Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
3. nedeljo med letom obhaja Cerkev Nedeljo Božje besede. S tem poudarja pomen Svetega pisma v življenju vernika in skupnosti. Sveto pismo ni le knjiga, temveč živa beseda, ki oblikuje vero in vsakdanje življenje vernikov. V tem tednu bo potekal že 18. Svetopisemski maraton, z naslovom Gospod je mir, ki z neprekinjenim branjem povezujejo vernike po vsej Sloveniji, spregovorili bomo tudi o pomenu Božje besede v bogoslužju in predstavili projekt Ecclesia.
3. nedeljo med letom obhaja Cerkev Nedeljo Božje besede. S tem poudarja pomen Svetega pisma v življenju vernika in skupnosti. Sveto pismo ni le knjiga, temveč živa beseda, ki oblikuje vero in vsakdanje življenje vernikov. V tem tednu bo potekal že 18. Svetopisemski maraton, z naslovom Gospod je mir, ki z neprekinjenim branjem povezujejo vernike po vsej Sloveniji, spregovorili bomo tudi o pomenu Božje besede v bogoslužju in predstavili projekt Ecclesia.
L.Šorli, L.Bratuž: Noč najjasnejša, najlepša
L.Šorli, L.Bratuž: Noč najjasnejša, najlepša
Ecclesia je majhna skupnost Jezusovih učencev, ki skupaj prebira Sveto pismo. Opirajo se na knjigo Nova zaveza s prostorom, kjer lahko odlomke prebirajo v okviru tematskih poti. Tako poglabljajo vero in medsebojne vezi.
Ecclesia je majhna skupnost Jezusovih učencev, ki skupaj prebira Sveto pismo. Opirajo se na knjigo Nova zaveza s prostorom, kjer lahko odlomke prebirajo v okviru tematskih poti. Tako poglabljajo vero in medsebojne vezi.
Branje Božje besede, berila, psalma in evangelija, je pomemben del bogoslužja. Odlomki so izbrani glede na leto A, B ali C ter liho ali sodo letnico. Da verniki prisluhnejo Bogu prek čim več besedil iz Svetega pisma, je njihova vsebina določena tudi glede na štiri čase cerkvenega leta.
Branje Božje besede, berila, psalma in evangelija, je pomemben del bogoslužja. Odlomki so izbrani glede na leto A, B ali C ter liho ali sodo letnico. Da verniki prisluhnejo Bogu prek čim več besedil iz Svetega pisma, je njihova vsebina določena tudi glede na štiri čase cerkvenega leta.
3. nedeljo med letom obhaja Cerkev Nedeljo Božje besede. S tem poudarja pomen Svetega pisma v življenju vernika in skupnosti. Sveto pismo ni le knjiga, temveč živa beseda, ki oblikuje vero in vsakdanje življenje vernikov. V tem tednu bo potekal že 18. Svetopisemski maraton, z naslovom Gospod je mir, ki z neprekinjenim branjem povezujejo vernike po vsej Sloveniji, spregovorili bomo tudi o pomenu Božje besede v bogoslužju in predstavili projekt Ecclesia
3. nedeljo med letom obhaja Cerkev Nedeljo Božje besede. S tem poudarja pomen Svetega pisma v življenju vernika in skupnosti. Sveto pismo ni le knjiga, temveč živa beseda, ki oblikuje vero in vsakdanje življenje vernikov. V tem tednu bo potekal že 18. Svetopisemski maraton, z naslovom Gospod je mir, ki z neprekinjenim branjem povezujejo vernike po vsej Sloveniji, spregovorili bomo tudi o pomenu Božje besede v bogoslužju in predstavili projekt Ecclesia
Številni bogoslovci in jezikoslovci že več kot desetletje sodelujejo pri pripravi nove slovenske izdaje rimskega misala. Na oltarnih mizah se bo morda pojavila že letos, spremembe bomo slišali predvsem v besedilih duhovnika.
Številni bogoslovci in jezikoslovci že več kot desetletje sodelujejo pri pripravi nove slovenske izdaje rimskega misala. Na oltarnih mizah se bo morda pojavila že letos, spremembe bomo slišali predvsem v besedilih duhovnika.
Od 12. do 17. januarja so škofje Slovenske škofovske konference, kakor določajo cerkveni dokumenti, poromali v Rim. Na obisku ad limina apostolorum so molili na grobovih apostolov Petra in Pavla, upravnim organom rimske kurije so predali poročila o življenju Katoliške cerkve v Sloveniji in se o vsem pogovorili s papežem Leonom XIV.
Od 12. do 17. januarja so škofje Slovenske škofovske konference, kakor določajo cerkveni dokumenti, poromali v Rim. Na obisku ad limina apostolorum so molili na grobovih apostolov Petra in Pavla, upravnim organom rimske kurije so predali poročila o življenju Katoliške cerkve v Sloveniji in se o vsem pogovorili s papežem Leonom XIV.
Papež Leon XIV. je na splošni sredini avdienci začel nov cikel katehez, ki bodo posvečene 2. vatikanskemu koncilu. Tega je papež označil za osrednje vodilo na poti Cerkve in poudaril pomen ponovnega branja dokumentov 2. vatikanskega koncila in njihovega celovitejšega uresničevanja. V tednu molitve za edinost kristjanov pa je spregovoril tudi o nevarnosti številnih vojn in pozval svet k spoštovanju človeškega dostojanstva.
Papež Leon XIV. je na splošni sredini avdienci začel nov cikel katehez, ki bodo posvečene 2. vatikanskemu koncilu. Tega je papež označil za osrednje vodilo na poti Cerkve in poudaril pomen ponovnega branja dokumentov 2. vatikanskega koncila in njihovega celovitejšega uresničevanja. V tednu molitve za edinost kristjanov pa je spregovoril tudi o nevarnosti številnih vojn in pozval svet k spoštovanju človeškega dostojanstva.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Roman Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova je literarna mojstrovina 20. stoletja, v kateri avtor skozi tri sočasne svetove (Moskva v času Sovjetske zveze, Jeruzalem in svet nadnaravnega) raziskuje človekovo naravo, pravičnost, oblast, svobodo, ustvarjalnost in moč ljubezni. Roman, ki opisuje hudičeve vragolije v Moskvi med velikonočnim koncem tedna in na novo pripoveduje zgodbo o Jezusovem trpljenju z vidika Poncija Pilata, na izviren način premišljuje o vprašanju odnosa med dobrim in zlim ter o osebni odgovornosti in moralni izbiri posameznika. O etičnih, filozofskih in religioznih temah, ki jih roman odpira, bo spregovorila dr. Neža Zajc, rusistka in slovenistka z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU.
