Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Julijske Alpe občuduje in jih tudi živi. Zato je mag. Martin Šolar ambasador biosfernega območja Julijske Alpe, ki je največje in najstarejše biosferno območje pri nas. S svojim delom in zgledom širi idejo biosfernih območij doma in v svetu. Povezan je z naravo kot gornik, inštruktor planinske vzgoje in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Je nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka in sedanji direktor Kobariškega muzeja. Po poklicu je magister naravovarstva in diplomirani inženir gozdarstva. Mag. Martin Šolar je bil gost sobotne oddaje Razkošje v glavi, ki je potekala v terenskem studiu Prvega programa v Stari Fužini v Bohinju.
Julijske Alpe občuduje in jih tudi živi. Zato je mag. Martin Šolar ambasador biosfernega območja Julijske Alpe, ki je največje in najstarejše biosferno območje pri nas. S svojim delom in zgledom širi idejo biosfernih območij doma in v svetu. Povezan je z naravo kot gornik, inštruktor planinske vzgoje in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Je nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka in sedanji direktor Kobariškega muzeja. Po poklicu je magister naravovarstva in diplomirani inženir gozdarstva. Mag. Martin Šolar je bil gost sobotne oddaje Razkošje v glavi, ki je potekala v terenskem studiu Prvega programa v Stari Fužini v Bohinju.
Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)
Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)
Kljub temu, da je odvisnost od elektronskih naprav večja, se odvisnost od prepovedanih drog ne zmanjšuje. V Sloveniji so leta 2023 zabeležili najvišjo stopnjo umrljivosti, zaradi predoziranja z drogami. Tako imenovana vojna proti drogam, ne deluje. So pa zato bolj učinkoviti programi zmanjševanja škode, ki delujejo tudi pri nas, eden takšnih je program varne sobe. V Sloveniji se je prva varna soba odprla novembra 2024 v Novi Gorici.
Kljub temu, da je odvisnost od elektronskih naprav večja, se odvisnost od prepovedanih drog ne zmanjšuje. V Sloveniji so leta 2023 zabeležili najvišjo stopnjo umrljivosti, zaradi predoziranja z drogami. Tako imenovana vojna proti drogam, ne deluje. So pa zato bolj učinkoviti programi zmanjševanja škode, ki delujejo tudi pri nas, eden takšnih je program varne sobe. V Sloveniji se je prva varna soba odprla novembra 2024 v Novi Gorici.
Tudi letos se bo v okviru akcije "Šolar na smuči" več kot 5.000 osnovnošolcev tretjih, četrtih in petih razredov iz 158 šol, izpopolnjevalo svoje smučarske veščine. Na s soncem obsijanem Mariborskem Pohorju, kjer je bila danes naša ekipa, je bilo kar nekaj takih otrok, ki so sploh prvič stopili na smuči.
Tudi letos se bo v okviru akcije "Šolar na smuči" več kot 5.000 osnovnošolcev tretjih, četrtih in petih razredov iz 158 šol, izpopolnjevalo svoje smučarske veščine. Na s soncem obsijanem Mariborskem Pohorju, kjer je bila danes naša ekipa, je bilo kar nekaj takih otrok, ki so sploh prvič stopili na smuči.
Več kot četrtina držav po svetu že uvaja ukrepe za omejitev uporabo pametnih naprav med mladimi. Take pobude se pojavljajo tudi pri nas: danes bo predstavljena peticija, ki poziva k zakonski omejitvi uporabe takih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Telefoni niso več le telefoni; so naprave, zaradi katerih se učilnice spreminjajo v prizorišča resničnostnih šovov, pravi antropolog Dan Podjed, sicer glas omenjene peticije, ki je gost današnje oddaje Ob osmih.
Več kot četrtina držav po svetu že uvaja ukrepe za omejitev uporabo pametnih naprav med mladimi. Take pobude se pojavljajo tudi pri nas: danes bo predstavljena peticija, ki poziva k zakonski omejitvi uporabe takih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Telefoni niso več le telefoni; so naprave, zaradi katerih se učilnice spreminjajo v prizorišča resničnostnih šovov, pravi antropolog Dan Podjed, sicer glas omenjene peticije, ki je gost današnje oddaje Ob osmih.
Kako zdrava je naša hrana, kako se prehranjujemo, ko smo zunaj domače kuhinje, in ali je vsa procesirana hrana tudi škodljiva za zdravje? To so vprašanja, ki si jih vedno znova zastavljamo. Kljub številnim informacijam pa še vedno razburjajo prehranski dodatki. V poplavi različnih, tudi lažnih oglasov in podatkov težko izluščimo verodostojne informacije. Zadnje raziskave so pokazale, da zaužijemo preveč soli, kar lahko vodi v zdravstvene težave. Izvedeli bomo tudi resnico o brezglutenski prehrani. V tokratni Dnevni sobi nam bo na ta vprašanja odgovarjal dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. Voditeljica: Jasna Krljić Vreg
Kako zdrava je naša hrana, kako se prehranjujemo, ko smo zunaj domače kuhinje, in ali je vsa procesirana hrana tudi škodljiva za zdravje? To so vprašanja, ki si jih vedno znova zastavljamo. Kljub številnim informacijam pa še vedno razburjajo prehranski dodatki. V poplavi različnih, tudi lažnih oglasov in podatkov težko izluščimo verodostojne informacije. Zadnje raziskave so pokazale, da zaužijemo preveč soli, kar lahko vodi v zdravstvene težave. Izvedeli bomo tudi resnico o brezglutenski prehrani. V tokratni Dnevni sobi nam bo na ta vprašanja odgovarjal dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. Voditeljica: Jasna Krljić Vreg
Ena izmed najbolj pomembnih obletnic leta, ki se izteka, je prav gotovo obletnica izdaje Splošne šolske naredbe. Letos je namreč minilo natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala ta prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? Odgovore smo iskali v oddaji Sledi časa, ki vam jo ponovno, kot zadnjo v tem letu, ponovno ponujamo v poslušanje.
Ena izmed najbolj pomembnih obletnic leta, ki se izteka, je prav gotovo obletnica izdaje Splošne šolske naredbe. Letos je namreč minilo natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala ta prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? Odgovore smo iskali v oddaji Sledi časa, ki vam jo ponovno, kot zadnjo v tem letu, ponovno ponujamo v poslušanje.
Klara Bojanovič Machado živi v državi, ki v večini nima niti dne plačanega porodniškega dopusta. In zaračunava astronomske cene za porod, če nimaš urejenega zavarovanja. V porodnišnici so ženske po vaginalnem porodu 24 ur, v službo gredo že pri otrokovih šestih tednih. Navaden vaginalni porod v določenih zveznih državah stane približno 20 tisoč dolarjev, carski rez pa tudi čez sto tisoč. Kaj to pomeni za tiste, ki nimajo urejenega zavarovanja, kako poplačajo dolg tisti, ki nimajo finančnih sredstev? Zakaj mora imeti noseča ženska, ki vstopa v Združene države, na tekočem računu vsaj deset tisoč dolarjev? Maša Mlakar Plemeniti pa živi blizu, v Avstriji. Pravi, da je tam nosečnica upravičena do posebnega varstva, prednost je, da so ženske med nosečnostjo in štiri mesece po porodu zaščitene in jih ne smejo odpustiti. Prepovedano je tudi delo od 20. do 6. ure, ker lahko škodi zdravju matere in otroka. V večini primerov so prosti tudi nedelje in prazniki. V Avstriji je lahko ženska z otrokom doma do njegovega drugega leta, je pa tam velika težava nega bolnega otroka, saj jim po zakonu pripada le teden dni, pogosto si morajo nato vzeti dopust.
Klara Bojanovič Machado živi v državi, ki v večini nima niti dne plačanega porodniškega dopusta. In zaračunava astronomske cene za porod, če nimaš urejenega zavarovanja. V porodnišnici so ženske po vaginalnem porodu 24 ur, v službo gredo že pri otrokovih šestih tednih. Navaden vaginalni porod v določenih zveznih državah stane približno 20 tisoč dolarjev, carski rez pa tudi čez sto tisoč. Kaj to pomeni za tiste, ki nimajo urejenega zavarovanja, kako poplačajo dolg tisti, ki nimajo finančnih sredstev? Zakaj mora imeti noseča ženska, ki vstopa v Združene države, na tekočem računu vsaj deset tisoč dolarjev? Maša Mlakar Plemeniti pa živi blizu, v Avstriji. Pravi, da je tam nosečnica upravičena do posebnega varstva, prednost je, da so ženske med nosečnostjo in štiri mesece po porodu zaščitene in jih ne smejo odpustiti. Prepovedano je tudi delo od 20. do 6. ure, ker lahko škodi zdravju matere in otroka. V večini primerov so prosti tudi nedelje in prazniki. V Avstriji je lahko ženska z otrokom doma do njegovega drugega leta, je pa tam velika težava nega bolnega otroka, saj jim po zakonu pripada le teden dni, pogosto si morajo nato vzeti dopust.
