Opis epizode

Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih po večini niti ne zavedamo. O tem sem začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, pa jo je dobila mlajša. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da z njo nekaj ni čisto v redu. Takrat so namreč levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato zanjo veljajo drugačna pravila kot za starejšo sestro.
Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niso dali niti malo povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada zares k družini.
Še sreča, da je zdaj to povedala. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v njej. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni pa se je ta njena pripoved zdela zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa do smrti ne govorijo o tem? Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, koliko ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na različnih področjih, v različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič povedal, da bi nesporazum lahko razčistili.
Prav zdravilno se mi zdi slišati tako zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se jih zavedamo, bomo morda katerega preprečili. Vsem pa se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.

Metka Klevišar