Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Filmoteka V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Raziskujte
Zadnja priložnost
Za otroke
V živo
Filmoteka
Zgodovina
Seznami
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Zadnja priložnost Za otroke V živo Filmoteka Zgodovina
Seznami
Zaključi urejanje
Moje
Naročnine
Zaključi urejanje
Vse naročnine
Oddaje
Televizija Radio Podkasti

Duhovna misel

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah..

Alenka Veber: Žabja perspektiva

22. 10. 2021

Mogoče bo kdo izmed vas v današnjem jutru ob poslušanju mojega razmišljanja pomislil: "Ja, kaj pa te ženska reglja. Takole, navsezgodaj regljati in jo postavljati kot glavno figuro duhovne misli, to pa vendarle ne gre." A ne bojte se: ni se bati, da bi iz radijskih sprejemnikov živalca, ki jo imam v mislih, skočila pred vas in povzročila, Bog ne daj, strah, paniko ali celo gnusobo. Verjamete ali ne, srečujemo jo bolj pogosto, kot si mislimo, bolj poredko sicer v živo. Pojavlja se tako v Svetem pismu kot na jedilnih krožnikih bogato obloženih miz, v pravljicah pa se spreminja celo v čudovitega kraljeviča. Še posebej je priljubljena pri filmarjih, ki nam kažejo pogled na svet od spodaj. Zato jo imam rada: žabo namreč, no, tisto, s katero so nas kot otroke strašili, ravno ne. Bližje so mi tiste, male. Zato se mi zdi prav, da skupaj z njo priskakljava v današnjem jutru na vaše domove, delovna mesta, bolniške postelje, domove za starejše in malo pogledava na moj in vaš svet iz njene perspektive: žabje. Mogoče se vam ptičja perspektiva zdi lepša. A pogled z vrha zna biti kdaj samo navidezno lep. Verjemite mi: človek vedno rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav … Samo sebe, hvala Bogu, pa tudi drugi ne, nikoli nisem izstrelila visoko v nebo. Vedno sem se držala trdnih tal, in ko se mi je samo za hip zazdelo, da sem se mogoče počasi začela bližati manjšemu vrhu svojega življenja, sem padla na tla. Potem ko so me strmoglavili drugi. Še dobro, da nisem letela previsoko, ker bi bil padec še bolj boleč. Jaz pa bi utonila globoko v močvirju. Iz žabje perspektive, torej s tal, se mi moj pogled na svet zdi veliko bolj resničen in prizemljen. Svoj življenjski prostor, ki mi je namenjen, pa umirjam s kratkimi in varnimi skoki. In če merim svoje skoke z žabje perspektive: ja, znam skočiti tudi daleč, a ne visoko. Mogoče sem se komu kdaj zdela, da se napihujem in da si v življenjski mlaki želim postati žabja kraljica. Lahko, da sem se tako tudi obnašala. A ko me zagrabijo žabja hotenja, se hitro spomnim na starorimskega basnopisca in sužnja, ki se je rodil leta 15 pred Kristusom, Fedrusa. Njegov jezik je bil preprost, naklonjen pa je bil preprostim in zatiranim ljudem. Njegova znamenita basen Žaba in vol pripoveduje o žabi, ki zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Nauk te basni je dovolj očiten. Ostanite to, kar v resnici ste. Odločitev, kako boste gledali na svet, z žabje ali ptičje perspektive, pa prepuščam vam samim.

Polonca Zupančič: Aristotel o zlati sredini

21. 10. 2021

Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, ampak mora vsakdo presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe«, da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi.«

Andrej Ule: Zaprti vase

20. 10. 2021

Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin.

Silva Matos: Pomiri se, srce pa govori resnico

19. 10. 2021

Spet smo pri tem, kako resnico odkrivam. Velikokrat ostanem na površju. Je to past? Začutim, da se srce oglaša, pa si ne vzamem časa, da bi preverila, kaj mi v resnici govori. Lahko si vztrajno govorim: Pomiri se! Tudi drugi mi to govorijo. Ne želijo, da trpim. Resnico srca odkrijem šele, ko se poglobim vanj, ko se kljub negotovosti potrudim, grem globlje. Preverim, ali so prva sporočila le odmev mojih pričakovanj, dvomov, strahov, zavor. Ne moreš pobegniti pred življenjem. Res je, iščem zdravo ravnotežje, varno razdaljo, med umirjenostjo in dinamiko, ki me zamoti ob bolečini srca. Moja aktivnost je tudi moja ustvarjalna moč, so moji talenti, sposobnosti, ki so bili darovani tudi za rast v najinem odnosu, medsebojni ljubezni. Niso samo aktivnost, so tudi del srca in pomagajo, da ostanem na tleh, se brusim, se veselim tolažbe, miru. S srcem sprejemam novo pot, z merico humorja, ki se ohranja v meni, mojem svetu. Ne samo globlje, treba se je tudi vzpeti nad to množico občutkov in z vrha pogledati celotno dogajanje, odprem svojega Duha, potem pa se spustiti v globino – da se soočim z resnico srca. Resnica je, če jo poveš v vsej popolnosti. Je le, če česa ne zamolčiš. Upam si slišati vse. Ko sežem v globino, je lahko čudovito, ker je to tisto srce, ki je v stiku z najbolj pristnimi občutki, brez igre, brez zavajanja, brez sprenevedanja, nedotaknjeno od zla. Tudi napake, svoje omejenosti lahko sprejmem brez gneva. Pač je, tudi to je. Moja poškodovanost. A kljub temu odkrivam čisto srce, ki mi odpira pot do drugega človeka. Moja slabotnost mi ne more preprečiti, da ne bi bila ob tebi. Prav zaradi nje se posvetim sebi in se lažje poglobim tudi v notranji svet drugega. Vsak ima v sebi tudi nekaj čudovito dobrega. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, Duha stanovitnosti v meni obnovi. Včasih tudi jaz rečem sama sebi, da ne bom zamudila priložnosti, da bi utihnila. Potopila se bom v svet, v katerem kraljuje čisto srce. Srečanje s čistim srcem, ki govori resnico, postane tudi spoznanje. Vsebina izkušnje je bistvo, saj srce potrebuje srce, tam je mesto odnosov. Zaslutim skrivnost, edini resnični most do Boga, tam si ti sam, si z Njim, nikoli zavrnjen.

Robert Kralj: Nenavezanost

18. 10. 2021

Zdi se, da so v današnji družbi v ospredju predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: "Mrtvaški prt nima žepov." Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita zgodbi: Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek "po naravi" živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago. Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: "Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam." Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec. Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. "Na, vzemi tole," je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. "Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal." Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: "Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost." Sveti mož mu je dejal: "Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal."

