Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Avtor: Jože Možina
Pretresljivo pričevanje Almire Jogan iz vasi Pedrovo nad Vipavsko dolino nam odstira manj znano preteklost tega konca domovine, razpetega med Krasom in Vipavskim. Doma so bili za tiste čase premožni in ugledni kmetje, oče je leta 1927 zgradil ogromen hlev, ki mu v okolici ni bilo para. Izkusili so italijansko preganjanje in zlasti oče mu je kot večina primorskih ljudi kljuboval. "Italija nas je uničevala, kulturno, jezikovno, gospodarsko, lahko rečem na vseh področjih. Oni so računali na asimilacijo Slovencev … Največ je storila za Slovence prav duhovščina. Veste, oni so še zmeraj, čeprav so bile maše v glavnem latinske, ampak oni so uvajali tudi slovenščino," poudarja Almira. Oče je bil izredno narodno zaveden, saj je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec za severno mejo in v bojih tudi ranjen. Mama je bila izredno preudarna gospodinja; v družini je bilo šest otrok: Benjamin, Rado, Jožko, Almira, Silvan in Ernesta. Pred vojno je prevladovala revščina, še huje pa je bilo med vojno. Januarja 1943 so se pojavili prvi partizani, domačini so jih podpirali, saj so se želeli rešiti italijanske nadvlade. Razmere so se spremenile po razpadu Italije in prihodu Nemcev. Do partizanov so odtlej imeli previden odnos, saj je bila zaradi njih vas izpostavljena nevarnosti in požigu, dogajali pa so se tudi umori nedolžnih ljudi. O vsem živo pričuje Almira, ki je kot otrok preprečila, da bi njihova hiša zgorela. V njihovi vasi se je zgodilo več napadov, padlo je tudi več partizanov. Almira je bila z drugimi dekleti partizanska kurirka. Navodila za kurirsko delo jim je dajal oče. Partizanski napad na okupatorsko kolono med Rihemberkom in Komnom je botroval okrutnemu maščevanju, požigu obeh naselij, predvsem zato, ker so se partizani izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali. Almira opisuje tudi zanimivo usodo bratov, okupatorjevo nasilje, ki je prizadelo njeno družino, in neizmerno razočaranje očeta, ki je podpiral partizane, a je kmalu po vojni ugotavljal, da se za to niso borili. Sprva je bil celo predsednik občine Branik (nekdanji Rihemberk), a so ga silili v partijo, kar je zavrnil in je zato funkcijo tudi opustil. Pričevalka je pogumna oseba, premočrtnost je bila njeno vodilo vse življenje. Kot izjemno uspešno in priljubljeno učiteljico in zborovodkinjo so jo silili v Komunistično partijo, kar pa je zavračala. Bila je in ostala je verna, takšni pa so bili v takratnem režimu na stranskem tiru. Kot učiteljica je naredila veliko dobrega, sploh na področju zborovskega petja za mladino, na katerem je dosegala tudi najvišje uspehe. O vsem tem in še številnih drugih temah bo govor v pričevanju, ki bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Avtor se je s pričevalko sprehodil po prelepi vasici Pedrovo s čudovitimi razgledi na Vipavsko dolino – in tudi to je vključeno v pričevanje.
Pretresljivo pričevanje Almire Jogan iz vasi Pedrovo nad Vipavsko dolino nam odstira manj znano preteklost tega konca domovine, razpetega med Krasom in Vipavskim. Doma so bili za tiste čase premožni in ugledni kmetje, oče je leta 1927 zgradil ogromen hlev, ki mu v okolici ni bilo para. Izkusili so italijansko preganjanje in zlasti oče mu je kot večina primorskih ljudi kljuboval. "Italija nas je uničevala, kulturno, jezikovno, gospodarsko, lahko rečem na vseh področjih. Oni so računali na asimilacijo Slovencev … Največ je storila za Slovence prav duhovščina. Veste, oni so še zmeraj, čeprav so bile maše v glavnem latinske, ampak oni so uvajali tudi slovenščino," poudarja Almira. Oče je bil izredno narodno zaveden, saj je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec za severno mejo in v bojih tudi ranjen. Mama je bila izredno preudarna gospodinja; v družini je bilo šest otrok: Benjamin, Rado, Jožko, Almira, Silvan in Ernesta. Pred vojno je prevladovala revščina, še huje pa je bilo med vojno. Januarja 1943 so se pojavili prvi partizani, domačini so jih podpirali, saj so se želeli rešiti italijanske nadvlade. Razmere so se spremenile po razpadu Italije in prihodu Nemcev. Do partizanov so odtlej imeli previden odnos, saj je bila zaradi njih vas izpostavljena nevarnosti in požigu, dogajali pa so se tudi umori nedolžnih ljudi. O vsem živo pričuje Almira, ki je kot otrok preprečila, da bi njihova hiša zgorela. V njihovi vasi se je zgodilo več napadov, padlo je tudi več partizanov. Almira je bila z drugimi dekleti partizanska kurirka. Navodila za kurirsko delo jim je dajal oče. Partizanski napad na okupatorsko kolono med Rihemberkom in Komnom je botroval okrutnemu maščevanju, požigu obeh naselij, predvsem zato, ker so se partizani izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali. Almira opisuje tudi zanimivo usodo bratov, okupatorjevo nasilje, ki je prizadelo njeno družino, in neizmerno razočaranje očeta, ki je podpiral partizane, a je kmalu po vojni ugotavljal, da se za to niso borili. Sprva je bil celo predsednik občine Branik (nekdanji Rihemberk), a so ga silili v partijo, kar je zavrnil in je zato funkcijo tudi opustil. Pričevalka je pogumna oseba, premočrtnost je bila njeno vodilo vse življenje. Kot izjemno uspešno in priljubljeno učiteljico in zborovodkinjo so jo silili v Komunistično partijo, kar pa je zavračala. Bila je in ostala je verna, takšni pa so bili v takratnem režimu na stranskem tiru. Kot učiteljica je naredila veliko dobrega, sploh na področju zborovskega petja za mladino, na katerem je dosegala tudi najvišje uspehe. O vsem tem in še številnih drugih temah bo govor v pričevanju, ki bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Avtor se je s pričevalko sprehodil po prelepi vasici Pedrovo s čudovitimi razgledi na Vipavsko dolino – in tudi to je vključeno v pričevanje.
Pričevanje Franca Mulca je eno najpretresljivejših, kar smo jih objavili, saj je ob raziskovanju okoliščin umora svojega očeta odkril komaj verjetno ozadje. Rojen je v Zbrigovcih pri Gornji Radgoni, sedaj živi v Pekrah pri Mariboru. Odraščal je na manjši, a skrbno vodeni kmetiji, saj je bil njegov oče s končano kmetijsko šolo zelo zagnan in uspešen kmetovalec. Kmetijo je oče prevzel z 18 leti in od takrat pisal tudi dnevnik, ki osupljivo dokumentira, česa vsega so bili naši ljudje kljub skromnim zmožnostim sposobni. Med vojno so ga preganjali Nemci, dočakal je osvoboditev in z velikim pričakovanjem sprejemal lepo zveneče obljube »ljudske oblasti«. Že prej je sodeloval z Osvobodilno fronto in po vojni se je udeležil kongresa OF poleti 1945. Sin Franci pove, da oče ni bil v partiji, pač pa je bil »Kocbekov človek«, se pravi krščanski socialist. Po preimenovanju OF v Socialistično zvezo delovnih ljudi je postal njen lokalni predsednik, ker je upal, da bo lahko prispeval k napredku podeželja. Sin Franci pravi: »Je pač nasedel, verjel je, ni se zavedal, da je bila Osvobodilna fronta oziroma Socialistična zveza bolj sredstvo za obvladovanje podeželja. /…/ Bil je naiven, pa tudi predrzen, kar je vedel, je tudi javno govoril. Ni bil tak, da bi držal v tajnosti. Na kakem sestanku, ko je bil v Radgoni, pa je potem šel domov, pa v kako gostilno so zavili in tam je to govoril. Takrat v tistem času je bilo v Radgoni in tisti okolici 199 sodelavcev Udbe.« In prav Udba, sestavljena iz domačinov, ga je neke noči, ko se je vračal domov, umorila in njegovo smrt prikazala kot utopitev. »Čakali so ga trije, on ni zgrešil poti, on je šel naravnost, se spustil v naš gozd, za eno veliko bukvijo so ga čakali trije. Če so ga tudi mučili, ne vem. In ga potem točno v tisto zajetje vode tja zavlekli in ga tam potisnili noter. In živina, živino pa zastrupili. Zelo hudo je bilo za našo družino, posebno za mater. Mi takrat po pogrebu nismo imeli nič. Vse pridelke prejšnjega leta smo skoraj pojedli. Krompirja je bilo samo še nekaj v kleti, nekaj repe, brez živine, brez mleka, brez kakšne svinje. Nobeden v službi, ne socialne pomoči, tisto leto je bil davek izredno velik. Vse, kar smo pridelali v vinogradu, vinograd je zahteval največ fizičnega dela, ves pridelek je bil obilen tisto leto, je šel za davek, ki ga nismo plačali.« V nadaljevanju nam Franc predstavi mučno življenje po umoru očeta, ki je potekalo v žalosti, bedi in še ob šikaniranju »ljudske« oblasti. S težavo, a vztrajnostjo se je kasneje osamosvojil in bil zgleden delavec v vseh službah, ki jih je opravljal. Tudi o tem teče beseda v nadaljevanju. Osnoval si je družino in dobil v ženi neomajno oporo za svoje življenjske travme – posebej umor očeta, ki ga je trajno zaznamoval. Franci je v poznejših letih, ob podpori žene razjasnil skrivnostno smrt, ki je bila v resnici okruten umor, vanj pa so bili vpleteni ljudje, ki so mu bili presenetljivo blizu. In to je strašna bolečina, o kateri javno ne želi govoriti.
Pričevanje Franca Mulca je eno najpretresljivejših, kar smo jih objavili, saj je ob raziskovanju okoliščin umora svojega očeta odkril komaj verjetno ozadje. Rojen je v Zbrigovcih pri Gornji Radgoni, sedaj živi v Pekrah pri Mariboru. Odraščal je na manjši, a skrbno vodeni kmetiji, saj je bil njegov oče s končano kmetijsko šolo zelo zagnan in uspešen kmetovalec. Kmetijo je oče prevzel z 18 leti in od takrat pisal tudi dnevnik, ki osupljivo dokumentira, česa vsega so bili naši ljudje kljub skromnim zmožnostim sposobni. Med vojno so ga preganjali Nemci, dočakal je osvoboditev in z velikim pričakovanjem sprejemal lepo zveneče obljube »ljudske oblasti«. Že prej je sodeloval z Osvobodilno fronto in po vojni se je udeležil kongresa OF poleti 1945. Sin Franci pove, da oče ni bil v partiji, pač pa je bil »Kocbekov človek«, se pravi krščanski socialist. Po preimenovanju OF v Socialistično zvezo delovnih ljudi je postal njen lokalni predsednik, ker je upal, da bo lahko prispeval k napredku podeželja. Sin Franci pravi: »Je pač nasedel, verjel je, ni se zavedal, da je bila Osvobodilna fronta oziroma Socialistična zveza bolj sredstvo za obvladovanje podeželja. /…/ Bil je naiven, pa tudi predrzen, kar je vedel, je tudi javno govoril. Ni bil tak, da bi držal v tajnosti. Na kakem sestanku, ko je bil v Radgoni, pa je potem šel domov, pa v kako gostilno so zavili in tam je to govoril. Takrat v tistem času je bilo v Radgoni in tisti okolici 199 sodelavcev Udbe.« In prav Udba, sestavljena iz domačinov, ga je neke noči, ko se je vračal domov, umorila in njegovo smrt prikazala kot utopitev. »Čakali so ga trije, on ni zgrešil poti, on je šel naravnost, se spustil v naš gozd, za eno veliko bukvijo so ga čakali trije. Če so ga tudi mučili, ne vem. In ga potem točno v tisto zajetje vode tja zavlekli in ga tam potisnili noter. In živina, živino pa zastrupili. Zelo hudo je bilo za našo družino, posebno za mater. Mi takrat po pogrebu nismo imeli nič. Vse pridelke prejšnjega leta smo skoraj pojedli. Krompirja je bilo samo še nekaj v kleti, nekaj repe, brez živine, brez mleka, brez kakšne svinje. Nobeden v službi, ne socialne pomoči, tisto leto je bil davek izredno velik. Vse, kar smo pridelali v vinogradu, vinograd je zahteval največ fizičnega dela, ves pridelek je bil obilen tisto leto, je šel za davek, ki ga nismo plačali.« V nadaljevanju nam Franc predstavi mučno življenje po umoru očeta, ki je potekalo v žalosti, bedi in še ob šikaniranju »ljudske« oblasti. S težavo, a vztrajnostjo se je kasneje osamosvojil in bil zgleden delavec v vseh službah, ki jih je opravljal. Tudi o tem teče beseda v nadaljevanju. Osnoval si je družino in dobil v ženi neomajno oporo za svoje življenjske travme – posebej umor očeta, ki ga je trajno zaznamoval. Franci je v poznejših letih, ob podpori žene razjasnil skrivnostno smrt, ki je bila v resnici okruten umor, vanj pa so bili vpleteni ljudje, ki so mu bili presenetljivo blizu. In to je strašna bolečina, o kateri javno ne želi govoriti.
Upokojena farmacevtka Marija Rep, rojena Zdolšek, je izvrstna pričevalka, ki nam odstre življenje premožne družine iz Šentjurja pri Celju. Med vojno in po njej je družina zapadla v revščino in pomanjkanje, a nikoli ni klonila pod nobenim režimom in izgubila ponosa. Oče je bil pred vojno uspešen župan v Šentjurju, kot član Slovenske ljudske stranke je poznal vodilnega slovenskega politika 20. stoletja Antona Korošca. Bili so zavedna slovenska družina, zato so jih Nemci takoj po okupaciji izselili v Srbijo. Marija nam slikovito prikaže tamkajšnje življenje, polno preizkušenj, a tudi kljubovalnosti in preživitvene vneme. Pri tem se je zlasti odlikovala njihova mama, ki je bila iznajdljiva in duševno zelo močna. Po prihodu domov, po vojni, je bila hiša izropana, »ljudska oblast« pa jih je potem še uradno oropala premoženja in družinske člane poniževala. Dva brata sta izbrala duhovniški poklic, zato so imeli vsi skupaj še večje težave, oba so zaprli in mlajšega Milana tudi do neke mere zlomili, v komunističnem koncentracijskem taborišču je bila tudi sestra. Marija pripoveduje: »Komunisti so rekli, če ne bi tako skupaj držali, bi vas uničili. Na našo hišo so napisali: Dol z reakcionarji.« Mariji so skušali preprečiti, da bi končala gimnazijo. Z velikimi težavami ji je uspelo. Pred preganjanjem se je umaknila na študij v Zagreb, kjer je imela mir in je uspešno končala farmacijo ter si kasneje ustvarila družino. Zvesta je družinskemu in verskemu izročilu, spremlja družbeno dogajanje in pravi: »Ja. Strašno me boli, takrat smo upali, pri osamosvojitvi, da se bo spremenilo, zdaj pa vedno bolj nazaj lezemo v to komunistično brozgo. Tega se pa res bojim, za moje mlade.«
Upokojena farmacevtka Marija Rep, rojena Zdolšek, je izvrstna pričevalka, ki nam odstre življenje premožne družine iz Šentjurja pri Celju. Med vojno in po njej je družina zapadla v revščino in pomanjkanje, a nikoli ni klonila pod nobenim režimom in izgubila ponosa. Oče je bil pred vojno uspešen župan v Šentjurju, kot član Slovenske ljudske stranke je poznal vodilnega slovenskega politika 20. stoletja Antona Korošca. Bili so zavedna slovenska družina, zato so jih Nemci takoj po okupaciji izselili v Srbijo. Marija nam slikovito prikaže tamkajšnje življenje, polno preizkušenj, a tudi kljubovalnosti in preživitvene vneme. Pri tem se je zlasti odlikovala njihova mama, ki je bila iznajdljiva in duševno zelo močna. Po prihodu domov, po vojni, je bila hiša izropana, »ljudska oblast« pa jih je potem še uradno oropala premoženja in družinske člane poniževala. Dva brata sta izbrala duhovniški poklic, zato so imeli vsi skupaj še večje težave, oba so zaprli in mlajšega Milana tudi do neke mere zlomili, v komunističnem koncentracijskem taborišču je bila tudi sestra. Marija pripoveduje: »Komunisti so rekli, če ne bi tako skupaj držali, bi vas uničili. Na našo hišo so napisali: Dol z reakcionarji.« Mariji so skušali preprečiti, da bi končala gimnazijo. Z velikimi težavami ji je uspelo. Pred preganjanjem se je umaknila na študij v Zagreb, kjer je imela mir in je uspešno končala farmacijo ter si kasneje ustvarila družino. Zvesta je družinskemu in verskemu izročilu, spremlja družbeno dogajanje in pravi: »Ja. Strašno me boli, takrat smo upali, pri osamosvojitvi, da se bo spremenilo, zdaj pa vedno bolj nazaj lezemo v to komunistično brozgo. Tega se pa res bojim, za moje mlade.«
Ondina Oppelt je izjemna pričevalka iz slovenske vasi Lonjer, ki se danes drži italijanskega mesta Trst. Zavedna Slovenka Ondina nam v svoji pripovedi ponuja vpogled v manj znano zgodovino tržaškega slovenskega zaledja, ki ga je pred vojno prizadel italijanski nacionalizem, med vojno in po njej pa revolucija, kar je dodatno ošibilo slovensko skupnost in pripomoglo k asimilaciji številnih slovenskih družin. Ondina je pogumna oseba, ki iskreno pripoveduje tudi o najbolj tragičnih dogodkih iz zgodovine njene vasi. Za knjigo Županovi iz Lonjerja (Trst 2019, ur. Ivo Jevnikar) je prispevala poglavje o tej temi. Ena najbolj bolečih tragedij, ki so zaznamovale njeno življenje, je partizanski umor 20-letne sosede Dore Čok v prvih dneh maja 1945. Leta 1947 so morilcu, ki se je umaknil v Jugoslavijo, sodili v odsotnosti. V pričevanju pa podrobno predstavi tudi posledice resolucije informbiroja leta 1948, ki je dodatno razdelila levo usmerjene Slovence na zveste Titu in zveste Stalinu.
Ondina Oppelt je izjemna pričevalka iz slovenske vasi Lonjer, ki se danes drži italijanskega mesta Trst. Zavedna Slovenka Ondina nam v svoji pripovedi ponuja vpogled v manj znano zgodovino tržaškega slovenskega zaledja, ki ga je pred vojno prizadel italijanski nacionalizem, med vojno in po njej pa revolucija, kar je dodatno ošibilo slovensko skupnost in pripomoglo k asimilaciji številnih slovenskih družin. Ondina je pogumna oseba, ki iskreno pripoveduje tudi o najbolj tragičnih dogodkih iz zgodovine njene vasi. Za knjigo Županovi iz Lonjerja (Trst 2019, ur. Ivo Jevnikar) je prispevala poglavje o tej temi. Ena najbolj bolečih tragedij, ki so zaznamovale njeno življenje, je partizanski umor 20-letne sosede Dore Čok v prvih dneh maja 1945. Leta 1947 so morilcu, ki se je umaknil v Jugoslavijo, sodili v odsotnosti. V pričevanju pa podrobno predstavi tudi posledice resolucije informbiroja leta 1948, ki je dodatno razdelila levo usmerjene Slovence na zveste Titu in zveste Stalinu.
Županova z Dola, rojena Ravbar, je izjemna pričevalka o polpretekli zgodovini Krasa, hkrati pa je kot dolgoletna karizmatična skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju tudi ambasadorka Srečka Kosovela. Rojena je v mogočni hiši, pri Županovih, kjer je sedaj gostilna Ravbar, pod Marijinim svetiščem na Repentabru, vendar na slovenski strani. Pravi, da je iz Repna, a meja med Italijo in Jugoslavijo je močno zarezala v njen domači kraj, ki se sedaj imenuje Dol pri Vogljah. Stric Dragice Sosič se je poročil s Srečkovo sestro Tončko Kosovel in tako je pričevalka postala del te družine. Dragica je bila velikokrat pri Kosovelovih, zato je bila toliko bolj zavzeta skrbnica Kosovelove domačije več kot 30 let. V pričevanju se sprehodimo skozi življenjske preizkušnje klene, primorske družine, ki je veliko žrtvovala za slovenstvo. V dobi fašizma in po prihodu Jugoslavije pa so trpela tudi pod komunizmom, ki je preganjal verne ljudi in zatiral gospodarsko iniciativo. Državna meja je zarezala v življenje ljudi, čedalje večja je bila razlika v načinu življenja. Dragica odkrito spregovori tudi o osebni življenjski zgodbi, na kateri ni manjkalo preizkušenj. A trdna, kot je, je tudi s pomočjo vere obstala in napredovala. Upravičeno je ponosna na svoje kuharske in slaščičarske veščine. S svojo naravno bistrostjo in zavzetostjo je kot oskrbnica Kosovelove domačije pridobila sloves po vsej Sloveniji in tudi po svetu. Dragoceni stiki s profesoricami, ki so tja vodile svoje dijake, slavisti, literati in drugimi zanimivimi osebnostmi še trajajo. Vse to spoznamo v zanimivem pričevanju, ki nas popelje tudi po Repentabru in seveda Kosovelovi domačiji.
Županova z Dola, rojena Ravbar, je izjemna pričevalka o polpretekli zgodovini Krasa, hkrati pa je kot dolgoletna karizmatična skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju tudi ambasadorka Srečka Kosovela. Rojena je v mogočni hiši, pri Županovih, kjer je sedaj gostilna Ravbar, pod Marijinim svetiščem na Repentabru, vendar na slovenski strani. Pravi, da je iz Repna, a meja med Italijo in Jugoslavijo je močno zarezala v njen domači kraj, ki se sedaj imenuje Dol pri Vogljah. Stric Dragice Sosič se je poročil s Srečkovo sestro Tončko Kosovel in tako je pričevalka postala del te družine. Dragica je bila velikokrat pri Kosovelovih, zato je bila toliko bolj zavzeta skrbnica Kosovelove domačije več kot 30 let. V pričevanju se sprehodimo skozi življenjske preizkušnje klene, primorske družine, ki je veliko žrtvovala za slovenstvo. V dobi fašizma in po prihodu Jugoslavije pa so trpela tudi pod komunizmom, ki je preganjal verne ljudi in zatiral gospodarsko iniciativo. Državna meja je zarezala v življenje ljudi, čedalje večja je bila razlika v načinu življenja. Dragica odkrito spregovori tudi o osebni življenjski zgodbi, na kateri ni manjkalo preizkušenj. A trdna, kot je, je tudi s pomočjo vere obstala in napredovala. Upravičeno je ponosna na svoje kuharske in slaščičarske veščine. S svojo naravno bistrostjo in zavzetostjo je kot oskrbnica Kosovelove domačije pridobila sloves po vsej Sloveniji in tudi po svetu. Dragoceni stiki s profesoricami, ki so tja vodile svoje dijake, slavisti, literati in drugimi zanimivimi osebnostmi še trajajo. Vse to spoznamo v zanimivem pričevanju, ki nas popelje tudi po Repentabru in seveda Kosovelovi domačiji.
Pričevanje očeta Bojana, kot ga kliče staro in mlado, je v marsičem presežno. Gre za enega najbolj markantnih primorskih in slovenskih duhovnikov, ki svojo karizmo udejanja v vsakdanjem delu z ljudmi. Njegova izpoved je po eni strani mogočna freska doživljanja primorskega človeka zadnjih 80 let, po drugi strani pa je pričevalčeva pristnost religioznost tisto, kar gledalca izjemno obogati tudi po duhovni plati
Pričevanje očeta Bojana, kot ga kliče staro in mlado, je v marsičem presežno. Gre za enega najbolj markantnih primorskih in slovenskih duhovnikov, ki svojo karizmo udejanja v vsakdanjem delu z ljudmi. Njegova izpoved je po eni strani mogočna freska doživljanja primorskega človeka zadnjih 80 let, po drugi strani pa je pričevalčeva pristnost religioznost tisto, kar gledalca izjemno obogati tudi po duhovni plati
Rodil se je kot najmlajši izmed treh otrok v kmečki družini pri Sklancevih v Dutovljah na Krasu, očetu Miroslavu in materi Milki. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, klasično gimnazijo v Malem semenišču v Pazinu, kjer je maturiral leta 1955 s sošolci Rafkom Valenčičem, pokojnim pričevalcem Francem Prelcem, duhovnim oskrbnikom odvisnikov, Metodom Pirihom in drugimi. Študij teologije je končal v Ljubljani leta 1963. Škof Anton Vovk ga je posvetil v duhovnika leta 1962. Med letoma 1963 in 68 je bil kaplan v Kopru. Od 1968 do 1972 je študiral v Rimu na Akademiji Alfonsiana in doktoriral iz teologije z disertacijo na temo Od nasprotovanja do dialoga med katoliško cerkvijo in državo v socialistični Jugoslaviji. Kasneje je še diplomiral na oddelku za časnikarstvo na univerzi Pro Deo v Rimu. 38 let je posvetil slovenski Istri, najprej kot kaplan v Kopru, nato 21 let kot stolni župnik v Kopru in nato sedem let kot župnik v župniji sv. Jurija v Piranu. Od jeseni 2000 vodi mednarodno šolo za duhovnike in bogoslovce v Loppianu pri Firencah. Skupaj s Francem Boletom je ustanovil mladinski list Ognjišče (1964) in bil njegov prvi odgovorni urednik. Prevajal je iz francoščine: Dračje za poživitev plamena (Ljubljana 1960), Proti vetru (Ljubljana 1961, Koper 1974) in Iskre (skupaj s Silvestrom Čukom, Koper 1978) F. Lelotta ter Kdo mi bo odgovoril? Anne-Marie (Ljubljana 1963 in več ponatisov). Pričevanje smo posneli v Strunjanu, ob Marijini cerkvi, kjer sedaj službuje.
Rodil se je kot najmlajši izmed treh otrok v kmečki družini pri Sklancevih v Dutovljah na Krasu, očetu Miroslavu in materi Milki. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, klasično gimnazijo v Malem semenišču v Pazinu, kjer je maturiral leta 1955 s sošolci Rafkom Valenčičem, pokojnim pričevalcem Francem Prelcem, duhovnim oskrbnikom odvisnikov, Metodom Pirihom in drugimi. Študij teologije je končal v Ljubljani leta 1963. Škof Anton Vovk ga je posvetil v duhovnika leta 1962. Med letoma 1963 in 68 je bil kaplan v Kopru. Od 1968 do 1972 je študiral v Rimu na Akademiji Alfonsiana in doktoriral iz teologije z disertacijo na temo Od nasprotovanja do dialoga med katoliško cerkvijo in državo v socialistični Jugoslaviji. Kasneje je še diplomiral na oddelku za časnikarstvo na univerzi Pro Deo v Rimu. 38 let je posvetil slovenski Istri, najprej kot kaplan v Kopru, nato 21 let kot stolni župnik v Kopru in nato sedem let kot župnik v župniji sv. Jurija v Piranu. Od jeseni 2000 vodi mednarodno šolo za duhovnike in bogoslovce v Loppianu pri Firencah. Skupaj s Francem Boletom je ustanovil mladinski list Ognjišče (1964) in bil njegov prvi odgovorni urednik. Prevajal je iz francoščine: Dračje za poživitev plamena (Ljubljana 1960), Proti vetru (Ljubljana 1961, Koper 1974) in Iskre (skupaj s Silvestrom Čukom, Koper 1978) F. Lelotta ter Kdo mi bo odgovoril? Anne-Marie (Ljubljana 1963 in več ponatisov). Pričevanje smo posneli v Strunjanu, ob Marijini cerkvi, kjer sedaj službuje.
V tokratnih Pričevalcih nastopa 91-letni Miha Levičnik, rojen v Podlipoglavu pri Ljubljani. Pridružita se mu še sestri Veronika in Anica, ki dodata nekaj zanimivih podrobnosti. Želja gospoda Levičnika je bila, da iztrga pozabi zamolčani zločin v vasici Šentpavel, ki ga je povojna oblast z ustrahovanjem ves čas prikrivala. Več kot dva meseca po vojni je namreč komunistična oblast brez razloga odpeljala iz te vasice osem družinskih očetov ter jih po hudem mučenju pobila in zakopala v grapo nad mlinom. Nekaj mesecev pozneje, ko so svojci izvedeli, kje ležijo pobiti, so jih ponoči izkopali in pokopali pod Sv. Urhom ter poboje pripisali nasprotni strani. Za pomorjenimi je ostalo 23 otrok. Miha Levičnik se spominja: »Na levo, pa tukaj pod Razori so jih v tistem hribu … noter spravili in so jih potolkli, pa tega ni nihče vedel. Potem jih je našel Dolenčev oče, ko je gobe šel iskat, in je zavohal, je prav smrdelo, je bilo avgusta.« Sprva so žene pobitih zavajali, da so na prisilnem delu, zato so jim pošiljale hrano. Ko so izvedele za morišče, so hotele može pokopati doma, a so jih oznovci prehiteli. Trupla so morali prekopati nemški ujetniki. Eden od njih je pozneje povedal: »Tiste kmete, ki smo jih v gozdu odkopali, smo tukaj še enkrat zakopali. Na Urha so jih peljali, pa so jih lepo zakopali. Jame so bile narejene, pa so jih zakopali in truge zažgali.« Glede na to, da svojci do danes niso dobili posmrtnih ostankov žrtev, je vse to še bolj verjetno. Še posebno zato, ker kostnica na Urhu nima urejene evidence pokopanih. S pričevalcem Miho Levičnikom, njegovim vnukom Klemnom in sestro Anico smo se odpravili na kraj zločina, kjer je po zaslugi pričevalca Miha spomenik. Miha Levičnik sklene pričevanje: »Vam povem, da me je tole celo življenje tiščalo. Sem rekel, enkrat bom pa ven zmetal.« Ko je povedal zgodbo, mu je odleglo, kot številnim drugim, ki se odločijo za pričevanje. Resnica o Šentpavelskih žrtvah je nujna za svojce in za zgodovino, je prepričan Miha Levičnik, saj imajo vodilni komunistični mogotci iz časa tega in drugih zločinov še vedno največje spomenike v državi.
V tokratnih Pričevalcih nastopa 91-letni Miha Levičnik, rojen v Podlipoglavu pri Ljubljani. Pridružita se mu še sestri Veronika in Anica, ki dodata nekaj zanimivih podrobnosti. Želja gospoda Levičnika je bila, da iztrga pozabi zamolčani zločin v vasici Šentpavel, ki ga je povojna oblast z ustrahovanjem ves čas prikrivala. Več kot dva meseca po vojni je namreč komunistična oblast brez razloga odpeljala iz te vasice osem družinskih očetov ter jih po hudem mučenju pobila in zakopala v grapo nad mlinom. Nekaj mesecev pozneje, ko so svojci izvedeli, kje ležijo pobiti, so jih ponoči izkopali in pokopali pod Sv. Urhom ter poboje pripisali nasprotni strani. Za pomorjenimi je ostalo 23 otrok. Miha Levičnik se spominja: »Na levo, pa tukaj pod Razori so jih v tistem hribu … noter spravili in so jih potolkli, pa tega ni nihče vedel. Potem jih je našel Dolenčev oče, ko je gobe šel iskat, in je zavohal, je prav smrdelo, je bilo avgusta.« Sprva so žene pobitih zavajali, da so na prisilnem delu, zato so jim pošiljale hrano. Ko so izvedele za morišče, so hotele može pokopati doma, a so jih oznovci prehiteli. Trupla so morali prekopati nemški ujetniki. Eden od njih je pozneje povedal: »Tiste kmete, ki smo jih v gozdu odkopali, smo tukaj še enkrat zakopali. Na Urha so jih peljali, pa so jih lepo zakopali. Jame so bile narejene, pa so jih zakopali in truge zažgali.« Glede na to, da svojci do danes niso dobili posmrtnih ostankov žrtev, je vse to še bolj verjetno. Še posebno zato, ker kostnica na Urhu nima urejene evidence pokopanih. S pričevalcem Miho Levičnikom, njegovim vnukom Klemnom in sestro Anico smo se odpravili na kraj zločina, kjer je po zaslugi pričevalca Miha spomenik. Miha Levičnik sklene pričevanje: »Vam povem, da me je tole celo življenje tiščalo. Sem rekel, enkrat bom pa ven zmetal.« Ko je povedal zgodbo, mu je odleglo, kot številnim drugim, ki se odločijo za pričevanje. Resnica o Šentpavelskih žrtvah je nujna za svojce in za zgodovino, je prepričan Miha Levičnik, saj imajo vodilni komunistični mogotci iz časa tega in drugih zločinov še vedno največje spomenike v državi.
Fascinantna zgodba Marije, 101-letne klene Slovenke Marije Kandus z Brij na Vipavskem, je prava poslastica za ljubitelje Pričevalcev in avtentičnega vpogleda v čas pred drugo svetovno vojno in dogajanje med njo. Pričevalka Marija je bila takrat že dejavno vključena v dogajanje. Rodila se je v številni družini slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, rojenega na Predmeji nad Vipavsko dolino. Njena mama Ivanka Jeglič je bila nečakinja znamenitega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Pričevalka Marija je bila tudi sestrična poznejšega revolucionarja, komunističnega politika in predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika. Marija nam v pričevanju obudi spomin na življenje v Ljubljani in gradu Goričane pred vojno. Bila je pripadnica Ehrlichovih stražarjev in tako je poznala slovensko katoliško akademsko elito, ki je po izbruhu vojne kmalu postala tarča komunističnega VOS-a. Med vojno se je za nekaj časa umaknila v Gorico, preživela partizansko zasedbo in bila pozneje zaprta v ženskih zaporih skupaj z Angelo Vode, sestrama Mrak in številnimi drugimi. Očeta, pisatelja Narteja Velikonjo, so na montiranem procesu po vojni obsodili na smrt in ustrelili. Družina Velikonja je postala zaznamovana, vseeno se je Marija s sposobnostjo in marljivostjo dokopala do fizioterapevtske izobrazbe in na tem področju tudi kot predavateljica orala ledino pri nas.
Fascinantna zgodba Marije, 101-letne klene Slovenke Marije Kandus z Brij na Vipavskem, je prava poslastica za ljubitelje Pričevalcev in avtentičnega vpogleda v čas pred drugo svetovno vojno in dogajanje med njo. Pričevalka Marija je bila takrat že dejavno vključena v dogajanje. Rodila se je v številni družini slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, rojenega na Predmeji nad Vipavsko dolino. Njena mama Ivanka Jeglič je bila nečakinja znamenitega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Pričevalka Marija je bila tudi sestrična poznejšega revolucionarja, komunističnega politika in predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika. Marija nam v pričevanju obudi spomin na življenje v Ljubljani in gradu Goričane pred vojno. Bila je pripadnica Ehrlichovih stražarjev in tako je poznala slovensko katoliško akademsko elito, ki je po izbruhu vojne kmalu postala tarča komunističnega VOS-a. Med vojno se je za nekaj časa umaknila v Gorico, preživela partizansko zasedbo in bila pozneje zaprta v ženskih zaporih skupaj z Angelo Vode, sestrama Mrak in številnimi drugimi. Očeta, pisatelja Narteja Velikonjo, so na montiranem procesu po vojni obsodili na smrt in ustrelili. Družina Velikonja je postala zaznamovana, vseeno se je Marija s sposobnostjo in marljivostjo dokopala do fizioterapevtske izobrazbe in na tem področju tudi kot predavateljica orala ledino pri nas.
Skoraj stoletno pričevalko iz Šentjošta v Polhograjskih dolomitih smo v njeni samoti obiskali ravno v času, ko je sneg prekril naravo. Drugače je z njenimi bridkimi spomini, ki so ob številnih preizkušnjah še vedno živi. Doma so živeli v revščini; pri osmih letih ji je umrla mama, pri petnajstih je začela služiti v župnišču kot »tamala dekla«. Pomivala je posodo, skrbela za vodo in pomagala glavni dekli pri vsem drugem. Župnišče je bilo takrat tudi kar veliko kmečko gospodarstvo, zato je imela veliko dela. Takrat je nehala hoditi v šolo. Začetek vojne najprej ni prinesel velikih sprememb. Ljudje okupatorja niso marali, a so živeli v miru. To pa se je spremenilo, ko so se pojavili prvi partizani in so začeli vaščane ustrahovati. Župnišče so temeljito izropali, pojasni Zofija. Podrobno opiše, kako se je po ustanovitvi vaške straže julija 1942 zgodil partizanski napad, ki pa so ga stražarji odbili brez žrtev. Partizani so se potem maščevali okoliškim prebivalcem, ki pa z vaško stražo niso imeli povezave. Ubijali so starše, družinske očete, v enem primeru pa je v požgani hiši umrla tudi dveletna deklica. Na prebivalce je legel strah in splošna negotovost. Zofija omenja tudi veliko romsko družino, ki so jo partizani pobili leta 1942 v bližini Žažarja. Zofija se spomni Čukovega Miha, hlapca pri eni od bližnjih hiš, z domačijskim imenom pr' Župan. Pripovedoval je, da so si partizani na njihovi kmetiji izposodili motike, ko so jih prinesli nazaj, pa so bili na motikah kri in lasje pobitih Romov. Zofija omeni tudi zanimivo podrobnost o partijskem funkcionarju, poznejšem predsedniku slovenske socialistične vlade, Stanetu Kavčiču, ki je imel v Šentjoštu sorodnike in jih je poskušal zaščititi. Po vojni je te kraje prizadel zločin povojnih pomorov, hkrati pa so se v okolici pojavili bivši domobranci – skrivači. Zofija Skvarča se spomni, kako so jih po izdaji presenetili na kmetiji v Suhem dolu. Tudi njo so takrat več ur zasliševali oznovci. Pričevalkin oče, domobranec, je vojno preživel in je moral prisilno delati v Kočevju. Zofija je bila mobilizirana v delovno brigado. Tam je hudo zbolela za tifusom, kar jo je trajno zaznamovalo, saj ni mogla imeti svojih otrok. Z možem sta posvojila dva fanta, a sta oba končala tragično. Ima pa vnukinje in snaho, ki jo pridejo obiskat. Živi sama, čeprav je precej onemogla in slabovidna, v edino uteho so ji ptički in številne mačke, pa dobri sosedi, ki ji pomagajo. Gre za posebno občutljivo pričevanje stare gospe, ki jo je zaznamovalo težko življenje. Lepšala si ga je tudi z glasbo; dolga leta je igrala v cerkvi in vodila cerkveni pevski zbor.
Skoraj stoletno pričevalko iz Šentjošta v Polhograjskih dolomitih smo v njeni samoti obiskali ravno v času, ko je sneg prekril naravo. Drugače je z njenimi bridkimi spomini, ki so ob številnih preizkušnjah še vedno živi. Doma so živeli v revščini; pri osmih letih ji je umrla mama, pri petnajstih je začela služiti v župnišču kot »tamala dekla«. Pomivala je posodo, skrbela za vodo in pomagala glavni dekli pri vsem drugem. Župnišče je bilo takrat tudi kar veliko kmečko gospodarstvo, zato je imela veliko dela. Takrat je nehala hoditi v šolo. Začetek vojne najprej ni prinesel velikih sprememb. Ljudje okupatorja niso marali, a so živeli v miru. To pa se je spremenilo, ko so se pojavili prvi partizani in so začeli vaščane ustrahovati. Župnišče so temeljito izropali, pojasni Zofija. Podrobno opiše, kako se je po ustanovitvi vaške straže julija 1942 zgodil partizanski napad, ki pa so ga stražarji odbili brez žrtev. Partizani so se potem maščevali okoliškim prebivalcem, ki pa z vaško stražo niso imeli povezave. Ubijali so starše, družinske očete, v enem primeru pa je v požgani hiši umrla tudi dveletna deklica. Na prebivalce je legel strah in splošna negotovost. Zofija omenja tudi veliko romsko družino, ki so jo partizani pobili leta 1942 v bližini Žažarja. Zofija se spomni Čukovega Miha, hlapca pri eni od bližnjih hiš, z domačijskim imenom pr' Župan. Pripovedoval je, da so si partizani na njihovi kmetiji izposodili motike, ko so jih prinesli nazaj, pa so bili na motikah kri in lasje pobitih Romov. Zofija omeni tudi zanimivo podrobnost o partijskem funkcionarju, poznejšem predsedniku slovenske socialistične vlade, Stanetu Kavčiču, ki je imel v Šentjoštu sorodnike in jih je poskušal zaščititi. Po vojni je te kraje prizadel zločin povojnih pomorov, hkrati pa so se v okolici pojavili bivši domobranci – skrivači. Zofija Skvarča se spomni, kako so jih po izdaji presenetili na kmetiji v Suhem dolu. Tudi njo so takrat več ur zasliševali oznovci. Pričevalkin oče, domobranec, je vojno preživel in je moral prisilno delati v Kočevju. Zofija je bila mobilizirana v delovno brigado. Tam je hudo zbolela za tifusom, kar jo je trajno zaznamovalo, saj ni mogla imeti svojih otrok. Z možem sta posvojila dva fanta, a sta oba končala tragično. Ima pa vnukinje in snaho, ki jo pridejo obiskat. Živi sama, čeprav je precej onemogla in slabovidna, v edino uteho so ji ptički in številne mačke, pa dobri sosedi, ki ji pomagajo. Gre za posebno občutljivo pričevanje stare gospe, ki jo je zaznamovalo težko življenje. Lepšala si ga je tudi z glasbo; dolga leta je igrala v cerkvi in vodila cerkveni pevski zbor.
Drago Štoka sodi med najvidnejše predstavnike slovenske skupnosti v Italiji. Rojen je leta 1937 na idiličnem Kontovelu nad Tržaškim zalivom, v vasi, ki je bila takrat še povsem slovenska. Živo se spominja složnega predvojnega življenja v času fašizma in razdora, ki ga je tudi v te kraje prinesla komunistična revolucija. Komunisti so verne ljudi označili za sovražnike in manjvredne, potem pa so se zaradi resolucije Informbiroja leta 1948 sprli komunisti sami. Razdelili so se na titovce in tiste, številčnejše, ki so ostali zvesti Stalinu. Slednji so hitro odpadli iz slovenskih šol in bili kasneje za narodno skupnost večinoma izgubljeni. Po končani klasični gimnaziji v Trstu je Štoka najprej v Ljubljani študiral slavistiko, a so ga zaradi zvestobe katoliškemu slovenstvu tako ovirali, da se je vrnil v Trst, doštudiral pravo in postal cenjen odvetnik. Veliko svoje življenjske energije je posvetil delovanju v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2006 do 2015 je bil predsednik Sveta slovenskih organizacij. Že od začetka svojega političnega delovanja je iskal stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Bil je amaterski igralec in avtor več knjižnih del. Njegovo pričevanje je iskrena življenjska zgodba zavednega Slovenca na robu našega narodnega ozemlja in hkrati zgled za naš čas. Štokovo pričevanje odlikuje niz zanimivih življenjskih izkušenj in podrobnosti, pripoved pa obogati tudi njegova soproga, ki prihaja iz furlanskega okolja.
Drago Štoka sodi med najvidnejše predstavnike slovenske skupnosti v Italiji. Rojen je leta 1937 na idiličnem Kontovelu nad Tržaškim zalivom, v vasi, ki je bila takrat še povsem slovenska. Živo se spominja složnega predvojnega življenja v času fašizma in razdora, ki ga je tudi v te kraje prinesla komunistična revolucija. Komunisti so verne ljudi označili za sovražnike in manjvredne, potem pa so se zaradi resolucije Informbiroja leta 1948 sprli komunisti sami. Razdelili so se na titovce in tiste, številčnejše, ki so ostali zvesti Stalinu. Slednji so hitro odpadli iz slovenskih šol in bili kasneje za narodno skupnost večinoma izgubljeni. Po končani klasični gimnaziji v Trstu je Štoka najprej v Ljubljani študiral slavistiko, a so ga zaradi zvestobe katoliškemu slovenstvu tako ovirali, da se je vrnil v Trst, doštudiral pravo in postal cenjen odvetnik. Veliko svoje življenjske energije je posvetil delovanju v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2006 do 2015 je bil predsednik Sveta slovenskih organizacij. Že od začetka svojega političnega delovanja je iskal stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Bil je amaterski igralec in avtor več knjižnih del. Njegovo pričevanje je iskrena življenjska zgodba zavednega Slovenca na robu našega narodnega ozemlja in hkrati zgled za naš čas. Štokovo pričevanje odlikuje niz zanimivih življenjskih izkušenj in podrobnosti, pripoved pa obogati tudi njegova soproga, ki prihaja iz furlanskega okolja.
Pričevanje Walterja Wolfa, ki je med poslovneži slovenskega rodu edini dosegel svetovno slavo in veljavo, je nekaj posebnega. Privlačna ni le zgodba osebnosti, ki je začela iz nič se povzpela v vrhove svetovnega posla; gledalca posebej preseneti način, kako Wolf pripoveduje svojo življenjsko in poslovno zgodbo, kako se je zapletlo ob aferi Patria, ki ji v slovenskem pravosodju ni videti konca, medtem ko je bil Walter Wolf v Avstriji že zdavnaj oproščen. Mariborčan je zaradi tega izredno prizadet, saj meni, da gre za politično nasprotovanje, ki s pravom in pravico nima nobene zveze. Walter Wolf je za oddajo Pričevalci »odprl dušo«. O sebi, svojem zasebnem življenju, o vzponih in padcih, pa o aferi Patria je spregovoril iskreno kot redko kdo. Rodil se je v Mariboru leta 1939 materi Slovenki in očetu Nemcu. Iz otroštva se spomni ruševin med vojno bombardiranega Maribora. Oče se je iz sovjetskega ujetništva vrnil v Maribor, vendar so družino zaradi nemškega izvora šikanirali in tudi Walterja so zmerjali s »švabom«. Kljub temu je ostal ponosen Mariborčan in Štajerec. Družina se je potem preselila v Nemčijo, Walter pa je leta 1958 emigriral v Kanado. Najprej je delal kot pilot, kasneje pa je začel posel z nafto in obogatel. Med drugim je ustanovil ekipo Walter Wolf Racing v formuli 1 in presenetljivo zmagoval že na prvih dirkah, česar do danes ni presegel še nihče …
Pričevanje Walterja Wolfa, ki je med poslovneži slovenskega rodu edini dosegel svetovno slavo in veljavo, je nekaj posebnega. Privlačna ni le zgodba osebnosti, ki je začela iz nič se povzpela v vrhove svetovnega posla; gledalca posebej preseneti način, kako Wolf pripoveduje svojo življenjsko in poslovno zgodbo, kako se je zapletlo ob aferi Patria, ki ji v slovenskem pravosodju ni videti konca, medtem ko je bil Walter Wolf v Avstriji že zdavnaj oproščen. Mariborčan je zaradi tega izredno prizadet, saj meni, da gre za politično nasprotovanje, ki s pravom in pravico nima nobene zveze. Walter Wolf je za oddajo Pričevalci »odprl dušo«. O sebi, svojem zasebnem življenju, o vzponih in padcih, pa o aferi Patria je spregovoril iskreno kot redko kdo. Rodil se je v Mariboru leta 1939 materi Slovenki in očetu Nemcu. Iz otroštva se spomni ruševin med vojno bombardiranega Maribora. Oče se je iz sovjetskega ujetništva vrnil v Maribor, vendar so družino zaradi nemškega izvora šikanirali in tudi Walterja so zmerjali s »švabom«. Kljub temu je ostal ponosen Mariborčan in Štajerec. Družina se je potem preselila v Nemčijo, Walter pa je leta 1958 emigriral v Kanado. Najprej je delal kot pilot, kasneje pa je začel posel z nafto in obogatel. Med drugim je ustanovil ekipo Walter Wolf Racing v formuli 1 in presenetljivo zmagoval že na prvih dirkah, česar do danes ni presegel še nihče …
Idrijčan Rasto Reven je posebej zanimiv pričevalec. Družina ima nemške, francoske, slovaške in slovenske korenine, njegovi predniki so bili rudarski strokovnjaki. In prav oni so iz Romunije prinesli najbolj znano idrijsko jed – žlikrofe. Gospod Reven je slikovito pojasnil, kako in kdaj se je to zgodilo. Še bolj zanimiva in zgodovinsko pomembna pa je zgodba, ki jo je obnovil po spominu in izkušnjah svojega očeta, rojenega leta 1909, in po spominu sorodnikov in znancev. Zgodba o prvi svetovni vojni in zlasti o italijanski zasedbi Primorske. Takrat je bil njegov oče med pobudniki narodne manifestacije, ko so ob prvem maju organizirali kolesarjenje po Idriji, in s tem izražali slovensko zavest. Posebej dragocen je očetov spomin na ustrelitev primorskega narodnega heroja Janka Premrla Vojka. Oče je bil v času italijanske okupacije občinski uradnik in osebni prijatelj znanega idrijskega zdravnika dr. Hribernika. Rasto je kot fantič slišal, kako sta se oče in zdravnik Hribernik pogovarjala o Vojkovi usodi. Hribernik je februarja 1943 ranjenega Janka Premrla obiskal; povedal, da so ga prišli iskat in ga skrivaj odpeljali do njega. Bil je težko ranjen. Doktor Hribernik je rekel: »Ustreljen je bil od zadaj.« Zdravnik ni imel s seboj dovolj povojev. Gospod Reven je o tem še povedal: »Takoj po tistem je prišel do mojega očeta. Oče je namreč v tistih časih hodil po napotnice za prehrano v Gorico. Doktor Hribernik ga je prosil, naj mu iz Gorice prinese posebne piškote, ki se topijo v ustih, da bi Vojku z njimi dali malo moči. In oče je šel naslednji dan v Gorico, prinesel piškote in jih zvečer odnesel doktorju Hriberniku. Vendar je zdravnik potem povedal, da mu partizani niso več dovolili, da bi zdravil Premrla, izgovora pa ni navedel. Oče ga je takrat, ko je bil pri nas, vprašal, ali je bil Vojko res ustreljen od zadaj. Zdravnik mu je pritrdil. Ko je odšel, je oče stopil k meni: 'Mulc, če boš kaj rekel, me bodo spravili v arest, pa mamo tudi, in boš brez naju dveh.'« Rasto Reven si je vse skupaj dobro zapomnil in pomembno okoliščino smrti Janka Premrla povedal za Pričevalce. V pogovoru ga spoznamo kot izjemno zanimivega moža, inovatorja in podjetnika, ki se je vedno zanimal za družbeno dogajanje in si je prizadeval za resnico.
Idrijčan Rasto Reven je posebej zanimiv pričevalec. Družina ima nemške, francoske, slovaške in slovenske korenine, njegovi predniki so bili rudarski strokovnjaki. In prav oni so iz Romunije prinesli najbolj znano idrijsko jed – žlikrofe. Gospod Reven je slikovito pojasnil, kako in kdaj se je to zgodilo. Še bolj zanimiva in zgodovinsko pomembna pa je zgodba, ki jo je obnovil po spominu in izkušnjah svojega očeta, rojenega leta 1909, in po spominu sorodnikov in znancev. Zgodba o prvi svetovni vojni in zlasti o italijanski zasedbi Primorske. Takrat je bil njegov oče med pobudniki narodne manifestacije, ko so ob prvem maju organizirali kolesarjenje po Idriji, in s tem izražali slovensko zavest. Posebej dragocen je očetov spomin na ustrelitev primorskega narodnega heroja Janka Premrla Vojka. Oče je bil v času italijanske okupacije občinski uradnik in osebni prijatelj znanega idrijskega zdravnika dr. Hribernika. Rasto je kot fantič slišal, kako sta se oče in zdravnik Hribernik pogovarjala o Vojkovi usodi. Hribernik je februarja 1943 ranjenega Janka Premrla obiskal; povedal, da so ga prišli iskat in ga skrivaj odpeljali do njega. Bil je težko ranjen. Doktor Hribernik je rekel: »Ustreljen je bil od zadaj.« Zdravnik ni imel s seboj dovolj povojev. Gospod Reven je o tem še povedal: »Takoj po tistem je prišel do mojega očeta. Oče je namreč v tistih časih hodil po napotnice za prehrano v Gorico. Doktor Hribernik ga je prosil, naj mu iz Gorice prinese posebne piškote, ki se topijo v ustih, da bi Vojku z njimi dali malo moči. In oče je šel naslednji dan v Gorico, prinesel piškote in jih zvečer odnesel doktorju Hriberniku. Vendar je zdravnik potem povedal, da mu partizani niso več dovolili, da bi zdravil Premrla, izgovora pa ni navedel. Oče ga je takrat, ko je bil pri nas, vprašal, ali je bil Vojko res ustreljen od zadaj. Zdravnik mu je pritrdil. Ko je odšel, je oče stopil k meni: 'Mulc, če boš kaj rekel, me bodo spravili v arest, pa mamo tudi, in boš brez naju dveh.'« Rasto Reven si je vse skupaj dobro zapomnil in pomembno okoliščino smrti Janka Premrla povedal za Pričevalce. V pogovoru ga spoznamo kot izjemno zanimivega moža, inovatorja in podjetnika, ki se je vedno zanimal za družbeno dogajanje in si je prizadeval za resnico.
V nadaljevanju in drugem delu pričevanja Mete Velikonje, spremljamo življenje družine pod komunističnim režimom. Bili so zaznamovani in osovraženi. Z mamo se nihče ni upal pogovarjati na ulici. Vseeno pa so jih številni skrivaj podpirali. Režim jim je odvzel stanovanje, čakale so jih hude preizkušnje. Vendar so bili vsi Velikonjevi otroci bistre glave, tako da so doštudirali in imeli lepe poklice in kariere, npr. zdravnik Tine in univerzitetni profesor geografije v ZDA Jože, pa tudi Mija, ki je bila zelo uspešna predavateljica fizioterapije. Meta se je po spletu okoliščin odločila za študij metalurgije in ga tudi uspešno končala. Nekaj let je delala v Sisku, nato pa se je odlično znašla na tehnološkem oddelku Zavoda, pozneje Inštituta za varjenje v Ljubljani. Vneto je raziskovala zvarne spoje in vpliv varjenja na osnovni material. Njeno osebno življenje se ni odvijalo na idealen način, iskreno pove pričevalka Meta, a je zadovoljna s tem, kar je dosegla in se odlično počuti pri hčerini družini v Sori, kjer smo tudi posneli pričevanje.
V nadaljevanju in drugem delu pričevanja Mete Velikonje, spremljamo življenje družine pod komunističnim režimom. Bili so zaznamovani in osovraženi. Z mamo se nihče ni upal pogovarjati na ulici. Vseeno pa so jih številni skrivaj podpirali. Režim jim je odvzel stanovanje, čakale so jih hude preizkušnje. Vendar so bili vsi Velikonjevi otroci bistre glave, tako da so doštudirali in imeli lepe poklice in kariere, npr. zdravnik Tine in univerzitetni profesor geografije v ZDA Jože, pa tudi Mija, ki je bila zelo uspešna predavateljica fizioterapije. Meta se je po spletu okoliščin odločila za študij metalurgije in ga tudi uspešno končala. Nekaj let je delala v Sisku, nato pa se je odlično znašla na tehnološkem oddelku Zavoda, pozneje Inštituta za varjenje v Ljubljani. Vneto je raziskovala zvarne spoje in vpliv varjenja na osnovni material. Njeno osebno življenje se ni odvijalo na idealen način, iskreno pove pričevalka Meta, a je zadovoljna s tem, kar je dosegla in se odlično počuti pri hčerini družini v Sori, kjer smo tudi posneli pričevanje.
Izjemno zanimiva in lucidna gospa Meta Velikonja, hči pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga povojne komunistične oblasti na montiranem procesu obsodile na smrt in ustrelile. Njegova družina še danes ne ve, kje je njegov grob. Pričevalka obudi spomin na mirno življenje v družini z veliko otroki, na skrbno mamo in očeta, ki po možganski kapi ni bil več v najboljši formi. Mama je bila nečakinja škofa Jegliča, v sorodu pa so tudi z družino Janeza Stanovnika, ki je bil Metin bratranec. Vzgajali so jih v katoliškem duhu, starša sta bila zelo dejavna v prosveti, oče pa je tudi pisateljeval. Njegovo najbolj znano delo je »Višarska polena«. Manj se je posvečal motivu iz rodne Primorske – doma je bil namreč s Predmeje nad Vipavsko dolino. Po prvo svetovni vojni je po študiju na Dunaju ostal v Ljubljani. Vojna je razmere v družini temeljito spremenila, pa ne takoj. Po italijanski okupaciji je najprej zavladalo zatišje, spomladi 1942 pa je komunistična organizacija VOS začela moriti drugače misleče. Oče je bil ogorčen, saj so bili med ubitimi ugledni slovenski domoljubi. Na Radiu Ljubljana je tako pripravil in prebral serijo predavanj o zločinski naravi komunizma, pozneje je izšla v brošuri z naslovom »Malikovanje zločina«. Vse to mu je povojni režim zameril. Po razmahu državljanske vojne, zlasti med nemško okupacijo, je vodil humanitarno akcijo »Zimska pomoč« za begunce, ki so v strahu za življenje pred partizani pribežali v Ljubljano. Ob tem je izdal tudi zbornik, zajetno knjigo, ki jo v pričevanju tudi pokažemo. Razvidno je, da so v zborniku med drugim sodelovala imena, kot so Oton Župančič, Franc Saleški Finžgar in drugi, partizanski strani naklonjeni avtorji. Proti koncu vojne je bila Velikonjeva številna družina že zelo razseljena. 5. maja 1945 so se pripravljali na umik na Koroško, vendar se je temu uprla najmlajša sestra Lenka in starša sta v negotovosti popustila. Sledila sta montirani proces in ustrelitev. Mama si je na vse kriplje prizadevala, da bi očeta rešila ali vsaj videla pred smrtjo. Režim ji ni ugodil, tudi sorodniki Stanonikovi, ki so bili na partizanski strani, ne.
Izjemno zanimiva in lucidna gospa Meta Velikonja, hči pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga povojne komunistične oblasti na montiranem procesu obsodile na smrt in ustrelile. Njegova družina še danes ne ve, kje je njegov grob. Pričevalka obudi spomin na mirno življenje v družini z veliko otroki, na skrbno mamo in očeta, ki po možganski kapi ni bil več v najboljši formi. Mama je bila nečakinja škofa Jegliča, v sorodu pa so tudi z družino Janeza Stanovnika, ki je bil Metin bratranec. Vzgajali so jih v katoliškem duhu, starša sta bila zelo dejavna v prosveti, oče pa je tudi pisateljeval. Njegovo najbolj znano delo je »Višarska polena«. Manj se je posvečal motivu iz rodne Primorske – doma je bil namreč s Predmeje nad Vipavsko dolino. Po prvo svetovni vojni je po študiju na Dunaju ostal v Ljubljani. Vojna je razmere v družini temeljito spremenila, pa ne takoj. Po italijanski okupaciji je najprej zavladalo zatišje, spomladi 1942 pa je komunistična organizacija VOS začela moriti drugače misleče. Oče je bil ogorčen, saj so bili med ubitimi ugledni slovenski domoljubi. Na Radiu Ljubljana je tako pripravil in prebral serijo predavanj o zločinski naravi komunizma, pozneje je izšla v brošuri z naslovom »Malikovanje zločina«. Vse to mu je povojni režim zameril. Po razmahu državljanske vojne, zlasti med nemško okupacijo, je vodil humanitarno akcijo »Zimska pomoč« za begunce, ki so v strahu za življenje pred partizani pribežali v Ljubljano. Ob tem je izdal tudi zbornik, zajetno knjigo, ki jo v pričevanju tudi pokažemo. Razvidno je, da so v zborniku med drugim sodelovala imena, kot so Oton Župančič, Franc Saleški Finžgar in drugi, partizanski strani naklonjeni avtorji. Proti koncu vojne je bila Velikonjeva številna družina že zelo razseljena. 5. maja 1945 so se pripravljali na umik na Koroško, vendar se je temu uprla najmlajša sestra Lenka in starša sta v negotovosti popustila. Sledila sta montirani proces in ustrelitev. Mama si je na vse kriplje prizadevala, da bi očeta rešila ali vsaj videla pred smrtjo. Režim ji ni ugodil, tudi sorodniki Stanonikovi, ki so bili na partizanski strani, ne.
Kakšna je bila resnična dražgoška bitka živo pripovedujeta pokojna domačina Minka in Franc. Spopad v katerem je bilo ubitih 9 partizanov in 27 Nemcev je bil predvsem nepotrebna tragedija za nezaščiteno vas, ki je takrat izgubila 41 prebivalcev. Po vojni so jih hoteli kot primer socialistične izgradnje naseliti v dva stanovanjska bloka s skupnim hlevom, a Dražgošani so se ogorčeno uprli.
Kakšna je bila resnična dražgoška bitka živo pripovedujeta pokojna domačina Minka in Franc. Spopad v katerem je bilo ubitih 9 partizanov in 27 Nemcev je bil predvsem nepotrebna tragedija za nezaščiteno vas, ki je takrat izgubila 41 prebivalcev. Po vojni so jih hoteli kot primer socialistične izgradnje naseliti v dva stanovanjska bloka s skupnim hlevom, a Dražgošani so se ogorčeno uprli.
Nekdanji vidni politik Demosa in podpredsednik poslanskega kluba, Franci Filtrin, je bil navzoč pri večini ključnih odločitev v dobi nastajanja slovenske države. Rojen je bil med vojno v Stopniku na Tolminskem, doma so imeli mlin in kmetijo, oče je sodeloval s tajno domoljubno organizacijo Primorskih Slovencev ‒ Tigr. V času, ko je bil oče mobiliziran v italijansko vojsko, se je doma zgodila tragedija. Francijevi starejši sorojenci so se igrali z granato, ki je eksplodirala in pobila več otrok. Med vojno so bili v njihovi hiši stalni obiskovalci partizani. Franci Feltrin zavzeto opisuje življenje na kmetiji in čas po vojni, ko se je vzpostavljal nov komunistični režim, ki je ljudi s krščanskim vrednostnim sistemom postavljal za drugorazredne. Po osnovni izobrazbi je šolanje nadaljeval v Ljubljani ter se vključil v družbeno dogajanje. Že v dobi socializma je bil zavzet sodelavec v organizaciji za zaščito okolja in je ob demokratičnih spremembah postal član stranke Zelenih. Feltrin razkriva ozadje in pove, da so bili Zeleni v resnici ustanovljeni po navodilu komunistov. To mu je povedal kolega: »Je rekel: 'Franci, a veš, da komunisti ustanavljajo Zeleni Slovenije.' Sem rekel: 'Čakaj, kako?' Je rekel: 'Jaz sem slišal, da CK ustanavlja, da morajo svoje ljudi nekam dat.'« Feltrin se je Zelenim po svoji presoji pridružil in ima poleg drugih zasluge, da so prišlo v Demos in soustvarjali slovensko osamosvojitev in osvoboditev. Zelo je dragocen njegov spomin na kritično obdobje konec leta 1990, ko so iskali način za pot v samostojnost. Opiše nam zgodovinski sestanek v Poljčah novembra 1990, ko je bila sprejeta odločitev za plebiscit, kar je Pučnik potem oznanil javnosti. Kučan in leve tranzicijske stranke so bile proti plebiscitu, a so se kasneje, tudi zaradi velike javne podpore osamosvajanju, projektu pridružili. Franci Feltrin je kritičen do svoje politične sopotnice Spomenke Hribar in njene vloge znotraj Demosa. Spomni se pogovora z njo v času pred plebiscitom: »In takrat mi Spomenka reče: 'Franci, pa zakaj si tako hud. Pusti, glavno da rešimo, da to Slovenijo naredimo samostojno.' Je rekla: 'Ko bomo samostojni, potem je pa čisto vseeno, če komunisti naprej vladajo.'« Njeno negativno vlogo vidi predvsem v smislu onemogočanja novih demokratičnih sil in zagotavljanja kontinuitete starih partijskih struktur pod novo demokratično preobleko. Za današnji čas Feltrin ocenjuje, da vladajo tisti, ki so bili najprej proti osamosvojitvi, in taki, ki Slovencev nočejo povezovati, kot je to uspešno počel Demos, ampak deliti in izločati del slovenskega volilnega telesa.
Nekdanji vidni politik Demosa in podpredsednik poslanskega kluba, Franci Filtrin, je bil navzoč pri večini ključnih odločitev v dobi nastajanja slovenske države. Rojen je bil med vojno v Stopniku na Tolminskem, doma so imeli mlin in kmetijo, oče je sodeloval s tajno domoljubno organizacijo Primorskih Slovencev ‒ Tigr. V času, ko je bil oče mobiliziran v italijansko vojsko, se je doma zgodila tragedija. Francijevi starejši sorojenci so se igrali z granato, ki je eksplodirala in pobila več otrok. Med vojno so bili v njihovi hiši stalni obiskovalci partizani. Franci Feltrin zavzeto opisuje življenje na kmetiji in čas po vojni, ko se je vzpostavljal nov komunistični režim, ki je ljudi s krščanskim vrednostnim sistemom postavljal za drugorazredne. Po osnovni izobrazbi je šolanje nadaljeval v Ljubljani ter se vključil v družbeno dogajanje. Že v dobi socializma je bil zavzet sodelavec v organizaciji za zaščito okolja in je ob demokratičnih spremembah postal član stranke Zelenih. Feltrin razkriva ozadje in pove, da so bili Zeleni v resnici ustanovljeni po navodilu komunistov. To mu je povedal kolega: »Je rekel: 'Franci, a veš, da komunisti ustanavljajo Zeleni Slovenije.' Sem rekel: 'Čakaj, kako?' Je rekel: 'Jaz sem slišal, da CK ustanavlja, da morajo svoje ljudi nekam dat.'« Feltrin se je Zelenim po svoji presoji pridružil in ima poleg drugih zasluge, da so prišlo v Demos in soustvarjali slovensko osamosvojitev in osvoboditev. Zelo je dragocen njegov spomin na kritično obdobje konec leta 1990, ko so iskali način za pot v samostojnost. Opiše nam zgodovinski sestanek v Poljčah novembra 1990, ko je bila sprejeta odločitev za plebiscit, kar je Pučnik potem oznanil javnosti. Kučan in leve tranzicijske stranke so bile proti plebiscitu, a so se kasneje, tudi zaradi velike javne podpore osamosvajanju, projektu pridružili. Franci Feltrin je kritičen do svoje politične sopotnice Spomenke Hribar in njene vloge znotraj Demosa. Spomni se pogovora z njo v času pred plebiscitom: »In takrat mi Spomenka reče: 'Franci, pa zakaj si tako hud. Pusti, glavno da rešimo, da to Slovenijo naredimo samostojno.' Je rekla: 'Ko bomo samostojni, potem je pa čisto vseeno, če komunisti naprej vladajo.'« Njeno negativno vlogo vidi predvsem v smislu onemogočanja novih demokratičnih sil in zagotavljanja kontinuitete starih partijskih struktur pod novo demokratično preobleko. Za današnji čas Feltrin ocenjuje, da vladajo tisti, ki so bili najprej proti osamosvojitvi, in taki, ki Slovencev nočejo povezovati, kot je to uspešno počel Demos, ampak deliti in izločati del slovenskega volilnega telesa.
Angela in Janez sta sestra in brat, rojena v družini na Planini nad Horjulom, v kateri je bilo 16 otrok. Njuno pričevanje sega v čas pred vojno, ko so v številni družini živeli skromno, a povezani med sabo. Angela se je po vojni poročila in z možem sta začela upravljati gostilno na Toškem čelu, ki jo je pozneje prevzel sin. Ko so vas okupirali Nemci in je sto metrov stran tekla meja z italijanskim okupacijskim ozemljem, se je življenje v marsičem spremenilo. Vseeno so pod Nemci lažje shajali kot njihovi sorodniki in znanci z območja bližnjega Šentjošta, kjer se je že med vojno razmahnilo revolucionarno nasilje. Angela se spomni partizanskega napada na prvo vaško stražo v Šentjoštu in pogreba civilnih žrtev poleti 1942. Pričevanje ob zgodovinskem okviru ponuja tudi zelo dragocen in iskren uvid v življenje številne kmečke družine, ki je bilo daleč od idealnega. Angela pove, kako težko je bilo mami. Janeza so z enajstimi leti posvojili sosedovi, ki so zaradi po vojni pobitih sinov ostali brez potomcev. Obe pričevanji, ki se prepletata, sta podoba tistega časa, ko so bile razmere z današnjega vidika nemogoče, a so se ljudje znali prilagajati drug drugemu, znali so potrpeti ter preživeti, ustvariti in obdržati družino. Za Cankarjeve s Planine nad Horjulom je bilo več trpljenja in negotovosti po vojni, ko se je komunistična oblast spravila nad kmeta ter ga dušila z obvezno oddajo kmetijskih pridelkov. Posebna dragocenost tega pričevanja je tudi sprehod po muzeju kmečkega orodja in drugih predmetov, ki ga je skrbno ustvaril Janez Cankar. Spoznamo številne že pozabljene predmete in orodja, ki pričajo o iznajdljivosti in bogati tehniški kulturi naših prednikov. Janez nas odpelje tudi k največjemu spomeniku, ponosu teh krajev – romarski cerkvi sv. Andreja, ki je izredno bogata. Izpred cerkve pa se odpira pogled na bližnjo okolico.
Angela in Janez sta sestra in brat, rojena v družini na Planini nad Horjulom, v kateri je bilo 16 otrok. Njuno pričevanje sega v čas pred vojno, ko so v številni družini živeli skromno, a povezani med sabo. Angela se je po vojni poročila in z možem sta začela upravljati gostilno na Toškem čelu, ki jo je pozneje prevzel sin. Ko so vas okupirali Nemci in je sto metrov stran tekla meja z italijanskim okupacijskim ozemljem, se je življenje v marsičem spremenilo. Vseeno so pod Nemci lažje shajali kot njihovi sorodniki in znanci z območja bližnjega Šentjošta, kjer se je že med vojno razmahnilo revolucionarno nasilje. Angela se spomni partizanskega napada na prvo vaško stražo v Šentjoštu in pogreba civilnih žrtev poleti 1942. Pričevanje ob zgodovinskem okviru ponuja tudi zelo dragocen in iskren uvid v življenje številne kmečke družine, ki je bilo daleč od idealnega. Angela pove, kako težko je bilo mami. Janeza so z enajstimi leti posvojili sosedovi, ki so zaradi po vojni pobitih sinov ostali brez potomcev. Obe pričevanji, ki se prepletata, sta podoba tistega časa, ko so bile razmere z današnjega vidika nemogoče, a so se ljudje znali prilagajati drug drugemu, znali so potrpeti ter preživeti, ustvariti in obdržati družino. Za Cankarjeve s Planine nad Horjulom je bilo več trpljenja in negotovosti po vojni, ko se je komunistična oblast spravila nad kmeta ter ga dušila z obvezno oddajo kmetijskih pridelkov. Posebna dragocenost tega pričevanja je tudi sprehod po muzeju kmečkega orodja in drugih predmetov, ki ga je skrbno ustvaril Janez Cankar. Spoznamo številne že pozabljene predmete in orodja, ki pričajo o iznajdljivosti in bogati tehniški kulturi naših prednikov. Janez nas odpelje tudi k največjemu spomeniku, ponosu teh krajev – romarski cerkvi sv. Andreja, ki je izredno bogata. Izpred cerkve pa se odpira pogled na bližnjo okolico.
Milan Gregorič, rojen leta 1934 v Dekanih pri Kopru, je v širšem slovenskem prostoru znan kot neutruden publicist in raziskovalec, borec za resnico, kar se nedvomno odraža tudi v izjemnem pričevanju, ki je bilo posneto na njegovem domu pod Tinjanom v slovenski Istri. Osnovno šolo v domači vasi je obiskoval v času fašizma, ko je bila slovenska beseda prepovedana. Slovenske otroke je domačega jezika učil župnik Rozman, ki so ga komunisti po vojni »v zahvalo« okrutno preganjali, da je moral zbežati čez mejo v Italijo. Iz časa pojava partizanskega gibanja se spomni navdušenja pa tudi ran, ki jih je v njihovih krajih povzročilo revolucionarno nasilje. Po vojni je obiskoval Malo semenišče v Gorici in kasneje še klasični licej, ki ga je končal v Trstu. Tam se je navzel komunističnih idej in se oddaljil od vere. Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in se dejavno vključil v študentsko politiko tudi na mednarodni ravni. Kljub temu, da je vstopil v komunistično partijo, je ostal načelen, zato so ga v 70. letih iz stranke izključili. Pričevalec Gregorič je začel obiskovali študijske dneve Draga v zamejstvu, kar mu je odprlo pogled v svet demokracije in resničnih svoboščin. Navdušen je bil nad slovensko pomladjo ter je dejavno sodeloval v Demosu in pri procesu slovenske emancipacije. V iskrenem pričevanju spoznamo mehko, a hkrati odločno osebnost Milana Gregoriča, ki nam predstavi svoje številne knjige. Pisal je o primorskih osebnostih, o italijanskem poskusu destabilizacije Istre po letu 1991 in veliko tudi o TIGR-u. Z grenkobo ugotavlja, da se je društvo Tigr v zadnjih letih odmaknilo od svojega čistega poslanstva, da so ga prevzeli borci, in društvo je žal postalo njihov satelit, namesto da bi šel po poti, ki so jo začrtali pokojni ustanovitelji.
Milan Gregorič, rojen leta 1934 v Dekanih pri Kopru, je v širšem slovenskem prostoru znan kot neutruden publicist in raziskovalec, borec za resnico, kar se nedvomno odraža tudi v izjemnem pričevanju, ki je bilo posneto na njegovem domu pod Tinjanom v slovenski Istri. Osnovno šolo v domači vasi je obiskoval v času fašizma, ko je bila slovenska beseda prepovedana. Slovenske otroke je domačega jezika učil župnik Rozman, ki so ga komunisti po vojni »v zahvalo« okrutno preganjali, da je moral zbežati čez mejo v Italijo. Iz časa pojava partizanskega gibanja se spomni navdušenja pa tudi ran, ki jih je v njihovih krajih povzročilo revolucionarno nasilje. Po vojni je obiskoval Malo semenišče v Gorici in kasneje še klasični licej, ki ga je končal v Trstu. Tam se je navzel komunističnih idej in se oddaljil od vere. Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in se dejavno vključil v študentsko politiko tudi na mednarodni ravni. Kljub temu, da je vstopil v komunistično partijo, je ostal načelen, zato so ga v 70. letih iz stranke izključili. Pričevalec Gregorič je začel obiskovali študijske dneve Draga v zamejstvu, kar mu je odprlo pogled v svet demokracije in resničnih svoboščin. Navdušen je bil nad slovensko pomladjo ter je dejavno sodeloval v Demosu in pri procesu slovenske emancipacije. V iskrenem pričevanju spoznamo mehko, a hkrati odločno osebnost Milana Gregoriča, ki nam predstavi svoje številne knjige. Pisal je o primorskih osebnostih, o italijanskem poskusu destabilizacije Istre po letu 1991 in veliko tudi o TIGR-u. Z grenkobo ugotavlja, da se je društvo Tigr v zadnjih letih odmaknilo od svojega čistega poslanstva, da so ga prevzeli borci, in društvo je žal postalo njihov satelit, namesto da bi šel po poti, ki so jo začrtali pokojni ustanovitelji.
Vida Bajželj, rojena Dolinar, leta 1930, nam v izjemno zanimivem in iskrenem pričevanju ponuja vpogled v predvojno življenje uradniške družine z obrobja Ljubljane, točneje iz Šiške, ki je bila takrat samostojna občina. Vidin oče, privrženec Antona Korošca, je služboval na vojaškem uradu, mama pa je bila sprva uradnica na magistratu. Pozneje je družina kupila brunarico v Goričanah in se začela ukvarjati s turistično dejavnostjo. Vida se spomni, kako so se tik pred 2. svetovno vojno k njim zgrinjali zaskrbljeni domačini in poslušali radio. Razmere so se spremenile po pojavu partizanov; tedaj se je mama zaradi srečne okoliščine izognila nasilju, po tem pa se je družina iz Goričan umaknila v Ljubljano. Vida je med vojno nekaj časa obiskovala gimnazijo v Lienzu, po vojni pa se je, še ne 15-letno dekle, pridružila beguncem in se s sestrično Majdo znašla na Vetrinjskem polju. Bila je med tistimi, ki so jih Angleži pod pretvezo, da gredo v Italijo, poslali v roke partizanom. Tam je bila priča kalvariji slovenskih ujetnikov v Kranju in Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je bilo takrat največje zbirno koncentracijsko taborišče, od koder so ujetnike vozili v smrt. Rešilo jo je srečno naključje; pomagal ji je partizan, ki je njihovo družino poznal kot dimnikar. Ta je odnesel sporočilo, ki je prišlo do ministra Franca Snoja, s katerim so bili v sorodu. Po vojni je bila družina Dolinar zaznamovana, hišo so povečini zasedli tujci. Vida je končala šolo in postala zobozdravstvena tehnica. V tistem času je spoznala moža, ki je bil najprej mobiliziranec v nemško vojsko in mornar na vojaški ladji, kasneje pa se je pridružil partizanom. Življenje jima je prineslo veliko uspehov in lepega, a tudi preizkušnje, o katerih pričevalka Vida govori odkrito. Ob koncu stopi do omare in vzame zvezek, v katerega je zapisala najbolj trpke dogodke povojnega dogajanja. »Tega še nihče ni videl …« doda in prebere nekaj odlomkov. Bogato slikovno gradivo v družinskih albumih nam odstira polno življenje njene družine.
Vida Bajželj, rojena Dolinar, leta 1930, nam v izjemno zanimivem in iskrenem pričevanju ponuja vpogled v predvojno življenje uradniške družine z obrobja Ljubljane, točneje iz Šiške, ki je bila takrat samostojna občina. Vidin oče, privrženec Antona Korošca, je služboval na vojaškem uradu, mama pa je bila sprva uradnica na magistratu. Pozneje je družina kupila brunarico v Goričanah in se začela ukvarjati s turistično dejavnostjo. Vida se spomni, kako so se tik pred 2. svetovno vojno k njim zgrinjali zaskrbljeni domačini in poslušali radio. Razmere so se spremenile po pojavu partizanov; tedaj se je mama zaradi srečne okoliščine izognila nasilju, po tem pa se je družina iz Goričan umaknila v Ljubljano. Vida je med vojno nekaj časa obiskovala gimnazijo v Lienzu, po vojni pa se je, še ne 15-letno dekle, pridružila beguncem in se s sestrično Majdo znašla na Vetrinjskem polju. Bila je med tistimi, ki so jih Angleži pod pretvezo, da gredo v Italijo, poslali v roke partizanom. Tam je bila priča kalvariji slovenskih ujetnikov v Kranju in Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je bilo takrat največje zbirno koncentracijsko taborišče, od koder so ujetnike vozili v smrt. Rešilo jo je srečno naključje; pomagal ji je partizan, ki je njihovo družino poznal kot dimnikar. Ta je odnesel sporočilo, ki je prišlo do ministra Franca Snoja, s katerim so bili v sorodu. Po vojni je bila družina Dolinar zaznamovana, hišo so povečini zasedli tujci. Vida je končala šolo in postala zobozdravstvena tehnica. V tistem času je spoznala moža, ki je bil najprej mobiliziranec v nemško vojsko in mornar na vojaški ladji, kasneje pa se je pridružil partizanom. Življenje jima je prineslo veliko uspehov in lepega, a tudi preizkušnje, o katerih pričevalka Vida govori odkrito. Ob koncu stopi do omare in vzame zvezek, v katerega je zapisala najbolj trpke dogodke povojnega dogajanja. »Tega še nihče ni videl …« doda in prebere nekaj odlomkov. Bogato slikovno gradivo v družinskih albumih nam odstira polno življenje njene družine.
