Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
25. oktobra 2025 je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Janez Bitenc, slovenski skladatelj, pesnik, pisatelj, pedagog in publicist. Umrl je v osemdesetem letu starosti – tudi v Ljubljani. Bil je začetnik skladanja in pisanja besedil za otroke, ustvaril je kakih 500 pesmic in glasbenih pravljic. Ob tem je sistematično razvijal glasbeno vzgojo predšolskih otrok in metodiko glasbenega pouka. O svojem življenju in delu je leta 1984 pripovedoval v studiu Radia Ljubljana. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.
25. oktobra 2025 je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Janez Bitenc, slovenski skladatelj, pesnik, pisatelj, pedagog in publicist. Umrl je v osemdesetem letu starosti – tudi v Ljubljani. Bil je začetnik skladanja in pisanja besedil za otroke, ustvaril je kakih 500 pesmic in glasbenih pravljic. Ob tem je sistematično razvijal glasbeno vzgojo predšolskih otrok in metodiko glasbenega pouka. O svojem življenju in delu je leta 1984 pripovedoval v studiu Radia Ljubljana. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.
Za slovensko avtorico v središču jubilejne, 40. izdaje festivala Vilenica je bila letos izbrana Maja Haderlap, leta 1961 v Železni Kapli rojena pesnica in pisateljica. Svoj pesniški prvenec je objavila že leta 1983, zbirko Žalik pesmi, prozni prvenec pa je sledil šele čez osemindvajset let, leta 2011, in sicer izjemno uspešen roman Angel pozabe. Zanj je prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Letos, dve leti po objavi v Avstriji, je v slovenskem prevodu izšel tudi njen roman Ženske v temi. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se bomo sprehodili po avtoričinih literarnih postajah. Predvajamo del pogovora, ki je pomenil uvodni dogodek letošnje 40. Vilenice. Z Majo Haderlap se je v ponedeljek v Atriju Regionalnega RTV-centra Koper/Capodistria pogovarjala Irena Urbič.
Za slovensko avtorico v središču jubilejne, 40. izdaje festivala Vilenica je bila letos izbrana Maja Haderlap, leta 1961 v Železni Kapli rojena pesnica in pisateljica. Svoj pesniški prvenec je objavila že leta 1983, zbirko Žalik pesmi, prozni prvenec pa je sledil šele čez osemindvajset let, leta 2011, in sicer izjemno uspešen roman Angel pozabe. Zanj je prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Letos, dve leti po objavi v Avstriji, je v slovenskem prevodu izšel tudi njen roman Ženske v temi. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se bomo sprehodili po avtoričinih literarnih postajah. Predvajamo del pogovora, ki je pomenil uvodni dogodek letošnje 40. Vilenice. Z Majo Haderlap se je v ponedeljek v Atriju Regionalnega RTV-centra Koper/Capodistria pogovarjala Irena Urbič.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Sodelavci GNI-ja - kot ga s kratico imenujemo - so si leta 1966 omislili radijsko oddajo, v kateri bodo predstavili svoje terenske izsledke. Nastala je Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Prvikrat je bila predvajana na Radiu Ljubljana, v torek, 21. oktobra 1966 ob 20ih. Zamislili so si jo kot cikel 18 oddaj za sezono 1966/1967. Avtorica prve oddaje je bila doktorica Zmaga Kumer (letos je minilo sto let od njenega rojstva), sicer pa so posamezne oddaje oblikovali vsi sodelavci, tudi tedanji predstojnik, doktor Valens Vodušek, pa Mirko Ramovš, Julijan Strajnar in Uroš Krek. Julijan Strajnar je bil kot aktivni glasbenik mnenja, da se mora oddaja začeti s prepoznavnim avizom. Spodbudil je sodelavca, skladatelja Uroša Kreka in Krek je izpisal partituro za orkester z naslovom: Avizo za ciklus oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi na belokranjsko pesem »Aj, zelená je vsa gorá«. Rokopis partiture je hranjen v nototeki naše hiše, avizo pa je izvedel in posnel tedanji radijski simfonični orkester z dirigentom Samom Hubadom. Cikel 18 oddaj je prerasel svoj načrt do te mere, da oddaja še vedno nastaja vsak teden in avizo, ki ježi dlako, pregovorno zazveni vsak torek ob 20.00. Tudi nocoj bo. V spomin, zahvalo, spodbudo, predvsem pa v premislek bomo zdaj predvajali prvo oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je bila premierno predvajana 21. oktobra 1966 z naslednjo napovedjo: "Nocoj začenjamo ciklus oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi, v katerih vam bomo predstavljali gradivo Slovenskega glasbeno narodopisnega inštituta in Inštituta za slovensko narodopisje pri akademiji znanosti in umetnosti. Prisluhnili boste lahko ljudski pesmi, pripovedovanju o šegah in navadah kot jih ljudski pevci, pripovedovalci in godci ohranjajo po vseh slovenskih pokrajinah. Prvi oddaji smo dali naslov Med ribniškimi rešetarji in dobrepoljskimi zobotrebčarji."
Sodelavci GNI-ja - kot ga s kratico imenujemo - so si leta 1966 omislili radijsko oddajo, v kateri bodo predstavili svoje terenske izsledke. Nastala je Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Prvikrat je bila predvajana na Radiu Ljubljana, v torek, 21. oktobra 1966 ob 20ih. Zamislili so si jo kot cikel 18 oddaj za sezono 1966/1967. Avtorica prve oddaje je bila doktorica Zmaga Kumer (letos je minilo sto let od njenega rojstva), sicer pa so posamezne oddaje oblikovali vsi sodelavci, tudi tedanji predstojnik, doktor Valens Vodušek, pa Mirko Ramovš, Julijan Strajnar in Uroš Krek. Julijan Strajnar je bil kot aktivni glasbenik mnenja, da se mora oddaja začeti s prepoznavnim avizom. Spodbudil je sodelavca, skladatelja Uroša Kreka in Krek je izpisal partituro za orkester z naslovom: Avizo za ciklus oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi na belokranjsko pesem »Aj, zelená je vsa gorá«. Rokopis partiture je hranjen v nototeki naše hiše, avizo pa je izvedel in posnel tedanji radijski simfonični orkester z dirigentom Samom Hubadom. Cikel 18 oddaj je prerasel svoj načrt do te mere, da oddaja še vedno nastaja vsak teden in avizo, ki ježi dlako, pregovorno zazveni vsak torek ob 20.00. Tudi nocoj bo. V spomin, zahvalo, spodbudo, predvsem pa v premislek bomo zdaj predvajali prvo oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je bila premierno predvajana 21. oktobra 1966 z naslednjo napovedjo: "Nocoj začenjamo ciklus oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi, v katerih vam bomo predstavljali gradivo Slovenskega glasbeno narodopisnega inštituta in Inštituta za slovensko narodopisje pri akademiji znanosti in umetnosti. Prisluhnili boste lahko ljudski pesmi, pripovedovanju o šegah in navadah kot jih ljudski pevci, pripovedovalci in godci ohranjajo po vseh slovenskih pokrajinah. Prvi oddaji smo dali naslov Med ribniškimi rešetarji in dobrepoljskimi zobotrebčarji."
V tokratni rubriki Primorski glasbeni talenti predstavljamo 20-letno saksofonistko Sandro Rijavec, nekdanjo učenko Glasbene šole Sežana in Glasbene šole Koper ter Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Mlada glasbenica, doma iz Petrinj v občini Hrpelje-Kozina trenutno nadaljuje študij na Hochschule für Musik and Tanz v Kölnu. Je dobitnica števnih najvišjih nagrad na tekmovanjih, februarja 2019 pa je bila izbrana za Škerjančevo nagrado, ki jo podeljuje Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Prejela je tudi nagrado Mladi upi Zavarovalnice Triglav. Nastopa kot solistka in v različnih komornih in orkestrskih sestavih, redno pa tudi s svojo komorno skupino Saxplode. V nadaljevanju lahko prisluhnete četrti oddaji o 50-letni zgodovini zborovskega tekmovanja Naša pesem v Mariboru. V zaključnih minutah pa z muzikologom Andrejem Marinčičem obujamo spomin na Antona Brcka, pozabljenega muzika iz Oseka na Goriškem.
V tokratni rubriki Primorski glasbeni talenti predstavljamo 20-letno saksofonistko Sandro Rijavec, nekdanjo učenko Glasbene šole Sežana in Glasbene šole Koper ter Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Mlada glasbenica, doma iz Petrinj v občini Hrpelje-Kozina trenutno nadaljuje študij na Hochschule für Musik and Tanz v Kölnu. Je dobitnica števnih najvišjih nagrad na tekmovanjih, februarja 2019 pa je bila izbrana za Škerjančevo nagrado, ki jo podeljuje Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Prejela je tudi nagrado Mladi upi Zavarovalnice Triglav. Nastopa kot solistka in v različnih komornih in orkestrskih sestavih, redno pa tudi s svojo komorno skupino Saxplode. V nadaljevanju lahko prisluhnete četrti oddaji o 50-letni zgodovini zborovskega tekmovanja Naša pesem v Mariboru. V zaključnih minutah pa z muzikologom Andrejem Marinčičem obujamo spomin na Antona Brcka, pozabljenega muzika iz Oseka na Goriškem.
V rubriki Primorski glasbeni talenti je danes naša gostja mlada skladateljica in pevka Federica Lo Pinto, nekdaj dijakinja koprske Umetniške gimnazije, danes pa študentka kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Nadaljevanje oddaje posvečamo 50-letnici najpomembnejšega slovenskega zborovskega tekmovanja, Naša pesem v Mariboru in nekaterim zanimivostim s koncertnih ali bolje spletnih glasbenih prizorišč: Predstavljamo nagrajence skladateljskih natečajev mešanega zbora Obala in italijanskega mesta Albenga pa italijanskega državnega spletnega zborovskega tekmovanja, na katerem je zmagal Mladinski mešani zbor Emil Komel iz Gorice. Več o vseh povedo Bojan Glavina, Andrej Makor in Hilarij Lavrenčič, nekaj besed o novoletnem koncertu v prazni dvorani pa še članica Dunajskih filharmonikov, tolminska violinistka Petra Kovačič.
V rubriki Primorski glasbeni talenti je danes naša gostja mlada skladateljica in pevka Federica Lo Pinto, nekdaj dijakinja koprske Umetniške gimnazije, danes pa študentka kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Nadaljevanje oddaje posvečamo 50-letnici najpomembnejšega slovenskega zborovskega tekmovanja, Naša pesem v Mariboru in nekaterim zanimivostim s koncertnih ali bolje spletnih glasbenih prizorišč: Predstavljamo nagrajence skladateljskih natečajev mešanega zbora Obala in italijanskega mesta Albenga pa italijanskega državnega spletnega zborovskega tekmovanja, na katerem je zmagal Mladinski mešani zbor Emil Komel iz Gorice. Več o vseh povedo Bojan Glavina, Andrej Makor in Hilarij Lavrenčič, nekaj besed o novoletnem koncertu v prazni dvorani pa še članica Dunajskih filharmonikov, tolminska violinistka Petra Kovačič.
Razstava, ki si je naslov sposodila iz pesmi Franeta Milčinskega - Ježka in je do februarja 2025 na ogled na sedežu Zgodovinskega arhiva Ljubljana na Trdinovi 4, se posveča razvoju vrtcev v Ljubljani po drugi svetovni vojni vse do konca 70. let preteklega stoletja. V ljubljanski enoti arhiva so namreč v zadnjih desetih letih v varstvo sprejeli okoli 30 fondov vrtcev iz osrednje Slovenije, od tega 24 ljubljanskih. Pri čemer bogastvo dokumentov, nastalih po drugi svetovni vojni, kaže, kako so se Ljubljančani lotili graditve nove družbe, v kateri je bila skrb za otroke zelo pomembna.
