Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
»Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine – to je moč vstajenja« je v enem od svojih nagovor poudaril papež Frančišek. O tej Lepoti, piše sv. Avguštin, ki stopa po poti iskanja, dvomov, negotovosti, toda hkrati poti polni upanja in pričakovanja: Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. Velikonočni prazniki pomenijo, da se vsako leto znova odpravimo na pot iskanja te Lepote, ki ožarja prazen grob, vabijo nas da skupaj z Marijo Magdaleno na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje enkratno poslanstvo. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, da v sebi ustvarimo pripravljenost in hrepenenje, da slišimo, kako nas Bog presenečenj kliče po imenu, da bi v prijateljstvu z Njim našli mir in veselje.
»Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine – to je moč vstajenja« je v enem od svojih nagovor poudaril papež Frančišek. O tej Lepoti, piše sv. Avguštin, ki stopa po poti iskanja, dvomov, negotovosti, toda hkrati poti polni upanja in pričakovanja: Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. Velikonočni prazniki pomenijo, da se vsako leto znova odpravimo na pot iskanja te Lepote, ki ožarja prazen grob, vabijo nas da skupaj z Marijo Magdaleno na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje enkratno poslanstvo. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, da v sebi ustvarimo pripravljenost in hrepenenje, da slišimo, kako nas Bog presenečenj kliče po imenu, da bi v prijateljstvu z Njim našli mir in veselje.
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Dokumentarni film prikazuje manj znano plat poklica stevardese. V prvi polovici 20. stoletja so se dekleta v Združenih državah Amerike navdušila nad delom, ki jim je odprlo pot v svet, čeprav je od njih obenem zahtevalo podrejanje strogim in pogosto ponižujočim pravilom o videzu in vedenju. Med drugim so morale biti samske, letele pa so lahko le do svojega 32. leta. Številne stevardese so zato postale sindikalistke in aktivistke v prvih vrstah boja za enakopravnost spolov in dosegle prelomne spremembe na področju pravic žensk, zlasti na delovnem mestu. V filmu nekdanje stevardese pripovedujejo o svojih izkušnjah v času, ko so letalske družbe zaposlovale le belke, pa tudi te niso mogle postati vodje kabinskega osebja, saj so ta položaj lahko zasedli le moški. FLY WITH ME / ZDA / 2024 / Režija: Sarah Colt, Helen Dobrowski
Dokumentarni film prikazuje manj znano plat poklica stevardese. V prvi polovici 20. stoletja so se dekleta v Združenih državah Amerike navdušila nad delom, ki jim je odprlo pot v svet, čeprav je od njih obenem zahtevalo podrejanje strogim in pogosto ponižujočim pravilom o videzu in vedenju. Med drugim so morale biti samske, letele pa so lahko le do svojega 32. leta. Številne stevardese so zato postale sindikalistke in aktivistke v prvih vrstah boja za enakopravnost spolov in dosegle prelomne spremembe na področju pravic žensk, zlasti na delovnem mestu. V filmu nekdanje stevardese pripovedujejo o svojih izkušnjah v času, ko so letalske družbe zaposlovale le belke, pa tudi te niso mogle postati vodje kabinskega osebja, saj so ta položaj lahko zasedli le moški. FLY WITH ME / ZDA / 2024 / Režija: Sarah Colt, Helen Dobrowski
Vsak od nas ima svojo zgodbo, ki dokazuje, da je vloga učitelja več kot zgolj podajanje znanja. In v današnji oddaji dajemo besedo prav njim, učiteljem. Kakšen vpliv ima lahko učitelj na otroka? Koliko se učitelji v razredu tega zavedajo? Kakšen je odnos družbe do šole, učiteljev in izobraževanja in koliko se je spremenil? Kako se približati učencem in jih spodbujati k učenju novega znanja? O tem, da je poučevanje več kot le poklic in predajanje znanja, sta prepričana Mira Širaj, upokojena učiteljica matematike in fizike, ki je že zelo zgodaj vedela, da želi poučevati, in Nermin Bajramović, prav tako učitelj matematike ter obenem ravnatelj Osnovne šole Gabrovka – Dole. Tudi Jožica Frigelj že več kot štiri desetletja stoji za katedrom in s svojim znanjem ter srčnostjo oblikuje prihodnje generacije. Kako so se jih med šolanjem za vedno dotaknili posamezni učitelji, nam bodo razkrili tudi nekateri znani TV obrazi. Gostimo tudi dr. Igorja Saksido, profesorja na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer z dinamičnim in inovativnim pristopom k poučevanju izobražuje nove generacije učiteljev. V rubriki Ah, ta splet! bomo spoznali spletno platforma Astra AI, ki ponuja digitalne inštrukcije, oddajo pa končali s kvizom (Spo)znanje generacij, v katerem se bomo tudi lahko naučili česa novega.
Vsak od nas ima svojo zgodbo, ki dokazuje, da je vloga učitelja več kot zgolj podajanje znanja. In v današnji oddaji dajemo besedo prav njim, učiteljem. Kakšen vpliv ima lahko učitelj na otroka? Koliko se učitelji v razredu tega zavedajo? Kakšen je odnos družbe do šole, učiteljev in izobraževanja in koliko se je spremenil? Kako se približati učencem in jih spodbujati k učenju novega znanja? O tem, da je poučevanje več kot le poklic in predajanje znanja, sta prepričana Mira Širaj, upokojena učiteljica matematike in fizike, ki je že zelo zgodaj vedela, da želi poučevati, in Nermin Bajramović, prav tako učitelj matematike ter obenem ravnatelj Osnovne šole Gabrovka – Dole. Tudi Jožica Frigelj že več kot štiri desetletja stoji za katedrom in s svojim znanjem ter srčnostjo oblikuje prihodnje generacije. Kako so se jih med šolanjem za vedno dotaknili posamezni učitelji, nam bodo razkrili tudi nekateri znani TV obrazi. Gostimo tudi dr. Igorja Saksido, profesorja na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer z dinamičnim in inovativnim pristopom k poučevanju izobražuje nove generacije učiteljev. V rubriki Ah, ta splet! bomo spoznali spletno platforma Astra AI, ki ponuja digitalne inštrukcije, oddajo pa končali s kvizom (Spo)znanje generacij, v katerem se bomo tudi lahko naučili česa novega.
Piše Meta Kušar, bereta Eva Longyla Marušič in Jure Franko. Lirični prostor je velika knjiga o resnični liričnosti. Avtor Brane Senegačnik se je s to temo ukvarjal že v dveh knjigah: Smrt lirike? (2015) in Dežela, ki je ni na zemljevidu: lirični vidiki antropologije (2019). Vsak, ki se posveča svoji notranjosti, opazi, da nam v umetnosti zdaj velikokrat porušene duše vsiljujejo svoj revolucionarni, rušilni sistem reševanja sveta, tisti ki sledijo notranjemu glasu, krhki, a s posebno iskreno svetlobo, pa jim morajo to dovoliti. Zaradi trenda. Brane Senegačnik, pesnik in univerzitetni profesor klasične filologije, se je tokrat še bolj sistematično in megalomansko, v najboljšem pomenu besede, spet lotil vprašanj »Kakšen je lirični človek in kakšen njegov lirični prostor?« Pregledal je enormno število zahodnih literarnih znanstvenikov, filozofov in pesnikov, sedeminsedemdeset jih je. Razmislek se začne z enostavnimi ugotovitvami: »Poezija je jezik naše življenjske spontanosti, nikakor samo mišljenjske. V resnični poeziji je nekaj arhetipičnega, kar je filozof Jan Patočka poimenoval kot zajemanje sveta naivnega doživljanja, ki ga je potrebno abstraktno ohraniti.« Naivno ni mišljeno slabšalno, ampak je občečloveško s prvotnimi vzorci, arhetipi, ki niso ideje, ampak oblike, ponavljajo se od pradavnih začetkov do trenutka, ko jih posameznik zaživi v svojem življenju. Ob tem se bo kdo celo vprašal, ali se je pisanja poezije mogoče naučiti iz priročnikov in filozofskih razprav, teh, ki jih je avtor preštudiral in nam jih v svoji eruditski knjigi ponudil. Gotovo je v Senegačnikovi knjigi upoštevano prav vse, kar je bilo resnega o tej zadevi v sodobnem času natisnjenega. Dobro, da ob takem opusu ni izgorel. Vedno obstajajo razlike med akademskim in pristno človeškim konceptom liričnosti. Knjiga Lirični prostor nas s svojo razkošnostjo ugotovitev desetin in desetin raziskovalcev utrjuje v stališču, da je neizprosna iskrenost poezije ena tistih veščin, ki je človek ne more pretentati. Seveda je tu duhovita trditev Wolfganga Iserja, ki je sodobno raziskovanje umetnosti oziroma literature posrečeno označil kot proizvodnjo teorij. »Množica vseh teorij kaže, da je umetniško delo mnogoplastno, da pomeni zelo veliko različnih stvari, vendar iz tega ne sledi, da ga ni mogoče ontološko razložiti.« Velik del problema je v tem, da bistvo poezije ni dosegljivo prek natančnega vedenja, do njega se ne dokopljemo z informacijami, ampak s pomeni. Pamet ne more dobro skozi življenje, čeravno so od vseh štirih funkcij zaznavanja misli najbližje realnosti sveta; ne pa tudi najbližje smislu življenja. Bistvo je dosegljivo intuiciji, ki jo človek pri sebi zazna ali pa je ostala v nezavednem. Nedosegljiva. Poezija je zvrst človeškega ustvarjanja, ki zadeva svobodo. Danes že zelo zoženo antropološko obzorje, posthumanizem, cunamiji informacij, orientiranost k objektom, introvertiranost, ožigosana z avtizmom, muza, zasmehovana kot romantična izmišljotina – vse to množi viruse mnogih literarnoteoretskih in šolskih razlag, tistih, ki se ukvarjajo s poezijo bolj zaradi službenega imperativa, manj pa zaradi notranje nuje. Brane Senegačnik, pesnik in senzibilen bralec poezije, s široko paleto znanja, kulturne osveščenosti in zgodovinskega čuta, še posebej za muze, saj antična pota poezije izvrstno pozna, kot pesnik pa praktikant notranjega samoizpraševanja, se že dolgo spopada z dejstvom, ki ga v sodobni poeziji lahko vsak zazna: sodobni zahodni človek je izšolan in streniran za obvladovanje vsega, kar obstaja, manj vešč je za dojemanje svojega bistva. Prav to pa nam z empatijo omogoči zaznati skupno bistvo vsega, kar je. Kar je pesnik Dylan Thomas imenoval Ta moč: In naprej: »Ta moč, ki skozi zeleno bilko žene cvet / žene moj zeleni čas; in ta, ki uničuje žile korenin, / pustoši tudi mene.« Po branju dragocene Senegačnikove knjige Lirični prostor mi je žal, da ob vseh teh eruditih ni nihče omenil muze, brez katere že v antiki ni šlo. Priznam, da me muza pokliče k zapisu in brez nje ne začnem. Muza je garancija za tisto nujo, da pesmi pišemo samo zato, ker bi umrli, če jih ne bi pisali. Muza je resnica poezije in ona je tista, ki varuje poezijo, da je ni mogoče našminkati. Prav zaradi te resnice naroda brez poezije ni. Prav zaradi te resnice pri poeziji ni emeritusa. Knjiga Lirični prostor razkriva, da so naše kariere različne; nekatere zahtevajo bibliografske enote, druge pa izkušnjo maksimalne iskrenosti duha. Senegačnikova zahteva oboje. So celo znanstveniki, ki čutijo krvavo nujo po celovitosti, ki je objektiven dejavnik in se s subjektom sooča neodvisno od njega. Zapišejo sebstvo. Redki ga definirajo. Če verjamemo Carlu Gustavu Jungu je sebstvo entiteta, ki ni psihična. Obstaja tudi akademsko brez pristno človeškega koncepta. Kakorkoli že, znanstveniki iščejo in definirajo lirični prostor, poezija pa skrbi sama zase in je ne briga usoda pesnika – človeka. Kadar so filozofi bratje lirikov, razumejo tudi to. Senegačnik omenja Franca Vebra, »ki je vedel, da nas lirika postavlja pred vsebinsko načelno uganko sveta in življenja: v njiju odkriva usodno sporočilo, zapisano v neznanem jeziku. To sporočilo pa je naslovljeno na vsakega človeka, je sporočilo o njegovi nenadomestljivosti.«
Piše Meta Kušar, bereta Eva Longyla Marušič in Jure Franko. Lirični prostor je velika knjiga o resnični liričnosti. Avtor Brane Senegačnik se je s to temo ukvarjal že v dveh knjigah: Smrt lirike? (2015) in Dežela, ki je ni na zemljevidu: lirični vidiki antropologije (2019). Vsak, ki se posveča svoji notranjosti, opazi, da nam v umetnosti zdaj velikokrat porušene duše vsiljujejo svoj revolucionarni, rušilni sistem reševanja sveta, tisti ki sledijo notranjemu glasu, krhki, a s posebno iskreno svetlobo, pa jim morajo to dovoliti. Zaradi trenda. Brane Senegačnik, pesnik in univerzitetni profesor klasične filologije, se je tokrat še bolj sistematično in megalomansko, v najboljšem pomenu besede, spet lotil vprašanj »Kakšen je lirični človek in kakšen njegov lirični prostor?« Pregledal je enormno število zahodnih literarnih znanstvenikov, filozofov in pesnikov, sedeminsedemdeset jih je. Razmislek se začne z enostavnimi ugotovitvami: »Poezija je jezik naše življenjske spontanosti, nikakor samo mišljenjske. V resnični poeziji je nekaj arhetipičnega, kar je filozof Jan Patočka poimenoval kot zajemanje sveta naivnega doživljanja, ki ga je potrebno abstraktno ohraniti.« Naivno ni mišljeno slabšalno, ampak je občečloveško s prvotnimi vzorci, arhetipi, ki niso ideje, ampak oblike, ponavljajo se od pradavnih začetkov do trenutka, ko jih posameznik zaživi v svojem življenju. Ob tem se bo kdo celo vprašal, ali se je pisanja poezije mogoče naučiti iz priročnikov in filozofskih razprav, teh, ki jih je avtor preštudiral in nam jih v svoji eruditski knjigi ponudil. Gotovo je v Senegačnikovi knjigi upoštevano prav vse, kar je bilo resnega o tej zadevi v sodobnem času natisnjenega. Dobro, da ob takem opusu ni izgorel. Vedno obstajajo razlike med akademskim in pristno človeškim konceptom liričnosti. Knjiga Lirični prostor nas s svojo razkošnostjo ugotovitev desetin in desetin raziskovalcev utrjuje v stališču, da je neizprosna iskrenost poezije ena tistih veščin, ki je človek ne more pretentati. Seveda je tu duhovita trditev Wolfganga Iserja, ki je sodobno raziskovanje umetnosti oziroma literature posrečeno označil kot proizvodnjo teorij. »Množica vseh teorij kaže, da je umetniško delo mnogoplastno, da pomeni zelo veliko različnih stvari, vendar iz tega ne sledi, da ga ni mogoče ontološko razložiti.« Velik del problema je v tem, da bistvo poezije ni dosegljivo prek natančnega vedenja, do njega se ne dokopljemo z informacijami, ampak s pomeni. Pamet ne more dobro skozi življenje, čeravno so od vseh štirih funkcij zaznavanja misli najbližje realnosti sveta; ne pa tudi najbližje smislu življenja. Bistvo je dosegljivo intuiciji, ki jo človek pri sebi zazna ali pa je ostala v nezavednem. Nedosegljiva. Poezija je zvrst človeškega ustvarjanja, ki zadeva svobodo. Danes že zelo zoženo antropološko obzorje, posthumanizem, cunamiji informacij, orientiranost k objektom, introvertiranost, ožigosana z avtizmom, muza, zasmehovana kot romantična izmišljotina – vse to množi viruse mnogih literarnoteoretskih in šolskih razlag, tistih, ki se ukvarjajo s poezijo bolj zaradi službenega imperativa, manj pa zaradi notranje nuje. Brane Senegačnik, pesnik in senzibilen bralec poezije, s široko paleto znanja, kulturne osveščenosti in zgodovinskega čuta, še posebej za muze, saj antična pota poezije izvrstno pozna, kot pesnik pa praktikant notranjega samoizpraševanja, se že dolgo spopada z dejstvom, ki ga v sodobni poeziji lahko vsak zazna: sodobni zahodni človek je izšolan in streniran za obvladovanje vsega, kar obstaja, manj vešč je za dojemanje svojega bistva. Prav to pa nam z empatijo omogoči zaznati skupno bistvo vsega, kar je. Kar je pesnik Dylan Thomas imenoval Ta moč: In naprej: »Ta moč, ki skozi zeleno bilko žene cvet / žene moj zeleni čas; in ta, ki uničuje žile korenin, / pustoši tudi mene.« Po branju dragocene Senegačnikove knjige Lirični prostor mi je žal, da ob vseh teh eruditih ni nihče omenil muze, brez katere že v antiki ni šlo. Priznam, da me muza pokliče k zapisu in brez nje ne začnem. Muza je garancija za tisto nujo, da pesmi pišemo samo zato, ker bi umrli, če jih ne bi pisali. Muza je resnica poezije in ona je tista, ki varuje poezijo, da je ni mogoče našminkati. Prav zaradi te resnice naroda brez poezije ni. Prav zaradi te resnice pri poeziji ni emeritusa. Knjiga Lirični prostor razkriva, da so naše kariere različne; nekatere zahtevajo bibliografske enote, druge pa izkušnjo maksimalne iskrenosti duha. Senegačnikova zahteva oboje. So celo znanstveniki, ki čutijo krvavo nujo po celovitosti, ki je objektiven dejavnik in se s subjektom sooča neodvisno od njega. Zapišejo sebstvo. Redki ga definirajo. Če verjamemo Carlu Gustavu Jungu je sebstvo entiteta, ki ni psihična. Obstaja tudi akademsko brez pristno človeškega koncepta. Kakorkoli že, znanstveniki iščejo in definirajo lirični prostor, poezija pa skrbi sama zase in je ne briga usoda pesnika – človeka. Kadar so filozofi bratje lirikov, razumejo tudi to. Senegačnik omenja Franca Vebra, »ki je vedel, da nas lirika postavlja pred vsebinsko načelno uganko sveta in življenja: v njiju odkriva usodno sporočilo, zapisano v neznanem jeziku. To sporočilo pa je naslovljeno na vsakega človeka, je sporočilo o njegovi nenadomestljivosti.«
