Kornogold je svoj Violinski koncert, kot je sam dejal, napisal »bolj za Carusa kot za Paganinija«. Kar pomeni: pogumno je biti melodičen. Zaradi tega je francoski violinist Renaud Capuçon s svojim polnim, žametnim tonom idealen interpret, Simfonija št. 11 Dmitrija Šostakoviča pa ostro nasprotje. Ta simfonija je kot lekcija zgodovine. Njen naslov »Leto 1905« se nanaša na »krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu« in pokol demonstrantov pred carsko palačo. Tukaj je to živo slišati: napetost, soočenje med ljudstvom in oblastjo, žalovanje za mrtvimi.
Revolucionarne pesmi, delavske himne, protestne pesmi – to je gradivo, iz katerega Šostakovič ustvarja močno in živo simfonijo, ki jo lahko povežemo tudi z letom njenega nastanka, 1957, z madžarsko vstajo, ki je bila takrat krvavo zatrta, pa tudi s sedanjostjo. Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia s tem delom nadaljujeta snemanje vseh Šostakovičevih simfonij v tej sezoni. Fizično, energično in opremljeno z močno tolkalno baterijo je tudi »Alaraph«, delo umetnice Unsuk Chin. Naslov je dobilo po eni od tako imenovanih »zvezd srčnega utripa«, katere utrip spominja na srčni utrip v elektrokardiogramu.