Razstava, ki si je naslov sposodila iz pesmi Franeta Milčinskega - Ježka in je do februarja 2025 na ogled na sedežu Zgodovinskega arhiva Ljubljana na Trdinovi 4, se posveča razvoju vrtcev v Ljubljani po drugi svetovni vojni vse do konca 70. let preteklega stoletja. V ljubljanski enoti arhiva so namreč v zadnjih desetih letih v varstvo sprejeli okoli 30 fondov vrtcev iz osrednje Slovenije, od tega 24 ljubljanskih. Pri čemer bogastvo dokumentov, nastalih po drugi svetovni vojni, kaže, kako so se Ljubljančani lotili graditve nove družbe, v kateri je bila skrb za otroke zelo pomembna.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Trstenke, žvegla, drumlica, žabica, čivink, brnivka, leskova piščalka, citre, grom, raglja ... Poznate vsa našteta glasbila, zvočila, igrače? Ne zamerimo vam, če ne, saj je dejstvo, da so že šla v pozabo in so jih nadomestila druga glasbila, ki so priročnejša; ponje se odpravimo v trgovino ali pogledamo na splet in v dveh, treh dneh je glasbilo že pri nas. To pa ni zgodba ljudskih glasbil, delo ne gre tako zlahka, zahteva čas. Potrebni so iznajdljivost, potrpežljivost, čakanje, opazovanje, iskanje. Izdelki so zato toliko dragocenejši in toliko bolj cenjeni, za Darka Korošca pa so to čudoviti izzivi. Ko nečesa ne najde, začne iskati. Darko je po poklicu električar, ki ga je potovanje navdihnilo za izdelovanje glasbil. Njegovo prvo je bil avstralski didžeridu, potem je začel raziskovati tudi slovensko ljudsko glasbeno pokrajino in našel izzivov za vse življenje. Živi v Ljubljani in svoje delo opravlja že več kot 30 let. Več o njegovi obrti lahko preberete tudi na spletni strani http://www.glasbila-korosec.si/. V oddaji bomo spoznali Darka in njegova glasbila ter zvočila, na katera nam bo tudi zaigral. Ob tem bomo poslušali še Franca Laporška in Franca Lozinška, Draga Kuneja in Klemna Matka, pa glasbene skupine Kurja koža, Trutamora Slovenica in družinski trio Volk Folk.
Trstenke, žvegla, drumlica, žabica, čivink, brnivka, leskova piščalka, citre, grom, raglja ... Poznate vsa našteta glasbila, zvočila, igrače? Ne zamerimo vam, če ne, saj je dejstvo, da so že šla v pozabo in so jih nadomestila druga glasbila, ki so priročnejša; ponje se odpravimo v trgovino ali pogledamo na splet in v dveh, treh dneh je glasbilo že pri nas. To pa ni zgodba ljudskih glasbil, delo ne gre tako zlahka, zahteva čas. Potrebni so iznajdljivost, potrpežljivost, čakanje, opazovanje, iskanje. Izdelki so zato toliko dragocenejši in toliko bolj cenjeni, za Darka Korošca pa so to čudoviti izzivi. Ko nečesa ne najde, začne iskati. Darko je po poklicu električar, ki ga je potovanje navdihnilo za izdelovanje glasbil. Njegovo prvo je bil avstralski didžeridu, potem je začel raziskovati tudi slovensko ljudsko glasbeno pokrajino in našel izzivov za vse življenje. Živi v Ljubljani in svoje delo opravlja že več kot 30 let. Več o njegovi obrti lahko preberete tudi na spletni strani http://www.glasbila-korosec.si/. V oddaji bomo spoznali Darka in njegova glasbila ter zvočila, na katera nam bo tudi zaigral. Ob tem bomo poslušali še Franca Laporška in Franca Lozinška, Draga Kuneja in Klemna Matka, pa glasbene skupine Kurja koža, Trutamora Slovenica in družinski trio Volk Folk.
Junija bomo zaznamovali 20 let od izida prve številke revije Poetikon, naše prve in za zdaj še edine revije, namenjene izključno poeziji in poetičnemu. V tem obdobju je izšlo 63 zvezkov Poetikona, natisnjenih je bilo dobrih 13 tisoč strani revije, svoje izvirne pesmi pa je v njej objavilo več kot 750 pesnic in pesnikov. V Literarno matinejo smo zato povabili pesnika Ivana Dobnika in Zorana Pevca. Oba sta bila med idejnimi pobudniki za nastanek revije, Ivan Dobnik je njen odgovorni urednik še danes.
Junija bomo zaznamovali 20 let od izida prve številke revije Poetikon, naše prve in za zdaj še edine revije, namenjene izključno poeziji in poetičnemu. V tem obdobju je izšlo 63 zvezkov Poetikona, natisnjenih je bilo dobrih 13 tisoč strani revije, svoje izvirne pesmi pa je v njej objavilo več kot 750 pesnic in pesnikov. V Literarno matinejo smo zato povabili pesnika Ivana Dobnika in Zorana Pevca. Oba sta bila med idejnimi pobudniki za nastanek revije, Ivan Dobnik je njen odgovorni urednik še danes.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Trstenke, žvegla, drumlica, žabica, čivink, brnivka, leskova piščalka, citre, grom, raglja ... Poznate vsa našteta glasbila, zvočila, igrače? Ne zamerimo vam, če ne, saj je dejstvo, da so že šla iz pozabe in so jih nadomestila druga glasbila, ki so priročnejša - ponje se odpravimo v trgovino ali pogledamo na splet in v dveh, treh dneh je glasbilo že pri nas. To pa ni zgodba ljudskih glasbil, delo ne gre tako zlahka, zahteva čas. Potrebna je iznajdljivost, potrpežljivost, čakanje, opazovanje, iskanje. Izdelki so zato toliko bolj dragoceni in cenjeni, Darku Korošcu pa je to čudovit izziv - ko nečesa ne najde, začne iskati. Darko je po poklicu električar, ki ga je potovanje navdihnilo za izdelovanje glasbil. Njegovo prvo je bil avstralski didžeridu, potem je začel raziskovati tudi slovensko ljudsko glasbeno pokrajino in našel izzivov za vse življenje. Živi v Ljubljani in delo opravlja že več kot 30 let. V oddaji spoznamo Darka in njegova glasbila ter zvočila, na katera nam tudi zaigra. Ob tem poslušamo še godca Franca Laporška in Franca Lozinška, Draga Kuneja in Klemna Matka pa glasbene skupine Kurja koža, Trutamora Slovenica in družinski trio Volk Folk.
Trstenke, žvegla, drumlica, žabica, čivink, brnivka, leskova piščalka, citre, grom, raglja ... Poznate vsa našteta glasbila, zvočila, igrače? Ne zamerimo vam, če ne, saj je dejstvo, da so že šla iz pozabe in so jih nadomestila druga glasbila, ki so priročnejša - ponje se odpravimo v trgovino ali pogledamo na splet in v dveh, treh dneh je glasbilo že pri nas. To pa ni zgodba ljudskih glasbil, delo ne gre tako zlahka, zahteva čas. Potrebna je iznajdljivost, potrpežljivost, čakanje, opazovanje, iskanje. Izdelki so zato toliko bolj dragoceni in cenjeni, Darku Korošcu pa je to čudovit izziv - ko nečesa ne najde, začne iskati. Darko je po poklicu električar, ki ga je potovanje navdihnilo za izdelovanje glasbil. Njegovo prvo je bil avstralski didžeridu, potem je začel raziskovati tudi slovensko ljudsko glasbeno pokrajino in našel izzivov za vse življenje. Živi v Ljubljani in delo opravlja že več kot 30 let. V oddaji spoznamo Darka in njegova glasbila ter zvočila, na katera nam tudi zaigra. Ob tem poslušamo še godca Franca Laporška in Franca Lozinška, Draga Kuneja in Klemna Matka pa glasbene skupine Kurja koža, Trutamora Slovenica in družinski trio Volk Folk.
V tokratni Noči šansonov nas bo Édith Piaf popeljala iz poznih 30-ih let v zgodnja 40-a 20. stoletja. Gre za obdobje, v katerem je Édith Piaf že sodelovala s skladatelji in besedilopisci, ki so ob njej ostali vse do konca njene kariere, številne pesmi, ki jih je v tem čase pela, pa je tudi sama podpisala kot avtorica. K poslušanju Édith Piaf vas vabi Miha Zor.
V tokratni Noči šansonov nas bo Édith Piaf popeljala iz poznih 30-ih let v zgodnja 40-a 20. stoletja. Gre za obdobje, v katerem je Édith Piaf že sodelovala s skladatelji in besedilopisci, ki so ob njej ostali vse do konca njene kariere, številne pesmi, ki jih je v tem čase pela, pa je tudi sama podpisala kot avtorica. K poslušanju Édith Piaf vas vabi Miha Zor.
Ob prvega božičnega dne pred 2025 leti do danes odmeva čudovito sporočilo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10-11) Človeštvo je hrepenelo in čakalo – ne vem, koliko tisočletij ali milijonov let – zdaj pa je izpolnjeno hrepenenje, da bi bil z nami Bog, Emanuel. Lučke, jaslice, pesmi, božično in družinsko ozračje; vse to priča o izpolnjenem hrepenenju. Govori nam o Božjem odgovoru na človekovo situacijo, ki pa je včasih v pravem nasprotju z lučjo, z družinsko toplino, pesmijo in darili. Jezus, Božji Sin, ki je bil rojen v Betlehemu pred 2025 leti, prihaja ravno zato, da bi vstopil tja, kjer je tema, kjer je »štala« ‒ (v navednicah, to pomeni: narobe in grdo), kjer ni družinske topline, kjer je osamljenost, kjer ni miru in ni pesmi, ki bi trpečemu človeku povedala, da ni sam. Ta Jezus, rojen na božič, je prišel zato, da bi bil z nami, da bi nam dal čutiti, kako smo ljubljeni; skupaj z nami želi spreminjati naš svet v svet miru, svet lepih odnosov, svet resnice; nam podarjati družinsko povezanost ter spreminjati svet v civilizacijo ljubezni. To je vesela novica današnjega praznika: Bog je z nami! Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem! Spoštovane poslušalke in poslušalci, voščim vam blagoslovljene božične praznike, s tem, da bi vsak izmed nas v srcu začutil, da je njegovo življenje pomembno, da ga Bog ljubi, in da bi to ljubezen delil vsem svojim bližnjim in daljnim. S tem naj bodo povezane naše današnje misli, besede, obiski in morda tudi voščila ter darila.
Ob prvega božičnega dne pred 2025 leti do danes odmeva čudovito sporočilo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10-11) Človeštvo je hrepenelo in čakalo – ne vem, koliko tisočletij ali milijonov let – zdaj pa je izpolnjeno hrepenenje, da bi bil z nami Bog, Emanuel. Lučke, jaslice, pesmi, božično in družinsko ozračje; vse to priča o izpolnjenem hrepenenju. Govori nam o Božjem odgovoru na človekovo situacijo, ki pa je včasih v pravem nasprotju z lučjo, z družinsko toplino, pesmijo in darili. Jezus, Božji Sin, ki je bil rojen v Betlehemu pred 2025 leti, prihaja ravno zato, da bi vstopil tja, kjer je tema, kjer je »štala« ‒ (v navednicah, to pomeni: narobe in grdo), kjer ni družinske topline, kjer je osamljenost, kjer ni miru in ni pesmi, ki bi trpečemu človeku povedala, da ni sam. Ta Jezus, rojen na božič, je prišel zato, da bi bil z nami, da bi nam dal čutiti, kako smo ljubljeni; skupaj z nami želi spreminjati naš svet v svet miru, svet lepih odnosov, svet resnice; nam podarjati družinsko povezanost ter spreminjati svet v civilizacijo ljubezni. To je vesela novica današnjega praznika: Bog je z nami! Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem! Spoštovane poslušalke in poslušalci, voščim vam blagoslovljene božične praznike, s tem, da bi vsak izmed nas v srcu začutil, da je njegovo življenje pomembno, da ga Bog ljubi, in da bi to ljubezen delil vsem svojim bližnjim in daljnim. S tem naj bodo povezane naše današnje misli, besede, obiski in morda tudi voščila ter darila.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
V Idriji najdemo najstarejšo pihalno godbo v Sloveniji. Letos bodo praznovali 356-letnico obstoja, to jo uvršča ne samo med najstarejše godbe v Sloveniji, temveč tudi v Evropi in svetu. Ja, ta slovenska zemlja ni kar tako! Prvič jih omenja poglavje v Slavi vojvodine Kranjske, kjer Valvazor opisuje slavje v Idriji ob počastitvi zmage habsburških čet nad Turki pri Budimu. Valvazor v odlomku kar trikrat omeni muzikante, ki so najprej sodelovali v procesiji in potem še igrali na zabavi na cesarskem travniku. Biti član idrijske godbe je v družbi vedno štelo kot posebna čast, vrednota. V zborniku ob 350-letnici beremo zapis nekdanjega člana, dr. Jožeta Felca, ki pravi tako: Moja mama, preprosta kmečka oziroma knapovska ženska, je bila mnogo bolj vesela in ponosna tisti dan, ko sem kot dijak odšel pomerit uniformo za idrijsko godbeniško uniformo, kot kakšnih deset let pozneje, ko sem prišel iz Ljubljane in prinesel diplomo Medicinske fakultete. Svoja doživetja in spomine iz življenja godbe so nam zaupali Marijan Kogej, Milanka Trušnovec, Andrej Lazar, Nace Kogej, Boris Peternelj, o bogati, zanimivi zgodovini, ki gre z roko v roki z idrijskim rudnikom živega srebra, pa nam je povedal umetniški vodja in muzikolog, Domen Prezelj.