Roman Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova je literarna mojstrovina 20. stoletja, v kateri avtor skozi tri sočasne svetove (Moskva v času Sovjetske zveze, Jeruzalem in svet nadnaravnega) raziskuje človekovo naravo, pravičnost, oblast, svobodo, ustvarjalnost in moč ljubezni. Roman, ki opisuje hudičeve vragolije v Moskvi med velikonočnim koncem tedna in na novo pripoveduje zgodbo o Jezusovem trpljenju z vidika Poncija Pilata, na izviren način premišljuje o vprašanju odnosa med dobrim in zlim ter o osebni odgovornosti in moralni izbiri posameznika. O etičnih, filozofskih in religioznih temah, ki jih roman odpira, bo spregovorila dr. Neža Zajc, rusistka in slovenistka z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU.
Na tretjo nedeljo med letom, nedeljo Božje besede, neposredno prenašamo sveto mašo iz celjske stolne cerkve svetega Danijela. Mašuje škof dr. Maksimilijan Matjaž. Pri maši sodeluje župnijski zbor družin pod vodstvom Lidije in Mateja Prepadnika. Na orgle igra Tomaž Marčič.
Na tretjo nedeljo med letom, nedeljo Božje besede, neposredno prenašamo sveto mašo iz celjske stolne cerkve svetega Danijela. Mašuje škof dr. Maksimilijan Matjaž. Pri maši sodeluje župnijski zbor družin pod vodstvom Lidije in Mateja Prepadnika. Na orgle igra Tomaž Marčič.
O božji besedi govorijo psalmi in mnoga druga sveta besedila, z glasbo in besedo pa se bomo tokrat osredinili na eno samo besedo, ki je povezana z božjim, to je - blagoslov. Izraz izhaja iz starocerkvene slovanščine in je sestavljen iz besedic blag, kar pomeni dober ter slóvo, kar je beseda. V prevodu torej dobra beseda, sicer pa znamenje oz. dejanje, s katerim medse povabimo ali prikličemo Boga. Tudi z glasbo, ki se vsebinsko nanaša na blagoslov ali je celo nastala z namenom blagoslavljanja.
O božji besedi govorijo psalmi in mnoga druga sveta besedila, z glasbo in besedo pa se bomo tokrat osredinili na eno samo besedo, ki je povezana z božjim, to je - blagoslov. Izraz izhaja iz starocerkvene slovanščine in je sestavljen iz besedic blag, kar pomeni dober ter slóvo, kar je beseda. V prevodu torej dobra beseda, sicer pa znamenje oz. dejanje, s katerim medse povabimo ali prikličemo Boga. Tudi z glasbo, ki se vsebinsko nanaša na blagoslov ali je celo nastala z namenom blagoslavljanja.
V Katoliški cerkvi se je 6. januarja sklenilo jubilejno sveto leto 2025 z geslom Romarji upanja, ki je zaznamovalo vernike po svetu in pri nas. V oddaji podrobneje o slovenski izkušnji jubileja, njegovih duhovnih poudarkih ter o razstavi Odsevi upanja, ki je potovala po vseh slovenskih škofijah. Gostji oddaje sta sestra Božena Kutnar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec. Na razstavi so sodelovali: Igor Banfi, Jože Bartolj, Evgen Bavčar, Katja Bednařik Sudec, Maša Bersan Mašuk, Lucijan Bratuš, Lojze Čemažar, Edo Dolinar, Marjan Drev, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Azad Karim, Silva Karim, Andrej Kosič, Janez Kovačič, Sara Križaj, David Ličen, Mira Ličen, Nikolaj Mašukov, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Valentin Oman, Janko Orač, Tomaž Perko, Gregor Pratneker, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Klavdij Tutta in Lona Verlich.
V Katoliški cerkvi se je 6. januarja sklenilo jubilejno sveto leto 2025 z geslom Romarji upanja, ki je zaznamovalo vernike po svetu in pri nas. V oddaji podrobneje o slovenski izkušnji jubileja, njegovih duhovnih poudarkih ter o razstavi Odsevi upanja, ki je potovala po vseh slovenskih škofijah. Gostji oddaje sta sestra Božena Kutnar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec. Na razstavi so sodelovali: Igor Banfi, Jože Bartolj, Evgen Bavčar, Katja Bednařik Sudec, Maša Bersan Mašuk, Lucijan Bratuš, Lojze Čemažar, Edo Dolinar, Marjan Drev, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Azad Karim, Silva Karim, Andrej Kosič, Janez Kovačič, Sara Križaj, David Ličen, Mira Ličen, Nikolaj Mašukov, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Valentin Oman, Janko Orač, Tomaž Perko, Gregor Pratneker, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Klavdij Tutta in Lona Verlich.