Milan Knep: Praznina želja in odrešujoča ljubezen

17. 10. 2021

Kako je mogoče, da je bila sv. Terezija iz Lisieuxa, francoska karmeličanka (1873–1897), leta 1997 razglašena za cerkveno učiteljico, čeprav je umrla stara komaj 24 let in se po izobrazbi ter ustvarjalnem opusu ne more primerjati s cerkveni učitelji, kot so sv. Hieronim, sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, sv. Terezija Avilska itd. Mogoče ob tem kdo pomisli, da je želela Cerkev s to razglasitvijo izboljšati svojo podobo v očeh feminističnih gibanj in povečati odstotek ženske kvote med cerkvenimi učitelji. Verjetno se boste strinjali, da takšnih cenenih potez Cerkev na najvišji ravni vendarle ne dela. Čeprav sv. Terezija ni bila ne psihologinja ne psihoterapevtka in še manj raziskovalka na kakšnem psihološkem inštitutu, je odkrila prvorazredni psihološki in duhovni problem, ki ga je strnila v stavek: "Moje želje so zame pravo mučeništvo." Jezusova apostola Jakob in Janez, kakor beremo v današnjem evangeliju, sta ravnala ravno nasprotno: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Nista skrivala svojih ambicij in želja, da bi se povzpela, kolikor je mogoče visoko, in bila ob tem deležna kar največ časti, oblasti in ugodja. Pravzaprav povsem običajno stremljenje številnih. Potrošništvo danes spodbuja želje in sanje – sanjajte svoje sanje. Sliši se zelo vabljivo. In ker o tej spodbudi za uspešno življenje slišimo in beremo povsod, je videti tudi prepričljivo in vredno zaupanja. Če tej zablodi sledimo, se naš notranji svet razleti na želje; nismo več v stiku s svojo notranjostjo, temveč tavamo na njenem obrobju, po katerem vznikajo nove in nove želje. Kot pri Adamu in Evi, ki sta imela vse, Edenski vrt, a sta hotela prestopiti v območje, ki po logiki stvari pripada samo Stvarniku. Kdor želja ne kroti, hoče nazadnje vse: prepotovati ves svet, imeti vse znanje, posedovati rezidence od Irske do Tasmanije in na svoji plovilih gostiti vse lepotice sveta. In kar je manj kot vse, v njem povzroča frustracije. Prazna in frustrirana duša, mučenica svoje zmote, vse bolj kliče po alkoholu in kokainu, po spodbujevalih in pomirjevalih ter vse močnejših dražljajih. Terezija je od množice želja, ki so ji povzročale tesnobo, naredila obrat k absolutni kakovosti. Odkrila je rešitev za svoj temeljni problem, našla je zdravilo za svojo dušo in psiho in o tem zapisala: "Hočem vam pokazati še veliko odličnejšo pot. Ljubezen je najzanesljivejša pot. Ob teh besedah sv. Pavla sem se umirila. Ljubezen je vse v vsem. Moj poklic je odslej ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi." Mi pa bi dodali: tudi v družbi, zlasti zdaj, ko vse leti narazen, vse kliče po več ljubezni.

Dve posebni kosili

16. 10. 2021

Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal, nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postregel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: "Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveseljujemo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo ..." Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vse bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: "Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne ..." Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. V primerjavi s fitnesom ali drugimi rekreacijami, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo v službi dobrega.

Kako ostati večni otrok?

15. 10. 2021

V to pisanje, do te zgodbe me je pripeljalo poslušanje radia. Vrteli so narodno-zabavno glasbo. Ne vem, kdo je igral. Ne vem, kdo je pel. Ne poznam njenega naslova, prisluhnila pa sem besedilu. Vsebina pesmi je približno taka: … zakaj, le zakaj imam toliko skrbi … ne najdem več miru … ne vidim smisla življenja … Ob takem razmišljanju se je možu okrog nog ovil vnuček, ki je rekel: 'Dedek, ti si moj sonček. Rad te imam … ' Vsi strahovi in skrbi so se razblinile. Dedek je vzel otroka v naročje … Tako nekako gre besedilo, ki se me je močno dotaknilo. Me spomnilo na moč nedolžnega otroka. Njegovo tako iskreno ljubeznijo, ki očara še tako robustnega, zakrknjenega človeka. Ob tem sem se spomnila tudi na Jezusove besede: … če kdo stori kaj dobrega temu otroku, je tako, kot bi storil meni … … če se ne spreobrnete in postanete kot otroci, ne boste videli božjega kraljestva … In tu je bistvo mojega razmišljanja in pobožne želje: kako čim dalj ostati otrok? Ja, o tem sem razmišljala potem in se spomnila na čase, ko sem poučevala v prvih razredih osnovne šole. Kako čudoviti so bili »moji« otroci? Kako so bili radovedni, igrivi in nagajivi. Kot sonček, ki nosi radost in veselje. 'Ja, to je res, ampak le kam je šla, kam se je izgubila … ' Neštetokrat sem že razmišljala in se spraševala: kam je šla ta njihova radovednost? Kam se je izgubila igrivost in nagajivost? Krivde zaradi tega ne morem pripisati nikomur. Nisem tu, da bi obsojala, rada bi le razmišljala in mogoče opozorila na napačna ravnanja. Mogoče komu dopovedala, kako me je bolelo in me še bo boli, ko poslušam kričanje nad otroki: Ne smeš tega! Ne naredi tega! Kakšen pa si? Kdo ti je dovolil, da storiš to? Kje se pa igraš? Zakaj noriš? Tu ne smeš hoditi. Tu ne smeš kričati! Tu ne smeš vriskati! Ne moreš … Ja, saj res! Kdo je staršem ali učiteljem dovolil, da si LASTIJO otroka, kot bi bil njihova last? Zakaj, s kakšno pravico otrok ne sme razmišljati in povedati svojega mnenja? Kaj nismo otroku dani, da bi ga vodili, usmerjali, se pogovarjali z njim? Mu stali ob strani. Ali če vprašam drugače: kaj nam ni otrok dan, da bi nas učil življenja? Da bi nas s svojo igrivostjo ohranjal in učil ostati otrok. Sicer z odgovornostjo, ki z leti raste, a vendar otroki SME in MORA ostati otrok. Slišala sem reči, da se babice in dedki pootročijo, pa včasih nisem razumela teh besed. Danes vem, da je res tako. S svojo iskrenostjo nas prevzamejo, s svojo igro ohranjajo gibljive in mlade, s svojo radovednostjo nas pripravijo do branja in učenja tudi v poznih letih. Kaj ni nekaj najlepšega, če nas »zakajček« od jutra do večera radosti s svojim angelskim glasom? Kaj ni nekaj najlepšega, če nas objame s toplimi ročicami in iskreno ljubeznijo? Kaj ni nekaj najlepšega, ko rastemo ob njem in z njim, ter nas ohranja, da ostajamo otroci? Čeprav sem sama pogosto deležna posmeha zaradi, še vedno, otroških navad in besed, sem hvaležna, da znam biti in kljub letom ostati večni otrok.

Vzgoja za lepoto

14. 10. 2021

Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa še kar nergamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.

Nosite bremena drugemu

13. 10. 2021

Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!

Jeza

12. 10. 2021

Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.

Oče naš

11. 10. 2021

Teolog in filozof, katoliški duhovnik dr. Janez Vodičar premišljuje o sporočilu molitve Oče naš. Zdi se mu, da v svetu, v katerem živimo mimo drug drugega, je treba še bolj poudarjati besedno zvezo naš oče, lahko tudi mati, kajti tako po avtorjem mnenju izražamo skrb drug za drugega.

Dar modrosti

10. 10. 2021

V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel. Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost. Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen. Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes.

Starost

9. 10. 2021

Bil je turoben zimski dan, ko sem vstopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« In v isti sapi nadaljevala, da imam vneto grlo in da sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem pot nato nadaljevala v bližnji center starejših, kjer me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj nas je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečevanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v času naših srečevanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala kot majhna deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi moja nebojazen pred starejšimi in bolnimi ljudmi ni bila kar tako položena v zibelko. K mojemu posluhu sta brez dvoma pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so nemalokrat tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem vedno imela samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, navkljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta let pokazala modrost.

