Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Na kmetijo prispe nova miza za biljard. Preden jo kmet lahko pospravi v hišo, na njej zaigrajo pes Bitzer in čreda. Posledice so strašne – blago na mizi se strga.
Na kmetijo prispe nova miza za biljard. Preden jo kmet lahko pospravi v hišo, na njej zaigrajo pes Bitzer in čreda. Posledice so strašne – blago na mizi se strga.
Ivi prispe na Tikopio in se sreča z vaščani. Družina spozna poglavarja Tafuo in se naseli v eno od njegovih hiš. Ivi si ogleda šolo in napiše sporočilo v steklenici.
Ivi prispe na Tikopio in se sreča z vaščani. Družina spozna poglavarja Tafuo in se naseli v eno od njegovih hiš. Ivi si ogleda šolo in napiše sporočilo v steklenici.
V arhivu Agencije Republike Slovenije za okolje hranijo 400 metrov meteorološkega gradiva v papirnati obliki, ki čaka na svojo digitalno različico. O tem, kako meteorološko gradivo s klasičnih in tudi samodejnih postaj prispe v arhiv, kako so meteorološke podatke pošiljali včasih in kako danes, pa tudi kakšen je časovni zamik, preverimo pri sogovornici tokratne Jutranje vremenske fronte, Mateji Nadbath z ARSO.
V arhivu Agencije Republike Slovenije za okolje hranijo 400 metrov meteorološkega gradiva v papirnati obliki, ki čaka na svojo digitalno različico. O tem, kako meteorološko gradivo s klasičnih in tudi samodejnih postaj prispe v arhiv, kako so meteorološke podatke pošiljali včasih in kako danes, pa tudi kakšen je časovni zamik, preverimo pri sogovornici tokratne Jutranje vremenske fronte, Mateji Nadbath z ARSO.
Irena Varga je rojena v Lendavi, po gimnaziji v Murski Soboti se je vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer sta ji bila mentorja Mile Korun in Kristijan Muck. Še kot študentka je sodelovala v predstavah Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, njena zaključna vloga na akademiji pa je bila vloga gospodične Prism v drami Oskarja Wilda Važno je imenovati se Ernest. Od takrat je tudi stalna članica Drame SNG Maribor.
Irena Varga je rojena v Lendavi, po gimnaziji v Murski Soboti se je vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer sta ji bila mentorja Mile Korun in Kristijan Muck. Še kot študentka je sodelovala v predstavah Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, njena zaključna vloga na akademiji pa je bila vloga gospodične Prism v drami Oskarja Wilda Važno je imenovati se Ernest. Od takrat je tudi stalna članica Drame SNG Maribor.
Oddaja Dobro jutro je oddaja gledalcev. S svojimi svetovalnimi, izobraževalnimi, razvedrilnimi in informativnimi vsebinami sledimo željam gledalcev vseh starostnih skupin. V večurnem živem in dinamičnem jutranjem programu, ki je na sporedu vsak delovni dan, se prepleta studijski del z aktualnimi vklopi v živo z različnih koncev Slovenije. Raziskujemo teme, ki se dotikajo vsakdanjega življenja ljudi, in ponujamo najrazličnejše vsebine: od zdravstvenih, pravnih in kuharskih nasvetov, svetovanj o medosebnih odnosih, receptov iz domače lekarne do predstavljanj osupljivih življenjskih usod, vrtičkarskih in prehranskih nasvetov in atraktivnih nagradnih iger. Oddaja Dobro jutro uvaja sodobne televizijske formate s poudarkom na kakovostnih vsebinah. Upoštevajoč delež televizijskih gledalcev je oddaja med najbolje gledanimi oddajami nacionalne televizije. V letu 2014 so ustvarjalci oddaje prejeli eno najprestižnejših slovenskih medijskih priznanj: strokovnega Viktorja za najboljšo zabavno TV-oddajo.
Oddaja Dobro jutro je oddaja gledalcev. S svojimi svetovalnimi, izobraževalnimi, razvedrilnimi in informativnimi vsebinami sledimo željam gledalcev vseh starostnih skupin. V večurnem živem in dinamičnem jutranjem programu, ki je na sporedu vsak delovni dan, se prepleta studijski del z aktualnimi vklopi v živo z različnih koncev Slovenije. Raziskujemo teme, ki se dotikajo vsakdanjega življenja ljudi, in ponujamo najrazličnejše vsebine: od zdravstvenih, pravnih in kuharskih nasvetov, svetovanj o medosebnih odnosih, receptov iz domače lekarne do predstavljanj osupljivih življenjskih usod, vrtičkarskih in prehranskih nasvetov in atraktivnih nagradnih iger. Oddaja Dobro jutro uvaja sodobne televizijske formate s poudarkom na kakovostnih vsebinah. Upoštevajoč delež televizijskih gledalcev je oddaja med najbolje gledanimi oddajami nacionalne televizije. V letu 2014 so ustvarjalci oddaje prejeli eno najprestižnejših slovenskih medijskih priznanj: strokovnega Viktorja za najboljšo zabavno TV-oddajo.
Priljubljeni Štajerski árgo, ki je postal zabavni spremljevalec štajerskega vsakdana domala vsakega prebivalca na »totem koncu«, je dobil v sodelovanju z Radiem Maribor tudi tonsko podobo. Štajerske besede in besedne zveze lahko slišite na frekvencah najstarejše radijske postaje v severovzhodni Sloveniji, posamezni argoji pa so razloženi tudi z lektorskega oziroma etimološkega vidika.
Priljubljeni Štajerski árgo, ki je postal zabavni spremljevalec štajerskega vsakdana domala vsakega prebivalca na »totem koncu«, je dobil v sodelovanju z Radiem Maribor tudi tonsko podobo. Štajerske besede in besedne zveze lahko slišite na frekvencah najstarejše radijske postaje v severovzhodni Sloveniji, posamezni argoji pa so razloženi tudi z lektorskega oziroma etimološkega vidika.
Priljubljeni Štajerski árgo, ki je postal zabavni spremljevalec štajerskega vsakdana domala vsakega prebivalca na »totem koncu«, je dobil v sodelovanju z Radiem Maribor tudi tonsko podobo. Štajerske besede in besedne zveze lahko slišite na frekvencah najstarejše radijske postaje v severovzhodni Sloveniji, posamezni argoji pa so razloženi tudi z lektorskega oziroma etimološkega vidika.
Priljubljeni Štajerski árgo, ki je postal zabavni spremljevalec štajerskega vsakdana domala vsakega prebivalca na »totem koncu«, je dobil v sodelovanju z Radiem Maribor tudi tonsko podobo. Štajerske besede in besedne zveze lahko slišite na frekvencah najstarejše radijske postaje v severovzhodni Sloveniji, posamezni argoji pa so razloženi tudi z lektorskega oziroma etimološkega vidika.
Priljubljeni Štajerski árgo, ki je postal zabavni spremljevalec štajerskega vsakdana domala vsakega prebivalca na »totem koncu«, je dobil v sodelovanju z Radiem Maribor tudi tonsko podobo. Štajerske besede in besedne zveze lahko slišite na frekvencah najstarejše radijske postaje v severovzhodni Sloveniji, posamezni argoji pa so razloženi tudi z lektorskega oziroma etimološkega vidika.
Priljubljeni Štajerski árgo, ki je postal zabavni spremljevalec štajerskega vsakdana domala vsakega prebivalca na »totem koncu«, je dobil v sodelovanju z Radiem Maribor tudi tonsko podobo. Štajerske besede in besedne zveze lahko slišite na frekvencah najstarejše radijske postaje v severovzhodni Sloveniji, posamezni argoji pa so razloženi tudi z lektorskega oziroma etimološkega vidika.
Priljubljeni Štajerski árgo, ki je postal zabavni spremljevalec štajerskega vsakdana domala vsakega prebivalca na »totem koncu«, je dobil v sodelovanju z Radiem Maribor tudi tonsko podobo. Štajerske besede in besedne zveze lahko slišite na frekvencah najstarejše radijske postaje v severovzhodni Sloveniji, posamezni argoji pa so razloženi tudi z lektorskega oziroma etimološkega vidika.
Priljubljeni Štajerski árgo, ki je postal zabavni spremljevalec štajerskega vsakdana domala vsakega prebivalca na »totem koncu«, je dobil v sodelovanju z Radiem Maribor tudi tonsko podobo. Štajerske besede in besedne zveze lahko slišite na frekvencah najstarejše radijske postaje v severovzhodni Sloveniji, posamezni argoji pa so razloženi tudi z lektorskega oziroma etimološkega vidika.