Franc Šetar - Rado je mladost preživel v župniji Device Marije v Polju – danes Ljubljana - Polje, v bližini takratnega vojaškega letališča. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno bolničar, in to je bil tudi njegov poklic v bližnji psihiatrični bolnišnici. Spomni se napada na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, ki je popolnoma spremenil tok zgodovine in zaznamoval tudi življenje mladega Franca. Družina je bila katoliška, Franc je bil tretji od petih otrok. Spomni se, kako so med italijansko okupacijo prve umore domačih ljudi začeli izvajati partizani, kar je naposled privedlo do ustanovitve vaške straže. Ob koncu vojne se je skupaj s številnimi drugimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško in bil vrnjen v Slovenijo. Doživel je kataklizmo pogroma nad ujetniki, ki so jih komunistične oblasti povečini zverinsko pobile. Najprej je bil na škofjeloškem gradu, nekaj časa skupaj s poznejšim osamosvojiteljem Ivanom Omenom, pozneje pa so jih premestili v taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Od tam je potekal transport v Kočevski Rog – v Macesnovo gorico, pravzaprav v smrt. Njegov pogled na te najbolj tragične dogodke v slovenski zgodovini je zelo dragocen. Sam je bil izpuščen in je preživel vse te grozote, ki so mu ukradle mladost in ga trajno zaznamovale. Po vojni mu je ob številnih težavah in preprekah ter ob preganjanju Udbe le uspelo uresničiti svojo mladostno željo, da bi postal duhovnik (in misijonar v Indiji). V jezuitski red je vstopil oktobra 1947 v Zagrebu. Po dveletnem uvajanju je med dveletno vojaščino opravil izpite za osmi razred klasične gimnazije in maturo. Po končanem izobraževanju je v 60. letih v Mariboru kljub okrnjenemu zdravju sodeloval pri ustanavljanju šestih jezuitskih župnij. Poleg tega je sodeloval pri ljudskih misijonih, občasno pa je pomagal tudi na Ptujski gori in v Brezju. Dolga leta je bil zelo dejaven tudi na Svetih Višarjah. Od leta 1971 je deloval v ljubljanski župniji Dravlje, kjer je poleg prejšnjega dela pošiljal članke v Družino, objavljal prevode, izdal avtobiografijo Časi smo ljudje in nato njen ponatis Svoboda na izpitu. Po naročilu škofov Turka, Šuštarja in Rodeta je deloval v Beogradu v jezuitski župniji sv. Petra apostola ter osem let v Kočevski Reki in okoliških krajih, kjer je na novo postavil po koncu vojne porušeno cerkev. Od leta 2005 je bil župnik v župniji sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani. Pomagal pa je tudi v okoliških župnijah, zlasti v župniji Ljubljana Moste. V tem obdobju je tudi zavzeto spremljal filme s poučno in krščansko vsebino ter jih skupaj s p. Ivanom Hercegom prirejal za potrebe verouka in kateheze. Na področju kateheze s pomočjo filma velja za enega od pionirjev v Slovenski katoliški Cerkvi. Zdaj že dobrih pet let sodeluje v domači baročni cerkvi sv. Jakoba z jutranjo mašo ter vestno opravlja gospodinjska dela v skupnosti jezuitov. Izdal je več knjig, ki zadevajo verska pa tudi politična in zgodovinska vprašanja. Ena od zadnjih je futuristična oz. vizionarska zgodba Nova Emona, ki govori o obujanju krščanstva v razkristjanjeni Ljubljani v desetletjih, ki so pred nami.
Franc Šetar - Rado je mladost preživel v župniji Device Marije v Polju – danes Ljubljana - Polje, v bližini takratnega vojaškega letališča. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno bolničar, in to je bil tudi njegov poklic v bližnji psihiatrični bolnišnici. Spomni se napada na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, ki je popolnoma spremenil tok zgodovine in zaznamoval tudi življenje mladega Franca. Družina je bila katoliška, Franc je bil tretji od petih otrok. Spomni se, kako so med italijansko okupacijo prve umore domačih ljudi začeli izvajati partizani, kar je naposled privedlo do ustanovitve vaške straže. Ob koncu vojne se je skupaj s številnimi drugimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško in bil vrnjen v Slovenijo. Doživel je kataklizmo pogroma nad ujetniki, ki so jih komunistične oblasti povečini zverinsko pobile. Najprej je bil na škofjeloškem gradu, nekaj časa skupaj s poznejšim osamosvojiteljem Ivanom Omenom, pozneje pa so jih premestili v taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Od tam je potekal transport v Kočevski Rog – v Macesnovo gorico, pravzaprav v smrt. Njegov pogled na te najbolj tragične dogodke v slovenski zgodovini je zelo dragocen. Sam je bil izpuščen in je preživel vse te grozote, ki so mu ukradle mladost in ga trajno zaznamovale. Po vojni mu je ob številnih težavah in preprekah ter ob preganjanju Udbe le uspelo uresničiti svojo mladostno željo, da bi postal duhovnik (in misijonar v Indiji). V jezuitski red je vstopil oktobra 1947 v Zagrebu. Po dveletnem uvajanju je med dveletno vojaščino opravil izpite za osmi razred klasične gimnazije in maturo. Po končanem izobraževanju je v 60. letih v Mariboru kljub okrnjenemu zdravju sodeloval pri ustanavljanju šestih jezuitskih župnij. Poleg tega je sodeloval pri ljudskih misijonih, občasno pa je pomagal tudi na Ptujski gori in v Brezju. Dolga leta je bil zelo dejaven tudi na Svetih Višarjah. Od leta 1971 je deloval v ljubljanski župniji Dravlje, kjer je poleg prejšnjega dela pošiljal članke v Družino, objavljal prevode, izdal avtobiografijo Časi smo ljudje in nato njen ponatis Svoboda na izpitu. Po naročilu škofov Turka, Šuštarja in Rodeta je deloval v Beogradu v jezuitski župniji sv. Petra apostola ter osem let v Kočevski Reki in okoliških krajih, kjer je na novo postavil po koncu vojne porušeno cerkev. Od leta 2005 je bil župnik v župniji sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani. Pomagal pa je tudi v okoliških župnijah, zlasti v župniji Ljubljana Moste. V tem obdobju je tudi zavzeto spremljal filme s poučno in krščansko vsebino ter jih skupaj s p. Ivanom Hercegom prirejal za potrebe verouka in kateheze. Na področju kateheze s pomočjo filma velja za enega od pionirjev v Slovenski katoliški Cerkvi. Zdaj že dobrih pet let sodeluje v domači baročni cerkvi sv. Jakoba z jutranjo mašo ter vestno opravlja gospodinjska dela v skupnosti jezuitov. Izdal je več knjig, ki zadevajo verska pa tudi politična in zgodovinska vprašanja. Ena od zadnjih je futuristična oz. vizionarska zgodba Nova Emona, ki govori o obujanju krščanstva v razkristjanjeni Ljubljani v desetletjih, ki so pred nami.
Pretresljiva, ganljiva izpoved Frančiške, ki je bila kot mlado dekle priča grozljivim dogodkom. Podeli pretresljivo zgodbo o umorjeni sestri Karmeli. Znano je bilo, da je bila komunističnim oblastem v napoto. Ko je 14. januarja 1949 šla na pevsko vajo, so jo 'neznanci' prijeli, jo vrgli v avto ter jo potem več dni mučili. Njeno truplo so odvrgli v Cerkniško jezero. Avgusta 1951 so ob košnji zadeli ob razpadlo truplo. Domači so hitro ugotovili, da gre za umorjeno sestro Karmelo. Želeli so jo dostojno pokopati, oblastniki pa so to preprečili in vse njene ostanke odpeljali. Njenega vpliva so se bali tudi še po njeni smrti. Kot pove pričevalka, so jo ubili, da bi uničili petje, sodelovanje pri maši. S tem onemogočali versko življenje, da bi vera čim bolj opešala. To je bil njen greh.
Pretresljiva, ganljiva izpoved Frančiške, ki je bila kot mlado dekle priča grozljivim dogodkom. Podeli pretresljivo zgodbo o umorjeni sestri Karmeli. Znano je bilo, da je bila komunističnim oblastem v napoto. Ko je 14. januarja 1949 šla na pevsko vajo, so jo 'neznanci' prijeli, jo vrgli v avto ter jo potem več dni mučili. Njeno truplo so odvrgli v Cerkniško jezero. Avgusta 1951 so ob košnji zadeli ob razpadlo truplo. Domači so hitro ugotovili, da gre za umorjeno sestro Karmelo. Želeli so jo dostojno pokopati, oblastniki pa so to preprečili in vse njene ostanke odpeljali. Njenega vpliva so se bali tudi še po njeni smrti. Kot pove pričevalka, so jo ubili, da bi uničili petje, sodelovanje pri maši. S tem onemogočali versko življenje, da bi vera čim bolj opešala. To je bil njen greh.
Pričevanje Antona Murglja z Daljnega Vrha je eno od najpretresljivejših, saj glavnina njegove izpovedi zadeva okruten pomor dveh njegovih bratrancev in župnika Komljanca ter farovškega hlapca maja 1942. Anton se je kljub bolezni odločil za pričevanje. Želi si namreč, da zločinsko dogajanje ne bi šlo v pozabo in da se tak teror ne bi nikoli več ponovil. V uvodu nam predstavi življenje na Daljnem Vrhu pred vojno in ob začetku vojne, ko se je že pokazalo, da so med domačini nekateri privrženi sovjetskemu komunizmu in hkrati paktu Hitler-Stalin oz. nacionalnemu socializmu. Ti so potem agitirali, da je treba obesiti nacistično zastavo in zahtevati, da njihovi kraji, ki so padli pod italijansko okupacijo, spadajo pod Tretji rajh. Sprva miren potek okupacije za običajne ljudi je bil skaljen spomladi leta 1942, ko so začeli partizanski privrženci organizirano krasti konje, med domačine pa se je zalezel strah. Tisti, ki so bili potencialni nasprotniki prevratnih idej, so postali tarče revolucionarjev. Brata Murgelj ste bila znana kot "mlada luštna fanta", ki sta bila dejavna v verskem življenju in sta redno hodila k maši v Prečno. To, kar se je z njima ter župnikom in hlapcem zgodilo, je izjemno tragično, saj so pri okrutnem zločinu sodelovali domačini, pri ugrabitvi pa je, kot kaže, sodeloval tudi poznejši partizanski zgodovinar Franček Saje. Zajeto četverico so partizanski privrženci odpeljali na grad Hmeljnik ter jih tam okrutno mučili in pozneje v bližnjem gozdu pobili. Komaj verjetna okrutnost je prišla na dan 3. aprila 1943, ko so žrtve izkopali in opravili sodnomedicinski pregled, ki je pokazal, kaj se je s četverico dogajalo. Pričevalec Anton hrani originalni zapisnik, skupaj s fotografijami žrtev, ki so jih naredili ob ekshumaciji aprila 1943 in so v pričevanju tudi pokazane. Podrobno ve, kaj se je dogajalo in kdo je bil udeležen pri pomorih in mučenjih, saj je vsa leta po vojni poizvedoval o tem.
Pričevanje Antona Murglja z Daljnega Vrha je eno od najpretresljivejših, saj glavnina njegove izpovedi zadeva okruten pomor dveh njegovih bratrancev in župnika Komljanca ter farovškega hlapca maja 1942. Anton se je kljub bolezni odločil za pričevanje. Želi si namreč, da zločinsko dogajanje ne bi šlo v pozabo in da se tak teror ne bi nikoli več ponovil. V uvodu nam predstavi življenje na Daljnem Vrhu pred vojno in ob začetku vojne, ko se je že pokazalo, da so med domačini nekateri privrženi sovjetskemu komunizmu in hkrati paktu Hitler-Stalin oz. nacionalnemu socializmu. Ti so potem agitirali, da je treba obesiti nacistično zastavo in zahtevati, da njihovi kraji, ki so padli pod italijansko okupacijo, spadajo pod Tretji rajh. Sprva miren potek okupacije za običajne ljudi je bil skaljen spomladi leta 1942, ko so začeli partizanski privrženci organizirano krasti konje, med domačine pa se je zalezel strah. Tisti, ki so bili potencialni nasprotniki prevratnih idej, so postali tarče revolucionarjev. Brata Murgelj ste bila znana kot "mlada luštna fanta", ki sta bila dejavna v verskem življenju in sta redno hodila k maši v Prečno. To, kar se je z njima ter župnikom in hlapcem zgodilo, je izjemno tragično, saj so pri okrutnem zločinu sodelovali domačini, pri ugrabitvi pa je, kot kaže, sodeloval tudi poznejši partizanski zgodovinar Franček Saje. Zajeto četverico so partizanski privrženci odpeljali na grad Hmeljnik ter jih tam okrutno mučili in pozneje v bližnjem gozdu pobili. Komaj verjetna okrutnost je prišla na dan 3. aprila 1943, ko so žrtve izkopali in opravili sodnomedicinski pregled, ki je pokazal, kaj se je s četverico dogajalo. Pričevalec Anton hrani originalni zapisnik, skupaj s fotografijami žrtev, ki so jih naredili ob ekshumaciji aprila 1943 in so v pričevanju tudi pokazane. Podrobno ve, kaj se je dogajalo in kdo je bil udeležen pri pomorih in mučenjih, saj je vsa leta po vojni poizvedoval o tem.
Ob iskrenem in doživetem pričevanju Justine Doljak iz Predgriž na Črnovrški planoti nad Idrijo spoznamo življenje nezakonske deklice in njene družine. Justina je bila najprej stigmatizirana, ker je bila brez očeta oz. je ta ni priznal. Pozneje pa jo je močno zaznamovala vojna, ki je v teh krajih terjala visok krvni davek in veliko strahu ter trpljenja. Ob Justininem pričevanju spoznamo razmere, v katerih je z družino živela pred vojno in tudi po tem, ko je bil ubit njen očim in se je družina znašla v veliki revščini. Justina govori o neverjetni osebnosti mame, ki je premagala vse te preizkušnje in je tri hčerke spravila do kruha. Justina je postala učiteljica, čeprav se ji je napovedovala akademska kariera. Najdlje je službovala v Grgarju pod Sveto goro, kjer si je tudi ustvarila družino in kjer živi še danes. V času učiteljevanja so jo ovirali, ker ni hotela stopiti v komunistično partijo. »Ne morem izdati svoje družine,« si je takrat rekla in zaradi tega ni napredovala. Je neutrudna raziskovalka krajevne zgodovine, zaslužna za imeniten Grgarski zbornik ter druge knjige, ki pričajo o dediščini in ljudeh v teh krajih.
Ob iskrenem in doživetem pričevanju Justine Doljak iz Predgriž na Črnovrški planoti nad Idrijo spoznamo življenje nezakonske deklice in njene družine. Justina je bila najprej stigmatizirana, ker je bila brez očeta oz. je ta ni priznal. Pozneje pa jo je močno zaznamovala vojna, ki je v teh krajih terjala visok krvni davek in veliko strahu ter trpljenja. Ob Justininem pričevanju spoznamo razmere, v katerih je z družino živela pred vojno in tudi po tem, ko je bil ubit njen očim in se je družina znašla v veliki revščini. Justina govori o neverjetni osebnosti mame, ki je premagala vse te preizkušnje in je tri hčerke spravila do kruha. Justina je postala učiteljica, čeprav se ji je napovedovala akademska kariera. Najdlje je službovala v Grgarju pod Sveto goro, kjer si je tudi ustvarila družino in kjer živi še danes. V času učiteljevanja so jo ovirali, ker ni hotela stopiti v komunistično partijo. »Ne morem izdati svoje družine,« si je takrat rekla in zaradi tega ni napredovala. Je neutrudna raziskovalka krajevne zgodovine, zaslužna za imeniten Grgarski zbornik ter druge knjige, ki pričajo o dediščini in ljudeh v teh krajih.
Primorski duhovnik Franc Prelc se nam v izjemni življenjski izpovedi predstavi kot skromen in iskreno veren dušni pastir. Ko pa podrobneje spoznamo njegovo življenje in dobra dela, ki jih je s sestro Kristino in sodelavci opravljal desetletja, ga lahko uvrstimo med najbolj karizmatične in karitativne osebnosti na Slovenskem. Pričevanje je bilo posneto v obdobju, ko se je oče Franc spopadel s težko boleznijo. Toda način, kako je to preizkušnjo sprejel, je izjemen primer duhovne moči in predanosti Božji volji. Prelčeva družina izvira iz Istre, z območja tromeje s Krasom in Brkini. Mama je bila izjemna ženska, ki je hotela v misijone v Indijo, a jo je sorodnik, župnik, prepričal, da ostane doma. In tako se je poročila, številna družina pa je obrodila veliko duhovnih poklicev. Njegovi prvi spomini segajo v čas vojne. Prelčeva hiša, ki je veljala za dom, v katerem so vrata odprta za vse, je bila tudi zatočišče za partizane. Pozneje, po vojni, ko so se fantje in dekleta odločali za duhovne poklice, se je na to pozabilo in tudi Franca so silili, da bi delal za Udbo, a se je temu odločno uprl. Med pričevanjem spoznamo razmere v semenišču v Pazinu, kjer so vzgajali izjemne primorske duhovnike. Oče Franc je po novi maši z vsem srcem zagrizel v pastoralno in karitativno delo, ob njem so bili ves čas sestra Kristina in tudi predani sodelavci. Najdlje je bil župnik v Portorožu. Tam so takrat ustanovili župnijo in zgradili čudovito Marijino cerkev. Služboval je tudi v Svetem Antonu in v Bertokih. Zaradi bolezni je poslanstvo župnika odložil, a po svojih močeh še naprej dela za dobro ljudi in skupnosti. Zelo dejaven je v Marijinem delu, kar v pričevanju lepo predstavi. Seveda pa je govor tudi o njegovi pobudi za pomoč zasvojencem z mamili, ki je bila eden od temeljev za ustanovitev več komun po Sloveniji. V Portorožu je nastala tudi skupnost za odvajanje od alkohola, poimenovana Vrtnica. Ob koncu oče Franc izrazi veliko hvaležnost za življenje in tudi za možnost pričevanja, ki je bolj kot za današnji pomembno za jutrišnji čas.
Primorski duhovnik Franc Prelc se nam v izjemni življenjski izpovedi predstavi kot skromen in iskreno veren dušni pastir. Ko pa podrobneje spoznamo njegovo življenje in dobra dela, ki jih je s sestro Kristino in sodelavci opravljal desetletja, ga lahko uvrstimo med najbolj karizmatične in karitativne osebnosti na Slovenskem. Pričevanje je bilo posneto v obdobju, ko se je oče Franc spopadel s težko boleznijo. Toda način, kako je to preizkušnjo sprejel, je izjemen primer duhovne moči in predanosti Božji volji. Prelčeva družina izvira iz Istre, z območja tromeje s Krasom in Brkini. Mama je bila izjemna ženska, ki je hotela v misijone v Indijo, a jo je sorodnik, župnik, prepričal, da ostane doma. In tako se je poročila, številna družina pa je obrodila veliko duhovnih poklicev. Njegovi prvi spomini segajo v čas vojne. Prelčeva hiša, ki je veljala za dom, v katerem so vrata odprta za vse, je bila tudi zatočišče za partizane. Pozneje, po vojni, ko so se fantje in dekleta odločali za duhovne poklice, se je na to pozabilo in tudi Franca so silili, da bi delal za Udbo, a se je temu odločno uprl. Med pričevanjem spoznamo razmere v semenišču v Pazinu, kjer so vzgajali izjemne primorske duhovnike. Oče Franc je po novi maši z vsem srcem zagrizel v pastoralno in karitativno delo, ob njem so bili ves čas sestra Kristina in tudi predani sodelavci. Najdlje je bil župnik v Portorožu. Tam so takrat ustanovili župnijo in zgradili čudovito Marijino cerkev. Služboval je tudi v Svetem Antonu in v Bertokih. Zaradi bolezni je poslanstvo župnika odložil, a po svojih močeh še naprej dela za dobro ljudi in skupnosti. Zelo dejaven je v Marijinem delu, kar v pričevanju lepo predstavi. Seveda pa je govor tudi o njegovi pobudi za pomoč zasvojencem z mamili, ki je bila eden od temeljev za ustanovitev več komun po Sloveniji. V Portorožu je nastala tudi skupnost za odvajanje od alkohola, poimenovana Vrtnica. Ob koncu oče Franc izrazi veliko hvaležnost za življenje in tudi za možnost pričevanja, ki je bolj kot za današnji pomembno za jutrišnji čas.
Ana Kosič iz Opatjega sela na Krasu je izjemna pričevalka. Z živo in iskreno pripovedjo nas najprej popelje v čas prve svetovne vojne, ko so bili njeni predniki zaradi bližine soške fronte izseljeni na Češko, kjer so bili zelo lepo sprejeti in so zato ohranili stike s tamkajšnjimi ljudmi. Od tam ima zanimive fotografije in predmete, med drugim očetovo spričevalo iz češke osnovne šole, pa angela varuha iz porcelana ... Ko so se po vojni vrnili domov, je bilo vse uničeno, zavladala je Italija, ki se je do Slovencev obnašala kot mačeha. A ljudje so držali skupaj, vas je dihala kot eno, veliko je bilo družabnosti in skupnega veselja. Kosičeva je zelo dobro in iskreno opisala tudi družinske razmere, nas potem skozi pripoved popeljala v čas fašizma in razpada Italije, ko so se tudi med Trstom in Gorico pojavili partizani. Domačini so jih sprva imeli za »naše fante«, pravi, a bolj kot z narodnoosvobodilnim delom so vas in okolico zaznamovali z divjimi pomori več domačinov, med njimi še ne 16-letne sosede Vilme Ferletič. Vilmina mati je morilcem sledila in videla, kako so hčerko posiljevali in ubili. Duševno je zbolela, in da ne bi koga »izdala« so ubili še njo in moža. Komunistična gverila je ubila kar devet domačinov. Ana z žalostjo resnicoljubno opiše takratne tragične dogodke, ki so tako zaznamovali vas, da se povezanost in veselje, ki so ju poznali pred vojno, nista več vrnila. Spomni se tudi, kako so zaradi partizanske akcije Nemci postavili pred zid skupino vaščanov – rešila sta jih župnik in gostilničar Pahor, ki sta pred okupatorjem pokleknila in izprosila rešitev. Tudi Pahor je bil potem med žrtvami partizanov. Olajšanje je prišlo po vojni, ko so bili nekaj časa pod angleško zasedbo, ko pa je tudi te kraje zasedla Titova Jugoslavija, se začelo pomanjkanje in bežanje čez mejo in s tem povezano šikaniranje. Ana je spregovorila o bogati družinski zgodovini in o svoji življenjski poti, na kateri je ostala zvesta narodu in Bogu. Načelna je bila tudi, ko je udbovec od nje, uslužbenke na pošti, zahteval, naj mu priskrbi pisma iz tujine. Zavrnila ga je, vendar je bilo jasno, da je komunistična diktatura nadzirala vse. Zato je bila še posebej vesela, ko se je Slovenija leta 1991 osvobodila. Pričevanje je bilo posneto nekaj tednov pred obsežnim požarom poleti na Krasu, zato vidimo Opatje Selo z okolico v času, ko je bilo še zeleno …
Ana Kosič iz Opatjega sela na Krasu je izjemna pričevalka. Z živo in iskreno pripovedjo nas najprej popelje v čas prve svetovne vojne, ko so bili njeni predniki zaradi bližine soške fronte izseljeni na Češko, kjer so bili zelo lepo sprejeti in so zato ohranili stike s tamkajšnjimi ljudmi. Od tam ima zanimive fotografije in predmete, med drugim očetovo spričevalo iz češke osnovne šole, pa angela varuha iz porcelana ... Ko so se po vojni vrnili domov, je bilo vse uničeno, zavladala je Italija, ki se je do Slovencev obnašala kot mačeha. A ljudje so držali skupaj, vas je dihala kot eno, veliko je bilo družabnosti in skupnega veselja. Kosičeva je zelo dobro in iskreno opisala tudi družinske razmere, nas potem skozi pripoved popeljala v čas fašizma in razpada Italije, ko so se tudi med Trstom in Gorico pojavili partizani. Domačini so jih sprva imeli za »naše fante«, pravi, a bolj kot z narodnoosvobodilnim delom so vas in okolico zaznamovali z divjimi pomori več domačinov, med njimi še ne 16-letne sosede Vilme Ferletič. Vilmina mati je morilcem sledila in videla, kako so hčerko posiljevali in ubili. Duševno je zbolela, in da ne bi koga »izdala« so ubili še njo in moža. Komunistična gverila je ubila kar devet domačinov. Ana z žalostjo resnicoljubno opiše takratne tragične dogodke, ki so tako zaznamovali vas, da se povezanost in veselje, ki so ju poznali pred vojno, nista več vrnila. Spomni se tudi, kako so zaradi partizanske akcije Nemci postavili pred zid skupino vaščanov – rešila sta jih župnik in gostilničar Pahor, ki sta pred okupatorjem pokleknila in izprosila rešitev. Tudi Pahor je bil potem med žrtvami partizanov. Olajšanje je prišlo po vojni, ko so bili nekaj časa pod angleško zasedbo, ko pa je tudi te kraje zasedla Titova Jugoslavija, se začelo pomanjkanje in bežanje čez mejo in s tem povezano šikaniranje. Ana je spregovorila o bogati družinski zgodovini in o svoji življenjski poti, na kateri je ostala zvesta narodu in Bogu. Načelna je bila tudi, ko je udbovec od nje, uslužbenke na pošti, zahteval, naj mu priskrbi pisma iz tujine. Zavrnila ga je, vendar je bilo jasno, da je komunistična diktatura nadzirala vse. Zato je bila še posebej vesela, ko se je Slovenija leta 1991 osvobodila. Pričevanje je bilo posneto nekaj tednov pred obsežnim požarom poleti na Krasu, zato vidimo Opatje Selo z okolico v času, ko je bilo še zeleno …
Pričevanje g. Antona, rojenega v Rihemberku (danes Branik) na Primorskem, je posebej zaradi pričevalčevega izjemnega spominadragocen uvid v medvojno dogajanje v teh krajih. Pavlica je že desetletja ljubiteljski raziskovalec polpretekle zgodovine. Dokopal se je do številnih dokumentov in pričevanj, ki odstirajo zamolčani del preteklosti. Otroštvo, ki ga je Anton preživljal v zelo skromnih razmerah, je prekinil partizanski napad na nemško-italijansko vojaško kolono med Rihemberkom in Komnom leta 1944. Partizani so se izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali, Nemci pa so iz maščevanja požgali Rihemberk in Komen ter prebivalstvo odgnali v internacijo. Pavlica se je dokopal do fotografij, ki so bile posnete po napadu, in jih v oddaji tudi pokaže. Podrobno opiše pot v internacijo čez Brenner in življenje v Nemčiji, kjer so v katoliškem okolju z domačini kar dobro shajali. Anton se spomni, da so bili ljudje, sploh pa duhovniki in nune, proti Hitlerju. Z domačini v Nemčiji so ohranili lep odnos in so se obiskovali tudi po vojni. Spomni se konca vojne in prihoda Američanov, ki nemškemu civilnemu prebivalstvu niso storili hudega. Slovenci so z njihovo pomočjo pripravili slovensko mašo, ki je zaradi izjemnega petja na zaveznike naredila močan vtis. Z domačini iz Komna in Rihemberka je bil v begunstvu prostovoljno tudi komenski župnik Viktor Kos, ki so ga ljudje izjemno spoštovali. Prihod domov je bil poln novih preizkušenj. Rihemberk je bil sicer pod ameriško zasedbo, tako da je zavezniška uprava pomagala obnavljati in graditi hiše tistim, ki so želeli. Vladalo je sproščeno vzdušje, ki pa se je spremenilo, ko so ti kraji prišli pod jugoslovansko oblast. Takrat je bilo več ideologije in manj hrane ter življenjskih potrebščin. Anton je opravil osemletko v domačem kraju in se po poklicni šoli v Idriji zaposlil v podjetju Vozila Gorica. Veliko mladih fantov, najbolj sposobnih, je takrat zbežalo na zahod, tudi Antonov brat. Sam pa je ostal, našel ženo, za katero pravi, da mu je "padla sekira v med" ter si oblikoval družino ter zaživel v Plavah ob Soči. V pričevanju se dotakne tudi partizanskih umorov v domačem kraju, o čemer je neutrudno zbiral podatke in pričevanja ter se dokopal do presenetljivih ugotovitev.
Pričevanje g. Antona, rojenega v Rihemberku (danes Branik) na Primorskem, je posebej zaradi pričevalčevega izjemnega spominadragocen uvid v medvojno dogajanje v teh krajih. Pavlica je že desetletja ljubiteljski raziskovalec polpretekle zgodovine. Dokopal se je do številnih dokumentov in pričevanj, ki odstirajo zamolčani del preteklosti. Otroštvo, ki ga je Anton preživljal v zelo skromnih razmerah, je prekinil partizanski napad na nemško-italijansko vojaško kolono med Rihemberkom in Komnom leta 1944. Partizani so se izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali, Nemci pa so iz maščevanja požgali Rihemberk in Komen ter prebivalstvo odgnali v internacijo. Pavlica se je dokopal do fotografij, ki so bile posnete po napadu, in jih v oddaji tudi pokaže. Podrobno opiše pot v internacijo čez Brenner in življenje v Nemčiji, kjer so v katoliškem okolju z domačini kar dobro shajali. Anton se spomni, da so bili ljudje, sploh pa duhovniki in nune, proti Hitlerju. Z domačini v Nemčiji so ohranili lep odnos in so se obiskovali tudi po vojni. Spomni se konca vojne in prihoda Američanov, ki nemškemu civilnemu prebivalstvu niso storili hudega. Slovenci so z njihovo pomočjo pripravili slovensko mašo, ki je zaradi izjemnega petja na zaveznike naredila močan vtis. Z domačini iz Komna in Rihemberka je bil v begunstvu prostovoljno tudi komenski župnik Viktor Kos, ki so ga ljudje izjemno spoštovali. Prihod domov je bil poln novih preizkušenj. Rihemberk je bil sicer pod ameriško zasedbo, tako da je zavezniška uprava pomagala obnavljati in graditi hiše tistim, ki so želeli. Vladalo je sproščeno vzdušje, ki pa se je spremenilo, ko so ti kraji prišli pod jugoslovansko oblast. Takrat je bilo več ideologije in manj hrane ter življenjskih potrebščin. Anton je opravil osemletko v domačem kraju in se po poklicni šoli v Idriji zaposlil v podjetju Vozila Gorica. Veliko mladih fantov, najbolj sposobnih, je takrat zbežalo na zahod, tudi Antonov brat. Sam pa je ostal, našel ženo, za katero pravi, da mu je "padla sekira v med" ter si oblikoval družino ter zaživel v Plavah ob Soči. V pričevanju se dotakne tudi partizanskih umorov v domačem kraju, o čemer je neutrudno zbiral podatke in pričevanja ter se dokopal do presenetljivih ugotovitev.
Pisatelj in akademik Boris Pahor se v tretjem delu svojega ekskluzivnega zgodovinskega pričevanja z vsem svojim bitjem postavi za narodno zavest in slovenski jezik, rekoč: »To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Izpostavi, da se je vedno zavzemal za to, da se o Slovencih govori kot o samostojnem narodu v Evropi. Pahor izraža svojo skrb in nasprotovanje levici, ki krni nacionalno pripadnost z idejo internacionalizma. Za Slovence je to usodno, meni Pahor in je prepričan, da je domoljubna vzgoja v šolah ter zvestoba jeziku nekaj svetega. Pričakuje, da bo ob poglobljeni krizi na tem področju reševanje jezika in narodne zavesti v večji meri prevzela Cerkev. V pričevanju se znova spomni fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, kar ga je trajno zaznamovalo v zvestobi in boju za slovenstvo. V Narodnem domu je gledal uprizoritev Jurčičevega besedila, kako je Krjavelj hudiča presekal na dvoje, spominja se tamkajšnjega miklavževanja in parkeljnov … Pahor opiše, kako ključen je bil za njegov pisateljski preboj v svet rojak Evgen Bavčar, ki mu je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na široko odprl vrata v francoske kulturne kroge. Šele ko je s svojo literaturo in nastopi uspel v Franciji, se je uveljavil tudi v Evropi, v Italiji in v večji meri tudi v Sloveniji. Pravi, da ju z Bavčarjem veže podobna usoda njunih mater: »Imava nekaj skupnega, tudi naše primorsko gledanje na slovensko književnost in na slovenstvo, ki je drugačno od ljubljanskega. In to je velika sreča, da imamo Bavčarja.« V spominih se večkrat vrača k prijatelju Edvardu Kocbeku, za katerega pravi, da so ga komunisti v celoti izkoristili za svoje namene in ga potem skušali uničiti oz. onemogočiti, podobno kot vse krščanske socialiste, ki so bili v partizanih. Pahor spregovori tudi o svojem videnju slovenske samostojnosti, kjer je med slovenskimi literati oral ledino in navdihoval tudi krog Nove revije. Pri svojem delovanju ni poznal oportunizma, ampak je sledil resnici: »Računal sem, da če govorim po pravici, mi nihče ne more nič!« Pričevanje, ki ga lahko razumemo kot pisateljevo oporoko svojim rojakom, 104-letni Boris Pahor sklene s pozdravi tistim, ki ga bodo poslušali. Zlasti si želi, da bi bili to mladi ljudje, da bi šole, tudi prek njegovega pričevanja, poskrbele, da mladi izvedo, kaj je moral slovenski in primorski človek prestati, da je ostal zvest sebi in svojemu jeziku.
Pisatelj in akademik Boris Pahor se v tretjem delu svojega ekskluzivnega zgodovinskega pričevanja z vsem svojim bitjem postavi za narodno zavest in slovenski jezik, rekoč: »To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Izpostavi, da se je vedno zavzemal za to, da se o Slovencih govori kot o samostojnem narodu v Evropi. Pahor izraža svojo skrb in nasprotovanje levici, ki krni nacionalno pripadnost z idejo internacionalizma. Za Slovence je to usodno, meni Pahor in je prepričan, da je domoljubna vzgoja v šolah ter zvestoba jeziku nekaj svetega. Pričakuje, da bo ob poglobljeni krizi na tem področju reševanje jezika in narodne zavesti v večji meri prevzela Cerkev. V pričevanju se znova spomni fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, kar ga je trajno zaznamovalo v zvestobi in boju za slovenstvo. V Narodnem domu je gledal uprizoritev Jurčičevega besedila, kako je Krjavelj hudiča presekal na dvoje, spominja se tamkajšnjega miklavževanja in parkeljnov … Pahor opiše, kako ključen je bil za njegov pisateljski preboj v svet rojak Evgen Bavčar, ki mu je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na široko odprl vrata v francoske kulturne kroge. Šele ko je s svojo literaturo in nastopi uspel v Franciji, se je uveljavil tudi v Evropi, v Italiji in v večji meri tudi v Sloveniji. Pravi, da ju z Bavčarjem veže podobna usoda njunih mater: »Imava nekaj skupnega, tudi naše primorsko gledanje na slovensko književnost in na slovenstvo, ki je drugačno od ljubljanskega. In to je velika sreča, da imamo Bavčarja.« V spominih se večkrat vrača k prijatelju Edvardu Kocbeku, za katerega pravi, da so ga komunisti v celoti izkoristili za svoje namene in ga potem skušali uničiti oz. onemogočiti, podobno kot vse krščanske socialiste, ki so bili v partizanih. Pahor spregovori tudi o svojem videnju slovenske samostojnosti, kjer je med slovenskimi literati oral ledino in navdihoval tudi krog Nove revije. Pri svojem delovanju ni poznal oportunizma, ampak je sledil resnici: »Računal sem, da če govorim po pravici, mi nihče ne more nič!« Pričevanje, ki ga lahko razumemo kot pisateljevo oporoko svojim rojakom, 104-letni Boris Pahor sklene s pozdravi tistim, ki ga bodo poslušali. Zlasti si želi, da bi bili to mladi ljudje, da bi šole, tudi prek njegovega pričevanja, poskrbele, da mladi izvedo, kaj je moral slovenski in primorski človek prestati, da je ostal zvest sebi in svojemu jeziku.
Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. V drugem delu nas Boris Pahor povede v svet boja za slovenstvo in svobodo izražanja, ki je po drugi svetovni vojni potekal tudi ob močnem nasprotovanju jugoslovanskega režima in vohunjenju Udbe. Pahor se je bil ne glede na posledice vedno pripravljen izpostaviti, ko je šlo za laži in napade na osebnosti, ki jih je cenil. Postavil se je tudi za Edvarda Kocbeka, za katerega pravi, da so ga komunisti izrabili za svoje cilje. Režimu se je zameril, ko je v Primorskem dnevniku dobro ocenil Kocbekov Strah in pogum. Drugi tak primer je bil, ko sta z Alojzom Rebulo izdala revijo Zaliv s pogovorom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v katerem Kocbek spregovori o pomoru domobrancev. Sledilo je preganjanje, v katerem sta najvišjo ceno plačala Viktor Blažič in Franc Miklavčič. »Jaz se takrat, jaz se razpištolim, ko je krivica!« pravi Pahor, ko obudi spomin na takratno dogajanje. Prepovedali so mu vstop v Jugoslavijo, čeprav se je zavzemal za narodno identiteto in je to javno izpovedoval. »Jaz sem napadel Kardelja, ker je rekel, da bodo komunisti odpravil narod,« se spominja. Boris Pahor v nadaljevanju izraža veliko zaskrbljenost za prihodnost našega naroda: »Je treba dat v slovenske šole dijakom zavest, da so Slovenci in da imajo svojo tradicijo,« pravi in nasprotuje pritiskom, ko skušajo že omembo nacionalne zavesti vrednotiti kot nekaj slabega. Akademik Pahor izpostavlja slovenski humanizem, ki sta ga vzpostavila Trubar in Prešeren, kot močan zgled za sedanjost – od tod tudi njegovo prizadevanje, da se v besedilu slovenske himne uveljavi tisto, kar je najprej izpostavil največji slovenski pesnik: »Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. In potem Bog živi vse narode. Saj to je naš humanizem! Skazili smo ga med drugo svetovno vojno …« še doda Pahor. 104-letni tržaški pisatelj sklene pogovor z obžalovanjem in opozorilom, da smo Slovenci z medsebojnim ubijanjem med drugo svetovno vojno postali veliki antihumanisti: »To imamo danes, še vedno imamo v sebi, in namesto da bi se rešili in naredili neko zvezo za rešitev slovenske države, še vedno vztrajamo pri tem. To pa ni smisel Evropske unije in to ni v smislu obstoja slovenske države!«
Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. V drugem delu nas Boris Pahor povede v svet boja za slovenstvo in svobodo izražanja, ki je po drugi svetovni vojni potekal tudi ob močnem nasprotovanju jugoslovanskega režima in vohunjenju Udbe. Pahor se je bil ne glede na posledice vedno pripravljen izpostaviti, ko je šlo za laži in napade na osebnosti, ki jih je cenil. Postavil se je tudi za Edvarda Kocbeka, za katerega pravi, da so ga komunisti izrabili za svoje cilje. Režimu se je zameril, ko je v Primorskem dnevniku dobro ocenil Kocbekov Strah in pogum. Drugi tak primer je bil, ko sta z Alojzom Rebulo izdala revijo Zaliv s pogovorom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v katerem Kocbek spregovori o pomoru domobrancev. Sledilo je preganjanje, v katerem sta najvišjo ceno plačala Viktor Blažič in Franc Miklavčič. »Jaz se takrat, jaz se razpištolim, ko je krivica!« pravi Pahor, ko obudi spomin na takratno dogajanje. Prepovedali so mu vstop v Jugoslavijo, čeprav se je zavzemal za narodno identiteto in je to javno izpovedoval. »Jaz sem napadel Kardelja, ker je rekel, da bodo komunisti odpravil narod,« se spominja. Boris Pahor v nadaljevanju izraža veliko zaskrbljenost za prihodnost našega naroda: »Je treba dat v slovenske šole dijakom zavest, da so Slovenci in da imajo svojo tradicijo,« pravi in nasprotuje pritiskom, ko skušajo že omembo nacionalne zavesti vrednotiti kot nekaj slabega. Akademik Pahor izpostavlja slovenski humanizem, ki sta ga vzpostavila Trubar in Prešeren, kot močan zgled za sedanjost – od tod tudi njegovo prizadevanje, da se v besedilu slovenske himne uveljavi tisto, kar je najprej izpostavil največji slovenski pesnik: »Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. In potem Bog živi vse narode. Saj to je naš humanizem! Skazili smo ga med drugo svetovno vojno …« še doda Pahor. 104-letni tržaški pisatelj sklene pogovor z obžalovanjem in opozorilom, da smo Slovenci z medsebojnim ubijanjem med drugo svetovno vojno postali veliki antihumanisti: »To imamo danes, še vedno imamo v sebi, in namesto da bi se rešili in naredili neko zvezo za rešitev slovenske države, še vedno vztrajamo pri tem. To pa ni smisel Evropske unije in to ni v smislu obstoja slovenske države!«
Ekskluzivno pričevanje v treh delih. Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. Sam si je želel, da bi mu prisluhnili tudi mladi. Pahorjeva izpoved ponuja enkraten in celovit uvid v življenje in čustvovanje velikega slovenskega pisatelja, rojenega leto dni pred začetkom prve svetovne vojne. Človeka, ki je na lastne oči videl požig Narodnega doma v Trstu, o čemer pravi: »Mentalno sem bil malo izgubljen, če se hoče, šok je bil to. Požig Narodnega doma, odpoved slovenskih šol. Moraš govoriti italijansko. Greš z materjo, ona te povleče za roko, govori po italijansko ... Jaz sem takrat razumel, da jaz moram bit upornik.« Življenje v večnacionalnem okolju je skazilo nasilno širjenje nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Kot sam pravi, genocid nad Slovenci ni zadeval samo kulture. Med drugo svetovno vojno je bil kot italijanski vojak poslan v Libijo, ker je kot prevajalec delal v taborišču ujetih jugoslovanskih častnikov v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Po kapitulaciji Italije je prijateljeval z Danico Tomažič, aretirali so ga domobranci in pristal je v nacističnem koncentracijskem taborišču. Strahote taborišča podrobno predstavi tudi v pričevanju, v njegovi literaturi pa o tem govori silovita Nekropola. Temeljna poanta njegovega pričevanja je humanost ter zvestoba slovenstvu v jeziku in kulturi. Kot človek in pisatelj je postal borec proti vsem oblikam diktature, tudi jugoslovanske, ki je nastopila po vojni in krnila slovensko identiteto. Stopil je na pot literature, uprl se je jugoslovanskemu režimu, ko je šlo za Kocbeka in resnico o komunističnih zločinih. Posebej odločno se je postavil za krepitev slovenske identitete na temeljih resnice in narodne zavednosti ter postal eden ključnih glasnikov svobode in demokracije in je kot tak izjemno zaslužen za humus, iz katerega je pognala samostojna slovenska država. Pahor nam skozi svojo bogato pripoved predstavi čas, v katerem je živel. Čas mladosti, ljubezni, trpljenja in vojne.
Ekskluzivno pričevanje v treh delih. Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. Sam si je želel, da bi mu prisluhnili tudi mladi. Pahorjeva izpoved ponuja enkraten in celovit uvid v življenje in čustvovanje velikega slovenskega pisatelja, rojenega leto dni pred začetkom prve svetovne vojne. Človeka, ki je na lastne oči videl požig Narodnega doma v Trstu, o čemer pravi: »Mentalno sem bil malo izgubljen, če se hoče, šok je bil to. Požig Narodnega doma, odpoved slovenskih šol. Moraš govoriti italijansko. Greš z materjo, ona te povleče za roko, govori po italijansko ... Jaz sem takrat razumel, da jaz moram bit upornik.« Življenje v večnacionalnem okolju je skazilo nasilno širjenje nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Kot sam pravi, genocid nad Slovenci ni zadeval samo kulture. Med drugo svetovno vojno je bil kot italijanski vojak poslan v Libijo, ker je kot prevajalec delal v taborišču ujetih jugoslovanskih častnikov v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Po kapitulaciji Italije je prijateljeval z Danico Tomažič, aretirali so ga domobranci in pristal je v nacističnem koncentracijskem taborišču. Strahote taborišča podrobno predstavi tudi v pričevanju, v njegovi literaturi pa o tem govori silovita Nekropola. Temeljna poanta njegovega pričevanja je humanost ter zvestoba slovenstvu v jeziku in kulturi. Kot človek in pisatelj je postal borec proti vsem oblikam diktature, tudi jugoslovanske, ki je nastopila po vojni in krnila slovensko identiteto. Stopil je na pot literature, uprl se je jugoslovanskemu režimu, ko je šlo za Kocbeka in resnico o komunističnih zločinih. Posebej odločno se je postavil za krepitev slovenske identitete na temeljih resnice in narodne zavednosti ter postal eden ključnih glasnikov svobode in demokracije in je kot tak izjemno zaslužen za humus, iz katerega je pognala samostojna slovenska država. Pahor nam skozi svojo bogato pripoved predstavi čas, v katerem je živel. Čas mladosti, ljubezni, trpljenja in vojne.
Pričevanje stoletnika Franca in njegove žene Ane, posneto na idiličnem Malem Polju nad Vipavsko dolino, nas najprej vrne v obdobje fašističnega preganjanja primorskih Slovencev. Franc je bil leta 1942 mobiliziran v italijansko vojsko, ki jo je odslužil na Korziki in Sardiniji. Leta 1946, v času, ko je vladala velika revščina, se je vrnil domov. Nov režim je takrat kmete tlačil še z obvezno oddajo živil, zato so se spopadali z lakoto. Anina družina je med vojno prestala številne preizkušnje. Ko so partizani leta 1944 napadli domobransko postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo, so bili tam ubiti njeni trije polbratje, eden od njih bogoslovec v zadnjem letu študija. Ana je 13-letna odšla iskat svoje polbrate in jih vse našla mrtve. Nekateri podivjani domačini so nesrečnega očeta ubitih fantov še zmerjali, ko je sam kopal grob zanje na vaškem pokopališču. Ta in drugi prizori vojne, ki jih je videla kot otrok, so jo trajno zaznamovali. A življenje se je moralo nadaljevati. Ana in Franc sta se spoznala leta 1952 na plesu za Marjetino nedeljo v Črnem Vrhu. Pozneje sta se poročila in v zakonu se jima je rodilo 5 otrok. Starost jima je prinesla velik blagoslov številčne, razširjene družine z vnuki in pravnuki, pa tudi nove preizkušnje. Franc je težko zbolel. Opisal nam je predsmrtno doživetje, ko je na prehodu v drugi svet srečal svojo mamo … Izjeman zakoca Pregelj se v zakonu skupaj bodrita in podpirata že dobrih 65 let. Izjemno pričevanje izkušenih stoletnikov.
Pričevanje stoletnika Franca in njegove žene Ane, posneto na idiličnem Malem Polju nad Vipavsko dolino, nas najprej vrne v obdobje fašističnega preganjanja primorskih Slovencev. Franc je bil leta 1942 mobiliziran v italijansko vojsko, ki jo je odslužil na Korziki in Sardiniji. Leta 1946, v času, ko je vladala velika revščina, se je vrnil domov. Nov režim je takrat kmete tlačil še z obvezno oddajo živil, zato so se spopadali z lakoto. Anina družina je med vojno prestala številne preizkušnje. Ko so partizani leta 1944 napadli domobransko postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo, so bili tam ubiti njeni trije polbratje, eden od njih bogoslovec v zadnjem letu študija. Ana je 13-letna odšla iskat svoje polbrate in jih vse našla mrtve. Nekateri podivjani domačini so nesrečnega očeta ubitih fantov še zmerjali, ko je sam kopal grob zanje na vaškem pokopališču. Ta in drugi prizori vojne, ki jih je videla kot otrok, so jo trajno zaznamovali. A življenje se je moralo nadaljevati. Ana in Franc sta se spoznala leta 1952 na plesu za Marjetino nedeljo v Črnem Vrhu. Pozneje sta se poročila in v zakonu se jima je rodilo 5 otrok. Starost jima je prinesla velik blagoslov številčne, razširjene družine z vnuki in pravnuki, pa tudi nove preizkušnje. Franc je težko zbolel. Opisal nam je predsmrtno doživetje, ko je na prehodu v drugi svet srečal svojo mamo … Izjeman zakoca Pregelj se v zakonu skupaj bodrita in podpirata že dobrih 65 let. Izjemno pričevanje izkušenih stoletnikov.
Marija Ahačič Pollak je izjemna pričevalka, saj je z glasbenim opusom in delom na več področjih veliko prispevala k ohranitvi slovenske identitete tako v Sloveniji kot v zamejstvu in med izseljenci. Rodila se je v Tržiču v glasbeni družini. Oče je bil zaveden Slovenec in Maistrov borec, zato so družino leta 1941 nemški okupatorji izgnali v Valjevo. O tej težki preizkušnji gospa Marija živo pripoveduje in poudarja, da sta jih reševala slovenska pesem in očetov optimizem. Po vojni so se vrnili v Tržič. Že pri osmih letih je znala veliko slovenskih narodnih pesmi. Po očetu, ki je bil 40 let kapelnik tržiške godbe na pihala, je podedovala dar za glasbo. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji se je vpisala na kranjsko gimnazijo. Učila se je solopetja, od devetega leta pa tudi igranja klavirja. Po maturi na kranjski gimnaziji leta 1955 se je v Ljubljani vpisala na akademijo za glasbo. Že leta 1956 je bila uspešna na avdiciji pri ansamblu Slavka Avsenika. Še danes je nepozabna njena izvedba pesmi
Marija Ahačič Pollak je izjemna pričevalka, saj je z glasbenim opusom in delom na več področjih veliko prispevala k ohranitvi slovenske identitete tako v Sloveniji kot v zamejstvu in med izseljenci. Rodila se je v Tržiču v glasbeni družini. Oče je bil zaveden Slovenec in Maistrov borec, zato so družino leta 1941 nemški okupatorji izgnali v Valjevo. O tej težki preizkušnji gospa Marija živo pripoveduje in poudarja, da sta jih reševala slovenska pesem in očetov optimizem. Po vojni so se vrnili v Tržič. Že pri osmih letih je znala veliko slovenskih narodnih pesmi. Po očetu, ki je bil 40 let kapelnik tržiške godbe na pihala, je podedovala dar za glasbo. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji se je vpisala na kranjsko gimnazijo. Učila se je solopetja, od devetega leta pa tudi igranja klavirja. Po maturi na kranjski gimnaziji leta 1955 se je v Ljubljani vpisala na akademijo za glasbo. Že leta 1956 je bila uspešna na avdiciji pri ansamblu Slavka Avsenika. Še danes je nepozabna njena izvedba pesmi
Zofija Demšar z Rudna pod Dražgošami v Selški dolini se pri 92 letih odlično spomni preteklih časov. Rodila se je v bližnjih Kališčah, na hribovski kmetiji pri Žvanovih. Po nemški okupaciji je morala hoditi v nemško šolo, kjer je naenkrat vse potekalo v tujem jeziku. Nemcev niso marali, posebej pa se je razvedelo o njihovi okrutnosti, ko so po partizanskem umiku pokončali številne Dražgošane, tudi njenega strica. Zofija se spomni streljanja in občutka groze, ko je trajal spopad v Dražgošah, le dober streljaj čez hrib od njihove vasi. Kasneje, leta 1945, so bili na njihovem domu domobranci, ko so partizani hišo razstrelili in so domači le po čudežu ostali živi v razrušeni domačiji. Postali so begunci in tudi močno zaznamovani posebej po vojni, ker niso bili na komunistični strani. »Molili smo in jokali, nič drugega, morali smo preživeti …« se spomni Zofija. Kot pogosto pri slovenskih družinah pa je bil en brat pri partizanih, vendar ni mogel kaj dosti pomagati preganjani družini. Po vojni so tolkli revščino, ki jo je še poglabljala obvezna oddaja kmečkih pridelkov. Mož Alojz je bil z Rudna, mobiliziran je bil v nemško vojsko in tam pisal dnevniške zapiske, ki jih med pričevanjem tudi predstavimo. Zofija iskreno pove o dobrem odnosu z možem, ki ga zelo pogreša, o premagovanju hudih preizkušenj, pa o otrocih z družinami, na katere je zelo ponosna. Pričevanju se pridruži sin Tomaž, ki ima doma mizarsko obrt in je zelo dejaven v kraju in širši okolici. Skupaj z njim pogledamo družinske fotografije, kasneje pa se sprehodimo do partizanskega spomenika v Dražgošah, kjer Tomaž obudi hudomušen mladostni spomin na otvoritev spomenika, ko je prišel sam jugoslovanski diktator Tito, on pa je kot pionirček stal v prvi vrsti …
Zofija Demšar z Rudna pod Dražgošami v Selški dolini se pri 92 letih odlično spomni preteklih časov. Rodila se je v bližnjih Kališčah, na hribovski kmetiji pri Žvanovih. Po nemški okupaciji je morala hoditi v nemško šolo, kjer je naenkrat vse potekalo v tujem jeziku. Nemcev niso marali, posebej pa se je razvedelo o njihovi okrutnosti, ko so po partizanskem umiku pokončali številne Dražgošane, tudi njenega strica. Zofija se spomni streljanja in občutka groze, ko je trajal spopad v Dražgošah, le dober streljaj čez hrib od njihove vasi. Kasneje, leta 1945, so bili na njihovem domu domobranci, ko so partizani hišo razstrelili in so domači le po čudežu ostali živi v razrušeni domačiji. Postali so begunci in tudi močno zaznamovani posebej po vojni, ker niso bili na komunistični strani. »Molili smo in jokali, nič drugega, morali smo preživeti …« se spomni Zofija. Kot pogosto pri slovenskih družinah pa je bil en brat pri partizanih, vendar ni mogel kaj dosti pomagati preganjani družini. Po vojni so tolkli revščino, ki jo je še poglabljala obvezna oddaja kmečkih pridelkov. Mož Alojz je bil z Rudna, mobiliziran je bil v nemško vojsko in tam pisal dnevniške zapiske, ki jih med pričevanjem tudi predstavimo. Zofija iskreno pove o dobrem odnosu z možem, ki ga zelo pogreša, o premagovanju hudih preizkušenj, pa o otrocih z družinami, na katere je zelo ponosna. Pričevanju se pridruži sin Tomaž, ki ima doma mizarsko obrt in je zelo dejaven v kraju in širši okolici. Skupaj z njim pogledamo družinske fotografije, kasneje pa se sprehodimo do partizanskega spomenika v Dražgošah, kjer Tomaž obudi hudomušen mladostni spomin na otvoritev spomenika, ko je prišel sam jugoslovanski diktator Tito, on pa je kot pionirček stal v prvi vrsti …
Pričevanje Maria Ravalica odstira za večino Slovencev povsem neznano tragično poglavje povojne zgodovine našega prostora – prisilni izgon tisočev Italijanov in drugače mislečih, zlasti iz obmorskih mest Piran, Izola in Koper. Posebej Piran, rojstno mesto našega pričevalca, je imel povsem italijanski značaj in stoletno tradicijo. Po preganjanju in izgonu večine prebivalcev, tudi Marijeve družine v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je Piran postal mesto prišlekov. Izgubil je svojo identiteto, saj prvotnih prebivalcev skoraj ni več. Edina vez z nekdanjo kulturo meščanov je piranska župnija, ki jo z velikim smislom za povezovanje in preseganje zgodovinskih delitev uspešno vodi župnik Zorko Bajc. In prav v prostorih župnije, v monumentalni zakristiji, kjer je nekoč ministriral Mario Ravalico, se je odvilo prvo tovrstno pričevanje. Gospod Ravalico nas popelje v čas vojne, ki so jo preživeli v pomanjkanju, a mirno. To je bilo tudi obdobje korenitih sprememb, do katerih je prišlo postopoma s prihodom revolucionarne oblasti. Sogovornik se spominja preganjanja cerkve in duhovnikov, ministriral pa je tudi ob birmovanju ljubljanskega škofa Antona Vovka, ko je od blizu videl rane na vratu, ki so jih ob zažigu škofu v Novem mestu zadali komunistični aktivisti. Gospod Ravalico prizna, da Italijani niso imeli pojma o krutem preganjanju in zatiranju primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo, niti o zločinih italijanske vojske med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini. Vtis je, da je še vedno tako. Vseeno pa italijanski zločini ne morejo biti opravičilo za preganjanje, ki ga je avtohtono prebivalstvo množično doživelo po nastopu komunizma. Svojo jezo nad preganjalci so italijanski begunci, ki so se potem naselili v Trstu in okolici, pogosto kazali z nestrpnostjo do avtohtone slovenske manjšine v Italiji. S pričevalcem, ki sedaj z ženo živi v Trstu in je veliko dobrega naredil tudi za Slovence, smo se sprehodili po čudoviti katedrali sv. Jurija in seveda po njegovem rojstnem mestu, kjer je pretresen obujal spomine na čas, ki je minil.
Pričevanje Maria Ravalica odstira za večino Slovencev povsem neznano tragično poglavje povojne zgodovine našega prostora – prisilni izgon tisočev Italijanov in drugače mislečih, zlasti iz obmorskih mest Piran, Izola in Koper. Posebej Piran, rojstno mesto našega pričevalca, je imel povsem italijanski značaj in stoletno tradicijo. Po preganjanju in izgonu večine prebivalcev, tudi Marijeve družine v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je Piran postal mesto prišlekov. Izgubil je svojo identiteto, saj prvotnih prebivalcev skoraj ni več. Edina vez z nekdanjo kulturo meščanov je piranska župnija, ki jo z velikim smislom za povezovanje in preseganje zgodovinskih delitev uspešno vodi župnik Zorko Bajc. In prav v prostorih župnije, v monumentalni zakristiji, kjer je nekoč ministriral Mario Ravalico, se je odvilo prvo tovrstno pričevanje. Gospod Ravalico nas popelje v čas vojne, ki so jo preživeli v pomanjkanju, a mirno. To je bilo tudi obdobje korenitih sprememb, do katerih je prišlo postopoma s prihodom revolucionarne oblasti. Sogovornik se spominja preganjanja cerkve in duhovnikov, ministriral pa je tudi ob birmovanju ljubljanskega škofa Antona Vovka, ko je od blizu videl rane na vratu, ki so jih ob zažigu škofu v Novem mestu zadali komunistični aktivisti. Gospod Ravalico prizna, da Italijani niso imeli pojma o krutem preganjanju in zatiranju primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo, niti o zločinih italijanske vojske med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini. Vtis je, da je še vedno tako. Vseeno pa italijanski zločini ne morejo biti opravičilo za preganjanje, ki ga je avtohtono prebivalstvo množično doživelo po nastopu komunizma. Svojo jezo nad preganjalci so italijanski begunci, ki so se potem naselili v Trstu in okolici, pogosto kazali z nestrpnostjo do avtohtone slovenske manjšine v Italiji. S pričevalcem, ki sedaj z ženo živi v Trstu in je veliko dobrega naredil tudi za Slovence, smo se sprehodili po čudoviti katedrali sv. Jurija in seveda po njegovem rojstnem mestu, kjer je pretresen obujal spomine na čas, ki je minil.
Odkrita, iskrena in iskriva sogovornica Magda Rodman je rojena Vipavka, ki z veliko vnemo raziskuje vipavsko zgodovino in vipavsko ljudsko izročilo. Ženska mnogih talentov, ki je publicistka, upravna uradnica, zapisovalka in zbirateljica kulturne dediščine. Magda skozi bogato pričevanje opiše svoje izjemno sorodstvo. Je nečakinja znamenitega organizatorja Tigra, Draga Bajca, ki je bil tudi novinar, pesnik in narodni buditelj v času fašizma na Primorskem. Umrl je zaradi posledice fašističnih zaporov leta 1928. Obenem je tudi sorodnica Milana Bajca, ki je bil Vojkov namestnik in soborec, ki je kot partizan preživel dražgoško in nanoško bitko, potem pa padel v bitki z Italijani leta 1943. Življenjske zgodbe svojcev je Magda tudi zbrala in objavila v svoji knjigi. Življenje ob trti in kršinu, ki jo odlikuje bogat slikovni material, ki ga v pričevanju tudi predstavimo. Mati štirih otrok in babica se v svojem življenju loteva marsičesa in aktivno sodeluje v civilni družbi. Svoja mnenja izraža jasno in odločno, brez dlake na jeziku, ko pravi: "Zdaj bodo volitve in izberite prave, poštene, premislite malo, da vas ne bodo farabali po televiziji. Tisti, ki štrajkajo po Ljubljani, naj gredo malo po deželi pogledat, kako živimo. In naj primejo kakšen kramp in lopato in naj kaj naredijo tudi. Ne samo tam po Ljubljani kričat."
Odkrita, iskrena in iskriva sogovornica Magda Rodman je rojena Vipavka, ki z veliko vnemo raziskuje vipavsko zgodovino in vipavsko ljudsko izročilo. Ženska mnogih talentov, ki je publicistka, upravna uradnica, zapisovalka in zbirateljica kulturne dediščine. Magda skozi bogato pričevanje opiše svoje izjemno sorodstvo. Je nečakinja znamenitega organizatorja Tigra, Draga Bajca, ki je bil tudi novinar, pesnik in narodni buditelj v času fašizma na Primorskem. Umrl je zaradi posledice fašističnih zaporov leta 1928. Obenem je tudi sorodnica Milana Bajca, ki je bil Vojkov namestnik in soborec, ki je kot partizan preživel dražgoško in nanoško bitko, potem pa padel v bitki z Italijani leta 1943. Življenjske zgodbe svojcev je Magda tudi zbrala in objavila v svoji knjigi. Življenje ob trti in kršinu, ki jo odlikuje bogat slikovni material, ki ga v pričevanju tudi predstavimo. Mati štirih otrok in babica se v svojem življenju loteva marsičesa in aktivno sodeluje v civilni družbi. Svoja mnenja izraža jasno in odločno, brez dlake na jeziku, ko pravi: "Zdaj bodo volitve in izberite prave, poštene, premislite malo, da vas ne bodo farabali po televiziji. Tisti, ki štrajkajo po Ljubljani, naj gredo malo po deželi pogledat, kako živimo. In naj primejo kakšen kramp in lopato in naj kaj naredijo tudi. Ne samo tam po Ljubljani kričat."
Pričevanje Jožeta Puglja iz Struške doline v Suhi krajini nas popelje v čas trpljenja in strahu, ki je zajel te kraje po tem, ko je spomladi 1942 na t. i. osvobojenem ozemlju partizanska vojska začela izvajati svojo oblast. Večina domačinov se je partizanov bala bolj kot Italijanov, ki so postali nasilni in nepredvidljivi šele po nastopu partizanskega gibanja. Okupacija in revolucionarno delovanje sta opustošila in razdelila struške vasi, ki si demografsko niso opomogle. Jože z veliko žalostjo pripoveduje o svoji mladoletni sestri, ki so jo mučili in ubili v Teharjah. Družina je tudi po vojni doživela kalvarijo. Sam je bil večkrat zaprt, vendar je ostal pokončen ter zvest svojemu prepričanju. Ustvaril si je družino in z ženo sta imela gostilno, ki je danes že v rokah mlajše generacije.
Pričevanje Jožeta Puglja iz Struške doline v Suhi krajini nas popelje v čas trpljenja in strahu, ki je zajel te kraje po tem, ko je spomladi 1942 na t. i. osvobojenem ozemlju partizanska vojska začela izvajati svojo oblast. Večina domačinov se je partizanov bala bolj kot Italijanov, ki so postali nasilni in nepredvidljivi šele po nastopu partizanskega gibanja. Okupacija in revolucionarno delovanje sta opustošila in razdelila struške vasi, ki si demografsko niso opomogle. Jože z veliko žalostjo pripoveduje o svoji mladoletni sestri, ki so jo mučili in ubili v Teharjah. Družina je tudi po vojni doživela kalvarijo. Sam je bil večkrat zaprt, vendar je ostal pokončen ter zvest svojemu prepričanju. Ustvaril si je družino in z ženo sta imela gostilno, ki je danes že v rokah mlajše generacije.
Življenjska zgodba Meri Bric je polna preizkušenj, a hkrati močne volje in vere v življenje. Mladost je preživela v eni najslikovitejših slovenskih vasi, Drežnici na Kobariškem, v kmečki družini. Njeno mladost je močno zaznamovala vojna. Tako kot številni rojaki se je pridružila partizanskemu gibanju kot terenska delavka in predsednica »omladine«. Privabili so jih z obljubami o narodni osvoboditvi, tako kot so tudi njenega očeta. Po vojni so bili zelo razočarani, saj je prevladala ideologija, ki jim je bila tuja. Poročila se je s fantom iz iste vasi, ki je bil italijanski vojak in partizan prekomorec ter je velikokrat pripovedoval, kako so po partijski direktivi »izginjali« njegovi soborci, predvsem tisti, ki so bili bolj izobraženi. Najhujša preizkušnja, ki ga je trajno zaznamovala, pa je bilo povelje, da mora ustreliti neoborožene ujetnike. Tudi sam je bil zelo razočaran nad povojnimi razmerami. Ustalila sta se na Gorenjskem, kjer je bila Meri Bric dolga leta sobarica v hotelu Toplice. Ko obuja spomine, pove, da je bila po vojni sicer dejavna v organizaciji komunistične mladine, a sedaj, v zrelih letih, je ponosna predvsem na to, da je ohranila krščansko vero in vrednote, ki ji jih je privzgojila mama. »Temu se nisem nikoli izneverila,« rada poudari.
Življenjska zgodba Meri Bric je polna preizkušenj, a hkrati močne volje in vere v življenje. Mladost je preživela v eni najslikovitejših slovenskih vasi, Drežnici na Kobariškem, v kmečki družini. Njeno mladost je močno zaznamovala vojna. Tako kot številni rojaki se je pridružila partizanskemu gibanju kot terenska delavka in predsednica »omladine«. Privabili so jih z obljubami o narodni osvoboditvi, tako kot so tudi njenega očeta. Po vojni so bili zelo razočarani, saj je prevladala ideologija, ki jim je bila tuja. Poročila se je s fantom iz iste vasi, ki je bil italijanski vojak in partizan prekomorec ter je velikokrat pripovedoval, kako so po partijski direktivi »izginjali« njegovi soborci, predvsem tisti, ki so bili bolj izobraženi. Najhujša preizkušnja, ki ga je trajno zaznamovala, pa je bilo povelje, da mora ustreliti neoborožene ujetnike. Tudi sam je bil zelo razočaran nad povojnimi razmerami. Ustalila sta se na Gorenjskem, kjer je bila Meri Bric dolga leta sobarica v hotelu Toplice. Ko obuja spomine, pove, da je bila po vojni sicer dejavna v organizaciji komunistične mladine, a sedaj, v zrelih letih, je ponosna predvsem na to, da je ohranila krščansko vero in vrednote, ki ji jih je privzgojila mama. »Temu se nisem nikoli izneverila,« rada poudari.
Zanimiva življenjska zgodba Mihaela Petroviča, rojenega v rudarski družini v Nemčiji, se dotika začetkov nastajanja slovenske države in vojske, ko se je pomembno krepila narodna samozavest. Dr. Petrovič, sicer zobozdravnik, je bil leta 1990 kočevski župan. Prisluhnil je Tonetu Krkoviču in se dejavno vključil v akcijo proti razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe. To je jugoslovanska armada ob vednosti slovenskega tranzicijskega vrha izvedla ob nastopu prve demokratične slovenske vlade maja 1990.
Zanimiva življenjska zgodba Mihaela Petroviča, rojenega v rudarski družini v Nemčiji, se dotika začetkov nastajanja slovenske države in vojske, ko se je pomembno krepila narodna samozavest. Dr. Petrovič, sicer zobozdravnik, je bil leta 1990 kočevski župan. Prisluhnil je Tonetu Krkoviču in se dejavno vključil v akcijo proti razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe. To je jugoslovanska armada ob vednosti slovenskega tranzicijskega vrha izvedla ob nastopu prve demokratične slovenske vlade maja 1990.
Franc Primožič je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ...
Franc Primožič je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ...
V tokratni oddaji bo na sporedu pričevanje, kot ga še nismo imeli, saj je pred kamero stopil nekdanji sovjetski partizan. Franc Primožič, predvojni primorski begunec iz Gorice, je bil med vojno, ko je živel v Kamniku, namreč mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ... Ob vsem tem je skoraj stoletni Franc Primožič izjemen pripovedovalec in še vedno športnik v odlični formi, kar v pričevanju tudi pokaže. Nedvomno gre za oddajo, ki bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca.
V tokratni oddaji bo na sporedu pričevanje, kot ga še nismo imeli, saj je pred kamero stopil nekdanji sovjetski partizan. Franc Primožič, predvojni primorski begunec iz Gorice, je bil med vojno, ko je živel v Kamniku, namreč mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ... Ob vsem tem je skoraj stoletni Franc Primožič izjemen pripovedovalec in še vedno športnik v odlični formi, kar v pričevanju tudi pokaže. Nedvomno gre za oddajo, ki bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca.
Pričevanje Alojza Tekavca z Vidovske planote o tem, kako so mu partizani ubili očeta Antona v domači hiši aprila 1942, ima izjemno zgodovinsko vrednost, saj nam ponuja verodostojen vpogled v začetke revolucionarnega nasilja nad civilnim prebivalstvom mesece pred pojavom protipartizanskih enot. Protirevolucionarni upor so povzročili prav umori civilistov, v tem primeru župana pri Sv. Vidu Antona Tekavca. Sedaj že pokojni pričevalec Alojz Tekavec natančno opiše tragedijo, ki je prizadela njegovo družino, ko je partizanska leteča patrulja s španskim borcem Stanetom Semičem -Dakijem na čelu na domači peči prerešetala očeta, ki je bil takrat župan pri Sv. Vidu. 11-letni Alojz je zbežal iz hiše in videl na vogalu stati domačega terenca, ki je morilsko skupino pripeljal pred njihovo hišo. Tisto noč je Dakijeva skupina načrtovala umor petih družinskih očetov, doma pa so dobili tri in vse tri pokončali. Naslednji dan je slovensko partizansko vodstvo Dakijevi leteči patrulji kot priznanje za uspešno izvedene umore podelilo naziv "proletarska udarna patrulja", člani pa so lahko na kapah poleg rdečih zvezd nosili tudi srp in kladivo. Okruten revolucionarni akt, ki je bil uvod v izbruh nasilja in množične umore civilnih oseb, tudi celih družin in romskih skupnosti, v naslednjih tednih do danes ni doživel moralne obsodbe naslednikov komunistične partije – danes Socialnih demokratov – niti Zveze borcev za vrednote NOB. Županu Tekavcu, enako kot tudi drugim pobitim, namreč nikoli niso sodili ali jim česarkoli dokazali. Za umor se jim je zdelo dovolj, da so mislili drugače. Zgodba se na svoj način seli v današnji čas, saj tudi partizanskih morilcev nihče nikoli ni prijavil ali jim odvzel časti. Tako je Stane Semič - Daki, ki je kot prvi slovenski partizan postal narodni heroj že leta 1943, še vedno deležen te časti, kar daje misliti, da je njegovo početje v skladu z vrednotami NOB. V nadaljevanju pričevanja Alojz Tekavec iskreno in kritično oriše tragedijo, ki je tudi pozneje med vojno prizadela njihovo družino in še veliko drugih. Po umoru župana so se domači fantje z orožjem uprli partizanom, ti pa so kot talke zajeli njihove sestre. Pričevalec omeni tudi umor Vidovskega župnika Karla Žužka tik pred italijansko ofenzivo poleti 1942. Ko je italijanski okupator po streljanju partizanov vdrl v vas, ni bilo nikogar, ki bi se postavil za nedolžne domačine, ki so množično postali žrtve maščevalne italijanske vojske. Povojno obdobje ni prineslo olajšanja. Komunistična oblast se je okrutno maščevala tistim, ki so se, čeravno iz samoobrambe, uprli revoluciji. Preživeli Tekavčevi so bili preganjani po komunističnih koncentracijskih taboriščih, a so s trdno vero in vztrajnostjo obstali in spet zaživeli na svoji kmetiji v Tavžljah. Nasilje, ki so ga doživeli, jih je neizbrisno zaznamovalo. Alojz Tekavec je svoje pričevanje izpovedal že leta 2016, z dogovorom, da bo objavljeno po njegovi smrti. Poslovil se je aprila 2021 in nam zapustil travmatično pričevanje, ki je prava učna ura slovenske polpretekle zgodovine, brez katere težko razumemo sedanjost.
Pričevanje Alojza Tekavca z Vidovske planote o tem, kako so mu partizani ubili očeta Antona v domači hiši aprila 1942, ima izjemno zgodovinsko vrednost, saj nam ponuja verodostojen vpogled v začetke revolucionarnega nasilja nad civilnim prebivalstvom mesece pred pojavom protipartizanskih enot. Protirevolucionarni upor so povzročili prav umori civilistov, v tem primeru župana pri Sv. Vidu Antona Tekavca. Sedaj že pokojni pričevalec Alojz Tekavec natančno opiše tragedijo, ki je prizadela njegovo družino, ko je partizanska leteča patrulja s španskim borcem Stanetom Semičem -Dakijem na čelu na domači peči prerešetala očeta, ki je bil takrat župan pri Sv. Vidu. 11-letni Alojz je zbežal iz hiše in videl na vogalu stati domačega terenca, ki je morilsko skupino pripeljal pred njihovo hišo. Tisto noč je Dakijeva skupina načrtovala umor petih družinskih očetov, doma pa so dobili tri in vse tri pokončali. Naslednji dan je slovensko partizansko vodstvo Dakijevi leteči patrulji kot priznanje za uspešno izvedene umore podelilo naziv "proletarska udarna patrulja", člani pa so lahko na kapah poleg rdečih zvezd nosili tudi srp in kladivo. Okruten revolucionarni akt, ki je bil uvod v izbruh nasilja in množične umore civilnih oseb, tudi celih družin in romskih skupnosti, v naslednjih tednih do danes ni doživel moralne obsodbe naslednikov komunistične partije – danes Socialnih demokratov – niti Zveze borcev za vrednote NOB. Županu Tekavcu, enako kot tudi drugim pobitim, namreč nikoli niso sodili ali jim česarkoli dokazali. Za umor se jim je zdelo dovolj, da so mislili drugače. Zgodba se na svoj način seli v današnji čas, saj tudi partizanskih morilcev nihče nikoli ni prijavil ali jim odvzel časti. Tako je Stane Semič - Daki, ki je kot prvi slovenski partizan postal narodni heroj že leta 1943, še vedno deležen te časti, kar daje misliti, da je njegovo početje v skladu z vrednotami NOB. V nadaljevanju pričevanja Alojz Tekavec iskreno in kritično oriše tragedijo, ki je tudi pozneje med vojno prizadela njihovo družino in še veliko drugih. Po umoru župana so se domači fantje z orožjem uprli partizanom, ti pa so kot talke zajeli njihove sestre. Pričevalec omeni tudi umor Vidovskega župnika Karla Žužka tik pred italijansko ofenzivo poleti 1942. Ko je italijanski okupator po streljanju partizanov vdrl v vas, ni bilo nikogar, ki bi se postavil za nedolžne domačine, ki so množično postali žrtve maščevalne italijanske vojske. Povojno obdobje ni prineslo olajšanja. Komunistična oblast se je okrutno maščevala tistim, ki so se, čeravno iz samoobrambe, uprli revoluciji. Preživeli Tekavčevi so bili preganjani po komunističnih koncentracijskih taboriščih, a so s trdno vero in vztrajnostjo obstali in spet zaživeli na svoji kmetiji v Tavžljah. Nasilje, ki so ga doživeli, jih je neizbrisno zaznamovalo. Alojz Tekavec je svoje pričevanje izpovedal že leta 2016, z dogovorom, da bo objavljeno po njegovi smrti. Poslovil se je aprila 2021 in nam zapustil travmatično pričevanje, ki je prava učna ura slovenske polpretekle zgodovine, brez katere težko razumemo sedanjost.
Pričevanje kanadskega Slovenca Jožeta Slobodnika je pripoved o uspešni življenjski poti skromnega fanta iz Bojanje vasi na meji s Hrvaško v Beli krajini. Kot številni naši rojaki je moral v svet. S slovensko vztrajnostjo, disciplino in natančnostjo je dosegel velik uspeh – postavil je svojo tovarno, ki prodaja izdelke po vsem svetu. Slobodnikova družina je doživela grozote vojne, oče je bil v partizanih in pozneje v nemškem koncentracijskem taborišču. Mama je ostala sama z otroki, vas so požgali Italijani. Po vojni se je oče vrnil in začeli so na novo. Otroci so bili vzgojeni po krščanskih načelih, bistveni vrednoti sta bili poštenost v medsebojnih odnosih in skromnost. To je Jože Slobodnik ohranil kljub izjemnemu podjetniškemu uspehu. Šolal se je na kovinarski šoli v Ljubljani, kjer se je veliko naučil. A v takratni komunistični Jugoslaviji so bile podjetniške možnosti omejene. Leta 1960 je odšel v Avstrijo in pozneje v Kanado, kjer je že pred vojno živel njegov stari oče. Začel je iz nič, a ves čas napredoval. Ustvaril si je tudi družino, z ženo sta imela 3 otroke. Jože Slobodnik je ostal zaveden Slovenec. Povsod je podpiral slovenske ustanove in cerkev, kot častni konzul Slovenije je veliko prispeval h gmotni in politični podpori naše države. O vsem tem, o življenjskih preizkušnjah, odnosu do domovine in politike, je iskreno spregovoril za našo televizijo.
Pričevanje kanadskega Slovenca Jožeta Slobodnika je pripoved o uspešni življenjski poti skromnega fanta iz Bojanje vasi na meji s Hrvaško v Beli krajini. Kot številni naši rojaki je moral v svet. S slovensko vztrajnostjo, disciplino in natančnostjo je dosegel velik uspeh – postavil je svojo tovarno, ki prodaja izdelke po vsem svetu. Slobodnikova družina je doživela grozote vojne, oče je bil v partizanih in pozneje v nemškem koncentracijskem taborišču. Mama je ostala sama z otroki, vas so požgali Italijani. Po vojni se je oče vrnil in začeli so na novo. Otroci so bili vzgojeni po krščanskih načelih, bistveni vrednoti sta bili poštenost v medsebojnih odnosih in skromnost. To je Jože Slobodnik ohranil kljub izjemnemu podjetniškemu uspehu. Šolal se je na kovinarski šoli v Ljubljani, kjer se je veliko naučil. A v takratni komunistični Jugoslaviji so bile podjetniške možnosti omejene. Leta 1960 je odšel v Avstrijo in pozneje v Kanado, kjer je že pred vojno živel njegov stari oče. Začel je iz nič, a ves čas napredoval. Ustvaril si je tudi družino, z ženo sta imela 3 otroke. Jože Slobodnik je ostal zaveden Slovenec. Povsod je podpiral slovenske ustanove in cerkev, kot častni konzul Slovenije je veliko prispeval h gmotni in politični podpori naše države. O vsem tem, o življenjskih preizkušnjah, odnosu do domovine in politike, je iskreno spregovoril za našo televizijo.
100-letni Anton Vidmar z Otlice nad Ajdovščino je izjemen pričevalec, ki bo navdušil vsakogar, ki ga zanimata zgodovina in način življenja v prejšnjem stoletju. Najprej je doživel preganjanje fašizma, ko se je po sedmih letih vrnil iz vojne in ujetništva, pa ga je zadelo še komunistično zatiranje, kar je bilo značilno za klene Primorce, ki so želeli ohraniti svoje vrednote in izročilo.
100-letni Anton Vidmar z Otlice nad Ajdovščino je izjemen pričevalec, ki bo navdušil vsakogar, ki ga zanimata zgodovina in način življenja v prejšnjem stoletju. Najprej je doživel preganjanje fašizma, ko se je po sedmih letih vrnil iz vojne in ujetništva, pa ga je zadelo še komunistično zatiranje, kar je bilo značilno za klene Primorce, ki so želeli ohraniti svoje vrednote in izročilo.
Skoraj stoletni Anton Cizel je v mnogočem najpomembnejši ali najprestižnejši pričevalec v zadnjem obdobju. Bil je partizan, kasneje nekaj časa celo predsednik lokalne Zveze borcev, a tisto, kar daje njegovemu pričevanju nesporen zgodovinski pomen je obuditev spomina na pobijanje ujetnikov iz Teharij poleti 1945, čemur je bil kot partizan priča. Jok in kriki nedolžnih žrtev so ga zaznamovali in ga spremljajo vse življenje. Vsekakor gre za izredno resnicoljubno pričevanje stoletnega partizana, ki odstira skrivnosti največjih zločinov – povojnih pomorov civilnih oseb in ujetnikov, ki jih je izvajala komunistična oblast v času, ko so režim v Sloveniji diktirali Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Mitja Ribičič in drugi.
Skoraj stoletni Anton Cizel je v mnogočem najpomembnejši ali najprestižnejši pričevalec v zadnjem obdobju. Bil je partizan, kasneje nekaj časa celo predsednik lokalne Zveze borcev, a tisto, kar daje njegovemu pričevanju nesporen zgodovinski pomen je obuditev spomina na pobijanje ujetnikov iz Teharij poleti 1945, čemur je bil kot partizan priča. Jok in kriki nedolžnih žrtev so ga zaznamovali in ga spremljajo vse življenje. Vsekakor gre za izredno resnicoljubno pričevanje stoletnega partizana, ki odstira skrivnosti največjih zločinov – povojnih pomorov civilnih oseb in ujetnikov, ki jih je izvajala komunistična oblast v času, ko so režim v Sloveniji diktirali Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Mitja Ribičič in drugi.
Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani.
Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Izjemna življenjska pripoved Meri Bozovičar bo pritegnila številne gledalce saj pričevalka pogumno in zelo tenkočutno odstira nekatere najbolj zamolčane zgodovinske dogodke na Škofjeloškem. Rojena je bila leta 1931 kot Marija Ana Kumar v družini petih otrok v Zmincu pri Škofji Loki. Doma so imeli znamenito gostilno Pr' Kajbit in trgovino, tako da je imela Meri že kot otrok stik s svetom in zunanjimi dogodki. Te je podrobno opisala tudi v svoji knjigi Krvava zarja, ki je posvečena medvojnemu in povojnemu komunističnemu nasilju na Škofjeloškem. Med vojno je oče podpiral partizane, drugače ne bi preživeli. Vendar, pripoveduje Meri, so se komunisti želeli znebiti njihove družine tako, da so očetovo sodelovanje s partizani naznanili Nemcem. Največja tragedija v njihovem kraju se je zgodila, ko je okupator zaradi umora nemškega vojaka ustrelil 50 nedolžnih talcev. Nemškega vojaka, je dva dni prej v Stari Loki ustrelil partizan Kovačič – Gaj. Po vojni si je sodil sam. Meri Bozovičar opisuje tudi primere revolucionarnega nasilja – pomore družinskih očetov na Škofjeloškem, zaradi česar so nastali domobranci. V pričevanje vplete izjemno zanimive življenjske zgodbe, na primer tete Pavle, ki prišla hudo bolna iz Amerike in je doma umrla. Pa o znamenitem starem očetu, o neverjetnih sposobnostih njihovega psa Valdija... Zelo zanimiva in tragična je tudi pripoved o nemškem oficirju in ženi, ki ga je obiskala v njihovi gostilni preden je odšel na pohod in padel. Pričevalka razkrije strahovite podrobnosti mučenja in pobijanja domobranskih ujetnikov na škofjeloškem gradu takoj po vojni. A vse to je izvedela kasneje. Sama je bila sprva navdušena nad povojno svobodo, bila je aktivna v mladinski organizaciji. A leta 1947 so očeta in mamo novi oblastniki zaprli, da so lahko trgovino in gostilno temeljito izropali. Narod je vklenila nova vrsta terorja, je spoznala: »Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča, vmes ni nič« pravi Meri. Oče si je od vsega hudega v zaporu prerezal žile in je komaj preživel. Meri je kot dekle videla ta prizor, ki jo je prizadel in zaznamoval za celo življenje. Mama je bila zaprta v komunističnem zaporu Rajhenburg kjer je zaradi ozeblin dobila rane, ki so jo pestile še leta po tem, ko je prišla domov. V pričevanju Meri prebere pretresljivo pismo, ki ga je oče pisal mami v zapor. Za njihovo družino, pravi, se je vojna vlekla do leta 1997, ko je bil oče rehabilitiran. V pričevanju seveda spregovori tudi o sebi. S šolanjem je začela pri uršulinkah v Škofji Loki, po tem je bila med okupacijo v nemški šoli, po vojni pa se je šolala naprej. Oblikovala si je družino in delala v različnih podjetjih, kjer se je na lastne oči prepričala kako so vodilni komunisti na visokih položajih kradli in izkoriščali podjetja za svoje privatne interese. Vodilna misel zelo zanimivega pričevanja Meri Bozovičar, ki je opisano tudi v knjigi pravi, da njena pripoved »zmore pravičnemu kazati pod odpuščanja.«
Izjemna življenjska pripoved Meri Bozovičar bo pritegnila številne gledalce saj pričevalka pogumno in zelo tenkočutno odstira nekatere najbolj zamolčane zgodovinske dogodke na Škofjeloškem. Rojena je bila leta 1931 kot Marija Ana Kumar v družini petih otrok v Zmincu pri Škofji Loki. Doma so imeli znamenito gostilno Pr' Kajbit in trgovino, tako da je imela Meri že kot otrok stik s svetom in zunanjimi dogodki. Te je podrobno opisala tudi v svoji knjigi Krvava zarja, ki je posvečena medvojnemu in povojnemu komunističnemu nasilju na Škofjeloškem. Med vojno je oče podpiral partizane, drugače ne bi preživeli. Vendar, pripoveduje Meri, so se komunisti želeli znebiti njihove družine tako, da so očetovo sodelovanje s partizani naznanili Nemcem. Največja tragedija v njihovem kraju se je zgodila, ko je okupator zaradi umora nemškega vojaka ustrelil 50 nedolžnih talcev. Nemškega vojaka, je dva dni prej v Stari Loki ustrelil partizan Kovačič – Gaj. Po vojni si je sodil sam. Meri Bozovičar opisuje tudi primere revolucionarnega nasilja – pomore družinskih očetov na Škofjeloškem, zaradi česar so nastali domobranci. V pričevanje vplete izjemno zanimive življenjske zgodbe, na primer tete Pavle, ki prišla hudo bolna iz Amerike in je doma umrla. Pa o znamenitem starem očetu, o neverjetnih sposobnostih njihovega psa Valdija... Zelo zanimiva in tragična je tudi pripoved o nemškem oficirju in ženi, ki ga je obiskala v njihovi gostilni preden je odšel na pohod in padel. Pričevalka razkrije strahovite podrobnosti mučenja in pobijanja domobranskih ujetnikov na škofjeloškem gradu takoj po vojni. A vse to je izvedela kasneje. Sama je bila sprva navdušena nad povojno svobodo, bila je aktivna v mladinski organizaciji. A leta 1947 so očeta in mamo novi oblastniki zaprli, da so lahko trgovino in gostilno temeljito izropali. Narod je vklenila nova vrsta terorja, je spoznala: »Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča, vmes ni nič« pravi Meri. Oče si je od vsega hudega v zaporu prerezal žile in je komaj preživel. Meri je kot dekle videla ta prizor, ki jo je prizadel in zaznamoval za celo življenje. Mama je bila zaprta v komunističnem zaporu Rajhenburg kjer je zaradi ozeblin dobila rane, ki so jo pestile še leta po tem, ko je prišla domov. V pričevanju Meri prebere pretresljivo pismo, ki ga je oče pisal mami v zapor. Za njihovo družino, pravi, se je vojna vlekla do leta 1997, ko je bil oče rehabilitiran. V pričevanju seveda spregovori tudi o sebi. S šolanjem je začela pri uršulinkah v Škofji Loki, po tem je bila med okupacijo v nemški šoli, po vojni pa se je šolala naprej. Oblikovala si je družino in delala v različnih podjetjih, kjer se je na lastne oči prepričala kako so vodilni komunisti na visokih položajih kradli in izkoriščali podjetja za svoje privatne interese. Vodilna misel zelo zanimivega pričevanja Meri Bozovičar, ki je opisano tudi v knjigi pravi, da njena pripoved »zmore pravičnemu kazati pod odpuščanja.«
V tokratnem pričevanju bomo spoznali izjemnega akademika Jožeta Mačka, rojenega leta 1929 v Oleščah pri Laškem, ki je dr. agronomskih znanosti, dr. ekonomskih znanosti in dr. zgodovinskih znanosti.
V tokratnem pričevanju bomo spoznali izjemnega akademika Jožeta Mačka, rojenega leta 1929 v Oleščah pri Laškem, ki je dr. agronomskih znanosti, dr. ekonomskih znanosti in dr. zgodovinskih znanosti.
V drugem delu spregovori o povojnem obdobju, Udbi, zaporu in o velikem podvigu - gradnji novogoriške cerkve Kristusa Odrešenika, ki jo je kot župnik ob pomoči škofa in občestva vodil. Gašper Rudolf je dolgoletni župnik Nove Gorice, mesta urbane socialistične gmote, kjer se s sodelavci že desetletja nesebično razdaja v Božjo čast in slavo.
V drugem delu spregovori o povojnem obdobju, Udbi, zaporu in o velikem podvigu - gradnji novogoriške cerkve Kristusa Odrešenika, ki jo je kot župnik ob pomoči škofa in občestva vodil. Gašper Rudolf je dolgoletni župnik Nove Gorice, mesta urbane socialistične gmote, kjer se s sodelavci že desetletja nesebično razdaja v Božjo čast in slavo.
Gašper Rudolf je bil rojen na veliki samotni kmetiji na Črnovrški planoti. Predstavi nam čas fašizma, ko je bil zaradi narodnega delovanja na otok Ponca za več let konfiniran tudi njegov oče. Zelo dragocen je njegov spomin na medvojno obdobje, ko je imela sprva družina naklonjen stik z odporniškim gibanjem, ki ga je vodil Janko Premrl Vojko. Po Vojkovi smrti, ko so prihajale na dan podrobnosti, da so ga ubili komunisti pa se je vse spremenilo. Rudolfov izjemni spomin na bistveno dogajanje podkrepi njegov smisel za čustveno dojemanje razmer, ki so se takrat že povsem obrnile v odkrit revolucionarni teror. Med drugim so partizani v njihovem kraju umorili tri mlada dekleta. Naposled se je morala tudi Rudolfova družina pred revolucionarji umakniti na varno v Hotedršico. Prvi del pričevanje zajema pričevalčevo pot v duhovniško poklicanost, ki ga je vodila od Gorice in Vidma do medvojne Ljubljane.
Gašper Rudolf je bil rojen na veliki samotni kmetiji na Črnovrški planoti. Predstavi nam čas fašizma, ko je bil zaradi narodnega delovanja na otok Ponca za več let konfiniran tudi njegov oče. Zelo dragocen je njegov spomin na medvojno obdobje, ko je imela sprva družina naklonjen stik z odporniškim gibanjem, ki ga je vodil Janko Premrl Vojko. Po Vojkovi smrti, ko so prihajale na dan podrobnosti, da so ga ubili komunisti pa se je vse spremenilo. Rudolfov izjemni spomin na bistveno dogajanje podkrepi njegov smisel za čustveno dojemanje razmer, ki so se takrat že povsem obrnile v odkrit revolucionarni teror. Med drugim so partizani v njihovem kraju umorili tri mlada dekleta. Naposled se je morala tudi Rudolfova družina pred revolucionarji umakniti na varno v Hotedršico. Prvi del pričevanje zajema pričevalčevo pot v duhovniško poklicanost, ki ga je vodila od Gorice in Vidma do medvojne Ljubljane.
V drugem delu se bo dr. Ernest Perič dotaknil nekoliko bolj aktualnih tem, ki so nemalokrat krojile njegovo življenje in bogato karierno pot, kjer so nanizane mnogotere izkušnje in zakladnica znanja.
V drugem delu se bo dr. Ernest Perič dotaknil nekoliko bolj aktualnih tem, ki so nemalokrat krojile njegovo življenje in bogato karierno pot, kjer so nanizane mnogotere izkušnje in zakladnica znanja.
Profesor dr. Ernest Petrič je ena redkih nespornih avtoritet v Sloveniji, ko gre za ključna pravna vprašanja, človekove pravice in oceno družbenega ozračja. Izjemno bogata kariera dr. Petriča se odslikava v iskreni pripovedi, ki bo pritegnila in presenetila, saj bo med drugim spregovoril o svoji mladosti v Tržiču in sledovih vojne, ki so zaznamovali tudi njegovo družino. Oče je šel v partizane, vendar je po vojni zaradi kritiziranja Rusov končal na prisilnem delu na Kočevskem. Po sporu z informbirojem se je marsikaj spremenilo. Ernest je kot briljanten učenec, dijak in študent videl priložnost v političnem delovanju in je pristopil k Zvezi komunistov, mama pa je ob tem negodovala, češ »sedaj bomo imeli komunista v hiši«. Ohranil je neodvisno držo in bil povabljen v Kavčičevo vlado. V prvem delu oddaje bo podrobno pojasnil vzpon in padec Staneta Kavčiča, cestno afero in akcijo 25 poslancev, v kateri je tvorno sodeloval. Po padcu Kavčiča je postal v političnih krogih nezaželen. Dragocene izkušnje pa si je pridobival z delom v Kolumbiji, Iraku in Etiopiji.
Profesor dr. Ernest Petrič je ena redkih nespornih avtoritet v Sloveniji, ko gre za ključna pravna vprašanja, človekove pravice in oceno družbenega ozračja. Izjemno bogata kariera dr. Petriča se odslikava v iskreni pripovedi, ki bo pritegnila in presenetila, saj bo med drugim spregovoril o svoji mladosti v Tržiču in sledovih vojne, ki so zaznamovali tudi njegovo družino. Oče je šel v partizane, vendar je po vojni zaradi kritiziranja Rusov končal na prisilnem delu na Kočevskem. Po sporu z informbirojem se je marsikaj spremenilo. Ernest je kot briljanten učenec, dijak in študent videl priložnost v političnem delovanju in je pristopil k Zvezi komunistov, mama pa je ob tem negodovala, češ »sedaj bomo imeli komunista v hiši«. Ohranil je neodvisno držo in bil povabljen v Kavčičevo vlado. V prvem delu oddaje bo podrobno pojasnil vzpon in padec Staneta Kavčiča, cestno afero in akcijo 25 poslancev, v kateri je tvorno sodeloval. Po padcu Kavčiča je postal v političnih krogih nezaželen. Dragocene izkušnje pa si je pridobival z delom v Kolumbiji, Iraku in Etiopiji.
Iskrena izpoved leta 1931 rojene Lidije Drobnič nam ponuja vpogled v življenje predvojne uradniške družine, ki je največ hudega doživela med vojno in zlasti po njej, ko so komunistične oblasti 18-letno Lidijo zaprle v taborišče Verdreng na Kočevskem. Oče, ki je bil avstrijski častnik in pozneje Maistrov borec za severno mejo, je otroke strogo vzgajal. Mama, izučena klobučarka, je po poroki ostala doma. Veliko so se selili, med vojno pa so živeli v Ljubljani, kjer je Lidija doživela okupacijo in potem delovanje Osvobodilne fronte ter pobijanje vidnih predstavnikov predvojnih tradicionalnih strank. Pred domačo hišo so streljali tudi na Lidijinega brata, ki je bil sprva privrženec Osvobodilne fronte, a je kmalu spoznal, da komunistično streljanje Slovencev po ulicah ne vodi v osvoboditev. Krogla, ki je priletela iz sosednje vile, ga je za las zgrešila, potem se je raje umaknil v tujino. V šoli se je Lidija pridružila organizaciji, ki je med dijaki in študenti širila demokratične ideje ter nasprotovala komunističnemu režimu in njegovi represiji. Tam je spoznala tudi svojega moža Antona Drobniča, prvega generalnega državnega tožilca po osamosvojitvi Slovenije. Režim je organizaciji prišel na sled in poleg Antona ter številnih drugih so aretirali in zaprli tudi Lidijo. V taborišču Verdreng, opuščeni kočevski vasi, je bila priča strahotnemu mučenju in poniževanju: »Kričali so, da nas bodo vse pobili … To je bilo ponižujoče, ampak nas niso strli,« se tega obdobja spominja Lidija. Po poroki z Antonom Drobničem je uspešno doštudirala pravo in bila med drugim tudi odvetnica. Po demokratičnih spremembah se je z vso energijo predala političnemu delu pri Krščanskih demokratih in pozneje Novi Sloveniji. Srčika njenega življenja pa je bila vedno družina: štirje otroci, ki sta jih imela s pokojnim možem Antonom, ter kopica vnukov in pravnukov, ki se med sabo odlično razumejo.
Iskrena izpoved leta 1931 rojene Lidije Drobnič nam ponuja vpogled v življenje predvojne uradniške družine, ki je največ hudega doživela med vojno in zlasti po njej, ko so komunistične oblasti 18-letno Lidijo zaprle v taborišče Verdreng na Kočevskem. Oče, ki je bil avstrijski častnik in pozneje Maistrov borec za severno mejo, je otroke strogo vzgajal. Mama, izučena klobučarka, je po poroki ostala doma. Veliko so se selili, med vojno pa so živeli v Ljubljani, kjer je Lidija doživela okupacijo in potem delovanje Osvobodilne fronte ter pobijanje vidnih predstavnikov predvojnih tradicionalnih strank. Pred domačo hišo so streljali tudi na Lidijinega brata, ki je bil sprva privrženec Osvobodilne fronte, a je kmalu spoznal, da komunistično streljanje Slovencev po ulicah ne vodi v osvoboditev. Krogla, ki je priletela iz sosednje vile, ga je za las zgrešila, potem se je raje umaknil v tujino. V šoli se je Lidija pridružila organizaciji, ki je med dijaki in študenti širila demokratične ideje ter nasprotovala komunističnemu režimu in njegovi represiji. Tam je spoznala tudi svojega moža Antona Drobniča, prvega generalnega državnega tožilca po osamosvojitvi Slovenije. Režim je organizaciji prišel na sled in poleg Antona ter številnih drugih so aretirali in zaprli tudi Lidijo. V taborišču Verdreng, opuščeni kočevski vasi, je bila priča strahotnemu mučenju in poniževanju: »Kričali so, da nas bodo vse pobili … To je bilo ponižujoče, ampak nas niso strli,« se tega obdobja spominja Lidija. Po poroki z Antonom Drobničem je uspešno doštudirala pravo in bila med drugim tudi odvetnica. Po demokratičnih spremembah se je z vso energijo predala političnemu delu pri Krščanskih demokratih in pozneje Novi Sloveniji. Srčika njenega življenja pa je bila vedno družina: štirje otroci, ki sta jih imela s pokojnim možem Antonom, ter kopica vnukov in pravnukov, ki se med sabo odlično razumejo.
Jožko Berce, rojen leta 1932 v Dornberku, nam v izredno bogati izpovedi opiše, kako je fašizem prekinil izredno razvito kulturno in gospodarsko življenje v kraju. Odraščal je v narodno zavedni družini, kjer je posebej oče dajal zgled slovenske samobitnosti ter ljubezni do domačega jezika. Najprej je obiskoval italijansko šolo, in pozneje stopil v malo semenišče v Gorici. Vojna je kmalu zelo zaznamovala življenje v kraju, posebej, ko so partizani umorili Iva Brica, narodnega buditelja, ki so ga prej preganjali in zapirali že fašisti. Jožko se spomni, kako sta šla s prijateljem na kraj zločina in videla žalosten prizor. Po vojni so imeli v družini stike s slovenskimi begunci, ki so prehajali mejo, kar je postalo usodno, saj so očeta zaprli in mu javno sodili v Solkanu. Štiriletni očetov zapor je močno prizadel družino, Jožko pa je vztrajal na poti duhovniškega poklica, vendar je tudi sam naletel na hudo preizkušnjo. Med služenjem vojaškega roka v Makedoniji so ga začeli šikanirati, da bi opustil študij bogoslovja, naposled pa mu podtaknili provokatorja ter ga obsodili na tri in pol leta zapora. Dve leti in pol je prestal v izredno težkih razmerah v nekdanjih turških zaporih, vendar je srečal tudi zelo zanimive ljudi in pridobil veliko življenjskih izkušenj. Ker so morali zaporniki tudi delati, med drugim preproge, je na papir izrisal orientalski prizor ranjenega tigra, ki se bori za življenje. Ta ganljiva podoba, ki nam jo v pričevanju pokaže, ponazarja seveda njegovo občutenje krivičnih razmer, ki so ga doletele pa tudi vztrajnosti, in volje, da preživi. K temu mu je pomagala tudi neke vrste ikona s prizorom iz psalma, ob kateri je meditiral skupaj z zaporniki. Tudi to podobo še vedno hrani. Na Reki in v Ljubljani je opravil študij bogoslovja in svojo poklicno pot začel kot kaplan v Idriji, za tem kot župnik na Vojskem, od tam pa ga je škof Janez Jenko poslal v Otalež. Iz Otaleža je bil na pritisk lokalnih komunistov prestavljen v Vrhpolje pri Vipavi, kjer je bil 39 let izredno uspešen in priljubljen župnik, vrsto let pa je upravljal tudi župnijo Ustje, na kar ime zelo lepe spomine. V Vrhpolju je bil njegov zadnji veliki dosežek vodenje prenove župnijske cerkve in obnova stare, ter oprema prezbiterija in ladje z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika. Grenak priokus je nastal, ko ga je koprski škof Jurij Bizjak, malo pred svečanim odkritjem prenovljene cerkve upokojil, kar je prineslo pohujšanje med župljane, Jožku Bercetu pa načelo zdravje. Svoje zrela leta nadaljuje poln zaupanja v Boga tam, kjer je bil rojen, prav blizu "placa" pred cerkvijo sv. Danijela v Dornberku.
Jožko Berce, rojen leta 1932 v Dornberku, nam v izredno bogati izpovedi opiše, kako je fašizem prekinil izredno razvito kulturno in gospodarsko življenje v kraju. Odraščal je v narodno zavedni družini, kjer je posebej oče dajal zgled slovenske samobitnosti ter ljubezni do domačega jezika. Najprej je obiskoval italijansko šolo, in pozneje stopil v malo semenišče v Gorici. Vojna je kmalu zelo zaznamovala življenje v kraju, posebej, ko so partizani umorili Iva Brica, narodnega buditelja, ki so ga prej preganjali in zapirali že fašisti. Jožko se spomni, kako sta šla s prijateljem na kraj zločina in videla žalosten prizor. Po vojni so imeli v družini stike s slovenskimi begunci, ki so prehajali mejo, kar je postalo usodno, saj so očeta zaprli in mu javno sodili v Solkanu. Štiriletni očetov zapor je močno prizadel družino, Jožko pa je vztrajal na poti duhovniškega poklica, vendar je tudi sam naletel na hudo preizkušnjo. Med služenjem vojaškega roka v Makedoniji so ga začeli šikanirati, da bi opustil študij bogoslovja, naposled pa mu podtaknili provokatorja ter ga obsodili na tri in pol leta zapora. Dve leti in pol je prestal v izredno težkih razmerah v nekdanjih turških zaporih, vendar je srečal tudi zelo zanimive ljudi in pridobil veliko življenjskih izkušenj. Ker so morali zaporniki tudi delati, med drugim preproge, je na papir izrisal orientalski prizor ranjenega tigra, ki se bori za življenje. Ta ganljiva podoba, ki nam jo v pričevanju pokaže, ponazarja seveda njegovo občutenje krivičnih razmer, ki so ga doletele pa tudi vztrajnosti, in volje, da preživi. K temu mu je pomagala tudi neke vrste ikona s prizorom iz psalma, ob kateri je meditiral skupaj z zaporniki. Tudi to podobo še vedno hrani. Na Reki in v Ljubljani je opravil študij bogoslovja in svojo poklicno pot začel kot kaplan v Idriji, za tem kot župnik na Vojskem, od tam pa ga je škof Janez Jenko poslal v Otalež. Iz Otaleža je bil na pritisk lokalnih komunistov prestavljen v Vrhpolje pri Vipavi, kjer je bil 39 let izredno uspešen in priljubljen župnik, vrsto let pa je upravljal tudi župnijo Ustje, na kar ime zelo lepe spomine. V Vrhpolju je bil njegov zadnji veliki dosežek vodenje prenove župnijske cerkve in obnova stare, ter oprema prezbiterija in ladje z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika. Grenak priokus je nastal, ko ga je koprski škof Jurij Bizjak, malo pred svečanim odkritjem prenovljene cerkve upokojil, kar je prineslo pohujšanje med župljane, Jožku Bercetu pa načelo zdravje. Svoje zrela leta nadaljuje poln zaupanja v Boga tam, kjer je bil rojen, prav blizu "placa" pred cerkvijo sv. Danijela v Dornberku.
Marjan Vidmar, sin gostilničarja z ljubljanskih Vrhovcev, je zelo zanimiv in slikovit pripovedovalec, ki nikogar na pusti ravnodušnega. V pričevanju je obudil očetov spomin na čas vojne, ko je prav na tem robu Ljubljane VOS zagrešil več umorov. Predvsem pa je dragoceno njegovo pričevanje o delovanju prve demokratične ljubljanske vlade, ki jo je sestavil Demos, vodil pa prav Marjan Vidmar. V pripovedi se sprehodi skozi dosežke tega obdobja, med katere spadata celovita prenova Plečnikovih Žal in njihova vrnitev prvotnemu namenu, saj je v času komunizma ta arhitekturni biser propadal in so se vanj zatekali brezdomci. Kot prvi mož ljubljanske vlade je doživel hude napade pomembnih ljudi nekdanjega režima, ki so bili prisesani na mestni proračun. Njegovo pravilo za spopad z njimi je, kot pravi, vsebovano v stavku: »Če hočeš komunista spraviti k pameti, mu vzemi denar. Potem je konec.«
Marjan Vidmar, sin gostilničarja z ljubljanskih Vrhovcev, je zelo zanimiv in slikovit pripovedovalec, ki nikogar na pusti ravnodušnega. V pričevanju je obudil očetov spomin na čas vojne, ko je prav na tem robu Ljubljane VOS zagrešil več umorov. Predvsem pa je dragoceno njegovo pričevanje o delovanju prve demokratične ljubljanske vlade, ki jo je sestavil Demos, vodil pa prav Marjan Vidmar. V pripovedi se sprehodi skozi dosežke tega obdobja, med katere spadata celovita prenova Plečnikovih Žal in njihova vrnitev prvotnemu namenu, saj je v času komunizma ta arhitekturni biser propadal in so se vanj zatekali brezdomci. Kot prvi mož ljubljanske vlade je doživel hude napade pomembnih ljudi nekdanjega režima, ki so bili prisesani na mestni proračun. Njegovo pravilo za spopad z njimi je, kot pravi, vsebovano v stavku: »Če hočeš komunista spraviti k pameti, mu vzemi denar. Potem je konec.«
Pokojna, nekdanja učiteljica v Solkanu, nam predstavi pretresljivo usodo narodno zavedne družine iz Čepovana, kjer je odraščala s starši in šestimi sestrami. Izjemno pričevanje Antonije Kofol, rojene leta 1925 in žal že preminule, nas popelje v Čepovan severno od Gorice, v hribovsko vas in dolino, kjer je živela družina Kofol: oče, mama in sedem hčera. Izvor družine je najverjetneje plemiški, oče je uspešno vodil veliko posestvo, h kateremu so spadali gozdovi in pašniki. Vsem hčeram je želel dati možnost šolanja in študija. To je bilo obdobje, ko so na Primorskem vladali Italijani, kar je oče kot zaveden Slovenec še kako občutil. Italijanski učitelji so preganjali slovenščino, tudi kaka klofuta je padla. Oče pa doma ni dopustil, da bi hčere izrekle kako italijansko besedo. Vzgojene so bile v odporu do Italijanov in v velikem spoštovanju vsega, kar je slovensko. Običajno vaško in družinsko vzdušje se je pretrgalo kmalu po začetku vojne, že ko so tudi v te kraje prihajali partizani, te pa so preganjali Italijani in pozneje Nemci. Antonija se spomni velike evforije, ki je nastopila po kapitulaciji Italije septembra 1943, a po prihodu nemškega okupatorja so se razmere še zaostrile. Nemci so dolino dvakrat bombardirali in velikokrat napadli partizanske postojanke na takratnem t. i. osvobojenem ozemlju. Kofolovi so partizane kot večina Primorcev podpirali, gmotno in tudi sicer. Starejše hčere, tudi Antonija, so poučevale v partizanski šoli, oče je bil dejaven v gibanju samem. Vendar pa so ljudje opazili velike razlike med partizanskim vodstvom in običajnim moštvom. Štab 9. korpusa je bival v večji gostilni: »To se je videlo, da so lepo oblečeni, so imeli najboljše orožje in živeli dobro. Po drugi strani smo videli partizane, ki so prihajali lačni, raztrgani mimo … Je bila velika razlika.« Po koncu vojne naklonjenost Kofolovih partizanom ni veliko veljala. Ker so bili veleposestniki in bogatejši, so ljudi ščuvali proti njim in jim obljubljali njihovo zemljo: »Smo doživeli, da so imeli kakšen sestanek in potem so šli protestno skozi vas, med vojno že, in so šli mimo naše hiše in vpili: Dol z reakcijo, dol z reakcijo. To smo občutili.« Kmalu so bili kot na tisoče drugih slovenskih kmetov deležni razlastitve, ponižanja in preganjanja, zlasti očeta je to dotolklo. Družinska tradicija se je s tem razbila, ena od sester, ki je pozneje zbežala v tujino, je bila mučena v zaporu v Ajdovščini. Antonija je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje.
Pokojna, nekdanja učiteljica v Solkanu, nam predstavi pretresljivo usodo narodno zavedne družine iz Čepovana, kjer je odraščala s starši in šestimi sestrami. Izjemno pričevanje Antonije Kofol, rojene leta 1925 in žal že preminule, nas popelje v Čepovan severno od Gorice, v hribovsko vas in dolino, kjer je živela družina Kofol: oče, mama in sedem hčera. Izvor družine je najverjetneje plemiški, oče je uspešno vodil veliko posestvo, h kateremu so spadali gozdovi in pašniki. Vsem hčeram je želel dati možnost šolanja in študija. To je bilo obdobje, ko so na Primorskem vladali Italijani, kar je oče kot zaveden Slovenec še kako občutil. Italijanski učitelji so preganjali slovenščino, tudi kaka klofuta je padla. Oče pa doma ni dopustil, da bi hčere izrekle kako italijansko besedo. Vzgojene so bile v odporu do Italijanov in v velikem spoštovanju vsega, kar je slovensko. Običajno vaško in družinsko vzdušje se je pretrgalo kmalu po začetku vojne, že ko so tudi v te kraje prihajali partizani, te pa so preganjali Italijani in pozneje Nemci. Antonija se spomni velike evforije, ki je nastopila po kapitulaciji Italije septembra 1943, a po prihodu nemškega okupatorja so se razmere še zaostrile. Nemci so dolino dvakrat bombardirali in velikokrat napadli partizanske postojanke na takratnem t. i. osvobojenem ozemlju. Kofolovi so partizane kot večina Primorcev podpirali, gmotno in tudi sicer. Starejše hčere, tudi Antonija, so poučevale v partizanski šoli, oče je bil dejaven v gibanju samem. Vendar pa so ljudje opazili velike razlike med partizanskim vodstvom in običajnim moštvom. Štab 9. korpusa je bival v večji gostilni: »To se je videlo, da so lepo oblečeni, so imeli najboljše orožje in živeli dobro. Po drugi strani smo videli partizane, ki so prihajali lačni, raztrgani mimo … Je bila velika razlika.« Po koncu vojne naklonjenost Kofolovih partizanom ni veliko veljala. Ker so bili veleposestniki in bogatejši, so ljudi ščuvali proti njim in jim obljubljali njihovo zemljo: »Smo doživeli, da so imeli kakšen sestanek in potem so šli protestno skozi vas, med vojno že, in so šli mimo naše hiše in vpili: Dol z reakcijo, dol z reakcijo. To smo občutili.« Kmalu so bili kot na tisoče drugih slovenskih kmetov deležni razlastitve, ponižanja in preganjanja, zlasti očeta je to dotolklo. Družinska tradicija se je s tem razbila, ena od sester, ki je pozneje zbežala v tujino, je bila mučena v zaporu v Ajdovščini. Antonija je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje.
Pričevanje enega najvidnejših ameriških Slovencev Vladimirja Preglja je izjemno zanimivo. Leta 1974, v času afere Watergate, zaradi katere je odstopil ameriški predsednik Richard Nixon, je bil Pregelj poklican na sodišče kot starešina velike porote oz. glavni porotnik, kar je zelo vplivalo na razplet afere. Pregelj je v Ljubljani končal klasično gimnazijo, med 2. svetovno vojno je bil bliže tradicionalnemu taboru, zato je po vojni emigriral v ZDA, pridobil ameriško državljanstvo, magistriral iz ekonomije in se zaposlil v ameriški Kongresni knjižnici, v kateri je uspešno delal kot strokovnjak za zunanjo trgovino in mednarodno gospodarstvo. Poročil se je z Leo Plut. Vladimir Pregelj je umrl leta 2019, njegovo pričevanje pa je bilo posneto v Ljubljani leta 2015.
Pričevanje enega najvidnejših ameriških Slovencev Vladimirja Preglja je izjemno zanimivo. Leta 1974, v času afere Watergate, zaradi katere je odstopil ameriški predsednik Richard Nixon, je bil Pregelj poklican na sodišče kot starešina velike porote oz. glavni porotnik, kar je zelo vplivalo na razplet afere. Pregelj je v Ljubljani končal klasično gimnazijo, med 2. svetovno vojno je bil bliže tradicionalnemu taboru, zato je po vojni emigriral v ZDA, pridobil ameriško državljanstvo, magistriral iz ekonomije in se zaposlil v ameriški Kongresni knjižnici, v kateri je uspešno delal kot strokovnjak za zunanjo trgovino in mednarodno gospodarstvo. Poročil se je z Leo Plut. Vladimir Pregelj je umrl leta 2019, njegovo pričevanje pa je bilo posneto v Ljubljani leta 2015.
Stanislav Kosič je podal pretresljivo pričevanje o okrutnem ravnanju z otroci s strani slovenskih komunističnih oblasti avgusta in septembra 1945 na ormoškem gradu, ko je zaradi stradanja umrlo veliko otrok, tudi Stanislavova sestrica. Starša ste pred vojno delala v Franciji, oče v rudniku, pozneje sta se vrnila v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je imel v Polčanah ugledno sodarsko delavnico in družina je za tiste čase dobro živela v nov hiši. Po vojni si je njihovo hišo zaželel in tudi dobil partizanski zaupnik, družino pa so čez noč izselili v taborišče Strniške pri Ptuju. Tu je videl grozote, ki so ga zaznamovale za celo življenje. Pod pritiskom zahodnih držav, ki so pošiljale delegacije v Titovo Jugoslavijo in tudi komunistična koncentracijska taborišča, so otroke z mamami preselili na Ormoški grad, kjer je 39 otrok umrlo, med njimi sestrica Frida. Petletni Stanislav se živo spomni tega dogodka, ki je seveda prizadel mamo in celo družino: »Sestra je umrla ponoči, zjutraj je imela še tam njeno truplo. Prinesli so ne krsto ampak eno škatlo, ne vem ali je bila papirnata ali kaj. Mama je morala trupelce notri položit, odnesli so jo, mi smo šli za njimi, pa nas je stražar napodil – marš nazaj… Mama je celo življenje žalovala za njo. Preden je umrla mi je rekla, čuj tole so njeni lasi, bil je en šopek las tak v platnu … je rekla, toti šopek las naj gre zraven mene v grob.« Preostali z očetom so preživeli, vrnili so se v svojo zasedeno hišo kot podnajemniki in si s časoma pomagali. Stanislav je bil dober delavec – električar, še vedno rad popravlja raznovrstne aparate. Življenje se je počasi ustalilo, poročil se je in si ustvaril družino, a spomin iz povojnih komunističnih taborišč ga je zaznamoval za celo življenje.
Stanislav Kosič je podal pretresljivo pričevanje o okrutnem ravnanju z otroci s strani slovenskih komunističnih oblasti avgusta in septembra 1945 na ormoškem gradu, ko je zaradi stradanja umrlo veliko otrok, tudi Stanislavova sestrica. Starša ste pred vojno delala v Franciji, oče v rudniku, pozneje sta se vrnila v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je imel v Polčanah ugledno sodarsko delavnico in družina je za tiste čase dobro živela v nov hiši. Po vojni si je njihovo hišo zaželel in tudi dobil partizanski zaupnik, družino pa so čez noč izselili v taborišče Strniške pri Ptuju. Tu je videl grozote, ki so ga zaznamovale za celo življenje. Pod pritiskom zahodnih držav, ki so pošiljale delegacije v Titovo Jugoslavijo in tudi komunistična koncentracijska taborišča, so otroke z mamami preselili na Ormoški grad, kjer je 39 otrok umrlo, med njimi sestrica Frida. Petletni Stanislav se živo spomni tega dogodka, ki je seveda prizadel mamo in celo družino: »Sestra je umrla ponoči, zjutraj je imela še tam njeno truplo. Prinesli so ne krsto ampak eno škatlo, ne vem ali je bila papirnata ali kaj. Mama je morala trupelce notri položit, odnesli so jo, mi smo šli za njimi, pa nas je stražar napodil – marš nazaj… Mama je celo življenje žalovala za njo. Preden je umrla mi je rekla, čuj tole so njeni lasi, bil je en šopek las tak v platnu … je rekla, toti šopek las naj gre zraven mene v grob.« Preostali z očetom so preživeli, vrnili so se v svojo zasedeno hišo kot podnajemniki in si s časoma pomagali. Stanislav je bil dober delavec – električar, še vedno rad popravlja raznovrstne aparate. Življenje se je počasi ustalilo, poročil se je in si ustvaril družino, a spomin iz povojnih komunističnih taborišč ga je zaznamoval za celo življenje.
V drugem delu izjemno zanimivega pričevanja se duhovnik msgr. Marino Qualizza poglobi v verske razmere in z žalostjo ugotavlja, da je imela tudi videmska nadškofija po vojni sramotno vlogo, saj je vladi pomagala poitalijančevati slovensko prebivalstvo. Na koncu pa doda: »To je do leta 1973, ko je za videmskega nadškofa prišel Alfredo Battisti … On nas je branil.« V devetdesetih letih je nadškof Battisti v Čedadu pripravil tri srečanja za Slovence in Furlane. V čedajski stolnici je takrat izrekel: »Tu morem sedaj Slovence Videmske pokrajine zaprositi za odpuščanje zavoljo toliko krivic, ki so jih utrpeli tudi za stran cerkve.« V pričevanju se med drugim dotakne praktičnih posledic preganjanja beneških rojakov. Tako je v dolinah, kjer je v času Qualizzeve mladosti živelo 16.000 ljudi, sedaj le še 5000 prebivalcev in le še dva slovenska duhovnika. G. Qualizza, ki iz videmskega župnijskega doma prihaja maševat v Dreko in v Špeter, vendarle vidi perspektivo. Letos jim je po več desetletjih uspelo pripraviti slovenske otroke na prvo sveto obhajilo v slovenskem jeziku, veliko zanimanja je tudi za dvojezično šolo v Špetru, ki postaja novo središče slovenske prisotnosti. »Moja želja je, da dobi velik uspeh šola, da postane dejavnik novega življenja, tudi kulturnega in gospodarskega. Moja želja je tudi, da se ne izgubi duša tega ljudstva. Naša govorica je polna božjih misli in vse to nas je spremljalo in nam pomagalo iti naprej, da smo ohranili, kar smo, to je zasluga Cerkve.«
V drugem delu izjemno zanimivega pričevanja se duhovnik msgr. Marino Qualizza poglobi v verske razmere in z žalostjo ugotavlja, da je imela tudi videmska nadškofija po vojni sramotno vlogo, saj je vladi pomagala poitalijančevati slovensko prebivalstvo. Na koncu pa doda: »To je do leta 1973, ko je za videmskega nadškofa prišel Alfredo Battisti … On nas je branil.« V devetdesetih letih je nadškof Battisti v Čedadu pripravil tri srečanja za Slovence in Furlane. V čedajski stolnici je takrat izrekel: »Tu morem sedaj Slovence Videmske pokrajine zaprositi za odpuščanje zavoljo toliko krivic, ki so jih utrpeli tudi za stran cerkve.« V pričevanju se med drugim dotakne praktičnih posledic preganjanja beneških rojakov. Tako je v dolinah, kjer je v času Qualizzeve mladosti živelo 16.000 ljudi, sedaj le še 5000 prebivalcev in le še dva slovenska duhovnika. G. Qualizza, ki iz videmskega župnijskega doma prihaja maševat v Dreko in v Špeter, vendarle vidi perspektivo. Letos jim je po več desetletjih uspelo pripraviti slovenske otroke na prvo sveto obhajilo v slovenskem jeziku, veliko zanimanja je tudi za dvojezično šolo v Špetru, ki postaja novo središče slovenske prisotnosti. »Moja želja je, da dobi velik uspeh šola, da postane dejavnik novega življenja, tudi kulturnega in gospodarskega. Moja želja je tudi, da se ne izgubi duša tega ljudstva. Naša govorica je polna božjih misli in vse to nas je spremljalo in nam pomagalo iti naprej, da smo ohranili, kar smo, to je zasluga Cerkve.«
Televizijsko snemanje pričevanja enega zadnjih Čedermacev v Beneški Sloveniji, izjemnega g. Qualizze ima svečan, a hkrati grenak priokus ob spoznanju krivice, ki jo je zgodovina ali natančneje italijanski nacionalistični pritisk povzročil prebivalcem Nadiških dolin. Izpoved dr. Qualizze smo posneli v »njegovi« cerkvi v sv. Lenartu, kjer sta se poročila njegova starša, kjer je bil krščen in kjer se je ob domačem duhovniku Angelu Cracinu (Kračinu) oblikoval v enega najpomembnejših apostolov ter zaščitnikov Beneških Slovencev. Leta 1965 je bil v videmski stolnici posvečen v duhovnika, v Rimu je doktoriral in opravljal službo profesorja dogmatike v Vidmu. Leta 1986 je ustanovil Višji inštitut verskih znanosti v Vidmu in ga dolga leta vodil. Postal je tudi časnikar pri časopisu Dom, ki je glasilo Beneških Slovencev. Dolga leta je bil videmski stolni župnik in po prepričanju poznavalcev bi postal tudi škof ali nadškof, npr. goriški, a si je nabral zamer zaradi doslednega boja za svoj narod. Dr. Qualizzi ni žal, saj pravi: »Delati za svoj narod je največje plačilo, ki ga lahko dobiš.« Skupaj s sobratom Božem Zuanello sta napisala izjemno zgodovinsko knjigo o preganjanju Beneških Slovencev z naslovom Mračna leta Benečije, Qualizza je napisal tudi spremno besedo, zaradi česar sta se morala več let zagovarjati na sodišču. Pred nami je življenjsko pričevanje, polno zanimivih spominov, ki segajo še v čas prihoda slovenskih partizanov v Beneško Slovenijo in povojnega raznarodovalnega pritiska.
Televizijsko snemanje pričevanja enega zadnjih Čedermacev v Beneški Sloveniji, izjemnega g. Qualizze ima svečan, a hkrati grenak priokus ob spoznanju krivice, ki jo je zgodovina ali natančneje italijanski nacionalistični pritisk povzročil prebivalcem Nadiških dolin. Izpoved dr. Qualizze smo posneli v »njegovi« cerkvi v sv. Lenartu, kjer sta se poročila njegova starša, kjer je bil krščen in kjer se je ob domačem duhovniku Angelu Cracinu (Kračinu) oblikoval v enega najpomembnejših apostolov ter zaščitnikov Beneških Slovencev. Leta 1965 je bil v videmski stolnici posvečen v duhovnika, v Rimu je doktoriral in opravljal službo profesorja dogmatike v Vidmu. Leta 1986 je ustanovil Višji inštitut verskih znanosti v Vidmu in ga dolga leta vodil. Postal je tudi časnikar pri časopisu Dom, ki je glasilo Beneških Slovencev. Dolga leta je bil videmski stolni župnik in po prepričanju poznavalcev bi postal tudi škof ali nadškof, npr. goriški, a si je nabral zamer zaradi doslednega boja za svoj narod. Dr. Qualizzi ni žal, saj pravi: »Delati za svoj narod je največje plačilo, ki ga lahko dobiš.« Skupaj s sobratom Božem Zuanello sta napisala izjemno zgodovinsko knjigo o preganjanju Beneških Slovencev z naslovom Mračna leta Benečije, Qualizza je napisal tudi spremno besedo, zaradi česar sta se morala več let zagovarjati na sodišču. Pred nami je življenjsko pričevanje, polno zanimivih spominov, ki segajo še v čas prihoda slovenskih partizanov v Beneško Slovenijo in povojnega raznarodovalnega pritiska.
V pričevanju, ki bo v dveh delih predvajano 22. in 29. septembra 2020, se dr. Gantar sprehodi od mladostnih spominov, povezanih zlasti s Celjem, kjer je bil njegov oče gimnazijski profesor, do vojnih let v Ljubljani, begunske izkušnje in gimnazijskega šolanja v Avstriji vse do vrnitve v Slovenijo, tukajšnjega šolanja, zapora in udbovskega preganjanja. S svojo veliko nadarjenostjo in marljivostjo je mladi Kajetan, ki nikoli ni zatajil svojega krščanskega prepričanja, postal eden najboljših klasičnih filologov v tedanji Jugoslaviji, čeprav režimu ni bil najbolj pogodu. Uveljavil se je kot izjemen profesor in prevajalec številnih temeljnih antičnih del ter zaželen gostujoči profesor po vsej Evropi.
V pričevanju, ki bo v dveh delih predvajano 22. in 29. septembra 2020, se dr. Gantar sprehodi od mladostnih spominov, povezanih zlasti s Celjem, kjer je bil njegov oče gimnazijski profesor, do vojnih let v Ljubljani, begunske izkušnje in gimnazijskega šolanja v Avstriji vse do vrnitve v Slovenijo, tukajšnjega šolanja, zapora in udbovskega preganjanja. S svojo veliko nadarjenostjo in marljivostjo je mladi Kajetan, ki nikoli ni zatajil svojega krščanskega prepričanja, postal eden najboljših klasičnih filologov v tedanji Jugoslaviji, čeprav režimu ni bil najbolj pogodu. Uveljavil se je kot izjemen profesor in prevajalec številnih temeljnih antičnih del ter zaželen gostujoči profesor po vsej Evropi.
Pričevanje enega najbolj izobraženih Slovencev, klasičnega filologa, akademika Kajetana Gantarja, na pragu njegovih 90. let, je z več plati presežek. Dr. Gantar ima izjemen spomin tako za zgodovinska dogajanja in širše družbene razmere kot za lastno življenjsko pot. Za njim je bogata profesorska in prevajalska kariera in njegovi dosežki so vtkani v temelje slovenske humanistike. Lahko bi rekli, da je njegovo strokovno delo humus, iz katerega se napaja ves narod. Na svojem področju je dosegel tako rekoč vse. Odlikujejo ga bistrost, izjemna delavnost in predanost poklicu, ki ga jemlje kot poslanstvo. Kljub visoki izobrazbi in širokemu vedenju se kot pričevalec pokaže v človeški razsežnosti in preprostosti, ki nagovarja najširši krog gledalcev.
Pričevanje enega najbolj izobraženih Slovencev, klasičnega filologa, akademika Kajetana Gantarja, na pragu njegovih 90. let, je z več plati presežek. Dr. Gantar ima izjemen spomin tako za zgodovinska dogajanja in širše družbene razmere kot za lastno življenjsko pot. Za njim je bogata profesorska in prevajalska kariera in njegovi dosežki so vtkani v temelje slovenske humanistike. Lahko bi rekli, da je njegovo strokovno delo humus, iz katerega se napaja ves narod. Na svojem področju je dosegel tako rekoč vse. Odlikujejo ga bistrost, izjemna delavnost in predanost poklicu, ki ga jemlje kot poslanstvo. Kljub visoki izobrazbi in širokemu vedenju se kot pričevalec pokaže v človeški razsežnosti in preprostosti, ki nagovarja najširši krog gledalcev.
Pričevanje Koprčana Emila Zonta bo zadovoljilo še tako zahtevnega gledalca. Odlični pripovedovalec je bil rojen v vasi Sv. Duh pri Buzetu v Istri, ki je zdaj na Hrvaški strani, a Emilov spomin na govorico, pesmi in liturgijo dokazuje, da so bile to slovenske vasi, ki so za Slovenijo izgubljene zaradi povojne brezbrižne politike odgovornih slovenskih komunistov. Izjemno dragoceni so najzgodnejši spomini na življenje na vasi v pristno slovenskem okolju, navade, delo, odnose med ljudmi in gospodarske razmere. »Tudi pri Pazinu in Labinu se je takrat pelo stare slovenske pesmi« se spominja pričevalec. Nosilno vlogo v skupnosti so imeli slovenski duhovniki, ki so mu ostali v najlepšem spominu. Emil je doživel tudi vojne grozote in nekaj se jih je za vedno vtisnilo v dušo mladega fanta; ko sta bila z očetom pred strelskim vodom nemških vojakov, kot po čudežu do streljanja ni prišlo. Ljudje so bili tudi v Istri, kot povsod na Primorskem, siti italijanske nadvlade, zato se je Emilov oče že zgodaj vključil v tigrovsko gibanje, kasneje, po razpadu Italije pa tudi v partizane. Emil Zonta zelo natančno in doživeto opisuje krvave dogodke preganjanja katoliških vernikov v Istri, kar je privedlo do vpada v buzetsko cerkev med birmo 23. 8. 1947, ko je bil tudi sam pripravljen na sprejem zakramenta. Skojevci so plesali okrog oltarja, metali paradižnike po cerkvi in birmovalcu, častitljivemu duhovniku Jakobu Ukmarju preprečili nadaljevanje birme. Naslednji dan so birmo izvedli v sosednji vasi Lanišče, »komuništi«, kot so jim rekli domačini, pa so po maši napadli župnika Miroslava Bulišiča in ga z nožem umorili. Vrat so prerezali tudi Jakobu Ukmarju a je preživel. Po vojni je slovenski značaj okolja začel izginjati, Emil in sestra sta morala v hrvaške šole, kjer so slovenščino večinoma zatirali, s preganjanjem cerkve pa se je zmanjšala tudi vloga duhovnikov. Poseben del pričevanja Emila Zonte zaznamuje njegova ljubezen do glasbe in nadarjenost za igranje na najrazličnejša, zlasti tradicionalna istrska glasbila. V oddaji nam jih je nekaj predstavil in zaigral nanje. Pripravil je številne koncerte in nastope in je pravi ambasador istrske ljudske glasbe, ki ima tisočletno izročilo. Emil se je vse življenje ukvarjal z glasbo, tudi kot strokovnjak na Radiu Koper. Ko se je zanimal za zaposlitev, pa so mu postavili pogoj, da se mora včlaniti v partijo. Doma je to povedal staršem in je oče začel jokati, mama pa ga je pogledala, se zresnila in rekla: »Emil, ti boš šel na radio, tam si potreben. Naredil boš veliko koristnega in pametnega, bomo molili zate, in vse bo v redu.« In hvala bogu, tako je bilo. Pričevalec Emil Zonta pravi: »Predvsem se tolažim s tem, da sem bil vedno spoštljiv, ponižen, nikoli nisem hotel biti nasilen ali pa recimo koristoljuben, ampak da nekaj narediš za ljudi. In ta ljubezen do Istre, do istrske kulture, ko sem vsak dan spoznaval marsikaj, bodisi z glasbenega področja, bodisi besedno, bodisi navade. Tudi o naravi, kako rožice rastejo, kako voda teče, to mi je dajalo moč. Nikoli se ne smeš ustaviti.« To je lepo zaključno vodilo pričevalske osebnosti Emila Zonte, ki bo nedvomno pustilo sled v vsakomer, ki bo spoznal njegovo življenjsko zgodbo in zgodovinske dogodke, ki jim je bil priča.
Pričevanje Koprčana Emila Zonta bo zadovoljilo še tako zahtevnega gledalca. Odlični pripovedovalec je bil rojen v vasi Sv. Duh pri Buzetu v Istri, ki je zdaj na Hrvaški strani, a Emilov spomin na govorico, pesmi in liturgijo dokazuje, da so bile to slovenske vasi, ki so za Slovenijo izgubljene zaradi povojne brezbrižne politike odgovornih slovenskih komunistov. Izjemno dragoceni so najzgodnejši spomini na življenje na vasi v pristno slovenskem okolju, navade, delo, odnose med ljudmi in gospodarske razmere. »Tudi pri Pazinu in Labinu se je takrat pelo stare slovenske pesmi« se spominja pričevalec. Nosilno vlogo v skupnosti so imeli slovenski duhovniki, ki so mu ostali v najlepšem spominu. Emil je doživel tudi vojne grozote in nekaj se jih je za vedno vtisnilo v dušo mladega fanta; ko sta bila z očetom pred strelskim vodom nemških vojakov, kot po čudežu do streljanja ni prišlo. Ljudje so bili tudi v Istri, kot povsod na Primorskem, siti italijanske nadvlade, zato se je Emilov oče že zgodaj vključil v tigrovsko gibanje, kasneje, po razpadu Italije pa tudi v partizane. Emil Zonta zelo natančno in doživeto opisuje krvave dogodke preganjanja katoliških vernikov v Istri, kar je privedlo do vpada v buzetsko cerkev med birmo 23. 8. 1947, ko je bil tudi sam pripravljen na sprejem zakramenta. Skojevci so plesali okrog oltarja, metali paradižnike po cerkvi in birmovalcu, častitljivemu duhovniku Jakobu Ukmarju preprečili nadaljevanje birme. Naslednji dan so birmo izvedli v sosednji vasi Lanišče, »komuništi«, kot so jim rekli domačini, pa so po maši napadli župnika Miroslava Bulišiča in ga z nožem umorili. Vrat so prerezali tudi Jakobu Ukmarju a je preživel. Po vojni je slovenski značaj okolja začel izginjati, Emil in sestra sta morala v hrvaške šole, kjer so slovenščino večinoma zatirali, s preganjanjem cerkve pa se je zmanjšala tudi vloga duhovnikov. Poseben del pričevanja Emila Zonte zaznamuje njegova ljubezen do glasbe in nadarjenost za igranje na najrazličnejša, zlasti tradicionalna istrska glasbila. V oddaji nam jih je nekaj predstavil in zaigral nanje. Pripravil je številne koncerte in nastope in je pravi ambasador istrske ljudske glasbe, ki ima tisočletno izročilo. Emil se je vse življenje ukvarjal z glasbo, tudi kot strokovnjak na Radiu Koper. Ko se je zanimal za zaposlitev, pa so mu postavili pogoj, da se mora včlaniti v partijo. Doma je to povedal staršem in je oče začel jokati, mama pa ga je pogledala, se zresnila in rekla: »Emil, ti boš šel na radio, tam si potreben. Naredil boš veliko koristnega in pametnega, bomo molili zate, in vse bo v redu.« In hvala bogu, tako je bilo. Pričevalec Emil Zonta pravi: »Predvsem se tolažim s tem, da sem bil vedno spoštljiv, ponižen, nikoli nisem hotel biti nasilen ali pa recimo koristoljuben, ampak da nekaj narediš za ljudi. In ta ljubezen do Istre, do istrske kulture, ko sem vsak dan spoznaval marsikaj, bodisi z glasbenega področja, bodisi besedno, bodisi navade. Tudi o naravi, kako rožice rastejo, kako voda teče, to mi je dajalo moč. Nikoli se ne smeš ustaviti.« To je lepo zaključno vodilo pričevalske osebnosti Emila Zonte, ki bo nedvomno pustilo sled v vsakomer, ki bo spoznal njegovo življenjsko zgodbo in zgodovinske dogodke, ki jim je bil priča.
Pričevanje skoraj 99-letnega Kranjčana, gradbenega inženirja, ki je bil med vojno v nemški vojski in pozneje v partizanih, je izredno zanimivo. Njegov oče Franc starejši je bil avstrijski častnik med prvo svetovno vojno, veliko je fotografiral in zapustil izjemno zanimiv dnevnik iz vojnih dni, ki je pred leti izšel pri Slovenski matici. Uredila ga je pričevalčeva hči Jasmina, poročena Pogačnik, ki se je pridružila dedovemu pričevanju in ga v marsičem obogatila. Franc je bil pred vojno sošolec Staneta Žagarja, poznejšega partizanskega komandanta v Dražgošah, poznal pa je tudi Fanouša Emmerja, organizatorja upora proti okupatorju na liberalni strani, ki pa ga je komunistični VOS umoril že decembra 1941. Pričevalčev oče je bil geometer, že od otroštva mu je pomagal tudi Franc. Kasneje, po okupaciji, ga je pot vodila na šolanje na Dunaj, tam pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Znašel se je tako, da se je prijavil za tolmača iz srbohrvaščine. Ob obisku doma se je odločil, da ne gre več v nemško vojsko. Poiskal je stik s partizani in šel v njihove vrste. Za 14 dni so ga zaprli in zasliševali, ker mu niso zaupali, tudi zato, ker je njegov brat Leon z odliko doštudiral pravo v Ljubljani pri domobranski policiji. Franc natančno opisuje svoje izkušnje v partizanih. Bil je zadolžen za zbiranje hrane, tako da se je udeleževal tudi »rekvizicij«, pri katerih je šlo za ropanje živil na tistih kmetijah, ki so jih odkazali partizanski zaupniki. V eni takih akcij pri Treh kraljih je bil težko ranjen in odpeljan na zdravljenje v partizansko bolnišnico Franja. Po okrevanju in ob koncu vojne je bil s partizani v Tržiču v Italiji, a so se morali umakniti, podobno kot iz Trsta in Gorice. Po vojni se mu je uspelo vpisati na gradbeno fakulteto, vendar ne brez težav, saj so mu očitali brata domobranca. Brat Leon je izginil v povojnih pomorih. Franc je postal inženir, diplomiral je na temo prometne ureditve Kranja, ki je že takrat predvidevala krožišče, kar v pričevanju tudi pokaže. Sodeloval je pri številnih gradbenih projektih, med drugim pri gradnji letališča na Brniku in več mesecev pri obnovi v potresu porušenega Skopja, za kar je bil tudi odlikovan. Hči Jasmina, ki je seznanjena z očetovo življenjsko potjo, pravi, da oče dobro ve, kako so delovali mehanizmi revolucije in nadzora prebivalstva, za katerega domneva, da še vedno obstaja, in s tem tudi strah oziroma previdnost. Zato je marsikaj v pričevanju ostalo tudi nedorečeno.
Pričevanje skoraj 99-letnega Kranjčana, gradbenega inženirja, ki je bil med vojno v nemški vojski in pozneje v partizanih, je izredno zanimivo. Njegov oče Franc starejši je bil avstrijski častnik med prvo svetovno vojno, veliko je fotografiral in zapustil izjemno zanimiv dnevnik iz vojnih dni, ki je pred leti izšel pri Slovenski matici. Uredila ga je pričevalčeva hči Jasmina, poročena Pogačnik, ki se je pridružila dedovemu pričevanju in ga v marsičem obogatila. Franc je bil pred vojno sošolec Staneta Žagarja, poznejšega partizanskega komandanta v Dražgošah, poznal pa je tudi Fanouša Emmerja, organizatorja upora proti okupatorju na liberalni strani, ki pa ga je komunistični VOS umoril že decembra 1941. Pričevalčev oče je bil geometer, že od otroštva mu je pomagal tudi Franc. Kasneje, po okupaciji, ga je pot vodila na šolanje na Dunaj, tam pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Znašel se je tako, da se je prijavil za tolmača iz srbohrvaščine. Ob obisku doma se je odločil, da ne gre več v nemško vojsko. Poiskal je stik s partizani in šel v njihove vrste. Za 14 dni so ga zaprli in zasliševali, ker mu niso zaupali, tudi zato, ker je njegov brat Leon z odliko doštudiral pravo v Ljubljani pri domobranski policiji. Franc natančno opisuje svoje izkušnje v partizanih. Bil je zadolžen za zbiranje hrane, tako da se je udeleževal tudi »rekvizicij«, pri katerih je šlo za ropanje živil na tistih kmetijah, ki so jih odkazali partizanski zaupniki. V eni takih akcij pri Treh kraljih je bil težko ranjen in odpeljan na zdravljenje v partizansko bolnišnico Franja. Po okrevanju in ob koncu vojne je bil s partizani v Tržiču v Italiji, a so se morali umakniti, podobno kot iz Trsta in Gorice. Po vojni se mu je uspelo vpisati na gradbeno fakulteto, vendar ne brez težav, saj so mu očitali brata domobranca. Brat Leon je izginil v povojnih pomorih. Franc je postal inženir, diplomiral je na temo prometne ureditve Kranja, ki je že takrat predvidevala krožišče, kar v pričevanju tudi pokaže. Sodeloval je pri številnih gradbenih projektih, med drugim pri gradnji letališča na Brniku in več mesecev pri obnovi v potresu porušenega Skopja, za kar je bil tudi odlikovan. Hči Jasmina, ki je seznanjena z očetovo življenjsko potjo, pravi, da oče dobro ve, kako so delovali mehanizmi revolucije in nadzora prebivalstva, za katerega domneva, da še vedno obstaja, in s tem tudi strah oziroma previdnost. Zato je marsikaj v pričevanju ostalo tudi nedorečeno.
Pričevanje 88-letnega Ignaca Plestenjaka je posebej zanimivo zato, ker opisuje medvojno dogajanje na edini kmetiji, ki je bila takrat na Pasji ravni, na nekaj čez 1000 metrov visoki planoti v Polhograjskem hribovju. Pri hiši je bilo 6 otrok, živeli so v veliki revščini na skromni kmetiji, čeprav je bil oče kolar. Na planoti ni bilo vode in to je še dodatno oteževalo življenje. Pred božičem leta 1941 so se pri njih nastanili partizani Cankarjevega bataljona. Eden od njih je šel prerezat telefonsko žico, nemški vojaki pa so šli po njegovi gazi in izsledili partizane. Nemci so napadli, vnel se je spopad, zgorela je Plestenjakova hiša, družina pa je med streljanjem zbežala. Oče je bil ranjen, starejša otroka pa sta si zaklon poiskala za kupom kamenja. Ignac se še vedno z grozo spominja dogodkov, ki so prizadeli družino. S Pasje ravni so se partizani potem umaknili v Dražgoše, kjer je potekal znani spopad, v katerem je padlo 9 partizanov in 26 Nemcev. V spomin na te dogodke vsako leto januarja pripravijo pohod s Pasje ravni v Dražgoše, vendar domačini zadnja leta nasprotujejo ideološkemu značaju tega dogajanja. Ignac se v nadaljevanju pričevanja dotakne burnih medvojnih dogodkov, ki jih je sam videl in doživel. Oriše razmere v partizanskih enotah, kjer je bilo vodstvo izrazito privilegirano tudi pri hrani, odnos do navadnih borcev pa je bil slab. Po vojni ni nastopila svoboda, ampak se je začelo pomanjkanje ter preganjanje drugače mislečih. Na drugi strani pa so se bohotili privilegiji komunističnih oblastnikov in njihovih podpornikov. Družino Plestenjakovih, ki si je po medvojnem požigu hiše uredila bivališče pod Pasjo ravnjo, je zadel hud udarec. Razlastili so jih in izgubili so svojo zemljo na planoti. Vso zemljo so morali praktično brezplačno prepustiti Jugoslovanski armadi, ki je tam izvedla obsežna gradbena dela, znižala vrh Pasje revni za nekaj 10 metrov in uredila podzemno bazo za protiletalske rakete. Tam je zdaj vremenski stolp, s katerega se odpira pogled na dobršen del Slovenije. Pogovoru se pridruži tudi Ignačev sin, ki nam predstavi svoj odnos do polpretekle zgodovine in dogodkov, ki so prizadeli družino. Na Pasji ravni v spomin na boje stoji tudi partizanski spomenik, ki pa je v slabem stanju.
Pričevanje 88-letnega Ignaca Plestenjaka je posebej zanimivo zato, ker opisuje medvojno dogajanje na edini kmetiji, ki je bila takrat na Pasji ravni, na nekaj čez 1000 metrov visoki planoti v Polhograjskem hribovju. Pri hiši je bilo 6 otrok, živeli so v veliki revščini na skromni kmetiji, čeprav je bil oče kolar. Na planoti ni bilo vode in to je še dodatno oteževalo življenje. Pred božičem leta 1941 so se pri njih nastanili partizani Cankarjevega bataljona. Eden od njih je šel prerezat telefonsko žico, nemški vojaki pa so šli po njegovi gazi in izsledili partizane. Nemci so napadli, vnel se je spopad, zgorela je Plestenjakova hiša, družina pa je med streljanjem zbežala. Oče je bil ranjen, starejša otroka pa sta si zaklon poiskala za kupom kamenja. Ignac se še vedno z grozo spominja dogodkov, ki so prizadeli družino. S Pasje ravni so se partizani potem umaknili v Dražgoše, kjer je potekal znani spopad, v katerem je padlo 9 partizanov in 26 Nemcev. V spomin na te dogodke vsako leto januarja pripravijo pohod s Pasje ravni v Dražgoše, vendar domačini zadnja leta nasprotujejo ideološkemu značaju tega dogajanja. Ignac se v nadaljevanju pričevanja dotakne burnih medvojnih dogodkov, ki jih je sam videl in doživel. Oriše razmere v partizanskih enotah, kjer je bilo vodstvo izrazito privilegirano tudi pri hrani, odnos do navadnih borcev pa je bil slab. Po vojni ni nastopila svoboda, ampak se je začelo pomanjkanje ter preganjanje drugače mislečih. Na drugi strani pa so se bohotili privilegiji komunističnih oblastnikov in njihovih podpornikov. Družino Plestenjakovih, ki si je po medvojnem požigu hiše uredila bivališče pod Pasjo ravnjo, je zadel hud udarec. Razlastili so jih in izgubili so svojo zemljo na planoti. Vso zemljo so morali praktično brezplačno prepustiti Jugoslovanski armadi, ki je tam izvedla obsežna gradbena dela, znižala vrh Pasje revni za nekaj 10 metrov in uredila podzemno bazo za protiletalske rakete. Tam je zdaj vremenski stolp, s katerega se odpira pogled na dobršen del Slovenije. Pogovoru se pridruži tudi Ignačev sin, ki nam predstavi svoj odnos do polpretekle zgodovine in dogodkov, ki so prizadeli družino. Na Pasji ravni v spomin na boje stoji tudi partizanski spomenik, ki pa je v slabem stanju.
V Kanadi smo ločeno posneli zanimivi pričevanji dveh Jožetov, Mihevca in Drenška. Jože Mihevc je bil rojen leta 1923 v Cerknici. Izučil se je za avtomehanika. V času vojne je doživel hude preizkušnje, ki jih podrobno predstavi. Ob koncu vojne so se z bratom Tonetom in sestro Milko kot begunci zatekli v Avstrijo. Jože je živel v avstrijskih begunjskih taboriščih in se po drugi svetovni vojni znašel v Kanadi. Tu si je ustvaril družino z Anico Zorc. Kot je bilo skoraj pravilo pri rojakih v izseljenstvu, je bil zelo dejaven v slovenskih ustanovah. Zelo uspešen pa je bil tudi v svojem poklicu – bil je inovator pri izboljšavah dizelskih motorjev v avtomobilski tovarni. Jože Drenšek pa je bil rojen leta 1929 v vasi Dolnji Kot na Dolenjskem. Njegova družina je doživela revolucionarno nasilje domačih aktivistov in partizanov v okolici Dvora. Ob koncu vojne je bila zanj edina rešitev umik v tujino. Leta 1958 se je v Bremnu vkrcal na ladjo za Quebec in nato zaživel svobodno življenje v Torontu, kjer si je ustvaril družino in kjer živi še danes.
V Kanadi smo ločeno posneli zanimivi pričevanji dveh Jožetov, Mihevca in Drenška. Jože Mihevc je bil rojen leta 1923 v Cerknici. Izučil se je za avtomehanika. V času vojne je doživel hude preizkušnje, ki jih podrobno predstavi. Ob koncu vojne so se z bratom Tonetom in sestro Milko kot begunci zatekli v Avstrijo. Jože je živel v avstrijskih begunjskih taboriščih in se po drugi svetovni vojni znašel v Kanadi. Tu si je ustvaril družino z Anico Zorc. Kot je bilo skoraj pravilo pri rojakih v izseljenstvu, je bil zelo dejaven v slovenskih ustanovah. Zelo uspešen pa je bil tudi v svojem poklicu – bil je inovator pri izboljšavah dizelskih motorjev v avtomobilski tovarni. Jože Drenšek pa je bil rojen leta 1929 v vasi Dolnji Kot na Dolenjskem. Njegova družina je doživela revolucionarno nasilje domačih aktivistov in partizanov v okolici Dvora. Ob koncu vojne je bila zanj edina rešitev umik v tujino. Leta 1958 se je v Bremnu vkrcal na ladjo za Quebec in nato zaživel svobodno življenje v Torontu, kjer si je ustvaril družino in kjer živi še danes.
Štefka Pavlin je bila rojena leta 1929 v Novem mestu kot Štefanija Štukelj. V Ručetni vasi je preživljala otroštvo, ko so partizani očeta obtožili, da je sodeloval z okupatorjem. Leta 1943 so jim izropali hišo in morali so se preseliti v Novo mesto. Brat Tone je sprva študiral pravo na ljubljanski univerzi, brat Božo pa se je pridružil domobrancem. Štefka je bila med vojno, do maja 1945, na ljubljanskem učiteljišču. Takrat je Tone še z nekaterimi drugimi akademiki organiziral umik v Avstrijo. Tako se je Štefka s pomočjo brata Toneta čez Avstrijo in italijanska taborišča izselila v Kanado. Tu je zaključila univerzo, se izobrazila kot knjižničarka in si z možem, prav tako Slovencem, ustvarila družino. France Žbogar je bil rojen leta 1932 v vasi Kanalski Lom v občini Tolmin, ki je bila takrat pod Italijo. Bil je najmlajši v družini s sedmimi otroki. Težko življenje rojakov v času fašizma in revščino v preprosti kmečki družini je pozneje, med vojno, zaznamovala še revolucija, ki se je kazala tudi v grožnjah s smrtjo njegovi družini. Edina rešitev je bila umik iz domovine. Tako je leta 1957 čez Avstrijo odšel v Kanado, kjer živi še danes, z ženo in štirimi otroki.
Štefka Pavlin je bila rojena leta 1929 v Novem mestu kot Štefanija Štukelj. V Ručetni vasi je preživljala otroštvo, ko so partizani očeta obtožili, da je sodeloval z okupatorjem. Leta 1943 so jim izropali hišo in morali so se preseliti v Novo mesto. Brat Tone je sprva študiral pravo na ljubljanski univerzi, brat Božo pa se je pridružil domobrancem. Štefka je bila med vojno, do maja 1945, na ljubljanskem učiteljišču. Takrat je Tone še z nekaterimi drugimi akademiki organiziral umik v Avstrijo. Tako se je Štefka s pomočjo brata Toneta čez Avstrijo in italijanska taborišča izselila v Kanado. Tu je zaključila univerzo, se izobrazila kot knjižničarka in si z možem, prav tako Slovencem, ustvarila družino. France Žbogar je bil rojen leta 1932 v vasi Kanalski Lom v občini Tolmin, ki je bila takrat pod Italijo. Bil je najmlajši v družini s sedmimi otroki. Težko življenje rojakov v času fašizma in revščino v preprosti kmečki družini je pozneje, med vojno, zaznamovala še revolucija, ki se je kazala tudi v grožnjah s smrtjo njegovi družini. Edina rešitev je bila umik iz domovine. Tako je leta 1957 čez Avstrijo odšel v Kanado, kjer živi še danes, z ženo in štirimi otroki.
Pričevanje o številni Koširjevi družini iz Dolgih Njiv nam opišeta brata: Jakob je bil rojen leta 1927, Matevž pa štiri leta pozneje. Njun oče je bil kolar, v ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno je spoznal tudi grozote boljševistične revolucije. V družini je bilo 13 otrok, trije pa so umrli. Živeli so skromno in hodili služit k tujim ljudem. Po okupaciji so živeli tik za mejo v nemški okupacijski coni. Poznali so revolucionarno nasilje v okolici Šentjošta in trije bratje so se pridružili vaški straži. Oba brata imate odličen spomin, ko opisujeta neverjetne medvojne dogodke, starejši Jakob se je pridružil domobrancem in se udeležil vojaških vaj na Brdu pri Kranju, ki so jih domobranski poveljniki organizirali na svojo roko. Pozneje so Nemci skupino odkrili in razpustili. Po umiku v Avstrijo so ga vrnili s preostalimi. Najprej je preživel strahote na škofjeloškem gradu, pozneje pa še šentviško koncentracijsko taborišče, kjer so večino ujetnikov pobili. Rešilo se je le nekaj mlajših taboriščnikov. Izjemno zanimivo pričevanje vključuje tudi sprehod po Koširjevi kašči, zanimivem krajevnem muzeju, ki domuje v najstarejši stavbi v tem delu Slovenije. Vojne strahote so ostale v spominu; oba pričevalca pa sta si ustvarila lepi družini. Matevž, ki je prevzel bogato stričevo kmetijo, ima pet otrok, Jakob, ki je bil mizar, pa kar deset. Vsi imajo že svoje družine, v katerih je zdaj mnogo otrok in vnukov.
Pričevanje o številni Koširjevi družini iz Dolgih Njiv nam opišeta brata: Jakob je bil rojen leta 1927, Matevž pa štiri leta pozneje. Njun oče je bil kolar, v ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno je spoznal tudi grozote boljševistične revolucije. V družini je bilo 13 otrok, trije pa so umrli. Živeli so skromno in hodili služit k tujim ljudem. Po okupaciji so živeli tik za mejo v nemški okupacijski coni. Poznali so revolucionarno nasilje v okolici Šentjošta in trije bratje so se pridružili vaški straži. Oba brata imate odličen spomin, ko opisujeta neverjetne medvojne dogodke, starejši Jakob se je pridružil domobrancem in se udeležil vojaških vaj na Brdu pri Kranju, ki so jih domobranski poveljniki organizirali na svojo roko. Pozneje so Nemci skupino odkrili in razpustili. Po umiku v Avstrijo so ga vrnili s preostalimi. Najprej je preživel strahote na škofjeloškem gradu, pozneje pa še šentviško koncentracijsko taborišče, kjer so večino ujetnikov pobili. Rešilo se je le nekaj mlajših taboriščnikov. Izjemno zanimivo pričevanje vključuje tudi sprehod po Koširjevi kašči, zanimivem krajevnem muzeju, ki domuje v najstarejši stavbi v tem delu Slovenije. Vojne strahote so ostale v spominu; oba pričevalca pa sta si ustvarila lepi družini. Matevž, ki je prevzel bogato stričevo kmetijo, ima pet otrok, Jakob, ki je bil mizar, pa kar deset. Vsi imajo že svoje družine, v katerih je zdaj mnogo otrok in vnukov.
Izjemna življenjska zgodba Roze Kihler, rojene Pavlin leta 1920 v Tržiču, bo pritegnila še tako zahtevnega gledalca. Med vojno je bila partizanka in požrtvovalna bolničarka Cilka v Bolnici Pavla v Trnovskem gozdu. Od tam se je spominja pričevalec Virgilj Gomizelj, ki se je tam zdravil kot 16-letni partizan in zdaj živi v Avstraliji. V njegovem pričevanju, objavljenem septembra 2017, se je Roza prepoznala, in po 74 letih sta znova obudila prijateljstvo. Rozo Pavlin so v partizanih zaradi lažnih govoric obsodili na smrt, to pa je po naključju slišala in zbežala. Ujeli so jo Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče. Še večjo tragedijo je doživela po vojni, ko so jo po krivici strpali v taborišče v Šentvidu nad Ljubljano, od koder so ljudi vodili v smrt. Rešil jo je prijatelj, medtem ko ji bratje partizani po prihodu domov niso hoteli pomagati. Znova so jo zaprli in obsodili na smrt, iz Beograda je nato prišla pomilostitev, vendar je morala nekaj let preživeti v zaporu. 98-letna Roza Kihler do zdaj svoje življenjske zgodbe ni zaupala nikomur, preveč je bilo bolečine in krivic. Ko pa je prisluhnila pričevanju Virgila Gomizelja in dobila spodbudo v družini, se je vendarle odločila. Njeno izjemno pričevanje je zanimivo tudi zato, ker daje realen vpogled v delovanje partizanske sanitete. Roza tudi odkrito pove, kakšne razmere so vladale v partizanih, kakšen je bil odnos do žensk, in opisuje privilegirani položaj vodilnega kadra oz. komunistov, kar ni bilo v skladu s tistim, kar so učili druge. Gre za živo, tako rekoč filmsko pripoved ženske, ki je kljub krivicam in preganjanju ostala trdna in zvesta humanemu poslanstvu ter svojemu prepričanju. Po vojni je delala na socialnem področju, tudi osebno je pomagala otrokom iz socialno šibkih družin in se borila za pravice starejših. Do nedavnega je bila dejavna pri Rdečem križu. Čeprav si je ustvarila lepo družino, je nešteto prostovoljnih ur namenila ljudem v stiski, saj dobro ve, kaj je pomanjkanje in kaj pomeni razbita družina. Bila je iz družine z devetimi otroki brez očeta, ki bi skrbel zanje, in zaradi hude revščine je petletna skupaj z bratcem beračila okoli Brezij. Potem je bila pastirica pri tujih ljudeh, kasneje negovalka na Golniku ter še pred vojno delavka v predilnici na Viču v Ljubljani in v Medvodah. Med njenimi najtežjimi spomini iz otroštva je beračenje in srečanje z očetom ter dogodek, ko sta z bratcem ukradla hlebec kruha. Prav simbolika kruha se ji je v življenjskih preizkušnjah še večkrat ponovila. Gledalec, ki ga zanima preteklost, da bi lažje razumel sedanjost, bo pričevanju Roze Pavlin Kihler z zanimanjem prisluhnil.
Izjemna življenjska zgodba Roze Kihler, rojene Pavlin leta 1920 v Tržiču, bo pritegnila še tako zahtevnega gledalca. Med vojno je bila partizanka in požrtvovalna bolničarka Cilka v Bolnici Pavla v Trnovskem gozdu. Od tam se je spominja pričevalec Virgilj Gomizelj, ki se je tam zdravil kot 16-letni partizan in zdaj živi v Avstraliji. V njegovem pričevanju, objavljenem septembra 2017, se je Roza prepoznala, in po 74 letih sta znova obudila prijateljstvo. Rozo Pavlin so v partizanih zaradi lažnih govoric obsodili na smrt, to pa je po naključju slišala in zbežala. Ujeli so jo Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče. Še večjo tragedijo je doživela po vojni, ko so jo po krivici strpali v taborišče v Šentvidu nad Ljubljano, od koder so ljudi vodili v smrt. Rešil jo je prijatelj, medtem ko ji bratje partizani po prihodu domov niso hoteli pomagati. Znova so jo zaprli in obsodili na smrt, iz Beograda je nato prišla pomilostitev, vendar je morala nekaj let preživeti v zaporu. 98-letna Roza Kihler do zdaj svoje življenjske zgodbe ni zaupala nikomur, preveč je bilo bolečine in krivic. Ko pa je prisluhnila pričevanju Virgila Gomizelja in dobila spodbudo v družini, se je vendarle odločila. Njeno izjemno pričevanje je zanimivo tudi zato, ker daje realen vpogled v delovanje partizanske sanitete. Roza tudi odkrito pove, kakšne razmere so vladale v partizanih, kakšen je bil odnos do žensk, in opisuje privilegirani položaj vodilnega kadra oz. komunistov, kar ni bilo v skladu s tistim, kar so učili druge. Gre za živo, tako rekoč filmsko pripoved ženske, ki je kljub krivicam in preganjanju ostala trdna in zvesta humanemu poslanstvu ter svojemu prepričanju. Po vojni je delala na socialnem področju, tudi osebno je pomagala otrokom iz socialno šibkih družin in se borila za pravice starejših. Do nedavnega je bila dejavna pri Rdečem križu. Čeprav si je ustvarila lepo družino, je nešteto prostovoljnih ur namenila ljudem v stiski, saj dobro ve, kaj je pomanjkanje in kaj pomeni razbita družina. Bila je iz družine z devetimi otroki brez očeta, ki bi skrbel zanje, in zaradi hude revščine je petletna skupaj z bratcem beračila okoli Brezij. Potem je bila pastirica pri tujih ljudeh, kasneje negovalka na Golniku ter še pred vojno delavka v predilnici na Viču v Ljubljani in v Medvodah. Med njenimi najtežjimi spomini iz otroštva je beračenje in srečanje z očetom ter dogodek, ko sta z bratcem ukradla hlebec kruha. Prav simbolika kruha se ji je v življenjskih preizkušnjah še večkrat ponovila. Gledalec, ki ga zanima preteklost, da bi lažje razumel sedanjost, bo pričevanju Roze Pavlin Kihler z zanimanjem prisluhnil.