V Idriji najdemo najstarejšo pihalno godbo v Sloveniji. Letos bodo praznovali 356-letnico obstoja, to jo uvršča ne samo med najstarejše godbe v Sloveniji, temveč tudi v Evropi in svetu. Ja, ta slovenska zemlja ni kar tako! Prvič jih omenja poglavje v Slavi vojvodine Kranjske, kjer Valvazor opisuje slavje v Idriji ob počastitvi zmage habsburških čet nad Turki pri Budimu. Valvazor v odlomku kar trikrat omeni muzikante, ki so najprej sodelovali v procesiji in potem še igrali na zabavi na cesarskem travniku. Biti član idrijske godbe je v družbi vedno štelo kot posebna čast, vrednota. V zborniku ob 350-letnici beremo zapis nekdanjega člana, dr. Jožeta Felca, ki pravi tako: Moja mama, preprosta kmečka oziroma knapovska ženska, je bila mnogo bolj vesela in ponosna tisti dan, ko sem kot dijak odšel pomerit uniformo za idrijsko godbeniško uniformo, kot kakšnih deset let pozneje, ko sem prišel iz Ljubljane in prinesel diplomo Medicinske fakultete. Svoja doživetja in spomine iz življenja godbe so nam zaupali Marijan Kogej, Milanka Trušnovec, Andrej Lazar, Nace Kogej, Boris Peternelj, o bogati, zanimivi zgodovini, ki gre z roko v roki z idrijskim rudnikom živega srebra, pa nam je povedal umetniški vodja in muzikolog, Domen Prezelj.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
V Idriji najdemo najstarejšo pihalno godbo v Sloveniji. Letos bodo praznovali 356-letnico obstoja, kar jo uvršča ne samo med najstarejše godbe v Sloveniji, temveč tudi v Evropi in v svetu. Ja, ta slovenska zemlja ni kar tako! Prvič jih omenja poglavje v Slavi vojvodine Kranjske, kjer Valvasor opisuje slavje v Idriji ob počastitvi zmage habsburških čet nad Turki pri Budimu. Valvasor v odlomku kar trikrat omeni muzikante, ki so najprej sodelovali v procesiji in nato še igrali na zabavi na cesarskem travniku. Biti član idrijske godbe je v družbi vedno štelo kot posebna čast, vrednota. V zborniku ob 350-letnici beremo zapis nekdanjega člana, dr. Jožeta Felca, ki pravi tako: Moja mama, preprosta kmečka oziroma knapovska ženska, je bila mnogo bolj vesela in ponosna tisti dan, ko sem kot dijak odšel pomerit uniformo za idrijsko godbeniško uniformo, kot kakšnih deset let pozneje, ko sem prišel iz Ljubljane in prinesel diplomo Medicinske fakultete. Svoja doživetja in spomine iz življenja godbe so nam zaupali Marijan Kogej, Milanka Trušnovec, Andrej Lazar, Nace Kogej, Boris Peternelj, o bogati, zanimivi zgodovini, ki gre z roko v roki z idrijskim rudnikom živega srebra, pa nam je povedal umetniški vodja in muzikolog, Domen Prezelj.
V Idriji najdemo najstarejšo pihalno godbo v Sloveniji. Letos bodo praznovali 356-letnico obstoja, kar jo uvršča ne samo med najstarejše godbe v Sloveniji, temveč tudi v Evropi in v svetu. Ja, ta slovenska zemlja ni kar tako! Prvič jih omenja poglavje v Slavi vojvodine Kranjske, kjer Valvasor opisuje slavje v Idriji ob počastitvi zmage habsburških čet nad Turki pri Budimu. Valvasor v odlomku kar trikrat omeni muzikante, ki so najprej sodelovali v procesiji in nato še igrali na zabavi na cesarskem travniku. Biti član idrijske godbe je v družbi vedno štelo kot posebna čast, vrednota. V zborniku ob 350-letnici beremo zapis nekdanjega člana, dr. Jožeta Felca, ki pravi tako: Moja mama, preprosta kmečka oziroma knapovska ženska, je bila mnogo bolj vesela in ponosna tisti dan, ko sem kot dijak odšel pomerit uniformo za idrijsko godbeniško uniformo, kot kakšnih deset let pozneje, ko sem prišel iz Ljubljane in prinesel diplomo Medicinske fakultete. Svoja doživetja in spomine iz življenja godbe so nam zaupali Marijan Kogej, Milanka Trušnovec, Andrej Lazar, Nace Kogej, Boris Peternelj, o bogati, zanimivi zgodovini, ki gre z roko v roki z idrijskim rudnikom živega srebra, pa nam je povedal umetniški vodja in muzikolog, Domen Prezelj.
Vstop v nedeljo bo zelo glasbeno obarvan – pokukali bomo namreč v življenjsko zgodbo in v 50 let petja opernega pevca in pevca zabavne glasbe. Leta 1977 je na mednarodnem tekmovanju mladih opernih pevcev v Trevisu dobil nagrado za najobetavnejšega mladega opernega pevca, je dvakratni zmagovalec festivala Melodije morja in sonca – prvič v duetu s Heleno. Ja, zdaj že veste, da bo gost nočnega programa Nace Junkar. Veliko pesmi v njegovi izvedbi bogati naš arhiv, a gostiteljico Lucijo Grm bodo predvsem zanimale zgodbe, ki jih je pisalo njegovo bogato glasbeno ustvarjanje.
Vstop v nedeljo bo zelo glasbeno obarvan – pokukali bomo namreč v življenjsko zgodbo in v 50 let petja opernega pevca in pevca zabavne glasbe. Leta 1977 je na mednarodnem tekmovanju mladih opernih pevcev v Trevisu dobil nagrado za najobetavnejšega mladega opernega pevca, je dvakratni zmagovalec festivala Melodije morja in sonca – prvič v duetu s Heleno. Ja, zdaj že veste, da bo gost nočnega programa Nace Junkar. Veliko pesmi v njegovi izvedbi bogati naš arhiv, a gostiteljico Lucijo Grm bodo predvsem zanimale zgodbe, ki jih je pisalo njegovo bogato glasbeno ustvarjanje.
Piše Tonja Jelen, bere Igor Velše. Zbirka pesnice Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj ima močno in pretresljivo vsebino. Že njen prvenec izpred dveh let Krekspot na požarnih štengah je bil suverena govorica, v drugi zbirki pa je pesnica naredila še večji čustveni preboj. Še bolj slikovito in neposredno se zrašča z različnimi tematikami, predvsem z analiziranjem odnosov v preteklosti in z nadaljevanjem toksičnosti v odrasli dobi. Pesmi pa ponujajo še veliko drugih, zadnje čase aktualnih družbenih vprašanj. Zbirka ruši časovno linearnost, saj meša zgodnjo odraslo dobo, mladostništvo in otroštvo. Sklop pesmi z naslovom 5, nas denimo vrne v čas petletne deklice in s tem različnih nezdravih dogodkov. Vračanje v spomin z nenehnimi udarci, padci in bolečino je brutalno prepričljivo izrisano. Osnovna premisa vsega je nenehno trpljenje, ki ga pesnica spretno preslikava tudi v druge žive ali pokojne osebe. Ne, to ni zbirka nostalgije po otroštvu, kot ga občuteno in tudi z vidika otroške vihravosti upesnjujeta le malce starejši Tanja Božić in Anja Grmovšek Drab. Pri dekliški subjektki Veronike Razpotnik so doživljaji drugačni, polnijo se s slabim in disfunkcionalnim. A prav s tem buliteljstvom se izrisuje eno od možnih otroštev, ki pa je večkrat prikrito in se o tem ne govori. Veronika Razpotnik v pesmih poudarjeno ruši posploševanje o srečnem in brezskrbnem otroštvu družin, tudi velikih. Pri tem tuje misli ponazarja s kurzivo, kar je ena od posebnih vizualnih značilnosti pesmi. Skoraj odrasla subjektka se v skoraj vrtoglavem času znajde v porušenih odnosih, kakršni se pogosto končajo s samomori. Te pesmi so med najbolj pretresljivimi. Izgube in oddaljenost od bližnjih subjektka doživlja vse teže: »razdalje glodajo«. Zbirka je namreč kot analiza razmerij. Družbeno in intimno je kritična do homofobije, vojne, sploh do kakršnega koli nasilja. Vendar kot je bil že prvenec poln obratov, se tudi tukaj bralci znajdemo na vrtiljaku. Subjektka se tudi sama vse bolj utaplja v številnih eskapizmih. Sočen in neposreden jezik je v skladu z občutenjem in situacijami. To pač ni poezija sprenevedanja in olepševanja. Avtorica se igra z tudi imenom, kot je Alex. Trans- oziroma nebinarnost se pojavlja tako v ljubezenskem kot prijateljskih odnosih. Ti so lahko tudi na daljavo bodisi zaradi študija ali bolezni. Prav na bolezen se nanaša najbolj osebna in tudi najbolj tenkočutna pesem v zbirki, namenjena Špeli. Pesem se v marsičem razlikuje od drugih, v njej se pesnica z veliko sočutja in nežnosti sooča s kruto boleznijo mlade prijateljice. Zbirka Sršena pičim nazaj je jasno sporočanje o številnih oblikah nasilja, tudi samopoškodovanja, o ukalupljanju in usidranosti ženske, prostovoljnih smrti in nenehnih čustvenih odtegljajih. Vmes pa je vendarle svet, ki subjektko odrešuje vsega slabega. A še vedno se mora vračati nazaj – v slikovitost sivine, prepričljivo primerjane z negativnimi glodavci in drugimi škodljivci. Zbirka Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj več kot uspešno kaže na anomalije živega. Ironično je sicer na koncu pesem z naslovom Pasivistka, ki skorajda zavrne oznako o delnem aktivizmu in ozaveščanju v zbirki.
Piše Tonja Jelen, bere Igor Velše. Zbirka pesnice Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj ima močno in pretresljivo vsebino. Že njen prvenec izpred dveh let Krekspot na požarnih štengah je bil suverena govorica, v drugi zbirki pa je pesnica naredila še večji čustveni preboj. Še bolj slikovito in neposredno se zrašča z različnimi tematikami, predvsem z analiziranjem odnosov v preteklosti in z nadaljevanjem toksičnosti v odrasli dobi. Pesmi pa ponujajo še veliko drugih, zadnje čase aktualnih družbenih vprašanj. Zbirka ruši časovno linearnost, saj meša zgodnjo odraslo dobo, mladostništvo in otroštvo. Sklop pesmi z naslovom 5, nas denimo vrne v čas petletne deklice in s tem različnih nezdravih dogodkov. Vračanje v spomin z nenehnimi udarci, padci in bolečino je brutalno prepričljivo izrisano. Osnovna premisa vsega je nenehno trpljenje, ki ga pesnica spretno preslikava tudi v druge žive ali pokojne osebe. Ne, to ni zbirka nostalgije po otroštvu, kot ga občuteno in tudi z vidika otroške vihravosti upesnjujeta le malce starejši Tanja Božić in Anja Grmovšek Drab. Pri dekliški subjektki Veronike Razpotnik so doživljaji drugačni, polnijo se s slabim in disfunkcionalnim. A prav s tem buliteljstvom se izrisuje eno od možnih otroštev, ki pa je večkrat prikrito in se o tem ne govori. Veronika Razpotnik v pesmih poudarjeno ruši posploševanje o srečnem in brezskrbnem otroštvu družin, tudi velikih. Pri tem tuje misli ponazarja s kurzivo, kar je ena od posebnih vizualnih značilnosti pesmi. Skoraj odrasla subjektka se v skoraj vrtoglavem času znajde v porušenih odnosih, kakršni se pogosto končajo s samomori. Te pesmi so med najbolj pretresljivimi. Izgube in oddaljenost od bližnjih subjektka doživlja vse teže: »razdalje glodajo«. Zbirka je namreč kot analiza razmerij. Družbeno in intimno je kritična do homofobije, vojne, sploh do kakršnega koli nasilja. Vendar kot je bil že prvenec poln obratov, se tudi tukaj bralci znajdemo na vrtiljaku. Subjektka se tudi sama vse bolj utaplja v številnih eskapizmih. Sočen in neposreden jezik je v skladu z občutenjem in situacijami. To pač ni poezija sprenevedanja in olepševanja. Avtorica se igra z tudi imenom, kot je Alex. Trans- oziroma nebinarnost se pojavlja tako v ljubezenskem kot prijateljskih odnosih. Ti so lahko tudi na daljavo bodisi zaradi študija ali bolezni. Prav na bolezen se nanaša najbolj osebna in tudi najbolj tenkočutna pesem v zbirki, namenjena Špeli. Pesem se v marsičem razlikuje od drugih, v njej se pesnica z veliko sočutja in nežnosti sooča s kruto boleznijo mlade prijateljice. Zbirka Sršena pičim nazaj je jasno sporočanje o številnih oblikah nasilja, tudi samopoškodovanja, o ukalupljanju in usidranosti ženske, prostovoljnih smrti in nenehnih čustvenih odtegljajih. Vmes pa je vendarle svet, ki subjektko odrešuje vsega slabega. A še vedno se mora vračati nazaj – v slikovitost sivine, prepričljivo primerjane z negativnimi glodavci in drugimi škodljivci. Zbirka Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj več kot uspešno kaže na anomalije živega. Ironično je sicer na koncu pesem z naslovom Pasivistka, ki skorajda zavrne oznako o delnem aktivizmu in ozaveščanju v zbirki.