Danes obhajamo nedeljo Božje besede, nedeljo Svetega pisma – Besede, ki ima neverjetno moč, da razsvetljuje in daje življenju smisel. Sveto pismo ni knjiga preteklosti, ampak glas sedanjosti, ki še vedno nagovarja človeško srce. Papež Frančišek jo je uvedel z apostolskim pismom Aperuit illis (30. september 2019), da bi bila tretja nedelja med letom posvečena premišljevanju in širjenju Božje besede. Papež Frančišek je ob tem zapisal, da naj ta dan »v Božjem ljudstvu prebudi zaupanje v Sveto pismo, da bi postalo del vsakdana – kot kruh, ki hrani, in luč, ki vodi«. In ravno luč je osrednja beseda današnje nedelje. Prerok Izaija napove ljudstvu, ki hodi v temi: »Zagledalo je veliko luč.« (Iz 9,1) A kakšna luč je to danes – v času, ko so naše ulice razsvetljene, naša srca pa pogosto temna? Luč, o kateri govori Sveto pismo, ni reflektor, ki razkrije napake drugih, temveč notranja svetloba, ki nas vodi iz teme brezupa v prostor miru. Jezus, ki »hodi po Galileji in oznanja evangelij kraljestva« (Mt 4,23), ni prišel, da bi obsodil, temveč da bi razsvetlil. Papež Frančišek pravi, da se Kristusova luč vedno širi z obrobja – iz krajev, kjer so ljudje ranjeni, spregledani, izgubljeni (Angel Gospodov, 26. 1. 2013). Tudi mi danes živimo v »poganski Galileji« sodobnega sveta – med kulturami, idejami in prepričanji, ki se križajo in tekmujejo. Živimo v času informacij, a pogosto brez smeri. Naša družba je razsvetljena s tehnologijo, a razdeljena zaradi besed. Po podatkih Eurostata je sicer zadovoljstvo Evropejcev z življenjem visoko, vendar številni čutijo praznino in pomanjkanje smisla. Morda je to trenutek, ko nas Jezus znova vabi: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) Spreobrnjenje danes ni le verski pojem, ampak povabilo k spremembi pogleda – od sebičnosti k sočutju, od potrošništva k preprostosti, od tekmovalnosti k sodelovanju. Papež Leon XIV. nas spominja: »Bog deluje v našem življenju, ko se izpraznimo – v molitvi, preprostosti in služenju drugim. Takrat v nas najde prostor, da deluje s svojo ljubeznijo.« (Kateheza, 2025) Dragi poslušalci, resnična luč ni tista, ki sije navzven, temveč tista, ki v nas prebuja dobro. Božja beseda nas vabi, da dovolimo, da nas razsvetli resnica, ki spreminja srce. Le tam, kjer so iskrenost, odpuščanje in ljubezen, se rodi prava svetloba. Naj ta nedelja Božje besede v nas znova prižge hrepenenje po tej luči – da bomo sami postali njeni nosilci v svetu, ki jo tako zelo potrebuje.
Danes obhajamo nedeljo Božje besede, nedeljo Svetega pisma – Besede, ki ima neverjetno moč, da razsvetljuje in daje življenju smisel. Sveto pismo ni knjiga preteklosti, ampak glas sedanjosti, ki še vedno nagovarja človeško srce. Papež Frančišek jo je uvedel z apostolskim pismom Aperuit illis (30. september 2019), da bi bila tretja nedelja med letom posvečena premišljevanju in širjenju Božje besede. Papež Frančišek je ob tem zapisal, da naj ta dan »v Božjem ljudstvu prebudi zaupanje v Sveto pismo, da bi postalo del vsakdana – kot kruh, ki hrani, in luč, ki vodi«. In ravno luč je osrednja beseda današnje nedelje. Prerok Izaija napove ljudstvu, ki hodi v temi: »Zagledalo je veliko luč.« (Iz 9,1) A kakšna luč je to danes – v času, ko so naše ulice razsvetljene, naša srca pa pogosto temna? Luč, o kateri govori Sveto pismo, ni reflektor, ki razkrije napake drugih, temveč notranja svetloba, ki nas vodi iz teme brezupa v prostor miru. Jezus, ki »hodi po Galileji in oznanja evangelij kraljestva« (Mt 4,23), ni prišel, da bi obsodil, temveč da bi razsvetlil. Papež Frančišek pravi, da se Kristusova luč vedno širi z obrobja – iz krajev, kjer so ljudje ranjeni, spregledani, izgubljeni (Angel Gospodov, 26. 1. 2013). Tudi mi danes živimo v »poganski Galileji« sodobnega sveta – med kulturami, idejami in prepričanji, ki se križajo in tekmujejo. Živimo v času informacij, a pogosto brez smeri. Naša družba je razsvetljena s tehnologijo, a razdeljena zaradi besed. Po podatkih Eurostata je sicer zadovoljstvo Evropejcev z življenjem visoko, vendar številni čutijo praznino in pomanjkanje smisla. Morda je to trenutek, ko nas Jezus znova vabi: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) Spreobrnjenje danes ni le verski pojem, ampak povabilo k spremembi pogleda – od sebičnosti k sočutju, od potrošništva k preprostosti, od tekmovalnosti k sodelovanju. Papež Leon XIV. nas spominja: »Bog deluje v našem življenju, ko se izpraznimo – v molitvi, preprostosti in služenju drugim. Takrat v nas najde prostor, da deluje s svojo ljubeznijo.« (Kateheza, 2025) Dragi poslušalci, resnična luč ni tista, ki sije navzven, temveč tista, ki v nas prebuja dobro. Božja beseda nas vabi, da dovolimo, da nas razsvetli resnica, ki spreminja srce. Le tam, kjer so iskrenost, odpuščanje in ljubezen, se rodi prava svetloba. Naj ta nedelja Božje besede v nas znova prižge hrepenenje po tej luči – da bomo sami postali njeni nosilci v svetu, ki jo tako zelo potrebuje.
Društvo ADRA Slovenija skupaj s partnerskimi organizacijami ne ponuja le osnovne pomoči posameznikom, ampak z dolgoročnimi programi, kot sta učenje jezika in podpora priseljencem, gradi poti v samostojno in dejavno življenje v skupnosti.
Društvo ADRA Slovenija skupaj s partnerskimi organizacijami ne ponuja le osnovne pomoči posameznikom, ampak z dolgoročnimi programi, kot sta učenje jezika in podpora priseljencem, gradi poti v samostojno in dejavno življenje v skupnosti.
Simonopetra je eden od dvajsetih samostanov na gori Atos, ki izstopa po največji narodnostni raznovrstnosti in je, v stoletjih številnih preizkušenj, postal simbol vztrajnosti in posebne duhovne odprtosti.
Simonopetra je eden od dvajsetih samostanov na gori Atos, ki izstopa po največji narodnostni raznovrstnosti in je, v stoletjih številnih preizkušenj, postal simbol vztrajnosti in posebne duhovne odprtosti.
Založba Podvig je predstavila novi knjigi. Knjigi »Popolna predanost, 365 z Jezusom« in »Aba Oče« je predstavila Sabina Scobie.
