nepredvidljivo vreme je izziv tudi v hribih, z obiskom podprimo Koroško in Savinjsko«. To sta glavni sporočili Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze na nedavni predstavitvi na območju Mozirske koče. Njuni predstavniki poudarjajo, da so planinske poti, ki so bile poškodovane ob lanski veliki ujmi, uspešno sanirali ter da število planincev, zlati tujcev, v slovenskih gorah narašča, a s tem tudi nesreče, zato opozarjajo na previdnost in odgovorno obnašanje.
Aleš Franjko je nekdanji pripadnik Slovenske vojske, ki se je pred slabimi 20 leti preselil v belgijski Mons, točneje v vojaško bazo Nata, potem ko je dobil delo v tamkajšnji kadrovski službi. Pravi, da je v sklepnih fazah postopka vrnitve v domovino, ki jo pogreša predvsem po zaslugi nekaterih vidikov življenja v Belgiji, ki jih tu nikakor ne bo: v prvi vrsti kislega vremena in več mesecev trajajoče "teme" v hladnejši polovici leta, pa tudi onesnaženosti mesta, kar je bila zanj ena bolj presenetljivih ugotovitev - in hkrati eno največjih razočaranj - o Monsu.
Aleš Franjko je nekdanji pripadnik Slovenske vojske, ki se je pred slabimi 20 leti preselil v belgijski Mons, točneje v vojaško bazo Nata, potem ko je dobil delo v tamkajšnji kadrovski službi. Pravi, da je v sklepnih fazah postopka vrnitve v domovino, ki jo pogreša predvsem po zaslugi nekaterih vidikov življenja v Belgiji, ki jih tu nikakor ne bo: v prvi vrsti kislega vremena in več mesecev trajajoče "teme" v hladnejši polovici leta, pa tudi onesnaženosti mesta, kar je bila zanj ena bolj presenetljivih ugotovitev - in hkrati eno največjih razočaranj - o Monsu.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
Se lahko v tuji državi res počutiš kot doma, če ne razumeš jezika? Program Začetna integracija priseljencev (ZIP) od leta 2011 priseljencem iz tretjih držav omogoča brezplačno učenje slovenščine in jim tako odpira vrata do zaposlitve in stalnega bivanja v Sloveniji. Po podatkih Urada vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov je 180–urni program lani obiskovalo 3079 ljudi, med njimi tudi Ukrajinka Olha Loichenko.
Se lahko v tuji državi res počutiš kot doma, če ne razumeš jezika? Program Začetna integracija priseljencev (ZIP) od leta 2011 priseljencem iz tretjih držav omogoča brezplačno učenje slovenščine in jim tako odpira vrata do zaposlitve in stalnega bivanja v Sloveniji. Po podatkih Urada vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov je 180–urni program lani obiskovalo 3079 ljudi, med njimi tudi Ukrajinka Olha Loichenko.
V Glodbah z anketiranci in glasbeno terapevtko iščemo razlike v našem doživljanju inštrumentalne ter vokalno-inštrumentalne glasbe.
V Glodbah z anketiranci in glasbeno terapevtko iščemo razlike v našem doživljanju inštrumentalne ter vokalno-inštrumentalne glasbe.
Danes sta, sicer za zaprtimi vrati, potekali dve seji komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Člani želijo pridobiti odgovore na vprašanje, ali je bil datum aretacije domnevnih ruskih vohunov izbran strokovno ali politično oziroma ali je predsednik vlade Robert Golob skušal vplivati na delovanje Sove in policije. Čeprav je bila policija za aretacijo pripravljena že 28-ega novembra, so na predlog direktorja Sove Joška Kadivnika za dan aretacije izbrali peti december. Kot razlog za to izbiro je Kadivnik članom komisije navedel, da so se želeli izogniti možnemu vplivu aretacije na referendum in na drugi krog lokalnih volitev. Druge teme: - Evropska centralna banka ne nasprotuje napovedanemu davku na bilančno vsoto bank, svetuje pa previdnost, zatrjuje finančno ministrstvo. - Prenovljena tobačna zakonodaja predvideva prepoved arom v elektronskih cigaretah in ukinitev kadilnic. - Parlamentarni odbor za zunanjo politiko podprl deklaracijo, ki poziva k takojšnji prekinitvi sovražnosti med Palestinci in Izraelci.
Danes sta, sicer za zaprtimi vrati, potekali dve seji komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Člani želijo pridobiti odgovore na vprašanje, ali je bil datum aretacije domnevnih ruskih vohunov izbran strokovno ali politično oziroma ali je predsednik vlade Robert Golob skušal vplivati na delovanje Sove in policije. Čeprav je bila policija za aretacijo pripravljena že 28-ega novembra, so na predlog direktorja Sove Joška Kadivnika za dan aretacije izbrali peti december. Kot razlog za to izbiro je Kadivnik članom komisije navedel, da so se želeli izogniti možnemu vplivu aretacije na referendum in na drugi krog lokalnih volitev. Druge teme: - Evropska centralna banka ne nasprotuje napovedanemu davku na bilančno vsoto bank, svetuje pa previdnost, zatrjuje finančno ministrstvo. - Prenovljena tobačna zakonodaja predvideva prepoved arom v elektronskih cigaretah in ukinitev kadilnic. - Parlamentarni odbor za zunanjo politiko podprl deklaracijo, ki poziva k takojšnji prekinitvi sovražnosti med Palestinci in Izraelci.
Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG
Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG
11. februar mednarodni dan žensk in deklic v znanosti. Zato začnimo z znanstvenim pristopom, z znanstvenimi raziskavami. Številne namreč nazorno kažejo, da so mešane in raznolike ekipe bolj kreativne in bolj uspešne pri svojem delu, kot pa skupine, ki imajo bolj homogeno sestavo. To se potrjuje v podjetjih, v delovanju najrazličnejših organizacij, pa tudi v znanstvenih skupinah ne glede na področje. A glede na realno prakso bi lahko sklepali, da teh raziskav niso brali tisti, ki odločajo, kako in po kakšnih merilih se lahko pri nas gradi znanstveno kariero. Poti naprej so za ženske še vedno zahtevnejše, kar pa na koncu škodi vsem.
11. februar mednarodni dan žensk in deklic v znanosti. Zato začnimo z znanstvenim pristopom, z znanstvenimi raziskavami. Številne namreč nazorno kažejo, da so mešane in raznolike ekipe bolj kreativne in bolj uspešne pri svojem delu, kot pa skupine, ki imajo bolj homogeno sestavo. To se potrjuje v podjetjih, v delovanju najrazličnejših organizacij, pa tudi v znanstvenih skupinah ne glede na področje. A glede na realno prakso bi lahko sklepali, da teh raziskav niso brali tisti, ki odločajo, kako in po kakšnih merilih se lahko pri nas gradi znanstveno kariero. Poti naprej so za ženske še vedno zahtevnejše, kar pa na koncu škodi vsem.
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že zdaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako pomembno, kako dolgo bo živela, pomembneje je, kako bo živela. Ni odvisno od nje, kako dolgo bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena izmed prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo zdajle se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem stvari pogosto dogajajo čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno mogoče, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak ves čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že zdaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako pomembno, kako dolgo bo živela, pomembneje je, kako bo živela. Ni odvisno od nje, kako dolgo bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena izmed prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo zdajle se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem stvari pogosto dogajajo čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno mogoče, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak ves čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?
Ali bo moka iz insektov res pripomogla k bolj trajnostni prehrani ali gre zgolj za vprašljiv načrt, ki vodi v postopno opuščanje tradicionalnega kmetijstva v korist žuželkam? Po kobilicah in čričkih so zdaj v evropskih trgovinah dovoljeni tudi izdelki, ki vsebujejo moko iz ličink velikega mokarja, obdelano z UV-žarki. Evropska komisija poudarja, da moramo omejiti uživanje mesa, da bi do leta 2040 zmanjšali izpuste toplogrednih plinov za 90 odstotkov. Kaj nova uredba EU pomeni za potrošnike in kako bo vplivala na našo prehrano, nam je pojasnil Nenad Kojić, nutricionist v podjetju Feel Good.
Ali bo moka iz insektov res pripomogla k bolj trajnostni prehrani ali gre zgolj za vprašljiv načrt, ki vodi v postopno opuščanje tradicionalnega kmetijstva v korist žuželkam? Po kobilicah in čričkih so zdaj v evropskih trgovinah dovoljeni tudi izdelki, ki vsebujejo moko iz ličink velikega mokarja, obdelano z UV-žarki. Evropska komisija poudarja, da moramo omejiti uživanje mesa, da bi do leta 2040 zmanjšali izpuste toplogrednih plinov za 90 odstotkov. Kaj nova uredba EU pomeni za potrošnike in kako bo vplivala na našo prehrano, nam je pojasnil Nenad Kojić, nutricionist v podjetju Feel Good.
Tokratna gostja bi lahko že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odplesala v Boston in zdaj bi jo v oddajo Prvaki tedna vabili z velikih, svetovnih plesnih odrov. A zgodilo se je drugače. Po naključju je izbrala študij novinarstva, brez velikih pričakovanj, da bo kot novinarka opravljala poslanstvo, s katerim bo razkrivala nečednosti in šibkejše zavarovala pred močnejšimi. Čeprav v mladosti ni marala javnega nastopanja, je postala eden najbolj prepoznavnih televizijskih obrazov pri nas. Prehodila je pot od komercialne do nacionalne televizije in osvojila naziv zaupanja vredne voditeljice. Kako teče tedenski proces nastajanja raziskovalne oddaje, kako pluje med čermi vodenja visokooktanske, kritične in polemične oddaje, zakaj je treba poslušati odgovore do zadnje besede? Kako se sooča z očitki, da pripada »globoki« državi, drugič spet, da je janšistka, tretjič, da so jo nastavili levi? Ali jo jezi, da jo nekateri politiki vztrajno naslavljajo »gospa Erika«? Ali verjame v moč raziskovalnega novinarstva? Ali smo res postali družba, ki tolerira nezakonitosti? Kako doseči najboljši približek objektivnosti? Ali je resnica vedno samo ena? Ali je debela koža prirojena ali pridobljena? Kako se regenerira po napornih oddajah, o čem razmišlja med dolgimi pohodi in tekom? Pred koncem tokratne sezone Tarče se je v Prvakih tedna oglasila novinarka in televizijska voditeljica Erika Žnidaršič.