Čas

8. 10. 2021

Vsemogočni Stvarnik in Začetnik časa je tako uredil in daje, da čas vsemu stvarstvu od začetka, od prvega trenutka naprej, teče enako. Pa vendar vsi vemo, da to enakomerno pretakanje časa dojemamo zelo različno in relativno: odvisno pač, na kateri strani straniščnih vrat smo oziroma s kom smo v družbi. In čeprav je v vsaki minuti šestdeset sekund, v vsaki uri šestdeset minut, da je v vsakem dnevu štiriindvajset ur, v tednu sedem dni … se na ravni mesecev, let in koledarjev sploh reči nekoliko zapletejo. In štejemo vsak po svoje in vsak svoje. In nastajajo razlike, pa naj čas merimo digitalno ali analogno, če štejemo lunine mene ali merimo sončevo senco, če uporabljamo zapletene urne mehanizme ali preprosto peščeno uro … ali pa morda prav zato: saj, kot pravi pesnik, »je v peščenem zrnu lahko večnost skrita«! Priznam, da me vsako leto znova presenetijo novice, da je pa danes »kitajsko novo leto«, pa »judovsko novo leto«, pa da je to in ono po »majevskem koledarju« … a to me zgolj preseneti. Nerazgledan sem, pač. Nezainteresiran! Glava me boli zaradi našega »novega leta«! Še hujše glavobole imam zaradi tistih, ki še vedno merijo čas z leti »pred našim štetjem« in »po našem štetju«! In je hecno, da so to prav tisti, ki najglasneje tulijo, »naj se že vendar nehamo deliti na naše in vaše«! A na kateri koli koledar prisegate, na kateri koli način merite čas … v trenutku, ko sedete v šolske klopi, se začnejo sekunde vleči, ko minute, minute postanejo dnevi in dnevi leta. Ko ste, namesto skozi okno, zazrti v šolsko tablo, se zdi, kot da se je čas ustavil … In to sploh ne zaradi učenja, temveč zaradi načina poučevanja, še bolj pa zaradi tega, kar se poučuje in kar se je treba učiti. Pa bom tu napravil piko, da ne bom razburil učiteljskega zbora. Poleg tega si z eno učiteljico delim mizo in posteljo in ima lahko moje nerganje takojšnje in neposredne, predvsem pa neprijetne posledice. Ko mine brezskrbno poletje, september človeka pahne v drugo časovno dimenzijo. Ni zdrsa, ni mirnega prehoda, ni lepo zaobljene in zarobljene bankine, ki omili prehod. Ne! Je rob. Je stopnica. Je prag. In če nisi pripravljen, če ne paziš, če ne odrineš pravočasno, če ne dvigneš noge, če ne skočiš … je padec neizogiben. In seveda upam, da vam je jasno, da moje razmišljanje ni omejeno zgolj na šolski prag, ampak se spotika ob vse mogoče in možne življenjske prage … Kajti: Če nisi užil poletja, če nisi užival v življenju … če nisi izžel vse njegove modrosti … boš sredi prvih jesenskih nalivov tožno zdihoval po minulih časih.

Danes je čas

7. 10. 2021

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici rprav zdaj najstarejši, kot sem kadarkoli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadarkoli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Kritika

6. 10. 2021

Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – "tudi vpiti".

Aristotel o prijateljstvu

5. 10. 2021

Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala relativno pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je "za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta". Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje "ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino", nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: "Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj ljudi ne cenimo takšnih, kakršni so v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo omogoča. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med "dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini". Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, "kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna", je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč "dober nasploh in dober do svojega prijatelja", pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno "želijo dobro, ker so sami dobri", prijatelja imajo "radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki naključnih okoliščin", to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da "skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo".

Mož z veliko družino

4. 10. 2021

Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Nato mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«

Otroška dlan

3. 10. 2021

V Jezusovem življenju izstopa njegova ljubezen do otrok. Sicer imamo skoraj vsi ljudje radi otroke, pri Jezusu pa v današnjem evangeliju izstopa še ena stvar. Znajde se na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Tja gre, da bo trpel in umrl na križu, in se tega tudi zaveda. To je tudi povedal svojim učencem, ki pa tega niso razumeli. Teža grehov sveta je na njegovih ramah. V taki osebni stiski bi večina ljudi postala potrta in si ne bi vzela časa za otroke. Jezus pa je prav v tem težkem trenutku želel imeti okoli sebe otroke. Jemlje jih v naročje, jih blagoslavlja in se z njimi celo igra. Tistim, ki so staršem branili, da bi nosili otroke k Jezusu, sam takole pravi: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim.« (Mr 10,14) Tudi na zunaj pokaže, kako jih ima rad. Otroke nam celo daje za zgled: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15). V odnosu do otrok se odraža Jezusov način delovanja. Ko je sam v stiski in se zaveda bližine svoje smrti, se ne smili samemu sebi in se ne zapre v svojo bolečino, ampak se obrne k sočloveku, k otrokom, jih blagoslavlja ter jemlje v naročje. Iz srečanja z otroki izhaja druga Jezusova značilnost: pozoren je na ljudi na obrobju, na najbolj ranljive – na otroke. Bengalski pesnik Tagore je zapisal: »Rojstvo vsakega otroka je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom.« Kdo ve, kako velika vrata bodo odprle te male ročice? Presunljiv je zapis o otroški dlani: »Ko ti otrok ponudi svojo malo dlan in jo položiš v svojo dlan, se ti lahko zgodi, da boš prijel za ročico, ki je umazana od sladoleda ali čokolade, da bo pod palcem žvečilka, na mezincu pa že napol odlepljen obliž. Najpomembnejše je, da primeš za dlan, v kateri je zapisana prihodnost. Na teh dlaneh bo lahko nekoč počivalo Sveto pismo ali orožje. Prsti bodo igrali na orgle v cerkvi ali vrteli kolo sreče pri hazardni igri, ljubeče stregli ubogemu in onemoglemu človeku ali pa grabili po iglah za mamila. Ko držiš tako majhno dlan v svoji, le-ta predstavlja človeka v 'zmanjšani obliki', osebnost, ki se bo še razvila, a jo moramo že zdaj spoštovati kot samostojno, za katere nenehno rast je odgovoren vsakdo izmed nas.« (Zgodbe za srečo v družini, 27.) In zgled takega ravnanja je Kristus, ki je, kljub nasprotovanju okolice, vabil k sebi otroke, jih objemal in blagoslavljal.

Angel varuh

2. 10. 2021

Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: "Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen." Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo, in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama –, tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, temveč priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi ... Tako se postopno gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa.

Pravočasnost

1. 10. 2021

Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnost je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in "v isto globočino reke dvakrat se ne potopiš". Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem "našem" času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne zanj oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na več ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter "brže od munje, a stigla prekasno". Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal, prazen izgovor. Pravočasnost je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?

Še sedaj mu je hvaležna

30. 9. 2021

\tKadar moramo nekomu povedati kaj težkega, neprijetnega, to vedno občutimo kot veliko breme in bi se temu najraje izognili. Včasih, ne tako redko, se tudi zgodi, da sežemo potem po lažeh, ki se nam v tistem trenutku zdijo boljša rešitev, pa se potem vedno izkaže, da to ni dobro. To se dogaja na primer takrat, ko nekdo resno zboli, pa se prepričujemo, da bolnik resnice ne bi prenesel in jo zato raje zamolčimo. V resnici pa je problem v nas, ne v bolniku. \tZnanka mi je pripovedovala, kako si je že kot mlada želela veliko otrok. Sama je bila edinka in zato si je rekla, da bo v njeni družini to čisto drugače. Poročila se je in tudi mož se je strinjal, da bosta imela veliko otrok. Potem pa otrok ni bilo. Z možem sta šla na preiskave in zdravnik jima je po končanih preiskavah rekel, da je samo en odstotek možnosti, da bosta imela otroka. Ona se zdaj, po več kot štiridesetih letih, tega spominja takole: »V začetku me je ta zdravnikova izjava zelo potrla. Potem pa sem ugotovila, da je bila zdravilna zame. Nisem si delala utvar, nisem ves čas pričakovala nečesa, kar ni mogoče. Še zdaj sem temu zdravniku hvaležna za njegovo odkritost. Z možem sva vedela, da si morava življenje urediti drugače, da ne smeva računati na svoje otroke. Veliko mirneje sva živela tako, kot pa če bi tekala od enega zdravilca do drugega in iskala vse mogoče načina, potem pa vedno znova razočarana ugotavljala, da nama spet ni uspelo.« \tVeliko takšnih zgodb lahko slišimo okrog sebe. Takšnih, ko ljudje sprejmejo situacijo, kakršna je, in tudi takšnih, ko vendarle do konca upajo, da ni tako. Nikomur ne moremo predpisati, kako se mora odzvati na realnost življenja. Vsak človek ima pravico, da se odloča tako, kot čuti v sebi, da je to njegova pot. Zato tudi ne moremo reči, kaj je prav in kaj ni. Dejstvo je samo, da ljudje, ki svoje življenje sprejmejo takšno, kot je, laže živijo. Potem ne izgubljajo svoje energije v prazno. Usmerijo jo v to, kar je v njihovem življenju možno, uresničljivo, in naredijo iz tega enkratno mojstrovino.

