Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Danes je 2. februar. To je 40 dni po božiču. V katoliškem koledarju praznik svečnice. Svoje korenine ima v judovski verski praksi, v krščanskem okolju pa se najopazneje pokaže s tem, da po tem prazniku v naših cerkvah pospravimo jaslice. Še pred tem pa se danes zazremo v svečo. Lep simbol. Sveč za svetlobo danes tako rekoč ne potrebujemo več. Imamo stikala. Sodobne in varčne LED luči. Nežne ambientalne lučke ali pa sijoče reflektorje. Toda … ko želimo ustvariti pravo vzdušje … ko želimo svoji duši nekaj trenutkov miru … ali pa zahrepenimo po zbranosti v molitvi ali meditaciji … ko želimo romantično bližino ali ko želimo, da bi večerja bila nepozabna … prižgemo svečo. In če se zazrem v svečo … če jo opazujem dovolj dolgo … vselej začne govoriti … S svojo tišino … S tistim nežnim plamenom … S čarobnimi sencami, ki jih ustvarja … Predvsem pa s ceno, ki jo sveča za vse to plača … In cena te lepote je visoka: sveča se počasi manjša. Enkrat bo dogorela. In tu me sveča začne vznemirjati … Prebuja me … Govori tisto, kar bi velikokrat raje preslišal: namreč, da toplina, bližina, resnična ljubezen nikoli niso zastonj. Vedno stanejo. Toda če te cene nisem pripravljen sprejeti, sem kakor ugasnjena sveča. Morda skrbno oblikovana, lepo okrašena … Okrasek na polici, na katerem se nabira prah … in ga bodo enkrat, ko se ga bodo naveličali, zavrgli. Poslanstvo sveče je, da gori. In tudi moje poslanstvo je, da se podarim. Da pustim, da izgoreva moj čas. Da pustim, da izgoreva moj ego. Moje udobje. Moja sebičnost. Sveča me tiho vabi, da bi bilo moje življenje – življenje ZA. Za nekoga. Za to, da bi srce vsaj nekoga utripalo malo lažje in malo lepše, ker sem ob njem jaz. Velikokrat smo ga že slišali, velikokrat prebrali, sem prepričan … … tisti pregovor … ki vendarle tako lepo pristaja današnjemu dnevu: »Bolje je prižgati eno samo, še tako majhno luč … kot preklinjati temo.« Lep in svetal – morda pa celo svečan – dan vam želim.
Danes je 2. februar. To je 40 dni po božiču. V katoliškem koledarju praznik svečnice. Svoje korenine ima v judovski verski praksi, v krščanskem okolju pa se najopazneje pokaže s tem, da po tem prazniku v naših cerkvah pospravimo jaslice. Še pred tem pa se danes zazremo v svečo. Lep simbol. Sveč za svetlobo danes tako rekoč ne potrebujemo več. Imamo stikala. Sodobne in varčne LED luči. Nežne ambientalne lučke ali pa sijoče reflektorje. Toda … ko želimo ustvariti pravo vzdušje … ko želimo svoji duši nekaj trenutkov miru … ali pa zahrepenimo po zbranosti v molitvi ali meditaciji … ko želimo romantično bližino ali ko želimo, da bi večerja bila nepozabna … prižgemo svečo. In če se zazrem v svečo … če jo opazujem dovolj dolgo … vselej začne govoriti … S svojo tišino … S tistim nežnim plamenom … S čarobnimi sencami, ki jih ustvarja … Predvsem pa s ceno, ki jo sveča za vse to plača … In cena te lepote je visoka: sveča se počasi manjša. Enkrat bo dogorela. In tu me sveča začne vznemirjati … Prebuja me … Govori tisto, kar bi velikokrat raje preslišal: namreč, da toplina, bližina, resnična ljubezen nikoli niso zastonj. Vedno stanejo. Toda če te cene nisem pripravljen sprejeti, sem kakor ugasnjena sveča. Morda skrbno oblikovana, lepo okrašena … Okrasek na polici, na katerem se nabira prah … in ga bodo enkrat, ko se ga bodo naveličali, zavrgli. Poslanstvo sveče je, da gori. In tudi moje poslanstvo je, da se podarim. Da pustim, da izgoreva moj čas. Da pustim, da izgoreva moj ego. Moje udobje. Moja sebičnost. Sveča me tiho vabi, da bi bilo moje življenje – življenje ZA. Za nekoga. Za to, da bi srce vsaj nekoga utripalo malo lažje in malo lepše, ker sem ob njem jaz. Velikokrat smo ga že slišali, velikokrat prebrali, sem prepričan … … tisti pregovor … ki vendarle tako lepo pristaja današnjemu dnevu: »Bolje je prižgati eno samo, še tako majhno luč … kot preklinjati temo.« Lep in svetal – morda pa celo svečan – dan vam želim.
Kaj najpogosteje bremeni naše počutje in nam jemlje voljo? Povsem smo si enotni, da je to tesnoba. Psihologi so mnenja, da tesnobo povzročajo nepredelane in nerazrešene infantilne vsebine. Sigmund Freud dodaja, da nismo sami gospodarji pod svojo streho, zato z odpori in obrambnimi mehanizmi vztrajno branimo nekaj, kar bi morali spremeniti. V tesnobi se znajdemo tudi zaradi negotovega občutka, kdo v resnici smo, zakaj nas okolica ne sprejema, kot si želimo. Pogosta je tudi narcisistična motnja, ki je v razcepljenosti med tem, da se kdo sam sebi zdi močan, sposoben, da zmore vse, ter tistim drugim delom sebe, da je zguba, da nič, kar naredi, ni v redu. Navzven so taki ljudje videti samovšečni. Ko so si všeč, so lahko zelo agresivni, toda ko pridejo domov, med štiri stene, se morajo pogosto napiti, da ublažijo tesnobo. Psihiater dr. Borut Škodlar pravi, da je tesnoba eno najtemeljnejših občutij, ki se kaže skozi različne strahove. Že človeško vrženost v svet in to, da nam je dan razum, s katerim poskušamo razmišljati o življenju, smrti, smislu in namenu, zakaj smo tukaj, spremlja tesnoba. V tesnobo nas lahko kdaj potisne tudi umetnost, recimo znameniti performans Mesni užitek, ki ga je ameriška umetnica Carolee Schneemann prvič izvedla v Parizu leta 1964. Performans prikazuje ekstatično valjanje skupine ljudi med surovimi ribami, perutnino, klobasami, tekočimi barvami in zmečkanimi papirji. Kustosinja razstave je v tem videla »erotični ritual ter ekscesno-hedonistično slavljenje mesa, kar naj bi simboliziralo človeško življenje, temelječe na nagonih«. Janez Krstnik pa kaže na izvor tesnobe, ki ni psihološke narave. Pravi tole: Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba in obstal na Jezusu, zato lahko pričujem, da je ta Božji Sin, ki odjemlje naše grehe, tudi našo tesnobo in malodušje. Imamo torej dva konteksta, psihološkega in duhovnega, v katerih občutimo in razlagamo tesnobo. Ker dobiva tesnoba vse večje razsežnosti, smemo sklepati, da postaja tesnoba vse teže obvladljiva tudi zato, ker je ujeta v sindrom zaprtega neba. Ljudje ne verujejo, da se Božji Duh spušča v našo ranljivost, kot oznanja Janez Krstnik. Ker je za mnoge nebo zaprto, svet nima izhodne perspektive; tesnoba postaja povsod navzoča. Janez Krstnik nas spomni, da skozi odprto nebo prihaja do nas Beseda, ki je Bog. Ta Beseda je drugačna od besed, ki jih govorimo drug drugemu, in je obenem Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Zato velja: tudi če se človek počuti zver in zmes nagonov, lahko v Kristusu sprejme Božje otroštvo, da ga ne more zrušiti še tako nenaklonjena okolica. Nebo, Božji dotik nas doseže, če, kot pravi sv. Pavel: Kličemo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer koli si bodi.
Kaj najpogosteje bremeni naše počutje in nam jemlje voljo? Povsem smo si enotni, da je to tesnoba. Psihologi so mnenja, da tesnobo povzročajo nepredelane in nerazrešene infantilne vsebine. Sigmund Freud dodaja, da nismo sami gospodarji pod svojo streho, zato z odpori in obrambnimi mehanizmi vztrajno branimo nekaj, kar bi morali spremeniti. V tesnobi se znajdemo tudi zaradi negotovega občutka, kdo v resnici smo, zakaj nas okolica ne sprejema, kot si želimo. Pogosta je tudi narcisistična motnja, ki je v razcepljenosti med tem, da se kdo sam sebi zdi močan, sposoben, da zmore vse, ter tistim drugim delom sebe, da je zguba, da nič, kar naredi, ni v redu. Navzven so taki ljudje videti samovšečni. Ko so si všeč, so lahko zelo agresivni, toda ko pridejo domov, med štiri stene, se morajo pogosto napiti, da ublažijo tesnobo. Psihiater dr. Borut Škodlar pravi, da je tesnoba eno najtemeljnejših občutij, ki se kaže skozi različne strahove. Že človeško vrženost v svet in to, da nam je dan razum, s katerim poskušamo razmišljati o življenju, smrti, smislu in namenu, zakaj smo tukaj, spremlja tesnoba. V tesnobo nas lahko kdaj potisne tudi umetnost, recimo znameniti performans Mesni užitek, ki ga je ameriška umetnica Carolee Schneemann prvič izvedla v Parizu leta 1964. Performans prikazuje ekstatično valjanje skupine ljudi med surovimi ribami, perutnino, klobasami, tekočimi barvami in zmečkanimi papirji. Kustosinja razstave je v tem videla »erotični ritual ter ekscesno-hedonistično slavljenje mesa, kar naj bi simboliziralo človeško življenje, temelječe na nagonih«. Janez Krstnik pa kaže na izvor tesnobe, ki ni psihološke narave. Pravi tole: Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba in obstal na Jezusu, zato lahko pričujem, da je ta Božji Sin, ki odjemlje naše grehe, tudi našo tesnobo in malodušje. Imamo torej dva konteksta, psihološkega in duhovnega, v katerih občutimo in razlagamo tesnobo. Ker dobiva tesnoba vse večje razsežnosti, smemo sklepati, da postaja tesnoba vse teže obvladljiva tudi zato, ker je ujeta v sindrom zaprtega neba. Ljudje ne verujejo, da se Božji Duh spušča v našo ranljivost, kot oznanja Janez Krstnik. Ker je za mnoge nebo zaprto, svet nima izhodne perspektive; tesnoba postaja povsod navzoča. Janez Krstnik nas spomni, da skozi odprto nebo prihaja do nas Beseda, ki je Bog. Ta Beseda je drugačna od besed, ki jih govorimo drug drugemu, in je obenem Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Zato velja: tudi če se človek počuti zver in zmes nagonov, lahko v Kristusu sprejme Božje otroštvo, da ga ne more zrušiti še tako nenaklonjena okolica. Nebo, Božji dotik nas doseže, če, kot pravi sv. Pavel: Kličemo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer koli si bodi.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vedno bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, toda vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vedno bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, čeprav se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja. Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Torina 19. stoletja reševal fante, ki so z bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Mnogi izmed njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Mnogi so pristali v zaporih ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajaj jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajenskimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. Toda to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se mnogi sprašujejo, ali je res vse to sanjal ali pa si je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako zelo mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo. Ko vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, potem pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vedno bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, toda vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vedno bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, čeprav se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja. Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Torina 19. stoletja reševal fante, ki so z bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Mnogi izmed njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Mnogi so pristali v zaporih ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajaj jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajenskimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. Toda to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se mnogi sprašujejo, ali je res vse to sanjal ali pa si je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako zelo mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo. Ko vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, potem pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v ponovljeni Duhovni misli na podlagi nenavadne prometne nesreče razmišlja o nepriznavanju napak in zablod, o skrivanju pred odgovornostjo.
Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v ponovljeni Duhovni misli na podlagi nenavadne prometne nesreče razmišlja o nepriznavanju napak in zablod, o skrivanju pred odgovornostjo.