Tokratna gostja bi lahko že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odplesala v Boston in zdaj bi jo v oddajo Prvaki tedna vabili z velikih, svetovnih plesnih odrov. A zgodilo se je drugače. Po naključju je izbrala študij novinarstva, brez velikih pričakovanj, da bo kot novinarka opravljala poslanstvo, s katerim bo razkrivala nečednosti in šibkejše zavarovala pred močnejšimi. Čeprav v mladosti ni marala javnega nastopanja, je postala eden najbolj prepoznavnih televizijskih obrazov pri nas. Prehodila je pot od komercialne do nacionalne televizije in osvojila naziv zaupanja vredne voditeljice. Kako teče tedenski proces nastajanja raziskovalne oddaje, kako pluje med čermi vodenja visokooktanske, kritične in polemične oddaje, zakaj je treba poslušati odgovore do zadnje besede? Kako se sooča z očitki, da pripada »globoki« državi, drugič spet, da je janšistka, tretjič, da so jo nastavili levi? Ali jo jezi, da jo nekateri politiki vztrajno naslavljajo »gospa Erika«? Ali verjame v moč raziskovalnega novinarstva? Ali smo res postali družba, ki tolerira nezakonitosti? Kako doseči najboljši približek objektivnosti? Ali je resnica vedno samo ena? Ali je debela koža prirojena ali pridobljena? Kako se regenerira po napornih oddajah, o čem razmišlja med dolgimi pohodi in tekom? Pred koncem tokratne sezone Tarče se je v Prvakih tedna oglasila novinarka in televizijska voditeljica Erika Žnidaršič.
Ob današnjih znova zelo visokih številkah dnevnih okužb zdaj malce dvomimo, da je vrh četrtega vala res za nami. Zlasti bolnišnice ob največjem navalu bolnikov doslej že skorajda klecajo, sproti iščejo dodatne intenzivne postelje, na pomoč prihaja na desetine zdravstvenih in drugih kadrov iz cele države. Bolezen in skrajno zaostreno situacijo je med številnimi covid bolniki na lastni koži doživela gospa Milka Pavlovič. Gospa Pavlovič je epidemijo in covid v resnici skusila na oba načina, najprej kot bolničarka v ljubljanskem UKC, zdaj pa še kot ena prvih bolnic, ki so jih včeraj preselili iz Infekcijske klinike v bolnišnico Petra Držaja. V bolnišnicah se na navadnih oddelkih zdravi okoli 40 % polno cepljeni, na intenzivnih terapijah pa manj kot 10%.
Ob današnjih znova zelo visokih številkah dnevnih okužb zdaj malce dvomimo, da je vrh četrtega vala res za nami. Zlasti bolnišnice ob največjem navalu bolnikov doslej že skorajda klecajo, sproti iščejo dodatne intenzivne postelje, na pomoč prihaja na desetine zdravstvenih in drugih kadrov iz cele države. Bolezen in skrajno zaostreno situacijo je med številnimi covid bolniki na lastni koži doživela gospa Milka Pavlovič. Gospa Pavlovič je epidemijo in covid v resnici skusila na oba načina, najprej kot bolničarka v ljubljanskem UKC, zdaj pa še kot ena prvih bolnic, ki so jih včeraj preselili iz Infekcijske klinike v bolnišnico Petra Držaja. V bolnišnicah se na navadnih oddelkih zdravi okoli 40 % polno cepljeni, na intenzivnih terapijah pa manj kot 10%.
Kako na kakovost našega spanca vplivajo zasloni? Ali je res, da je ženske potrebujejo več spanja kot moški? Lahko ukvarjanje z glasbo spremeni naše možgane? O nevrofiziologiji, spanju, glasbi in vsem vmes s Sašo Vipotnik, nevrologinjo na Kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo in glasbenico.
Kako na kakovost našega spanca vplivajo zasloni? Ali je res, da je ženske potrebujejo več spanja kot moški? Lahko ukvarjanje z glasbo spremeni naše možgane? O nevrofiziologiji, spanju, glasbi in vsem vmes s Sašo Vipotnik, nevrologinjo na Kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo in glasbenico.
20. november je svetovni dan otrok. Z upoštevanjem otroških mnenj lahko uresničimo njihovo pravico do izražanja, razumemo njihove zamisli za boljši svet in upoštevamo njihove poglede pri današnjih odločitvah. Pa jih res? Se otroci res počutijo kot otroci ali odrastejo prehitro? Osnovnošolci Neža, Sara, Zara in Jaša pravijo, da si mora vsak pri sebi zastaviti vprašanje, kaj naša družba dejansko naredi za otroke.