Lili in Žverca je nova Disneyjeva priredba animirane klasike, ki za razliko od večine v zadnjem času uspe ujeti čar izvirnika, in kaže, da bo ena prvih družinskih uspešnic poletja. Studio Disney s svojimi filmi nikakor ne uspe pustiti več takega pečata, kot ga je nekdaj. S tem, ko so se ujeli v past prepogostih nadaljevanj in predelav, so sicer prodali veliko vstopnic, a lanska predzgodba Levjega kralja in Vaiana 2 sta hitro utonili v pozabo, za njima pa ni ostala nobena pesem, ki bi jo otroci hoteli vedno znova prepevati. O letošnji igrani predelavi Sneguljčice pa je bolje, če sploh ne izgubljamo besed. Kako se torej odreže Lili in Žverca? Izvirnik je bil v začetku tisočletja dokaj uspešen, nato so sledila nadaljevanja na videu in TV serija, a zgodba o havajski deklici in njenem razposajenem vesoljskem prijatelju ni dosegla take prepoznavnosti kot denimo Aladin ali Ledeno kraljestvo. S sedanjo igrano predelavo bi se to lahko spremenilo. Ta film povzame bolj ali manj isto zgodbo kot izvirnik, a pri tem ne omili elementov socialne drame. Še več, ker gre za igrani film, je ta še bolj prepričljiva in tako tudi ob norčavosti vesoljske komponente zgodba obdrži nekaj realizma. Glavna protagonistka je šestletna havajska sirota Lili, za katero skrbi komaj polnoletna sestra Nani. Pestijo ju finančne težave, nenehna časovna stiska in nasploh težavno shajanje v družbi po smrti staršev. Pri tem še najbolj trpi Lili, ki jo sošolke izločajo, ker ni dovolj urejena in nima lepih stvari. Zato si tudi ob zvezdnem utrinku zaželi prijatelja – a izkaže se, da to ni utrinek, temveč vesoljska ladja, na kateri prispe Žverca. Znanstvenofantastični element zgodbe je v celoti prismojeno pogrošen in prispeva kopico humornih vložkov ter barvitosti, vendar je jasen fokus zgodbe na čustvenem in družbenem vidiku. Lili in Žverca sta nabrita in igriva družbena izobčenca, ki drug drugemu pomagata najti svoj prostor pod soncem. Pri tem se izkaže mlada igralka Maia Kealoha, ki neverjetno prepričljivo odigra scene z digitalno ustvarjenim soigralcem, kar povzroča preglavice tudi marsikateremu izkušenemu igralcu. Sydney Agudong v vlogi njene sestre Nane poskrbi za družbeno komponento filma, ki občasno zavije v smer evropskih socialnih dram, vendar na koncu vseeno dobimo ameriško optimistični zaključek, v katerem socialna služba ne razdira družin, ker si jih lahko ljudje izbiramo sami. Prav to je lajtmotiv filma, tako kot je bil že v animiranemu izvirniku, vendar ga tukaj režiser Dean Fleischer Camp še povzdigne. To ni nepričakovano, saj je prav to bila tudi zgodba njegovega izjemnega prvenca Marcel, školjka v šolnih. Teme družbene izolacije, odsotnosti družinskih članov in vztrajanje pri vzpostavljanju stika z drugimi tudi, kadar nam to ne uspeva, so izredno aktualne, saj se z njimi sooča velik del človeštva, deloma zaradi tehnološkega napredka, deloma tudi zaradi posledic pandemije. Lili in Žverca jih vključi v srce filma in jih obloži z dovolj humorja, navihanosti in fantastike, da naredi film zabaven za gledalce vseh starosti, a mu obenem da težo in vsebino, ki je pri Disneyjevih animacijah nismo več vajeni. Oceno je pripravil Igor Harb, bere jo Dejan Kaloper.
Lili in Žverca je nova Disneyjeva priredba animirane klasike, ki za razliko od večine v zadnjem času uspe ujeti čar izvirnika, in kaže, da bo ena prvih družinskih uspešnic poletja. Studio Disney s svojimi filmi nikakor ne uspe pustiti več takega pečata, kot ga je nekdaj. S tem, ko so se ujeli v past prepogostih nadaljevanj in predelav, so sicer prodali veliko vstopnic, a lanska predzgodba Levjega kralja in Vaiana 2 sta hitro utonili v pozabo, za njima pa ni ostala nobena pesem, ki bi jo otroci hoteli vedno znova prepevati. O letošnji igrani predelavi Sneguljčice pa je bolje, če sploh ne izgubljamo besed. Kako se torej odreže Lili in Žverca? Izvirnik je bil v začetku tisočletja dokaj uspešen, nato so sledila nadaljevanja na videu in TV serija, a zgodba o havajski deklici in njenem razposajenem vesoljskem prijatelju ni dosegla take prepoznavnosti kot denimo Aladin ali Ledeno kraljestvo. S sedanjo igrano predelavo bi se to lahko spremenilo. Ta film povzame bolj ali manj isto zgodbo kot izvirnik, a pri tem ne omili elementov socialne drame. Še več, ker gre za igrani film, je ta še bolj prepričljiva in tako tudi ob norčavosti vesoljske komponente zgodba obdrži nekaj realizma. Glavna protagonistka je šestletna havajska sirota Lili, za katero skrbi komaj polnoletna sestra Nani. Pestijo ju finančne težave, nenehna časovna stiska in nasploh težavno shajanje v družbi po smrti staršev. Pri tem še najbolj trpi Lili, ki jo sošolke izločajo, ker ni dovolj urejena in nima lepih stvari. Zato si tudi ob zvezdnem utrinku zaželi prijatelja – a izkaže se, da to ni utrinek, temveč vesoljska ladja, na kateri prispe Žverca. Znanstvenofantastični element zgodbe je v celoti prismojeno pogrošen in prispeva kopico humornih vložkov ter barvitosti, vendar je jasen fokus zgodbe na čustvenem in družbenem vidiku. Lili in Žverca sta nabrita in igriva družbena izobčenca, ki drug drugemu pomagata najti svoj prostor pod soncem. Pri tem se izkaže mlada igralka Maia Kealoha, ki neverjetno prepričljivo odigra scene z digitalno ustvarjenim soigralcem, kar povzroča preglavice tudi marsikateremu izkušenemu igralcu. Sydney Agudong v vlogi njene sestre Nane poskrbi za družbeno komponento filma, ki občasno zavije v smer evropskih socialnih dram, vendar na koncu vseeno dobimo ameriško optimistični zaključek, v katerem socialna služba ne razdira družin, ker si jih lahko ljudje izbiramo sami. Prav to je lajtmotiv filma, tako kot je bil že v animiranemu izvirniku, vendar ga tukaj režiser Dean Fleischer Camp še povzdigne. To ni nepričakovano, saj je prav to bila tudi zgodba njegovega izjemnega prvenca Marcel, školjka v šolnih. Teme družbene izolacije, odsotnosti družinskih članov in vztrajanje pri vzpostavljanju stika z drugimi tudi, kadar nam to ne uspeva, so izredno aktualne, saj se z njimi sooča velik del človeštva, deloma zaradi tehnološkega napredka, deloma tudi zaradi posledic pandemije. Lili in Žverca jih vključi v srce filma in jih obloži z dovolj humorja, navihanosti in fantastike, da naredi film zabaven za gledalce vseh starosti, a mu obenem da težo in vsebino, ki je pri Disneyjevih animacijah nismo več vajeni. Oceno je pripravil Igor Harb, bere jo Dejan Kaloper.
Osrednja informativna oddaja TV Slovenija. Z ogledom Dnevnika si zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Osrednja informativna oddaja TV Slovenija. Z ogledom Dnevnika si zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Današnja cvetna nedelja nas vabi, da tudi mi z zelenjem sprejmemo Jezusa. Od okrašenih butar do preprostih oljčnih vejic. Vse to naj bi nam pomagalo h poglobljenemu sprejemu Kristusa. Pogosto se ob vsem vzvišenem dogajanju pozablja, da je to Jezusova pot na križ. Kako bomo zaupali nekomu, ki ga en dan proslavljajo množice, drugi dan pa obsodijo na najbolj sramotno smrt. Še tisti, ki so bili njegovi, se razbežijo. Gre takemu zaupati? Ko mogočna osebnost, ki smo jo kovali v zvezde, zgubi ves svoj ugled, nihče več noče imeti z njo opravka. Razočaranje je še najmanj, kar lahko ob tem občutimo. Ob pogledu na križanega Jezusa bi tudi mi lahko rekli: kako nam bo pomagal ta, ki še zase ni poskrbel. V istem času, ko Jezus na osličku jezdi v Jeruzalem, je tja prišel tudi drugi mogočnik tistega časa. Pilat prispe tja z mogočno vojaško vprego. Je dejanski vladar Jeruzalema in odgovoren za red. Eden na osliču, ki ga množica pozdravlja; drugi osovražen na konju z močno vojsko, ki edini sme razsojati med življenjem in smrtjo. Vse naše človeške izkušnje nam jasno svetujejo, komu naj zaupamo. V kapeli Scrovegni je Gioto ustvaril čudovite freske našega odrešenja, vključuje tudi Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Na tej upodobitvi je slikar povečal podobo Kristusa in jo postavil v središče freske. Za presrečnim osličkom hodijo prestrašeni in negotovi apostoli z mračnimi slutnjami o prihodnosti te poti. V nasprotju z apostoli se množica navdušeno vsuje skozi jeruzalemska vrata. Slačijo si plašče in vrhnja oblačila. To odstranjevanje oblačil namiguje na začetek Svetega pisma. Odstranjevanje oblačil simbolizira figove liste, ki sta jih morala nositi Adam in Eva, ko sta grešila. Zaradi Jezusa je naš greh odstranjen in zato naša duhovna potreba po oblačilih ni več potrebna. Jezus prihaja v mesto, da bi z naših ramen odstranil težo greha, in zato lahko ta nepotrebna oblačila krivde in strahu odvržemo. Na oljkah v ozadju se dva človeka angelskega videza stegujeta, da bi odlomila veje in s tem počastila Jezusa. Eden od njiju ima iztegnjene roke, kar simbolizira Jezusovo križanje. V tem je Giottovo skrito sporočilo za nas, gledalce: kristjan prostovoljno iztegne roke, da bi sprejel svoj življenjski križ. Kljub temu tragičnemu povabilu vsakemu izmed nas vemo, da je edini pravi kralj Jezus, ki daje življenje za grešnika. To ugotovi tudi njegov sodnik, Pilat, ko zaukaže zapisati nad glavo Križanega: Judovski kralj. Tudi mi lahko s polnim zaupanjem vzklikamo hozana pravemu in zaupanja vrednemu vladarju, ki ne prihaja z močjo in nasiljem, ampak z usmiljenjem in odpuščanjem.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Današnja cvetna nedelja nas vabi, da tudi mi z zelenjem sprejmemo Jezusa. Od okrašenih butar do preprostih oljčnih vejic. Vse to naj bi nam pomagalo h poglobljenemu sprejemu Kristusa. Pogosto se ob vsem vzvišenem dogajanju pozablja, da je to Jezusova pot na križ. Kako bomo zaupali nekomu, ki ga en dan proslavljajo množice, drugi dan pa obsodijo na najbolj sramotno smrt. Še tisti, ki so bili njegovi, se razbežijo. Gre takemu zaupati? Ko mogočna osebnost, ki smo jo kovali v zvezde, zgubi ves svoj ugled, nihče več noče imeti z njo opravka. Razočaranje je še najmanj, kar lahko ob tem občutimo. Ob pogledu na križanega Jezusa bi tudi mi lahko rekli: kako nam bo pomagal ta, ki še zase ni poskrbel. V istem času, ko Jezus na osličku jezdi v Jeruzalem, je tja prišel tudi drugi mogočnik tistega časa. Pilat prispe tja z mogočno vojaško vprego. Je dejanski vladar Jeruzalema in odgovoren za red. Eden na osliču, ki ga množica pozdravlja; drugi osovražen na konju z močno vojsko, ki edini sme razsojati med življenjem in smrtjo. Vse naše človeške izkušnje nam jasno svetujejo, komu naj zaupamo. V kapeli Scrovegni je Gioto ustvaril čudovite freske našega odrešenja, vključuje tudi Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Na tej upodobitvi je slikar povečal podobo Kristusa in jo postavil v središče freske. Za presrečnim osličkom hodijo prestrašeni in negotovi apostoli z mračnimi slutnjami o prihodnosti te poti. V nasprotju z apostoli se množica navdušeno vsuje skozi jeruzalemska vrata. Slačijo si plašče in vrhnja oblačila. To odstranjevanje oblačil namiguje na začetek Svetega pisma. Odstranjevanje oblačil simbolizira figove liste, ki sta jih morala nositi Adam in Eva, ko sta grešila. Zaradi Jezusa je naš greh odstranjen in zato naša duhovna potreba po oblačilih ni več potrebna. Jezus prihaja v mesto, da bi z naših ramen odstranil težo greha, in zato lahko ta nepotrebna oblačila krivde in strahu odvržemo. Na oljkah v ozadju se dva človeka angelskega videza stegujeta, da bi odlomila veje in s tem počastila Jezusa. Eden od njiju ima iztegnjene roke, kar simbolizira Jezusovo križanje. V tem je Giottovo skrito sporočilo za nas, gledalce: kristjan prostovoljno iztegne roke, da bi sprejel svoj življenjski križ. Kljub temu tragičnemu povabilu vsakemu izmed nas vemo, da je edini pravi kralj Jezus, ki daje življenje za grešnika. To ugotovi tudi njegov sodnik, Pilat, ko zaukaže zapisati nad glavo Križanega: Judovski kralj. Tudi mi lahko s polnim zaupanjem vzklikamo hozana pravemu in zaupanja vrednemu vladarju, ki ne prihaja z močjo in nasiljem, ampak z usmiljenjem in odpuščanjem.