Znameniti Jezusov Govor na gori, kot ga predstavi evangelist Matej, se začenja z blagri: blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, žalostnim, usmiljenim, miroljubnim, čistim v srcu, preganjanim zaradi pravice itd. Kako drzna je beseda blagor ob držah, pri katerih človek današnje družbe raje vzklike: Gorje! Ta je preveč krotak in miren! Revež, s tem ne bo nikamor prišel! In kdo si danes še upa reči blagor nekomu, ki je po krivici preganjan, in je zaradi moči medijev lahko v enem samem dnevu ob dobro ime? Vendar Jezus s temi blagri in z držami, ki jih postavi kot svetilnik, misli povsem zares. Ničesar ne predlaga svojim učencem, kar ne bi sam živel. Blagri so drže Njegovega srca. On, kot Bog in človek, je v ta svet vpeljal drugačno, ne zemeljsko, ampak nebeško ravnanje in Božjo miselnost. Osolil je ta svet, ki je z grehom izgubil pravi okus in pomen, ga ozdravil in dopolnil ter vanj vnesel drugačno zakonitost. Ne več: Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo (2 Mz 21,24), kot je bilo zapisano v Mojzesovi postavi, ampak: Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve (Mt 5,39-41). Vendar to ni zgolj stvar dobre volje ali askeze. Nekaj več je: gre za resnično ljubezen, tisto ljubezen, ki ima izvor v Bogu Očetu in smo jo od njega tudi prejeli. Vse življenje Božjega Sina je bilo ljubeče darovanje. Do zadnje kaplje krvi, do smrti na križu je v svojem telesu živel te drže, ki jih blagruje. Nato pa je s svojim vstajenjem od mrtvih razodel, kakšen je izid takšnega življenja. Ne le zanj, ampak za vsakega od nas. Vsak, ki se okuži z Božjo ljubeznijo, ima takšno upanje. Jezus Kristus v blagrih ne poveličuje žalosti ali preganjanja zaradi trpljenja, ki ga povzročata človeku, ampak blagruje ljubezen, s katero ta človek trpi, kajti v ljubezni se skriva in razodeva Božje delovanje in njegova bližina. Kaj bomo torej imeli od tega, če bomo ljudje blagrov in bomo živeli tako, kot se nam »po človeško« ne splača? Vsak blagor prinaša tudi obljubo. Gospod nam obljublja tolažbo, polnost življenja, Božje sinovstvo in delež pri njegovem kraljestvu. Da, obljublja nam svoje vstajenje, kajti vse te obljube najdejo uresničitev v vstalem Kristusu.
Znameniti Jezusov Govor na gori, kot ga predstavi evangelist Matej, se začenja z blagri: blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, žalostnim, usmiljenim, miroljubnim, čistim v srcu, preganjanim zaradi pravice itd. Kako drzna je beseda blagor ob držah, pri katerih človek današnje družbe raje vzklike: Gorje! Ta je preveč krotak in miren! Revež, s tem ne bo nikamor prišel! In kdo si danes še upa reči blagor nekomu, ki je po krivici preganjan, in je zaradi moči medijev lahko v enem samem dnevu ob dobro ime? Vendar Jezus s temi blagri in z držami, ki jih postavi kot svetilnik, misli povsem zares. Ničesar ne predlaga svojim učencem, kar ne bi sam živel. Blagri so drže Njegovega srca. On, kot Bog in človek, je v ta svet vpeljal drugačno, ne zemeljsko, ampak nebeško ravnanje in Božjo miselnost. Osolil je ta svet, ki je z grehom izgubil pravi okus in pomen, ga ozdravil in dopolnil ter vanj vnesel drugačno zakonitost. Ne več: Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo (2 Mz 21,24), kot je bilo zapisano v Mojzesovi postavi, ampak: Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve (Mt 5,39-41). Vendar to ni zgolj stvar dobre volje ali askeze. Nekaj več je: gre za resnično ljubezen, tisto ljubezen, ki ima izvor v Bogu Očetu in smo jo od njega tudi prejeli. Vse življenje Božjega Sina je bilo ljubeče darovanje. Do zadnje kaplje krvi, do smrti na križu je v svojem telesu živel te drže, ki jih blagruje. Nato pa je s svojim vstajenjem od mrtvih razodel, kakšen je izid takšnega življenja. Ne le zanj, ampak za vsakega od nas. Vsak, ki se okuži z Božjo ljubeznijo, ima takšno upanje. Jezus Kristus v blagrih ne poveličuje žalosti ali preganjanja zaradi trpljenja, ki ga povzročata človeku, ampak blagruje ljubezen, s katero ta človek trpi, kajti v ljubezni se skriva in razodeva Božje delovanje in njegova bližina. Kaj bomo torej imeli od tega, če bomo ljudje blagrov in bomo živeli tako, kot se nam »po človeško« ne splača? Vsak blagor prinaša tudi obljubo. Gospod nam obljublja tolažbo, polnost življenja, Božje sinovstvo in delež pri njegovem kraljestvu. Da, obljublja nam svoje vstajenje, kajti vse te obljube najdejo uresničitev v vstalem Kristusu.
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160–225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160–225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da zdaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Številni prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva. Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.« Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, naj se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost. Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, ali se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo.
Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da zdaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Številni prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva. Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.« Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, naj se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost. Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, ali se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo.
Danes obhajamo nedeljo Božje besede, nedeljo Svetega pisma – Besede, ki ima neverjetno moč, da razsvetljuje in daje življenju smisel. Sveto pismo ni knjiga preteklosti, ampak glas sedanjosti, ki še vedno nagovarja človeško srce. Papež Frančišek jo je uvedel z apostolskim pismom Aperuit illis (30. september 2019), da bi bila tretja nedelja med letom posvečena premišljevanju in širjenju Božje besede. Papež Frančišek je ob tem zapisal, da naj ta dan »v Božjem ljudstvu prebudi zaupanje v Sveto pismo, da bi postalo del vsakdana – kot kruh, ki hrani, in luč, ki vodi«. In ravno luč je osrednja beseda današnje nedelje. Prerok Izaija napove ljudstvu, ki hodi v temi: »Zagledalo je veliko luč.« (Iz 9,1) A kakšna luč je to danes – v času, ko so naše ulice razsvetljene, naša srca pa pogosto temna? Luč, o kateri govori Sveto pismo, ni reflektor, ki razkrije napake drugih, temveč notranja svetloba, ki nas vodi iz teme brezupa v prostor miru. Jezus, ki »hodi po Galileji in oznanja evangelij kraljestva« (Mt 4,23), ni prišel, da bi obsodil, temveč da bi razsvetlil. Papež Frančišek pravi, da se Kristusova luč vedno širi z obrobja – iz krajev, kjer so ljudje ranjeni, spregledani, izgubljeni (Angel Gospodov, 26. 1. 2013). Tudi mi danes živimo v »poganski Galileji« sodobnega sveta – med kulturami, idejami in prepričanji, ki se križajo in tekmujejo. Živimo v času informacij, a pogosto brez smeri. Naša družba je razsvetljena s tehnologijo, a razdeljena zaradi besed. Po podatkih Eurostata je sicer zadovoljstvo Evropejcev z življenjem visoko, vendar številni čutijo praznino in pomanjkanje smisla. Morda je to trenutek, ko nas Jezus znova vabi: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) Spreobrnjenje danes ni le verski pojem, ampak povabilo k spremembi pogleda – od sebičnosti k sočutju, od potrošništva k preprostosti, od tekmovalnosti k sodelovanju. Papež Leon XIV. nas spominja: »Bog deluje v našem življenju, ko se izpraznimo – v molitvi, preprostosti in služenju drugim. Takrat v nas najde prostor, da deluje s svojo ljubeznijo.« (Kateheza, 2025) Dragi poslušalci, resnična luč ni tista, ki sije navzven, temveč tista, ki v nas prebuja dobro. Božja beseda nas vabi, da dovolimo, da nas razsvetli resnica, ki spreminja srce. Le tam, kjer so iskrenost, odpuščanje in ljubezen, se rodi prava svetloba. Naj ta nedelja Božje besede v nas znova prižge hrepenenje po tej luči – da bomo sami postali njeni nosilci v svetu, ki jo tako zelo potrebuje.
Danes obhajamo nedeljo Božje besede, nedeljo Svetega pisma – Besede, ki ima neverjetno moč, da razsvetljuje in daje življenju smisel. Sveto pismo ni knjiga preteklosti, ampak glas sedanjosti, ki še vedno nagovarja človeško srce. Papež Frančišek jo je uvedel z apostolskim pismom Aperuit illis (30. september 2019), da bi bila tretja nedelja med letom posvečena premišljevanju in širjenju Božje besede. Papež Frančišek je ob tem zapisal, da naj ta dan »v Božjem ljudstvu prebudi zaupanje v Sveto pismo, da bi postalo del vsakdana – kot kruh, ki hrani, in luč, ki vodi«. In ravno luč je osrednja beseda današnje nedelje. Prerok Izaija napove ljudstvu, ki hodi v temi: »Zagledalo je veliko luč.« (Iz 9,1) A kakšna luč je to danes – v času, ko so naše ulice razsvetljene, naša srca pa pogosto temna? Luč, o kateri govori Sveto pismo, ni reflektor, ki razkrije napake drugih, temveč notranja svetloba, ki nas vodi iz teme brezupa v prostor miru. Jezus, ki »hodi po Galileji in oznanja evangelij kraljestva« (Mt 4,23), ni prišel, da bi obsodil, temveč da bi razsvetlil. Papež Frančišek pravi, da se Kristusova luč vedno širi z obrobja – iz krajev, kjer so ljudje ranjeni, spregledani, izgubljeni (Angel Gospodov, 26. 1. 2013). Tudi mi danes živimo v »poganski Galileji« sodobnega sveta – med kulturami, idejami in prepričanji, ki se križajo in tekmujejo. Živimo v času informacij, a pogosto brez smeri. Naša družba je razsvetljena s tehnologijo, a razdeljena zaradi besed. Po podatkih Eurostata je sicer zadovoljstvo Evropejcev z življenjem visoko, vendar številni čutijo praznino in pomanjkanje smisla. Morda je to trenutek, ko nas Jezus znova vabi: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) Spreobrnjenje danes ni le verski pojem, ampak povabilo k spremembi pogleda – od sebičnosti k sočutju, od potrošništva k preprostosti, od tekmovalnosti k sodelovanju. Papež Leon XIV. nas spominja: »Bog deluje v našem življenju, ko se izpraznimo – v molitvi, preprostosti in služenju drugim. Takrat v nas najde prostor, da deluje s svojo ljubeznijo.« (Kateheza, 2025) Dragi poslušalci, resnična luč ni tista, ki sije navzven, temveč tista, ki v nas prebuja dobro. Božja beseda nas vabi, da dovolimo, da nas razsvetli resnica, ki spreminja srce. Le tam, kjer so iskrenost, odpuščanje in ljubezen, se rodi prava svetloba. Naj ta nedelja Božje besede v nas znova prižge hrepenenje po tej luči – da bomo sami postali njeni nosilci v svetu, ki jo tako zelo potrebuje.
Želim vsem mirno in prijetno prebujanje. Dan, ki ga začenjamo, nas kliče, da gremo spet na delo, po svojih vsakdanjih opravilih. Samo tako bo dan izpolnjen. Misel, ki nam pri na pol odprtih očeh že navsezgodaj dvigne pritisk. Delo je postalo meč, ki visi nad številnimi in greni življenje. Pri tem ne mislim na lenobo, izogibanje naporov, na nesposobnost. Res so nekateri, ki jih nič ne premakne in ne mignejo z mezincem. Večina vendarle želi delati in je ponosna na svoj poklic. Ob tem ostajajo neizpolnjeni, ker vidijo bolj to, česar niso storili in ne morejo opraviti, kot to, kar jim je uspelo postoriti. Sam pogosto hitim na delo. Urnik me preganja in si ne dovolim, da bi zamujal. Kako hudo je srečati človeka, ki ga že dolgo nisi videl, in ga pustiti le z nekaj vljudnimi besedami, da ja ne bi trpelo delo. Občudujem mlade starše, ki hitijo s svojimi otroki v vrtce, šole in jih tam na tak ali drugačen način hitro oddajo, da so pravi čas v službi. Še meni jih je težko gledati, ko se poslavljajo s tako ali drugačno zvijačo, da bi potolažili otroka, kako težko mora biti šele njim. Kaj hočemo, pogosto zavzdihnemo, taki so časi in ob pritiskih nadrejenih in končno trga ne gre drugače. Ihta, brezglavo hitenje za doseganje takih in drugačnih poslovnih načrtov, je eden glavnih vzrokov za naš nemir. »Skrbnost in marljivost, ki naj ju imamo pri svojih opravilih, se docela razlikujeta od nemirne vneme, nemira in ihte,« so besede sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje. Če pogledamo njegovo življenje tam v začetku sedemnajstega stoletja, bi mu težko verjeli. Sam je kot ženevski škof, kjer je imel veliko sovražnikov, veliko delal. Pisal, poučeval, vodil in spodbujal je številne, da so ga s časom vzljubili tudi njegovi nasprotniki. Ob vsem delu je ohranil spokojnost. Nič ga ni vrglo iz tira. Prav tega potrebujemo danes. Ob omenjeni naglici staršev s svojimi otroki se pogosto sprašujem, kaj bi jim ob njihovi skrbnosti in marljivosti dalo notranjega miru in zadovoljstva. Če pogledamo Frančiška Saleškega, lahko vidimo, da je to našel v zaupanju, da je življenje dobro, dano od Boga, in da smo vsi ljudje poklicani k notranjemu zadovoljstvu. Verjel je, da se v vsakem poklicu ali stanu lahko potrdimo in uresničimo. Le temeljno zaupanje moramo imeti. Lahko mu rečemo Bog, lahko previdnost, lahko red, smisel ali kakor koli že, le verjeti moramo v to temeljno resnico globoke urejenosti. Če želimo dan začeti brez ihte in notranjega nemira, utrdimo zaupanje v lastno marljivost in skrbnost drugih, da bo naše delo blagoslov imelo.