Mineva točno 100 let od rojstva Ivana Minattija. Pesnik se nikoli ni pretirano rad izpostavljal pred mikrofonom ali kamero. Pred 20 leti na njegov 80. rojstni dan je na našem radiu nastal eden izmed redkih pogovorov z enim izmed najpomembnejših pesnikov pri nas. Ivan Minatti v intervuju tudi o tem, komu je namenjena njegova poezija in poezija nasploh. Privoščili pa smo si nekaj koščkov Minattijevih pesmi, tisto najbolj znano je odrecitiral kar pesnik sam.
Mineva točno 100 let od rojstva Ivana Minattija. Pesnik se nikoli ni pretirano rad izpostavljal pred mikrofonom ali kamero. Pred 20 leti na njegov 80. rojstni dan je na našem radiu nastal eden izmed redkih pogovorov z enim izmed najpomembnejših pesnikov pri nas. Ivan Minatti v intervuju tudi o tem, komu je namenjena njegova poezija in poezija nasploh. Privoščili pa smo si nekaj koščkov Minattijevih pesmi, tisto najbolj znano je odrecitiral kar pesnik sam.
Slavko Ivančić obeležuje dve veliki obletnici: svojih 70 let in 50 let glasbene kariere. Pred koncertom v portoroškem Avditoriju smo ga obiskali na njegovem domu. Pri njem doma, v Lepi ulici nad Portorožem, kjer se posluša Radio Koper, sva začela od začetka. »Crikvenica. Ivančići smo od tam. Rojen pa sem v Novem Vinodolskem. Oče je bil pedagog na osnovni šoli in trobentač. Ko je imel 18 let je izgubil nogo. Ampak vseeno je bil tudi vaterpolist. Mama pa je bila frizerka.« Ni edinec, ima dve leti starejšo sestro. Slavc mu tudi pravijo, a ne sliši rad te okrajšave lastnega imena, češ da zveni štajersko. V času razcveta teras, ki so glasbenikom na debelo rezale kruh, je začel svojo glasbeno pot. Najprej s Faraoni. Osemdeseta leta so bila pestra, kar se glasbenega dogajanja tiče. V portoroškem Kaštelu so skupine nastajale kar čez noč. Ena izmed takih si je nadela ime Bazar. »Danilo Kocjančič, to je neverjetno, bil mi je kot brat. To je vse njegovo delo.« V skupini, ki so jo poleg Danila Kocjančiča sestavljali še bobnar Dušan Vran Cika, kitarist Zdenko Cotič Coto in klaviaturist ter aranžer Marino Legovič, je Slavko postal frontman, kakršnega morda na Obali do takrat praktično ni bilo. »Spomnim se, ko sem bil receptor v hotelu Terapija in se tam zgodi koncert Iva Robića. Spoznal sem ga in sva tudi skupaj zapela za klavirjem. To so res bili drugačni časi.« Praktično na višku slave je Slavko Ivančić potegnil nenavadno potezo. Zapustil je skupino Bazar, Danilovo glasbo in Mefova besedila ter se pridružil skupini Casino, ki je, če se izrazimo v glasbenem slengu, »tezgarila« po osrednji Evropi in Skandinaviji. Trajalo je kar nekaj let, da se je potem Slavko vrnil na velika vrata. Postal je prvi glas skupine Faraoni … »Nelfi Depangher je imel glavco. Odlično. On je točno vedel, kaj je hoče od mene. Jaz sem bil prerojen.« Ne bom pozabil na stare čase, Mi ljudje smo kot morje, Sem takšen ker sem živ, Jaz te nimam rad, Kar je res, je res … to je le nekaj naslovov pesmi, ki so skupino Faraoni napravile nepozabno. Ob besedilih Miše Čermak in Draga Misleja Mefa sta glasbeno krmilo v skupini držala Ferdinand Ferdo Maraž in Enzo Hrovatin. »Če si vsaj malo glasbeno izobražen, lahko ob teh dveh avtorjih rečeš samo to je to. Pa Ferdo je bil fantastičen človek. Eni brez drugega niso mogli.« V novo tisočletje je Slavko Ivančič znova pogumno zakorakal z zmago na festivalu MMS in začrtal svojo nadvse uspešno samostojno glasbeno kariero. »Jaz sem tak karakter. Želim biti dobre volje. Ne maram problemov.« Slavko je kraljeval. Postal je umetniški direktor MMS in temu festivalu pomagal povrniti nekdanji sijaj. A nesreča nikoli ne počiva. Slavko je z mopedom zapeljal v krožišče … »Brez čelade! Zato sem se kasneje boril, od Pirana do Ljubljane: fantje, dajte čelade gor.« Še dobro se je izšlo. Slavko Ivančič, občinski nagrajenec, glasbeni abrahamovec in novopečeni sedemdesetletnik … Katere tri pesmi iz zajetnega izvajalskega opusa so mu najbolj pri srcu? »Ko mene več ne bo. Živel sem za to skladbo. Tina. Definitivno. Pa Mi ljudje smo kot morje, seveda.«
Slavko Ivančić obeležuje dve veliki obletnici: svojih 70 let in 50 let glasbene kariere. Pred koncertom v portoroškem Avditoriju smo ga obiskali na njegovem domu. Pri njem doma, v Lepi ulici nad Portorožem, kjer se posluša Radio Koper, sva začela od začetka. »Crikvenica. Ivančići smo od tam. Rojen pa sem v Novem Vinodolskem. Oče je bil pedagog na osnovni šoli in trobentač. Ko je imel 18 let je izgubil nogo. Ampak vseeno je bil tudi vaterpolist. Mama pa je bila frizerka.« Ni edinec, ima dve leti starejšo sestro. Slavc mu tudi pravijo, a ne sliši rad te okrajšave lastnega imena, češ da zveni štajersko. V času razcveta teras, ki so glasbenikom na debelo rezale kruh, je začel svojo glasbeno pot. Najprej s Faraoni. Osemdeseta leta so bila pestra, kar se glasbenega dogajanja tiče. V portoroškem Kaštelu so skupine nastajale kar čez noč. Ena izmed takih si je nadela ime Bazar. »Danilo Kocjančič, to je neverjetno, bil mi je kot brat. To je vse njegovo delo.« V skupini, ki so jo poleg Danila Kocjančiča sestavljali še bobnar Dušan Vran Cika, kitarist Zdenko Cotič Coto in klaviaturist ter aranžer Marino Legovič, je Slavko postal frontman, kakršnega morda na Obali do takrat praktično ni bilo. »Spomnim se, ko sem bil receptor v hotelu Terapija in se tam zgodi koncert Iva Robića. Spoznal sem ga in sva tudi skupaj zapela za klavirjem. To so res bili drugačni časi.« Praktično na višku slave je Slavko Ivančić potegnil nenavadno potezo. Zapustil je skupino Bazar, Danilovo glasbo in Mefova besedila ter se pridružil skupini Casino, ki je, če se izrazimo v glasbenem slengu, »tezgarila« po osrednji Evropi in Skandinaviji. Trajalo je kar nekaj let, da se je potem Slavko vrnil na velika vrata. Postal je prvi glas skupine Faraoni … »Nelfi Depangher je imel glavco. Odlično. On je točno vedel, kaj je hoče od mene. Jaz sem bil prerojen.« Ne bom pozabil na stare čase, Mi ljudje smo kot morje, Sem takšen ker sem živ, Jaz te nimam rad, Kar je res, je res … to je le nekaj naslovov pesmi, ki so skupino Faraoni napravile nepozabno. Ob besedilih Miše Čermak in Draga Misleja Mefa sta glasbeno krmilo v skupini držala Ferdinand Ferdo Maraž in Enzo Hrovatin. »Če si vsaj malo glasbeno izobražen, lahko ob teh dveh avtorjih rečeš samo to je to. Pa Ferdo je bil fantastičen človek. Eni brez drugega niso mogli.« V novo tisočletje je Slavko Ivančič znova pogumno zakorakal z zmago na festivalu MMS in začrtal svojo nadvse uspešno samostojno glasbeno kariero. »Jaz sem tak karakter. Želim biti dobre volje. Ne maram problemov.« Slavko je kraljeval. Postal je umetniški direktor MMS in temu festivalu pomagal povrniti nekdanji sijaj. A nesreča nikoli ne počiva. Slavko je z mopedom zapeljal v krožišče … »Brez čelade! Zato sem se kasneje boril, od Pirana do Ljubljane: fantje, dajte čelade gor.« Še dobro se je izšlo. Slavko Ivančič, občinski nagrajenec, glasbeni abrahamovec in novopečeni sedemdesetletnik … Katere tri pesmi iz zajetnega izvajalskega opusa so mu najbolj pri srcu? »Ko mene več ne bo. Živel sem za to skladbo. Tina. Definitivno. Pa Mi ljudje smo kot morje, seveda.«
Smo pevci navdušeni, za lepo pesem vneti… je misel, zapisana na naslovnici knjige Pesmi in pevska tradicija v občini Hrpelje Kozina, ki jo je v spomin in darilo prihajajočim rodovom, izdal Moški pevski zbor Slavnik, ki obeležuje prvih 25 let delovanja Njihova zborovodkinja Andreja Tomažič Hrvatin in predsednik zbora sta naša gosta. Z NJIMA S EPOGOVARJA nATAŠA BENČIČ
Smo pevci navdušeni, za lepo pesem vneti… je misel, zapisana na naslovnici knjige Pesmi in pevska tradicija v občini Hrpelje Kozina, ki jo je v spomin in darilo prihajajočim rodovom, izdal Moški pevski zbor Slavnik, ki obeležuje prvih 25 let delovanja Njihova zborovodkinja Andreja Tomažič Hrvatin in predsednik zbora sta naša gosta. Z NJIMA S EPOGOVARJA nATAŠA BENČIČ
V tokratni oddaji gostimo doktorico znanosti s področja biomedicine Polono Šafarič Tepeš, ki se ukvarja z onkološko ginekologijo. V laboratoriju največje mreže zdravstvenih storitev ameriške zvezne države New York, v okviru katere na leto zdravijo 2 milijona ljudi, preučuje endometriozo, kronično bolezen žensk, ki povzroča neplodnost in hude bolečine. Doktorica Polona Šafarič Tepeš je tudi strastna zagovornica pravic žensk in spodbujanja enakopravnosti spolov, k čemur so jo spodbudile tudi lastne slabe izkušnje. V oddaji gostimo tudi Edija Mejača, ki v Clevelandu že vrsto let pripravlja slovensko radijsko oddajo Pesmi in melodije iz naše lepe Slovenije, govorimo pa tudi o tem, kako Slovenci v Združenih državah zaznamujejo jesenske praznike.
V tokratni oddaji gostimo doktorico znanosti s področja biomedicine Polono Šafarič Tepeš, ki se ukvarja z onkološko ginekologijo. V laboratoriju največje mreže zdravstvenih storitev ameriške zvezne države New York, v okviru katere na leto zdravijo 2 milijona ljudi, preučuje endometriozo, kronično bolezen žensk, ki povzroča neplodnost in hude bolečine. Doktorica Polona Šafarič Tepeš je tudi strastna zagovornica pravic žensk in spodbujanja enakopravnosti spolov, k čemur so jo spodbudile tudi lastne slabe izkušnje. V oddaji gostimo tudi Edija Mejača, ki v Clevelandu že vrsto let pripravlja slovensko radijsko oddajo Pesmi in melodije iz naše lepe Slovenije, govorimo pa tudi o tem, kako Slovenci v Združenih državah zaznamujejo jesenske praznike.
Več kot 50 let uspešne glasbene kariere, številna sodelovanja in pesmi, ki so se zapisale v naša srca: Tu sem doma, Julija, Siva pot, Krila, Ljubav preko žice. V dolgih letih ustvarjanja v Londonu, daleč od rojstne Žirovnice, so se mu v stihe prelivali utrinki iz domačih krajev: lepote narave, človeška srečevanja in občudovanje umetnosti - še posebno tiste, ki jo je stoletje in pol pred njim ubesedil France Prešeren. Kantavtor Aleksander Mežek, v tujini znan tudi kot Alexander John, je te dni praznoval 70 let.
Več kot 50 let uspešne glasbene kariere, številna sodelovanja in pesmi, ki so se zapisale v naša srca: Tu sem doma, Julija, Siva pot, Krila, Ljubav preko žice. V dolgih letih ustvarjanja v Londonu, daleč od rojstne Žirovnice, so se mu v stihe prelivali utrinki iz domačih krajev: lepote narave, človeška srečevanja in občudovanje umetnosti - še posebno tiste, ki jo je stoletje in pol pred njim ubesedil France Prešeren. Kantavtor Aleksander Mežek, v tujini znan tudi kot Alexander John, je te dni praznoval 70 let.