Piše: Peter Semolič, bereta: Aleksander Golja in Maja Moll. Pesnice in pesnike lahko z vidika pesniška razvoja uvrstimo v dve skupini: na tiste, ki se pojavijo v javnosti že bolj kot ne izdelani avtorice in avtorji ter potem povečini variirajo svoj že zgodaj najdeni stil, in na tiste, ki rastejo pred nami, ki počasi, od pesmi do pesmi, od zbirke do zbirke bogatijo svoj pesniški izraz. Andraž Polič zagotovo sodi med slednje, za njegovo pesem lahko rečemo, da je skozi čas pridobivala na prostornini, nivojih, da se je odpirala v vse več in več smeri, hkrati pa tudi vse bolj natančno in niansirano podajala vsebino in še bolj čustvo, ki je značilno zgolj zanj in to od vsega začetka njegove pesniške poti. V nasprotju z drugimi vidiki njegove poezije je čustvo, s katerim Polič vedno znova prepoji ali zgolj obžari svoje verze, od nekdaj tu – je prefinjena mešanica nostalgije in melanholije, je otožnost, ki nosi s seboj vonj po morju in potu ljubljene osebe, ujete v trenutku erotične ekstaze. Že iz povedanega je razvidno, da lahko z zbirko Prelomi pričakujemo pesnikovo do zdaj nemara najbolj zrelo pesniško delo. Toda prehojena pot, pesniška in življenjska, ne sme biti peza, zbirko odpira verz: »Začeti kot začetnik …«. V začetku torej ni samo pregovorni beli list papirja, ki vedno znova pričaka pesnika in ga postavi na začetek nove pesniške avanture, je tudi pesnikova želja in namen, da se postavi v tisto točko, iz katere bo lahko na novo vzpostavil razmerje do sveta in pisanja: »Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …,« beremo nekaj verzov pozneje. V uvodni pesmi Polič tudi postavlja enačaj med pisanjem in življenjem: »Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!« Pisati zato hkrati pomeni tudi biti. Odgovor na vprašanje »biti kot kaj« nam prinese pesem Eros: »Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!« Človek, kot ga uzremo skozi novo zbirko Andraža Poliča, je bitje erosa; eros je tisti, ki poganja življenje in pisanje, v pesmi Razdišana pesnik sopostavi »okus na jeziku in pisanje z roko«, »brazde na papirju« in ljubeče ugrize … Toda svet, ki nam ga prinašajo njegovi verzi, ni predmoderni celoviti svet, in to kljub prelivanju zvokov in pomenov (nostalgija je na primer čustvo in istoimenski film Andreja Tarkovskega), temveč svet »prelomov«, ki ga prečijo, odpirajo v neznano in znotraj njega vzpostavljajo včasih bolj drugič manj nepremostljiva nasprotja. Zanosnim, visoko ritmiziranim, orfičnim pesmim tako sledijo narativne pesmi, ki magijo dveh trgajo na koščke s sivino vsakdana in prozaičnim jezikom (»V pozni pomladi /…/ je dozorel moj čas za popoldanski tek: /…/ da pretečem nekaj krogov, kot se reče …«). Ali pa, kot v pesmi Druga Cona, po zgledu Apollinairjevih Con celo razpadejo na posamezne verze, ti pa se le še s težavo oklepajo utečenih razmerij do resničnosti, saj se tako kot resničnost lomijo na manjše delčke: »Kristal je češki … razbije se konceptualna instalacija.« Pesniški subjekt tako ni zgolj orfični pevec erotične dvojine, ampak je tudi, če ne predvsem, samotni prenašalec sveče iz filma Nostalgija ali celo Stalker: »Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …« Poličeve nove pesmi so polne citatov, polcitatov, reminiscenc, s čimer vanje vstopajo številni svetovi in vnašajo svojo lepoto, a tudi svojo razlomljenost: češki kristal tako na primer vnese pesem Andreja Bretona, s tem pa tudi nadrealizem in tudi že spor v nadrealističnem gibanju, njegov konec … Ljubezen v Poličevih pesmih je tako vedno tudi spomin na ljubezen, tek je vedno že tudi od-tečen – svet, ali natančneje rečeno svetovi, so razdrobljeni ne le v prostoru, temveč tudi v času. Za Poličevo poezijo tako značilno kompleksno in prefinjeno niansirano čustvo je v zbirki Prelomi morda še najbližje nostalgiji. Toda, kaj pa je pravzaprav nostalgija? Zbirko zaključujejo verzi, ki so našli pot tudi na hrbtno knjige: »Hodim po spominu – proti kraju varnega otroštva, kjer okušam čas na koncu jezika in se čudim jutrišnjemu dnevu … Mogoče ostane kakšen verz, včasih cela pesem, in to ni nostalgija – je le poezija … kar ostane na koncu poti.« S Prelomi je Andraž Polič ustvaril polno, zrelo, bogato, a tudi zračno pesniško zbirko. Svetovi, ki jih priklicuje, so polni prelomov, a nad njimi se pnejo krhki mostovi pesniške govorice. Toda pozor, tudi ta je v sebi polna zlomov, ran, in prav zato globoko erotična.
Piše: Peter Semolič, bereta: Aleksander Golja in Maja Moll. Pesnice in pesnike lahko z vidika pesniška razvoja uvrstimo v dve skupini: na tiste, ki se pojavijo v javnosti že bolj kot ne izdelani avtorice in avtorji ter potem povečini variirajo svoj že zgodaj najdeni stil, in na tiste, ki rastejo pred nami, ki počasi, od pesmi do pesmi, od zbirke do zbirke bogatijo svoj pesniški izraz. Andraž Polič zagotovo sodi med slednje, za njegovo pesem lahko rečemo, da je skozi čas pridobivala na prostornini, nivojih, da se je odpirala v vse več in več smeri, hkrati pa tudi vse bolj natančno in niansirano podajala vsebino in še bolj čustvo, ki je značilno zgolj zanj in to od vsega začetka njegove pesniške poti. V nasprotju z drugimi vidiki njegove poezije je čustvo, s katerim Polič vedno znova prepoji ali zgolj obžari svoje verze, od nekdaj tu – je prefinjena mešanica nostalgije in melanholije, je otožnost, ki nosi s seboj vonj po morju in potu ljubljene osebe, ujete v trenutku erotične ekstaze. Že iz povedanega je razvidno, da lahko z zbirko Prelomi pričakujemo pesnikovo do zdaj nemara najbolj zrelo pesniško delo. Toda prehojena pot, pesniška in življenjska, ne sme biti peza, zbirko odpira verz: »Začeti kot začetnik …«. V začetku torej ni samo pregovorni beli list papirja, ki vedno znova pričaka pesnika in ga postavi na začetek nove pesniške avanture, je tudi pesnikova želja in namen, da se postavi v tisto točko, iz katere bo lahko na novo vzpostavil razmerje do sveta in pisanja: »Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …,« beremo nekaj verzov pozneje. V uvodni pesmi Polič tudi postavlja enačaj med pisanjem in življenjem: »Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!« Pisati zato hkrati pomeni tudi biti. Odgovor na vprašanje »biti kot kaj« nam prinese pesem Eros: »Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!« Človek, kot ga uzremo skozi novo zbirko Andraža Poliča, je bitje erosa; eros je tisti, ki poganja življenje in pisanje, v pesmi Razdišana pesnik sopostavi »okus na jeziku in pisanje z roko«, »brazde na papirju« in ljubeče ugrize … Toda svet, ki nam ga prinašajo njegovi verzi, ni predmoderni celoviti svet, in to kljub prelivanju zvokov in pomenov (nostalgija je na primer čustvo in istoimenski film Andreja Tarkovskega), temveč svet »prelomov«, ki ga prečijo, odpirajo v neznano in znotraj njega vzpostavljajo včasih bolj drugič manj nepremostljiva nasprotja. Zanosnim, visoko ritmiziranim, orfičnim pesmim tako sledijo narativne pesmi, ki magijo dveh trgajo na koščke s sivino vsakdana in prozaičnim jezikom (»V pozni pomladi /…/ je dozorel moj čas za popoldanski tek: /…/ da pretečem nekaj krogov, kot se reče …«). Ali pa, kot v pesmi Druga Cona, po zgledu Apollinairjevih Con celo razpadejo na posamezne verze, ti pa se le še s težavo oklepajo utečenih razmerij do resničnosti, saj se tako kot resničnost lomijo na manjše delčke: »Kristal je češki … razbije se konceptualna instalacija.« Pesniški subjekt tako ni zgolj orfični pevec erotične dvojine, ampak je tudi, če ne predvsem, samotni prenašalec sveče iz filma Nostalgija ali celo Stalker: »Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …« Poličeve nove pesmi so polne citatov, polcitatov, reminiscenc, s čimer vanje vstopajo številni svetovi in vnašajo svojo lepoto, a tudi svojo razlomljenost: češki kristal tako na primer vnese pesem Andreja Bretona, s tem pa tudi nadrealizem in tudi že spor v nadrealističnem gibanju, njegov konec … Ljubezen v Poličevih pesmih je tako vedno tudi spomin na ljubezen, tek je vedno že tudi od-tečen – svet, ali natančneje rečeno svetovi, so razdrobljeni ne le v prostoru, temveč tudi v času. Za Poličevo poezijo tako značilno kompleksno in prefinjeno niansirano čustvo je v zbirki Prelomi morda še najbližje nostalgiji. Toda, kaj pa je pravzaprav nostalgija? Zbirko zaključujejo verzi, ki so našli pot tudi na hrbtno knjige: »Hodim po spominu – proti kraju varnega otroštva, kjer okušam čas na koncu jezika in se čudim jutrišnjemu dnevu … Mogoče ostane kakšen verz, včasih cela pesem, in to ni nostalgija – je le poezija … kar ostane na koncu poti.« S Prelomi je Andraž Polič ustvaril polno, zrelo, bogato, a tudi zračno pesniško zbirko. Svetovi, ki jih priklicuje, so polni prelomov, a nad njimi se pnejo krhki mostovi pesniške govorice. Toda pozor, tudi ta je v sebi polna zlomov, ran, in prav zato globoko erotična.
In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.
In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase. Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert. Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi. Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase. Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert. Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi. Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
Piše Veronika Šoster, bere Igor Velše. Pred nami je že šesta knjiga v seriji Primeri inšpektorja Tarasa Birse, s katero med domačimi avtorji in avtoricami kriminalk že od leta 2016, ko je izšlo Jezero, kraljuje Tadej Golob. Ponovno se izkaže za odličnega izbiralca prizorišč za umore in dogajanje samo, saj se tokrat po jezerskem biseru in razgreti poletni prestolnici podajamo prav na vrh – na Triglav. Prav zato tudi tako nadahnjen naslov romana, Oj, Triglav, moj dom. Avtor je sicer izkušen plezalec in alpinist, ki pozna mnoge poti in smeri pa tudi nevarnosti, ki na nas prežijo v gorah, zato so bila pričakovanja velika, in s tega vidika se zagotovo uresničijo. Golob nas skupaj s Tarasom in preiskovalno ekipo že čisto na začetku prestavi v dogajanje, med pohodnike, ki prestrašeno in brezglavo bežijo pred razbesnelo nevihto, ki ne skopari s smrtonosnimi strelami. Med spontano reševalno akcijo, pri kateri Tarasu pomaga njegov nekdanji soplezalec, naletita na truplo. Pozneje se izkaže, da je umrli pred udarom strele prejel še usodni strel v glavo – iz pištole. Kar bi moral biti izlet, se tako sprevrže v iskanje morilca. Preiskavo otežuje predvsem kaos, ki se je razvil med nevihto, saj se nobena od prič zares ne spomni, kje je kdo bil in kaj je počel, prav tako pa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo vse je bil ob pravem trenutku na kraju zločina. Zagonetka se skozi roman počasi razpleta, ekipo pa moti predvsem dejstvo, da ne najdejo pravega motiva za umor. Umorjenega gorskega tekača, ki se je sicer poklicno ukvarjal z razvojem elektrificiranja prevoznih sredstev, namreč nihče od prisotnih naj ne bi poznal. Golob tako sestavi privlačno morilsko uganko, ob tem pa spretno omenja razne gorske podatke in dejstva, Taras kot iz rokava stresa različne razdalje med posameznimi točkami in se nasploh izkaže za pravega poznavalca. Udaren začetek se kmalu prevesi v bolj umirjen osrednji del romana, v katerem spremljamo pogovore s pričami, raziskovanje umorjenčeve preteklosti in zasebnega življenja ter na žalost tudi ogromno prostočasnih dejavnosti in drugih manj pomembnih reči, ki jih počne ekipa s Tarasom na čelu. Nikoli ne zmanjka časa za kakšno kavo, sprehod, odhod do plezališča, tek na Rožnik, malico, postanek na črpalki in podobno. Neverjetno je, da se avtor od prve knjige dalje glede nepotrebnega balasta, ki zaustavlja akcijo in ruši napetost, ni niti malo izboljšal, temveč še kar vztraja pri natančnih opisih stvari, ki se izkažejo za popolnoma nepomembne za rešitev primera. Nič čudnega, da potrebujemo skoraj dvesto strani, da pridemo do prve približne osumljenke. Na trenutke res ne bi škodilo več proceduralnosti, da bi dobili pravi občutek, da ekipa preiskuje, zaslišuje, raziskuje. Golob poskuša biti aktualen z izbiro poklica umorjenega, ki je razvijal nekakšne zmogljivejše sončne celice, a ne gre nikamor dlje od tega, prav tako ne zaslišuje zares njegovih sodelavcev, konkurence, družinskih članov, vse ostaja v ozadju. Zaslišanja se absurdno dogajajo kar pri ljudeh doma ali na njihovih delovnih mestih, eno izmed prič pa kar malo pozabijo oziroma njegovi mami naročijo, naj jih pokliče, ko se bo pojavil, kar deluje že rahlo komično. Seveda poskuša Golob ustvariti pristno občutje, kar pomeni čim manj pretiravanja z akcijo in šokantnimi dogodki, ki bi v tem okolju delovali pretirano, a kljub temu bi lahko spletel gosto mrežo osumljenih in nam žrtev bolj živo narisal pred oči– tako pa se z umorjenim sploh ne moremo zares povezati, zanj nam je skoraj vseeno, kot je vseeno preiskovalcem, ki si raje vzamejo čas za še eno kavico iz avtomata kot za brskanje po njegovem življenju. Triglav je seveda atraktivna izbira, tudi simbolno zelo močna, a to ni dovolj. Lahko pa je tudi preveč, sploh vseh teh poti in razdalj in mogočih smeri, ki jih kar naprej naštevajo in premlevajo. Še Brajc v nekem trenutku pripomni, da mu od vsega tega že brenči v glavi, kako ne bi bralcu. Se pa v samo zgodbo romana spretno vpisujejo pretekli primeri, ki Tarasa še vedno mučijo, mu visijo za vratom in ga nasploh spravljajo iz tira. To sta predvsem dve osebi, zaenkrat oproščeni zločina, najprej Jure Krep iz Kome, za katerega se bojijo, da bo Taras z njim obračunal, potem pa še Klara Zupet, njegova zaresna antagonistka, ki mu povzroča kar nekaj preglavic. Tudi sicer se avtor z liki trudi bolj kot s potekom zgodbe, sploh Taras in Tina sta zrasla in se razvila, veliko več je zaupnosti, iskrenih pogovorov, pa tudi ljubosumja. Čeprav je Taras v Komi deloval precej zdelano, se predvsem v drugi polovici Triglava zdi, da je že bolj podoben sebi, je tudi bolj razigran, celo nespameten in ironičen, kar je krasno opazovati. Njegove pikre opazke pripoved popestrijo, pa tudi zapletejo. Osterca in Brajca poskuša Golob čim bolj ločiti med sabo, kar mu uspeva z vpeljavo nekaj zgodbenih okljukov, ju pa še vedno zaznamujejo preveč podobna govorica in odzivi. Tadej Golob je očitno končno prepoznal potencial lika Tine, ki je prvič samostojno zaživela šele v televizijski upodobitvi Nike Rozman, in ji poskuša dajati več odgovornosti, več časa na papirju, pa tudi več poudarka. Še vedno pa roman trpi za šovinističnimi opazkami in slabo karakterizacijo ženskih likov. To se najbolj subtilno pokaže pri odzivu na odkritje, da je v del primera vpletena tudi droga GHB oziroma t. i. droga za posilstvo. Tina se na odkritje odzove precej naivno, po informacije se zateče celo k svojim starim zapiskom, da bi si osvežila spomin, in kot da ne bi bila mlada ženska, ki je na zabavah in v klubih ves čas soočena z možnostjo, da ji bo nekaj podtaknjeno v pijačo, kot da se kot kriminalistka z nekaj izkušnjami še ne bi srečala z žrtvami te droge … Namesto da bi avtor temo obravnaval kot še kako resnično grožnjo in pokazal na ta družbeni problem, ki ironično korenini globoko v sovraštvu do žensk, priložnost zamudi. To ni kurioziteta, tega ne gledamo le v filmih ali serijah, ampak to dejansko živimo. Primer zagotovo ni dovolj zapleten za tako debel roman, začetna napetost pa se v balastu izgubi. Roman Tadeja Goloba Oj, Triglav, moj dom pač ni kriminalka, ob kateri bi si grizli nohte od nestrpnosti in divje obračali strani, temveč bolj takšna, ob kateri je vedno čas za še eno kavo iz avtomata. Zanimivo torej, da se tempo v zadnjih nekaj poglavjih tako pospeši, da je sledenje vsem novim informacijam in razrešitvam že težko, in sprašujem se, zakaj ni mogoče tega bolje razporediti skozi ves roman, namesto da avtor na koncu rokohitrsko vse poveže in razreši. Dobimo pa odgovore na kar nekaj odprtih vprašanj, zato se zdi, kot da bi to lahko bil sklepni roman v seriji, ki je kljub pomanjkljivostim brez dvoma dala pravi zagon sodobni slovenski kriminalki.
