Opis epizode

Če me ljubiš, ktera duša,
spomni se tedaj name,
ko zakrije tiha ruša
nikdar mirno mi srce!

Lepe rože mi nasadi
na gomilo za spomin,
ko predrami žar pomladi
cvetje hribov in dolin.


Z verzi iz pesmi Po smrti pesnika, dramatika in duhovnika Antona Medveda se nežno odpira prostor med zemeljskim in večnim — prostor spomina, hvaležnosti in tihega upanja. Pesnik nas vabi, da s preprostimi, a globokimi dejanji — s spominom, molitvijo, in cvetjem — ohranjamo vez z umrlimi, ki so nam podarili del sebe.

Ko stopamo v praznični dan spomina na naše drage rajne, nas Medvedovi verzi opominjajo, da ljubezen ne mine s smrtjo. Tisti, ki so nas ljubili in nas učili, še naprej živijo v naših mislih in besedah. Njihova zapuščina pa ni le v spominih, temveč tudi v doti naukov, v življenjski modrosti, ki jo nosimo naprej — v spoštovanju, sočutju in veri, da smrt ni konec, temveč prehod.

Ob svečah, ki bodo nocoj razsvetljevale grobove, se prižigajo tudi notranje luči — luči hvaležnosti. Vsaka luč je molitev, vsak cvet izraz zahvale, vsaka misel povezava z večnostjo. V tihoti pokopališč se združujeta žalost in mir, zemeljsko in nebeško, spomin in upanje.

Ko se človek ustavi ob grobu, začuti, kako krhka in dragocena je nit življenja. A prav v tej krhkosti se razodeva večnost — ne kot oddaljena, hladna obljuba, temveč kot neugasljiva prisotnost ljubezni, ki presega čas in smrt.

Smrt, ki jo tolikokrat razumemo kot konec, je v Božjem pogledu vrata. Vodi v prostranstvo, kjer duša spozna resnico svojega obstoja — da je bila ustvarjena za večnost, za Ljubezen samo. V tej luči postane vse zemeljsko: trpljenje, izgube, bolečina — del dozorevanja za tisto polnost, ki jo slutimo, a je tukaj še ne moremo v celoti uzreti.

To čutenje in hrepenenje po večnem so čudovito izrazili veliki skladatelji, če pomislimo samo na Beethovnovo Abendlied unter'm gestirntem Himmel, Handlovo I know that my Redeemer liveth ali pa na največjega slovenskega renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa in njegov motet Ecce, quomodo moritur justus.
Za mnoge, ki so že odšli pred nami s tega sveta, lahko skupaj z velikim apostolom Pavlom rečemo: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«

Sebastijan Valentan