Opis epizode

Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo pritegnili ljudi k pravi poti življenja.
Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer obilje vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, pa je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v bogastvu se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal skoraj nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je obsodil na smrt vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu.
Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te tako življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najbolj izvrstne jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen.
Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak hip padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Tako mu je Dionizij dovolj jasno pokazal, da tisti, ki mu vselej nekaj grozi, ni srečen, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej brezskrbno veselil, četudi ga obdajajo samo bogastvo in dobrine. Nasprotno pa bo pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.

Polonca Zupančič