20. november je svetovni dan otrok. Z upoštevanjem otroških mnenj lahko uresničimo njihovo pravico do izražanja, razumemo njihove zamisli za boljši svet in upoštevamo njihove poglede pri današnjih odločitvah. Pa jih res? Se otroci res počutijo kot otroci ali odrastejo prehitro? Osnovnošolci Neža, Sara, Zara in Jaša pravijo, da si mora vsak pri sebi zastaviti vprašanje, kaj naša družba dejansko naredi za otroke.
Ste danes vstali spočiti ali že komaj čakate, da zvečer spet zlezete pod odejo? Spanje je ena najbolj osnovnih, a hkrati najbolj skrivnostnih potreb našega telesa. Zakaj sploh spimo? Kaj se dogaja z našimi možgani ponoči? In ali res lahko "naspiš za nazaj"? Danes v Dvojnem espressu odpiramo oči in odkrivamo nekaj zanimivih dejstev o spanju.
Ste danes vstali spočiti ali že komaj čakate, da zvečer spet zlezete pod odejo? Spanje je ena najbolj osnovnih, a hkrati najbolj skrivnostnih potreb našega telesa. Zakaj sploh spimo? Kaj se dogaja z našimi možgani ponoči? In ali res lahko "naspiš za nazaj"? Danes v Dvojnem espressu odpiramo oči in odkrivamo nekaj zanimivih dejstev o spanju.
Drugo največje češko mesto Brno letos nosi naziv ‘Evropska prestolnica božiča 2024’. Temu primerno je božično vzdušje tam res nekaj posebnega. Se pa na prejem tega naziva že pripravljajo tudi mesta, ki bodo naziv Evropska božična prestolnica, Evropsko božično mesto in Evropska božična vas nosili v prihodnjem letu. Med njimi je tudi Celje, ki bo danes v Brnu prejelo naziv Evropsko božično mesto 2025.
Drugo največje češko mesto Brno letos nosi naziv ‘Evropska prestolnica božiča 2024’. Temu primerno je božično vzdušje tam res nekaj posebnega. Se pa na prejem tega naziva že pripravljajo tudi mesta, ki bodo naziv Evropska božična prestolnica, Evropsko božično mesto in Evropska božična vas nosili v prihodnjem letu. Med njimi je tudi Celje, ki bo danes v Brnu prejelo naziv Evropsko božično mesto 2025.
Logično, da si nihče izmed nas ne želi biti ovca; se pravi človek, ki je naiven, ki se pusti slepo voditi, ki je dejansko zavedèn. Vsi si želimo razmišljati s svojo glavo in svobodno sprejemati odločitve. Vsaj tako se zdi. Koliko je sicer dejavnikov, ki zares vplivajo na naše odločitve in dejanja in koliko smo pri tem zares svobodni, bi nam lahko veliko povedali sociologi, psihologi in nevrologi. No, vsaj občutek, da se lahko sami odločamo, je dober. Koliko pa smo pri naših odločitvah in dejanjih zares svobodni, je drugo vprašanje. Če bi si dovolili še kaj več razmišljanja, razglabljanja in poglabljanja v tej smeri, bi se na koncu verjetno dokopali do spoznanja in priznanja, da smo vsaj do neke mere ovce, ki sledijo čredniškim usmeritvam. Seveda se pojem čredništva in ovc pogosto povezuje z vero in verniki, ki naj bi bili zaslepljeni ali pa naj bi brez kakšnega posebnega razmisleka sledili svojim verskim voditeljem, dogmam, nauku ter verskim pravilom in zapovedim. Nekako v slogu Marxove opredelitve, da je religija opij za ljudstvo. Toda če govorimo o aktivni drži in odnosu, ki sta ena temeljnih in bistvenih drž v krščanstvu, vidimo, da to ne drži. Res je, da simbolika pastirstva preveva Jezusov nauk: ne le, ko Bog ljubeče in sočutno išče in rešuje ovco, ki je zablodila v nevarnost in se zapletla v trnje, ampak predvsem, da Jezus samega sebe predstavi kot dobrega pastirja, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Vsekakor ta hoja za njim ne vključuje zaslepljenega fanatizma, ampak je odnos prepuščanja in zaupanja. Sodobnemu človeku se to lahko zdi kontradiktorno: kako naj ohranim svoje mnenje, prepričanje in svobodo, če naj bi sledil Pastirju kot ovca? Če pastir srbi za svojo čredo, to pomeni, da se zaveda, da je njegova, zato tudi zanjo skrbi in jo varuje. Sodobni individualizem nas prepogosto vodi do skrajne osamljenosti ali izkoreninjenosti, medtem ko nas Jezus vabi v odnos. V odnos, v katerem mu lahko pripadamo, v katerem smo sprejeti; odnos, v katerem res lahko najdemo in prepoznamo svojo vrednost; odnos, v katerem lahko spoznamo, da je Nekomu zares mar za nas. To pa ni slepo sledenje in blejanje, ampak zaupanje in prepuščanje. Predvsem pa končno globok občutek bivanjske pripadnosti – tega, da Nekomu zares pripadaš, da je Nekomu zares mar zate, da si mu zares pomemben, da si zares sprejet in ljubljen tak, kakršen si. Tudi če se kdaj oddaljiš in zatavaš v trnje. Po taki pripadnosti in ljubljenosti vsi hrepenimo. Ta je v Kristusu, če mu zares, ampak zares, sledimo.