Jože Černe je bil rojen v številni kmečki družini v Kozarjah, ki so sedaj že del Ljubljane in jih seka zahodna obvoznica. Imeli so veliko kmetijo, oče pa je bil vse do sredine vojne župan na Dobrovi. Jože zelo slikovito opisuje podrobnosti življenja pred vojno, ki je bilo kljub kmečkemu delo za otroke idilično. Stikov z Ljubljano skoraj niso imeli, edino enkrat jih je oče peljal na ogled novozgrajenega nebotičnika. Vse to prekine vojna. Kozarje z okoliškimi naselji Brdo in Vrhovci so postali eno od žarišč revolucionarnega nasilja. Kot desetletni otrok je bil priča grozljivim prizorom. Z vrstniki je že februarja 1942 videl umorjenega krojača Žaklja na Vrhovci. Umori so sledili, tako je videl pri sedanji gostilni Pečarič ustreljenega Skubica, nato še Martinjaka. Jože je videl in celo prepoznal enega od vosovskih morilcev. Černe se živi spominja tudi tragedije na bližnjem naselju Brdo, ko sta domačina z Vrhovcev julija 1942 ubila pri gradu Bokalce dva sprehajoča italijanska vojaka. Okupatorji so se maščevali s požigom Brda in streljanjem nedolžnih talcev. Partizani so Černetovo kmetijo temeljito oropali, mama se je posebej razjezila, ker so poleg živeža odpeljali tudi porcelanasto posodo. Oče se je pred revolucionarji skrival, po vojni pa so ga zaprli, vendar se je uspel rešiti. Kmetje so bili v času komunistične oblasti odkrito preganjani in obremenjeni z obvezno oddajo. Veliko kmetov je propadlo in tudi Černetovi so morali kmetijo prodati. Umori, prizori nasilja in strah, ki so ga vcepljali zlasti komunisti, so Jožeta kot otroka trajno zaznamovali. Da je kasneje normalno zaživel in si ustvaril družino, mu je veliko pomagala tudi glasba in njegovo pevsko udejstvovanje.
Jože Černe je bil rojen v številni kmečki družini v Kozarjah, ki so sedaj že del Ljubljane in jih seka zahodna obvoznica. Imeli so veliko kmetijo, oče pa je bil vse do sredine vojne župan na Dobrovi. Jože zelo slikovito opisuje podrobnosti življenja pred vojno, ki je bilo kljub kmečkemu delo za otroke idilično. Stikov z Ljubljano skoraj niso imeli, edino enkrat jih je oče peljal na ogled novozgrajenega nebotičnika. Vse to prekine vojna. Kozarje z okoliškimi naselji Brdo in Vrhovci so postali eno od žarišč revolucionarnega nasilja. Kot desetletni otrok je bil priča grozljivim prizorom. Z vrstniki je že februarja 1942 videl umorjenega krojača Žaklja na Vrhovci. Umori so sledili, tako je videl pri sedanji gostilni Pečarič ustreljenega Skubica, nato še Martinjaka. Jože je videl in celo prepoznal enega od vosovskih morilcev. Černe se živi spominja tudi tragedije na bližnjem naselju Brdo, ko sta domačina z Vrhovcev julija 1942 ubila pri gradu Bokalce dva sprehajoča italijanska vojaka. Okupatorji so se maščevali s požigom Brda in streljanjem nedolžnih talcev. Partizani so Černetovo kmetijo temeljito oropali, mama se je posebej razjezila, ker so poleg živeža odpeljali tudi porcelanasto posodo. Oče se je pred revolucionarji skrival, po vojni pa so ga zaprli, vendar se je uspel rešiti. Kmetje so bili v času komunistične oblasti odkrito preganjani in obremenjeni z obvezno oddajo. Veliko kmetov je propadlo in tudi Černetovi so morali kmetijo prodati. Umori, prizori nasilja in strah, ki so ga vcepljali zlasti komunisti, so Jožeta kot otroka trajno zaznamovali. Da je kasneje normalno zaživel in si ustvaril družino, mu je veliko pomagala tudi glasba in njegovo pevsko udejstvovanje.
Pričevanje zakoncev Modrijan, iz istoimenske starodavne domačije v Rovtah, nas popelje najprej v čas pred vojno, ko so ti kraji dihali v sožitju, saj jih je združevalo bogato kulturno in versko življenje. Pričevalca, oba letnik 1929, v nadaljevanju podelita grozote vojne in revolucije, ki je zaznamovalo njihove kraje. Cilka je v povojnih pobojih izgubila 4 brate, Marku pa je vojna vzela 4 brate in sestro, ki je končala v Teharjah. V njunem pričevanju podrobno spoznamo začetno obdobje italijanske okupacije, ki za običajne ljudi sprva ni predstavljala težav. Po pojavu partizanov so se stvari spremenile. Markova brata, ki sta nanje sprva gledala z naklonjenostjo, sta postala previdna. Partizansko izzivanje okupatorja je sprožilo represalije zaradi katerih je trpelo civilno prebivalstvo. Revolucionarno gibanje je zgodaj začelo z grožnjami, umori uglednih ljudi, tudi duhovnika Geohelija iz Zaplane, ter ropanjem premoženja. Marko podrobno opiše okoliščine nastanka vaške straže in boj s partizani na Vranjih pečinah, kjer je padel njegov brat. Ko nastopijo domobranci in vzpostavijo neko ravnotežje, je domačinom začasno odleglo, pove. Konec vojne je sprožil umik na Koroško in povojne pomore, ki so terjali grozljiv davek, saj je komunistična oblast dala pobiti njihove može in fante. Marko je uspel iz Koroške prebegniti v Italijo. Iz italijanskih begunskih taboriščih je šele leta 1946 prišel domov, vmes je prestal zaslišanje in pretepanje s strani Udbe. Doma je bilo družinsko sožitje porušeno. Zakonca Modrijan povesta, da je bilo v obeh njunih družinah veliko stiske in trpljenja. Poleg tega je komunistična oblast grobo uveljavljala obvezno oddajo in nasilno pobirala večino živeža, ki so ga z muko pridelali. Kljub vsemu, sta si Cilka in Marko ustvarila družino in s trdim delom na kmetiji ustvarila prihodnost tudi za njune potomce. Njuno življenje je prežeto z raznimi preizkušnjami, vendar kleno vztrajata in sta pravi zgled mlajšim generacijam.
Pričevanje zakoncev Modrijan, iz istoimenske starodavne domačije v Rovtah, nas popelje najprej v čas pred vojno, ko so ti kraji dihali v sožitju, saj jih je združevalo bogato kulturno in versko življenje. Pričevalca, oba letnik 1929, v nadaljevanju podelita grozote vojne in revolucije, ki je zaznamovalo njihove kraje. Cilka je v povojnih pobojih izgubila 4 brate, Marku pa je vojna vzela 4 brate in sestro, ki je končala v Teharjah. V njunem pričevanju podrobno spoznamo začetno obdobje italijanske okupacije, ki za običajne ljudi sprva ni predstavljala težav. Po pojavu partizanov so se stvari spremenile. Markova brata, ki sta nanje sprva gledala z naklonjenostjo, sta postala previdna. Partizansko izzivanje okupatorja je sprožilo represalije zaradi katerih je trpelo civilno prebivalstvo. Revolucionarno gibanje je zgodaj začelo z grožnjami, umori uglednih ljudi, tudi duhovnika Geohelija iz Zaplane, ter ropanjem premoženja. Marko podrobno opiše okoliščine nastanka vaške straže in boj s partizani na Vranjih pečinah, kjer je padel njegov brat. Ko nastopijo domobranci in vzpostavijo neko ravnotežje, je domačinom začasno odleglo, pove. Konec vojne je sprožil umik na Koroško in povojne pomore, ki so terjali grozljiv davek, saj je komunistična oblast dala pobiti njihove može in fante. Marko je uspel iz Koroške prebegniti v Italijo. Iz italijanskih begunskih taboriščih je šele leta 1946 prišel domov, vmes je prestal zaslišanje in pretepanje s strani Udbe. Doma je bilo družinsko sožitje porušeno. Zakonca Modrijan povesta, da je bilo v obeh njunih družinah veliko stiske in trpljenja. Poleg tega je komunistična oblast grobo uveljavljala obvezno oddajo in nasilno pobirala večino živeža, ki so ga z muko pridelali. Kljub vsemu, sta si Cilka in Marko ustvarila družino in s trdim delom na kmetiji ustvarila prihodnost tudi za njune potomce. Njuno življenje je prežeto z raznimi preizkušnjami, vendar kleno vztrajata in sta pravi zgled mlajšim generacijam.
Pričevanje pokončnega moža iz Kompolj, 90-letnega Ivana Brodnika, ki se mu ob koncu pridruži tudi sin Jure, nam podrobno prikaže način življenja in sožitja vaške skupnosti v Dobrepoljski dolini pred drugo svetovno vojno, ko je bil oče »vaški mož«. Vojna je to vaško idilo in povezanost do temeljev razbila. Sploh zato, ker se je spomladi 1942 v bližini njihovih krajev zadrževalo vodstvo KPS-ja in OF-a ter uvajalo svojo oblast. Prihajalo je do ropanj premoženja in umorov posameznih vaščanov. Ljudem taka »ljudska« oblast ni bila všeč, poleg tega je italijanski okupator pogosto s topovi streljal na dobrepoljske vasi, saj so tja zahajali partizani. Zgodil se je neverjeten dogodek, da se je 66 žensk iz Kompolj, tudi Ivanova mama, odpravilo do italijanskega poveljnika in zahtevalo, naj nehajo streljati nanje in tudi, naj jih rešijo partizanskega pritiska. Pozneje so te ženske partizani skušali zajeti in vodilne tudi ubiti, pripoveduje Ivan, vendar so jih zaščitili možje in fantje. V tem primeru se prikaže vsa kontradiktornost prepleta partizanskega boja z revolucijo in razmer, v katerih so bili domači revolucionarji za običajno civilno prebivalstvo večja grožnja kot okupator. Ivan Brodnik podrobno opisuje dogodke med vojno in tudi čas po njej, ko so bili na udaru zlasti kmetje, on sam pa si je začel samostojno služiti kruh. Ves čas je bil zvest podpornik domače cerkve in dejaven pri gasilcih. Oblikoval si je družino, po ženini smrti pa živi pri sinu Juriju. Ta ob koncu pričevanje pove, kako težko breme še vedno nosi očetova generacije zaradi okupacije in krvave revolucije, ki je zaznamovala Dobrepoljsko dolino, in hkrati poudari potrebo po odkrivanju resnice in iskanju dialoga.
Pričevanje pokončnega moža iz Kompolj, 90-letnega Ivana Brodnika, ki se mu ob koncu pridruži tudi sin Jure, nam podrobno prikaže način življenja in sožitja vaške skupnosti v Dobrepoljski dolini pred drugo svetovno vojno, ko je bil oče »vaški mož«. Vojna je to vaško idilo in povezanost do temeljev razbila. Sploh zato, ker se je spomladi 1942 v bližini njihovih krajev zadrževalo vodstvo KPS-ja in OF-a ter uvajalo svojo oblast. Prihajalo je do ropanj premoženja in umorov posameznih vaščanov. Ljudem taka »ljudska« oblast ni bila všeč, poleg tega je italijanski okupator pogosto s topovi streljal na dobrepoljske vasi, saj so tja zahajali partizani. Zgodil se je neverjeten dogodek, da se je 66 žensk iz Kompolj, tudi Ivanova mama, odpravilo do italijanskega poveljnika in zahtevalo, naj nehajo streljati nanje in tudi, naj jih rešijo partizanskega pritiska. Pozneje so te ženske partizani skušali zajeti in vodilne tudi ubiti, pripoveduje Ivan, vendar so jih zaščitili možje in fantje. V tem primeru se prikaže vsa kontradiktornost prepleta partizanskega boja z revolucijo in razmer, v katerih so bili domači revolucionarji za običajno civilno prebivalstvo večja grožnja kot okupator. Ivan Brodnik podrobno opisuje dogodke med vojno in tudi čas po njej, ko so bili na udaru zlasti kmetje, on sam pa si je začel samostojno služiti kruh. Ves čas je bil zvest podpornik domače cerkve in dejaven pri gasilcih. Oblikoval si je družino, po ženini smrti pa živi pri sinu Juriju. Ta ob koncu pričevanje pove, kako težko breme še vedno nosi očetova generacije zaradi okupacije in krvave revolucije, ki je zaznamovala Dobrepoljsko dolino, in hkrati poudari potrebo po odkrivanju resnice in iskanju dialoga.
Ivo je odraščal v zavedni kmečki družini v vasi Slivno in izkusil zatiranje fašizma. Med vojno so očeta internirali Nemci, sam pa je bil mobiliziran v partizane. 7. maja 1945 so v domačo hišo prišli partizani, vodil jih je Albert Gruden Blisk in odpeljali njegovo sestro ter sosedo. Obe dekleti so posilili in pobili s koli v bližini Komna, pove Ivo, ki še vedno podoživlja trpljenje mame, očeta in celotne družine zaradi tega zverinskega zločina. Očeta so komunistični privrženci še dolgo po vojni zavajali, kje naj bi bila hčerka, tako, da jo je iskal po zaporih Jugoslavije. Pozneje se je izvedelo, kje sta bili obe dekleti zagrebeni in so ju lahko pokopali na domačem pokopališču. Pomembno ob tem je dejstvo, da je vodja morilske tolpe, Albert Gruden, v evidencah borčevske organizacije še vedno narodni heroj. V Sežani ima celo postavljen spomenik, kar kaže na popolno moralno zmešnjavo, ki pesti Slovence. Ivo je ostal zvest slovenskemu izročilu in veri. Aktiven je v slovenskih društvih, zlasti pri sloviti nabrežinski godbi na pihala. V slivenski cerkvi pa še vedno igra na orgle, kar bomo videli tudi v pričevanju tega zanimivega klenega slovenskega moža.
Ivo je odraščal v zavedni kmečki družini v vasi Slivno in izkusil zatiranje fašizma. Med vojno so očeta internirali Nemci, sam pa je bil mobiliziran v partizane. 7. maja 1945 so v domačo hišo prišli partizani, vodil jih je Albert Gruden Blisk in odpeljali njegovo sestro ter sosedo. Obe dekleti so posilili in pobili s koli v bližini Komna, pove Ivo, ki še vedno podoživlja trpljenje mame, očeta in celotne družine zaradi tega zverinskega zločina. Očeta so komunistični privrženci še dolgo po vojni zavajali, kje naj bi bila hčerka, tako, da jo je iskal po zaporih Jugoslavije. Pozneje se je izvedelo, kje sta bili obe dekleti zagrebeni in so ju lahko pokopali na domačem pokopališču. Pomembno ob tem je dejstvo, da je vodja morilske tolpe, Albert Gruden, v evidencah borčevske organizacije še vedno narodni heroj. V Sežani ima celo postavljen spomenik, kar kaže na popolno moralno zmešnjavo, ki pesti Slovence. Ivo je ostal zvest slovenskemu izročilu in veri. Aktiven je v slovenskih društvih, zlasti pri sloviti nabrežinski godbi na pihala. V slivenski cerkvi pa še vedno igra na orgle, kar bomo videli tudi v pričevanju tega zanimivega klenega slovenskega moža.
98-letna Ana in njen 76-letni sin Ivan podajata zanimivo pričevanje o življenju in preizkušnjah v Gorenji vasi pri Kanalu, nekdaj Sv. Luciji v dolini Soče. Ana je odrasla v veliki revščini, eden njenih prvih spominov je, da jim je neurje odneslo streho in je umrla njena sestrica. Bila je še napol otrok, ko je odšla služit v Milano. Med vojno sta se njena brat in sestra pridružila partizanom in sestra je umrla pod nemškimi streli. Tudi sama je videla, kako so Nemci na brvi pri Desklah ustrelili šest talcev. Po vojni se razmere niso umirile. Ana je septembra 1946 slišala strele, pod katerimi je padel priljubljeni duhovnik in protifašist Izidor Zavadlav, ki je bil trn v peti novih oblasti. Leta 1944 je rodila sina Ivana. Tudi on je obnovil nekatere zanimive spomine, ki jih je z njim delil oče, ki je bil v partizanih, a je po vojni padel v nemilost komunističnih oblasti. Vsa družina je zaznamovana z delom v cementarni Anhovo, oba z mamo imata azbestozo, a vseeno z optimizmom zreta v življenje. V pričevanju je bilo veliko povedanega, marsičesa pa tudi še ne, pravi Ivan Košir, ki si je ustvaril družino, a že leta skrbi tudi za ostarelo mamo.
98-letna Ana in njen 76-letni sin Ivan podajata zanimivo pričevanje o življenju in preizkušnjah v Gorenji vasi pri Kanalu, nekdaj Sv. Luciji v dolini Soče. Ana je odrasla v veliki revščini, eden njenih prvih spominov je, da jim je neurje odneslo streho in je umrla njena sestrica. Bila je še napol otrok, ko je odšla služit v Milano. Med vojno sta se njena brat in sestra pridružila partizanom in sestra je umrla pod nemškimi streli. Tudi sama je videla, kako so Nemci na brvi pri Desklah ustrelili šest talcev. Po vojni se razmere niso umirile. Ana je septembra 1946 slišala strele, pod katerimi je padel priljubljeni duhovnik in protifašist Izidor Zavadlav, ki je bil trn v peti novih oblasti. Leta 1944 je rodila sina Ivana. Tudi on je obnovil nekatere zanimive spomine, ki jih je z njim delil oče, ki je bil v partizanih, a je po vojni padel v nemilost komunističnih oblasti. Vsa družina je zaznamovana z delom v cementarni Anhovo, oba z mamo imata azbestozo, a vseeno z optimizmom zreta v življenje. V pričevanju je bilo veliko povedanega, marsičesa pa tudi še ne, pravi Ivan Košir, ki si je ustvaril družino, a že leta skrbi tudi za ostarelo mamo.
Izjemno pričevanje Francija Kindlhofer, bil je eden od otrok s Petrička, in je že v otroških letih izkusil in trpel pod komunističnim režimom. Franci v pričevanju pove pretresljivo zgodbo, kako so ga junija 1945 ločili od komaj 32-letne mame, ki je morala pustiti tri otroke, in kot je kasneje izvedel, izginila kot mnogi v Starem piskru v Celju. Kljub različnim prevzgojnim ukrepom, da bi mu spremenili identiteto, in bi pozabil na svojo resnično družino in sorojence, je kasneje izvedel grozljivo resnico. Danes se kot aktivni državljan zavzema za resnico in popravo krivic. Ker zločini proti človečnosti nikoli ne zastarajo, je njegovo aktivno udejstvovanje, močno obremenilo častnega meščana Mestne občine Ljubljana Franca Severja – Franto. Pričevanje s svojo zgodbo dopolni tudi žena Valentina.
Izjemno pričevanje Francija Kindlhofer, bil je eden od otrok s Petrička, in je že v otroških letih izkusil in trpel pod komunističnim režimom. Franci v pričevanju pove pretresljivo zgodbo, kako so ga junija 1945 ločili od komaj 32-letne mame, ki je morala pustiti tri otroke, in kot je kasneje izvedel, izginila kot mnogi v Starem piskru v Celju. Kljub različnim prevzgojnim ukrepom, da bi mu spremenili identiteto, in bi pozabil na svojo resnično družino in sorojence, je kasneje izvedel grozljivo resnico. Danes se kot aktivni državljan zavzema za resnico in popravo krivic. Ker zločini proti človečnosti nikoli ne zastarajo, je njegovo aktivno udejstvovanje, močno obremenilo častnega meščana Mestne občine Ljubljana Franca Severja – Franto. Pričevanje s svojo zgodbo dopolni tudi žena Valentina.
S pričevanjem Martina Črnuglja, slovenskega rojaka iz Sao Paula v Braziliji, spoznamo v mnogočem neznano zgodbo. Martin se je rodil v Beli krajini, vendar je preživel srečno otroštvo v Črnučah, kjer so imeli starši gostilno. Z okupacijo in prihodom Nemcev se ni veliko spremenilo, pove. Oče je sprva pomagal partizanom, ob naraščanju revolucionarnega pritiska pa se je pridružil protirevolucionarnemu taboru in bil med aktivnimi domobranci. Zaradi nesoglasij z drugimi voditelji se ni odločil za emigracijo v Argentino, ampak v Brazilijo. Tamkajšnja slovenska skupnost je majhna, a še vedno živa in zelo narodno zavedna.
S pričevanjem Martina Črnuglja, slovenskega rojaka iz Sao Paula v Braziliji, spoznamo v mnogočem neznano zgodbo. Martin se je rodil v Beli krajini, vendar je preživel srečno otroštvo v Črnučah, kjer so imeli starši gostilno. Z okupacijo in prihodom Nemcev se ni veliko spremenilo, pove. Oče je sprva pomagal partizanom, ob naraščanju revolucionarnega pritiska pa se je pridružil protirevolucionarnemu taboru in bil med aktivnimi domobranci. Zaradi nesoglasij z drugimi voditelji se ni odločil za emigracijo v Argentino, ampak v Brazilijo. Tamkajšnja slovenska skupnost je majhna, a še vedno živa in zelo narodno zavedna.
Izjemna pripoved Slavka Gorenščka ponuja vpogled v manj znano dogajanje v zgornjem Posočju. Spoznamo življenje pod italijansko oblastjo, spremenjene razmere ob izbruhu druge svetovne vojne in zlasti revolucionarno nasilje, ki je v teh krajih prvič udarilo v času Kobariške republike. Slavko Gorenšček je odličen opazovalec in pripovedovalec ter prav poseben človek. Ob zanimivem poklicu, vodenju avtomehanične delavnice, ki jo je nasledil od očeta, je ves čas gojil čut za zgodovino. Tako je zbiral najrazličnejše predmete, ki spominjajo in opominjajo na režime, ki so se menjevali v teh zgodovinsko pomembnih krajih.
Izjemna pripoved Slavka Gorenščka ponuja vpogled v manj znano dogajanje v zgornjem Posočju. Spoznamo življenje pod italijansko oblastjo, spremenjene razmere ob izbruhu druge svetovne vojne in zlasti revolucionarno nasilje, ki je v teh krajih prvič udarilo v času Kobariške republike. Slavko Gorenšček je odličen opazovalec in pripovedovalec ter prav poseben človek. Ob zanimivem poklicu, vodenju avtomehanične delavnice, ki jo je nasledil od očeta, je ves čas gojil čut za zgodovino. Tako je zbiral najrazličnejše predmete, ki spominjajo in opominjajo na režime, ki so se menjevali v teh zgodovinsko pomembnih krajih.
Pretresljivo pričevanje Janeza in Jožefe Javornik iz Grosuplja nam ponuja vpogled v medvojno in povojno dogajanje v okolici gradu Boštanj, kjer je bil Janezov oče sprva uslužbenec. Jožefa pove, da so se bali partizanov, ki so pogosto hodili k njim in zahtevali hrano, po vojni pa jih je dodatno ošibila obvezna oddaja. Poti Janeza in Jožefe so se kasneje prekrižale, poročila sta se, oblikovala družino in si s pridnim delom omogočila dostojno življenje. Sedaj, v zrelih letih, pogosteje razmišljata o travmatični preteklosti, ki je zaznamovala njune kraje in njuni družini. Ob koncu pričevanja se sprehodita po dvorišču boštanjskega gradu, ki je žalostna ruševina in opomin na težke čase. Janez pa pokaže hišo, ki danes stoji na mestu, kjer je bila pomorjena Jakopinova družina, in se sprašuje, kaj o tem ve častni meščan Ljubljane Franc Sever - Franta, ki je bil takrat partizan v teh krajih.
Pretresljivo pričevanje Janeza in Jožefe Javornik iz Grosuplja nam ponuja vpogled v medvojno in povojno dogajanje v okolici gradu Boštanj, kjer je bil Janezov oče sprva uslužbenec. Jožefa pove, da so se bali partizanov, ki so pogosto hodili k njim in zahtevali hrano, po vojni pa jih je dodatno ošibila obvezna oddaja. Poti Janeza in Jožefe so se kasneje prekrižale, poročila sta se, oblikovala družino in si s pridnim delom omogočila dostojno življenje. Sedaj, v zrelih letih, pogosteje razmišljata o travmatični preteklosti, ki je zaznamovala njune kraje in njuni družini. Ob koncu pričevanja se sprehodita po dvorišču boštanjskega gradu, ki je žalostna ruševina in opomin na težke čase. Janez pa pokaže hišo, ki danes stoji na mestu, kjer je bila pomorjena Jakopinova družina, in se sprašuje, kaj o tem ve častni meščan Ljubljane Franc Sever - Franta, ki je bil takrat partizan v teh krajih.
Pričevanje 95-letne Anice in njene devet let mlajše sestre Ivanke Gnidovec iz Ajdovca pri Žužemberku nam daje vpogled v življenje trdne kmečke, katoliške družine, iz katere je izšlo več duhovnikov, tudi svetniški kandidat, škof Janez Gnidovec. V njuni družini je bilo deset otrok. Najmlajša Ivanka se spominja idiličnega življenja pred vojno, ko so živeli skromno, a v miru in veselju. Tudi ob okupaciji se ni veliko spremenilo, temveč se je vojna v najkrutejšem pomenu začela, ko so partizani ubili nekaj domačinov, med drugimi tudi uglednega in priljubljenega župana Vidriha. Preživeli smo, to je najpomembneje, dodata ob koncu sestri Gnidovec, ki sta kljub vsem preizkušnjam ohranili vedrino. To pa zato, ker smo odpustili, pravita. »Veliko lažje živimo kot tisti, ki so nam povzročali gorje.«
Pričevanje 95-letne Anice in njene devet let mlajše sestre Ivanke Gnidovec iz Ajdovca pri Žužemberku nam daje vpogled v življenje trdne kmečke, katoliške družine, iz katere je izšlo več duhovnikov, tudi svetniški kandidat, škof Janez Gnidovec. V njuni družini je bilo deset otrok. Najmlajša Ivanka se spominja idiličnega življenja pred vojno, ko so živeli skromno, a v miru in veselju. Tudi ob okupaciji se ni veliko spremenilo, temveč se je vojna v najkrutejšem pomenu začela, ko so partizani ubili nekaj domačinov, med drugimi tudi uglednega in priljubljenega župana Vidriha. Preživeli smo, to je najpomembneje, dodata ob koncu sestri Gnidovec, ki sta kljub vsem preizkušnjam ohranili vedrino. To pa zato, ker smo odpustili, pravita. »Veliko lažje živimo kot tisti, ki so nam povzročali gorje.«
Pripoved Toneta Prelesnika iz Kočevja je nekaj posebnega, v celoti je posneta v Kočevskem rogu. Ta je zelo povezan z njegovim življenjem, saj velja za največjega poznavalca teh gozdov, poleg tega je tam v povojnih pomorih izginil tudi njegov oče. Mama se ni več poročila. Vse moči je posvetila temu, da sta z bratom doštudirala. Na področju gozdarstva se s Prelesnikom redko kdo lahko kosa, njegova velika strast pa je tudi šport, sploh tek na smučeh. V tem športu je zmagoval na številnih gozdarskih in drugih tekmovanjih po Evropi. S pokojno ženo, ki je bila klasična filologinja in slavistka, sta ves čas ostala zvesta cerkvenemu življenju in svojemu prepričanju. Bilo je veliko ponižanj in življenjskih preizkušenj, a Tone Prelesnik je ostal neomajen.
Pripoved Toneta Prelesnika iz Kočevja je nekaj posebnega, v celoti je posneta v Kočevskem rogu. Ta je zelo povezan z njegovim življenjem, saj velja za največjega poznavalca teh gozdov, poleg tega je tam v povojnih pomorih izginil tudi njegov oče. Mama se ni več poročila. Vse moči je posvetila temu, da sta z bratom doštudirala. Na področju gozdarstva se s Prelesnikom redko kdo lahko kosa, njegova velika strast pa je tudi šport, sploh tek na smučeh. V tem športu je zmagoval na številnih gozdarskih in drugih tekmovanjih po Evropi. S pokojno ženo, ki je bila klasična filologinja in slavistka, sta ves čas ostala zvesta cerkvenemu življenju in svojemu prepričanju. Bilo je veliko ponižanj in življenjskih preizkušenj, a Tone Prelesnik je ostal neomajen.
V drugem delu pretresljivega pričevanja nam Erika Fürst, Judinja iz Murske Sobote, ki so jo okupatorji aprila 1944 skupaj s celotno družino odgnali v Auschwitz, predstavi dogajanje v zloglasnem taborišču. Erika pove, da so nacisti ukazali selitev vseh taboriščnikov, ki so lahko hodili, ko so se taborišču približevali Sovjeti. Sama je ostala v taborišču in pomagala bolni mami in sestri. V taborišču so pričakale sovjetske vojake, ki so jih osvobodili, čeprav so na potovanju domov predstavljali veliko grožnjo ženskam. Prihod v domači kraj je bil žalosten, saj je bila hiša čisto izropana. Počasi so si uredile življenje. Odnos nove države do peščice Judov, ki so preživeli holokavst, ni bil prijazen. Nacisti so skupnost v Prekmurju uničili, dokončno izničenje pa je sledilo v času komunizma, ko so porušili sinagogo in uničili judovsko pokopališče. Gospa Fürst je zelo kritična do delovanja bivšega režima in obsoja povojne poboje. Delala je v gospodarstvu in bila tudi priča različnim krajam in bonitetam, ki so jih uživali zasluženi komunistični kadri. Zato je bila zelo vesela, ko je na volitvah leta 1990 zmagal Demos in se je Slovenija osvobodila. Leta 2005 je gospa Fürst prejela zlati red za zasluge Republike Slovenije.
V drugem delu pretresljivega pričevanja nam Erika Fürst, Judinja iz Murske Sobote, ki so jo okupatorji aprila 1944 skupaj s celotno družino odgnali v Auschwitz, predstavi dogajanje v zloglasnem taborišču. Erika pove, da so nacisti ukazali selitev vseh taboriščnikov, ki so lahko hodili, ko so se taborišču približevali Sovjeti. Sama je ostala v taborišču in pomagala bolni mami in sestri. V taborišču so pričakale sovjetske vojake, ki so jih osvobodili, čeprav so na potovanju domov predstavljali veliko grožnjo ženskam. Prihod v domači kraj je bil žalosten, saj je bila hiša čisto izropana. Počasi so si uredile življenje. Odnos nove države do peščice Judov, ki so preživeli holokavst, ni bil prijazen. Nacisti so skupnost v Prekmurju uničili, dokončno izničenje pa je sledilo v času komunizma, ko so porušili sinagogo in uničili judovsko pokopališče. Gospa Fürst je zelo kritična do delovanja bivšega režima in obsoja povojne poboje. Delala je v gospodarstvu in bila tudi priča različnim krajam in bonitetam, ki so jih uživali zasluženi komunistični kadri. Zato je bila zelo vesela, ko je na volitvah leta 1990 zmagal Demos in se je Slovenija osvobodila. Leta 2005 je gospa Fürst prejela zlati red za zasluge Republike Slovenije.
Pretresljivo pričevanje Erike Fürst se dotika enega najtemnejših obdobij človeške zgodovine. Naša tokratna pričevalka je kot deklica preživela nacionalsocialistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Je zadnja slovenska Judinja, ki nam še lahko razkrije spomine na strahote uničevalnega taborišča ter zdravnika Mengeleja in njegove poskuse na taboriščnikih. V prvem delu pričevanja se Erika spominja srečnega otroštva v Murski Soboti. Doma so bili deležni stroge vzgoje, redno so molili in vsak teden obiskovali sinagogo. To je bila judovska molilnica, ki jo je slovenska komunistična oblast po vojni dala porušiti. Zanimiv je pričevalkin spomin na predvojno obdobje, ko so se judovski otroci in njihovi starši brez predsodkov družili s katoličani in protestanti. »V stari Jugoslaviji smo se družili s kristjani, tako starši kot midve s sestro, absolutno. Že po tem se je videlo, da je odnos med nami enak, zato ker sta se naš rabin, evangeličanski duhovnik in katoliški, ob nedeljah vedno skupaj sprehajali po našem korzu. Imeli so korzo, mladi so šli od evangeličanske cerkve do gradu, mi starejši otroci smo se pa sprehajali po Slovenski ulici ... in oni trije so se tudi sprehajali.« Vojna je vse obrnila na glavo. Po napadu na Jugoslavijo so Mursko Soboto najprej zasedli Nemci, že prvi dan so odpeljali rabina, zastražili so judovske trgovine, vendar so marsikateri lahko vanje udirali in kradli. 26. aprila 1944 je nastopil za družino Fürst in celotno judovsko skupnost v Prekmurju usoden dan. Erika je bila stara 13 let, ko so na vrata potrkali orožniki. Na hitro so morali spakirati, vzeli so lahko samo najnujnejše. Vse judovske družine so zbrali v sinagogi, kjer so jih prevzeli nacisti z lajajočimi psi in jih prek Čakovca in Madžarske transportirali v Auschwitz. Še prej so očeta ločili od preostale družine: »Takrat sem nazadnje videla svojega očeta, jokali smo, mahali skozi okno. Žal, to mi je najtežji dan v življenju, ker sem imela očeta zelo rada.« Mamo, hčerki in sorodnike so z živinskimi vagoni odpeljali v zloglasno koncentracijsko taborišče, kje so jih ob silnem vpitju spravili z vagonov. Tam je stal tudi nacistični zdravnik Mengele, ki je izbiral žrtve za svoje poskuse. Večino so odgnali takoj v smrt, Erika s sestro in mama pa so po sreči pristale na prisilnem delu. Eriki Fürst so se različni dogodki živo vtisnili v spomin in o njih v pričevanju podrobno pripoveduje. Mama in sestra sta hudo zboleli, a ju je pozdravila nemška zdravnica, ki je bila v taborišču politična interniranka. Kot mlado dekle se je Erika znala prilagoditi razmeram in iskati rešitve, da so vse tri skoraj čudežno preživele zloglasni Auschwitz. Januarja 1944, ko so se taborišču približevali Sovjeti, so jih nacisti, tiste, ki so lahko hodili, začeli seliti na zahod. Tudi Erika je šla skozi vrata z napisom Arbeit macht frei, bolna mama in sestra pa sta ostali v taborišču. »Mama je čez noč osivela, jaz pa sem čez noč odrasla, verjamete?« sklene svoje izjemno pričevanje v prvem delu poslednja slovenska Judinja, ki je preživela holokavst – Erika Fürst.
Pretresljivo pričevanje Erike Fürst se dotika enega najtemnejših obdobij človeške zgodovine. Naša tokratna pričevalka je kot deklica preživela nacionalsocialistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Je zadnja slovenska Judinja, ki nam še lahko razkrije spomine na strahote uničevalnega taborišča ter zdravnika Mengeleja in njegove poskuse na taboriščnikih. V prvem delu pričevanja se Erika spominja srečnega otroštva v Murski Soboti. Doma so bili deležni stroge vzgoje, redno so molili in vsak teden obiskovali sinagogo. To je bila judovska molilnica, ki jo je slovenska komunistična oblast po vojni dala porušiti. Zanimiv je pričevalkin spomin na predvojno obdobje, ko so se judovski otroci in njihovi starši brez predsodkov družili s katoličani in protestanti. »V stari Jugoslaviji smo se družili s kristjani, tako starši kot midve s sestro, absolutno. Že po tem se je videlo, da je odnos med nami enak, zato ker sta se naš rabin, evangeličanski duhovnik in katoliški, ob nedeljah vedno skupaj sprehajali po našem korzu. Imeli so korzo, mladi so šli od evangeličanske cerkve do gradu, mi starejši otroci smo se pa sprehajali po Slovenski ulici ... in oni trije so se tudi sprehajali.« Vojna je vse obrnila na glavo. Po napadu na Jugoslavijo so Mursko Soboto najprej zasedli Nemci, že prvi dan so odpeljali rabina, zastražili so judovske trgovine, vendar so marsikateri lahko vanje udirali in kradli. 26. aprila 1944 je nastopil za družino Fürst in celotno judovsko skupnost v Prekmurju usoden dan. Erika je bila stara 13 let, ko so na vrata potrkali orožniki. Na hitro so morali spakirati, vzeli so lahko samo najnujnejše. Vse judovske družine so zbrali v sinagogi, kjer so jih prevzeli nacisti z lajajočimi psi in jih prek Čakovca in Madžarske transportirali v Auschwitz. Še prej so očeta ločili od preostale družine: »Takrat sem nazadnje videla svojega očeta, jokali smo, mahali skozi okno. Žal, to mi je najtežji dan v življenju, ker sem imela očeta zelo rada.« Mamo, hčerki in sorodnike so z živinskimi vagoni odpeljali v zloglasno koncentracijsko taborišče, kje so jih ob silnem vpitju spravili z vagonov. Tam je stal tudi nacistični zdravnik Mengele, ki je izbiral žrtve za svoje poskuse. Večino so odgnali takoj v smrt, Erika s sestro in mama pa so po sreči pristale na prisilnem delu. Eriki Fürst so se različni dogodki živo vtisnili v spomin in o njih v pričevanju podrobno pripoveduje. Mama in sestra sta hudo zboleli, a ju je pozdravila nemška zdravnica, ki je bila v taborišču politična interniranka. Kot mlado dekle se je Erika znala prilagoditi razmeram in iskati rešitve, da so vse tri skoraj čudežno preživele zloglasni Auschwitz. Januarja 1944, ko so se taborišču približevali Sovjeti, so jih nacisti, tiste, ki so lahko hodili, začeli seliti na zahod. Tudi Erika je šla skozi vrata z napisom Arbeit macht frei, bolna mama in sestra pa sta ostali v taborišču. »Mama je čez noč osivela, jaz pa sem čez noč odrasla, verjamete?« sklene svoje izjemno pričevanje v prvem delu poslednja slovenska Judinja, ki je preživela holokavst – Erika Fürst.
Leta 1929 rojeni Janez Ivan Oman je v mnogočem simbol večine tistih Slovencev, ki so v zvestobi narodu in veri hrepeneli po demokraciji in samostojni državi. V izredno živem pogovoru nam Oman razkrije svojo življenjsko zgodbo. Od mladosti pod Kraljevino Jugoslavijo nato najprej italijanske ter nato nemške okupacije, do pojava partizanov in bega z domobranci v Vetrinje. Sledi vrnitve v roke partizanov in srečna rešitev iz škofjeloškega gradu, kjer so partizani veliko ujetnikov pobili. Pripoved se nadaljuje v drugem delu.
Leta 1929 rojeni Janez Ivan Oman je v mnogočem simbol večine tistih Slovencev, ki so v zvestobi narodu in veri hrepeneli po demokraciji in samostojni državi. V izredno živem pogovoru nam Oman razkrije svojo življenjsko zgodbo. Od mladosti pod Kraljevino Jugoslavijo nato najprej italijanske ter nato nemške okupacije, do pojava partizanov in bega z domobranci v Vetrinje. Sledi vrnitve v roke partizanov in srečna rešitev iz škofjeloškega gradu, kjer so partizani veliko ujetnikov pobili. Pripoved se nadaljuje v drugem delu.
Neverjetno zanimiva zgodba sedaj 92-letne Doris, ki se ji med pripovedovanjem pridruži tudi sin Federico, je med Pričevalci nekaj posebnega. Do maja 1945 je s starši živela v družinski Mayerjevi palači, ki jo je oče Emerik Mayer zgradil konec tridesetih let prejšnjega stoletja ob Tromostovju v Ljubljani. Komunistične oblasti so ob »osvoboditvi« hišo popolnoma izropale, očeta so oznovci odpeljali, mamo in hčere pa tudi kmalu strpali v zapor. Za očeta so prosili številni njegovi delavci ter s podpisi jamčili, da je v času vojne pomagal njim in OF. Nič ni pomagalo. Krivde mu niso dokazali in so ga kljub temu odpeljali na Pohorje, slekli in zverinsko ubili – kot je družini nekaj let kasneje sporočil njegov sozapornik, ki se je uspel rešiti v Švico. Doris pa so z mamo, sestro in skupino drugih ujetnikov na Silvestrovo leta 1945 nagnali čez mejo po visokem snegu tako, da mnogi niso preživeli. Markantna Doris se je poročila v staro italijansko plemiško družino, iz katere izhajajo številni kardinali in celo papež Inocenc XII. Postala je mis Capri in se pozneje uveljavila kot uspešna športnica. V oddaji nastopa tudi njen sin Federico Pignatelli della Leonessa, ki je poslovno izredno uspešen, saj je lastnik največjih fotografskih studiev v New Yorku in še vrsto drugih podjetij. Živi na posestvu, ki ga je odkupil od igralca Michaela Douglasa. Kljub bremenu zgodovine se Mayerjevi počutijo tesno povezane s Slovenijo. Hišo na Tromostovju so dobili nazaj, a njihov boj za popravo krivic in proti korupciji v Sloveniji še traja. Pričevanje je pomemben zgodovinski spomin in opomin, najbolj uspešne meščanske podjetniške družine, ki jih je Titov režim uničil, kar je imelo katastrofalne posledice za razvoj slovenske družbe, ki segajo še v današnji čas. Pričevanje princese Doris Mayer je bilo posneto na njenem domu v vasici Vallochia nad Spoletom kot tudi v Celovcu in v Ljubljani.
Neverjetno zanimiva zgodba sedaj 92-letne Doris, ki se ji med pripovedovanjem pridruži tudi sin Federico, je med Pričevalci nekaj posebnega. Do maja 1945 je s starši živela v družinski Mayerjevi palači, ki jo je oče Emerik Mayer zgradil konec tridesetih let prejšnjega stoletja ob Tromostovju v Ljubljani. Komunistične oblasti so ob »osvoboditvi« hišo popolnoma izropale, očeta so oznovci odpeljali, mamo in hčere pa tudi kmalu strpali v zapor. Za očeta so prosili številni njegovi delavci ter s podpisi jamčili, da je v času vojne pomagal njim in OF. Nič ni pomagalo. Krivde mu niso dokazali in so ga kljub temu odpeljali na Pohorje, slekli in zverinsko ubili – kot je družini nekaj let kasneje sporočil njegov sozapornik, ki se je uspel rešiti v Švico. Doris pa so z mamo, sestro in skupino drugih ujetnikov na Silvestrovo leta 1945 nagnali čez mejo po visokem snegu tako, da mnogi niso preživeli. Markantna Doris se je poročila v staro italijansko plemiško družino, iz katere izhajajo številni kardinali in celo papež Inocenc XII. Postala je mis Capri in se pozneje uveljavila kot uspešna športnica. V oddaji nastopa tudi njen sin Federico Pignatelli della Leonessa, ki je poslovno izredno uspešen, saj je lastnik največjih fotografskih studiev v New Yorku in še vrsto drugih podjetij. Živi na posestvu, ki ga je odkupil od igralca Michaela Douglasa. Kljub bremenu zgodovine se Mayerjevi počutijo tesno povezane s Slovenijo. Hišo na Tromostovju so dobili nazaj, a njihov boj za popravo krivic in proti korupciji v Sloveniji še traja. Pričevanje je pomemben zgodovinski spomin in opomin, najbolj uspešne meščanske podjetniške družine, ki jih je Titov režim uničil, kar je imelo katastrofalne posledice za razvoj slovenske družbe, ki segajo še v današnji čas. Pričevanje princese Doris Mayer je bilo posneto na njenem domu v vasici Vallochia nad Spoletom kot tudi v Celovcu in v Ljubljani.
Rozalija in Albina rojeni Majerle sta sestri z Dobličke Gore v Beli krajini. Obe sta poročeni v Nemčiji. Prva, leta 1931 rojena Albina ima priimek Kaldasch, mlajša, leta 1940 rojena Rozalija pa je poročena Schmidt. Njuno pričevanje bistveno dopolnjuje in locira največji posamični pokol nad slovenskimi Romi, ki se je zgodil v Beli krajini julija 1942. Albina je bila 4-letna za pestrno pri stricu v kočevarski vasi Zagradec, kje je v neposredni bližini morišče nesrečnih belokranjskih Romov. Njuna družina je bila kmečka in krščanska, redno so obiskovali mašo in veliko molili, se spominjata sestri. Že pred vojno se je med kočevarskimi otroki, s katerimi je Albina hodila v šolo čutilo protislovenska nastrojenost, po okupaciji pa so Kočevarje izselili in njihove vasi, ki ravno pri Doblički Gori mejijo z Belo krajino, so ostale prazne.
Rozalija in Albina rojeni Majerle sta sestri z Dobličke Gore v Beli krajini. Obe sta poročeni v Nemčiji. Prva, leta 1931 rojena Albina ima priimek Kaldasch, mlajša, leta 1940 rojena Rozalija pa je poročena Schmidt. Njuno pričevanje bistveno dopolnjuje in locira največji posamični pokol nad slovenskimi Romi, ki se je zgodil v Beli krajini julija 1942. Albina je bila 4-letna za pestrno pri stricu v kočevarski vasi Zagradec, kje je v neposredni bližini morišče nesrečnih belokranjskih Romov. Njuna družina je bila kmečka in krščanska, redno so obiskovali mašo in veliko molili, se spominjata sestri. Že pred vojno se je med kočevarskimi otroki, s katerimi je Albina hodila v šolo čutilo protislovenska nastrojenost, po okupaciji pa so Kočevarje izselili in njihove vasi, ki ravno pri Doblički Gori mejijo z Belo krajino, so ostale prazne.
Izjemno pričevanje Mravljetove Marije iz Brezovice nam daje vpogled v enega najbolj tragičnih revolucionarnih umorov, ki se je zgodil junija 1942 in je usodno povzročil razkol med Slovenci. Partizani so udrli v hišo ugledne in premožne Mravljetove družine na Brezovici, pobili gospodarja in tri sinove in oropali njihovo premoženje. Prav zato je v vasi in okolici začela nastajati oborožena zaščita, najprej vaške straže in pozneje domobranci. Marija se dobro spomni predvojnih razmer, živeli so lepo družinsko življenje a potrebno je bilo trdo delati. Oče je bil ranjen v prvi svetovni vojni, sicer pa izredno komunikativen in podjeten človek, zgradil je novo hišo, imeli so že vodovod in elektriko. Preživljali so se z gostilno, mesarijo in kmetijo. Pri hiši je bilo devet otrok. Prav na predvečer tragedije je bilo še posebej veselo: »Otroci smo se igrali na vrtu, Peklajevi in naši, to je bilo tako veselje, da ga še zdaj ne morem pozabit. Takrat je bila zadnjič družina skupaj. Ponoči se je pa zgodilo.« Po vojni je bila družina razbita, starejši so odšli iz Avstrije naprej v ZDA. Kmalu po vojni jim je komunistični režim pobral še preostanek premoženja in v hišo naselil tuje ljudi. Marija se spomni: »Vsak teden, skoraj vsak dan je prišel kateri, da je premetaval hišo. Okamneli smo, stal si pri miru kot kamen. Zaplenili so nam vse, tudi žlice so prešteli… Veselja v hiši ni bilo več. Mame jaz nisem videla nikdar, da bi se posmejala. Jokala je pa zmeraj.« Mimo hiše so potekale manifestacije in vpitje »Smrt izdajalcem!« čeprav Mravljetovi s kakršnokoli izdajo niso imeli nič. Pač pa je k Mravljetovi mami po vojni prihajal tudi partizan Cjuha in kot se spomni Marija venomer ponavljal: »Mati, jaz nisem bil zraven!« Zveza borcev se družini do danes ni opravičila in pojasnila grozovito početje likvidatorske skupine Dolomitskega odreda. Marija pravi, da bi lahko znreli vsi skupaj po šoku,ki so ga doživeli, vendar je imela mama posebno moč – moč vere in s pomočjo tega so prestali tudi najtežje preizkušnje. Veliko so jim pomagali tudi strici in sosedje. Ko se je poročila in je prišel moški v hišo so nekoliko lažje zaživeli, pravi Marija. Rodili so se jima štirje otroci od katerih je Marija se je poročila in imela štiri otroke, od tega je eden, Marjan (bil je član Slovenskega okteta) že pokojni. Marija veliko razmišlja o preteklem tragičnem dogajanju, podoživlja noč, ko je izgubila očetu in brate ter sklene: »Vem, da so vsi v nebesih. Bili so pravi ljudje in ne kakšni razbojniki… Jaz še za moje za sovražnike molim. Za tiste, ki vem, molim vsak večer.«
Izjemno pričevanje Mravljetove Marije iz Brezovice nam daje vpogled v enega najbolj tragičnih revolucionarnih umorov, ki se je zgodil junija 1942 in je usodno povzročil razkol med Slovenci. Partizani so udrli v hišo ugledne in premožne Mravljetove družine na Brezovici, pobili gospodarja in tri sinove in oropali njihovo premoženje. Prav zato je v vasi in okolici začela nastajati oborožena zaščita, najprej vaške straže in pozneje domobranci. Marija se dobro spomni predvojnih razmer, živeli so lepo družinsko življenje a potrebno je bilo trdo delati. Oče je bil ranjen v prvi svetovni vojni, sicer pa izredno komunikativen in podjeten človek, zgradil je novo hišo, imeli so že vodovod in elektriko. Preživljali so se z gostilno, mesarijo in kmetijo. Pri hiši je bilo devet otrok. Prav na predvečer tragedije je bilo še posebej veselo: »Otroci smo se igrali na vrtu, Peklajevi in naši, to je bilo tako veselje, da ga še zdaj ne morem pozabit. Takrat je bila zadnjič družina skupaj. Ponoči se je pa zgodilo.« Po vojni je bila družina razbita, starejši so odšli iz Avstrije naprej v ZDA. Kmalu po vojni jim je komunistični režim pobral še preostanek premoženja in v hišo naselil tuje ljudi. Marija se spomni: »Vsak teden, skoraj vsak dan je prišel kateri, da je premetaval hišo. Okamneli smo, stal si pri miru kot kamen. Zaplenili so nam vse, tudi žlice so prešteli… Veselja v hiši ni bilo več. Mame jaz nisem videla nikdar, da bi se posmejala. Jokala je pa zmeraj.« Mimo hiše so potekale manifestacije in vpitje »Smrt izdajalcem!« čeprav Mravljetovi s kakršnokoli izdajo niso imeli nič. Pač pa je k Mravljetovi mami po vojni prihajal tudi partizan Cjuha in kot se spomni Marija venomer ponavljal: »Mati, jaz nisem bil zraven!« Zveza borcev se družini do danes ni opravičila in pojasnila grozovito početje likvidatorske skupine Dolomitskega odreda. Marija pravi, da bi lahko znreli vsi skupaj po šoku,ki so ga doživeli, vendar je imela mama posebno moč – moč vere in s pomočjo tega so prestali tudi najtežje preizkušnje. Veliko so jim pomagali tudi strici in sosedje. Ko se je poročila in je prišel moški v hišo so nekoliko lažje zaživeli, pravi Marija. Rodili so se jima štirje otroci od katerih je Marija se je poročila in imela štiri otroke, od tega je eden, Marjan (bil je član Slovenskega okteta) že pokojni. Marija veliko razmišlja o preteklem tragičnem dogajanju, podoživlja noč, ko je izgubila očetu in brate ter sklene: »Vem, da so vsi v nebesih. Bili so pravi ljudje in ne kakšni razbojniki… Jaz še za moje za sovražnike molim. Za tiste, ki vem, molim vsak večer.«
93-letna Pavla s kmetije Hudičevec pri Razdrtem je s svojo življenjsko izkušnjo in iskreno pripovedjo res izjemna pričevalka. Še vedno hrani progasto obleko iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki ponazarja trpljenje, ki jo je zaznamovalo za celo življenje. Rojena je bila na samotni kmetiji pod Uršjo goro na Koroškem v družini Srebre, kjer je bilo devet deklet. Oče je bil logar in lovec pri grofu Thurnu, ki se ga Pavla spomni kot njihovega domačega prijatelja. Oče je večkrat vzel harmoniko in dekleta so zapela. Srečno družinsko življenje je prekinila vojna. V hišo so prihajali partizani in Nemci. Partizanom so pomagali, tudi Pavla, vendar je bil oče do njih zadržan, saj se je zavedal nevarnosti za družino. Potem ko so Nemci zalotili partizane pri njih doma in so ti zbežali, so okupatorji aretirali očeta in dve starejši sestri. Partizani so tudi po tem še vedno prihajali na domačijo. Spet so jih zalotili Nemci, vnel se je spopad, ki je terjal žrtve na partizanski strani. Okupatorji so odgnali še dve dekleti, tudi Pavlo, pozneje pa so domačijo požgali. Tako je bila družina razbita in razseljena. Štiri Srebretova dekleta so šla skozi pekel zaslišanj v Celovških zaporih, kjer so zadnjič videle očeta in se od njega ganljivo poslovile. Oče je namreč pozneje umrl v Dachau. Vse štiri sestre so bile poslane v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so v izjemno težkih pogojih prisilno delale za okupatorjevo vojaško industrijo. Onemogle taboriščnice so nacisti sežigali v krematorijih, druge pa strogo nadzirali in nečloveško izčrpavali z delom. Ko je bilo najtežje, so slovenske taboriščnice molile, se spomni Pavla ...
93-letna Pavla s kmetije Hudičevec pri Razdrtem je s svojo življenjsko izkušnjo in iskreno pripovedjo res izjemna pričevalka. Še vedno hrani progasto obleko iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki ponazarja trpljenje, ki jo je zaznamovalo za celo življenje. Rojena je bila na samotni kmetiji pod Uršjo goro na Koroškem v družini Srebre, kjer je bilo devet deklet. Oče je bil logar in lovec pri grofu Thurnu, ki se ga Pavla spomni kot njihovega domačega prijatelja. Oče je večkrat vzel harmoniko in dekleta so zapela. Srečno družinsko življenje je prekinila vojna. V hišo so prihajali partizani in Nemci. Partizanom so pomagali, tudi Pavla, vendar je bil oče do njih zadržan, saj se je zavedal nevarnosti za družino. Potem ko so Nemci zalotili partizane pri njih doma in so ti zbežali, so okupatorji aretirali očeta in dve starejši sestri. Partizani so tudi po tem še vedno prihajali na domačijo. Spet so jih zalotili Nemci, vnel se je spopad, ki je terjal žrtve na partizanski strani. Okupatorji so odgnali še dve dekleti, tudi Pavlo, pozneje pa so domačijo požgali. Tako je bila družina razbita in razseljena. Štiri Srebretova dekleta so šla skozi pekel zaslišanj v Celovških zaporih, kjer so zadnjič videle očeta in se od njega ganljivo poslovile. Oče je namreč pozneje umrl v Dachau. Vse štiri sestre so bile poslane v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so v izjemno težkih pogojih prisilno delale za okupatorjevo vojaško industrijo. Onemogle taboriščnice so nacisti sežigali v krematorijih, druge pa strogo nadzirali in nečloveško izčrpavali z delom. Ko je bilo najtežje, so slovenske taboriščnice molile, se spomni Pavla ...
Odrastel je v družini šestih otrok v vasi Dolga Poljana na Vipavskem. Na čas italijanske okupacije Primorske ima zanimive spomine. Ob srečanju nam pokaže lep zvezek in spričevalo s komentarjem, da italijanske šole niso jemali preveč resno. Recitira nam šolsko prisego v italijanščini iz časov, ko je Mussolini sanjal, da bo obnovil rimski imperij. 99 odstotkov Primorcev je bilo v tistem času proti Italijanom, pravi Franc, steber narodne zavesti pa je bila duhovščina. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo se je skozi Vipavsko dolino pomikala številna italijanska vojska. Eden od njegovih bratov je bil kot italijanski vojak zajet v Libiji in je 2. svetovno vojno preživel v angleškem ujetništvu v Mumbaju v Indiji. Na Vipavskem so se pojavili prvi uporniki; rekli so jim četniki, kasneje pa partizani. Zanje se je navdušil Francev najstarejši brat in malo za tem tudi skoraj vsi vaščani. A to se je spremenilo, ko se je začela kazati ideologija, se spominja Franc: »Prej se ni nič govorilo o komunizmu. Samo o osvoboditvi in proti okupatorju. Potem so sneli slovensko zastavo s kap in nadeli zvezdo ter srp in kladivo, in potem so narod razdelili.« Februarja 1943 so Italijani Franca in sovaščane prisilno mobilizirali. Skupaj z 800 primorskimi Slovenci je bil odpeljan v Carraro blizu Ligurskega morja. Posebnost je bila, da so tam poleg italijanskih pogosto prepevali tudi slovenske pesmi (Oj ta vojaški boben, Trzinka...), z balkona vojašnice pa jim je dirigiral oficir, po rodu iz Gorice. V bogatem pričevanju nam Franc opiše izkušnjo v partizanski vojski, kamor so ga mobilizirali, in vojaško življenje po vojni ter v času tržaške krize. Spregovori o svojem življenju, zvestobi slovenstvu in svojem nazoru.
Odrastel je v družini šestih otrok v vasi Dolga Poljana na Vipavskem. Na čas italijanske okupacije Primorske ima zanimive spomine. Ob srečanju nam pokaže lep zvezek in spričevalo s komentarjem, da italijanske šole niso jemali preveč resno. Recitira nam šolsko prisego v italijanščini iz časov, ko je Mussolini sanjal, da bo obnovil rimski imperij. 99 odstotkov Primorcev je bilo v tistem času proti Italijanom, pravi Franc, steber narodne zavesti pa je bila duhovščina. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo se je skozi Vipavsko dolino pomikala številna italijanska vojska. Eden od njegovih bratov je bil kot italijanski vojak zajet v Libiji in je 2. svetovno vojno preživel v angleškem ujetništvu v Mumbaju v Indiji. Na Vipavskem so se pojavili prvi uporniki; rekli so jim četniki, kasneje pa partizani. Zanje se je navdušil Francev najstarejši brat in malo za tem tudi skoraj vsi vaščani. A to se je spremenilo, ko se je začela kazati ideologija, se spominja Franc: »Prej se ni nič govorilo o komunizmu. Samo o osvoboditvi in proti okupatorju. Potem so sneli slovensko zastavo s kap in nadeli zvezdo ter srp in kladivo, in potem so narod razdelili.« Februarja 1943 so Italijani Franca in sovaščane prisilno mobilizirali. Skupaj z 800 primorskimi Slovenci je bil odpeljan v Carraro blizu Ligurskega morja. Posebnost je bila, da so tam poleg italijanskih pogosto prepevali tudi slovenske pesmi (Oj ta vojaški boben, Trzinka...), z balkona vojašnice pa jim je dirigiral oficir, po rodu iz Gorice. V bogatem pričevanju nam Franc opiše izkušnjo v partizanski vojski, kamor so ga mobilizirali, in vojaško življenje po vojni ter v času tržaške krize. Spregovori o svojem življenju, zvestobi slovenstvu in svojem nazoru.
Pričevanje Alojza Hudnika iz Sela pri Dobrovi je eno najbolj pretresljivih doslej. Spregovoril je o nezaslišani tragediji, ki je med vojno prizadela njegovo družino. Revolucionarno nasilje je terjalo življenja kar desetih članov njegove družine, v njihovi hiši pa se je naselilo vodstvo OF. V pričevanju se Alojzu pridruži tudi žena Olga s svojo bridko družinsko izkušnjo, saj je bila njena mati, sicer mama dvanajstih otrok, po vojni več let v zaporu, kjer so jo tudi mučili. Prav žena Olga je Alojzu stala ob strani, da se je po desetletjih molka in trpljenja odločil pomorjene svojce poiskati in jih pokopati v posvečeni zemlji. Tragedija se je začela novembra 1942. Partizansko vodstvo je takrat iskalo zatočišče v Polhograjskih dolomitih, na pragu Ljubljane. Hudnikovi so bili premožnejša kmečka družina, ki je imela dobre odnose s partizani, a prav njihovo hišo so si vodilni funkcionarji z Edvardom Kardeljem na čelu izbrali za svoje prebivališče. V dogajanje je bil po Alojzovem prepričanju vpleten tudi domačin Ivan Dolničar, poznejši general in predsednik Zveze združenj borcev. Ko so partizanski likvidatorji vdrli v hišo, je imel Alojz štiri leta, sestra pa pet. Bolehna mama je od šoka umrla, sedem članov družine, tudi očeta, pa so odvedli in jih naslednji dan pomorili, povečini brez strelov. Alojz v pričevanju obudi še zadnji spomin, ko je hodil za očetom in ga je vojak s puškinim kopitom odrinil v travo. Čez teden dni so na grozovit način umorili še staro mamo. S sestro sta tako ostala sama na kmetiji. Po vojni je bil ubit še en stric, skupaj torej deset žrtev. V njihovo hišo se je vselilo vodstvo OF oz. partije: Kardelj, Kidrič, tudi Kocbek. »Spali so v mojih posteljah,« pravi Alojz Hudnik. Sledilo je življenje pri sorodnikih, a brat in sestra sta bila ločena. Alojz pripoveduje, kako se je prebijal skozi otroštvo in ves čas pogrešal mamo in očeta. V šoli se je sprva zatikalo, nato je šlo bolje. Prišel je do poklica, se poročil, z ženo imata tri sinove in tudi že vnuke. A vendar je v njem kljuvala žalost in občutek dolga do prednikov, ki so bili tako krivično pomorjeni. Že v osemdesetih letih mu je eden izmed likvidatorjev ponujal denar in priznal, da je bil oče nedolžen. Po letu 1990, ko se je zamenjal režim, ki mu je pomoril starše, si je upal spraševati več. Slovensko sodišče je Hudnikove opralo vsakršne krivde. A šele leta 2015 je prišlo do prvega izkopa v Dolgi grapi pri Babni Gori, streljaj od hiše, kjer je komunistično vodstvo s Kocbekom podpisalo znamenito Dolomitsko izjavo. Prvič so odkrili le ostanke ženskih žrtev, med njimi 16-letnega dekleta, katerega identiteta ostaja neznana. Takrat je Alojz v oddaji Tednik na Televiziji Slovenija prosil slovensko javnost, naj mu tisti, ki vedo, pomagajo najti očeta, da ga bo lahko pokopal. Dobil je nekaj groženj, tudi s podtaknjeno bombo. A prišel je tudi namig, kaj se je dogajalo z žrtvami in kje naj išče. In res, leta 2018 so ob podpori Petra Hribarja, ki je prav tako nastopil v oddaji Pričevalci, našli grobove očeta in drugih. Obakrat so priredili svečan pogrebni obred, tako danes vsi skupaj ležijo na dobrovskem pokopališču. Hudnikovim se je v imenu države opravičil predsednik Borut Pahor, predsednik Zveze združenj borcev Tit Turnšek pa je nezaslišano znova napadel Hudnikove in opravičeval umor.
Pričevanje Alojza Hudnika iz Sela pri Dobrovi je eno najbolj pretresljivih doslej. Spregovoril je o nezaslišani tragediji, ki je med vojno prizadela njegovo družino. Revolucionarno nasilje je terjalo življenja kar desetih članov njegove družine, v njihovi hiši pa se je naselilo vodstvo OF. V pričevanju se Alojzu pridruži tudi žena Olga s svojo bridko družinsko izkušnjo, saj je bila njena mati, sicer mama dvanajstih otrok, po vojni več let v zaporu, kjer so jo tudi mučili. Prav žena Olga je Alojzu stala ob strani, da se je po desetletjih molka in trpljenja odločil pomorjene svojce poiskati in jih pokopati v posvečeni zemlji. Tragedija se je začela novembra 1942. Partizansko vodstvo je takrat iskalo zatočišče v Polhograjskih dolomitih, na pragu Ljubljane. Hudnikovi so bili premožnejša kmečka družina, ki je imela dobre odnose s partizani, a prav njihovo hišo so si vodilni funkcionarji z Edvardom Kardeljem na čelu izbrali za svoje prebivališče. V dogajanje je bil po Alojzovem prepričanju vpleten tudi domačin Ivan Dolničar, poznejši general in predsednik Zveze združenj borcev. Ko so partizanski likvidatorji vdrli v hišo, je imel Alojz štiri leta, sestra pa pet. Bolehna mama je od šoka umrla, sedem članov družine, tudi očeta, pa so odvedli in jih naslednji dan pomorili, povečini brez strelov. Alojz v pričevanju obudi še zadnji spomin, ko je hodil za očetom in ga je vojak s puškinim kopitom odrinil v travo. Čez teden dni so na grozovit način umorili še staro mamo. S sestro sta tako ostala sama na kmetiji. Po vojni je bil ubit še en stric, skupaj torej deset žrtev. V njihovo hišo se je vselilo vodstvo OF oz. partije: Kardelj, Kidrič, tudi Kocbek. »Spali so v mojih posteljah,« pravi Alojz Hudnik. Sledilo je življenje pri sorodnikih, a brat in sestra sta bila ločena. Alojz pripoveduje, kako se je prebijal skozi otroštvo in ves čas pogrešal mamo in očeta. V šoli se je sprva zatikalo, nato je šlo bolje. Prišel je do poklica, se poročil, z ženo imata tri sinove in tudi že vnuke. A vendar je v njem kljuvala žalost in občutek dolga do prednikov, ki so bili tako krivično pomorjeni. Že v osemdesetih letih mu je eden izmed likvidatorjev ponujal denar in priznal, da je bil oče nedolžen. Po letu 1990, ko se je zamenjal režim, ki mu je pomoril starše, si je upal spraševati več. Slovensko sodišče je Hudnikove opralo vsakršne krivde. A šele leta 2015 je prišlo do prvega izkopa v Dolgi grapi pri Babni Gori, streljaj od hiše, kjer je komunistično vodstvo s Kocbekom podpisalo znamenito Dolomitsko izjavo. Prvič so odkrili le ostanke ženskih žrtev, med njimi 16-letnega dekleta, katerega identiteta ostaja neznana. Takrat je Alojz v oddaji Tednik na Televiziji Slovenija prosil slovensko javnost, naj mu tisti, ki vedo, pomagajo najti očeta, da ga bo lahko pokopal. Dobil je nekaj groženj, tudi s podtaknjeno bombo. A prišel je tudi namig, kaj se je dogajalo z žrtvami in kje naj išče. In res, leta 2018 so ob podpori Petra Hribarja, ki je prav tako nastopil v oddaji Pričevalci, našli grobove očeta in drugih. Obakrat so priredili svečan pogrebni obred, tako danes vsi skupaj ležijo na dobrovskem pokopališču. Hudnikovim se je v imenu države opravičil predsednik Borut Pahor, predsednik Zveze združenj borcev Tit Turnšek pa je nezaslišano znova napadel Hudnikove in opravičeval umor.
Leta 1933 rojeni Franc Petač, ki že celo življenje živi v Vižmarjah pri Ljubljani, še vedno dela v svoji obrtni delavnici na stroju, ki ga je sestavil sam. Izvrstno tehnično podkovan inovator svojo življenjsko pripoved začne s spomini na otroštvo. Doma so imeli trgovino in gostilno, kamor je zahajal tudi žandar Franc Žnidaršič, ki so ga partizani julija 1942 obstrelili in si potem ta dogodek izbrali za dan »vstaje slovenskega naroda«. Ko so partizani pozneje ustrelili nemškega župana, so morali šolarji gledati okupatorjevo ustrelitev 42 talcev, med njimi tudi tovarnarja Kolba. Po vojni so njegovi vdovi in hčerki komunisti nacionalizirali premoženje. Pripoveduje tudi o Zavnikovi vili, v kateri je po vojni živel Edvard Kardelj. Ob koncu vojne je ljudstvo ropalo nemške vlakovne kompozicije, polne najrazličnejšega blaga, po cesti skozi Šentvid pa so se vile kolone beguncev pred partizani. Velik del so jih Angleži potem vrnili v Jugoslavijo. Največ jih je bilo zaprtih v Škofovih zavodih, večino pa so dale povojne oblasti pomoriti. Prebivalstvo je živelo v velikem pomanjkanju, drugače pa je bilo s komunisti - ti so imeli posebne trgovine, v katerih je bilo tudi blago zahodnega izvora. V eni takih, z imenom TEA je delal tudi Frančev oče. Navadni ljudje vanjo niso imeli vstopa. Franc je po nekaj letih nemške šole po vojni stopil v slovensko. Mama je bila dvakrat zaprta iz banalnih razlogov – ker je doma skrivala zvitek blaga in kar je dobila nekaj moke na črnem trgu, da je preživela družino. Živeli so veliko slabše kot pred in celo med vojno. Franc je začel obiskovati industrijsko šolo v Kranju, potem pa uspešno delal v kovinski industriji na Igu. Zelo zgodaj je postal samostojni obrtnik in se z režimsko birokracijo, ki zasebnemu sektorju ni bila naklonjena boril za preživetje. »Najboljše je bilo, takrat ko je bil Stane Kavčič. Pa eno je še bilo, takrat je bila davkarija nemočna, slabi so bili, se je dalo jaz sem imel kar svojo formulo, koliko bom napovedal stroškov, koliko bom dobička napovedal pa vse.« Razmere so silile, da se je vsak znašel kot se je vedel in znal. Franc je do tega obdobja socialistične Jugoslavije zelo kritičen saj meni, da je pokvarila vrednote in delovne navada ljudi, kar nas pesti še danes: »Vsi smo nepošteni, komplet, cela generacija. Kar poglejte, vsak bi kradel, samo da ne bi delati bilo treba. Ampak to smo podedovali od Juge. /…/ Vsi smo postali špekulanti. Vsak je na en način špekuliral. Eden je hišo gradil brez gradbenega dovoljenja, eden je v firmi kradel material, obrtniki smo, kakor se je dalo goljufali, da nismo davkov plačevali, to je splošen pojav, ki ga imamo tudi danes, ampak kako to izkoreniniti, ne vem.«
Leta 1933 rojeni Franc Petač, ki že celo življenje živi v Vižmarjah pri Ljubljani, še vedno dela v svoji obrtni delavnici na stroju, ki ga je sestavil sam. Izvrstno tehnično podkovan inovator svojo življenjsko pripoved začne s spomini na otroštvo. Doma so imeli trgovino in gostilno, kamor je zahajal tudi žandar Franc Žnidaršič, ki so ga partizani julija 1942 obstrelili in si potem ta dogodek izbrali za dan »vstaje slovenskega naroda«. Ko so partizani pozneje ustrelili nemškega župana, so morali šolarji gledati okupatorjevo ustrelitev 42 talcev, med njimi tudi tovarnarja Kolba. Po vojni so njegovi vdovi in hčerki komunisti nacionalizirali premoženje. Pripoveduje tudi o Zavnikovi vili, v kateri je po vojni živel Edvard Kardelj. Ob koncu vojne je ljudstvo ropalo nemške vlakovne kompozicije, polne najrazličnejšega blaga, po cesti skozi Šentvid pa so se vile kolone beguncev pred partizani. Velik del so jih Angleži potem vrnili v Jugoslavijo. Največ jih je bilo zaprtih v Škofovih zavodih, večino pa so dale povojne oblasti pomoriti. Prebivalstvo je živelo v velikem pomanjkanju, drugače pa je bilo s komunisti - ti so imeli posebne trgovine, v katerih je bilo tudi blago zahodnega izvora. V eni takih, z imenom TEA je delal tudi Frančev oče. Navadni ljudje vanjo niso imeli vstopa. Franc je po nekaj letih nemške šole po vojni stopil v slovensko. Mama je bila dvakrat zaprta iz banalnih razlogov – ker je doma skrivala zvitek blaga in kar je dobila nekaj moke na črnem trgu, da je preživela družino. Živeli so veliko slabše kot pred in celo med vojno. Franc je začel obiskovati industrijsko šolo v Kranju, potem pa uspešno delal v kovinski industriji na Igu. Zelo zgodaj je postal samostojni obrtnik in se z režimsko birokracijo, ki zasebnemu sektorju ni bila naklonjena boril za preživetje. »Najboljše je bilo, takrat ko je bil Stane Kavčič. Pa eno je še bilo, takrat je bila davkarija nemočna, slabi so bili, se je dalo jaz sem imel kar svojo formulo, koliko bom napovedal stroškov, koliko bom dobička napovedal pa vse.« Razmere so silile, da se je vsak znašel kot se je vedel in znal. Franc je do tega obdobja socialistične Jugoslavije zelo kritičen saj meni, da je pokvarila vrednote in delovne navada ljudi, kar nas pesti še danes: »Vsi smo nepošteni, komplet, cela generacija. Kar poglejte, vsak bi kradel, samo da ne bi delati bilo treba. Ampak to smo podedovali od Juge. /…/ Vsi smo postali špekulanti. Vsak je na en način špekuliral. Eden je hišo gradil brez gradbenega dovoljenja, eden je v firmi kradel material, obrtniki smo, kakor se je dalo goljufali, da nismo davkov plačevali, to je splošen pojav, ki ga imamo tudi danes, ampak kako to izkoreniniti, ne vem.«
Jožica je bila rojena leta 1936 in se lahko pohvali z izvrstnim spominom. Živela je pod Italijo, fašisti so stigmatizirali in zaničevali slovenske otroke v šoli, številne krivice je doživela na lastni koži. Veliko breme za prebivalstvo je bilo tudi italijansko vojaštvo, ki ga je bilo pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo okrog Postojne vse polno. Vaška skupnost je takrat še držala skupaj, v marsičem pa je bilo drugače, ko je nastopila druga svetovna vojna in je prišlo do vsiljenih ideoloških delitev. V njihovi hiši na podstrešju so skrivali ranjene partizane, hkrati pa je pritličje zasegla nemška vojska za vojaško ambulanto. Nemški vojaški zdravnik je slutil kaj se dogaja pa jih ni izdal. Drugače je bilo z njegovim asistentom, ki je bil Mongol – nemški ujetnik in je Jožico, ki je bila še dekletce, spolno napadel. K sreči jo je oče, ki se je zaradi poškodbe na delu predčasno vrnil domov, rešil. Kot dekle je Jožica videla veliko smrti in bila tudi sama izpostavljena številnim nevarnostim. Leta 1944 so partizani v sosednji vasi umorili njena stara starša in druge sorodnike. Kljub tragedijam in stiskam sta optimizem in zgled pričevalke, kako se je spopadala s težavami, tisto, kar bo navdahnilo številne gledalce. Pričevalki Jožici še vedno odzvanjajo besede slovesa od staršev, predvsem očeta, ko je še na pol otrok zapuščala domovino: »Če si se, tako odločila pojdi. Si še mladoletna, ne bom te klical nazaj, ker to je tvoja volja.« Mama pa je dejala »Sonce ne sije vedno, ampak po dežju pride ven. Zavedaj se, kamorkoli boš šla, slovenska mati te je rodila. Ne pozabi na Boga, narod in domovino.« To je vodilo, ki se ga Jožica drži že vse življenje.
Jožica je bila rojena leta 1936 in se lahko pohvali z izvrstnim spominom. Živela je pod Italijo, fašisti so stigmatizirali in zaničevali slovenske otroke v šoli, številne krivice je doživela na lastni koži. Veliko breme za prebivalstvo je bilo tudi italijansko vojaštvo, ki ga je bilo pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo okrog Postojne vse polno. Vaška skupnost je takrat še držala skupaj, v marsičem pa je bilo drugače, ko je nastopila druga svetovna vojna in je prišlo do vsiljenih ideoloških delitev. V njihovi hiši na podstrešju so skrivali ranjene partizane, hkrati pa je pritličje zasegla nemška vojska za vojaško ambulanto. Nemški vojaški zdravnik je slutil kaj se dogaja pa jih ni izdal. Drugače je bilo z njegovim asistentom, ki je bil Mongol – nemški ujetnik in je Jožico, ki je bila še dekletce, spolno napadel. K sreči jo je oče, ki se je zaradi poškodbe na delu predčasno vrnil domov, rešil. Kot dekle je Jožica videla veliko smrti in bila tudi sama izpostavljena številnim nevarnostim. Leta 1944 so partizani v sosednji vasi umorili njena stara starša in druge sorodnike. Kljub tragedijam in stiskam sta optimizem in zgled pričevalke, kako se je spopadala s težavami, tisto, kar bo navdahnilo številne gledalce. Pričevalki Jožici še vedno odzvanjajo besede slovesa od staršev, predvsem očeta, ko je še na pol otrok zapuščala domovino: »Če si se, tako odločila pojdi. Si še mladoletna, ne bom te klical nazaj, ker to je tvoja volja.« Mama pa je dejala »Sonce ne sije vedno, ampak po dežju pride ven. Zavedaj se, kamorkoli boš šla, slovenska mati te je rodila. Ne pozabi na Boga, narod in domovino.« To je vodilo, ki se ga Jožica drži že vse življenje.
V prvem delu predstavljamo pričevanje pokojne Mimi Petelin, ki je bila rojena Sadar leta 1922 v Malem Globokem pri Zagradcu. Imeli so težko življenje, saj je mama, ko je bilo Mimi 11 let umrla na porodu. V družini je bilo sedem otrok in še fantek, ki ga je oče po prvi svetovni vojni pripeljal domov in je pri njih živel 20 let. Preživljali so se s kmetijo in s pomočjo staršev pokojne mame. Italijanska okupacija sprva ni prinesla velikih sprememb, po pojavu partizanov pa je vzniknilo nasilje obeh strani. »Dokler ni bilo tovarišev, je bilo kar v redu« se spominja Mimi, ki dodaja, da so se ljudje na Dolenjskem partizanov bali … V drugem delu se predstavita zakonca Frančiška in Janez Prosen iz Ljubljane. Janez, rojen v Lučinah leta 1924, se je poslovil lansko leto. Frančiška, ki je bila rojena Andreusi na Žirovskem vrhu je živela v družini, kjer je bilo 16 otrok. Frančiška se živo spominja medvojnega partizanskega terorja, zlasti ropanja hrane, četudi so živeli na skromni kmetiji. Komandantu je bilo vseeno, s čim bo mati nahranila lačne otroke, ko so pobrali zadnji hleb kruha, pripoveduje. Pobrali so jim tudi vso živino. Po vojni so začeli iz nič, pestila jih je zlasti obvezna oddaja … Janez je bil kot vojak sprva na Poljskem, pozneje pa premeščen v bližino Nantesa v Francijo. Pozneje je bil v manjši posadki ob atlantski obali, kjer so skrivoma poslušali radio BBC in Janez je izvedel kaj se dogaja v Sloveniji. Tam je doživel zavezniško invazijo na Normandijo ...
V prvem delu predstavljamo pričevanje pokojne Mimi Petelin, ki je bila rojena Sadar leta 1922 v Malem Globokem pri Zagradcu. Imeli so težko življenje, saj je mama, ko je bilo Mimi 11 let umrla na porodu. V družini je bilo sedem otrok in še fantek, ki ga je oče po prvi svetovni vojni pripeljal domov in je pri njih živel 20 let. Preživljali so se s kmetijo in s pomočjo staršev pokojne mame. Italijanska okupacija sprva ni prinesla velikih sprememb, po pojavu partizanov pa je vzniknilo nasilje obeh strani. »Dokler ni bilo tovarišev, je bilo kar v redu« se spominja Mimi, ki dodaja, da so se ljudje na Dolenjskem partizanov bali … V drugem delu se predstavita zakonca Frančiška in Janez Prosen iz Ljubljane. Janez, rojen v Lučinah leta 1924, se je poslovil lansko leto. Frančiška, ki je bila rojena Andreusi na Žirovskem vrhu je živela v družini, kjer je bilo 16 otrok. Frančiška se živo spominja medvojnega partizanskega terorja, zlasti ropanja hrane, četudi so živeli na skromni kmetiji. Komandantu je bilo vseeno, s čim bo mati nahranila lačne otroke, ko so pobrali zadnji hleb kruha, pripoveduje. Pobrali so jim tudi vso živino. Po vojni so začeli iz nič, pestila jih je zlasti obvezna oddaja … Janez je bil kot vojak sprva na Poljskem, pozneje pa premeščen v bližino Nantesa v Francijo. Pozneje je bil v manjši posadki ob atlantski obali, kjer so skrivoma poslušali radio BBC in Janez je izvedel kaj se dogaja v Sloveniji. Tam je doživel zavezniško invazijo na Normandijo ...