Piše Veronika Šoster, bere Igor Velše. Pred nami je že šesta knjiga v seriji Primeri inšpektorja Tarasa Birse, s katero med domačimi avtorji in avtoricami kriminalk že od leta 2016, ko je izšlo Jezero, kraljuje Tadej Golob. Ponovno se izkaže za odličnega izbiralca prizorišč za umore in dogajanje samo, saj se tokrat po jezerskem biseru in razgreti poletni prestolnici podajamo prav na vrh – na Triglav. Prav zato tudi tako nadahnjen naslov romana, Oj, Triglav, moj dom. Avtor je sicer izkušen plezalec in alpinist, ki pozna mnoge poti in smeri pa tudi nevarnosti, ki na nas prežijo v gorah, zato so bila pričakovanja velika, in s tega vidika se zagotovo uresničijo. Golob nas skupaj s Tarasom in preiskovalno ekipo že čisto na začetku prestavi v dogajanje, med pohodnike, ki prestrašeno in brezglavo bežijo pred razbesnelo nevihto, ki ne skopari s smrtonosnimi strelami. Med spontano reševalno akcijo, pri kateri Tarasu pomaga njegov nekdanji soplezalec, naletita na truplo. Pozneje se izkaže, da je umrli pred udarom strele prejel še usodni strel v glavo – iz pištole. Kar bi moral biti izlet, se tako sprevrže v iskanje morilca. Preiskavo otežuje predvsem kaos, ki se je razvil med nevihto, saj se nobena od prič zares ne spomni, kje je kdo bil in kaj je počel, prav tako pa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo vse je bil ob pravem trenutku na kraju zločina. Zagonetka se skozi roman počasi razpleta, ekipo pa moti predvsem dejstvo, da ne najdejo pravega motiva za umor. Umorjenega gorskega tekača, ki se je sicer poklicno ukvarjal z razvojem elektrificiranja prevoznih sredstev, namreč nihče od prisotnih naj ne bi poznal. Golob tako sestavi privlačno morilsko uganko, ob tem pa spretno omenja razne gorske podatke in dejstva, Taras kot iz rokava stresa različne razdalje med posameznimi točkami in se nasploh izkaže za pravega poznavalca. Udaren začetek se kmalu prevesi v bolj umirjen osrednji del romana, v katerem spremljamo pogovore s pričami, raziskovanje umorjenčeve preteklosti in zasebnega življenja ter na žalost tudi ogromno prostočasnih dejavnosti in drugih manj pomembnih reči, ki jih počne ekipa s Tarasom na čelu. Nikoli ne zmanjka časa za kakšno kavo, sprehod, odhod do plezališča, tek na Rožnik, malico, postanek na črpalki in podobno. Neverjetno je, da se avtor od prve knjige dalje glede nepotrebnega balasta, ki zaustavlja akcijo in ruši napetost, ni niti malo izboljšal, temveč še kar vztraja pri natančnih opisih stvari, ki se izkažejo za popolnoma nepomembne za rešitev primera. Nič čudnega, da potrebujemo skoraj dvesto strani, da pridemo do prve približne osumljenke. Na trenutke res ne bi škodilo več proceduralnosti, da bi dobili pravi občutek, da ekipa preiskuje, zaslišuje, raziskuje. Golob poskuša biti aktualen z izbiro poklica umorjenega, ki je razvijal nekakšne zmogljivejše sončne celice, a ne gre nikamor dlje od tega, prav tako ne zaslišuje zares njegovih sodelavcev, konkurence, družinskih članov, vse ostaja v ozadju. Zaslišanja se absurdno dogajajo kar pri ljudeh doma ali na njihovih delovnih mestih, eno izmed prič pa kar malo pozabijo oziroma njegovi mami naročijo, naj jih pokliče, ko se bo pojavil, kar deluje že rahlo komično. Seveda poskuša Golob ustvariti pristno občutje, kar pomeni čim manj pretiravanja z akcijo in šokantnimi dogodki, ki bi v tem okolju delovali pretirano, a kljub temu bi lahko spletel gosto mrežo osumljenih in nam žrtev bolj živo narisal pred oči– tako pa se z umorjenim sploh ne moremo zares povezati, zanj nam je skoraj vseeno, kot je vseeno preiskovalcem, ki si raje vzamejo čas za še eno kavico iz avtomata kot za brskanje po njegovem življenju. Triglav je seveda atraktivna izbira, tudi simbolno zelo močna, a to ni dovolj. Lahko pa je tudi preveč, sploh vseh teh poti in razdalj in mogočih smeri, ki jih kar naprej naštevajo in premlevajo. Še Brajc v nekem trenutku pripomni, da mu od vsega tega že brenči v glavi, kako ne bi bralcu. Se pa v samo zgodbo romana spretno vpisujejo pretekli primeri, ki Tarasa še vedno mučijo, mu visijo za vratom in ga nasploh spravljajo iz tira. To sta predvsem dve osebi, zaenkrat oproščeni zločina, najprej Jure Krep iz Kome, za katerega se bojijo, da bo Taras z njim obračunal, potem pa še Klara Zupet, njegova zaresna antagonistka, ki mu povzroča kar nekaj preglavic. Tudi sicer se avtor z liki trudi bolj kot s potekom zgodbe, sploh Taras in Tina sta zrasla in se razvila, veliko več je zaupnosti, iskrenih pogovorov, pa tudi ljubosumja. Čeprav je Taras v Komi deloval precej zdelano, se predvsem v drugi polovici Triglava zdi, da je že bolj podoben sebi, je tudi bolj razigran, celo nespameten in ironičen, kar je krasno opazovati. Njegove pikre opazke pripoved popestrijo, pa tudi zapletejo. Osterca in Brajca poskuša Golob čim bolj ločiti med sabo, kar mu uspeva z vpeljavo nekaj zgodbenih okljukov, ju pa še vedno zaznamujejo preveč podobna govorica in odzivi. Tadej Golob je očitno končno prepoznal potencial lika Tine, ki je prvič samostojno zaživela šele v televizijski upodobitvi Nike Rozman, in ji poskuša dajati več odgovornosti, več časa na papirju, pa tudi več poudarka. Še vedno pa roman trpi za šovinističnimi opazkami in slabo karakterizacijo ženskih likov. To se najbolj subtilno pokaže pri odzivu na odkritje, da je v del primera vpletena tudi droga GHB oziroma t. i. droga za posilstvo. Tina se na odkritje odzove precej naivno, po informacije se zateče celo k svojim starim zapiskom, da bi si osvežila spomin, in kot da ne bi bila mlada ženska, ki je na zabavah in v klubih ves čas soočena z možnostjo, da ji bo nekaj podtaknjeno v pijačo, kot da se kot kriminalistka z nekaj izkušnjami še ne bi srečala z žrtvami te droge … Namesto da bi avtor temo obravnaval kot še kako resnično grožnjo in pokazal na ta družbeni problem, ki ironično korenini globoko v sovraštvu do žensk, priložnost zamudi. To ni kurioziteta, tega ne gledamo le v filmih ali serijah, ampak to dejansko živimo. Primer zagotovo ni dovolj zapleten za tako debel roman, začetna napetost pa se v balastu izgubi. Roman Tadeja Goloba Oj, Triglav, moj dom pač ni kriminalka, ob kateri bi si grizli nohte od nestrpnosti in divje obračali strani, temveč bolj takšna, ob kateri je vedno čas za še eno kavo iz avtomata. Zanimivo torej, da se tempo v zadnjih nekaj poglavjih tako pospeši, da je sledenje vsem novim informacijam in razrešitvam že težko, in sprašujem se, zakaj ni mogoče tega bolje razporediti skozi ves roman, namesto da avtor na koncu rokohitrsko vse poveže in razreši. Dobimo pa odgovore na kar nekaj odprtih vprašanj, zato se zdi, kot da bi to lahko bil sklepni roman v seriji, ki je kljub pomanjkljivostim brez dvoma dala pravi zagon sodobni slovenski kriminalki.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
Pred dnevi je dopolnil osemdeset let eden najmarkantnejših slovenskih igralcev Radko Polič Rac. Bil je eden najopaznejših igralcev ljubljanske Drame, igral pa je tudi po drugih gledališčih in nastopil v številnih filmih. Leta 2020 je v sodelovanju igralca in dramaturginje Petre Pogorevc nastal življenjepis z naslovom Rac: biografski roman o življenju igralca Radka Poliča, ki je izšel pri založbi Beletrina, lani jeseni pa je na Radiu Slovenija nastala tudi zvočna knjiga, ki jo je posnel Radko Polič sam. Takrat je Magda Tušar za oddajo Oder posnela daljši intervju, ki vam ga danes ponujamo v nekoliko skrajšani obliki; pogovor sta začela prav z radijsko zvočno knjigo. Foto: BoBo
Pred dnevi je dopolnil osemdeset let eden najmarkantnejših slovenskih igralcev Radko Polič Rac. Bil je eden najopaznejših igralcev ljubljanske Drame, igral pa je tudi po drugih gledališčih in nastopil v številnih filmih. Leta 2020 je v sodelovanju igralca in dramaturginje Petre Pogorevc nastal življenjepis z naslovom Rac: biografski roman o življenju igralca Radka Poliča, ki je izšel pri založbi Beletrina, lani jeseni pa je na Radiu Slovenija nastala tudi zvočna knjiga, ki jo je posnel Radko Polič sam. Takrat je Magda Tušar za oddajo Oder posnela daljši intervju, ki vam ga danes ponujamo v nekoliko skrajšani obliki; pogovor sta začela prav z radijsko zvočno knjigo. Foto: BoBo
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Namakanje v mrzli vodi je v zadnjem času postalo zelo priljubljeno. To predvsem opazimo na družbenih omrežjih, kjer se pogosto najde kdo, ki objavlja svoje ledene podvige. Morda si mislite, da je to modna muha ali nekakšna vragolija sodobnega časa, a pozitivni učinki na telo z namakanjem v mrzli vodi so znani že dolgo. Vsi, ki so naklonjeni tej kopeli oziroma metodi Wima Hofa, bi temu brez oklevanja pritrdili. Pravijo, da je to najboljši način za boj proti stresu, seveda, če ga izvajate na pravilen način. Mateja Maretič tehniko ledene kopeli izvaja že nekaj let.
Namakanje v mrzli vodi je v zadnjem času postalo zelo priljubljeno. To predvsem opazimo na družbenih omrežjih, kjer se pogosto najde kdo, ki objavlja svoje ledene podvige. Morda si mislite, da je to modna muha ali nekakšna vragolija sodobnega časa, a pozitivni učinki na telo z namakanjem v mrzli vodi so znani že dolgo. Vsi, ki so naklonjeni tej kopeli oziroma metodi Wima Hofa, bi temu brez oklevanja pritrdili. Pravijo, da je to najboljši način za boj proti stresu, seveda, če ga izvajate na pravilen način. Mateja Maretič tehniko ledene kopeli izvaja že nekaj let.
Blažka Poklič je študentka medijskih študijev iz Kranja. Njen priimek skoraj vsi napačno naglasijo, a s tem nima težav, saj je prav zaradi njega spoznala veliko novih ljudi. Že v srednji šoli so za njo po hodnikih kričali, naj jih vendar pokliče. Ko je delala v baru, jo je večina moške populacije ogovorila z: “Saj bi, pa nimam telefonske številke.” Najboljša prigoda se je zgodila, ko si je nekega dne zaželela pico. Preden jo je dostavljalec prinesel pa je pred vrati najprej še enkrat poklical, saj je mislil, da je to vključeno v naročilo!
Blažka Poklič je študentka medijskih študijev iz Kranja. Njen priimek skoraj vsi napačno naglasijo, a s tem nima težav, saj je prav zaradi njega spoznala veliko novih ljudi. Že v srednji šoli so za njo po hodnikih kričali, naj jih vendar pokliče. Ko je delala v baru, jo je večina moške populacije ogovorila z: “Saj bi, pa nimam telefonske številke.” Najboljša prigoda se je zgodila, ko si je nekega dne zaželela pico. Preden jo je dostavljalec prinesel pa je pred vrati najprej še enkrat poklical, saj je mislil, da je to vključeno v naročilo!
Polona je zgrožena, ker Meta za zajtrk pripravlja nezdravo hrano. Babica je hiperaktivna, delo v hiši organizira po svoje, vsem ukazuje in kritizira dekleta. Zarja gre ven s prijateljico, da bi se izognila babičinemu terorju, Dana odpelje Miška na sprehod in sreča čednega študenta. Polona zaman skuša ubraniti svoje prehranske, vzgojne in druge principe, ampak Meta ne odneha. Polona na pomoč pokliče očeta Jožeta.
Polona je zgrožena, ker Meta za zajtrk pripravlja nezdravo hrano. Babica je hiperaktivna, delo v hiši organizira po svoje, vsem ukazuje in kritizira dekleta. Zarja gre ven s prijateljico, da bi se izognila babičinemu terorju, Dana odpelje Miška na sprehod in sreča čednega študenta. Polona zaman skuša ubraniti svoje prehranske, vzgojne in druge principe, ampak Meta ne odneha. Polona na pomoč pokliče očeta Jožeta.
12. maj je Mednarodni dan medicinskih sester. Zaposleni v zdravstveni negi so prvi glas, ki ga slišimo po telefonu, ko pokličemo. So prvi obraz, ki ga bolniki zagledamo ob prihodu v zdravstveno ustanovo ali po operativnem posegu. Oskrbijo nas, se z nami pogovarjajo, ko nam je hudo ali smo zaskrbljeni. Pogosto tudi prvi opazijo tudi zdravstvene spremembe, ki rešijo življenja. Ogromno dela opravijo, ne da bi ga pacienti sploh zaznali. V vrstah zaposlenih je tudi veliko moških, ki so izbrali ta poklic. Obiskali smo Reševalno službo slovenske Istre v Izoli in se pogovarjali z dolgoletnim reševalcem Markom Majeričem.
12. maj je Mednarodni dan medicinskih sester. Zaposleni v zdravstveni negi so prvi glas, ki ga slišimo po telefonu, ko pokličemo. So prvi obraz, ki ga bolniki zagledamo ob prihodu v zdravstveno ustanovo ali po operativnem posegu. Oskrbijo nas, se z nami pogovarjajo, ko nam je hudo ali smo zaskrbljeni. Pogosto tudi prvi opazijo tudi zdravstvene spremembe, ki rešijo življenja. Ogromno dela opravijo, ne da bi ga pacienti sploh zaznali. V vrstah zaposlenih je tudi veliko moških, ki so izbrali ta poklic. Obiskali smo Reševalno službo slovenske Istre v Izoli in se pogovarjali z dolgoletnim reševalcem Markom Majeričem.
