Opis epizode

Kaj vse smo včasih pripravljeni narediti, da bi se spravili nazaj v red! Kakšne nemogoče, predvsem pa pogosto neokusne in grenke zvarke smo pripravljeni popiti, da bo potem kaj bolje. Da ne govorimo o vseh mogočih postnih praksah ali dietah za razstrupljanje telesa in celo za razstrupljanje duha. Kaj vse smo pripravljeni narediti, kaj vse čudnega popiti ali zaužiti in seveda koliko denarja smo za tovrstne žavbe in čirečare pripravljeni plačati. Vse samo z namenom, da bomo očiščeni, razstrupljeni – preprosto bolj zdravi.
Božja beseda današnje nedelje nam v berilu iz starozavezne Druge knjige kraljev prinaša zgodbo o Naamanu, ki je bil velik aramski vojskovodja. Ker je Aramcem prišlo na ušesa, da je v Izraelu neki prerok, ki zdravi ljudi, se je Naaman, ki je bil gobav, odpravil k njemu. Toda prerok Elizej ni niti prišel iz svoje hiše, ampak je poslal k njemu sla z naročilom, naj se Naaman sedemkrat umije v reki Jordan. Tipu se je seveda to zdelo zamalo in je popenil, dokler ga niso služabniki modro pomirili: »Če bi ti prerok ukazal kaj težkega, mar ne bi tega storil?« In velikemu vojskovodji je kliknilo, da se je bil pripravljen podvreči vsem mogočim obredom magičnega očiščevalnega zdravljenja, klicanju urokov, hoji po žerjavici, pitju vseh mogočih ogabnih zvarkov … Izbruh jeze se mu je ohladil, še toliko bolj, ko se je sedemkrat okopal v reki Jordan in je slednjič njegova gobavost izginila. Potem pa sta ga preplavila veselje in neizmerna hvaležnost, zato se je hotel preroku Elizeju bogato oddolžiti, a je ta radikalno odklonil kakršno koli plačilo. Naamanu ni ostalo drugega, da hvali in slavi enega in edinega pravega Boga.
Že za očiščenje ali ozdravljenje telesa smo torej pripravljeni marsikaj narediti, kaj šele, da bi se očistili nemira v srcu. Vseh tistih bremen, ki nas oblivajo s krivdo in notranjim očitanjem, ki nas lahko na tiho, a zelo vztrajno razjeda. Pa kar ne izgine. Razen, če nismo teh gobavih razjed pripravljeni odpreti Božjemu usmiljenju in odpuščanju. Kot grešnik sam vem, kaj pomeni, ko v zakramentu spovedi zares doživim odpuščanje in ozdravljanje. Obenem pa sem kot spovednik nenehno priča temu, kaj lahko človeku, ki je k zakramentu spovedi pristopil s ponižnostjo in iskreno skesanostjo, prinese Božje odpuščanje. Tisto dejstvo, da ti Bog zares odpusti in da za Boga to več ne obstaja. Preprosto zato, da bi lahko ti živel v svobodi in ne kot ujetnik svojih preteklih grešnih zablod in polomov. Tudi ne v ujetništvu notranjih očitkov in krivde. Prav zato je pomembno, da potem, ko sem doživel Božje odpuščanje, odpustim tudi samemu sebi, kar je včasih morda najtežje. Toda, če mi je Bog odpustil, zakaj potem ne bi tu jaz odpustil samemu sebi? Sem morda večji kot Bog?

Andraž Arko