Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Slovenski portretist rimske šole Diplomat v prizadevanjih za pravične meje Zgodovinar in njegov »Svet med Muro in Dravo« Pred 180 leti se je v Zavrhu pod Šmarno goro rodil duhovnik, planinec in skladatelj Jakob Aljaž. Pospeševal je graditev planinskih poti in postojank po Julijskih Alpah. Leta 1895 je od občine Dovje za goldinar odkupil vrh Triglava in dal nanj postaviti stolp. S tem dejanjem je dal vedeti, da je Triglav slovenska gora in narodni simbol. *Posnetek Kmecl, MBL076 Je povedal literarni zgodovinar dr. Matjaž Kmecl. Med njegovimi pesmimi je najznamenitejša »Oj, Triglav, moj dom«, himna slovenskih planincev. S tem ko pesem v celoti pripisujemo Jakobu Aljažu, pa nehote pozabljamo na avtorja njenega besedila. To je bilo prvič javno objavljeno leta 1894 v rokopisnem bogoslovnem glasilu »Lipica« v Mariboru. S psevdonimom Slavin ga je napisal Matija Zemljič iz Gornje Radgone, poznejši duhovnik, pesnik in prevajalec pri Svetem Tomažu pri Ormožu. Leta 1895 je bila pesem objavljena še v dijaškem listu »Zora«; Jakob Aljaž jo je odkril in takoj uglasbil. Pesem je bila prvič zapeta 10. avgusta 1896 ob odprtju Triglavske koče na Kredarici.
Slovenski portretist rimske šole Diplomat v prizadevanjih za pravične meje Zgodovinar in njegov »Svet med Muro in Dravo« Pred 180 leti se je v Zavrhu pod Šmarno goro rodil duhovnik, planinec in skladatelj Jakob Aljaž. Pospeševal je graditev planinskih poti in postojank po Julijskih Alpah. Leta 1895 je od občine Dovje za goldinar odkupil vrh Triglava in dal nanj postaviti stolp. S tem dejanjem je dal vedeti, da je Triglav slovenska gora in narodni simbol. *Posnetek Kmecl, MBL076 Je povedal literarni zgodovinar dr. Matjaž Kmecl. Med njegovimi pesmimi je najznamenitejša »Oj, Triglav, moj dom«, himna slovenskih planincev. S tem ko pesem v celoti pripisujemo Jakobu Aljažu, pa nehote pozabljamo na avtorja njenega besedila. To je bilo prvič javno objavljeno leta 1894 v rokopisnem bogoslovnem glasilu »Lipica« v Mariboru. S psevdonimom Slavin ga je napisal Matija Zemljič iz Gornje Radgone, poznejši duhovnik, pesnik in prevajalec pri Svetem Tomažu pri Ormožu. Leta 1895 je bila pesem objavljena še v dijaškem listu »Zora«; Jakob Aljaž jo je odkril in takoj uglasbil. Pesem je bila prvič zapeta 10. avgusta 1896 ob odprtju Triglavske koče na Kredarici.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, v katerem bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarala v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče in mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse preostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, v katerem bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarala v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče in mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse preostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Osa ne sme izgubljati časa, nahraniti mora deset tisoč ust. Napoti se na piknik ljudi, kjer jo čaka visokoleteča naloga, izmakniti mora pršut! Zvesta je svoji kraljici matici, ki je ustvarila osnovo za osje gnezdo. Sprva v osirju ni bilo veliko os, toda z izleganjem vedno novih jajčec v njem živi zelo velika družina, v kateri ima vsaka osa svojo nalogo. Matice izlegajo jajčeca, iz katerih se razvijejo delavke, ki nabirajo hrano, pa tudi troti in nove matice. Vsaka osa ima torej točno določeno nalogo. Za vrsto navadna osa pravimo, da je koristoljubna že po naravi. Zaradi dobre organizacije življenje v osji skupnosti poteka nemoteno in je dober primer evsocialnosti. Bistvenega pomena je vloga os delavk, saj te hranijo ličinke.
Osa ne sme izgubljati časa, nahraniti mora deset tisoč ust. Napoti se na piknik ljudi, kjer jo čaka visokoleteča naloga, izmakniti mora pršut! Zvesta je svoji kraljici matici, ki je ustvarila osnovo za osje gnezdo. Sprva v osirju ni bilo veliko os, toda z izleganjem vedno novih jajčec v njem živi zelo velika družina, v kateri ima vsaka osa svojo nalogo. Matice izlegajo jajčeca, iz katerih se razvijejo delavke, ki nabirajo hrano, pa tudi troti in nove matice. Vsaka osa ima torej točno določeno nalogo. Za vrsto navadna osa pravimo, da je koristoljubna že po naravi. Zaradi dobre organizacije življenje v osji skupnosti poteka nemoteno in je dober primer evsocialnosti. Bistvenega pomena je vloga os delavk, saj te hranijo ličinke.
Poklicna rejnica Tanja Ferlin z Razkrižja je že kot deklica razmišljala, da bi pomagala otrokom, ki ne morejo živeti v svoji matični družini, prvega otroka pa je v svojo sprejela pred 20-imi leti. Dosle se jih je v njihovem domu zvrstilo 8, Tanja in njen mož Željko pa zanje skrbita tako vestno, kot sta za svoji biološki hčerki. Seveda sta tudi sami lepo sprejeli svoje brate in sestre, s prav vsemi še vedno negujejo stike.
Poklicna rejnica Tanja Ferlin z Razkrižja je že kot deklica razmišljala, da bi pomagala otrokom, ki ne morejo živeti v svoji matični družini, prvega otroka pa je v svojo sprejela pred 20-imi leti. Dosle se jih je v njihovem domu zvrstilo 8, Tanja in njen mož Željko pa zanje skrbita tako vestno, kot sta za svoji biološki hčerki. Seveda sta tudi sami lepo sprejeli svoje brate in sestre, s prav vsemi še vedno negujejo stike.
Lokalni čas je tokrat v Mojstrani, ki je svoj uradni naziv gorniška vas pridobila pred dobrim letom dni. In tako skupaj z vasmi, povezanimi v KS Dovje Mojstrana, postala tretja gorniška vas v Sloveniji, za Jezerskim in Lučami. Prva prava poletna sezona z novim nazivom je že za njimi in zdaj , ko se je turistični živžav umiril in ko se je nenazadnje po več letih priprav in zapletov spustila tudi zapornica v dolino Vrata, smo preverili , kako se ta naziv, ki prinaša veliko omejitev, a pomembno prispeva k ohranjanju tradicije in narave, pozna v praksi.
Lokalni čas je tokrat v Mojstrani, ki je svoj uradni naziv gorniška vas pridobila pred dobrim letom dni. In tako skupaj z vasmi, povezanimi v KS Dovje Mojstrana, postala tretja gorniška vas v Sloveniji, za Jezerskim in Lučami. Prva prava poletna sezona z novim nazivom je že za njimi in zdaj , ko se je turistični živžav umiril in ko se je nenazadnje po več letih priprav in zapletov spustila tudi zapornica v dolino Vrata, smo preverili , kako se ta naziv, ki prinaša veliko omejitev, a pomembno prispeva k ohranjanju tradicije in narave, pozna v praksi.
Ohranjanje tradicionalnih vrednot je neke vrste lepilo, ki v posameznem okolju veže skupaj staro in mlado, moške in ženske, ljudi različnih poklicev in prepričanj, skratka vse, ki v nekem kraju živijo. Lepilo pa ni imuno na čas. Sčasoma namreč njegova moč uplahne, kakšen del izgine in ga je treba obnoviti. Tako je tudi s tradicijo, včasih je močnejša, trdnejša, bolj navzoča, včasih pa je bolj ohlapna. Tudi v Dovjem na Gorenjskem je z lepilom časa tako. Danes je vas skorajda pravljična z vrsto obnovljenih fasad, verjamemo, da tudi z notranjostmi kmečkih hiš, čeprav tega nismo preverjali, predvsem pa z znova poslikanimi pročelji, nekoliko drugačnimi kot so bila nekoč. Nekoč so na stene hiš, običajno med dvema oknoma v nadstropju, risali živali in cvetje, danes pa je na šest prenovljenih hiš akademska slikarka Špela Oblak narisala simbolne prikaze šestih izmed mnogih Triglavskih pravljic, ki jih je Mirko Kunčič zbral in objavil v treh knjigah. Kot smo zvedeli, bo Špela narisala še najmanj dve. S tem pa zgodba o poslikavah Triglavskih pravljic, ki je postala vaška zgodba, še ni končana. Naslednji korak je, da bodo k vsaki hiši dodali tablo, ki bo na kratko obnovila zgodbo. Do takrat pa bosta pravljice vsak teden ali na štirinajst dni ob sobotah pripovedovala Marcel in Leona Gombac, ki že vrsto let po vasi vodita mlade od hiše do hiše in jih seznanjata z zgodovino Dovjega, malo pa tudi sosednje Mojstrane. Kraj tudi sicer goji tesen stik s svojo preteklostjo prek vrste etnoloških prireditev in srečanj, ki so namenjena prav temu, ohranjanju tradicije in njeni uporabi za ohranjanje trdnih vezi na vasi tudi danes. Jurij Popov, ki je pripravil Nedeljsko reportažo o kraju pravljičnih fasad, je dobil občutek, da so Dovje kraj, kjer televizija in internet nista nikoli premagala krajevne tradicije.