Marca Mengonija tudi slovenskim ljubiteljem italijanske popevke ni treba posebej predstavljati. 34-letnik iz majhnega Ronciglioneja severno od Rima je pred dvanajstimi leti opozoril nase, ko je zmagal v šovu talentov X-faktor. Kmalu potem je debitiral v Sanremu in osvojil tretje mesto. Leta ’13 se je znova pojavil na festivalu in zmagal s pesmijo L'Essenziale. Deset let pozneje – letos – se je v Sanremo vrnil s pesmijo Due vite – Dve življenji – ter že prvi dan obveljal za favorita za zmago, ki jo je v noči na nedeljo tudi dobil. Festival je sicer vzpostavil nekakšen derbi med svežino milanske rap in trap scene ter klasično bravuro rimske šole. Iz Milana in okolice tako prihajajo kar trije od prvih petih z lestvice: Tananai, ki je v pesmi Tango govoril o ukrajinskem paru, ki ga je ločila vojna; pa Mr. Rain z na videz preprosto pesmico, ki pa govori o sprejemanju samega sebe in soljudi, vključno z duševnimi motnjami; ter zlasti reper in pianist Lazza z udarno pesmijo Cenere, ki govori o zapletenem ljubezenskem razmerju. Na drugi – rimski strani: zmagovalec Mengoni in nekoliko mlajši Ultimo, velik ljubljenec rimske mladine in ta čas edini (poleg Maneskinov, seveda), ki je lani poleti uspel napolniti cel rimski Cirkus Maksimus. Za pusta lahko obiščete Viareggio v Toskani, kjer obeležujejo letos svoj 150. karneval. Če bi hoteli še dlje, in to na pristnejši, etnološko zanimivejši karneval – potem priporočamo hribovske kraje Sardinije. Če iščete zabavo v bližini domovine, potem – seveda – zavijte v Benetke, a svetujemo, da vnaprej preverite na spletni strani tamkajšnjega festivala, kateri dan se bo dogajalo kaj, da ne boste samo brezciljno tavali po Mestu v laguni. Če pa bi raje ostali skoraj doma – potem zavijte
Marca Mengonija tudi slovenskim ljubiteljem italijanske popevke ni treba posebej predstavljati. 34-letnik iz majhnega Ronciglioneja severno od Rima je pred dvanajstimi leti opozoril nase, ko je zmagal v šovu talentov X-faktor. Kmalu potem je debitiral v Sanremu in osvojil tretje mesto. Leta ’13 se je znova pojavil na festivalu in zmagal s pesmijo L'Essenziale. Deset let pozneje – letos – se je v Sanremo vrnil s pesmijo Due vite – Dve življenji – ter že prvi dan obveljal za favorita za zmago, ki jo je v noči na nedeljo tudi dobil. Festival je sicer vzpostavil nekakšen derbi med svežino milanske rap in trap scene ter klasično bravuro rimske šole. Iz Milana in okolice tako prihajajo kar trije od prvih petih z lestvice: Tananai, ki je v pesmi Tango govoril o ukrajinskem paru, ki ga je ločila vojna; pa Mr. Rain z na videz preprosto pesmico, ki pa govori o sprejemanju samega sebe in soljudi, vključno z duševnimi motnjami; ter zlasti reper in pianist Lazza z udarno pesmijo Cenere, ki govori o zapletenem ljubezenskem razmerju. Na drugi – rimski strani: zmagovalec Mengoni in nekoliko mlajši Ultimo, velik ljubljenec rimske mladine in ta čas edini (poleg Maneskinov, seveda), ki je lani poleti uspel napolniti cel rimski Cirkus Maksimus. Za pusta lahko obiščete Viareggio v Toskani, kjer obeležujejo letos svoj 150. karneval. Če bi hoteli še dlje, in to na pristnejši, etnološko zanimivejši karneval – potem priporočamo hribovske kraje Sardinije. Če iščete zabavo v bližini domovine, potem – seveda – zavijte v Benetke, a svetujemo, da vnaprej preverite na spletni strani tamkajšnjega festivala, kateri dan se bo dogajalo kaj, da ne boste samo brezciljno tavali po Mestu v laguni. Če pa bi raje ostali skoraj doma – potem zavijte
Dobršen del oddaje Slovencem po svetu posvečamo poeziji, ki včasih daje tudi odgovore na vprašanja, na katera ni pravih odgovorov. Morda se prav v pesmih naše gostje Špele Milharčič skriva odgovor na vprašanje, kako to, da 50 let ni mogla govoriti po slovensko, ko pa se je vrnila v našo državo, je spet lahko govorila, kot da ne bi nikoli odšla. Njene občutke gotovo razume Danica Šajn, učiteljica, rojena v Avstraliji, ki že dvajset let prepeva v slovenskem pevskem zboru. Ne zamudite oddaje Slovencem po svetu po 21.00 zvečer na Prvem.
Dobršen del oddaje Slovencem po svetu posvečamo poeziji, ki včasih daje tudi odgovore na vprašanja, na katera ni pravih odgovorov. Morda se prav v pesmih naše gostje Špele Milharčič skriva odgovor na vprašanje, kako to, da 50 let ni mogla govoriti po slovensko, ko pa se je vrnila v našo državo, je spet lahko govorila, kot da ne bi nikoli odšla. Njene občutke gotovo razume Danica Šajn, učiteljica, rojena v Avstraliji, ki že dvajset let prepeva v slovenskem pevskem zboru. Ne zamudite oddaje Slovencem po svetu po 21.00 zvečer na Prvem.
Dvanajstega julija je minilo 90 let od rojstva skladatelja, etnomuzikologa, slovenista in etimologa Pavleta Merkuja.Rodil se je v Trstu, študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa na Univerzi v Rimu leta 1960. Kompozicije se je učil v Trstu. Kot skladatelj je ustvarjal predvsem za komorne in zborovske zasedbe. Sredi šestdesetih letih 20. stoletja se je usmeril v zbiranje pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje povedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je 1976 objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. Bil je dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi 2014, malo pred smrtjo, tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 1985 je Pavle Merku nastopil v studiu oddaje Naši umetniki pred mikrofonom.
Dvanajstega julija je minilo 90 let od rojstva skladatelja, etnomuzikologa, slovenista in etimologa Pavleta Merkuja.Rodil se je v Trstu, študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa na Univerzi v Rimu leta 1960. Kompozicije se je učil v Trstu. Kot skladatelj je ustvarjal predvsem za komorne in zborovske zasedbe. Sredi šestdesetih letih 20. stoletja se je usmeril v zbiranje pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje povedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je 1976 objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. Bil je dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi 2014, malo pred smrtjo, tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 1985 je Pavle Merku nastopil v studiu oddaje Naši umetniki pred mikrofonom.
V bitki pri Crécyju je na današnji dan leta 1346 angleški kralj Edward III. premagal francoskega kralja Filipa VI. S to zmago je bil postavljen temeljni kamen angleške prevlade na celini, ki je trajala skora 90 let. Ta bitka se je v zgodovino zapisala tudi s tem, da so prvič uporabili prarazličico topov. "Snoči je sovražnik živahno obstreljeval s topovi naše postojanke južno reke Vipave do Nove vasi.," tako sobotna Edinost na današnji dan leta 1916 povzela uradno poročilo z Dunaja o bojih na soški fronti. Od tržaškega vprašanja do ameriških letal nad Slovenijo, je na današnji dan leta 1946 pisal torkov Primorski dnevnik: »Štiri tedne že traja pariška mirovna konferenca, dodatnih 250 in več predlogov pa bi konferenco še bolj zavleklo. Kar 72 ameriških letal se je dobrih treh tednih pojavilo nad Slovenijo, v zadnjih 11 dneh so jih našteli še 110. V Železni Kapli se je na današnji dan leta 1961 rodila pesnica in pistaeljica ter univerzitetna predavateljica Maja Haderlap. Germanistiko, filozofijo in gledališke vede je študirala na Dunaju, kjerje leta 1989 ubranila distertacijo s področja teatrologije. Urejala je revijo Mladje, izdala je pesniške zbirke Žalik Pesmi, Bajalice, Pesmi. Za avtobiografsko družinsko kroniko Angel pozabe je leta 2011 prejela nagrado poimenovano po sloviti pisateljici Ingeborg Bachmann in postala častna občanka rojstne Železne Kaple. Prisluhnimo odlomku oddaje Sotočje: V Rimu je na današnji dan leta 1971 umrl Alojzij Fogar, tržaško- koprski škof, po rodu iz Pevme. Bogoslovje je študiral v Insbrucku na mednarodnem jezuitskem zavodu in Gregorijanski univerzi v Rimu. Papež Pij XI ga je leta 1923 imenoval za škofa v času velikih fašističnih pritiskov na tržaškem in v Istri, pri čemer je ob Fogarjevem posredovanju prišlo do spora med Vatikanom in fašistično Italijo zaradi slovenščine in hrvaščine v cerkvenih obredih. Rdeča zora - mokra gora. V Ljubljani se je na današnji dan leta 1931 rodil skladatelj, dirigent in pedagog Dane Škerl. Prisluhnimo odlomku oddaje Branke Kljun Veliki glasbeni trenutki, ki je nastala ob 80-letnici rojstva Daneta Škerla.Prisluhnimo odlomku Concertina za klavir in orkesterDaneta Škerlja. Simfonikom RTV Slovenije je dirigiral Samo Hubad:
V bitki pri Crécyju je na današnji dan leta 1346 angleški kralj Edward III. premagal francoskega kralja Filipa VI. S to zmago je bil postavljen temeljni kamen angleške prevlade na celini, ki je trajala skora 90 let. Ta bitka se je v zgodovino zapisala tudi s tem, da so prvič uporabili prarazličico topov. "Snoči je sovražnik živahno obstreljeval s topovi naše postojanke južno reke Vipave do Nove vasi.," tako sobotna Edinost na današnji dan leta 1916 povzela uradno poročilo z Dunaja o bojih na soški fronti. Od tržaškega vprašanja do ameriških letal nad Slovenijo, je na današnji dan leta 1946 pisal torkov Primorski dnevnik: »Štiri tedne že traja pariška mirovna konferenca, dodatnih 250 in več predlogov pa bi konferenco še bolj zavleklo. Kar 72 ameriških letal se je dobrih treh tednih pojavilo nad Slovenijo, v zadnjih 11 dneh so jih našteli še 110. V Železni Kapli se je na današnji dan leta 1961 rodila pesnica in pistaeljica ter univerzitetna predavateljica Maja Haderlap. Germanistiko, filozofijo in gledališke vede je študirala na Dunaju, kjerje leta 1989 ubranila distertacijo s področja teatrologije. Urejala je revijo Mladje, izdala je pesniške zbirke Žalik Pesmi, Bajalice, Pesmi. Za avtobiografsko družinsko kroniko Angel pozabe je leta 2011 prejela nagrado poimenovano po sloviti pisateljici Ingeborg Bachmann in postala častna občanka rojstne Železne Kaple. Prisluhnimo odlomku oddaje Sotočje: V Rimu je na današnji dan leta 1971 umrl Alojzij Fogar, tržaško- koprski škof, po rodu iz Pevme. Bogoslovje je študiral v Insbrucku na mednarodnem jezuitskem zavodu in Gregorijanski univerzi v Rimu. Papež Pij XI ga je leta 1923 imenoval za škofa v času velikih fašističnih pritiskov na tržaškem in v Istri, pri čemer je ob Fogarjevem posredovanju prišlo do spora med Vatikanom in fašistično Italijo zaradi slovenščine in hrvaščine v cerkvenih obredih. Rdeča zora - mokra gora. V Ljubljani se je na današnji dan leta 1931 rodil skladatelj, dirigent in pedagog Dane Škerl. Prisluhnimo odlomku oddaje Branke Kljun Veliki glasbeni trenutki, ki je nastala ob 80-letnici rojstva Daneta Škerla.Prisluhnimo odlomku Concertina za klavir in orkesterDaneta Škerlja. Simfonikom RTV Slovenije je dirigiral Samo Hubad:
Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4. Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.«
Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4. Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.«
Živahna je bila. Tehnik Matic Ferlan je rekel, da so telefoni skoraj pregoreli, da je imel enega za drugim 22 klicev, v eter pa lahko da hkrati samo dva. Lahko jim je samo povedal, kdaj bom naslednjič. Zdravko z Raven na Koroškem pravi, da ni pošteno: 40 let je delal, trgali so mu vse možne prispevke, zdaj pa dobiva dobrih 600 evrov pokojnine. S tem presneto težko preživi mesec. Vinko iz Ilirske Bistrice je sladkorni bolnik. Pozdravil je vse znance – sladkorne – v Slovenj Gradcu. Že 15 let se vsako leto dobivajo, le letos žal ni šlo. Meta iz Kamnika je prikupno navihana. Povedala je par dobrih šal. Dve sosedi. Vpraša prva drugo: »K tebi vidim večkrat priti zdravnika – a si kaj bolna?« Ona pa nazaj: »Jaz pa vidim, da k tebi prihaja oficir. Ampak zato še ne bom vprašala, če je vojna.« Kakšna je razlika med župnikom in policistom? Župnik reče: »Gospod z vami,« policist pa: »Gospod, z nami!« Tonček ni hotel jesti kosila, pa ga je oče kregal: »Jej, sinko. Veš koliko ljudi je lačnih in kako bi bili veseli, da bi dobili na krožnik pol tega kosila!« »Ja, oči, jaz tudi.« Meti so operirali koleno, dobila je bergle in – covid-19. Nerodna stvar, pa prav v času, ko bi najbolj potrebovala pomoč! Ko naj bi si šla prevezat rano, je taksist ni hotel peljati, rešilec ji ne pripada … potem se je je en taksist le usmilil: »Sam bog ve, koliko pozitivnih sem že peljal, pa še vedel nisem.« Vprašala sem jo, kako se ji je bolezen izražala. Izgubila je vonj in okus, bolela jo je glava. Prvi dan jo je kar zagrabilo, drugi dan ni šlo nič na slabše, četrti dan pa je potem dobila vročino. Kaki pet dni je bila bolj uboga, potem pa je šlo spet vsak dan na boljše. Roman iz Ljubljane še vedno ni našel ljubezni svojega življenja, upa, da jo bo v naslednjem letu. Šaja je poklicala iz Stockholma, tam je že osem let. Ljudje tam kljub epidemiji večinoma ne nosijo mask, lokali so še odprti, le število gostov skupaj za mizo je omejeno in po 20 uri ne točijo več alkohola. V joga studiu, kjer tudi dela, so število prisotnih s 24 omejili na 20. Naši ukrepi se ji zdijo daleč prestrogi, preveč posegajo v zasebnost človeka. Marko iz Ljubljane piše pesmi in prevaja iz francoščine. Iz talmuda je prevedel nekaj misli o ženskah, ki so mu bile všeč. »Ko boš pisal o ženskah, pomakaj pero v čisto mavrico.« Naslednja je pa za ta čas, ko smo veliko doma in že malo naveličani drug drugega. »Žensko je Bog ustvaril iz Adamovega rebra, ne iz pete, zato ne hodi po njej.« Šestnajstega januarja pa spet naprej.