Založba Podvig je predstavila novi knjigi. Knjigi »Popolna predanost, 365 z Jezusom« in »Aba Oče« je predstavila Sabina Scobie.
Samostan Simonopetra, Jezik kot priložnost, Založba Podvig Simonopetra je eden od dvajsetih samostanov na gori Atos, ki izstopa po največji narodnostni raznovrstnosti in je, v stoletjih številnih preizkušenj, postal simbol vztrajnosti in posebne duhovne odprtosti. Humanitarno društvo ADRA Slovenija skupaj s partnerskimi organizacijami ne ponuja le osnovne pomoči posameznikom, ampak z dolgoročnimi programi, kot sta učenje jezika in podpora priseljencem, gradi poti v samostojno in dejavno življenje v skupnosti. Založba Podvig je predstavila novi knjigi. Knjigi »Popolna predanost, 365 z Jezusom« in »Aba Oče« je predstavila Sabina Scobie.
Samostan Simonopetra, Jezik kot priložnost, Založba Podvig Simonopetra je eden od dvajsetih samostanov na gori Atos, ki izstopa po največji narodnostni raznovrstnosti in je, v stoletjih številnih preizkušenj, postal simbol vztrajnosti in posebne duhovne odprtosti. Humanitarno društvo ADRA Slovenija skupaj s partnerskimi organizacijami ne ponuja le osnovne pomoči posameznikom, ampak z dolgoročnimi programi, kot sta učenje jezika in podpora priseljencem, gradi poti v samostojno in dejavno življenje v skupnosti. Založba Podvig je predstavila novi knjigi. Knjigi »Popolna predanost, 365 z Jezusom« in »Aba Oče« je predstavila Sabina Scobie.
Želim vsem mirno in prijetno prebujanje. Dan, ki ga začenjamo, nas kliče, da gremo spet na delo, po svojih vsakdanjih opravilih. Samo tako bo dan izpolnjen. Misel, ki nam pri na pol odprtih očeh že navsezgodaj dvigne pritisk. Delo je postalo meč, ki visi nad številnimi in greni življenje. Pri tem ne mislim na lenobo, izogibanje naporov, na nesposobnost. Res so nekateri, ki jih nič ne premakne in ne mignejo z mezincem. Večina vendarle želi delati in je ponosna na svoj poklic. Ob tem ostajajo neizpolnjeni, ker vidijo bolj to, česar niso storili in ne morejo opraviti, kot to, kar jim je uspelo postoriti. Sam pogosto hitim na delo. Urnik me preganja in si ne dovolim, da bi zamujal. Kako hudo je srečati človeka, ki ga že dolgo nisi videl, in ga pustiti le z nekaj vljudnimi besedami, da ja ne bi trpelo delo. Občudujem mlade starše, ki hitijo s svojimi otroki v vrtce, šole in jih tam na tak ali drugačen način hitro oddajo, da so pravi čas v službi. Še meni jih je težko gledati, ko se poslavljajo s tako ali drugačno zvijačo, da bi potolažili otroka, kako težko mora biti šele njim. Kaj hočemo, pogosto zavzdihnemo, taki so časi in ob pritiskih nadrejenih in končno trga ne gre drugače. Ihta, brezglavo hitenje za doseganje takih in drugačnih poslovnih načrtov, je eden glavnih vzrokov za naš nemir. »Skrbnost in marljivost, ki naj ju imamo pri svojih opravilih, se docela razlikujeta od nemirne vneme, nemira in ihte,« so besede sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje. Če pogledamo njegovo življenje tam v začetku sedemnajstega stoletja, bi mu težko verjeli. Sam je kot ženevski škof, kjer je imel veliko sovražnikov, veliko delal. Pisal, poučeval, vodil in spodbujal je številne, da so ga s časom vzljubili tudi njegovi nasprotniki. Ob vsem delu je ohranil spokojnost. Nič ga ni vrglo iz tira. Prav tega potrebujemo danes. Ob omenjeni naglici staršev s svojimi otroki se pogosto sprašujem, kaj bi jim ob njihovi skrbnosti in marljivosti dalo notranjega miru in zadovoljstva. Če pogledamo Frančiška Saleškega, lahko vidimo, da je to našel v zaupanju, da je življenje dobro, dano od Boga, in da smo vsi ljudje poklicani k notranjemu zadovoljstvu. Verjel je, da se v vsakem poklicu ali stanu lahko potrdimo in uresničimo. Le temeljno zaupanje moramo imeti. Lahko mu rečemo Bog, lahko previdnost, lahko red, smisel ali kakor koli že, le verjeti moramo v to temeljno resnico globoke urejenosti. Če želimo dan začeti brez ihte in notranjega nemira, utrdimo zaupanje v lastno marljivost in skrbnost drugih, da bo naše delo blagoslov imelo.