Ekološka kmetija Zelena centrala, ki jo vodi pisateljica Nataša Kramberger, je tudi letos partner v projektu Knjižnica pod krošnjami, da bi tudi na podeželju zagotovili programe kakovostnega preživljanja prostega časa. Obenem je na naslovu Jurovski dol 40 inkubator dragocenega znanja in izkušenj za prostovoljce iz Evrope in tudi od drugod. Več kot 150 jih je že bilo tam v okviru evropskih programov, tudi zdaj so trije. Če so Lea, Cameron in Maxi nazadnje skuhali velike količine slivove marmelade, pa jih kmalu, ko prispe še dvanajst prostovoljcev, čaka raziskovanje bližnjega gozda. Zanimala jih bo biotska raznovrstnost, tudi skozi prizmo podnebnih sprememb.
Ekološka kmetija Zelena centrala, ki jo vodi pisateljica Nataša Kramberger, je tudi letos partner v projektu Knjižnica pod krošnjami, da bi tudi na podeželju zagotovili programe kakovostnega preživljanja prostega časa. Obenem je na naslovu Jurovski dol 40 inkubator dragocenega znanja in izkušenj za prostovoljce iz Evrope in tudi od drugod. Več kot 150 jih je že bilo tam v okviru evropskih programov, tudi zdaj so trije. Če so Lea, Cameron in Maxi nazadnje skuhali velike količine slivove marmelade, pa jih kmalu, ko prispe še dvanajst prostovoljcev, čaka raziskovanje bližnjega gozda. Zanimala jih bo biotska raznovrstnost, tudi skozi prizmo podnebnih sprememb.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga. V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven. Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost. Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije. Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.
Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga. V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven. Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost. Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije. Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
V precej rednih intervalih prihajajo v javnost primeri, ko ljudje naključno - običajno pa zaradi pošte, ki naslovljena na tuje ime prispe na njihov naslov - ugotovijo, da so tam prijavljene še druge osebe, običajno tuji delavci. Zadnjih nekaj primerov je bilo zabeleženih na Ptujskem. Lažna prijava je kaznivo dejanje, a zakonodaja na tem področju ni dovolj urejena; referent na upravni enoti namreč ni dolžan preverjati verodostojnosti pooblastil. Vsiljuje se tudi vprašanje, ali je takšna prijava mogoča brez vednosti oziroma pomoči zaposlenih na upravni enoti, policija pa zaradi interesa preiskave podrobnosti ne more predstaviti.
V precej rednih intervalih prihajajo v javnost primeri, ko ljudje naključno - običajno pa zaradi pošte, ki naslovljena na tuje ime prispe na njihov naslov - ugotovijo, da so tam prijavljene še druge osebe, običajno tuji delavci. Zadnjih nekaj primerov je bilo zabeleženih na Ptujskem. Lažna prijava je kaznivo dejanje, a zakonodaja na tem področju ni dovolj urejena; referent na upravni enoti namreč ni dolžan preverjati verodostojnosti pooblastil. Vsiljuje se tudi vprašanje, ali je takšna prijava mogoča brez vednosti oziroma pomoči zaposlenih na upravni enoti, policija pa zaradi interesa preiskave podrobnosti ne more predstaviti.
Piše: Katja Šifkovič Bere: Maja Moll Pisateljica Brina Svit je znana po pisanju, ki presega meje jezika. Avtorica, ki živi v Parizu, piše predvsem v francoščini in se sama prevaja v slovenščino, tokrat pa je slovenskemu bralstvu namenila privilegij, da avtofikcijski roman Uporni bicikli preberejo prvi. V Franciji bo namreč knjiga izšla šele v začetku prihodnjega leta. Brina Svit v novi pripovedi prevprašuje konvencionalnosti jezikovnih in kulturnih meja, predvsem pa ljubezni in spominjanja. Glavna junakinja Nastja v času pandemije covida-19 iz Pariza prispe k sestri v Ljubljano. Za prihod v času karantene in zaprtja se odloči, ker jo je zapustil dolgoletni partner. V mestu praznih ulic in kolesarskih protestov se sooči s svojo preteklostjo in postopoma začne odkrivati drugačno plat Ljubljane, ki se razlikuje od njenih spominov na mesto iz mladosti. Ko se vključi v proteste, odkrije moč kolektivne akcije in začne na novo začrtovati svojo življenjsko pot. Protagonistko romana bralci razumemo, saj Nastja kot glavni lik uteleša zapletenost in protislovja, s kakršnimi se v življenju spopadajo številni posamezniki. Njeni ranljivost in negotovost odsevata univerzalno človekovo stanje, Brini Svit pa je prek svoje junakinje uspelo ujeti bistvo tega, kaj pomeni premagovati izzive neprizanesljive sodobnosti, ukleščene v politično in družbeno razdvajanje. Nastja na nek način deluje tudi kot metafora za večje družbene premike, saj skozi njene oči dobimo pogled v kompleksnost kolektivnega delovanja in možnosti za spremembe. »Tukaj smo zato, da rečemo ne. Ne tej vladi in vsemu kar predstavlja. Ne temu svetu, ki gre po vodi,« reče. Pisanje Brine Svit je znano po introspektivni naravnanosti in tudi roman Uporni bicikli obeta razmišljujoče raziskovanje protagonistkinega notranjega življenja. Z liričnim in odkritosrčnim jezikom na vsaki strani romana odkriva plasti posameznikovega raziskovanja bolečine in želje po boljši prihodnosti, po prihodnosti, v kateri bo prostor za upanje. S prepletanjem Nastjinih izkušenj v Ljubljani s širšim političnim in družbenim kontekstom pandemije in protestov, Brina Svit ustvarja večplastno pripoved, ki je ljubezensko pismo Ljubljani in s katero se je znova izkazala za neusmiljeno in pozorno bralko človekove psihe ter za mojstrico sodobne književnosti.