Živahna je bila. Tehnik Matic Ferlan je rekel, da so telefoni skoraj pregoreli, da je imel enega za drugim 22 klicev, v eter pa lahko da hkrati samo dva. Lahko jim je samo povedal, kdaj bom naslednjič. Zdravko z Raven na Koroškem pravi, da ni pošteno: 40 let je delal, trgali so mu vse možne prispevke, zdaj pa dobiva dobrih 600 evrov pokojnine. S tem presneto težko preživi mesec. Vinko iz Ilirske Bistrice je sladkorni bolnik. Pozdravil je vse znance – sladkorne – v Slovenj Gradcu. Že 15 let se vsako leto dobivajo, le letos žal ni šlo. Meta iz Kamnika je prikupno navihana. Povedala je par dobrih šal. Dve sosedi. Vpraša prva drugo: »K tebi vidim večkrat priti zdravnika – a si kaj bolna?« Ona pa nazaj: »Jaz pa vidim, da k tebi prihaja oficir. Ampak zato še ne bom vprašala, če je vojna.« Kakšna je razlika med župnikom in policistom? Župnik reče: »Gospod z vami,« policist pa: »Gospod, z nami!« Tonček ni hotel jesti kosila, pa ga je oče kregal: »Jej, sinko. Veš koliko ljudi je lačnih in kako bi bili veseli, da bi dobili na krožnik pol tega kosila!« »Ja, oči, jaz tudi.« Meti so operirali koleno, dobila je bergle in – covid-19. Nerodna stvar, pa prav v času, ko bi najbolj potrebovala pomoč! Ko naj bi si šla prevezat rano, je taksist ni hotel peljati, rešilec ji ne pripada … potem se je je en taksist le usmilil: »Sam bog ve, koliko pozitivnih sem že peljal, pa še vedel nisem.« Vprašala sem jo, kako se ji je bolezen izražala. Izgubila je vonj in okus, bolela jo je glava. Prvi dan jo je kar zagrabilo, drugi dan ni šlo nič na slabše, četrti dan pa je potem dobila vročino. Kaki pet dni je bila bolj uboga, potem pa je šlo spet vsak dan na boljše. Roman iz Ljubljane še vedno ni našel ljubezni svojega življenja, upa, da jo bo v naslednjem letu. Šaja je poklicala iz Stockholma, tam je že osem let. Ljudje tam kljub epidemiji večinoma ne nosijo mask, lokali so še odprti, le število gostov skupaj za mizo je omejeno in po 20 uri ne točijo več alkohola. V joga studiu, kjer tudi dela, so število prisotnih s 24 omejili na 20. Naši ukrepi se ji zdijo daleč prestrogi, preveč posegajo v zasebnost človeka. Marko iz Ljubljane piše pesmi in prevaja iz francoščine. Iz talmuda je prevedel nekaj misli o ženskah, ki so mu bile všeč. »Ko boš pisal o ženskah, pomakaj pero v čisto mavrico.« Naslednja je pa za ta čas, ko smo veliko doma in že malo naveličani drug drugega. »Žensko je Bog ustvaril iz Adamovega rebra, ne iz pete, zato ne hodi po njej.« Šestnajstega januarja pa spet naprej.
Po koncu današnje Glasbene jutranjice – pripravil jo je Mihael Kozjek – se bo ob 10. uri in 5 minut začela prva izmed petih oddaj iz cikla Skladatelj tedna, v katerem bo Igor Krivokapič predstavil Ferruccia Busonija. Bil je genialen virtuoz s skladateljskimi hotenji. Tako rekoč z vsem – načinom življenja, zvezdniško slavo, razvpitostjo – je bil ta napol Italijan napol Nemec popolno vstajenje duha takrat že pokojnega Franza Liszta. V svojih nastopih je blestel z nedosegljivo tehniko, pri tem pa zavračal posladkanost salonskega poustvarjanja s trdno, samozavestno izvedbo »titana« ob klavirju, utelešajoč takrat priljubljeno misel o nadčloveku. Brez dvoma je bil otrok romantike ter nadaljevalec izročila pianistov in skladateljev pred njim, med katerimi so tudi Beethoven, Chopin, Schubert, Schumann, Brahms, Saint-Saens, Rubinstein ter seveda Liszt. Popoldne, ob 15-ih, bomo predstavili oddajo Medenina in patina. Današnja bo v vseh pogledih enkratna in posebna. Na današnji dan je belgijski skladatelj Jan van der Roost praznoval petinšestdeseti rojstni dan, ki mu je hkrati pomenil tudi pomemben življenjski mejnik, saj se je upokojil in opustil svoje pedagoške naloge na konservatoriju v Antwerpnu, na katerem si je zadnjih štirideset let služil vsakdanji kruh. Jan van der Roost je ta hip eden najpomembnejših ustvarjalcev izvirne glasbe za vse godbeniške zasedbe in tako se tudi na Programu ARS s to oddajo pridružujemo čestitkam z vsega sveta. V oddaji boste lahko slišali dve njegovi skladbi – Amazonijo, njegovo najbolj znano in najuspešnejše delo za fanfarski orkester iz leta 1990, in ljubko skladbo »I Shall Love But Thee« za glas in godbo, zloženo po Shakespearjevem sonetu za poroko skladateljevega prvorojenca. Uro pozneje, ob pol petih, bo na vrsti oddaja Nove glasbene generacije, ki jo je glasbena urednica Vesna Volk tokrat naslovila The golden hour – Zlata ura. Predstavila bo posnetke z nastopa študentov saksofona, ki sestavljajo Oktet saksofonov Akademije za glasbo: Ita Nagode in Tilen Zavec –sopranski saksofon; Nika Deželak in Nace Kogej – altovski saksofon; Vida Vatovec in Štefan Starc – tenorski saksofon ter Timotej Jerman in Benjamin Aganlić – baritonski saksofon. Pregled osrednjih glasbenih vsebin današnjega dne na programu ARS bomo nadaljevali z napovedjo oddaje Koncert Evroradia, ki se bo začela ob 20. uri in 5 minut. Glasbena urednica Polona Kovačič je za predvajanje tokrat izbrala posnetke s koncerta Nemškega simfoničnega orkestra iz Berlina, ki je v soboto, 7. novembra lani, v Berlinski filharmoniji za dirigentskim pultom znova pozdravil dirigenta sira Simona Rattla. Britanec je vodil izvedbo Pesmi o zemlji v komorni različici Gustava Mahlerja; v solističnih partih je bilo slišati mezzosopranistko Magdaleno Koženo in tenorista Andrewa Staplesa. Še prej je šef dirigent tega orkestra Robin Ticciati vodil dramaturško in tudi performativno ritualiziran program z deli Ralpha Vaughana Williamsa, Henryja Purclla in sira Harrisona Birtwistla. Koncert je bil izveden brez občinstva. Vabimo vas tudi k spremljanju oddaje Jazz avenija ob 23.00, ki bo tokrat namenjena ustvarjanju Chicka Coree. 9. februarja se je namreč ta pomembni pianist in skladatelj za vedno poslovil. Slišali bomo nekaj najuspešnejših skladb iz njegovega izjemno bogatega opusa, ki obsega vse od solističnih do bigbandovskih projektov, komornega džeza, fusiona, pa tudi poskusov koketiranja s sodobno klasično glasbo.
Po koncu današnje Glasbene jutranjice – pripravil jo je Mihael Kozjek – se bo ob 10. uri in 5 minut začela prva izmed petih oddaj iz cikla Skladatelj tedna, v katerem bo Igor Krivokapič predstavil Ferruccia Busonija. Bil je genialen virtuoz s skladateljskimi hotenji. Tako rekoč z vsem – načinom življenja, zvezdniško slavo, razvpitostjo – je bil ta napol Italijan napol Nemec popolno vstajenje duha takrat že pokojnega Franza Liszta. V svojih nastopih je blestel z nedosegljivo tehniko, pri tem pa zavračal posladkanost salonskega poustvarjanja s trdno, samozavestno izvedbo »titana« ob klavirju, utelešajoč takrat priljubljeno misel o nadčloveku. Brez dvoma je bil otrok romantike ter nadaljevalec izročila pianistov in skladateljev pred njim, med katerimi so tudi Beethoven, Chopin, Schubert, Schumann, Brahms, Saint-Saens, Rubinstein ter seveda Liszt. Popoldne, ob 15-ih, bomo predstavili oddajo Medenina in patina. Današnja bo v vseh pogledih enkratna in posebna. Na današnji dan je belgijski skladatelj Jan van der Roost praznoval petinšestdeseti rojstni dan, ki mu je hkrati pomenil tudi pomemben življenjski mejnik, saj se je upokojil in opustil svoje pedagoške naloge na konservatoriju v Antwerpnu, na katerem si je zadnjih štirideset let služil vsakdanji kruh. Jan van der Roost je ta hip eden najpomembnejših ustvarjalcev izvirne glasbe za vse godbeniške zasedbe in tako se tudi na Programu ARS s to oddajo pridružujemo čestitkam z vsega sveta. V oddaji boste lahko slišali dve njegovi skladbi – Amazonijo, njegovo najbolj znano in najuspešnejše delo za fanfarski orkester iz leta 1990, in ljubko skladbo »I Shall Love But Thee« za glas in godbo, zloženo po Shakespearjevem sonetu za poroko skladateljevega prvorojenca. Uro pozneje, ob pol petih, bo na vrsti oddaja Nove glasbene generacije, ki jo je glasbena urednica Vesna Volk tokrat naslovila The golden hour – Zlata ura. Predstavila bo posnetke z nastopa študentov saksofona, ki sestavljajo Oktet saksofonov Akademije za glasbo: Ita Nagode in Tilen Zavec –sopranski saksofon; Nika Deželak in Nace Kogej – altovski saksofon; Vida Vatovec in Štefan Starc – tenorski saksofon ter Timotej Jerman in Benjamin Aganlić – baritonski saksofon. Pregled osrednjih glasbenih vsebin današnjega dne na programu ARS bomo nadaljevali z napovedjo oddaje Koncert Evroradia, ki se bo začela ob 20. uri in 5 minut. Glasbena urednica Polona Kovačič je za predvajanje tokrat izbrala posnetke s koncerta Nemškega simfoničnega orkestra iz Berlina, ki je v soboto, 7. novembra lani, v Berlinski filharmoniji za dirigentskim pultom znova pozdravil dirigenta sira Simona Rattla. Britanec je vodil izvedbo Pesmi o zemlji v komorni različici Gustava Mahlerja; v solističnih partih je bilo slišati mezzosopranistko Magdaleno Koženo in tenorista Andrewa Staplesa. Še prej je šef dirigent tega orkestra Robin Ticciati vodil dramaturško in tudi performativno ritualiziran program z deli Ralpha Vaughana Williamsa, Henryja Purclla in sira Harrisona Birtwistla. Koncert je bil izveden brez občinstva. Vabimo vas tudi k spremljanju oddaje Jazz avenija ob 23.00, ki bo tokrat namenjena ustvarjanju Chicka Coree. 9. februarja se je namreč ta pomembni pianist in skladatelj za vedno poslovil. Slišali bomo nekaj najuspešnejših skladb iz njegovega izjemno bogatega opusa, ki obsega vse od solističnih do bigbandovskih projektov, komornega džeza, fusiona, pa tudi poskusov koketiranja s sodobno klasično glasbo.