Želim vsem mirno in prijetno prebujanje. Dan, ki ga začenjamo, nas kliče, da gremo spet na delo, po svojih vsakdanjih opravilih. Samo tako bo dan izpolnjen. Misel, ki nam pri na pol odprtih očeh že navsezgodaj dvigne pritisk. Delo je postalo meč, ki visi nad številnimi in greni življenje. Pri tem ne mislim na lenobo, izogibanje naporov, na nesposobnost. Res so nekateri, ki jih nič ne premakne in ne mignejo z mezincem. Večina vendarle želi delati in je ponosna na svoj poklic. Ob tem ostajajo neizpolnjeni, ker vidijo bolj to, česar niso storili in ne morejo opraviti, kot to, kar jim je uspelo postoriti. Sam pogosto hitim na delo. Urnik me preganja in si ne dovolim, da bi zamujal. Kako hudo je srečati človeka, ki ga že dolgo nisi videl, in ga pustiti le z nekaj vljudnimi besedami, da ja ne bi trpelo delo. Občudujem mlade starše, ki hitijo s svojimi otroki v vrtce, šole in jih tam na tak ali drugačen način hitro oddajo, da so pravi čas v službi. Še meni jih je težko gledati, ko se poslavljajo s tako ali drugačno zvijačo, da bi potolažili otroka, kako težko mora biti šele njim. Kaj hočemo, pogosto zavzdihnemo, taki so časi in ob pritiskih nadrejenih in končno trga ne gre drugače. Ihta, brezglavo hitenje za doseganje takih in drugačnih poslovnih načrtov, je eden glavnih vzrokov za naš nemir. »Skrbnost in marljivost, ki naj ju imamo pri svojih opravilih, se docela razlikujeta od nemirne vneme, nemira in ihte,« so besede sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje. Če pogledamo njegovo življenje tam v začetku sedemnajstega stoletja, bi mu težko verjeli. Sam je kot ženevski škof, kjer je imel veliko sovražnikov, veliko delal. Pisal, poučeval, vodil in spodbujal je številne, da so ga s časom vzljubili tudi njegovi nasprotniki. Ob vsem delu je ohranil spokojnost. Nič ga ni vrglo iz tira. Prav tega potrebujemo danes. Ob omenjeni naglici staršev s svojimi otroki se pogosto sprašujem, kaj bi jim ob njihovi skrbnosti in marljivosti dalo notranjega miru in zadovoljstva. Če pogledamo Frančiška Saleškega, lahko vidimo, da je to našel v zaupanju, da je življenje dobro, dano od Boga, in da smo vsi ljudje poklicani k notranjemu zadovoljstvu. Verjel je, da se v vsakem poklicu ali stanu lahko potrdimo in uresničimo. Le temeljno zaupanje moramo imeti. Lahko mu rečemo Bog, lahko previdnost, lahko red, smisel ali kakor koli že, le verjeti moramo v to temeljno resnico globoke urejenosti. Če želimo dan začeti brez ihte in notranjega nemira, utrdimo zaupanje v lastno marljivost in skrbnost drugih, da bo naše delo blagoslov imelo.
Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?«, bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: »Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm.« Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže, in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.
Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?«, bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: »Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm.« Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže, in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, čigar neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, vendar je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala pri moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo, je Krojz začel spopad, vendar je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, zdaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, čigar neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, vendar je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala pri moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo, je Krojz začel spopad, vendar je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, zdaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Zgodbe so zelo pomemben del našega sveta, življenja vsakega človeka. Ob enkratnosti človeka ni nečastno imeti občutek, da sem majhen, skoraj premagan. Premagana je moja sebičnost, zagledanost samo vase. V svoji šibkosti pa prepoznam čudovito milost, da s pomočjo drugega ustvarjam novo. Nekaj čisto novega. A za to, da se zares, z zanimanjem, poglobljeno ozremo v sočloveka, je potreben pogum. Zelo lep občutek te preplavi, ko se ozreš v njegove oči, če je to iskreno, s srcem. Negotovost, morda celo strah, izgubi svojo moč, saj se na obrazu bližnjega pokaže svetloba. Ni vedno tako zlahka, a včasih se zgodi pravi čudež bližine, ki ji ni imena. Pač bližina, ki je kot ponujena roka v spravi. Nima veliko podlag, a je kot prava intonacija za prelepo pesem. V duši zazveni, nas napolni z radostjo. Včasih se ob tem zgodi tisti skrivnosten vzpon v “planjave” presežnosti. Kot navdih, ki se napaja iz izvirov življenjskega smisla. Prišla je. Sprejela je vabilo. Zaupala je, da je to srečanje neizogibno. Umikala je pogled. A bila je tu. Z olajšanjem je sprejemala, da so se drugi spoznavali, se pogovarjali in niso silili vanjo. Krivica, prizadetost se krepi, če je ne razčistiš, ne rešuješ. Potem se je pomešala med druge goste, pozorno poslušala druge. A se ni bilo mogoče izogniti bližnjemu srečanju z njo. Prisotni so si podajali roko. Pred njo se je pojavila iztegnjena roka. Dvignila je pogled in se ozrla v prijazne oči, ki so govorile: “Mir s teboj!” Kot omamljena je stegnila svojo roko in začutila stisk. Kot bi ju obe osvetlila luč, ki je odprla pot lepoti srca, ki se je zasijala na njunih obrazih in se razlila ne vse okrog njiju. V srcu je zazvenela zahvalna pesem – Hvala Bogu. Radost, ki izniči, kar je bolelo, veselje, ki se porodi ob dotiku, glasbi duše, skrivnostnem delovanju Ljubezni, ki milost, dar Svetega Duha.
Zgodbe so zelo pomemben del našega sveta, življenja vsakega človeka. Ob enkratnosti človeka ni nečastno imeti občutek, da sem majhen, skoraj premagan. Premagana je moja sebičnost, zagledanost samo vase. V svoji šibkosti pa prepoznam čudovito milost, da s pomočjo drugega ustvarjam novo. Nekaj čisto novega. A za to, da se zares, z zanimanjem, poglobljeno ozremo v sočloveka, je potreben pogum. Zelo lep občutek te preplavi, ko se ozreš v njegove oči, če je to iskreno, s srcem. Negotovost, morda celo strah, izgubi svojo moč, saj se na obrazu bližnjega pokaže svetloba. Ni vedno tako zlahka, a včasih se zgodi pravi čudež bližine, ki ji ni imena. Pač bližina, ki je kot ponujena roka v spravi. Nima veliko podlag, a je kot prava intonacija za prelepo pesem. V duši zazveni, nas napolni z radostjo. Včasih se ob tem zgodi tisti skrivnosten vzpon v “planjave” presežnosti. Kot navdih, ki se napaja iz izvirov življenjskega smisla. Prišla je. Sprejela je vabilo. Zaupala je, da je to srečanje neizogibno. Umikala je pogled. A bila je tu. Z olajšanjem je sprejemala, da so se drugi spoznavali, se pogovarjali in niso silili vanjo. Krivica, prizadetost se krepi, če je ne razčistiš, ne rešuješ. Potem se je pomešala med druge goste, pozorno poslušala druge. A se ni bilo mogoče izogniti bližnjemu srečanju z njo. Prisotni so si podajali roko. Pred njo se je pojavila iztegnjena roka. Dvignila je pogled in se ozrla v prijazne oči, ki so govorile: “Mir s teboj!” Kot omamljena je stegnila svojo roko in začutila stisk. Kot bi ju obe osvetlila luč, ki je odprla pot lepoti srca, ki se je zasijala na njunih obrazih in se razlila ne vse okrog njiju. V srcu je zazvenela zahvalna pesem – Hvala Bogu. Radost, ki izniči, kar je bolelo, veselje, ki se porodi ob dotiku, glasbi duše, skrivnostnem delovanju Ljubezni, ki milost, dar Svetega Duha.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Iz Janezovega evangelija: Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus uporabi veliko različnih načinov, kako pokliče svoje učence. Mateju reče le eno besedo: »Hodi za menoj!« In Matej pusti donosno službo ter gre z njim. Svoje učitelja in nekaj učencev povabi na svoj dom na večerjo. V odlomku, ki smo ga pravkar slišali pa srečamo kar pet Jezusovih učencev, ki jih pokliče enega za drugim. Njihove zgodbe poklicanosti so prepletene z navdušenim pripovedovanjem o Jezusu. Andrej in še en učenec slišita Janeza Krstnika, kako Jezusa imenuje »Jagnje Božje«. Takoj gresta za njim in Jezus ju povabi k sebi domov. Ves dan ostaneta pri njem. Lahko si mislimo, kako močno se je Jezus dotaknil Andreja, da le ta z gotovostjo reče svojemu bratu Simonu: »Našli smo Mesija!« Naslednji dan Jezus pokliče Filipa, ki o Jezusu pripoveduje svojemu prijatelju Natanaelu. Ker ima Natanael predsodke o Nazarečanih, mu Jezus pokaže, da ga osebno pozna. To ga prepriča, da gre za njim. Jezus pokliče prav vsakega človeka na edinstven način. Prosi Jezusa za priložnost, da spregovoriš svojemu prijatelju, sodelavcu ali sosedu, kako je tebe poklical za svojega učenca. Vse ostalo prepusti njemu, kajti On je tisti, ki kliče.
Iz Janezovega evangelija: Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus uporabi veliko različnih načinov, kako pokliče svoje učence. Mateju reče le eno besedo: »Hodi za menoj!« In Matej pusti donosno službo ter gre z njim. Svoje učitelja in nekaj učencev povabi na svoj dom na večerjo. V odlomku, ki smo ga pravkar slišali pa srečamo kar pet Jezusovih učencev, ki jih pokliče enega za drugim. Njihove zgodbe poklicanosti so prepletene z navdušenim pripovedovanjem o Jezusu. Andrej in še en učenec slišita Janeza Krstnika, kako Jezusa imenuje »Jagnje Božje«. Takoj gresta za njim in Jezus ju povabi k sebi domov. Ves dan ostaneta pri njem. Lahko si mislimo, kako močno se je Jezus dotaknil Andreja, da le ta z gotovostjo reče svojemu bratu Simonu: »Našli smo Mesija!« Naslednji dan Jezus pokliče Filipa, ki o Jezusu pripoveduje svojemu prijatelju Natanaelu. Ker ima Natanael predsodke o Nazarečanih, mu Jezus pokaže, da ga osebno pozna. To ga prepriča, da gre za njim. Jezus pokliče prav vsakega človeka na edinstven način. Prosi Jezusa za priložnost, da spregovoriš svojemu prijatelju, sodelavcu ali sosedu, kako je tebe poklical za svojega učenca. Vse ostalo prepusti njemu, kajti On je tisti, ki kliče.
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: »Vaja dela mojstra!«? Povsem enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden od sedmih starogrških modrecev Periander iz Korinta svetoval: μελέτα τὸ πᾶν oziroma »Vse je treba uriti!«. Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« In znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kakšno stvar naredili na hitro, pa kljub našemu hitenju vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da bomo mojster pri kakšnem opravilu ali v določenem znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Zakaj, kot pravi drugi slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Takemu razumevanju pri osvajanju znanja in veščin v družbi je nekoč sledil tudi šolski sistem, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju ali ročnih ali umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so iz takega poučevanja izšli, so bili resnično mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje popolnosti so bili vešči svojega dela in znali te svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa zato sploh ne moremo več prodreti. In povsem enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpežljivosti, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: »Vaja dela mojstra!«? Povsem enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden od sedmih starogrških modrecev Periander iz Korinta svetoval: μελέτα τὸ πᾶν oziroma »Vse je treba uriti!«. Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« In znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kakšno stvar naredili na hitro, pa kljub našemu hitenju vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da bomo mojster pri kakšnem opravilu ali v določenem znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Zakaj, kot pravi drugi slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Takemu razumevanju pri osvajanju znanja in veščin v družbi je nekoč sledil tudi šolski sistem, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju ali ročnih ali umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so iz takega poučevanja izšli, so bili resnično mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje popolnosti so bili vešči svojega dela in znali te svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa zato sploh ne moremo več prodreti. In povsem enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpežljivosti, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala templja. Ko je po večurnem delu končal, je obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa omahoval, potem pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreseno listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na mnoge stiske in delovne akcije, ki se začnejo v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in popolnost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in popolnost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala templja. Ko je po večurnem delu končal, je obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa omahoval, potem pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreseno listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na mnoge stiske in delovne akcije, ki se začnejo v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in popolnost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in popolnost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
Neki mehanik je dolga leta delal v avtomobilski tovarni Ford v Detroitu. V tem času si je v tovarni »izposodil« različne dele avtomobilov in kakšno orodje ter ni pretirano skrbel, da bi to vrnil. Nadrejeni tega njegovega početja niso opazili, zato niso ukrepali. »Pozabljivi« mehanik je čez leta globlje spoznal krščanstvo in se dal krstiti. Svojo vero je vzel zares. Naslednji dan po krstu je prinesel s sabo vse tiste reči, ki si jih je »izposodil« v letih službe. Stopil je do nadrejenega in mu razložil, da pravzaprav ni nikoli imel resnega namena vse to ukrasti. Prosil ga je, da mu ta prestopek odpusti. Nadrejeni je bil tako presenečen, da je brzojavil lastniku Henryju Fordu, ki je bil na obisku v eni izmed evropskih Fordovih tovarn. Podrobno je opisal dogodek. Ford mu je takoj brzojavil nazaj: »Zajezite reko Detroit. Pokrstite celotno tovarno!« Ta človek je krst vzel tako zares! Kar samo se nam danes, ko obhajamo praznik Jezusovega krsta, zastavlja vprašanje, kako zares ga jemljemo mi. Jezusov krst v Jordanu je pomemben dogodek v njegovem življenju. Ima globok pomen z različnimi razlagami. O njegovi pomembnosti govori dejstvo, da o njem poročajo vsi trije sinoptični evangeliji. Od tod izhaja, da krst Jezusa Kristusa pomeni začetek njegovega javnega delovanja. Morda se marsikdo sprašuje, zakaj je Janez Krstnik krstil Jezusa. Jezus je s tem pokazal edinost in solidarnost s človeškim rodom, ki ga je prišel odrešit. Dovolil je, da so ga prišteli med grešnike. Janezov krst so namreč prejemali grešniki, da bi se spreobrnili. Jezus je posvetil vodo, ko je bil krščen v reki. Tako so tudi nam pri krstu izbrisani grehi in smo v stanju milosti, da lahko hodimo za Kristusom. V nekem smislu Jezusov krst pomeni natanko tako kot naš krst. Jezus je s svojim krstom začel svoje javno delovanje, svoje poslanstvo. Njegov krst je njegova inavguracija, njegov začetni obred, iniciacija, vstop v to poslanstvo. Tudi mi smo s krstom prejeli poslanstvo kristjana in s tem oznanjanja Kristusovega evangelija. Ob prihodu v cerkev se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. To dejanje nas spomni, da smo bili krščeni z vodo. Je obenem prošnja, naj nas Bog očisti grehov, podobno kot nas voda očisti telesne umazanije. Naj nas pokrižanje z blagoslovljeno vodo tudi spomni, da nas Bog ljubi in smo pri krstu postali njegovi ljubljeni otroci. Naj nas spomni na besede današnjega evangelija: Ti si »moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3, 17). Pojdi in oznanjuj evangelij!
