Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!
Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!
V tokratni oddaji Sedmi dan bomo osvetlili eno najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora – Več kot 300 let star Škofjeloški pasijon je eno od najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora. To izjemno delo, ki ga je leta 1721 zapisal pater Romuald Marušič, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Oddaja bo raziskovala, kako pomembna je uprizoritev pasijona za ohranjanje kulturne identitete ter kako globoko je vpeta v duhovno življenje skupnosti. Škofjeloški pasijon ni zgolj gledališki dogodek, temveč edinstvena procesijska predstava, ki združuje vero, umetnost in skupnostno izkušnjo ter vsakič znova nagovarja sodobnega človeka. Dotaknili se bomo tudi razlogov, zakaj je pasijon skozi stoletja ostal živ in izjemno priljubljen – tako med ustvarjalci kot občinstvom. Njegova moč se skriva v univerzalnih temah trpljenja, odrešenja, solidarnosti in upanja, ki presegajo čas in prostor. Gost v oddaji je eden od organizatorjev in tudi igralcev v pasijonu Jernej Tavčar.
V tokratni oddaji Sedmi dan bomo osvetlili eno najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora – Več kot 300 let star Škofjeloški pasijon je eno od najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora. To izjemno delo, ki ga je leta 1721 zapisal pater Romuald Marušič, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Oddaja bo raziskovala, kako pomembna je uprizoritev pasijona za ohranjanje kulturne identitete ter kako globoko je vpeta v duhovno življenje skupnosti. Škofjeloški pasijon ni zgolj gledališki dogodek, temveč edinstvena procesijska predstava, ki združuje vero, umetnost in skupnostno izkušnjo ter vsakič znova nagovarja sodobnega človeka. Dotaknili se bomo tudi razlogov, zakaj je pasijon skozi stoletja ostal živ in izjemno priljubljen – tako med ustvarjalci kot občinstvom. Njegova moč se skriva v univerzalnih temah trpljenja, odrešenja, solidarnosti in upanja, ki presegajo čas in prostor. Gost v oddaji je eden od organizatorjev in tudi igralcev v pasijonu Jernej Tavčar.
Z besedami »Dopolnjeno je«, ki jih je Jezus izrekel pred smrtjo na križu, bomo vstopili v skrivnost velikega tedna. Iskali bomo odgovore na vprašanje, kako se lahko sodobni človek v vsakdanjih preizkušnjah poistoveti s Kristusom. Mnoge življenjske preizkušnje nas znova in znova pribijajo na križ, a prav prek Kalvarije vodi pot v novo življenje. O tem, kje najti smisel trpljenja in moč upanja, pa v oddaji na cvetno nedeljo.
Z besedami »Dopolnjeno je«, ki jih je Jezus izrekel pred smrtjo na križu, bomo vstopili v skrivnost velikega tedna. Iskali bomo odgovore na vprašanje, kako se lahko sodobni človek v vsakdanjih preizkušnjah poistoveti s Kristusom. Mnoge življenjske preizkušnje nas znova in znova pribijajo na križ, a prav prek Kalvarije vodi pot v novo življenje. O tem, kje najti smisel trpljenja in moč upanja, pa v oddaji na cvetno nedeljo.
Nataša Rupena je avtorica knjige »Tukaj sem zate … in to je zgodba mojega trpljenja«, katere osrednji del je »Križev pot tolažbe«. V njej predstavi kako jo je v času trpljenja Jezus spremljal, vodil, navdihoval, tolažil, spodbijal,…
Nataša Rupena je avtorica knjige »Tukaj sem zate … in to je zgodba mojega trpljenja«, katere osrednji del je »Križev pot tolažbe«. V njej predstavi kako jo je v času trpljenja Jezus spremljal, vodil, navdihoval, tolažil, spodbijal,…
Katarina in Klemen Lajevec sta poročena 32 let in sta starša šestih otrok. Pravita, da jima je v zakonu lepo, a na njuni skupni poti je bilo kar nekaj preizkušenj. Prva je bila, da pet let po poroki nista mogla imeti otrok. Druga pa, ko se jima je pred 13 leti v šestem mesecu, s hudo pljučnico rodil sin Jakob.
Katarina in Klemen Lajevec sta poročena 32 let in sta starša šestih otrok. Pravita, da jima je v zakonu lepo, a na njuni skupni poti je bilo kar nekaj preizkušenj. Prva je bila, da pet let po poroki nista mogla imeti otrok. Druga pa, ko se jima je pred 13 leti v šestem mesecu, s hudo pljučnico rodil sin Jakob.
Ko spremljamo Jezusovo trpljenje na križu, lahko opazimo tudi ujetosti sodobnega človeka. Kot primer naj služi zgodba o poti iz pekla mamil. Gre za duhovno pot, ki pa je sestavljena iz majhnih korakov in spodbud številnih ljudi.
Ko spremljamo Jezusovo trpljenje na križu, lahko opazimo tudi ujetosti sodobnega človeka. Kot primer naj služi zgodba o poti iz pekla mamil. Gre za duhovno pot, ki pa je sestavljena iz majhnih korakov in spodbud številnih ljudi.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Na cvetno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Sveti Peter pri Mariboru - Malečnik. Daruje jo župnik dr. Sebastijan Valentan. Pri maši sodeluje župnijski pevski zbor pod vodstvom Marije Duh. Pasijon berejo: kronist: Bernarda Kelbič, Jezus: župnik dr. Sebastijan Valentan, Peter: Ivan Dajčman, Juda Iškarijot: Andrej Perko, veliki duhovnik: Milan Čivre, Pilat: Robert Stopajnik, Pilatova žena: Anita Košir, Prva dekla: Darinka Budja, Druga dekla: Simona Kocbek.
Na cvetno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Sveti Peter pri Mariboru - Malečnik. Daruje jo župnik dr. Sebastijan Valentan. Pri maši sodeluje župnijski pevski zbor pod vodstvom Marije Duh. Pasijon berejo: kronist: Bernarda Kelbič, Jezus: župnik dr. Sebastijan Valentan, Peter: Ivan Dajčman, Juda Iškarijot: Andrej Perko, veliki duhovnik: Milan Čivre, Pilat: Robert Stopajnik, Pilatova žena: Anita Košir, Prva dekla: Darinka Budja, Druga dekla: Simona Kocbek.
S cvetno nedeljo se za kristjane začenjajo najpomembnejši dnevi cerkvenega leta. Današnja nedelja pa z imenom nikakor ne namiguje na dneve Jezusovega trpljenja, ampak s cvetjem, oljkami in butarami pomeni predvsem spomin na dogodek, ko je Jezus na oslici prijahal v Jeruzalem, Judje pa so ga navdušeno sprejeli z oljčnimi in palmovimi vejami ter cvetjem. Malo pred tem je namreč obudil Lazarja od mrtvih. Ker pa s pasijonom pomeni tudi uvod v veliki teden, se v njej srečujeta veselje in žalost; taka je liturgija in z njo vred liturgična glasba.
S cvetno nedeljo se za kristjane začenjajo najpomembnejši dnevi cerkvenega leta. Današnja nedelja pa z imenom nikakor ne namiguje na dneve Jezusovega trpljenja, ampak s cvetjem, oljkami in butarami pomeni predvsem spomin na dogodek, ko je Jezus na oslici prijahal v Jeruzalem, Judje pa so ga navdušeno sprejeli z oljčnimi in palmovimi vejami ter cvetjem. Malo pred tem je namreč obudil Lazarja od mrtvih. Ker pa s pasijonom pomeni tudi uvod v veliki teden, se v njej srečujeta veselje in žalost; taka je liturgija in z njo vred liturgična glasba.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, nam je osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, nam je osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del.