Športni program tokrat v Dnevni sobi gosti legendarnega košarkarskega trenerja Zmaga Sagadina. Tem ne manjka. Kje je danes slovenska klubska košarka? Olimpija, ki je bila pod njegovim vodstvom v vrhu evropske košarke, danes skorajda ni več slovenska in do dobrega rezultata ne more več niti na prostoru bivše Jugoslavije. Ali imamo kakovosten košarkarski naraščaj, ali znamo talente pripeljati do vrhunske članske košarke? Slovenska liga životari, zanimanje javnosti je majhno, kakovost na nizki ravni. Težave so tudi v reprezentanci, na udaru je selektor, odmevnih rezultatov že nekaj časa ni. Z njim se je pogovarjal Tomaž Hudomalj. Pozdravljeni v Dnevni sobi Televizije Slovenija! V udobju Dnevne sobe bodo kolegi različnih uredništev gostili znane osebnosti in cenjene strokovnjake, se z njimi pogovarjali o dilemah vsakdanjega življenja, svetovali o različnih življenjskih temah, komentirali trende in družbene fenomene.
Športni program tokrat v Dnevni sobi gosti legendarnega košarkarskega trenerja Zmaga Sagadina. Tem ne manjka. Kje je danes slovenska klubska košarka? Olimpija, ki je bila pod njegovim vodstvom v vrhu evropske košarke, danes skorajda ni več slovenska in do dobrega rezultata ne more več niti na prostoru bivše Jugoslavije. Ali imamo kakovosten košarkarski naraščaj, ali znamo talente pripeljati do vrhunske članske košarke? Slovenska liga životari, zanimanje javnosti je majhno, kakovost na nizki ravni. Težave so tudi v reprezentanci, na udaru je selektor, odmevnih rezultatov že nekaj časa ni. Z njim se je pogovarjal Tomaž Hudomalj. Pozdravljeni v Dnevni sobi Televizije Slovenija! V udobju Dnevne sobe bodo kolegi različnih uredništev gostili znane osebnosti in cenjene strokovnjake, se z njimi pogovarjali o dilemah vsakdanjega življenja, svetovali o različnih življenjskih temah, komentirali trende in družbene fenomene.
Začelo se je novo šolsko leto. Da bo šlo čim bolj gladko, smo vam v današnjem Infodromu pripravili nekaj koristnih nasvetov. Raziskali smo, kaj so primerna oblačila za v šolo, zakaj nekateri ne posojate zapiskov ter kako in zakaj plonkate. Spomnili smo še, da je pomembno tudi to, da se o jezi in nasilju pogovarjamo. Prav tako je pomembno vedeti, da se jeza lahko nabere v vseh nas. Kaj z njo naredimo, pa je tudi stvar naše odločitve.
Začelo se je novo šolsko leto. Da bo šlo čim bolj gladko, smo vam v današnjem Infodromu pripravili nekaj koristnih nasvetov. Raziskali smo, kaj so primerna oblačila za v šolo, zakaj nekateri ne posojate zapiskov ter kako in zakaj plonkate. Spomnili smo še, da je pomembno tudi to, da se o jezi in nasilju pogovarjamo. Prav tako je pomembno vedeti, da se jeza lahko nabere v vseh nas. Kaj z njo naredimo, pa je tudi stvar naše odločitve.
Canal du Midi je zgodovinski umetni kanal in eden največjih inženirskih dosežkov 17. stoletja v Evropi saj so z njim povezali Atlantski ocean s Sredozemskim morjem. Njegov glavni snovalec je bil Pierre-Paul Riquet, ki je prvi uspel rešiti velik tehnični izziv in zasnoval kompleksen vodni sistem z umetnim jezerom ter tako v sušni pokrajini zagotovil dovolj vode za plovbo in obratovanje kanala. Kanal, dolg približno 240 kilometrov, je bil v času svojega nastanka, izjemno pomembna prometna in trgovska pot. Po njem so prevažali vino, žito, sol, les in druge dobrine. Z razvojem železnice je izgubil svoj gospodarski pomen in je danes predvsem prvovrstna turistična znamenitost, ob njem pa potekajo priljubljene kolesarske in pohodniške poti, po kanalu pa vozijo počitniške barke. 'Vožnja rečne ladje je zelo podobna vožnji avtomobila, a gredo zelo počasi, največ 8 kilometrov na uro ' pravi Emily Deighton, predstavnica največjega podjetja za najem počitniških plovil na kanalu Le Boat in dodaja: 'Za najem naših ladij ne potrebujete nobenega posebnega izpita ali dovoljenja, saj so vse krajše od 15 metrov. Seveda vas ne bomo spustili na vodo brez navodil, kako upravljati in voditi plovilo.' Zaradi svoje tehnične in kulturne vrednosti so kanal leta 1996 vpisali na UNESCO-v seznam svetovne dediščine in danes velja simbol povezave med človeško iznajdljivostjo in naravno pokrajino južne Francije.
Canal du Midi je zgodovinski umetni kanal in eden največjih inženirskih dosežkov 17. stoletja v Evropi saj so z njim povezali Atlantski ocean s Sredozemskim morjem. Njegov glavni snovalec je bil Pierre-Paul Riquet, ki je prvi uspel rešiti velik tehnični izziv in zasnoval kompleksen vodni sistem z umetnim jezerom ter tako v sušni pokrajini zagotovil dovolj vode za plovbo in obratovanje kanala. Kanal, dolg približno 240 kilometrov, je bil v času svojega nastanka, izjemno pomembna prometna in trgovska pot. Po njem so prevažali vino, žito, sol, les in druge dobrine. Z razvojem železnice je izgubil svoj gospodarski pomen in je danes predvsem prvovrstna turistična znamenitost, ob njem pa potekajo priljubljene kolesarske in pohodniške poti, po kanalu pa vozijo počitniške barke. 'Vožnja rečne ladje je zelo podobna vožnji avtomobila, a gredo zelo počasi, največ 8 kilometrov na uro ' pravi Emily Deighton, predstavnica največjega podjetja za najem počitniških plovil na kanalu Le Boat in dodaja: 'Za najem naših ladij ne potrebujete nobenega posebnega izpita ali dovoljenja, saj so vse krajše od 15 metrov. Seveda vas ne bomo spustili na vodo brez navodil, kako upravljati in voditi plovilo.' Zaradi svoje tehnične in kulturne vrednosti so kanal leta 1996 vpisali na UNESCO-v seznam svetovne dediščine in danes velja simbol povezave med človeško iznajdljivostjo in naravno pokrajino južne Francije.
Nedeljski dopoldnevi so že nekaj časa v znamenju raznolikih debat mladih. Tematike so vseobsegajoče, a sodelujoči se morajo izžrebani temi prilagoditi. Četudi jim tema morda ne leži, se morajo pripraviti in zagovarjati zastavljeno stališče. Niz oddaj Za in proti - debate na valovih se bliža vrhuncu, danes je na sporedu še zadnje polfinalno srečanje. Kdo bo tisti, ki bo prejel zadnjo vstopnico za bitko v velikem finalu? Jezike merita II. Gimnazija Maribor in Gimnazija ter srednja šola Kamnik, zmagovalec tega dvoboja se bo v finalu pomeril za bogato nagrado: potovanje v eno izmed evropskih prestolnic. Oddajo vodi Blaž Maljevac.
Nedeljski dopoldnevi so že nekaj časa v znamenju raznolikih debat mladih. Tematike so vseobsegajoče, a sodelujoči se morajo izžrebani temi prilagoditi. Četudi jim tema morda ne leži, se morajo pripraviti in zagovarjati zastavljeno stališče. Niz oddaj Za in proti - debate na valovih se bliža vrhuncu, danes je na sporedu še zadnje polfinalno srečanje. Kdo bo tisti, ki bo prejel zadnjo vstopnico za bitko v velikem finalu? Jezike merita II. Gimnazija Maribor in Gimnazija ter srednja šola Kamnik, zmagovalec tega dvoboja se bo v finalu pomeril za bogato nagrado: potovanje v eno izmed evropskih prestolnic. Oddajo vodi Blaž Maljevac.
V ptujski knjižnici poteka cikel predavanj antropologa Dana Podjeda o prednostih in slabostih pametnih telefonov in elektronskih naprav. V knjižnici Ivana Potrča Ptuj namreč že deseto leto zapored pripravljajo cikel predavanj Na poti k sebi. Vsakič skušajo z več predavanji osvetliti kakšno od aktualnih družbenih tem. Tri letošnje novembrske sredine popoldneve tako Ptujčanom predava Podjed, ki ne skriva, da po njegovem v Sloveniji že zamujamo z zakonsko omejitvijo elektronskih naprav v šolah. Po prvem predavanju se je z njim pogovarjala tudi naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič.
V ptujski knjižnici poteka cikel predavanj antropologa Dana Podjeda o prednostih in slabostih pametnih telefonov in elektronskih naprav. V knjižnici Ivana Potrča Ptuj namreč že deseto leto zapored pripravljajo cikel predavanj Na poti k sebi. Vsakič skušajo z več predavanji osvetliti kakšno od aktualnih družbenih tem. Tri letošnje novembrske sredine popoldneve tako Ptujčanom predava Podjed, ki ne skriva, da po njegovem v Sloveniji že zamujamo z zakonsko omejitvijo elektronskih naprav v šolah. Po prvem predavanju se je z njim pogovarjala tudi naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič.