Matija Kovač je mlad politik, po osnovni izobrazbi arhitekt, ki upa, da mu bo prav ta poklic najbolj pomagal biti dober župan Celja. V Benetkah se je izpopolnjeval v arhitekturi, v Londonu se je izpopolnjeval v glasbeni produkciji. Bil je producent muzikala Veronika Deseniška, je soustanovitelj Hiše kulture v Celju.
Matija Kovač je mlad politik, po osnovni izobrazbi arhitekt, ki upa, da mu bo prav ta poklic najbolj pomagal biti dober župan Celja. V Benetkah se je izpopolnjeval v arhitekturi, v Londonu se je izpopolnjeval v glasbeni produkciji. Bil je producent muzikala Veronika Deseniška, je soustanovitelj Hiše kulture v Celju.
2. del koncerta. Tradicionalni gala koncert Poletna noč in otvoritvena slovesnost 73. Ljubljana Festivala je tokrat posvečen glasbeni zakladnici avtorja, kitarista in pevca Janeza Bončine Benča. V izvedbi velikega revijskega orkestra in izjemnih pevskih solistov so zazvenele njegove največje uspešnice: Ta noč je moja, Kadar ognji dogorijo, Maja z biseri, Ob šanku, Zlata obala, Nosila je rdečo rožo, V veri, da boš srečna, Ljubil bi se, Navali narod na gostilne in druge. Benčeva glasbena biografija zajema glasbo od konca 60ih let dalje, ko je sodeloval v skupinah Helioni, Mladi levi, The Generals, September, Srce, sodeloval z skupinami Gu-Gu, Karamela, kasneje z zasedbo Junaki nočne kronike. Benč je človek slovenskih in jugoslovanskih skupin in superskupin, kot mladi rocker se je vidno udeleževal festivala Slovenska popevka, kasneje Pop delavnice in fesitivala Melodije Morja in sonca. Njegova glasba še danes ostaja večno mlada in navdihujoča. Vedno je ostajal zvest umetnosti, ne trgu, glasbo živi in jo zares čuti. V glasbi povedati resnico, tudi takrat, ko ni bila popularna, je bil vedno njegov umetniški credo. Izvaja: Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija Glasbeni vodja in dirigent: Patrik Greblo Glasbeni solisti: Ana Soklič, Tomo Jurak, Karin Zemljič, Bojan Cvjetićanin, Anika Horvat, Alenka Godec, Aleksandra Ilijevski, Sergej Škofljanec, Andraž Hribar, Tinkara Kovač, Alenka Godec, Gregor Ravnik, Matevž Šalehar Hamo Režiserka: Tina Novak Urednica oddaje: Ana Benkovič Voditelja: Bernarda Žarn in Jurij Zrnec Mojster luči: Andrej Dolinšek Scenografija: Greta Godnič Glasbeni producent: Rok Lopatič
2. del koncerta. Tradicionalni gala koncert Poletna noč in otvoritvena slovesnost 73. Ljubljana Festivala je tokrat posvečen glasbeni zakladnici avtorja, kitarista in pevca Janeza Bončine Benča. V izvedbi velikega revijskega orkestra in izjemnih pevskih solistov so zazvenele njegove največje uspešnice: Ta noč je moja, Kadar ognji dogorijo, Maja z biseri, Ob šanku, Zlata obala, Nosila je rdečo rožo, V veri, da boš srečna, Ljubil bi se, Navali narod na gostilne in druge. Benčeva glasbena biografija zajema glasbo od konca 60ih let dalje, ko je sodeloval v skupinah Helioni, Mladi levi, The Generals, September, Srce, sodeloval z skupinami Gu-Gu, Karamela, kasneje z zasedbo Junaki nočne kronike. Benč je človek slovenskih in jugoslovanskih skupin in superskupin, kot mladi rocker se je vidno udeleževal festivala Slovenska popevka, kasneje Pop delavnice in fesitivala Melodije Morja in sonca. Njegova glasba še danes ostaja večno mlada in navdihujoča. Vedno je ostajal zvest umetnosti, ne trgu, glasbo živi in jo zares čuti. V glasbi povedati resnico, tudi takrat, ko ni bila popularna, je bil vedno njegov umetniški credo. Izvaja: Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija Glasbeni vodja in dirigent: Patrik Greblo Glasbeni solisti: Ana Soklič, Tomo Jurak, Karin Zemljič, Bojan Cvjetićanin, Anika Horvat, Alenka Godec, Aleksandra Ilijevski, Sergej Škofljanec, Andraž Hribar, Tinkara Kovač, Alenka Godec, Gregor Ravnik, Matevž Šalehar Hamo Režiserka: Tina Novak Urednica oddaje: Ana Benkovič Voditelja: Bernarda Žarn in Jurij Zrnec Mojster luči: Andrej Dolinšek Scenografija: Greta Godnič Glasbeni producent: Rok Lopatič
Tradicionalni gala koncert Poletna noč in otvoritvena slovesnost 73. Ljubljana Festivala je tokrat posvečen glasbeni zakladnici avtorja, kitarista in pevca Janeza Bončine Benča. V izvedbi velikega revijskega orkestra in izjemnih pevskih solistov so zazvenele njegove največje uspešnice: Ta noč je moja, Kadar ognji dogorijo, Maja z biseri, Ob šanku, Zlata obala, Nosila je rdečo rožo, V veri, da boš srečna, Ljubil bi se, Navali narod na gostilne in druge. Benčeva glasbena biografija zajema glasbo od konca 60ih let dalje, ko je sodeloval v skupinah Helioni, Mladi levi, The Generals, September, Srce, sodeloval z skupinami Gu-Gu, kasneje z zasedbo Junaki nočne kronike. Benč je bil človek slovenskih in jugoslovanskih skupin in superskupin, kot mladi rocker se je vidno udeleževal festivala Slovenska popevka, kasneje Pop delavnice in fesitivala Melodije Morja in sonca. Njegova glasba še danes ostaja večno mlada in navdihujoča. Vedno je ostajal zvest umetnosti, ne trgu, glasbo živi in jo zares čuti. V glasbi povedati resnico, tudi takrat, ko ni bila popularna, je bil vedno njegov umetniški credo. Izvaja: Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija Glasbeni vodja in dirigent: Patrik Greblo Glasbeni solisti: Ana Soklič, Tomo Jurak, Karin Zemljič, Bojan Cvjetićanin, Anika Horvat, Alenka Godec, Aleksandra Ilijevski, Sergej Škofljanec, Andraž Hribar, Tinkara Kovač, Alenka Godec, Gregor Ravnik, Matevž Šalehar Hamo Režiserka: Tina Novak Urednica oddaje: Ana Benkovič Voditelja: Bernarda Žarn in Jurij Zrnec Mojster luči: Andrej Dolinšek Scenografija: Greta Godnič Glasbeni producent: Rok Lopatič
Tradicionalni gala koncert Poletna noč in otvoritvena slovesnost 73. Ljubljana Festivala je tokrat posvečen glasbeni zakladnici avtorja, kitarista in pevca Janeza Bončine Benča. V izvedbi velikega revijskega orkestra in izjemnih pevskih solistov so zazvenele njegove največje uspešnice: Ta noč je moja, Kadar ognji dogorijo, Maja z biseri, Ob šanku, Zlata obala, Nosila je rdečo rožo, V veri, da boš srečna, Ljubil bi se, Navali narod na gostilne in druge. Benčeva glasbena biografija zajema glasbo od konca 60ih let dalje, ko je sodeloval v skupinah Helioni, Mladi levi, The Generals, September, Srce, sodeloval z skupinami Gu-Gu, kasneje z zasedbo Junaki nočne kronike. Benč je bil človek slovenskih in jugoslovanskih skupin in superskupin, kot mladi rocker se je vidno udeleževal festivala Slovenska popevka, kasneje Pop delavnice in fesitivala Melodije Morja in sonca. Njegova glasba še danes ostaja večno mlada in navdihujoča. Vedno je ostajal zvest umetnosti, ne trgu, glasbo živi in jo zares čuti. V glasbi povedati resnico, tudi takrat, ko ni bila popularna, je bil vedno njegov umetniški credo. Izvaja: Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija Glasbeni vodja in dirigent: Patrik Greblo Glasbeni solisti: Ana Soklič, Tomo Jurak, Karin Zemljič, Bojan Cvjetićanin, Anika Horvat, Alenka Godec, Aleksandra Ilijevski, Sergej Škofljanec, Andraž Hribar, Tinkara Kovač, Alenka Godec, Gregor Ravnik, Matevž Šalehar Hamo Režiserka: Tina Novak Urednica oddaje: Ana Benkovič Voditelja: Bernarda Žarn in Jurij Zrnec Mojster luči: Andrej Dolinšek Scenografija: Greta Godnič Glasbeni producent: Rok Lopatič
Stanje po obilnem deževju, ki je včeraj popoldne zajelo Severnoprimorsko in Notranjsko, se je čez noč umirilo. Trenutno je pomoč ekip prostovoljnih gasilskih društev usmerjena predvsem na posamezne objekte, ki jih prebivalci sami ne morejo očistiti. Veliko se ukvarjajo s sanacijo plazu v Hruševju, kjer so tri hiše odrezane od povezave.Tudi v Dekanih so dopoldan izkoristili za akcijo. V oddaji tudi o tem: - Povrnitev ugleda pedagoškega poklica bi pripomogla k reševanju kadrovske problematike v vzgoji in izobraževanju - Popolna zapora ceste med Temnico in Renčami jezi prebivalce štirih kraških vasi - Poklon Borisu Pahorju s ponatisom črtic Moj tržaški naslov - Svetovni pokal v slalomu na divjih vodah v Tacnu se danes nadaljuje s tekmo kanuistov
Stanje po obilnem deževju, ki je včeraj popoldne zajelo Severnoprimorsko in Notranjsko, se je čez noč umirilo. Trenutno je pomoč ekip prostovoljnih gasilskih društev usmerjena predvsem na posamezne objekte, ki jih prebivalci sami ne morejo očistiti. Veliko se ukvarjajo s sanacijo plazu v Hruševju, kjer so tri hiše odrezane od povezave.Tudi v Dekanih so dopoldan izkoristili za akcijo. V oddaji tudi o tem: - Povrnitev ugleda pedagoškega poklica bi pripomogla k reševanju kadrovske problematike v vzgoji in izobraževanju - Popolna zapora ceste med Temnico in Renčami jezi prebivalce štirih kraških vasi - Poklon Borisu Pahorju s ponatisom črtic Moj tržaški naslov - Svetovni pokal v slalomu na divjih vodah v Tacnu se danes nadaljuje s tekmo kanuistov
Lepo vas pozdravljam, dragi prijatelji, dobrodošli v naši duhovni misli. Tokratno duhovno misel, ki ima naslov Moč molitve, bom začel z avtorjem Anthonyjem de Mellom, ki je napisal knjigo Žabja molitev. V tej knjigi najdemo tudi primer nekega meniha, ki je zvečer pisal in študiral ter bral pri odprtem oknu. Zunaj je bilo poletje in pod oknom je bila močno glasna žaba. To ga je tako močno motilo, da se je odločil, da bo šel tisto žabo ven ubit. Na poti ven pa sreča svojega duhovnega očeta meniha in ga ta vpraša: »Kam pa drviš?« In je rekel: »žaba me zunaj tako moti, tako na glas rega, da jo grem jaz zdaj ubit.« In duhovni oče mu reče: »Poslušaj, kaj pa če moli?« Takrat je žabje reganje dobilo čisto drug prizvok. Molitev je pogovor z Bogom. Molitev je prinašanje Bogu svoje prošnje in zahvale. Molitev je lahko tudi, če samo pred Bogom, ki ga zreš v tabernaklju, sediš in pustiš, da ti On spregovori v tvoje srce. Molitev je dialog. Je odnos, je povezava z Bogom. In kako molitev deluje? Ja, ne deluje vedno kot neka čarobna palica, deluje pa tako, da te od znotraj spreminja. Poznam primer, kako molitev zelo močno deluje v odnosih. Namreč, oseba, ki ti gre močno na živce – lažje jo boš sprejel, če boš zanjo molil. In molitev … ja … kot mož in žena, ki se morata med seboj pogovarjati in graditi odnos. Tako tudi kristjani, veren človek, z molitvijo gradi odnos s presežnim. Molitev te tudi obvaruje. Moj duhovniški poklic je sad molitve in to, da sem danes duhovnik, ki lahko hodim za Kristusom in me marsičesa obvaruje hudega, ravno molitev mnogih bratov in sester, ki stegujejo svoje roke k Bogu, tudi zame. Molimo drug za drugega, čas, ki ga posvetimo molitvi, ni nikoli stran vržen čas. Če ne veš, kako bi molil, pusti, da Bog v tvojem srcu spregovori. Ni ti treba vedno govoriti, pusti, da Bog govori, in mu prisluhni.
Lepo vas pozdravljam, dragi prijatelji, dobrodošli v naši duhovni misli. Tokratno duhovno misel, ki ima naslov Moč molitve, bom začel z avtorjem Anthonyjem de Mellom, ki je napisal knjigo Žabja molitev. V tej knjigi najdemo tudi primer nekega meniha, ki je zvečer pisal in študiral ter bral pri odprtem oknu. Zunaj je bilo poletje in pod oknom je bila močno glasna žaba. To ga je tako močno motilo, da se je odločil, da bo šel tisto žabo ven ubit. Na poti ven pa sreča svojega duhovnega očeta meniha in ga ta vpraša: »Kam pa drviš?« In je rekel: »žaba me zunaj tako moti, tako na glas rega, da jo grem jaz zdaj ubit.« In duhovni oče mu reče: »Poslušaj, kaj pa če moli?« Takrat je žabje reganje dobilo čisto drug prizvok. Molitev je pogovor z Bogom. Molitev je prinašanje Bogu svoje prošnje in zahvale. Molitev je lahko tudi, če samo pred Bogom, ki ga zreš v tabernaklju, sediš in pustiš, da ti On spregovori v tvoje srce. Molitev je dialog. Je odnos, je povezava z Bogom. In kako molitev deluje? Ja, ne deluje vedno kot neka čarobna palica, deluje pa tako, da te od znotraj spreminja. Poznam primer, kako molitev zelo močno deluje v odnosih. Namreč, oseba, ki ti gre močno na živce – lažje jo boš sprejel, če boš zanjo molil. In molitev … ja … kot mož in žena, ki se morata med seboj pogovarjati in graditi odnos. Tako tudi kristjani, veren človek, z molitvijo gradi odnos s presežnim. Molitev te tudi obvaruje. Moj duhovniški poklic je sad molitve in to, da sem danes duhovnik, ki lahko hodim za Kristusom in me marsičesa obvaruje hudega, ravno molitev mnogih bratov in sester, ki stegujejo svoje roke k Bogu, tudi zame. Molimo drug za drugega, čas, ki ga posvetimo molitvi, ni nikoli stran vržen čas. Če ne veš, kako bi molil, pusti, da Bog v tvojem srcu spregovori. Ni ti treba vedno govoriti, pusti, da Bog govori, in mu prisluhni.
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
V tokratni oddaji bomo spregovorili o duhovništvu v času družbenih in verskih sprememb. Kako se vloga duhovnika spreminja v svetu, kjer tradicija izgublja moč, vera postaja bolj osebna, cerkve pa se praznijo? Kakšne izzive prinašata sekularizacija in individualizem in kje kljub temu ostajajo – ali celo nastajajo – nove priložnosti za pastoralno delovanje, duhovno spremljanje in oznanjevanje evangelija? S sogovorniki bomo razmišljali o tem, kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa in konkretna.
V tokratni oddaji bomo spregovorili o duhovništvu v času družbenih in verskih sprememb. Kako se vloga duhovnika spreminja v svetu, kjer tradicija izgublja moč, vera postaja bolj osebna, cerkve pa se praznijo? Kakšne izzive prinašata sekularizacija in individualizem in kje kljub temu ostajajo – ali celo nastajajo – nove priložnosti za pastoralno delovanje, duhovno spremljanje in oznanjevanje evangelija? S sogovorniki bomo razmišljali o tem, kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa in konkretna.
