Opis epizode

Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija.

Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi.

Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi.

Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.«

Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.«

Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.

Lama Karma Wangmo