Logično, da si nihče izmed nas ne želi biti ovca; se pravi človek, ki je naiven, ki se pusti slepo voditi, ki je dejansko zavedèn. Vsi si želimo razmišljati s svojo glavo in svobodno sprejemati odločitve. Vsaj tako se zdi. Koliko je sicer dejavnikov, ki zares vplivajo na naše odločitve in dejanja in koliko smo pri tem zares svobodni, bi nam lahko veliko povedali sociologi, psihologi in nevrologi. No, vsaj občutek, da se lahko sami odločamo, je dober. Koliko pa smo pri naših odločitvah in dejanjih zares svobodni, je drugo vprašanje. Če bi si dovolili še kaj več razmišljanja, razglabljanja in poglabljanja v tej smeri, bi se na koncu verjetno dokopali do spoznanja in priznanja, da smo vsaj do neke mere ovce, ki sledijo čredniškim usmeritvam. Seveda se pojem čredništva in ovc pogosto povezuje z vero in verniki, ki naj bi bili zaslepljeni ali pa naj bi brez kakšnega posebnega razmisleka sledili svojim verskim voditeljem, dogmam, nauku ter verskim pravilom in zapovedim. Nekako v slogu Marxove opredelitve, da je religija opij za ljudstvo. Toda če govorimo o aktivni drži in odnosu, ki sta ena temeljnih in bistvenih drž v krščanstvu, vidimo, da to ne drži. Res je, da simbolika pastirstva preveva Jezusov nauk: ne le, ko Bog ljubeče in sočutno išče in rešuje ovco, ki je zablodila v nevarnost in se zapletla v trnje, ampak predvsem, da Jezus samega sebe predstavi kot dobrega pastirja, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Vsekakor ta hoja za njim ne vključuje zaslepljenega fanatizma, ampak je odnos prepuščanja in zaupanja. Sodobnemu človeku se to lahko zdi kontradiktorno: kako naj ohranim svoje mnenje, prepričanje in svobodo, če naj bi sledil Pastirju kot ovca? Če pastir srbi za svojo čredo, to pomeni, da se zaveda, da je njegova, zato tudi zanjo skrbi in jo varuje. Sodobni individualizem nas prepogosto vodi do skrajne osamljenosti ali izkoreninjenosti, medtem ko nas Jezus vabi v odnos. V odnos, v katerem mu lahko pripadamo, v katerem smo sprejeti; odnos, v katerem res lahko najdemo in prepoznamo svojo vrednost; odnos, v katerem lahko spoznamo, da je Nekomu zares mar za nas. To pa ni slepo sledenje in blejanje, ampak zaupanje in prepuščanje. Predvsem pa končno globok občutek bivanjske pripadnosti – tega, da Nekomu zares pripadaš, da je Nekomu zares mar zate, da si mu zares pomemben, da si zares sprejet in ljubljen tak, kakršen si. Tudi če se kdaj oddaljiš in zatavaš v trnje. Po taki pripadnosti in ljubljenosti vsi hrepenimo. Ta je v Kristusu, če mu zares, ampak zares, sledimo.
Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.
Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.
Nekateri si res znajo zapolniti življenje z dejavnostmi, v katerih uživajo. Po upokojitvi zanje nastopi trenutek, ko postanejo gospodarji svojega življenja. Lahko ga umirijo ali pa poživijo, kakor jim pač ustreza. Meta Skok je ena tistih, ki si je življenje brez dvoma poživila z različnimi dejavnostmi, za katere prej ni imela časa. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Nekateri si res znajo zapolniti življenje z dejavnostmi, v katerih uživajo. Po upokojitvi zanje nastopi trenutek, ko postanejo gospodarji svojega življenja. Lahko ga umirijo ali pa poživijo, kakor jim pač ustreza. Meta Skok je ena tistih, ki si je življenje brez dvoma poživila z različnimi dejavnostmi, za katere prej ni imela časa. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Evergrande je eden največjih kitajskih nepremičninskih konglomeratov, ki se je v zahodnih medijih začel pojavljati pretekli teden, ko je postalo jasno, da podjetje ne more odplačevati svojih kar 300 milijard ameriških dolarjev visokih dolgov. To bi seveda v stisko spravilo tako množico kitajskih družin, ki so svoje prihranke že vložile v načrtovana stanovanja, kot tudi kopico povezanih podjetij in konec koncev sam kitajski bančno-finančni sistem, zaradi česar so nekateri mediji situacijo primerjali celo z zlomom ameriške banke Lehman Brothers leta 2008, ki je vodila v svetovno finančno gospodarsko krizo. O tem, kaj je do te situacije sploh pripeljalo in ali bodo kitajske oblasti res dopustile, da bankrot tega ogromnega zasebnega podjetja preraste v sistemsko krizo, smo govorili z ekonomistom dr. Matevžem Raškovićem, izrednim profesorjem mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočim profesorjem na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Prispevek je pripravila Alja Zore.
