Opis epizode

Stari Grki so rekli, da je čas tih učitelj, ki nikoli ne govori, a vse razloži. Če na dogodke našega življenja pogledamo z distance, potem lahko tej misli brez zadržkov pritrdimo. Tolstoj k temu dodaja, da ima vse dober konec za tistega, ki zna čakati, hkrati pa sami vemo, da je velikokrat za marsikaj prepozno, če predolgo čakamo. Drži tudi ugotovitev enega najbolj branih francoskih pesnikov 17. stoletja Jeana de La Fontainea, ki pravi, da žalost odleti na krilih časa. Ta krila pa so včasih zelo težka.

Zdi se, da je danes najdragocenejša, najbolj zaželena in tudi najdražja dobrina prav čas. »Nimam časa« se sliši po hodnikih in trgih, po domovih in pisarnah, med prijatelji in sodelavci.
In ravno ta stavek razodeva našo nemoč: ne primanjkuje nam časa, temveč zmožnosti, da bi ga živeli. Čas ni sovražnik, ki nam ga nekdo krade, temveč prostor, ki ga sami ne znamo več napolniti s pravim smislom, kljub umetni inteligenci, zaradi katere naj bi, paradoksalno, imeli ravno več časa.

Vsak dan nam je dan kot dar in ne kot posest. Nobena ura ni samoumevna, noben trenutek se ne ponovi. Vendar smo se kar nekako navadili misliti, da bomo živeli »pozneje«, ko bo manj dela, ko bodo otroci odrasli, ko bo več miru. A življenje se dogaja zdaj: v tem hipu, v tem trenutku in kdor zna biti navzoč v trenutku, ne izgublja časa, ampak ga pretvarja v večnost.

Dobro bi bilo in za kvaliteto našega življenja celo nujno, da bi se zopet naučili »imeti čas«, to pa pomeni, da bi zmogli videti človeka ob sebi. Pomeni poslušati brez naglice, moliti brez merjenja minut, delati brez nestrpnosti. Čas, ki nam ga je Bog odmeril, imamo v svojih rokah in mi smo tisti, ki ga, dokler živimo, razporejamo. Nimamo ga veliko, zato moramo z njim ravnati zelo preudarno in imeti jasno postavljeno lestvico vrednot. V nasprotnem primeru nam časa prehitro zmanjka in ob koncu dneva žalostni ugotovimo, da smo ga zapravili.

Tisti, ki zna hvaležno sprejemati dragocene trenutke, odkrije, da ima pravzaprav vsega dovolj – tudi časa.

Sebastijan Valentan