Začetek jubilejnega Blejskega strateškega foruma je zaznamoval tudi protest proti izraelskemu genocidu v Gazi. Udeleženci so Evropi očitali sokrivdo. Zunanja ministrica Tanja Fajon se strinja, da bi Unija lahko naredila več, zaradi neukrepanja in dvojnih standardov pa pogosto izgublja kredibilnost. Druge teme: - V ameriške načrte o palestinski enklavi po vojni ne verjame niti Izrael ter nadaljuje njeno obstreljevanje in stradanje prebivalstva. Medtem svetovni mediji danes opozarjajo tudi na poboje novinarjev v Gazi. Obsodbam smo se pridružili tudi pri nas. Predsednik Društva novinarjev Gašper Andrinek je dejal, da če bo izraelska vojska še naprej s takšno hitrostjo ubijala novinarje v Gazi, kmalu ne bo več nikogar, ki bi nas lahko obveščal. - Prvi šolski dan so v Srbiji zaznamovali protesti, pri nas pa tradicionalno poostren nadzor prometa v okolici šol, veliko veselje v tistih, ki prvič prestopajo šolski prag, in žal delno tudi grožnja z napadom. Policija je našla osumljeno osebo. Ravnateljica s Ptuja Helena Ocvirk meni, da so taki ljudje gotovo v stiski in bi bilo prav, da poiščejo pomoč. - Razpis za novo infekcijsko kliniko v Mariboru je razveljavljen. Ministrstvo za zdravje se je tako odločilo, ker je bila ponudba milijon evrov dražja od graditve enake klinike v Ljubljani. Direktor edinega ponudnika za mariborsko Blaž Miklavčič trdi, da gre za različna projekta, da je mariborska klinika bistveno bolj moderno in bogato sprojektirana kot ljubljanska.
Začetek jubilejnega Blejskega strateškega foruma je zaznamoval tudi protest proti izraelskemu genocidu v Gazi. Udeleženci so Evropi očitali sokrivdo. Zunanja ministrica Tanja Fajon se strinja, da bi Unija lahko naredila več, zaradi neukrepanja in dvojnih standardov pa pogosto izgublja kredibilnost. Druge teme: - V ameriške načrte o palestinski enklavi po vojni ne verjame niti Izrael ter nadaljuje njeno obstreljevanje in stradanje prebivalstva. Medtem svetovni mediji danes opozarjajo tudi na poboje novinarjev v Gazi. Obsodbam smo se pridružili tudi pri nas. Predsednik Društva novinarjev Gašper Andrinek je dejal, da če bo izraelska vojska še naprej s takšno hitrostjo ubijala novinarje v Gazi, kmalu ne bo več nikogar, ki bi nas lahko obveščal. - Prvi šolski dan so v Srbiji zaznamovali protesti, pri nas pa tradicionalno poostren nadzor prometa v okolici šol, veliko veselje v tistih, ki prvič prestopajo šolski prag, in žal delno tudi grožnja z napadom. Policija je našla osumljeno osebo. Ravnateljica s Ptuja Helena Ocvirk meni, da so taki ljudje gotovo v stiski in bi bilo prav, da poiščejo pomoč. - Razpis za novo infekcijsko kliniko v Mariboru je razveljavljen. Ministrstvo za zdravje se je tako odločilo, ker je bila ponudba milijon evrov dražja od graditve enake klinike v Ljubljani. Direktor edinega ponudnika za mariborsko Blaž Miklavčič trdi, da gre za različna projekta, da je mariborska klinika bistveno bolj moderno in bogato sprojektirana kot ljubljanska.
"Gospa Žirovnikova je nalila sadnega soka in rekla: "Majhne otroke lahko le gledamo, ne pa poslušamo." "Ha, upam, da imamo oči in ušesa," je rekla Pika. "In če me je veselje pogledati, potem bo tudi ušesom prav prišlo malo gibanja. Marsikdo ne misli, da imamo ušesa le zato, da migamo z njimi." Ena izmed neštetih prodornih misli švedske pisateljice Astrid Lindgren je vzeta iz zbirke zgodb Pika Nogavička še v prevodu Kristine Brenkove. Od prvega natisa te svojevrstne literarne »biblije« letos mineva 80 let, toda Pika, Tomaž in Anica k sreči ne bodo nikoli odrasli. In za vedno bodo s konjem in gospodom Fickom živeli v Vili Čira Čara. Ta biser otroškega leposlovja je zaznamoval otroštva generacij otrok, pogosto pa je s svojo duhovitostjo, vedrostjo in izjemno humano življenjsko filozofijo naslovne junakinje lahko v uteho in razmislek tudi odraslim. Zato mora imeti Pika Nogavička svoje stalno mesto na naših nočnih omaricah, tudi ko že zdavnaj prerastemo svoje otroške sobe. Sicer pa je Piko na Slovenskem z brezčasnimi ilustracijami upodobila Marlenka Stupica, malo znano dejstvo pa je, da je vse od leta 1958 dostopni in priljubljeni prevod Kristine Brenkove v slovenščino nastal po nemški predlogi. Ob 70. obletnici izida izvirnika, torej pred točno desetimi leti, pa smo dobili še prevod iz maternega jezika. Knjigo je iz švedščine prevedla Sovretova nagrajenka Nada Grošelj, vendar je ohranila nekatere najbolj prepoznavne elemente prvega prevoda v slovenščino. Čeprav bo prevod Kristine Brenkove vsaj sedemdesetim generacijam ostal edini pravi, pa je izjemnega pomena, da smo dobili nov prevod, in to iz izvirnega jezika, ki ga bodo za svojega vzele nove generacije. In prav je tako. V poslušanje torej ponujamo razmisleke Nade Grošelj o prevajalskih izzivih, ki jih je v spremni besedi zapisala za prvo izdajo na novo poslovenjene Pike Nogavičke. Ta je leta 2015 izšla pri Mladinski knjigi. Avtorica besedila – Nada Grošelj, prevajalka Bralka – Mateja Perpar Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič Tehnična realizacija: Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina Produkcija Uredništva za kulturo, julij 2025 Vir: Pika Nogavička Lindgren, Astrid, 1907–2002 Vrsta gradiva – pravljice ; za šolske otroke (5–10 let) Založništvo in izdelava – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2015 Jezik – slovenski ISBN – 978-961-01-3689-7 COBISS.SI-ID – 279416576
"Gospa Žirovnikova je nalila sadnega soka in rekla: "Majhne otroke lahko le gledamo, ne pa poslušamo." "Ha, upam, da imamo oči in ušesa," je rekla Pika. "In če me je veselje pogledati, potem bo tudi ušesom prav prišlo malo gibanja. Marsikdo ne misli, da imamo ušesa le zato, da migamo z njimi." Ena izmed neštetih prodornih misli švedske pisateljice Astrid Lindgren je vzeta iz zbirke zgodb Pika Nogavička še v prevodu Kristine Brenkove. Od prvega natisa te svojevrstne literarne »biblije« letos mineva 80 let, toda Pika, Tomaž in Anica k sreči ne bodo nikoli odrasli. In za vedno bodo s konjem in gospodom Fickom živeli v Vili Čira Čara. Ta biser otroškega leposlovja je zaznamoval otroštva generacij otrok, pogosto pa je s svojo duhovitostjo, vedrostjo in izjemno humano življenjsko filozofijo naslovne junakinje lahko v uteho in razmislek tudi odraslim. Zato mora imeti Pika Nogavička svoje stalno mesto na naših nočnih omaricah, tudi ko že zdavnaj prerastemo svoje otroške sobe. Sicer pa je Piko na Slovenskem z brezčasnimi ilustracijami upodobila Marlenka Stupica, malo znano dejstvo pa je, da je vse od leta 1958 dostopni in priljubljeni prevod Kristine Brenkove v slovenščino nastal po nemški predlogi. Ob 70. obletnici izida izvirnika, torej pred točno desetimi leti, pa smo dobili še prevod iz maternega jezika. Knjigo je iz švedščine prevedla Sovretova nagrajenka Nada Grošelj, vendar je ohranila nekatere najbolj prepoznavne elemente prvega prevoda v slovenščino. Čeprav bo prevod Kristine Brenkove vsaj sedemdesetim generacijam ostal edini pravi, pa je izjemnega pomena, da smo dobili nov prevod, in to iz izvirnega jezika, ki ga bodo za svojega vzele nove generacije. In prav je tako. V poslušanje torej ponujamo razmisleke Nade Grošelj o prevajalskih izzivih, ki jih je v spremni besedi zapisala za prvo izdajo na novo poslovenjene Pike Nogavičke. Ta je leta 2015 izšla pri Mladinski knjigi. Avtorica besedila – Nada Grošelj, prevajalka Bralka – Mateja Perpar Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič Tehnična realizacija: Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina Produkcija Uredništva za kulturo, julij 2025 Vir: Pika Nogavička Lindgren, Astrid, 1907–2002 Vrsta gradiva – pravljice ; za šolske otroke (5–10 let) Založništvo in izdelava – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2015 Jezik – slovenski ISBN – 978-961-01-3689-7 COBISS.SI-ID – 279416576
“Dojenček ne potrebuje veliko, potrebuje hrano, previto ritko, varnost in toploto. Seveda pa tudi zdravo, srečno in sproščeno mamo,” pravi diplomirana medicinska sestra Afrodita Kordež, ki že več kot osem let opravlja patronažno varstvo. Vsakodnevno vstopa v domove, pravzaprav v intimo mladih družin, in jim pomaga z nasveti o dojenju, poporodnem okrevanju in negi dojenčka. Novopečeni starši so pogosto dobro poučeni o negi novorojenčka, vendar številni še vedno veliko časa namenijo iskanju odgovorov in hitrih rešitev na spletu. Vsak otrok je individuum, prav zato je tudi vsaka patronažna obravnava prilagojena potrebam družine. Še vedno pa so jim nekatere poteze skupne. Skoraj ni staršev, ki ne bi posneli prvega kopanja svojega novorojenčka. Se pa okoliščine odraščanja in nege dojenčka seveda razlikujejo. Patronažne sestre na terenu vidijo marsikaj: od razkošnih stanovanj do skromnih domovanj in tudi življenja na pragu revščine ali pod njim. Ob vsem tem je pomembno medsebojno zaupanje in spoštovanje, poudarja Afrodita Kordež, ki dodaja, da na koncu njenega delovnega dne in vsake obravnave največ šteje prav zadovoljstvo staršev in otrok.
