Opis epizode

Na pročelju evropskih sodišč je pogosto naslikana prispodoba pravičnosti, ki drži v rokah tehtnico in z njo meri, kam se nagiba teža storjenega dejanja, pri tem pa ima zavezane oči. To je simbol nepristranske pravice, ki vselej sodi tako, kot veleva zakon, ne pa glede na človeka ali pa tako, kot bi nas morda vodilo naše čustveno razpoloženje.

Tako veliko modrost zagovarja tudi modri Sirah, ki se pri tem sklicuje na samega Boga, ko pravi: »Gospod je sodnik in ne gleda na slavo osebe, ne bo pristranski na škodo reveža, marveč ga bo uslišal, če se mu bo zgodila krivica.«

Prav pred tega Sodnika, ki ne gleda le na zunanjost, ampak vidi v dno srca, nas danes postavlja Rabi iz Nazareta, se pravi naš učitelj Jezus Kristus. Mesija namreč postavlja pred nas dvoje osebnosti: na eni strani gmotno preskrbljenega farizeja, ki pravzaprav res vse naredi po predpisih postave, na drugi strani reveža, ki priznava, da je zaradi svojih stisk kršil marsikateri predpis, in obžaluje, da je grešnik.

Kristus hkrati postavlja nasproti tudi dvoje različnih pogledov na zakon. Farizej izpolnjuje postavo po črki zakona in popolnoma spregleda, kakšen je bil pravzaprav namen zakona. Zakon ima pred očmi ne samo posameznika in njegove pravice, ampak tudi vso skupnost in širšo družbo. Ti razlagi zakona si večkrat prideta navzkriž. Če ostajamo samo pri črki zakona, moramo hudodelca pogosto oprostiti, čeprav bi zaslužil hudo kazen. In na drugi strani, ko gledamo tudi namen zakona, lahko razumemo manjše prekrške in smo do prestopnika prizanesljivi. Zato dober sodnik upošteva tudi okoliščine dejanja.

Zato je tudi Kristus zelo strog do farizeja, ki daje v nič reveža, ki morda ni imel niti sredstev, da bi izpolnil vse dajatve v templju in mestu. In na drugi strani je prizanesljiv do tega siromaka, ki je iskren in obžaluje svoj greh ter se je pripravljen spremeniti.

Kristus pa govori tudi o naših osebnih odnosih. V prijateljstvu in ljubezni je pogosto marsikaj drugače, kot pravi zakon v družbi. V družini pogosto odpustimo in dopustimo kakšno nepravilnost, saj verjamemo v iskrenost naših dragih in smo prizanesljivi do njihovih pomot in nebogljenosti. Prav tako pa se nam zdi, da s človekom, ki bi bil kot farizej in bi imel vedno vse prav ter za vse slabo krivil druge, ni mogoče živeti. Naši osebni odnosi ne morejo biti uravnani le po zakonih, vsega se ne da postaviti v zakonske okvire, potrebni sta iskrenost in ljubezen srca.

Edvard Kovač