Neki mehanik je dolga leta delal v avtomobilski tovarni Ford v Detroitu. V tem času si je v tovarni »izposodil« različne dele avtomobilov in kakšno orodje ter ni pretirano skrbel, da bi to vrnil. Nadrejeni tega njegovega početja niso opazili, zato niso ukrepali. »Pozabljivi« mehanik je čez leta globlje spoznal krščanstvo in se dal krstiti. Svojo vero je vzel zares. Naslednji dan po krstu je prinesel s sabo vse tiste reči, ki si jih je »izposodil« v letih službe. Stopil je do nadrejenega in mu razložil, da pravzaprav ni nikoli imel resnega namena vse to ukrasti. Prosil ga je, da mu ta prestopek odpusti. Nadrejeni je bil tako presenečen, da je brzojavil lastniku Henryju Fordu, ki je bil na obisku v eni izmed evropskih Fordovih tovarn. Podrobno je opisal dogodek. Ford mu je takoj brzojavil nazaj: »Zajezite reko Detroit. Pokrstite celotno tovarno!« Ta človek je krst vzel tako zares! Kar samo se nam danes, ko obhajamo praznik Jezusovega krsta, zastavlja vprašanje, kako zares ga jemljemo mi. Jezusov krst v Jordanu je pomemben dogodek v njegovem življenju. Ima globok pomen z različnimi razlagami. O njegovi pomembnosti govori dejstvo, da o njem poročajo vsi trije sinoptični evangeliji. Od tod izhaja, da krst Jezusa Kristusa pomeni začetek njegovega javnega delovanja. Morda se marsikdo sprašuje, zakaj je Janez Krstnik krstil Jezusa. Jezus je s tem pokazal edinost in solidarnost s človeškim rodom, ki ga je prišel odrešit. Dovolil je, da so ga prišteli med grešnike. Janezov krst so namreč prejemali grešniki, da bi se spreobrnili. Jezus je posvetil vodo, ko je bil krščen v reki. Tako so tudi nam pri krstu izbrisani grehi in smo v stanju milosti, da lahko hodimo za Kristusom. V nekem smislu Jezusov krst pomeni natanko tako kot naš krst. Jezus je s svojim krstom začel svoje javno delovanje, svoje poslanstvo. Njegov krst je njegova inavguracija, njegov začetni obred, iniciacija, vstop v to poslanstvo. Tudi mi smo s krstom prejeli poslanstvo kristjana in s tem oznanjanja Kristusovega evangelija. Ob prihodu v cerkev se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. To dejanje nas spomni, da smo bili krščeni z vodo. Je obenem prošnja, naj nas Bog očisti grehov, podobno kot nas voda očisti telesne umazanije. Naj nas pokrižanje z blagoslovljeno vodo tudi spomni, da nas Bog ljubi in smo pri krstu postali njegovi ljubljeni otroci. Naj nas spomni na besede današnjega evangelija: Ti si »moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3, 17). Pojdi in oznanjuj evangelij!
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo zanje, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Mislim, da je eden glavnih razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih, in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane te besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredite kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili, kaj je treba narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredinite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo, kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In ne nazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredinjajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava, se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo zanje, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Mislim, da je eden glavnih razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih, in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane te besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredite kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili, kaj je treba narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredinite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo, kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In ne nazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredinjajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava, se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.
Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
Veliko veselje je, da smo, Bogu hvala, dočakali še en božič in se znova veselimo tega velikega dogodka. Preden voščim praznik pripadnikom vseh krščanskih cerkva, bi rad z vami delil misel, ki sem jo slišal pred kratkim. Živimo v časih, kakršni so. Zgodba pa gre takole. Neki človek, ki je imel v življenju veliko težav, je prišel k menihu in ga prosil za pomoč, saj ni več zmogel. Menih mu je svetoval, naj doma na list papirja napiše »Vse bo enkrat minilo«, list pa naj postavi na vidno mesto in ga vsak dan prebere. Čez leto dni je mož znova obiskal meniha in mu povedal, da mu je ta misel pomagala prebroditi številne težave in da danes živi lepše, saj ve, da vse mine. In to je lahko sporočilo tudi za naše težke čase – vedeti moramo, da je Bog nad nami in da bo vse enkrat minilo. Na koncu pa želim poudariti še nekaj: Božja ljubezen ne bo nikoli minila. Bog znova prihaja med nas – prihaja z veseljem, upanjem in bližino. Vsem želim zdravja, družinske sreče in več upanja v Boga.
Veliko veselje je, da smo, Bogu hvala, dočakali še en božič in se znova veselimo tega velikega dogodka. Preden voščim praznik pripadnikom vseh krščanskih cerkva, bi rad z vami delil misel, ki sem jo slišal pred kratkim. Živimo v časih, kakršni so. Zgodba pa gre takole. Neki človek, ki je imel v življenju veliko težav, je prišel k menihu in ga prosil za pomoč, saj ni več zmogel. Menih mu je svetoval, naj doma na list papirja napiše »Vse bo enkrat minilo«, list pa naj postavi na vidno mesto in ga vsak dan prebere. Čez leto dni je mož znova obiskal meniha in mu povedal, da mu je ta misel pomagala prebroditi številne težave in da danes živi lepše, saj ve, da vse mine. In to je lahko sporočilo tudi za naše težke čase – vedeti moramo, da je Bog nad nami in da bo vse enkrat minilo. Na koncu pa želim poudariti še nekaj: Božja ljubezen ne bo nikoli minila. Bog znova prihaja med nas – prihaja z veseljem, upanjem in bližino. Vsem želim zdravja, družinske sreče in več upanja v Boga.
Od vseh figur v jaslicah so gotovo najbolj ekstravagantni sveti trije kralji v svojih živobarvnih oblačilih s spremstvom kamel in slonov, otovorjenih s prtljago in darili za novorojenega Jezuščka. Tu je potem še nenavadna zvezda repatica, ki je te popotnike privedla v Betlehem. Tem iskalcem je ljudsko duhovno izročilo pripisalo imena Gašper, Miha in Boltežar. Prvi naj bi bil belec, drugi Azijec, tretji pa črnec. Tako naj bi bili predstavniki vseh ras na svetu, kar v simbolnem smislu pomeni, da se je ves svet, iščoč Kristusa, v teh modrecih prišel poklonit Jezusu. Toda, kdo so bili ti popotniki, ki jim ljudsko izročilo pravi »sveti trije kralji«, evangelist Matej pa zapiše, da so to bili »modri z Vzhoda«? Verjetno je ljudsko izročilo prav zaradi samih darov, ki so jih prinesli, v njih prepoznalo kralje in to tri, kolikor je pač bilo tudi darov: zlato, kadilo in mira. Kdo so torej bili ti »modri z Vzhoda«? Po vsej verjetnosti so to bili zvezdoslovci in vsesplošno izobraženi in razgledani učenjaki, ki so v Judejo prišli iz daljne Perzije. Toda ne glede na to, kdo točno so bili ti modroslovci in od kod natančno so prišli, je njihova vloga ob novorojenem Jezusu izjemnega pomena. Evangelist Matej je evangelij napisal za svojo skupnost, v kateri so bili Judje, ki so sprejeli krščanstvo in pogani, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Tako Matej svojim rojakom s kopico imen v rodovniku od Abrahama do Jožefa dokazuje, da je Jezus potomec iz rodbine kralja Davida in torej tisti, ki so ga starozavezni preroki napovedovali kot obljubljenega Odrešenika. Nato pa evangelist Matej prav z modrimi, ki so prišli z Vzhoda, pokaže, da Jezus ni bil rojen samo za Jude, ampak za vse. Tudi pogani so lahko del njegove družine, čeprav niso njegove krvi, kot so to njegovi judovski rojaki. Biti z Jezusom in mu pripadati pomeni več nacionalna pripadnost ali krvno sorodstvo, ampak je od krsta naprej duhovno sorodstvo, ki ga je lahko deležen vsak: tako Jud kot pogan. Prav z modrimi z Vzhoda evangelist Matej pokaže na univerzalno razsežnost krščanstva – vsak je dobrodošel in vsak lahko postane član Jezusovega duhovnega sorodstva, kar absolutno podčrta na samem koncu evangelija z Jezusovim naročilom učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Vabilo za vsakega od nas: ne glede na rasno ali nacionalno pripadnost, ne glede na stan, izobrazbo ali premoženje – vsak je dobrodošel pri Jezusu. Vsak se namreč lahko pokloni novorojenemu Odrešeniku: neuk in reven pastir ali pa izobražen in bogat modrec. Vsak je povabljen, da v svoje življenje sprejme Jezusa, tudi tako, da se mu pokloni kot so to storili pastirji in modri, ki so pripotovali daleč z Vzhoda.
Od vseh figur v jaslicah so gotovo najbolj ekstravagantni sveti trije kralji v svojih živobarvnih oblačilih s spremstvom kamel in slonov, otovorjenih s prtljago in darili za novorojenega Jezuščka. Tu je potem še nenavadna zvezda repatica, ki je te popotnike privedla v Betlehem. Tem iskalcem je ljudsko duhovno izročilo pripisalo imena Gašper, Miha in Boltežar. Prvi naj bi bil belec, drugi Azijec, tretji pa črnec. Tako naj bi bili predstavniki vseh ras na svetu, kar v simbolnem smislu pomeni, da se je ves svet, iščoč Kristusa, v teh modrecih prišel poklonit Jezusu. Toda, kdo so bili ti popotniki, ki jim ljudsko izročilo pravi »sveti trije kralji«, evangelist Matej pa zapiše, da so to bili »modri z Vzhoda«? Verjetno je ljudsko izročilo prav zaradi samih darov, ki so jih prinesli, v njih prepoznalo kralje in to tri, kolikor je pač bilo tudi darov: zlato, kadilo in mira. Kdo so torej bili ti »modri z Vzhoda«? Po vsej verjetnosti so to bili zvezdoslovci in vsesplošno izobraženi in razgledani učenjaki, ki so v Judejo prišli iz daljne Perzije. Toda ne glede na to, kdo točno so bili ti modroslovci in od kod natančno so prišli, je njihova vloga ob novorojenem Jezusu izjemnega pomena. Evangelist Matej je evangelij napisal za svojo skupnost, v kateri so bili Judje, ki so sprejeli krščanstvo in pogani, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Tako Matej svojim rojakom s kopico imen v rodovniku od Abrahama do Jožefa dokazuje, da je Jezus potomec iz rodbine kralja Davida in torej tisti, ki so ga starozavezni preroki napovedovali kot obljubljenega Odrešenika. Nato pa evangelist Matej prav z modrimi, ki so prišli z Vzhoda, pokaže, da Jezus ni bil rojen samo za Jude, ampak za vse. Tudi pogani so lahko del njegove družine, čeprav niso njegove krvi, kot so to njegovi judovski rojaki. Biti z Jezusom in mu pripadati pomeni več nacionalna pripadnost ali krvno sorodstvo, ampak je od krsta naprej duhovno sorodstvo, ki ga je lahko deležen vsak: tako Jud kot pogan. Prav z modrimi z Vzhoda evangelist Matej pokaže na univerzalno razsežnost krščanstva – vsak je dobrodošel in vsak lahko postane član Jezusovega duhovnega sorodstva, kar absolutno podčrta na samem koncu evangelija z Jezusovim naročilom učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Vabilo za vsakega od nas: ne glede na rasno ali nacionalno pripadnost, ne glede na stan, izobrazbo ali premoženje – vsak je dobrodošel pri Jezusu. Vsak se namreč lahko pokloni novorojenemu Odrešeniku: neuk in reven pastir ali pa izobražen in bogat modrec. Vsak je povabljen, da v svoje življenje sprejme Jezusa, tudi tako, da se mu pokloni kot so to storili pastirji in modri, ki so pripotovali daleč z Vzhoda.