Piše: Katja Šifkovič Bere: Maja Moll Pisateljica Brina Svit je znana po pisanju, ki presega meje jezika. Avtorica, ki živi v Parizu, piše predvsem v francoščini in se sama prevaja v slovenščino, tokrat pa je slovenskemu bralstvu namenila privilegij, da avtofikcijski roman Uporni bicikli preberejo prvi. V Franciji bo namreč knjiga izšla šele v začetku prihodnjega leta. Brina Svit v novi pripovedi prevprašuje konvencionalnosti jezikovnih in kulturnih meja, predvsem pa ljubezni in spominjanja. Glavna junakinja Nastja v času pandemije covida-19 iz Pariza prispe k sestri v Ljubljano. Za prihod v času karantene in zaprtja se odloči, ker jo je zapustil dolgoletni partner. V mestu praznih ulic in kolesarskih protestov se sooči s svojo preteklostjo in postopoma začne odkrivati drugačno plat Ljubljane, ki se razlikuje od njenih spominov na mesto iz mladosti. Ko se vključi v proteste, odkrije moč kolektivne akcije in začne na novo začrtovati svojo življenjsko pot. Protagonistko romana bralci razumemo, saj Nastja kot glavni lik uteleša zapletenost in protislovja, s kakršnimi se v življenju spopadajo številni posamezniki. Njeni ranljivost in negotovost odsevata univerzalno človekovo stanje, Brini Svit pa je prek svoje junakinje uspelo ujeti bistvo tega, kaj pomeni premagovati izzive neprizanesljive sodobnosti, ukleščene v politično in družbeno razdvajanje. Nastja na nek način deluje tudi kot metafora za večje družbene premike, saj skozi njene oči dobimo pogled v kompleksnost kolektivnega delovanja in možnosti za spremembe. »Tukaj smo zato, da rečemo ne. Ne tej vladi in vsemu kar predstavlja. Ne temu svetu, ki gre po vodi,« reče. Pisanje Brine Svit je znano po introspektivni naravnanosti in tudi roman Uporni bicikli obeta razmišljujoče raziskovanje protagonistkinega notranjega življenja. Z liričnim in odkritosrčnim jezikom na vsaki strani romana odkriva plasti posameznikovega raziskovanja bolečine in želje po boljši prihodnosti, po prihodnosti, v kateri bo prostor za upanje. S prepletanjem Nastjinih izkušenj v Ljubljani s širšim političnim in družbenim kontekstom pandemije in protestov, Brina Svit ustvarja večplastno pripoved, ki je ljubezensko pismo Ljubljani in s katero se je znova izkazala za neusmiljeno in pozorno bralko človekove psihe ter za mojstrico sodobne književnosti.
V jutranjem programu smo govorili o tradicionalnem brezplačnem sobotnem teku po 454 stopnicah (vsak, ki prispe na cilj bo premagal progo dolžine 210 metrov in višine 80 metrov. Povprečen naklon proge znaša 20°) na Kalvarijo. Robert Levstek je gostil vodjo projekta Klemna Tasiča.
V jutranjem programu smo govorili o tradicionalnem brezplačnem sobotnem teku po 454 stopnicah (vsak, ki prispe na cilj bo premagal progo dolžine 210 metrov in višine 80 metrov. Povprečen naklon proge znaša 20°) na Kalvarijo. Robert Levstek je gostil vodjo projekta Klemna Tasiča.
Knjiga Karantena. Rim. zajema dobre tri mesece življenja v Italiji v obdobju epidemije koronavirusne bolezni 19 in karantene, kot ga je doživljal dopisnik RTV-ja Janko Petrovec. A hkrati podrobneje spoznamo tudi naravo dela novinarja dopisnika. Kako se znajti, ko ni interneta? Ko mednarodna ekipa snemalcev ne prispe pravočasno za vklop v program? Ko se preprosto počutiš kot ujeda, ki kljuva po drobovju, ko s telefonom posnameš kraj tragedije? Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
Knjiga Karantena. Rim. zajema dobre tri mesece življenja v Italiji v obdobju epidemije koronavirusne bolezni 19 in karantene, kot ga je doživljal dopisnik RTV-ja Janko Petrovec. A hkrati podrobneje spoznamo tudi naravo dela novinarja dopisnika. Kako se znajti, ko ni interneta? Ko mednarodna ekipa snemalcev ne prispe pravočasno za vklop v program? Ko se preprosto počutiš kot ujeda, ki kljuva po drobovju, ko s telefonom posnameš kraj tragedije? Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
Petnajst let Kinodvora – petnajst let tradicionalnega maratona grozljivk po izboru Marcela Štefančiča, jr.! Le slab mesec po tem, ko so 1. oktobra 2008 prvikrat zabrneli filmski projektorji novega ljubljanskega mestnega kina, se je namreč prvikrat odvila tudi tako imenovana noč groze, gorja & gravža, ki vedno znova navduši svoje specifično, a vztrajno občinstvo. Vsako leto, z izjemo koronskega 2020, ki resnično ni potrebovalo še dodatne grozote, Noč grozljivk v Kinodvor vabi s skupkom samosvojih, šokantnih, krvavih, nagravžnih, fizično in psihično napornih filmov, ki si skorajda brez premora sledijo od zgodnjega večera do pozne noči in tudi letos ni prav nič drugače. Kvintet žanrsko, vsebinsko in slogovno povsem raznolikih filmov, zbranih z različnih koncev svetovne kinematografije, začenja hommage anksioznosti in družbeni odtujenosti ameriškega režiserja in scenarista Arija Asterja Beau se boji z izvrstnim Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Brezizhodna distopičnost tragikomičnega sveta, v katerem privrejo na plan vse travme otroštva, zaznamovanega s posesivno in čustveno manipulativno materjo, neizživeto poletno romanco in z razžirajočim občutkom krivde na sploh, brez dvoma sodi v sam vrh bizarnejših sodobnih filmskih biserov. »Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje,« je izbor svojega prvega letošnjega filma pospremil Štefančič, gledalec pa bo v skoraj treh urah dodobra spoznal občutek tesnobe, strahu in nemočne disfunkcionalnosti. Od življenja prestrašenemu Beau sledijo trije nekoliko živahnejši in vsebinsko morda tudi nekoliko bolj tipični filmi za noč čarovnic: v korejskem Lovu na volkove se v krvi in brutalnih borbah nevarni jetniki na breziizhodni ladji spopadejo z neobčutljivim zobmijevskim supervojakom, Besna Becky je izvrstno nadaljevanje o odločni manični najstnici z ničelno toleranco do bebavih primitivnih fašističnih seksistov, ki že rahlo meji na burlesko, med njima pa je na sporedu vsaj na prvi pogled tokrat najbolj klišejska grozljivka – klicanje duhov. A avstralski šoker bratov Dannyja in Michaela Philippoua Govori z mano je vendarle več od zgolj ponesrečenega sedenja v krogu s prsti na ouija plošči s pričakovano pogubnimi posledicami, je tudi zgodba o soočanju s preteklostjo, osamljenostjo, krivdo in iskanjem tistih občutkov, ki bi te vsaj za nekaj trenutkov iztrgali iz otopelosti. A vsak tak pobeg ima svojo ceno in nekoliko preveč arogantna skupina najstnikov jo plača z natančnim odmerkom priskutnih demonov, nasilja in krvi. Natančno izpeljan lok stopnjevanja napetosti pa je tudi odlika zadnjega filma letošnjega grozljivega petorčka, avstrijske Družinske večerje, ki jo bodo najvztrajnejši dočakali v zgodnjih jutranjih urah prvega novembra. Režiser in scenarist Peter Hengl v svojem celovečernem prvencu gledalca pripelje na samotno in temačno posestvo poznane avtorice kuharskih knjig, kamor na kratke počitnice prispe tudi njena nekoliko močnejša nečakinja Simi. V želji po izgubi odvečne teže Simi privoli v vse bolj čudaške tetine nasvete, dolgo časa pa si zatiska oči tudi pred stopnjevano nenavadnim obnašanjem vseh družinskih članov. Vse dokler tudi sama nehote ne postane del morbidnega rituala … Pestra bera letošnje Noči grozljivk bo že tradicionalno zadovoljila vse okuse tega raznolikega filmskega žanra, zajtrk za tiste, ki bodo zdržali čisto do konca, pa bo imel brez dvoma prav poseben priokus.
Petnajst let Kinodvora – petnajst let tradicionalnega maratona grozljivk po izboru Marcela Štefančiča, jr.! Le slab mesec po tem, ko so 1. oktobra 2008 prvikrat zabrneli filmski projektorji novega ljubljanskega mestnega kina, se je namreč prvikrat odvila tudi tako imenovana noč groze, gorja & gravža, ki vedno znova navduši svoje specifično, a vztrajno občinstvo. Vsako leto, z izjemo koronskega 2020, ki resnično ni potrebovalo še dodatne grozote, Noč grozljivk v Kinodvor vabi s skupkom samosvojih, šokantnih, krvavih, nagravžnih, fizično in psihično napornih filmov, ki si skorajda brez premora sledijo od zgodnjega večera do pozne noči in tudi letos ni prav nič drugače. Kvintet žanrsko, vsebinsko in slogovno povsem raznolikih filmov, zbranih z različnih koncev svetovne kinematografije, začenja hommage anksioznosti in družbeni odtujenosti ameriškega režiserja in scenarista Arija Asterja Beau se boji z izvrstnim Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Brezizhodna distopičnost tragikomičnega sveta, v katerem privrejo na plan vse travme otroštva, zaznamovanega s posesivno in čustveno manipulativno materjo, neizživeto poletno romanco in z razžirajočim občutkom krivde na sploh, brez dvoma sodi v sam vrh bizarnejših sodobnih filmskih biserov. »Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje,« je izbor svojega prvega letošnjega filma pospremil Štefančič, gledalec pa bo v skoraj treh urah dodobra spoznal občutek tesnobe, strahu in nemočne disfunkcionalnosti. Od življenja prestrašenemu Beau sledijo trije nekoliko živahnejši in vsebinsko morda tudi nekoliko bolj tipični filmi za noč čarovnic: v korejskem Lovu na volkove se v krvi in brutalnih borbah nevarni jetniki na breziizhodni ladji spopadejo z neobčutljivim zobmijevskim supervojakom, Besna Becky je izvrstno nadaljevanje o odločni manični najstnici z ničelno toleranco do bebavih primitivnih fašističnih seksistov, ki že rahlo meji na burlesko, med njima pa je na sporedu vsaj na prvi pogled tokrat najbolj klišejska grozljivka – klicanje duhov. A avstralski šoker bratov Dannyja in Michaela Philippoua Govori z mano je vendarle več od zgolj ponesrečenega sedenja v krogu s prsti na ouija plošči s pričakovano pogubnimi posledicami, je tudi zgodba o soočanju s preteklostjo, osamljenostjo, krivdo in iskanjem tistih občutkov, ki bi te vsaj za nekaj trenutkov iztrgali iz otopelosti. A vsak tak pobeg ima svojo ceno in nekoliko preveč arogantna skupina najstnikov jo plača z natančnim odmerkom priskutnih demonov, nasilja in krvi. Natančno izpeljan lok stopnjevanja napetosti pa je tudi odlika zadnjega filma letošnjega grozljivega petorčka, avstrijske Družinske večerje, ki jo bodo najvztrajnejši dočakali v zgodnjih jutranjih urah prvega novembra. Režiser in scenarist Peter Hengl v svojem celovečernem prvencu gledalca pripelje na samotno in temačno posestvo poznane avtorice kuharskih knjig, kamor na kratke počitnice prispe tudi njena nekoliko močnejša nečakinja Simi. V želji po izgubi odvečne teže Simi privoli v vse bolj čudaške tetine nasvete, dolgo časa pa si zatiska oči tudi pred stopnjevano nenavadnim obnašanjem vseh družinskih članov. Vse dokler tudi sama nehote ne postane del morbidnega rituala … Pestra bera letošnje Noči grozljivk bo že tradicionalno zadovoljila vse okuse tega raznolikega filmskega žanra, zajtrk za tiste, ki bodo zdržali čisto do konca, pa bo imel brez dvoma prav poseben priokus.