Spominčki

29. 9. 2021

V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela, ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No, gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz rok. Zanjo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal - spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav.

Zrcalce, zrcalce

28. 9. 2021

Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek "Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?", bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: "Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm." Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.

Marko Rijavec: Koliko stane človek?

27. 9. 2021

Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja navzočnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je prav to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.

Prispodobe

26. 9. 2021

Že v zgodnjem otroštvu smo na poseben način bili soočeni s svetom odraslih. V mislih imam otroško srečevanje s prispodobami. Ko so odrasli uporabili kakšno prispodobo in smo jo otroci razumeli dobesedno. Ob močnem dežju, me je na primer vedno zanimalo, kje je škaf, predvsem pa, kako velik mora biti ta škaf, iz katerega tako močno lije, oziroma dež. Tudi, ko je sosed rekel mojemu očetu: »Zdaj smo pa na konju,« sem se spraševal, kako neki in predvsem kje imajo lahko sosedovi v bloku konja. S časom smo seveda otroci začeli dojemati in razumevati metafore ali prispodobe. S podobnim problemom se srečamo ob branju Svetega pisma. Ne le, da je svetopisemska govorica bogata s simboliko, tudi sam način izražanja je pogosto simbolen. Tako na primer neki konkreten dogodek prinaša teološko sporočilo, ki je za pisca pomembnejše od konkretnega zgodovinskega dogodka, ki ga opisuje. Zato je še kako pomembno, da se pri branju Svetega pisma izostrimo v razločevanju med dobesednim pomenom in simbolno govorico. Če v evangeliju Jezus pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« tu ni neke posebne debate, kaj in kako. Stvar je jasna: s kakršno ljubeznijo ljubim sebe, s takšno naj ljubim tudi bližnjega. Pika. Problem je, ko naletimo na Jezusovo spodbudo, kakršna je tudi v evangeliju današnje nedelje: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj.« Enako pravi tudi glede noge in očesa, ki te lahko pohujšujeta. Zveni grozno, celo mazohistično, oziroma avtodestruktivno. Seveda, če vzamemo dobesedno, medtem ko se nam ob teh ostrih podobah lahko odstrejo naši konkretni problemi. Jasno je, da si človek ne bo šel odsekati roke. Vsekakor pa spodbuda velja, da odsekam steklenico, ki jo ta roka drži. Če me torej alkohol pohujšuje, oziroma sem zasvojen z njim, potem ga moram odsekati, da me ne bo pogubil. Če me pohujšuje računalniška miška, ki jo drži moja roka in sem zasvojen s klikanjem po spletu, potem je vabilo, da bi odsekal miško še kako na mestu. Karkoli me torej pohujšuje, ugonablja, uničuje, razčlovečuje, vse to je potrebno odsekati, se temu odpovedati. Ne zato, ker bi to nekoč vodilo v pekel, ampak zato, ker mi tukaj in zdaj ustvarja pekel zasvojenosti in mi onemogoča, da bi živel v pristnosti in polnosti. Nenazadnje me ovira ali mi celo onemogoča, da bi dejansko živel na način, h kateremu me Jezus vabi: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.«

Robert Friškovec: Drevo problemov

25. 9. 2021

Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.

Andrej Ule: Med sanjami in budnostjo

24. 9. 2021

Včasih, ko se zbujam, se zalotim, da sem sicer zbujen, vendar še ne povsem buden. Moje misli in predstave niso povsem v moji moči, pač pa me vodijo čisto po svoje. Pa vendar to tudi niso sanje, saj zaznavam svojo okolico in ne kake sanjske dežele. A najbolj zanimivo pri vsem tem dogajanju je, da tudi tedaj, ko se povsem zbudim in začnem delovati na običajen način, moje še sanjajoče misli ne utihnejo povsem. Če jih skušam na silo potlačiti, npr. tako da se odločim za popolno zvestobo realnemu svetu, potem imam pogosto občutke, da sem izgubil nekaj zelo vrednega, kar me dela bolj človeškega. Kadar se počutim bolj ustvarjalnega, ko mi začnejo po glavi rojiti ideje, ki se mi zdijo vredne nadaljnje razdelave, kadar imam občutke navdiha, se vsaj sporadično navezujem na kakšne svoje "sanjajoče" misli, ki so se mi porodile v onem stanju med sanjami in budnostjo. Zato menim, da je stanje med sanjami in budnostjo zelo pomembno za ohranjanje našega dinamičnega in živahnega ustvarjalnega duha. A podobno velja tudi za proces vstopanja iz vsakdanjega budnega življenja v spanje. Tudi tu se moramo znati počasi in radostno prepustiti onemu vmesnemu stanju med budnostjo in sanjami, ko se prenehamo krčevito oklepati vsakdanjih skrbi, namer, zamer in se raje prepuščamo spontani igri sproščenih misli in občutij. Če to zmoremo početi brez nasilnih rezov, kot nam jih ponuja npr. moreči samonadzor ali samoobtoževanje, se vzpostavi v nas tiha povezava med jutranjim prebujanjem in večernim uspavanjem, s tem pa tudi občutek celosti našega duševnega življenja. Takrat razumemo bistvo znamenitih Shakespearjevih verzov iz Viharja: "Iz take smo snovi, kot sanje in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem." Morda se komu posreči še globlje doživljati to celoto in vsaj za hip poskusiti v sebi osvetliti tisti način bivanja, ki je celo onkraj ali pred razlikami med budnostjo, sanjanjem in spanjem in predstavlja našo duhovno dimenzijo.

Stane Kerin: Dobro z dobrim

23. 9. 2021

Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!

Daniel Brkič: Trpeči Job, moj brat

22. 9. 2021

Spoštovani, z vprašanjem, zakaj dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, stopam v prevelike čevlje, a bojne sekire za spopade z Bogom morem zakopati, ker sem vanj do norosti zaljubljen; zato je bolečina toliko večja. Legenda Svetega pisma, nedolžni Job, moj trpeči favorit, je takšno bolečino izkusil. Job je navdihnjena knjiga nenavdihnjenih besed. Njegova žena in prijatelji so bili prepričani, da trpi zato, ker nima vere ali pa ima kak pritajeni greh. S pozornim branjem ugotavljam, da so ga v prečiščeno in neomajno vero pripeljali prav oni, ne pa golo trpljenje. Dialog z Bogom je začel zaradi njihovih krivičnih mnenj. Kot fantastični heroj se je podal na najdaljšo pot neraziskanih Božjih poti. V njem prepoznam sebe, ker tudi jaz živim v mraku vere, ki je polna luči, a jih ne vidim. Job je moj brat. Hebrejska številčna vrednost imena Job označuje besedni simbol in pomeni »moj brat«. Joba so porogljive obsodbe zunanjih opazovalcev okronale s pokojem v duši, saj je bila njegova vera v Boga ves čas čista, iskrena in brez računice. Sam se ni mogel dokopati do tega. Pomagal mu je isti Bog, ki je zlodeju dopustil, da z njim grdo ravna, kar se zdi skrajno nepošteno, in njegovi najbližji, ki mu v agoniji niso stali ob strani, ampak so ga po krivem obsojali. Fama je širila o njem neresnične zgodbe, kar mu je strlo utrujeno srce. Preseneča me preobrat, da je našel edinega sogovornika le v svojem Bogu, čeprav ga je prepustil v nemilost mrcvarjenja. Večje ko je naše trpljenje, bližji nam postaja Bog. Do njega začutimo naklonjenost, četudi nas ne rehabilitira. Elie Wiesel (1928-2016), romunsko-ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo, je zapisal: »Job je bil ves čas za Boga in proti Bogu, hkrati pa vedno z Bogom.« Nerazložljivo, kajne? Bog je drugačen od sprevrženih idej Jobovih prijateljev, ki so videli v Bogu »molzno kravo«, dežurnega kurirja ali nakupovalni voziček, ne pa Gospoda. Job je ves čas vedel, da je nedolžen in da to vé tudi Bog, zato je rekel: »Zakaj iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen.« (Job 10,6-7) Ko je Bog Jobu razodel svoje znanje in moč ter ga vprašal, kje je bil, ko je utemeljeval zemljo in nebo, je Job odnehal: »Glej, premajhen sem. Kaj na ti odgovorim? Svojo roko polagam na usta.« (Job 40,4-5) Jobovo vprašanje je ostalo odprto. Izročil se je nedojemljivi Božji volji in spoznal, da premeteni zlodej ni absolutni vladar, saj ne more brez Božje dopustitve nikomur škoditi. Simone Weil (1909-1943), francoska filozofinja in levičarska aktivistka, je krog logike absurdnega zaprla. Zanjo je nasprotje nepogrešljivi kriterij resničnosti. Zapisala je: »Zlo je brezmejno, ni pa neskončno, kajti neskončni Bog omejuje brezmejno.«