Ohranjanje tradicionalnih vrednot je neke vrste lepilo, ki v posameznem okolju veže skupaj staro in mlado, moške in ženske, ljudi različnih poklicev in prepričanj, skratka vse, ki v nekem kraju živijo. Lepilo pa ni imuno na čas. Sčasoma namreč njegova moč uplahne, kakšen del izgine in ga je treba obnoviti. Tako je tudi s tradicijo, včasih je močnejša, trdnejša, bolj navzoča, včasih pa je bolj ohlapna. Tudi v Dovjem na Gorenjskem je z lepilom časa tako. Danes je vas skorajda pravljična z vrsto obnovljenih fasad, verjamemo, da tudi z notranjostmi kmečkih hiš, čeprav tega nismo preverjali, predvsem pa z znova poslikanimi pročelji, nekoliko drugačnimi kot so bila nekoč. Nekoč so na stene hiš, običajno med dvema oknoma v nadstropju, risali živali in cvetje, danes pa je na šest prenovljenih hiš akademska slikarka Špela Oblak narisala simbolne prikaze šestih izmed mnogih Triglavskih pravljic, ki jih je Mirko Kunčič zbral in objavil v treh knjigah. Kot smo zvedeli, bo Špela narisala še najmanj dve. S tem pa zgodba o poslikavah Triglavskih pravljic, ki je postala vaška zgodba, še ni končana. Naslednji korak je, da bodo k vsaki hiši dodali tablo, ki bo na kratko obnovila zgodbo. Do takrat pa bosta pravljice vsak teden ali na štirinajst dni ob sobotah pripovedovala Marcel in Leona Gombac, ki že vrsto let po vasi vodita mlade od hiše do hiše in jih seznanjata z zgodovino Dovjega, malo pa tudi sosednje Mojstrane. Kraj tudi sicer goji tesen stik s svojo preteklostjo prek vrste etnoloških prireditev in srečanj, ki so namenjena prav temu, ohranjanju tradicije in njeni uporabi za ohranjanje trdnih vezi na vasi tudi danes. Jurij Popov, ki je pripravil Nedeljsko reportažo o kraju pravljičnih fasad, je dobil občutek, da so Dovje kraj, kjer televizija in internet nista nikoli premagala krajevne tradicije.
- Bovčani športne dvorane kljub zagotovilom izvajalca ne bodo dobili do petka - V družini evropskih gorniških vasi tudi Mojstrana in Dovje
- Bovčani športne dvorane kljub zagotovilom izvajalca ne bodo dobili do petka - V družini evropskih gorniških vasi tudi Mojstrana in Dovje
Režiserka se je z Labudovičem prvič srečala na filmskem festivalu v Maroku, kjer se je tudi podrobno seznanila z njegovim obdobjem v Alžiriji. Presenečena, da v Beogradu o njem ne obstaja noben zapis, kmalu ugotovi, da je v enem od prestižnih alžirskih muzejev, njegovo delo razstavljeno skupaj s tistimi Alžirci, ki so se bojevali za neodvisnost. Stevan Labudović je poleg znamenitega beograjskega vrha neuvrščenih, dokumentiral tudi vse ključne dogodke ob osamosvajanju držav tretjega sveta. Njegovi posnetki so polnili legendarne beograjske Filmske novosti, ki jih je gledala vsa tedanja Jugoslavija. Filmsko zgodbo o snemalcu Labudoviču je Mila Turajlić naslovila 'Neuvrščeni: Dosje Labudović' in jo gledamo v dveh delih, v prvem portret fotografa in snemalca, ki je v Jugoslaviji spremljal Tita na vseh njegovih popotovanjih, v drugem pa tajno misijo v Alžiriji, kjer je med alžirsko osvobodilno fronto posnel 62 kilometrov filmskega traku. Nič čudnega, da ga v filmu imenuje "filmsko oko Alžirske revolucije".
Režiserka se je z Labudovičem prvič srečala na filmskem festivalu v Maroku, kjer se je tudi podrobno seznanila z njegovim obdobjem v Alžiriji. Presenečena, da v Beogradu o njem ne obstaja noben zapis, kmalu ugotovi, da je v enem od prestižnih alžirskih muzejev, njegovo delo razstavljeno skupaj s tistimi Alžirci, ki so se bojevali za neodvisnost. Stevan Labudović je poleg znamenitega beograjskega vrha neuvrščenih, dokumentiral tudi vse ključne dogodke ob osamosvajanju držav tretjega sveta. Njegovi posnetki so polnili legendarne beograjske Filmske novosti, ki jih je gledala vsa tedanja Jugoslavija. Filmsko zgodbo o snemalcu Labudoviču je Mila Turajlić naslovila 'Neuvrščeni: Dosje Labudović' in jo gledamo v dveh delih, v prvem portret fotografa in snemalca, ki je v Jugoslaviji spremljal Tita na vseh njegovih popotovanjih, v drugem pa tajno misijo v Alžiriji, kjer je med alžirsko osvobodilno fronto posnel 62 kilometrov filmskega traku. Nič čudnega, da ga v filmu imenuje "filmsko oko Alžirske revolucije".
V kinih po vsej Sloveniji je svojo pot uspešno začel celovečerni prvenec režiserja Tosje Flakerja Berceta, nekonvencionalna romantična komedija z naslovom Kaj pa Ester?, ki se odvija v srednješolskem okolju. Pred mikrofon smo povabili režiserja in glavno igralko Katjo Predan. Sledi recenzija filma in v nadaljevanju oddaje še kritiška refleksija Prehodov neodvisnega ameriškega režiserja Ire Sachsa in Ptičarja slikarja in režiserja Roberta Černelča. V oddaji Gremo v kino redno poročamo o tematiki digitalne obnove filmov. Filmski trakovi namreč nepovratno propadajo, zato je digitizacija in restavracija naše filmske dediščine vselej bitka s časom.
V kinih po vsej Sloveniji je svojo pot uspešno začel celovečerni prvenec režiserja Tosje Flakerja Berceta, nekonvencionalna romantična komedija z naslovom Kaj pa Ester?, ki se odvija v srednješolskem okolju. Pred mikrofon smo povabili režiserja in glavno igralko Katjo Predan. Sledi recenzija filma in v nadaljevanju oddaje še kritiška refleksija Prehodov neodvisnega ameriškega režiserja Ire Sachsa in Ptičarja slikarja in režiserja Roberta Černelča. V oddaji Gremo v kino redno poročamo o tematiki digitalne obnove filmov. Filmski trakovi namreč nepovratno propadajo, zato je digitizacija in restavracija naše filmske dediščine vselej bitka s časom.
Marsel Gomboc je kulturnik, glasbenik ter predsednik Kulturno-umetniškega društva Jake Rabiča Dovje - Mojstrana, zadnjih 15 let pa tudi režiser in igralec. V prejšnji gledališki sezoni je pripravil predstavo o smučarskem skakalcu Janezu Poldi, ki je nastala po pričevanju Malči Polda. Kaj pa Marsel Gomboc priporoča v branje?
Marsel Gomboc je kulturnik, glasbenik ter predsednik Kulturno-umetniškega društva Jake Rabiča Dovje - Mojstrana, zadnjih 15 let pa tudi režiser in igralec. V prejšnji gledališki sezoni je pripravil predstavo o smučarskem skakalcu Janezu Poldi, ki je nastala po pričevanju Malči Polda. Kaj pa Marsel Gomboc priporoča v branje?
Danes pa se na kratko posvetimo dogajanju v Rusiji. Čeprav je tudi v naši majhni državi drezanje v osje gnezdo rusofilsko – rusofonskega diskurza precej nespametno početje, se je v preteklih dneh tam zgodilo toliko zanimivega, da si je Rusija zaslužila v naši skromni oddaji premislek.
Danes pa se na kratko posvetimo dogajanju v Rusiji. Čeprav je tudi v naši majhni državi drezanje v osje gnezdo rusofilsko – rusofonskega diskurza precej nespametno početje, se je v preteklih dneh tam zgodilo toliko zanimivega, da si je Rusija zaslužila v naši skromni oddaji premislek.