Želim vsem mirno in prijetno prebujanje. Dan, ki ga začenjamo, nas kliče, da gremo spet na delo, po svojih vsakdanjih opravilih. Samo tako bo dan izpolnjen. Misel, ki nam pri na pol odprtih očeh že navsezgodaj dvigne pritisk. Delo je postalo meč, ki visi nad številnimi in greni življenje. Pri tem ne mislim na lenobo, izogibanje naporov, na nesposobnost. Res so nekateri, ki jih nič ne premakne in ne mignejo z mezincem. Večina vendarle želi delati in je ponosna na svoj poklic. Ob tem ostajajo neizpolnjeni, ker vidijo bolj to, česar niso storili in ne morejo opraviti, kot to, kar jim je uspelo postoriti. Sam pogosto hitim na delo. Urnik me preganja in si ne dovolim, da bi zamujal. Kako hudo je srečati človeka, ki ga že dolgo nisi videl, in ga pustiti le z nekaj vljudnimi besedami, da ja ne bi trpelo delo. Občudujem mlade starše, ki hitijo s svojimi otroki v vrtce, šole in jih tam na tak ali drugačen način hitro oddajo, da so pravi čas v službi. Še meni jih je težko gledati, ko se poslavljajo s tako ali drugačno zvijačo, da bi potolažili otroka, kako težko mora biti šele njim. Kaj hočemo, pogosto zavzdihnemo, taki so časi in ob pritiskih nadrejenih in končno trga ne gre drugače. Ihta, brezglavo hitenje za doseganje takih in drugačnih poslovnih načrtov, je eden glavnih vzrokov za naš nemir. »Skrbnost in marljivost, ki naj ju imamo pri svojih opravilih, se docela razlikujeta od nemirne vneme, nemira in ihte,« so besede sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje. Če pogledamo njegovo življenje tam v začetku sedemnajstega stoletja, bi mu težko verjeli. Sam je kot ženevski škof, kjer je imel veliko sovražnikov, veliko delal. Pisal, poučeval, vodil in spodbujal je številne, da so ga s časom vzljubili tudi njegovi nasprotniki. Ob vsem delu je ohranil spokojnost. Nič ga ni vrglo iz tira. Prav tega potrebujemo danes. Ob omenjeni naglici staršev s svojimi otroki se pogosto sprašujem, kaj bi jim ob njihovi skrbnosti in marljivosti dalo notranjega miru in zadovoljstva. Če pogledamo Frančiška Saleškega, lahko vidimo, da je to našel v zaupanju, da je življenje dobro, dano od Boga, in da smo vsi ljudje poklicani k notranjemu zadovoljstvu. Verjel je, da se v vsakem poklicu ali stanu lahko potrdimo in uresničimo. Le temeljno zaupanje moramo imeti. Lahko mu rečemo Bog, lahko previdnost, lahko red, smisel ali kakor koli že, le verjeti moramo v to temeljno resnico globoke urejenosti. Če želimo dan začeti brez ihte in notranjega nemira, utrdimo zaupanje v lastno marljivost in skrbnost drugih, da bo naše delo blagoslov imelo.
Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?«, bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: »Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm.« Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže, in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.
Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?«, bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: »Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm.« Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže, in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, čigar neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, vendar je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala pri moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo, je Krojz začel spopad, vendar je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, zdaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, čigar neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, vendar je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala pri moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo, je Krojz začel spopad, vendar je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, zdaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Izredni konzistorij papeža Leona XIV. januarja 2026 se kaže kot premišljen programski začetek novega sloga vodenja Katoliške cerkve, utemeljenega na dialogu, poslušanju in sinodalnosti. Oddaja ponuja v razmislek, kaj sploh pomeni ''biti slišan'', kaj ta premik pomeni v praksi in zakaj je pomemben tudi za širšo družbo, ne le za verujoče.
Izredni konzistorij papeža Leona XIV. januarja 2026 se kaže kot premišljen programski začetek novega sloga vodenja Katoliške cerkve, utemeljenega na dialogu, poslušanju in sinodalnosti. Oddaja ponuja v razmislek, kaj sploh pomeni ''biti slišan'', kaj ta premik pomeni v praksi in zakaj je pomemben tudi za širšo družbo, ne le za verujoče.
V Katoliški cerkvi se je 6. januarja sklenilo jubilejno sveto leto 2025 z geslom Romarji upanja, ki je zaznamovalo vernike po svetu in pri nas. V oddaji smo osvetlili slovensko izkušnjo jubileja, njegove duhovne poudarke ter razstavo Odsevi upanja, ki je potovala po vseh slovenskih škofijah. Gostji oddaje sta bili sestra Božena Kutnar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec. Na razstavi so sodelovali: Igor Banfi, Jože Bartolj, Evgen Bavčar, Katja Bednařik Sudec, Maša Bersan Mašuk, Lucijan Bratuš, Lojze Čemažar, Edo Dolinar, Marjan Drev, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Azad Karim, Silva Karim, Andrej Kosič, Janez Kovačič, Sara Križaj, David Ličen, Mira Ličen, Nikolaj Mašukov, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Valentin Oman, Janko Orač, Tomaž Perko, Gregor Pratneker, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Klavdij Tutta in Lona Verlich. Foto: novinarka Ksenja Hočevar, ki je zasnovala razstavo Odsevi upanja skupaj z Bernardo Stenovec. Fotografija je nastala na razstavi po piranskih cerkvah.
V Katoliški cerkvi se je 6. januarja sklenilo jubilejno sveto leto 2025 z geslom Romarji upanja, ki je zaznamovalo vernike po svetu in pri nas. V oddaji smo osvetlili slovensko izkušnjo jubileja, njegove duhovne poudarke ter razstavo Odsevi upanja, ki je potovala po vseh slovenskih škofijah. Gostji oddaje sta bili sestra Božena Kutnar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec. Na razstavi so sodelovali: Igor Banfi, Jože Bartolj, Evgen Bavčar, Katja Bednařik Sudec, Maša Bersan Mašuk, Lucijan Bratuš, Lojze Čemažar, Edo Dolinar, Marjan Drev, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Azad Karim, Silva Karim, Andrej Kosič, Janez Kovačič, Sara Križaj, David Ličen, Mira Ličen, Nikolaj Mašukov, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Valentin Oman, Janko Orač, Tomaž Perko, Gregor Pratneker, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Klavdij Tutta in Lona Verlich. Foto: novinarka Ksenja Hočevar, ki je zasnovala razstavo Odsevi upanja skupaj z Bernardo Stenovec. Fotografija je nastala na razstavi po piranskih cerkvah.