Evergrande je eden največjih kitajskih nepremičninskih konglomeratov, ki se je v zahodnih medijih začel pojavljati pretekli teden, ko je postalo jasno, da podjetje ne more odplačevati svojih kar 300 milijard ameriških dolarjev visokih dolgov. To bi seveda v stisko spravilo tako množico kitajskih družin, ki so svoje prihranke že vložile v načrtovana stanovanja, kot tudi kopico povezanih podjetij in konec koncev sam kitajski bančno-finančni sistem, zaradi česar so nekateri mediji situacijo primerjali celo z zlomom ameriške banke Lehman Brothers leta 2008, ki je vodila v svetovno finančno gospodarsko krizo. O tem, kaj je do te situacije sploh pripeljalo in ali bodo kitajske oblasti res dopustile, da bankrot tega ogromnega zasebnega podjetja preraste v sistemsko krizo, smo govorili z ekonomistom dr. Matevžem Raškovićem, izrednim profesorjem mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočim profesorjem na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Prispevek je pripravila Alja Zore.
V teh hladnih jesenskih dneh se virusi, bakterije in razne okužbe hitro širijo in skorajda ni službenega kolektiva, v katerem zaradi bolezni kdo ne manjka. Bolni se po pomoč včasih odpravijo v bolnišnico – in vzamejo bolniški dopust. Pa je to res dopust? In kako vemo, kdaj gre pri besedi bolnica za osebo ženskega spola, ki potrebuje zdravniško pomoč in kdaj za prostor za zdravljenje bolnikov. Je ženska, ki zboli bolna ali bolana? Tadeja Bizilj je odgovore poiskala pri doc. dr. Mateji Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
V teh hladnih jesenskih dneh se virusi, bakterije in razne okužbe hitro širijo in skorajda ni službenega kolektiva, v katerem zaradi bolezni kdo ne manjka. Bolni se po pomoč včasih odpravijo v bolnišnico – in vzamejo bolniški dopust. Pa je to res dopust? In kako vemo, kdaj gre pri besedi bolnica za osebo ženskega spola, ki potrebuje zdravniško pomoč in kdaj za prostor za zdravljenje bolnikov. Je ženska, ki zboli bolna ali bolana? Tadeja Bizilj je odgovore poiskala pri doc. dr. Mateji Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Dijaki in študenti se med poletnimi počitnicami pogosto odločajo za opravljanje svojih prvih študentskih del. Pred začetkom pa se je dobro pozanimati o delovnih razmerah, plači in preostalih formalnostih. Leta 2023 je bilo namreč devet kršitev zakona o delovnih razmerjih, ki se posveča pravicam oseb, mlajših od 15 let, dijakov in študentov. Posebno pozorni morajo biti tisti, ki še niso dopolnili 18 let, saj zanje veljajo posebni pogoji. Minimalna urna postavka za opravljanje študentskega dela mora od 3. februarja znašati nekaj več kot sedem evrov bruto. Je res tako tudi v praksi? Kakšne izkušnje imajo študentje in kakšno stališče ima ministrstvo do študentskega dela?
Dijaki in študenti se med poletnimi počitnicami pogosto odločajo za opravljanje svojih prvih študentskih del. Pred začetkom pa se je dobro pozanimati o delovnih razmerah, plači in preostalih formalnostih. Leta 2023 je bilo namreč devet kršitev zakona o delovnih razmerjih, ki se posveča pravicam oseb, mlajših od 15 let, dijakov in študentov. Posebno pozorni morajo biti tisti, ki še niso dopolnili 18 let, saj zanje veljajo posebni pogoji. Minimalna urna postavka za opravljanje študentskega dela mora od 3. februarja znašati nekaj več kot sedem evrov bruto. Je res tako tudi v praksi? Kakšne izkušnje imajo študentje in kakšno stališče ima ministrstvo do študentskega dela?
Kako doživlja razmere slovenski kirurg Rudi Zupan, ki živi in dela v Zürichu
Kako doživlja razmere slovenski kirurg Rudi Zupan, ki živi in dela v Zürichu
Pred Nemci so zvezne parlamentarne volitve, ki obetajo spremembe tako v Nemčiji kot Evropi. Najverjetnejši novi kancler Friedrich Merz iz vrst krščanskih demokratov, ki mu ankete za zdaj napovedujejo zmago, zatrjuje, da je to ena izmed zadnjih možnosti, da se tako v Nemčiji kot Evropi ustavi rast populizma. Čeprav je njegova stranka pred kratkim v parlamentu združila glasove s skrajno desnico. Se bo Merz res držal obljube, da se to ne bo več ponovilo? Kaj pa nemške volitve prinašajo Evropski uniji ter kaj pomenijo za negotove razmere na evropskih mejah? Kdo so tisti, ki lahko sedanjo nestabilnost nemške politične moči izkoristijo?