Dobro jutro v tem zgodnjem jutru, na veliki četrtek. Na veliki četrtek dopoldne škofje v stolnicah posvečujejo sveta olja, darujejo t.i. »krizmeno mašo«. Zvečer pa župnije in vse krščanske skupnosti obhajajo spomin Jezusove zadnje večerje. Oboje letos, zaradi posebnih ukrepov ob pandemiji korona virusa Covid 19, odpade. Krizmene maše so prestavljene, duhovniki lahko obred velikega četrtka obhajajo zgolj v zasebni obliki ali preko spleta in video povezav, kar pa seveda ni isto kot sesti za skupno mizo. V tem je letošnji veliki četrtek zagotovo nekaj posebnega. Morda sta nam ta »evharistični post«, ta »evharistična karantena«, dani kot preiskušnja in priložnost, da se zavemo osrednjega pomena svete evharistije, njenega bistva, to je, da je Jezus z nami kot naš brat in prijatelj, učitelj in vodnik. In da ga pogrešamo, če nismo z Njim! Pred več kot 30 leti je v vasici Soča, v dolini Trente, v okviru projekta mladinske glasbene maše Pesem tisočerih zvonov, nastala mladinska pesem »Kakor je bil ta kruh«. Takrat sem kot mlad duhovnik prišel iz Rima, kjer sem pisal doktorat, naprosili so me, da bi duhovno vodil skupino mladih glasbenikov iz različnih župnij Slovenije. S seboj sem prinesel tekst iz drobnega spisa, ki se imenuje Didache' – Nauk dvanajsterih apostolov. Besedilo takole pravi: »Kakor je bil ta kruh prej raztresen po gorah, zgneten eno je postal. Kakor je bila pijača, ki jo pijemo, skrita v grozdnih jagodah in je vino postala. Tako naj se zbere tvoja Cerkev ob koncu zemlje v tvoje kraljestvo!« Mladi glasbenik je to besedilo uglasbil, pesem se je prijela in jo danes pojejo, ne le mladinske skupine, ampak domala po vseh cerkvah Slovenije. Besedilo iz spisa dvanajsterih apostolov je nastalo ob prelomu iz prvega v drugo stoletje po Kristusu. Nastalo je na bregovih Galileje, Libanona in Sirije, kjer so se prvi kristjani zbirali ob mizi in v Jezusovem imenu praznovali evharistijo. Avtor uglasbene pesmi »Kakor je bil ta kruh« je čez kakšnih 25 let romal v Sveto deželo in v Jeruzalemu obiskal tudi dvorano zadnje večerje. Ko je vstopil v dvorano, je neka slovenska romarska skupina pela pesem Kakor je bil ta kruh. Pomislite, kakšno doživetje je bilo to zanj! Tako doživetje je zas kristjane, Jezusove učenke in učence, vsaka sveta maša, ki je najprej preprosto dejanje zahvale, dejanje čudenja. Zahvala in čudenje: Da smo lahko zbrani v Jezusovem imenu kot prijateljska, bratska in sestrinska skupnost in da lahko skupaj z Jezusom gradimo boljši svet, tako kot molimo v osrednjem delu svete maše: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!«
Dobro jutro v tem zgodnjem jutru, na veliki četrtek. Na veliki četrtek dopoldne škofje v stolnicah posvečujejo sveta olja, darujejo t.i. »krizmeno mašo«. Zvečer pa župnije in vse krščanske skupnosti obhajajo spomin Jezusove zadnje večerje. Oboje letos, zaradi posebnih ukrepov ob pandemiji korona virusa Covid 19, odpade. Krizmene maše so prestavljene, duhovniki lahko obred velikega četrtka obhajajo zgolj v zasebni obliki ali preko spleta in video povezav, kar pa seveda ni isto kot sesti za skupno mizo. V tem je letošnji veliki četrtek zagotovo nekaj posebnega. Morda sta nam ta »evharistični post«, ta »evharistična karantena«, dani kot preiskušnja in priložnost, da se zavemo osrednjega pomena svete evharistije, njenega bistva, to je, da je Jezus z nami kot naš brat in prijatelj, učitelj in vodnik. In da ga pogrešamo, če nismo z Njim! Pred več kot 30 leti je v vasici Soča, v dolini Trente, v okviru projekta mladinske glasbene maše Pesem tisočerih zvonov, nastala mladinska pesem »Kakor je bil ta kruh«. Takrat sem kot mlad duhovnik prišel iz Rima, kjer sem pisal doktorat, naprosili so me, da bi duhovno vodil skupino mladih glasbenikov iz različnih župnij Slovenije. S seboj sem prinesel tekst iz drobnega spisa, ki se imenuje Didache' – Nauk dvanajsterih apostolov. Besedilo takole pravi: »Kakor je bil ta kruh prej raztresen po gorah, zgneten eno je postal. Kakor je bila pijača, ki jo pijemo, skrita v grozdnih jagodah in je vino postala. Tako naj se zbere tvoja Cerkev ob koncu zemlje v tvoje kraljestvo!« Mladi glasbenik je to besedilo uglasbil, pesem se je prijela in jo danes pojejo, ne le mladinske skupine, ampak domala po vseh cerkvah Slovenije. Besedilo iz spisa dvanajsterih apostolov je nastalo ob prelomu iz prvega v drugo stoletje po Kristusu. Nastalo je na bregovih Galileje, Libanona in Sirije, kjer so se prvi kristjani zbirali ob mizi in v Jezusovem imenu praznovali evharistijo. Avtor uglasbene pesmi »Kakor je bil ta kruh« je čez kakšnih 25 let romal v Sveto deželo in v Jeruzalemu obiskal tudi dvorano zadnje večerje. Ko je vstopil v dvorano, je neka slovenska romarska skupina pela pesem Kakor je bil ta kruh. Pomislite, kakšno doživetje je bilo to zanj! Tako doživetje je zas kristjane, Jezusove učenke in učence, vsaka sveta maša, ki je najprej preprosto dejanje zahvale, dejanje čudenja. Zahvala in čudenje: Da smo lahko zbrani v Jezusovem imenu kot prijateljska, bratska in sestrinska skupnost in da lahko skupaj z Jezusom gradimo boljši svet, tako kot molimo v osrednjem delu svete maše: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!«
Big Band RTV Slovenija se predstavi
Konec leta 2018 je izšel dolgo pričakovani album Trenutki z Jožetom Privškom s solistko Nino Strnad in Big Bandom RTV Slovenija pod vodstvom Lenarta Krečiča. Nina Strnad in Lenart Krečič sta bila tudi gosta v oddaji Big Band RTV Slovenija se predstavi. Leto 2017 je bilo leto Jožeta Privška. Minilo je namreč 80 let od rojstva te izjemne glasbene osebnosti, ki je več kot 30 let vodila Big Band RTV Slovenije. Nacionalna radiotelevizija se mu je poklonila z oddajami, pa tudi s koncerti. Med drugim se je Big Band RTV Slovenija posvetil Privškovemu vokalnemu opusu s koncertom Trenutki z Jožetom Privškom ter k sodelovanju povabil pevko Nino Strnad, vodenje pa je prevzel Lenart Krečič. Nina je vsekakor izvrstna vokalistka, je pa tudi ena redkih pevk mlajše generacije, ki se sistematično posvečajo obuditvi popevk iz zlatega obdobja. Odločitev Nine Strnad ter vodje projekta Lenarta Krečiča, da se bodo skupaj z glasbeniki Big Banda RTV Slovenije pri izbiri skladb osredotočili na Privškova manj znana dela, se je izkazala za odlično predvsem iz dveh razlogov. Prvi je, da Jožeta Privška danes povezujemo bolj z jazzovsko glasbo in takratnim revijskim orkestrom, manj pa s popevko. Pa vendar je bil med skladatelji, ki so popevke pisali že pred letom 1962, ko je zazvenel prvi festival Slovenska popevka. Tudi na festivalu je redno sodeloval vse do leta 1976 in ustvaril nekaj izjemnih, danes zimzelenih melodij, največkrat v tandemu s pesnico Elzo Budau. Kot avtor glasbe, ne le kot aranžer, se je dvakrat predstavil tudi na tekmovanju za pesem Evrovizije; leta 1961 s skladbo Neke davne zvezde – izvedla jo je Ljiljana Petrović, besedilo pa je prispeval Miroslav Antić – leta 1962 pa s skladbo Ne pali svetla u sumrak, ki jo je pela Lola Novaković (besedilo je napisal Drago Britvić). Z njo je osvojil celo četrto mesto. To je še vedno najboljša uvrstitev kakšnega slovenskega avtorja na pesmi Evrovizije. V radijskem arhivu pa redkeje najdemo Privškove vokalne skladbe iz obdobja po letu 1976. Znano je namreč, da je bila njegova prava ljubezen jazz, popevka pa bolj službena obveznost. Pa vendar njegovim vokalnim delom ne gre odrekati kakovosti in popevke v Privškovem opusu zavzemajo pomemben del. Drugi razlog pa je, da so številne skladbe iz tega časa, ne samo Privškove, zakopane v kletnih prostorih Radiotelevizije Slovenija. S projekti, kot je ta, jih lahko vsaj del obudimo, nekaterim pa sploh prvič predstavimo. To je ena poglavitnih nalog naše hiše. In v tem pogledu je projekt Trenutki z Jožetom Privškom ne samo poklon njemu in njegovemu ustvarjanju, temveč gre za prelomen trenutek, saj so skladbe Putnička, Oblak, In nič se ne zgodi, V najini sobi je vedno poletje ter Na krilih hrepenenja šele s tem albumom prvič našle mesto na nosilcu zvoka. Nekatere celo po več kot petdesetih letih. Izvedbe Nine Strnad in Big Banda RTV Slovenije pod vodstvom Lenarta Krečiča prinašajo nove interpretacije in pričarajo ravno pravšnji občutek moderne nostalgije.
Konec leta 2018 je izšel dolgo pričakovani album Trenutki z Jožetom Privškom s solistko Nino Strnad in Big Bandom RTV Slovenija pod vodstvom Lenarta Krečiča. Nina Strnad in Lenart Krečič sta bila tudi gosta v oddaji Big Band RTV Slovenija se predstavi. Leto 2017 je bilo leto Jožeta Privška. Minilo je namreč 80 let od rojstva te izjemne glasbene osebnosti, ki je več kot 30 let vodila Big Band RTV Slovenije. Nacionalna radiotelevizija se mu je poklonila z oddajami, pa tudi s koncerti. Med drugim se je Big Band RTV Slovenija posvetil Privškovemu vokalnemu opusu s koncertom Trenutki z Jožetom Privškom ter k sodelovanju povabil pevko Nino Strnad, vodenje pa je prevzel Lenart Krečič. Nina je vsekakor izvrstna vokalistka, je pa tudi ena redkih pevk mlajše generacije, ki se sistematično posvečajo obuditvi popevk iz zlatega obdobja. Odločitev Nine Strnad ter vodje projekta Lenarta Krečiča, da se bodo skupaj z glasbeniki Big Banda RTV Slovenije pri izbiri skladb osredotočili na Privškova manj znana dela, se je izkazala za odlično predvsem iz dveh razlogov. Prvi je, da Jožeta Privška danes povezujemo bolj z jazzovsko glasbo in takratnim revijskim orkestrom, manj pa s popevko. Pa vendar je bil med skladatelji, ki so popevke pisali že pred letom 1962, ko je zazvenel prvi festival Slovenska popevka. Tudi na festivalu je redno sodeloval vse do leta 1976 in ustvaril nekaj izjemnih, danes zimzelenih melodij, največkrat v tandemu s pesnico Elzo Budau. Kot avtor glasbe, ne le kot aranžer, se je dvakrat predstavil tudi na tekmovanju za pesem Evrovizije; leta 1961 s skladbo Neke davne zvezde – izvedla jo je Ljiljana Petrović, besedilo pa je prispeval Miroslav Antić – leta 1962 pa s skladbo Ne pali svetla u sumrak, ki jo je pela Lola Novaković (besedilo je napisal Drago Britvić). Z njo je osvojil celo četrto mesto. To je še vedno najboljša uvrstitev kakšnega slovenskega avtorja na pesmi Evrovizije. V radijskem arhivu pa redkeje najdemo Privškove vokalne skladbe iz obdobja po letu 1976. Znano je namreč, da je bila njegova prava ljubezen jazz, popevka pa bolj službena obveznost. Pa vendar njegovim vokalnim delom ne gre odrekati kakovosti in popevke v Privškovem opusu zavzemajo pomemben del. Drugi razlog pa je, da so številne skladbe iz tega časa, ne samo Privškove, zakopane v kletnih prostorih Radiotelevizije Slovenija. S projekti, kot je ta, jih lahko vsaj del obudimo, nekaterim pa sploh prvič predstavimo. To je ena poglavitnih nalog naše hiše. In v tem pogledu je projekt Trenutki z Jožetom Privškom ne samo poklon njemu in njegovemu ustvarjanju, temveč gre za prelomen trenutek, saj so skladbe Putnička, Oblak, In nič se ne zgodi, V najini sobi je vedno poletje ter Na krilih hrepenenja šele s tem albumom prvič našle mesto na nosilcu zvoka. Nekatere celo po več kot petdesetih letih. Izvedbe Nine Strnad in Big Banda RTV Slovenije pod vodstvom Lenarta Krečiča prinašajo nove interpretacije in pričarajo ravno pravšnji občutek moderne nostalgije.