Marjan Porenta nam v zanimivem pričevanju predstavi svojo neverjetno življenjsko zgodbo, ki ga je vodila skozi različne vojske in nevarnosti. Rojen je bil v Ljubljani leta 1927, očetu krojaču in mami šivilji. S strani očeta je bil deležen stroge vzgoje, kar pa mu je v življenju kasneje koristilo. Živo se spominja šole pod staro Jugoslavijo in strogih učiteljev, npr. Ambrožiča in kateheta Lavriča. Pokaže nam tudi spričevala iz tistega časa in vrsto zanimivih dokumentov in fotografij. Ob umoru kralja Aleksandra je v šoli recitiral pesmico v njegov spomin. Z mamo se je udeležil evharističnega kongresa v Ljubljani in pozneje še kongresa Kristusa kralja. Mama ga je peljala tudi na pogreb škofa Jegliča in Antona Korošca. Ko je izbruhnila vojna, je bil vpisan na bežigrajsko gimnazijo. Po umiku jugoslovanske kraljeve vojske je sledila anarhija, v kateri so ljudje množično odnašali domov hrano in ostale uporabne stvari iz vojaških vagonov in skladišč. Prihod Italijanov sprva ni prinesel večjih sprememb za prebivalstvo. Okupator je postal nasilen in nepredvidljiv po prvih partizanskih akcijah in umorih zavednih Slovencev. Marjan se živo spomni umora Lamberta Ehrlicha, saj je bil kmalu po atentatu na prizorišču in videl, kako so ljudje prinašali rože. Pozneje se je učil za finomehanika in opazoval dogajanje v mestu. Z bratom sta med drugim oprezala v Gramozni jami, kjer je okupator streljal talce in videla okrvavljene vrvi … Oče, čeprav katoliško in protikomunistično usmerjen, je na prošnjo prijatelja šival jopiče za partizane. Mladoleten je bil Marjan mobiliziran v nemško službo TOT, kjer so kopali jarke za vojsko. Pozneje je postal nemški vojak in bil poslan k protiletalski obrambi v Gorico in Gradišče ob Soči. Proti koncu vojne so začeli oficirji dezertirati, bežali so domov. Tako sta pobegnila tudi Marjan in njegov prijatelj. Blizu Opčin sta padla v vojni metež, saj so potekali boji za Trst. Skupaj z domačini sta se skrivala v kraški jami, vendar so ju pozneje zajeli pri Sežani partizani in ugotovili, da sta nekdanja nemška vojaka. In spet se je izkazalo, da je sreča na strani drznih, saj jima je ob neprevidnosti stražarjev uspelo pobegniti. V Ajdovščini sta se priglasila k partizanom in doživela konec vojne ...
Marjan Porenta nam v zanimivem pričevanju predstavi svojo neverjetno življenjsko zgodbo, ki ga je vodila skozi različne vojske in nevarnosti. Rojen je bil v Ljubljani leta 1927, očetu krojaču in mami šivilji. S strani očeta je bil deležen stroge vzgoje, kar pa mu je v življenju kasneje koristilo. Živo se spominja šole pod staro Jugoslavijo in strogih učiteljev, npr. Ambrožiča in kateheta Lavriča. Pokaže nam tudi spričevala iz tistega časa in vrsto zanimivih dokumentov in fotografij. Ob umoru kralja Aleksandra je v šoli recitiral pesmico v njegov spomin. Z mamo se je udeležil evharističnega kongresa v Ljubljani in pozneje še kongresa Kristusa kralja. Mama ga je peljala tudi na pogreb škofa Jegliča in Antona Korošca. Ko je izbruhnila vojna, je bil vpisan na bežigrajsko gimnazijo. Po umiku jugoslovanske kraljeve vojske je sledila anarhija, v kateri so ljudje množično odnašali domov hrano in ostale uporabne stvari iz vojaških vagonov in skladišč. Prihod Italijanov sprva ni prinesel večjih sprememb za prebivalstvo. Okupator je postal nasilen in nepredvidljiv po prvih partizanskih akcijah in umorih zavednih Slovencev. Marjan se živo spomni umora Lamberta Ehrlicha, saj je bil kmalu po atentatu na prizorišču in videl, kako so ljudje prinašali rože. Pozneje se je učil za finomehanika in opazoval dogajanje v mestu. Z bratom sta med drugim oprezala v Gramozni jami, kjer je okupator streljal talce in videla okrvavljene vrvi … Oče, čeprav katoliško in protikomunistično usmerjen, je na prošnjo prijatelja šival jopiče za partizane. Mladoleten je bil Marjan mobiliziran v nemško službo TOT, kjer so kopali jarke za vojsko. Pozneje je postal nemški vojak in bil poslan k protiletalski obrambi v Gorico in Gradišče ob Soči. Proti koncu vojne so začeli oficirji dezertirati, bežali so domov. Tako sta pobegnila tudi Marjan in njegov prijatelj. Blizu Opčin sta padla v vojni metež, saj so potekali boji za Trst. Skupaj z domačini sta se skrivala v kraški jami, vendar so ju pozneje zajeli pri Sežani partizani in ugotovili, da sta nekdanja nemška vojaka. In spet se je izkazalo, da je sreča na strani drznih, saj jima je ob neprevidnosti stražarjev uspelo pobegniti. V Ajdovščini sta se priglasila k partizanom in doživela konec vojne ...
V prvem delu oddaje bosta nastopila Marija in Stanko Gorenc z Rake na Dolenjskem. Stanko je bil med vojno pri domobrancih in je preživel Teharje. Ves čas po vojni je delal kot kmet, v posebno veselje pa mu je bilo vodenje zbora in igranje orgel v župnijski cerkvi na Raki. Zelo zanimivo je ob tem pričevanje njegove žene Marije, ki je bila, kot otrok s celo družino izseljena v Nemčijo. Pomenljiv je spomin na prihod domov v osvobojeno Jugoslavijo, ko interniranci niso užili prave svobode, ampak so živeli v strahu. Nekateri so se raje vrnili v Nemčijo ali odšli drugam na zahod. Spomin posameznih pričevalcev peša, a je vendarle pomembno, da se spomin starejše generacije v družini ohrani in prenese na prihodnje rodove. Tak primer je Etko Turk iz Sv. Antona pri Kopru, italijanski vojak, interniranec v Nemčiji. Pri pričevanju mu je zgledno pomagala hči Karmen, ki je očetovemu spominu dodala tudi svoje izkušnje. V pričevanju pove, kako je bilo v slovenski Istri, živeti v kmečki družini, ki se ni podredila komunističnemu režimu. Oče je bil zgled pokončnosti in zvestobe narodnim ter krščanskim vrednotam, kar se je preneslo tudi na potomce.
V prvem delu oddaje bosta nastopila Marija in Stanko Gorenc z Rake na Dolenjskem. Stanko je bil med vojno pri domobrancih in je preživel Teharje. Ves čas po vojni je delal kot kmet, v posebno veselje pa mu je bilo vodenje zbora in igranje orgel v župnijski cerkvi na Raki. Zelo zanimivo je ob tem pričevanje njegove žene Marije, ki je bila, kot otrok s celo družino izseljena v Nemčijo. Pomenljiv je spomin na prihod domov v osvobojeno Jugoslavijo, ko interniranci niso užili prave svobode, ampak so živeli v strahu. Nekateri so se raje vrnili v Nemčijo ali odšli drugam na zahod. Spomin posameznih pričevalcev peša, a je vendarle pomembno, da se spomin starejše generacije v družini ohrani in prenese na prihodnje rodove. Tak primer je Etko Turk iz Sv. Antona pri Kopru, italijanski vojak, interniranec v Nemčiji. Pri pričevanju mu je zgledno pomagala hči Karmen, ki je očetovemu spominu dodala tudi svoje izkušnje. V pričevanju pove, kako je bilo v slovenski Istri, živeti v kmečki družini, ki se ni podredila komunističnemu režimu. Oče je bil zgled pokončnosti in zvestobe narodnim ter krščanskim vrednotam, kar se je preneslo tudi na potomce.
Dr. Alojz Paulin, slovenski fizik z mednarodnim ugledom se je rodil v Podbrezjah na Gorenjskem leta 1930 v zelo stari in zanimivi družini. Že stoletja so bili trgovci z vinom, imeli pa so tudi veliko posestvo. V najboljših časih so prodali tudi po 70 takratnih vagonov vina, ki so ga Paulinovi kupovali v Dalmaciji, v Banatu, pa tudi na Štajerskem. V njihovi hiši, kot pove Alojz je bila ustanovljena tudi prva slovenska posojilnica iz katere se je na koncu razvila Ljubljanska banka. Pričevalčev oče se je ukvarjal tudi z rejo eksotičnih ptičev in jih prodajal po celi Evropi. Šlo je za rdečega kanarčka, ki je bil križan med rumenim in rdečim čižkom. Poleg tega se je ukvarjal tudi s papagaji. Doma so bili zavedni Slovenci, pa tudi zvesti Kraljevini Jugoslaviji. Njihove ptiče so prišli občudovat tudi iz kraljeve družine Karadžordžević. Po nemški okupaciji, ko je bila družina namenjena izselitvi jih je posredno rešila prav reja ptičev. Na partizanski odpor, ki je imel za posledice Dražgoše in druge okupatorjeve represalije so gledali zadržano čeprav sta dve sestri sodelovali s partizani. Potem, ko je prihajalo do revolucionarnih umorov drugače mislečih je zavladala negotovost. Oče je podpiral partizane iz strahu, da bi preživel, se spominja Alojz. Zato so se izogibali tudi stikom z domobranci ter generalom Leonom Rupnikom čeprav so se poznali še izpred vojne. Mesec pred koncem vojne se je krepil begunski val na Koroško, kar je Alojz kot otrok opazoval. Po vojni so komunisti očeta zaprli in ga obsodili na 12 let ječe, da so lahko zasegli njegovo premoženje. V Podbrezjah so priredili javno glasovanje ali je Paulin kmet ali kulak. Slednje je pomenilo odvzem premoženja. Kljub temu, da je 360 vaščanov glasovalo, da je Paulin le kmet je bilo nekaj vplivnih proti tako, da so jim komunisti pobrali premoženje, družino pa izselili. Oče si je s pomočjo zvez uspel rešiti glavo tako, da je bil na koncu oproščen. Po vojni, se spominja Alojz niti ni šlo za svobodo ampak najhujšo diktaturo. Alojz je bil izredno nadarjen za učenje. Po šoli v Podbrezjah in Kranju je še med vojno obiskoval tudi gimnazijo v Celovcu. Po vojni je uspešno zaključil študij in doktorat na Fakulteti za elektrotehniko. Ukvarjal se je s pospeševalniki in več let delal na Inštitutu Jozef Štefan. Pozneje so ga kot uspešnega znanstvenika za več let povabili v Hamburg ter kasneje še v Švico kjer je živel 13 let. Po vrnitvi v Slovenijo je bil več let tudi univerzitetni profesor. Sedaj živi v svojem svetu v Ročevnici pri Tržiču.
Dr. Alojz Paulin, slovenski fizik z mednarodnim ugledom se je rodil v Podbrezjah na Gorenjskem leta 1930 v zelo stari in zanimivi družini. Že stoletja so bili trgovci z vinom, imeli pa so tudi veliko posestvo. V najboljših časih so prodali tudi po 70 takratnih vagonov vina, ki so ga Paulinovi kupovali v Dalmaciji, v Banatu, pa tudi na Štajerskem. V njihovi hiši, kot pove Alojz je bila ustanovljena tudi prva slovenska posojilnica iz katere se je na koncu razvila Ljubljanska banka. Pričevalčev oče se je ukvarjal tudi z rejo eksotičnih ptičev in jih prodajal po celi Evropi. Šlo je za rdečega kanarčka, ki je bil križan med rumenim in rdečim čižkom. Poleg tega se je ukvarjal tudi s papagaji. Doma so bili zavedni Slovenci, pa tudi zvesti Kraljevini Jugoslaviji. Njihove ptiče so prišli občudovat tudi iz kraljeve družine Karadžordžević. Po nemški okupaciji, ko je bila družina namenjena izselitvi jih je posredno rešila prav reja ptičev. Na partizanski odpor, ki je imel za posledice Dražgoše in druge okupatorjeve represalije so gledali zadržano čeprav sta dve sestri sodelovali s partizani. Potem, ko je prihajalo do revolucionarnih umorov drugače mislečih je zavladala negotovost. Oče je podpiral partizane iz strahu, da bi preživel, se spominja Alojz. Zato so se izogibali tudi stikom z domobranci ter generalom Leonom Rupnikom čeprav so se poznali še izpred vojne. Mesec pred koncem vojne se je krepil begunski val na Koroško, kar je Alojz kot otrok opazoval. Po vojni so komunisti očeta zaprli in ga obsodili na 12 let ječe, da so lahko zasegli njegovo premoženje. V Podbrezjah so priredili javno glasovanje ali je Paulin kmet ali kulak. Slednje je pomenilo odvzem premoženja. Kljub temu, da je 360 vaščanov glasovalo, da je Paulin le kmet je bilo nekaj vplivnih proti tako, da so jim komunisti pobrali premoženje, družino pa izselili. Oče si je s pomočjo zvez uspel rešiti glavo tako, da je bil na koncu oproščen. Po vojni, se spominja Alojz niti ni šlo za svobodo ampak najhujšo diktaturo. Alojz je bil izredno nadarjen za učenje. Po šoli v Podbrezjah in Kranju je še med vojno obiskoval tudi gimnazijo v Celovcu. Po vojni je uspešno zaključil študij in doktorat na Fakulteti za elektrotehniko. Ukvarjal se je s pospeševalniki in več let delal na Inštitutu Jozef Štefan. Pozneje so ga kot uspešnega znanstvenika za več let povabili v Hamburg ter kasneje še v Švico kjer je živel 13 let. Po vrnitvi v Slovenijo je bil več let tudi univerzitetni profesor. Sedaj živi v svojem svetu v Ročevnici pri Tržiču.
Jože Martinčič od svojega rojstva leta 1929 živi doma, na kmetiji ob Cerkniškem jezeru. Njegova mama je bila zelo nadarjena za jezike in je rada brala, oče pa je bil trden kmet. Vzgajali so ga strogo, vendar je bila to dobra priprava za življenje. Gospodarsko so bili zelo vezani na Cerkniško jezero, tudi njihova domačija je imela čoln za ribolov, kar je bila njihova stara pravica. Zaradi bližine rapalske meje z Italijo se je veliko mlajših fantov in mož ukvarjalo s tihotapstvom, kar je ljudi spridilo. Prav tihotapci so bili najbolj drzni in nasilni, ko se je vojna na Slovenskem sprevrgla tudi v državljansko vojno. Ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 so zbežali z domačije, a so se kmalu vrnili. Italijani na začetku okupacije niso bili nasilni, čeprav jih ljudje niso marali. Ko pa so se začele akcije partizanov, se je odnos okupatorjev spremenil, uvedli so policijsko uro in začeli so izvajati teror. Nasilje proti vidnejšim domačim prebivalcem pa je okrepilo partizansko gibanje. Komunistična propaganda je ljudi mamila z velikimi obljubami. »Da bo vse nebeško. Tudi da ne bo treba krompirja nič kopati, ker so Rusi že iznašli, da kar zunaj raste. Da tudi drv ne bo potrebno več pripravljati. Če je bila kakšna še dekle, če se ni mogla poročiti, so rekli: Ko bomo zmagali, se boš prec poročila.«Vendar pa je partizanski teror ljudi v teh krajih množično odvrnil od partizanov. Razvedelo se je za pomore v Krimski jami in Mihcovem breznu, pozneje za poboj na Mačkovcu. Jožetov oče se je moral umakniti v Ljubljano, da je v smrtni nevarnosti, ga je opozoril znani partizan Ludvik Bobnar - Lovko. In tako je breme kmetije padlo na 15-letnega Jožeta, mamo in mlajše otroke... Ob koncu vojne je moral Jože s konji in vozom voziti za Nemce vse do Ilirske Bistrice. Doživel je letalske napade in videl veliko padlih vojakov, tudi Nemcev, ki so obležali po spopadu z umikajočimi se četniki.Oče je po številnih preizkušnjah dočakal konec vojne, ker so ga partizani mobilizirali in je bil ob pogromu maja in junija 1945 na Hrvaškem. Jože je po naključju izvedel, da so v Korenčanovi gostilni v Logatcu oznovci mučili in ubijali ujetnike. Po vojni so jih pestili hudo pomanjkanje in velikanska davčna bremene z obvezno oddajo. V veliko uteho jim je bilo cerkveno življenje, ki se je takrat znova vzpostavilo. Vendar pa so v januarski noči leta 1949 lokalni udbovci zajeli njihovo organistko in zborovodkinjo, redovnico Antonijo Premrov. Čez mesece so našli njeno iznakaženo truplo in kmalu se je razkrilo, da so jo mučili in umorili. Istega večera, ko se je to dogajalo, je šel Jože s sovaščani k pevskim vajam, a so se po srečnem naključju izognili temnim postavam, ki so jih čakale ob pokopališču. Tragedija je udarila tudi Martinčičevo družino. V čudnih okoliščinah je v Ljubljani avto povozil njegovo sestro, ki je bila izjemno nadarjena slavistka in asistentka pri profesorju Antonu Slodnjaku na Filozofski fakulteti. Voznik, nečak spomeničarja, ni bil nikoli kaznovan.Jože si je ustvaril družino in zdaj že druga generacija gospodari na kmetiji. On sam pa ima posebno veselje z živino, tako je zjutraj, preden smo začeli z njim pogovor, najprej nakrmil krave.
Jože Martinčič od svojega rojstva leta 1929 živi doma, na kmetiji ob Cerkniškem jezeru. Njegova mama je bila zelo nadarjena za jezike in je rada brala, oče pa je bil trden kmet. Vzgajali so ga strogo, vendar je bila to dobra priprava za življenje. Gospodarsko so bili zelo vezani na Cerkniško jezero, tudi njihova domačija je imela čoln za ribolov, kar je bila njihova stara pravica. Zaradi bližine rapalske meje z Italijo se je veliko mlajših fantov in mož ukvarjalo s tihotapstvom, kar je ljudi spridilo. Prav tihotapci so bili najbolj drzni in nasilni, ko se je vojna na Slovenskem sprevrgla tudi v državljansko vojno. Ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 so zbežali z domačije, a so se kmalu vrnili. Italijani na začetku okupacije niso bili nasilni, čeprav jih ljudje niso marali. Ko pa so se začele akcije partizanov, se je odnos okupatorjev spremenil, uvedli so policijsko uro in začeli so izvajati teror. Nasilje proti vidnejšim domačim prebivalcem pa je okrepilo partizansko gibanje. Komunistična propaganda je ljudi mamila z velikimi obljubami. »Da bo vse nebeško. Tudi da ne bo treba krompirja nič kopati, ker so Rusi že iznašli, da kar zunaj raste. Da tudi drv ne bo potrebno več pripravljati. Če je bila kakšna še dekle, če se ni mogla poročiti, so rekli: Ko bomo zmagali, se boš prec poročila.«Vendar pa je partizanski teror ljudi v teh krajih množično odvrnil od partizanov. Razvedelo se je za pomore v Krimski jami in Mihcovem breznu, pozneje za poboj na Mačkovcu. Jožetov oče se je moral umakniti v Ljubljano, da je v smrtni nevarnosti, ga je opozoril znani partizan Ludvik Bobnar - Lovko. In tako je breme kmetije padlo na 15-letnega Jožeta, mamo in mlajše otroke... Ob koncu vojne je moral Jože s konji in vozom voziti za Nemce vse do Ilirske Bistrice. Doživel je letalske napade in videl veliko padlih vojakov, tudi Nemcev, ki so obležali po spopadu z umikajočimi se četniki.Oče je po številnih preizkušnjah dočakal konec vojne, ker so ga partizani mobilizirali in je bil ob pogromu maja in junija 1945 na Hrvaškem. Jože je po naključju izvedel, da so v Korenčanovi gostilni v Logatcu oznovci mučili in ubijali ujetnike. Po vojni so jih pestili hudo pomanjkanje in velikanska davčna bremene z obvezno oddajo. V veliko uteho jim je bilo cerkveno življenje, ki se je takrat znova vzpostavilo. Vendar pa so v januarski noči leta 1949 lokalni udbovci zajeli njihovo organistko in zborovodkinjo, redovnico Antonijo Premrov. Čez mesece so našli njeno iznakaženo truplo in kmalu se je razkrilo, da so jo mučili in umorili. Istega večera, ko se je to dogajalo, je šel Jože s sovaščani k pevskim vajam, a so se po srečnem naključju izognili temnim postavam, ki so jih čakale ob pokopališču. Tragedija je udarila tudi Martinčičevo družino. V čudnih okoliščinah je v Ljubljani avto povozil njegovo sestro, ki je bila izjemno nadarjena slavistka in asistentka pri profesorju Antonu Slodnjaku na Filozofski fakulteti. Voznik, nečak spomeničarja, ni bil nikoli kaznovan.Jože si je ustvaril družino in zdaj že druga generacija gospodari na kmetiji. On sam pa ima posebno veselje z živino, tako je zjutraj, preden smo začeli z njim pogovor, najprej nakrmil krave.
Zgodba Celjana Danila Pšeničnika je polna presenetljivih obratov in ima bolj srečno nadaljevanje kot začetek. Danilo se je namreč proslavil kot odličen glasbenik, trobentač, nastopal je že v času, ko so na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani snemali prve oddaje za nastajajočo TV Ljubljana, sedanjo Televizijo Slovenija. Pot ga je vodila po Evropi, dolgo je živel v Švici, a se je vrnil na Jožefov hrib v Celje. Njegovo otroštvo je bilo sprva lepo, saj je bil sin znanega celjskega trgovca Miloša Pšeničnika. Ta je med vojno celo pomagal partizanskemu gibanju, kot tudi številni drugi, a povojna oblast se je želela dokopati do njegovega premoženja, zato so ga na montiranem procesu, skupaj z drugimi celjskimi trgovci obsodili na smrt in ustrelili. V arhivu se je našel dokument o tem, kako je komunistična partija v času procesa organizirala demonstracije proti celjskim trgovcem: »Člani partije morajo demonstracijo organizirati ter pritegniti ljudstvo za sabo, da bo demonstracija čisto spontana, prikazati je treba ljudem, kako so delali nepošteni trgovci Stremecki, Pšeničnik, Dobovičnik.«
Zgodba Celjana Danila Pšeničnika je polna presenetljivih obratov in ima bolj srečno nadaljevanje kot začetek. Danilo se je namreč proslavil kot odličen glasbenik, trobentač, nastopal je že v času, ko so na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani snemali prve oddaje za nastajajočo TV Ljubljana, sedanjo Televizijo Slovenija. Pot ga je vodila po Evropi, dolgo je živel v Švici, a se je vrnil na Jožefov hrib v Celje. Njegovo otroštvo je bilo sprva lepo, saj je bil sin znanega celjskega trgovca Miloša Pšeničnika. Ta je med vojno celo pomagal partizanskemu gibanju, kot tudi številni drugi, a povojna oblast se je želela dokopati do njegovega premoženja, zato so ga na montiranem procesu, skupaj z drugimi celjskimi trgovci obsodili na smrt in ustrelili. V arhivu se je našel dokument o tem, kako je komunistična partija v času procesa organizirala demonstracije proti celjskim trgovcem: »Člani partije morajo demonstracijo organizirati ter pritegniti ljudstvo za sabo, da bo demonstracija čisto spontana, prikazati je treba ljudem, kako so delali nepošteni trgovci Stremecki, Pšeničnik, Dobovičnik.«
Življenje 90-letnega prelata Vinka Prestorja je bilo polno hudih preizkušenj, a vendar veje iz njegovega pričevanja zgled globoke vere in zaupanja v božji načrt, ki mu je ta predani duhovnik posvetil vse življenje. Rodil se je v Voklem, izredno nadarjen za matematiko in sistematično razmišljanje je v šoli hitro napredoval. Dogodek, ki se ga kot otrok posebej spominja, je bil kongres Kristusa kralja leta 1939 v Ljubljani, toda v času vojne se je, kot pravi, vse obrnilo na glavo. Zelo zgodaj je v njem vzklila želja po duhovniškem poklicu, ki ji je kljub oviram vztrajno sledil. Med vojno so sprva uživali simpatije tudi partizani, a ko je prišlo do maščevanja in pobijanja, je med narodom nastal razkol. Vinko se je ob koncu vojne z očetom umaknil na Koroško, pozneje so ga skupaj z domobranskimi ujetniki poslali nazaj v Jugoslavijo ter njihovo skupino zaprli v Škofji Loki. »Tam so prišli noter neki oficirji s korobači, pretepali so nas in zahtevali, da se mi med sabo pretepamo. Vpili so, da je bilo groza.«
Življenje 90-letnega prelata Vinka Prestorja je bilo polno hudih preizkušenj, a vendar veje iz njegovega pričevanja zgled globoke vere in zaupanja v božji načrt, ki mu je ta predani duhovnik posvetil vse življenje. Rodil se je v Voklem, izredno nadarjen za matematiko in sistematično razmišljanje je v šoli hitro napredoval. Dogodek, ki se ga kot otrok posebej spominja, je bil kongres Kristusa kralja leta 1939 v Ljubljani, toda v času vojne se je, kot pravi, vse obrnilo na glavo. Zelo zgodaj je v njem vzklila želja po duhovniškem poklicu, ki ji je kljub oviram vztrajno sledil. Med vojno so sprva uživali simpatije tudi partizani, a ko je prišlo do maščevanja in pobijanja, je med narodom nastal razkol. Vinko se je ob koncu vojne z očetom umaknil na Koroško, pozneje so ga skupaj z domobranskimi ujetniki poslali nazaj v Jugoslavijo ter njihovo skupino zaprli v Škofji Loki. »Tam so prišli noter neki oficirji s korobači, pretepali so nas in zahtevali, da se mi med sabo pretepamo. Vpili so, da je bilo groza.«
V tokratnih Pričevalcih se pred nami razgrnejo tri zanimive zgodbe, ki zlasti medvojne razmere v Beli krajini pokažejo v manj znani luči. Mici Papež je bila priča dogajanju v Črnomlju, Jože in Antonija Butala pa se spominjata tragičnih dogodkov na Doblički Gori in na Griču pri Dobličah, kjer je prevladovalo partizansko gibanje.
V tokratnih Pričevalcih se pred nami razgrnejo tri zanimive zgodbe, ki zlasti medvojne razmere v Beli krajini pokažejo v manj znani luči. Mici Papež je bila priča dogajanju v Črnomlju, Jože in Antonija Butala pa se spominjata tragičnih dogodkov na Doblički Gori in na Griču pri Dobličah, kjer je prevladovalo partizansko gibanje.
Med ljudmi je zavladal strah. Posebej so jih pretresle vesti o partizanskem zajetju romskih družin iz Kanižarice julija 1942. Požgali so jim hiše in jih odgnali proti Mavrlenu, tam pa vse, tudi otroke, pomorili. Po italijanski kapitulaciji je bilo v Beli krajini t. i. osvobojeno ozemlje. Ko so partizani ugrabili dragatuškega župnika Omahna, je Jožefin brat posredoval zanj pri partizanskem poveljniku, ki ga je poznal, a mu je ta odvrnil, da je že prepozno. Ivanka se spominja bučnega slovesa od partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta in kako so odmevale eksplozije, ko so minirali jame s pomorjenimi. V tokratni oddaji Pričevalci ločeno nastopata zelo zanimivi Belokranjki, Ivanka Kunič in Jožefa Verderber.
Med ljudmi je zavladal strah. Posebej so jih pretresle vesti o partizanskem zajetju romskih družin iz Kanižarice julija 1942. Požgali so jim hiše in jih odgnali proti Mavrlenu, tam pa vse, tudi otroke, pomorili. Po italijanski kapitulaciji je bilo v Beli krajini t. i. osvobojeno ozemlje. Ko so partizani ugrabili dragatuškega župnika Omahna, je Jožefin brat posredoval zanj pri partizanskem poveljniku, ki ga je poznal, a mu je ta odvrnil, da je že prepozno. Ivanka se spominja bučnega slovesa od partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta in kako so odmevale eksplozije, ko so minirali jame s pomorjenimi. V tokratni oddaji Pričevalci ločeno nastopata zelo zanimivi Belokranjki, Ivanka Kunič in Jožefa Verderber.
V tokratnih Pričevalcih bomo objavili kar dve ločeni, a zelo zanimivi življenjski izpovedi. Anica Čuk je bila rojena v vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo, med vojno je njena družina veliko pretrpela, saj so jim partizani ustrelili mamo, ko je šla od maše. Franca Tofanta pa smo posneli v Teharjah, kjer je bil kot fantič priča grozljivemu prizoru, ko so majhni otroci, odvzeti zaprtim materam, umirali na vročem soncu teharskega taborišča.
V tokratnih Pričevalcih bomo objavili kar dve ločeni, a zelo zanimivi življenjski izpovedi. Anica Čuk je bila rojena v vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo, med vojno je njena družina veliko pretrpela, saj so jim partizani ustrelili mamo, ko je šla od maše. Franca Tofanta pa smo posneli v Teharjah, kjer je bil kot fantič priča grozljivemu prizoru, ko so majhni otroci, odvzeti zaprtim materam, umirali na vročem soncu teharskega taborišča.
Jesensko serijo Pričevalci nadaljujemo z izredno zanimivo zgodbo leta 1923 rojenega Karla Bezjaka in njegove nekoliko mlajše soproge Albine, ki sta po begu iz Jugoslavije v Sydneyu v Avstraliji ustvarila podjetje in vsestransko uspela. Oba sta rojena na Štajerskem, Karlov oče je umrl, ko mu je bilo pet let, a brat je že pred vojno odprl trgovino z mešanim blagom. Pri gospe Albini pa je bil oče delavec v opekarni, sama pa je obiskovala meščansko šolo v Ljutomeru in bila potem trgovka ter knjigovodkinja. Oba se živo spomnita nemškega napada na Jugoslavijo aprila 1941 pa tudi okoliščin, ko je bil del prebivalstva Nemcem naklonjen, večina Slovencev pa seveda ne. Karl je bil že leta 1942 prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto, veliko srečo je imel, da je sploh preživel. Nemci so se že umikali pred Sovjeti iz Ukrajine prek Romunije in Madžarske do Avstrije, kjer je Karel dezertiral in se uspel prebiti do doma. Tu so ga zajeli partizani, a je bil eden med njimi, pove Karl zelo dober in ga je izpustil. Tudi Albinin brat je bil mobiliziran v nemško vojsko, od tam je dezertiral in pristal med jugoslovanskimi partizani, a je nekaj mesecev pred koncem vojne izgubil življenje. Albina se spomni težkih razmer med vojno, tudi strahu pred nemškimi represalijami saj so za enega ubitega Nemca potem pomorili veliko slovenskih talcev. Po vojni je pestila revščina, ropanje premožnejših in preganjanje drugače mislečih. Karl zato pravi: »Hvala Bogu, da nismo bili dolgo tam. To je bila najboljša poteza v mojem življenju, da smo pustili našo rodno lepo Slovenijo«. Z zaročenko Albino sta pobegnila aprila 1948 čez mejo v Prekmurju, vendar sta imela izjemno srečo saj so ju Avstrijci opozorili, da je tisti predel posejan z minami. V Avstriji sta se hitro znašla in začela delati, polno pa sta zaživela v Avstraliji. To je bila dežela priložnosti in vsak, ki je bil pripravljen delat je zelo hitro napredoval, povesta zakonca Bezjak. Njuna družina je uspela postaviti uspešno podjetje za prodajo električnih aparatov. Že več kot 60 let živita v zanimivi moderni hiši obdani s čudovito urejenim vrtom, na vprašanje kako sta zadovoljna s svojim življenjem pa odgovarjata: »Zelo, zelo, ne bi moglo bit boljše, gospod Možina, ko ima človek srečno družino, to je vse, to je bogastvo, nič drugo ni važno. Še naši otroci imajo vsi slovenske potne liste In vsi so obiskali Slovenijo, vsi so navdušeni, ne govorijo preveč slovensko, ampak vseeno se trudijo.«
Jesensko serijo Pričevalci nadaljujemo z izredno zanimivo zgodbo leta 1923 rojenega Karla Bezjaka in njegove nekoliko mlajše soproge Albine, ki sta po begu iz Jugoslavije v Sydneyu v Avstraliji ustvarila podjetje in vsestransko uspela. Oba sta rojena na Štajerskem, Karlov oče je umrl, ko mu je bilo pet let, a brat je že pred vojno odprl trgovino z mešanim blagom. Pri gospe Albini pa je bil oče delavec v opekarni, sama pa je obiskovala meščansko šolo v Ljutomeru in bila potem trgovka ter knjigovodkinja. Oba se živo spomnita nemškega napada na Jugoslavijo aprila 1941 pa tudi okoliščin, ko je bil del prebivalstva Nemcem naklonjen, večina Slovencev pa seveda ne. Karl je bil že leta 1942 prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto, veliko srečo je imel, da je sploh preživel. Nemci so se že umikali pred Sovjeti iz Ukrajine prek Romunije in Madžarske do Avstrije, kjer je Karel dezertiral in se uspel prebiti do doma. Tu so ga zajeli partizani, a je bil eden med njimi, pove Karl zelo dober in ga je izpustil. Tudi Albinin brat je bil mobiliziran v nemško vojsko, od tam je dezertiral in pristal med jugoslovanskimi partizani, a je nekaj mesecev pred koncem vojne izgubil življenje. Albina se spomni težkih razmer med vojno, tudi strahu pred nemškimi represalijami saj so za enega ubitega Nemca potem pomorili veliko slovenskih talcev. Po vojni je pestila revščina, ropanje premožnejših in preganjanje drugače mislečih. Karl zato pravi: »Hvala Bogu, da nismo bili dolgo tam. To je bila najboljša poteza v mojem življenju, da smo pustili našo rodno lepo Slovenijo«. Z zaročenko Albino sta pobegnila aprila 1948 čez mejo v Prekmurju, vendar sta imela izjemno srečo saj so ju Avstrijci opozorili, da je tisti predel posejan z minami. V Avstriji sta se hitro znašla in začela delati, polno pa sta zaživela v Avstraliji. To je bila dežela priložnosti in vsak, ki je bil pripravljen delat je zelo hitro napredoval, povesta zakonca Bezjak. Njuna družina je uspela postaviti uspešno podjetje za prodajo električnih aparatov. Že več kot 60 let živita v zanimivi moderni hiši obdani s čudovito urejenim vrtom, na vprašanje kako sta zadovoljna s svojim življenjem pa odgovarjata: »Zelo, zelo, ne bi moglo bit boljše, gospod Možina, ko ima človek srečno družino, to je vse, to je bogastvo, nič drugo ni važno. Še naši otroci imajo vsi slovenske potne liste In vsi so obiskali Slovenijo, vsi so navdušeni, ne govorijo preveč slovensko, ampak vseeno se trudijo.«
Zanimiva zgodba zakoncev Keržič ima dve izhodišči. Mari oz. Marija se je rodila leta 1941 v Buenos Airesu. Njena mama Marija Marušič je bila ena od mnogih primorskih izseljencev, ki so zaradi fašizma zapustili domovino in še pred drugo svetovno vojno odšli v Argentino. Tam je spoznala Janeza Planinška iz bližine Trebnjega. Marijina pripoved je polna zanimivih podrobnosti o zelo bogatem kulturnem življenju Slovencev v Argentini pred vojno. Milan pa je bil rojen v trdni kmečki družini v Loški dolini, njegov stari oče je bil župan. Že kot otrok je ostal brez mame, ki je pri 27 letih umrla v bolnišnici v Padovi, oče pa je pozneje postal žrtev revolucionarnega nasilja. Milan se staršev ne spominja. S preostalo družino so bili izgnani, pozneje ga je vzela k sebi teta v Framu na Štajerskem, tam je tudi hodil v šolo in bil pogosto šikaniran. Ko je bil star 14 let, sta s teto preko Rdečega križa odšla v Argentino, tam so že bili Milanovi sorodniki, tudi stari oče, ki se je s političnimi begunci umaknil v Italijo že maja 1945. Argentinska slovenska skupnost je bila pod vtisom komunističnega režima v Jugoslaviji zelo nezaupljiva do prišlekov, tako je imel Milan sprva težave tudi s tem. Mari in Milan sta se v Argentini spoznala in poročila in postala ena najbolj aktivnih članov slovenske skupnosti. Bila sta priča neverjetnemu zagonu kulturnega, družabnega in verskega življenja Slovencev, kar je botrovalo gradnji številnih domov, ki so še danes močni otoki slovenstva v Argentini. Jugoslovanski režim je na slovenske politične izseljence, ki so se trudili ohranjati kulturo in narodno identiteto, gledal kot na izdajalce in takšno razmišljanje širil tudi na stare predvojne izseljence. Tako se je tudi v Argentini nadaljeval slovenski narodni razkol, vendar se je potem, ko so predvojna društva usahnila, vse, kar je slovenskega, združilo v ustanovah povojnih izseljencev. Milan je v Argentini končal industrijsko šolo, kasneje je imel svojo delavnico, z družabniki pa so tudi gradili hiše za prodajo. Mari je bila dolga leta uspešna učiteljica in ravnateljica v argentinski šoli. Leta 1973 so obiskali Slovenijo, in Mari se spominja: »Ko smo prišli na jugoslovansko mejo, ne vem, če je moja mama ali moj mož rekel, dajmo, prižgimo radio. In damo radio, pa slišimo slovensko muziko. Nismo mogli verjeti, smo se jokali.« Od takrat so večkrat obiskali prvotno domovino. Milan in Mari ste se zavzeto vključila v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, Milan pa se je po padcu režima podal na dolgo pot raziskovanja usode svojega umorjenega očeta, dokler ni dosegel rehabilitacije in sprave: »Sem imel kamen tukaj notri, dokler sem bil sin izdajalca, zdaj pa imam dokazano, da ni tako.« Mari in Milan sta velika Slovenca, domovini ob koncu oddaje zaželita lepo prihodnost in sožitje med prebivalci.
Zanimiva zgodba zakoncev Keržič ima dve izhodišči. Mari oz. Marija se je rodila leta 1941 v Buenos Airesu. Njena mama Marija Marušič je bila ena od mnogih primorskih izseljencev, ki so zaradi fašizma zapustili domovino in še pred drugo svetovno vojno odšli v Argentino. Tam je spoznala Janeza Planinška iz bližine Trebnjega. Marijina pripoved je polna zanimivih podrobnosti o zelo bogatem kulturnem življenju Slovencev v Argentini pred vojno. Milan pa je bil rojen v trdni kmečki družini v Loški dolini, njegov stari oče je bil župan. Že kot otrok je ostal brez mame, ki je pri 27 letih umrla v bolnišnici v Padovi, oče pa je pozneje postal žrtev revolucionarnega nasilja. Milan se staršev ne spominja. S preostalo družino so bili izgnani, pozneje ga je vzela k sebi teta v Framu na Štajerskem, tam je tudi hodil v šolo in bil pogosto šikaniran. Ko je bil star 14 let, sta s teto preko Rdečega križa odšla v Argentino, tam so že bili Milanovi sorodniki, tudi stari oče, ki se je s političnimi begunci umaknil v Italijo že maja 1945. Argentinska slovenska skupnost je bila pod vtisom komunističnega režima v Jugoslaviji zelo nezaupljiva do prišlekov, tako je imel Milan sprva težave tudi s tem. Mari in Milan sta se v Argentini spoznala in poročila in postala ena najbolj aktivnih članov slovenske skupnosti. Bila sta priča neverjetnemu zagonu kulturnega, družabnega in verskega življenja Slovencev, kar je botrovalo gradnji številnih domov, ki so še danes močni otoki slovenstva v Argentini. Jugoslovanski režim je na slovenske politične izseljence, ki so se trudili ohranjati kulturo in narodno identiteto, gledal kot na izdajalce in takšno razmišljanje širil tudi na stare predvojne izseljence. Tako se je tudi v Argentini nadaljeval slovenski narodni razkol, vendar se je potem, ko so predvojna društva usahnila, vse, kar je slovenskega, združilo v ustanovah povojnih izseljencev. Milan je v Argentini končal industrijsko šolo, kasneje je imel svojo delavnico, z družabniki pa so tudi gradili hiše za prodajo. Mari je bila dolga leta uspešna učiteljica in ravnateljica v argentinski šoli. Leta 1973 so obiskali Slovenijo, in Mari se spominja: »Ko smo prišli na jugoslovansko mejo, ne vem, če je moja mama ali moj mož rekel, dajmo, prižgimo radio. In damo radio, pa slišimo slovensko muziko. Nismo mogli verjeti, smo se jokali.« Od takrat so večkrat obiskali prvotno domovino. Milan in Mari ste se zavzeto vključila v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, Milan pa se je po padcu režima podal na dolgo pot raziskovanja usode svojega umorjenega očeta, dokler ni dosegel rehabilitacije in sprave: »Sem imel kamen tukaj notri, dokler sem bil sin izdajalca, zdaj pa imam dokazano, da ni tako.« Mari in Milan sta velika Slovenca, domovini ob koncu oddaje zaželita lepo prihodnost in sožitje med prebivalci.
Pričevanje 90-letnega Antona Konde iz Avstralija je izredno zanimivo. Bil je partizan, politkomisar, aktivni oficir in naposled obsojenec na Golem otoku. V iskreni pripovedi nam oriše razmere v rodni Beli Krajini pred vojno in med vojno samo, odhod v partizane in težke preizkušnje, ki jih je preživel med vojno, velikokrat na pragu smrti. Bil je v Tomšičevi brigadi, deloval v partizanski bolnici in v XIV. diviziji, ki je med pohodom na Štajersko prek Hrvaške utrpela hude izgube. Bil je tudi zraven, ko je padel pesnik Karel Destovnik, najdemo pa ga še na eni najbolj znanih partizanskih fotografij, ko skopaj z župnikom Lampretom in še dvema nesejo ranjenca. Leta 1948 je kot aktivi oficir jugoslovanske armade padel v kolesje Informbiroja in pristal na Golem otoku. Po prihodu nazaj je pobegnil v Avstralijo in kmalu mu je sledila tudi njegova bodoča žena s katero sta si ustvarila lepo družino. Pretresljiva izpoved o preživetju in močni veri, še vedno ključni v življenju pričevalca, ki se je boril za svobodo, a jo je naposled doživel šele v Avstraliji. Urednik oddaje Jože Možina ga je še pred časom ponovno obiskal in povabil pred objektiv, ko ga je danes pokojni Anton, popeljal po svoji zemlji in podelil še nekaj spominov.
Pričevanje 90-letnega Antona Konde iz Avstralija je izredno zanimivo. Bil je partizan, politkomisar, aktivni oficir in naposled obsojenec na Golem otoku. V iskreni pripovedi nam oriše razmere v rodni Beli Krajini pred vojno in med vojno samo, odhod v partizane in težke preizkušnje, ki jih je preživel med vojno, velikokrat na pragu smrti. Bil je v Tomšičevi brigadi, deloval v partizanski bolnici in v XIV. diviziji, ki je med pohodom na Štajersko prek Hrvaške utrpela hude izgube. Bil je tudi zraven, ko je padel pesnik Karel Destovnik, najdemo pa ga še na eni najbolj znanih partizanskih fotografij, ko skopaj z župnikom Lampretom in še dvema nesejo ranjenca. Leta 1948 je kot aktivi oficir jugoslovanske armade padel v kolesje Informbiroja in pristal na Golem otoku. Po prihodu nazaj je pobegnil v Avstralijo in kmalu mu je sledila tudi njegova bodoča žena s katero sta si ustvarila lepo družino. Pretresljiva izpoved o preživetju in močni veri, še vedno ključni v življenju pričevalca, ki se je boril za svobodo, a jo je naposled doživel šele v Avstraliji. Urednik oddaje Jože Možina ga je še pred časom ponovno obiskal in povabil pred objektiv, ko ga je danes pokojni Anton, popeljal po svoji zemlji in podelil še nekaj spominov.
»Kolikor je preživel, se prav čudim, da je normalen. Je kar v redu in spi kot top,« pravi žena Angela Vombergar iz Cerkelj na Gorenjskem, ko se pridruži pričevanju svojega moža Jerneja Vombergarja. Jernej je kot prisilno mobiliziran nemški vojak doživel strahote vzhodne fronte na Finskem oz. Laponskem, o čemer nam poda izjemno zanimivo in pomembno pričevanje. Izhaja iz velike kmečke družine. Jernejev oče je kot mlad fant služil vojaški rok, bil vojak v prvi svetovno vojni in nato italijanski vojni ujetnik, tako je bil od doma kar osem let. Leta 1925 rojeni Jernej spregovori o svojem otroštvu in življenju v stari Jugoslaviji, ki je bilo skromno, vendar kot pravi: »Je bolje, da enkrat na dan ješ pa v šupi ležiš, samo da je mir.« Oba z ženo Angelo se spominjata Rada in Ksenije Hribar, lastnikov gradu Strmol, ki sta bila med ljudmi zelo priljubljena. Komaj 17-leten je moral Jernej v nemško vojsko, kar ga je oropalo mladosti in trajno zaznamovalo. Najprej je bil v Franciji, tam je doživel kapitulacijo Italije in zajetje italijanske vojske, zelo zanimivi pa so bili tudi stiki s francoskim odporniškim gibanjem. Prava kataklizma pa se je začela, ko so ga poslali na vzhodno fronto na Finsko, kjer so se borili proti prodirajočim Rusom ob Barentsovem morju. Vombergarjevi opisi sovjetskih jurišev, v katerih so prvi valovi mladih vojakov azijskega rodu prihajali nad njih celo brez orožja, nam razkrijejo grozljive podrobnosti življenja na fronti. Za prvim valom so napadali dobro oboroženi in zagrizeni komsomolci. Rusi so jurišali pod vplivom alkohola, medtem ko so nemški vojaki dobivali opijate. Jernej je bil neštetokrat v smrtni nevarnosti. Ob nemškem umiku proti Norveški je izredno trpelo tudi civilno prebivalstvo. Hodili so več sto kilometrov in Jernej se še danes spominja mladih fantov, ki so ranjeni, razmesarjeni prosili za milostni strel ali sporočali še zadnje besede svojcem. Velikokrat je obupoval. Ko se je vojna končala in so jih zajeli zavezniki, se je razbežal tudi del sovjetske vojske, ker se nekateri niso marali vrniti pod Stalinovo diktaturo. Ko so slovenske mobilizirance, tedaj že pod ameriškim poveljstvom, obiskali predstavniki jugoslovanskih partizanov ter jim prinesli slike Stalina in Tita, se je odnos do Slovencev v nemški vojski povsem spremenil. Američani so jih začeli strogo obravnavati kot vojne ujetnike, na betonu, ograjenem z žično ograjo, so čakali, da jih pošljejo v Jugoslavijo. Ko so prišli v domovino, je to zanje pomenilo novo ujetništvo. Kot mobiliziranci nemške vojske so morali prestajati javno sramotenje in trpinčenje. Jernej je vendarle ostal živ, njegov brat pa je končal v Kočevskem rogu. Izjemna pripoved Jerneja Vombergarja je zgodba o strahotah vojne in obenem sporočilo, kako velika vrednota je mir.
»Kolikor je preživel, se prav čudim, da je normalen. Je kar v redu in spi kot top,« pravi žena Angela Vombergar iz Cerkelj na Gorenjskem, ko se pridruži pričevanju svojega moža Jerneja Vombergarja. Jernej je kot prisilno mobiliziran nemški vojak doživel strahote vzhodne fronte na Finskem oz. Laponskem, o čemer nam poda izjemno zanimivo in pomembno pričevanje. Izhaja iz velike kmečke družine. Jernejev oče je kot mlad fant služil vojaški rok, bil vojak v prvi svetovno vojni in nato italijanski vojni ujetnik, tako je bil od doma kar osem let. Leta 1925 rojeni Jernej spregovori o svojem otroštvu in življenju v stari Jugoslaviji, ki je bilo skromno, vendar kot pravi: »Je bolje, da enkrat na dan ješ pa v šupi ležiš, samo da je mir.« Oba z ženo Angelo se spominjata Rada in Ksenije Hribar, lastnikov gradu Strmol, ki sta bila med ljudmi zelo priljubljena. Komaj 17-leten je moral Jernej v nemško vojsko, kar ga je oropalo mladosti in trajno zaznamovalo. Najprej je bil v Franciji, tam je doživel kapitulacijo Italije in zajetje italijanske vojske, zelo zanimivi pa so bili tudi stiki s francoskim odporniškim gibanjem. Prava kataklizma pa se je začela, ko so ga poslali na vzhodno fronto na Finsko, kjer so se borili proti prodirajočim Rusom ob Barentsovem morju. Vombergarjevi opisi sovjetskih jurišev, v katerih so prvi valovi mladih vojakov azijskega rodu prihajali nad njih celo brez orožja, nam razkrijejo grozljive podrobnosti življenja na fronti. Za prvim valom so napadali dobro oboroženi in zagrizeni komsomolci. Rusi so jurišali pod vplivom alkohola, medtem ko so nemški vojaki dobivali opijate. Jernej je bil neštetokrat v smrtni nevarnosti. Ob nemškem umiku proti Norveški je izredno trpelo tudi civilno prebivalstvo. Hodili so več sto kilometrov in Jernej se še danes spominja mladih fantov, ki so ranjeni, razmesarjeni prosili za milostni strel ali sporočali še zadnje besede svojcem. Velikokrat je obupoval. Ko se je vojna končala in so jih zajeli zavezniki, se je razbežal tudi del sovjetske vojske, ker se nekateri niso marali vrniti pod Stalinovo diktaturo. Ko so slovenske mobilizirance, tedaj že pod ameriškim poveljstvom, obiskali predstavniki jugoslovanskih partizanov ter jim prinesli slike Stalina in Tita, se je odnos do Slovencev v nemški vojski povsem spremenil. Američani so jih začeli strogo obravnavati kot vojne ujetnike, na betonu, ograjenem z žično ograjo, so čakali, da jih pošljejo v Jugoslavijo. Ko so prišli v domovino, je to zanje pomenilo novo ujetništvo. Kot mobiliziranci nemške vojske so morali prestajati javno sramotenje in trpinčenje. Jernej je vendarle ostal živ, njegov brat pa je končal v Kočevskem rogu. Izjemna pripoved Jerneja Vombergarja je zgodba o strahotah vojne in obenem sporočilo, kako velika vrednota je mir.
»Čudno je bilo takrat, jaz sem imel izredno srečo, da sem živ ostal,« se spominja zdaj skoraj stoletni France Erce iz Vodic na Gorenjskem. V zanimivem pričevanju nas popelje v čas po prvi svetovni vojni, ko je ministriral na Šmarni gori, Vodice pa so bile še zmeraj znane zaradi lažne vidkinje Johance, ki je hlinila kristusove rane in kar dolgo časa ljudi vodila za nos. France je užival brezskrbno otroštvo, doma so imeli trgovino in gostilno, v mladih letih je postal igralec v ljudskih igrah in atlet – dejaven športnik v telovadnem društvu Orel. Po nemški okupaciji je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto v Besarabijo. Tam si je prestrelil roko, poslali so ga v vojaško bolnišnico, nato pa na fronto na Poljsko. Ob prvem dopustu se je pridružil gorenjskim domobrancem na Smledniku ter se ob koncu vojne z njimi umaknil na Koroško. Angleži so jih z zvijačo, češ da gredo v Italijo, strpali na vlak za Jugoslavijo, kjer so padli v roke titovim partizanom. France je bil najprej zaprt v škofjeloškem gradu in pozneje v Šentvidu. Od tam so jih odvažali na morišča. Franc je zaradi starosti sodil v kategorijo ujetnikov, ki jih je komunistična oblast načrtno pobijala, toda po posredovanju dekleta iz partizanske družine so ga poslali domov. Vendar ni imel miru, saj ga je politična policija Udba stalno nadzirala in šikanirala ter zahtevala, da vohuni zanje. France se je skrival, nato so ga ujeli in obsodili na tri leta zapora. Po prihodu iz zapora je moral odslužiti vojaški rok, potem pa se je življenje zanj za silo uredilo, ustvaril si je družino. Pravo svobodo pa je užil šele po letu 1990, ko je padel komunizem in smo dobili samostojno državo, kar je bilo Francetu v veliko veselje.
»Čudno je bilo takrat, jaz sem imel izredno srečo, da sem živ ostal,« se spominja zdaj skoraj stoletni France Erce iz Vodic na Gorenjskem. V zanimivem pričevanju nas popelje v čas po prvi svetovni vojni, ko je ministriral na Šmarni gori, Vodice pa so bile še zmeraj znane zaradi lažne vidkinje Johance, ki je hlinila kristusove rane in kar dolgo časa ljudi vodila za nos. France je užival brezskrbno otroštvo, doma so imeli trgovino in gostilno, v mladih letih je postal igralec v ljudskih igrah in atlet – dejaven športnik v telovadnem društvu Orel. Po nemški okupaciji je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto v Besarabijo. Tam si je prestrelil roko, poslali so ga v vojaško bolnišnico, nato pa na fronto na Poljsko. Ob prvem dopustu se je pridružil gorenjskim domobrancem na Smledniku ter se ob koncu vojne z njimi umaknil na Koroško. Angleži so jih z zvijačo, češ da gredo v Italijo, strpali na vlak za Jugoslavijo, kjer so padli v roke titovim partizanom. France je bil najprej zaprt v škofjeloškem gradu in pozneje v Šentvidu. Od tam so jih odvažali na morišča. Franc je zaradi starosti sodil v kategorijo ujetnikov, ki jih je komunistična oblast načrtno pobijala, toda po posredovanju dekleta iz partizanske družine so ga poslali domov. Vendar ni imel miru, saj ga je politična policija Udba stalno nadzirala in šikanirala ter zahtevala, da vohuni zanje. France se je skrival, nato so ga ujeli in obsodili na tri leta zapora. Po prihodu iz zapora je moral odslužiti vojaški rok, potem pa se je življenje zanj za silo uredilo, ustvaril si je družino. Pravo svobodo pa je užil šele po letu 1990, ko je padel komunizem in smo dobili samostojno državo, kar je bilo Francetu v veliko veselje.
V tokratnem pričevanju bomo prisluhnili vaščanoma in prijateljema Marjanu Premrlu in Jožetu Pižentu, ki ju druži pesem, kar bomo v pričevanju tudi slišali. Doma sta iz Šembida, sedaj Podnanosa, slikovite primorske vasi ob vstopu v Vipavsko dolino. Marjan Premrl izhaja iz zavedne slovenske družine, ki ji vojni čas ni prizanašal. Njegov brat je bil poznejši narodni heroj Janko Premrl Vojko, ki naj bi padel v spopadu z italijanskim okupatorjem, a Marjan bo v pričevanju razkril družinsko vedenje o Vojkovi smrti, ki pravi, da ni bil pokončan od sovražne, ampak od partizanske krogle. Delovanje med ljudmi priljubljenega Janka Premrla je temeljilo na primorskem antifašizmu brez ideoloških primesi, kar pa komunističnim komisarjem, ki so prišli na Primorsko iz Ljubljane ni bilo po godu. Na Janka Premrla so Italijani razpisali visoko nagrado, požgali so jim družinsko hišo, starše zaprli in tudi Marjan je bil kot dijak deležen tepeža in zasliševanja italijanske policije v Gorici. Ob koncu vojne je žrtev umikajočih četnikov postala še Marjanova sestra. Premrl bo v pričevanju obudil tudi spomin na svojega strica, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla, ki je najbolj znan kot avtor glasbe za slovensko himno. Pričevanju Premrla se je pridružil izredno zanimivi sogovornik Jože Pižent, ki je bil rojen na planoti Nanos nad Vipavsko dolino. Po pojavu partizanov so Italijani tudi njihovo hišo zažgali tako, da so se zatekli v Šembid, kjer živi še danes. Oba z Marjanom sta odlična in še vedno aktivna pevca, za nas sta se sprehodila po »gasah« starodavne vasi do cerkve Sv. Vida, kje sta še vedno aktivna v cerkvenem zboru.
V tokratnem pričevanju bomo prisluhnili vaščanoma in prijateljema Marjanu Premrlu in Jožetu Pižentu, ki ju druži pesem, kar bomo v pričevanju tudi slišali. Doma sta iz Šembida, sedaj Podnanosa, slikovite primorske vasi ob vstopu v Vipavsko dolino. Marjan Premrl izhaja iz zavedne slovenske družine, ki ji vojni čas ni prizanašal. Njegov brat je bil poznejši narodni heroj Janko Premrl Vojko, ki naj bi padel v spopadu z italijanskim okupatorjem, a Marjan bo v pričevanju razkril družinsko vedenje o Vojkovi smrti, ki pravi, da ni bil pokončan od sovražne, ampak od partizanske krogle. Delovanje med ljudmi priljubljenega Janka Premrla je temeljilo na primorskem antifašizmu brez ideoloških primesi, kar pa komunističnim komisarjem, ki so prišli na Primorsko iz Ljubljane ni bilo po godu. Na Janka Premrla so Italijani razpisali visoko nagrado, požgali so jim družinsko hišo, starše zaprli in tudi Marjan je bil kot dijak deležen tepeža in zasliševanja italijanske policije v Gorici. Ob koncu vojne je žrtev umikajočih četnikov postala še Marjanova sestra. Premrl bo v pričevanju obudil tudi spomin na svojega strica, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla, ki je najbolj znan kot avtor glasbe za slovensko himno. Pričevanju Premrla se je pridružil izredno zanimivi sogovornik Jože Pižent, ki je bil rojen na planoti Nanos nad Vipavsko dolino. Po pojavu partizanov so Italijani tudi njihovo hišo zažgali tako, da so se zatekli v Šembid, kjer živi še danes. Oba z Marjanom sta odlična in še vedno aktivna pevca, za nas sta se sprehodila po »gasah« starodavne vasi do cerkve Sv. Vida, kje sta še vedno aktivna v cerkvenem zboru.
V tokratnem pričevanju prisluhnemo dvema Slovenkama, 96-letni Francki Anžin in 97-letni Ani Aniti Pleško, ki ju je življenjska pot odpeljala v Melbourne v Avstralijo. V pretresljivi izpovedi obeh se krivica in bolečina prepletata z ljubeznijo, dobroto in vero. Francka je bila rojena v Srednjih Jaršah leta 1922 v družini z osmimi otroki. Oče se je v prvi svetovni vojni bojeval v Galiciji in je otrokom pogosto pripovedoval zgodbe o tistem času. Družino je preživljal z izdelovanjem vozov in lestev. Francka se spominja trdega življenja. Kot najstarejša v družini je že 15-letna začela delati v mokri predilnici Induplati v Jaršah. Potem ko so med vojno brate mobilizirali partizani, so okupatorji družino izselili v bližino Münchna. Kmalu so Nemci zajeli tudi brate in ti so med vojno izkusili različna taborišča. Francka pove, da po osvoboditvi ni želela živeti v komunističnem režimu. Po materini smrti se je izselila in si srečo našla v Avstraliji, kjer že vrsto let aktivno sodeluje v slovenski skupnosti v Melbournu in je njena pomembna članica. Anita Ana Pleško, rojena Mali leta 1921 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici, se je rodila v družini s štirimi otroki. Pove, da se je njen oče boril na soški fronti v prvi svetovni vojni in celo poveljeval skupini vojakov. Mati je družino preživljala s šivanjem, ker je oče delal kot telegrafist na državni železnici, pa se je družina pogosto selila. Čeprav je družina pomagala partizanom, so jim po vojni zasegli premoženje, starše pa zaprli, jih zasliševali in trpinčili. Anita se spominja strahu, groze in šikaniranja, ki ga je morala prestajati tudi sama. S pomočjo prijateljev – teh pa je bilo v novem režimu veliko manj in nikoli nisi vedel, kdo vohuni in spletkari proti tebi – je rešila starše in s svojim možem, s katerim se je poročila še med vojno, srečno zaživela šele v Melbournu v Avstraliji
V tokratnem pričevanju prisluhnemo dvema Slovenkama, 96-letni Francki Anžin in 97-letni Ani Aniti Pleško, ki ju je življenjska pot odpeljala v Melbourne v Avstralijo. V pretresljivi izpovedi obeh se krivica in bolečina prepletata z ljubeznijo, dobroto in vero. Francka je bila rojena v Srednjih Jaršah leta 1922 v družini z osmimi otroki. Oče se je v prvi svetovni vojni bojeval v Galiciji in je otrokom pogosto pripovedoval zgodbe o tistem času. Družino je preživljal z izdelovanjem vozov in lestev. Francka se spominja trdega življenja. Kot najstarejša v družini je že 15-letna začela delati v mokri predilnici Induplati v Jaršah. Potem ko so med vojno brate mobilizirali partizani, so okupatorji družino izselili v bližino Münchna. Kmalu so Nemci zajeli tudi brate in ti so med vojno izkusili različna taborišča. Francka pove, da po osvoboditvi ni želela živeti v komunističnem režimu. Po materini smrti se je izselila in si srečo našla v Avstraliji, kjer že vrsto let aktivno sodeluje v slovenski skupnosti v Melbournu in je njena pomembna članica. Anita Ana Pleško, rojena Mali leta 1921 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici, se je rodila v družini s štirimi otroki. Pove, da se je njen oče boril na soški fronti v prvi svetovni vojni in celo poveljeval skupini vojakov. Mati je družino preživljala s šivanjem, ker je oče delal kot telegrafist na državni železnici, pa se je družina pogosto selila. Čeprav je družina pomagala partizanom, so jim po vojni zasegli premoženje, starše pa zaprli, jih zasliševali in trpinčili. Anita se spominja strahu, groze in šikaniranja, ki ga je morala prestajati tudi sama. S pomočjo prijateljev – teh pa je bilo v novem režimu veliko manj in nikoli nisi vedel, kdo vohuni in spletkari proti tebi – je rešila starše in s svojim možem, s katerim se je poročila še med vojno, srečno zaživela šele v Melbournu v Avstraliji
Pričevanje Iva in Teje Bavčar iz Ajdovščine nam ponuja izredno zanimiv vpogled v življenje ter politične in socialne razmere na Primorskem v času fašizma ter po prihodu partizanov. Ivo Bavčar, ki se je rodil leta 1929 v Ajdovščini, se spominja, kako so morali v šoli govoriti samo italijansko in kako so uživali pri pouku slovenščine, ki ga je v cerkvi vodil zavedni duhovnik Dušan Bratina. Spominja se partizanske zasedbe Ajdovščine po razpadu Italije, ko so v strahu pred revolucionarnim terorjem in grožnjami bežali. Partizani so po prihodu Nemcev zbežali v Trnovski gozd, po koncu vojne pa je vsa Bavčarjeva družina zaradi strahu pred režimom zbežala čez mejo. Živeli so po različnih begunskih taboriščih v Italiji in nato dve leti v Nemčiji. Ivo je potem sam odšel v Avstralijo. Sprva, leta 1949, je delal v gozdovih Zahodne Avstralije in se kasneje pridružil svojim staršem Ivanu in Frančiški v Sydneyju. Leta 1960 se je vrnil v domovino in si poiskal ženo. Zaljubil se je v domačinko Tejo Brecelj, se z njo poročili in jo odpeljal v Avstralijo, tam so se jima rodili trije otroci. Pričevanju se pridruži tudi žena Teja, ki prav tako izvira iz Ajdovščine. Pripoveduje o hudi revščini, trdem življenju in ustrahovanju, ki jih je doživljala njihova družina. Bili so verni, njen brat je bil v semenišču, zato jih je nova oblast šikanirala. Ganljivo pripoved zakonca Bavčar končata z besedami, da imata dva domova: Slovenijo, kjer sta rojena, in Avstralijo, ki jima je dala kruh in možnost dobrega življenja. Od vsega začetka sta zelo aktivna in nepogrešljiva člana slovenske skupnosti v Sydneyju, njuno delo danes nadaljujejo tudi njuni vnuki. Oba sta opravila ogromno prostovoljnega dela in bila za to tudi nagrajena. Teja in Ivo Bavčar sta zgled pristnih primorskih Slovencev, ki so ves čas ohranjali pripadnost narodu in veri.
Pričevanje Iva in Teje Bavčar iz Ajdovščine nam ponuja izredno zanimiv vpogled v življenje ter politične in socialne razmere na Primorskem v času fašizma ter po prihodu partizanov. Ivo Bavčar, ki se je rodil leta 1929 v Ajdovščini, se spominja, kako so morali v šoli govoriti samo italijansko in kako so uživali pri pouku slovenščine, ki ga je v cerkvi vodil zavedni duhovnik Dušan Bratina. Spominja se partizanske zasedbe Ajdovščine po razpadu Italije, ko so v strahu pred revolucionarnim terorjem in grožnjami bežali. Partizani so po prihodu Nemcev zbežali v Trnovski gozd, po koncu vojne pa je vsa Bavčarjeva družina zaradi strahu pred režimom zbežala čez mejo. Živeli so po različnih begunskih taboriščih v Italiji in nato dve leti v Nemčiji. Ivo je potem sam odšel v Avstralijo. Sprva, leta 1949, je delal v gozdovih Zahodne Avstralije in se kasneje pridružil svojim staršem Ivanu in Frančiški v Sydneyju. Leta 1960 se je vrnil v domovino in si poiskal ženo. Zaljubil se je v domačinko Tejo Brecelj, se z njo poročili in jo odpeljal v Avstralijo, tam so se jima rodili trije otroci. Pričevanju se pridruži tudi žena Teja, ki prav tako izvira iz Ajdovščine. Pripoveduje o hudi revščini, trdem življenju in ustrahovanju, ki jih je doživljala njihova družina. Bili so verni, njen brat je bil v semenišču, zato jih je nova oblast šikanirala. Ganljivo pripoved zakonca Bavčar končata z besedami, da imata dva domova: Slovenijo, kjer sta rojena, in Avstralijo, ki jima je dala kruh in možnost dobrega življenja. Od vsega začetka sta zelo aktivna in nepogrešljiva člana slovenske skupnosti v Sydneyju, njuno delo danes nadaljujejo tudi njuni vnuki. Oba sta opravila ogromno prostovoljnega dela in bila za to tudi nagrajena. Teja in Ivo Bavčar sta zgled pristnih primorskih Slovencev, ki so ves čas ohranjali pripadnost narodu in veri.
Vinko Ovijač se je rodil v revni kmečki družini v Trbojah na Gorenjskem. Mati je bila zelo dobra in topla, oče, ki je bil vojak v prvi svetovni vojni na soški fronti, pa je bil precej strog. Po nemški okupaciji leta 1941 so 21-letnega Vinka kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje in mobilizirali v nemško vojsko. Pozneje so ga iz kraja v okolici Dunaja poslali na fronto v Italijo, kjer so Nemci skušali zaustaviti prodor Anglo-Američanov. V Milanu si je pri nekem transportu poškodoval čeljust in končal v vojaški bolnišnici, nato so ga poslali domov na dopust. Na fronto se ni več hotel vrniti, zato se je pridružil gorenjskim domobrancem. Sodeloval je v več bojih ter se ob koncu vojne skupaj s svojo enoto umaknil čez Ljubelj na avstrijsko Koroško. Vendar se Vinko tam ni več vključil v enoto in zato je preživel. Glavnino gorenjskih domobrancev so namreč Angleži z zvijačo vrnili Titovi vojski, ta je potem večino pomorila na Teharjah, v Kočevskem Rogu in drugod. Že tri mesece po koncu vojne sta skupaj z mlado ženo pobegnila in preko begunskega taborišča odšla v Venezuelo, tam so se jima rodili trije otroci. V Venezueli so si zgradili hišo in Vinko je kar dobro zaslužil, vendar svojih otrok ne bi mogel šolati, zato so se preselili v Avstralijo. Začetki so bili zelo težki, vendar so se razmere kmalu izboljšale. Slovenska društva in zlasti slovenska cerkev so bili v največjo oporo novim priseljencem. Vinko Ovijač je postal nepogrešljiv član slovenske skupnosti v Sydneyju. Priseljence so žal razdvajale politične delitve, ki so bile spodbujene iz Jugoslavije. Ta je vohunila zlasti za političnimi emigranti, toda po letu 1990 so se zadeve umirile. Vinko spremlja dogajanje v Sloveniji in je do razmer v domovini precej kritičen in razočaran, saj pravi, da se po 28 letih Slovenija še ni izvila iz komunističnega primeža. Pogovoru se je na kratko pridružila tudi Vinkova hči Olga Lah, ki je bila rojena v Venezueli. Poročena je s Slovencem in z veseljem pove, da so tudi njuni otroci navdušeni nad Slovenijo in slovensko glasbo ter z veseljem prihajajo v domovino svojih prednikov.
Vinko Ovijač se je rodil v revni kmečki družini v Trbojah na Gorenjskem. Mati je bila zelo dobra in topla, oče, ki je bil vojak v prvi svetovni vojni na soški fronti, pa je bil precej strog. Po nemški okupaciji leta 1941 so 21-letnega Vinka kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje in mobilizirali v nemško vojsko. Pozneje so ga iz kraja v okolici Dunaja poslali na fronto v Italijo, kjer so Nemci skušali zaustaviti prodor Anglo-Američanov. V Milanu si je pri nekem transportu poškodoval čeljust in končal v vojaški bolnišnici, nato so ga poslali domov na dopust. Na fronto se ni več hotel vrniti, zato se je pridružil gorenjskim domobrancem. Sodeloval je v več bojih ter se ob koncu vojne skupaj s svojo enoto umaknil čez Ljubelj na avstrijsko Koroško. Vendar se Vinko tam ni več vključil v enoto in zato je preživel. Glavnino gorenjskih domobrancev so namreč Angleži z zvijačo vrnili Titovi vojski, ta je potem večino pomorila na Teharjah, v Kočevskem Rogu in drugod. Že tri mesece po koncu vojne sta skupaj z mlado ženo pobegnila in preko begunskega taborišča odšla v Venezuelo, tam so se jima rodili trije otroci. V Venezueli so si zgradili hišo in Vinko je kar dobro zaslužil, vendar svojih otrok ne bi mogel šolati, zato so se preselili v Avstralijo. Začetki so bili zelo težki, vendar so se razmere kmalu izboljšale. Slovenska društva in zlasti slovenska cerkev so bili v največjo oporo novim priseljencem. Vinko Ovijač je postal nepogrešljiv član slovenske skupnosti v Sydneyju. Priseljence so žal razdvajale politične delitve, ki so bile spodbujene iz Jugoslavije. Ta je vohunila zlasti za političnimi emigranti, toda po letu 1990 so se zadeve umirile. Vinko spremlja dogajanje v Sloveniji in je do razmer v domovini precej kritičen in razočaran, saj pravi, da se po 28 letih Slovenija še ni izvila iz komunističnega primeža. Pogovoru se je na kratko pridružila tudi Vinkova hči Olga Lah, ki je bila rojena v Venezueli. Poročena je s Slovencem in z veseljem pove, da so tudi njuni otroci navdušeni nad Slovenijo in slovensko glasbo ter z veseljem prihajajo v domovino svojih prednikov.
Rudi Brežnik je bil rojen leta 1934 v znameniti podjetniški družini Brežnikovih iz Šentjurja pri Celju. Njegova babica je bila avstrijskega rodu, stari oče pa trgovec. Doma so govorili nemško in slovensko, vendar so bili vzgojeni kot zavedni Slovenci. Za očeta pravi, da je bil razmišljajoč človek, mama pa je imela v večji meri v rokah družinsko ekonomijo. Pred vojno so dobro poslovali, saj je družina občini podarila zemljišče za postavitev avtomatske tehtnice za kmetijske pridelke, ki so jih kmetje potem v veliki meri prodajali prav Brežnikovim. Rudi je kot otrok doživel nemško okupacijo in represijo. Vojaki so se naselili tudi v njihovi hiši, vendar so bili disciplinirani in jim niso delali težav. Eden od stricev je bil mobiliziran v nemško vojsko, vendar se po dopustu ni hotel vrniti na rusko fronto in je zbežal v partizane. Ko je padel, je šel Rudi skupaj z mamo in dobri dve leti mlajšim bratom Fredom na partizanski pogreb, ki se mu je močno vtisnil v spomin. Babico je po koncu vojne nova oblast zaprla na Teharjah, mami jo je uspelo obiskati, toda kmalu je za babico izginila vsaka sled. Bila je žrtev povojnih pobojev, podobno kot številni predvsem premožnejši prebivalci okoliških vasi in trgov. Njen greh je bil večje premoženje, pa tudi avstrijske korenine. Nova oblast jim je s tem izgovorom vzela premoženje. Rudijeva mama je vodila gostilno in bila zelo podjetna ter je med vojno pomagala partizanom, po vojni pa se je le s težavo prebijala skozi življenje. Kljub temu si je z vsemi močmi prizadevala, da bi izšolala oba sinova. Rudiju še danes odmevajo njene besede ki so postale njegovo vodilo skozi življenje: »Uči se, saj ti znanja nihče ne more vzeti.« Rudijev oče se je zatekel v Avstrijo in je kmalu potem, ko je videl, kakšen režim vlada v Jugoslaviji, emigriral v Avstralijo ter družini pomagal, kolikor je bilo mogoče. Pozneje, se mu je pridružil tudi Rudi in nato še ostali, tako je bila družina zopet združena. Za Avstralijo Rudi pravi, da je bila zanje kakor obljubljena dežela, v kateri te nihče ne vpraša, kakšne vere si, kakšno je tvoje politično prepričanje. Vsi imajo možnost, za napredek. V Avstraliji si v pravem pomenu svoboden človek, tega pa pri vas ne poznate, še doda Rudi Brežnik. S svojim znanjem in inovativnostjo si je ustvaril visokotehnološko podjetje, poučeval pa je tudi kot tehnični učitelj na Sydney Technical College-u. Čeprav je v Avstraliji zaživel svobodno in uspešno življenje, se je z represijami novega režima srečeval vedno, kadar je obiskal domovino. Novačili so ga za sodelovanje, da bi režimu poročal o delu zavednih, slovenskih rojakov v Avstraliji, kar je z nasmehom zavračal. Rudi je trdno zasidran v avstralsko družbo, vendar zvest in dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju.
Rudi Brežnik je bil rojen leta 1934 v znameniti podjetniški družini Brežnikovih iz Šentjurja pri Celju. Njegova babica je bila avstrijskega rodu, stari oče pa trgovec. Doma so govorili nemško in slovensko, vendar so bili vzgojeni kot zavedni Slovenci. Za očeta pravi, da je bil razmišljajoč človek, mama pa je imela v večji meri v rokah družinsko ekonomijo. Pred vojno so dobro poslovali, saj je družina občini podarila zemljišče za postavitev avtomatske tehtnice za kmetijske pridelke, ki so jih kmetje potem v veliki meri prodajali prav Brežnikovim. Rudi je kot otrok doživel nemško okupacijo in represijo. Vojaki so se naselili tudi v njihovi hiši, vendar so bili disciplinirani in jim niso delali težav. Eden od stricev je bil mobiliziran v nemško vojsko, vendar se po dopustu ni hotel vrniti na rusko fronto in je zbežal v partizane. Ko je padel, je šel Rudi skupaj z mamo in dobri dve leti mlajšim bratom Fredom na partizanski pogreb, ki se mu je močno vtisnil v spomin. Babico je po koncu vojne nova oblast zaprla na Teharjah, mami jo je uspelo obiskati, toda kmalu je za babico izginila vsaka sled. Bila je žrtev povojnih pobojev, podobno kot številni predvsem premožnejši prebivalci okoliških vasi in trgov. Njen greh je bil večje premoženje, pa tudi avstrijske korenine. Nova oblast jim je s tem izgovorom vzela premoženje. Rudijeva mama je vodila gostilno in bila zelo podjetna ter je med vojno pomagala partizanom, po vojni pa se je le s težavo prebijala skozi življenje. Kljub temu si je z vsemi močmi prizadevala, da bi izšolala oba sinova. Rudiju še danes odmevajo njene besede ki so postale njegovo vodilo skozi življenje: »Uči se, saj ti znanja nihče ne more vzeti.« Rudijev oče se je zatekel v Avstrijo in je kmalu potem, ko je videl, kakšen režim vlada v Jugoslaviji, emigriral v Avstralijo ter družini pomagal, kolikor je bilo mogoče. Pozneje, se mu je pridružil tudi Rudi in nato še ostali, tako je bila družina zopet združena. Za Avstralijo Rudi pravi, da je bila zanje kakor obljubljena dežela, v kateri te nihče ne vpraša, kakšne vere si, kakšno je tvoje politično prepričanje. Vsi imajo možnost, za napredek. V Avstraliji si v pravem pomenu svoboden človek, tega pa pri vas ne poznate, še doda Rudi Brežnik. S svojim znanjem in inovativnostjo si je ustvaril visokotehnološko podjetje, poučeval pa je tudi kot tehnični učitelj na Sydney Technical College-u. Čeprav je v Avstraliji zaživel svobodno in uspešno življenje, se je z represijami novega režima srečeval vedno, kadar je obiskal domovino. Novačili so ga za sodelovanje, da bi režimu poročal o delu zavednih, slovenskih rojakov v Avstraliji, kar je z nasmehom zavračal. Rudi je trdno zasidran v avstralsko družbo, vendar zvest in dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju.
Pripoved Franceta Turšiča, ki živi v Parizu, sodi med najzanimivejše v seriji Pričevalci. Rojen je bil v kleni kmečki družini leta 1937 v Begunjah pri Cerknici in spominja se, kako jim je hišo gradil oče Petra Opeke. Ob napadu na Jugoslavijo so očeta mobilizirali v kraljevo gardo, prišli so Italijani, narodno zavedni župnik Turk pa je sprva ljudi spodbujal, naj pomagajo upornikom v gozdu, ker da se borijo za svobodo vseh. Vendar se je odnos do partizanov povsem spremenil, ko so ti začeli pobijati slovenske ljudi, še posebej so se odvrnili od njih po krvavem uboju kovačevega sina Janeza Hitija in njegovega brata. France je bil kot petletnik priča vojnim grozotam, spominja se, kako je z ročicami lovil kri umirajočega Janeza Hitija, ko so ga prinesli v bližnjo hišo. Med vaščani je zavladal nepopisen strah, spoznali so, da se morajo partizanom upreti. France pove, da je izginilo veliko domačinov, marsikateri je končal v bližnjem Mihčevem breznu ali Krimski jami. Vodstvo vaške straže v Begu
Pripoved Franceta Turšiča, ki živi v Parizu, sodi med najzanimivejše v seriji Pričevalci. Rojen je bil v kleni kmečki družini leta 1937 v Begunjah pri Cerknici in spominja se, kako jim je hišo gradil oče Petra Opeke. Ob napadu na Jugoslavijo so očeta mobilizirali v kraljevo gardo, prišli so Italijani, narodno zavedni župnik Turk pa je sprva ljudi spodbujal, naj pomagajo upornikom v gozdu, ker da se borijo za svobodo vseh. Vendar se je odnos do partizanov povsem spremenil, ko so ti začeli pobijati slovenske ljudi, še posebej so se odvrnili od njih po krvavem uboju kovačevega sina Janeza Hitija in njegovega brata. France je bil kot petletnik priča vojnim grozotam, spominja se, kako je z ročicami lovil kri umirajočega Janeza Hitija, ko so ga prinesli v bližnjo hišo. Med vaščani je zavladal nepopisen strah, spoznali so, da se morajo partizanom upreti. France pove, da je izginilo veliko domačinov, marsikateri je končal v bližnjem Mihčevem breznu ali Krimski jami. Vodstvo vaške straže v Begu
Pričevanje Stanka in Mary Prosenak je izredno zanimiva pripoved o slovenskem človeku, ki se preizkušnjam navkljub zna postaviti zase in si odpreti vrata v boljšo prihodnost. Mary je potomka tistih redkih Slovencev, ki so se v Avstralijo preselili že pred drugo svetovno vojno. Stanko pa je bil rojen v delavski družini v Slovenski Bistrici. Oče je bil mizar in z dodatnim zaslužkom v tovarni Impol je preživljal družino. Stanko je obiskoval nemško šolo in še danes se spominja, kako so se ob letalskih napadih spuščali po žlebovih in iz šole bežali domov. V Slovenski Bistrici je bilo veliko nemške vojske, zato so partizani prihajali ponoči in odpeljali tudi njegovega očeta, ta pa se je kmalu vrnil in delal pri mednarodnem Rdečem križu. Velikokrat je reševal ranjence, ko so bombardirali Pragersko, kjer je bila takrat pomembna železniška postaja. Stanko pretresen pove, da je bila že eno leto svoboda, ko so neke noči mimo hiš neprestano vozili in ropotali kamioni, in slišala se je eksplozija. Naslednje jutro so ugotovili, da je izginilo veliko prebivalcev Slovenske Bistrice. Kasneje so izvedeli, da so večinoma izobražence, premožne meščane, ljudi nemškega rodu in ujetnike strpali v bunker za tovarno Impol in jih pokončali. To je bil zadnji večji pomor, ki so ga zagrešile komunistične oblasti v Sloveniji januarja 1946. V dveh bunkerjih so po letu 2000 odkopali posmrtne ostanke kar 431 premožnejših meščanov iz Slovenske Bistrice in okoliških krajev. Med ljudmi je še posebej po teh umorih zavladal strah. Mati jim je zabičala, naj o tem molčijo. Leta 1947 so jim oznovci odpeljali očeta, nova oblast pa jih je vrgla iz hiše. Ko se je oče po dobrih dveh letih vrnil iz ujetništva in s prisilnega dela, je bil uničen in zagrenjen. Stanko pove, da teroriziranja še zdaleč ni bilo konec. Bili so zaznamovani in spominja se, da je bil prikrajšan za kozarec mleka v šoli le zato, ker niso bili po volji režimu. Pričevanju se pridruži tudi žena Mary, ki je bila rojena v Avstraliji, vendar njene korenine segajo v Beneško Slovenijo in zna še vedno govoriti »po naše« ter zapeti tudi kakšno beneško pesem. Pričevanje Stanka in Mary je bogata pripoved o trdem delu, o krčevitem boju za slovenstvo in moči mladih Slovencev, ki so si v tujini ustvarili lepše življenje. Ob prvih obiskih v Sloveniji je Stanka vedno iskala Udba in ga zasliševala, vendar se jih ni bal in jim je marsikaj vrgel v obraz. Iskriva pričevalca sta si v Avstraliji ustvarila lepo družino. Danes sta dejavna člana slovenske skupnosti v Melbournu in velika podpornika slovenske cerkve. Stanko pa je posebej odločno deloval v času osamosvajanja Slovenije, ko so Slovenci iz Avstralije tudi pomagali pri vzpostavljanju slovenske demokracije. Čeprav so otroci in vnuki pognali korenine v Avstraliji, Prosenakova prvotne korenine še vedno čutita in negujeta vezi s sorodniki v Sloveniji in Beneški Sloveniji.