V pričakovanju Mesije, judovskega Odrešenika, je bilo v Jezusovem času izvoljeno ljudstvo že nestrpno. Zato so bil čisto iz sebe, ko so v preroku iz Nazareta zaznali svojega rešitelja. Izraelski profeti so napovedovali kralja, ki bo vodil njihova srca in hkrati vzpostavil novo civilizacijo, civilizacijo pravičnosti in ljubezni. Kristus odgovarja njihovim željam in pričakovanjem, zato se tudi vzpne na osliča in s tem dobesedno potrdi, kar so napovedovali preroki, da bo namreč Mesija prijezdil v Jeruzalem. Toda takoj nato se razkrije velik nesporazum, saj so si Judje zamišljali svojega Mesijo kot novega kralja, ki bo obnovil njihovo zemeljsko kraljestvo, kar je pomenilo, da bo znova vzpostavil svobodno Izraelsko državo. In prav ta čas je bil zelo primeren za prevrat proti tujcem, saj je bilo ob velikonočnem prazniku mnogo ljudi v Jeruzalemu, romarji so prišli tudi od daleč. Če bi Kristus želel, bi lahko v hipu z ljudsko množico prevzel oblast. Zeloti ali gorečneži so bili dobro oboroženi in pripravljeni preiti k dejanjem. Toda Kristus bo le nekaj dni kasneje Ponciju Pilatu jasno razložil: »Moje kraljestvo ni od tega sveta!« Zato se sedaj s svojim ožjim spremstvom, se pravi s svojimi najbližjimi učenci, raje umakne in se dobesedno skrije pred množico. Ljudstvo je bilo hudo razočarano, zato je ista množica, ki je klicala: »Hosana na višavah«, le nekaj dni za tem maščevalno vpila: »Križaj ga!« Kristusovo kraljestvo je kraljestvo srca, ki odklanja oblast nad mislijo, občutjem in domišljijo svojih prijateljev. Pušča jim absolutno svobodo. Ta svoboda je torej možnost izbire. V Jezusovo kraljestvo ljubezni nihče ni dolžan vstopiti prisiljeno. Prehod v Jezusovo kraljestvo pa predstavljajo »ozka vrata«, ki tudi za njegove najbližje učence niso sprejemljiva. Gre namreč za trpljenje iz ljubezni in za daritev življenja. Šele po Kristusovem vstajenju so se učenci spomnili, da je Kristus že napovedal, da bo zavržen, zasmehovan in ponižan. Učenci bodo šele kasneje doumeli, da v luči velikonočnega jutra trpljenje ni več prekletstvo, če je le sprejeto kot dar za nekoga, se pravi kot ljubezen do drugih. Brez te misli na novo življenje, tudi za naše zemeljsko vsakodnevno potovanje, je težko vztrajati v daritvi ljubezni. Včasih nam trpljenje zamegli pogled. Tudi ob trpečem Gospodu so vztrajali le malokateri: svete žene, ki so ostale v zvestobi in ljubezni nezlomljive, ter učenec, ki je Jezusa resnično ljubil, Janez, kasnejši apostol in evangelist ljubezni.
V pričakovanju Mesije, judovskega Odrešenika, je bilo v Jezusovem času izvoljeno ljudstvo že nestrpno. Zato so bil čisto iz sebe, ko so v preroku iz Nazareta zaznali svojega rešitelja. Izraelski profeti so napovedovali kralja, ki bo vodil njihova srca in hkrati vzpostavil novo civilizacijo, civilizacijo pravičnosti in ljubezni. Kristus odgovarja njihovim željam in pričakovanjem, zato se tudi vzpne na osliča in s tem dobesedno potrdi, kar so napovedovali preroki, da bo namreč Mesija prijezdil v Jeruzalem. Toda takoj nato se razkrije velik nesporazum, saj so si Judje zamišljali svojega Mesijo kot novega kralja, ki bo obnovil njihovo zemeljsko kraljestvo, kar je pomenilo, da bo znova vzpostavil svobodno Izraelsko državo. In prav ta čas je bil zelo primeren za prevrat proti tujcem, saj je bilo ob velikonočnem prazniku mnogo ljudi v Jeruzalemu, romarji so prišli tudi od daleč. Če bi Kristus želel, bi lahko v hipu z ljudsko množico prevzel oblast. Zeloti ali gorečneži so bili dobro oboroženi in pripravljeni preiti k dejanjem. Toda Kristus bo le nekaj dni kasneje Ponciju Pilatu jasno razložil: »Moje kraljestvo ni od tega sveta!« Zato se sedaj s svojim ožjim spremstvom, se pravi s svojimi najbližjimi učenci, raje umakne in se dobesedno skrije pred množico. Ljudstvo je bilo hudo razočarano, zato je ista množica, ki je klicala: »Hosana na višavah«, le nekaj dni za tem maščevalno vpila: »Križaj ga!« Kristusovo kraljestvo je kraljestvo srca, ki odklanja oblast nad mislijo, občutjem in domišljijo svojih prijateljev. Pušča jim absolutno svobodo. Ta svoboda je torej možnost izbire. V Jezusovo kraljestvo ljubezni nihče ni dolžan vstopiti prisiljeno. Prehod v Jezusovo kraljestvo pa predstavljajo »ozka vrata«, ki tudi za njegove najbližje učence niso sprejemljiva. Gre namreč za trpljenje iz ljubezni in za daritev življenja. Šele po Kristusovem vstajenju so se učenci spomnili, da je Kristus že napovedal, da bo zavržen, zasmehovan in ponižan. Učenci bodo šele kasneje doumeli, da v luči velikonočnega jutra trpljenje ni več prekletstvo, če je le sprejeto kot dar za nekoga, se pravi kot ljubezen do drugih. Brez te misli na novo življenje, tudi za naše zemeljsko vsakodnevno potovanje, je težko vztrajati v daritvi ljubezni. Včasih nam trpljenje zamegli pogled. Tudi ob trpečem Gospodu so vztrajali le malokateri: svete žene, ki so ostale v zvestobi in ljubezni nezlomljive, ter učenec, ki je Jezusa resnično ljubil, Janez, kasnejši apostol in evangelist ljubezni.
Krščansko društvo za duhovno prenovo, pomoč in podporo Žetev Krščansko društvo za duhovno prenovo, pomoč in podporo Žetev je v soboto, 21. februarja pripravilo konferenco z naslovom Združeni v božjem kraljestvu. Konference so se udeležili kristjani iz različnih evangelijskih cerkva in skupnosti iz Slovenije in tujine. Navzoče so nagovorili Urška in Aleš Žagar ter gosta dr. Arleen Westerhof, predstavnica Evropskega preroškega sveta in Dick Westerhof, avtor knjige Širša slika.
Krščansko društvo za duhovno prenovo, pomoč in podporo Žetev Krščansko društvo za duhovno prenovo, pomoč in podporo Žetev je v soboto, 21. februarja pripravilo konferenco z naslovom Združeni v božjem kraljestvu. Konference so se udeležili kristjani iz različnih evangelijskih cerkva in skupnosti iz Slovenije in tujine. Navzoče so nagovorili Urška in Aleš Žagar ter gosta dr. Arleen Westerhof, predstavnica Evropskega preroškega sveta in Dick Westerhof, avtor knjige Širša slika.
Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank.
Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank.
Miti so starim Grkom služili kot pojasnilo za naravne pojave in izvor sveta, hkrati pa so krepili družbene norme in vrednote. Še zlasti veliko zgodb pripoveduje o kaznih za prevzetnost: med te spada mit o Tantalu, na katerega v Homerjevi Odiseji v podzemlju naleti Odisej. Tantal je bil Zevsov potomec in hudobni kralj Sipila, mesta v Anatoliji. Bil je eden redkih smrtnikov, ki se je lahko na Olimpu udeleževal gostij skupaj z bogovi, zaradi posebnega privilegija pa je sčasoma začel preizkušati meje. Smrtnikom je razkrival božanske skrivnosti in bogovom ukradel ambrozijo in nektar, da bi ljudstvu dal okusiti nesmrtnost. Kot poslednji podvig si je zadal, da bo z nezaslišanim zločinom preizkusil vsevednost bogov: ubil je svojega sina Pelopsa in koščke mesa vmešal v enolončnico, ki jo je postregel bogovom. Njegova prevara je bila seveda nemudoma razkrita, Olimpijci pa zgroženi niso hoteli jesti – le boginja Demetra, ki je bila še vedno vznemirjena zaradi izginotja svoje hčerke Perzefone, je v zamaknjenosti zaužila košček Pelopsove rame. Ko so bogovi Pelopsovo truplo znova sestavili in oživili, so mu zato manjkajoči del nadomestili s protezo iz slonovine, Tantala pa so se odločili kruto kaznovati za zločin. Razjarjeni Zevs je tako Tantala ubil in ga vrgel v podzemlje, kjer je moral stati v vodi z vejo sadja nad sabo, pri tem pa trpeti večjo žejo in lakoto. »Tantál trpi pač strašne bolečine tam v strašnem tártaru, kjer se mu veja z razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo če doseči, spet izgine; do grla sega val mu studenčíne, a da bi ga minula strašna žeja, a da bi se napil vodé, nadeja z vodó, ko vpôgne se do nje, premine …« je v eni svojih pesmi zapisal naš Dragotin Kette. Tantalova grozljiva kazen je tako še dandanes opomnik, naj človek ne prestopa meje med smrtniki in bogovi, saj bo vsaka prevzetnost naposled kruto kaznovana.