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Konec oktobra smo na Televiziji Slovenija gledali dokumentarec o dolgotrajni oskrbi starejših v Sloveniji in nekaterih drugih evropskih državah. Oddajo Dosje z naslovom Staranje v vrtincu sistema je po več mesecih raziskovanja s kolegi pripravila novinarka Televizije Slovenija Andreja Gregorič. Kako je oddaja nastajala in kakšni so bili odzivi gledalcev, stroke in politike? Kateri pa so še izzivi, želje in interesi kolegice z druge strani Kolodvorske ulice?
Konec oktobra smo na Televiziji Slovenija gledali dokumentarec o dolgotrajni oskrbi starejših v Sloveniji in nekaterih drugih evropskih državah. Oddajo Dosje z naslovom Staranje v vrtincu sistema je po več mesecih raziskovanja s kolegi pripravila novinarka Televizije Slovenija Andreja Gregorič. Kako je oddaja nastajala in kakšni so bili odzivi gledalcev, stroke in politike? Kateri pa so še izzivi, želje in interesi kolegice z druge strani Kolodvorske ulice?
Piše Sanja Podržaj, bere Renato Horvat. Po tem ko smo v prejšnjem delu serije Umori, Skesanec iz leta 2019 brali o preprodaji orožja, pranju denarja in političnih zarotah v samem vrhu države, nas Tone Frelih tokrat vodi v kalne vode gospodarskega kriminala in finančnih malverzacij v javno-zasebnih partnerstvih med občinami in podjetji, v katerih pa imajo prste vmes tudi banke. A to je le ena plat nenavadnega primera izginotja in umora bančne uslužbenke Vere Čuk. Prostori policijske uprave na Prešernovi, kjer je nastanjen tudi kriminalistični oddelek, so postali dom že marsikatere fikcijske preiskovalne ekipe, Ljubljana pa mesto prenekaterih zločinov, ki so se sicer zgodili samo v romanih, a bi poti žrtev, zločincev in preiskovalcev zlahka lahko prehodili tudi zares. Tone Frelih dogajanje svojih romanov rad postavlja v bralcem (četudi samo po imenu) znana okolja in tudi tokrat je center dogajanja središče Ljubljane, sega pa še onkraj glavnega mesta, v neimenovano obljubljansko občino, ki bi prav lahko bila katerakoli slovenska občina. V seriji Umori se je na mestu vodje kriminalističnega oddelka zamenjalo že nekaj ljudi. V prvih treh delih je oddelek vodil Cene Dornik, po upokojitvi ga je zamenjal njegov asistent Boštjan Habič, v romanu Kalne vode pa njegovo mesto prevzame kriminalistka Lenka Meglič. Habič namreč v nasprotju z Dornikom ni imel te sreče, da bi dočakal upokojitev, temveč se je bil prisiljen umakniti, ko je v prejšnjem delu pregloboko dregnil v osje gnezdo. Vodstvo mu je ponudilo položaj kriminalista začetnika na Jesenicah, a ga je zavrnil in se odločil za prakso zasebnega detektiva. A podobno kot Dornik pred njim se tudi on ni mogel kar tako ločiti od nekdanje službe, poleg tega pa po spletu naključij preiskava ni mogla mimo odkritij, ki jih je o pogrešani Veri Čuk zbral nedolgo pred njenim izginotjem, ko ga je najel Verin mož. Tone Frelih je filmski režiser in scenarist, kar je zaznati tudi v njegovem pisateljskem delu, saj se prizori nizajo zelo filmsko in nelinearno, pogosti so časovni preskoki naprej in nazaj, menjavajo pa se tudi perspektive – dogodke spremljamo skozi oči različnih likov. Bralci imamo na ta način pogled v dogajanje iz različnih zornih kotov in vemo več, kot vesta glavna preiskovalca Lenka in Boštjan – zato je primer v Kalnih vodah toliko bolj napet in frustrirajoč. Na ozadju izginotja in umora bančne uslužbenke Vere Čuk se namreč razkrijejo še drugi zločini, ki pa so onkraj pristojnosti kriminalističnega oddelka. Klasične kriminalke bralce na neki ravni pritegnejo tudi zato, ker nas njihovi glavni junaki – detektivi in kriminalisti – popeljejo skozi kaos neznank nazaj v red, kjer so razkrita vsa dejstva in je pravici zadoščeno. Roman Kalne vode ni zgled takšne kriminalke. Primer umora Vere Čuk se sicer razreši, a je ostalo še veliko nerazrešenega in številne krivice, ki ne bodo nikoli poravnane. S tem se roman približa naši resničnosti in ga lahko beremo tudi kot komentar na nepravilnosti v gospodarstvu, a se njihovi akterji zdijo nedotakljivi, ne glede na to, da se dejstva o njihovih malverzacijah kdaj pa kdaj razkrijejo širši javnosti. Ko se neurje poleže, se neopazno vrnejo na delo in na stara pota. Tako bralcem konec ne prinese prave pomiritve in zadoščenja, temveč nas sooči s krivicami, ki se jim običajni smrtniki ne moremo postaviti po robu, ampak jih lahko samo nemočno opazujemo, ko se odvijajo tako rekoč pred našimi očmi. Prebivalci obljubljanske občine si želijo predvsem urejenih sprehajalnih poti in več zelenih površin, nov vrtec ali igrišče, a župan Tič vidi, kako bi prazno občinsko parcelo lahko izrabil na bolj donosen način. Postavil bi multicenter, ki bi združeval športno dvorano, trgovsko poslopje in stanovanjski kompleks. Denar bi pridobil iz evropskih in državnih sredstev, seveda pa bi si za svojo briljantno idejo delež zaslužil tudi sam. Tako prepriča lastnika manjšega gradbenega podjetja Čelika, da vzame veliko posojilo, ki naj bi ga poplačal s prodajo stanovanj in oddajanjem trgovskih prostorov v multicentru, del posojila pa bi nakazal na račun slamnatega s.p.-ja, za katerim ne stoji nihče drug kot župan Tič. Glede odobritve kredita, ki je mnogo previsok glede na zmožnosti Čelikovega podjetja, ne gre skrbeti – za ta del bo poskrbel Tičev prijatelj, direktor banke KBL Jože Mutič. Vse to bi gladko steklo, če ne bi bilo Vere Čuk, uslužbenke banke KBL, ki je odgovorna za odobritev kreditov. Čelikovo vlogo je temeljito pregledala in na njeno presojo ni vplivalo niti dejstvo, da gre za direktorja podjetja, v katerem je zaposlen njen mož Andrej. A Jože Mutič se ne zmeni za ugovore svoje zaposlene in nazadnje obvelja njegova beseda, Vera pa postane tarča mobinga in groženj, ki prihajajo od neznano kod, nazadnje pa brez sledu izgine. Med potekom preiskave se vse bolj razkriva, da se Vera Čuk ni zapletla zgolj poslovno, temveč tudi v zasebnem življenju. Katera od skrivnosti jo je stala življenja, se sprašujeta Lenka Meglič in Boštjan Habič, ko njeno truplo najdejo v Savi. O kriminalki je težko govoriti, ne da bi povedali preveč, in identiteta morilca naj ostane neznana, dokler ne boste romana prebrali tudi sami. Vendar pa kritika ne more obiti dejstva, da nas razkritje storilca preseneti in tudi malo razočara. Glede na dogodke, ki se pletejo v ozadju, se zdi motiv za umor Vere Čuk skorajda banalen, poleg tega pa gre za vzorec, ki se je že mnogokrat ponovil in ga poznamo tudi iz nekaterih drugih domačih kriminalk (na primer iz Jezera Tadeja Goloba). Gre za obrat, ki je postal že obrabljen in klišejski s tem, ko ga avtorji radi uporabljajo za to, da bralca na koncu presenetijo, še posebej, če nas avtor najprej vodi v povsem nasprotno smer, v sfero, v kateri vladajo moški. Roke si sicer umažeta tudi župan Tič in direktor banke Mutič, a sta zunaj dosega rok pravice, tako da nista niti osumljena, kaj šele kaznovana. To dejstvo ne nek način rešuje klišejski končni zasuk, saj celotna situacija postane bolj prepričljiva in bolj verjetna. Tisti ki imajo denar in moč, se le redko znajdejo pred postavo zakona. Tone Frelih velja za starosto slovenske kriminalke in nenavadno je, da njegovo delo ni doživelo tolikšne pozornosti kot dela nekaterih avtorjev, zaradi katerih se je žanr v zadnjem času razcvetel. Roman Kalne vode sicer ne izstopa, a tudi ne zaostaja za deli nekaterih bolj izpostavljenih avtorjev kriminalnega žanra. Je prepričljivo napisana kriminalka, v kateri sledimo solidno izdelanim likom, ki smo jih lahko spoznali že v prejšnjih romanih, a se brez težav bere tudi samostojno. Upamo pa, da bomo odločno kriminalistko Lenko Meglič lahko spremljali še v kakšnem nadaljevanju.