Pričevanje Stanka in Mary Prosenak je izredno zanimiva pripoved o slovenskem človeku, ki se preizkušnjam navkljub zna postaviti zase in si odpreti vrata v boljšo prihodnost. Mary je potomka tistih redkih Slovencev, ki so se v Avstralijo preselili že pred drugo svetovno vojno. Stanko pa je bil rojen v delavski družini v Slovenski Bistrici. Oče je bil mizar in z dodatnim zaslužkom v tovarni Impol je preživljal družino. Stanko je obiskoval nemško šolo in še danes se spominja, kako so se ob letalskih napadih spuščali po žlebovih in iz šole bežali domov. V Slovenski Bistrici je bilo veliko nemške vojske, zato so partizani prihajali ponoči in odpeljali tudi njegovega očeta, ta pa se je kmalu vrnil in delal pri mednarodnem Rdečem križu. Velikokrat je reševal ranjence, ko so bombardirali Pragersko, kjer je bila takrat pomembna železniška postaja. Stanko pretresen pove, da je bila že eno leto svoboda, ko so neke noči mimo hiš neprestano vozili in ropotali kamioni, in slišala se je eksplozija. Naslednje jutro so ugotovili, da je izginilo veliko prebivalcev Slovenske Bistrice. Kasneje so izvedeli, da so večinoma izobražence, premožne meščane, ljudi nemškega rodu in ujetnike strpali v bunker za tovarno Impol in jih pokončali. To je bil zadnji večji pomor, ki so ga zagrešile komunistične oblasti v Sloveniji januarja 1946. V dveh bunkerjih so po letu 2000 odkopali posmrtne ostanke kar 431 premožnejših meščanov iz Slovenske Bistrice in okoliških krajev. Med ljudmi je še posebej po teh umorih zavladal strah. Mati jim je zabičala, naj o tem molčijo. Leta 1947 so jim oznovci odpeljali očeta, nova oblast pa jih je vrgla iz hiše. Ko se je oče po dobrih dveh letih vrnil iz ujetništva in s prisilnega dela, je bil uničen in zagrenjen. Stanko pove, da teroriziranja še zdaleč ni bilo konec. Bili so zaznamovani in spominja se, da je bil prikrajšan za kozarec mleka v šoli le zato, ker niso bili po volji režimu. Pričevanju se pridruži tudi žena Mary, ki je bila rojena v Avstraliji, vendar njene korenine segajo v Beneško Slovenijo in zna še vedno govoriti »po naše« ter zapeti tudi kakšno beneško pesem. Pričevanje Stanka in Mary je bogata pripoved o trdem delu, o krčevitem boju za slovenstvo in moči mladih Slovencev, ki so si v tujini ustvarili lepše življenje. Ob prvih obiskih v Sloveniji je Stanka vedno iskala Udba in ga zasliševala, vendar se jih ni bal in jim je marsikaj vrgel v obraz. Iskriva pričevalca sta si v Avstraliji ustvarila lepo družino. Danes sta dejavna člana slovenske skupnosti v Melbournu in velika podpornika slovenske cerkve. Stanko pa je posebej odločno deloval v času osamosvajanja Slovenije, ko so Slovenci iz Avstralije tudi pomagali pri vzpostavljanju slovenske demokracije. Čeprav so otroci in vnuki pognali korenine v Avstraliji, Prosenakova prvotne korenine še vedno čutita in negujeta vezi s sorodniki v Sloveniji in Beneški Sloveniji.
Ivan Legiša, pesnik in zaveden Slovenec, se je rodil leta 1934 v Medji vasi, na kraški kmetiji pri Šuškulov, kot so rekli po domače. Oče je bil v prvi svetovni vojni ranjen in je ostal invalid, vendar je kljub temu svojo družino preživljal z delom v ladjedelnici v Tržiču. Doma so bili zelo zavedni in ves čas izpostavljeni pritiskom menjajočih se oblasti. Ivan je najprej obiskoval italijansko osnovno šolo, ki so jo leta 1943 skupaj z vasjo požgali, po vojni pa nadaljeval v slovenski šoli. Po končani gimnaziji v Trstu je odšel na učiteljišče, študija ni končal, zato je delal na avtobusih. Njegov brat je po priključitvi Trsta k Italiji leta 1954 odšel v Avstralijo in Ivan mu je sledil čez slabi dve leti. V Seymourju se je najprej izučil za strojevodjo, vendar se je kasneje z bratovim posredovanjem zaposlil v železarni v kraju Port Kemblo, tam je ostal tri leta in nato odšel v Snežne gore. Kljub številnim selitvam je spoznal Slovenko in se z njo poročil. Z Roziko, ki se je rodila v Markovcih pri Ptuju, sta se skupaj odselila v Južno Avstralijo in tam začela delati z opali. Po devetih letih sta se skupaj s sinovoma preselila v Adelajdo. Ivan Legiša je svoje trpljenje in muke prenašal kleno in pokončno. Pisati je začel že v gimnaziji in si tako lajšal bolečino zaradi zatiranja. K pisanju ga je ponovno spodbudil misijonar dr. Ivan Mikala v Snežnih gorah. Poleg objav v mesečniku Misli je Ivan izdal šest zvezkov poezije, pesniški zbirki Jesensko listje in Ocvirke in kot zadnjo pripoved Županov Žiga. Ivan Legiša je eden od stebrov slovenske skupnosti v Adelajdi. Čeprav daleč od slovenskih šol in domovine, ni le ohranil slovenskega jezika, ampak ga zna v pesmih in zapisih tudi izvrstno uporabljati.
Ivan Legiša, pesnik in zaveden Slovenec, se je rodil leta 1934 v Medji vasi, na kraški kmetiji pri Šuškulov, kot so rekli po domače. Oče je bil v prvi svetovni vojni ranjen in je ostal invalid, vendar je kljub temu svojo družino preživljal z delom v ladjedelnici v Tržiču. Doma so bili zelo zavedni in ves čas izpostavljeni pritiskom menjajočih se oblasti. Ivan je najprej obiskoval italijansko osnovno šolo, ki so jo leta 1943 skupaj z vasjo požgali, po vojni pa nadaljeval v slovenski šoli. Po končani gimnaziji v Trstu je odšel na učiteljišče, študija ni končal, zato je delal na avtobusih. Njegov brat je po priključitvi Trsta k Italiji leta 1954 odšel v Avstralijo in Ivan mu je sledil čez slabi dve leti. V Seymourju se je najprej izučil za strojevodjo, vendar se je kasneje z bratovim posredovanjem zaposlil v železarni v kraju Port Kemblo, tam je ostal tri leta in nato odšel v Snežne gore. Kljub številnim selitvam je spoznal Slovenko in se z njo poročil. Z Roziko, ki se je rodila v Markovcih pri Ptuju, sta se skupaj odselila v Južno Avstralijo in tam začela delati z opali. Po devetih letih sta se skupaj s sinovoma preselila v Adelajdo. Ivan Legiša je svoje trpljenje in muke prenašal kleno in pokončno. Pisati je začel že v gimnaziji in si tako lajšal bolečino zaradi zatiranja. K pisanju ga je ponovno spodbudil misijonar dr. Ivan Mikala v Snežnih gorah. Poleg objav v mesečniku Misli je Ivan izdal šest zvezkov poezije, pesniški zbirki Jesensko listje in Ocvirke in kot zadnjo pripoved Županov Žiga. Ivan Legiša je eden od stebrov slovenske skupnosti v Adelajdi. Čeprav daleč od slovenskih šol in domovine, ni le ohranil slovenskega jezika, ampak ga zna v pesmih in zapisih tudi izvrstno uporabljati.
Angela Kajnih, poročena Dodič, se je rodila leta 1938 v vasi Grabonoš, v fari svetega Jurija ob Ščavnici. Njeno otroštvo je zaznamovala nemška okupacija, obiskovala je nemški vrtec. Vendar pa se ne spomni, da bi takrat ljudje trpeli lakoto. Vsesplošno pomanjkanje je nastopilo po vojni, ko bi morala zavladati svoboda. V šoli so nekega jutra, sprva razposajeni pred učiteljevim prihodom, vsi otroci obnemeli. Križ, ki je bil prej na steni, je polomljen ležal na tleh, na njegovem mestu pa je visela Titova slika. Pozneje je prišel šolski nadzornik in otrokom v zadregi povedal, da jih morajo odslej učiti, da Boga ni. Usodni udarec za Angelino družino je bila smrt matere. Očetova ponovna poroka jo je pognala v svet. Njen prvi pobeg se je končal klavrno, saj je njen oče prijavil, da pogreša svojo hčer in kolo, zato so jo miličniki poiskali in privedli domov. Temperamentna Angela je očetu zagrozila in ponovno odšla od doma. Pot jo je vodila prek Radgone in taborišča v Salzburgu v Genovo, od tam pa je z ladjo odpotovala v Avstralijo. Spominja se strašne vročine in nevzdržnih razmer, ko so po prihodu najprej bivali v skromnih lesenih barakah. Z veliko hvaležnostjo pripoveduje o frančiškanu patru Baziliju, ki je mladim slovenskim beguncem pomagal na različne načine. Iskal jim je službo, bivališče in jim nudil duhovno oskrbo. Angela se je v Avstraliji poročila s Slovencem in si ustvarila družino. Z možem sta veliko prispevala, da je v Adelajdi zaživela slovenska skupnost. Ta je priskrbela tudi finančna sredstva, da so zgradili cerkev in poskrbeli za duhovnika. Angela je pomagala tako, da se je lotila prodaje toplih napitkov in hrane. Pričevanje Angele Dodič je polno upanja, življenjske moči in vere, zato gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega.
Angela Kajnih, poročena Dodič, se je rodila leta 1938 v vasi Grabonoš, v fari svetega Jurija ob Ščavnici. Njeno otroštvo je zaznamovala nemška okupacija, obiskovala je nemški vrtec. Vendar pa se ne spomni, da bi takrat ljudje trpeli lakoto. Vsesplošno pomanjkanje je nastopilo po vojni, ko bi morala zavladati svoboda. V šoli so nekega jutra, sprva razposajeni pred učiteljevim prihodom, vsi otroci obnemeli. Križ, ki je bil prej na steni, je polomljen ležal na tleh, na njegovem mestu pa je visela Titova slika. Pozneje je prišel šolski nadzornik in otrokom v zadregi povedal, da jih morajo odslej učiti, da Boga ni. Usodni udarec za Angelino družino je bila smrt matere. Očetova ponovna poroka jo je pognala v svet. Njen prvi pobeg se je končal klavrno, saj je njen oče prijavil, da pogreša svojo hčer in kolo, zato so jo miličniki poiskali in privedli domov. Temperamentna Angela je očetu zagrozila in ponovno odšla od doma. Pot jo je vodila prek Radgone in taborišča v Salzburgu v Genovo, od tam pa je z ladjo odpotovala v Avstralijo. Spominja se strašne vročine in nevzdržnih razmer, ko so po prihodu najprej bivali v skromnih lesenih barakah. Z veliko hvaležnostjo pripoveduje o frančiškanu patru Baziliju, ki je mladim slovenskim beguncem pomagal na različne načine. Iskal jim je službo, bivališče in jim nudil duhovno oskrbo. Angela se je v Avstraliji poročila s Slovencem in si ustvarila družino. Z možem sta veliko prispevala, da je v Adelajdi zaživela slovenska skupnost. Ta je priskrbela tudi finančna sredstva, da so zgradili cerkev in poskrbeli za duhovnika. Angela je pomagala tako, da se je lotila prodaje toplih napitkov in hrane. Pričevanje Angele Dodič je polno upanja, življenjske moči in vere, zato gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega.
»Mora biti pa hudič tam gor, da tako bežite,« je rekel prebivalec Opčin, ko je videl mojo ženo Marijo z malim sinom v naročju in kravami, ko smo leta 1948 skrivaj bežali čez mejo v Italijo, pove 96-letni Tone Berne. Pretresljiva pripoved njega in njegove žene Marije, ki sta se oba rodila leta 1922 v Podgrajah pri Ilirski Bistrici, nas popelje daleč v zgodovino, ko je bila Primorska okupirana s strani Italije. Oba danes živita v Melbournu, kjer sta tudi zelo dejavna v slovenski skupnosti. Pri Mariji, njen dekliški priimek je Toplar, je bilo trinajstih otrok. Tone, ki pa je bil v družini daleč najmlajši, je večino časa preživel skupaj z mamo. Očeta, ki je za posledicami ujetništva med prvo svetovno vojno bolehal ter zgodaj umrl, še prej pa je delal v Ameriki, skoraj ni poznal. Tone in Marija se podrobno spomnita razmer v času fašizma in raznarodovalnega pritiska. Ko je imel Tone 19 let so ga mobilizirali Italijani in po krajšem urjenju v Milanu je bil poslan na fronto v Grčijo, kjer pa so se Italijani slabo borili. Po kapitulaciji Italije je tudi Tone padel v nemško ujetništvo. Nemci so vojne ujetnike strpali na vlak in prek Balkana prepeljali na Nizozemsko. Tako je Tone božični večer leta 1943 lačen in sestradan preživel v zaprtem vagonu na železniški postaji v Ljubljani. Takrat je bil prvič v slovenski prestolnici, a ujetnike so odpeljali naprej v Nemčijo, blizu meje z Nizozemsko, pozneje pa na Poljsko in nazadnje v Berlin, kjer je dočakal konec vojne in osvoboditev. Tone nadaljuje zanimivo pripoved, ko se peš iz Berlina odpravi proti domu in v tistih nemirnih časih doživi marsikaj zanimivega. Doma na Primorskem pa se je navkljub pričakovanjem in velikim obljubam soočil s pritiski novega režima. Oba z ženo Marijo se spominjata kako so jih silili v Komunistično partijo in potem od njih zahtevali, da poslušata pod okni kaj ljudje govorijo ter o tem poročata na partijskih sestankih. Temu se je pridružil še pritisk na kmeta, velika revščina in vsesplošno pomanjkanje, kar je veliko sposobnih mladih pognalo čez mejo v kapitalistično Italijo in naprej v svet. Tako pot sta izbrala tudi Marija in Tone, skupaj s sinom in celo z živino. Življenje jima tudi v tujini ni prizanašalo, saj sta tragično izgubila sina, vendar sta oba z globoko vero in slovensko vztrajnostjo zaživela boljše življenje v resnični svobodi, ki jo je ponujala Avstralija.
»Mora biti pa hudič tam gor, da tako bežite,« je rekel prebivalec Opčin, ko je videl mojo ženo Marijo z malim sinom v naročju in kravami, ko smo leta 1948 skrivaj bežali čez mejo v Italijo, pove 96-letni Tone Berne. Pretresljiva pripoved njega in njegove žene Marije, ki sta se oba rodila leta 1922 v Podgrajah pri Ilirski Bistrici, nas popelje daleč v zgodovino, ko je bila Primorska okupirana s strani Italije. Oba danes živita v Melbournu, kjer sta tudi zelo dejavna v slovenski skupnosti. Pri Mariji, njen dekliški priimek je Toplar, je bilo trinajstih otrok. Tone, ki pa je bil v družini daleč najmlajši, je večino časa preživel skupaj z mamo. Očeta, ki je za posledicami ujetništva med prvo svetovno vojno bolehal ter zgodaj umrl, še prej pa je delal v Ameriki, skoraj ni poznal. Tone in Marija se podrobno spomnita razmer v času fašizma in raznarodovalnega pritiska. Ko je imel Tone 19 let so ga mobilizirali Italijani in po krajšem urjenju v Milanu je bil poslan na fronto v Grčijo, kjer pa so se Italijani slabo borili. Po kapitulaciji Italije je tudi Tone padel v nemško ujetništvo. Nemci so vojne ujetnike strpali na vlak in prek Balkana prepeljali na Nizozemsko. Tako je Tone božični večer leta 1943 lačen in sestradan preživel v zaprtem vagonu na železniški postaji v Ljubljani. Takrat je bil prvič v slovenski prestolnici, a ujetnike so odpeljali naprej v Nemčijo, blizu meje z Nizozemsko, pozneje pa na Poljsko in nazadnje v Berlin, kjer je dočakal konec vojne in osvoboditev. Tone nadaljuje zanimivo pripoved, ko se peš iz Berlina odpravi proti domu in v tistih nemirnih časih doživi marsikaj zanimivega. Doma na Primorskem pa se je navkljub pričakovanjem in velikim obljubam soočil s pritiski novega režima. Oba z ženo Marijo se spominjata kako so jih silili v Komunistično partijo in potem od njih zahtevali, da poslušata pod okni kaj ljudje govorijo ter o tem poročata na partijskih sestankih. Temu se je pridružil še pritisk na kmeta, velika revščina in vsesplošno pomanjkanje, kar je veliko sposobnih mladih pognalo čez mejo v kapitalistično Italijo in naprej v svet. Tako pot sta izbrala tudi Marija in Tone, skupaj s sinom in celo z živino. Življenje jima tudi v tujini ni prizanašalo, saj sta tragično izgubila sina, vendar sta oba z globoko vero in slovensko vztrajnostjo zaživela boljše življenje v resnični svobodi, ki jo je ponujala Avstralija.
Izjemna življenjska zgodba in pripovedna moč nekdanjega partizana in potem političnega preganjanca, Jožeta Košoroka, bo zanesljivo navdušila številne gledalce. Jože, doma iz Lončarjevega Dola pri Sevnici, je otroštvo preživljal na majhni kmetiji s štirimi brati in sestrami v skromnih razmerah. Oče je bil železničar, mama se je ukvarjala z lončarstvom za nekaj dodatnega zaslužka, Jože pa je pasel edino kravo. Mladost so zaznamovali spomini strica, ki se je boril v prvi svetovni vojni in je pripovedoval o svojih doživetjih na Soški fronti. Stričevo enoto je obiskal cesar Karel in ga tudi osebno nagovoril. Jože je odraščali v krščanski in močno domoljubni družini, kar se je zlasti pokazalo po nemški okupaciji leta 1941. Otroke je teroriziral in potujčeval nemški učitelj. Okupatorji so Jožeta kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje, a je ob prvi priložnosti pobegnil in se pridružil partizanom. Sprva je bil srečen in ponosen, da je v partizanski enoti, vendar je kmalu sledilo razočaranje, ko je videl velike razlike med partizani in oficirji. Kot mladenič je postal pogumen mitraljezec in se udeležil številnih spopadov. Bolj kot se je bližal konec vojne bolj so se Jožetove predstave o osvoboditvi razblinjale, saj se je razraščalo nasilje in tudi v partizanskih vrstah je bil prisoten strah. Pozneje je Jože po nekaj usposabljanjih postal bolničar in se dobro uživel v svoje poslanstvo. Zelo lepe spomine ima na partizanske zdravnike in njihovo požrtvovalnost. Tudi po vojni je delal v vojaški bolnici, sprva tudi kot politični agitator, a prišlo je do usodnega trenutka, ko je daroval kri obolelemu nemškemu ujetniku. Medtem ko je on, kot mlad fant razmišljal, da je vojne pač konec in da je dolžnost pomagati sočloveku, ga je komunistično vodstvo bolnišnice obtožilo pomoči sovražniku. Uvidel je da s svobodo ne bo nič in da bo prostost potrebno poiskati čez mejo. Pristal je v Avstraliji, si ustvaril družino in boljše življenje. A navezanost na domači kraj, ki je trpel pod diktaturo, je ostala. Jože Košorok je bil izjemno angažiran pri idejah in pri podpori demokratičnim gibanjem v Sloveniji, o čemer bo tudi spregovoril v pričevanju. Njegove številne pobude za slovensko samostojnost in demokracijo so bile zelo pionirske. Ostaja dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju in dobrotnik različnim humanitarnim projektom. Zaradi bolezni v družini je bil deležen velikih preizkušenj, a je vse sprejemal z globoko vero in neusahljivim optimizmom, ki veje tudi iz pričevanja tega 90-letnega "mladeniča."
Izjemna življenjska zgodba in pripovedna moč nekdanjega partizana in potem političnega preganjanca, Jožeta Košoroka, bo zanesljivo navdušila številne gledalce. Jože, doma iz Lončarjevega Dola pri Sevnici, je otroštvo preživljal na majhni kmetiji s štirimi brati in sestrami v skromnih razmerah. Oče je bil železničar, mama se je ukvarjala z lončarstvom za nekaj dodatnega zaslužka, Jože pa je pasel edino kravo. Mladost so zaznamovali spomini strica, ki se je boril v prvi svetovni vojni in je pripovedoval o svojih doživetjih na Soški fronti. Stričevo enoto je obiskal cesar Karel in ga tudi osebno nagovoril. Jože je odraščali v krščanski in močno domoljubni družini, kar se je zlasti pokazalo po nemški okupaciji leta 1941. Otroke je teroriziral in potujčeval nemški učitelj. Okupatorji so Jožeta kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje, a je ob prvi priložnosti pobegnil in se pridružil partizanom. Sprva je bil srečen in ponosen, da je v partizanski enoti, vendar je kmalu sledilo razočaranje, ko je videl velike razlike med partizani in oficirji. Kot mladenič je postal pogumen mitraljezec in se udeležil številnih spopadov. Bolj kot se je bližal konec vojne bolj so se Jožetove predstave o osvoboditvi razblinjale, saj se je razraščalo nasilje in tudi v partizanskih vrstah je bil prisoten strah. Pozneje je Jože po nekaj usposabljanjih postal bolničar in se dobro uživel v svoje poslanstvo. Zelo lepe spomine ima na partizanske zdravnike in njihovo požrtvovalnost. Tudi po vojni je delal v vojaški bolnici, sprva tudi kot politični agitator, a prišlo je do usodnega trenutka, ko je daroval kri obolelemu nemškemu ujetniku. Medtem ko je on, kot mlad fant razmišljal, da je vojne pač konec in da je dolžnost pomagati sočloveku, ga je komunistično vodstvo bolnišnice obtožilo pomoči sovražniku. Uvidel je da s svobodo ne bo nič in da bo prostost potrebno poiskati čez mejo. Pristal je v Avstraliji, si ustvaril družino in boljše življenje. A navezanost na domači kraj, ki je trpel pod diktaturo, je ostala. Jože Košorok je bil izjemno angažiran pri idejah in pri podpori demokratičnim gibanjem v Sloveniji, o čemer bo tudi spregovoril v pričevanju. Njegove številne pobude za slovensko samostojnost in demokracijo so bile zelo pionirske. Ostaja dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju in dobrotnik različnim humanitarnim projektom. Zaradi bolezni v družini je bil deležen velikih preizkušenj, a je vse sprejemal z globoko vero in neusahljivim optimizmom, ki veje tudi iz pričevanja tega 90-letnega "mladeniča."
Tokrat v pričevanju prisluhnemo srčni izpovedi zakoncev Jožeta in Marije Prinčič, ki sta zaradi brezizhodnih razmer v domovini zbežala čez mejo v svobodni svet in si tam s trdim delom ustvarila družino in blagostanje. Jože je doma iz zavedne slovenske družine v Goriških Brdih. Beg čez mejo mu je za vedno spremenil življenje, a navezanost na domači kraj, starše in brate ostaja do danes. Jože ne more pozabiti svojih požrtvovalnih staršev, posebno očeta, ki mu je bil svetel zgled – kakršen bi rad postal tudi sam. Marija, rojena Butinar, prihaja iz Hrušice na Primorskem. Kot sama pravi, njene lepe vasi ne bo nikoli pozabila, čeprav je komaj 17-letna zapustila mamo, očeta in brata ter odšla v svet iskat boljše življenje. V italijanskih begunskih taboriščih za prebežnike iz komunističnih držav sta se Marica in Jože spoznala in se hitro poročila. Kmalu po prihodu v Avstralijo se jima je rodila hčerka in sledil je tudi sin. V tokratnem pričevanju gre za ganljivo izpoved zakoncev, ki sta si navkljub vsem preizkušnjam ustvarila družino in dobro življenje daleč od rodnega doma in domačih. Trdo delo, ki sta ga bila vajena od doma, poštenost in zvestoba veri in narodu je bila tisto, kar jima je omogočilo uspeh in sožitje v slovenski skupnosti v Sydneyju, kjer sta še vedno aktivna. Čeprav so domači in domovina daleč, ostajajo v njunih srcih
Tokrat v pričevanju prisluhnemo srčni izpovedi zakoncev Jožeta in Marije Prinčič, ki sta zaradi brezizhodnih razmer v domovini zbežala čez mejo v svobodni svet in si tam s trdim delom ustvarila družino in blagostanje. Jože je doma iz zavedne slovenske družine v Goriških Brdih. Beg čez mejo mu je za vedno spremenil življenje, a navezanost na domači kraj, starše in brate ostaja do danes. Jože ne more pozabiti svojih požrtvovalnih staršev, posebno očeta, ki mu je bil svetel zgled – kakršen bi rad postal tudi sam. Marija, rojena Butinar, prihaja iz Hrušice na Primorskem. Kot sama pravi, njene lepe vasi ne bo nikoli pozabila, čeprav je komaj 17-letna zapustila mamo, očeta in brata ter odšla v svet iskat boljše življenje. V italijanskih begunskih taboriščih za prebežnike iz komunističnih držav sta se Marica in Jože spoznala in se hitro poročila. Kmalu po prihodu v Avstralijo se jima je rodila hčerka in sledil je tudi sin. V tokratnem pričevanju gre za ganljivo izpoved zakoncev, ki sta si navkljub vsem preizkušnjam ustvarila družino in dobro življenje daleč od rodnega doma in domačih. Trdo delo, ki sta ga bila vajena od doma, poštenost in zvestoba veri in narodu je bila tisto, kar jima je omogočilo uspeh in sožitje v slovenski skupnosti v Sydneyju, kjer sta še vedno aktivna. Čeprav so domači in domovina daleč, ostajajo v njunih srcih
Pripoved Danila Kreševiča ponudi dragocen vpogled v dejansko dogajanja na Primorskem med vojno in po njej. Nepopisno navdušenje, obljube in velika pričakovanja po vojni so se hitro razblinila in ljudje so v povojni Jugoslaviji zaživeli v velikem pomanjkanju in strahu pred režimom. Rojen je bil leta 1935 v Račicah v Brkinih, ki so bili takrat pod Italijo. Prihaja iz velike družine devetih otrok. Njegovi starši so bili podjetni in so imeli trgovino. Ko je začela vojna so njegove starejše brate mobilizirali v italijansko vojsko, a nekaterim je uspelo pobegnili v partizane. Danilo se spominja, da so bili osvoboditve zelo veseli in so se nadejali svobode in lepšega življenja. Čeprav so bili bratje v partizanskih vrstah jim je povojni komunistični režim zasegel trgovino in zaprl očeta. Zapor v Sežani je bil za očeta usoden, saj je za posledicami trpljenja kmalu umrl. Po vojni pa se je vzdušje zelo spremenilo tudi med domačini. Predvojna sproščenost, prijateljstvo in sodelovanje med ljudmi se je razblinilo. Prevladal je strah kdaj bo kdo kaj napačnega rekel in kdo ga bo prijavil. Življenje je bilo težko in postopoma so se vasi začele prazniti – zlasti mladi so množično bežali iz socialističnega »raja« v Italijo in naprej po svetu. Tako je tudi iz njihove družine 9 otrok kar 7 zapustilo domovino in zbežalo s trebuhom za kruhom. Danilo pove, da je v času 1948/49 iz njegove vasi in okolice pobegnilo okoli 120 mladih fantov. On sam je po begu čez mejo pristal v begunskem taborišču, kjer so vladale težke razmere. Naposled je prispel v Avstralijo, kjer si je s pridnim delom in zavzetostjo ustvaril družino ter uredil življenje. Ima štiri otroke in kopico vnukov, zelo pa ga je prizadela nedavna smrt soproge. Danilo Kreševič je zvest član in podpornik slovenske cerkve v Adelajdi. Bil je tudi pomemben sodelavec in pobudnik za nastanek slovenksega društva, kjer vseskozi radodarno in aktivno sodeluje. Čeprav je kot mladenič odšel v Avstralijo, kjer si je ustvaril novo življenje, se mu orosijo oči, ko se spomni domovine, saj je njegovo srce še vedno močno vezano na Slovenijo.
Pripoved Danila Kreševiča ponudi dragocen vpogled v dejansko dogajanja na Primorskem med vojno in po njej. Nepopisno navdušenje, obljube in velika pričakovanja po vojni so se hitro razblinila in ljudje so v povojni Jugoslaviji zaživeli v velikem pomanjkanju in strahu pred režimom. Rojen je bil leta 1935 v Račicah v Brkinih, ki so bili takrat pod Italijo. Prihaja iz velike družine devetih otrok. Njegovi starši so bili podjetni in so imeli trgovino. Ko je začela vojna so njegove starejše brate mobilizirali v italijansko vojsko, a nekaterim je uspelo pobegnili v partizane. Danilo se spominja, da so bili osvoboditve zelo veseli in so se nadejali svobode in lepšega življenja. Čeprav so bili bratje v partizanskih vrstah jim je povojni komunistični režim zasegel trgovino in zaprl očeta. Zapor v Sežani je bil za očeta usoden, saj je za posledicami trpljenja kmalu umrl. Po vojni pa se je vzdušje zelo spremenilo tudi med domačini. Predvojna sproščenost, prijateljstvo in sodelovanje med ljudmi se je razblinilo. Prevladal je strah kdaj bo kdo kaj napačnega rekel in kdo ga bo prijavil. Življenje je bilo težko in postopoma so se vasi začele prazniti – zlasti mladi so množično bežali iz socialističnega »raja« v Italijo in naprej po svetu. Tako je tudi iz njihove družine 9 otrok kar 7 zapustilo domovino in zbežalo s trebuhom za kruhom. Danilo pove, da je v času 1948/49 iz njegove vasi in okolice pobegnilo okoli 120 mladih fantov. On sam je po begu čez mejo pristal v begunskem taborišču, kjer so vladale težke razmere. Naposled je prispel v Avstralijo, kjer si je s pridnim delom in zavzetostjo ustvaril družino ter uredil življenje. Ima štiri otroke in kopico vnukov, zelo pa ga je prizadela nedavna smrt soproge. Danilo Kreševič je zvest član in podpornik slovenske cerkve v Adelajdi. Bil je tudi pomemben sodelavec in pobudnik za nastanek slovenksega društva, kjer vseskozi radodarno in aktivno sodeluje. Čeprav je kot mladenič odšel v Avstralijo, kjer si je ustvaril novo življenje, se mu orosijo oči, ko se spomni domovine, saj je njegovo srce še vedno močno vezano na Slovenijo.
Pričevanje Albine in Branka Kalc je med najbolj atraktivnimi, saj sta njuni življenjski zgodbi prepletata z optimizmom in celo humorjem, ki nam veliko pove o sproščenem življenju naših izseljencev v Avstraliji. Oba pričevalca prihajata iz okolice Ilirske Bistrice in danes živita v Adelajdi. Albina, rojena Vičič leta 1937, je zelo zgodaj izgubila starše in svoje rano otroštvo z bratom in sestro preživela pri babici, kjer je doživela tudi nemški požig vasi. Ves čas so živeli zelo skromno, vojna pa jih je pahnila v še večjo revščino in različne oblike zatiranja in tudi konec vojne ni prinese prave svobode. Zato je Albina kmalu po smrti babice odšla s trebuhom za kruhom v svet, v drugem poskusu uspela zbežati čez mejo in pristala v Avstraliji, kjer je spoznala tudi moža. Branko Kalc, ki se je leta 1934 rodil v Kuteževem pri Ilirski Bistrici, se kot otrok spominja grozot vojne in množice nemških vojakov, ki so se ob koncu vojne umikal. Kot otrok je bil priča posledicam povojnih pobojev, saj so trupla ujetih Nemcev ležala vsepovsod. Branko se spominja, kako so bili starši in sploh starejša generacija sprva navdušeni potem pa razočarani nad delovanjem nove oblasti, saj ni bilo niti približno tako, kot so obljubljali med vojno. Bila je revščina, lakota, pomanjkanje ob vsem tem pa še pritiski komunistične oblasti, ki je ljudi silila v svoje politične projekte. Sklenil je, da pobegne čez mejo, kot so to storili že mnogi pred njim in za njim. V Brkinih, pove z žalostjo, so se takrat po vojni, ko je nastopila »svoboda« izpraznile vasi. Odhajali so seveda mladi fantje in dekleta in ti kraji si do danes niso opomogli. Branko je v Avstralijo prišel iz Barija, kamor se je kot prevajalec umaknil iz Trsta, saj mu je bila udba za petami. V Avstraliji sta se z Albino poročila, dobila dve hčeri in sedaj že vnuke. Oba sta bila zelo dejavna v slovenski skupnosti in župniji, najprej v Sydneyu, sedaj pa v Adelaidi. Avstralije jima je omogočila dober zaslužek tako, da sta potovala po celem svetu. Prav v času vojne za Slovenijo sta bila v domovini, kjer se je Branko celo prijavil za Teritorialno obrambo. Avstralija je njun drugi dom, prvi pa ostaja v srcu in spominih vedno le Slovenija.
Pričevanje Albine in Branka Kalc je med najbolj atraktivnimi, saj sta njuni življenjski zgodbi prepletata z optimizmom in celo humorjem, ki nam veliko pove o sproščenem življenju naših izseljencev v Avstraliji. Oba pričevalca prihajata iz okolice Ilirske Bistrice in danes živita v Adelajdi. Albina, rojena Vičič leta 1937, je zelo zgodaj izgubila starše in svoje rano otroštvo z bratom in sestro preživela pri babici, kjer je doživela tudi nemški požig vasi. Ves čas so živeli zelo skromno, vojna pa jih je pahnila v še večjo revščino in različne oblike zatiranja in tudi konec vojne ni prinese prave svobode. Zato je Albina kmalu po smrti babice odšla s trebuhom za kruhom v svet, v drugem poskusu uspela zbežati čez mejo in pristala v Avstraliji, kjer je spoznala tudi moža. Branko Kalc, ki se je leta 1934 rodil v Kuteževem pri Ilirski Bistrici, se kot otrok spominja grozot vojne in množice nemških vojakov, ki so se ob koncu vojne umikal. Kot otrok je bil priča posledicam povojnih pobojev, saj so trupla ujetih Nemcev ležala vsepovsod. Branko se spominja, kako so bili starši in sploh starejša generacija sprva navdušeni potem pa razočarani nad delovanjem nove oblasti, saj ni bilo niti približno tako, kot so obljubljali med vojno. Bila je revščina, lakota, pomanjkanje ob vsem tem pa še pritiski komunistične oblasti, ki je ljudi silila v svoje politične projekte. Sklenil je, da pobegne čez mejo, kot so to storili že mnogi pred njim in za njim. V Brkinih, pove z žalostjo, so se takrat po vojni, ko je nastopila »svoboda« izpraznile vasi. Odhajali so seveda mladi fantje in dekleta in ti kraji si do danes niso opomogli. Branko je v Avstralijo prišel iz Barija, kamor se je kot prevajalec umaknil iz Trsta, saj mu je bila udba za petami. V Avstraliji sta se z Albino poročila, dobila dve hčeri in sedaj že vnuke. Oba sta bila zelo dejavna v slovenski skupnosti in župniji, najprej v Sydneyu, sedaj pa v Adelaidi. Avstralije jima je omogočila dober zaslužek tako, da sta potovala po celem svetu. Prav v času vojne za Slovenijo sta bila v domovini, kjer se je Branko celo prijavil za Teritorialno obrambo. Avstralija je njun drugi dom, prvi pa ostaja v srcu in spominih vedno le Slovenija.
Življenjska zgodba Anice Lah je ena najbolj pretresljivih. Rojena je leta 1938 v Plajnskem pri Majšperku, mati jo je zapustila, ko je bila stara devet mesecev. Na svoje otroštvo pri očetu ima trpke spomine, saj je bila kot nezakonski hči zaznamovana in pogosto nesprejeta. Bila je samorastnik in začela služiti že zelo zgodaj. Verjela je obljubam bogatega kmeta, da bo zanjo na njihovi kmetiji življenje boljše in tudi obeti, da se bo pri njegovi ženi izučila za šiviljo so bili mamljivi. Kmalu je izkusila kruto realnost, saj so z njo zelo grobo ravnali in jo grdo izkoriščali. Zaradi preobilice kmečkega dela je velikokrat zamudila pouk ali sploh ni smela oditi v šolo. 18-letna se je odločila, da si bo košček sreče poiskala drugje in je s prijatelji pobegnila čez mejo v Avstrijo, kjer so se nadaljevale nove preizkušnje. Izkusila je avstrijska delovna taborišča, zaslišanja in zapore ter nenazadnje le prispela v Avstralijo, ki je sprejemala samo mlade, zdrave ljudi. Nemudoma je pričela delati in se prilagajati novi deželi. Bilo je težko, vendar ni obupala. Kmalu je tudi spoznala moža Slovenca in skupaj sta zgradila farmo in si ustvarila družino. Anica živi danes v Adelaidi in še vedno rada obišče in je del aktivne slovenske skupnosti, ki še živi v Avstraliji.
Življenjska zgodba Anice Lah je ena najbolj pretresljivih. Rojena je leta 1938 v Plajnskem pri Majšperku, mati jo je zapustila, ko je bila stara devet mesecev. Na svoje otroštvo pri očetu ima trpke spomine, saj je bila kot nezakonski hči zaznamovana in pogosto nesprejeta. Bila je samorastnik in začela služiti že zelo zgodaj. Verjela je obljubam bogatega kmeta, da bo zanjo na njihovi kmetiji življenje boljše in tudi obeti, da se bo pri njegovi ženi izučila za šiviljo so bili mamljivi. Kmalu je izkusila kruto realnost, saj so z njo zelo grobo ravnali in jo grdo izkoriščali. Zaradi preobilice kmečkega dela je velikokrat zamudila pouk ali sploh ni smela oditi v šolo. 18-letna se je odločila, da si bo košček sreče poiskala drugje in je s prijatelji pobegnila čez mejo v Avstrijo, kjer so se nadaljevale nove preizkušnje. Izkusila je avstrijska delovna taborišča, zaslišanja in zapore ter nenazadnje le prispela v Avstralijo, ki je sprejemala samo mlade, zdrave ljudi. Nemudoma je pričela delati in se prilagajati novi deželi. Bilo je težko, vendar ni obupala. Kmalu je tudi spoznala moža Slovenca in skupaj sta zgradila farmo in si ustvarila družino. Anica živi danes v Adelaidi in še vedno rada obišče in je del aktivne slovenske skupnosti, ki še živi v Avstraliji.
Kot partizan je ranjeni Virgil Gomizel ostal brez možnosti odhoda na zdravljenje v Italijo in začela se je kalvarija, ki ga je zanesla tudi v bolnico na Hrvaškem. Tik pred koncem vojne, je uspel priti domov na Kras. Postal je perspektiven kader nove oblasti, član partije, poslali so ga na šolanje v Ljubljano, kjer je bil priča prizoru, kako je njegov sošolec Dobrila iz Divače na kose razbil križ s Kristusom, ki so ga našli za tablo. Na stenah sta se po novem bohotili sliki Stalina in Tita. Ne da bi dobro vedel za kaj gre, je Virgil padel v kolesje režima. Spoznal je, da so bile vse medvojne obljube o svobodi in blaginji zlagane, na komunističnem sestanku pa so ga obdolžili protiljudskega delovanja in izključili iz partije. Ko je vprašal, zakaj na zidu ni Stalina, so ga obtožili izdaje. Med tem je namreč Stalin odrezal Tita, ta pa je začel s surovo represijo proti domnevnim ali dejanskim privržencem Stalina ter na tisoče, predvsem komunistov, zaprl na Goli otok. Tam se je znašel tudi Gomizel in s sojetniki trpel mučenja, poniževanja in lakoto. Na Golem otoku je srečal tudi sotrpina Andreja Aplenca in druge Slovence. Ko je bi izpuščen je spoznal, da se tiranija režima nadaljuje, zato sta z dekletom pobegnila čez mejo in se na Občinah poročila. Žena Dragica se tudi pridruži pričevanju in doda zanimive podrobnosti o trpljenju, a tudi vzponu in lepem življenju, ki so si ga ustvarili v Avstraliji. Oba govorita o tem, da so zaživeli svobodno brez bojazni ali politične prisile, ki je bila v Jugoslaviji. Že leta sta predana delu v slovenskem društvu, ki je zgradilo velik dom, dvorano s športnimi in drugimi objekti. Dragica je posebej ponosna na izredno zbirko narodnih noš, knjižnico in bogat arhiv. Delček tega bomo videli tudi ob pričevanju Virgila in Dragice Gomizel ter spoznali bogato kulturno, športno in družabno dejavnost, ki so jo razvili naši rojaki v Melbournu.
Kot partizan je ranjeni Virgil Gomizel ostal brez možnosti odhoda na zdravljenje v Italijo in začela se je kalvarija, ki ga je zanesla tudi v bolnico na Hrvaškem. Tik pred koncem vojne, je uspel priti domov na Kras. Postal je perspektiven kader nove oblasti, član partije, poslali so ga na šolanje v Ljubljano, kjer je bil priča prizoru, kako je njegov sošolec Dobrila iz Divače na kose razbil križ s Kristusom, ki so ga našli za tablo. Na stenah sta se po novem bohotili sliki Stalina in Tita. Ne da bi dobro vedel za kaj gre, je Virgil padel v kolesje režima. Spoznal je, da so bile vse medvojne obljube o svobodi in blaginji zlagane, na komunističnem sestanku pa so ga obdolžili protiljudskega delovanja in izključili iz partije. Ko je vprašal, zakaj na zidu ni Stalina, so ga obtožili izdaje. Med tem je namreč Stalin odrezal Tita, ta pa je začel s surovo represijo proti domnevnim ali dejanskim privržencem Stalina ter na tisoče, predvsem komunistov, zaprl na Goli otok. Tam se je znašel tudi Gomizel in s sojetniki trpel mučenja, poniževanja in lakoto. Na Golem otoku je srečal tudi sotrpina Andreja Aplenca in druge Slovence. Ko je bi izpuščen je spoznal, da se tiranija režima nadaljuje, zato sta z dekletom pobegnila čez mejo in se na Občinah poročila. Žena Dragica se tudi pridruži pričevanju in doda zanimive podrobnosti o trpljenju, a tudi vzponu in lepem življenju, ki so si ga ustvarili v Avstraliji. Oba govorita o tem, da so zaživeli svobodno brez bojazni ali politične prisile, ki je bila v Jugoslaviji. Že leta sta predana delu v slovenskem društvu, ki je zgradilo velik dom, dvorano s športnimi in drugimi objekti. Dragica je posebej ponosna na izredno zbirko narodnih noš, knjižnico in bogat arhiv. Delček tega bomo videli tudi ob pričevanju Virgila in Dragice Gomizel ter spoznali bogato kulturno, športno in družabno dejavnost, ki so jo razvili naši rojaki v Melbournu.
Izjemna življenjska zgodba primorskega partizana, ki je povojno »svobodo« užil tako, da je končal na Golem otoku ter kasneje pobegnil in našel novo domovino v Avstraliji. Brez dvoma eno najzanimivejših pričevanj doslej. Leta 1928 rojeni Virgil nam v prvem delu obudi spomine, na svojo mladost na domačiji v Križu pri Sežani. Spomni se pritiskov fašizma, tudi na otroke, ko je šolski sluga beležil, kdo govori slovensko, učitelj pa je tiste nato kaznoval. Kot mlad fant se je pridružil partizanom in doživel ognjeni krst, brez da bi mu kdorkoli kaj povedal, kaj šele pokazal, kako ravnati z orožjem. Gomizel govori o idealizmu pa tudi o slabi organiziranosti partizanskih enot in o neprestanem bežanju pred sovražnikom. Postal je mitraljezec in sodeloval v večjih spopadih v Vipavski dolini. Gomizel je sodeloval tudi pri partizanskem napadu na nemško-italijansko kolono med Komnom in Rihemberka; danes Branik. Tam je videl, kako je njihov komandant Anton Šibelja –Stjenka; po njem se imenuje osnovna šola v Komnu; postrelil italijanske vojake, ki so se predali. Okupatorji so se za ta napad divje maščevali. Požgali, oropali, pobijali in internirali so prebivalstvo Komna in Rihemberka. Virgil Gomizel pove, kako so partizani le od daleč opazovali goreče vasi in nekajdnevno okupatorjevo divjanje, nobene pripravljenosti ni bilo, da bi preganjane ljudi zaščitili ali vsaj poskušali rešiti tiste, ki so jih okupatorji strpali na kamione in odpeljali v internacijo. Ob napadu na Vipavo, ko je držal zasedo nad Ajdovščino, je bil Gomizel težko ranjen. Obležal je na prvi serpentini ceste Ajdovščina - Col ter komaj preživel v partizanski bolnici Pavla v Trnovskem gozdu. Virgil se spominja velike predanosti medicinskega osebja in tudi sumničenja, ki je privedlo do tega, da je ena najbolj priljubljenih medicinskih sester pobegnila ter skalila vzdušje. Bil je med ranjenci, ki bi jih morali iz Babnega Polja pripeljati v italijanski Bari, a je angleško letalo, ki je prišlo ponje, tik pred pristankom, sestrelil nemški lovec.
Izjemna življenjska zgodba primorskega partizana, ki je povojno »svobodo« užil tako, da je končal na Golem otoku ter kasneje pobegnil in našel novo domovino v Avstraliji. Brez dvoma eno najzanimivejših pričevanj doslej. Leta 1928 rojeni Virgil nam v prvem delu obudi spomine, na svojo mladost na domačiji v Križu pri Sežani. Spomni se pritiskov fašizma, tudi na otroke, ko je šolski sluga beležil, kdo govori slovensko, učitelj pa je tiste nato kaznoval. Kot mlad fant se je pridružil partizanom in doživel ognjeni krst, brez da bi mu kdorkoli kaj povedal, kaj šele pokazal, kako ravnati z orožjem. Gomizel govori o idealizmu pa tudi o slabi organiziranosti partizanskih enot in o neprestanem bežanju pred sovražnikom. Postal je mitraljezec in sodeloval v večjih spopadih v Vipavski dolini. Gomizel je sodeloval tudi pri partizanskem napadu na nemško-italijansko kolono med Komnom in Rihemberka; danes Branik. Tam je videl, kako je njihov komandant Anton Šibelja –Stjenka; po njem se imenuje osnovna šola v Komnu; postrelil italijanske vojake, ki so se predali. Okupatorji so se za ta napad divje maščevali. Požgali, oropali, pobijali in internirali so prebivalstvo Komna in Rihemberka. Virgil Gomizel pove, kako so partizani le od daleč opazovali goreče vasi in nekajdnevno okupatorjevo divjanje, nobene pripravljenosti ni bilo, da bi preganjane ljudi zaščitili ali vsaj poskušali rešiti tiste, ki so jih okupatorji strpali na kamione in odpeljali v internacijo. Ob napadu na Vipavo, ko je držal zasedo nad Ajdovščino, je bil Gomizel težko ranjen. Obležal je na prvi serpentini ceste Ajdovščina - Col ter komaj preživel v partizanski bolnici Pavla v Trnovskem gozdu. Virgil se spominja velike predanosti medicinskega osebja in tudi sumničenja, ki je privedlo do tega, da je ena najbolj priljubljenih medicinskih sester pobegnila ter skalila vzdušje. Bil je med ranjenci, ki bi jih morali iz Babnega Polja pripeljati v italijanski Bari, a je angleško letalo, ki je prišlo ponje, tik pred pristankom, sestrelil nemški lovec.
V oddaji bomo spoznali izvrstna pričevalca - zakonca Markič, ki živita v Melburnu v Avstraliji. Anica je svoje zgodnje in tudi težko otroštvo preživela v Prlekiji ločena od staršev. 13 – letna je potem sama po 42 dnevnem potovanju z ladjo prispela v Avstralijo. Spomini iz domovine so prepleteni z revščino in ustrahovanjem, ki so ga pod komunističnim režimom doživljale zlasti verne družin. Začetki v Avstraliji so bili težki, vendar ji je Avstralija hitro postala druga domovina, ki ponuja dobre možnosti za življenje. Anica je od vsega začetka zelo dejavna v slovenski župniji, slovenski skupnosti in bila tudi predsednica Slovenskega društva Melburne. Tam je spoznala tudi Alojza Markiča iz Šembida, iz Vipavske doline. Alojz, rojen leta 1940 svojega očeta ni poznal, saj je tri mesece pred njegovim rojstvom umrl. Tudi on se spominja revščine po prihodu jugoslovanskega režima in težkega otroštva, kar je številne in tudi njega, kmalu pognalo v svet. Brat, ki je delal v Franciji, je opogumil Alojza, da je pobegnil čez mejo. Pri prečkanju italijansko – francoske meje so ga policisti zajeli in njegova pot se je odvila nekoliko drugače, kot je načrtoval. Nekaj časa je preživel po raznih italijanskih taboriščih in nazadnje odšel v Avstralijo, kjer se je pridružil nastajajoči slovenski skupnosti. Kot mlad fant je prevzel veliko odgovornost pri gradnji slovenske cerkve. Kmalu je med rojaki spoznal tudi svojo ženo Anico in si z njo ustvaril družino. Oba sta zelo aktivna člana v slovenski skupnosti, še posebej pri Slovenskem društvu Melbourne in pri Slovenskem misijonu, Svetih Bratov Cirila in Metoda v Kewju. V iskrenem pričevanju zakoncev Markič bomo spoznali razloge, zaradi katerih so številni Slovenci po vojni zapustili domovino, dobili pa bomo tudi vpogled v izredno bogato slovensko izročilo, ki so ga z veliko energije ustvarili avstralski Slovenci. Kljub temu, da živijo daleč stran so ponosni pripadniki slovenskega naroda, ki se živo zanimajo za razmere v domovini.
V oddaji bomo spoznali izvrstna pričevalca - zakonca Markič, ki živita v Melburnu v Avstraliji. Anica je svoje zgodnje in tudi težko otroštvo preživela v Prlekiji ločena od staršev. 13 – letna je potem sama po 42 dnevnem potovanju z ladjo prispela v Avstralijo. Spomini iz domovine so prepleteni z revščino in ustrahovanjem, ki so ga pod komunističnim režimom doživljale zlasti verne družin. Začetki v Avstraliji so bili težki, vendar ji je Avstralija hitro postala druga domovina, ki ponuja dobre možnosti za življenje. Anica je od vsega začetka zelo dejavna v slovenski župniji, slovenski skupnosti in bila tudi predsednica Slovenskega društva Melburne. Tam je spoznala tudi Alojza Markiča iz Šembida, iz Vipavske doline. Alojz, rojen leta 1940 svojega očeta ni poznal, saj je tri mesece pred njegovim rojstvom umrl. Tudi on se spominja revščine po prihodu jugoslovanskega režima in težkega otroštva, kar je številne in tudi njega, kmalu pognalo v svet. Brat, ki je delal v Franciji, je opogumil Alojza, da je pobegnil čez mejo. Pri prečkanju italijansko – francoske meje so ga policisti zajeli in njegova pot se je odvila nekoliko drugače, kot je načrtoval. Nekaj časa je preživel po raznih italijanskih taboriščih in nazadnje odšel v Avstralijo, kjer se je pridružil nastajajoči slovenski skupnosti. Kot mlad fant je prevzel veliko odgovornost pri gradnji slovenske cerkve. Kmalu je med rojaki spoznal tudi svojo ženo Anico in si z njo ustvaril družino. Oba sta zelo aktivna člana v slovenski skupnosti, še posebej pri Slovenskem društvu Melbourne in pri Slovenskem misijonu, Svetih Bratov Cirila in Metoda v Kewju. V iskrenem pričevanju zakoncev Markič bomo spoznali razloge, zaradi katerih so številni Slovenci po vojni zapustili domovino, dobili pa bomo tudi vpogled v izredno bogato slovensko izročilo, ki so ga z veliko energije ustvarili avstralski Slovenci. Kljub temu, da živijo daleč stran so ponosni pripadniki slovenskega naroda, ki se živo zanimajo za razmere v domovini.
Pričevanje dveh izvrstnih slovenskih glasbenikov bo za marsikoga veliko presenečenje. Zgodba se začne z Dečovo družino, ki po očetu izvira iz Podrage v Vipavski dolini. Dečov oče je kot zaveden Slovenec zaradi fašizma zbežal v takratno Kraljevino Jugoslavijo, kjer je postal mornariški častnik in aktiven športnik, a je umrl za jetiko že leta 1942, ko je imel Dečo štiri leta. Mama je odšla k partizanom a so jo, ko je omagala na nekem pohodu prijeli domobranci, pozneje pa se je umaknila v Zagreb. Tam so ustaši pričeli preganjati Slovence, zato se je skupaj s sinom odpravila v partizane in Deča skrila na neki kmetiji. V pričevanju prisluhnemo dragocenim spominom Dečove matere, ki je bila zavedna Slovenka in je svoje najtežje trenutke zapisala, da bi jih sin bral po njeni smrti in tako laže razumel kaj se je dogajalo. Tako prisluhnemo njeni pripovedi o dogajanju na Hrvaškem. Čeprav je mama sodelovala s partizani so jo komunisti brez kakršnih koli dokazov kmalu zaprli in maltretirali, Dečo pa je preživljal travmatično obdobje pri tujih ljudeh, dokler ga niso našli stari starši in pripeljali v Slovenijo. Nada prihaja iz velike Medžimurske družine, ki je bila zaradi katoliške pripadnosti na udaru režima. Domači so zelo zgodaj opazili in podprli talentirano dekletce na njeni glasbeni poti. S starši je živela v skromnem stanovanju v Mariboru in se hkrati uveljavljala na področju glasbe. Ta jo je povezala kasneje z možem Dečom. Lahko bi rekli, da sta Nada in Dečo Žgur ambasadorja glasbe, saj sta že več kot 40 let navzoča na slovenski glasbeni sceni. Najprej sta zaznamovala zabavno in jazzovsko področje, v zadnjem času pa puščata močan pečat na področju sodobne krščanske glasbe. Veliko veselje jima je skupina Alfa in Omega, ki z izvrstnimi vokalisti izvaja sodobno glasbo z duhovnim sporočilom. Med drugim so nastopali tudi na prireditvi s Petrom Opeko v hali Tivoli. Nada je sodelovala v ansamblu Pepel in kri in se udeležila znamenitega evrovizijskega nastopa na Švedskem leta 1975, kjer so zapeli sedaj že ponarodelo Dan ljubezni, kjer je kot aranžer in producent sodeloval tudi Dečo. Kasneje se je posvetila poučevanju glasbe, kjer je delila svoje znanje in izkušnje, ki jih je pridobila na izobraževanju v tujini. Deča poznamo kot skladatelja in glasbenega producenta. Podpisan je pod različnimi aranžmajih, tudi za skupino Mladi levi. Kot mož in žena, danes dedek in babica, z glasbo živita neprestano in z njo tudi obogatita svoje pričevanje, saj se Nada usede za klavir in zapoje...
Pričevanje dveh izvrstnih slovenskih glasbenikov bo za marsikoga veliko presenečenje. Zgodba se začne z Dečovo družino, ki po očetu izvira iz Podrage v Vipavski dolini. Dečov oče je kot zaveden Slovenec zaradi fašizma zbežal v takratno Kraljevino Jugoslavijo, kjer je postal mornariški častnik in aktiven športnik, a je umrl za jetiko že leta 1942, ko je imel Dečo štiri leta. Mama je odšla k partizanom a so jo, ko je omagala na nekem pohodu prijeli domobranci, pozneje pa se je umaknila v Zagreb. Tam so ustaši pričeli preganjati Slovence, zato se je skupaj s sinom odpravila v partizane in Deča skrila na neki kmetiji. V pričevanju prisluhnemo dragocenim spominom Dečove matere, ki je bila zavedna Slovenka in je svoje najtežje trenutke zapisala, da bi jih sin bral po njeni smrti in tako laže razumel kaj se je dogajalo. Tako prisluhnemo njeni pripovedi o dogajanju na Hrvaškem. Čeprav je mama sodelovala s partizani so jo komunisti brez kakršnih koli dokazov kmalu zaprli in maltretirali, Dečo pa je preživljal travmatično obdobje pri tujih ljudeh, dokler ga niso našli stari starši in pripeljali v Slovenijo. Nada prihaja iz velike Medžimurske družine, ki je bila zaradi katoliške pripadnosti na udaru režima. Domači so zelo zgodaj opazili in podprli talentirano dekletce na njeni glasbeni poti. S starši je živela v skromnem stanovanju v Mariboru in se hkrati uveljavljala na področju glasbe. Ta jo je povezala kasneje z možem Dečom. Lahko bi rekli, da sta Nada in Dečo Žgur ambasadorja glasbe, saj sta že več kot 40 let navzoča na slovenski glasbeni sceni. Najprej sta zaznamovala zabavno in jazzovsko področje, v zadnjem času pa puščata močan pečat na področju sodobne krščanske glasbe. Veliko veselje jima je skupina Alfa in Omega, ki z izvrstnimi vokalisti izvaja sodobno glasbo z duhovnim sporočilom. Med drugim so nastopali tudi na prireditvi s Petrom Opeko v hali Tivoli. Nada je sodelovala v ansamblu Pepel in kri in se udeležila znamenitega evrovizijskega nastopa na Švedskem leta 1975, kjer so zapeli sedaj že ponarodelo Dan ljubezni, kjer je kot aranžer in producent sodeloval tudi Dečo. Kasneje se je posvetila poučevanju glasbe, kjer je delila svoje znanje in izkušnje, ki jih je pridobila na izobraževanju v tujini. Deča poznamo kot skladatelja in glasbenega producenta. Podpisan je pod različnimi aranžmajih, tudi za skupino Mladi levi. Kot mož in žena, danes dedek in babica, z glasbo živita neprestano in z njo tudi obogatita svoje pričevanje, saj se Nada usede za klavir in zapoje...
Evgenija Korošec z dekliškim priimkom Kegel je bila rojena leta 1931 na Ptuju. Mati je bila učiteljica po rodu iz Trsta, oče pa je bil kot agronom upravitelj vseh Herbersteinovih posesti na spodnjem Štajerskem. Skrbel je za gradove na Ptuju, Ravnem polju, Vurberku in Hrastovcu. Z grofi Herbersteini je bila družina zelo povezana, grof je bil celo poročna priča njenim staršem in grofova sestra je bila Evgenijina krstna botra. Kot deklica se Evgenija spominja časa, ko so ruski zdravniki, ti, ki so zbežali pred boljševistično revolucijo na gradu Vurberk ustanovili sanatorij za pljučne bolezni in enkrat letno brezplačno pregledali tudi vse okoliške otroke. V pričevanju iz prve roke izvemo, kakšen je bil grof Herberstein in kako je preudarno gospodaril ter pomagal kmetom, med vojno pa tudi partizanom. Po vojni pa so ga odpeljali in kruto umorili, kljub prošnjam žene njegovo truplo do danes ni najdeno. Evgenija nam opiše uničenje gradu, malo pred koncem vojne leta 1945, ko so bili v njem sicer gestapovci, vendar so pred bombardiranjem grad zapustili. Evgenija Korošec se še vedno v mislih kdaj sprehodi po hodnikih gradu Vurberk, ko obuja mladostne spomine, a danes večine gradu ni več. Tako na Slovenskem tudi ni več plemiške rodbine Herberstein, ki je na našem ozemlju bivala med 15. in 20. stoletjem. Evgenija sama, pa tudi z možem, je imela izredno bogato življenje. Zelo zanimiva je tudi njena izkušnja in spomin na Jovanko Broz in Tita, ko je skrbela za floristiko in vrtove na Brionih. Kot njen oče in njen stric je tudi ona nadaljevala tradicijo in bila izredno cenjena agronomistka. Njeno šolanje v tujini in mednarodne izkušnje so jo pripeljale do izredno velikih projektov med drugim v Portorožu, kjer je med drugim spoznala tudi kasnejšega moža Janeza Korošca
Evgenija Korošec z dekliškim priimkom Kegel je bila rojena leta 1931 na Ptuju. Mati je bila učiteljica po rodu iz Trsta, oče pa je bil kot agronom upravitelj vseh Herbersteinovih posesti na spodnjem Štajerskem. Skrbel je za gradove na Ptuju, Ravnem polju, Vurberku in Hrastovcu. Z grofi Herbersteini je bila družina zelo povezana, grof je bil celo poročna priča njenim staršem in grofova sestra je bila Evgenijina krstna botra. Kot deklica se Evgenija spominja časa, ko so ruski zdravniki, ti, ki so zbežali pred boljševistično revolucijo na gradu Vurberk ustanovili sanatorij za pljučne bolezni in enkrat letno brezplačno pregledali tudi vse okoliške otroke. V pričevanju iz prve roke izvemo, kakšen je bil grof Herberstein in kako je preudarno gospodaril ter pomagal kmetom, med vojno pa tudi partizanom. Po vojni pa so ga odpeljali in kruto umorili, kljub prošnjam žene njegovo truplo do danes ni najdeno. Evgenija nam opiše uničenje gradu, malo pred koncem vojne leta 1945, ko so bili v njem sicer gestapovci, vendar so pred bombardiranjem grad zapustili. Evgenija Korošec se še vedno v mislih kdaj sprehodi po hodnikih gradu Vurberk, ko obuja mladostne spomine, a danes večine gradu ni več. Tako na Slovenskem tudi ni več plemiške rodbine Herberstein, ki je na našem ozemlju bivala med 15. in 20. stoletjem. Evgenija sama, pa tudi z možem, je imela izredno bogato življenje. Zelo zanimiva je tudi njena izkušnja in spomin na Jovanko Broz in Tita, ko je skrbela za floristiko in vrtove na Brionih. Kot njen oče in njen stric je tudi ona nadaljevala tradicijo in bila izredno cenjena agronomistka. Njeno šolanje v tujini in mednarodne izkušnje so jo pripeljale do izredno velikih projektov med drugim v Portorožu, kjer je med drugim spoznala tudi kasnejšega moža Janeza Korošca
Justin Stanovnik se je rodil leta 1928 kot deseti in hkrati najmlajši otrok v kmečki družini v Lesnem Brdu nad Horjulom. Starši so bili verni, posebej mama pa je gojila visoko bralno kulturo. Ob večerih so tako skupaj poslušali branje iz raznovrstnih knjig. Justin se spominja očetovih pripovedovanj, kako je bil v prvi svetovni vojni mobiliziran in so ga Rusi zajeli ter je kot vojni ujetnik tri leta delal v rudniku. Oče je prišel tudi v stik z boljševistično revolucijo in spoznal njeno nasilno pot. Stanovnikovi niso bili privrženi partizanom, vendar so pomagali kurirjem, ki so se ustavljali v hiši. Zaradi vosovskih umorov uglednih osebnosti, župana Bastiča in njegove žene ter deklet iz Zaklanca pri Horjulu, se je njihova in večina drugih družin na tistem področju pridružila protirevolucionarnemu taboru.15-letni Justin je bil v klasični gimnaziji, ko se je konec leta 1943 pridružil domobrancem in z njimi doživel tudi umik na Koroško in nato zajetje s strani Angležev. 17-leten je preživel grozote taborišča na Teharjah. Preživel je in se vrnil domov, a že leta 1949 je bil s strani Udbe aretiran in na prisilnem delu v koncentracijskem taborišču Strnišče preživel eno leto. Justin je doštudiral grščino, latinščino in angleščino, kar je kasneje tudi poučeval. Aktivno sodeluje v društvu Nova Slovenska zaveza vse od ustanovitve leta 1991. Zlasti pa se odlikuje po uvodnikih in razmišljanjih v društvenem glasilu Zaveza.
Justin Stanovnik se je rodil leta 1928 kot deseti in hkrati najmlajši otrok v kmečki družini v Lesnem Brdu nad Horjulom. Starši so bili verni, posebej mama pa je gojila visoko bralno kulturo. Ob večerih so tako skupaj poslušali branje iz raznovrstnih knjig. Justin se spominja očetovih pripovedovanj, kako je bil v prvi svetovni vojni mobiliziran in so ga Rusi zajeli ter je kot vojni ujetnik tri leta delal v rudniku. Oče je prišel tudi v stik z boljševistično revolucijo in spoznal njeno nasilno pot. Stanovnikovi niso bili privrženi partizanom, vendar so pomagali kurirjem, ki so se ustavljali v hiši. Zaradi vosovskih umorov uglednih osebnosti, župana Bastiča in njegove žene ter deklet iz Zaklanca pri Horjulu, se je njihova in večina drugih družin na tistem področju pridružila protirevolucionarnemu taboru.15-letni Justin je bil v klasični gimnaziji, ko se je konec leta 1943 pridružil domobrancem in z njimi doživel tudi umik na Koroško in nato zajetje s strani Angležev. 17-leten je preživel grozote taborišča na Teharjah. Preživel je in se vrnil domov, a že leta 1949 je bil s strani Udbe aretiran in na prisilnem delu v koncentracijskem taborišču Strnišče preživel eno leto. Justin je doštudiral grščino, latinščino in angleščino, kar je kasneje tudi poučeval. Aktivno sodeluje v društvu Nova Slovenska zaveza vse od ustanovitve leta 1991. Zlasti pa se odlikuje po uvodnikih in razmišljanjih v društvenem glasilu Zaveza.
V tokratnem pričevanju bomo prisluhnili dvema rojakoma iz Argentine. Najprej slovenskemu umetniku Marjanu Grumu, ko nas z velikim zanosom popelje po svojem ateljeju, ki se nahaja blizu El Caminito, v osrčju La Boce in nato že pokojnemu duhovniku Francu Himmelreichu, v fari El Señor de los Milagros. Marjan Grum je močno zaznamovan s tragično usodo svojega očeta, domobranskega častnika. Kot otrok je doživel begunska taborišča in naposled odhod v Argentino. Spoznali bomo njegov značilni stil umetniškega ustvarjanja, ko uporablja vijake, žico in razne vsakodnevne tudi odpadne kovinske predmete. Skozi močno ekspresivno umetnost opozarja na družbene krivice in zablode. Predstavi nam tudi dela, kjer je upodobil tragično usodo svojega umorjenega očeta in žalujoče matere. Ob razstavljenih fotografijah, prednikov z rodnega Iga, nam pove svojo tragično zgodbo, kako so se štirje otroci skrivali pred revolucionarji in naposled z materjo zbežali preko številnih postankov v Argentino. Dolgo so upali in pričakovali očetovo vrnitev, vendar so kruto resnico o mučenju in uboju očeta, ki je bil domobranski oficir, izvedeli po dolgih letih šele v Sloveniji. V kapeli, ki jo je sam obnovil »El Señor de los Milagros in je tudi ime fare, prisluhnemo nedavno preminulemu Francetu Himmelreichu, ki nam predstavi relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta in podobo Brezjanske Marije. Slovenskega mučenca je svojim vernikom dajal za zgled, saj sta bila sošolca na študiju bogoslovja, ki ga je začel v Sloveniji, vendar ga je zaradi komunistične represije in revolucije moral prekiniti. France, ki je bil rojen in je živel v Ljubljani, razkrije dogajanje v času italijanske okupacije in umore uglednih Slovencev, med njimi Ehrlicha, ter še prej njegovega kolega študenta Jaroslava Kiklja, na grobu katerega so kot mladi fantje prisegli, da se bodo uprli in borili proti komunizmu. France se je leta 43 pridružil domobrancem, vendar se je po božji previdnosti izognil žalostnemu koncu in pobegnil Angležem iz Vetrinja, preden so jih zajete vrnili nazaj. Odšel je v begunsko taborišče Peggetz in nato Špital. Pozneje je bil dodeljen v Torino in nato v Genovo, od koder je leta 1949 odšel v Argentino, nadaljeval študij v slovenskem semenišču ter postal duhovnik. Služboval je po raznih župnijah v Buenos Airesu in bil kmalu imenovan za policijskega kurata več deset tisočim policistom v argentinski prestolnici. To poslanstvo je opravljal kar 34 let. Bil je eden izmed prvih duhovnikov, ki je začel sodelovati v iniciativi, pomoči ljudem v sili, t. i. »servicio sacerdotal de urgencia«. Kljub vsemu hudemu ostaja Marjan, kot je bil tudi France do zadnjega, ponosen in zaveden Slovenec. Slovenske zastave lahko vidimo pri obeh pričevalcih in preko njiju dobimo močno sporočilo, da je domovino treba nositi v srcu, a ljubezen do nje pokazati tudi na zunaj.
V tokratnem pričevanju bomo prisluhnili dvema rojakoma iz Argentine. Najprej slovenskemu umetniku Marjanu Grumu, ko nas z velikim zanosom popelje po svojem ateljeju, ki se nahaja blizu El Caminito, v osrčju La Boce in nato že pokojnemu duhovniku Francu Himmelreichu, v fari El Señor de los Milagros. Marjan Grum je močno zaznamovan s tragično usodo svojega očeta, domobranskega častnika. Kot otrok je doživel begunska taborišča in naposled odhod v Argentino. Spoznali bomo njegov značilni stil umetniškega ustvarjanja, ko uporablja vijake, žico in razne vsakodnevne tudi odpadne kovinske predmete. Skozi močno ekspresivno umetnost opozarja na družbene krivice in zablode. Predstavi nam tudi dela, kjer je upodobil tragično usodo svojega umorjenega očeta in žalujoče matere. Ob razstavljenih fotografijah, prednikov z rodnega Iga, nam pove svojo tragično zgodbo, kako so se štirje otroci skrivali pred revolucionarji in naposled z materjo zbežali preko številnih postankov v Argentino. Dolgo so upali in pričakovali očetovo vrnitev, vendar so kruto resnico o mučenju in uboju očeta, ki je bil domobranski oficir, izvedeli po dolgih letih šele v Sloveniji. V kapeli, ki jo je sam obnovil »El Señor de los Milagros in je tudi ime fare, prisluhnemo nedavno preminulemu Francetu Himmelreichu, ki nam predstavi relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta in podobo Brezjanske Marije. Slovenskega mučenca je svojim vernikom dajal za zgled, saj sta bila sošolca na študiju bogoslovja, ki ga je začel v Sloveniji, vendar ga je zaradi komunistične represije in revolucije moral prekiniti. France, ki je bil rojen in je živel v Ljubljani, razkrije dogajanje v času italijanske okupacije in umore uglednih Slovencev, med njimi Ehrlicha, ter še prej njegovega kolega študenta Jaroslava Kiklja, na grobu katerega so kot mladi fantje prisegli, da se bodo uprli in borili proti komunizmu. France se je leta 43 pridružil domobrancem, vendar se je po božji previdnosti izognil žalostnemu koncu in pobegnil Angležem iz Vetrinja, preden so jih zajete vrnili nazaj. Odšel je v begunsko taborišče Peggetz in nato Špital. Pozneje je bil dodeljen v Torino in nato v Genovo, od koder je leta 1949 odšel v Argentino, nadaljeval študij v slovenskem semenišču ter postal duhovnik. Služboval je po raznih župnijah v Buenos Airesu in bil kmalu imenovan za policijskega kurata več deset tisočim policistom v argentinski prestolnici. To poslanstvo je opravljal kar 34 let. Bil je eden izmed prvih duhovnikov, ki je začel sodelovati v iniciativi, pomoči ljudem v sili, t. i. »servicio sacerdotal de urgencia«. Kljub vsemu hudemu ostaja Marjan, kot je bil tudi France do zadnjega, ponosen in zaveden Slovenec. Slovenske zastave lahko vidimo pri obeh pričevalcih in preko njiju dobimo močno sporočilo, da je domovino treba nositi v srcu, a ljubezen do nje pokazati tudi na zunaj.
Pričevanje, upokojene učiteljice zgodovine in zemljepisa, nas uvede v skrivnostno, a tragično zgodovino Menišije, območja med Bistro in Begunjami nad Cerknico. Začelo se je že z gradnjo Rupnikove linije v bližini njihove vasi, izbruhnilo pa z objavo vojne in italijanske okupacije. Marija se spomni, kako je župnik Turk sporočil to novico in je zajokala vsa cerkev. Marija je iz Bezuljaka, kjer se je že leta 1941 odvijalo okupatorjevo in revolucionarno nasilje, ki je spravljalo prebivalstvo v obup. Italijani, ki so jih ljudje gledali z viška, sprva niso bili nasilni. Vse to pa se je spremenilo po partizanskem napadu na Bezuljak oktobra 1941, ko so okupatorji začeli preganjati nič krive domačine. Leta 1942 so se začeli partizanski umori v okolici, med drugim, so partizani pokončali dva sinova znane in ugledne družine Hiti iz Begunj. Ljudje so se uprli terorju in ustanovili vaško stražo, a ta je po kapitulaciji padla. Partizani, ki so pa stražarje zajeli, so pozneje večino pobili, med njimi tudi župnika Viktorja Turka in učiteljico Anico Drobnič, na katero ima Marija še posebej lepe spomine. Marija je bila prvorojenka na Kovačevi domačiji, kjer je bilo šest otrok, ki so se rodili materi Tereziji in Jožetu Hrenu. Kljub trdemu življenju na domačiji, ima lepe spomine na svoje otroštvo in še danes z velikim žarom pripoveduje o zanimivi vaški preteklosti, ki jo zadnja leta zagrizeno preučuje. Bezovci so se pred stoletjem množično izseljevali v Brazilijo, a pozneje so v večini prišli nazaj in se potem izselili v Severno Ameriko. Vojna in povojno nasilje sta te kraje tako prizadela, da do danes niso zaživeli tako kot je bilo pred vojno. Marija prične svoje pričevanje pri najmanj osemsto let stari cerkvi sv. Marije Vnebovzete, ki ima danes baročno podobo in prekrasne zlate oltarje. Za njeno obnovo so prispevali Bezovci z vsega sveta, kar je pokazalo, da domačini, tudi nasilno iztrgani iz domačega kraja, niso pozabili lepe vasice Bezuljak. Duhovna povezanost je tisto kar povezuje in seže tudi prek kontinentov.
Pričevanje, upokojene učiteljice zgodovine in zemljepisa, nas uvede v skrivnostno, a tragično zgodovino Menišije, območja med Bistro in Begunjami nad Cerknico. Začelo se je že z gradnjo Rupnikove linije v bližini njihove vasi, izbruhnilo pa z objavo vojne in italijanske okupacije. Marija se spomni, kako je župnik Turk sporočil to novico in je zajokala vsa cerkev. Marija je iz Bezuljaka, kjer se je že leta 1941 odvijalo okupatorjevo in revolucionarno nasilje, ki je spravljalo prebivalstvo v obup. Italijani, ki so jih ljudje gledali z viška, sprva niso bili nasilni. Vse to pa se je spremenilo po partizanskem napadu na Bezuljak oktobra 1941, ko so okupatorji začeli preganjati nič krive domačine. Leta 1942 so se začeli partizanski umori v okolici, med drugim, so partizani pokončali dva sinova znane in ugledne družine Hiti iz Begunj. Ljudje so se uprli terorju in ustanovili vaško stražo, a ta je po kapitulaciji padla. Partizani, ki so pa stražarje zajeli, so pozneje večino pobili, med njimi tudi župnika Viktorja Turka in učiteljico Anico Drobnič, na katero ima Marija še posebej lepe spomine. Marija je bila prvorojenka na Kovačevi domačiji, kjer je bilo šest otrok, ki so se rodili materi Tereziji in Jožetu Hrenu. Kljub trdemu življenju na domačiji, ima lepe spomine na svoje otroštvo in še danes z velikim žarom pripoveduje o zanimivi vaški preteklosti, ki jo zadnja leta zagrizeno preučuje. Bezovci so se pred stoletjem množično izseljevali v Brazilijo, a pozneje so v večini prišli nazaj in se potem izselili v Severno Ameriko. Vojna in povojno nasilje sta te kraje tako prizadela, da do danes niso zaživeli tako kot je bilo pred vojno. Marija prične svoje pričevanje pri najmanj osemsto let stari cerkvi sv. Marije Vnebovzete, ki ima danes baročno podobo in prekrasne zlate oltarje. Za njeno obnovo so prispevali Bezovci z vsega sveta, kar je pokazalo, da domačini, tudi nasilno iztrgani iz domačega kraja, niso pozabili lepe vasice Bezuljak. Duhovna povezanost je tisto kar povezuje in seže tudi prek kontinentov.
Pripoved Janeza Žaklja, ki se mu v oddaji pridruži tudi žena Angelca nas popelje v čas vojne, kot so jo doživljali navadni ljudje, sploh Janez, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko in doživel izkrcanje v Normandiji. Izhaja iz številne družine, ki se je po žirovski tradiciji preživljala s čevljarstvom, kot dodatni zaslužek pa je služilo tudi klekljanje. Janez Žakelj, doma iz Stare vasi pri Žireh, se spominja očetovih naukov iz izkušenj, ki jih je ta izkusil na soški fronti in pri znamenitem preboju pri Kobaridu leta 1917. Janez se spominja prihoda Italijanov po kratki aprilski vojni leta 1941, ko so jih vaščani v Žireh gledali zviška. Kmalu so jih zasedli Nemci in Janez je bil kot mladoleten prisilno mobiliziran v nemško vojsko, kjer se spominja trdega vojaškega urjenja. Kmalu je bil z enoto poslan v Šlezijo, nato pa so odšli v Francijo, ko se je nemška vojska pripravljala na zavezniški napad. Po izkrcanju v Normandiji je bil spet poslan na vzhodno fronto na poljsko-belorusko mejo. Tam so ga zajeli beloruski partizani in ga predali Sovjetom. Leto in pol je preživel v ruskem ujetništvu in poleg vojnih strahot doživel veliko pomanjkanje. Kot čevljar se je nekako znašel. V spominu mu ostal primer, kot so mu ob vsesplošni revščini prinesli zvitke židovskih svetih spisov na pergamentu iz katerih je potem izdeloval čevlje. Janezovo pričevanje pomembno dopolni njegova žena Angelca, rojena Rotar iz Podsmreke pri Ljubljani. Kot hči večjega kmeta je doživela partizanska ropanja njihovega premoženja in neizmeren strah, ki je dosegel vrhunec, ko so partizani iz družine iztrgali očeta in ga odpeljali na Ključ. Še z enim kmetom iz Dobrove sta si že kopala jami, da bosta likvidirana, ko je v partizanski tabor prišel Cene Logar in ga rešil. Njegov brat je bil namreč poročen z Angelčino sestro. Po vojni so Rotarjevi skrivali nekatere ubežnike iz koncentracijskega taborišča v Šentvidu, ki so pozneje zbežali v Ameriko. Čeprav svobodni so bili v primežu obveznih oddaj, ki so izčrpavale številčno družino, se spominja Angelca. Janez in Angelca sta veliko opazk in poniževanja doživela tudi kot starša, saj sta imela šest otrok, kar je pa za »napredno« družbeno ureditev tistega časa veljalo za nazadnjaško.