Silva Matos: Čas za pravo ljubezen

21. 9. 2021

Človeška ljubezen si zasluži ime ljubezen samo, če je podobna Ljubezni, ki je Bog. (Lewis) Zjutraj se zavem, da me čaka zelo veliko obveznosti. Tudi naporne, nič kaj prijetne naloge. Vsaj tako se mi v negotovosti zdi, preden se jih lotim. Pomagaj mi, moj Bog, pomislim. Teh nalog mi ni bilo treba opravljati, dokler je bil Milan še z menoj. Ob njegovi smrti se je kar usulo name. Otroci skušajo pomagati, vsak po svojih močeh. Jaz pa bi rada čim več sama. Nočem jih preveč obremenjevati. Zdi se mi, da so v tem tempu življenja že tako ali tako preutrujeni. In sredi dneva se sprašujem, kam je šel čas. Kar izginil je. Minil je, kot bi ga ne bilo. Res, ta občutek, nikoli ga ni dovolj. Nenehno hitenje, polno uradnih zahtev, tekanje med urniki enih in drugih, ki naj bi sodelovali, daje občutek utesnjenosti in pomanjkanja zraka. In temu daje intonacijo še žalost, teža slovesa še ni popustila. Prikrade se v dan, v moj svet. A me spomni, da je On tu. Pa se poglobim v molitev in počasi se v meni sprosti blagost, umirjenost. Čista in globoka. Ogreje me Božja beseda, kot plašč, ki varuje. V ospredje priplava zavedanje polnosti življenja, ob treznem premisleku kljub utrujenosti zadovoljstvo nad uspešno opravljenimi nalogami, razrešenimi zapleti. Zazrem se v Storžič, ki se skozi zelenje mojega vrta pokaže kot spomin na mojo mladost. Je vez med preteklim in sedanjim. Pomagal mi je, da sem zmogla počasi sprejeti nov dom, nove čase, ki pa so povezani z mojimi koreninami. Prevlada hvaležnost za skrivnostnost življenjskega kroga, ki vsebuje vse – lepo, dobro in tudi težko temno stran. Občutek majhnosti se porodi in skromno ga podarim Vsemogočnemu. Tudi to moje, včasih brezglavo tekanje ima smisel in celo smešen prizvok. Pomaga, da se nasmejim, prijazno ozrem na dan, ki je minil, kot bi bil en sam trenutek. Bil je eden prelepih poletnih dni, ko se večerna zarja nekako umesti v dušo. Nič drugega, samo doživljanje prelepe svetlobe, ki se spreminja iz trenutka v trenutek, njeno odsevanje na grmih, drevesih, cvetoči tamariski, ki je ves dan prepevala ob brenčanju množice čebel. Moj pogled se ustavi na zvoniku naše starodavne cerkvice, ki v odhajajoči svetlobi še kuka izza goste rasti ob potoku. "Kako starosvetno" je velikokrat rekel Milan. Podoba ostaja. Zdi se mi, da je moj mož tudi zdaj ob meni. Bilo je spokojno, čisto. Taki dnevi so dragoceni, tudi če hitro minejo. Radost bivanja, vpetost v življenje, želja po dobrem med nami, v vsem, kar me obdaja, spravljivost z omejitvami, potrpljenje, sprejemanje svetega so del človeške ljubezni, ki so blizu Ljubezni, ki je Bog.

Raid Al Daghistani: Pandemija in vprašanje človeka

20. 9. 2021

Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče izmed nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan zahteva nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja na stranski tir. Vsa še tako pereča geopolitična in družbena vprašanja, o katerih se vselej razhajajo mnenja, so se glede na neustavljivo širjenje novega virusa umaknila v ozadje. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizogibnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno; oziroma bi to moralo biti. V teh dneh smo priča »hiperpojavu«, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki s surovo brezbrižnostjo razsaja virus in ubija starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »naravne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira v lastnostih in vrlinah, kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova plemenitost, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Mimogrede: ravno zato ni edino upravičenje življenja »estetsko« (ki je na sebi slepo, ne-smiselno), temveč nasprotno: tisto, kar presega golo naravnost in estetskost in jo dopolnjuje, osmišlja, nadgrajuje, poglablja, transformira, kultivira, »humanizira«, z eno besedo: edino upravičenje življenja je navsezadnje duhovno-etično. Ta pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo«, »cel narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti pandemiji. Na svetovno nevarnost zato ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno s temeljno duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko-metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot, in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo kot obdobje eksistencialnega učenja. Verjamem, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo premagali virus (in ne nasprotno), zato je pomembno, kaj bo ostalo po tej zmagi: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih zdaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost na eni ter pomembnosti medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli do okolja in ljudi prijazneje? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za svoje telesno in duhovno zdravje? Ta kriza lahko porodi »novega človeka«.