Besedilo: Moja hiša bo mogočna, na dveh stebrih in baročna. Okrog nje naj teče reka. Mah na strehi, ne opeka. Refren: Načrti za hiše, za hiše na-črti. V naše ideje so zvesto zazrti. Moja hiška bo lesena, z enim oknom, tla medena. Stala bo pri nogah hriba, na kolesih, da se giba. Refren. Moja hiša, lepa hiška, veselim se že obiska. Vsakemu jo, nič ne lažem, čisto, čisto vso razkažem. Refren. Avtor glasbe za pesem Hiša: Gašper Lovrec Besedilo pesmi in scenarij: Sara Lužovec Mojster obdelave zvoka: Robert Sršen Režija: Siniša Gačić Montaža: Snežana Šturm Tadić Grafična podoba: Živko Ratković Glasova: Anka Eržen, Gašper Lovrec Instrumenti: kitara - Gašper Lovrec, bas kitara - Miha Ribarić, harmonika, klavir - Luka Krof, bobni - Zlatko Djogić
Besedilo: Moja hiša bo mogočna, na dveh stebrih in baročna. Okrog nje naj teče reka. Mah na strehi, ne opeka. Refren: Načrti za hiše, za hiše na-črti. V naše ideje so zvesto zazrti. Moja hiška bo lesena, z enim oknom, tla medena. Stala bo pri nogah hriba, na kolesih, da se giba. Refren. Moja hiša, lepa hiška, veselim se že obiska. Vsakemu jo, nič ne lažem, čisto, čisto vso razkažem. Refren. Avtor glasbe za pesem Hiša: Gašper Lovrec Besedilo pesmi in scenarij: Sara Lužovec Mojster obdelave zvoka: Robert Sršen Režija: Siniša Gačić Montaža: Snežana Šturm Tadić Grafična podoba: Živko Ratković Glasova: Anka Eržen, Gašper Lovrec Instrumenti: kitara - Gašper Lovrec, bas kitara - Miha Ribarić, harmonika, klavir - Luka Krof, bobni - Zlatko Djogić
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Pogosto slišimo koga reči, kako bi bilo vse čisto drugače, če bi bil zdrav, če bi imel dovolj premoženja, če bi živel kje drugje, če bi bil v mladosti pametnejši in bi se učil, si izbral kakšen drug poklic, si našel kakšno drugo ženo ali moža in še veliko podobnega. Ob tem se vedno znova pojavi vprašanje, kaj bi človek v svojem življenju spremenil, če bi bilo seveda to mogoče. Marsikdo potem našteva, kaj vse bi spremenil, če bi lahko. Pa bi bilo to potem še njegovo življenje, bi bil to potem še on? Bi bil lahko bolj zadovoljen? Gospa pri devetdesetih, skromna ženička, je na to vprašanje odgovorila takole: »Prav ničesar ne bi spreminjala, čeprav je bilo velikokrat tudi zelo težko. Ampak živela sem svoje življenje in tega sem vesela.« Ob tem sem se vprašala, kako bi jaz odgovorila na to vprašanje. Verjetno približno tako kot ona. Ko se zdaj oziram nazaj na svojo prehojeno pot, ugotavljam, da se mi je dogajalo veliko stvari, ki si jih niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Tudi ne vem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi se odvijalo po mojih načrtih. Verjetno bi bila za marsikaj prikrajšana. Tudi meni se je dogajalo marsikaj težkega in neprijetnega, pa seveda tudi veliko lepega. Se pa pogosto čudim, kako sem lahko bila kos vsemu, od kod sem dobivala moč za to. Morda se tudi nisem znala vedno najbolje odločati, ampak to sem bila jaz, ki sem tkala in ki še tkem to svoje življenje, ki postaja tako kot vsako življenje enkratna umetnina. Bog nas ni ustvaril popolne, nas pa vabi, da se učimo sprejemati svojo nepopolnost in nebogljenost, ne samo svojo, ampak tudi nepolnost in nebogljenost ljudi, s katerimi živimo. Samo tako lahko rastemo, dozorevamo in postajamo modrejši. Zato so naša življenja takšna, kot so, in od nas je odvisno, kako odgovarjamo na vse izzive, ki se postavljajo pred nas. Čeprav sem že stara, še nimam občutka, da se mi bo življenje prav kmalu izteklo. Seveda se lahko tudi motim, to mi je povsem jasno. Sem pa prepričana, da se mi bo v tem kratkem času, ki ga imam še na voljo, gotovo zgodilo še marsikaj, česar ne pričakujem. Prijetnega in tudi neprijetnega.
Pogosto slišimo koga reči, kako bi bilo vse čisto drugače, če bi bil zdrav, če bi imel dovolj premoženja, če bi živel kje drugje, če bi bil v mladosti pametnejši in bi se učil, si izbral kakšen drug poklic, si našel kakšno drugo ženo ali moža in še veliko podobnega. Ob tem se vedno znova pojavi vprašanje, kaj bi človek v svojem življenju spremenil, če bi bilo seveda to mogoče. Marsikdo potem našteva, kaj vse bi spremenil, če bi lahko. Pa bi bilo to potem še njegovo življenje, bi bil to potem še on? Bi bil lahko bolj zadovoljen? Gospa pri devetdesetih, skromna ženička, je na to vprašanje odgovorila takole: »Prav ničesar ne bi spreminjala, čeprav je bilo velikokrat tudi zelo težko. Ampak živela sem svoje življenje in tega sem vesela.« Ob tem sem se vprašala, kako bi jaz odgovorila na to vprašanje. Verjetno približno tako kot ona. Ko se zdaj oziram nazaj na svojo prehojeno pot, ugotavljam, da se mi je dogajalo veliko stvari, ki si jih niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Tudi ne vem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi se odvijalo po mojih načrtih. Verjetno bi bila za marsikaj prikrajšana. Tudi meni se je dogajalo marsikaj težkega in neprijetnega, pa seveda tudi veliko lepega. Se pa pogosto čudim, kako sem lahko bila kos vsemu, od kod sem dobivala moč za to. Morda se tudi nisem znala vedno najbolje odločati, ampak to sem bila jaz, ki sem tkala in ki še tkem to svoje življenje, ki postaja tako kot vsako življenje enkratna umetnina. Bog nas ni ustvaril popolne, nas pa vabi, da se učimo sprejemati svojo nepopolnost in nebogljenost, ne samo svojo, ampak tudi nepolnost in nebogljenost ljudi, s katerimi živimo. Samo tako lahko rastemo, dozorevamo in postajamo modrejši. Zato so naša življenja takšna, kot so, in od nas je odvisno, kako odgovarjamo na vse izzive, ki se postavljajo pred nas. Čeprav sem že stara, še nimam občutka, da se mi bo življenje prav kmalu izteklo. Seveda se lahko tudi motim, to mi je povsem jasno. Sem pa prepričana, da se mi bo v tem kratkem času, ki ga imam še na voljo, gotovo zgodilo še marsikaj, česar ne pričakujem. Prijetnega in tudi neprijetnega.
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Poezija je mreža, ki jo riše pero, dom pa sta ji um in srce. Pa seveda bralčevo oko, ki hlasta za metaforami, išče sledi do pesmi, se bori z vsebinskimi premiki in spodmiki, z zapleteno mrežo stanj, doživetij, hrepenenj in trditev, ki jih lirski subjekt direktno diktira pesnici v dlan. Maja B. Kranjc, piše v opombi o avtorici, se s poezijo sooča že od otroštva. Kaj to pomeni, bi sicer znala povedati le avtorica sama, vendar lahko sklepamo, da ji je bila poezija od vsega začetka nekakšno zavetišče, kjer je lahko ustvarjala svoj vzporedni svet. V pesmi Hiša za punčke retrospektivno opisuje otroške sanje in fingira odraslost. Skozi igro "se je igrala življenje" in obenem lovila poetične bliske, močne sunke čustev, ki so se kasneje pretočili v poezijo: "Noter si postavila medvedka / in z narejenim obrazom / z ukradenim glasom zagodrnjala. / V zibelko si položila dojenčka / k licu si prislonila lutko / da mu je s cmokanjem zapela." S poezijo je nekaj podobnega. Pojemo jo neposredno v uho, v srce drugemu, namenjamo ji vlogo nekakšnega medija, ki nagovarja slehernika z močjo metafore, s svetlobo skrivnosti in z nenehnim odmikanjem od konkretnega. Poezija išče drugačno pot, kot je tista vsakdanja, komunikacijska, išče pot, ki se ne meni za pravila in protokol, ki ne izreka sveta jasno in razumljivo, ne, poezija je otroški šepet od blizu, je "prispodoba notranjega / življenja, po katerem / gomazijo otroški / strahovi." In veselja, bi dodali. Je kot igra, najprej priprava na življenje, potem pa življenje samo. Slednje se iz otroštva prej ali slej izvije, odraste, poezija pa ostane čarobna vez do prvega čutno-umskega vzgiba v mladosti, ko "si se dneve igrala življenje". Zbirka Mreža na dlani je en tak kalejdoskop vseh naglavnih tem. Kot rečeno, se začne z reminiscencami na mladost, kot je recimo v pesmi Zapleteno, kjer pesnica ljubko pove: "prvi fant mi je bil všeč / v vrtcu / a zadeva žal ni bila / obojestranska". Nato počasi preide v "resnejše" zgodbe iz cikla petih pesmi z naslovom Črta obzorja. Sveže zadiši po eksistencialnih vprašanjih in verzi "Črta obzorja je napeta / navija za / prihodnost" nekako kažejo smer, razkrivajo obzorje in zorijo ob misli o končnosti in minljivosti. Obzorje je pač navidezna meja (kot poezija), ki je v resnici ni mogoče doseči. Neprestano se izmika, beži pred popotnikom, oddaljuje se v neznano in vse, kar je resnično, je samo tu in zdaj. V drugi pesmi tega cikla se to pokaže v začetnih verzih: "Sonce gre čez previs / skotalilo se bo v popoldne / veter z juga nosi vlago / vonj pomečkane postelje / otroški smeh / mehko in toplo / prikriva prisotnost noči". Nenadoma smo v vrtincu biti, v žareči krogli Ciganke, ki edina še zna brati z dlani. Tudi pesničino mrežo zna dešifrirati in sočutno razodeti poslednjo resnico: "lubezen, guspa / tle bojo / problemi." Procedura pesmi se potem odvija v nekakšnih sinkopiranih ritmih. Tematike se menjavajo, prehajajo iz vsakdanjosti v strašne stiske dvoma, do cikla štirih pesmi Februar, v katerem kraljujeta mraz in belina, izza belih snežink včasih pokuka pomlad ali poprh srhljivega dejstva: "moja roka ne bo nikoli tako bela / kot ravnina, ki jo gaziš / ko prehajaš na drugo / stran". Zima prinese tudi "gostobesedje". Treba je kopičiti verze, treba se je obdati z navadnimi rečmi in jih ubesediti, sestopiti s snežne beline v kolono življenja, konkretno v vrsto pred blagajno v trgovini, kjer gomazi od praktičnosti, resničnosti in vsakdanjosti. Vse se dogaja intenzivno in avtomatizirano. Do bolečine trdo bivakiranje v koloni, kjer so vsi elementi zgolj numerični osebki in reči iz nakupovalnega središča. Beg nazaj je zato več kot nujen, je odločitev za belino, sneg in smrt: "strmim v vrata / postaja hladno / pritisnem kljuko / a je zaklenjeno / ta prostor je v meni / tu bo vedno, vedno / padal sneg". Vzporedno pa vendarle utripajo še vsakdanjosti, ki se jih ni mogoče otresti, od izpovednega psalma o veri, prek zvezd, ki se rojevajo v meglicah do brenčanja pohojene čebele in šiviljskih spretnosti, ki nikakor ne morejo zadovoljiti dekliškega hrepenenja po popolni opravi. Uporništvo se izriše v goloti: "Naga grem / s sabo nosim kos blaga. / Vem, da je vsaka nit / iztrgana iz tebe." Maja B. Kranjc je vešča pisanja. Do potankosti ji je jasno, kjer mora pesem končati, na kateri točki še obvisi v zraku žametna misel, baržun ali svila, ki hkrati odkriva in s svojo lepoto tudi zakriva. Kot dramaturginja in psihologinja po poklicu ima uvid tako v "dušo" kot tudi dramsko formo, zato pesniški zbirki Mreža na dlani brez težav pripišemo moč zrelosti in vrhunske poetične dikcije, čeprav je avtorica relativno malo objavljala v medijih, pričujoča zbirka pa je celo njen prvenec. Z mojstrsko roko sega po raznorodnih tematikah, z zrelostjo prekaša marsikaterega zverziranega kolega in kolegico. Že s pesmijo Naj pa se vpisuje v register vrhunskih poetes: »Najhuje pri smrti / je / da te tam v resnici / ni. // In vendar je v tem / tudi olajšanje.«
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Poezija je mreža, ki jo riše pero, dom pa sta ji um in srce. Pa seveda bralčevo oko, ki hlasta za metaforami, išče sledi do pesmi, se bori z vsebinskimi premiki in spodmiki, z zapleteno mrežo stanj, doživetij, hrepenenj in trditev, ki jih lirski subjekt direktno diktira pesnici v dlan. Maja B. Kranjc, piše v opombi o avtorici, se s poezijo sooča že od otroštva. Kaj to pomeni, bi sicer znala povedati le avtorica sama, vendar lahko sklepamo, da ji je bila poezija od vsega začetka nekakšno zavetišče, kjer je lahko ustvarjala svoj vzporedni svet. V pesmi Hiša za punčke retrospektivno opisuje otroške sanje in fingira odraslost. Skozi igro "se je igrala življenje" in obenem lovila poetične bliske, močne sunke čustev, ki so se kasneje pretočili v poezijo: "Noter si postavila medvedka / in z narejenim obrazom / z ukradenim glasom zagodrnjala. / V zibelko si položila dojenčka / k licu si prislonila lutko / da mu je s cmokanjem zapela." S poezijo je nekaj podobnega. Pojemo jo neposredno v uho, v srce drugemu, namenjamo ji vlogo nekakšnega medija, ki nagovarja slehernika z močjo metafore, s svetlobo skrivnosti in z nenehnim odmikanjem od konkretnega. Poezija išče drugačno pot, kot je tista vsakdanja, komunikacijska, išče pot, ki se ne meni za pravila in protokol, ki ne izreka sveta jasno in razumljivo, ne, poezija je otroški šepet od blizu, je "prispodoba notranjega / življenja, po katerem / gomazijo otroški / strahovi." In veselja, bi dodali. Je kot igra, najprej priprava na življenje, potem pa življenje samo. Slednje se iz otroštva prej ali slej izvije, odraste, poezija pa ostane čarobna vez do prvega čutno-umskega vzgiba v mladosti, ko "si se dneve igrala življenje". Zbirka Mreža na dlani je en tak kalejdoskop vseh naglavnih tem. Kot rečeno, se začne z reminiscencami na mladost, kot je recimo v pesmi Zapleteno, kjer pesnica ljubko pove: "prvi fant mi je bil všeč / v vrtcu / a zadeva žal ni bila / obojestranska". Nato počasi preide v "resnejše" zgodbe iz cikla petih pesmi z naslovom Črta obzorja. Sveže zadiši po eksistencialnih vprašanjih in verzi "Črta obzorja je napeta / navija za / prihodnost" nekako kažejo smer, razkrivajo obzorje in zorijo ob misli o končnosti in minljivosti. Obzorje je pač navidezna meja (kot poezija), ki je v resnici ni mogoče doseči. Neprestano se izmika, beži pred popotnikom, oddaljuje se v neznano in vse, kar je resnično, je samo tu in zdaj. V drugi pesmi tega cikla se to pokaže v začetnih verzih: "Sonce gre čez previs / skotalilo se bo v popoldne / veter z juga nosi vlago / vonj pomečkane postelje / otroški smeh / mehko in toplo / prikriva prisotnost noči". Nenadoma smo v vrtincu biti, v žareči krogli Ciganke, ki edina še zna brati z dlani. Tudi pesničino mrežo zna dešifrirati in sočutno razodeti poslednjo resnico: "lubezen, guspa / tle bojo / problemi." Procedura pesmi se potem odvija v nekakšnih sinkopiranih ritmih. Tematike se menjavajo, prehajajo iz vsakdanjosti v strašne stiske dvoma, do cikla štirih pesmi Februar, v katerem kraljujeta mraz in belina, izza belih snežink včasih pokuka pomlad ali poprh srhljivega dejstva: "moja roka ne bo nikoli tako bela / kot ravnina, ki jo gaziš / ko prehajaš na drugo / stran". Zima prinese tudi "gostobesedje". Treba je kopičiti verze, treba se je obdati z navadnimi rečmi in jih ubesediti, sestopiti s snežne beline v kolono življenja, konkretno v vrsto pred blagajno v trgovini, kjer gomazi od praktičnosti, resničnosti in vsakdanjosti. Vse se dogaja intenzivno in avtomatizirano. Do bolečine trdo bivakiranje v koloni, kjer so vsi elementi zgolj numerični osebki in reči iz nakupovalnega središča. Beg nazaj je zato več kot nujen, je odločitev za belino, sneg in smrt: "strmim v vrata / postaja hladno / pritisnem kljuko / a je zaklenjeno / ta prostor je v meni / tu bo vedno, vedno / padal sneg". Vzporedno pa vendarle utripajo še vsakdanjosti, ki se jih ni mogoče otresti, od izpovednega psalma o veri, prek zvezd, ki se rojevajo v meglicah do brenčanja pohojene čebele in šiviljskih spretnosti, ki nikakor ne morejo zadovoljiti dekliškega hrepenenja po popolni opravi. Uporništvo se izriše v goloti: "Naga grem / s sabo nosim kos blaga. / Vem, da je vsaka nit / iztrgana iz tebe." Maja B. Kranjc je vešča pisanja. Do potankosti ji je jasno, kjer mora pesem končati, na kateri točki še obvisi v zraku žametna misel, baržun ali svila, ki hkrati odkriva in s svojo lepoto tudi zakriva. Kot dramaturginja in psihologinja po poklicu ima uvid tako v "dušo" kot tudi dramsko formo, zato pesniški zbirki Mreža na dlani brez težav pripišemo moč zrelosti in vrhunske poetične dikcije, čeprav je avtorica relativno malo objavljala v medijih, pričujoča zbirka pa je celo njen prvenec. Z mojstrsko roko sega po raznorodnih tematikah, z zrelostjo prekaša marsikaterega zverziranega kolega in kolegico. Že s pesmijo Naj pa se vpisuje v register vrhunskih poetes: »Najhuje pri smrti / je / da te tam v resnici / ni. // In vendar je v tem / tudi olajšanje.«
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost in za delo službenih in reševalnih psov, za agiliti in ubogljivost, gospod Zidar ima zares veliko izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno, ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. V pogovoru z Lucijo Fatur, poslušali boste ponovitev oddaje, sta zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo. Poleg tega Kinološka zveza Slovenije letos praznuje sto let.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost in za delo službenih in reševalnih psov, za agiliti in ubogljivost, gospod Zidar ima zares veliko izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno, ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. V pogovoru z Lucijo Fatur, poslušali boste ponovitev oddaje, sta zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo. Poleg tega Kinološka zveza Slovenije letos praznuje sto let.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost, za delo službenih in reševalnih psov, za agility in ubogljivost - gospod Zidar ima zares ogromno izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno - ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. Ob včerajšnjem pogovoru sva zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost, za delo službenih in reševalnih psov, za agility in ubogljivost - gospod Zidar ima zares ogromno izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno - ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. Ob včerajšnjem pogovoru sva zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo.