Pripoved Janeza Žaklja, ki se mu v oddaji pridruži tudi žena Angelca nas popelje v čas vojne, kot so jo doživljali navadni ljudje, sploh Janez, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko in doživel izkrcanje v Normandiji. Izhaja iz številne družine, ki se je po žirovski tradiciji preživljala s čevljarstvom, kot dodatni zaslužek pa je služilo tudi klekljanje. Janez Žakelj, doma iz Stare vasi pri Žireh, se spominja očetovih naukov iz izkušenj, ki jih je ta izkusil na soški fronti in pri znamenitem preboju pri Kobaridu leta 1917. Janez se spominja prihoda Italijanov po kratki aprilski vojni leta 1941, ko so jih vaščani v Žireh gledali zviška. Kmalu so jih zasedli Nemci in Janez je bil kot mladoleten prisilno mobiliziran v nemško vojsko, kjer se spominja trdega vojaškega urjenja. Kmalu je bil z enoto poslan v Šlezijo, nato pa so odšli v Francijo, ko se je nemška vojska pripravljala na zavezniški napad. Po izkrcanju v Normandiji je bil spet poslan na vzhodno fronto na poljsko-belorusko mejo. Tam so ga zajeli beloruski partizani in ga predali Sovjetom. Leto in pol je preživel v ruskem ujetništvu in poleg vojnih strahot doživel veliko pomanjkanje. Kot čevljar se je nekako znašel. V spominu mu ostal primer, kot so mu ob vsesplošni revščini prinesli zvitke židovskih svetih spisov na pergamentu iz katerih je potem izdeloval čevlje. Janezovo pričevanje pomembno dopolni njegova žena Angelca, rojena Rotar iz Podsmreke pri Ljubljani. Kot hči večjega kmeta je doživela partizanska ropanja njihovega premoženja in neizmeren strah, ki je dosegel vrhunec, ko so partizani iz družine iztrgali očeta in ga odpeljali na Ključ. Še z enim kmetom iz Dobrove sta si že kopala jami, da bosta likvidirana, ko je v partizanski tabor prišel Cene Logar in ga rešil. Njegov brat je bil namreč poročen z Angelčino sestro. Po vojni so Rotarjevi skrivali nekatere ubežnike iz koncentracijskega taborišča v Šentvidu, ki so pozneje zbežali v Ameriko. Čeprav svobodni so bili v primežu obveznih oddaj, ki so izčrpavale številčno družino, se spominja Angelca. Janez in Angelca sta veliko opazk in poniževanja doživela tudi kot starša, saj sta imela šest otrok, kar je pa za »napredno« družbeno ureditev tistega časa veljalo za nazadnjaško.
Izjemna življenjska zgodba Iga Sajovica, ki je 10 let preživel v komunističnih zaporih, od tega leto v samici in 6 let na Golem otoku sodi med tiste, ki jih ne smete zamuditi. Kot sam pravi se je v svojem 92. letu odločil, da pove kar je doživel: »V opozorilo tistim našim mladeničem, raznim mesecem in tem podobnim znakom, da naj ne zaidejo v komunizem, ker to ni eksistenca! Eksistenca ni socializem, kot ga oni programirajo.« Sajovic, ki izvira iz premožne meščanske družine je človek številnih darov, ki ga leta zapora in preganjanja niso oropala osebne svobode in življenjskega optimizma. Pa tudi ne podjetniškega duha, saj od malega raziskuje in odkriva in je sedaj uveljavljen izumitelj s številnimi priznanimi patenti. Po poklicu je strojni inženir in pionir na področju proučevanja vode. A še prej je doživel srečno otroštvo, ki ga je prekinila vojna. Živeli so razpeti med Ljubljano in Beogradom. V Beogradu je Igo obiskoval gimnazijo, bil pa je tudi gojenec Marijanišča, od kjer se spominja Alojzija Grozdeta, ki ga opiše kot zelo umirjenega in uglajenega. »Tudi korak njegov je bil tak, kako bi rekel, žametast in premišljen,« pove Igo. Iz beograjskih šolskih klopi so ga leta 1944 skupaj s sošolci novi oblastniki poslali na Sremsko fronto, kjer jih je večina padlo zato Igo zatrjuje, da je Tito zanj največji morilec srbske mladine. Kot partizan je prišel v Slovenijo in želel zaživeti normalno življenje. A ga je režim kmalu strpal v zapor zaradi pomoči srbskim prijateljem, ki so želeli zbežati iz komunistične Jugoslavije. Šest let je bil zaprt in pozneje še štiri – na Golem otoku, kjer ga je reševalo njegovo znanje. Prav zaradi želje po mednarodnem sodelovanju si je nakopal obtožbe češ da vohuni za zahod, kar je bil plod paranoične domišljije režima, ki je povsod videl sovražnike. Posebej zanimiv je tisti del pričevanja, ko Sajovic pojasni kako se je duhovno in psihično spopadel s samico, kjer je bil zaprt skoraj leto dni. Igo je svojega očeta, Edmunda Kavčiča, izgubil že zelo zgodaj. Oče je bil znanstvenik in po besedah Iga, gotovo eden največjih poznavalcev zdravilnih rastlin, saj je preživel 7 let na Kitajskem ravno zaradi proučevanje le-teh. Recepture so še danes zapisane v rokopisni knjigi v obliki številk v stolpcih, ki je pa nihče ne zna razvozlati. Igo se spominja, da je bil oče zaveden Slovenec, Sokol, in celo predsednik Avto kluba v Sloveniji. Avto so imeli pri hiši že od leta 1914 in oče je tudi obvladoval tovarno kot trgovino Alko, kjer se je ukvarjal z destiliranjem. Po njegovi smrti je bil Alko kmalu nacionaliziran, zato je mati odšla delat v Beograd, kjer je po moževem receptu že takrat delala izdelke iz soje, ki so bili primerni za diabetike. Pričevanje Iga Sajovica ponuja natančen vpogled v najbolj kritično obdobje naše zgodovine.
Izjemna življenjska zgodba Iga Sajovica, ki je 10 let preživel v komunističnih zaporih, od tega leto v samici in 6 let na Golem otoku sodi med tiste, ki jih ne smete zamuditi. Kot sam pravi se je v svojem 92. letu odločil, da pove kar je doživel: »V opozorilo tistim našim mladeničem, raznim mesecem in tem podobnim znakom, da naj ne zaidejo v komunizem, ker to ni eksistenca! Eksistenca ni socializem, kot ga oni programirajo.« Sajovic, ki izvira iz premožne meščanske družine je človek številnih darov, ki ga leta zapora in preganjanja niso oropala osebne svobode in življenjskega optimizma. Pa tudi ne podjetniškega duha, saj od malega raziskuje in odkriva in je sedaj uveljavljen izumitelj s številnimi priznanimi patenti. Po poklicu je strojni inženir in pionir na področju proučevanja vode. A še prej je doživel srečno otroštvo, ki ga je prekinila vojna. Živeli so razpeti med Ljubljano in Beogradom. V Beogradu je Igo obiskoval gimnazijo, bil pa je tudi gojenec Marijanišča, od kjer se spominja Alojzija Grozdeta, ki ga opiše kot zelo umirjenega in uglajenega. »Tudi korak njegov je bil tak, kako bi rekel, žametast in premišljen,« pove Igo. Iz beograjskih šolskih klopi so ga leta 1944 skupaj s sošolci novi oblastniki poslali na Sremsko fronto, kjer jih je večina padlo zato Igo zatrjuje, da je Tito zanj največji morilec srbske mladine. Kot partizan je prišel v Slovenijo in želel zaživeti normalno življenje. A ga je režim kmalu strpal v zapor zaradi pomoči srbskim prijateljem, ki so želeli zbežati iz komunistične Jugoslavije. Šest let je bil zaprt in pozneje še štiri – na Golem otoku, kjer ga je reševalo njegovo znanje. Prav zaradi želje po mednarodnem sodelovanju si je nakopal obtožbe češ da vohuni za zahod, kar je bil plod paranoične domišljije režima, ki je povsod videl sovražnike. Posebej zanimiv je tisti del pričevanja, ko Sajovic pojasni kako se je duhovno in psihično spopadel s samico, kjer je bil zaprt skoraj leto dni. Igo je svojega očeta, Edmunda Kavčiča, izgubil že zelo zgodaj. Oče je bil znanstvenik in po besedah Iga, gotovo eden največjih poznavalcev zdravilnih rastlin, saj je preživel 7 let na Kitajskem ravno zaradi proučevanje le-teh. Recepture so še danes zapisane v rokopisni knjigi v obliki številk v stolpcih, ki je pa nihče ne zna razvozlati. Igo se spominja, da je bil oče zaveden Slovenec, Sokol, in celo predsednik Avto kluba v Sloveniji. Avto so imeli pri hiši že od leta 1914 in oče je tudi obvladoval tovarno kot trgovino Alko, kjer se je ukvarjal z destiliranjem. Po njegovi smrti je bil Alko kmalu nacionaliziran, zato je mati odšla delat v Beograd, kjer je po moževem receptu že takrat delala izdelke iz soje, ki so bili primerni za diabetike. Pričevanje Iga Sajovica ponuja natančen vpogled v najbolj kritično obdobje naše zgodovine.
Vstop v meščansko stanovanje Angelike Hribar je kot sprehod po galeriji, saj so stene obdane z deli njenih prednikov, ki so bili vsi po vrsti odlični umetniki. Angelika Hribar dopolni pričevanje bratranca Petra, saj je tudi sama nečakinja Rada Hribarja in po očetu potomka znamenite družine Hribar. Zanimiva je tudi mamina rodbina,saj izvira iz starodavne plemiške družine Obereigner in Kastl. Tako babica kot mama sta bili izvrstni akademski umetnici, babica je bila portretna miniaturistka, mama pa ena redkih slovenskih kipark, ki se je že pred vojno šolala na akademiji. Poročila se je z Zoranom Hribarjem, sinom industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Angelika se spominja, da je mama prijateljevala z Lili Novy, Josipom Vidmarjem, Otonom Župančičem in Cirilom Kosmačem. Starša sta bila sprva vključena v OF, vendar sta se kasneje zaradi novic o številnih umorih, ki so jih zagrešili komunisti, od OF oddaljila. Čeprav je mati med vojno večkrat skrivala Vido Tomšič in njenega otroka, je bila po vojni na Nagodetovem procesu leta 1947 pogojno obsojena, očeta Zorana pa so zaprli za šest let. Angelika se spominja, kako so bili v stanovanju s sestrico in bratcem zastraženi in jim je v teh hudih časih ob strani stala babica Elza Obereigner – Kastl. Angelika nas popelje skozi svoje spomine in nam predstavi dekorativno malo plastiko svoje matere Lize, s čimer je po vojni preživljala družino, kot tudi druga likovna dela in zapuščino svojih prednikov. Pričevanje Angelike Hribar nam ponuja vpogled v izredno bogato kulturno in umetniško življenje predvojnega meščanstva, ki je bilo grobo poteptano in preganjano po letu 1945.
Vstop v meščansko stanovanje Angelike Hribar je kot sprehod po galeriji, saj so stene obdane z deli njenih prednikov, ki so bili vsi po vrsti odlični umetniki. Angelika Hribar dopolni pričevanje bratranca Petra, saj je tudi sama nečakinja Rada Hribarja in po očetu potomka znamenite družine Hribar. Zanimiva je tudi mamina rodbina,saj izvira iz starodavne plemiške družine Obereigner in Kastl. Tako babica kot mama sta bili izvrstni akademski umetnici, babica je bila portretna miniaturistka, mama pa ena redkih slovenskih kipark, ki se je že pred vojno šolala na akademiji. Poročila se je z Zoranom Hribarjem, sinom industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Angelika se spominja, da je mama prijateljevala z Lili Novy, Josipom Vidmarjem, Otonom Župančičem in Cirilom Kosmačem. Starša sta bila sprva vključena v OF, vendar sta se kasneje zaradi novic o številnih umorih, ki so jih zagrešili komunisti, od OF oddaljila. Čeprav je mati med vojno večkrat skrivala Vido Tomšič in njenega otroka, je bila po vojni na Nagodetovem procesu leta 1947 pogojno obsojena, očeta Zorana pa so zaprli za šest let. Angelika se spominja, kako so bili v stanovanju s sestrico in bratcem zastraženi in jim je v teh hudih časih ob strani stala babica Elza Obereigner – Kastl. Angelika nas popelje skozi svoje spomine in nam predstavi dekorativno malo plastiko svoje matere Lize, s čimer je po vojni preživljala družino, kot tudi druga likovna dela in zapuščino svojih prednikov. Pričevanje Angelike Hribar nam ponuja vpogled v izredno bogato kulturno in umetniško življenje predvojnega meščanstva, ki je bilo grobo poteptano in preganjano po letu 1945.
Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol, nam v dramatičnem pričevanju podrobno opiše usodno noč, ko so partizani 4. januarja 1944 ob 23. pod pretvezo vstopili v grad, začeli grobo zasliševati Rada in Ksenjo, ki sta ves čas vojne z denarjem in materialom podpirala OF. Isto noč so ju odvedli pod Krvavec ter ropali grajsko premoženje. Naslednji dan so ju brutalno mučili in umorili. Resnica je zelo preprosta, krvava in nasilna, pove Peter, ki si je več kot 20 let prizadeval in zbiral različne dokaze ter pričevanja, da bi razkril kruto resnico in usodo sorodnikov Hribar, ki sta bila del predvojne meščanske elite. Dokopal se je do skoraj vseh imen partizanov in partizanke, članov VOS, večinoma domačinov, ki so okruten umor izvršili, še živečega je nedavno obiskal v domu starejših. Nikogar povojna oblast ni kaznovala ampak ravno nasprotno, bili so deležni privilegijev in nekateri visokih položajev. Grad in celotno premoženje so si novi oblastniki prihranili zase. Tako so v gradu in posteljah umorjenih zakoncev dopustovali Edvard Kardelj in dalj časa tudi Matija Maček z družino. Peter Hribar je po dolgih letih sodnih bojev dosegel rehabilitacijo Rada in Ksenije Hribar, njun pokop in odškodnino za grad. Sprejel je tudi javno opravičilo s strani predsednika države. Odslej si brez zamer prizadeva za spravo na novih temeljih, kar predstavi tudi v pričevanju. Posmrtne ostanke zakoncev Hribar so lani iz prikritega grobišča prenesli in pokopali v družinsko grobnico, na gradu Strmol pa so jima postavili spominsko obeležje. Rado je bil bančnik, industrialec s široko mrežo poznanstev širom Evrope, z ženo Ksenjo sta bila svetovljana in oba tudi pilota ter se aktivno ukvarjala z letalstvom. Skupaj s Petrovim očetom so že izdelali nekaj svojih letal z imenom Minima. Vojna predvsem pa revolucija sta preprečili načrte o lastni tovarni avionov. Dva primerka Hribarjevih letal sta bila v uporabi še daleč po vojni, lesene modele pa ima danes v lasti Peter Hribar. Povojni režim je udaril po vseh članih družine Hribar in kot mladenič je to še kako čutil tudi Peter. Zaprli in maltretiral so njegovega očeta in razbili njihovo družino, saj je oče zbežal v Kanado. Pretresljiva izpoved Petra, pripadnika rodbine Hribar, vnuka znamenitega Slovenca Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi, je v opomin in razmislek kakšen civilizacijski padec je predstavljala revolucija in njeno nadaljevanje.
Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol, nam v dramatičnem pričevanju podrobno opiše usodno noč, ko so partizani 4. januarja 1944 ob 23. pod pretvezo vstopili v grad, začeli grobo zasliševati Rada in Ksenjo, ki sta ves čas vojne z denarjem in materialom podpirala OF. Isto noč so ju odvedli pod Krvavec ter ropali grajsko premoženje. Naslednji dan so ju brutalno mučili in umorili. Resnica je zelo preprosta, krvava in nasilna, pove Peter, ki si je več kot 20 let prizadeval in zbiral različne dokaze ter pričevanja, da bi razkril kruto resnico in usodo sorodnikov Hribar, ki sta bila del predvojne meščanske elite. Dokopal se je do skoraj vseh imen partizanov in partizanke, članov VOS, večinoma domačinov, ki so okruten umor izvršili, še živečega je nedavno obiskal v domu starejših. Nikogar povojna oblast ni kaznovala ampak ravno nasprotno, bili so deležni privilegijev in nekateri visokih položajev. Grad in celotno premoženje so si novi oblastniki prihranili zase. Tako so v gradu in posteljah umorjenih zakoncev dopustovali Edvard Kardelj in dalj časa tudi Matija Maček z družino. Peter Hribar je po dolgih letih sodnih bojev dosegel rehabilitacijo Rada in Ksenije Hribar, njun pokop in odškodnino za grad. Sprejel je tudi javno opravičilo s strani predsednika države. Odslej si brez zamer prizadeva za spravo na novih temeljih, kar predstavi tudi v pričevanju. Posmrtne ostanke zakoncev Hribar so lani iz prikritega grobišča prenesli in pokopali v družinsko grobnico, na gradu Strmol pa so jima postavili spominsko obeležje. Rado je bil bančnik, industrialec s široko mrežo poznanstev širom Evrope, z ženo Ksenjo sta bila svetovljana in oba tudi pilota ter se aktivno ukvarjala z letalstvom. Skupaj s Petrovim očetom so že izdelali nekaj svojih letal z imenom Minima. Vojna predvsem pa revolucija sta preprečili načrte o lastni tovarni avionov. Dva primerka Hribarjevih letal sta bila v uporabi še daleč po vojni, lesene modele pa ima danes v lasti Peter Hribar. Povojni režim je udaril po vseh članih družine Hribar in kot mladenič je to še kako čutil tudi Peter. Zaprli in maltretiral so njegovega očeta in razbili njihovo družino, saj je oče zbežal v Kanado. Pretresljiva izpoved Petra, pripadnika rodbine Hribar, vnuka znamenitega Slovenca Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi, je v opomin in razmislek kakšen civilizacijski padec je predstavljala revolucija in njeno nadaljevanje.
Pretresljivo pričevanje Adolfa Malovrha je eno najbolj pomembnih za slovensko povojno zgodovino, saj je leta 1949 Udba zaprla celo njegovo družino, oče je v zaporu umrl, Adolf pa je prestal več kot 7-letno zaporno kazen in bil tudi mučen. Več kot 400 let stara Stovnikova domačija pri Šentjoštu je doživljale težke preizkušnje. Adolfov oče je v prvi svetovni vojni doživel rusko ujetništvo in revolucijo ter se po sedmih letih vrnil domov ter se poročil. V družini se je rodilo 9 otrok, a so trije že zgodaj umrli. Adolf se spominja razmer na kmetiji, kjer so hlapci in dekle jedli za isto mizo z gospodarjem, v času njegovega otroštva pa so v bližini gradili Rupnikovo obrambno linijo proti Italiji. Po aprilski vojni 1941 so prišli Italijani, ki pa jih ljudje niso marali pač pa so zaradi dobrih spominov na Avstro-Ogrsko bolj cenili Nemce. Po pojavu prvih partizanov se je začel tudi pritisk na kmete, ropi in potem tudi uboji, čemur so se domači gospodarji uprli in na poletje 1942 začeli s snovanjem vaške straže, ki se je partizanskega napada ubranila. Zato so se partizani maščevali nad okoliškim prebivalstvom, ki z vaško stražo ni imelo zveze in v nekaj dneh pobili 20 ljudi, tudi matere in dveletnega otroka. Oddelek vaške straže je bil odslej tudi na njihovi kmetiji, vanj pa je bil vključen tudi domač sin Albert, ki se je po kapitulacij Italije pridružil domobrancem. Zelo zanimiv je Albertov spomin na enoto slovenskih četnikov, ki se je zadrževala nedaleč stran medtem, ko je četniški poveljnik za Slovenijo major Karel Novak nekaj mesecev tajno prebival na njihovi kmetiji. Družina Malovrh je vojno nekako prebila, po vojni, ko je bil v pobojih ubit tudi eden od sinov pa so se stvari začele zapletati. Malovrhovi so s hrano in tudi sicer podpirali skupino nekdanjih domobrancev, ki so se po vojni skrivali v bližnjih gozdovih ter držali vezo z begunskimi središči v Italiji. Ko je Ozna prišla na sled tej skupini in aretirala Mirka Bitenca so razkrili tudi večji del mreže, ki jim je pomagala. Januarja zvečer je skupina oznovcev udrla v hišo in odpeljala očeta, mamo, sestro ter Adolfa. Na domu je ostala le 12-letna sestra. Adolf se spominja pretepov, mučenj, bunkerja pod zemljo, kjer je prebil 4 mesece v popolni temi in osami. Po obsodbi se je še zadnjič videl z očetom, ki so ga v zaporu zlomili in je kasneje umrl, a Adolfu, ki je bil obsojen na 7 let zapora in 2 leti odvzema državljanski pravic, na pogreb niso pustili. Po prestanem zaporu, Adolf nam slikovito predstavi najpomembnejše dogodke, se je vrnil na izropano kmetijo ter s sestro in materjo, ki je bila zaprta 4 leta začel kmetovati. Stalno je bil pod nadzorom Udbe, cela družina pa šikanirana zaradi drugačnega prepričanje, ki režimu ni bil po godu. Najprej enormna obvezna oddaja, potem onemogočanje pri gospodarskem napredku na kmetiji ter poznejše vohunjenje okrog kmetije, vse do onemogočanja Adolfovih otrok, da bi se dokopali do izobrazbe. Svobodno so zaživeli šele leta 1990. Posledice krutega ravnanja so močno načele zdravje Adolfa, ki je kljub prestanemu trpljenju, ohranil svojo vest, pokončnost in naposled življenje, da lahko danes pričuje tudi za vse tiste, ki jih je povojni režim moril in preganjal.
Pretresljivo pričevanje Adolfa Malovrha je eno najbolj pomembnih za slovensko povojno zgodovino, saj je leta 1949 Udba zaprla celo njegovo družino, oče je v zaporu umrl, Adolf pa je prestal več kot 7-letno zaporno kazen in bil tudi mučen. Več kot 400 let stara Stovnikova domačija pri Šentjoštu je doživljale težke preizkušnje. Adolfov oče je v prvi svetovni vojni doživel rusko ujetništvo in revolucijo ter se po sedmih letih vrnil domov ter se poročil. V družini se je rodilo 9 otrok, a so trije že zgodaj umrli. Adolf se spominja razmer na kmetiji, kjer so hlapci in dekle jedli za isto mizo z gospodarjem, v času njegovega otroštva pa so v bližini gradili Rupnikovo obrambno linijo proti Italiji. Po aprilski vojni 1941 so prišli Italijani, ki pa jih ljudje niso marali pač pa so zaradi dobrih spominov na Avstro-Ogrsko bolj cenili Nemce. Po pojavu prvih partizanov se je začel tudi pritisk na kmete, ropi in potem tudi uboji, čemur so se domači gospodarji uprli in na poletje 1942 začeli s snovanjem vaške straže, ki se je partizanskega napada ubranila. Zato so se partizani maščevali nad okoliškim prebivalstvom, ki z vaško stražo ni imelo zveze in v nekaj dneh pobili 20 ljudi, tudi matere in dveletnega otroka. Oddelek vaške straže je bil odslej tudi na njihovi kmetiji, vanj pa je bil vključen tudi domač sin Albert, ki se je po kapitulacij Italije pridružil domobrancem. Zelo zanimiv je Albertov spomin na enoto slovenskih četnikov, ki se je zadrževala nedaleč stran medtem, ko je četniški poveljnik za Slovenijo major Karel Novak nekaj mesecev tajno prebival na njihovi kmetiji. Družina Malovrh je vojno nekako prebila, po vojni, ko je bil v pobojih ubit tudi eden od sinov pa so se stvari začele zapletati. Malovrhovi so s hrano in tudi sicer podpirali skupino nekdanjih domobrancev, ki so se po vojni skrivali v bližnjih gozdovih ter držali vezo z begunskimi središči v Italiji. Ko je Ozna prišla na sled tej skupini in aretirala Mirka Bitenca so razkrili tudi večji del mreže, ki jim je pomagala. Januarja zvečer je skupina oznovcev udrla v hišo in odpeljala očeta, mamo, sestro ter Adolfa. Na domu je ostala le 12-letna sestra. Adolf se spominja pretepov, mučenj, bunkerja pod zemljo, kjer je prebil 4 mesece v popolni temi in osami. Po obsodbi se je še zadnjič videl z očetom, ki so ga v zaporu zlomili in je kasneje umrl, a Adolfu, ki je bil obsojen na 7 let zapora in 2 leti odvzema državljanski pravic, na pogreb niso pustili. Po prestanem zaporu, Adolf nam slikovito predstavi najpomembnejše dogodke, se je vrnil na izropano kmetijo ter s sestro in materjo, ki je bila zaprta 4 leta začel kmetovati. Stalno je bil pod nadzorom Udbe, cela družina pa šikanirana zaradi drugačnega prepričanje, ki režimu ni bil po godu. Najprej enormna obvezna oddaja, potem onemogočanje pri gospodarskem napredku na kmetiji ter poznejše vohunjenje okrog kmetije, vse do onemogočanja Adolfovih otrok, da bi se dokopali do izobrazbe. Svobodno so zaživeli šele leta 1990. Posledice krutega ravnanja so močno načele zdravje Adolfa, ki je kljub prestanemu trpljenju, ohranil svojo vest, pokončnost in naposled življenje, da lahko danes pričuje tudi za vse tiste, ki jih je povojni režim moril in preganjal.
Tokratni pričevalec je Henrik Travnik rojen leta 1927 v Mačkovcu pri Dvoru. Rojen je očetu županu in prihaja iz številne družine, kjer so živeli zelo skromno. Pripoved o trnavi poti mladega Henrika in težki usodi družine, ki ji vojna ni prizanašala ter je bila razbita na mnogo koncev.
Tokratni pričevalec je Henrik Travnik rojen leta 1927 v Mačkovcu pri Dvoru. Rojen je očetu županu in prihaja iz številne družine, kjer so živeli zelo skromno. Pripoved o trnavi poti mladega Henrika in težki usodi družine, ki ji vojna ni prizanašala ter je bila razbita na mnogo koncev.
Matevž Traven je rojen leta 1927 na veliki kmetiji v Opalah pri Žireh. Njegov oče se je v prvi svetovni vojni boril v Galiciji in je s konji na fronti prevažal topove in hrano, zato je konje zelo cenil. Matevž slikovito opiše življenje na veliki kmetiji pred vojno, kjer se otrokom, sploh fantom, ki so spali na seniku, ni posvečalo veliko pozornosti. Spominja se začetka vojne in prihoda Italijanov, ki so kradli in pozneje Nemcev, ki se sprva niso obnašali nasilno. S partizani so imeli sprva dobre izkušnje, ker je bil med vodilnimi tudi njihov sorodnik, pozneje pa je prišlo do trenj, ker so postali čedalje bolj oblastni. Prav v njihovi hiši so trojico partizanov presenetili domobranci, kar se Matevž živo spominja. Da bi ohranili življenje in domačijo je starejši brat kot prisilni mobiliziranec odšel v nemško vojsko, kjer je tudi padal. Matevž se je zadnje dni vojne priključil domobrancem, ki so se umaknili na Koroško. Bil je vrnjen na vlakovnem transportu, vendar je imel srečo, ker ga je sorodnik rešil, medtem ko so večina ostalih partizani pobili. Matevža so vključili med partizanske stražarje ujetih domobrancev, kjer je bil priča izživljanju nad ujetniki. Po vojni je bil nekaj časa miličnik, pozneje pa se je kot kmet prebijal skozi obvezno oddajo, ko je nova oblast skušala streti neodvisnost slovenskega kmeta in ga silila v obdelovalne zadruge po sovjetskem vzoru. Kmetijo sta skupaj s soprogo ohranila s pridnostjo in iznajdljivostjo, Matevž je posebej cenjen in nagrajen kot gozdar. V zgodbo kmetije nad Žirmi se vpleta zanimiva pripoved iz časa, ko je bil Traven po vojni v jugoslovanski vojski udeležen v pregonu ostankov četnikov, ki so se skrivali v hribih nad Sarajevom. Tako nam pove tudi zgodbo usmrtitve in pokopa razvpitega četniškega poveljnika Veselinovića.
Matevž Traven je rojen leta 1927 na veliki kmetiji v Opalah pri Žireh. Njegov oče se je v prvi svetovni vojni boril v Galiciji in je s konji na fronti prevažal topove in hrano, zato je konje zelo cenil. Matevž slikovito opiše življenje na veliki kmetiji pred vojno, kjer se otrokom, sploh fantom, ki so spali na seniku, ni posvečalo veliko pozornosti. Spominja se začetka vojne in prihoda Italijanov, ki so kradli in pozneje Nemcev, ki se sprva niso obnašali nasilno. S partizani so imeli sprva dobre izkušnje, ker je bil med vodilnimi tudi njihov sorodnik, pozneje pa je prišlo do trenj, ker so postali čedalje bolj oblastni. Prav v njihovi hiši so trojico partizanov presenetili domobranci, kar se Matevž živo spominja. Da bi ohranili življenje in domačijo je starejši brat kot prisilni mobiliziranec odšel v nemško vojsko, kjer je tudi padal. Matevž se je zadnje dni vojne priključil domobrancem, ki so se umaknili na Koroško. Bil je vrnjen na vlakovnem transportu, vendar je imel srečo, ker ga je sorodnik rešil, medtem ko so večina ostalih partizani pobili. Matevža so vključili med partizanske stražarje ujetih domobrancev, kjer je bil priča izživljanju nad ujetniki. Po vojni je bil nekaj časa miličnik, pozneje pa se je kot kmet prebijal skozi obvezno oddajo, ko je nova oblast skušala streti neodvisnost slovenskega kmeta in ga silila v obdelovalne zadruge po sovjetskem vzoru. Kmetijo sta skupaj s soprogo ohranila s pridnostjo in iznajdljivostjo, Matevž je posebej cenjen in nagrajen kot gozdar. V zgodbo kmetije nad Žirmi se vpleta zanimiva pripoved iz časa, ko je bil Traven po vojni v jugoslovanski vojski udeležen v pregonu ostankov četnikov, ki so se skrivali v hribih nad Sarajevom. Tako nam pove tudi zgodbo usmrtitve in pokopa razvpitega četniškega poveljnika Veselinovića.
Pripoved hčerke slovenskega mučenca Lojzeta Bratuža, ki so ga italijanski nacionalisti zaradi poučevanja slovenskih pesmi umorili v Gorici leta 1937, ponazarja srž trpljenja primorskih Slovencev, ki so bili zatirani pod italijansko okupacijo po letu 1918. Lojzka Bratuž se je rodila leta 1934 v Gorici očetu Lojzetu, vsestranskemu glasbeniku in skladatelju ter materi, Ljubki Šorli, ki je bila učiteljica in pesnica. Otroštvo Lojzke je močno zaznamovalo fašistično nasilje in še danes ima pred očmi umirajočega očeta, ki je umrl zaradi posledic zastrupitve italijanskih preganjalcev. Lojzka pove, kako so očeta, zavednega Slovenca, fašisti zasledovali in mu grozili, ker je bil kot organist ter pevovodja na goriškem zelo dejaven. Nekaj dni pred smrtjo so mu fantje pred bolnišnico kjer je ležal, še zadnjič, na skrivaj, zapeli priljubljeno pesem Kraguljčki. Izguba očeta in vpadi fašistov v njihovo hišo, zapor in mučenje mame, vse to je družino močno zaznamovalo. Odraščanje zanjo in brata je bilo zato zelo težko, mati pa je svojo žalost in spomin na moža zlila v pesmih, ena od teh bo med pričevanjem tudi prebrana. Lojzka je osnovno šolo in kasneje klasični licej končala v Gorici potem pa na filozofski fakulteti v Trstu doštudirala literarne vede, kjer je leta 1967 tudi doktorirala. Poučevala je na goriških srednjih šolah, delala na videmski univerzi s slovenskim učnim jezikom. Bratuževa je izdala vrsto pomembnih znanstvenih monografij, ki sodijo med temeljna dela o slovenski prisotnosti na Goriškem.
Pripoved hčerke slovenskega mučenca Lojzeta Bratuža, ki so ga italijanski nacionalisti zaradi poučevanja slovenskih pesmi umorili v Gorici leta 1937, ponazarja srž trpljenja primorskih Slovencev, ki so bili zatirani pod italijansko okupacijo po letu 1918. Lojzka Bratuž se je rodila leta 1934 v Gorici očetu Lojzetu, vsestranskemu glasbeniku in skladatelju ter materi, Ljubki Šorli, ki je bila učiteljica in pesnica. Otroštvo Lojzke je močno zaznamovalo fašistično nasilje in še danes ima pred očmi umirajočega očeta, ki je umrl zaradi posledic zastrupitve italijanskih preganjalcev. Lojzka pove, kako so očeta, zavednega Slovenca, fašisti zasledovali in mu grozili, ker je bil kot organist ter pevovodja na goriškem zelo dejaven. Nekaj dni pred smrtjo so mu fantje pred bolnišnico kjer je ležal, še zadnjič, na skrivaj, zapeli priljubljeno pesem Kraguljčki. Izguba očeta in vpadi fašistov v njihovo hišo, zapor in mučenje mame, vse to je družino močno zaznamovalo. Odraščanje zanjo in brata je bilo zato zelo težko, mati pa je svojo žalost in spomin na moža zlila v pesmih, ena od teh bo med pričevanjem tudi prebrana. Lojzka je osnovno šolo in kasneje klasični licej končala v Gorici potem pa na filozofski fakulteti v Trstu doštudirala literarne vede, kjer je leta 1967 tudi doktorirala. Poučevala je na goriških srednjih šolah, delala na videmski univerzi s slovenskim učnim jezikom. Bratuževa je izdala vrsto pomembnih znanstvenih monografij, ki sodijo med temeljna dela o slovenski prisotnosti na Goriškem.
Izjemno pričevanje Jelke Mrak Dolinar se v drugem delu dotakne razmer v zaporih, kjer sta po volji Mitje Ribičiča s sestro Kristo pristali kar za 6 let. Poleg krutih dogodkov in ponižanj je v zaporu doživela tudi veliko podpore, solidarnosti in pomoči sojetnic, ki so bile tako kot ona politične zapornice. Jelka nam iz spominske knjižice, kamor so ji sozapornice pisale bodrilne besede in ilustracije, prebere vrsto ganljivih zapisov, ki razgaljajo tako brezup kot tudi vero v to, da bo enkrat trpljenja konec. V najhujši zimi so bile oblečene v raševino in morale trdo delati. Poleg Begunj in Rajhenburga je bila poslana še v Slavonijo, kje so zapornice opravljale težaška dela pri gradnji ceste. Nad njimi se je izživljala partizanka Dara, ki pa so se ji zapornice znale postaviti po robu. Ko sta s sestro vendarle prišli na svobodo sta se ob kapeli posvečeni Mariji obe zjokali. Po vrsto zapletih je star družinski prijatelj Jelki pomagal do potnega lista. Tako je uspela priti v Avstrijo in se po sedmih letih srečati s starši. V begunskem taborišču v Špitalu je našla moža in si ustvarila družino ter ostala kot pravi zvesta veri in narodu. Svoje spomine na otroštvo, vojno in prestano trpljenje v zaporu je objavila v knjigi Brazde mojega življenja.
Izjemno pričevanje Jelke Mrak Dolinar se v drugem delu dotakne razmer v zaporih, kjer sta po volji Mitje Ribičiča s sestro Kristo pristali kar za 6 let. Poleg krutih dogodkov in ponižanj je v zaporu doživela tudi veliko podpore, solidarnosti in pomoči sojetnic, ki so bile tako kot ona politične zapornice. Jelka nam iz spominske knjižice, kamor so ji sozapornice pisale bodrilne besede in ilustracije, prebere vrsto ganljivih zapisov, ki razgaljajo tako brezup kot tudi vero v to, da bo enkrat trpljenja konec. V najhujši zimi so bile oblečene v raševino in morale trdo delati. Poleg Begunj in Rajhenburga je bila poslana še v Slavonijo, kje so zapornice opravljale težaška dela pri gradnji ceste. Nad njimi se je izživljala partizanka Dara, ki pa so se ji zapornice znale postaviti po robu. Ko sta s sestro vendarle prišli na svobodo sta se ob kapeli posvečeni Mariji obe zjokali. Po vrsto zapletih je star družinski prijatelj Jelki pomagal do potnega lista. Tako je uspela priti v Avstrijo in se po sedmih letih srečati s starši. V begunskem taborišču v Špitalu je našla moža in si ustvarila družino ter ostala kot pravi zvesta veri in narodu. Svoje spomine na otroštvo, vojno in prestano trpljenje v zaporu je objavila v knjigi Brazde mojega življenja.
Pričevanje Jelke Mrak, poročene Dolinar, je izjemno. S sestro Kristo sta kot prostovoljki Rdečega križa ostali na vlaku z domobranskimi ranjenci maja 1945, potem ko so vsi zdravniki pred partizani zbežali. Za 20-letnici se je začela kalvarija. Najprej je doživela strahote koncentracijskega taborišča v Šentvidu, ki ga je vodil Marko Vrhunec in videla, kako so ujetnike vozili na množična morišča. Po volji Mitje Ribičiča sta bili s sestro obsojeni na 12 let zapora. Pričevalka ima primorski izvor, saj sta starša v času fašističnega nasilja zbežala s Primorske, družina pa se je tudi v Kraljevini Jugoslaviji zaradi očeta, ki je bil finančni uradnik stalno selila. Vojno so pričakali v Skopju. Ko so se po nemškem in bolgarskem napadu uspeli umakniti v Ljubljano so tu doživeli vzpon OF ter začetek revolucionarnega nasilje. Dolinarjeva, ki je delovala na protirevolucionarni strani opiše tudi primer, ko so njo in mamo zajeli partizani, ko sta bili na obisku pri sorodnikih na Tolminskem. Pričevanje se nadaljuje.
Pričevanje Jelke Mrak, poročene Dolinar, je izjemno. S sestro Kristo sta kot prostovoljki Rdečega križa ostali na vlaku z domobranskimi ranjenci maja 1945, potem ko so vsi zdravniki pred partizani zbežali. Za 20-letnici se je začela kalvarija. Najprej je doživela strahote koncentracijskega taborišča v Šentvidu, ki ga je vodil Marko Vrhunec in videla, kako so ujetnike vozili na množična morišča. Po volji Mitje Ribičiča sta bili s sestro obsojeni na 12 let zapora. Pričevalka ima primorski izvor, saj sta starša v času fašističnega nasilja zbežala s Primorske, družina pa se je tudi v Kraljevini Jugoslaviji zaradi očeta, ki je bil finančni uradnik stalno selila. Vojno so pričakali v Skopju. Ko so se po nemškem in bolgarskem napadu uspeli umakniti v Ljubljano so tu doživeli vzpon OF ter začetek revolucionarnega nasilje. Dolinarjeva, ki je delovala na protirevolucionarni strani opiše tudi primer, ko so njo in mamo zajeli partizani, ko sta bili na obisku pri sorodnikih na Tolminskem. Pričevanje se nadaljuje.
Življenjska zgodba danes 95 letne Pavle Bajec, ki je s svojo sestro Darinko več desetletij živela in delovala v Skriljah na Vipavskem je izredno bogata. Zaradi fašističnega preganjanja se je družina iz Primorske izselila v Kraljevino Jugoslavijo tam pa sta z Darinko stopili na pot redovništva in postali šolski sestri. Pavla je dokončala učiteljišče in že med vojno začela poučevati. Vojna je družino razbila, dva brata sta izgubila življenje, poleg nacizma so bili po vojni soočeni še s komunističnim preganjanjem ter grožnjami s smrtjo. Pavli je nova oblast onemogočila poučevati otroke. Obe s sestro sta bili izredno umetniško nadarjeni. Pavla je študirala violino in klavir ter več deset let poučevala različne instrumente; na desetine otrok iz Vipavske doline je pri njej dobilo glasbeno izobrazbo. Je pa tudi izvrstna slikarka, ilustratorka in restavratorka, izdelovalka jaslic. Pričevalka je podrobneje spregovorila tudi o svoji rodni sestri Darinki, ki je umetnica mednarodnih razsežnosti, vendar zaradi osebne skromnosti in dejstva, da je redovnica v javnosti njeno delo še dovolj znano. Po študiju v tujini je osvojila posebno tehniko emajla, izvrstna pa je bila tudi v klasičnem mozaiku, tako da so njeni mozaiki vidni na pročeljih cerkva v Kamnjah, Doberdobu in na Brezjah. Prav to romarsko središče s samostanom šolskih sester je postalo novo prebivališče Pavle in Darinke Bajec.
Življenjska zgodba danes 95 letne Pavle Bajec, ki je s svojo sestro Darinko več desetletij živela in delovala v Skriljah na Vipavskem je izredno bogata. Zaradi fašističnega preganjanja se je družina iz Primorske izselila v Kraljevino Jugoslavijo tam pa sta z Darinko stopili na pot redovništva in postali šolski sestri. Pavla je dokončala učiteljišče in že med vojno začela poučevati. Vojna je družino razbila, dva brata sta izgubila življenje, poleg nacizma so bili po vojni soočeni še s komunističnim preganjanjem ter grožnjami s smrtjo. Pavli je nova oblast onemogočila poučevati otroke. Obe s sestro sta bili izredno umetniško nadarjeni. Pavla je študirala violino in klavir ter več deset let poučevala različne instrumente; na desetine otrok iz Vipavske doline je pri njej dobilo glasbeno izobrazbo. Je pa tudi izvrstna slikarka, ilustratorka in restavratorka, izdelovalka jaslic. Pričevalka je podrobneje spregovorila tudi o svoji rodni sestri Darinki, ki je umetnica mednarodnih razsežnosti, vendar zaradi osebne skromnosti in dejstva, da je redovnica v javnosti njeno delo še dovolj znano. Po študiju v tujini je osvojila posebno tehniko emajla, izvrstna pa je bila tudi v klasičnem mozaiku, tako da so njeni mozaiki vidni na pročeljih cerkva v Kamnjah, Doberdobu in na Brezjah. Prav to romarsko središče s samostanom šolskih sester je postalo novo prebivališče Pavle in Darinke Bajec.
Leta 1939 v Mariboru rojeni Hans Kraner živi danes s svojo družino v Nemčiji in se v Slovenijo vrača le še na krajše oddihe. Hans ganjen pove, da je leta 1946 zadnjič videl svojo mamo v koncentracijskem taborišču v Brestrnici, ki jo je lahko objela le njegova mlajša sestrica. Istega leta se je tudi za očetom izgubila vsaka sled, ko je neuspešno poskušal rešiti ženo in se z družino umakniti v Avstrijo. Za Hansa in za Greti, ki sta bila otroka Mariborskih Nemcev, življenje in šolanje po koncu vojne ni bilo prijetno. Kot otroka sta občutila ves gnev in sovraštvo, ki so ga nanju zlivali zagovorniki zmagovalne strani, vseeno pa ima lepe spomine na druženje s slovenskimi vrstniki. Pove tudi za primer, ko ga je v šoli učiteljica zaščitila pred sošolcem, ki ga je prijavil, da doma govorijo nemško. Teti z Gradca, ki je skrbela zanju, je uspelo, da jih je popeljala čez mejo v Avstrijo. Bolečina odraščanja brez staršev je velika še dandanes, pove Hans, ki je šele pred približno desetimi leti izvedel, da so bili njegovi starši umorjeni in zakopani nekje na Arehu, v enem masovnem grobišču na Pohorju. S sestro si prizadevata, da bi staršem lahko po tolikih letih omogočila vsaj dostojni pokop. Pričevanju g. Kranerja je dodanih nekaj dragocenih spominskih utrinkov njegovega slovenskega gostitelja Henrika Suhornika, ki pred kamero obudi travmatične spomine na umore in številna trupla, ki jih je kot otrok videl v Dravi po koncu vojne. Prav tako pripoveduje o mučenju njegovih sorodnikov v zaporih komunistične policije Ozne.
Leta 1939 v Mariboru rojeni Hans Kraner živi danes s svojo družino v Nemčiji in se v Slovenijo vrača le še na krajše oddihe. Hans ganjen pove, da je leta 1946 zadnjič videl svojo mamo v koncentracijskem taborišču v Brestrnici, ki jo je lahko objela le njegova mlajša sestrica. Istega leta se je tudi za očetom izgubila vsaka sled, ko je neuspešno poskušal rešiti ženo in se z družino umakniti v Avstrijo. Za Hansa in za Greti, ki sta bila otroka Mariborskih Nemcev, življenje in šolanje po koncu vojne ni bilo prijetno. Kot otroka sta občutila ves gnev in sovraštvo, ki so ga nanju zlivali zagovorniki zmagovalne strani, vseeno pa ima lepe spomine na druženje s slovenskimi vrstniki. Pove tudi za primer, ko ga je v šoli učiteljica zaščitila pred sošolcem, ki ga je prijavil, da doma govorijo nemško. Teti z Gradca, ki je skrbela zanju, je uspelo, da jih je popeljala čez mejo v Avstrijo. Bolečina odraščanja brez staršev je velika še dandanes, pove Hans, ki je šele pred približno desetimi leti izvedel, da so bili njegovi starši umorjeni in zakopani nekje na Arehu, v enem masovnem grobišču na Pohorju. S sestro si prizadevata, da bi staršem lahko po tolikih letih omogočila vsaj dostojni pokop. Pričevanju g. Kranerja je dodanih nekaj dragocenih spominskih utrinkov njegovega slovenskega gostitelja Henrika Suhornika, ki pred kamero obudi travmatične spomine na umore in številna trupla, ki jih je kot otrok videl v Dravi po koncu vojne. Prav tako pripoveduje o mučenju njegovih sorodnikov v zaporih komunistične policije Ozne.
Izpoved Magdalene (Majde) Kompan, nečakinje bazoviškega junaka Ferda Bidovca ter sestrične tržaškega komunista Pinka Tomažiča, je ena najbolj presunljivih v seriji Pričevalci. Rojena je bila v Trstu leta 1939, v času, ko se je začela druga svetovna vojna. Njeno družino je zaznamovala tragična smrt strica Ferda Bidovca. Magdalena hrani njegova pisma iz zapora, med drugim nam pokaže zapis, ki izpričuje njegovo religiozno iskanje. Magdalenina mama je bila Tržačanka, oče pa Kraševec. Starša sta bila narodno zavedna, kmalu po začetku vojne pa tudi aktivna komunista oz. sodelavca OF in sta odšla v partizane. Magdalena nam živo opiše bridke trenutke njihove družine, ko so Italijani aretirali njeno mamo in je uniformiran fašist držal pištolo na maminih sencih, v zaporu so mamo nato strahovito mučili, vendar ni izdala nikogar. Kompanova nam nadrobno opiše tudi tragedijo zakoncev Vuk v Trstu leta 1944. Šlo je za umor njene tete Danice in njenega moža Stanka, o čemer je sedaj izšla knjiga tržaškega publicista Martina Breclja. Komunistična oblast je po vojni širila propagando, da je umor zagrešila pro četniška stran, kar Magdalena zanika in pove, da je bil umor delo komunistov. Kompanova, ki se kot otrok spomni grozljivih krikov sorodnikov, ko so izvedeli za umor, hrani pohištvo zakoncev Vuk iz sobe, kjer sta bila umorjena. Njen otroški spomin je vezan tudi na bratranca Pinka Tomažiča, ki mu je kot deklica, ko je bil v zaporu izročila nagelj. Magdalena pripoveduje o povojnem času in privilegijih, ki jih je bila deležna na študiju v Ljubljani, kot hči komunistov in prvoborcev. Vendar je po vsem kar je videla in spoznala v Sloveniji o marsičem spremenila mnenje. Zelo zanimivo je njeno pričevanje, kako je kljub ateistični vzgoji preko hčere postala religiozna. To ji, kot pravi, osmišlja življenje v spopadu s težkimi spomini in dogodki, ki so zaznamovali njeno družino. Gre za izjemno pričevanje, ki se dotika nekaterih ključnih osebnosti zlasti primorske zgodovine.
Izpoved Magdalene (Majde) Kompan, nečakinje bazoviškega junaka Ferda Bidovca ter sestrične tržaškega komunista Pinka Tomažiča, je ena najbolj presunljivih v seriji Pričevalci. Rojena je bila v Trstu leta 1939, v času, ko se je začela druga svetovna vojna. Njeno družino je zaznamovala tragična smrt strica Ferda Bidovca. Magdalena hrani njegova pisma iz zapora, med drugim nam pokaže zapis, ki izpričuje njegovo religiozno iskanje. Magdalenina mama je bila Tržačanka, oče pa Kraševec. Starša sta bila narodno zavedna, kmalu po začetku vojne pa tudi aktivna komunista oz. sodelavca OF in sta odšla v partizane. Magdalena nam živo opiše bridke trenutke njihove družine, ko so Italijani aretirali njeno mamo in je uniformiran fašist držal pištolo na maminih sencih, v zaporu so mamo nato strahovito mučili, vendar ni izdala nikogar. Kompanova nam nadrobno opiše tudi tragedijo zakoncev Vuk v Trstu leta 1944. Šlo je za umor njene tete Danice in njenega moža Stanka, o čemer je sedaj izšla knjiga tržaškega publicista Martina Breclja. Komunistična oblast je po vojni širila propagando, da je umor zagrešila pro četniška stran, kar Magdalena zanika in pove, da je bil umor delo komunistov. Kompanova, ki se kot otrok spomni grozljivih krikov sorodnikov, ko so izvedeli za umor, hrani pohištvo zakoncev Vuk iz sobe, kjer sta bila umorjena. Njen otroški spomin je vezan tudi na bratranca Pinka Tomažiča, ki mu je kot deklica, ko je bil v zaporu izročila nagelj. Magdalena pripoveduje o povojnem času in privilegijih, ki jih je bila deležna na študiju v Ljubljani, kot hči komunistov in prvoborcev. Vendar je po vsem kar je videla in spoznala v Sloveniji o marsičem spremenila mnenje. Zelo zanimivo je njeno pričevanje, kako je kljub ateistični vzgoji preko hčere postala religiozna. To ji, kot pravi, osmišlja življenje v spopadu s težkimi spomini in dogodki, ki so zaznamovali njeno družino. Gre za izjemno pričevanje, ki se dotika nekaterih ključnih osebnosti zlasti primorske zgodovine.
Pretresljivo pričevanje leta 1929 rojenega Franca Kralja nas navduši v več pogledih. Od spominov na čas fašizma, ki jih kot otrok preživljal v hribih nad Sočo, do osebnega videnje četniškega, partizanskega in angleškega prihoda v Gorico maja 1945, pa do morečega preganjanja Udbe v ljubljanskem bogoslovju. Franc Kralj izvira iz kmečke družine, kot teolog, zgodovinar in geograf, pa je v svojem življenju opravljal več poklicev od učitelja, ravnatelja v Vipavski gimnaziji in ne nazadnje župnika na Slapu pri Vipavi. Je izvrsten poznavalec cerkvene zgodovine in avtor številnih razprav ter člankov o zgodovini Koprske škofije vključno z raziskovanjem obdobja z glagoljaškim bogoslužjem. Živo nam opiše svojega očeta, ki je bil Avstrijski vojak v prvi svetovni vojni, ki se je boril v domačih krajih na Sveti Gori in Škabrijelu ter v preboju pri Kobaridu v pregonu Italijanov šel mimo domače hiše, a vanjo ni smel stopiti. Med omenjenimi spomini iz Gorice med vojno in ob koncu vojne, ki jih je Franc preživel kot semeniščnik, je zlasti pomembno in zanimivo podrobno pričevanje o delovanju Udbe v ljubljanskem bogoslovju. Kralj nam opiše vsemogoče pritiske in mučenja, ki so jih udba izvajala zato, da bi pridobila sodelavce v duhovniških vrstah. In nekateri so pod pritiski klonili. Ne pa tudi škof Anton Vovk, ki se ga Franc spomni, kako je bil ožgan po udbovskem napadu in zažigu v Novem mestu. Kralj pove tudi, kako so mu udbovci zasegli paket v katerem mu je sorodnica iz Amerike poslala pripomočke za njegovo novo mašo, saj so komunistične oblasti kelih in mašniški plašč interpretirali kot promocijski material. Zanimiva in pretresljiva izpoved duhovnika, ki je preživel teptanja različnih režimov, a ostal zvest veri in rodu.
Pretresljivo pričevanje leta 1929 rojenega Franca Kralja nas navduši v več pogledih. Od spominov na čas fašizma, ki jih kot otrok preživljal v hribih nad Sočo, do osebnega videnje četniškega, partizanskega in angleškega prihoda v Gorico maja 1945, pa do morečega preganjanja Udbe v ljubljanskem bogoslovju. Franc Kralj izvira iz kmečke družine, kot teolog, zgodovinar in geograf, pa je v svojem življenju opravljal več poklicev od učitelja, ravnatelja v Vipavski gimnaziji in ne nazadnje župnika na Slapu pri Vipavi. Je izvrsten poznavalec cerkvene zgodovine in avtor številnih razprav ter člankov o zgodovini Koprske škofije vključno z raziskovanjem obdobja z glagoljaškim bogoslužjem. Živo nam opiše svojega očeta, ki je bil Avstrijski vojak v prvi svetovni vojni, ki se je boril v domačih krajih na Sveti Gori in Škabrijelu ter v preboju pri Kobaridu v pregonu Italijanov šel mimo domače hiše, a vanjo ni smel stopiti. Med omenjenimi spomini iz Gorice med vojno in ob koncu vojne, ki jih je Franc preživel kot semeniščnik, je zlasti pomembno in zanimivo podrobno pričevanje o delovanju Udbe v ljubljanskem bogoslovju. Kralj nam opiše vsemogoče pritiske in mučenja, ki so jih udba izvajala zato, da bi pridobila sodelavce v duhovniških vrstah. In nekateri so pod pritiski klonili. Ne pa tudi škof Anton Vovk, ki se ga Franc spomni, kako je bil ožgan po udbovskem napadu in zažigu v Novem mestu. Kralj pove tudi, kako so mu udbovci zasegli paket v katerem mu je sorodnica iz Amerike poslala pripomočke za njegovo novo mašo, saj so komunistične oblasti kelih in mašniški plašč interpretirali kot promocijski material. Zanimiva in pretresljiva izpoved duhovnika, ki je preživel teptanja različnih režimov, a ostal zvest veri in rodu.
V tokratnem pričevanju prisluhnemo najprej Janezu Žaklju pozneje pa še krajši izpovedi Efrema Mozetiča. Žakelj je bil rojen leta 1941 v Šentjoštu in živi danes v Clevelandu. Njegova zgodba se dotika očeta Jakoba, ki je bil najbolj angažiran v protipartizanskem uporu sredi leta 1942, ki mu je sledila ustanovitev prve Vaške straže. Njihova kmetije je ob okupaciji pristala pod nacisti in ti so celo družino, ko je bila mama visoko noseča z njim, izgnali v Srbijo. Po vrnitvi je bil oče soočen z grožnjami prvih partizanov, ki so se pojavili v okolici ter se je zato začel skrivati, pozneje pa organizirati upor z orožjem. Po vojni je oče ilegalno oborožen prihajal iz Italije domov tudi za več mesecev. Leta 1947 so ga doma presenetili pripadniki Ozne vendar jim je uspel pobegniti. Dom si je našel v ZDA, kamor je pozneje prišla cela družina in po dolgih letih prvič zaživela skupaj. Janez je bil vojak v Koreji, ustvaril pa si je uspešno podjetje z nepremičninami. Spomni se, kako so oče in ostali politični emigranti pogosto debatirali o Sloveniji ter upali, da bo enkrat svobodna. Nadaljujemo z leta 1918 rojenim Mozetičem, upokojenim, primorskim duhovnikom, ki je letos obhajal 75-letnico mašništva. Postati duhovnik si je želel že od malega in ko je obiskoval goriško Alojzijevišče sta ga učila med drugim tudi znamenita Slovenca Lojze Bratuž in Filip Terčelj. V nemških čistkah je bilo na Krasu aretiranih veliko ljudi, ki jih je pred internacijo Mozetič reševal s svojo avtoriteto in znanjem nemščine.
V tokratnem pričevanju prisluhnemo najprej Janezu Žaklju pozneje pa še krajši izpovedi Efrema Mozetiča. Žakelj je bil rojen leta 1941 v Šentjoštu in živi danes v Clevelandu. Njegova zgodba se dotika očeta Jakoba, ki je bil najbolj angažiran v protipartizanskem uporu sredi leta 1942, ki mu je sledila ustanovitev prve Vaške straže. Njihova kmetije je ob okupaciji pristala pod nacisti in ti so celo družino, ko je bila mama visoko noseča z njim, izgnali v Srbijo. Po vrnitvi je bil oče soočen z grožnjami prvih partizanov, ki so se pojavili v okolici ter se je zato začel skrivati, pozneje pa organizirati upor z orožjem. Po vojni je oče ilegalno oborožen prihajal iz Italije domov tudi za več mesecev. Leta 1947 so ga doma presenetili pripadniki Ozne vendar jim je uspel pobegniti. Dom si je našel v ZDA, kamor je pozneje prišla cela družina in po dolgih letih prvič zaživela skupaj. Janez je bil vojak v Koreji, ustvaril pa si je uspešno podjetje z nepremičninami. Spomni se, kako so oče in ostali politični emigranti pogosto debatirali o Sloveniji ter upali, da bo enkrat svobodna. Nadaljujemo z leta 1918 rojenim Mozetičem, upokojenim, primorskim duhovnikom, ki je letos obhajal 75-letnico mašništva. Postati duhovnik si je želel že od malega in ko je obiskoval goriško Alojzijevišče sta ga učila med drugim tudi znamenita Slovenca Lojze Bratuž in Filip Terčelj. V nemških čistkah je bilo na Krasu aretiranih veliko ljudi, ki jih je pred internacijo Mozetič reševal s svojo avtoriteto in znanjem nemščine.
Štefka Mikluš, rojena Vauhnik, v svojem pričevanju spregovori tudi o stricu Vladimirju Vauhniku in očetu Milošu Vauhniku, ki sta izredno znamenita Slovenca. Vladimir je imel izredno kariero, ki doseže en vrhunec ob začetku druge svetovne vojne, saj kot ataše jugoslovanske kraljeve vojske v Berlinu sporoči točen datum napada na Jugoslavijo, vedel pa je tudi za dan napada na Sovjetsko zvezo. Kasneje je tudi organiziral vohunsko mrežo in sodeloval z britansko obveščevalno službo. Štefka je že kot dojenčica izgubila mamo in odraščala pri starih starših. O očetu, ki je bil avstrijski vojak in med vojno tudi ranjen, ve veliko povedati, tudi to, da sta na fronti prijateljevala s Prežihovim Vorancem. Vauhnik je bil prijatelj pa tudi zvest Maistrov borec. Čeprav se je boril za Slovenijo so ga komunistične oblasti označile za izdajalca in se je moral zaradi tega umakniti ter je delal kot izseljenec v Milanu, Rimu. Svoje spomine je strnil v obsežni knjigi Pe-Fau in XX. stoletje. Zadnja leta svojega življenja pa je nazadnje sklenil in preživel skupaj s hčerjo Štefko in njeno družino v Berlinu.
Štefka Mikluš, rojena Vauhnik, v svojem pričevanju spregovori tudi o stricu Vladimirju Vauhniku in očetu Milošu Vauhniku, ki sta izredno znamenita Slovenca. Vladimir je imel izredno kariero, ki doseže en vrhunec ob začetku druge svetovne vojne, saj kot ataše jugoslovanske kraljeve vojske v Berlinu sporoči točen datum napada na Jugoslavijo, vedel pa je tudi za dan napada na Sovjetsko zvezo. Kasneje je tudi organiziral vohunsko mrežo in sodeloval z britansko obveščevalno službo. Štefka je že kot dojenčica izgubila mamo in odraščala pri starih starših. O očetu, ki je bil avstrijski vojak in med vojno tudi ranjen, ve veliko povedati, tudi to, da sta na fronti prijateljevala s Prežihovim Vorancem. Vauhnik je bil prijatelj pa tudi zvest Maistrov borec. Čeprav se je boril za Slovenijo so ga komunistične oblasti označile za izdajalca in se je moral zaradi tega umakniti ter je delal kot izseljenec v Milanu, Rimu. Svoje spomine je strnil v obsežni knjigi Pe-Fau in XX. stoletje. Zadnja leta svojega življenja pa je nazadnje sklenil in preživel skupaj s hčerjo Štefko in njeno družino v Berlinu.
V tokratnem pričevanju predstavljamo izjemno življenjsko zgodbo 93-letnega Jožefa Zaletingerja iz Srednjega Gasteraja v Slovenskih Goricah. Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali, najprej je prisilno delal v Brežicah pozneje pa je bil po vojaškem urjenju poslan na fronto. Iz Ptuja je odšel v Kufstein v Avstrijo, nato pa so sledili kraji kot je Biskarosa v Franciji in drugi. Ko nemški vojak v prvi frontni liniji je doživel pekel zavezniškega izkrcanja v Normandiji, kjer so ga 29. novembra 1944 težko ranili izstrelki ameriškega mitraljeza velikega kalibra. Utrpel je hude poškodbe hrbtenice ter noge s posledicami za celo življenje. Zanj so kot ranjenca poskrbeli Angleži in Američani. Posebej francoska medicinska sestra v ameriški bolnišnici mu je ostala v najlepšem spominu, saj je zanj zelo lepo skrbela. Po okrevanju in raznih srečnih naključjih ga je pot prek ujetništva vodila iz Marssela prek Splita nazaj domov v Slovenijo. Kot je dejal, je bil zanj najsrečnejši dan v življenju 4. avgust leta 1946, ko je spet videl in pozdravil starše. Jožef, ki ima kljub letom še danes odličen spomin tudi pove, da je kot vojak obiskal znamenite vojaške utrdbe »Maginotove linije«. Čeprav se je v mladosti izučil za čevljarja, se je ukvarjal predvsem s kmetovanjem in bil izvrsten kosec in brusilec kos, kar še danes z veseljem pokaže.
V tokratnem pričevanju predstavljamo izjemno življenjsko zgodbo 93-letnega Jožefa Zaletingerja iz Srednjega Gasteraja v Slovenskih Goricah. Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali, najprej je prisilno delal v Brežicah pozneje pa je bil po vojaškem urjenju poslan na fronto. Iz Ptuja je odšel v Kufstein v Avstrijo, nato pa so sledili kraji kot je Biskarosa v Franciji in drugi. Ko nemški vojak v prvi frontni liniji je doživel pekel zavezniškega izkrcanja v Normandiji, kjer so ga 29. novembra 1944 težko ranili izstrelki ameriškega mitraljeza velikega kalibra. Utrpel je hude poškodbe hrbtenice ter noge s posledicami za celo življenje. Zanj so kot ranjenca poskrbeli Angleži in Američani. Posebej francoska medicinska sestra v ameriški bolnišnici mu je ostala v najlepšem spominu, saj je zanj zelo lepo skrbela. Po okrevanju in raznih srečnih naključjih ga je pot prek ujetništva vodila iz Marssela prek Splita nazaj domov v Slovenijo. Kot je dejal, je bil zanj najsrečnejši dan v življenju 4. avgust leta 1946, ko je spet videl in pozdravil starše. Jožef, ki ima kljub letom še danes odličen spomin tudi pove, da je kot vojak obiskal znamenite vojaške utrdbe »Maginotove linije«. Čeprav se je v mladosti izučil za čevljarja, se je ukvarjal predvsem s kmetovanjem in bil izvrsten kosec in brusilec kos, kar še danes z veseljem pokaže.
Pričevanje Zofija Zalar in Janeza Koščaka je posneto pred moriščem Krimska jama. Oba domačina spregovorita o grozodejstvih, ki so se tu odvila od leta 1942, ko je jama postala prostor številnih partizanskih likvidacij okoliških prebivalcev. Pretresljiva je izpoved Janeza, ki je ob nedavnem iznosu okostij umorjenih, ugotovil, da je med njimi najverjetneje tudi njegov oče, ki se je po vojni s skupino drugih bivših domobrancev skrival v okolici. Kot kaže se je v Krimski jami sklenila žalostna usoda okoli 30 povojnih skrivačev, predvsem domobrancev, na borovniškem koncu, ki so pobegnili pred povojnimi poboji in se skrivali pri strugi gornjega toka Otavščice, v bližini Krimske jame. Hrano jim je nosil domačin in jih oskrboval v najnujnejših stvareh. Janez pove, da jih oče zaradi varnosti ni nikoli kontaktiral, saj so bili ljudje in okolica pod močnim nadzorom. Pričevanje Zofije Zalar odlično prikaže medvojne razmere, ki so na Vidovskem terjale izredno veliko žrtev med domačini. Za vojna leta je bil značile neznosen strah tako pred partizani kot pred okupatorji.
Pričevanje Zofija Zalar in Janeza Koščaka je posneto pred moriščem Krimska jama. Oba domačina spregovorita o grozodejstvih, ki so se tu odvila od leta 1942, ko je jama postala prostor številnih partizanskih likvidacij okoliških prebivalcev. Pretresljiva je izpoved Janeza, ki je ob nedavnem iznosu okostij umorjenih, ugotovil, da je med njimi najverjetneje tudi njegov oče, ki se je po vojni s skupino drugih bivših domobrancev skrival v okolici. Kot kaže se je v Krimski jami sklenila žalostna usoda okoli 30 povojnih skrivačev, predvsem domobrancev, na borovniškem koncu, ki so pobegnili pred povojnimi poboji in se skrivali pri strugi gornjega toka Otavščice, v bližini Krimske jame. Hrano jim je nosil domačin in jih oskrboval v najnujnejših stvareh. Janez pove, da jih oče zaradi varnosti ni nikoli kontaktiral, saj so bili ljudje in okolica pod močnim nadzorom. Pričevanje Zofije Zalar odlično prikaže medvojne razmere, ki so na Vidovskem terjale izredno veliko žrtev med domačini. Za vojna leta je bil značile neznosen strah tako pred partizani kot pred okupatorji.
Zgodba Jožeta Žvanuta iz Podrage na Vipavskem je ena najbolj pretresljivih, saj nam živo pripoveduje o svojem očetu aktivnemu članu primorske narodnoobrambne organizacije TIGR, ki je niso zlomili fašisti, pač pa že med vojno in zlasti po njej komunisti. Oče je tako umrl zagrenjen, v prvih letih po vojni tudi v strahu za življenje, čeprav je svoja najboljša leta posvetil boju za slovenstvo. Jože nam pojasni zanimive detajle ustanovitve TIGR na Nanosu, kjer je bil tudi njegov oče.
Zgodba Jožeta Žvanuta iz Podrage na Vipavskem je ena najbolj pretresljivih, saj nam živo pripoveduje o svojem očetu aktivnemu članu primorske narodnoobrambne organizacije TIGR, ki je niso zlomili fašisti, pač pa že med vojno in zlasti po njej komunisti. Oče je tako umrl zagrenjen, v prvih letih po vojni tudi v strahu za življenje, čeprav je svoja najboljša leta posvetil boju za slovenstvo. Jože nam pojasni zanimive detajle ustanovitve TIGR na Nanosu, kjer je bil tudi njegov oče.
87-letna Ivana Bartol se je rodila v veliki kmečki družini v Repnjah. Spomni se razgibanega otroštva, predvsem ljubečih bratov in stroge matere ter očeta, ki je delal v Ameriki in izkusil prvo svetovno vojno na Soški fronti. Bartolova nam predstavi žalostna usodo družine, ki je trpela najprej pod italijansko, nato pa nemško in nazadnje komunistično oblastjo. Spomni se partizanskih umorov na Belih Vodah in v okolici Loškega potoka, kar je spodbudilo nastanek oborožene samoobrambe. Prav kaplan Puhar je sodeloval pri organiziranju fantov na Taboru pri Loškem Potoku, ki so skušali pregneti partizane. Sledimo zgodbi o usodi teh prvih upornikov, ki so jih pozneje partizani mobilizirali, a so jih ob kapitulaciji Italije zapustili in se vključili v protikomunistične enote ter v njihovih vrstah doživeli povojne umore. Ivana sama je v vojni izgubila očeta, brate domobrance in bila priča krivicam in zatiranjem.
87-letna Ivana Bartol se je rodila v veliki kmečki družini v Repnjah. Spomni se razgibanega otroštva, predvsem ljubečih bratov in stroge matere ter očeta, ki je delal v Ameriki in izkusil prvo svetovno vojno na Soški fronti. Bartolova nam predstavi žalostna usodo družine, ki je trpela najprej pod italijansko, nato pa nemško in nazadnje komunistično oblastjo. Spomni se partizanskih umorov na Belih Vodah in v okolici Loškega potoka, kar je spodbudilo nastanek oborožene samoobrambe. Prav kaplan Puhar je sodeloval pri organiziranju fantov na Taboru pri Loškem Potoku, ki so skušali pregneti partizane. Sledimo zgodbi o usodi teh prvih upornikov, ki so jih pozneje partizani mobilizirali, a so jih ob kapitulaciji Italije zapustili in se vključili v protikomunistične enote ter v njihovih vrstah doživeli povojne umore. Ivana sama je v vojni izgubila očeta, brate domobrance in bila priča krivicam in zatiranjem.
Cirila Strojnik se je rodila leta 1925 v Kranju, živela pa je v Ljubljani. Oče je bil kot avstrijski vojak udeležen v prvi svetovni vojni ter je v času ruskega ujetništva poučeval. V času kraljevine je bil finančni inšpektor, njihova družina pa je med drugim pomagala Lojzetu Grozdetu, dijaku, ki se je Cirili posebej vtisnil v spomin. Spomni se ga kot izredno inteligentnega ter za svoja leta zrelega fanta. V pričevanju nam Cirila predstavi vojno psihozo strahu v Ljubljani, ki so jo z likvidacijami povzročali člani VOS OF. Njen mlajši brat je kot domobranec po vojni izginil za vedno, očeta pa so komunisti zaradi lažnih obtožb zaprli in psihično zlomili. Cirila živi danes v kraju Tempe v Arizoni in ima pet otrok. Njen mož je bil kot redni profesor zaposlen na Arizonski univerzi, kjer je razvijal mikroskope ter zgradil visokonapetostni elektronski mikroskop. V njeni družini je izobrazba vedno veliko pomenila, saj je bil že njen pradedek prvi inženir elektrarne v Ljubljani. Cirila pove, da življenje v Ameriki, kjer je tudi doštudirala, ni bilo preprosto, a bila je svoboda.
Cirila Strojnik se je rodila leta 1925 v Kranju, živela pa je v Ljubljani. Oče je bil kot avstrijski vojak udeležen v prvi svetovni vojni ter je v času ruskega ujetništva poučeval. V času kraljevine je bil finančni inšpektor, njihova družina pa je med drugim pomagala Lojzetu Grozdetu, dijaku, ki se je Cirili posebej vtisnil v spomin. Spomni se ga kot izredno inteligentnega ter za svoja leta zrelega fanta. V pričevanju nam Cirila predstavi vojno psihozo strahu v Ljubljani, ki so jo z likvidacijami povzročali člani VOS OF. Njen mlajši brat je kot domobranec po vojni izginil za vedno, očeta pa so komunisti zaradi lažnih obtožb zaprli in psihično zlomili. Cirila živi danes v kraju Tempe v Arizoni in ima pet otrok. Njen mož je bil kot redni profesor zaposlen na Arizonski univerzi, kjer je razvijal mikroskope ter zgradil visokonapetostni elektronski mikroskop. V njeni družini je izobrazba vedno veliko pomenila, saj je bil že njen pradedek prvi inženir elektrarne v Ljubljani. Cirila pove, da življenje v Ameriki, kjer je tudi doštudirala, ni bilo preprosto, a bila je svoboda.
Pronicljivi 94-letni msgr. Vladimir Pirih iz Lokovca nad Čepovanom nas z orglami uvede v jesenske premiere Pričevalcev. Šolal se je v Gorici in Benetkah ter postal duhovnik. Veder in zanimiv sogovornik nam predstavi svojo bogato življenjsko zgodbo v duhovniški službi od medvojnih revolucionarnih razmer pa do službe podravnatelja v Malem semenišču na Reki, škofijskega tajnika na Reki in tudi do stolnega vikarja v Kopru. Pirih nam spregovori o strahu in pogromih, ki so jih doživljali, ko so partizani zavzeli Gorico in so nekateri ljudje čez noč izginjali, zato se je pred nasiljem za kratek čas zatekel v notranjost Italije. Zanimivo je dejstvo, da je s slovenskimi duhovniki reševal reško župnijo, ko po vojni ni imela dovolj duhovnikov. Danes upokojeni Pirih pove, da je svoje poslanstvo vseskozi uspešno prepletal z glasbo. Kot odličen organist in pevovodja ter avtor okoli 900 skladb živi in ustvarja v Postojni, kjer je bil dolga leta priljubljen župnik in dekan.
Pronicljivi 94-letni msgr. Vladimir Pirih iz Lokovca nad Čepovanom nas z orglami uvede v jesenske premiere Pričevalcev. Šolal se je v Gorici in Benetkah ter postal duhovnik. Veder in zanimiv sogovornik nam predstavi svojo bogato življenjsko zgodbo v duhovniški službi od medvojnih revolucionarnih razmer pa do službe podravnatelja v Malem semenišču na Reki, škofijskega tajnika na Reki in tudi do stolnega vikarja v Kopru. Pirih nam spregovori o strahu in pogromih, ki so jih doživljali, ko so partizani zavzeli Gorico in so nekateri ljudje čez noč izginjali, zato se je pred nasiljem za kratek čas zatekel v notranjost Italije. Zanimivo je dejstvo, da je s slovenskimi duhovniki reševal reško župnijo, ko po vojni ni imela dovolj duhovnikov. Danes upokojeni Pirih pove, da je svoje poslanstvo vseskozi uspešno prepletal z glasbo. Kot odličen organist in pevovodja ter avtor okoli 900 skladb živi in ustvarja v Postojni, kjer je bil dolga leta priljubljen župnik in dekan.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Oman v nadaljevanju opisuje služenje vojaškega roka v Srbiji in težke razmere po vojni, ko je bila obvezna oddaja hujše breme za kmete kot v času nacistične okupacije. Zatiranje kmeta po vojni je nekoliko popustilo, čeprav je režim na vse načine onemogočal, da bi se kmetje združevali in ščitili svoje interese. Sodeloval je v vseh večjih dogodkih demokratizacije ter osamosvajanja Slovenije. Ob nastanku Združene opozicije Slovenije Demos je postal njen podpredsednik in sodeloval pri ustanavljanju ostalih pomladnih strank. Ko je januarja 1990 v CD predstavljal Demos je izgovoril najbolj znan stavek v svoji karieri »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo«.
Oman v nadaljevanju opisuje služenje vojaškega roka v Srbiji in težke razmere po vojni, ko je bila obvezna oddaja hujše breme za kmete kot v času nacistične okupacije. Zatiranje kmeta po vojni je nekoliko popustilo, čeprav je režim na vse načine onemogočal, da bi se kmetje združevali in ščitili svoje interese. Sodeloval je v vseh večjih dogodkih demokratizacije ter osamosvajanja Slovenije. Ob nastanku Združene opozicije Slovenije Demos je postal njen podpredsednik in sodeloval pri ustanavljanju ostalih pomladnih strank. Ko je januarja 1990 v CD predstavljal Demos je izgovoril najbolj znan stavek v svoji karieri »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo«.
Izpoved pripadnika Teritorialne obrambe, ki je 27. junija 1991 sestrelil prvi sovražni helikopter v konfliktu na tleh nekdanje Jugoslavije, bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca. Leta 1959 rojeni Dernovšek je bil vzgojen v komunističnem duhu, o čemer odkrito govori, a hkrati se je zlasti od očeta navezal domoljubja. Oče mu je, ob razočaranju nad delovanjem bivšega režima, dal tudi vedeti, da v tem sistemu ni prihodnosti. Dernovšek je bil kot vrhunsko izurjen strelec s protiletalskim raketnim sistemom Strela 2M v TO vpoklican že konec maja 1991. 2. junija 1991 pa je varoval zaprisego prve generacije slovenskih vojakov v učnem centru na Igu. Dernovšek podrobno pojasni dileme in bojazni poznega popoldneva 27. junija 1991, ko je dobil povelje za sestrelitev dveh helikopterjev, ki sta imela nalogo napasti učni center na Igu. Potem, ko je prvi padel, se je drugemu, poškodovanemu, uspelo umakniti. Sestrelitev je imela daljnosežne posledice za uspešno obrambno vojno pravkar razglašene slovenske države, saj je bila jugoslovanska vojska soočena z dejstvom, da se ne more več svobodno gibati po slovenskem nebu, s tem pa so bile omejene njene bojne aktivnosti. Jugoslovanski vrh je spoznal, da se je Slovenija odločila braniti in je drago plačal podcenjevanje slovenske oborožene sile. Dernovšku, ki je bil do novembra 1991 pod orožjem se zdi žaljivo, da se 25 let po osamosvojitvi v Sloveniji promovirajo simboli bivše države in režima proti kateremu se je takrat borila TO in milica. Svojo kariero je nadaljeval v Slovenski vojski, sedaj pa je podjetnik in inovator, ki si je svoj prostor pod soncem našel za mejo v Italiji, saj je v domovini pogosto doživljal šikaniranja s strani tistih, kot pravi, ki so bili leta 1991 na nasprotni strani.
Izpoved pripadnika Teritorialne obrambe, ki je 27. junija 1991 sestrelil prvi sovražni helikopter v konfliktu na tleh nekdanje Jugoslavije, bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca. Leta 1959 rojeni Dernovšek je bil vzgojen v komunističnem duhu, o čemer odkrito govori, a hkrati se je zlasti od očeta navezal domoljubja. Oče mu je, ob razočaranju nad delovanjem bivšega režima, dal tudi vedeti, da v tem sistemu ni prihodnosti. Dernovšek je bil kot vrhunsko izurjen strelec s protiletalskim raketnim sistemom Strela 2M v TO vpoklican že konec maja 1991. 2. junija 1991 pa je varoval zaprisego prve generacije slovenskih vojakov v učnem centru na Igu. Dernovšek podrobno pojasni dileme in bojazni poznega popoldneva 27. junija 1991, ko je dobil povelje za sestrelitev dveh helikopterjev, ki sta imela nalogo napasti učni center na Igu. Potem, ko je prvi padel, se je drugemu, poškodovanemu, uspelo umakniti. Sestrelitev je imela daljnosežne posledice za uspešno obrambno vojno pravkar razglašene slovenske države, saj je bila jugoslovanska vojska soočena z dejstvom, da se ne more več svobodno gibati po slovenskem nebu, s tem pa so bile omejene njene bojne aktivnosti. Jugoslovanski vrh je spoznal, da se je Slovenija odločila braniti in je drago plačal podcenjevanje slovenske oborožene sile. Dernovšku, ki je bil do novembra 1991 pod orožjem se zdi žaljivo, da se 25 let po osamosvojitvi v Sloveniji promovirajo simboli bivše države in režima proti kateremu se je takrat borila TO in milica. Svojo kariero je nadaljeval v Slovenski vojski, sedaj pa je podjetnik in inovator, ki si je svoj prostor pod soncem našel za mejo v Italiji, saj je v domovini pogosto doživljal šikaniranja s strani tistih, kot pravi, ki so bili leta 1991 na nasprotni strani.
Izredno dragoceno pričevanje polkovnikov Vojka Obrulja in Roberta Puša nas popelje v dramatične razmere ob osamosvojitvi Slovenije junija 1991, ko sta oba, takrat mlada oficirja jugoslovanske armade slišala klic domovine in spektakularno pobegnila iz varaždinske vojašnice ter se pridružila Teritorialni obrambi. Obrulj je imel kot poveljnik vojaške policije nalogo varovati vojašnico, Puš, pa je bil kot tankist poslan v agresijo na Slovenijo, a do tja zaradi pokvarjenega tanka nikoli ni prišel. Skupaj sta sklenila, da v taki »ljudski« armadi, ki deluje proti narodu ne bosta niti dneva več. Oba sta bila potem aktivna v vojni za Slovenijo, Obrulj pa je izredno ponosen na zadnjo akcijo, ko so varovali umik razbite jugoslovanske vojske iz koprskega pristanišča. Ves čas je vedel, da se je odločil prav, a takrat, ko je bila slovenska zemlja po stoletjih prvič brez prisotnosti tujih vojska in ideologij so ga premagala čustva. »Ko smo se borili za samostojno Slovenijo, je bil nekdo, ki je nosil simbol rdeče zvezde tisti, ki je streljal po naših ljudeh. Policaji in teritorialci z oznakami slovenske vojske TO so pod simboliko zvezde izgubili življenje,« razlaga Obrulj in ne razume zanesenjakov zavitih v zastavo z zvezdo, ki se še vedno sprehajajo ob različnih priložnostih. Puš izpostavlja, da smo Slovenci zmagali zato, ker smo imeli srce in pogum, medtem, ko je armada slonela na ideologiji in »bratstvu in jedinstvu«, ki pa je čedalje bolj služilo srbski hegemoniji. Oba pričevalca sta sedaj aktivna častnika slovenskih obrambnih sil. Akcijska pripoved dveh oficirjev, ki sta sredi vojne vihre oborožena v yugu slovenske registracije pobegnila iz jugoslovanske armade v Slovenijo je zgodba o zvestobi rodni zemlji, hkrati pa tudi zgodba o prijateljstvu, ki se je v težkih razmerah prekalilo in še bolj poglobilo.