“Dojenček ne potrebuje veliko, potrebuje hrano, previto ritko, varnost in toploto. Seveda pa tudi zdravo, srečno in sproščeno mamo,” pravi diplomirana medicinska sestra Afrodita Kordež, ki že več kot osem let opravlja patronažno varstvo. Vsakodnevno vstopa v domove, pravzaprav v intimo mladih družin, in jim pomaga z nasveti o dojenju, poporodnem okrevanju in negi dojenčka. Novopečeni starši so pogosto dobro poučeni o negi novorojenčka, vendar številni še vedno veliko časa namenijo iskanju odgovorov in hitrih rešitev na spletu. Vsak otrok je individuum, prav zato je tudi vsaka patronažna obravnava prilagojena potrebam družine. Še vedno pa so jim nekatere poteze skupne. Skoraj ni staršev, ki ne bi posneli prvega kopanja svojega novorojenčka. Se pa okoliščine odraščanja in nege dojenčka seveda razlikujejo. Patronažne sestre na terenu vidijo marsikaj: od razkošnih stanovanj do skromnih domovanj in tudi življenja na pragu revščine ali pod njim. Ob vsem tem je pomembno medsebojno zaupanje in spoštovanje, poudarja Afrodita Kordež, ki dodaja, da na koncu njenega delovnega dne in vsake obravnave največ šteje prav zadovoljstvo staršev in otrok.
Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.
Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Šolstvo je največjo spremembo zadnjih let doživelo prav gotovo v času epidemije. Nikoli si nismo predstavljali, da bi pouk lahko potekal kar od doma in da se bodo otroci znašli v virtualnem razredu le s pritiskom na gumb. A Slovenski šolski muzej hrani še mnoge druge spremembe, ki so se dogajale vse od Splošne šolske naredbe leta 1774. Gre za enega najstarejših muzejev pri nas, ustanovljen je bil leta 1898. Kaj pa ponuja leta 2022 in kako se lahko sprehodimo po novi stalni interaktivni razstavi, ki pravi, da je šola zakon? V »šolo« sta šla Marko Rozman in Lucija Fatur.
Šolstvo je največjo spremembo zadnjih let doživelo prav gotovo v času epidemije. Nikoli si nismo predstavljali, da bi pouk lahko potekal kar od doma in da se bodo otroci znašli v virtualnem razredu le s pritiskom na gumb. A Slovenski šolski muzej hrani še mnoge druge spremembe, ki so se dogajale vse od Splošne šolske naredbe leta 1774. Gre za enega najstarejših muzejev pri nas, ustanovljen je bil leta 1898. Kaj pa ponuja leta 2022 in kako se lahko sprehodimo po novi stalni interaktivni razstavi, ki pravi, da je šola zakon? V »šolo« sta šla Marko Rozman in Lucija Fatur.
V oddaji tokrat analiziramo slovenski nastop Raiven na torkovem evrovizijskem odru in preverimo vročico pred sobotnim finalom. Do kod lahko seže naša predstavnica in kaj je tisto, kar lahko Slovenijo dvigne na lestvici, ki jo bodo v soboto oblikovale tudi strokovne žirije držav udeleženk. Majo Keuc in Mojco Mavec gosti Karin Sabadin.
V oddaji tokrat analiziramo slovenski nastop Raiven na torkovem evrovizijskem odru in preverimo vročico pred sobotnim finalom. Do kod lahko seže naša predstavnica in kaj je tisto, kar lahko Slovenijo dvigne na lestvici, ki jo bodo v soboto oblikovale tudi strokovne žirije držav udeleženk. Majo Keuc in Mojco Mavec gosti Karin Sabadin.
V tokratni oddaji Dnevna soba gostimo zakonca Nano Forte in Jureta Ivanušiča. Jure je vsestranski umetnik, dramski in filmski igralec, pianist, skladatelj, šansonjer, scenarist, Nana pa skladateljica resne glasbe, ki se je po študiju v Dresdnu in Berlinu uveljavila predvsem kot ustvarjalka zborovske in vokalno-inštrumentalne glasbe. Njene skladbe naročajo in izvajajo številni zbori po svetu. Občasno ustvarita skupaj kakšen glasbeno-scenski projekt, v oddaji pa bosta spregovorila o tem, kako ju povezuje glasba, in o družinskem življenju na podeželju. Pogovor bo vodila Darja Korez Korenčan.
V tokratni oddaji Dnevna soba gostimo zakonca Nano Forte in Jureta Ivanušiča. Jure je vsestranski umetnik, dramski in filmski igralec, pianist, skladatelj, šansonjer, scenarist, Nana pa skladateljica resne glasbe, ki se je po študiju v Dresdnu in Berlinu uveljavila predvsem kot ustvarjalka zborovske in vokalno-inštrumentalne glasbe. Njene skladbe naročajo in izvajajo številni zbori po svetu. Občasno ustvarita skupaj kakšen glasbeno-scenski projekt, v oddaji pa bosta spregovorila o tem, kako ju povezuje glasba, in o družinskem življenju na podeželju. Pogovor bo vodila Darja Korez Korenčan.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.
Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.
Učence je treba čim prej seznaniti z orodji umetne inteligence, poudarjajo nekateri strokovnjaki pri nas. Umetna inteligenca je v naših življenjih vse pogostejša, vse pogosteje jo uporabljamo. Tudi v šolah pri nas? Osnovnošolce je treba čim prej nadzorovano seznaniti z orodji umetne inteligence, so poudarili udeleženci posveta o spoznavanju umetne inteligence v slovenskih šolah, pripravil ga je Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Učence je treba čim prej seznaniti z orodji umetne inteligence, poudarjajo nekateri strokovnjaki pri nas. Umetna inteligenca je v naših življenjih vse pogostejša, vse pogosteje jo uporabljamo. Tudi v šolah pri nas? Osnovnošolce je treba čim prej nadzorovano seznaniti z orodji umetne inteligence, so poudarili udeleženci posveta o spoznavanju umetne inteligence v slovenskih šolah, pripravil ga je Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Nošenje verskih simbolov v šolah ali v javnosti je predmet žolčnih razprav že dolgo časa. Francija je verske simbole v šolah prepovedala že pred 20 leti, zdaj je ponovno, predvsem muslimansko versko skupnost, razburil zadnji ukrep, ki v javnih šolah prepoveduje tudi nošnjo abaj, to je vrsta ženskega pokrivala. Pri nas zakoni ne prepovedujejo nošenja verskih simbolov, med katerimi so judovske kapice in zelo veliki križi, vendar se temu nekatere šole poskušajo izogniti, denimo Osnovni šoli Livada v Ljubljani, ki jo obiskuje precej priseljenskih otrok. Jasna Krljić Vreg.
Nošenje verskih simbolov v šolah ali v javnosti je predmet žolčnih razprav že dolgo časa. Francija je verske simbole v šolah prepovedala že pred 20 leti, zdaj je ponovno, predvsem muslimansko versko skupnost, razburil zadnji ukrep, ki v javnih šolah prepoveduje tudi nošnjo abaj, to je vrsta ženskega pokrivala. Pri nas zakoni ne prepovedujejo nošenja verskih simbolov, med katerimi so judovske kapice in zelo veliki križi, vendar se temu nekatere šole poskušajo izogniti, denimo Osnovni šoli Livada v Ljubljani, ki jo obiskuje precej priseljenskih otrok. Jasna Krljić Vreg.
A ni hecno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa samo tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste vse življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo, kaj ti diši in kaj ne ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil, kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi … V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje, kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
A ni hecno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa samo tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste vse življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo, kaj ti diši in kaj ne ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil, kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi … V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje, kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
Vprašanje, kakšna naj bo kvalitetna šola danes, katerim znanjem naj posveti pozornost, je eno tistih, ki lahko danes sproža nadvse različne odzive, različna mnenja. V sodobni družbi, tako bogati z najrazličnejšim znanji – in tudi različnimi prioritetami –, je postalo kar zahtevno sploh določiti, kaj je temeljno in neobhodno, kaj zaželeno in koristno, česa je preveč in česa premalo. Dan ima pač še vedno samo 24 ur. A načeloma velja, da je eno ključnih poslanstev šole v tem, da otroke in mlade opremi s temeljnimi znanji, ki jih bodo v življenju potrebovali. Da nas opremi z znanji, ki jih za življenje v sodobni družbi potrebujemo. In danes vse številnejše vidike naših življenj usmerjajo algoritmi umetne inteligence, tehnologija, o principih katere nas večina ve le zelo malo ali nič. To je za slovensko družbo resen problem, opozarjajo strokovnjaki. Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je zato danes pripravil posvet z naslovom Spoznavanje umetne inteligence v slovenski šolah.
Vprašanje, kakšna naj bo kvalitetna šola danes, katerim znanjem naj posveti pozornost, je eno tistih, ki lahko danes sproža nadvse različne odzive, različna mnenja. V sodobni družbi, tako bogati z najrazličnejšim znanji – in tudi različnimi prioritetami –, je postalo kar zahtevno sploh določiti, kaj je temeljno in neobhodno, kaj zaželeno in koristno, česa je preveč in česa premalo. Dan ima pač še vedno samo 24 ur. A načeloma velja, da je eno ključnih poslanstev šole v tem, da otroke in mlade opremi s temeljnimi znanji, ki jih bodo v življenju potrebovali. Da nas opremi z znanji, ki jih za življenje v sodobni družbi potrebujemo. In danes vse številnejše vidike naših življenj usmerjajo algoritmi umetne inteligence, tehnologija, o principih katere nas večina ve le zelo malo ali nič. To je za slovensko družbo resen problem, opozarjajo strokovnjaki. Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je zato danes pripravil posvet z naslovom Spoznavanje umetne inteligence v slovenski šolah.