Milan Knep: Slovenski svetniški kandidati

19. 9. 2021

Poletje se poslavlja, z njim pa rajska sinjina morja, obrobljena z belimi skalami in zelenimi bori v ozadju. Iskanju izgubljenega raja se je zapisal Paul Gauguin (1848–1903), francoski impresionist, ki se je odpravil na Tahiti, v Francosko Polinezijo, sredi Južnega Pacifika. Prepustil se je bujnemu življenju in svobodi. Kdo mu ne bi sledil. Pripovedovanje njegove zgodbe bom povezal s slovenskimi svetniškimi kandidati: z dr. Antonom Strletom, škofom Janezom Gnidovcem, škofom Friderikom Barago, nadškofom Antonom Vovkom in duhovnikom Andrejem Majcnom. Današnja nedelja je namreč posvečena prav njim. Nihče izmed teh nas ne napotuje v idilo šumenja valov. Gauguin je izbral romantiko. Ob koncu leta 1897 je na Tahitiju naslikal eno svojih najbolj znanih del z naslovom: Od kod prihajamo, kaj smo, kam gremo? Iskal je raj, o katerem je na Zahodu govorila hebrejska Biblija. V zahodni krščanski civilizaciji, ki temelji na Bibliji, pa je, za čuda, Gauguin videl tisto negativno kulturno silo, ki preprečuje vrnitev v raj. Ženski lik, ki trga sadež, na sredi slike, spominja na Evo, prvo ženo Geneze. Okoli nje je polno človeških in živalskih figur. V oči bode odsotnost kače, skušnjavke iz bibličnega raja. Hudiča v njegovi tahitijski motiviki zamenja Tupapau, duh mrtvih, ki je navzoč v ozadju ženske, ki trga sadež. Gauguin se tako oddaljuje od Svetega pisma, ki ostro razlikuje med življenjem in smrtjo, in se vrača v kozmično nerazločenost življenja in smrti, kjer je smrt vsebovana v življenju in življenje v smrti. Univerzum je za Gauguina popoln, v njem ni ne Boga ne hudiča, smrt poraja življenje in življenje ponikne v smrt, da se v njej spet prebudi. V nasprotju s takim pojmovanjem človeške eksistence Kristus s svojim vstajenjem smrt izloči iz življenja, jo v temelju izniči, in tako odstrani razlog za melanholijo, ki ga povzroča vrženost v večno kroženja istega. Svetniški kandidat, dr. Anton Strle, je Kristusu sledil kot neutruden spovednik, z redko videno askezo in dosledno izrabo časa, zato je med študenti teologije užival veliko spoštovanje. Janez Gnidovec, skopsko-prizrenski škof, je v skrajni skromnosti peš oskrboval vernike po goratih in revnih pokrajinah svojega obsežnega balkanskega misijona. Anton Vovk se po vojni ni umaknil na varno, temveč je vzdržal nočna zasliševanja in pretrpel zažig, ob tem pa z nebeško vedrino krepil svoje duhovnike. Življenje škofa Barage med severnoameriškimi Indijanci pozna večina Slovencev. Vsi smo po malem romantiki, a verjetno ne verjamemo vanjo, zato so nam tihi navdih slovenske svete žene in sveti možje, ki se jih danes spominjamo in se jim priporočamo.

Emanuela Žerdin: Nočna izmena

18. 9. 2021

Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu. Številni ljudje prihajajo, odhajajo, potekajo aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za dvakrat, ampak trikrat več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči …. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutek nočne izmene je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju … Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj … Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje končata dobro, tako kot je treba.

Zmago Godina: Zakaj se tako zelo sovražimo?

17. 9. 2021

Videti je kot da se vedno bolj sovražimo. Biližajoče se volitve, globalna pandemija ali katera druga kriza ta trend samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Pravzaprav so tudi številni kristjani na žalost postali žrtev trenda “vpij glasneje in izrazi katerokoli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenj, ki so gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj je večina med nami vsaj malo ali pa veliko bolj jezna kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko bolj agresivni kot v osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo in naredijo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi naredili. In razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov zakrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe na katere zapis ali objavo se odizvamo, pri tem ne moremo gledati v oči, pa našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je tam tudi lažje grdo ravnati z drugimi. Žalostno dejstvo je tudi, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa, so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš kaj povedati. Okrog nas se dogaja še en paradoks: zahvaljujoč tehnologiji nikoli prej nismo bili tako povezani kot smo danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljene. Čeprav to ne drži vedno, pa se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršnokoli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še neprestano bombardiranje z novicami o množičnih streljanjih, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih v katerih umirajo nedolžni ljudje, ki nas zasipa z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več kot vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični ko postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej naredimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1.\tKaj je moja resnična spodbuda - želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2.\tBo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega boljše ali slabše? 3.\tBom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše od tega kar je v njih? 4.\tČe bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega - ne govorimo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred..” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev) - s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne pa svojega odmeva.

Robert Kralj: Bližina in oddaljenost

16. 9. 2021

Resničnost vsakega odnosa se giblje med bližino in oddaljenostjo. Ni ene brez druge. Bližina je mogoča zato, ker smo se oddaljili ali si bili prej celo tuji, oddaljenost pa je mogoča zato, ker smo si bili prej blizu. V naših medosebnih odnosih nam bližina dobro dene in prija, oddaljenosti pa se bojimo. Toda bližina in oddaljenost sta dve razsežnosti celovitega odnosa. Če bi bili nenehno v družbi prijateljev ali ljubljene osebe, bi se jih naveličali. Zato je dobro in celo nujno, da imata dva tudi v intimnem odnosu svoje opravke, svoje poti, svoje življenje, da je potem bližina med njima sploh mogoča. Če pa je neodvisnost obeh spet prevelika, obstaja nevarnost, da se odnos ohladi in končno prekine. Zato je velika umetnost vsakega odnosa ohranjanje ravnovesja med bližino in oddaljenostjo. Toda obstaja tudi odnos med človekom in Bogom. Božji duh biva v vsakem izmed nas, a se ne vsiljuje, temveč biva tako, kakor da ga ne bi bilo. Pušča nam svobodo, da stopimo z njim v odnos in se zbližamo z Njim. Tudi v tem temeljnem odnosu izkušamo bližino in oddaljenost. V judovskem modrostnem izročilu se je ohranila ta pomenljiva zgodba: Neki učenec je vprašal učitelja: "Kako je to, da nekdo, ki se posveča samo Bogu in čuti njegovo bližino, hkrati zaznava tudi prepad in oddaljenost?" Učitelj je pojasnil: "Če želi oče svojega malega sinka naučiti hoditi, ga najprej postavi predse in s svojimi rokami tik ob njem pazi, da ne pade, in tako stopa fant med očetovimi rokami proti očetu. Ko pa pride do njega, se mu ta nekoliko odmakne in razširi roke, in tako naprej, da se otrok nauči hoditi." Četudi smo se že zdavnaj naučili hoditi, pa se bomo vsi – tudi v današnjem dnevu – učili hoditi – med bližino in oddaljenostjo.

Edvard Kovač: Užaloščena

15. 9. 2021

Današnji dan, 15. september, praznujemo kot dan vrnitve Primorske k matični domovini. Ko smo veseli, da se naše slovensko jezikovno območje bolj pokriva z državnimi mejami, pa v nas vstajajo podobe naših trpečih rojakov, saj vemo, koliko so prestali, da so ostali zvesti slovenski besedi, pesmi in svoji zemlji. Res je, naši Primorci so veliko pretrpeli zaradi nasilja in prisile fašistov. Toda vsa njihova zgodovina je bila zaznamovana s preizkušnjami in težavami. Najprej je tukaj njihova zemlja, ki je čudovita v ognjenih barvah jesenskega ruja, ali pa je vsa drhteča ob poganjkih vinske trte. Toda ne smemo pozabiti, da gre za zelo kamnito in vetrovno pokrajino. A izredna modrost in plemenitost naših ljudi sta svojega nasprotnika preoblikovali v zaveznika. Kajti naši Primorci so iz zemlje izruvali kamen in iz njega postavili borjače ter ogradili svoje njive in nasade. Tako kraški kamen ni bil samo ovira za rodovitnost zemlje, ampak je postal tudi njen zaščitnik pred izredno močno burjo. Kako lahko z veliko delavnostjo in umnostjo ostanejo na svoji zemlji ter v srcu pojejo v svojem jeziku, so jih učili tudi slovenski čedermaci, se pravi duhovniki, ki so vedeli, da je vsaka totalitarna oblast le začasna, zato morajo naši ljudje na tej čudoviti in zagonetni zemlji vztrajati. Prav na današnji dan pa praznujemo tudi god Žalostne Matere Božje. Pred nami prav tako vstaja podoba Jezusove Matere, ki stoji pod križem ali pa je do konca »užaloščena«, ker ji dajejo mrtvega sina v naročje. Njen obraz je trpeč, pa vendar ostaja zelo mil, kajti Marija ni nikoli izgubila upanja, da bo njen sin kljub trpljenju in smrti živel naprej, saj je Božja ljubezen, ki podarja življenje, neizmerna. Prav ta podoba pa je bila tudi tolažba našim ljudem v najtežjih časih. S pogledom nanjo so premagovali vse tri nadloge: kugo, lakoto in vojsko. Zaradi zaupanja vanjo niso mogli izgubiti smehljaja na svojem obrazu. Spomnimo se, da je Kristus na križu svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu in ji hkrati dejal: »Žena, glej, Tvoj sin!« Jezus svoji materi daje poklon s svetopisemskim vzdevkom najbolj izjemnih izraelskih žena. »Žena Izraela« pomeni ljubljenko Božjo! To je tista ženska, ki je sočutna s svojim ljudstvom in ga je popeljala v boj skozi življenje. Lepa popotnica današnjega praznika tudi za nas, posebno še, ker vidimo, kako so pod Marijinim varstvom in navdihom vztrajali naši Primorci, in se lahko danes z njimi veselimo skupne slovenske države.