Izredno dragoceno pričevanje polkovnikov Vojka Obrulja in Roberta Puša nas popelje v dramatične razmere ob osamosvojitvi Slovenije junija 1991, ko sta oba, takrat mlada oficirja jugoslovanske armade slišala klic domovine in spektakularno pobegnila iz varaždinske vojašnice ter se pridružila Teritorialni obrambi. Obrulj je imel kot poveljnik vojaške policije nalogo varovati vojašnico, Puš, pa je bil kot tankist poslan v agresijo na Slovenijo, a do tja zaradi pokvarjenega tanka nikoli ni prišel. Skupaj sta sklenila, da v taki »ljudski« armadi, ki deluje proti narodu ne bosta niti dneva več. Oba sta bila potem aktivna v vojni za Slovenijo, Obrulj pa je izredno ponosen na zadnjo akcijo, ko so varovali umik razbite jugoslovanske vojske iz koprskega pristanišča. Ves čas je vedel, da se je odločil prav, a takrat, ko je bila slovenska zemlja po stoletjih prvič brez prisotnosti tujih vojska in ideologij so ga premagala čustva. »Ko smo se borili za samostojno Slovenijo, je bil nekdo, ki je nosil simbol rdeče zvezde tisti, ki je streljal po naših ljudeh. Policaji in teritorialci z oznakami slovenske vojske TO so pod simboliko zvezde izgubili življenje,« razlaga Obrulj in ne razume zanesenjakov zavitih v zastavo z zvezdo, ki se še vedno sprehajajo ob različnih priložnostih. Puš izpostavlja, da smo Slovenci zmagali zato, ker smo imeli srce in pogum, medtem, ko je armada slonela na ideologiji in »bratstvu in jedinstvu«, ki pa je čedalje bolj služilo srbski hegemoniji. Oba pričevalca sta sedaj aktivna častnika slovenskih obrambnih sil. Akcijska pripoved dveh oficirjev, ki sta sredi vojne vihre oborožena v yugu slovenske registracije pobegnila iz jugoslovanske armade v Slovenijo je zgodba o zvestobi rodni zemlji, hkrati pa tudi zgodba o prijateljstvu, ki se je v težkih razmerah prekalilo in še bolj poglobilo.
Polkovnik Srečko Lisjak, največkrat odlikovan vojak v vojni za Slovenijo leta 1990–1991 nas bo uvedel v niz pričevanj, ki se izjemoma dotikajo zgodovinskega obdobja nastajanja in obrambe slovenske države pred 25 leti. V izredno iskrenem in zanimivem pričevanju nam polkovnik Lisjak predstavi svoj družinski izvor in mladost, jedro zgodbe pa je njegova aktivna vloga v zavzetju mejnega prehoda Rožna Dolina 28. junija 1991, ko je z majhno skupino teritorialcev vodil uspešen napad na tankovsko četo jugoslovanske vojske. Uspeh tega boja je imel dolgoročne posledice, saj so enote jugoslovanske armade v okolici začele množično predajati s tem pa je bilo prihranjenih veliko življenj. Srečko je izpostavil sedem posebnosti vojne leta 1991 na katere je ponosen: "Prva, nismo izvajali prisilne mobilizacije. Druga, nismo imeli zaveznikov. Tretja, nismo se borili izven ozemlja republike Slovenije. Četrta, nismo morili, uničevali, ropali, posiljevali. Peta, nismo izgubili nič slovenskega ozemlja. Šesta, poražencem se nismo maščevali. In sedma, nenazadnje, nismo razdelili slovenskega naroda."
Polkovnik Srečko Lisjak, največkrat odlikovan vojak v vojni za Slovenijo leta 1990–1991 nas bo uvedel v niz pričevanj, ki se izjemoma dotikajo zgodovinskega obdobja nastajanja in obrambe slovenske države pred 25 leti. V izredno iskrenem in zanimivem pričevanju nam polkovnik Lisjak predstavi svoj družinski izvor in mladost, jedro zgodbe pa je njegova aktivna vloga v zavzetju mejnega prehoda Rožna Dolina 28. junija 1991, ko je z majhno skupino teritorialcev vodil uspešen napad na tankovsko četo jugoslovanske vojske. Uspeh tega boja je imel dolgoročne posledice, saj so enote jugoslovanske armade v okolici začele množično predajati s tem pa je bilo prihranjenih veliko življenj. Srečko je izpostavil sedem posebnosti vojne leta 1991 na katere je ponosen: "Prva, nismo izvajali prisilne mobilizacije. Druga, nismo imeli zaveznikov. Tretja, nismo se borili izven ozemlja republike Slovenije. Četrta, nismo morili, uničevali, ropali, posiljevali. Peta, nismo izgubili nič slovenskega ozemlja. Šesta, poražencem se nismo maščevali. In sedma, nenazadnje, nismo razdelili slovenskega naroda."
Tokratna pričevalca sta zakonca Korošec, Franc s Kožljeka in Bernardka, rojena Debevec, iz Begunj pri Cerknici. Pripovedujeta o začetni okupaciji Italijanov, ki ni prinesla nobenih pretresov, pač pa se vse spremeni – ko partizani napadejo Lož in Bezuljak, kjer je bilo ubitih nekaj starejših italijanskih vojakov. Okupator je takrat začel z nasiljem do domačinov, slednji pa so čedalje pogosteje postajali tudi tarča partizanov. Umor Hitijevih fantov ter žensk, ki so jih partizani ubili v Krimski jami je sprožil odpor in ustanovitev vaške straže, za obrambo pred revolucionarnim terorjem. Ljudje so se bali vseh, ki so imeli orožje. »Nisi vedel, kdo bo ponoči prišel ali Nemec ali Italijan ali partizan«, pripoveduje Franc in pove, da so zaradi partizanskega delovanja Italijani storili marsikateri zločin. Tako so okupatorji spomladi 1942 požgali vas Kožljek, ki je bila znana kot močno krščanska vas, nad katero je imela taborišče ena prvih partizanskih enot v Sloveniji. Franc je bil kasneje mobiliziran v partizansko delovno četo, medtem ko je Bernardka preživela umik z očetom in teto čez Ljubelj in nato trpljenje v koncentracijskem taborišču Teharje. To je bil prostor groze in zadnji kraj, kjer je še videla očeta in brata.
Tokratna pričevalca sta zakonca Korošec, Franc s Kožljeka in Bernardka, rojena Debevec, iz Begunj pri Cerknici. Pripovedujeta o začetni okupaciji Italijanov, ki ni prinesla nobenih pretresov, pač pa se vse spremeni – ko partizani napadejo Lož in Bezuljak, kjer je bilo ubitih nekaj starejših italijanskih vojakov. Okupator je takrat začel z nasiljem do domačinov, slednji pa so čedalje pogosteje postajali tudi tarča partizanov. Umor Hitijevih fantov ter žensk, ki so jih partizani ubili v Krimski jami je sprožil odpor in ustanovitev vaške straže, za obrambo pred revolucionarnim terorjem. Ljudje so se bali vseh, ki so imeli orožje. »Nisi vedel, kdo bo ponoči prišel ali Nemec ali Italijan ali partizan«, pripoveduje Franc in pove, da so zaradi partizanskega delovanja Italijani storili marsikateri zločin. Tako so okupatorji spomladi 1942 požgali vas Kožljek, ki je bila znana kot močno krščanska vas, nad katero je imela taborišče ena prvih partizanskih enot v Sloveniji. Franc je bil kasneje mobiliziran v partizansko delovno četo, medtem ko je Bernardka preživela umik z očetom in teto čez Ljubelj in nato trpljenje v koncentracijskem taborišču Teharje. To je bil prostor groze in zadnji kraj, kjer je še videla očeta in brata.
94-letna Karolina Klančar je zelo zanimiva in kljub hudim življenjskim preizkušnjam na trenutke tudi duhovita pričevalka. Izhaja iz vasi Maršiči v župniji Sv. Gregor pri Velikih Laščah. Karolinina je imela predstavo o grozotah vojne že iz pripovedovanja očeta, ki je bil ranjen na bojišču v Galiciji, v prvi svetovni vojni. Kratko, skromno a srečno otroštvo v številčni družini je prekinila vojna z italijansko okupacijo. Karolina pove o krivicah in razlikah, ki jih je videla med partizani, ko je bil pri njih štab Cankarjevega bataljona. Spominja se, da so bili "štabovci" Zrnec, Butara pa Franci nasilni in vzvišeni. Prevladovala je strahovlada tudi do mladih fantov, ki so bili mobilizirani v partizane. Razlika je bila očitna, ko so mobilizirani partizani, ki so se borili v prvih vrstah dobili skromno prehrano, medtem ko štabovcem ni manjkalo ničesar. Karolina se spomni komunističnih umorov uglednih domačinov zgodaj spomladi 1942, kar je do tedaj mirno vas prisililo, da je začela razmišljati o zaščiti, ker je okupator ni zagotavljal, so se z njegovo pomočjo organizirali v vaško stražo.Vojna je vzela dva njena brata, Karolina pa sama pravi, da še vedno živi z občutkom, da smo v starem režimu. Še vedno je prisoten strah, kljub temu, da je od konca vojne minilo že 71 let. Njena pripoved o trpljenju matere, očeta in cele družine, sodi med izredno pomembna pričevanja zarazumevanje razmer na področjih, ki so jih leta 1942 obvladovali partizani
94-letna Karolina Klančar je zelo zanimiva in kljub hudim življenjskim preizkušnjam na trenutke tudi duhovita pričevalka. Izhaja iz vasi Maršiči v župniji Sv. Gregor pri Velikih Laščah. Karolinina je imela predstavo o grozotah vojne že iz pripovedovanja očeta, ki je bil ranjen na bojišču v Galiciji, v prvi svetovni vojni. Kratko, skromno a srečno otroštvo v številčni družini je prekinila vojna z italijansko okupacijo. Karolina pove o krivicah in razlikah, ki jih je videla med partizani, ko je bil pri njih štab Cankarjevega bataljona. Spominja se, da so bili "štabovci" Zrnec, Butara pa Franci nasilni in vzvišeni. Prevladovala je strahovlada tudi do mladih fantov, ki so bili mobilizirani v partizane. Razlika je bila očitna, ko so mobilizirani partizani, ki so se borili v prvih vrstah dobili skromno prehrano, medtem ko štabovcem ni manjkalo ničesar. Karolina se spomni komunističnih umorov uglednih domačinov zgodaj spomladi 1942, kar je do tedaj mirno vas prisililo, da je začela razmišljati o zaščiti, ker je okupator ni zagotavljal, so se z njegovo pomočjo organizirali v vaško stražo.Vojna je vzela dva njena brata, Karolina pa sama pravi, da še vedno živi z občutkom, da smo v starem režimu. Še vedno je prisoten strah, kljub temu, da je od konca vojne minilo že 71 let. Njena pripoved o trpljenju matere, očeta in cele družine, sodi med izredno pomembna pričevanja zarazumevanje razmer na področjih, ki so jih leta 1942 obvladovali partizani
Iskrivi duhovnik Jože Kopajnik je novodobni apostol Slovencev na avstrijskem Koroškem, saj je kot rektor katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah močan branik slovenstva, vere in kulture v čedalje bolj ponemčenem okolju. Njegovo izredno zanimivo pričevanje se začne z družinskimi spomini v težkih razmerah po vojni, ko so bivši nacisti kmalu dvignili glave in nadaljevali z zatiranjem Slovencev. Zelo zgodaj se je navdušil za duhovniški poklic in bil tudi kot dušni pastir večkrat grobo napaden s strani avstrijskih skrajnežev. Življenje Slovencev na avstrijskem Koroškem je še dodatno poslabšalo delovanje jugoslovanskega komunističnega sistema, ki je politično delil skupnost ter z organizacijo terorističnih napadov na Koroškem močno škodoval tamkajšnjim Slovencev. Dom prosvete v Tinjah je bil odprt prostor za vse rojake, zato so se pri njem pogosto sestajali politični emigranti in disidenti, prav tako pa je odigral pomembno vlogo v času demokratičnih sprememb in padca komunizma v Sloveniji. Kopajnik doživeto predstavi delovanje in poslanstvo doma ter dela različnih razstavljajočih umetnikov, predvsem pa izpostavi sporočilnost mozaika p. Marka Rupnika, ki je s poslikavo kapele v Tinjah postavil trajen spomenik slovenske vernosti na avstrijskem Koroškem.
Iskrivi duhovnik Jože Kopajnik je novodobni apostol Slovencev na avstrijskem Koroškem, saj je kot rektor katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah močan branik slovenstva, vere in kulture v čedalje bolj ponemčenem okolju. Njegovo izredno zanimivo pričevanje se začne z družinskimi spomini v težkih razmerah po vojni, ko so bivši nacisti kmalu dvignili glave in nadaljevali z zatiranjem Slovencev. Zelo zgodaj se je navdušil za duhovniški poklic in bil tudi kot dušni pastir večkrat grobo napaden s strani avstrijskih skrajnežev. Življenje Slovencev na avstrijskem Koroškem je še dodatno poslabšalo delovanje jugoslovanskega komunističnega sistema, ki je politično delil skupnost ter z organizacijo terorističnih napadov na Koroškem močno škodoval tamkajšnjim Slovencev. Dom prosvete v Tinjah je bil odprt prostor za vse rojake, zato so se pri njem pogosto sestajali politični emigranti in disidenti, prav tako pa je odigral pomembno vlogo v času demokratičnih sprememb in padca komunizma v Sloveniji. Kopajnik doživeto predstavi delovanje in poslanstvo doma ter dela različnih razstavljajočih umetnikov, predvsem pa izpostavi sporočilnost mozaika p. Marka Rupnika, ki je s poslikavo kapele v Tinjah postavil trajen spomenik slovenske vernosti na avstrijskem Koroškem.
Pričevanje dr. Tatjane Rejec, soproge Alberta Rejca, političnega voditelja TIGR-a, in raziskovalka te organizacije, nam odstre čas fašističnega preganjanja primorskih Slovencev na eni strani – in čistega neideološkega narodnega odpora pripadnikov TIGR, ki so se skupaj s primorsko duhovščino vsak na svoj način bojevali za obstanek slovenstva v takratni Italiji. Rejčeva predstavi kako je skupina tigrovcev: Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Andrej Šavli in Jože Vadnjal leta 1927 na Nanosu postavila temelje TIGR-a. Ko so padle žrtve so primorski narodnoobrambni delavci spremenili taktiko, ker je bilo škoda človeških življenj. To je bilo povsem nasprotno komunistični metodi, ki je okupatorja izzivala ne glede na žrtve na strani slovenskih civilistov. Med 2. svetovno vojno so se mnogi tigrovci pridružili partizanom, ne pa tudi Komunistični partiji, ki je bila vedno sumničava do tigrovskih zvez z angleško obveščevalno službo in je zato poskrbela, da so bili vodilni tigrovci že med vojno odstranjeni. Zahrbtna in zakrita smrt njenega svaka Maksa Rejca in udejstvovanje moža, je Rejčevo spodbudilo k raziskovanju smrti vodilnih članov organizacije in delovanju TIGRA na sploh. Prvi antifašisti v Evropi so bili v komunističnem režimu preganjani, zamolčani in če so že ostali živi tudi ponižani. Albert Rejec je, če je hotel ostati živ, mora poročati Udbi, čeprav ji ni povedal o ničemer kar bi komurkoli škodovalo. Izredno ga je potrl komunistični umor primorskega narodnoobrambnega duhovnika Filipa Terčelja in številnih drugih. Pač pa so nekatere tigrovce, na primer Justa Godniča, o katerem Rejčeva tudi pripoveduje, komunisti uporabili za likvidacije. Tako je prišlo tudi do atentata na tigrovca Vladimirja Kavčiča že septembra 1941 le zato, ker je nasprotoval brezglavim napadom na okupatorja, ki bi povzročili nepotrebne žrtve.
Pričevanje dr. Tatjane Rejec, soproge Alberta Rejca, političnega voditelja TIGR-a, in raziskovalka te organizacije, nam odstre čas fašističnega preganjanja primorskih Slovencev na eni strani – in čistega neideološkega narodnega odpora pripadnikov TIGR, ki so se skupaj s primorsko duhovščino vsak na svoj način bojevali za obstanek slovenstva v takratni Italiji. Rejčeva predstavi kako je skupina tigrovcev: Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Andrej Šavli in Jože Vadnjal leta 1927 na Nanosu postavila temelje TIGR-a. Ko so padle žrtve so primorski narodnoobrambni delavci spremenili taktiko, ker je bilo škoda človeških življenj. To je bilo povsem nasprotno komunistični metodi, ki je okupatorja izzivala ne glede na žrtve na strani slovenskih civilistov. Med 2. svetovno vojno so se mnogi tigrovci pridružili partizanom, ne pa tudi Komunistični partiji, ki je bila vedno sumničava do tigrovskih zvez z angleško obveščevalno službo in je zato poskrbela, da so bili vodilni tigrovci že med vojno odstranjeni. Zahrbtna in zakrita smrt njenega svaka Maksa Rejca in udejstvovanje moža, je Rejčevo spodbudilo k raziskovanju smrti vodilnih članov organizacije in delovanju TIGRA na sploh. Prvi antifašisti v Evropi so bili v komunističnem režimu preganjani, zamolčani in če so že ostali živi tudi ponižani. Albert Rejec je, če je hotel ostati živ, mora poročati Udbi, čeprav ji ni povedal o ničemer kar bi komurkoli škodovalo. Izredno ga je potrl komunistični umor primorskega narodnoobrambnega duhovnika Filipa Terčelja in številnih drugih. Pač pa so nekatere tigrovce, na primer Justa Godniča, o katerem Rejčeva tudi pripoveduje, komunisti uporabili za likvidacije. Tako je prišlo tudi do atentata na tigrovca Vladimirja Kavčiča že septembra 1941 le zato, ker je nasprotoval brezglavim napadom na okupatorja, ki bi povzročili nepotrebne žrtve.
Ingo Falk Pasch Wallersberg, ki se ga spomnimo kot ministra za turizem v prvi demosovi vladi, ima izredno zanimivo življenjsko zgodbo, ki ima izvor v starih plemiških družinah. Rojen je leta 1941 v Berlinu materi igralki, hčeri Lili Novy in očetu uspešnemu podjetniku, nemškemu protinacistu. Kot otrok se spomni eksplozij ob zavezniškem bombardiranju Berlina in porušenih stavb. Leta 1944 sta se starša razšla, mama z Ingom in bratom dvojčkom pa se je umaknila k Mayerjevim na Bled. Po koncu vojne so jih kot Nemce prijeli in zaprli v komunistično koncentracijsko taborišče v Radovljici. Pasch se spominja, da je bilo poleti in so ju z bratom odpeljali kar v kopalkah. Strašno pomanjkanje in lakoto jima je v taborišču blažila varuška Agata, ko jim je z bratom skrivaj nosila hrano. Pove, da je nato njegova babica Lili Novy na kolenih pri oblastnikih izprosila, da so njuna vnuka in hčer Nives izpustili. Pasch se spominja, da se mati po taborišču ni nikoli več pobrala in se je do konca življenja zdravila po različnih ustanovah, ko je skrb zanju prevzela babica, Lili Novy. Z njo, ki jima je bila z bratom kot oče, je Ingo kot otrok obiskoval Edvarda Kocbeka, Josipa Vidmarja, Kozakove in še veliko drugih ter si iz njihovih pogovorov marsikaj zapomnil. Pasch je postal odvetnik in kasneje tudi sodeloval pri ustanovitvi zbornice na področju zasebnega varovanja, ki jo je vodil do upokojitve leta 2010. Po desetletjih iskanja je Ingo prav v zadnjem času prišel na sled za očetom, ki je tragično preminil po koncu vojne v Nemčiji.
Ingo Falk Pasch Wallersberg, ki se ga spomnimo kot ministra za turizem v prvi demosovi vladi, ima izredno zanimivo življenjsko zgodbo, ki ima izvor v starih plemiških družinah. Rojen je leta 1941 v Berlinu materi igralki, hčeri Lili Novy in očetu uspešnemu podjetniku, nemškemu protinacistu. Kot otrok se spomni eksplozij ob zavezniškem bombardiranju Berlina in porušenih stavb. Leta 1944 sta se starša razšla, mama z Ingom in bratom dvojčkom pa se je umaknila k Mayerjevim na Bled. Po koncu vojne so jih kot Nemce prijeli in zaprli v komunistično koncentracijsko taborišče v Radovljici. Pasch se spominja, da je bilo poleti in so ju z bratom odpeljali kar v kopalkah. Strašno pomanjkanje in lakoto jima je v taborišču blažila varuška Agata, ko jim je z bratom skrivaj nosila hrano. Pove, da je nato njegova babica Lili Novy na kolenih pri oblastnikih izprosila, da so njuna vnuka in hčer Nives izpustili. Pasch se spominja, da se mati po taborišču ni nikoli več pobrala in se je do konca življenja zdravila po različnih ustanovah, ko je skrb zanju prevzela babica, Lili Novy. Z njo, ki jima je bila z bratom kot oče, je Ingo kot otrok obiskoval Edvarda Kocbeka, Josipa Vidmarja, Kozakove in še veliko drugih ter si iz njihovih pogovorov marsikaj zapomnil. Pasch je postal odvetnik in kasneje tudi sodeloval pri ustanovitvi zbornice na področju zasebnega varovanja, ki jo je vodil do upokojitve leta 2010. Po desetletjih iskanja je Ingo prav v zadnjem času prišel na sled za očetom, ki je tragično preminil po koncu vojne v Nemčiji.
Pričevalcem, kot je Ana Čerin, poročena Obersnel, je potrebno pozorno prisluhniti. Starša, begunca s Primorske, sta v kraljevini Jugoslaviji ustvarila znano vinogradniško posestvo v imenitnem dvorcu sredi haloških goric, ki so ga med vojno zasedli nacisti. Družina se je umaknila na Dolenjsko, kjer so vsi Anini bratje stopil v partizane, dva sta tudi padla. OF je podpiral tudi oče, a to ni nič pomagalo. Po vojni so ga razlastili in ponižali, njihovi vinogradi, ki jo oče kot vesten gospodar gojil z veliko skrbno, pa so v komunizmu propadli skupaj s Čerinovim dvorcem, ki je sedaj razvalina. Zgodba o tem, kako je povojni režim uničeval podjetniško pobudo in razlaščal tudi tiste, ki so ga podpirali, je žalosten spomin in opomin in dobo socializma.
Pričevalcem, kot je Ana Čerin, poročena Obersnel, je potrebno pozorno prisluhniti. Starša, begunca s Primorske, sta v kraljevini Jugoslaviji ustvarila znano vinogradniško posestvo v imenitnem dvorcu sredi haloških goric, ki so ga med vojno zasedli nacisti. Družina se je umaknila na Dolenjsko, kjer so vsi Anini bratje stopil v partizane, dva sta tudi padla. OF je podpiral tudi oče, a to ni nič pomagalo. Po vojni so ga razlastili in ponižali, njihovi vinogradi, ki jo oče kot vesten gospodar gojil z veliko skrbno, pa so v komunizmu propadli skupaj s Čerinovim dvorcem, ki je sedaj razvalina. Zgodba o tem, kako je povojni režim uničeval podjetniško pobudo in razlaščal tudi tiste, ki so ga podpirali, je žalosten spomin in opomin in dobo socializma.
Janko Maček nas v drugem delu popelje v čas po ustanovitvi vaške straže v Šentjoštu, ko so jim partizani požgali celotno kmetijo, družini pa se je le dan prej posrečilo rešiti v postojanko. Pričevalec se živo spominja tragične smrti bratca, še vedno pa zna povedati slovesni nagovor, s katerim je kot otrok leta 1943 pozdravil škofa Rožmana, ki je prišel na birmo v Šentjošt. Tega leta je začel obiskovati škofijsko klasično gimnazijo, vendar je moral šolanje zaradi vojne in povojnih razmer za več let prekiniti. Po kapitulaciji Italije je večina vaških stražarjev ustanovila postojanko v Šentjoštu, ob koncu vojne pa so se umaknili na Koroško. Tako tudi Jankov oče, medtem ko je družina ostala doma. Medtem, ko so bili vsi mladi fantje in možje povečini pobiti v povojnih pomorih, se jih je nekaj rešilo in ti so se skrivali globoko v gozdu v bližini Žakljeve kmetije. Najdrznejši, med njim Jakob Žakelj in profesor Bitenc, so se prek meje ilegalno vračali v domovino šele leta 1947, dokler jih ni Ozna izsledila. Jankov oče se je umaknil v Argentino in se šele po 18 letih vrnil. Vse to je družino močno zaznamovalo, saj se oče nikoli več ni vživel v domače razmere. Janku je uspelo zaključiti gimnazijo in kasneje, po 18 mesečnem vojaškem roku v Beogradu, je uspešno končal študij nemškega in angleškega jezika na Filozofski fakulteti ter se zaposlil v gospodarstvu. Spomin na tragično obdobje vojne je bil desetletja zamolčan, po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji pa je Janko Maček začel sistematično raziskovati začetke revolucionarnega nasilja in objavil na desetine člankov v Novi zavezi, izdal pa je tudi nekaj knjig.
Janko Maček nas v drugem delu popelje v čas po ustanovitvi vaške straže v Šentjoštu, ko so jim partizani požgali celotno kmetijo, družini pa se je le dan prej posrečilo rešiti v postojanko. Pričevalec se živo spominja tragične smrti bratca, še vedno pa zna povedati slovesni nagovor, s katerim je kot otrok leta 1943 pozdravil škofa Rožmana, ki je prišel na birmo v Šentjošt. Tega leta je začel obiskovati škofijsko klasično gimnazijo, vendar je moral šolanje zaradi vojne in povojnih razmer za več let prekiniti. Po kapitulaciji Italije je večina vaških stražarjev ustanovila postojanko v Šentjoštu, ob koncu vojne pa so se umaknili na Koroško. Tako tudi Jankov oče, medtem ko je družina ostala doma. Medtem, ko so bili vsi mladi fantje in možje povečini pobiti v povojnih pomorih, se jih je nekaj rešilo in ti so se skrivali globoko v gozdu v bližini Žakljeve kmetije. Najdrznejši, med njim Jakob Žakelj in profesor Bitenc, so se prek meje ilegalno vračali v domovino šele leta 1947, dokler jih ni Ozna izsledila. Jankov oče se je umaknil v Argentino in se šele po 18 letih vrnil. Vse to je družino močno zaznamovalo, saj se oče nikoli več ni vživel v domače razmere. Janku je uspelo zaključiti gimnazijo in kasneje, po 18 mesečnem vojaškem roku v Beogradu, je uspešno končal študij nemškega in angleškega jezika na Filozofski fakulteti ter se zaposlil v gospodarstvu. Spomin na tragično obdobje vojne je bil desetletja zamolčan, po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji pa je Janko Maček začel sistematično raziskovati začetke revolucionarnega nasilja in objavil na desetine člankov v Novi zavezi, izdal pa je tudi nekaj knjig.
Janko Maček je rojen leta 1931 v trdni, kmečki družini župana v Šentjoštu nad Horjulom. V izredno zanimivi pripovedi nas povede v predvojni čas, zlasti pa nam, kot odločen poznavalec in tudi očividec, podrobno predstavi čas partizanskega terorja spomladi 1942, ki je privedel do organizacije prve vaške straže, ki se formira sredi julija 1942. Njegova mati je prišla iz znamenite družine Žakelj, ki je veljala za zelo izobraženo in razgledano. Jakob Žakelj, Jankov stric, je imel tudi ključno vlogo pri organizaciji samoobrambne postojanke, ki so jo partizani že po nekaj dneh silovito napadli, a vaški stražarji so napad odbili. Partizani so se že v naslednjih dneh znesli nad okoličani ter pri Bradeškovih in Jesenovčevih umoril starše in požgali domačije, čeprav niso imeli nikakršne zveze z vaško stražo. V požaru je zgorela tudi dveletna punčka. Še večji masaker je prizadel Šubičeve. Po tem so za zaščito pred partizani zaprosile še okoliške vasi. Tako so iz rok okupatorja sprejeli orožje, da so se lahko branili. Primer Šentjošta je ključen za razumevanje povezav med revolucijo in sodelovanjem z okupatorjem. Jankovo pričevanje se bo nadaljevalo v naslednji oddaji.
Janko Maček je rojen leta 1931 v trdni, kmečki družini župana v Šentjoštu nad Horjulom. V izredno zanimivi pripovedi nas povede v predvojni čas, zlasti pa nam, kot odločen poznavalec in tudi očividec, podrobno predstavi čas partizanskega terorja spomladi 1942, ki je privedel do organizacije prve vaške straže, ki se formira sredi julija 1942. Njegova mati je prišla iz znamenite družine Žakelj, ki je veljala za zelo izobraženo in razgledano. Jakob Žakelj, Jankov stric, je imel tudi ključno vlogo pri organizaciji samoobrambne postojanke, ki so jo partizani že po nekaj dneh silovito napadli, a vaški stražarji so napad odbili. Partizani so se že v naslednjih dneh znesli nad okoličani ter pri Bradeškovih in Jesenovčevih umoril starše in požgali domačije, čeprav niso imeli nikakršne zveze z vaško stražo. V požaru je zgorela tudi dveletna punčka. Še večji masaker je prizadel Šubičeve. Po tem so za zaščito pred partizani zaprosile še okoliške vasi. Tako so iz rok okupatorja sprejeli orožje, da so se lahko branili. Primer Šentjošta je ključen za razumevanje povezav med revolucijo in sodelovanjem z okupatorjem. Jankovo pričevanje se bo nadaljevalo v naslednji oddaji.
Franc Kvaternik, znan arhitekt številnih cerkva, se je rodil leta 1933 v kmečki družini v Šmarati v Loški dolini kot drugi od sedmih otrok. Njegov oče je bil dober gospodar, zelo načitan in vsestransko razgledan. Posebej se je spoznal na živino in že pred vojno uvedel boljše pasme goveda v njihovi dolini. Doma so imeli bogato knjižnico, kar je bila tudi za otroke velik zgled in spodbuda. Med vojno, ko se je začelo partizansko nasilje, je postal poveljnik vaške straže, kar mu po vojni povzročalo velik težave, a je preživel in delal naprej. France se spominja kako so med vojno živino pred partizani skrivali v gradu Snežnik. Po končani gimnaziji se je France odločil za študij arhitekture in kasneje nadaljeval pot arhitekta v projektnem biroju ter se posvečal projektiranju številnih sakralnih objektov po Sloveniji in tudi na Hrvaškem. To je bilo v času, ko so na primer za Cerkev Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, komunistične oblasti delale velike težave, a je prodornemu župniku Gašperju Rudolfu vendarle uspelo, da se je gradnja začela in tudi uspešno končala. Arhitekta Plečnika je spoznal kot študent v času, ko ga na arhitekturi niso spoštovali in potiskali na stran kot zastarelega. Kaj je v resnici dobro pa je k sreči pokazal čas. Tudi sam pri snovanju sakralnih objektov ni izhajal le iz arhitekturne stroke kot take, ampak je svetišče videl tudi kot verujoči človek, ki išče presežno. Kvaternik je bil tudi prvi župan občine Vrhnika v času po osamosvojitvi Slovenije, ko je bilo jugoslovanski armadi potrebno pokazati, kdo je gospodar na svoji zemlji in kdo gost.
Franc Kvaternik, znan arhitekt številnih cerkva, se je rodil leta 1933 v kmečki družini v Šmarati v Loški dolini kot drugi od sedmih otrok. Njegov oče je bil dober gospodar, zelo načitan in vsestransko razgledan. Posebej se je spoznal na živino in že pred vojno uvedel boljše pasme goveda v njihovi dolini. Doma so imeli bogato knjižnico, kar je bila tudi za otroke velik zgled in spodbuda. Med vojno, ko se je začelo partizansko nasilje, je postal poveljnik vaške straže, kar mu po vojni povzročalo velik težave, a je preživel in delal naprej. France se spominja kako so med vojno živino pred partizani skrivali v gradu Snežnik. Po končani gimnaziji se je France odločil za študij arhitekture in kasneje nadaljeval pot arhitekta v projektnem biroju ter se posvečal projektiranju številnih sakralnih objektov po Sloveniji in tudi na Hrvaškem. To je bilo v času, ko so na primer za Cerkev Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, komunistične oblasti delale velike težave, a je prodornemu župniku Gašperju Rudolfu vendarle uspelo, da se je gradnja začela in tudi uspešno končala. Arhitekta Plečnika je spoznal kot študent v času, ko ga na arhitekturi niso spoštovali in potiskali na stran kot zastarelega. Kaj je v resnici dobro pa je k sreči pokazal čas. Tudi sam pri snovanju sakralnih objektov ni izhajal le iz arhitekturne stroke kot take, ampak je svetišče videl tudi kot verujoči človek, ki išče presežno. Kvaternik je bil tudi prvi župan občine Vrhnika v času po osamosvojitvi Slovenije, ko je bilo jugoslovanski armadi potrebno pokazati, kdo je gospodar na svoji zemlji in kdo gost.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
V tokratnem pričevanju prisluhnimo izjemnima 92-letnima zakoncema Miri in Hugu Šekoranja. Mira rojena Ban prihaja iz ugledne trgovske družine v Brežicah. Leta 1941 so v njihovo hišo naselili Kočevarje, njihova družina pa bi morala biti izseljena, a so se uspeli umakniti na Dolenjsko v Šentjernej, kjer so od blizu spremljali prihod slovenskih četnikov in komunistične umore političnih nasprotnikov. Prava tragedija pa je družino zadela s smrtjo očeta in zlasti, ko so Nemci v maščevanju za partizanski napad, kot talca ustrelili Mirinega komaj 16 letnega brata. Tudi Hudo Šekoranja prihaja iz znamenite trgovske in vinarske družine, njegova izjemna življenjska izkušnja se začne takoj ob okupaciji, ko so znajde v generalskem avtomobilu na poti v Gradec. Zaposlen v veliki nemški trgovini med vojno in izredno iznajdljiv deluje v mreži pomoči za partizane, a stvari se zapletejo tako, mu ne zaupajo ne partizani ne Nemci. Umakne se k staršem v Avstrijo, kjer pa se odvije skoraj neverjetna, že prav filmska življenjska zgodba v Rdeči armadi, ki sledi v drugem delu.
V tokratnem pričevanju prisluhnimo izjemnima 92-letnima zakoncema Miri in Hugu Šekoranja. Mira rojena Ban prihaja iz ugledne trgovske družine v Brežicah. Leta 1941 so v njihovo hišo naselili Kočevarje, njihova družina pa bi morala biti izseljena, a so se uspeli umakniti na Dolenjsko v Šentjernej, kjer so od blizu spremljali prihod slovenskih četnikov in komunistične umore političnih nasprotnikov. Prava tragedija pa je družino zadela s smrtjo očeta in zlasti, ko so Nemci v maščevanju za partizanski napad, kot talca ustrelili Mirinega komaj 16 letnega brata. Tudi Hudo Šekoranja prihaja iz znamenite trgovske in vinarske družine, njegova izjemna življenjska izkušnja se začne takoj ob okupaciji, ko so znajde v generalskem avtomobilu na poti v Gradec. Zaposlen v veliki nemški trgovini med vojno in izredno iznajdljiv deluje v mreži pomoči za partizane, a stvari se zapletejo tako, mu ne zaupajo ne partizani ne Nemci. Umakne se k staršem v Avstrijo, kjer pa se odvije skoraj neverjetna, že prav filmska življenjska zgodba v Rdeči armadi, ki sledi v drugem delu.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Izredno zanimivi 95-letnik nas v drugem delu popelje v čas udbovskega obračuna v vasici Robidišče, na skrajnem zahodnem robu Slovenije, kamor je prišel tako po drugi svetovni vojni za učitelja. Poleg rednega šolskega dela je kot glasbenik ustanovil pevski zbor, organiziral dramske igre in poskrbel za glasbo na plesih. V tej odmaknjeni vasici od treh strani obkroženi z italijansko mejo so bili ljudje prijazni, a nezaupljivi. Pod pritiski komunistične oblasti so cele družine zbežale v Italijo, preostale pa so zaprli in maltretirali, tudi učitelja Novačana. Udbovca, ki sta od njega zahtevala, da podpiše sodelovanje in ga strpala v samico, sta zakrivila tudi smrt 18-letne lepotice iz Robidišča Irme Cenčič, ki se ni nikoli vrnila domov. Zločin nad njo je še danes zamolčan.
Izredno zanimivi 95-letnik nas v drugem delu popelje v čas udbovskega obračuna v vasici Robidišče, na skrajnem zahodnem robu Slovenije, kamor je prišel tako po drugi svetovni vojni za učitelja. Poleg rednega šolskega dela je kot glasbenik ustanovil pevski zbor, organiziral dramske igre in poskrbel za glasbo na plesih. V tej odmaknjeni vasici od treh strani obkroženi z italijansko mejo so bili ljudje prijazni, a nezaupljivi. Pod pritiski komunistične oblasti so cele družine zbežale v Italijo, preostale pa so zaprli in maltretirali, tudi učitelja Novačana. Udbovca, ki sta od njega zahtevala, da podpiše sodelovanje in ga strpala v samico, sta zakrivila tudi smrt 18-letne lepotice iz Robidišča Irme Cenčič, ki se ni nikoli vrnila domov. Zločin nad njo je še danes zamolčan.
Stane Novačan je je pri svojih 95 letih izreden pripovedovalec. Rojen je bil v Borovnici, oče je bil žandar še prej pa avstrijski vojak, ki se je boril v Galiciji in je otrokom o tem veliko pripovedoval. Kot družina so bili vsi glasbeno nadarjeni in so prepevali v različnih zborih. Stane ima na otroštvo in starše lepe spomine, grenko pa je bilo spoznanje v gimnaziji, ko je ugotovil, da je v razredu eden izmed najbolj revnih, kar ga pa ni odvrnilo, da je zaključil šolanje in odšel na učiteljišče. Tik pred vojno ga je končal in februarja 1941 že dobil prvo službeno mesto v Mirni na Dolenjskem. Tam je kot učitelj doživel začetek vojne, italijansko okupacijo pa tudi prve partizane. Več kot eno leto je bil interniran v Gonarsu, kjer so jih Italijani uničevali z lakoto in brezdeljem. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov in odšel delat na železnico ter se tako izognil mobilizaciji. Spominja se, da je bilo avgusta, ko jim je strojevodja v lager prišel povedat, da so železniški most v Borovnici bombardirali Angloameričani in da so bombe ubile tudi njegovo sestro... Novačanova zanimiva življenjska zgodba se bo nadaljevala še v naslednji oddaji
Stane Novačan je je pri svojih 95 letih izreden pripovedovalec. Rojen je bil v Borovnici, oče je bil žandar še prej pa avstrijski vojak, ki se je boril v Galiciji in je otrokom o tem veliko pripovedoval. Kot družina so bili vsi glasbeno nadarjeni in so prepevali v različnih zborih. Stane ima na otroštvo in starše lepe spomine, grenko pa je bilo spoznanje v gimnaziji, ko je ugotovil, da je v razredu eden izmed najbolj revnih, kar ga pa ni odvrnilo, da je zaključil šolanje in odšel na učiteljišče. Tik pred vojno ga je končal in februarja 1941 že dobil prvo službeno mesto v Mirni na Dolenjskem. Tam je kot učitelj doživel začetek vojne, italijansko okupacijo pa tudi prve partizane. Več kot eno leto je bil interniran v Gonarsu, kjer so jih Italijani uničevali z lakoto in brezdeljem. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov in odšel delat na železnico ter se tako izognil mobilizaciji. Spominja se, da je bilo avgusta, ko jim je strojevodja v lager prišel povedat, da so železniški most v Borovnici bombardirali Angloameričani in da so bombe ubile tudi njegovo sestro... Novačanova zanimiva življenjska zgodba se bo nadaljevala še v naslednji oddaji
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Ana Nared iz Kožljeka na Notranjskem, rojena Turšič 1924 leta, je sestrična Lojzeta Opeke, očeta Petra Opeke. V zelo osebni izpovedi nas popelje v čas največjih preizkušenj leta 1942, ko so bili ljudje izpostavljeni terorju partizanov in Italijanov, kar jih je gnalo v upor. Pred začetkom vojne so bili srečna, kmečka družina. Vsiljivih Italijanov niso marali in so jih gledali z viška, vendar so le-ti zaradi izzivanja partizanov maščevalno požgali vas Kožljek. Vaščani so bili jezni na partizane, a so se jih tudi bali, saj so izvajali umore najbolj uglednih fantov in mož. To je družino, kljub temu, da so jim Italijani požgali dom pognalo v begunstvo pred partizani. Anini bratje so bili domobranci, tudi v Rupnikovem bataljonu. Ana opisuje mučno kalvarijo umika preko Ljubelja v Vetrinje in vrnitev v Teharje, kjer so se, v tem slovenskem taborišču smrti znašli trije bratje in tri sestre iz njihove družine. Žalostno slovo od bratov, ki so bili vsi pobiti je sestre trajno zaznamovalo, po Teharjah so jih še imeli zaprte v Dravljah, potem v Cerknici. Ko jih je domača terenka videla prihajati domov, na pol žive po vseh mučenjih je vpila: »Poglejte, poglejte ljudje iz Amerike gredo!«
Ana Nared iz Kožljeka na Notranjskem, rojena Turšič 1924 leta, je sestrična Lojzeta Opeke, očeta Petra Opeke. V zelo osebni izpovedi nas popelje v čas največjih preizkušenj leta 1942, ko so bili ljudje izpostavljeni terorju partizanov in Italijanov, kar jih je gnalo v upor. Pred začetkom vojne so bili srečna, kmečka družina. Vsiljivih Italijanov niso marali in so jih gledali z viška, vendar so le-ti zaradi izzivanja partizanov maščevalno požgali vas Kožljek. Vaščani so bili jezni na partizane, a so se jih tudi bali, saj so izvajali umore najbolj uglednih fantov in mož. To je družino, kljub temu, da so jim Italijani požgali dom pognalo v begunstvo pred partizani. Anini bratje so bili domobranci, tudi v Rupnikovem bataljonu. Ana opisuje mučno kalvarijo umika preko Ljubelja v Vetrinje in vrnitev v Teharje, kjer so se, v tem slovenskem taborišču smrti znašli trije bratje in tri sestre iz njihove družine. Žalostno slovo od bratov, ki so bili vsi pobiti je sestre trajno zaznamovalo, po Teharjah so jih še imeli zaprte v Dravljah, potem v Cerknici. Ko jih je domača terenka videla prihajati domov, na pol žive po vseh mučenjih je vpila: »Poglejte, poglejte ljudje iz Amerike gredo!«
1927 leta rojeni Janez Šporar iz Podgorice v Dobrepolju nas v svoji zanimivi pripovedi popelje v čas stare Jugoslavije, ko so živeli skromno vendar v sožitju. Ob spominu na klene besede očeta, ki je bil vojak v najtežjih bitkah na soški fronti v prvi svetovni vojni, se Janezu še danes orosi oko. Oče jih je vzgajal z osebnim zgledom v vrednotah vere, poštenja, dela in resnicoljubnosti. Spomni se materinega blagoslova na hišnem pragu, ko je kot mladenič odhajal v vojno in molitvenika ter rožnega venca, ki mu ga je ob tem potisnila v roko - za srečno vrnitev. Ob italijanski okupaciji so bile sprva razmere mirne, vojaštvo je celo otrokom delilo hrano. Stvari se spremenijo, ko se začnejo pojavljati partizani in izvajati napade na Italijane. V enem takih primerov so okupatorji kot povračilo zajeli 13 mož in fantov, tudi Janezovega očeta, ter jih postavili pred zid za likvidacijo. V zadnjem trenutku jih je rešil karizmatični župnik Mrkun z energičnim posredovanjem pri Italijanih. Zaradi številnih umorov uglednih vaščanov ter štirih mladih fantov, so ljudje v strahu pred partizanskim nasiljem začeli organizirati odpor. Ker niso imeli orožja so zanj prosili Italijane. Mladega Janeza so mobilizirali partizani, a je od njih pobegnil in se pridružil domobrancem. S pesmijo »Delaj dekle pušeljc« se spominja žalostnega umika domobrancev in civilistov iz Ljubljane proti Ljubelju, kjer je bil na avstrijski strani ranjen ter poslan v nemško bolnico. Tam so ga pozneje obiskali partizanski oficirji, med njimi je bil tudi France Bučar in prepričevali, naj gredo v oskrbo njihove bolnice. Janez Šporar jim ni zaupal in ni hotel z njimi. Vsi, ki so v dobri veri odšli so za vedno izgini, pravi Janez.
1927 leta rojeni Janez Šporar iz Podgorice v Dobrepolju nas v svoji zanimivi pripovedi popelje v čas stare Jugoslavije, ko so živeli skromno vendar v sožitju. Ob spominu na klene besede očeta, ki je bil vojak v najtežjih bitkah na soški fronti v prvi svetovni vojni, se Janezu še danes orosi oko. Oče jih je vzgajal z osebnim zgledom v vrednotah vere, poštenja, dela in resnicoljubnosti. Spomni se materinega blagoslova na hišnem pragu, ko je kot mladenič odhajal v vojno in molitvenika ter rožnega venca, ki mu ga je ob tem potisnila v roko - za srečno vrnitev. Ob italijanski okupaciji so bile sprva razmere mirne, vojaštvo je celo otrokom delilo hrano. Stvari se spremenijo, ko se začnejo pojavljati partizani in izvajati napade na Italijane. V enem takih primerov so okupatorji kot povračilo zajeli 13 mož in fantov, tudi Janezovega očeta, ter jih postavili pred zid za likvidacijo. V zadnjem trenutku jih je rešil karizmatični župnik Mrkun z energičnim posredovanjem pri Italijanih. Zaradi številnih umorov uglednih vaščanov ter štirih mladih fantov, so ljudje v strahu pred partizanskim nasiljem začeli organizirati odpor. Ker niso imeli orožja so zanj prosili Italijane. Mladega Janeza so mobilizirali partizani, a je od njih pobegnil in se pridružil domobrancem. S pesmijo »Delaj dekle pušeljc« se spominja žalostnega umika domobrancev in civilistov iz Ljubljane proti Ljubelju, kjer je bil na avstrijski strani ranjen ter poslan v nemško bolnico. Tam so ga pozneje obiskali partizanski oficirji, med njimi je bil tudi France Bučar in prepričevali, naj gredo v oskrbo njihove bolnice. Janez Šporar jim ni zaupal in ni hotel z njimi. Vsi, ki so v dobri veri odšli so za vedno izgini, pravi Janez.
Franc Ravšelj iz Viševka v Loški dolini, se spominja velike noči leta 1941, ko so Stari trg zasedli Italijani, makaronarji, kot so jim rekli domačini. Ti okupatorjev niso marali kljub temu, da se na začetku niso nasilno vedli. Upornike v gozdovih so domači ljudje sprva podpirali, niti niso vedeli ali gre za četnike ali partizane, to pa se je povsem spremenilo, ko so ubili nekaj uglednih domačinov mož in žena in jim oropali premoženje. Med ubitimi je bil kaplan Kramarič. Odgovor na partizanski teror so bile izredno krute italijanske represalije s streljanjem talcev, internacijo in požiganjem vasi. Pripovedi se pridruži še žena Lojzka, rojena Špahar v bližnjih Danah. Devetletno jo je travmatično zaznamoval nočni prizor partizanskega požiga sosedove hiše in umora sosedove mame, ki je tik pred smrtjo skozi okno klicala na pomoč Lojzkino mamo: "Seveda je bila groza, ostali so 4 otroci, punce dvojčke so bile stare 10 let, najmlajši pa 2 leti". Franc se je pred partizansko mobilizacijo umaknil k domobrancem in bil v minometnem vodu Rupnikovega bataljona in se ob koncu vojne z enoto umaknil v Avstrijo. Pripoveduje o grozi, ko so ga s sestro Marijo iz Vetrinjskega polja pripeljali v Teharja. Tam je doživel tudi skrivno, žalostno slovo od sestre, ki je kruto končala nekje na Brnici pri Hrastniku: "So šle v začetku 6, 7, junija tja gor in so jih tam gori na vrhu ubili, tam kjer je križ." Po izpustu iz Teharij se je Franc zgolj po srečnem naključju izognil smrti na poti domov, kot tudi kasneje v Cerknici, ko je zanj posredoval prijatelj partizan. A kmalu so ga lažnivo obtožili in ponovno zaprli. Vendar pa je sodnica spregledala lažnive priče, saj so bila hiše, ki naj bi jih Franc požgal še nepoškodovane. Tako je bil naposled na svobodi, a nikdar ne povsem svoboden. Tako on kot žena sta bila vedno zaznamovana, a Francelj se ni dal, nikoli ni spremenil svojega prepričanja.
Franc Ravšelj iz Viševka v Loški dolini, se spominja velike noči leta 1941, ko so Stari trg zasedli Italijani, makaronarji, kot so jim rekli domačini. Ti okupatorjev niso marali kljub temu, da se na začetku niso nasilno vedli. Upornike v gozdovih so domači ljudje sprva podpirali, niti niso vedeli ali gre za četnike ali partizane, to pa se je povsem spremenilo, ko so ubili nekaj uglednih domačinov mož in žena in jim oropali premoženje. Med ubitimi je bil kaplan Kramarič. Odgovor na partizanski teror so bile izredno krute italijanske represalije s streljanjem talcev, internacijo in požiganjem vasi. Pripovedi se pridruži še žena Lojzka, rojena Špahar v bližnjih Danah. Devetletno jo je travmatično zaznamoval nočni prizor partizanskega požiga sosedove hiše in umora sosedove mame, ki je tik pred smrtjo skozi okno klicala na pomoč Lojzkino mamo: "Seveda je bila groza, ostali so 4 otroci, punce dvojčke so bile stare 10 let, najmlajši pa 2 leti". Franc se je pred partizansko mobilizacijo umaknil k domobrancem in bil v minometnem vodu Rupnikovega bataljona in se ob koncu vojne z enoto umaknil v Avstrijo. Pripoveduje o grozi, ko so ga s sestro Marijo iz Vetrinjskega polja pripeljali v Teharja. Tam je doživel tudi skrivno, žalostno slovo od sestre, ki je kruto končala nekje na Brnici pri Hrastniku: "So šle v začetku 6, 7, junija tja gor in so jih tam gori na vrhu ubili, tam kjer je križ." Po izpustu iz Teharij se je Franc zgolj po srečnem naključju izognil smrti na poti domov, kot tudi kasneje v Cerknici, ko je zanj posredoval prijatelj partizan. A kmalu so ga lažnivo obtožili in ponovno zaprli. Vendar pa je sodnica spregledala lažnive priče, saj so bila hiše, ki naj bi jih Franc požgal še nepoškodovane. Tako je bil naposled na svobodi, a nikdar ne povsem svoboden. Tako on kot žena sta bila vedno zaznamovana, a Francelj se ni dal, nikoli ni spremenil svojega prepričanja.
Antonija Marolt, rojena Pršna leta 1926 v Horjulu, je bila peti in najmlajši otrok v kmečki družini, ki zelo zgodaj izgubi očeta, eden od bratov pa je padel pri vaški straži. Ta se je v vasi organizirala leta 1942 kot samoobramba potem, ko so partizani ubili župana Bastiča in več uglednih ljudi. Po koncu vojne so jo med delom na polju aretirali oznovci in jo strpali v zapor za več let. Močna volja do življenja in vera sta ji pomagali, da je preživela vse grozote in trpinčenja v vrhniškem zaporu, Šentvidu, Kočevju, Teharjah in nazadnje v Begunjah. Bila je sprva obsojena na smrt, le zato, ker je bila iz družine, ki partizanom ni bila naklonjena. Zaprta je bila skupaj z Angelo Vode in zlasti sestrama Jelko in Kristo Mrak s katerima se je spletno prijateljstvo za vse življenje. Trpek spomin ima na domačina Končana, ki jo je neusmiljeno pretepel in zbrcal na zaslišanju, a bili so tudi taki, ki so bili človeški in so pomagali. Nepozabno je bilo snidenje z mamo, ko je po več letih zapora prišla domov. A na vasi se tista povezanost, ki so jo poznali pred vojno nikoli več ni obnovila. Globoke rane med sosedi so nastale potem, ko so vaški terenci ovajali zdaj tega zdaj onega in marsikdo je tudi izgubil življenje. Maroltova je v zaporu le še utrdila svoje prepričanje, da je komunizem zlo. Dobila je moža, ki je bil kot ona političen zapornik, oba so obsodili na smrt vendar na koncu preživita ter zaživela skupaj.
Antonija Marolt, rojena Pršna leta 1926 v Horjulu, je bila peti in najmlajši otrok v kmečki družini, ki zelo zgodaj izgubi očeta, eden od bratov pa je padel pri vaški straži. Ta se je v vasi organizirala leta 1942 kot samoobramba potem, ko so partizani ubili župana Bastiča in več uglednih ljudi. Po koncu vojne so jo med delom na polju aretirali oznovci in jo strpali v zapor za več let. Močna volja do življenja in vera sta ji pomagali, da je preživela vse grozote in trpinčenja v vrhniškem zaporu, Šentvidu, Kočevju, Teharjah in nazadnje v Begunjah. Bila je sprva obsojena na smrt, le zato, ker je bila iz družine, ki partizanom ni bila naklonjena. Zaprta je bila skupaj z Angelo Vode in zlasti sestrama Jelko in Kristo Mrak s katerima se je spletno prijateljstvo za vse življenje. Trpek spomin ima na domačina Končana, ki jo je neusmiljeno pretepel in zbrcal na zaslišanju, a bili so tudi taki, ki so bili človeški in so pomagali. Nepozabno je bilo snidenje z mamo, ko je po več letih zapora prišla domov. A na vasi se tista povezanost, ki so jo poznali pred vojno nikoli več ni obnovila. Globoke rane med sosedi so nastale potem, ko so vaški terenci ovajali zdaj tega zdaj onega in marsikdo je tudi izgubil življenje. Maroltova je v zaporu le še utrdila svoje prepričanje, da je komunizem zlo. Dobila je moža, ki je bil kot ona političen zapornik, oba so obsodili na smrt vendar na koncu preživita ter zaživela skupaj.
Anton je 15-leten vstopil v frančiškanski red in postal pater Polikarp Brolih. Znan je kot potrpežljiv in odličen spovednik z dolgoletnimi izkušnjami. Kot pravi, se je človeku potrebno posvetiti in spovedovanje je dar pa tudi obveznost. Opiše nam zanimivo dogajanje v okupirani Ljubljani in strah pred komunizmom, ki ga je kot mlad frančiškan občutil. Med vojno je bil bolničar pri domobrancih, po koncu vojne pa je doživel taborišče v Slavoniji ter kljub političnim prevzgojam in raznim šikaniranjem ostal zvest frančiškanskemu redu. Razkrije nam tudi zanimiv dogodek v Unionski dvorani, ki pojasni, zakaj so po vojni dovolili frančiškanom ostati v Ljubljani.
Anton je 15-leten vstopil v frančiškanski red in postal pater Polikarp Brolih. Znan je kot potrpežljiv in odličen spovednik z dolgoletnimi izkušnjami. Kot pravi, se je človeku potrebno posvetiti in spovedovanje je dar pa tudi obveznost. Opiše nam zanimivo dogajanje v okupirani Ljubljani in strah pred komunizmom, ki ga je kot mlad frančiškan občutil. Med vojno je bil bolničar pri domobrancih, po koncu vojne pa je doživel taborišče v Slavoniji ter kljub političnim prevzgojam in raznim šikaniranjem ostal zvest frančiškanskemu redu. Razkrije nam tudi zanimiv dogodek v Unionski dvorani, ki pojasni, zakaj so po vojni dovolili frančiškanom ostati v Ljubljani.
Pričevanje 90-letnega Antona Konde iz Avstralija je izredno zanimivo. Bil je partizan, politkomisar, aktivni oficir in naposled obsojenec na Golem otoku. V iskreni pripovedi nam oriše razmere v rodni Beli Krajini pred vojno in med vojno samo, odhod v partizane in težke preizkušnje, ki jih je preživel med vojno, velikokrat na pragu smrti. Bil je v Tomšičevi brigadi, deloval v partizanski bolnici in v XIV. diviziji, ki je med pohodom na Štajersko prek Hrvaške utrpela hude izgube. Bil je tudi zraven, ko je padel pesnik Karel Destovnik, najdemo pa ga še na eni najbolj znanih partizanskih fotografij, ko skopaj z župnikom Lampretom in še dvema nesejo ranjenca. Leta 1948 je kot aktivi oficir jugoslovanske armade padel v kolesje Informbiroja in pristal na Golem otoku. Po prihodu nazaj je pobegnil v Avstralijo in kmalu mu je sledila tudi njegova bodoča žena s katero sta si ustvarila lepo družino. Pretresljiva izpoved o preživetju in močni veri, še vedno ključni v življenju pričevalca, ki se je boril za svobodo, a jo je naposled doživel šele v Avstraliji.
Pričevanje 90-letnega Antona Konde iz Avstralija je izredno zanimivo. Bil je partizan, politkomisar, aktivni oficir in naposled obsojenec na Golem otoku. V iskreni pripovedi nam oriše razmere v rodni Beli Krajini pred vojno in med vojno samo, odhod v partizane in težke preizkušnje, ki jih je preživel med vojno, velikokrat na pragu smrti. Bil je v Tomšičevi brigadi, deloval v partizanski bolnici in v XIV. diviziji, ki je med pohodom na Štajersko prek Hrvaške utrpela hude izgube. Bil je tudi zraven, ko je padel pesnik Karel Destovnik, najdemo pa ga še na eni najbolj znanih partizanskih fotografij, ko skopaj z župnikom Lampretom in še dvema nesejo ranjenca. Leta 1948 je kot aktivi oficir jugoslovanske armade padel v kolesje Informbiroja in pristal na Golem otoku. Po prihodu nazaj je pobegnil v Avstralijo in kmalu mu je sledila tudi njegova bodoča žena s katero sta si ustvarila lepo družino. Pretresljiva izpoved o preživetju in močni veri, še vedno ključni v življenju pričevalca, ki se je boril za svobodo, a jo je naposled doživel šele v Avstraliji.
Pretresljiva izpoved sina aleksandrinke Danila Skomine, ne bo pustila ravnodušnega nikogar. Ko je imel štiri leta, je mama odšla Egipt in se v resnici ni nikoli več vrnila, družino pa je namesto blagostanja zadela trajna bolečina. Z očetom in mlajšo sestro so živeli trpko življenje pod fašističnim preganjanjem, ki se ga Danilo živo spominja. Oče je bil med vojno mobiliziran v italijansko vojsko, a je pozneje pristal pri Američanih, kjer so primorski fantje ustanovili odličen pevski zbor, ki je nastopal tudi pred generali. Med zavezniškim bombardiranjem goriškega letališča leta 1944, sta bila pred njegovimi očimi ubita 12-letna prijatelja, poleg 40-ih domačinov, Danilo pa je bil težko ranjen. Ker so partizani izzvali Nemce, se je okupator znesel nad domačini v Mirnu. Požgali so hiše in moške, tudi Danila, postavili pred strelski vod. V zadnjih trenutkih jih je rešil domači župnik, ki je pri Nemcih izprosil za njihova življenja. Konec vojne je Danilo doživel v Gorici; spomni se, da so vanjo prvi vkorakali četniki in za njimi partizani, ki so se jih Goričani zaradi nočnih aretacij in pobojev v fojbah zelo bali. Tudi zaradi tega početja je Gorica ostala v Italiji. Svoboda je nastopila s prihodom Američanov, ki jih ima Danilo v najlepšem spominu, eden od njih je postal celo njegov birmanski boter. Mama, s katero so se med vojno pretrgali vsi stiki, se je pojavila v Gorici leta 1975 in svojega sina poklicala po telefonu. Prvi stik po 40 letih je bil hladen in tako je ostalo tudi pozneje, pravi Danilo. Prizadeto opiše, kako je mamo pogrešal vse svoje življenje, kot tudi oče, ki je do smrti hranil ženina pisma in ji ostal zvest. Mama se je vrnila v Kairo, kjer ima Danilo še vedno polsestro s katero ohranja stike. V pripoved stopi tudi žena Marica, hči Iva Brica, odličnega slovenskega kulturnega delavca iz Dornberka, ki so ga neprestano preganjali fašisti, med vojno, pa so ga, po partijskem povelju, v pričo sinov ubili partizani. Če bi ljudje umor Iva Brica odobravali, je ...
Pretresljiva izpoved sina aleksandrinke Danila Skomine, ne bo pustila ravnodušnega nikogar. Ko je imel štiri leta, je mama odšla Egipt in se v resnici ni nikoli več vrnila, družino pa je namesto blagostanja zadela trajna bolečina. Z očetom in mlajšo sestro so živeli trpko življenje pod fašističnim preganjanjem, ki se ga Danilo živo spominja. Oče je bil med vojno mobiliziran v italijansko vojsko, a je pozneje pristal pri Američanih, kjer so primorski fantje ustanovili odličen pevski zbor, ki je nastopal tudi pred generali. Med zavezniškim bombardiranjem goriškega letališča leta 1944, sta bila pred njegovimi očimi ubita 12-letna prijatelja, poleg 40-ih domačinov, Danilo pa je bil težko ranjen. Ker so partizani izzvali Nemce, se je okupator znesel nad domačini v Mirnu. Požgali so hiše in moške, tudi Danila, postavili pred strelski vod. V zadnjih trenutkih jih je rešil domači župnik, ki je pri Nemcih izprosil za njihova življenja. Konec vojne je Danilo doživel v Gorici; spomni se, da so vanjo prvi vkorakali četniki in za njimi partizani, ki so se jih Goričani zaradi nočnih aretacij in pobojev v fojbah zelo bali. Tudi zaradi tega početja je Gorica ostala v Italiji. Svoboda je nastopila s prihodom Američanov, ki jih ima Danilo v najlepšem spominu, eden od njih je postal celo njegov birmanski boter. Mama, s katero so se med vojno pretrgali vsi stiki, se je pojavila v Gorici leta 1975 in svojega sina poklicala po telefonu. Prvi stik po 40 letih je bil hladen in tako je ostalo tudi pozneje, pravi Danilo. Prizadeto opiše, kako je mamo pogrešal vse svoje življenje, kot tudi oče, ki je do smrti hranil ženina pisma in ji ostal zvest. Mama se je vrnila v Kairo, kjer ima Danilo še vedno polsestro s katero ohranja stike. V pripoved stopi tudi žena Marica, hči Iva Brica, odličnega slovenskega kulturnega delavca iz Dornberka, ki so ga neprestano preganjali fašisti, med vojno, pa so ga, po partijskem povelju, v pričo sinov ubili partizani. Če bi ljudje umor Iva Brica odobravali, je ...
Dragica Podmilščak, rojena kot Gudrun Mertznich, je s svojim bratom Gunterjem izpovedala eno najbolj pretresljivih pričevanj; ob koncu vojne so družino kot begunce prestregli partizani, oče je pobegnil, ostali pa so pristali na Teharjah, kjer so mamo ločili od otrok in jo odpeljali na morišče, domnevno v Hudo jamo. Otroka doživita strahote Petrička in sirotišnic kjer petletni Gunter previja in hrani svojo mlajšo sestrico. Kmalu ju ločijo, Gudrun gre kot Dragica v posvojitev slovenski družini, Gunterja pa po letih komunistične dresure v prevzgojnih domovih, oče vzame v Nemčijo. A zaznamovanost z zmaličenim otroštvom ga pesti vse življenje. Dragica pri 19 letih, v Celju, pri stari prijateljici njunih staršev izve za svoj nemški izvor in usodo matere. Minejo dolga leta, da se brat in sestra znova srečata in prikličeta v spomin zadnji stik z mamo, ki jima je na odhajajočem avtobusu na Teharjah krčevito mahala v pozdrav
Dragica Podmilščak, rojena kot Gudrun Mertznich, je s svojim bratom Gunterjem izpovedala eno najbolj pretresljivih pričevanj; ob koncu vojne so družino kot begunce prestregli partizani, oče je pobegnil, ostali pa so pristali na Teharjah, kjer so mamo ločili od otrok in jo odpeljali na morišče, domnevno v Hudo jamo. Otroka doživita strahote Petrička in sirotišnic kjer petletni Gunter previja in hrani svojo mlajšo sestrico. Kmalu ju ločijo, Gudrun gre kot Dragica v posvojitev slovenski družini, Gunterja pa po letih komunistične dresure v prevzgojnih domovih, oče vzame v Nemčijo. A zaznamovanost z zmaličenim otroštvom ga pesti vse življenje. Dragica pri 19 letih, v Celju, pri stari prijateljici njunih staršev izve za svoj nemški izvor in usodo matere. Minejo dolga leta, da se brat in sestra znova srečata in prikličeta v spomin zadnji stik z mamo, ki jima je na odhajajočem avtobusu na Teharjah krčevito mahala v pozdrav
Renata Cotič, rojena Pavlič v Železni Kapli v Avstriji leta 1925, prihaja iz premožne družine, ki se je v tridesetih letih preselila v eno od ljubljanskih vil in živela pravo meščansko življenje. Družina je bila usmerjena liberalno, oče je bil dejaven v politiki in Sokolu, kjer je telovadila tudi Renata. Ob izbruhu vojne so bili v njihovi hiši sestanki privržencev četniškega gibanja za odpor proti okupatorju. A komunisti, ki niso trpeli konkurence so na nekatere njihove člane izvedli atentate in jih želeli na vse načine onemogočiti. Tudi sama je delala v propagandnem odseku Jugoslovanske vojske v domovini, maja 1945 pa se v avtomobilu skupaj z Dušanom Lajovcem umaknila na Koroško. Za njo so prišli tudi starši in na koncu so pristali v Argentini. Renata pove zgodbo svojega moža, kraljevega oficirja in četniškega obveščevalca ter opiše težave očeta, zvestega Mihajloviču, ki je med vojno verjel v obnovitev kraljevine Jugoslavije in se Argentine nikakor ni mogel privaditi, kjer je njegova žena postavljala temelje za nov začetek.
Renata Cotič, rojena Pavlič v Železni Kapli v Avstriji leta 1925, prihaja iz premožne družine, ki se je v tridesetih letih preselila v eno od ljubljanskih vil in živela pravo meščansko življenje. Družina je bila usmerjena liberalno, oče je bil dejaven v politiki in Sokolu, kjer je telovadila tudi Renata. Ob izbruhu vojne so bili v njihovi hiši sestanki privržencev četniškega gibanja za odpor proti okupatorju. A komunisti, ki niso trpeli konkurence so na nekatere njihove člane izvedli atentate in jih želeli na vse načine onemogočiti. Tudi sama je delala v propagandnem odseku Jugoslovanske vojske v domovini, maja 1945 pa se v avtomobilu skupaj z Dušanom Lajovcem umaknila na Koroško. Za njo so prišli tudi starši in na koncu so pristali v Argentini. Renata pove zgodbo svojega moža, kraljevega oficirja in četniškega obveščevalca ter opiše težave očeta, zvestega Mihajloviču, ki je med vojno verjel v obnovitev kraljevine Jugoslavije in se Argentine nikakor ni mogel privaditi, kjer je njegova žena postavljala temelje za nov začetek.
Nada Kravos, Skalončna, iz Skrilj na Vipavskem je rojena očetu čevljarju, ki je družino s šestimi otroki stežka preživljal, bil pa je razgledan mož. Nada se spominja trdega dela na kmetiji in krutih dogodkov med vojno, ko je bila družina pregnana v Šmarje, kjer je bila partizanska komanda. Več mesecev je bila z mamo tam zajeta in doživela tudi nemški napad. Komunistični režim je močno prizadel družino, saj je njena sestra, ki je bila šivilja v Gorici, izginila v povojnih pobojih, po nekaterih domnevah naj bi bilo njeno truplo v Lokavcu pri Ajdovščini. Spomini na čas brez topline in ljubezni jo je trajno zaznamoval, a hkrati utrdil vero in voljo za preživetje.
Nada Kravos, Skalončna, iz Skrilj na Vipavskem je rojena očetu čevljarju, ki je družino s šestimi otroki stežka preživljal, bil pa je razgledan mož. Nada se spominja trdega dela na kmetiji in krutih dogodkov med vojno, ko je bila družina pregnana v Šmarje, kjer je bila partizanska komanda. Več mesecev je bila z mamo tam zajeta in doživela tudi nemški napad. Komunistični režim je močno prizadel družino, saj je njena sestra, ki je bila šivilja v Gorici, izginila v povojnih pobojih, po nekaterih domnevah naj bi bilo njeno truplo v Lokavcu pri Ajdovščini. Spomini na čas brez topline in ljubezni jo je trajno zaznamoval, a hkrati utrdil vero in voljo za preživetje.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Oba nocojšnja pričevalca sta se med vojno pridružila protikomunističnim enotam; Slavko iz Starega trga pri Ložu se je v jeku vojne in revolucije, ki je grozila tudi njihovi družini, že kot 15-leten prijavil v Rupnikov bataljon. Sodeloval je v bojih, po vojni pa je kot ujetnik izkusil izživljanje v koncentracijskem taborišču Teharje. Trajno ga je zaznamovalo videno mučenje zapornikov, med katerimi so bile ženske in otroci. Drugi pričevalec Pavel Malovrh prihaja iz Šentjošta. Pridružil se je tamkajšnji prvi vaški straži, ki je nastala zaradi partizanskih groženj in likvidacij julija 1942. Z enoto se je umaknil na Vetrinjsko polje ter naprej v begunsko taborišče Lienz. Z bratom sta se nato uspešno rešila do Padove in nadaljevala pot v Argentino
Oba nocojšnja pričevalca sta se med vojno pridružila protikomunističnim enotam; Slavko iz Starega trga pri Ložu se je v jeku vojne in revolucije, ki je grozila tudi njihovi družini, že kot 15-leten prijavil v Rupnikov bataljon. Sodeloval je v bojih, po vojni pa je kot ujetnik izkusil izživljanje v koncentracijskem taborišču Teharje. Trajno ga je zaznamovalo videno mučenje zapornikov, med katerimi so bile ženske in otroci. Drugi pričevalec Pavel Malovrh prihaja iz Šentjošta. Pridružil se je tamkajšnji prvi vaški straži, ki je nastala zaradi partizanskih groženj in likvidacij julija 1942. Z enoto se je umaknil na Vetrinjsko polje ter naprej v begunsko taborišče Lienz. Z bratom sta se nato uspešno rešila do Padove in nadaljevala pot v Argentino
Dr. Arnež, znan po arhivski zbirki Studia Slovenica, je več kot pol stoletja zbiral gradivo, ki so ga ustvarili Slovenci izven meja Slovenije. Mlad se je pridružil Tomčevim mladcem, ki so se opredeljevali proti OF in jugoslovanskemu integralizmu. Dobro se spominja VOS-ovskih umorov nasprotnikov komunizma, med drugim prof. Erlicha. Prijateljeval je z Lojzetom Grozdetom, pozneje pa se je pridružil domobrancem v Trstu in v tamkajšnjih arhivih zbiral gradivo v korist slovenske zahodne meje. Leta 1945 se je iz Trsta umaknil v taborišče Riccione in nadaljeval študij. Študiral je na petih mednarodnih univerzah ter doktoriral v ZDA s tezo o jugoslovanski kmetijski politiki. Več desetletij je poučeval ekonomijo v ZDA.
Dr. Arnež, znan po arhivski zbirki Studia Slovenica, je več kot pol stoletja zbiral gradivo, ki so ga ustvarili Slovenci izven meja Slovenije. Mlad se je pridružil Tomčevim mladcem, ki so se opredeljevali proti OF in jugoslovanskemu integralizmu. Dobro se spominja VOS-ovskih umorov nasprotnikov komunizma, med drugim prof. Erlicha. Prijateljeval je z Lojzetom Grozdetom, pozneje pa se je pridružil domobrancem v Trstu in v tamkajšnjih arhivih zbiral gradivo v korist slovenske zahodne meje. Leta 1945 se je iz Trsta umaknil v taborišče Riccione in nadaljeval študij. Študiral je na petih mednarodnih univerzah ter doktoriral v ZDA s tezo o jugoslovanski kmetijski politiki. Več desetletij je poučeval ekonomijo v ZDA.
Stane Mustar, doma iz Kompolj Videm Dobrepolje, danes zavedni kulturni buditelj Slovencev v Argentini, nam razkrije svojo pretresljivo življenjsko izkušnjo. Zaradi revolucionarnega terorja je v njihovem kraju nastala vaška straža, ki se ji je kot mladenič pridružil. Vodil jo je njegov starejši brat, ki je pozneje žalostno končal ob zajetju Turjaka. Vodje, med njimi tudi njegovega brata so likvidirali takoj, njega pa kot mladega fanta razporedili v delavni bataljon za Kočevski Rog od koder je pobegnil. Ganljiva pripoved o zadnjem slovesu bratov in Mustarjevem nadaljevanju v domobranskih vrstah.
Stane Mustar, doma iz Kompolj Videm Dobrepolje, danes zavedni kulturni buditelj Slovencev v Argentini, nam razkrije svojo pretresljivo življenjsko izkušnjo. Zaradi revolucionarnega terorja je v njihovem kraju nastala vaška straža, ki se ji je kot mladenič pridružil. Vodil jo je njegov starejši brat, ki je pozneje žalostno končal ob zajetju Turjaka. Vodje, med njimi tudi njegovega brata so likvidirali takoj, njega pa kot mladega fanta razporedili v delavni bataljon za Kočevski Rog od koder je pobegnil. Ganljiva pripoved o zadnjem slovesu bratov in Mustarjevem nadaljevanju v domobranskih vrstah.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Francu je bilo 12 let, ko se je družina zaradi očetovega dela preselila v okolico Rima. Po koncu šolanja ga je v Libiji, kot italijanskega vojaka, doletel začetek vojne. Slabo oborožene so kmalu zajeli Angleži. Iz kraljeve jugoslovanske vojske je prestopil med partizane, kjer je v prekomorski brigadi poveljeval tankovski enoti, ki se je izkrcala v Dubrovniku. Bojeval se je na različnih bojiščih in bil priča različnim likvidacijam. S tankom je prispel v Slovenijo in doživel umik iz Trsta in Gorice. Nejevoljen nad načinom delovanja je izstopil iz partije in se vrnil k staršem v Italijo. Danes živi v Sloveniji.
Francu je bilo 12 let, ko se je družina zaradi očetovega dela preselila v okolico Rima. Po koncu šolanja ga je v Libiji, kot italijanskega vojaka, doletel začetek vojne. Slabo oborožene so kmalu zajeli Angleži. Iz kraljeve jugoslovanske vojske je prestopil med partizane, kjer je v prekomorski brigadi poveljeval tankovski enoti, ki se je izkrcala v Dubrovniku. Bojeval se je na različnih bojiščih in bil priča različnim likvidacijam. S tankom je prispel v Slovenijo in doživel umik iz Trsta in Gorice. Nejevoljen nad načinom delovanja je izstopil iz partije in se vrnil k staršem v Italijo. Danes živi v Sloveniji.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Franc Oblak iz Stožic se je kot mladenič pridružil Vaški straži v Savljah pri Ljubljani, ki je nastala zaradi zaščite pred partizanskim terorjem. Pozneje je odšel na Primorsko in sodeloval v domobranskih enotah, ki so bile razpete med okupatorjem, partizani in četniki. Zelo zanimivo je ozadje spopadov za Črni Vrh, Col, Sinji Vrh, Otlico in druge kraje. Oblak se je ob koncu vojne umaknil v Italijo, kjer je izvedel za tragično usodo vrnjenih domobrancev, pozneje pa je odšel v Argentino, kjer si je ustvaril novo življenje.
Franc Oblak iz Stožic se je kot mladenič pridružil Vaški straži v Savljah pri Ljubljani, ki je nastala zaradi zaščite pred partizanskim terorjem. Pozneje je odšel na Primorsko in sodeloval v domobranskih enotah, ki so bile razpete med okupatorjem, partizani in četniki. Zelo zanimivo je ozadje spopadov za Črni Vrh, Col, Sinji Vrh, Otlico in druge kraje. Oblak se je ob koncu vojne umaknil v Italijo, kjer je izvedel za tragično usodo vrnjenih domobrancev, pozneje pa je odšel v Argentino, kjer si je ustvaril novo življenje.
Jakopov – Stanko, skoraj 90-letni duhovnik po rodu iz Livka, je Jožetu Možini podal izredno bogato pričevanje, ki se začne z mladostnimi spomini pod italijansko zasedbo ter nadaljuje s študijem v Gorici in Vidmu. Zelo dragoceni so njegovi spomini na preganjanje pod komunizmom, saj je bil kar dvakrat zaprt; med drugim v koncentracijskem taborišču Litostroj pa tudi v drugih zaporih. Natančno popiše številne presunljive dogodke, na primer kako so duhovniki z improviziranimi sredstvi v zaporu tudi skrivaj maševali. Trdoživi in pogumni Sivec nas s svojo pripovedjo pritegne in napolni z upanjem, ki ga je sam, vedno črpal iz globoke vere, ki je rdeča nit njegovega življenja.
Jakopov – Stanko, skoraj 90-letni duhovnik po rodu iz Livka, je Jožetu Možini podal izredno bogato pričevanje, ki se začne z mladostnimi spomini pod italijansko zasedbo ter nadaljuje s študijem v Gorici in Vidmu. Zelo dragoceni so njegovi spomini na preganjanje pod komunizmom, saj je bil kar dvakrat zaprt; med drugim v koncentracijskem taborišču Litostroj pa tudi v drugih zaporih. Natančno popiše številne presunljive dogodke, na primer kako so duhovniki z improviziranimi sredstvi v zaporu tudi skrivaj maševali. Trdoživi in pogumni Sivec nas s svojo pripovedjo pritegne in napolni z upanjem, ki ga je sam, vedno črpal iz globoke vere, ki je rdeča nit njegovega življenja.
Pričevanje te izvrstne in temperamentne pravnice bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Rojena je v Beogradu slovenski materi in srbskemu oficirju Djokoviću, ki je postal žrtev pobojev še pred prihodom Rdeče armade. Z mamo sta se umaknili v Slovenijo, doštudirala je v Zagrebu in delala kot strokovnjak na SDK-ju, kot sodnica, v Narodni banki in kot strokovna sodelavka Ustavnega sodišča. Od blizu je videla notranje delovanja takratnega režima in gospodarsko ter politično propadanje Jugoslavije. Z velikim navdušenjem je sodelovala pri nastajanje slovenske države, a jo sedaj premagajo solze, zaradi razmer v katerih smo se znašli. Zlasti je zgrožena nad sodnimi zlorabami in pri tem izpostavlja primer Patria, po drugi strani pa jo boli, da so državo v veliki meri znova prevzele strukture starega režima. Z možem sta ustanovila izredno uspešno podjetje za nadzor kvalitete pri izgranji cest, po njegovi smrti pa veliko časa preživi na Kanarskih otokih.
Pričevanje te izvrstne in temperamentne pravnice bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Rojena je v Beogradu slovenski materi in srbskemu oficirju Djokoviću, ki je postal žrtev pobojev še pred prihodom Rdeče armade. Z mamo sta se umaknili v Slovenijo, doštudirala je v Zagrebu in delala kot strokovnjak na SDK-ju, kot sodnica, v Narodni banki in kot strokovna sodelavka Ustavnega sodišča. Od blizu je videla notranje delovanja takratnega režima in gospodarsko ter politično propadanje Jugoslavije. Z velikim navdušenjem je sodelovala pri nastajanje slovenske države, a jo sedaj premagajo solze, zaradi razmer v katerih smo se znašli. Zlasti je zgrožena nad sodnimi zlorabami in pri tem izpostavlja primer Patria, po drugi strani pa jo boli, da so državo v veliki meri znova prevzele strukture starega režima. Z možem sta ustanovila izredno uspešno podjetje za nadzor kvalitete pri izgranji cest, po njegovi smrti pa veliko časa preživi na Kanarskih otokih.
V izredno zanimivem pričevanju izvemo šokantno resnico o tem, kdo je izdal prve antifašiste tigrovce, ki so se 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici spopadli z Italijani. Pričevalec Bruno je prvič javno razkril družinsko skrivnost, da je bil to njegov oče Filip Tekavec, predvojni komunist in poznejši komandant ribniške čete. Pretresljiva izpoved o krutih razmerah, ki jih je kot otrok doživljal med vojno, potem ko je mamo zaprla in mučila domobranska policija, se nadaljuje tudi po vojni, ko ja mama po prihodu iz nemškega delovnega taborišča pristala še v zaporih OZNE. V pričevanju so predstavljeni izredno zanimivi dokumenti, med drugim originalne satirične ilustracije slovitega karikaturista Hinka Smrekarja vzet iz italijanskega policijskega dosjeja, ter mamin in stričev medvojni dnevnik.
V izredno zanimivem pričevanju izvemo šokantno resnico o tem,