Čipkarske šole sicer delujejo v Žireh, Železnikih in Idriji, čipkarstvo pa bomo v naPOTkih spoznali s sogovornicami iz Idrije in se zaradi tega usmerili na idrijsko čipko. Naša postaja je bila Čipkarska šola Idrija, ki je najstarejša čipkarska šola na svetu z neprekinjenim delovanjem. Leta 1876 je bila ustanovljena po dekretu tedanjega ministrstva za trgovino na Dunaju, med ustanovitelji in prva učiteljica pa je bila domačinka Ivanka Ferjančič. Danes šolo obiskuje skoraj 500 otrok, zato se za klekljanje ni bati, da bi izginilo v pozabo. Kot se je prepričala Špela Šebenik, pa ta obrt zahteva spretne roke, vztrajnost, natančnost in umetniško žilico.
Čipkarske šole sicer delujejo v Žireh, Železnikih in Idriji, čipkarstvo pa bomo v naPOTkih spoznali s sogovornicami iz Idrije in se zaradi tega usmerili na idrijsko čipko. Naša postaja je bila Čipkarska šola Idrija, ki je najstarejša čipkarska šola na svetu z neprekinjenim delovanjem. Leta 1876 je bila ustanovljena po dekretu tedanjega ministrstva za trgovino na Dunaju, med ustanovitelji in prva učiteljica pa je bila domačinka Ivanka Ferjančič. Danes šolo obiskuje skoraj 500 otrok, zato se za klekljanje ni bati, da bi izginilo v pozabo. Kot se je prepričala Špela Šebenik, pa ta obrt zahteva spretne roke, vztrajnost, natančnost in umetniško žilico.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.
Počitniško razpoloženje bo naša ekipa tokrat preverila na Gorenjskem, točneje v Bohinjski Bistrici, kjer poteka Poletna nogometna šola Bohinj. To je že šesti teden, ko je na nogometnem igrišču ob kampu Danica in sotočju Save Bohinjke in Bohinjske Bistrice slišati otroški vrvež, navijaške vzklike in brcanje žoge. Mladi namreč svoje proste dni tam preživljajo z učenjem in vadbo nogometa.
Počitniško razpoloženje bo naša ekipa tokrat preverila na Gorenjskem, točneje v Bohinjski Bistrici, kjer poteka Poletna nogometna šola Bohinj. To je že šesti teden, ko je na nogometnem igrišču ob kampu Danica in sotočju Save Bohinjke in Bohinjske Bistrice slišati otroški vrvež, navijaške vzklike in brcanje žoge. Mladi namreč svoje proste dni tam preživljajo z učenjem in vadbo nogometa.
Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Končana je obnova glavne prometnice skozi Grosuplje. - Bovški svetniki z rebalanskom proračuna le zagotovili denar za zavod Dolina Soče. - Brez avtohtonih semen je naša prihodnost zelo negotova. - Advent Novo mesto s kar 70 dogodki, prav poseben adventni koledar knjižnice na Ravnah na Koroškem.
Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Končana je obnova glavne prometnice skozi Grosuplje. - Bovški svetniki z rebalanskom proračuna le zagotovili denar za zavod Dolina Soče. - Brez avtohtonih semen je naša prihodnost zelo negotova. - Advent Novo mesto s kar 70 dogodki, prav poseben adventni koledar knjižnice na Ravnah na Koroškem.
Tokrat se z ekipo Radia Ga Ga – nova generacija selimo v Planico, kamor so se čez vikend preselili tudi vsi pravi Slovenci. Dogajanje bosta seveda komentirala legendi Jelko Gros in Andrej Stare, ki bo svoje zadnje sobotno javljanje iz Planice otvoril že v petek dopoldne. Slavoj Žižek bo razložil vse o novem političnem sistemu – skokokraciji, spremljali pa bomo tudi prvo tekmo prvakov strank na Mali Milanovi letalnici. Med gledalci se bo sprehodila naša reporterka s terena Zvezdana, ki bo na stojnicah obiskala vse od Marjana Pojbiča, do Mirka Strojana in se poveselila z navijači z vsega sveta. Ekskluzivno bomo intervjuvali dobitnico velikega kristalnega globusa Niko Prevc, s katero se bodo pogovarjali Marcel Štefančič, Uroš Slak in Miran Ališič – kaj vse nam bo povedala in kdo vse je še v Planici pa izveste v petek dopoldne na Prvem programu.
Tokrat se z ekipo Radia Ga Ga – nova generacija selimo v Planico, kamor so se čez vikend preselili tudi vsi pravi Slovenci. Dogajanje bosta seveda komentirala legendi Jelko Gros in Andrej Stare, ki bo svoje zadnje sobotno javljanje iz Planice otvoril že v petek dopoldne. Slavoj Žižek bo razložil vse o novem političnem sistemu – skokokraciji, spremljali pa bomo tudi prvo tekmo prvakov strank na Mali Milanovi letalnici. Med gledalci se bo sprehodila naša reporterka s terena Zvezdana, ki bo na stojnicah obiskala vse od Marjana Pojbiča, do Mirka Strojana in se poveselila z navijači z vsega sveta. Ekskluzivno bomo intervjuvali dobitnico velikega kristalnega globusa Niko Prevc, s katero se bodo pogovarjali Marcel Štefančič, Uroš Slak in Miran Ališič – kaj vse nam bo povedala in kdo vse je še v Planici pa izveste v petek dopoldne na Prvem programu.
Tokrat se z ekipo Radia Ga Ga – nova generacija selimo v Planico, kamor so se čez vikend preselili tudi vsi pravi Slovenci. Dogajanje bosta seveda komentirala legendi Jelko Gros in Andrej Stare, ki bo svoje zadnje sobotno javljanje iz Planice otvoril že v petek dopoldne. Slavoj Žižek bo razložil vse o novem političnem sistemu – skokokraciji, spremljali pa bomo tudi prvo tekmo prvakov strank na Mali Milanovi letalnici. Med gledalci se bo sprehodila naša reporterka s terena Zvezdana, ki bo na stojnicah obiskala vse od Marjana Pojbiča, do Mirka Strojana in se poveselila z navijači z vsega sveta. Ekskluzivno bomo intervjuvali dobitnico velikega kristalnega globusa Niko Prevc, s katero se bodo pogovarjali Marcel Štefančič, Uroš Slak in Miran Ališič – kaj vse nam bo povedala in kdo vse je še v Planici pa izveste v petek dopoldne na Prvem programu.
Tokrat se z ekipo Radia Ga Ga – nova generacija selimo v Planico, kamor so se čez vikend preselili tudi vsi pravi Slovenci. Dogajanje bosta seveda komentirala legendi Jelko Gros in Andrej Stare, ki bo svoje zadnje sobotno javljanje iz Planice otvoril že v petek dopoldne. Slavoj Žižek bo razložil vse o novem političnem sistemu – skokokraciji, spremljali pa bomo tudi prvo tekmo prvakov strank na Mali Milanovi letalnici. Med gledalci se bo sprehodila naša reporterka s terena Zvezdana, ki bo na stojnicah obiskala vse od Marjana Pojbiča, do Mirka Strojana in se poveselila z navijači z vsega sveta. Ekskluzivno bomo intervjuvali dobitnico velikega kristalnega globusa Niko Prevc, s katero se bodo pogovarjali Marcel Štefančič, Uroš Slak in Miran Ališič – kaj vse nam bo povedala in kdo vse je še v Planici pa izveste v petek dopoldne na Prvem programu.
Vrednost opravljenih gradbenih del je lani zrasla za tretjino. Deloma so k temu prispevale tudi višje cene materialov in energentov, a sistemskih rešitev o tem, kako vračunati podražitve, ni. Je pred gradbeništvom res nekaj zahtevnih let? Je panoga res na poti ohlajanja, ko se bodo vlaganja v gradbene projekte zmanjšala? Nihanja v investicijah so pogubna tako za gradbeništvo kot za celotno gospodarstvo, saj je ta panoga eden najmočnejših motorjev gospodarske rasti. Kako bo z zlatim investicijskim pravilom? Kako bodo gradbinci reševali izzive na trgu dela, povezane s pomanjkanjem delavcev, in v kakšni kondiciji je slovenska operativa? O vsem tem v Studiu ob 17.00 voditeljica Alenka Terlep s sogovorniki. Gostje: Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije; Zoran Simčič, predsednik Sekcije gradbincev pri Obrtni zbornici Slovenije; Boris Sapač, član uprave Pomgrad; Jernej Salecl, generalni direktor Direktorata za internacionalizacijo, podjetništvo in tehnologijo na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport.