Marko Rijavec: Ljubezen v svetu všečkov

14. 9. 2021

Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihov odziv popolnoma šokiral. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črno-beli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš nekaj dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katero se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv.

Alenka Veber: Kocka

13. 9. 2021

Etnologinja in publicistka Alenka Veber v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o preizkušnjah v življenju. Življenje je veliko bolj zapleteno kot igre, v katerih mečemo kocko, ki nam pove, kaj moramo storiti.

Božo Rustja: Gledati z novimi očmi

12. 9. 2021

Poznavalci Svetega pisma pravijo, da zavzema današnji evangeljski odlomek, v katerem Peter izpove vero v Jezusa, osrednje mesto v Markovem evangeliju. Dogaja se na severovzhodu Palestine. Tam Jezus običajno ni deloval. Bežal je od množic in sovražno razpoloženih ljudi. Ljudje so na tem območju častili različna božanstva: sirijske, grške in v Jezusovem času rimske bogove. Zato je nenavaden evangeljski prizor, ko Jezus sredi poganske dežele, obkrožen s častilci poganskih božanstev, sprašuje učence, kaj menijo, kdo je on. In apostol Peter prav sredi poganskega sveta izpove vero v Kristusa, Božjega Sina in edinega pravega Boga. Tudi mi živimo sredi sveta, ki postaja vse boj poganski, in v tem okolju izpovedujemo svojo vero. Za nas je sporočilno, da se apostol Peter ni oziral na druge, kaj so govorili, ampak je odločno izpovedal: »Ti si Kristus« (Mr 8.28), kar pomeni: ti si Odrešenik. Peter je spoznal, da Jezusa ne moremo zaobseči samo s človeškimi izrazi in opredelitvami, pa naj bodo še tako lepi in vzvišeni. Z razliko od Petra so drugi Jezusa imeli za Janeza Krstnika ali preroka Elija ali katerega drugega preroka. Vsi ti naslovi so nekakšni pokloni Jezusovi osebi, a še zdaleč ne obsežejo bistva tega, kar je resnično Kristus. On je bil popolnoma izviren. Je Maziljenec, kar pravzaprav pomeni, da je izbrani Odrešenik. Kako je Kristus res nekaj več in drugačen od drugih, nam lepo govori dogodek iz Napoleonovega življenja. Veliki vojskovodja je pri obedu gostil svoje generale. Pogovor je nanesel tudi na Kristusa. Napoleon je pazljivo poslušal, rekel pa ni nič. Večina gostov je menila, da je bil Jezus samo človek. Sicer velik in izjemen ter dober človek, a samo to. Končno je cesar dejal: »Gospodje, motite se. Poznam človeka. Jezus je bil več kot človek!« Mnogi med nami običajno gledajo površno na stvari okrog sebe in zato gre bistvo mimo njih. Tudi na Kristusa lahko gledamo površno, a je to napačna drža. Nanj moramo gledati z novimi očmi. Izpoved vere je prva stopnja, druga je pravilno »obnašanje«, oziroma življenje po veri. Izpoved vere je temelj, na katerem je zgrajeno naše življenje oziroma življenje po veri. Zato naj bo naša vera trdna kot skala in naj iz te trdne vere izhajajo naša dela, da se bo naša vera prepozna iz dobrih dejanj v življenju.

Robert Friškovec: Monopoly življenja

11. 9. 2021

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

Andrej Ule: Iz svinčene v zlato dušo

10. 9. 2021

Srednjeveški alkimisti, kot vemo iz zgodb, so si vse življenje vneto prizadevali za spreminjanje svinca v zlato. Njihova prizadevanja pa so bila neuspešna. Sodobna, zlasti Jungova psihološka tolmačenja alkimije, njene simbolike in postopkov pa nam govorijo, da je bila snovna alkimija tradicionalnih alkimistov pravzaprav le njen zunanji in manj pomemben vidik. Ta je predstavljal fizični izraz in simbol prave in globlje duševne alkimije. Duševna alkimija pa stremi k preobrazbi »svinčene« duše v »zlato« dušo. Svinčena duša v tem primeru pomeni človekovo vsakdanje zavedanje in umovanje, ki je povsem podrejeno fizičnemu svetu in nanj vezanim željam in strahovom. Zlata duša pa pomeni človekovo čisto duhovno zavedanje, ki je osvobojeno »teže« snovnega sveta in zna uzreti globlji pomen bistva življenja. V tradicionalnih verovanjih naj bi bilo najpomembnejše sredstvo duševne alkimistične preobrazbe kamen modrosti ali eliksir modrosti, sredstvo, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju vseh »zemeljskih« nečistoč iz prvotne mešanice vsakdanjega in globljega umovanja in nato k preobrazbi svinčenosti v zlatost. Ti alkimisti so si s pomočjo etičnih in duhovnih praks, ki so jih primerjali s kemičnimi postopki, trudili za prečiščenje lastne duševnosti. Predvsem so se trudili za preseganje različnih infantilnih predstav, kot je npr. predstava o tem, da smo vedno le žrtev drugih in vnaprejšnjim negativnim čustvom do drugih ljudi. Urili so se v prevzemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj, v sposobnosti boljšega razumevanja sveta, za globlje sočutenje z drugimi. Ta, prikriti del alkimije, je pomemben in mu velja tenkočutno prisluhniti še danes. Ob tem pa velja upoštevati še en ključni alkemični izrek, ki pravi: »O človek! V tebi samem se skriva zaklad vseh zakladov. Spoznaj samega sebe in spoznal boš ves svet in vse bogove.«

Emanuela Žerdin: Duhovnost

9. 9. 2021

V današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanje redovnice Emanuele Žerdin o duhovnosti. V današnjem svetu, kjer se veliko ljudi peha le za materialnimi dobrinami, se je treba ustaviti in premišljevati o duhovnosti in jo tudi začutiti.

Andrej Šegula: Praznik Marijinega rojstva

8. 9. 2021

Človek je radovedno bitje. Nekateri raziskujejo svoje rodovnike, kdo so, kdo so njihovi predniki, od kod prihajajo, kaj so bili, s čim so se ukvarjali … Vse to zato, da bi začutili svojo bit, svoje življenje, da bi še bolj živeli zdaj in tukaj. V kontekstu iste radovednosti pa bi lahko govorili tudi, ko gledamo okoli sebe in vidimo, kaj vse je človek pripravljen narediti, da bi "videl" svojo prihodnost, svoj jutrišnji dan. Danes obhajamo praznik rojstva Device Marije, pogovorno ta praznik imenujemo tudi mali šmaren. Na ta dan je bila namreč v Jeruzalemu posvečena bazilika, zgrajena nad hišo sv. Ane, Marijine matere. Evangelij, ki se bere na današnji praznik, je vzet z začetka Matejevega evangelija. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu. Pred tem pa je rodovnik, ki ga je evangelist postavil na začetek svojega evangelija, kot uvod. Ob prebiranju tega rodovnika dobimo občutek, kot da bi šlo za prerez Stare zaveze, od Abrahama naprej. Na koncu rodovnika se zelo jasno pokaže Marijina vloga v zgodovini zveličanja, ki je tesno povezana s Kristusom, z njegovim učlovečenjem. Papež Frančišek v eni od svojih pridig pravi, da pri rodovniku takoj opazimo prekinitev sheme, saj pri Jožefu ne piše "se mu je rodil", temveč "mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus". Ime Jezus pomeni Bog rešuje, Kristus pa v grščini pomeni maziljeni. Ob tem prazniku poudarjamo, da Jožef, Marijin mož, ne spočne Jezusa. Sina preprosto sprejme – je dar, ki mu ga je Oče naklonil po Mariji. Tako nam današnji praznik ponuja več izhodišč za razmišljanje. Lahko bi se ustavili ob rodovniku, lahko bi se ustavili ob ženskih likih rodovnika, ob Mariji in njenem mestu v zgodovini odrešenja, pri Jezusu Kristusu. Sveti Andrej s Krete, svetnik, ki je živel med 7. in 8. stoletjem, je zapisal: "Današnje bogoslužje časti rojstvo Božje Matere. Vendar pa sta pravi pomen in cilj tega dogodka učlovečenje Besede. Marija se namreč rodi zato, da bi bila Mati Kralja vseh vekov." Tako nas tudi današnji praznik po ovinkih pripelje do Jezusa Kristusa. Naj bo tudi naša radovednost taka, da nas bo pripeljala bliže k nam samim, k našim bližnjim, do Boga. Pomembno je, kam je usmerjen naš fokus.