Pred Nemci so zvezne parlamentarne volitve, ki obetajo spremembe tako v Nemčiji kot Evropi. Najverjetnejši novi kancler Friedrich Merz iz vrst krščanskih demokratov, ki mu ankete za zdaj napovedujejo zmago, zatrjuje, da je to ena izmed zadnjih možnosti, da se tako v Nemčiji kot Evropi ustavi rast populizma. Čeprav je njegova stranka pred kratkim v parlamentu združila glasove s skrajno desnico. Se bo Merz res držal obljube, da se to ne bo več ponovilo? Kaj pa nemške volitve prinašajo Evropski uniji ter kaj pomenijo za negotove razmere na evropskih mejah? Kdo so tisti, ki lahko sedanjo nestabilnost nemške politične moči izkoristijo?
Uspešen poslovnež in ekscentrični tehnološki izumitelj srednjih let Karsh Relikh po smrti svoje lepe žene Becce, ki je umrla zaradi raka, česar Karsh ne more preboleti, razvije revolucionarno tehnologijo. Mrtvaški prt, nekakšen 3D digitalni skener, svojcem omogoča spremljanje razgradnje človeškega telesa po pokopu. Za ta posebna pokopališča se začne zanimati več mest in investitorjev po svetu, vendar pa neko noč neznanci oskrunijo več grobov, tudi tistega, v katerem je pokopana Becca. Karsh se odloči priti zadevi do dna, a na tej poti vedno bolj drsi v vrtinec preganjavice. 81-letni David Cronenberg pravi, da je celovečerec Mrtvaški prt, premierno predstavljen lani v Cannesu, njegov najbolj oseben in intimen doslej. V filmu je, kot v večini njegovih del, nekaj hipnotičnega, gleda se ga s cmokom v grlu in nejevero, kot mešanico morbidnosti in romantike. Kot futuristično reinterpretacijo Edgarja Allana Poeja ali Frankensteina Mary Shelley, ki bi ga brali od konca proti začetku. Mrtvaški prt je Cronenbergova meditacija o smrti in telesnosti, o bližini in obsedenosti, o voajerizmu in mislih, ki jih običajno odrivamo stran. Za Cronenberga je bila umetnost vedno tudi poligon za preizkušanje meja – tudi meja biologije, družbe in vsega, čemur pravimo »človeško«. Film se skuša odzivati na naš čas s svojo digitalno paranojo, mrežnimi povezavami, v katere bi lahko bila združena ta pokopališča, mednarodnim vohunjenjem, Rusi in Kitajci, biomedicinsko manipulacijo in globalnim nadzorom. Mimogrede, večina vrhunske tehnologije, ki jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, je bila razvita v vojaške namene, vključno s svetovnim spletom. Vse to brbota nekje v ozadju Karsheve zasebne zgodbe. Ja, Mrtvaškemu prtu lahko očitamo, da je ob vsej svoji drznosti tudi nekakšen Cronenbergov »the best of«. Zdi se, da je iz vsakega svojega dela pobral po nekaj idej. Res veliko je dialogov in ne najboljše igre; kljub temu, da v osrednjih vlogah nastopajo Vincent Cassel, Diane Kruger in Guy Pearce, so vsi malce leseni, karikirani. Rigor mortis kot koncept? Če smo že omenili Poeja, mi pride ob tem pristopu na misel še B-filmski kralj Roger Corman ... Kakorkoli, celovečercev, ki bi idejno dražili gledalce, je danes bolj malo; Mrtvaški prt je tako antipod oskarjevske slavljenke Anore. Gre tudi za metafilm o sobivanju živih in mrtvih ter sobivanju notranjega in zunanjega sveta, kar je ena od rdečih niti Cronenbergovega opusa. Ta razume film tudi kot stroj za oživljanje duhov, in dejansko je v Mrtvaškem prtu nekaj elegičnega. Zdi se, kot da bi zadnji kader leta med oblake naznanil tudi avtorjevo dokončno slovo od filmskega ustvarjanja. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
Uspešen poslovnež in ekscentrični tehnološki izumitelj srednjih let Karsh Relikh po smrti svoje lepe žene Becce, ki je umrla zaradi raka, česar Karsh ne more preboleti, razvije revolucionarno tehnologijo. Mrtvaški prt, nekakšen 3D digitalni skener, svojcem omogoča spremljanje razgradnje človeškega telesa po pokopu. Za ta posebna pokopališča se začne zanimati več mest in investitorjev po svetu, vendar pa neko noč neznanci oskrunijo več grobov, tudi tistega, v katerem je pokopana Becca. Karsh se odloči priti zadevi do dna, a na tej poti vedno bolj drsi v vrtinec preganjavice. 