Vrednost opravljenih gradbenih del je lani zrasla za tretjino. Deloma so k temu prispevale tudi višje cene materialov in energentov, a sistemskih rešitev o tem, kako vračunati podražitve, ni. Je pred gradbeništvom res nekaj zahtevnih let? Je panoga res na poti ohlajanja, ko se bodo vlaganja v gradbene projekte zmanjšala? Nihanja v investicijah so pogubna tako za gradbeništvo kot za celotno gospodarstvo, saj je ta panoga eden najmočnejših motorjev gospodarske rasti. Kako bo z zlatim investicijskim pravilom? Kako bodo gradbinci reševali izzive na trgu dela, povezane s pomanjkanjem delavcev, in v kakšni kondiciji je slovenska operativa? O vsem tem v Studiu ob 17.00 voditeljica Alenka Terlep s sogovorniki. Gostje: Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije; Zoran Simčič, predsednik Sekcije gradbincev pri Obrtni zbornici Slovenije; Boris Sapač, član uprave Pomgrad; Jernej Salecl, generalni direktor Direktorata za internacionalizacijo, podjetništvo in tehnologijo na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport.
Nocoj se odpravljamo na Hrvaško, v občino Orehovica, kjer Romi predstavljajo več kot 34 odstotkov vseh občanov. Kot jim dovoljuje zakon, so sprožili zahtevo po dvojezičnih napisih na tablah krajev in javnih ustanov. Preverjamo, zakaj se to še ni zgodilo. Obiskali smo tudi tamkajšnjo osnovno šolo, ki kot prva šola na Hrvaškem izvaja predmet romske kulture in jezika. Preverjamo še, kako bodo slovenske občine porabile denar, ki ga od države dobijo za urejanje razmer romske skupnosti. Začeli bomo v občini Puconci, ki je lani ves denar porabila namensko. V oddaji tudi o nalezljivi bolezni noric.
Nocoj se odpravljamo na Hrvaško, v občino Orehovica, kjer Romi predstavljajo več kot 34 odstotkov vseh občanov. Kot jim dovoljuje zakon, so sprožili zahtevo po dvojezičnih napisih na tablah krajev in javnih ustanov. Preverjamo, zakaj se to še ni zgodilo. Obiskali smo tudi tamkajšnjo osnovno šolo, ki kot prva šola na Hrvaškem izvaja predmet romske kulture in jezika. Preverjamo še, kako bodo slovenske občine porabile denar, ki ga od države dobijo za urejanje razmer romske skupnosti. Začeli bomo v občini Puconci, ki je lani ves denar porabila namensko. V oddaji tudi o nalezljivi bolezni noric.
Ob začetku šolskega leta bomo v oddaji Sami naši preverili, kako je šola v prejšnjem letu potekala v drugih državah. Da slovenska družba postaja vse bolj prijazna drugim in drugačnim, vam bo pokazala zgodba o Društvu SOS telefon za ženske in otroke. Da pa si je treba za enakopraven status priseljencev, žal, še prizadevati, govori zgodba študentov iz Bosne in Hercegovine ter Srbije, ki so pred kratkim prejeli sklep, v katerem med drugim piše, da na želeno fakulteto niso sprejeti, ker je »mesto zasedel kandidat s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva«.
Ob začetku šolskega leta bomo v oddaji Sami naši preverili, kako je šola v prejšnjem letu potekala v drugih državah. Da slovenska družba postaja vse bolj prijazna drugim in drugačnim, vam bo pokazala zgodba o Društvu SOS telefon za ženske in otroke. Da pa si je treba za enakopraven status priseljencev, žal, še prizadevati, govori zgodba študentov iz Bosne in Hercegovine ter Srbije, ki so pred kratkim prejeli sklep, v katerem med drugim piše, da na želeno fakulteto niso sprejeti, ker je »mesto zasedel kandidat s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva«.
Šola življenja je organizacija, ki si pod vodstvom filozofa Alaina de Bottona prizadeva za boljšo duševno zdravje, zato na svoji spletni strani redno objavlja premisleke o povsem vsakdanjih vprašanjih. S takšnimi zapisi želijo člani razširiti prizanesljivejši pogled na človeka in njegov svet ter mu tako pomagati pri osebni rasti. V enem izmed takšnih premislekov želi avtor prevrednotiti pojem lenarjenja, ki ima v današnji moderni, storilnostno usmerjeni družbi izrazito negativen prizvok: ker poveličujemo aktivnost, produktivnost in trdo delo, »se zdi lenarjenje nepopravljiva hiba«, v katero občasno sicer zdrsnemo vsi, a jo kolektivno grajamo kot nekaj slabega. Gre za posebno razpoloženje, ko nimamo prave volje za delo ali aktivnosti, ampak si »želimo le posedati po kavču, se lotiti branja naključne knjige, se sprehoditi po trgovinah in kupiti zavoj piškotov ali pa se kakšno uro ali dve namakati v kadi. V skrajnih oblikah morda želimo le sedeti ob oknu in strmeti v oblake«. Zaradi običajnega vsakdanjega vrveža in družbenih pričakovanj se tako hitro zgodi, da dobimo oznako »nepopravljivih lenuhov«, ki ne bodo v življenju nič dosegli – zdi se, da je takšno vedenje ovira na poti do uspešnega življenja in dobrega počutja. Pa je res tako? Je lenarjenje vselej nekaj negativnega? Je mogoče na to pogledati tudi z drugačne perspektive, se sprašuje avtor besedila, ki nam v nadaljevanju ponudi presenetljiv odgovor. Trdi namreč, da »sreče in osebnega napredka pravzaprav ne ogroža naša nesposobnost, da bi se učinkovito zaposlili – ravno nasprotno, prava grožnja se skriva v nezmožnosti, da bi bili lenobni v ravno pravi meri«. Občasna obdobja lenarjenja se mu namreč zdijo enako bistvena za naš razvoj kot obdobja dela in produktivnosti. Kajti čeprav se na zunaj morda zdi, da z lenarjenjem zanemarjamo svoje potenciale in zapravljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili nekemu delu ali dejavnosti, je resnica ravno nasprotna: to je obdobje, ki je pravzaprav temeljnega pomena za rast in dozorevanje neke ideje, saj ustvarjalni proces za uspešen razvoj zahteva svoj čas – lenarjenje je torej v tem smislu nujno potrebna priprava na rojstvo pomembnih zamisli. Zato nas spodbuja, naj brez slabe vesti uživamo v obdobjih lenobnosti, saj bomo prav zato morda nekoč v prihodnosti ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni.
Šola življenja je organizacija, ki si pod vodstvom filozofa Alaina de Bottona prizadeva za boljšo duševno zdravje, zato na svoji spletni strani redno objavlja premisleke o povsem vsakdanjih vprašanjih. S takšnimi zapisi želijo člani razširiti prizanesljivejši pogled na človeka in njegov svet ter mu tako pomagati pri osebni rasti. V enem izmed takšnih premislekov želi avtor prevrednotiti pojem lenarjenja, ki ima v današnji moderni, storilnostno usmerjeni družbi izrazito negativen prizvok: ker poveličujemo aktivnost, produktivnost in trdo delo, »se zdi lenarjenje nepopravljiva hiba«, v katero občasno sicer zdrsnemo vsi, a jo kolektivno grajamo kot nekaj slabega. Gre za posebno razpoloženje, ko nimamo prave volje za delo ali aktivnosti, ampak si »želimo le posedati po kavču, se lotiti branja naključne knjige, se sprehoditi po trgovinah in kupiti zavoj piškotov ali pa se kakšno uro ali dve namakati v kadi. V skrajnih oblikah morda želimo le sedeti ob oknu in strmeti v oblake«. Zaradi običajnega vsakdanjega vrveža in družbenih pričakovanj se tako hitro zgodi, da dobimo oznako »nepopravljivih lenuhov«, ki ne bodo v življenju nič dosegli – zdi se, da je takšno vedenje ovira na poti do uspešnega življenja in dobrega počutja. Pa je res tako? Je lenarjenje vselej nekaj negativnega? Je mogoče na to pogledati tudi z drugačne perspektive, se sprašuje avtor besedila, ki nam v nadaljevanju ponudi presenetljiv odgovor. Trdi namreč, da »sreče in osebnega napredka pravzaprav ne ogroža naša nesposobnost, da bi se učinkovito zaposlili – ravno nasprotno, prava grožnja se skriva v nezmožnosti, da bi bili lenobni v ravno pravi meri«. Občasna obdobja lenarjenja se mu namreč zdijo enako bistvena za naš razvoj kot obdobja dela in produktivnosti. Kajti čeprav se na zunaj morda zdi, da z lenarjenjem zanemarjamo svoje potenciale in zapravljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili nekemu delu ali dejavnosti, je resnica ravno nasprotna: to je obdobje, ki je pravzaprav temeljnega pomena za rast in dozorevanje neke ideje, saj ustvarjalni proces za uspešen razvoj zahteva svoj čas – lenarjenje je torej v tem smislu nujno potrebna priprava na rojstvo pomembnih zamisli. Zato nas spodbuja, naj brez slabe vesti uživamo v obdobjih lenobnosti, saj bomo prav zato morda nekoč v prihodnosti ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni.
Obiskali smo 21. mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema, ki je tudi tokrat v Izolo prinesel številne avtorske filme vseh žanrov. Velik pomen so dali dialogu med ustvarjalci in gledalci ter tako omogočili poglobljeno razumevanje filmskih tematik. Z nekaterimi gosti festivala se je pogovarjala tudi naša ekipa. V Cankarjevem domu smo si ogledali predstavo ene najpomembnejših sodobnih plesnih skupin Sydney Dance Company z naslovom Dvojina. Tako kot druge njene predstave, ki jih ustvarjajo priznani koreografi, jo odlikujejo svežina, tehnična zahtevnost in globoka sporočilnost. Najvišje priznanje za arhitekturo, Plečnikovo nagrado, so prejeli arhitekti ter krajinski arhitekti za Pokopališče Ankaran. Prostor slovesa, spomina in kontemplacije so uspešno umestili v kontekst krajine, mu dodali simbolne elemente ter združili sodobni model pokopališča s tradicionalnim. V kostanjevški Galeriji Božidar Jakac pa smo se pogovarjali z akademsko slikarko Apolonijo Simon. Ob njeni razstavi z naslovom Nedokončane zgodbe so v galeriji zapisali, da umetnica izhaja iz občutka narave kot brezčasnega prostora, v njenih delih pa je predstavljen princip sodobnega krajinskega slikarstva s kontekstom.