Miti so starim Grkom služili kot pojasnilo za naravne pojave in izvor sveta, hkrati pa so krepili družbene norme in vrednote. Še zlasti veliko zgodb pripoveduje o kaznih za prevzetnost: med te spada mit o Tantalu, na katerega v Homerjevi Odiseji v podzemlju naleti Odisej. Tantal je bil Zevsov potomec in hudobni kralj Sipila, mesta v Anatoliji. Bil je eden redkih smrtnikov, ki se je lahko na Olimpu udeleževal gostij skupaj z bogovi, zaradi posebnega privilegija pa je sčasoma začel preizkušati meje. Smrtnikom je razkrival božanske skrivnosti in bogovom ukradel ambrozijo in nektar, da bi ljudstvu dal okusiti nesmrtnost. Kot poslednji podvig si je zadal, da bo z nezaslišanim zločinom preizkusil vsevednost bogov: ubil je svojega sina Pelopsa in koščke mesa vmešal v enolončnico, ki jo je postregel bogovom. Njegova prevara je bila seveda nemudoma razkrita, Olimpijci pa zgroženi niso hoteli jesti – le boginja Demetra, ki je bila še vedno vznemirjena zaradi izginotja svoje hčerke Perzefone, je v zamaknjenosti zaužila košček Pelopsove rame. Ko so bogovi Pelopsovo truplo znova sestavili in oživili, so mu zato manjkajoči del nadomestili s protezo iz slonovine, Tantala pa so se odločili kruto kaznovati za zločin. Razjarjeni Zevs je tako Tantala ubil in ga vrgel v podzemlje, kjer je moral stati v vodi z vejo sadja nad sabo, pri tem pa trpeti večjo žejo in lakoto. »Tantál trpi pač strašne bolečine tam v strašnem tártaru, kjer se mu veja z razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo če doseči, spet izgine; do grla sega val mu studenčíne, a da bi ga minula strašna žeja, a da bi se napil vodé, nadeja z vodó, ko vpôgne se do nje, premine …« je v eni svojih pesmi zapisal naš Dragotin Kette. Tantalova grozljiva kazen je tako še dandanes opomnik, naj človek ne prestopa meje med smrtniki in bogovi, saj bo vsaka prevzetnost naposled kruto kaznovana.
Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo večinoma nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »preporod«, torej ponovno rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in velik humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!«, k izvirom, torej k tistim studencem modrosti, iz katerih se je napajala na svojih začetkih človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim nasploh.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane, da homo (po latinsko človek) šele s proučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko znanost samovšečno stremi le še k nenehnemu odkrivanju še nedoseženega in tako hrani najbolj osnovno potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, na antiko in na vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo niti več lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rodne grude, zaradi katere se je narod pod tujimi vladarji stoletja sploh uspel ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina – mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja tistih sokov, iz katerih je zraslo.
Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo večinoma nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »preporod«, torej ponovno rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in velik humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!«, k izvirom, torej k tistim studencem modrosti, iz katerih se je napajala na svojih začetkih človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim nasploh.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane, da homo (po latinsko človek) šele s proučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko znanost samovšečno stremi le še k nenehnemu odkrivanju še nedoseženega in tako hrani najbolj osnovno potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, na antiko in na vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo niti več lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rodne grude, zaradi katere se je narod pod tujimi vladarji stoletja sploh uspel ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina – mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja tistih sokov, iz katerih je zraslo.
Priljubljeno Malo Sveto pismo je po šestdesetih letih izšlo v prenovljeni izdaji. Naš gost je bil biblicist dr. Samo Skralovnik, docent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. V oddaji smo spregovorili o novem Malem Svetem pismu in se dotaknili tudi zavoda Biblično gibanje, katerega direktor je. Izdaja zajema izbor 348 izbranih odlomkov iz Stare in Nove zaveze, ki niso neprekinjeno svetopisemsko besedilo. Prepletajo se namreč uvodi, svetopisemska besedila in komentarji.
Priljubljeno Malo Sveto pismo je po šestdesetih letih izšlo v prenovljeni izdaji. Naš gost je bil biblicist dr. Samo Skralovnik, docent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. V oddaji smo spregovorili o novem Malem Svetem pismu in se dotaknili tudi zavoda Biblično gibanje, katerega direktor je. Izdaja zajema izbor 348 izbranih odlomkov iz Stare in Nove zaveze, ki niso neprekinjeno svetopisemsko besedilo. Prepletajo se namreč uvodi, svetopisemska besedila in komentarji.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Živimo v času, ko smo dobesedno bombardirani z novicami. Dosegajo nas ves čas: po telefonu, sporočilih in elektronski pošti. Te novice so zelo različne. Ob nekaterih se nasmehnemo, ob drugih zamahnemo z roko, večinoma pa jih preprosto preslišimo. Med vsemi pa so tudi takšne, ki nas zares ustavijo, ki nam vzamejo dih: diagnoza, novica o smrti bližnjega ali pa nova priložnost, nepričakovana sprememba. Takšna novica nas lahko prestraši, zmede ali pa nas povabi v nekaj novega. Prav zato kljub vsej informiranosti opažamo, da mnogi ljudje danes živijo v negotovosti: kaj bo jutri, kako bo z družino, zdravjem, s svetom. Prav v takšno človeško izkušnjo stopa praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo danes. Tudi Marijo doseže novica – vendar to ni ena izmed mnogih. Je nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar presega vsakdanje razumevanje. Evangelij nam pove, da se je ob angelovih besedah prestrašila. In res, to srečanje ji popolnoma spremeni življenje. Pred nami je mlado dekle s svojimi načrti, pričakovanji in sanjami. Nato pa zasliši besede, ki jih je težko doumeti: postala bo mati Božjega Sina. To je novica, ki tudi danes presega naše razumevanje, naše predstave in naše “koordinate” sveta. In vendar Marija, kljub temu da ne razume vsega, izreče tiste velike besede: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« V tem trenutku se zgodi globok notranji preobrat: prehod od »jaz« – kjer je človek sam središče svojega življenja –, k odprtosti za Boga in njegov načrt. Marija ne živi več samo zase, ampak svoje življenje izroči v službo nečemu večjemu. Ta Marijin »zgodi se« ni izguba, ampak osvoboditev. Osvoboditev od zaprtosti vase, od stalne skrbi samo zase. Papež Frančišek pravi: »Kdor živi zaprt vase, ne najde veselja; pravo veselje se rodi, ko gremo iz sebe in se podarimo drugim.« Prav to vidimo pri Mariji. Ko stopi iz sebe in sprejme Božji načrt, ne izgubi svojega življenja, ampak ga v polnosti najde. In tudi za nas velja: ko ne živimo več samo zase, ampak se darujemo drugim, v tem presenetljivo odkrijemo mir, zadovoljstvo in pravo srečo. Na ta praznični dan se lahko ozremo v svoje vsakdanje okolje – v odnose, v ljudi, ki so nam blizu, pa tudi v tiste, ki jih morda spregledamo. Prav tam se odpirajo priložnosti za majhne, a pomembne korake: za prehod od »jaz« k drugemu. Morda v prijazni besedi, v potrpežljivosti, v poslušanju ali v preprosti pozornosti. Ne gre za velike geste, ampak za drobne odločitve, ki spreminjajo srce. In prav v teh majhnih prehodih se dogaja nekaj velikega. Svet postaja bolj človeški, odnosi pristnejši, življenje pa polnejše. Naj bo tudi v našem življenju prostor za tisti Marijin »zgodi se«. Kajti prav tam, kjer se odpremo drugemu, se začne rojevati resnično veselje, mir in upanje.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Živimo v času, ko smo dobesedno bombardirani z novicami. Dosegajo nas ves čas: po telefonu, sporočilih in elektronski pošti. Te novice so zelo različne. Ob nekaterih se nasmehnemo, ob drugih zamahnemo z roko, večinoma pa jih preprosto preslišimo. Med vsemi pa so tudi takšne, ki nas zares ustavijo, ki nam vzamejo dih: diagnoza, novica o smrti bližnjega ali pa nova priložnost, nepričakovana sprememba. Takšna novica nas lahko prestraši, zmede ali pa nas povabi v nekaj novega. Prav zato kljub vsej informiranosti opažamo, da mnogi ljudje danes živijo v negotovosti: kaj bo jutri, kako bo z družino, zdravjem, s svetom. Prav v takšno človeško izkušnjo stopa praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo danes. Tudi Marijo doseže novica – vendar to ni ena izmed mnogih. Je nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar presega vsakdanje razumevanje. Evangelij nam pove, da se je ob angelovih besedah prestrašila. In res, to srečanje ji popolnoma spremeni življenje. Pred nami je mlado dekle s svojimi načrti, pričakovanji in sanjami. Nato pa zasliši besede, ki jih je težko doumeti: postala bo mati Božjega Sina. To je novica, ki tudi danes presega naše razumevanje, naše predstave in naše “koordinate” sveta. In vendar Marija, kljub temu da ne razume vsega, izreče tiste velike besede: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« V tem trenutku se zgodi globok notranji preobrat: prehod od »jaz« – kjer je človek sam središče svojega življenja –, k odprtosti za Boga in njegov načrt. Marija ne živi več samo zase, ampak svoje življenje izroči v službo nečemu večjemu. Ta Marijin »zgodi se« ni izguba, ampak osvoboditev. Osvoboditev od zaprtosti vase, od stalne skrbi samo zase. Papež Frančišek pravi: »Kdor živi zaprt vase, ne najde veselja; pravo veselje se rodi, ko gremo iz sebe in se podarimo drugim.« Prav to vidimo pri Mariji. Ko stopi iz sebe in sprejme Božji načrt, ne izgubi svojega življenja, ampak ga v polnosti najde. In tudi za nas velja: ko ne živimo več samo zase, ampak se darujemo drugim, v tem presenetljivo odkrijemo mir, zadovoljstvo in pravo srečo. Na ta praznični dan se lahko ozremo v svoje vsakdanje okolje – v odnose, v ljudi, ki so nam blizu, pa tudi v tiste, ki jih morda spregledamo. Prav tam se odpirajo priložnosti za majhne, a pomembne korake: za prehod od »jaz« k drugemu. Morda v prijazni besedi, v potrpežljivosti, v poslušanju ali v preprosti pozornosti. Ne gre za velike geste, ampak za drobne odločitve, ki spreminjajo srce. In prav v teh majhnih prehodih se dogaja nekaj velikega. Svet postaja bolj človeški, odnosi pristnejši, življenje pa polnejše. Naj bo tudi v našem življenju prostor za tisti Marijin »zgodi se«. Kajti prav tam, kjer se odpremo drugemu, se začne rojevati resnično veselje, mir in upanje.