Ta anekdota pojasni, zakaj smo lahko sočutni tudi do tistih, ki zagrešijo slaba dejanja. Nekoč je neki zen menih živel in meditiral v jami v nekem odmaknjenem predelu. Pri sebi je imel nekaj denarja, ki ga je hranil v leseni skrinjici. Nekega dne, ko meniha ni bilo, je prišel tat, vlomil v skrinjico in odnesel denar. Ko se je menih vrnil domov in opazil, da njegovega denarja ni več, je spoznal, da ga nikakor ne more dobiti nazaj, zato se je odločil, da je najbolje, da ga spusti in posveti. Dejal je: »Ta denar posvečam in podarjam tistemu, ki ga je vzel. Naj mu čim bolj koristi in naj ga ta posvetitev spremeni v dobrega človeka.« S to molitvijo je bilo za meniha tega pripetljaja konec, spustil je svojo navezanost in mirno živel naprej. Čez nekaj časa so tatu aretirali. Njegovo vrečo z denarjem so prinesli menihu in ga vprašali: »Ali ni to vaš ukradeni denar?« Menih je odvrnil: »Da, to je moj denar, vendar ga tat ni ukradel. Ta denar sem mu podaril.« Zaradi menihovega pojasnila policistom ni preostalo nič drugega, kot da so moža izpustili. Menihova dobrota je tatu globoko ganila, zato je znova prišel k njemu in mu vrnil denar, rekoč: »Prosim, vzemite ga. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko obstajal nekdo, ki je tako radodaren, da zmore oprostiti nekomu, kot sem jaz. Prosim vas, postanite moj učitelj!« Tako je tat postal menihov učenec in popolnoma spremenil svoj način življenja. Morda nam ne bo uspelo ravnati kot ta menih, vendar se moramo vsaj potruditi, da ne gojimo slabih misli ne glede na to, kaj se nam zgodi. Gojenje jeze in zamere škoduje nam samim in vsem, ki nas obdajajo. Veliki mojster Šantideva je učil: »Če lahko težavo rešimo, nam ni treba skrbeti. Če pa težave ne moremo rešiti, potem nima smisla skrbeti.« Kar smo izgubili, moramo spustiti, in to lahko posvetimo tistemu, ki je to povzročil, z željo, da bi to tej osebi kolikor se le da koristilo. Na ta način lahko izgubo spremenimo v radodarnost in morda bo tudi nam uspelo, da bomo tistemu, ki nam je težavo povzročil, pomagali postati boljši človek.
Ta anekdota pojasni, zakaj smo lahko sočutni tudi do tistih, ki zagrešijo slaba dejanja. Nekoč je neki zen menih živel in meditiral v jami v nekem odmaknjenem predelu. Pri sebi je imel nekaj denarja, ki ga je hranil v leseni skrinjici. Nekega dne, ko meniha ni bilo, je prišel tat, vlomil v skrinjico in odnesel denar. Ko se je menih vrnil domov in opazil, da njegovega denarja ni več, je spoznal, da ga nikakor ne more dobiti nazaj, zato se je odločil, da je najbolje, da ga spusti in posveti. Dejal je: »Ta denar posvečam in podarjam tistemu, ki ga je vzel. Naj mu čim bolj koristi in naj ga ta posvetitev spremeni v dobrega človeka.« S to molitvijo je bilo za meniha tega pripetljaja konec, spustil je svojo navezanost in mirno živel naprej. Čez nekaj časa so tatu aretirali. Njegovo vrečo z denarjem so prinesli menihu in ga vprašali: »Ali ni to vaš ukradeni denar?« Menih je odvrnil: »Da, to je moj denar, vendar ga tat ni ukradel. Ta denar sem mu podaril.« Zaradi menihovega pojasnila policistom ni preostalo nič drugega, kot da so moža izpustili. Menihova dobrota je tatu globoko ganila, zato je znova prišel k njemu in mu vrnil denar, rekoč: »Prosim, vzemite ga. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko obstajal nekdo, ki je tako radodaren, da zmore oprostiti nekomu, kot sem jaz. Prosim vas, postanite moj učitelj!« Tako je tat postal menihov učenec in popolnoma spremenil svoj način življenja. Morda nam ne bo uspelo ravnati kot ta menih, vendar se moramo vsaj potruditi, da ne gojimo slabih misli ne glede na to, kaj se nam zgodi. Gojenje jeze in zamere škoduje nam samim in vsem, ki nas obdajajo. Veliki mojster Šantideva je učil: »Če lahko težavo rešimo, nam ni treba skrbeti. Če pa težave ne moremo rešiti, potem nima smisla skrbeti.« Kar smo izgubili, moramo spustiti, in to lahko posvetimo tistemu, ki je to povzročil, z željo, da bi to tej osebi kolikor se le da koristilo. Na ta način lahko izgubo spremenimo v radodarnost in morda bo tudi nam uspelo, da bomo tistemu, ki nam je težavo povzročil, pomagali postati boljši človek.
Pred dnevi sem srečal prijatelja, ki mi je pripovedoval, da je za novo leto, malo po polnoči, vzel v roke telefon, da bi poslal voščilo prijatelju, ki je bil v bolnišnici. A še preden je sporočilo poslal, ga je zasulo več deset drugih: voščila, novice, reklame, komentarji. V vsem tem se je izgubil do te mere, da je pozabil, zakaj je sploh vzel telefon v roke. To ni redek pojav. Pogosto se zgodi, da nas »besede«, pisane z malo začetnico, preplavijo tako zelo, da izgubimo svoj prvotni namen. Začeli smo novo koledarsko leto. Koliko besed, voščil, razlag in pripovedi o tem, kako smo preživeli praznike. In hkrati pogled v prihodnost: načrti, sklepi, pričakovanja. Toliko besed, da se včasih resno vprašamo, katera sploh še šteje. Kaj nam ostane? Prav zato nas današnja Božja beseda že na samem začetku leta povabi k nečemu presenetljivemu. Ne začne z zapovedjo ne z navodili in ne s seznamom pravil. Začne z izjavo: »V začetku je bila Beseda.« Ne neka beseda. Ne katera koli informacija. Ampak Beseda – z veliko začetnico. Beseda, ki je bila pri Bogu. Beseda, ki je bila Bog. In – kar je zares presenetljivo – ta Beseda ni ostala oddaljena, vzvišena in nedosegljiva. Evangelij pravi: »Beseda je meso postala in se naselila med nami.« Bog se ni odločil, da bo ljudi nagovoril s še več razlagami. Odločil se je, da bo postal navzoč. Da bo vstopil v človeško zgodbo – v čas, v telo, v odnose. Božja Beseda ni prišla kot knjiga z navodili, ampak kot otrok v naročju. Bog se ne umakne iz sveta, ampak se v njem naseli. Tja, kjer ljudje živimo, delamo, se veselimo in trpimo. Morda je to najpomembnejše sporočilo na začetku leta: Bog ni samo nekdo, ki govori od zgoraj. Je Bog, ki hodi z nami. Je Emanuel – Bog z nami. Zanimivo je, da statistike kažejo, da povprečna ženska na dan izgovori približno 20.000 besed, moški pa približno 13.000 manj. Ob tem se lahko vprašamo, kaj pravzaprav slišimo. Koliko slišimo? In predvsem, katere besede nam ostanejo. Današnja nedelja nas vabi, da se vprašamo, kateri besedi bomo dali prostor v tem letu. Katera beseda bo imela zadnjo besedo v našem življenju? Evangelij pravi, da tistim, ki Besedo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci. Ne popolni, ne brez težav, ampak otroci – ljudje odnosa, zaupanja in bližine. Morda je to najlepša spodbuda za novo leto: ne živeti le od besed, ki prihajajo od zunaj, ampak si vsak dan vzeti trenutek za Besedo, ki je postala človek. Naj bo leto 2026 leto, ko bomo znali utišati hrup in prisluhniti Besedi, ki ne kriči, ampak daje življenje. Besedi, ki se ne vsiljuje, ampak prebiva. Besedi, ki nam pravi: nisem daleč – tukaj sem.
Pred dnevi sem srečal prijatelja, ki mi je pripovedoval, da je za novo leto, malo po polnoči, vzel v roke telefon, da bi poslal voščilo prijatelju, ki je bil v bolnišnici. A še preden je sporočilo poslal, ga je zasulo več deset drugih: voščila, novice, reklame, komentarji. V vsem tem se je izgubil do te mere, da je pozabil, zakaj je sploh vzel telefon v roke. To ni redek pojav. Pogosto se zgodi, da nas »besede«, pisane z malo začetnico, preplavijo tako zelo, da izgubimo svoj prvotni namen. Začeli smo novo koledarsko leto. Koliko besed, voščil, razlag in pripovedi o tem, kako smo preživeli praznike. In hkrati pogled v prihodnost: načrti, sklepi, pričakovanja. Toliko besed, da se včasih resno vprašamo, katera sploh še šteje. Kaj nam ostane? Prav zato nas današnja Božja beseda že na samem začetku leta povabi k nečemu presenetljivemu. Ne začne z zapovedjo ne z navodili in ne s seznamom pravil. Začne z izjavo: »V začetku je bila Beseda.« Ne neka beseda. Ne katera koli informacija. Ampak Beseda – z veliko začetnico. Beseda, ki je bila pri Bogu. Beseda, ki je bila Bog. In – kar je zares presenetljivo – ta Beseda ni ostala oddaljena, vzvišena in nedosegljiva. Evangelij pravi: »Beseda je meso postala in se naselila med nami.« Bog se ni odločil, da bo ljudi nagovoril s še več razlagami. Odločil se je, da bo postal navzoč. Da bo vstopil v človeško zgodbo – v čas, v telo, v odnose. Božja Beseda ni prišla kot knjiga z navodili, ampak kot otrok v naročju. Bog se ne umakne iz sveta, ampak se v njem naseli. Tja, kjer ljudje živimo, delamo, se veselimo in trpimo. Morda je to najpomembnejše sporočilo na začetku leta: Bog ni samo nekdo, ki govori od zgoraj. Je Bog, ki hodi z nami. Je Emanuel – Bog z nami. Zanimivo je, da statistike kažejo, da povprečna ženska na dan izgovori približno 20.000 besed, moški pa približno 13.000 manj. Ob tem se lahko vprašamo, kaj pravzaprav slišimo. Koliko slišimo? In predvsem, katere besede nam ostanejo. Današnja nedelja nas vabi, da se vprašamo, kateri besedi bomo dali prostor v tem letu. Katera beseda bo imela zadnjo besedo v našem življenju? Evangelij pravi, da tistim, ki Besedo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci. Ne popolni, ne brez težav, ampak otroci – ljudje odnosa, zaupanja in bližine. Morda je to najlepša spodbuda za novo leto: ne živeti le od besed, ki prihajajo od zunaj, ampak si vsak dan vzeti trenutek za Besedo, ki je postala človek. Naj bo leto 2026 leto, ko bomo znali utišati hrup in prisluhniti Besedi, ki ne kriči, ampak daje življenje. Besedi, ki se ne vsiljuje, ampak prebiva. Besedi, ki nam pravi: nisem daleč – tukaj sem.
Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije poznan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je nadalje izkoristil za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega izobilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta omenjeni človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je odgovoril: »Telos je živel v času, ko je njegovi skupnosti dobro uspevalo, imel je sinove, ki so bili lepi na pogled in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenčani so ga zaradi tega počastili z javnim pogrebom na kraju, kjer je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje od tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namreč namesto kralju pripisal sicer nepoznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče dalje ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je poudaril drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, ki mu ga je uspelo prenesti tudi na svoje otroke. Imel je to srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nihče hudo zbolel ali pa umrl v otroštvu. In nenazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi svoje življenje, kar se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.
Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije poznan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je nadalje izkoristil za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega izobilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta omenjeni človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je odgovoril: »Telos je živel v času, ko je njegovi skupnosti dobro uspevalo, imel je sinove, ki so bili lepi na pogled in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenčani so ga zaradi tega počastili z javnim pogrebom na kraju, kjer je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje od tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namreč namesto kralju pripisal sicer nepoznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče dalje ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je poudaril drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, ki mu ga je uspelo prenesti tudi na svoje otroke. Imel je to srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nihče hudo zbolel ali pa umrl v otroštvu. In nenazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi svoje življenje, kar se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se številne stvari izvotlijo, tako se številne stvari izpraznijo, tako se številne stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse druge odnose, na vse preostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se številne stvari izvotlijo, tako se številne stvari izpraznijo, tako se številne stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse druge odnose, na vse preostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Ob novem letu si zaželimo sreče, zdravja in da bi se nam izpolnile naše skrite želje. Po teh željah drug drugega ne upamo izpraševati, saj so lahko nekaj zelo intimnega, pa vendar si jih v velikodušnosti svojega srca privoščimo. Zanimivo je, da je današnji dan v cerkvenem koledarju razglašen za dan miru. To pomeni, da si od vseh lepih želja vendar najbolj zaželimo prav miru. Mir pa v svetopisemski govorici ne pomeni le odsotnosti vojn, nasilja in pomanjkanja. Biblični mir je znamenje veselja in radosti, ko se otroci lahko brezskrbno podijo po naših mestnih ulicah ali pa podeželskih senožetih. Znamenje miru je med izvoljenim ljudstvom pomenilo, da so lahko obhajali svatbe, ki so naznanjale, da bodo med njimi vzklile srečne družine, te, ki prinašajo novo življenje in naznanjajo prihodnost. Mir je Judom pomenil, da bodo lahko tudi svobodno obhajali slovesno bogoslužje v templju in slavili dobrega in pravičnega Boga. Sreča bo vladala povsod in je bo dovolj za vse ljudi, tudi za tujce, ki bivajo med njimi, posebno pa za brezpravne vdove in onemogle sirote. Po Drugem vatikanskem koncilu pa smo današnji dan prav tako razglasili kot praznik Božje Matere Marije. Marija je simbol Matere, ki bedi nad vsemi svojimi otroki in jim zagotavlja gostoljubje, zavetje in jih hkrati opogumlja za življenje. Prav ta pogum vsi potrebujemo, da bi dosegli mir, o katerem danes govorimo. Za mir je pogosto potrebno več poguma kot za nasilje. Potrebujemo pogum, da bi vzpostavili pravičnejšo družbo in da bi zagotovili spoštovanje vsakemu posamezniku in narodu. Prav zavest, da smo vsi otroci Nebeške Matere, lahko pomaga, da drug drugega najprej sprejmemo kot brata in sestro in ne kot tekmeca in še manj kot sovražnika. Navsezadnje pa je tudi v našem spominu, da smo današnji dan včasih praznovali kot praznik Obrezovanja Gospodovega. To je bil starozavezni obred, ki ga naši starejši bratje Judje poznajo še danes. Ima pa podobno vlogo kot naš krščanski krst. Gre namreč zato, da otroka sprejmemo kot člana naše široke družine in se zavežemo, da ga bomo vzgajali v pravičnosti in ljubezni. Z njim bomo delili najlepše in tudi bolečino, ki je v življenju neizogibna, ter mu tako pomagali, da bo odrasel. Vse bomo naredili, da se bo tudi on počutil kot Božji ljubljenec in sprejel, da ima prav tako čudovito poslanstvo na tem svetu. Naj bo leto, ki je pred nami, leto novega miru, gostoljubja in življenja!
Ob novem letu si zaželimo sreče, zdravja in da bi se nam izpolnile naše skrite želje. Po teh željah drug drugega ne upamo izpraševati, saj so lahko nekaj zelo intimnega, pa vendar si jih v velikodušnosti svojega srca privoščimo. Zanimivo je, da je današnji dan v cerkvenem koledarju razglašen za dan miru. To pomeni, da si od vseh lepih želja vendar najbolj zaželimo prav miru. Mir pa v svetopisemski govorici ne pomeni le odsotnosti vojn, nasilja in pomanjkanja. Biblični mir je znamenje veselja in radosti, ko se otroci lahko brezskrbno podijo po naših mestnih ulicah ali pa podeželskih senožetih. Znamenje miru je med izvoljenim ljudstvom pomenilo, da so lahko obhajali svatbe, ki so naznanjale, da bodo med njimi vzklile srečne družine, te, ki prinašajo novo življenje in naznanjajo prihodnost. Mir je Judom pomenil, da bodo lahko tudi svobodno obhajali slovesno bogoslužje v templju in slavili dobrega in pravičnega Boga. Sreča bo vladala povsod in je bo dovolj za vse ljudi, tudi za tujce, ki bivajo med njimi, posebno pa za brezpravne vdove in onemogle sirote. Po Drugem vatikanskem koncilu pa smo današnji dan prav tako razglasili kot praznik Božje Matere Marije. Marija je simbol Matere, ki bedi nad vsemi svojimi otroki in jim zagotavlja gostoljubje, zavetje in jih hkrati opogumlja za življenje. Prav ta pogum vsi potrebujemo, da bi dosegli mir, o katerem danes govorimo. Za mir je pogosto potrebno več poguma kot za nasilje. Potrebujemo pogum, da bi vzpostavili pravičnejšo družbo in da bi zagotovili spoštovanje vsakemu posamezniku in narodu. Prav zavest, da smo vsi otroci Nebeške Matere, lahko pomaga, da drug drugega najprej sprejmemo kot brata in sestro in ne kot tekmeca in še manj kot sovražnika. Navsezadnje pa je tudi v našem spominu, da smo današnji dan včasih praznovali kot praznik Obrezovanja Gospodovega. To je bil starozavezni obred, ki ga naši starejši bratje Judje poznajo še danes. Ima pa podobno vlogo kot naš krščanski krst. Gre namreč zato, da otroka sprejmemo kot člana naše široke družine in se zavežemo, da ga bomo vzgajali v pravičnosti in ljubezni. Z njim bomo delili najlepše in tudi bolečino, ki je v življenju neizogibna, ter mu tako pomagali, da bo odrasel. Vse bomo naredili, da se bo tudi on počutil kot Božji ljubljenec in sprejel, da ima prav tako čudovito poslanstvo na tem svetu. Naj bo leto, ki je pred nami, leto novega miru, gostoljubja in življenja!
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je kljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele zdaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je kljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele zdaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Spoštovani, apostol Pavel je napisal: »Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.« (Kol 3,14) Ljubezen je življenjska kri vseh vrlin. Graditi moramo mostove, ne pa zidov. Kristjani moramo biti lepilo, ki povezuje. Družba sodobnega sveta se čedalje bolj polarizira, ker ne upošteva vezi popolnosti, ki je ljubezen. Na pohodu je sedem smrtnih grehov človeštva: bogastvo brez dela, užitek brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, čaščenje Boga brez ljubezni služenja in politika brez načel (Mahatma Gandi). V dvorani mestnega sveta v Leedsu v Angliji je napisano: »Poštenost je najboljša politika.« Krščanstvo ni filozofija življenja, kot bi šlo samo za religijo, ampak je način življenja. Še več, je odnos z Bogom. Teolog Charles R. Swindoll je pripovedoval pravljico o jablani, ki je rekla mladeniču: »Igrajva se, kot sva se igrala, ko si bil otrok, ko si plezal po krošnji, jedel jabolka in mirno spal v moji senci.« Toda mladenič ni imel časa. Zanimal ga je le še denar. Zato mu je jablana svetovala: »Naberi vsa moja jabolka in jih prodaj.« In mladenič jo je obral do zadnjega jabolka in obogatel, nanjo pa pozabil. Po dolgem času se je utrujen, nesrečen in naveličan vsega vrnil k njej. Jablana mu je želela pomagati in ga razveseliti. Rekla je: »Posekaj me in iz mojega debla naredi čoln, da boš lahko z njim plul okoli sveta ter užival.« Minilo je veliko poletij, toda mladeniča spet ni bilo od nikoder. Zabaval se je in mislil, da je večen, čeprav se je neopazno staral. Ko je ostarel, se je razočaran, bolan in upognjen spomnil na svoje drevo. S počasnim korakom se je vrnil k skoraj pozabljeni jablani. Jablana mu je rekla: »Razumem tvojo bolečino, da si ostal sam in brez prijateljev. Vedno sem ti bila na razpolago in sem te razumela. Vedno sem te čakala in te bila vesela. Dala sem ti vse. Od mene je ostal le še odsekan štor. Prosim te, sedi nanj in si odpočij. Hočem ti služiti. Vse ti odpuščam.« Starec je sedel na štor, se bridko zjokal in se skesal. Sprašujem se, ali sem tudi jaz komu taka jablana. Ali sem bližnjim v stiski na razpolago? Koliko požrtvovanja, sočutja, razumevanja in ljubezni je v meni? Ali sem pripravljen živeti tudi za druge? Ljubezen do Boga izražamo z ljubeznijo do bližnjega. Graditi moramo mostove, ne pa zidov, saj je ljubezen vez popolnosti.
Spoštovani, apostol Pavel je napisal: »Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.« (Kol 3,14) Ljubezen je življenjska kri vseh vrlin. Graditi moramo mostove, ne pa zidov. Kristjani moramo biti lepilo, ki povezuje. Družba sodobnega sveta se čedalje bolj polarizira, ker ne upošteva vezi popolnosti, ki je ljubezen. Na pohodu je sedem smrtnih grehov človeštva: bogastvo brez dela, užitek brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, čaščenje Boga brez ljubezni služenja in politika brez načel (Mahatma Gandi). V dvorani mestnega sveta v Leedsu v Angliji je napisano: »Poštenost je najboljša politika.« Krščanstvo ni filozofija življenja, kot bi šlo samo za religijo, ampak je način življenja. Še več, je odnos z Bogom. Teolog Charles R. Swindoll je pripovedoval pravljico o jablani, ki je rekla mladeniču: »Igrajva se, kot sva se igrala, ko si bil otrok, ko si plezal po krošnji, jedel jabolka in mirno spal v moji senci.« Toda mladenič ni imel časa. Zanimal ga je le še denar. Zato mu je jablana svetovala: »Naberi vsa moja jabolka in jih prodaj.« In mladenič jo je obral do zadnjega jabolka in obogatel, nanjo pa pozabil. Po dolgem času se je utrujen, nesrečen in naveličan vsega vrnil k njej. Jablana mu je želela pomagati in ga razveseliti. Rekla je: »Posekaj me in iz mojega debla naredi čoln, da boš lahko z njim plul okoli sveta ter užival.« Minilo je veliko poletij, toda mladeniča spet ni bilo od nikoder. Zabaval se je in mislil, da je večen, čeprav se je neopazno staral. Ko je ostarel, se je razočaran, bolan in upognjen spomnil na svoje drevo. S počasnim korakom se je vrnil k skoraj pozabljeni jablani. Jablana mu je rekla: »Razumem tvojo bolečino, da si ostal sam in brez prijateljev. Vedno sem ti bila na razpolago in sem te razumela. Vedno sem te čakala in te bila vesela. Dala sem ti vse. Od mene je ostal le še odsekan štor. Prosim te, sedi nanj in si odpočij. Hočem ti služiti. Vse ti odpuščam.« Starec je sedel na štor, se bridko zjokal in se skesal. Sprašujem se, ali sem tudi jaz komu taka jablana. Ali sem bližnjim v stiski na razpolago? Koliko požrtvovanja, sočutja, razumevanja in ljubezni je v meni? Ali sem pripravljen živeti tudi za druge? Ljubezen do Boga izražamo z ljubeznijo do bližnjega. Graditi moramo mostove, ne pa zidov, saj je ljubezen vez popolnosti.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna. Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom. Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje. Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer bi bila mreža pretrgana.« Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje. Tako je pajek rešil sveto družino. Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino. Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi. Morda smo le mi izgubili vero v to Božje varstvo. Danes obhajamo praznik svete družine. Zavedamo sem da ni idealne družine in ni idealnih staršev. Da o idealni tašči niti ne govorimo. Smo samo mi, grešni in nepopolni ljudje. Bog varuje prav to nepopolno družino. A treba je, da se tudi mi potrudimo za lepo življenje v družini. Za zdravo življenje v družini je pokojni papež Frančišek že zaročencem položil na srce tri kratke stavke: »Smem?« »Hvala.« in »Oprosti«. Kolikokrat jih uporabljamo v naših družinah? Papež je še dodal, naj ne mine dan ne da bi se zakonca pobotala. Ne smeta iti skregana spat. Sv. Pavel je v pismu Kološanom, ki ga danes beremo, to sporočilo družinam strnil v besede: »Oblecite si globoko usmiljenje, dobrotljivost, … krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12). Vse to pa zaradi Kristusa, ki nas vedno sprejema in nam odpušča (Kol 3,13).
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna. Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom. Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje. Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer bi bila mreža pretrgana.« Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje. Tako je pajek rešil sveto družino. Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino. Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi. Morda smo le mi izgubili vero v to Božje varstvo. Danes obhajamo praznik svete družine. Zavedamo sem da ni idealne družine in ni idealnih staršev. Da o idealni tašči niti ne govorimo. Smo samo mi, grešni in nepopolni ljudje. Bog varuje prav to nepopolno družino. A treba je, da se tudi mi potrudimo za lepo življenje v družini. Za zdravo življenje v družini je pokojni papež Frančišek že zaročencem položil na srce tri kratke stavke: »Smem?« »Hvala.« in »Oprosti«. Kolikokrat jih uporabljamo v naših družinah? Papež je še dodal, naj ne mine dan ne da bi se zakonca pobotala. Ne smeta iti skregana spat. Sv. Pavel je v pismu Kološanom, ki ga danes beremo, to sporočilo družinam strnil v besede: »Oblecite si globoko usmiljenje, dobrotljivost, … krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12). Vse to pa zaradi Kristusa, ki nas vedno sprejema in nam odpušča (Kol 3,13).