Polonca Zupančič: o pomembnosti lenarjenja

7. 9. 2021

V enem izmed številnih zapisov na spletni strani organizacije »Šole življenja«, ki si prizadeva za ozaveščanje o duševnem zdravju, pisec obravnava pojmovanje lenobnosti. Čeprav na lenarjenje današnja družba v splošnem gleda precej odklonilno, si avtor besedila prizadeva preoblikovati pomen »trdega dela« na eni strani in »lenobe« na drugi. \t»Z lenarjenjem ne zanemarjamo svoje produktivnosti,« je prepričan pisec besedila. »Čeprav se svetu morda zdi, da ne počnemo nič, se pod površjem vendarle odvija marsikaj pomembnega.« Pri vsakodnevnih opravilih se namreč rutinsko osredotočamo na uresničevanje načrtov, ne da bi pri tem razmislili o njihovi vrednosti in smislu, toda pisec meni, da bi se morali enako vneto in pozorno »posvečati globljim, manj dosegljivim platem našega notranjega življenja«, saj bomo le tako lahko razumeli vzroke svojih težav in jih uspešno reševali. Vendar pa se te »plati prikopljejo na površje šele, ko se počutimo dovolj pogumne, da se distanciramo od trenutnih opravkov; ko dejansko lahko opazujemo oblake in ne počnemo vse popoldne nič«. Da se v vsem tem vrvežu ustavimo, se poglobimo vase in se zavestno ukvarjamo z lastnimi mislimi in čustvi, je zato včasih to za nas »eno izmed najtežjih opravil«, ugotavlja avtor. Izrednega pomena je torej, da se naučimo razlikovati med čustvenim in praktičnim delom: nekdo, čigar rokovnik je zapolnjen s sestanki, opravki, telefonskimi klici in drugimi obveznostmi, »na prvi pogled res pusti vtis zaposlenosti, a se morda v resnici le skriva pred svojimi resničnimi občutki«. Takšni posamezniki stalno prelagajo čas za raziskovanje notranjega doživljanja na nedoločeno prihodnost in se pod videzom 'zaposlenosti' uspešno izogibajo soočenju z nelagodnimi življenjskimi vprašanji, ki zadevajo smisel našega početja. Žal naša moderna družba spodbuja tak 'kult zaposlenosti', ko je vsak izgovor priročen, da se nam ni treba ukvarjati z osmišljanjem svojih dejanj in prepričanj. »Takšna zaposlenost je zato najhujša oblika lenobe,« ugotovi avtor zapisa. Po njegovem mnenju se pravi pogum ne pokaže le v drznih podvigih, pač pa tudi v odločitvi, da se bomo v samoti doma soočili s svojimi mislimi in občutji, pa naj bodo še tako nepričakovana, neprijetna ali težavna. Smisel lenarjenja je namreč prav v očiščevanju svojega notranjega življenja in doživljanja, to pa je izrednega pomena pri ohranjanju našega duševnega zdravja. Trdo delo se tako po njegovem mnenju »ne odvija samo v pisarnah, pač pa ga morda opravlja tudi nekdo, ki samo strmi skozi okno.«

Robert Kralj: Zaupanje

6. 9. 2021

Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju? Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba: Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju: »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«. »Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«. Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«. Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.

Edvard Kovač: Presenetljivo božje maščevanje

5. 9. 2021

Že naša slovenka ljudska modrost podobno kot biblična misel in pravi, da »Božje sodbe niso naše sodbe«. Nasploh si svetopisemski preroki prizadevajo, da bi se njihovo ljudstvo odreklo preveč človeškim predstavam o Bogu. Ne samo, da mu prepovedujejo, da bi si izrezal ali vlil podobo Boga, od svojega ljudstva tudi zahtevajo, da svojemu Bogu Jahvetu ne pripisujejo preveč človeških lastnosti. Zato ves čas poudarjajo, da je Bog veliko bolj pravičen kot človek, ker vidi v globino duše vsakogar, prav tako da je njegova ljubezen drugačna kot človeška, saj je tudi povezana z usmiljenjem, z prizanesljivostjo in odpuščanjem. Zato preroki spremenijo besednjak čustev. Za nas ljudi je npr. čustvo ljubosumnja mešanica ljubezni in sebičnosti, naklonjenosti in jeze nad nekom. Božje ljubosumje pa je čisto drugačno, pomeni, da nas Bog ljubi na enkraten, neprimerljiv in neponovljiv način, ljubi nas tako, kot nas ne zna nihče. Na tem obzorju čiste Božje drugačnosti prerok Izaija tudi v današnjem nedeljskem berilu predstavi Božje maščevanje. Človeško maščevanje je kruto, neizprosno, v imenu človeške pravičnosti kaznujemo in smo celo sposobni vzeti zase več, kot nam je bilo vzeto, raniti globlje, kot pa smo bili sami prizadeti. Zato tudi beremo, kako Judje v svoji človeški nebogljenosti molijo k Bogu Jahvetu, naj bo krut tako, kot so oni. Tokrat pa jim prerok Izaija pove, da je Božje maščevanje povsem nekaj drugega: njihov Bog se maščuje z dobroto! Kaj beremo v 35. poglavju knjige velikega preroka? Da se bo Bog maščeval tako, da bo slepec znova videl, da bo hromi skakal kakor jelen, nemi bo znova vriskal, po puščavi bodo vzniknili vrelci sveže vode … skratka Bog »se maščuje« z dobroto, radostjo in ljubeznijo. Če potem beremo v današnjem evangeliju, da je Jezus iz Nazareta na poti h Galilejskemu morju ozdravil gluhonemega, to pomeni, da je v njem na delu Bog sam, da je tudi Kristus sposoben naše maščevanje nadomestiti z Božjim, se pravi namesto človeškega maševanja postaviti čudežni dogodek ljubezni. Toda bodimo pozorni, evangelist Marko pravi, da je odslej nemi »prav govoril«. Pravilnost njegove govorice ni bila samo pravilna izgovarjava aramejščine, jezika, v katerem so takrat govorili Jezusovi rojaki, ampak v svetopisemski govorici »pravilno izrekati besedo« pomeni izrekati pravičnost in dobroto. A najlepše v Markovi pripovedi je to, da so ob nemem, ki je vriskal, začeli navdušeno govoriti tudi vsi ljudje, ki so ga slišali. Ali ni to sporočilo evangelija, da ob njegovi besedi začnemo tudi mi govoriti radostno in navdušujoče?

Marko Rijavec: Moč semena

4. 9. 2021

Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.

Dušan Osojnik: Tema in svetloba

3. 9. 2021

Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…