Zgodbe so zelo pomemben del našega sveta, življenja vsakega človeka. Ob enkratnosti človeka ni nečastno imeti občutek, da sem majhen, skoraj premagan. Premagana je moja sebičnost, zagledanost samo vase. V svoji šibkosti pa prepoznam čudovito milost, da s pomočjo drugega ustvarjam novo. Nekaj čisto novega. A za to, da se zares, z zanimanjem, poglobljeno ozremo v sočloveka, je potreben pogum. Zelo lep občutek te preplavi, ko se ozreš v njegove oči, če je to iskreno, s srcem. Negotovost, morda celo strah, izgubi svojo moč, saj se na obrazu bližnjega pokaže svetloba. Ni vedno tako zlahka, a včasih se zgodi pravi čudež bližine, ki ji ni imena. Pač bližina, ki je kot ponujena roka v spravi. Nima veliko podlag, a je kot prava intonacija za prelepo pesem. V duši zazveni, nas napolni z radostjo. Včasih se ob tem zgodi tisti skrivnosten vzpon v “planjave” presežnosti. Kot navdih, ki se napaja iz izvirov življenjskega smisla. Prišla je. Sprejela je vabilo. Zaupala je, da je to srečanje neizogibno. Umikala je pogled. A bila je tu. Z olajšanjem je sprejemala, da so se drugi spoznavali, se pogovarjali in niso silili vanjo. Krivica, prizadetost se krepi, če je ne razčistiš, ne rešuješ. Potem se je pomešala med druge goste, pozorno poslušala druge. A se ni bilo mogoče izogniti bližnjemu srečanju z njo. Prisotni so si podajali roko. Pred njo se je pojavila iztegnjena roka. Dvignila je pogled in se ozrla v prijazne oči, ki so govorile: “Mir s teboj!” Kot omamljena je stegnila svojo roko in začutila stisk. Kot bi ju obe osvetlila luč, ki je odprla pot lepoti srca, ki se je zasijala na njunih obrazih in se razlila ne vse okrog njiju. V srcu je zazvenela zahvalna pesem – Hvala Bogu. Radost, ki izniči, kar je bolelo, veselje, ki se porodi ob dotiku, glasbi duše, skrivnostnem delovanju Ljubezni, ki milost, dar Svetega Duha.
Zgodbe so zelo pomemben del našega sveta, življenja vsakega človeka. Ob enkratnosti človeka ni nečastno imeti občutek, da sem majhen, skoraj premagan. Premagana je moja sebičnost, zagledanost samo vase. V svoji šibkosti pa prepoznam čudovito milost, da s pomočjo drugega ustvarjam novo. Nekaj čisto novega. A za to, da se zares, z zanimanjem, poglobljeno ozremo v sočloveka, je potreben pogum. Zelo lep občutek te preplavi, ko se ozreš v njegove oči, če je to iskreno, s srcem. Negotovost, morda celo strah, izgubi svojo moč, saj se na obrazu bližnjega pokaže svetloba. Ni vedno tako zlahka, a včasih se zgodi pravi čudež bližine, ki ji ni imena. Pač bližina, ki je kot ponujena roka v spravi. Nima veliko podlag, a je kot prava intonacija za prelepo pesem. V duši zazveni, nas napolni z radostjo. Včasih se ob tem zgodi tisti skrivnosten vzpon v “planjave” presežnosti. Kot navdih, ki se napaja iz izvirov življenjskega smisla. Prišla je. Sprejela je vabilo. Zaupala je, da je to srečanje neizogibno. Umikala je pogled. A bila je tu. Z olajšanjem je sprejemala, da so se drugi spoznavali, se pogovarjali in niso silili vanjo. Krivica, prizadetost se krepi, če je ne razčistiš, ne rešuješ. Potem se je pomešala med druge goste, pozorno poslušala druge. A se ni bilo mogoče izogniti bližnjemu srečanju z njo. Prisotni so si podajali roko. Pred njo se je pojavila iztegnjena roka. Dvignila je pogled in se ozrla v prijazne oči, ki so govorile: “Mir s teboj!” Kot omamljena je stegnila svojo roko in začutila stisk. Kot bi ju obe osvetlila luč, ki je odprla pot lepoti srca, ki se je zasijala na njunih obrazih in se razlila ne vse okrog njiju. V srcu je zazvenela zahvalna pesem – Hvala Bogu. Radost, ki izniči, kar je bolelo, veselje, ki se porodi ob dotiku, glasbi duše, skrivnostnem delovanju Ljubezni, ki milost, dar Svetega Duha.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
Preganjanje kristjanov ostaja ena najbolj prezrtih resničnosti današnjega sveta. Leta 2025 je bilo po ocenah mednarodnih organizacij več kot 380 milijonov kristjanov izpostavljenih resnemu preganjanju, največ v Severni Koreji, Nigeriji, Pakistanu, Iranu in državah Bližnjega vzhoda ter podsaharske Afrike. V oddaji opozarjamo na kršitve verske svobode, ki se dogajajo daleč od oči sveta – in se dotikajo milijonov življenj.
Preganjanje kristjanov ostaja ena najbolj prezrtih resničnosti današnjega sveta. Leta 2025 je bilo po ocenah mednarodnih organizacij več kot 380 milijonov kristjanov izpostavljenih resnemu preganjanju, največ v Severni Koreji, Nigeriji, Pakistanu, Iranu in državah Bližnjega vzhoda ter podsaharske Afrike. V oddaji opozarjamo na kršitve verske svobode, ki se dogajajo daleč od oči sveta – in se dotikajo milijonov življenj.
Sveti Anton Puščavnik goduje 17. januarja. Oče vzhodnega meništva je priprošnjik puščavnikov, živinorejcev, obrtnikov in gasilcev.
Sveti Anton Puščavnik goduje 17. januarja. Oče vzhodnega meništva je priprošnjik puščavnikov, živinorejcev, obrtnikov in gasilcev.
Življenjska sopotnika Marjana in Pavle Snoj si že več kot 50 let prizadevata za edinost na vseh področjih življenja, in še zlasti za spoštovanje različnosti med kristjani.
Življenjska sopotnika Marjana in Pavle Snoj si že več kot 50 let prizadevata za edinost na vseh področjih življenja, in še zlasti za spoštovanje različnosti med kristjani.
Mednarodna organizacija Open Doors, že več kot 30 let raziskuje preganjanje in diskriminacijo kristjanov, bodisi s strani vlade, družine, družbe ali drugih sil. Podatki kažejo, da se številke iz leta v leto zvišujejo.
Mednarodna organizacija Open Doors, že več kot 30 let raziskuje preganjanje in diskriminacijo kristjanov, bodisi s strani vlade, družine, družbe ali drugih sil. Podatki kažejo, da se številke iz leta v leto zvišujejo.
Preganjanje kristjanov ostaja ena najbolj prezrtih resničnosti današnjega sveta. Leta 2025 je bilo po ocenah mednarodnih organizacij več kot 380 milijonov kristjanov izpostavljenih resnemu preganjanju, največ v Severni Koreji, Nigeriji, Pakistanu, Iranu in državah Bližnjega vzhoda ter podsaharske Afrike. V oddaji opozarjamo na kršitve verske svobode, ki se dogajajo daleč od oči sveta – in se dotikajo milijonov življenj.
