Opis epizode

Prerok Ezekijel je imel težavo s svojim ljudstvom, ki je bilo še vedno v babilonski sužnosti. Njegovi rojaki so postajali nestrpni in so se spraševali, kdaj bo vendar napočil čas, da pojdejo domov, kakor so že napovedovali drugi preroki pred njim. Ezekijel bi jih rad potolažil in okrepil, da bi pogumno nadaljevali očiščevanje svojih src in utrdili upanje na čudoviti dan svobode, ki bo zagotovo napočil. Zato jim je razgrnil svoja videnja, ki mu jih je pošiljal Bog in so bila polna novih dogodkov. Videc je namreč slutil na novo pozidan tempelj, v katerem se dogajajo čudežne stvari. Iz njega je privrel vrelec čiste vode; najprej je tekel proti vzhodu, potem še proti zahodu, se pravi, da je šlo za vodo, ki naj bi se razlila po vsem svetu. Ta voda ni le očiščevala, ampak prinašala novo življenje, zato naj bi celo mrtve vode oživele. Prerok je mislil najprej na Mrtvo morje, ki je bilo tako močno slano, da v njem ni bilo nikakršnih rib. Tempeljska voda bo oživila to Mrtvo morje in prinesla novo življenje.

V tej podobi je velika simbolika. Narod, ki je postal nerodoviten in je usahnilo upanje, da bo pričeval za živo Božjo besedo, bo nenadoma oživel. Znova bo postal zgovoren in z radostjo pričeval za novo življenje. Če bo tempeljska voda pritekla do puščave in prinesla novo življenje, bo to čudovito sporočilo, da je za Boga vse mogoče, tudi to, da oživi svoje ljudstvo in mu podari novo veselje nad življenjem ter izroči novo poslanstvo, tokrat za vse narode.

Toda ne pozabimo, gladina Mrtvega morja je še nižja kot raven vsakega drugega morja. Strokovnjaki govore o depresiji, se pravi o spuščanju v globino zemlje, iz katere ne vznikne več pitna talnica. Toda Bog nas pride iskat tudi v globino človeškega obupa in nam prinaša svežino novih radosti.

Prvi kristjani so takoj razumeli, da je živa voda Kristusov krst, ki ni samo očiščevalen, podobno kot Kristusovo očiščenje Jeruzalemskega templja, ko je Kristus iz njega izgnal pohlepne prekupčevalce. Krstna voda namreč prinaša tudi novo življenje, življenje ljubezni, odpuščanja in novega upanja. In če ta tempeljska voda teče tudi na zahod, to pomeni, da bodo tudi drugi narodi deležni Kristusovega novega veselja in upanja.

Res je, da je tudi naša zahodna civilizacija, ki izvira iz krščanstva, danes potrebna novega očiščenja, predvsem pa hrepeni po novem veselju nad življenjem in upanju, da je dobri Bog, Bog življenja, vedno z nami.

Edvard Kovač