Piše Sanja Podržaj, bere Renato Horvat. Po tem ko smo v prejšnjem delu serije Umori, Skesanec iz leta 2019 brali o preprodaji orožja, pranju denarja in političnih zarotah v samem vrhu države, nas Tone Frelih tokrat vodi v kalne vode gospodarskega kriminala in finančnih malverzacij v javno-zasebnih partnerstvih med občinami in podjetji, v katerih pa imajo prste vmes tudi banke. A to je le ena plat nenavadnega primera izginotja in umora bančne uslužbenke Vere Čuk. Prostori policijske uprave na Prešernovi, kjer je nastanjen tudi kriminalistični oddelek, so postali dom že marsikatere fikcijske preiskovalne ekipe, Ljubljana pa mesto prenekaterih zločinov, ki so se sicer zgodili samo v romanih, a bi poti žrtev, zločincev in preiskovalcev zlahka lahko prehodili tudi zares. Tone Frelih dogajanje svojih romanov rad postavlja v bralcem (četudi samo po imenu) znana okolja in tudi tokrat je center dogajanja središče Ljubljane, sega pa še onkraj glavnega mesta, v neimenovano obljubljansko občino, ki bi prav lahko bila katerakoli slovenska občina. V seriji Umori se je na mestu vodje kriminalističnega oddelka zamenjalo že nekaj ljudi. V prvih treh delih je oddelek vodil Cene Dornik, po upokojitvi ga je zamenjal njegov asistent Boštjan Habič, v romanu Kalne vode pa njegovo mesto prevzame kriminalistka Lenka Meglič. Habič namreč v nasprotju z Dornikom ni imel te sreče, da bi dočakal upokojitev, temveč se je bil prisiljen umakniti, ko je v prejšnjem delu pregloboko dregnil v osje gnezdo. Vodstvo mu je ponudilo položaj kriminalista začetnika na Jesenicah, a ga je zavrnil in se odločil za prakso zasebnega detektiva. A podobno kot Dornik pred njim se tudi on ni mogel kar tako ločiti od nekdanje službe, poleg tega pa po spletu naključij preiskava ni mogla mimo odkritij, ki jih je o pogrešani Veri Čuk zbral nedolgo pred njenim izginotjem, ko ga je najel Verin mož. Tone Frelih je filmski režiser in scenarist, kar je zaznati tudi v njegovem pisateljskem delu, saj se prizori nizajo zelo filmsko in nelinearno, pogosti so časovni preskoki naprej in nazaj, menjavajo pa se tudi perspektive – dogodke spremljamo skozi oči različnih likov. Bralci imamo na ta način pogled v dogajanje iz različnih zornih kotov in vemo več, kot vesta glavna preiskovalca Lenka in Boštjan – zato je primer v Kalnih vodah toliko bolj napet in frustrirajoč. Na ozadju izginotja in umora bančne uslužbenke Vere Čuk se namreč razkrijejo še drugi zločini, ki pa so onkraj pristojnosti kriminalističnega oddelka. Klasične kriminalke bralce na neki ravni pritegnejo tudi zato, ker nas njihovi glavni junaki – detektivi in kriminalisti – popeljejo skozi kaos neznank nazaj v red, kjer so razkrita vsa dejstva in je pravici zadoščeno. Roman Kalne vode ni zgled takšne kriminalke. Primer umora Vere Čuk se sicer razreši, a je ostalo še veliko nerazrešenega in številne krivice, ki ne bodo nikoli poravnane. S tem se roman približa naši resničnosti in ga lahko beremo tudi kot komentar na nepravilnosti v gospodarstvu, a se njihovi akterji zdijo nedotakljivi, ne glede na to, da se dejstva o njihovih malverzacijah kdaj pa kdaj razkrijejo širši javnosti. Ko se neurje poleže, se neopazno vrnejo na delo in na stara pota. Tako bralcem konec ne prinese prave pomiritve in zadoščenja, temveč nas sooči s krivicami, ki se jim običajni smrtniki ne moremo postaviti po robu, ampak jih lahko samo nemočno opazujemo, ko se odvijajo tako rekoč pred našimi očmi. Prebivalci obljubljanske občine si želijo predvsem urejenih sprehajalnih poti in več zelenih površin, nov vrtec ali igrišče, a župan Tič vidi, kako bi prazno občinsko parcelo lahko izrabil na bolj donosen način. Postavil bi multicenter, ki bi združeval športno dvorano, trgovsko poslopje in stanovanjski kompleks. Denar bi pridobil iz evropskih in državnih sredstev, seveda pa bi si za svojo briljantno idejo delež zaslužil tudi sam. Tako prepriča lastnika manjšega gradbenega podjetja Čelika, da vzame veliko posojilo, ki naj bi ga poplačal s prodajo stanovanj in oddajanjem trgovskih prostorov v multicentru, del posojila pa bi nakazal na račun slamnatega s.p.-ja, za katerim ne stoji nihče drug kot župan Tič. Glede odobritve kredita, ki je mnogo previsok glede na zmožnosti Čelikovega podjetja, ne gre skrbeti – za ta del bo poskrbel Tičev prijatelj, direktor banke KBL Jože Mutič. Vse to bi gladko steklo, če ne bi bilo Vere Čuk, uslužbenke banke KBL, ki je odgovorna za odobritev kreditov. Čelikovo vlogo je temeljito pregledala in na njeno presojo ni vplivalo niti dejstvo, da gre za direktorja podjetja, v katerem je zaposlen njen mož Andrej. A Jože Mutič se ne zmeni za ugovore svoje zaposlene in nazadnje obvelja njegova beseda, Vera pa postane tarča mobinga in groženj, ki prihajajo od neznano kod, nazadnje pa brez sledu izgine. Med potekom preiskave se vse bolj razkriva, da se Vera Čuk ni zapletla zgolj poslovno, temveč tudi v zasebnem življenju. Katera od skrivnosti jo je stala življenja, se sprašujeta Lenka Meglič in Boštjan Habič, ko njeno truplo najdejo v Savi. O kriminalki je težko govoriti, ne da bi povedali preveč, in identiteta morilca naj ostane neznana, dokler ne boste romana prebrali tudi sami. Vendar pa kritika ne more obiti dejstva, da nas razkritje storilca preseneti in tudi malo razočara. Glede na dogodke, ki se pletejo v ozadju, se zdi motiv za umor Vere Čuk skorajda banalen, poleg tega pa gre za vzorec, ki se je že mnogokrat ponovil in ga poznamo tudi iz nekaterih drugih domačih kriminalk (na primer iz Jezera Tadeja Goloba). Gre za obrat, ki je postal že obrabljen in klišejski s tem, ko ga avtorji radi uporabljajo za to, da bralca na koncu presenetijo, še posebej, če nas avtor najprej vodi v povsem nasprotno smer, v sfero, v kateri vladajo moški. Roke si sicer umažeta tudi župan Tič in direktor banke Mutič, a sta zunaj dosega rok pravice, tako da nista niti osumljena, kaj šele kaznovana. To dejstvo ne nek način rešuje klišejski končni zasuk, saj celotna situacija postane bolj prepričljiva in bolj verjetna. Tisti ki imajo denar in moč, se le redko znajdejo pred postavo zakona. Tone Frelih velja za starosto slovenske kriminalke in nenavadno je, da njegovo delo ni doživelo tolikšne pozornosti kot dela nekaterih avtorjev, zaradi katerih se je žanr v zadnjem času razcvetel. Roman Kalne vode sicer ne izstopa, a tudi ne zaostaja za deli nekaterih bolj izpostavljenih avtorjev kriminalnega žanra. Je prepričljivo napisana kriminalka, v kateri sledimo solidno izdelanim likom, ki smo jih lahko spoznali že v prejšnjih romanih, a se brez težav bere tudi samostojno. Upamo pa, da bomo odločno kriminalistko Lenko Meglič lahko spremljali še v kakšnem nadaljevanju.
Kulturna panorama nam prinaša pogovora z nagrajencema Vladimirjem Jurcem in Marijo Vidau, dobitnikoma nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjski opus. Začel se je 13. Slovenski bienale ilustracije v Cankarjevem domu, podeljene so bile nagrade, plakete in priznanja Hinka Smrekarja; za življenjsko delo jo je dobil Kostja Gatnik, nagrado bienala pa Milan Erič. Pogledali bomo na tri razstave. V Muzej novejše zgodovine, kjer je razstava Hirošima in Nagasaki - Bolečina in pogum kot ena izmed prireditev na srečanju PEN, ki se bozačelo prihodnji teden. V Lamutov likovni salon v Kostanjevici na Krki, kjer je razstava Želja po svobodi, Dosje: Bosna in Hercegovina in v muzej sodobne umetnosti v Zagrebu - tam se spominjajo 100. obletnice Bauhausa. Novo Gorico je obiskala poljska pisateljica Olga Tokarczuk, v Ljubljani so se začeli Koroški avstrijski kulturni dnevi.