Da bi bil prehod med počitnicami, ki so za marsikaterega učenca prehitro minile, in sedenjem v šolskih klopeh vsaj nekoliko blažji, te dni skrbi najnovejši slovenski mladinski igrani film Gajin svet 2. Kakor pove že ime, gre za nadaljevanje izredno priljubljene istoimenske uspešnice režiserja in soscenarista Petra Bratuše, ki je navduševala predvsem nekoliko mlajše občinstvo pred skoraj točno štirimi leti, vendar je zgodba zasnovana tako, da ogled prvega dela za razumevanje ozadja nikakor ni obvezen. Gaja – zdaj jo igra Uma Štader, kar je bila pogumna in dobra odločitev ustvarjalcev, saj so se tako izognili prevelikemu starostnemu razkoraku med igralko prvega dela, ki je v vmesnem času že skoraj odrasla, in njenim še vedno osnovnošolskim likom – se med poletnimi počitnicami namreč zaplete v pravo detektivsko pustolovščino v maniri legendarnih filmov Poletje v školjki. Zlohotni kriminalec, ki ga je z veliko mero slasti upodobil Jurij Zrnec, nemočni lastnik obmorskega barčka, sveže zaljubljena starejša sestra, drugje živeča mama, zmedena oče in njegova nova partnerica ter še mulo kuhajoč najboljši prijatelj, vse to se zgrne na Gajo, ko končno prispe na dolgo pričakovani morski oddih, a slovenska Pika Nogavička se ne vda melanholiji in v junaškem slogu razreši prav vse. Pri boljših učinkih njenih neustrašnih in tudi spektakularnih podvigov ji pomagajo predvsem izvrstni posnetki direktorja fotografije Dominika Isteniča, zanimiv in napet scenarij, ki s svojim taborniškim ozračjem lahko nekoliko starejše gledalce spominja na pustolovsko knjižno serijo Zvesti prijatelji, pa dopolnjujejo ravno prav stilizirani in karikirani stranski liki, na čelu z očetovim prijateljem Gregorjem, ki ga z vso toplino igra Primož Pirnat.
Da bi bil prehod med počitnicami, ki so za marsikaterega učenca prehitro minile, in sedenjem v šolskih klopeh vsaj nekoliko blažji, te dni skrbi najnovejši slovenski mladinski igrani film Gajin svet 2. Kakor pove že ime, gre za nadaljevanje izredno priljubljene istoimenske uspešnice režiserja in soscenarista Petra Bratuše, ki je navduševala predvsem nekoliko mlajše občinstvo pred skoraj točno štirimi leti, vendar je zgodba zasnovana tako, da ogled prvega dela za razumevanje ozadja nikakor ni obvezen. Gaja – zdaj jo igra Uma Štader, kar je bila pogumna in dobra odločitev ustvarjalcev, saj so se tako izognili prevelikemu starostnemu razkoraku med igralko prvega dela, ki je v vmesnem času že skoraj odrasla, in njenim še vedno osnovnošolskim likom – se med poletnimi počitnicami namreč zaplete v pravo detektivsko pustolovščino v maniri legendarnih filmov Poletje v školjki. Zlohotni kriminalec, ki ga je z veliko mero slasti upodobil Jurij Zrnec, nemočni lastnik obmorskega barčka, sveže zaljubljena starejša sestra, drugje živeča mama, zmedena oče in njegova nova partnerica ter še mulo kuhajoč najboljši prijatelj, vse to se zgrne na Gajo, ko končno prispe na dolgo pričakovani morski oddih, a slovenska Pika Nogavička se ne vda melanholiji in v junaškem slogu razreši prav vse. Pri boljših učinkih njenih neustrašnih in tudi spektakularnih podvigov ji pomagajo predvsem izvrstni posnetki direktorja fotografije Dominika Isteniča, zanimiv in napet scenarij, ki s svojim taborniškim ozračjem lahko nekoliko starejše gledalce spominja na pustolovsko knjižno serijo Zvesti prijatelji, pa dopolnjujejo ravno prav stilizirani in karikirani stranski liki, na čelu z očetovim prijateljem Gregorjem, ki ga z vso toplino igra Primož Pirnat.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem napornem dnevu, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, da bi bila mera polna, pa zvečer še motor starega kombija ni zagnal, se mu je prijatelj ponudil, da ga zapelje domov. Mizar je začuda vso pot molčal.Ko sta prispela, ga je povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za hip postal ob majhnem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorelem obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak nekoga čisto drugega.Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej.»Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: "Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil."Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni naredil. Ko pa Jože po dolgem napornem delu prispe domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno bi se našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem napornem dnevu, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, da bi bila mera polna, pa zvečer še motor starega kombija ni zagnal, se mu je prijatelj ponudil, da ga zapelje domov. Mizar je začuda vso pot molčal.Ko sta prispela, ga je povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za hip postal ob majhnem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorelem obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak nekoga čisto drugega.Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej.»Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: "Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil."Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni naredil. Ko pa Jože po dolgem napornem delu prispe domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno bi se našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Kako se počuti Indijec, navajen na vročino in sonce, ko prvič prispe v Slovenijo na hladen in deževen dan? Naš sogovornik Ishan Manjrekar se ga še zelo dobro spominja. Pravi, da je bilo zanimivo in tudi zabavno. Že isti dan je šel v center Ljubljane in vse se mu je zdelo zelo zelo prazno. To pa ga ni odvrnilo od odločitve, da bi tukaj ostal. Zdaj je v Ljubljani že dve leti in na razlike se je že precej navadil. Celo tako zelo, da vse svoje prijatelje nagovarja, naj pridejo sem na dopust. Vse jim že lahko razkaže sam, saj si je večino Slovenije že ogledal. Svoj pogled na Slovenijo je v Drugem pogledu predstavil Katji Krajnc. Bere Andreja Gradišar.
Kako se počuti Indijec, navajen na vročino in sonce, ko prvič prispe v Slovenijo na hladen in deževen dan? Naš sogovornik Ishan Manjrekar se ga še zelo dobro spominja. Pravi, da je bilo zanimivo in tudi zabavno. Že isti dan je šel v center Ljubljane in vse se mu je zdelo zelo zelo prazno. To pa ga ni odvrnilo od odločitve, da bi tukaj ostal. Zdaj je v Ljubljani že dve leti in na razlike se je že precej navadil. Celo tako zelo, da vse svoje prijatelje nagovarja, naj pridejo sem na dopust. Vse jim že lahko razkaže sam, saj si je večino Slovenije že ogledal. Svoj pogled na Slovenijo je v Drugem pogledu predstavil Katji Krajnc. Bere Andreja Gradišar.
V Bihaću v Bosni in Hercegovini okoli pet tisoč beguncev in migrantov čaka na svojo priložnost za pot na Zahod. Vsak dan v to mesto prispe od 100 do 200 novih migrantov, ki so na težko in nevarno pot odšli iz različnih razlogov. Kot boste videli v prispevku, so številni v dežju brez strehe nad glavo in brez osnovnih življenjskih potrebščin, saj so begunski centri nabito polni. Kdo so, od kod prihajajo in kam gredo? Reportaža novinarja Boštjana Veseliča in snemalca Martina Uršiča.
V Bihaću v Bosni in Hercegovini okoli pet tisoč beguncev in migrantov čaka na svojo priložnost za pot na Zahod. Vsak dan v to mesto prispe od 100 do 200 novih migrantov, ki so na težko in nevarno pot odšli iz različnih razlogov. Kot boste videli v prispevku, so številni v dežju brez strehe nad glavo in brez osnovnih življenjskih potrebščin, saj so begunski centri nabito polni. Kdo so, od kod prihajajo in kam gredo? Reportaža novinarja Boštjana Veseliča in snemalca Martina Uršiča.
Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije na Ferskem otočju Foto: David Leo Veksler//Flickr
Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije na Ferskem otočju Foto: David Leo Veksler//Flickr
Ko Leila prispe na vrh hriba, je navdušena nad razgledom. Kaj vse vidi? Seveda ni pozabila niti na zasluženo malico ...
Ko Leila prispe na vrh hriba, je navdušena nad razgledom. Kaj vse vidi? Seveda ni pozabila niti na zasluženo malico ...
Lili z zanimanjem posluša zgodbo o potopljenem mestu Atlantidi, ki ji jo pripoveduje mama. Ko najde knjigo čarovniških izrekov, si zaželi, da bi odšla naravnost tja. Ko prispe, presenečena ugotovi, da potrebujejo njeno pomoč.