Avtor glasbe za pesem Očala: Gašper Lovrec Besedilo pesmi in scenarij: Sara Lužovec Mojster obdelave zvoka: Robert Sršen Režija: Siniša Gačić Montaža: Marko Hočevar Grafična podoba: Živko Ratković Glasova: Anka Eržen, Gašper Lovrec, Nejc Jezernik Instrumenti: kitara - Gašper Lovrec, bas kitara - Miha Ribarić, klavir - Luka Krof, bobni - Zlatko Djogić Besedilo: Okrogla očala imam, na vse se okroglo spoznam. Žoga ob žogi tiči, poskóči v zrak, se vrti. Kvadratna očala imam, na vse se kvadratno spoznam. Kocka na kocki stoji, bo padla? Lahko se zgodi. Refren: Vsak gleda skozi svoja očala. Je sonce kdaj žoga in skok, med igrala. Vsak gleda skozi svoja očala. Kakšna so tvoja, ko gledajo moja? Sončna očala imam, na vse se sončno spoznam. Žarek ob žarku žari, sonce v meni čepi. Refren. Žarek ob žarku žari, sonce v meni čepi. Refren.
Avtor glasbe za pesem Očala: Gašper Lovrec Besedilo pesmi in scenarij: Sara Lužovec Mojster obdelave zvoka: Robert Sršen Režija: Siniša Gačić Montaža: Marko Hočevar Grafična podoba: Živko Ratković Glasova: Anka Eržen, Gašper Lovrec, Nejc Jezernik Instrumenti: kitara - Gašper Lovrec, bas kitara - Miha Ribarić, klavir - Luka Krof, bobni - Zlatko Djogić Besedilo: Okrogla očala imam, na vse se okroglo spoznam. Žoga ob žogi tiči, poskóči v zrak, se vrti. Kvadratna očala imam, na vse se kvadratno spoznam. Kocka na kocki stoji, bo padla? Lahko se zgodi. Refren: Vsak gleda skozi svoja očala. Je sonce kdaj žoga in skok, med igrala. Vsak gleda skozi svoja očala. Kakšna so tvoja, ko gledajo moja? Sončna očala imam, na vse se sončno spoznam. Žarek ob žarku žari, sonce v meni čepi. Refren. Žarek ob žarku žari, sonce v meni čepi. Refren.
Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V tretji pesniški zbirki Vznožje Stanka Hrastelj tematizira bolečino in smrt, a to počne na izjemno svojstven, nepričakovan način. Zdi se, da je avtorica posebej za to zbirko ustvarila nov svet z novimi pravili, v katerem lahko vsaj za toliko časa, kot traja knjiga, prenese vso to težo. Zbirko prefinjeno dopolnjujejo črno-bele fotografije Nine Sotelšek, ki prikazujejo veliko opustelih pokrajin in skrivnostno moško postavo. Že na začetni fotografiji v zbirki ga vidimo na hribu sredi redkega rastja, po eni strani je podoba melanholična, njegova pojava je namreč osamljena, zamegljena, po drugi strani pa kar srhljiva, preteča, tako kot bo preteča nevarnost, da bo govorka podlegla bolečini. Ob prvem stiku z zbirko smo tako metaforično postavljeni ob vznožje hriba s pogledom, usmerjenim navzgor. Zbirka Stanka Hrastelj Vznožje je formalno razdeljena na pet ciklov, ki jih lahko beremo skoraj kot poglavja romana ali dejanja v drami, saj je zelo zgodbeno zastavljena. Začne se s Pričakovanji, ko se nekaj na tihem pripravlja in šušlja, ne vemo točno, kaj, a mora ostati skrivnost. Ker pa se kmalu zatem pojavijo prečrtane vrstice, postane jasno, da ne gre za neke splošne govorice, temveč bolj za zamolčano. Prečrtani verzi so misli, ki niso nikoli povedane na glas, ampak se le tiščijo in prerivajo v notranjosti, dokler ne postanejo že neznosne. V tem smislu je zelo učinkovita pesem o tem, kako se pesniška govorka zaveda, da bi se morala počutiti dobro, saj ji objektivno gledano prav nič ne manjka: »moje občutenje sveta in časa je taka globoka, gosta in temna žalost je taka trda, težka, groba stiska (o jaz, ki mi nič ne manjka) (o jaz, ubogi ateist) je kot kepa vlečenega testa ki jo nekdo tanjša in širi in vleče in razteguje in te zmelje in raztrosi po testu in te vanj zavije in si štrudl en tam scmarjen, zažgan štrudl ki ga nihče noče« Že na začetku smo tako soočeni z občutjem, ki ne bo kar tako izginilo, ampak bo vztrajalo do (morda bridkega) konca. A v ciklu Potovanje na srečo vstopi Rupert, pojavi se v vagonu, kjer sedi govorka, ki jo je potovanja zelo strah. Sede zraven nje, ker začuti njeno stisko, ona pa ga takoj imenuje »Rupert mirni / Rupert spokojni / Rupert svetli« in kar je še svetlejših, pozitivnih oznak. Označi ga tudi za tolažnika in odrešenika, kar se kasneje izkaže za ključno. Rupert pomaga tudi drugim potnikom in se izkaže za junaka, hitro in mimogrede zavzame pozicijo stebra družbe, nato pa sede k oknu in zadrema. Govorko popolnoma fascinira, komaj čaka kakšno njegovo pripoved, in res ji pove o kovčku, v katerem ni bilo nič posebnega, le neizrečene besede. V tem verzu se pokaže njegova dejanska modrost, saj je najtežje nositi prav neizrečene besede, medtem ko se njemu ne zdijo posebno breme, pravzaprav se zdi, da ga je pesnica postavila na to mesto prav zaradi tega, da ji jih bo pomagal spraviti na plan. Da bo z njegovo pomočjo lahko nehala črtati cele verze, cele misli. Rupert vse prenaša stoično, zanesljivo, postane metafora, s katero govorka potuje. A kljub vsemu se zdi, da je prepozno za metaforičnost, da bolečina neomajno vztraja, da ne bo šla nikamor, pa če si ona tega še tako želi. Na več mestih v zbirki najdemo neposredne navezave na religijo, na primer zapovedi, češčenje pa tudi paruzijo, tj. Kristusov drugi prihod, ki mu je posvečen celoten cikel. Vzpostavi se kompleksen odnos govorke do religije, saj jo po eni strani zavrača, po drugi pa se naslanja na njene podobe, da bi se lahko izrazila, celo iz besed ustvari človeka, postane stvariteljica. A teža ostaja, skozi verze postaja vedno bolj občutna, otipljiva, vseprisotna. Njena uteha je tako vera v Ruperta, ki tudi v odsotnosti oziroma zanikanju še vedno ostaja prisoten, se vpleta v dogajanje in njeno razmišljanje, ona ga nagovarja, se obrača nanj, postane ji uteha. Ves čas ga poskuša zadržati, mu poiskati nadomestek, ga pohvaliti, ga skratka udejanja skozi svoje videnje sveta, ki pa je zaznamovano z bolečino in trpljenjem. To udejanjenje gre tako daleč, da Rupert prestopi fiktivne meje in jo pokliče z imenom avtorice, prekine tihi dogovor, jo presune. In nato se prebudi upanje, ki je nalezljivo in se ga lahko daje dalje in dalje – tudi če se kdaj prikotali do vznožja, ga spodmakneš, pa gre naprej. Rupert se vedno bolj kaže kot religijska oseba, ki pa je obenem skupek različnih oseb oziroma njihov derivat; izvaja naloge, ki so usojene, a ga morijo, na dušo mu leže žalost. Stanka Hrastelj tako spretno in predvsem izjemno kompleksno komentira vpliv slepega nekritičnega sledenja, ki se lahko hitro sprevrže v nekaj drugega, kot je bilo obljubljeno. V pesmi vse bolj vdirajo smrt, obup, končanje, osamljenost, zapuščenost. Avtorica od nas zahteva, da zbirko beremo jasno narativno, ne samo zaradi oseb in tempa, ampak tudi zaradi širše pomenske slike, ki se vzpostavi in kontekstualizira prav skozi pesniško dogajanje. Boj z depresijo in smrtjo je iz vrstice v vrstico bolj na nož, bolj obupan, a paradoksalno tudi bolj poln upanja. Nenehno iskanje nadomestila, ko Rupert ni na voljo, tako spominja na večni boj z lastnimi demoni, ki se jih ne da nikamor pregnati, nikakor izničiti. A upanje se predaja naprej, kot tihi refren, kot majcena prečrtana vrstica, kot beseda, zašepetana v noč. In morda je to dovolj, vsaj za zdaj. Če ne, pa bomo spet in spet spodmaknili vznožje.
Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V tretji pesniški zbirki Vznožje Stanka Hrastelj tematizira bolečino in smrt, a to počne na izjemno svojstven, nepričakovan način. Zdi se, da je avtorica posebej za to zbirko ustvarila nov svet z novimi pravili, v katerem lahko vsaj za toliko časa, kot traja knjiga, prenese vso to težo. Zbirko prefinjeno dopolnjujejo črno-bele fotografije Nine Sotelšek, ki prikazujejo veliko opustelih pokrajin in skrivnostno moško postavo. Že na začetni fotografiji v zbirki ga vidimo na hribu sredi redkega rastja, po eni strani je podoba melanholična, njegova pojava je namreč osamljena, zamegljena, po drugi strani pa kar srhljiva, preteča, tako kot bo preteča nevarnost, da bo govorka podlegla bolečini. Ob prvem stiku z zbirko smo tako metaforično postavljeni ob vznožje hriba s pogledom, usmerjenim navzgor. Zbirka Stanka Hrastelj Vznožje je formalno razdeljena na pet ciklov, ki jih lahko beremo skoraj kot poglavja romana ali dejanja v drami, saj je zelo zgodbeno zastavljena. Začne se s Pričakovanji, ko se nekaj na tihem pripravlja in šušlja, ne vemo točno, kaj, a mora ostati skrivnost. Ker pa se kmalu zatem pojavijo prečrtane vrstice, postane jasno, da ne gre za neke splošne govorice, temveč bolj za zamolčano. Prečrtani verzi so misli, ki niso nikoli povedane na glas, ampak se le tiščijo in prerivajo v notranjosti, dokler ne postanejo že neznosne. V tem smislu je zelo učinkovita pesem o tem, kako se pesniška govorka zaveda, da bi se morala počutiti dobro, saj ji objektivno gledano prav nič ne manjka: »moje občutenje sveta in časa je taka globoka, gosta in temna žalost je taka trda, težka, groba stiska (o jaz, ki mi nič ne manjka) (o jaz, ubogi ateist) je kot kepa vlečenega testa ki jo nekdo tanjša in širi in vleče in razteguje in te zmelje in raztrosi po testu in te vanj zavije in si štrudl en tam scmarjen, zažgan štrudl ki ga nihče noče« Že na začetku smo tako soočeni z občutjem, ki ne bo kar tako izginilo, ampak bo vztrajalo do (morda bridkega) konca. A v ciklu Potovanje na srečo vstopi Rupert, pojavi se v vagonu, kjer sedi govorka, ki jo je potovanja zelo strah. Sede zraven nje, ker začuti njeno stisko, ona pa ga takoj imenuje »Rupert mirni / Rupert spokojni / Rupert svetli« in kar je še svetlejših, pozitivnih oznak. Označi ga tudi za tolažnika in odrešenika, kar se kasneje izkaže za ključno. Rupert pomaga tudi drugim potnikom in se izkaže za junaka, hitro in mimogrede zavzame pozicijo stebra družbe, nato pa sede k oknu in zadrema. Govorko popolnoma fascinira, komaj čaka kakšno njegovo pripoved, in res ji pove o kovčku, v katerem ni bilo nič posebnega, le neizrečene besede. V tem verzu se pokaže njegova dejanska modrost, saj je najtežje nositi prav neizrečene besede, medtem ko se njemu ne zdijo posebno breme, pravzaprav se zdi, da ga je pesnica postavila na to mesto prav zaradi tega, da ji jih bo pomagal spraviti na plan. Da bo z njegovo pomočjo lahko nehala črtati cele verze, cele misli. Rupert vse prenaša stoično, zanesljivo, postane metafora, s katero govorka potuje. A kljub vsemu se zdi, da je prepozno za metaforičnost, da bolečina neomajno vztraja, da ne bo šla nikamor, pa če si ona tega še tako želi. Na več mestih v zbirki najdemo neposredne navezave na religijo, na primer zapovedi, češčenje pa tudi paruzijo, tj. Kristusov drugi prihod, ki mu je posvečen celoten cikel. Vzpostavi se kompleksen odnos govorke do religije, saj jo po eni strani zavrača, po drugi pa se naslanja na njene podobe, da bi se lahko izrazila, celo iz besed ustvari človeka, postane stvariteljica. A teža ostaja, skozi verze postaja vedno bolj občutna, otipljiva, vseprisotna. Njena uteha je tako vera v Ruperta, ki tudi v odsotnosti oziroma zanikanju še vedno ostaja prisoten, se vpleta v dogajanje in njeno razmišljanje, ona ga nagovarja, se obrača nanj, postane ji uteha. Ves čas ga poskuša zadržati, mu poiskati nadomestek, ga pohvaliti, ga skratka udejanja skozi svoje videnje sveta, ki pa je zaznamovano z bolečino in trpljenjem. To udejanjenje gre tako daleč, da Rupert prestopi fiktivne meje in jo pokliče z imenom avtorice, prekine tihi dogovor, jo presune. In nato se prebudi upanje, ki je nalezljivo in se ga lahko daje dalje in dalje – tudi če se kdaj prikotali do vznožja, ga spodmakneš, pa gre naprej. Rupert se vedno bolj kaže kot religijska oseba, ki pa je obenem skupek različnih oseb oziroma njihov derivat; izvaja naloge, ki so usojene, a ga morijo, na dušo mu leže žalost. Stanka Hrastelj tako spretno in predvsem izjemno kompleksno komentira vpliv slepega nekritičnega sledenja, ki se lahko hitro sprevrže v nekaj drugega, kot je bilo obljubljeno. V pesmi vse bolj vdirajo smrt, obup, končanje, osamljenost, zapuščenost. Avtorica od nas zahteva, da zbirko beremo jasno narativno, ne samo zaradi oseb in tempa, ampak tudi zaradi širše pomenske slike, ki se vzpostavi in kontekstualizira prav skozi pesniško dogajanje. Boj z depresijo in smrtjo je iz vrstice v vrstico bolj na nož, bolj obupan, a paradoksalno tudi bolj poln upanja. Nenehno iskanje nadomestila, ko Rupert ni na voljo, tako spominja na večni boj z lastnimi demoni, ki se jih ne da nikamor pregnati, nikakor izničiti. A upanje se predaja naprej, kot tihi refren, kot majcena prečrtana vrstica, kot beseda, zašepetana v noč. In morda je to dovolj, vsaj za zdaj. Če ne, pa bomo spet in spet spodmaknili vznožje.