Kulturna panorama nam prinaša pogovora z nagrajencema Vladimirjem Jurcem in Marijo Vidau, dobitnikoma nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjski opus. Začel se je 13. Slovenski bienale ilustracije v Cankarjevem domu, podeljene so bile nagrade, plakete in priznanja Hinka Smrekarja; za življenjsko delo jo je dobil Kostja Gatnik, nagrado bienala pa Milan Erič. Pogledali bomo na tri razstave. V Muzej novejše zgodovine, kjer je razstava Hirošima in Nagasaki - Bolečina in pogum kot ena izmed prireditev na srečanju PEN, ki se bozačelo prihodnji teden. V Lamutov likovni salon v Kostanjevici na Krki, kjer je razstava Želja po svobodi, Dosje: Bosna in Hercegovina in v muzej sodobne umetnosti v Zagrebu - tam se spominjajo 100. obletnice Bauhausa. Novo Gorico je obiskala poljska pisateljica Olga Tokarczuk, v Ljubljani so se začeli Koroški avstrijski kulturni dnevi.
Ocena filma Režiser: Tosja Flaker Berce Nastopajo: Katja Predan, Diana Kolenc, Bojan Cvjetićanin, Veronika Železnik, Mila Peršin, Suzana Krevh, Filip Mramor, Nina Valič, Miha Hočevar, Iztok Bevk Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Prva ljubezen. Tista najstniška, ko je vse tako lepo, da gotovo nikoli ne bo moglo biti nič lepšega, vse tako neskončno, enkratno, vse za zmeraj in večno, dokler … No, prva ljubezen se skoraj vedno konča, je pela že Neca Falk in prav s tem srce parajočim, a pogosto precej predvidljivim trenutkom se začne tudi celovečerni režijski prvenec že prekaljenega filmskega ustvarjalca Tosje Flakerja Berceta Kaj pa Ester? Manj običajno in zato toliko bolj zanimivo je, da je mladi par razpadel na pobudo dekleta in ne fanta, ki objokan obsedi na klopci in ne ve več, kaj bi sam s sabo. Ester, igra jo študentka filmske in televizijske režije Katja Predan, sicer tudi ni ravno prepričana, v katero smer bi peljala svoje življenje, zelo dobro pa ve, da v njem ni prostora za umetniško navdihnjenega fanta in da si želi v srednješolske vode vstopiti brez čustvene prtljage. A Kaj, z vlogo se je še pred megalomanskim glasbenim uspehom zelo dobro spopadel Bojan Cvjetićanin, je nikakor ne more preboleti, zato ji sledi celo v nove šolske klopi in Ester se v mešanici najstniške objestnosti, poguma in obupa zateče k nenavadni zvijači … Kaj pa Ester? – naslov domiselno skriva več pomenskih različic – je film, ki dogajanje gradi predvsem na precej duhovitih dialogih in namerno poudarjenih poigravanjih z družbenimi stereotipi, kot je na primer neroden piflar, ki na večerno pijanko pride v obleki z metuljčkom ali pa šopek treh zafnanih najstnic, ki čustva konzumirajo enako resno in intenzivno kot kozarec kokakole, nekoliko manj pa je dodelana sama zgodba. Zdi se, da je ustvarjalcem predvsem v drugi polovici filma nekoliko zmanjkalo časa, zagona in začetnih domislic, morda pa je vse skupaj samo posledica tega, da je bil projekt prvotno zamišljen kot šestdelna serija in šele pozneje preoblikovan v film, s čimer se je verjetno izgubil tudi kakšen sicer ne preveč pomemben, a duhovit detajl, ki bi nekoliko bolj začinil sam konec zgodbe. Za posebej posrečeno začimbo pa v tej izrazito najstniški romantični komediji poskrbijo liki petih odraslih, ki so jih nonšalantno in z nekakšno črno duhovitostjo odigrali Nina Valič, Žiga Čamernik, Miha Hočevar, Alenka Kraigher in Iztok Bevk, ter tako filmu dodali piko na i. Težko bi rekli, da je Kaj pa Ester? film, ki se bo globoko zapisal v slovensko filmsko zgodovino, vsekakor pa pogumno in ponekod tudi precej nedvoumno razpira teme, ki so za mlade še kako pomembne, ter jih obravnava z vso resnostjo in spoštovanjem ciljnega občinstva. Nekoliko starejši pa lahko med vrsticami razberejo še kakšen skriti dovtip ali dva.
Ocena filma Režiser: Tosja Flaker Berce Nastopajo: Katja Predan, Diana Kolenc, Bojan Cvjetićanin, Veronika Železnik, Mila Peršin, Suzana Krevh, Filip Mramor, Nina Valič, Miha Hočevar, Iztok Bevk Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Prva ljubezen. Tista najstniška, ko je vse tako lepo, da gotovo nikoli ne bo moglo biti nič lepšega, vse tako neskončno, enkratno, vse za zmeraj in večno, dokler … No, prva ljubezen se skoraj vedno konča, je pela že Neca Falk in prav s tem srce parajočim, a pogosto precej predvidljivim trenutkom se začne tudi celovečerni režijski prvenec že prekaljenega filmskega ustvarjalca Tosje Flakerja Berceta Kaj pa Ester? Manj običajno in zato toliko bolj zanimivo je, da je mladi par razpadel na pobudo dekleta in ne fanta, ki objokan obsedi na klopci in ne ve več, kaj bi sam s sabo. Ester, igra jo študentka filmske in televizijske režije Katja Predan, sicer tudi ni ravno prepričana, v katero smer bi peljala svoje življenje, zelo dobro pa ve, da v njem ni prostora za umetniško navdihnjenega fanta in da si želi v srednješolske vode vstopiti brez čustvene prtljage. A Kaj, z vlogo se je še pred megalomanskim glasbenim uspehom zelo dobro spopadel Bojan Cvjetićanin, je nikakor ne more preboleti, zato ji sledi celo v nove šolske klopi in Ester se v mešanici najstniške objestnosti, poguma in obupa zateče k nenavadni zvijači … Kaj pa Ester? – naslov domiselno skriva več pomenskih različic – je film, ki dogajanje gradi predvsem na precej duhovitih dialogih in namerno poudarjenih poigravanjih z družbenimi stereotipi, kot je na primer neroden piflar, ki na večerno pijanko pride v obleki z metuljčkom ali pa šopek treh zafnanih najstnic, ki čustva konzumirajo enako resno in intenzivno kot kozarec kokakole, nekoliko manj pa je dodelana sama zgodba. Zdi se, da je ustvarjalcem predvsem v drugi polovici filma nekoliko zmanjkalo časa, zagona in začetnih domislic, morda pa je vse skupaj samo posledica tega, da je bil projekt prvotno zamišljen kot šestdelna serija in šele pozneje preoblikovan v film, s čimer se je verjetno izgubil tudi kakšen sicer ne preveč pomemben, a duhovit detajl, ki bi nekoliko bolj začinil sam konec zgodbe. Za posebej posrečeno začimbo pa v tej izrazito najstniški romantični komediji poskrbijo liki petih odraslih, ki so jih nonšalantno in z nekakšno črno duhovitostjo odigrali Nina Valič, Žiga Čamernik, Miha Hočevar, Alenka Kraigher in Iztok Bevk, ter tako filmu dodali piko na i. Težko bi rekli, da je Kaj pa Ester? film, ki se bo globoko zapisal v slovensko filmsko zgodovino, vsekakor pa pogumno in ponekod tudi precej nedvoumno razpira teme, ki so za mlade še kako pomembne, ter jih obravnava z vso resnostjo in spoštovanjem ciljnega občinstva. Nekoliko starejši pa lahko med vrsticami razberejo še kakšen skriti dovtip ali dva.
Ena od poletnih nadlog so tudi ose in sršeni. Te žuželke se rade naselijo blizu sadnega drevja, saj jim je sladko sadje priljubljena hrana. Kljub škodi, ki jo naredijo na plodovih, in strahu ljudi pred bolečim pikom pa so lahko tako ose kot sršeni tudi koristni. Zakaj, bo v Zelenem nasvetu povedal Plantellin strokovnjak Vanes Husić, ki bo svetoval tudi, kako odstraniti sršenje ali osje gnezdo, če vas to vendarle moti, in kaj storiti z od žuželk objedenim sadjem.