Obiskali smo 21. mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema, ki je tudi tokrat v Izolo prinesel številne avtorske filme vseh žanrov. Velik pomen so dali dialogu med ustvarjalci in gledalci ter tako omogočili poglobljeno razumevanje filmskih tematik. Z nekaterimi gosti festivala se je pogovarjala tudi naša ekipa. V Cankarjevem domu smo si ogledali predstavo ene najpomembnejših sodobnih plesnih skupin Sydney Dance Company z naslovom Dvojina. Tako kot druge njene predstave, ki jih ustvarjajo priznani koreografi, jo odlikujejo svežina, tehnična zahtevnost in globoka sporočilnost. Najvišje priznanje za arhitekturo, Plečnikovo nagrado, so prejeli arhitekti ter krajinski arhitekti za Pokopališče Ankaran. Prostor slovesa, spomina in kontemplacije so uspešno umestili v kontekst krajine, mu dodali simbolne elemente ter združili sodobni model pokopališča s tradicionalnim. V kostanjevški Galeriji Božidar Jakac pa smo se pogovarjali z akademsko slikarko Apolonijo Simon. Ob njeni razstavi z naslovom Nedokončane zgodbe so v galeriji zapisali, da umetnica izhaja iz občutka narave kot brezčasnega prostora, v njenih delih pa je predstavljen princip sodobnega krajinskega slikarstva s kontekstom.
V današnji oddaji Zvedavčki smo govorili o kulturni dediščini, ki je vse okrog nas, tudi na Radgonskem gradu, ki so jo obiskali učenci osnovne šole Gornja Radgona. Prisluhnite pa tudi pravljici Gadja kraljica.
V današnji oddaji Zvedavčki smo govorili o kulturni dediščini, ki je vse okrog nas, tudi na Radgonskem gradu, ki so jo obiskali učenci osnovne šole Gornja Radgona. Prisluhnite pa tudi pravljici Gadja kraljica.
V terminu tokratne (24.10.2022) Radijske delavnice znancev vam posredujemo posnetek dvajsete oddaje iz mesečnega cikla z naslovom ŽIVETI Z DRUGAČNOSTJO – ŽIVETI DRUGAČNOST, ki smo jo pred dnevi pripravili na osnovni šoli Ob Dravinji v Slovenskih Konjicah v sodelovanju z Zavodom za zaposlovanje invalidov v kulturi RAZVOJ Maribor. Osrednji gostji oddaje sta bili – sociologinja Ivica Kotnik, ki je izgubila vid v otroštvu in ravnateljica te šole Nevenka Brdnik. Sodelovali so še: učiteljica Katja Holobar, mag.Mišo Petrović-direktor Zavoda RAZVOJ Maribor, igralci Lutkovnega gledališča Zvitorepec Milanka Mladenović, Borut Žvorc, Tina Sevšek in Neva Toplak in učenci - Aljaž Bezenšek, Mija Švab, Lara Podgoršek, Tine Celcer, Hana Malič, Sofija Jošt, Špela Ljubič, Maša Malič in Aljaž Grifič. Oddajo je vodil Tone Petelinšek. Tehnična realizacija Smiljan Greif in Darko Kukovič. Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek. Torej, kako drugačnost živeti in ji dajati človeški obraz – kako nas drugačnosti bogatijo in povezujejo hkrati…
V terminu tokratne (24.10.2022) Radijske delavnice znancev vam posredujemo posnetek dvajsete oddaje iz mesečnega cikla z naslovom ŽIVETI Z DRUGAČNOSTJO – ŽIVETI DRUGAČNOST, ki smo jo pred dnevi pripravili na osnovni šoli Ob Dravinji v Slovenskih Konjicah v sodelovanju z Zavodom za zaposlovanje invalidov v kulturi RAZVOJ Maribor. Osrednji gostji oddaje sta bili – sociologinja Ivica Kotnik, ki je izgubila vid v otroštvu in ravnateljica te šole Nevenka Brdnik. Sodelovali so še: učiteljica Katja Holobar, mag.Mišo Petrović-direktor Zavoda RAZVOJ Maribor, igralci Lutkovnega gledališča Zvitorepec Milanka Mladenović, Borut Žvorc, Tina Sevšek in Neva Toplak in učenci - Aljaž Bezenšek, Mija Švab, Lara Podgoršek, Tine Celcer, Hana Malič, Sofija Jošt, Špela Ljubič, Maša Malič in Aljaž Grifič. Oddajo je vodil Tone Petelinšek. Tehnična realizacija Smiljan Greif in Darko Kukovič. Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek. Torej, kako drugačnost živeti in ji dajati človeški obraz – kako nas drugačnosti bogatijo in povezujejo hkrati…
Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.
Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.
Pri kroženju se pojavi centripetalna sila. To je sila ki vas tišči proti središču in jo občutite kot nasprotovanje temu da bi vas odneslo ven iz kroženja. Večja kot je masa oziroma gosta večja je tudi centripetalna sila, kar pomeni da bo gostejša tekočina bolj silila na ven in se bo nahajala pri dnu plastenke. Torej bo voda pri dnu in olje pri vrhu plastenke. Površina pa ne bo pravokotna na tla, saj se malo nagne zaradi prisotnosti sile gravitacije. Podoben postopek tudi uporabljajo pri ločevanju dveh tekočin ki se ne mešata in imata različno gostoto. Pravilen je odgovor B.
Pri kroženju se pojavi centripetalna sila. To je sila ki vas tišči proti središču in jo občutite kot nasprotovanje temu da bi vas odneslo ven iz kroženja. Večja kot je masa oziroma gosta večja je tudi centripetalna sila, kar pomeni da bo gostejša tekočina bolj silila na ven in se bo nahajala pri dnu plastenke. Torej bo voda pri dnu in olje pri vrhu plastenke. Površina pa ne bo pravokotna na tla, saj se malo nagne zaradi prisotnosti sile gravitacije. Podoben postopek tudi uporabljajo pri ločevanju dveh tekočin ki se ne mešata in imata različno gostoto. Pravilen je odgovor B.
V tokratni (2.9.2023) redni sobotni oddaji Obrazi sosednje ulice… gostimo – ob začetku šolskega leta – ravnateljico osnovne šole Ob Dravinji v Slovenskih Konjicah, prof.angleškega in španskega jezika – radostno in karizmatično pedagoginjo Nevenko Brdnik. Štirinajst let je že na čelu tega velikega izobraževalnega kolektiva pod Konjiško goro; rada ima svoj poklic in otroke, ki jim posveča vse svoje Življenje. Razpetost učitelja med vzgojo in izobraževanje po njenem ni nobena resna dilema, kaj šola prvenstveno mora sodelovati pri formiranju mladega človeka v moralno razsodno, empatično, sočutno in odgovorno osebnost. Učiteljski poklic je eden najlepših, rada poudarja in hkrati v isti sapi dodaja, da tudi eden najzahtevnejših. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek. Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek.
V tokratni (2.9.2023) redni sobotni oddaji Obrazi sosednje ulice… gostimo – ob začetku šolskega leta – ravnateljico osnovne šole Ob Dravinji v Slovenskih Konjicah, prof.angleškega in španskega jezika – radostno in karizmatično pedagoginjo Nevenko Brdnik. Štirinajst let je že na čelu tega velikega izobraževalnega kolektiva pod Konjiško goro; rada ima svoj poklic in otroke, ki jim posveča vse svoje Življenje. Razpetost učitelja med vzgojo in izobraževanje po njenem ni nobena resna dilema, kaj šola prvenstveno mora sodelovati pri formiranju mladega človeka v moralno razsodno, empatično, sočutno in odgovorno osebnost. Učiteljski poklic je eden najlepših, rada poudarja in hkrati v isti sapi dodaja, da tudi eden najzahtevnejših. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek. Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek.
Danes obeležujemo mednarodni dan deklic, ki letos poteka pod sloganom »Naš čas je zdaj – naše pravice, naša prihodnost«. Združeni narodi ugotavljajo napredek pri naslavljanju položaja deklic, a še vedno je veliko deklic in žensk po svetu diskriminiranih, izkoriščanih in podrejenih. Kar 32 milijonov deklic ne obiskuje osnovne šole, v nekaterih državah beležijo porast otroških porok in spolnega nasilja, zaskrbljujoč pa je tudi položaj deklet v Ukrajini in v Iranu. Novinarka Tita Mayer se je o položaju deklic pogovarjala z direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel.