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Dragi prijatelji, vsi smo v tem spomladanskem času izkusili kašen dan ali celo dneve utrujenosti. Za te trenutke imam lep izraz »spomladanska utrujenost«. Za človeka današnjega časa pa ni glavna težava to, da je utrujen telesno, ampak notranje otopel – brez občutka za čudež. Ob vsem, kar imamo, sredi obilja znanja, zabave in napredka, smo izgubili sposobnost čudenja. Mnogi ne vidijo več smisla v običajnih stvareh: kruhu, soncu, otroku, prijatelju, roži. Vse to se nam zdi samoumevno. Pa vendar je prav v tem – v sposobnosti, da se človek čudi – skrito srce vere. Krščansko življenje se ne začne pri razumevanju vseh naukov ali izpolnjevanju vseh pravil, temveč pri odprtosti srca. Otrok je odprt. Otrok zna strmeti, zna se čuditi. Jezus nam celo pravi, da brez tega otroškega čudenja ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo. Zato je čudenje nekaj zelo resnega. Ni površinski občutek, ni sanjarjenje, ampak globoko duhovno stanje. To je način gledanja na svet, ki se zaveda, da vse, kar imamo, ni nekaj, kar si zaslužimo, temveč nekaj, kar smo prejeli – kot dar. Čudenje se porodi iz ponižnosti: iz sposobnosti, da v najmanjši stvari vidimo veličino Stvarnika in v rutini vsakdanjosti slišimo odmev večnosti. G. K. Chesterton je nekoč zapisal, da svet ne trpi zaradi pomanjkanja čudes, ampak zaradi pomanjkanja čudenja. Svet je poln znamenj, toda mi pogosto ne znamo več gledati. Pogledamo rožo in vidimo rastlino, namesto da bi videli dar. Pogledamo otroka in vidimo odgovornost, namesto da bi videli skrivnost življenja. Chesterton je znal videti pomen v stvareh, ki jih drugi niso opazili – v vodi, v ognju, celo v blatnosti blata. Njegov pogled ni bil romantiziran, temveč jasen. Vse je vredno pozornosti, ker vse prihaja iz istega vira – iz Božje roke. Največji čudež je že to, da obstajamo. Da smo bili ustvarjeni. Da lahko dihamo, hodimo, govorimo. A ravno to je tako težko ceniti. Ko nam nekaj postane preveč znano, postane nevidno. Zato je ena od najglobljih nalog umetnika, kristjana in človeka sploh, da zna izraziti in ponovno odkriti preproste stvari. Da zna videti običajno kot neobičajno – in vsakdanje kot sveto. Chesterton v eni svojih pesmi piše o še nerojenem otroku, ki si v temi maternice predstavlja modro nebo in zelene hribe in hrepeni po življenju. Otrok si želi priti na svet, ker čuti, da bo lahko za vse hvaležen – za vsak grič, za vsako travo, za vsak dan. In njegova prva misel je: »Če bi le bil rojen!« V krščanskem življenju ni nič bolj bistvenega kot hvaležnost. Ta hvaležnost pa se rodi iz čudenja. Ko se človek ustavi, ko zamiži, ko pomisli: kaj pa če tega ne bi imel? Kaj pa če bi bilo vse to – življenje, kruh, prijateljstvo, sonce – izgubljeno? In takrat se srce odpre in reče: »Hvala!« Chesterton je nekoč dejal, da je najboljše darilo, ki ga lahko najdeš v svojih božičnih nogavicah – lastna noga. Kar pomeni: največje darilo je življenje samo. Ne nekaj, kar dobiš – ampak to, kar si. Zato naj bo naša vera polna čudenja. Naj se ne naveličamo sveta, ker se Bog ni naveličal nas. Naj se ne zapremo v cinizem, ker je Bog odprl svoje srce za nas. Postanimo kakor otroci – ne zato, da bi bili naivni, temveč da bi bili odprti. Da bi v vsakem dnevu, v vsakem kruhu, v vsakem pogledu prepoznali čudež. Čudenje je začetek vere. Vera pa je pot k večnemu življenju. Amen.