Ena od poletnih nadlog so tudi ose in sršeni. Te žuželke se rade naselijo blizu sadnega drevja, saj jim je sladko sadje priljubljena hrana. Kljub škodi, ki jo naredijo na plodovih, in strahu ljudi pred bolečim pikom pa so lahko tako ose kot sršeni tudi koristni. Zakaj, bo v Zelenem nasvetu povedal Plantellin strokovnjak Vanes Husić, ki bo svetoval tudi, kako odstraniti sršenje ali osje gnezdo, če vas to vendarle moti, in kaj storiti z od žuželk objedenim sadjem.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
V Feljtonskem mozaiku smo se ozrli na najpomembnejše dogodke v minulem tednu. Nekaj tem: dosje Magna se vendarle počasi zapira, uspešni sanacijski ukrepi v UKC Maribor, težko je postati strokovnjak s ponarejeno diplomo, poštarjem boljši pogoji dela, vreme pomladno. Pripravil Tone Petelinšek.
V Feljtonskem mozaiku smo se ozrli na najpomembnejše dogodke v minulem tednu. Nekaj tem: dosje Magna se vendarle počasi zapira, uspešni sanacijski ukrepi v UKC Maribor, težko je postati strokovnjak s ponarejeno diplomo, poštarjem boljši pogoji dela, vreme pomladno. Pripravil Tone Petelinšek.
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma ni bil več razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje zunaj človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga prav darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma ni bil več razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje zunaj človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga prav darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.
Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.
Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gerard ter Bosch - španska in nizozemska delegacija podpisujeta mirovno pogodbo l. 1648 (Wikipedia, javna last)
Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gerard ter Bosch - španska in nizozemska delegacija podpisujeta mirovno pogodbo l. 1648 (Wikipedia, javna last)
Ena od poletnih nadlog so tudi ose in sršeni. Te žuželke se rade naselijo blizu sadnega drevja, saj jim je sladko sadje priljubljena hrana. Kljub škodi, ki jo naredijo na plodovih, in strahu ljudi pred bolečim pikom pa so lahko tako ose kot sršeni tudi koristni. Zakaj, bo v Zelenem nasvetu povedal Plantelin strokovnjak Vanes Husić, ki bo svetoval tudi, kako odstraniti sršenje ali osje gnezdo, če vas to moti, in kaj narediti z od žuželk objedenim sadjem.
Ena od poletnih nadlog so tudi ose in sršeni. Te žuželke se rade naselijo blizu sadnega drevja, saj jim je sladko sadje priljubljena hrana. Kljub škodi, ki jo naredijo na plodovih, in strahu ljudi pred bolečim pikom pa so lahko tako ose kot sršeni tudi koristni. Zakaj, bo v Zelenem nasvetu povedal Plantelin strokovnjak Vanes Husić, ki bo svetoval tudi, kako odstraniti sršenje ali osje gnezdo, če vas to moti, in kaj narediti z od žuželk objedenim sadjem.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, to trpljenju daje edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse drugo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, to trpljenju daje edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse drugo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič Devetsto strani obsežne knjige poezije je težko obdelati na treh straneh. Če bi bila knjiga tanjša, bi jo nosili v žepu s seboj, ampak saj veste, dobra poezija je vedno težka prtljaga. To pravim zaradi tega, ker Iztok Osojnik v neki pesmi v knjigi 2021 piše, da bralec lahko njegove pesmi bere tudi na stadionu ob gledanju nogometne tekme. Prve strani tega zabavnega, kritičnega, angažiranega zapisovanja so najbolj udarne, najbolj politične, najbolj neusmiljene in najbolj kategorične, čeprav proti nesvobodi usmerjena ost tudi v nadaljevanju ne popušča. Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo. Iztok Osojnik v delu 2021 v svoji angažiranosti razkriva vso hipokrizijo družbene popačenosti in bedo avtoritarnosti. Z obrazov snema maske narejenih nasmehov in slinjenja. Izrečene besede, ki so votle, razvodenele, neobvezne, postavlja v širši kontekst totalitarne države. Izkoriščanje ranljivih skupin služi za manevriranje v političnem peskovniku. Vzbujanje strahu prebivalstva je ena od vsakdanjih načrtovanih početij oblasti. »Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini«. Brutalni kapitalizem prevzema pobudo za vodenje brez kančka vesti in brez osnovnih etičnih postulatov: brezobzirnost in pohlep peljeta v družbo govorice kretenov. Sporazumevanje ni mogoče. Ob prebiranju Osojnikovih strani poezije ni mogoče misliti ali govoriti o tako imenovani opevani slovenski liriki ali o jeziku, ki se strogo drži strukturiranih mej metaforične govorice. Osojnikov poligon je mnogo širši, razsežnejši, globalnejši in tudi sproščenejši: »problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz« Pesnik išče najrazličnejše položaje poezije, z mnogovrstnimi, nepričakovanimi, šokantnimi preobrati odpira registre svoje pisave prekomernega doziranja, čezrobnega raztegovanja, izpisovanje do konca in v ponavljajočih se kaskadah novi zaleti, novi naleti – zakaj? Ker je poezija, zapisovanje, jezik pesnikov medij, zaradi občutenja popolne svobode, poimenovati vse v sebi, v presežnosti obračuna s svetom – družbo: »nadčasovni pesnik, ki se z besedo zna dotakniti žive vode v toplih srcih«. Predvsem pa je Osojnik pesnik, ki se ne spreneveda, ki razkriva, razgalja ne le razne sentimentalizme, pač pa že kar zelo obsežne anomalije sveta. Vsak fenomen ali odblesk resničnosti postavi v drugačno, nepričakovano osvetljavo – loti se samega sebe, se posmehuje samemu sebi. Verz razveže v banalno (trivialno) doživetje in kljub temu ne zdrsne z visokooktanske, adrenalinske police, ki se bere že kakor kakšna kriminalka ali vsaj drama planetarnih razsežnosti. Zemeljsko oblo preteče desetkrat, stokrat, vtakne se v vse in postavi tja, kamor sodi: namreč, zločin je zločin, tega ne moreš imenovati človekova ljubezen. Osojnik se ne sprijazni z dvomljivimi odgovori, razkriti želi surovo resnico sveta, tukajšnjo, zdajšnjo, neolepšano, seveda svojo, pesniško, lucidno, neupogljivo, uporno. Poleg tega je Osojnik v svojem pisanju zabaven, naj se še tako čudno sliši, čeprav sem prepričan, da mu gre hudo zares. Prekinjajoč ritem še bolj razdraži (poglobi) bralčeve brbončice, brv, čez katero gre, je nevarno zanihana. Vsekakor je njegova pisava domiselna, pomaga si z vsemi nastavki kulturnega pedigreja, filma, glasbe, filozofije. Med njegove vrstice prihaja vse, kar je človek ustvaril v svoji kratki zgodovini homo sapiensa – in ogrozil svet. In če vzamemo to študijsko izdajo, imenovano z letnico 2021 – dosje nekega ustvarjalnega procesa, kot mejnik, mejno črto smrti, skrajni rob še možnega in še živega občestva sveta, potem nas Osojnik s to knjigo opominja, opozarja, tako rekoč roti, da nas bo ves ta skupek neumnosti, ki jih počnemo, grabežljivost cinične oblasti, vsa ta obsedenost z imetjem, vsa ta bebava in poplitvena »kulturnost« odplaknila kot plastični zamašek v odtočni kanal, nas sesedla vase, v izumrlo vrsto homo sapiensa. Temu se je treba z vso intelektualno in ustvarjalno močjo upreti – z odpiranjem svobode, ne z rezalnimi žicami in zidovi, temu je potrebno absolutno reči NE! tej konservativni, katoliški prevladi v posedovanju edine Resnice, s katero si je beli človek podjarmil ljudstva in povzročil neizmerno trpljenje, jo odsloviti, človeku vrniti dostojanstvo in kruh. Če sta kapitalizem in proizvodno-potrošniška lakomnost ugrabila svet, si ga moramo prisvojiti nazaj. To nam omogoča poezija v najširšem smislu, saj je prav ona vodilo svobode, ki odpira prostore kaznilnic, črne luknje v glavah, mračnjaštvo. Osojnikova poezija sugerira misli, spodbuja ravnanje, pasivno spreminja v aktivno. Privid resničnosti preoblikuje v eksplozivno zmes poezije in prostodušnosti, ki tako postane magma jezika vznemirljive pustolovščine branja. »Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi«, pravi nekje na teh straneh. Ali: »Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist«. In vsemu navkljub: Osojnik balansira med predrznostjo in neposrednostjo. Giblje se na vseh mogočih in nemogočih nivojih pesmi. Pripoveduje nam zgodbo lastnega trganja mesa, razdaja se do konca, človek brez iluzij združuje visoke in nizke registre, banalno in poetično, ne ustavi se pred nobenim malikom – tudi pred malikom poezije ne. Odrešilni ogenj ne pojenja. Požiga visoke bariere človekovih priseg in samoumevnosti. Prihodnost živi v sedanjosti – v tisti tanki plasti resničnosti, ki jo Osojnikova poezija odpira na stežaj – kot plodna tla, kot humus za naslednje generacije, ki bodo v celoti doumele, da se je človek rodil kot svobodno bitje, in ne kot privesek take ali drugačne ideologije.