Opis epizode

Piše Anja Radaljac,
bere Eva Longyka Marušič.

Love me tender je kratko prozno delo, ki subvertira pogosto situacijo, v kateri se znajdejo partnerji, ki se ločujejo in v svojih stiskah izrabljajo otroka. V tem primeru je ženska, prvoosebna avtofikcijska pripovedovalka, pisateljica in lezbijka, tista, ki se znajde v položaju, ko ji bivši partner onemogoča stike z otrokom; obtožena je pedofilije, incesta in neprištevnosti. Partner, s katerim je preživela dvajset let, jo začne psihološko zlorabljati in manipulirati tako z njo, kot s sinom v hipu, ko se zave, da njena odločitev, da se z njim razide in zaživi življenje kot samska ženska, ki se dobiva druge ženske, ni samo prehodna »muha«, temveč zavestna in trajna odločitev za drugačen življenjski slog, ki njega ne zajema več – pripovedovalka pusti tudi odvetniško službo in se odloči živeti kot pisateljica.
Pripovedovalka v je oseba, ki v veliki meri performira moški družbeni spol. V štiridesetih letih zapusti družino, nadaljnjih razmerij ne plete po odnosnosti, temveč zgolj na podlagi seksualnosti, v njih je pogosto neempatična, čustveno distancirana, hladna. Do čustvenih svetov drugih ljudi – partnerk, cimra, bivšega moža ali sina – ima zelo omejen dostop; zdi se, da si njihove notranjosti težko predstavlja in je v resnici niti ne zanimajo. S sinom Paulom išče predvsem trenutke lagodnosti, sproščenosti in zabave. Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna.
Ključno za tekst je, da njen nekdanji partner ne problematizira ničesar od tega, kot pogosto ni problematizirano podobno vedenje in čustvovanje moških, za katere so opisani vedenjski vzorci statistično pogostejši. Vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj ne. Bržkone ima s tem kaj opraviti naturalizacija političnih in medosebnih odvodov moškega družbenega spola; ti vzorci niso zaznani kot problematični – kar je zaznano kot problematično, odraža druge vidike problematičnih družbenih vzorcev. Bivši partner namreč pripovedovalko obtožuje incesta, pedofilije, isto pa očita še njenim prijateljem – dovolj je že fotografija, na kateri njun sin sedi na isti klopi kot njen gejevski kolega. Prav tako je tarča njegovega napada njena izbira ženskih spolnih partneric; bivši partner iz tega nemudoma ustvari moralno paniko, češ da ni primerno, da bi njun sin vedel, da se njegova mama sestaja z ženskami. Podobno napade tudi njeno odločitev za zamenjavo kariere, četudi je to manj v fokusu; tu padejo predvsem obtožbe o neurejenosti življenjske situacije, nestabilnosti ipd.
Tisto, kar bi bilo dejansko mogoče postaviti pod vprašaj – in se v tekoči, sočni, izčiščeni pripovedi Love me tender lepo odraža – ni zares postavljeno pod vprašaj, ker je normalizirano. Aludirano je tudi, da je lahko to pri moških občasno razlog, da ženske partnerice po razhodu na sodišču nekdanjega partnerja prikažejo v luči, ki je slabša od objektivne; objektivna luč je preprosto premalo, da bi v obstoječem družbeno-političnem okolju kakorkoli postavljala pod vprašaj primernost osebe za starševstvo.
Po drugi strani je pod vprašaj postavljeno tisto, kar nikakor ne bi smelo biti postavljeno pod vprašaj – odločitev za homoerotična razmerja, odločitev, da ženska ne bo več živela v skladu z družbenimi pričakovanji, menjava stabilne, ugledne službe – ki pa je, kot je na nekem mestu v knjigi povsem neposredno opisano, terjala, da je pripovedovalka branila morilce, pedofile in posiljevalce – za svobodnjaštvo, za umetniški poklic.
Proza Love Me Tender v orisani konstelaciji pod vprašaj seveda postavlja samo funkcijo in družbeno-politično vlogo matere in materinske ljubezni. Pripovedovalka pri tem dolgo sicer žaluje za izgubo sina, a ko mora na tehtnico postaviti sebe ali njega, izbere sebe, izbere suverenost in možnost samoodločanja. Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno in tukaj je knjiga najmočnejša, saj je ravno v tem likinjina največja moč. Paradoksalno je to največ, kar bi v bistvu lahko ponudila tudi svojemu sinu – enostavno ne želi sprejeti pogojev, ki bi bili do nje destruktivni, ne želi izbrisati sebe, da bi lahko obstajala v življenju bližnjega – četudi je ta bližnji njen sin. Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.

Vlado Motnikar