Danes obeležujemo mednarodni dan deklic, ki letos poteka pod sloganom »Naš čas je zdaj – naše pravice, naša prihodnost«. Združeni narodi ugotavljajo napredek pri naslavljanju položaja deklic, a še vedno je veliko deklic in žensk po svetu diskriminiranih, izkoriščanih in podrejenih. Kar 32 milijonov deklic ne obiskuje osnovne šole, v nekaterih državah beležijo porast otroških porok in spolnega nasilja, zaskrbljujoč pa je tudi položaj deklet v Ukrajini in v Iranu. Novinarka Tita Mayer se je o položaju deklic pogovarjala z direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Že štiri mesece se nam trga srce, ko poslušamo poročila in gledamo prizore morije otrok in civilistov v Gazi. V popolni nemoči nas bolj kot politična ozadja tragedije presune vprašanje: Če Bog je, zakaj to dopušča? Težko razumemo, kaj ob tem, kar vidimo, pomenijo besede iz današnjega evangelija: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« Na to najtežje vprašanje pred katerim stojimo vsi, verni in neverni, sem moral pred dvema letoma nekaj reči mladim staršem, sorodnikom in vsej vaški skupnosti, ki se je zbrala na pogrebu petnajstletnega fanta. Najraje bi molčal, a nisem smel. V grozo nepovratne izgube otroka sem rekel tole: »Kje je bil Kristus, ko je deček tisti večer zapeljal s ceste, z glavo udaril v skalo in negiben obležal? Zakaj Kristus ni naredil čudeža in dečka vrnil staršem? Tako se ob dečkovi smrti sprašujemo vsi, ki se zdaj poslavljamo od njega. Podobno trpko občutje je nekoč spreletavalo Dostojevskega, ki se je spraševal, kje je bil Kristus, ko so psi raztrgali otroka. Dostojevski, globok pravoslavni vernik, ki mu ni bil skrit noben kotiček človeške misli in duše, se iz zadrege ni izvlekel s svojo umetniško besedo, s kašnimi stavkom, ki bi si ga vsi zapomnili, marveč je vse človeško umovanje pustil ob strani in v veri rekel: Kristus je bil v tem ubogem otroku, pa tudi v njegovi materi, ki zobem razjarjenih psov ni mogla iztrgati nemočnega bitja; tudi njega, Kristusa, so raztrgali psi, tudi otrokova mati je kot Marija stala ob križevem potu, ko so v smrt peljali trpinčenega sina. Ko je deček padel, je v njem padel tudi Kristus. V Njem, ki je na veliko noč vstal, bo vstal tudi ta otrok, ki ga zdaj polagamo v grob. Od krsta naprej je bil deček eno s Kristusom, ki si je privzel njegovo telo. Zato vse, kar pripada Kristusu, pripada tudi našemu dragemu otroku. Eno sta bila v uri njegove smrti ob cesti, eno bosta tudi ob vstajenju. Zato se ta hip ne oziramo na dečkovo mrtvo telo, ki iz nas izvablja solze, ne ustavljamo se pri njegovem negibnem telesu, ki se bo znova sprijelo s prvinami zemlje, ampak kot apostoli ob Jezusovem vnebohodu gledamo za njim, ki prehaja v slavo vstajenja. Tam je zdaj ob Njem tudi naš dragi otrok. Ta duhovni pogled naj se v teh težkih trenutkih dotakne tudi naših čustev, ki v ničemer okoli sebe ne najdejo tolažbe. Dopustimo, da Kristusov Duh, skrivnostna duhovna sila njegove ljubezni in moči preide v nas in nevidno preobrne naš pogled, od znotraj presvetli naša boleča občutja, da se ne sesedemo sami vase.« Tako sem govoril tisto žalostno popoldne, ko smo pokopavali petnajstletnika. Tudi v letošnjem postnem času združeni s Kristusom, trpečim in vstalim, že vnaprej prehajamo iz smrti v življenje.
Že štiri mesece se nam trga srce, ko poslušamo poročila in gledamo prizore morije otrok in civilistov v Gazi. V popolni nemoči nas bolj kot politična ozadja tragedije presune vprašanje: Če Bog je, zakaj to dopušča? Težko razumemo, kaj ob tem, kar vidimo, pomenijo besede iz današnjega evangelija: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« Na to najtežje vprašanje pred katerim stojimo vsi, verni in neverni, sem moral pred dvema letoma nekaj reči mladim staršem, sorodnikom in vsej vaški skupnosti, ki se je zbrala na pogrebu petnajstletnega fanta. Najraje bi molčal, a nisem smel. V grozo nepovratne izgube otroka sem rekel tole: »Kje je bil Kristus, ko je deček tisti večer zapeljal s ceste, z glavo udaril v skalo in negiben obležal? Zakaj Kristus ni naredil čudeža in dečka vrnil staršem? Tako se ob dečkovi smrti sprašujemo vsi, ki se zdaj poslavljamo od njega. Podobno trpko občutje je nekoč spreletavalo Dostojevskega, ki se je spraševal, kje je bil Kristus, ko so psi raztrgali otroka. Dostojevski, globok pravoslavni vernik, ki mu ni bil skrit noben kotiček človeške misli in duše, se iz zadrege ni izvlekel s svojo umetniško besedo, s kašnimi stavkom, ki bi si ga vsi zapomnili, marveč je vse človeško umovanje pustil ob strani in v veri rekel: Kristus je bil v tem ubogem otroku, pa tudi v njegovi materi, ki zobem razjarjenih psov ni mogla iztrgati nemočnega bitja; tudi njega, Kristusa, so raztrgali psi, tudi otrokova mati je kot Marija stala ob križevem potu, ko so v smrt peljali trpinčenega sina. Ko je deček padel, je v njem padel tudi Kristus. V Njem, ki je na veliko noč vstal, bo vstal tudi ta otrok, ki ga zdaj polagamo v grob. Od krsta naprej je bil deček eno s Kristusom, ki si je privzel njegovo telo. Zato vse, kar pripada Kristusu, pripada tudi našemu dragemu otroku. Eno sta bila v uri njegove smrti ob cesti, eno bosta tudi ob vstajenju. Zato se ta hip ne oziramo na dečkovo mrtvo telo, ki iz nas izvablja solze, ne ustavljamo se pri njegovem negibnem telesu, ki se bo znova sprijelo s prvinami zemlje, ampak kot apostoli ob Jezusovem vnebohodu gledamo za njim, ki prehaja v slavo vstajenja. Tam je zdaj ob Njem tudi naš dragi otrok. Ta duhovni pogled naj se v teh težkih trenutkih dotakne tudi naših čustev, ki v ničemer okoli sebe ne najdejo tolažbe. Dopustimo, da Kristusov Duh, skrivnostna duhovna sila njegove ljubezni in moči preide v nas in nevidno preobrne naš pogled, od znotraj presvetli naša boleča občutja, da se ne sesedemo sami vase.« Tako sem govoril tisto žalostno popoldne, ko smo pokopavali petnajstletnika. Tudi v letošnjem postnem času združeni s Kristusom, trpečim in vstalim, že vnaprej prehajamo iz smrti v življenje.
Čeprav nas bolečina največkrat opozori na dogajanje v telesu, pa nam kronična bolečina lahko temeljito spremeni življenje. Nevromodulacija je skupno ime za različne oblike terapij, s katerimi na določen način vplivamo na živčni sistem in se učinkovito uporablja za zdravljenje kronične neobvladljive bolečine. O tem smo govorili v novembrski oddaji, gostje pa so bile asist. dr. Zala Kuret, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, Nika Bolle, specialistka klinične psihologije, obe iz URI Soča, osebno zgodbo pa je z nami delila Tanja Hartman. Slišali boste ponovitev oddaje, ki jo je pripravila Lucija Fatur.
Čeprav nas bolečina največkrat opozori na dogajanje v telesu, pa nam kronična bolečina lahko temeljito spremeni življenje. Nevromodulacija je skupno ime za različne oblike terapij, s katerimi na določen način vplivamo na živčni sistem in se učinkovito uporablja za zdravljenje kronične neobvladljive bolečine. O tem smo govorili v novembrski oddaji, gostje pa so bile asist. dr. Zala Kuret, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, Nika Bolle, specialistka klinične psihologije, obe iz URI Soča, osebno zgodbo pa je z nami delila Tanja Hartman. Slišali boste ponovitev oddaje, ki jo je pripravila Lucija Fatur.
Z nami so bile učenke II. osnovne šole Celje, ki obiskujejo izbirni predmet radio. Šolo smo obiskali z našimi novinarskimi delavnicami, tema, ki so si jo učenke izbrale, pa je šola, ki jo obiskujejo. II. OŠ Celje je letos namreč praznovala 50 let – pravzaprav stavba, v katero hodijo, letos pa obeležujemo tudi 250 let obveznega šolstva pri nas. O šoli nekdaj in danes smo govorili v oddaji Hudo, ki so jo sooblikovale.
Z nami so bile učenke II. osnovne šole Celje, ki obiskujejo izbirni predmet radio. Šolo smo obiskali z našimi novinarskimi delavnicami, tema, ki so si jo učenke izbrale, pa je šola, ki jo obiskujejo. II. OŠ Celje je letos namreč praznovala 50 let – pravzaprav stavba, v katero hodijo, letos pa obeležujemo tudi 250 let obveznega šolstva pri nas. O šoli nekdaj in danes smo govorili v oddaji Hudo, ki so jo sooblikovale.
Nižja srednja šola s slovenskim učnim jezikom Sv.Ciril in Metod, Trst
Nižja srednja šola s slovenskim učnim jezikom Sv.Ciril in Metod, Trst
Dokumentarni filmski portret Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005). Osredotoča se na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca 1980-ih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega. Film, ki ga je po scenariju Urše Jurman režiral Damjan Kozole, je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti. Hkrati pa je tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.
Dokumentarni filmski portret Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005). Osredotoča se na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca 1980-ih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega. Film, ki ga je po scenariju Urše Jurman režiral Damjan Kozole, je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti. Hkrati pa je tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.