Znani francoski marksistični filozof Louis Althusser se je v zgodovino teoretske misli leta 1970 vpisal s trditvijo, da je šola najpomembnejši ideološki aparat v moderni državi. To, rečeno zelo preprosto, pomeni, da se prav prek izobraževalnega sistema posameznice in posamezniki najbolj temeljito seznanimo ne le z življenjsko koristnimi znanji in veščinami, ampak v šolskih klopeh tudi globoko ponotranjimo dominantna pravila obnašanja in mišljenja, ki omogočajo obstoječemu družbenemu redu z vladajočo elito na čelu in manj pa tudi bolj izkoriščanimi razredi pod njo, da se uspešno obnavlja in krepi. Althusserjeva teza gotovo zveni intrigantno, ampak v kolikšni meri, če jo pač postavimo v konkreten zgodovinski kontekst, tudi drži?
To je vprašanje, ki bo v letošnjem letu precej zaposlovalo sodelavke in sodelavce Slovenskega šolskega muzeja, saj na pomlad pripravljajo znanstveni simpozij, na katerem bodo pretresali vprašanje, kako so se v poldrugem stoletju od Marije Terezije do začetka druge svetovne vojne v slovenski šoli spreminjali svetovnonazorski oziroma vrednostni poudarki, ki so jih učitelji in učiteljice predajali svojim učencem in učenkam. V tem kontekstu pa se zdi posebej pomembno vprašanje, kako sta v habsburški monarhiji oziroma, pozneje, v prvi Jugoslaviji za prevladujoč ideološki pečat, ki naj ga šola vtisne šolajočim, zdaj sodelovali zdaj tekmovali Cerkev in posvetna državna oblast. Kaj torej vidimo, če s tega vidika pretresemo zgodovino izobraževanja na Slovenskem od zadnje četrtine 18. do sredine 20. stoletja, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Simonom Malmenvallom zgodovinarjem, teologom in rusistom, predavateljem na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosom v Slovenskem šolskem muzeju.