Opis epizode

»Pogovarjali so se o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in … darovi,« (Lk 21,5). Tako se začne današnji evangelij. Jeruzalemski tempelj je bil za Izraelce velikega pomena. Zgradil ga je kralj Salomon v 10. stoletju, porušen pa je bil leta 587 pred Kristusom. Ko so se Izraelci vrnili iz sužnosti, so zgradili nov tempelj. Tega je kralj Herod obnovil. Obnova je potekala celih 46 let! Bil je okrašen z zlatom in srebrom, ki so ga darovali ljudje. Za te ljudi je bil tempelj bivališče Boga med ljudmi in krašenje svetišča je bilo kazalnik globoke vere v Boga. Si lahko predstavljate, kakšen šok so za poslušalce pomenile Jezusove besede, da od tega lepega in mogočnega templja ne bo ostal kamen na kamnu, ker bo uničen? »Pridejo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu,« (6) so besede, s katerimi je Jezus napovedal, da ga bodo Rimljani uničili.
Po porušenju templja se je Judom zastavilo veliko vprašanje: »Kaj zdaj, ko nimamo več templja, kjer bi darovali Bogu prvine, in ne duhovnikov, ki bi darovali?«. Odgovor rabinov je bil jasen. Ker ni templja in ker ni darovanja, nam je Bog zapustil dobrodelnost. Zanimivo, da tudi muslimani trdijo podobno: »Naši obredi so naša dobra dela.«
Tako se odpre novo poglavje v odnosu do Boga, ki je pomenljivo tudi za nas. Današnji evangelij namreč govori o drugem Kristusovem prihodu. Na ta prihod se pripravljamo, da ga »delamo« navzočega« na tem svetu s svojo ljubeznijo, velikodušnostjo, prijaznostjo, razumevanjem, pomočjo bližnjemu, sočutjem, prijazno ali spodbudno besedo …
Neki mož je pomagal sv. Materi Tereziji v Kalkuti pri oskrbi bolnikov. Čistil je prostor, kjer je ta svetnica našega časa umivala bolnike. Rekel ji je: »Želim za vedno ostati pri vas.« Mati Terezija mu je prijazno odgovorila: »Ne, ne. To je slepilo. Vrnite se domov in cvetite tam, kjer ste bili posajeni. Sporočilo, da je vsakdo od nas Božji otrok in član velike Božje družine, je bolj potrebno v krajih, od koder prihajate, kot pa tukaj. Delati moramo majhne stvari z veliko ljubeznijo.«
Večkrat se zgodi, da si pripravo na drugi Jezusov prihod predstavljamo narobe. Podobni smo omenjenemu možu, ki je želel pričevati za Božjo ljubezen, toda ne na kraju, kjer je najbolj potrebno.
Današnji evangelij je zato povabilo, da prepoznamo Boga tako pri bogoslužju v svetišču, kakor da ga spoznamo tudi po bogopodobnosti v sočloveku. Človeka ne spoštujemo zato, ker bi si to zaslužil s svojim vzornim življenjem, ampak zato, ker v vsakem človeku biva Bog, saj je človekovo telo svetišče Sv. Duha. Tako bo naše življenje postalo eno samo nenehno služenje Bogu – istemu Bogu, ki biva v svetišču cerkve in v duši vsakega človeka.

Božo Rustja