Preganjanje kristjanov ostaja ena najbolj prezrtih resničnosti današnjega sveta. Leta 2025 je bilo po ocenah mednarodnih organizacij več kot 380 milijonov kristjanov izpostavljenih resnemu preganjanju, največ v Severni Koreji, Nigeriji, Pakistanu, Iranu in državah Bližnjega vzhoda ter podsaharske Afrike. V oddaji opozarjamo na kršitve verske svobode, ki se dogajajo daleč od oči sveta – in se dotikajo milijonov življenj.
Ob zaključku rednega svetega leta se je 10. januarja začelo posebno leto svetega Frančiška. Ob 800. obletnici njegove smrti ga je razglasil papež Leon XIV., potekalo pa bo do 10. januarja 2027.
Ob zaključku rednega svetega leta se je 10. januarja začelo posebno leto svetega Frančiška. Ob 800. obletnici njegove smrti ga je razglasil papež Leon XIV., potekalo pa bo do 10. januarja 2027.
»Obisk na pragu apostolov« kot bi prevedli latinski Ad limina Apostolorum je pomemben dogodek za slovensko cerkev. Vseh sedem škofov je v tem tednu obiskalo sveti sedež, namen obiska pa je bila, poleg srečanja s svetim očetom, molitev na grobovih svetih Petra in Pavla ter poglobitev v pastoralne izzive svojih škofij.
»Obisk na pragu apostolov« kot bi prevedli latinski Ad limina Apostolorum je pomemben dogodek za slovensko cerkev. Vseh sedem škofov je v tem tednu obiskalo sveti sedež, namen obiska pa je bila, poleg srečanja s svetim očetom, molitev na grobovih svetih Petra in Pavla ter poglobitev v pastoralne izzive svojih škofij.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Na drugo nedeljo med letom po cerkvenem koledarju bomo neposredno prenašali sveto mašo iz cerkve svetega Marka v Kopru. Maševal bo župnik Ervin Mozetič, pri maši bo sodeloval pevski zbor svetega Marka.
Na drugo nedeljo med letom po cerkvenem koledarju bomo neposredno prenašali sveto mašo iz cerkve svetega Marka v Kopru. Maševal bo župnik Ervin Mozetič, pri maši bo sodeloval pevski zbor svetega Marka.
Skupnost Taizé sestavljajo bratje različnih cerkvenih okolij – katoliškega, anglikanskega, protestantskega, prihajajo pa iz skoraj tridesetih držav. Že s svojim obstojem so zato »prispodoba skupnosti« ter simbol sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi ljudstvi. Prepoznavni pa niso le po organizaciji srečanj mladih z vsega sveta, ampak tudi po značilni glasbi, ki so jo skozi desetletja pomagali izoblikovati ob molitvi.
Skupnost Taizé sestavljajo bratje različnih cerkvenih okolij – katoliškega, anglikanskega, protestantskega, prihajajo pa iz skoraj tridesetih držav. Že s svojim obstojem so zato »prispodoba skupnosti« ter simbol sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi ljudstvi. Prepoznavni pa niso le po organizaciji srečanj mladih z vsega sveta, ampak tudi po značilni glasbi, ki so jo skozi desetletja pomagali izoblikovati ob molitvi.
V kratkem se bo odvil katehetski simpozij z naslovom, "Biti katehet z družinami." Slišite lahko, kako pomembno je delo katehetov in tudi njihovo izobraževanje. Gostja v oddaji je šolska sestra de Notre Dame, Magda Burger.
V kratkem se bo odvil katehetski simpozij z naslovom, "Biti katehet z družinami." Slišite lahko, kako pomembno je delo katehetov in tudi njihovo izobraževanje. Gostja v oddaji je šolska sestra de Notre Dame, Magda Burger.
Kulturi spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Na ta vprašanja nam bo pomagal odgovoriti zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
Kulturi spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Na ta vprašanja nam bo pomagal odgovoriti zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
V Makedonski pravoslavni cerkvi v RS smo zabeležili praznično večerno bogoslužje pred božičnim dnem, ki so ga po julijanskem koledarju praznovali 7. januarja. Obiskali smo makedonsko pravoslavno skupnost v Kranju, kjer je bogoslužje vodil protojerej Mitko Gazinkovski.
V Makedonski pravoslavni cerkvi v RS smo zabeležili praznično večerno bogoslužje pred božičnim dnem, ki so ga po julijanskem koledarju praznovali 7. januarja. Obiskali smo makedonsko pravoslavno skupnost v Kranju, kjer je bogoslužje vodil protojerej Mitko Gazinkovski.
Božič v Makedonski pravoslavni cerkvi in »Jaslice miru« V Makedonski pravoslavni cerkvi v RS smo zabeležili praznično večerno bogoslužje pred božičnim dnem, ki so ga po julijanskem koledarju praznovali 7. januarja. Obiskali smo makedonsko pravoslavno skupnost v Kranju, kjer je bogoslužje vodil protojerej Mitko Gazinkovski. Na pobudo Turističnega informacijskega centra Preddvor je Društvo Mladi za skupnost v sodelovanju z Zavodom Grof in Grofica na prenovljeni grajski posesti postavilo »Jaslice miru«. Prazničnemu vzdušju se je pridružil tudi Otroški in mladinski pevski zbor OŠ Matije Valjavca Preddvor.
Božič v Makedonski pravoslavni cerkvi in »Jaslice miru« V Makedonski pravoslavni cerkvi v RS smo zabeležili praznično večerno bogoslužje pred božičnim dnem, ki so ga po julijanskem koledarju praznovali 7. januarja. Obiskali smo makedonsko pravoslavno skupnost v Kranju, kjer je bogoslužje vodil protojerej Mitko Gazinkovski. Na pobudo Turističnega informacijskega centra Preddvor je Društvo Mladi za skupnost v sodelovanju z Zavodom Grof in Grofica na prenovljeni grajski posesti postavilo »Jaslice miru«. Prazničnemu vzdušju se je pridružil tudi Otroški in mladinski pevski zbor OŠ Matije Valjavca Preddvor.