Dragi prijatelji, vsi smo v tem spomladanskem času izkusili kašen dan ali celo dneve utrujenosti. Za te trenutke imam lep izraz »spomladanska utrujenost«. Za človeka današnjega časa pa ni glavna težava to, da je utrujen telesno, ampak notranje otopel – brez občutka za čudež. Ob vsem, kar imamo, sredi obilja znanja, zabave in napredka, smo izgubili sposobnost čudenja. Mnogi ne vidijo več smisla v običajnih stvareh: kruhu, soncu, otroku, prijatelju, roži. Vse to se nam zdi samoumevno. Pa vendar je prav v tem – v sposobnosti, da se človek čudi – skrito srce vere. Krščansko življenje se ne začne pri razumevanju vseh naukov ali izpolnjevanju vseh pravil, temveč pri odprtosti srca. Otrok je odprt. Otrok zna strmeti, zna se čuditi. Jezus nam celo pravi, da brez tega otroškega čudenja ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo. Zato je čudenje nekaj zelo resnega. Ni površinski občutek, ni sanjarjenje, ampak globoko duhovno stanje. To je način gledanja na svet, ki se zaveda, da vse, kar imamo, ni nekaj, kar si zaslužimo, temveč nekaj, kar smo prejeli – kot dar. Čudenje se porodi iz ponižnosti: iz sposobnosti, da v najmanjši stvari vidimo veličino Stvarnika in v rutini vsakdanjosti slišimo odmev večnosti. G. K. Chesterton je nekoč zapisal, da svet ne trpi zaradi pomanjkanja čudes, ampak zaradi pomanjkanja čudenja. Svet je poln znamenj, toda mi pogosto ne znamo več gledati. Pogledamo rožo in vidimo rastlino, namesto da bi videli dar. Pogledamo otroka in vidimo odgovornost, namesto da bi videli skrivnost življenja. Chesterton je znal videti pomen v stvareh, ki jih drugi niso opazili – v vodi, v ognju, celo v blatnosti blata. Njegov pogled ni bil romantiziran, temveč jasen. Vse je vredno pozornosti, ker vse prihaja iz istega vira – iz Božje roke. Največji čudež je že to, da obstajamo. Da smo bili ustvarjeni. Da lahko dihamo, hodimo, govorimo. A ravno to je tako težko ceniti. Ko nam nekaj postane preveč znano, postane nevidno. Zato je ena od najglobljih nalog umetnika, kristjana in človeka sploh, da zna izraziti in ponovno odkriti preproste stvari. Da zna videti običajno kot neobičajno – in vsakdanje kot sveto. Chesterton v eni svojih pesmi piše o še nerojenem otroku, ki si v temi maternice predstavlja modro nebo in zelene hribe in hrepeni po življenju. Otrok si želi priti na svet, ker čuti, da bo lahko za vse hvaležen – za vsak grič, za vsako travo, za vsak dan. In njegova prva misel je: »Če bi le bil rojen!« V krščanskem življenju ni nič bolj bistvenega kot hvaležnost. Ta hvaležnost pa se rodi iz čudenja. Ko se človek ustavi, ko zamiži, ko pomisli: kaj pa če tega ne bi imel? Kaj pa če bi bilo vse to – življenje, kruh, prijateljstvo, sonce – izgubljeno? In takrat se srce odpre in reče: »Hvala!« Chesterton je nekoč dejal, da je najboljše darilo, ki ga lahko najdeš v svojih božičnih nogavicah – lastna noga. Kar pomeni: največje darilo je življenje samo. Ne nekaj, kar dobiš – ampak to, kar si. Zato naj bo naša vera polna čudenja. Naj se ne naveličamo sveta, ker se Bog ni naveličal nas. Naj se ne zapremo v cinizem, ker je Bog odprl svoje srce za nas. Postanimo kakor otroci – ne zato, da bi bili naivni, temveč da bi bili odprti. Da bi v vsakem dnevu, v vsakem kruhu, v vsakem pogledu prepoznali čudež. Čudenje je začetek vere. Vera pa je pot k večnemu življenju. Amen.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani nam bo osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani nam bo osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Dandanes se težko pripravimo do tega, da bi utihnili – fizično in umsko. Želimo si tišine in miru, potem pa naredimo vse, da ju ne bi bilo. Kako najti notranjo tišino, je pojasnil kapucin br. Jože Smukavec.
Dandanes se težko pripravimo do tega, da bi utihnili – fizično in umsko. Želimo si tišine in miru, potem pa naredimo vse, da ju ne bi bilo. Kako najti notranjo tišino, je pojasnil kapucin br. Jože Smukavec.
Erik Varden, trapist in norveški škof v Trondheimu, je eden vidnejših evropskih duhovnih piscev, ki v svojih delih premišljuje o osamljenosti, krščanskem razumevanju telesnosti, veri v sekularni družbi in krizah sodobnega človeka.
Erik Varden, trapist in norveški škof v Trondheimu, je eden vidnejših evropskih duhovnih piscev, ki v svojih delih premišljuje o osamljenosti, krščanskem razumevanju telesnosti, veri v sekularni družbi in krizah sodobnega človeka.
V zelo povezanem vsakdanu tišina izginja, ker smo izpostavljeni hrupu iz okolja. Zato moramo tega najprej zavestno utišati in stopiti v stik z Bogom. Poglejmo, kaj o tem pravita uršulinka in jezuit.
V zelo povezanem vsakdanu tišina izginja, ker smo izpostavljeni hrupu iz okolja. Zato moramo tega najprej zavestno utišati in stopiti v stik z Bogom. Poglejmo, kaj o tem pravita uršulinka in jezuit.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Teden družine je pastoralna pobuda Katoliške cerkve na Slovenskem, ki vsako pomlad med praznikoma sv. Jožefa,19. marcem, in Marijinega oznanjenja, 25. marcem, spodbuja premislek o zakonu, družinskih odnosih, vzgoji otrok in o tem, kakšno mesto ima v resnici družina v posameznikovem življenju in v družbi.
Teden družine je pastoralna pobuda Katoliške cerkve na Slovenskem, ki vsako pomlad med praznikoma sv. Jožefa,19. marcem, in Marijinega oznanjenja, 25. marcem, spodbuja premislek o zakonu, družinskih odnosih, vzgoji otrok in o tem, kakšno mesto ima v resnici družina v posameznikovem življenju in v družbi.
Elise Ann Allen je v prvi uradni biografiji novega papeža z naslovom: Leon XIV.: Svetovljan in misijonar XXI. stoletja združila analizo njegovega življenja in osebnega pogleda na svet ter s tem orisala njegov slog papeževanja, zaznamovan s pastoralno občutljivostjo in globalno odgovornostjo.
Elise Ann Allen je v prvi uradni biografiji novega papeža z naslovom: Leon XIV.: Svetovljan in misijonar XXI. stoletja združila analizo njegovega življenja in osebnega pogleda na svet ter s tem orisala njegov slog papeževanja, zaznamovan s pastoralno občutljivostjo in globalno odgovornostjo.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Na peto postno, tiho nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Šent Ilj v Slovenskih goricah. Mašuje župnik in dekan Igor Ignacij Novak. Pri maši sodeluje mešani cerkveni pevski zbor župnije Št. Ilj. Vodi ga zborovodkinja in organistka Gabrijela Grabušnik.
Na peto postno, tiho nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Šent Ilj v Slovenskih goricah. Mašuje župnik in dekan Igor Ignacij Novak. Pri maši sodeluje mešani cerkveni pevski zbor župnije Št. Ilj. Vodi ga zborovodkinja in organistka Gabrijela Grabušnik.
Letos mineva 140 let od smrti Franza Liszta, skladatelja, ki je svoj opus obogatil tudi s sakralnimi deli. Via crucis oz. Križev pot je ena njegovih obsežnejših kompozicij, namenjenih mešanemu pevskemu zboru, vokalnim solistom in klavirju. Gre za uglasbitev različnih, večinoma latinskih besedil, ki opisujejo Jezusovo pot na Golgoto s križem na ramenih in njegovo križanje. Posamezne dele med seboj povezujejo meditativne in spokojne, včasih pa tudi dramatično zasnovane klavirske medigre.
Letos mineva 140 let od smrti Franza Liszta, skladatelja, ki je svoj opus obogatil tudi s sakralnimi deli. Via crucis oz. Križev pot je ena njegovih obsežnejših kompozicij, namenjenih mešanemu pevskemu zboru, vokalnim solistom in klavirju. Gre za uglasbitev različnih, večinoma latinskih besedil, ki opisujejo Jezusovo pot na Golgoto s križem na ramenih in njegovo križanje. Posamezne dele med seboj povezujejo meditativne in spokojne, včasih pa tudi dramatično zasnovane klavirske medigre.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, je v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, je v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
Današnja peta postna nedelja ima posebno ime – Tiha nedelja. Vpelje nas v skrivnost trpljenja in smrti, ki nas zares pretrese, ko vstopi v naš dom. Ob smrti svojih staršev me je prvič začela spreletavati misel, da občutek groze, ko umirajo najdražji, ne tiči v dvomu, ali bodo vstali od mrtvih ali ne. Smrt je zame strašljiva zaradi nečesa drugega. Tesnoba ob grobu mojih domačih me zagrne, ko pogledam prek groba, na polje in njive, ki so jih nekoč obdelovali moji dragi rajni, in so komaj dobrih sto metrov stran od pokopališča. Zaboli me, ko se zavem, da tega polja nihče več ne bo ljubil tako, kot sta ga ljubila moj oče in mama. Pri delu na polju se nikoli več ne bom srečal s katerim od svojih domačih, nikoli več me ne bo omamljal vonj po pokošeni travi in zorani njivi, značilen prav za to naše polje; ne bom več videl ptičev, ki za brazdami pobirajo črve, ne vezal snopov pšenice, ne vozil gnoja in ga trosil; nikoli več ne bom videl očeta, ki se je ob zvonjenju farnega zvona ustavil in z nami molil Angel Gospodov. Vse to je le še boleč spomni, vse je dokončno iztrgano iz moje duše. V grobu niso le oni, ampak sem tam tudi sam z vsem, česar s svojimi močmi ne morem več obuditi v življenje. Trpkost umiranja je malo pred svojo smrtjo opisala tudi Simone de Beauvoir. Takole pravi: »Z žalostjo se spominjam vseh knjig, ki sem jih prebrala, vseh krajev, ki sem jih obiskala. Vsega tega ne bo več. Vsa tista glasba, vse tiste slike, vsa tista kultura, zarje v Provansi, nebo nad morjem oblakov, oranžna Luna nad Pirejem, Torcello, Rim, vse te stvari, o katerih sem spregovorila – nikjer ni kraja, kjer bi vse to ponovno zaživelo.« Noben človek nima odgovora na boleče spoznanje, da vse, kar je bilo, vse, kar smo doživeli, ne bo nikoli več oživelo. Izguba tistih, ki smo jih imeli radi, in vseh drugih, ki so nam bili blizu, in jih ni več, je dokončna in popolna. Zagrnila jih je zemlja, nad njo pa je tihota, neoprijemljiva in nevidna, a reže v dušo in briše vsakršen smisel. Kako sam premagujem stisko, ko me ob grobu najdražjih zajame tesnobna tihota izgubljanja? Čustva žalosti, ki me hočejo streti, presekam z molitvijo ene ali več desetk rožnega venca. Počasi mi odleže. Vstali Kristus, tako verujem, po veri neslišno in dovolj otipljivo vstopa v mojo dušo, da lahko povsem mirno odidem s pokopališča. Duše mojih dragih so v Božjih rokah. Nekako vem, da je tako. S temi občutji v sebi se še enkrat ozrem na grob. Obhaja me nedoločljiva gotovost, da so v Bogu naše duše že skupaj. Bolečina izgube, presežena v veri, moja ranjena čustva iz teme počasi dviga na svetlo.