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič Devetsto strani obsežne knjige poezije je težko obdelati na treh straneh. Če bi bila knjiga tanjša, bi jo nosili v žepu s seboj, ampak saj veste, dobra poezija je vedno težka prtljaga. To pravim zaradi tega, ker Iztok Osojnik v neki pesmi v knjigi 2021 piše, da bralec lahko njegove pesmi bere tudi na stadionu ob gledanju nogometne tekme. Prve strani tega zabavnega, kritičnega, angažiranega zapisovanja so najbolj udarne, najbolj politične, najbolj neusmiljene in najbolj kategorične, čeprav proti nesvobodi usmerjena ost tudi v nadaljevanju ne popušča. Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo. Iztok Osojnik v delu 2021 v svoji angažiranosti razkriva vso hipokrizijo družbene popačenosti in bedo avtoritarnosti. Z obrazov snema maske narejenih nasmehov in slinjenja. Izrečene besede, ki so votle, razvodenele, neobvezne, postavlja v širši kontekst totalitarne države. Izkoriščanje ranljivih skupin služi za manevriranje v političnem peskovniku. Vzbujanje strahu prebivalstva je ena od vsakdanjih načrtovanih početij oblasti. »Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini«. Brutalni kapitalizem prevzema pobudo za vodenje brez kančka vesti in brez osnovnih etičnih postulatov: brezobzirnost in pohlep peljeta v družbo govorice kretenov. Sporazumevanje ni mogoče. Ob prebiranju Osojnikovih strani poezije ni mogoče misliti ali govoriti o tako imenovani opevani slovenski liriki ali o jeziku, ki se strogo drži strukturiranih mej metaforične govorice. Osojnikov poligon je mnogo širši, razsežnejši, globalnejši in tudi sproščenejši: »problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz« Pesnik išče najrazličnejše položaje poezije, z mnogovrstnimi, nepričakovanimi, šokantnimi preobrati odpira registre svoje pisave prekomernega doziranja, čezrobnega raztegovanja, izpisovanje do konca in v ponavljajočih se kaskadah novi zaleti, novi naleti – zakaj? Ker je poezija, zapisovanje, jezik pesnikov medij, zaradi občutenja popolne svobode, poimenovati vse v sebi, v presežnosti obračuna s svetom – družbo: »nadčasovni pesnik, ki se z besedo zna dotakniti žive vode v toplih srcih«. Predvsem pa je Osojnik pesnik, ki se ne spreneveda, ki razkriva, razgalja ne le razne sentimentalizme, pač pa že kar zelo obsežne anomalije sveta. Vsak fenomen ali odblesk resničnosti postavi v drugačno, nepričakovano osvetljavo – loti se samega sebe, se posmehuje samemu sebi. Verz razveže v banalno (trivialno) doživetje in kljub temu ne zdrsne z visokooktanske, adrenalinske police, ki se bere že kakor kakšna kriminalka ali vsaj drama planetarnih razsežnosti. Zemeljsko oblo preteče desetkrat, stokrat, vtakne se v vse in postavi tja, kamor sodi: namreč, zločin je zločin, tega ne moreš imenovati človekova ljubezen. Osojnik se ne sprijazni z dvomljivimi odgovori, razkriti želi surovo resnico sveta, tukajšnjo, zdajšnjo, neolepšano, seveda svojo, pesniško, lucidno, neupogljivo, uporno. Poleg tega je Osojnik v svojem pisanju zabaven, naj se še tako čudno sliši, čeprav sem prepričan, da mu gre hudo zares. Prekinjajoč ritem še bolj razdraži (poglobi) bralčeve brbončice, brv, čez katero gre, je nevarno zanihana. Vsekakor je njegova pisava domiselna, pomaga si z vsemi nastavki kulturnega pedigreja, filma, glasbe, filozofije. Med njegove vrstice prihaja vse, kar je človek ustvaril v svoji kratki zgodovini homo sapiensa – in ogrozil svet. In če vzamemo to študijsko izdajo, imenovano z letnico 2021 – dosje nekega ustvarjalnega procesa, kot mejnik, mejno črto smrti, skrajni rob še možnega in še živega občestva sveta, potem nas Osojnik s to knjigo opominja, opozarja, tako rekoč roti, da nas bo ves ta skupek neumnosti, ki jih počnemo, grabežljivost cinične oblasti, vsa ta obsedenost z imetjem, vsa ta bebava in poplitvena »kulturnost« odplaknila kot plastični zamašek v odtočni kanal, nas sesedla vase, v izumrlo vrsto homo sapiensa. Temu se je treba z vso intelektualno in ustvarjalno močjo upreti – z odpiranjem svobode, ne z rezalnimi žicami in zidovi, temu je potrebno absolutno reči NE! tej konservativni, katoliški prevladi v posedovanju edine Resnice, s katero si je beli človek podjarmil ljudstva in povzročil neizmerno trpljenje, jo odsloviti, človeku vrniti dostojanstvo in kruh. Če sta kapitalizem in proizvodno-potrošniška lakomnost ugrabila svet, si ga moramo prisvojiti nazaj. To nam omogoča poezija v najširšem smislu, saj je prav ona vodilo svobode, ki odpira prostore kaznilnic, črne luknje v glavah, mračnjaštvo. Osojnikova poezija sugerira misli, spodbuja ravnanje, pasivno spreminja v aktivno. Privid resničnosti preoblikuje v eksplozivno zmes poezije in prostodušnosti, ki tako postane magma jezika vznemirljive pustolovščine branja. »Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi«, pravi nekje na teh straneh. Ali: »Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist«. In vsemu navkljub: Osojnik balansira med predrznostjo in neposrednostjo. Giblje se na vseh mogočih in nemogočih nivojih pesmi. Pripoveduje nam zgodbo lastnega trganja mesa, razdaja se do konca, človek brez iluzij združuje visoke in nizke registre, banalno in poetično, ne ustavi se pred nobenim malikom – tudi pred malikom poezije ne. Odrešilni ogenj ne pojenja. Požiga visoke bariere človekovih priseg in samoumevnosti. Prihodnost živi v sedanjosti – v tisti tanki plasti resničnosti, ki jo Osojnikova poezija odpira na stežaj – kot plodna tla, kot humus za naslednje generacije, ki bodo v celoti doumele, da se je človek rodil kot svobodno bitje, in ne kot privesek take ali drugačne ideologije.
Ameriški mediji so ga označili za Einsteina seksualnosti. Strokovnjaki pa o njem govorijo kot o začetniku seksologije in ga štejejo za prvega gejevskega aktivista. Magnus Hirschfeld, nemški zdravnik in raziskovalec, je bil namreč na prelomu iz 19. v 20. stoletje pomembna oseba v razpravah o spolnosti in spolni usmerjenosti. Ves čas se je tudi boril za pravice spolnih manjšin. Njegovo življenje in delo bosta osvetlila zgodovinar Ralf Dose in sociolog Roman Kuhar. Prisluhnite oddaji Junaki našega časa, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Magnus-Hirschfeld-Gesellschaft e.V.
Ameriški mediji so ga označili za Einsteina seksualnosti. Strokovnjaki pa o njem govorijo kot o začetniku seksologije in ga štejejo za prvega gejevskega aktivista. Magnus Hirschfeld, nemški zdravnik in raziskovalec, je bil namreč na prelomu iz 19. v 20. stoletje pomembna oseba v razpravah o spolnosti in spolni usmerjenosti. Ves čas se je tudi boril za pravice spolnih manjšin. Njegovo življenje in delo bosta osvetlila zgodovinar Ralf Dose in sociolog Roman Kuhar. Prisluhnite oddaji Junaki našega časa, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Magnus-Hirschfeld-Gesellschaft e.V.