Lili z zanimanjem posluša zgodbo o potopljenem mestu Atlantidi, ki ji jo pripoveduje mama. Ko najde knjigo čarovniških izrekov, si zaželi, da bi odšla naravnost tja. Ko prispe, presenečena ugotovi, da potrebujejo njeno pomoč.
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Pripoveduje o možu, ki je v večletnem obdobju pogosto poslušal Budove nauke v Benaresu. Nekega dne je prišel k Budi in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da vas posluša veliko ljudi, a le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da sta dosegla visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res pogosto grem v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot da bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« je predvideval Buda in mož mu je potrdil: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje po napotkih, kako do Gaje?« ga je vprašal Buda. Mož mu je to potrdil in povedal, da jim razloži vse podrobnosti, saj niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu je spet zastavil vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali jo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Pripoveduje o možu, ki je v večletnem obdobju pogosto poslušal Budove nauke v Benaresu. Nekega dne je prišel k Budi in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da vas posluša veliko ljudi, a le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da sta dosegla visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res pogosto grem v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot da bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« je predvideval Buda in mož mu je potrdil: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje po napotkih, kako do Gaje?« ga je vprašal Buda. Mož mu je to potrdil in povedal, da jim razloži vse podrobnosti, saj niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu je spet zastavil vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali jo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
Recitacija slovenskih pesmi. Tradicionalno tekmovanje porabskih šolarjev.- Prvi predsednik. Biografijo Milana Kučana predstavili tudi v Monoštru. -„Prišo je glás. Dvojezična razstava o udeležbi Porabcev v prvi svetovni vojni.- Akademski pevski zbor. V Porabju gostovala primorska študentska skupina.- Podiranje mlaja. Tudi na Gornjem Seniku je bilo povezano s plesom.
Recitacija slovenskih pesmi. Tradicionalno tekmovanje porabskih šolarjev.- Prvi predsednik. Biografijo Milana Kučana predstavili tudi v Monoštru. -„Prišo je glás. Dvojezična razstava o udeležbi Porabcev v prvi svetovni vojni.- Akademski pevski zbor. V Porabju gostovala primorska študentska skupina.- Podiranje mlaja. Tudi na Gornjem Seniku je bilo povezano s plesom.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Etablirani pesniki imajo, morda podobno kot glasbene skupine, nesrečo, da so njihove knjige po določenem času manj željno pričakovane, hitro se ustvari avra že branega, bralci pa se ozirajo po novih glasovih. Najbrž kult pesnika spremlja tudi kult mladosti. Takšno gledanje je seveda dokaj vraževerno, v nekaterih primerih pa se ljubitelji poezije s tem prikrajšajo za vrhunce. Na vrhunce naletimo tudi v novi zbirki Primoža Čučnika Niti v sanjah. Razdeljena je na tri dele, med katerimi je dolga pesnitev Tok, ki je nastajala med letoma 2017 in 2021, eden izmed vrhov slovenske poezije enaindvajsetega stoletja in maestralno zaokroženje avtorjevega dosedanjega opusa. Ko uporabimo pridevnik “maestralni”, zlahka vzbudimo napačne asociacije – blišč, udarnost in podobno. Vendar je Tok tih, razen dolžine je na prvi pogled nevpadljiv, bolj intenziven kot ekstenziven. Čučnikova jezik in kratki verz poznamo iz številnih drugih pesmi. Pesnitev Tok je njegovo duhovno, avtopoetsko, filozofsko, ljubezensko in avtobiografsko popotovanje, pri čemer podobe, simboli, reference tečejo v meandrih in skrivnostnih ponovitvah na muljnem in motnem dnu. Ko skozi motnost nezavednega v trudu sprevidimo, poetična zavest zasije v izjemni jasnini. Tok je skromen, ponižen, a v sebi izjemno pretanjen in kompleksen. Ne moremo se izogniti povezavam z enim od Čučnikovih pesniških vzorov, Ashberryjem in njegovim velikim pesnitvam, vendar je pomembna razlika prav v tem, da pri Čučnikovem delu ni tistega ameriškega zamaha, vetra, ki, četudi hermetičen, samozavestno veje prek prerije, temveč gladko in nežno opotekanje, ki srečno prispe na svoj cilj. Teme naključja, narave resničnosti in eksistence so tu razvite bolj kot kdajkoli prej v Čučnikovi poeziji in pravzaprav presežene v zaokroženem avtorskem mikrokozmosu, kot bi se zvezde, ki so sijale poprej, zdaj povezale v ozvezdje, celota pa bi bila večja od delov. Morda je spodbuda temu tudi odhod bližnjika, ki ga skoraj nezaznavno opazimo nekje med verzi. Pravzaprav se prvič pri Čučniku soočimo z vprašanjem smrtnosti, minljivosti in večnosti, pesem pa razvije svojstveno duhovno popotovanje, ki je hkrati boleče in osvobajajoče razprto. Očara nas svetla trpkost, dobrodušna ranjenost teh verzov, ki zavzemajo skoraj polovico knjige. V njej ima pomembno vlogo simbolna Amerika, vendar ne Amerika imperializma in potrošništva, temveč Amerika poezije, Whitmana, širine, svobode, pa tudi samote in odrinjenosti. Ta simbolna Amerika pa se prepleta tudi s spomini na resnično prebivanje v njej. Tudi ostale pesmi v knjigi Niti v sanjah dosegajo neko novo zrelost, v smislu, da se ukvarjajo s temelji. Kot da so zagrizle v vednost in se igrivosti pridruži še določena melanholija dokončnosti: nekaj je bilo spoznano in se je ustalilo. Vendar se te druge pesmi, ki so najbrž nastajale po letu 2017, blago razlikujejo tudi v jeziku, ki je mestoma bolj opisen, manj zvočen; pika lažje obstoji kot prej, ko se drnec zvoka ni želel ustaviti v zadnjem verzu. Kot bi bil Tok zaključek nekega obdobja, druge pesmi, ki so v zbirki pred njim, pa so začetek novega. To mislimo seveda povsem provizorično, posplošujoče in neobvezujoče. Lahko bi naredili določeno vzporednico z zbirko Mikado in njenim stilom, vendar se hitro soočimo s pomembno razliko: Mikado je, modeliran po igri, še vedno meril na pesemsko neizčrpnost, čeprav so bili posamezni deli bolj fiksirani, tudi v obliki same pesmi. Zdaj pa – kot da bi se pesem sprijaznila s svojo končnostjo in daje prednost neizčrpnosti zunaj sebe; tudi dolgi Tok lahko pravzaprav beremo kot priklon poezije neizčrpnosti zunanje resničnosti, iz katere se pesem napaja, kot poročno zavezo na koncu neke mladosti. Filozofija Čučniku nikoli ni bila tuja, tu pa je še bolj samozavestno izpostavljena v odkritem dialogu s poezijo; poezija kot način mišljenja, ki v razmerju s filozofijo prav tako samozavestno ohranja svojo avtonomijo. Morda lahko nekoliko obžalujemo le to, da Tok ni izšel kot samostojna pesniška knjiga, čeprav je res, da med vsemi deli zbirke Niti v sanjah opažamo neko sovisnost. Pa vendarle bi pesnitev lahko stala tudi samostojno in v času določene izrinjenosti poezije bi bilo to svojevrstno stališče.
Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Etablirani pesniki imajo, morda podobno kot glasbene skupine, nesrečo, da so njihove knjige po določenem času manj željno pričakovane, hitro se ustvari avra že branega, bralci pa se ozirajo po novih glasovih. Najbrž kult pesnika spremlja tudi kult mladosti. Takšno gledanje je seveda dokaj vraževerno, v nekaterih primerih pa se ljubitelji poezije s tem prikrajšajo za vrhunce. Na vrhunce naletimo tudi v novi zbirki Primoža Čučnika Niti v sanjah. Razdeljena je na tri dele, med katerimi je dolga pesnitev Tok, ki je nastajala med letoma 2017 in 2021, eden izmed vrhov slovenske poezije enaindvajsetega stoletja in maestralno zaokroženje avtorjevega dosedanjega opusa. Ko uporabimo pridevnik “maestralni”, zlahka vzbudimo napačne asociacije – blišč, udarnost in podobno. Vendar je Tok tih, razen dolžine je na prvi pogled nevpadljiv, bolj intenziven kot ekstenziven. Čučnikova jezik in kratki verz poznamo iz številnih drugih pesmi. Pesnitev Tok je njegovo duhovno, avtopoetsko, filozofsko, ljubezensko in avtobiografsko popotovanje, pri čemer podobe, simboli, reference tečejo v meandrih in skrivnostnih ponovitvah na muljnem in motnem dnu. Ko skozi motnost nezavednega v trudu sprevidimo, poetična zavest zasije v izjemni jasnini. Tok je skromen, ponižen, a v sebi izjemno pretanjen in kompleksen. Ne moremo se izogniti povezavam z enim od Čučnikovih pesniških vzorov, Ashberryjem in njegovim velikim pesnitvam, vendar je pomembna razlika prav v tem, da pri Čučnikovem delu ni tistega ameriškega zamaha, vetra, ki, četudi hermetičen, samozavestno veje prek prerije, temveč gladko in nežno opotekanje, ki srečno prispe na svoj cilj. Teme naključja, narave resničnosti in eksistence so tu razvite bolj kot kdajkoli prej v Čučnikovi poeziji in pravzaprav presežene v zaokroženem avtorskem mikrokozmosu, kot bi se zvezde, ki so sijale poprej, zdaj povezale v ozvezdje, celota pa bi bila večja od delov. Morda je spodbuda temu tudi odhod bližnjika, ki ga skoraj nezaznavno opazimo nekje med verzi. Pravzaprav se prvič pri Čučniku soočimo z vprašanjem smrtnosti, minljivosti in večnosti, pesem pa razvije svojstveno duhovno popotovanje, ki je hkrati boleče in osvobajajoče razprto. Očara nas svetla trpkost, dobrodušna ranjenost teh verzov, ki zavzemajo skoraj polovico knjige. V njej ima pomembno vlogo simbolna Amerika, vendar ne Amerika imperializma in potrošništva, temveč Amerika poezije, Whitmana, širine, svobode, pa tudi samote in odrinjenosti. Ta simbolna Amerika pa se prepleta tudi s spomini na resnično prebivanje v njej. Tudi ostale pesmi v knjigi Niti v sanjah dosegajo neko novo zrelost, v smislu, da se ukvarjajo s temelji. Kot da so zagrizle v vednost in se igrivosti pridruži še določena melanholija dokončnosti: nekaj je bilo spoznano in se je ustalilo. Vendar se te druge pesmi, ki so najbrž nastajale po letu 2017, blago razlikujejo tudi v jeziku, ki je mestoma bolj opisen, manj zvočen; pika lažje obstoji kot prej, ko se drnec zvoka ni želel ustaviti v zadnjem verzu. Kot bi bil Tok zaključek nekega obdobja, druge pesmi, ki so v zbirki pred njim, pa so začetek novega. To mislimo seveda povsem provizorično, posplošujoče in neobvezujoče. Lahko bi naredili določeno vzporednico z zbirko Mikado in njenim stilom, vendar se hitro soočimo s pomembno razliko: Mikado je, modeliran po igri, še vedno meril na pesemsko neizčrpnost, čeprav so bili posamezni deli bolj fiksirani, tudi v obliki same pesmi. Zdaj pa – kot da bi se pesem sprijaznila s svojo končnostjo in daje prednost neizčrpnosti zunaj sebe; tudi dolgi Tok lahko pravzaprav beremo kot priklon poezije neizčrpnosti zunanje resničnosti, iz katere se pesem napaja, kot poročno zavezo na koncu neke mladosti. Filozofija Čučniku nikoli ni bila tuja, tu pa je še bolj samozavestno izpostavljena v odkritem dialogu s poezijo; poezija kot način mišljenja, ki v razmerju s filozofijo prav tako samozavestno ohranja svojo avtonomijo. Morda lahko nekoliko obžalujemo le to, da Tok ni izšel kot samostojna pesniška knjiga, čeprav je res, da med vsemi deli zbirke Niti v sanjah opažamo neko sovisnost. Pa vendarle bi pesnitev lahko stala tudi samostojno in v času določene izrinjenosti poezije bi bilo to svojevrstno stališče.
