Opis epizode

Nekdanji nemški predsednik Friedrich von Weizsacker je zapisal: »Naučite se živeti drug z drugim, ne drug proti drugemu.« Živeti drug proti drugemu je vzorec preteklosti, zastarel vzorec, ki prinaša vojne, smrt in opustošenje. Preživetje človeštva bo v prihodnosti mogoče le, če bomo živeli drug z drugim, še več, drug za drugega.
Tudi kristjani različnih veroizpovedi, ki si za merilo mišljenja in ravnanja, jemljemo Jezusov evangelij, nismo znali vedno živeti drug z drugim. Sožitje med katoličani in evangeličani v Evropi – in tudi pri nas - je bilo skozi stoletja obremenjeno z mnogimi nasprotovanji, celo z verskimi vojnami in sovraštvom. Odkar se je v 20. stoletju rodilo ekumensko ali zedinitveno gibanje, pa smemo govoriti o lepem sožitju, povezovanju in sodelovanju.
Eden najlepših primerov takšnega sodelovanja se je pred nekaj leti zgodil v mestu Gerstheim v francoski Alzaciji. V tem mestu nedaleč vsaksebi stojita dva zvonika, dve cerkvi, katoliška in evangeličanska. V katoliški cerkvi so ob začetku adventa leta 2011 namestili adventni venec z električnimi svečami. Sredi noči je prišlo do kratkega stika, venec se je vnel in kmalu je bila vsa cerkev v plamenih. Zgorela je vsa oprema, streha, klopi in orgle. Prebivalci so zjutraj s solzami v očeh gledali pogorišče in ožgane zidove. Zgorel je tudi del njihovega življenja: v tej cerkvi so bili krščeni, birmani, mnogi tudi poročeni.
A nesreča vernikov ni zlomila, ampak jih je povezala onkraj verskih razlik. Najprej je bilo treba najti nadomesten prostor za katoliško bogoslužje. Takrat se je oglasila evangeličanska župnija. Njeni verniki in duhovnik so se odločili, da bodo v času obnove katoliške cerkve sprejeli njihove vernike pod svojo streho. »Vrata so vam odprta«, so rekli, »vse obrede lahko opravljate pri nas. Naši bratje in sestre ste. Tudi Jezus nekoč ni imel strehe nad glavo.« Naslednji dve leti sta župniji živeli v najlepšem medsebojnem občestvu in sodelovanju. Na božič so polnočnico obhajali skupaj, med njo so se prijeli za roke, skupaj molili očenaš in peli božične pesmi.
Kaj malega je bilo treba prilagoditi, uskladiti, premakniti. V teh dveh letih obnove so si vse delili. Skupaj so skrbeli za krasitev in čiščenje. Evangeličani so sami prevzeli vse stroške za ogrevanje skupne cerkve. Po končani obnovi so ugotavljali, kako lepo je bilo pod isto cerkveno streho in koliko so se naučili drug od drugega. Oboji so se čutili obogatene. Doživeli so, da je kljub razlikam možno živeti skupaj. Kot sad tega sožitja je nastal ekumenski pevski zbor ter molitvena skupina.
Veliko je priložnosti, da kristjani različnih Cerkva ustvarjamo občestvo: v domačem kraju, v službi ali šoli. Čeprav še ne moremo skupaj obhajati evharistije, lahko drug z drugim delimo pozornost in dobroto. Tako se učimo živeti drug z drugim, ne drug proti drugemu.

Radio Slovenija - 1. program