Opis epizode

Že stari Grki so poudarjali, da je treba ukrepati čim hitreje, ko se nekdo znajde v nesreči. Tako naj bi Hilon, ki je živel sredi 6. stoletja pr. n. št. in so ga Grki prištevali med sedmerico prvih modrecev, dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa hitro.«
Kot mnogi izreki je tudi misel, da ni pomembno le vprašanje, ali nekomu pomagati ali ne, ampak odločitev, kako hitro oziroma kako odločno nekomu pomagamo, prešla v rimsko družbo. Gledališki igralec in pisec Publilij Sir je v svoji zbirki lepih misli, ki ji je tudi dal naslov Pregovori, zapisal: »Tistemu, ki je potreben, da podporo dvakrat, kdor hitro da.« Njegovo misel so v letih, desetletjih in stoletjih skrajšali v pregovor: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Kaj je hotel s svojimi besedami povedati nekdanji suženj iz Sirije, ki je živel v 1. stoletju pr. n. št. in dosegel, da je bil zaradi svojega talenta tudi osvobojen? Ko se nekdo znajde v nesreči, je treba darovati brez tehtanja in tuhtanja, predsodkov in kalkulacij in mu pomagati nemudoma – takrat, ko našo pomoč najbolj potrebuje.
Danes, ko mnoge dobrodelne združbe zbirajo donacije na slovesnih plesih v bogatih večernih toaletah, se človek sprašuje o resnični iskrenosti tovrstnega darovanja. Za blišč ob donaciji se namreč porabi več sredstev, kakor jih kak pomembnež na dobrodelni prireditvi sploh da in zbere. Zato bi se morda ista misel, predelana za današnji čas, lahko glasila: »Kdor skrivaj (torej brez soja televizijskih reflektorjev) da, dvakrat da.« Iskreno in pravo je tisto darovanje, kjer ni v ospredju naš jaz, očaranost nad našo lastno veličino, ker smo nekomu nekaj dali ali naredili nekaj dobrega. Pravo darovanje je uzrtje drugega v njegovi stiski in bolečini, je radost nad tem, da nam je uspelo – čeprav za hip – osrečiti drugega in pri tem pozabiti nase, na svoje želje, potrebe in užitke. Pravo darovanje ni torej častiti svoj dobri, veliki jaz, ampak biti nekje v bližini za drugega.

Ignacija Fridl Jarc