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o našem planetu. Pripadniki številnih veroizpovedi menijo, da za njegovim nastankom stoji presežno.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o našem planetu. Pripadniki številnih veroizpovedi menijo, da za njegovim nastankom stoji presežno.
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej. Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej. Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje.« (Lk 2,10) »Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) A vendar je tema ni premagala. Drage poslušalke in dragi poslušalci, to je veselo oznanilo Božiča, ki odmeva že 2000 let in prižiga luč upanja v turobne dneve in čase zgodovine, ko se zdi, da zmagujejo tema, nasilje in hudobija. A luči se ne da ugasniti, ker jo je Bog Stvarnik prižgal že na začetku, skupaj s človeškim hrepenenjem po miru in ljubezni. Res je, da ob plamenu luči tema še močneje zadoni, da bi človeka prestrašila in ga ustavila v upanju ter zaprla v strah. A tema je prazna, brez življenja in brez prihodnosti. Žarek jutranjega sonca jo odpihne. Božični prazniki so takšen žarek. Želijo nas ponovno okrepiti v veri, da je naš Bog Bog luči in ne teme, Bog upanja in ne strahu, Bog življenja in ne smrti. Oznanilo o rojstvu Božjega otroka v hlevu želi utrditi naše upanje, da je luč močnejša od teme, čeprav je plamen še tako majhen, da je življenje trajnejše od smrti in vztrajnejše od trpljenja. Bog se je rodil in se tudi danes rojeva v revščini, da ne bi mislili, da moramo biti bogati, da bi si ga zaslužili. Najprej se je razodel pastirjem, da ne bi mislili, da moramo biti ugledni in pametni, da bi ga spoznali in sprejeli. Rodil se je kot majhen in nebogljen, da se ga ne bi bali. Bog nas v Jezusu vabi k veselju nad darom življenja, ki nam je podarjeno, ne k strahu za prihodnost. Ne prepušča nas strahu pred trpljenjem in smrtjo, saj je že On pred nami prehodil vso našo pot. Ima načrt za nas in za svet. Bog se je zavezal ljubezni do človeka. Morda se življenje ne vrti vedno tako, kot bi si človek želel, imamo pa lahko trdno upanje, da če je njegov načrt uspel ustvariti iz neznatnih betlehemskih jaslic zibelko novega življenja za ljudi vseh časov, potem tudi zublji teme in zla v našem času ne bodo presegli Očetovega odrešenjskega načrta. Tudi o tem nam govori božič. Dragi poslušalci, naj vas obhajanje božičnih praznikov utrdi v veselju, upanju in ljubezni, da boste lahko tudi v novem letu pričevali za lepoto in moč življenja. Bog je z nami in naše življenje je dragoceno v njegovih očeh. Blagoslovljen Božič in novo leto 2026 vam želim!
»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje.« (Lk 2,10) »Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) A vendar je tema ni premagala. Drage poslušalke in dragi poslušalci, to je veselo oznanilo Božiča, ki odmeva že 2000 let in prižiga luč upanja v turobne dneve in čase zgodovine, ko se zdi, da zmagujejo tema, nasilje in hudobija. A luči se ne da ugasniti, ker jo je Bog Stvarnik prižgal že na začetku, skupaj s človeškim hrepenenjem po miru in ljubezni. Res je, da ob plamenu luči tema še močneje zadoni, da bi človeka prestrašila in ga ustavila v upanju ter zaprla v strah. A tema je prazna, brez življenja in brez prihodnosti. Žarek jutranjega sonca jo odpihne. Božični prazniki so takšen žarek. Želijo nas ponovno okrepiti v veri, da je naš Bog Bog luči in ne teme, Bog upanja in ne strahu, Bog življenja in ne smrti. Oznanilo o rojstvu Božjega otroka v hlevu želi utrditi naše upanje, da je luč močnejša od teme, čeprav je plamen še tako majhen, da je življenje trajnejše od smrti in vztrajnejše od trpljenja. Bog se je rodil in se tudi danes rojeva v revščini, da ne bi mislili, da moramo biti bogati, da bi si ga zaslužili. Najprej se je razodel pastirjem, da ne bi mislili, da moramo biti ugledni in pametni, da bi ga spoznali in sprejeli. Rodil se je kot majhen in nebogljen, da se ga ne bi bali. Bog nas v Jezusu vabi k veselju nad darom življenja, ki nam je podarjeno, ne k strahu za prihodnost. Ne prepušča nas strahu pred trpljenjem in smrtjo, saj je že On pred nami prehodil vso našo pot. Ima načrt za nas in za svet. Bog se je zavezal ljubezni do človeka. Morda se življenje ne vrti vedno tako, kot bi si človek želel, imamo pa lahko trdno upanje, da če je njegov načrt uspel ustvariti iz neznatnih betlehemskih jaslic zibelko novega življenja za ljudi vseh časov, potem tudi zublji teme in zla v našem času ne bodo presegli Očetovega odrešenjskega načrta. Tudi o tem nam govori božič. Dragi poslušalci, naj vas obhajanje božičnih praznikov utrdi v veselju, upanju in ljubezni, da boste lahko tudi v novem letu pričevali za lepoto in moč življenja. Bog je z nami in naše življenje je dragoceno v njegovih očeh. Blagoslovljen Božič in novo leto 2026 vam želim!
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V moderni potrošniški civilizaciji nas obdaja kultura takojšnje zadovoljitve vsake naše želje in potrebe. Potopljeni smo v minljivo in praznino, vse nam mora biti na voljo nemudoma, zdaj. Ne znamo se več veseliti tega, kar se bo zgodilo, ne znamo pričakovati in hrepeneti, zatekamo se v umetne svetove. A življenje je vendarle pričakovanje, vmesni čas, ko že nekako vidimo, čutimo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Pogosto je pričakovanje celo bolj radostno kot sama izpolnitev tega. V pričakovanjih kristjana se srečujeta človek in Bog. Bog nas osvobaja od različnih ujetosti in strahov in nam prinaša moč za pristno življenje. Ja, težko je pričakovati. Biti moramo budni in potrpežljivi, tudi v pričakovanju Božjih obiskov in darov ljubezni. Hrepenenje je most med človeškim srcem in Božjo skrivnostjo. In med čakanjem na Gospoda se tudi žlahtnimo: pogosto se naš ponos spremeni v ponižnost, dvom o veri in miru, poželenje v čistost. Ne bodimo razočarani, če Bog ne izpolni vseh naših pričakovanj, saj so ta pogosto zemeljska, ne nebeška. Spremeniti se morajo torej naša pričakovanja, ne pa naša vera v Boga. Ko imamo zaupanje v Boga in prihajamo k Njemu s hrepenenjem, pričakujmo več kot kadar koli prej, saj nam je dal svojo obljubo in Božje obljube nikoli ne razočarajo. Kaj nam je Bog obljubil, če smo v Kristusu: odrešitev iz večne smrti in trpljenja, mir in veselje v vsakršnih okoliščinah, milost, Svetega duha – Tolažnika in Pomočnika, večno Božje kraljestvo. Nikoli pa ni dejal, da na svetu ne bomo imeli stisk, pač pa je obljubil, da bo On tudi v težkih obdobjih z nami. Vedno! Nikoli nas ne bo zapustil ali pozabil in nič nas ne bo nikdar ločilo od Božje ljubezni. To so obljube, ki se jih moramo oklepati. To je pričakovanje, ki ga moramo vsak dan nositi s seboj.
V moderni potrošniški civilizaciji nas obdaja kultura takojšnje zadovoljitve vsake naše želje in potrebe. Potopljeni smo v minljivo in praznino, vse nam mora biti na voljo nemudoma, zdaj. Ne znamo se več veseliti tega, kar se bo zgodilo, ne znamo pričakovati in hrepeneti, zatekamo se v umetne svetove. A življenje je vendarle pričakovanje, vmesni čas, ko že nekako vidimo, čutimo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Pogosto je pričakovanje celo bolj radostno kot sama izpolnitev tega. V pričakovanjih kristjana se srečujeta človek in Bog. Bog nas osvobaja od različnih ujetosti in strahov in nam prinaša moč za pristno življenje. Ja, težko je pričakovati. Biti moramo budni in potrpežljivi, tudi v pričakovanju Božjih obiskov in darov ljubezni. Hrepenenje je most med človeškim srcem in Božjo skrivnostjo. In med čakanjem na Gospoda se tudi žlahtnimo: pogosto se naš ponos spremeni v ponižnost, dvom o veri in miru, poželenje v čistost. Ne bodimo razočarani, če Bog ne izpolni vseh naših pričakovanj, saj so ta pogosto zemeljska, ne nebeška. Spremeniti se morajo torej naša pričakovanja, ne pa naša vera v Boga. Ko imamo zaupanje v Boga in prihajamo k Njemu s hrepenenjem, pričakujmo več kot kadar koli prej, saj nam je dal svojo obljubo in Božje obljube nikoli ne razočarajo. Kaj nam je Bog obljubil, če smo v Kristusu: odrešitev iz večne smrti in trpljenja, mir in veselje v vsakršnih okoliščinah, milost, Svetega duha – Tolažnika in Pomočnika, večno Božje kraljestvo. Nikoli pa ni dejal, da na svetu ne bomo imeli stisk, pač pa je obljubil, da bo On tudi v težkih obdobjih z nami. Vedno! Nikoli nas ne bo zapustil ali pozabil in nič nas ne bo nikdar ločilo od Božje ljubezni. To so obljube, ki se jih moramo oklepati. To je pričakovanje, ki ga moramo vsak dan nositi s seboj.
En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati veliko bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni mogoče posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so dovršene stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi takšne mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati veliko bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni mogoče posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so dovršene stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi takšne mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
S četrto adventno nedeljo vstopamo v neposredno pripravo na praznovanje božiča, ki bo gotovo zaznamovana z naglico in hitenjem. V šoli, pri študiju ali v službi bo treba stisniti še do konca, da bodo potem prazniki bolj v miru stekli. Potem je tu še sama priprava praznovanja: včasih se zdi, kot da bi bil osrednji del priprave usmerjen v predpraznično nakupovanje daril – kakor da bi to bil bistven del božiča. Potem sta tu še nakupovanje in priprava prazničnih dobrot – izbrane hrane in božičnih sladkobnosti … Pa seveda generalno čiščenje našega doma in krašenje … Toliko stvari, toliko obveznosti, ki žal prevečkrat advent preoblikujejo v predpraznično norenje in drvenje. Ko se po vsem tem začnejo prazniki, nam jih v resnici sploh ne uspe dojeti in zaživeti v njihovem bistvu – navadno zato, ker smo se v okviru priprave na praznike posvečali predvsem zunanjim ali celo nebistvenim stvarem. Ne da bi zanemarili čiščenje in krašenje doma ali pa pripravo kulinaričnih dobrot domače kuhinje, toda vse to in zraven še ves komercialni pritisk lahko izrineta temeljno pripravo na praznovanje božiča. Ta pa je to, da v sebi pripravim prostor, kamor bom lahko povabil novorojenega Zveličarja: najprej, da odstranim vso navlako in nemir ter z dobro spovedjo očistim in pripravim prostore svojega srca. Potem pa prisluhnem svojemu srcu, se vsaj za hip ustavim v svojem življenju in se vprašam: »Kje jaz potrebujem odrešenje?« Katere so tiste moje rane, temne strani, bolečina, žalost, osamljenost, kamor bi si želel, da vstopi novorojeni Bog in mi prinese odrešenje, ozdravljenje, tolažbo, mir. Božič ni le spominjanje Jezusovega rojstva pred dva tisoč leti v Palestini. Ne, božič je vsakoletno spominjanje, da Bog ni daleč od nas. Kot je pred dva tisoč leti postal človek, da ne bi bil oddaljen v nebesih, ampak da bi bil blizu nam, ljudem, tako je še vedno danes. Prav z božičem, praznovanjem Jezusovega rojstva, se znova in znova zavedamo, da Bog prihaja med nas, da želi biti Bog z nami, da želi z nami, z menoj deliti revščino in vso štalo mojega življenja, moje duše; da me želi odrešiti vsega tega, mi pri tem pomagati, mi vliti upanje ter me dvigniti iz mojih temin in ranjenosti. Vendar če je prostor mojega srca poln vse druge šare – vsakodnevnega norenja in zunanjega blišča kvazibožičnega praznovanja, potem pač ni v mojem srcu prostora, da bi lahko vanj vstopil Bog. V meni sta lahko ta želja in tudi hrepenenje – toda ali imam voljo in pogum, da bom Jezusu pripravil prostor, da ga bom povabil v srce – v temine in ranjenost, da bom v resnici zaživel in doživel pravi božič?