Na pobudo Turističnega informacijskega centra Preddvor je Društvo Mladi za skupnost v sodelovanju z Zavodom Grof in Grofica na prenovljeni grajski posesti postavilo »Jaslice miru«. Prazničnemu vzdušju se je pridružil tudi Otroški in mladinski pevski zbor OŠ Matije Valjavca Preddvor.
Na pobudo Turističnega informacijskega centra Preddvor je Društvo Mladi za skupnost v sodelovanju z Zavodom Grof in Grofica na prenovljeni grajski posesti postavilo »Jaslice miru«. Prazničnemu vzdušju se je pridružil tudi Otroški in mladinski pevski zbor OŠ Matije Valjavca Preddvor.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Iz Janezovega evangelija: Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus uporabi veliko različnih načinov, kako pokliče svoje učence. Mateju reče le eno besedo: »Hodi za menoj!« In Matej pusti donosno službo ter gre z njim. Svoje učitelja in nekaj učencev povabi na svoj dom na večerjo. V odlomku, ki smo ga pravkar slišali pa srečamo kar pet Jezusovih učencev, ki jih pokliče enega za drugim. Njihove zgodbe poklicanosti so prepletene z navdušenim pripovedovanjem o Jezusu. Andrej in še en učenec slišita Janeza Krstnika, kako Jezusa imenuje »Jagnje Božje«. Takoj gresta za njim in Jezus ju povabi k sebi domov. Ves dan ostaneta pri njem. Lahko si mislimo, kako močno se je Jezus dotaknil Andreja, da le ta z gotovostjo reče svojemu bratu Simonu: »Našli smo Mesija!« Naslednji dan Jezus pokliče Filipa, ki o Jezusu pripoveduje svojemu prijatelju Natanaelu. Ker ima Natanael predsodke o Nazarečanih, mu Jezus pokaže, da ga osebno pozna. To ga prepriča, da gre za njim. Jezus pokliče prav vsakega človeka na edinstven način. Prosi Jezusa za priložnost, da spregovoriš svojemu prijatelju, sodelavcu ali sosedu, kako je tebe poklical za svojega učenca. Vse ostalo prepusti njemu, kajti On je tisti, ki kliče.
Iz Janezovega evangelija: Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus uporabi veliko različnih načinov, kako pokliče svoje učence. Mateju reče le eno besedo: »Hodi za menoj!« In Matej pusti donosno službo ter gre z njim. Svoje učitelja in nekaj učencev povabi na svoj dom na večerjo. V odlomku, ki smo ga pravkar slišali pa srečamo kar pet Jezusovih učencev, ki jih pokliče enega za drugim. Njihove zgodbe poklicanosti so prepletene z navdušenim pripovedovanjem o Jezusu. Andrej in še en učenec slišita Janeza Krstnika, kako Jezusa imenuje »Jagnje Božje«. Takoj gresta za njim in Jezus ju povabi k sebi domov. Ves dan ostaneta pri njem. Lahko si mislimo, kako močno se je Jezus dotaknil Andreja, da le ta z gotovostjo reče svojemu bratu Simonu: »Našli smo Mesija!« Naslednji dan Jezus pokliče Filipa, ki o Jezusu pripoveduje svojemu prijatelju Natanaelu. Ker ima Natanael predsodke o Nazarečanih, mu Jezus pokaže, da ga osebno pozna. To ga prepriča, da gre za njim. Jezus pokliče prav vsakega človeka na edinstven način. Prosi Jezusa za priložnost, da spregovoriš svojemu prijatelju, sodelavcu ali sosedu, kako je tebe poklical za svojega učenca. Vse ostalo prepusti njemu, kajti On je tisti, ki kliče.
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: »Vaja dela mojstra!«? Povsem enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden od sedmih starogrških modrecev Periander iz Korinta svetoval: μελέτα τὸ πᾶν oziroma »Vse je treba uriti!«. Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« In znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kakšno stvar naredili na hitro, pa kljub našemu hitenju vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da bomo mojster pri kakšnem opravilu ali v določenem znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Zakaj, kot pravi drugi slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Takemu razumevanju pri osvajanju znanja in veščin v družbi je nekoč sledil tudi šolski sistem, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju ali ročnih ali umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so iz takega poučevanja izšli, so bili resnično mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje popolnosti so bili vešči svojega dela in znali te svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa zato sploh ne moremo več prodreti. In povsem enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpežljivosti, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: »Vaja dela mojstra!«? Povsem enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden od sedmih starogrških modrecev Periander iz Korinta svetoval: μελέτα τὸ πᾶν oziroma »Vse je treba uriti!«. Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« In znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kakšno stvar naredili na hitro, pa kljub našemu hitenju vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da bomo mojster pri kakšnem opravilu ali v določenem znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Zakaj, kot pravi drugi slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Takemu razumevanju pri osvajanju znanja in veščin v družbi je nekoč sledil tudi šolski sistem, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju ali ročnih ali umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so iz takega poučevanja izšli, so bili resnično mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje popolnosti so bili vešči svojega dela in znali te svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa zato sploh ne moremo več prodreti. In povsem enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpežljivosti, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Od 22. do 25. januarja bo potekal Svetopisemski maraton, ki ga organizira Svetopisemska družba Slovenije. Tudi letos bodo zanimivi spremljevalni dogodki. Maraton je bil v Sloveniji prvič pripravljen leta 2007 ob letu Svetega pisma, krog sodelujočih gibanj, skupnosti in cerkva pa se vsako leto širi. Naša gostja je Eva Strajnar.
Od 22. do 25. januarja bo potekal Svetopisemski maraton, ki ga organizira Svetopisemska družba Slovenije. Tudi letos bodo zanimivi spremljevalni dogodki. Maraton je bil v Sloveniji prvič pripravljen leta 2007 ob letu Svetega pisma, krog sodelujočih gibanj, skupnosti in cerkva pa se vsako leto širi. Naša gostja je Eva Strajnar.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala templja. Ko je po večurnem delu končal, je obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa omahoval, potem pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreseno listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na mnoge stiske in delovne akcije, ki se začnejo v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in popolnost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in popolnost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala templja. Ko je po večurnem delu končal, je obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa omahoval, potem pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreseno listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na mnoge stiske in delovne akcije, ki se začnejo v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in popolnost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in popolnost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!