Ob novem predsedniku Avstrije in spremembah v vladi nas bo zanimalo, kaj si lahko v prihodnje obetajo koroški Slovenci. Odpravimo se v Benečijo, kjer je bilo zaradi kolesarske dirke te dni še posebej živahno in spregovorimo o usodah porabskih Slovencev med prvo svetovno vojno. »Príšo je glas« je naslov razstave, ki je na ogled v Monoštru. Posvetimo pa se tudi varovanju industrijske dediščine, ki je lahko povezana tudi s smrtonosnim orožjem.
Ob novem predsedniku Avstrije in spremembah v vladi nas bo zanimalo, kaj si lahko v prihodnje obetajo koroški Slovenci. Odpravimo se v Benečijo, kjer je bilo zaradi kolesarske dirke te dni še posebej živahno in spregovorimo o usodah porabskih Slovencev med prvo svetovno vojno. »Príšo je glas« je naslov razstave, ki je na ogled v Monoštru. Posvetimo pa se tudi varovanju industrijske dediščine, ki je lahko povezana tudi s smrtonosnim orožjem.
Čas očetov – 2. knjiga epa ''Vrata nepovrata'' pesnika Borisa A. Novaka (založba Goga) Knjižni dar in roman ''Kjer šelestijo breze'' avtorice Ivane Vatovec (Mohorjeva založba iz Celovca) ''Od Biblije do Biblosa'' – prvič na ogled restavrirana originalna Dalmatinova Biblija in pregledna razstava ob 50-letnici Valvasorjeve knjižnice v Krškem ''Prišo je glás - Prekmurci v vojni 1914-1918'' – razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota
Čas očetov – 2. knjiga epa ''Vrata nepovrata'' pesnika Borisa A. Novaka (založba Goga) Knjižni dar in roman ''Kjer šelestijo breze'' avtorice Ivane Vatovec (Mohorjeva založba iz Celovca) ''Od Biblije do Biblosa'' – prvič na ogled restavrirana originalna Dalmatinova Biblija in pregledna razstava ob 50-letnici Valvasorjeve knjižnice v Krškem ''Prišo je glás - Prekmurci v vojni 1914-1918'' – razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota
Med letoma 134 in 27 pred našim štetjem je rimsko republiko pretresala silovita kriza. Naraščajoč vpliv vojske na civilno življenje, suženjska delovna sila, ki je s širitvijo rimske države po sredozemskem bazenu postajala vse številčnejša in vse cenejša, tako da rimske kmetje z njo preprosto niso mogli tekmovati, kar jih je pehalo v težko ekonomsko-socialno stisko, pa notranje-politična nasprotja med aristokratsko in ljudsko stranko ter čezmerne ambicije častihlepnih politikov … vse to je vodilo v niz atentatov, diktatur, nemirov in državljanskih vojn, ki so se končale s smrtjo republike in ustanovitvijo cesarstva pod Avgustom. Dve nadvse pomenljivi epizodi iz tega počasnega propadanja republike – jugurtinsko vojno v zadnjem desetletju drugega stoletja pred Kristusom ter Katilinovo zaroto pol stoletja pozneje – je okoli leta 40 pred našim štetjem v svojih razpravah popisal prvi pravi rimski zgodovinar Gaj Salustij Krisp. Pri tem je, deloma zgledujoč se pri starih Grkih, iznašel čisto nove načine, nove pripovedne strategije, kako analitično poglobljeno in kritično pa obenem razgibano, napeto in prepričljivo pisati o preteklosti. Te inovacije so bile tako posrečene, da jih, ko pišejo, zgodovinarji po svoje menda upoštevajo še danes. Kako je torej Salustij zaznamoval zgodovino zgodovinopisja? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina, ki je Salustijevemu zgodovinopisju posvetil intrigantno razpravo Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo : pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Cesare Maccari - Ciceron v senatu obtožuje Katilino, olje na platnu, 1888 (Wikipedia, javna last)
Med letoma 134 in 27 pred našim štetjem je rimsko republiko pretresala silovita kriza. Naraščajoč vpliv vojske na civilno življenje, suženjska delovna sila, ki je s širitvijo rimske države po sredozemskem bazenu postajala vse številčnejša in vse cenejša, tako da rimske kmetje z njo preprosto niso mogli tekmovati, kar jih je pehalo v težko ekonomsko-socialno stisko, pa notranje-politična nasprotja med aristokratsko in ljudsko stranko ter čezmerne ambicije častihlepnih politikov … vse to je vodilo v niz atentatov, diktatur, nemirov in državljanskih vojn, ki so se končale s smrtjo republike in ustanovitvijo cesarstva pod Avgustom. Dve nadvse pomenljivi epizodi iz tega počasnega propadanja republike – jugurtinsko vojno v zadnjem desetletju drugega stoletja pred Kristusom ter Katilinovo zaroto pol stoletja pozneje – je okoli leta 40 pred našim štetjem v svojih razpravah popisal prvi pravi rimski zgodovinar Gaj Salustij Krisp. Pri tem je, deloma zgledujoč se pri starih Grkih, iznašel čisto nove načine, nove pripovedne strategije, kako analitično poglobljeno in kritično pa obenem razgibano, napeto in prepričljivo pisati o preteklosti. Te inovacije so bile tako posrečene, da jih, ko pišejo, zgodovinarji po svoje menda upoštevajo še danes. Kako je torej Salustij zaznamoval zgodovino zgodovinopisja? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina, ki je Salustijevemu zgodovinopisju posvetil intrigantno razpravo Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo : pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Cesare Maccari - Ciceron v senatu obtožuje Katilino, olje na platnu, 1888 (Wikipedia, javna last)
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Vlak iz Pariza prispe v 250 km oddaljeni Bruselj v dobri uri. Od Ljubljane do Kopra vozi kar tri ure. Če ni vmes žledoloma in potniki zaradi več kot leto in pol trajajoče sanacije proge niso prisiljeni vlaka zamenjati z avtobusom. Potniški železniški promet je zrel za korenito prenovo. Vlaki so ostali v obdobju SFRJ, omrežja so neurejena, železniška postajališča niso niti senca sodobnih arhitekturno, programsko in funkcionalno urejenih postaj v razviti Evropi. Kdaj bomo tudi pri nas o železniškem potniškem prometu nehali razmišljati kot o finančnem zalogaju, temveč o priložnosti za izboljšanje mobilnosti prebivalstva, decentralizacijo države in nizkooglijčno družbo?
Vlak iz Pariza prispe v 250 km oddaljeni Bruselj v dobri uri. Od Ljubljane do Kopra vozi kar tri ure. Če ni vmes žledoloma in potniki zaradi več kot leto in pol trajajoče sanacije proge niso prisiljeni vlaka zamenjati z avtobusom. Potniški železniški promet je zrel za korenito prenovo. Vlaki so ostali v obdobju SFRJ, omrežja so neurejena, železniška postajališča niso niti senca sodobnih arhitekturno, programsko in funkcionalno urejenih postaj v razviti Evropi. Kdaj bomo tudi pri nas o železniškem potniškem prometu nehali razmišljati kot o finančnem zalogaju, temveč o priložnosti za izboljšanje mobilnosti prebivalstva, decentralizacijo države in nizkooglijčno družbo?