Današnja peta postna nedelja ima posebno ime – Tiha nedelja. Vpelje nas v skrivnost trpljenja in smrti, ki nas zares pretrese, ko vstopi v naš dom. Ob smrti svojih staršev me je prvič začela spreletavati misel, da občutek groze, ko umirajo najdražji, ne tiči v dvomu, ali bodo vstali od mrtvih ali ne. Smrt je zame strašljiva zaradi nečesa drugega. Tesnoba ob grobu mojih domačih me zagrne, ko pogledam prek groba, na polje in njive, ki so jih nekoč obdelovali moji dragi rajni, in so komaj dobrih sto metrov stran od pokopališča. Zaboli me, ko se zavem, da tega polja nihče več ne bo ljubil tako, kot sta ga ljubila moj oče in mama. Pri delu na polju se nikoli več ne bom srečal s katerim od svojih domačih, nikoli več me ne bo omamljal vonj po pokošeni travi in zorani njivi, značilen prav za to naše polje; ne bom več videl ptičev, ki za brazdami pobirajo črve, ne vezal snopov pšenice, ne vozil gnoja in ga trosil; nikoli več ne bom videl očeta, ki se je ob zvonjenju farnega zvona ustavil in z nami molil Angel Gospodov. Vse to je le še boleč spomni, vse je dokončno iztrgano iz moje duše. V grobu niso le oni, ampak sem tam tudi sam z vsem, česar s svojimi močmi ne morem več obuditi v življenje. Trpkost umiranja je malo pred svojo smrtjo opisala tudi Simone de Beauvoir. Takole pravi: »Z žalostjo se spominjam vseh knjig, ki sem jih prebrala, vseh krajev, ki sem jih obiskala. Vsega tega ne bo več. Vsa tista glasba, vse tiste slike, vsa tista kultura, zarje v Provansi, nebo nad morjem oblakov, oranžna Luna nad Pirejem, Torcello, Rim, vse te stvari, o katerih sem spregovorila – nikjer ni kraja, kjer bi vse to ponovno zaživelo.« Noben človek nima odgovora na boleče spoznanje, da vse, kar je bilo, vse, kar smo doživeli, ne bo nikoli več oživelo. Izguba tistih, ki smo jih imeli radi, in vseh drugih, ki so nam bili blizu, in jih ni več, je dokončna in popolna. Zagrnila jih je zemlja, nad njo pa je tihota, neoprijemljiva in nevidna, a reže v dušo in briše vsakršen smisel. Kako sam premagujem stisko, ko me ob grobu najdražjih zajame tesnobna tihota izgubljanja? Čustva žalosti, ki me hočejo streti, presekam z molitvijo ene ali več desetk rožnega venca. Počasi mi odleže. Vstali Kristus, tako verujem, po veri neslišno in dovolj otipljivo vstopa v mojo dušo, da lahko povsem mirno odidem s pokopališča. Duše mojih dragih so v Božjih rokah. Nekako vem, da je tako. S temi občutji v sebi se še enkrat ozrem na grob. Obhaja me nedoločljiva gotovost, da so v Bogu naše duše že skupaj. Bolečina izgube, presežena v veri, moja ranjena čustva iz teme počasi dviga na svetlo.
V soboto, 7. marca je v Lešah pri Tržiču potekalo medkulturno praznovanje ob mednarodnem dnevu žena. Humanitarno društvo ADRA Slovenija v svojih programih veliko pozornosti namenja enakopravnosti žensk. Praznično srečanje so pripravili v sodelovanju z Društvom Medkulturni dialog.
V soboto, 7. marca je v Lešah pri Tržiču potekalo medkulturno praznovanje ob mednarodnem dnevu žena. Humanitarno društvo ADRA Slovenija v svojih programih veliko pozornosti namenja enakopravnosti žensk. Praznično srečanje so pripravili v sodelovanju z Društvom Medkulturni dialog.
Svetovni molitveni dan je ekumensko gibanje, ki v molitvi in povezovanju na različnih področjih združuje ženske iz krščanskih cerkva in skupnosti po vsem svetu. V petek, 6. marca smo zabeležili bogoslužje v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Vodilo letošnjega bogoslužja je bilo svetopisemsko povabilo: »Pridite: jaz vam bom dal počitek«.
Svetovni molitveni dan je ekumensko gibanje, ki v molitvi in povezovanju na različnih področjih združuje ženske iz krščanskih cerkva in skupnosti po vsem svetu. V petek, 6. marca smo zabeležili bogoslužje v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Vodilo letošnjega bogoslužja je bilo svetopisemsko povabilo: »Pridite: jaz vam bom dal počitek«.
Svetovni molitveni dan in Medkulturni dan žena Svetovni molitveni dan je ekumensko gibanje, ki v molitvi in povezovanju na različnih področjih združuje ženske iz krščanskih cerkva in skupnosti po vsem svetu. V petek, 6. marca smo zabeležili bogoslužje v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Vodilo letošnjega bogoslužja je bilo svetopisemsko povabilo: »Pridite: jaz vam bom dal počitek«. V soboto, 7. marca je v Lešah pri Tržiču potekalo medkulturno praznovanje ob mednarodnem dnevu žena. Humanitarno društvo ADRA Slovenija v svojih programih veliko pozornosti namenja enakopravnosti žensk. Praznično srečanje so pripravili v sodelovanju z Društvom Medkulturni dialog.
Svetovni molitveni dan in Medkulturni dan žena Svetovni molitveni dan je ekumensko gibanje, ki v molitvi in povezovanju na različnih področjih združuje ženske iz krščanskih cerkva in skupnosti po vsem svetu. V petek, 6. marca smo zabeležili bogoslužje v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Vodilo letošnjega bogoslužja je bilo svetopisemsko povabilo: »Pridite: jaz vam bom dal počitek«. V soboto, 7. marca je v Lešah pri Tržiču potekalo medkulturno praznovanje ob mednarodnem dnevu žena. Humanitarno društvo ADRA Slovenija v svojih programih veliko pozornosti namenja enakopravnosti žensk. Praznično srečanje so pripravili v sodelovanju z Društvom Medkulturni dialog.
Radostna žalost postnega časa Cerkveno leto je za kristjane temeljni program duhovnega življenja. Vsako leto gremo skupaj s Kristusom skozi njegovo učlovečenje, oznanjevanje, trpljenje, smrt in vstajenje. Prav velikonočna skrivnost, njegova zmaga nad smrtjo, s čimer se v temelju dotika vsakega človeka, pa je središče in vrhunec tega liturgičnega cikla. K njemu je vse usmerjeno, v njem je naše upanje in veselje. V veliki noči Gospodovega vstajenja posije luč na zgodovino in prihodnost človeškega rodu. Prav zato Cerkev že stoletja ohranja izročilo, da se kristjani na veliko noč pripravljamo več tednov. Gre za pot od pepelnične srede, ko se zavemo, da smo »prah in pepel«, da smo po naravi vzeti iz zemlje in da se bomo v zemljo tudi vrnili. Obenem pa verujemo, da smo se v veliki noči rodili po podobi Kristusa in zato bomo, če ostanemo v njem, iz tega prahu tudi vstali. Kajti apostol Pavel nam zagotavlja: Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera (1 Kor 13,14-15). Tu stoji in pade vse krščanstvo. Zato nadaljuje: Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali (1 Kor 13,20). Postni čas je torej spodbuda na tej poti, da bi v sebi obnovili dostojanstvo Božjih otrok, da bi preko krščanske askeze premagovali elemente smrti, ki so še v nas, ter dali prostor Božjemu, vstajenjskemu. V vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na to novo življenje in živimo, kot da Kristus ni vstal od mrtvih. Tako naše življenje postane potovanje brez smisla, bežimo od vsakega trpljenja, bojimo se smrti. Sveti Efrem Sirski je zapisal kratko molitev, ki jo v vzhodni Cerkvi molijo vsak dan postnega časa: Gospod in Vladar mojega življenja, odvzemi mi duha malodušnosti, potrtosti, gospodovalnosti in praznega govorjenja. Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. O, Gospod in Kralj, daj mi videti moje pregrehe in naj ne obsojam svojega brata, ker si blagoslovljen na vekov veke. Amen. A kljub askezi je zaradi cilja, kamor gremo, post prepleten z okusom veselja, zato vzhodni kristjani ta čas imenujejo radostna žalost.