Za nami so velikonočni prazniki, ko obhajamo Kristusovo vstajenje. Štirje evangelisti pišejo o istem dogodku – o praznem grobu, o srečanjih z Vstalim in o Jezusovem poslanstvu po vstajenju. Mi verujemo, da je to, kar je zapisano, resnica. Verovati pa ni vedno lahko. Človek si želi dokaze, želi si dejstva, želi »črno na belem«, želi logično sosledje dogodkov. Toda če bi vero lahko razložili z matematičnimi formulami ali znanstvenimi koraki, to ne bi bila več vera, temveč znanje. Vera se začne tam, kjer se konča čista preverljivost. Vera je tako velik izziv, ker zahteva, da pogledamo »onkraj« svoje logike in preprosto zaupamo, verujemo. Božja beseda današnje tretje velikonočne nedelje nas popelje na obalo Tiberijskega jezera, kjer se vstali Jezus razodene svojim učencem. Med njimi je tudi Simon Peter – učenec, ki je pred Jezusovo smrtjo trikrat zatrdil, da ga ne pozna. V trenutku stiske in strahu ga je zatajil. In zdaj, ob mirni obali, ob žerjavici in kruhu, ga ta isti Jezus gleda v oči in ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter odgovori: »Gospod, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu reče: »Pasi moje ovce.« Ta evangeljski odlomek nam nastavlja zrcalo. Jezusovo vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« lahko razširimo in ga postavimo sebi: Človek, si iskren? Govoriš resnico? Si zanjo pripravljen kaj žrtvovati? A tu se ne ustavi. Pojavi se še nadgradnja: Kaj si pripravljen narediti iz ljubezni do bližnjega? Kje se v tebi ustavi kazalnik iskrenosti, resnicoljubnosti, požrtvovalnosti? Jezus je šel za resnico do konca – umrl je zanjo. Peter pa je iz Jezusovih rok sprejel poslanstvo. Postal je prvi papež, voditelj prve Cerkve. Tudi on je – iz ljubezni in zaradi resnice – umrl mučeniške smrti. Njegovo življenje, poklic in poslanstvo so bili resničen odgovor na ljubezen. In mi? Hočemo ali nočemo, ob tem ne moremo ostati ravnodušni. V vsakem človeku se znova prebudi vprašanje: Kje sem jaz? Lahko bi rekli, da smo razpeti med sodobnim egoizmom in pristnim altruizmom. A prava ljubezen pomeni prav to: da se iz ljubezni razdajaš – do konca. Sveta mati Terezija je leta 1979, ob prejemu Nobelove nagrade za mir, izrekla pomenljivo misel: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v to, kar delamo.« Vsak dan znova imamo priložnost, da svoje delo – majhno ali veliko – opravimo z ljubeznijo. In to spreminja svet.
Za nami so velikonočni prazniki, ko obhajamo Kristusovo vstajenje. Štirje evangelisti pišejo o istem dogodku – o praznem grobu, o srečanjih z Vstalim in o Jezusovem poslanstvu po vstajenju. Mi verujemo, da je to, kar je zapisano, resnica. Verovati pa ni vedno lahko. Človek si želi dokaze, želi si dejstva, želi »črno na belem«, želi logično sosledje dogodkov. Toda če bi vero lahko razložili z matematičnimi formulami ali znanstvenimi koraki, to ne bi bila več vera, temveč znanje. Vera se začne tam, kjer se konča čista preverljivost. Vera je tako velik izziv, ker zahteva, da pogledamo »onkraj« svoje logike in preprosto zaupamo, verujemo. Božja beseda današnje tretje velikonočne nedelje nas popelje na obalo Tiberijskega jezera, kjer se vstali Jezus razodene svojim učencem. Med njimi je tudi Simon Peter – učenec, ki je pred Jezusovo smrtjo trikrat zatrdil, da ga ne pozna. V trenutku stiske in strahu ga je zatajil. In zdaj, ob mirni obali, ob žerjavici in kruhu, ga ta isti Jezus gleda v oči in ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter odgovori: »Gospod, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu reče: »Pasi moje ovce.« Ta evangeljski odlomek nam nastavlja zrcalo. Jezusovo vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« lahko razširimo in ga postavimo sebi: Človek, si iskren? Govoriš resnico? Si zanjo pripravljen kaj žrtvovati? A tu se ne ustavi. Pojavi se še nadgradnja: Kaj si pripravljen narediti iz ljubezni do bližnjega? Kje se v tebi ustavi kazalnik iskrenosti, resnicoljubnosti, požrtvovalnosti? Jezus je šel za resnico do konca – umrl je zanjo. Peter pa je iz Jezusovih rok sprejel poslanstvo. Postal je prvi papež, voditelj prve Cerkve. Tudi on je – iz ljubezni in zaradi resnice – umrl mučeniške smrti. Njegovo življenje, poklic in poslanstvo so bili resničen odgovor na ljubezen. In mi? Hočemo ali nočemo, ob tem ne moremo ostati ravnodušni. V vsakem človeku se znova prebudi vprašanje: Kje sem jaz? Lahko bi rekli, da smo razpeti med sodobnim egoizmom in pristnim altruizmom. A prava ljubezen pomeni prav to: da se iz ljubezni razdajaš – do konca. Sveta mati Terezija je leta 1979, ob prejemu Nobelove nagrade za mir, izrekla pomenljivo misel: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v to, kar delamo.« Vsak dan znova imamo priložnost, da svoje delo – majhno ali veliko – opravimo z ljubeznijo. In to spreminja svet.
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Love me tender je kratko prozno delo, ki subvertira pogosto situacijo, v kateri se znajdejo partnerji, ki se ločujejo in v svojih stiskah izrabljajo otroka. V tem primeru je ženska, prvoosebna avtofikcijska pripovedovalka, pisateljica in lezbijka, tista, ki se znajde v položaju, ko ji bivši partner onemogoča stike z otrokom; obtožena je pedofilije, incesta in neprištevnosti. Partner, s katerim je preživela dvajset let, jo začne psihološko zlorabljati in manipulirati tako z njo, kot s sinom v hipu, ko se zave, da njena odločitev, da se z njim razide in zaživi življenje kot samska ženska, ki se dobiva druge ženske, ni samo prehodna »muha«, temveč zavestna in trajna odločitev za drugačen življenjski slog, ki njega ne zajema več – pripovedovalka pusti tudi odvetniško službo in se odloči živeti kot pisateljica. Pripovedovalka v je oseba, ki v veliki meri performira moški družbeni spol. V štiridesetih letih zapusti družino, nadaljnjih razmerij ne plete po odnosnosti, temveč zgolj na podlagi seksualnosti, v njih je pogosto neempatična, čustveno distancirana, hladna. Do čustvenih svetov drugih ljudi – partnerk, cimra, bivšega moža ali sina – ima zelo omejen dostop; zdi se, da si njihove notranjosti težko predstavlja in je v resnici niti ne zanimajo. S sinom Paulom išče predvsem trenutke lagodnosti, sproščenosti in zabave. Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna. Ključno za tekst je, da njen nekdanji partner ne problematizira ničesar od tega, kot pogosto ni problematizirano podobno vedenje in čustvovanje moških, za katere so opisani vedenjski vzorci statistično pogostejši. Vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj ne. Bržkone ima s tem kaj opraviti naturalizacija političnih in medosebnih odvodov moškega družbenega spola; ti vzorci niso zaznani kot problematični – kar je zaznano kot problematično, odraža druge vidike problematičnih družbenih vzorcev. Bivši partner namreč pripovedovalko obtožuje incesta, pedofilije, isto pa očita še njenim prijateljem – dovolj je že fotografija, na kateri njun sin sedi na isti klopi kot njen gejevski kolega. Prav tako je tarča njegovega napada njena izbira ženskih spolnih partneric; bivši partner iz tega nemudoma ustvari moralno paniko, češ da ni primerno, da bi njun sin vedel, da se njegova mama sestaja z ženskami. Podobno napade tudi njeno odločitev za zamenjavo kariere, četudi je to manj v fokusu; tu padejo predvsem obtožbe o neurejenosti življenjske situacije, nestabilnosti ipd. Tisto, kar bi bilo dejansko mogoče postaviti pod vprašaj – in se v tekoči, sočni, izčiščeni pripovedi Love me tender lepo odraža – ni zares postavljeno pod vprašaj, ker je normalizirano. Aludirano je tudi, da je lahko to pri moških občasno razlog, da ženske partnerice po razhodu na sodišču nekdanjega partnerja prikažejo v luči, ki je slabša od objektivne; objektivna luč je preprosto premalo, da bi v obstoječem družbeno-političnem okolju kakorkoli postavljala pod vprašaj primernost osebe za starševstvo. Po drugi strani je pod vprašaj postavljeno tisto, kar nikakor ne bi smelo biti postavljeno pod vprašaj – odločitev za homoerotična razmerja, odločitev, da ženska ne bo več živela v skladu z družbenimi pričakovanji, menjava stabilne, ugledne službe – ki pa je, kot je na nekem mestu v knjigi povsem neposredno opisano, terjala, da je pripovedovalka branila morilce, pedofile in posiljevalce – za svobodnjaštvo, za umetniški poklic. Proza Love Me Tender v orisani konstelaciji pod vprašaj seveda postavlja samo funkcijo in družbeno-politično vlogo matere in materinske ljubezni. Pripovedovalka pri tem dolgo sicer žaluje za izgubo sina, a ko mora na tehtnico postaviti sebe ali njega, izbere sebe, izbere suverenost in možnost samoodločanja. Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno in tukaj je knjiga najmočnejša, saj je ravno v tem likinjina največja moč. Paradoksalno je to največ, kar bi v bistvu lahko ponudila tudi svojemu sinu – enostavno ne želi sprejeti pogojev, ki bi bili do nje destruktivni, ne želi izbrisati sebe, da bi lahko obstajala v življenju bližnjega – četudi je ta bližnji njen sin. Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Love me tender je kratko prozno delo, ki subvertira pogosto situacijo, v kateri se znajdejo partnerji, ki se ločujejo in v svojih stiskah izrabljajo otroka. V tem primeru je ženska, prvoosebna avtofikcijska pripovedovalka, pisateljica in lezbijka, tista, ki se znajde v položaju, ko ji bivši partner onemogoča stike z otrokom; obtožena je pedofilije, incesta in neprištevnosti. Partner, s katerim je preživela dvajset let, jo začne psihološko zlorabljati in manipulirati tako z njo, kot s sinom v hipu, ko se zave, da njena odločitev, da se z njim razide in zaživi življenje kot samska ženska, ki se dobiva druge ženske, ni samo prehodna »muha«, temveč zavestna in trajna odločitev za drugačen življenjski slog, ki njega ne zajema več – pripovedovalka pusti tudi odvetniško službo in se odloči živeti kot pisateljica. Pripovedovalka v je oseba, ki v veliki meri performira moški družbeni spol. V štiridesetih letih zapusti družino, nadaljnjih razmerij ne plete po odnosnosti, temveč zgolj na podlagi seksualnosti, v njih je pogosto neempatična, čustveno distancirana, hladna. Do čustvenih svetov drugih ljudi – partnerk, cimra, bivšega moža ali sina – ima zelo omejen dostop; zdi se, da si njihove notranjosti težko predstavlja in je v resnici niti ne zanimajo. S sinom Paulom išče predvsem trenutke lagodnosti, sproščenosti in zabave. Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna. Ključno za tekst je, da njen nekdanji partner ne problematizira ničesar od tega, kot pogosto ni problematizirano podobno vedenje in čustvovanje moških, za katere so opisani vedenjski vzorci statistično pogostejši. Vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj ne. Bržkone ima s tem kaj opraviti naturalizacija političnih in medosebnih odvodov moškega družbenega spola; ti vzorci niso zaznani kot problematični – kar je zaznano kot problematično, odraža druge vidike problematičnih družbenih vzorcev. Bivši partner namreč pripovedovalko obtožuje incesta, pedofilije, isto pa očita še njenim prijateljem – dovolj je že fotografija, na kateri njun sin sedi na isti klopi kot njen gejevski kolega. Prav tako je tarča njegovega napada njena izbira ženskih spolnih partneric; bivši partner iz tega nemudoma ustvari moralno paniko, češ da ni primerno, da bi njun sin vedel, da se njegova mama sestaja z ženskami. Podobno napade tudi njeno odločitev za zamenjavo kariere, četudi je to manj v fokusu; tu padejo predvsem obtožbe o neurejenosti življenjske situacije, nestabilnosti ipd. Tisto, kar bi bilo dejansko mogoče postaviti pod vprašaj – in se v tekoči, sočni, izčiščeni pripovedi Love me tender lepo odraža – ni zares postavljeno pod vprašaj, ker je normalizirano. Aludirano je tudi, da je lahko to pri moških občasno razlog, da ženske partnerice po razhodu na sodišču nekdanjega partnerja prikažejo v luči, ki je slabša od objektivne; objektivna luč je preprosto premalo, da bi v obstoječem družbeno-političnem okolju kakorkoli postavljala pod vprašaj primernost osebe za starševstvo. Po drugi strani je pod vprašaj postavljeno tisto, kar nikakor ne bi smelo biti postavljeno pod vprašaj – odločitev za homoerotična razmerja, odločitev, da ženska ne bo več živela v skladu z družbenimi pričakovanji, menjava stabilne, ugledne službe – ki pa je, kot je na nekem mestu v knjigi povsem neposredno opisano, terjala, da je pripovedovalka branila morilce, pedofile in posiljevalce – za svobodnjaštvo, za umetniški poklic. Proza Love Me Tender v orisani konstelaciji pod vprašaj seveda postavlja samo funkcijo in družbeno-politično vlogo matere in materinske ljubezni. Pripovedovalka pri tem dolgo sicer žaluje za izgubo sina, a ko mora na tehtnico postaviti sebe ali njega, izbere sebe, izbere suverenost in možnost samoodločanja. Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno in tukaj je knjiga najmočnejša, saj je ravno v tem likinjina največja moč. Paradoksalno je to največ, kar bi v bistvu lahko ponudila tudi svojemu sinu – enostavno ne želi sprejeti pogojev, ki bi bili do nje destruktivni, ne želi izbrisati sebe, da bi lahko obstajala v življenju bližnjega – četudi je ta bližnji njen sin. Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Smo pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Oba sta se neposredno srečala z Jezusom Kristusom. Petra je poklical skupaj z bratom Andrejem, da postaneta ribiča ljudi, Pavla pa je po letih, ko je ta preganjal prve kristjane, srečal v puščavi na poti v Damask. Srečanje z Jezusom pri njima povzroči spreobrnjenje. Njuno življenje se dobesedno obrne na glavo: Peter iz običajnega ribiča postane ribič ljudi, Pavel pa od preganjalca postane oznanjevalec živega Boga, Jezusa Kristusa. Srečanje z Jezusom se dotakne človekovega srca z vprašanjem »Za koga bije tvoje srce?« oziroma »Za koga živiš?« Srečanje z Jezusom te zaznamuje, srečanje z Jezusom pusti pečat za vse življenje. Tudi mene je zaznamovalo. V naši župniji je bila navada, da smo starejši veroučenci pomagali učiti verouk mlajše, tako da smo pri vsaki uri uprizorili kakšen evangeljski odlomek in moja vloga je bila pogosto uprizoriti Jezusa. Njegova dejanja in besede mi niso dali miru, odzvanjali so v meni tako močno, da sem Božjo besedo redno bral in jo premišljeval ter se vključeval v dejavnosti v župniji. Vedno bolj sem čutil, da Jezusa ne samo, da ga igram, da ne le govorim o Jezusu samo v razredu, ampak tudi drugje, da postajam vedno bolj On. Tako sem se že med gimnazijo odločil, da postanem salezijanec duhovnik. Danes zvečer na vigilijo praznika svetega Petra in Pavla bom v novomeški stolnici po rokah tamkajšnjega krajevnega škofa prejel zakrament mašniškega posvečenja. Odgovor na Božji klic, ki sem ga zaslišal že konec osnovne šole, je v meni postopoma zorel in vedno bolj uresničeval z mojimi konkretnimi koraki, predvsem pri delu z mladimi, zato sem salezijanec. Od malih nog sem čutil, da me Bog kliče kot mašnika in spovednika, še posebej med mlade. Sčasoma sem spoznaval, da je to moj poklic, klic na pot vzgoje, in to celostne, ne samo na duhovnem, ampak tudi fizičnem in čustvenem področju. Vedno bolj se zavedam, kaj pomeni v polnosti posvetiti svoje življenje. Biti ves za Boga in ves za ljudi. To ne pomeni odpovedati se svoji svobodi, ampak nasprotno: poslušati božjega Svetega Duha in mu svobodno odgovarjati na vsakem koraku. Povabim vas, da se danes spomnite duhovnikov, še posebej pa novomašnikov, ki bomo posvečeni v teh dneh, da bi bili goreči oznanjevalci evangelija in pričevalci za Kristusa, kot sta bila sveta Peter in Pavel. Veseli bomo, če nas boste podprli z molitvijo in kakšno spodbudno besedo. Gospod, duhovnikov nam daj!