S četrto adventno nedeljo vstopamo v neposredno pripravo na praznovanje božiča, ki bo gotovo zaznamovana z naglico in hitenjem. V šoli, pri študiju ali v službi bo treba stisniti še do konca, da bodo potem prazniki bolj v miru stekli. Potem je tu še sama priprava praznovanja: včasih se zdi, kot da bi bil osrednji del priprave usmerjen v predpraznično nakupovanje daril – kakor da bi to bil bistven del božiča. Potem sta tu še nakupovanje in priprava prazničnih dobrot – izbrane hrane in božičnih sladkobnosti … Pa seveda generalno čiščenje našega doma in krašenje … Toliko stvari, toliko obveznosti, ki žal prevečkrat advent preoblikujejo v predpraznično norenje in drvenje. Ko se po vsem tem začnejo prazniki, nam jih v resnici sploh ne uspe dojeti in zaživeti v njihovem bistvu – navadno zato, ker smo se v okviru priprave na praznike posvečali predvsem zunanjim ali celo nebistvenim stvarem. Ne da bi zanemarili čiščenje in krašenje doma ali pa pripravo kulinaričnih dobrot domače kuhinje, toda vse to in zraven še ves komercialni pritisk lahko izrineta temeljno pripravo na praznovanje božiča. Ta pa je to, da v sebi pripravim prostor, kamor bom lahko povabil novorojenega Zveličarja: najprej, da odstranim vso navlako in nemir ter z dobro spovedjo očistim in pripravim prostore svojega srca. Potem pa prisluhnem svojemu srcu, se vsaj za hip ustavim v svojem življenju in se vprašam: »Kje jaz potrebujem odrešenje?« Katere so tiste moje rane, temne strani, bolečina, žalost, osamljenost, kamor bi si želel, da vstopi novorojeni Bog in mi prinese odrešenje, ozdravljenje, tolažbo, mir. Božič ni le spominjanje Jezusovega rojstva pred dva tisoč leti v Palestini. Ne, božič je vsakoletno spominjanje, da Bog ni daleč od nas. Kot je pred dva tisoč leti postal človek, da ne bi bil oddaljen v nebesih, ampak da bi bil blizu nam, ljudem, tako je še vedno danes. Prav z božičem, praznovanjem Jezusovega rojstva, se znova in znova zavedamo, da Bog prihaja med nas, da želi biti Bog z nami, da želi z nami, z menoj deliti revščino in vso štalo mojega življenja, moje duše; da me želi odrešiti vsega tega, mi pri tem pomagati, mi vliti upanje ter me dvigniti iz mojih temin in ranjenosti. Vendar če je prostor mojega srca poln vse druge šare – vsakodnevnega norenja in zunanjega blišča kvazibožičnega praznovanja, potem pač ni v mojem srcu prostora, da bi lahko vanj vstopil Bog. V meni sta lahko ta želja in tudi hrepenenje – toda ali imam voljo in pogum, da bom Jezusu pripravil prostor, da ga bom povabil v srce – v temine in ranjenost, da bom v resnici zaživel in doživel pravi božič?
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti ne samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem Slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti ne samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem Slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
Pred kratkim sem od daleč opazoval skupino mladih prostovoljcev, ki so poskušali otroke navdušiti za sodelovanje pri raznih igrah. Veliko truda so vložili, da so očitno vsega naveličane otroke pripravili k vsaj delnemu sodelovanju. Ko jim jih je uspelo vključiti, je igra lepo stekla. Ob občudovanju sem se spraševal, kaj neki žene te mlade prostovoljce, da se ukvarjajo s temi vsega sitimi otroki. Ko vam želim dobro jutro, sprašujem sebe in vas, ali bi bili pripravljeni tudi mi potrpeti in se truditi, da koga, ki ga nič ne veseli, vsaj malo premaknemo. Vsaj meni pogosto prihaja misel, da če se jim že nič ne da, naj pa zgnijejo v svoji lenobi in naveličanosti. Vem, da s tem ravno ne delujemo spodbudno na odraščajoče, vendar je to očitno še najpametnejši odgovor. S to mislijo moramo še bolj občudovati mlade, ki imajo sami gotovo kaj početi, a se kljub temu zastonj ukvarjajo z otroki. V življenju smo srečali najrazličnejše ljudi. Z enimi se hitro povežemo in je pravo veselje biti v njihovi družbi; od enih bi najraje pobegnili; pri drugih pa niti ne veš, kako bi navezal stik. Pogosto to raznolikost razlagamo s prirojeno družabnostjo. Nočem trditi, da na tem nič ni. Marsikaj nam je prirojeno, še več pa pridobljeno. Sodobni vzgojitelji govorijo, da je vsakdo odraz odnosov, s katerimi je odraščal. No, za to niti ne potrebujemo kakšnih velikih raziskav, saj vidimo, da ljudje iz kultur, kjer je v zraku glasno in obilno govorjenje, to vestno počnejo tudi drugje; in spet tisti iz bolj zadržanih in umirjenih kultur ostajajo tihi in odmaknjeni. Toda čeprav smo odrasli v okolju, kjer se ni veliko dalo na družabnost, še ne pomeni, da smo na to obsojeni za vse življenje. Verjetno ne bomo vsi postali taki, kot so ti mladi prostovoljci, ki sem jih prej omenil. Raziskave pa kažejo, da imajo ljudje, ki znajo in zmorejo navezovati stike z drugimi, ki vložijo veliko v skrb za druge, zadovoljnejše življenje. Čeprav ti mladi prostovoljci želijo nesebično dobro otrokom, s katerimi delajo, končno sami prejemajo največ. Čutijo se povezani z drugimi, razvijajo zmožnost hitrega navezovanja stikov in se trudijo prenašati tudi neprijetne odnose. Vse to jim bo dalo moč za odpornost v trenutkih in z ljudmi, ki bodo zanje usodni. Če bom dan začel že s tem, da si vzamem kakšno minuto za soseda, ki ga drugače le bežno pozdravim, bom tudi sam vedno bolj družaben. Če pa komu priskočim na pomoč, bo zame in za druge dan veliko lepši.
Pred kratkim sem od daleč opazoval skupino mladih prostovoljcev, ki so poskušali otroke navdušiti za sodelovanje pri raznih igrah. Veliko truda so vložili, da so očitno vsega naveličane otroke pripravili k vsaj delnemu sodelovanju. Ko jim jih je uspelo vključiti, je igra lepo stekla. Ob občudovanju sem se spraševal, kaj neki žene te mlade prostovoljce, da se ukvarjajo s temi vsega sitimi otroki. Ko vam želim dobro jutro, sprašujem sebe in vas, ali bi bili pripravljeni tudi mi potrpeti in se truditi, da koga, ki ga nič ne veseli, vsaj malo premaknemo. Vsaj meni pogosto prihaja misel, da če se jim že nič ne da, naj pa zgnijejo v svoji lenobi in naveličanosti. Vem, da s tem ravno ne delujemo spodbudno na odraščajoče, vendar je to očitno še najpametnejši odgovor. S to mislijo moramo še bolj občudovati mlade, ki imajo sami gotovo kaj početi, a se kljub temu zastonj ukvarjajo z otroki. V življenju smo srečali najrazličnejše ljudi. Z enimi se hitro povežemo in je pravo veselje biti v njihovi družbi; od enih bi najraje pobegnili; pri drugih pa niti ne veš, kako bi navezal stik. Pogosto to raznolikost razlagamo s prirojeno družabnostjo. Nočem trditi, da na tem nič ni. Marsikaj nam je prirojeno, še več pa pridobljeno. Sodobni vzgojitelji govorijo, da je vsakdo odraz odnosov, s katerimi je odraščal. No, za to niti ne potrebujemo kakšnih velikih raziskav, saj vidimo, da ljudje iz kultur, kjer je v zraku glasno in obilno govorjenje, to vestno počnejo tudi drugje; in spet tisti iz bolj zadržanih in umirjenih kultur ostajajo tihi in odmaknjeni. Toda čeprav smo odrasli v okolju, kjer se ni veliko dalo na družabnost, še ne pomeni, da smo na to obsojeni za vse življenje. Verjetno ne bomo vsi postali taki, kot so ti mladi prostovoljci, ki sem jih prej omenil. Raziskave pa kažejo, da imajo ljudje, ki znajo in zmorejo navezovati stike z drugimi, ki vložijo veliko v skrb za druge, zadovoljnejše življenje. Čeprav ti mladi prostovoljci želijo nesebično dobro otrokom, s katerimi delajo, končno sami prejemajo največ. Čutijo se povezani z drugimi, razvijajo zmožnost hitrega navezovanja stikov in se trudijo prenašati tudi neprijetne odnose. Vse to jim bo dalo moč za odpornost v trenutkih in z ljudmi, ki bodo zanje usodni. Če bom dan začel že s tem, da si vzamem kakšno minuto za soseda, ki ga drugače le bežno pozdravim, bom tudi sam vedno bolj družaben. Če pa komu priskočim na pomoč, bo zame in za druge dan veliko lepši.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
To je znana zgodba o pomenu čuječnosti, ko se trudimo delati dobro. Govori o Gešeju Benu, tibetanskem budističnem praktiku, ki je vedno govoril: »Ne vadim ničesar drugega kot to, da opazujem svoj um.« Nekega dne je Geše Ben izvedel, da prihaja na obisk k njemu nekaj njegovih učencev. Pazljivo je očistil svoj oltar in obložil mizo z daritvami, nato pa se je usedel in se vprašal: »Kaj delam in zakaj to počnem?« Ko se je zavedel, da je to naredil zato, da bo naredil dober vtis na svoje učence in da ga bodo pohvalili, je takoj šel do ognjišča, vzel pest pepela in ga raztresel po oltarju. Potem se je ponovno usedel in počakal obiskovalce. Ko je veliki mojster Atiša slišal to anekdoto, je dejal: »To je bila najboljša možna daritev!« Nekoč drugič je Geše Ben obiskal družino, ki je živela v neki vasi. Nameraval je oditi v meditativni umik v jamo, vendar je imel zelo malo tsampe – ječmenove moke, ki je tradicionalno osnovno živilo v Tibetu. Ta družina pa jo je imela veliko zalogo, in ko je v hiši ostal sam, je pomislil: »Zakaj ne bi vzel nekaj njihove tsampe s seboj v jamo? Oni je imajo veliko, jaz pa je nimam nič!« Vzel je svojo mošnjo in segel z desno roko v vrečo, kjer je družina hranila tsampo. V tistem trenutku se je zavedel, kaj počne. Z levo roko je zgrabil svojo desno, ki je bila v vreči, in na ves glas zakričal: »Tat! Tat! Zalotil sem ga pri kraji!« Vsi so hitro pritekli in vprašali: »Kaj se dogaja? Kje je tat?« Geše Ben je pokazal na svojo desno roko in dejal: »Tukaj je!« Ti dve anekdoti prikazujeta, kako se moramo opazovati in se zavedati, ali je to, kar počnemo, dobro ali ne. Če opazimo, da ne delujemo pravilno in da bi bilo tako za nas same kot za druge bolje, da bi delovali drugače, potem moramo to upoštevati. Tako ustvarjamo dobre navade. To je ključna vadba, ki jo gojimo vse svoje življenje, in tako se postopno izboljšamo, to pa je dobro za nas same in za vse druge.
To je znana zgodba o pomenu čuječnosti, ko se trudimo delati dobro. Govori o Gešeju Benu, tibetanskem budističnem praktiku, ki je vedno govoril: »Ne vadim ničesar drugega kot to, da opazujem svoj um.« Nekega dne je Geše Ben izvedel, da prihaja na obisk k njemu nekaj njegovih učencev. Pazljivo je očistil svoj oltar in obložil mizo z daritvami, nato pa se je usedel in se vprašal: »Kaj delam in zakaj to počnem?« Ko se je zavedel, da je to naredil zato, da bo naredil dober vtis na svoje učence in da ga bodo pohvalili, je takoj šel do ognjišča, vzel pest pepela in ga raztresel po oltarju. Potem se je ponovno usedel in počakal obiskovalce. Ko je veliki mojster Atiša slišal to anekdoto, je dejal: »To je bila najboljša možna daritev!« Nekoč drugič je Geše Ben obiskal družino, ki je živela v neki vasi. Nameraval je oditi v meditativni umik v jamo, vendar je imel zelo malo tsampe – ječmenove moke, ki je tradicionalno osnovno živilo v Tibetu. Ta družina pa jo je imela veliko zalogo, in ko je v hiši ostal sam, je pomislil: »Zakaj ne bi vzel nekaj njihove tsampe s seboj v jamo? Oni je imajo veliko, jaz pa je nimam nič!« Vzel je svojo mošnjo in segel z desno roko v vrečo, kjer je družina hranila tsampo. V tistem trenutku se je zavedel, kaj počne. Z levo roko je zgrabil svojo desno, ki je bila v vreči, in na ves glas zakričal: »Tat! Tat! Zalotil sem ga pri kraji!« Vsi so hitro pritekli in vprašali: »Kaj se dogaja? Kje je tat?« Geše Ben je pokazal na svojo desno roko in dejal: »Tukaj je!« Ti dve anekdoti prikazujeta, kako se moramo opazovati in se zavedati, ali je to, kar počnemo, dobro ali ne. Če opazimo, da ne delujemo pravilno in da bi bilo tako za nas same kot za druge bolje, da bi delovali drugače, potem moramo to upoštevati. Tako ustvarjamo dobre navade. To je ključna vadba, ki jo gojimo vse svoje življenje, in tako se postopno izboljšamo, to pa je dobro za nas same in za vse druge.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.