Radostna žalost postnega časa Cerkveno leto je za kristjane temeljni program duhovnega življenja. Vsako leto gremo skupaj s Kristusom skozi njegovo učlovečenje, oznanjevanje, trpljenje, smrt in vstajenje. Prav velikonočna skrivnost, njegova zmaga nad smrtjo, s čimer se v temelju dotika vsakega človeka, pa je središče in vrhunec tega liturgičnega cikla. K njemu je vse usmerjeno, v njem je naše upanje in veselje. V veliki noči Gospodovega vstajenja posije luč na zgodovino in prihodnost človeškega rodu. Prav zato Cerkev že stoletja ohranja izročilo, da se kristjani na veliko noč pripravljamo več tednov. Gre za pot od pepelnične srede, ko se zavemo, da smo »prah in pepel«, da smo po naravi vzeti iz zemlje in da se bomo v zemljo tudi vrnili. Obenem pa verujemo, da smo se v veliki noči rodili po podobi Kristusa in zato bomo, če ostanemo v njem, iz tega prahu tudi vstali. Kajti apostol Pavel nam zagotavlja: Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera (1 Kor 13,14-15). Tu stoji in pade vse krščanstvo. Zato nadaljuje: Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali (1 Kor 13,20). Postni čas je torej spodbuda na tej poti, da bi v sebi obnovili dostojanstvo Božjih otrok, da bi preko krščanske askeze premagovali elemente smrti, ki so še v nas, ter dali prostor Božjemu, vstajenjskemu. V vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na to novo življenje in živimo, kot da Kristus ni vstal od mrtvih. Tako naše življenje postane potovanje brez smisla, bežimo od vsakega trpljenja, bojimo se smrti. Sveti Efrem Sirski je zapisal kratko molitev, ki jo v vzhodni Cerkvi molijo vsak dan postnega časa: Gospod in Vladar mojega življenja, odvzemi mi duha malodušnosti, potrtosti, gospodovalnosti in praznega govorjenja. Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. O, Gospod in Kralj, daj mi videti moje pregrehe in naj ne obsojam svojega brata, ker si blagoslovljen na vekov veke. Amen. A kljub askezi je zaradi cilja, kamor gremo, post prepleten z okusom veselja, zato vzhodni kristjani ta čas imenujejo radostna žalost.
TV Slovenija bo neposredno prenašala molitev, pri kateri se bodo zbrali muslimani ob začetku praznovanja ramazanskega bajrama.
TV Slovenija bo neposredno prenašala molitev, pri kateri se bodo zbrali muslimani ob začetku praznovanja ramazanskega bajrama.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, po mesecu posta, ramazanu, nastopi ramazanski bajram, ki je poleg kurban bajrama največji muslimanski praznik. Praznujemo ga tri dni, kot izraz veselja ob zaključku posta in drugih Bogu ugodnih dejanj, ki smo jih opravljali med ramazanom. Ramazan ni praznik, je blagoslovljen mesec, v katerem se postimo, intenzivno urimo svojo dušo in telo, se učimo potrpežljivosti, samodiscipline in hvaležnosti. Je mesec, v katerem s postom čistimo svoja telesa in duše. Prav tako je ramazan tudi mesec dobrodelnosti, ko čistimo svoje imetje. Ko ramazan zapušča vernike, ki so bili pokorni, je med njimi prisotna določena mera žalosti. Po takšnem mesecu, v katerem se vernik po vseh svojih zmožnostih trudi zaslužiti si Božje usmiljenje, bajram pride kot nagrada. Konec ramazana ne pomeni, da se vrnemo k starim navadam, konec ramazana pomeni veselje in srečo, da smo te navade opustili in postali boljši. In to srečo delimo tudi z družino. Morda je največja skrivnost bajrama prav v tem. Ramazan se je končal, a njegovo sporočilo naj traja. Bistvo je, da to, kar smo en mesec vadili, torej potrpežljivost, skromnost in samonadzor, odnesemo naprej v življenje. Zmernost naj postane način življenja, čuječnost naj postane vsakdan, molitev naj postane dih, dobrota naj postane navada. Ko se danes veselimo bajrama, se ne veselimo le konca posta. Veselimo se poti, ki smo jo prehodili. Poti, na kateri smo se odpovedali ne samo hrani in pijači, ampak tudi slabim besedam, jezi in zavisti. Bajram je praznik, v katerem praznujemo zmago nad samim seboj, zmago nad svojim egom, strastmi in željami. Ob bajramu se posebej spomnimo vseh, ki potrebujejo našo bližino in podporo, spomnimo se osamljenih, bolnih ter tistih, ki hrepenijo po toplini in občutku varnosti. Praznični dnevi naj nas spomnijo, da bajram ni le čas praznovanja, temveč priložnost, da med seboj širimo dobroto, solidarnost in povezanost. Bajram šerif mubarek olsun, vesel in srečen bajram.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, po mesecu posta, ramazanu, nastopi ramazanski bajram, ki je poleg kurban bajrama največji muslimanski praznik. Praznujemo ga tri dni, kot izraz veselja ob zaključku posta in drugih Bogu ugodnih dejanj, ki smo jih opravljali med ramazanom. Ramazan ni praznik, je blagoslovljen mesec, v katerem se postimo, intenzivno urimo svojo dušo in telo, se učimo potrpežljivosti, samodiscipline in hvaležnosti. Je mesec, v katerem s postom čistimo svoja telesa in duše. Prav tako je ramazan tudi mesec dobrodelnosti, ko čistimo svoje imetje. Ko ramazan zapušča vernike, ki so bili pokorni, je med njimi prisotna določena mera žalosti. Po takšnem mesecu, v katerem se vernik po vseh svojih zmožnostih trudi zaslužiti si Božje usmiljenje, bajram pride kot nagrada. Konec ramazana ne pomeni, da se vrnemo k starim navadam, konec ramazana pomeni veselje in srečo, da smo te navade opustili in postali boljši. In to srečo delimo tudi z družino. Morda je največja skrivnost bajrama prav v tem. Ramazan se je končal, a njegovo sporočilo naj traja. Bistvo je, da to, kar smo en mesec vadili, torej potrpežljivost, skromnost in samonadzor, odnesemo naprej v življenje. Zmernost naj postane način življenja, čuječnost naj postane vsakdan, molitev naj postane dih, dobrota naj postane navada. Ko se danes veselimo bajrama, se ne veselimo le konca posta. Veselimo se poti, ki smo jo prehodili. Poti, na kateri smo se odpovedali ne samo hrani in pijači, ampak tudi slabim besedam, jezi in zavisti. Bajram je praznik, v katerem praznujemo zmago nad samim seboj, zmago nad svojim egom, strastmi in željami. Ob bajramu se posebej spomnimo vseh, ki potrebujejo našo bližino in podporo, spomnimo se osamljenih, bolnih ter tistih, ki hrepenijo po toplini in občutku varnosti. Praznični dnevi naj nas spomnijo, da bajram ni le čas praznovanja, temveč priložnost, da med seboj širimo dobroto, solidarnost in povezanost. Bajram šerif mubarek olsun, vesel in srečen bajram.
Poslanica ob ramazanskem bajramu.
Poslanica ob ramazanskem bajramu.
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Napisal ga je kapucin p. Romuald. Letos praznujemo 350. obletnico njegovega rojstva. Pred desetimi leti je bil Škofjeloški pasijon vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. O Škofjeloškem pasijonu, novi uprizoritvi, njegovem sporočilu in aktualnosti za današnji čas pa v tokratni oddaji Sveto in svet.
Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Napisal ga je kapucin p. Romuald. Letos praznujemo 350. obletnico njegovega rojstva. Pred desetimi leti je bil Škofjeloški pasijon vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. O Škofjeloškem pasijonu, novi uprizoritvi, njegovem sporočilu in aktualnosti za današnji čas pa v tokratni oddaji Sveto in svet.
V času epidemije covida-19 je pri Young Caritas nastal projekt Povezani preko telefona, ki povezuje mlade prostovoljce in starejše ljudi v preprostih, a dragocenih telefonskih pogovorih. Pobuda je prerasla začetni okvir epidemije in danes odpira pomembna vprašanja bližine, poslušanja in medgeneracijske povezanosti. O tem, kako lahko že kratek telefonski pogovor človeku prinese občutek sprejetosti, zaupanja in upanja, smo govorili z dr. Matejem Šadlom iz Young Caritas, ki projekt vodi in ga razvija naprej.
V času epidemije covida-19 je pri Young Caritas nastal projekt Povezani preko telefona, ki povezuje mlade prostovoljce in starejše ljudi v preprostih, a dragocenih telefonskih pogovorih. Pobuda je prerasla začetni okvir epidemije in danes odpira pomembna vprašanja bližine, poslušanja in medgeneracijske povezanosti. O tem, kako lahko že kratek telefonski pogovor človeku prinese občutek sprejetosti, zaupanja in upanja, smo govorili z dr. Matejem Šadlom iz Young Caritas, ki projekt vodi in ga razvija naprej.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
Ko govorimo o duhovnosti, pogosto pomislimo na molitev, vero, notranji mir ali iskanje Boga. A duhovnost je način našega življenja, ki nas celostno oblikuje in nam omogoča zdrave odnose, resnično svobodo, odgovornost ter sposobnost ljubiti in spoštovati. Zdrava duhovnost človeka ne zapira vase in straši, temveč ga počasi odpira za resnico o sebi, tudi tam, kjer je ranljiv, nepopoln ali v dvomih. Ne gradi na strahu, ampak na zaupanju. Človek, ki živi zdravo duhovnost, ne izgublja svoje osebnosti, temveč jo postopno najde in razvija. Eden od pomembnih znakov zdrave duhovnosti je notranja svoboda. Takšna duhovnost ne nadomešča človekove vesti, ampak jo krepi. Ne jemlje odgovornosti, ampak jo spodbuja. Človeku pomaga razločevati, ne pa slepo slediti voditelju ali ideji. Omogoča vprašanja, dvome in iskanje. Zdrava duhovnost je tudi globoko povezana z odnosi in vodi v zrelo povezanost z drugimi. Krepi sočutje, poslušanje in spoštovanje drugačnosti. Človek postaja bolj pozoren na trpljenje drugih in bolj odgovoren do skupnosti in sveta, v katerem živi. Pomembno znamenje zdrave duhovnosti je tudi ravnotežje. Takšna duhovnost ne zanika telesa, čustev ali razuma, ampak jih povezuje. Ne beži pred znanostjo, psihologijo ali kritičnim razmišljanjem, temveč jih vključuje v celostno razumevanje človeka. Ne poveličuje trpljenja samega po sebi, ampak išče smisel, upanje in pot skozi težave. Zdrava duhovnost vključuje in medsebojno povezuje tri razsežnosti. Osebno-izkustveno razsežnost, kjer človek doživlja Boga in se z njim srečuje v svoji notranjosti. Skupnostno-institucionalno razsežnost, ki duhovnost umešča v odnose, tradicijo, obrede in odgovornost do skupnosti. Ter refleksivno-razumsko razsežnost, ki omogoča razmislek, učenje, preverjanje in zorenje vere. Nobena od teh ne more nadomestiti druge in nobena ne sme biti izključena. V krščanskem pogledu je zdrava duhovnost vedno povezana z Jezusovo držo. Jezus ni ljudi nadzoroval, temveč jih je vabil. Ni jih utesnjeval, ampak osvobajal. Ni gradil elitnih krogov popolnih, ampak je hodil z ljudmi v njihovi resničnosti. Njegova bližina je človeku pomagala, da je postajal vedno bolj človek v polnosti. Kjer duhovnost vodi človeka v več ljubezni, veselja, notranje svobode, sočutja in odgovornosti, tam je prostor, kjer človek lahko zori v odnosu do Boga, do drugih, do samega sebe, do stvarstva, materialnih stvari in trpljenja. Takšna duhovnost je pristna, življenjska in odporna proti zlorabam, ker temelji na resnici, svobodi, ljubezni in spoštovanju.
Ko govorimo o duhovnosti, pogosto pomislimo na molitev, vero, notranji mir ali iskanje Boga. A duhovnost je način našega življenja, ki nas celostno oblikuje in nam omogoča zdrave odnose, resnično svobodo, odgovornost ter sposobnost ljubiti in spoštovati. Zdrava duhovnost človeka ne zapira vase in straši, temveč ga počasi odpira za resnico o sebi, tudi tam, kjer je ranljiv, nepopoln ali v dvomih. Ne gradi na strahu, ampak na zaupanju. Človek, ki živi zdravo duhovnost, ne izgublja svoje osebnosti, temveč jo postopno najde in razvija. Eden od pomembnih znakov zdrave duhovnosti je notranja svoboda. Takšna duhovnost ne nadomešča človekove vesti, ampak jo krepi. Ne jemlje odgovornosti, ampak jo spodbuja. Človeku pomaga razločevati, ne pa slepo slediti voditelju ali ideji. Omogoča vprašanja, dvome in iskanje. Zdrava duhovnost je tudi globoko povezana z odnosi in vodi v zrelo povezanost z drugimi. Krepi sočutje, poslušanje in spoštovanje drugačnosti. Človek postaja bolj pozoren na trpljenje drugih in bolj odgovoren do skupnosti in sveta, v katerem živi. Pomembno znamenje zdrave duhovnosti je tudi ravnotežje. Takšna duhovnost ne zanika telesa, čustev ali razuma, ampak jih povezuje. Ne beži pred znanostjo, psihologijo ali kritičnim razmišljanjem, temveč jih vključuje v celostno razumevanje človeka. Ne poveličuje trpljenja samega po sebi, ampak išče smisel, upanje in pot skozi težave. Zdrava duhovnost vključuje in medsebojno povezuje tri razsežnosti. Osebno-izkustveno razsežnost, kjer človek doživlja Boga in se z njim srečuje v svoji notranjosti. Skupnostno-institucionalno razsežnost, ki duhovnost umešča v odnose, tradicijo, obrede in odgovornost do skupnosti. Ter refleksivno-razumsko razsežnost, ki omogoča razmislek, učenje, preverjanje in zorenje vere. Nobena od teh ne more nadomestiti druge in nobena ne sme biti izključena. V krščanskem pogledu je zdrava duhovnost vedno povezana z Jezusovo držo. Jezus ni ljudi nadzoroval, temveč jih je vabil. Ni jih utesnjeval, ampak osvobajal. Ni gradil elitnih krogov popolnih, ampak je hodil z ljudmi v njihovi resničnosti. Njegova bližina je človeku pomagala, da je postajal vedno bolj človek v polnosti. Kjer duhovnost vodi človeka v več ljubezni, veselja, notranje svobode, sočutja in odgovornosti, tam je prostor, kjer človek lahko zori v odnosu do Boga, do drugih, do samega sebe, do stvarstva, materialnih stvari in trpljenja. Takšna duhovnost je pristna, življenjska in odporna proti zlorabam, ker temelji na resnici, svobodi, ljubezni in spoštovanju.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, bo v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, bo v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
V tokratni oddaji bomo predstavili misijonsko dogajanje, ki je potekalo v župniji Moravče. Misijon, ki je bil posebna priprava na novo mašo Gregorja Capudra, je bil velik praznik za celotno župnijsko skupnost. Njegov namenjen je bil, da bi si župljani zavestno vzeli čas za Boga, obnovili ter okrepili svojo vero. V oddaji tudi o tem, kako nas župnijska skupnost oblikuje in podpira.
V tokratni oddaji bomo predstavili misijonsko dogajanje, ki je potekalo v župniji Moravče. Misijon, ki je bil posebna priprava na novo mašo Gregorja Capudra, je bil velik praznik za celotno župnijsko skupnost. Njegov namenjen je bil, da bi si župljani zavestno vzeli čas za Boga, obnovili ter okrepili svojo vero. V oddaji tudi o tem, kako nas župnijska skupnost oblikuje in podpira.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.