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Neki človek, ki je zapustil Cerkev, je dejal svojemu škofu: »Bil bi hinavec, če bi sedaj začel hoditi v cerkev.« Škof mu je odgovoril: »Kar pridi. Vedno se najde prostor še za enega.« Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju, a človek ni samotar, ampak družabno bitje. Tudi Bogu se bližamo v skupnosti, v Cerkvi. Opazuj gosi, ki letijo. Videl boš, da letijo v čudovitem redu. Tisočletja nazaj so se naučile, da težko letijo dolge razdalje. Te razdalje lažje premagujejo, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Iz gosjega letenja se lahko naučimo tudi kaj koristnega o vodenju. Ko se vodja gosje jate v obliki črke V utrudi zaradi močnih vetrov, se umakne nazaj. Takoj druga gos stopi na mesto prve in vodi jato. Kako uspešnejše bi bilo naše župnije in sploh vse skupnosti, če bi vsakdo od nas sprejel lastno odgovornost. Ne kažimo na druge, kaj bi morali storiti, ampak prevzemimo mi svoj del odgovornosti. Mi prevzemimo določene zadolžitve v župniji, ko kodo omaguje. Kristus nas potrebuje in Kristus si želi naše pomoči. Gosi nas lahko naučijo še ene stvari. Med seboj se podpirajo in spodbujajo. Ko letijo v jatah, gagajo. To je še posebej pomembno, če letijo v nevihtah. Gaganje ohranja jato v pravi obliki in služi kot nekakšen svetilnik za izgubljene race. To naj spodbudi tudi nas, da bomo podpirali in spodbujali drug drugega. Še posebej izgubljene in oddaljene. Mark Twain nas opominja: »Spodbujanje je kisik za dušo.« V Twainovem slogu zato predlagam, da pomislimo, koga bomo danes pohvalili in koga spodbudili? Znameniti pisatelj je dejal, da lahko mesec dni živi od ene same pohvale. Zato se vprašajmo – koliko ljudi bo lahko danes živelo od naše pohvale?
Neki človek, ki je zapustil Cerkev, je dejal svojemu škofu: »Bil bi hinavec, če bi sedaj začel hoditi v cerkev.« Škof mu je odgovoril: »Kar pridi. Vedno se najde prostor še za enega.« Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju, a človek ni samotar, ampak družabno bitje. Tudi Bogu se bližamo v skupnosti, v Cerkvi. Opazuj gosi, ki letijo. Videl boš, da letijo v čudovitem redu. Tisočletja nazaj so se naučile, da težko letijo dolge razdalje. Te razdalje lažje premagujejo, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Iz gosjega letenja se lahko naučimo tudi kaj koristnega o vodenju. Ko se vodja gosje jate v obliki črke V utrudi zaradi močnih vetrov, se umakne nazaj. Takoj druga gos stopi na mesto prve in vodi jato. Kako uspešnejše bi bilo naše župnije in sploh vse skupnosti, če bi vsakdo od nas sprejel lastno odgovornost. Ne kažimo na druge, kaj bi morali storiti, ampak prevzemimo mi svoj del odgovornosti. Mi prevzemimo določene zadolžitve v župniji, ko kodo omaguje. Kristus nas potrebuje in Kristus si želi naše pomoči. Gosi nas lahko naučijo še ene stvari. Med seboj se podpirajo in spodbujajo. Ko letijo v jatah, gagajo. To je še posebej pomembno, če letijo v nevihtah. Gaganje ohranja jato v pravi obliki in služi kot nekakšen svetilnik za izgubljene race. To naj spodbudi tudi nas, da bomo podpirali in spodbujali drug drugega. Še posebej izgubljene in oddaljene. Mark Twain nas opominja: »Spodbujanje je kisik za dušo.« V Twainovem slogu zato predlagam, da pomislimo, koga bomo danes pohvalili in koga spodbudili? Znameniti pisatelj je dejal, da lahko mesec dni živi od ene same pohvale. Zato se vprašajmo – koliko ljudi bo lahko danes živelo od naše pohvale?
Nihče v življenju ne doživlja samo uspehov. Vsi pa doživljamo poraze, izgube in neuspehe. Modrost pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Znane osebnosti, ki je v življenju ustvarile kaj pomembnega, niso doživela enega neuspeha, ampak mnoge. Abraham Lincoln je doživljal neuspeh za neuspehom 28 let, vse dokler ni postal predsednik ZDA! Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov dokler ni izumil žarnice. Z neuspehi se soočamo dnevno, zato poglejmo, kako naj odgovarjamo nanje. Prvo, kar je treba narediti, je to, da preudarimo, zakaj smo doživeli neuspeh. Čeprav utegne biti za to več različnih razlogov – marsikdaj ni v naši moči, da bi jih obvladovali –vendarle navajam pet pogostih vzrokov za neuspeh: Kadar ne načrtujemo vnaprej. – Spomnimo se, Noe se je moral lotiti tesarjenja barke veliko prej, preden je začelo deževati! Kakor pravi stari rek: »Če ti ne uspe načrtovati, načrtuješ svoj neuspeh« Knjiga pregovorov (Prg 27,12) pravi: »Previdni opazi zlo in se skrije, / prostaki rinejo naprej in se poškodujejo«. Kadar mislimo, da smo na konju. – »Pred razsulom hodi napuh, / pred padcem ošabnost duha« (Prg 16,18), pravi knjiga Pregovorov. Spomnimo se prilike o kitu: prav tedaj, ko se vzpneš visoko na površje in zatrobiš, prav tedaj te bo zadela harpuna! Kadar si ne upamo sprejeti nujno potrebnega tveganja. Strah pred neuspehom lahko povzroči neuspeh. »Strah pred človekom nastavlja zanko, / kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan« (Prg 29,25). Skrbi nas, kaj si bodo o nas mislili drugi, če nam spodleti, in tako sploh ne poskusimo. Nekdanji ameriški nogometaš Frank Tarkenton pravi: »Strah te naredi za poraženca.« Če prehitro odnehamo. – Spomnimo se, tekma je dostikrat dobljena v zadnjih sekundah. Uspeh je velikokrat na dosegu roke. Če se vam ne posreči že v prvem poskusu … ste normalni! Vztrajajte in ne odnehajte že takoj na začetku! Vrednost poštne znamke temelji na njeni zmožnosti, da ostane ves čas prilepljena na svojo podlago, dokler ne dospe na cilj …. Če prezremo Božji nasvet. – Sveto pismo je polno praktičnih napotkov in smernic za delo, dom, za medsebojne odnose in zdravje. Če se ne ravnamo po njem, prav izzivamo nevšečnosti. … »Marsikatera pot se zdi človeku prava, / njen konec pa so poti smrti« (Prg 14,12), dodaja knjiga Pregovorov.
Nihče v življenju ne doživlja samo uspehov. Vsi pa doživljamo poraze, izgube in neuspehe. Modrost pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Znane osebnosti, ki je v življenju ustvarile kaj pomembnega, niso doživela enega neuspeha, ampak mnoge. Abraham Lincoln je doživljal neuspeh za neuspehom 28 let, vse dokler ni postal predsednik ZDA! Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov dokler ni izumil žarnice. Z neuspehi se soočamo dnevno, zato poglejmo, kako naj odgovarjamo nanje. Prvo, kar je treba narediti, je to, da preudarimo, zakaj smo doživeli neuspeh. Čeprav utegne biti za to več različnih razlogov – marsikdaj ni v naši moči, da bi jih obvladovali –vendarle navajam pet pogostih vzrokov za neuspeh: Kadar ne načrtujemo vnaprej. – Spomnimo se, Noe se je moral lotiti tesarjenja barke veliko prej, preden je začelo deževati! Kakor pravi stari rek: »Če ti ne uspe načrtovati, načrtuješ svoj neuspeh« Knjiga pregovorov (Prg 27,12) pravi: »Previdni opazi zlo in se skrije, / prostaki rinejo naprej in se poškodujejo«. Kadar mislimo, da smo na konju. – »Pred razsulom hodi napuh, / pred padcem ošabnost duha« (Prg 16,18), pravi knjiga Pregovorov. Spomnimo se prilike o kitu: prav tedaj, ko se vzpneš visoko na površje in zatrobiš, prav tedaj te bo zadela harpuna! Kadar si ne upamo sprejeti nujno potrebnega tveganja. Strah pred neuspehom lahko povzroči neuspeh. »Strah pred človekom nastavlja zanko, / kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan« (Prg 29,25). Skrbi nas, kaj si bodo o nas mislili drugi, če nam spodleti, in tako sploh ne poskusimo. Nekdanji ameriški nogometaš Frank Tarkenton pravi: »Strah te naredi za poraženca.« Če prehitro odnehamo. – Spomnimo se, tekma je dostikrat dobljena v zadnjih sekundah. Uspeh je velikokrat na dosegu roke. Če se vam ne posreči že v prvem poskusu … ste normalni! Vztrajajte in ne odnehajte že takoj na začetku! Vrednost poštne znamke temelji na njeni zmožnosti, da ostane ves čas prilepljena na svojo podlago, dokler ne dospe na cilj …. Če prezremo Božji nasvet. – Sveto pismo je polno praktičnih napotkov in smernic za delo, dom, za medsebojne odnose in zdravje. Če se ne ravnamo po njem, prav izzivamo nevšečnosti. … »Marsikatera pot se zdi človeku prava, / njen konec pa so poti smrti« (Prg 14,12), dodaja knjiga Pregovorov.