Paul Hindemith je Harmonio mundi zasnoval kot eno svojih najbolj zgoščenih in hkrati preglednih poznih orkestrskih del. Naslov se navezuje na antično in renesančno idejo kozmične harmonije – prepričanje, da tako glasbo kot vesolje urejajo racionalna razmerja, številčni red in ravnotežje med nasprotji. Prav ta miselna podlaga je ključ do razumevanja dela.
Skladba iz leta 1951 je simfonija in ima tri stavke, katerih naslovi – Musica instrumentalis, Musica humana in Musica mundana – izvirajo iz srednjeveške delitve glasbe pri Boetiju. Hindemith s tem vzpostavi filozofski okvir: glasba kot umetnost zvoka, kot odsev človeškega notranjega sveta in kot univerzalni red.
Harmonia mundi velja za eno najčistejših manifestacij Hindemithovega estetskega ideala: glasbe kot etične in intelektualne discipline, ki združuje strukturo, duhovnost in zvočno jasnost. Delo ni programsko v pripovednem smislu, temveč filozofsko – poslušalca vabi, da v glasbi prepozna ravnotežje med razumom, čustvom in univerzalnim redom.