Danes se spominjamo utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika. Primož Trubar je bil po vsej verjetnosti rojen na današnji dan leta 1508 na Rašici pri Velikih Laščah. Leta 1551 je izdal Katekizem in Abecednik, prvi natisnjeni slovenski knjigi, do smrti pa je izšlo kar 27 knjig. Jože Javoršek je ob 400-letnici Trubarjevega rojstva tako opredelil dotedanjo zapostavljenost Trubarja: "Bitke na severovzhodu trajajo skoraj na vsej 350 kilometrov dolgi fronti z nezmanjšano srditostjo. Severno Okne (v Bukovini južno Dnjestra blizu ruske meje) smo včeraj po težkih bojih naše čete umeknili iz razstreljenih prvih postojank v pet kilometrov proti jugu pripravljeno črto. Zapadno in severozapadno Tarnopola so se vršili tudi srditi boji," tako je petkova Edinost na današnji dan leta 1916 povzela uradno sporočilo z Dunaja o bojih na vzhodni fronti.. »Vse kaže, da se bo v prihodnjih dneh vprašanje Julijske krajine skrčilo na vprašanje pripadnosti Trsta, pri katerem bodo trčili v osebah treh ministrov vnanjih zadev Brnyesa, Bevina in Molotova trije svetovi. So vprašanja, ko je kompromis glede načela nemogoč, je v uvodniku Primorskega dnevnika na današnji dan leta 1946 zapisal dr. Frane Tončič. Zdaj pa k vedrejši temi. Ena najbolj znanih oddaj naše radijske postaje Primorski kraji in ljudje je beležila tudi stare običaje. Na senožeškem krasu so vrsto let mladi ob poroki morali zasaditi ducat dreves, najraje sadnih. V oddaji Zvonke Bricelj hranimo pričevanje Janeza Jelačina: Primožev dež pomaga gospodinjam saditi zelje. /Sv. Primož gobe seje. Na današnji dan leta 1891 se je v Peruju, v ameriški zvezni državi Indiana, rodil skladatelj Cole Porter. V otroštvu je igral klavir in violino. Kot študent univerze Yale je skomponiral več kot 300 pesmi in tako po študiju glasbe na Harvardu postal vodilni komponist ameriške zabavne glasbe in muzikalov. Ena od njegovih uspešnic je tudi pesem I´ve Got You Under My Skin. Prisluhnimo Franku Sinatri in Bonu:
Danes se spominjamo utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika. Primož Trubar je bil po vsej verjetnosti rojen na današnji dan leta 1508 na Rašici pri Velikih Laščah. Leta 1551 je izdal Katekizem in Abecednik, prvi natisnjeni slovenski knjigi, do smrti pa je izšlo kar 27 knjig. Jože Javoršek je ob 400-letnici Trubarjevega rojstva tako opredelil dotedanjo zapostavljenost Trubarja: "Bitke na severovzhodu trajajo skoraj na vsej 350 kilometrov dolgi fronti z nezmanjšano srditostjo. Severno Okne (v Bukovini južno Dnjestra blizu ruske meje) smo včeraj po težkih bojih naše čete umeknili iz razstreljenih prvih postojank v pet kilometrov proti jugu pripravljeno črto. Zapadno in severozapadno Tarnopola so se vršili tudi srditi boji," tako je petkova Edinost na današnji dan leta 1916 povzela uradno sporočilo z Dunaja o bojih na vzhodni fronti.. »Vse kaže, da se bo v prihodnjih dneh vprašanje Julijske krajine skrčilo na vprašanje pripadnosti Trsta, pri katerem bodo trčili v osebah treh ministrov vnanjih zadev Brnyesa, Bevina in Molotova trije svetovi. So vprašanja, ko je kompromis glede načela nemogoč, je v uvodniku Primorskega dnevnika na današnji dan leta 1946 zapisal dr. Frane Tončič. Zdaj pa k vedrejši temi. Ena najbolj znanih oddaj naše radijske postaje Primorski kraji in ljudje je beležila tudi stare običaje. Na senožeškem krasu so vrsto let mladi ob poroki morali zasaditi ducat dreves, najraje sadnih. V oddaji Zvonke Bricelj hranimo pričevanje Janeza Jelačina: Primožev dež pomaga gospodinjam saditi zelje. /Sv. Primož gobe seje. Na današnji dan leta 1891 se je v Peruju, v ameriški zvezni državi Indiana, rodil skladatelj Cole Porter. V otroštvu je igral klavir in violino. Kot študent univerze Yale je skomponiral več kot 300 pesmi in tako po študiju glasbe na Harvardu postal vodilni komponist ameriške zabavne glasbe in muzikalov. Ena od njegovih uspešnic je tudi pesem I´ve Got You Under My Skin. Prisluhnimo Franku Sinatri in Bonu:
Nekdanji nemški predsednik Friedrich von Weizsacker je zapisal: »Naučite se živeti drug z drugim, ne drug proti drugemu.« Živeti drug proti drugemu je vzorec preteklosti, zastarel vzorec, ki prinaša vojne, smrt in opustošenje. Preživetje človeštva bo v prihodnosti mogoče le, če bomo živeli drug z drugim, še več, drug za drugega. Tudi kristjani različnih veroizpovedi, ki si za merilo mišljenja in ravnanja, jemljemo Jezusov evangelij, nismo znali vedno živeti drug z drugim. Sožitje med katoličani in evangeličani v Evropi – in tudi pri nas - je bilo skozi stoletja obremenjeno z mnogimi nasprotovanji, celo z verskimi vojnami in sovraštvom. Odkar se je v 20. stoletju rodilo ekumensko ali zedinitveno gibanje, pa smemo govoriti o lepem sožitju, povezovanju in sodelovanju. Eden najlepših primerov takšnega sodelovanja se je pred nekaj leti zgodil v mestu Gerstheim v francoski Alzaciji. V tem mestu nedaleč vsaksebi stojita dva zvonika, dve cerkvi, katoliška in evangeličanska. V katoliški cerkvi so ob začetku adventa leta 2011 namestili adventni venec z električnimi svečami. Sredi noči je prišlo do kratkega stika, venec se je vnel in kmalu je bila vsa cerkev v plamenih. Zgorela je vsa oprema, streha, klopi in orgle. Prebivalci so zjutraj s solzami v očeh gledali pogorišče in ožgane zidove. Zgorel je tudi del njihovega življenja: v tej cerkvi so bili krščeni, birmani, mnogi tudi poročeni. A nesreča vernikov ni zlomila, ampak jih je povezala onkraj verskih razlik. Najprej je bilo treba najti nadomesten prostor za katoliško bogoslužje. Takrat se je oglasila evangeličanska župnija. Njeni verniki in duhovnik so se odločili, da bodo v času obnove katoliške cerkve sprejeli njihove vernike pod svojo streho. »Vrata so vam odprta«, so rekli, »vse obrede lahko opravljate pri nas. Naši bratje in sestre ste. Tudi Jezus nekoč ni imel strehe nad glavo.« Naslednji dve leti sta župniji živeli v najlepšem medsebojnem občestvu in sodelovanju. Na božič so polnočnico obhajali skupaj, med njo so se prijeli za roke, skupaj molili očenaš in peli božične pesmi. Kaj malega je bilo treba prilagoditi, uskladiti, premakniti. V teh dveh letih obnove so si vse delili. Skupaj so skrbeli za krasitev in čiščenje. Evangeličani so sami prevzeli vse stroške za ogrevanje skupne cerkve. Po končani obnovi so ugotavljali, kako lepo je bilo pod isto cerkveno streho in koliko so se naučili drug od drugega. Oboji so se čutili obogatene. Doživeli so, da je kljub razlikam možno živeti skupaj. Kot sad tega sožitja je nastal ekumenski pevski zbor ter molitvena skupina. Veliko je priložnosti, da kristjani različnih Cerkva ustvarjamo občestvo: v domačem kraju, v službi ali šoli. Čeprav še ne moremo skupaj obhajati evharistije, lahko drug z drugim delimo pozornost in dobroto. Tako se učimo živeti drug z drugim, ne drug proti drugemu.
Nekdanji nemški predsednik Friedrich von Weizsacker je zapisal: »Naučite se živeti drug z drugim, ne drug proti drugemu.« Živeti drug proti drugemu je vzorec preteklosti, zastarel vzorec, ki prinaša vojne, smrt in opustošenje. Preživetje človeštva bo v prihodnosti mogoče le, če bomo živeli drug z drugim, še več, drug za drugega. Tudi kristjani različnih veroizpovedi, ki si za merilo mišljenja in ravnanja, jemljemo Jezusov evangelij, nismo znali vedno živeti drug z drugim. Sožitje med katoličani in evangeličani v Evropi – in tudi pri nas - je bilo skozi stoletja obremenjeno z mnogimi nasprotovanji, celo z verskimi vojnami in sovraštvom. Odkar se je v 20. stoletju rodilo ekumensko ali zedinitveno gibanje, pa smemo govoriti o lepem sožitju, povezovanju in sodelovanju. Eden najlepših primerov takšnega sodelovanja se je pred nekaj leti zgodil v mestu Gerstheim v francoski Alzaciji. V tem mestu nedaleč vsaksebi stojita dva zvonika, dve cerkvi, katoliška in evangeličanska. V katoliški cerkvi so ob začetku adventa leta 2011 namestili adventni venec z električnimi svečami. Sredi noči je prišlo do kratkega stika, venec se je vnel in kmalu je bila vsa cerkev v plamenih. Zgorela je vsa oprema, streha, klopi in orgle. Prebivalci so zjutraj s solzami v očeh gledali pogorišče in ožgane zidove. Zgorel je tudi del njihovega življenja: v tej cerkvi so bili krščeni, birmani, mnogi tudi poročeni. A nesreča vernikov ni zlomila, ampak jih je povezala onkraj verskih razlik. Najprej je bilo treba najti nadomesten prostor za katoliško bogoslužje. Takrat se je oglasila evangeličanska župnija. Njeni verniki in duhovnik so se odločili, da bodo v času obnove katoliške cerkve sprejeli njihove vernike pod svojo streho. »Vrata so vam odprta«, so rekli, »vse obrede lahko opravljate pri nas. Naši bratje in sestre ste. Tudi Jezus nekoč ni imel strehe nad glavo.« Naslednji dve leti sta župniji živeli v najlepšem medsebojnem občestvu in sodelovanju. Na božič so polnočnico obhajali skupaj, med njo so se prijeli za roke, skupaj molili očenaš in peli božične pesmi. Kaj malega je bilo treba prilagoditi, uskladiti, premakniti. V teh dveh letih obnove so si vse delili. Skupaj so skrbeli za krasitev in čiščenje. Evangeličani so sami prevzeli vse stroške za ogrevanje skupne cerkve. Po končani obnovi so ugotavljali, kako lepo je bilo pod isto cerkveno streho in koliko so se naučili drug od drugega. Oboji so se čutili obogatene. Doživeli so, da je kljub razlikam možno živeti skupaj. Kot sad tega sožitja je nastal ekumenski pevski zbor ter molitvena skupina. Veliko je priložnosti, da kristjani različnih Cerkva ustvarjamo občestvo: v domačem kraju, v službi ali šoli. Čeprav še ne moremo skupaj obhajati evharistije, lahko drug z drugim delimo pozornost in dobroto. Tako se učimo živeti drug z drugim, ne drug proti drugemu.
Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.« Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4.
Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.« Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4.