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Smo pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Oba sta se neposredno srečala z Jezusom Kristusom. Petra je poklical skupaj z bratom Andrejem, da postaneta ribiča ljudi, Pavla pa je po letih, ko je ta preganjal prve kristjane, srečal v puščavi na poti v Damask. Srečanje z Jezusom pri njima povzroči spreobrnjenje. Njuno življenje se dobesedno obrne na glavo: Peter iz običajnega ribiča postane ribič ljudi, Pavel pa od preganjalca postane oznanjevalec živega Boga, Jezusa Kristusa. Srečanje z Jezusom se dotakne človekovega srca z vprašanjem »Za koga bije tvoje srce?« oziroma »Za koga živiš?« Srečanje z Jezusom te zaznamuje, srečanje z Jezusom pusti pečat za vse življenje. Tudi mene je zaznamovalo. V naši župniji je bila navada, da smo starejši veroučenci pomagali učiti verouk mlajše, tako da smo pri vsaki uri uprizorili kakšen evangeljski odlomek in moja vloga je bila pogosto uprizoriti Jezusa. Njegova dejanja in besede mi niso dali miru, odzvanjali so v meni tako močno, da sem Božjo besedo redno bral in jo premišljeval ter se vključeval v dejavnosti v župniji. Vedno bolj sem čutil, da Jezusa ne samo, da ga igram, da ne le govorim o Jezusu samo v razredu, ampak tudi drugje, da postajam vedno bolj On. Tako sem se že med gimnazijo odločil, da postanem salezijanec duhovnik. Danes zvečer na vigilijo praznika svetega Petra in Pavla bom v novomeški stolnici po rokah tamkajšnjega krajevnega škofa prejel zakrament mašniškega posvečenja. Odgovor na Božji klic, ki sem ga zaslišal že konec osnovne šole, je v meni postopoma zorel in vedno bolj uresničeval z mojimi konkretnimi koraki, predvsem pri delu z mladimi, zato sem salezijanec. Od malih nog sem čutil, da me Bog kliče kot mašnika in spovednika, še posebej med mlade. Sčasoma sem spoznaval, da je to moj poklic, klic na pot vzgoje, in to celostne, ne samo na duhovnem, ampak tudi fizičnem in čustvenem področju. Vedno bolj se zavedam, kaj pomeni v polnosti posvetiti svoje življenje. Biti ves za Boga in ves za ljudi. To ne pomeni odpovedati se svoji svobodi, ampak nasprotno: poslušati božjega Svetega Duha in mu svobodno odgovarjati na vsakem koraku. Povabim vas, da se danes spomnite duhovnikov, še posebej pa novomašnikov, ki bomo posvečeni v teh dneh, da bi bili goreči oznanjevalci evangelija in pričevalci za Kristusa, kot sta bila sveta Peter in Pavel. Veseli bomo, če nas boste podprli z molitvijo in kakšno spodbudno besedo. Gospod, duhovnikov nam daj!
Združenja medicinskih sester po svetu opozarjajo na pomen poklica medicinske sestre. V Sindikatu delavcev v zdravstveni negi Slovenije pozivajo k izboljšanju delovnih pogojev in kadrovskih normativov za medicinske sestre ter tudi k večjim sistemskim vlaganjem v zdravstveno nego. V oddaji tudi o tem: - V Sloveniji ni specialista za fibromialgijo . - Sanacijo plazu ob rudarski hiši v Idriji naj bi končali do konca junija. -Kakšna je pot špargljev in češenj od zemlje do krožnika? - Slovenski rokometaši v boj za svetovno prvenstvo.
Združenja medicinskih sester po svetu opozarjajo na pomen poklica medicinske sestre. V Sindikatu delavcev v zdravstveni negi Slovenije pozivajo k izboljšanju delovnih pogojev in kadrovskih normativov za medicinske sestre ter tudi k večjim sistemskim vlaganjem v zdravstveno nego. V oddaji tudi o tem: - V Sloveniji ni specialista za fibromialgijo . - Sanacijo plazu ob rudarski hiši v Idriji naj bi končali do konca junija. -Kakšna je pot špargljev in češenj od zemlje do krožnika? - Slovenski rokometaši v boj za svetovno prvenstvo.
Besedilo: Pišem: »Nekje res globoko v morju …« Zbrišem: »Nekje res globoko v morju …« Pišem: »Tam daleč na skritem obzorju …« Zbrišem: »Tam daleč na skritem obzorju …« Pišem: »Stopicam, nikamor ne pridem …« Zbrišem: »Stopicam, nikamor ne pridem …« Pišem in zbrišem, zbrišem, ne pišem, prave besede trudoma iščem. Refren: Kako naj začnem svoj prvi zapis? Da moj se na knjigi bo znašel podpis? Kakšni bom zgodbi nalepil peruti? Da ves jo bo svet videl izpluti? Pišem: »Po cestah, ne daleč od doma ...« Zbrišem: »Po cestah, ne daleč od doma ...« Pišem: »V votlini ob kralju Matjažu ...« Zbrišem: »V votlini ob kralju Matjažu ...« Pišem: »Valijo se čudni oblaki ...« Zbrišem: »Valijo se čudni oblaki ...« Pišem in zbrišem, zbrišem, ne pišem, prave besede trudoma iščem. Refren. Avtor glasbe za pesem Pišem: Gašper Lovrec Besedilo pesmi in scenarij: Sara Lužovec Mojster obdelave zvoka: Aleš Drašler Režija: Vojko Boštjančič Montaža: Rastko Radenković Grafična podoba: Damijan Popovič Glasovi: Nejc Jezernik, Gašper Lovrec Instrumenti: kitara - Gašper Lovrec, bas kitara - Miha Ribarić, klavir - Božidar Kolerič, harmonika - Luka Krof, bobni - Zlatko Djogić Celotna oddaja Z kot Zofka je na voljo na rtvslo.si/tv.
Besedilo: Pišem: »Nekje res globoko v morju …« Zbrišem: »Nekje res globoko v morju …« Pišem: »Tam daleč na skritem obzorju …« Zbrišem: »Tam daleč na skritem obzorju …« Pišem: »Stopicam, nikamor ne pridem …« Zbrišem: »Stopicam, nikamor ne pridem …« Pišem in zbrišem, zbrišem, ne pišem, prave besede trudoma iščem. Refren: Kako naj začnem svoj prvi zapis? Da moj se na knjigi bo znašel podpis? Kakšni bom zgodbi nalepil peruti? Da ves jo bo svet videl izpluti? Pišem: »Po cestah, ne daleč od doma ...« Zbrišem: »Po cestah, ne daleč od doma ...« Pišem: »V votlini ob kralju Matjažu ...« Zbrišem: »V votlini ob kralju Matjažu ...« Pišem: »Valijo se čudni oblaki ...« Zbrišem: »Valijo se čudni oblaki ...« Pišem in zbrišem, zbrišem, ne pišem, prave besede trudoma iščem. Refren. Avtor glasbe za pesem Pišem: Gašper Lovrec Besedilo pesmi in scenarij: Sara Lužovec Mojster obdelave zvoka: Aleš Drašler Režija: Vojko Boštjančič Montaža: Rastko Radenković Grafična podoba: Damijan Popovič Glasovi: Nejc Jezernik, Gašper Lovrec Instrumenti: kitara - Gašper Lovrec, bas kitara - Miha Ribarić, klavir - Božidar Kolerič, harmonika - Luka Krof, bobni - Zlatko Djogić Celotna oddaja Z kot Zofka je na voljo na rtvslo.si/tv.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."
Korona obdobje je zaradi izrazitih sprememb v vsakdanjem življenju ljudi naplavilo tudi oblutno več duševnih stisk. Predvsem na podeželju pa je govoriti o duševnem zdravju še vedno tabu tema. Morda je prav zato med vsemi poklici delež samomorilnosti najvišji prav med kmeti. Koliko sploh vemo o stresu, o medgeneracijskih trenjih, o duševnih stiskah kmečkega prebivalstva, ki spodjedajo vitalno moč podeželja? Potrebe po podpori na tem področju so velike. Kje so korenine stisk in kako si pri iskanju rešitev lahko pomagamo z izkušnjami iz tujine? O vsem tem Jernejka Drolec in gostje v studiu: - Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine; - Duška Knežević Hočevar, antropologinja iz ZRC - SAZU; - Toni Kukemberger, mladi kmet iz Trebnjega in - Marjan Dolenšek, svetovalec za kmetijsko in gozdarsko tehniko, Kmetijsko gozdarski zavod Ljubljana in Gozdarski inštitut Slovenije.
Korona obdobje je zaradi izrazitih sprememb v vsakdanjem življenju ljudi naplavilo tudi oblutno več duševnih stisk. Predvsem na podeželju pa je govoriti o duševnem zdravju še vedno tabu tema. Morda je prav zato med vsemi poklici delež samomorilnosti najvišji prav med kmeti. Koliko sploh vemo o stresu, o medgeneracijskih trenjih, o duševnih stiskah kmečkega prebivalstva, ki spodjedajo vitalno moč podeželja? Potrebe po podpori na tem področju so velike. Kje so korenine stisk in kako si pri iskanju rešitev lahko pomagamo z izkušnjami iz tujine? O vsem tem Jernejka Drolec in gostje v studiu: - Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine; - Duška Knežević Hočevar, antropologinja iz ZRC - SAZU; - Toni Kukemberger, mladi kmet iz Trebnjega in - Marjan Dolenšek, svetovalec za kmetijsko in gozdarsko tehniko, Kmetijsko gozdarski zavod Ljubljana in Gozdarski inštitut Slovenije.
Upokojena farmacevtka Marija Rep, rojena Zdolšek, je izvrstna pričevalka, ki nam odstre življenje premožne družine iz Šentjurja pri Celju. Med vojno in po njej je družina zapadla v revščino in pomanjkanje, a nikoli ni klonila pod nobenim režimom in izgubila ponosa. Oče je bil pred vojno uspešen župan v Šentjurju, kot član Slovenske ljudske stranke je poznal vodilnega slovenskega politika 20. stoletja Antona Korošca. Bili so zavedna slovenska družina, zato so jih Nemci takoj po okupaciji izselili v Srbijo. Marija nam slikovito prikaže tamkajšnje življenje, polno preizkušenj, a tudi kljubovalnosti in preživitvene vneme. Pri tem se je zlasti odlikovala njihova mama, ki je bila iznajdljiva in duševno zelo močna. Po prihodu domov, po vojni, je bila hiša izropana, »ljudska oblast« pa jih je potem še uradno oropala premoženja in družinske člane poniževala. Dva brata sta izbrala duhovniški poklic, zato so imeli vsi skupaj še večje težave, oba so zaprli in mlajšega Milana tudi do neke mere zlomili, v komunističnem koncentracijskem taborišču je bila tudi sestra. Marija pripoveduje: »Komunisti so rekli, če ne bi tako skupaj držali, bi vas uničili. Na našo hišo so napisali: Dol z reakcionarji.« Mariji so skušali preprečiti, da bi končala gimnazijo. Z velikimi težavami ji je uspelo. Pred preganjanjem se je umaknila na študij v Zagreb, kjer je imela mir in je uspešno končala farmacijo ter si kasneje ustvarila družino. Zvesta je družinskemu in verskemu izročilu, spremlja družbeno dogajanje in pravi: »Ja. Strašno me boli, takrat smo upali, pri osamosvojitvi, da se bo spremenilo, zdaj pa vedno bolj nazaj lezemo v to komunistično brozgo. Tega se pa res bojim, za moje mlade.«
Upokojena farmacevtka Marija Rep, rojena Zdolšek, je izvrstna pričevalka, ki nam odstre življenje premožne družine iz Šentjurja pri Celju. Med vojno in po njej je družina zapadla v revščino in pomanjkanje, a nikoli ni klonila pod nobenim režimom in izgubila ponosa. Oče je bil pred vojno uspešen župan v Šentjurju, kot član Slovenske ljudske stranke je poznal vodilnega slovenskega politika 20. stoletja Antona Korošca. Bili so zavedna slovenska družina, zato so jih Nemci takoj po okupaciji izselili v Srbijo. Marija nam slikovito prikaže tamkajšnje življenje, polno preizkušenj, a tudi kljubovalnosti in preživitvene vneme. Pri tem se je zlasti odlikovala njihova mama, ki je bila iznajdljiva in duševno zelo močna. Po prihodu domov, po vojni, je bila hiša izropana, »ljudska oblast« pa jih je potem še uradno oropala premoženja in družinske člane poniževala. Dva brata sta izbrala duhovniški poklic, zato so imeli vsi skupaj še večje težave, oba so zaprli in mlajšega Milana tudi do neke mere zlomili, v komunističnem koncentracijskem taborišču je bila tudi sestra. Marija pripoveduje: »Komunisti so rekli, če ne bi tako skupaj držali, bi vas uničili. Na našo hišo so napisali: Dol z reakcionarji.« Mariji so skušali preprečiti, da bi končala gimnazijo. Z velikimi težavami ji je uspelo. Pred preganjanjem se je umaknila na študij v Zagreb, kjer je imela mir in je uspešno končala farmacijo ter si kasneje ustvarila družino. Zvesta je družinskemu in verskemu izročilu, spremlja družbeno dogajanje in pravi: »Ja. Strašno me boli, takrat smo upali, pri osamosvojitvi, da se bo spremenilo, zdaj pa vedno bolj nazaj lezemo v to komunistično brozgo. Tega se pa res bojim, za moje mlade.«
Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi si jih želeli … Neki moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže veliko skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj začne z vso močjo pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej, kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si se s tem strinjal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil bolj kot kadar koli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In zdaj bom jaz premaknil skalo.«
Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi si jih želeli … Neki moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže veliko skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj začne z vso močjo pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej, kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si se s tem strinjal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil bolj kot kadar koli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In zdaj bom jaz premaknil skalo.«
Besedilo: Gremo spat ... V pižami se razgraja. Spat ... Nisem ujel še zmaja. Spat ... Tème nočem objeti. Spat ... Oči ne znam zapreti. Gremo spat. Me lulat' je prijelo. Spat ... Je sen strašilo vzelo. Spat ... Se zvezde mi režijo. Spat ... Ne reci kar adijo. No, prav … Refren: Ko sanje okno, švist, odpró in mesec skuštra ti glavó, zlezi, lezi, lezi naravnost na nebo. Tam čaka ovčk te sto, in gledajo mehko, mehko. Spusti, pusti, pusti, da v sen te prenesó. Gremo spat. Me polna luna nosi. Spat ... Zakaj spimo bosi? Spat ... Nekdo po steni trka. Spat ... Blazina moja smrka. Gremo spat. Bi raje stal kot legel. Spat ... Sem danes sploh kaj jedel? Spat ... Se je že zdanilo? Spat ... Te petje bo rešilo. No, prav … Refren. Avtor glasbe za pesem Gremo spat: Gašper Lovrec Besedilo pesmi in scenarij: Sara Lužovec Mojster obdelave zvoka: Aleš Drašler Režija: Tina Novak Montaža: Zvone Judež Grafična podoba: Simon Luznar Glasovi: Anka Eržen, Nejc Jezernik, Gašper Lovrec Instrumenti: kitara - Gašper Lovrec, bas kitara - Miha Ribarić, klavir - Božidar Kolerič, harmonika - Luka Krof, bobni - Zlatko Djogić
Besedilo: Gremo spat ... V pižami se razgraja. Spat ... Nisem ujel še zmaja. Spat ... Tème nočem objeti. Spat ... Oči ne znam zapreti. Gremo spat. Me lulat' je prijelo. Spat ... Je sen strašilo vzelo. Spat ... Se zvezde mi režijo. Spat ... Ne reci kar adijo. No, prav … Refren: Ko sanje okno, švist, odpró in mesec skuštra ti glavó, zlezi, lezi, lezi naravnost na nebo. Tam čaka ovčk te sto, in gledajo mehko, mehko. Spusti, pusti, pusti, da v sen te prenesó. Gremo spat. Me polna luna nosi. Spat ... Zakaj spimo bosi? Spat ... Nekdo po steni trka. Spat ... Blazina moja smrka. Gremo spat. Bi raje stal kot legel. Spat ... Sem danes sploh kaj jedel? Spat ... Se je že zdanilo? Spat ... Te petje bo rešilo. No, prav … Refren. Avtor glasbe za pesem Gremo spat: Gašper Lovrec Besedilo pesmi in scenarij: Sara Lužovec Mojster obdelave zvoka: Aleš Drašler Režija: Tina Novak Montaža: Zvone Judež Grafična podoba: Simon Luznar Glasovi: Anka Eržen, Nejc Jezernik, Gašper Lovrec Instrumenti: kitara - Gašper Lovrec, bas kitara - Miha Ribarić, klavir - Božidar Kolerič, harmonika - Luka Krof, bobni - Zlatko Djogić