»Avtošola ni samo komično-groteskno-kriminalna zmes žanrov, ampak tudi portret družbe, prikazane skozi prizmo ironije« (Ana Jurc, MMC RTV SLO). »Driving school is not only a comic-grotesque-criminal hibrid of genres, but also a portrait of society shown through the prism of irony« (Ana Jurc, MMC RTV SLO). V sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom in slovenskimi neodvisnimi producenti ob finančni podpori Ministrstva za kulturo. Film je na voljo za spletni ogled, ki velja 48 ur ali 14 dni od najema (možnost večkratnega ogleda/najema). Opremljen je s slovenskimi podnapisi. / Film is available to watch and stream online i.e to rent for 48 hours or 14 days. With slovenian subtitles. Programska vsebina vključuje prizore, ki so lahko neprimerni za mlajše otroke, zato je zanje priporočljiv ogled z vodstvom staršev ali skrbnikov.
»Avtošola ni samo komično-groteskno-kriminalna zmes žanrov, ampak tudi portret družbe, prikazane skozi prizmo ironije« (Ana Jurc, MMC RTV SLO). »Driving school is not only a comic-grotesque-criminal hibrid of genres, but also a portrait of society shown through the prism of irony« (Ana Jurc, MMC RTV SLO). V sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom in slovenskimi neodvisnimi producenti ob finančni podpori Ministrstva za kulturo. Film je na voljo za spletni ogled, ki velja 48 ur ali 14 dni od najema (možnost večkratnega ogleda/najema). Opremljen je s slovenskimi podnapisi. / Film is available to watch and stream online i.e to rent for 48 hours or 14 days. With slovenian subtitles. Programska vsebina vključuje prizore, ki so lahko neprimerni za mlajše otroke, zato je zanje priporočljiv ogled z vodstvom staršev ali skrbnikov.
Po dveh letih obnovitvenih del, bodo konec meseca odprli Narodni dom v Ljubljani, kjer domuje Narodna galerija. Pri tem dogodku se bomo za hip ustavili in prisluhnili dr. Barbari Jaki, direktorici Narodne galerije, kakšne pridobitve prinaša prenova. Pomembnejše dogodke letošnjega leta napoveduje tudi festival Shakespeare za vedno, ki ga ob 400. obletnici smrti vélikega dramatika pripravljajo v Cankarjevem domu. K razstavnemu programu se vračamo s prispevkom iz Prekmurja, v Pomurski galeriji v Murski Soboti je namreč na ogled razstava o Prekmurcih v 1. svetovni vojni, ki nosi naslov: Prišo je glas. Zatem pa še nekaj besed o književnosti – Miha Mazzini je pred kratkim prejel nagrado Modra ptica Skupine Mladinska knjiga. Razgled po dogajanju v kulturi bomo v sklepnem delu oddaje razširili s prispevkoma o letošnjih Evropskih prestolnicah kulture, za ta naslov sta izbrani španski San Sebastian – Donostia ter poljski Wroclaw. Vabimo vas k poslušanju!
Po dveh letih obnovitvenih del, bodo konec meseca odprli Narodni dom v Ljubljani, kjer domuje Narodna galerija. Pri tem dogodku se bomo za hip ustavili in prisluhnili dr. Barbari Jaki, direktorici Narodne galerije, kakšne pridobitve prinaša prenova. Pomembnejše dogodke letošnjega leta napoveduje tudi festival Shakespeare za vedno, ki ga ob 400. obletnici smrti vélikega dramatika pripravljajo v Cankarjevem domu. K razstavnemu programu se vračamo s prispevkom iz Prekmurja, v Pomurski galeriji v Murski Soboti je namreč na ogled razstava o Prekmurcih v 1. svetovni vojni, ki nosi naslov: Prišo je glas. Zatem pa še nekaj besed o književnosti – Miha Mazzini je pred kratkim prejel nagrado Modra ptica Skupine Mladinska knjiga. Razgled po dogajanju v kulturi bomo v sklepnem delu oddaje razširili s prispevkoma o letošnjih Evropskih prestolnicah kulture, za ta naslov sta izbrani španski San Sebastian – Donostia ter poljski Wroclaw. Vabimo vas k poslušanju!
Ta teden bomo v oddaji gostili glasbenico, ki je kariero začela s klavirjem, potem pa se je po končani nižji glasbeni šoli klavirja odločila za študij tolkal pri Miru Tomšiču. Na Srednji glasbeni in baletni šoli in pozneje na Akademiji za glasbo je bil njen profesor Jernej Šurbek, študij pa je končala leta 2012 s posebno pohvalo summa cum laude. Deluje kot koncertna tolkalka, je članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, poučuje pa tudi na ljubljanski glasbeni akademiji. Za njo so že številni nastopi, tudi solistični, za svoje ustvarjanje pa je prejela tudi tri študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo. Za oddajo je izbrala: Keiko Abe: Sanje o češnjevih cvetovih (marimba – Petra Vidmar) Eckhard Kopetzki: Shadows of wood (marimba – Petra Vidmar, saksofon – Larisa Marjanović) Erik Satie: Cafe music (marimba – Petra Vidmar, saksofon – Larisa Marjanović) Šostakovič: Simfonija št. 9 – odlomek (Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent – Anton Nanut) Keiko Abe: Prism rhapsody II (Pihalni orkester Akademije za glasbo, marimba – Petra Vidmar in Lovro Ašič, dirigentka – Helena Vidic) Marjan Peternel: Pod gladino (marimba – Petra Vidmar) George Crumb: Glasba za poletni večer (marimbi – Petra Vidmar in Urban Krč, klavirja – Marjan Peternel, Primož Urbanč)
Ta teden bomo v oddaji gostili glasbenico, ki je kariero začela s klavirjem, potem pa se je po končani nižji glasbeni šoli klavirja odločila za študij tolkal pri Miru Tomšiču. Na Srednji glasbeni in baletni šoli in pozneje na Akademiji za glasbo je bil njen profesor Jernej Šurbek, študij pa je končala leta 2012 s posebno pohvalo summa cum laude. Deluje kot koncertna tolkalka, je članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, poučuje pa tudi na ljubljanski glasbeni akademiji. Za njo so že številni nastopi, tudi solistični, za svoje ustvarjanje pa je prejela tudi tri študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo. Za oddajo je izbrala: Keiko Abe: Sanje o češnjevih cvetovih (marimba – Petra Vidmar) Eckhard Kopetzki: Shadows of wood (marimba – Petra Vidmar, saksofon – Larisa Marjanović) Erik Satie: Cafe music (marimba – Petra Vidmar, saksofon – Larisa Marjanović) Šostakovič: Simfonija št. 9 – odlomek (Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent – Anton Nanut) Keiko Abe: Prism rhapsody II (Pihalni orkester Akademije za glasbo, marimba – Petra Vidmar in Lovro Ašič, dirigentka – Helena Vidic) Marjan Peternel: Pod gladino (marimba – Petra Vidmar) George Crumb: Glasba za poletni večer (marimbi – Petra Vidmar in Urban Krč, klavirja – Marjan Peternel, Primož Urbanč)
Cvetka Lipuš je danes bržčas naša najizrazitejša pesnica z avstrijske Koroške, vendar bi se motil, kdor bi ob tem pomislil – kakor smo bralci iz matice sicer hitro pripravljeni misliti o književnikih z one strani severne meje –, da je sporočilni horizont njene poezije določen oziroma zamejen s problematiko manjšinstva ali narodne identitete. Kakor namreč dokazuje avtoričina najnovejša zbirka, Kaj smo, ko smo, ki je lani izšla pri založbi Beletrina in bila potem tudi hitro prepoznana kot ena najboljših slovenskih pesniških knjig minulega leta, je Lipuševa pesnica širokega zamaha. Pa ne gre preprosto za to, da je oder, kjer se godi njena pesem, zdaj New York, zdaj Šanghaj, zdaj Kuala Lumpur. Ne; ključnega pomena je slej ko prej to, da nas nagovarja z univerzalnimi temami – tu, na primer, pripominja, da "starost prispe kot tovorna ladja v gosti megli", tam se spominja babice "z očmi pelargonije" in "s prsti, v katerih domujeta delo in sad", spet nekje drugje opaža, kako "nekateri govorijo o denarju kakor o ljubimcu, ki je samo skočil v trgovino po cigarete in se nikoli več ni vrnil". Kako se vse te različne teme povezujejo v celoto, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. S Cvetko Lipuš se je pogovarjal Goran Dekleva.
Cvetka Lipuš je danes bržčas naša najizrazitejša pesnica z avstrijske Koroške, vendar bi se motil, kdor bi ob tem pomislil – kakor smo bralci iz matice sicer hitro pripravljeni misliti o književnikih z one strani severne meje –, da je sporočilni horizont njene poezije določen oziroma zamejen s problematiko manjšinstva ali narodne identitete. Kakor namreč dokazuje avtoričina najnovejša zbirka, Kaj smo, ko smo, ki je lani izšla pri založbi Beletrina in bila potem tudi hitro prepoznana kot ena najboljših slovenskih pesniških knjig minulega leta, je Lipuševa pesnica širokega zamaha. Pa ne gre preprosto za to, da je oder, kjer se godi njena pesem, zdaj New York, zdaj Šanghaj, zdaj Kuala Lumpur. Ne; ključnega pomena je slej ko prej to, da nas nagovarja z univerzalnimi temami – tu, na primer, pripominja, da "starost prispe kot tovorna ladja v gosti megli", tam se spominja babice "z očmi pelargonije" in "s prsti, v katerih domujeta delo in sad", spet nekje drugje opaža, kako "nekateri govorijo o denarju kakor o ljubimcu, ki je samo skočil v trgovino po cigarete in se nikoli več ni vrnil". Kako se vse te različne teme povezujejo v celoto, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. S Cvetko Lipuš se je pogovarjal Goran Dekleva.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje ‘drevo problemov’, ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje ‘drevo problemov’, ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.