81-letni David Cronenberg pravi, da je celovečerec Mrtvaški prt, premierno predstavljen lani v Cannesu, njegov najbolj oseben in intimen doslej. V filmu je, kot v večini njegovih del, nekaj hipnotičnega, gleda se ga s cmokom v grlu in nejevero, kot mešanico morbidnosti in romantike. Kot futuristično reinterpretacijo Edgarja Allana Poeja ali Frankensteina Mary Shelley, ki bi ga brali od konca proti začetku. Mrtvaški prt je Cronenbergova meditacija o smrti in telesnosti, o bližini in obsedenosti, o voajerizmu in mislih, ki jih običajno odrivamo stran. Za Cronenberga je bila umetnost vedno tudi poligon za preizkušanje meja – tudi meja biologije, družbe in vsega, čemur pravimo »človeško«. Film se skuša odzivati na naš čas s svojo digitalno paranojo, mrežnimi povezavami, v katere bi lahko bila združena ta pokopališča, mednarodnim vohunjenjem, Rusi in Kitajci, biomedicinsko manipulacijo in globalnim nadzorom. Mimogrede, večina vrhunske tehnologije, ki jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, je bila razvita v vojaške namene, vključno s svetovnim spletom. Vse to brbota nekje v ozadju Karsheve zasebne zgodbe. Ja, Mrtvaškemu prtu lahko očitamo, da je ob vsej svoji drznosti tudi nekakšen Cronenbergov »the best of«. Zdi se, da je iz vsakega svojega dela pobral po nekaj idej. Res veliko je dialogov in ne najboljše igre; kljub temu, da v osrednjih vlogah nastopajo Vincent Cassel, Diane Kruger in Guy Pearce, so vsi malce leseni, karikirani. Rigor mortis kot koncept? Če smo že omenili Poeja, mi pride ob tem pristopu na misel še B-filmski kralj Roger Corman ... Kakorkoli, celovečercev, ki bi idejno dražili gledalce, je danes bolj malo; Mrtvaški prt je tako antipod oskarjevske slavljenke Anore. Gre tudi za metafilm o sobivanju živih in mrtvih ter sobivanju notranjega in zunanjega sveta, kar je ena od rdečih niti Cronenbergovega opusa. Ta razume film tudi kot stroj za oživljanje duhov, in dejansko je v Mrtvaškem prtu nekaj elegičnega. Zdi se, kot da bi zadnji kader leta med oblake naznanil tudi avtorjevo dokončno slovo od filmskega ustvarjanja. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
V oddaji Mladi mladim smo gostili mlado solopevko, Evo Kurnik, ki je na mednarodnem tekmovanju v klasičnem solopetju osvojila prvo nagrado. Pridružila se nam je tudi Tina Turel iz ekipe Potovanje v žepu. Predlagala nam je, kam naj se to poletje odpravimo na počitnice, kakšni so pogoji za vstop v evropske države in katere kotičke v Sloveniji je vredno obiskati. Govorili smo tudi o gostinstvu in turizmu in posledicah, ki jih je epidemija pustila na tem področju; zatem pa še o projektu ReFresh+, katerega namen je nadaljevati uspešni projekt ReFresh – Young art(ist)s; odziv mladih umetnikov nanj je bil odličen.
V oddaji Mladi mladim smo gostili mlado solopevko, Evo Kurnik, ki je na mednarodnem tekmovanju v klasičnem solopetju osvojila prvo nagrado. Pridružila se nam je tudi Tina Turel iz ekipe Potovanje v žepu. Predlagala nam je, kam naj se to poletje odpravimo na počitnice, kakšni so pogoji za vstop v evropske države in katere kotičke v Sloveniji je vredno obiskati. Govorili smo tudi o gostinstvu in turizmu in posledicah, ki jih je epidemija pustila na tem področju; zatem pa še o projektu ReFresh+, katerega namen je nadaljevati uspešni projekt ReFresh – Young art(ist)s; odziv mladih umetnikov nanj je bil odličen.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zakaj se v Evropi zmanjšuje prodaja električnih avtomobilov, zlasti na nemškem trgu? Kaj so vzroki za kitajsko avtomobilistično pomlad in ali so električni avtomobili res edina alterativa za zeleni prehod? Nad slabo prodajo električnih avtomobilov tarnajo tudi slovenski trgovci. Razlogi za prodajno zimo so med drugim visoke cene električnih avtomobilov, pomanjkanje surovin za njihovo proizvodnjo in nezadostna polnilna infrastruktura. A tisto, kar morda najbolj skrbi uveljavljene evropske proizvajalce avtomobilov, pa je kitajska konkurenca, ki s cenovno konkurenčnimi avtomobili že meša prodajne štrene. Kam bo šla električna mobilnost in ali je nanjo zares pripravljena tudi Slovenija, pa v pogovoru s strokovnjakom za trajnostno mobilnost Andrejem Brglezom.
Zakaj se v Evropi zmanjšuje prodaja električnih avtomobilov, zlasti na nemškem trgu? Kaj so vzroki za kitajsko avtomobilistično pomlad in ali so električni avtomobili res edina alterativa za zeleni prehod? Nad slabo prodajo električnih avtomobilov tarnajo tudi slovenski trgovci. Razlogi za prodajno zimo so med drugim visoke cene električnih avtomobilov, pomanjkanje surovin za njihovo proizvodnjo in nezadostna polnilna infrastruktura. A tisto, kar morda najbolj skrbi uveljavljene evropske proizvajalce avtomobilov, pa je kitajska konkurenca, ki s cenovno konkurenčnimi avtomobili že meša prodajne štrene. Kam bo šla električna mobilnost in ali je nanjo zares pripravljena tudi Slovenija, pa v pogovoru s strokovnjakom za trajnostno mobilnost Andrejem Brglezom.