Pojdite na predvajalnik Pojdite v osnovni meni

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Kratki Programi Oddaje Podkasti Moj 365
Duhovna misel
Duhovna misel

Berta Golob: Povračilnost

Prvi

22.11.2025 5 min

Berta Golob: Povračilnost

Prvi

22.11.2025 5 min

Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim.
To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kakšni legendi, pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več.
In takoj spomin na dogodek iz bližine, ko je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec, sicer veren človek, bi dodal, da te življenje na točki povračilnosti sámo poišče.
Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi.
Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je včasih v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kakšna sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa le kratkohlačnega nagajivca?
Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. Vendar opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje pa se z navideznimi nepomembnostmi. Ko potem odraslega zoprno draži kakšna navada sokrajana, ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka – ga verjetno ne starši ne šola niso naučili pozornega poslušanja, pa tudi ne pomena tega, da smo do drugih vljudni.
Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo kar nenadoma nasloni na prijaznega lastnika.
Vredno premisleka.

Berta Golob

Prikaži več
Prikaži manj

Duhovna misel

Opis epizode

Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim.
To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kakšni legendi, pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več.
In takoj spomin na dogodek iz bližine, ko je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec, sicer veren človek, bi dodal, da te življenje na točki povračilnosti sámo poišče.
Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi.
Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je včasih v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kakšna sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa le kratkohlačnega nagajivca?
Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. Vendar opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje pa se z navideznimi nepomembnostmi. Ko potem odraslega zoprno draži kakšna navada sokrajana, ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka – ga verjetno ne starši ne šola niso naučili pozornega poslušanja, pa tudi ne pomena tega, da smo do drugih vljudni.
Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo kar nenadoma nasloni na prijaznega lastnika.
Vredno premisleka.

Berta Golob

Vse epizode

3643. epizod

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine