Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Islamske študije so področje, ki vsebuje razprave o teoloških, zgodovinskih, pravnih in političnih vidikih islamske kulturne prakse in muslimanskih družb. Področje zajema različne interese muslimanskih in nemuslimanskih znanstvenikov bližnjevzhodnih, arabskih, perzijskih in turških študij, pa tudi na področju verske in politične misli islama. Zgodovina islamskih študijev se je začela z radovednostjo zgodnjih orientalistov o preučevanju muslimanske subjektivnosti in izvora Korana, to pa je pogosto pomenilo tudi zapleten poskus opredelitve in določitve mejá koranskega besedila. Islamske študije, ali znotraj verskih študij, islamske teologije ali orientalskih študij v kombinaciji s študijem klasične arabščine, se pogosto opirajo na različne in včasih nasprotujoče si epistemološke in metodološke nastavke. To je razvidno v tem, kako so nekateri programi v Evropi in ZDA povezani z različno pedagogiko in učnimi načrti. V nekaterih programih se manj poudarka daje teoretičnim virom in preučevanju zgodovine, filozofije in etike, to pa bi seveda spodbudilo kritiko pedagoških in raziskovalnih metod za preučevanje niansiranih fenomenov kot na primer islamske civilizacije, prava, intelektualne zgodovine in filozofije. Namesto tega je v zadnjih letih prišlo do premika v pragmatizem pri načinu, kako različni oddelki izvajajo predmete, povezane s političnim islamom in džihadom, to pa ne priča o pluralnosti, zgodovinskih procesih ali celo globalnih tradicijah, ki so temelj muslimanskih družb. Celostna vsebina islamskih študijev je povezana s ključnim sodobnim vprašanjem narave univerze in procesa poučevanja, pa tudi z vrednostjo islamskih študij za humanistiko. V tem pogledu bi morale islamske študije ponuditi kritične teoretične prispevke, ki presegajo identitetno politiko, to pa ima mednarodne implikacije. Pomembno je torej, kako preučujemo islam in muslimansko kulturno prakso, in ne, kdo poučuje tovrstne predmete, ter koliko programi in ponudba predmetov nameravajo zagotoviti celovit in celosten zgodovinski pregled klasičnih in sodobnih izrazov islamske misli in prakse. Potemtakem se je treba vprašati, kako različne vloge učenjakov zarisujejo tovrstne študije in kako islamske študije prispevajo k družbenim vedam in humanistiki.
Islamske študije so področje, ki vsebuje razprave o teoloških, zgodovinskih, pravnih in političnih vidikih islamske kulturne prakse in muslimanskih družb. Področje zajema različne interese muslimanskih in nemuslimanskih znanstvenikov bližnjevzhodnih, arabskih, perzijskih in turških študij, pa tudi na področju verske in politične misli islama. Zgodovina islamskih študijev se je začela z radovednostjo zgodnjih orientalistov o preučevanju muslimanske subjektivnosti in izvora Korana, to pa je pogosto pomenilo tudi zapleten poskus opredelitve in določitve mejá koranskega besedila. Islamske študije, ali znotraj verskih študij, islamske teologije ali orientalskih študij v kombinaciji s študijem klasične arabščine, se pogosto opirajo na različne in včasih nasprotujoče si epistemološke in metodološke nastavke. To je razvidno v tem, kako so nekateri programi v Evropi in ZDA povezani z različno pedagogiko in učnimi načrti. V nekaterih programih se manj poudarka daje teoretičnim virom in preučevanju zgodovine, filozofije in etike, to pa bi seveda spodbudilo kritiko pedagoških in raziskovalnih metod za preučevanje niansiranih fenomenov kot na primer islamske civilizacije, prava, intelektualne zgodovine in filozofije. Namesto tega je v zadnjih letih prišlo do premika v pragmatizem pri načinu, kako različni oddelki izvajajo predmete, povezane s političnim islamom in džihadom, to pa ne priča o pluralnosti, zgodovinskih procesih ali celo globalnih tradicijah, ki so temelj muslimanskih družb. Celostna vsebina islamskih študijev je povezana s ključnim sodobnim vprašanjem narave univerze in procesa poučevanja, pa tudi z vrednostjo islamskih študij za humanistiko. V tem pogledu bi morale islamske študije ponuditi kritične teoretične prispevke, ki presegajo identitetno politiko, to pa ima mednarodne implikacije. Pomembno je torej, kako preučujemo islam in muslimansko kulturno prakso, in ne, kdo poučuje tovrstne predmete, ter koliko programi in ponudba predmetov nameravajo zagotoviti celovit in celosten zgodovinski pregled klasičnih in sodobnih izrazov islamske misli in prakse. Potemtakem se je treba vprašati, kako različne vloge učenjakov zarisujejo tovrstne študije in kako islamske študije prispevajo k družbenim vedam in humanistiki.
Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo pretrgamo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel tako brušenje, mu bo pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsakdo izmed nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma vse življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.
Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo pretrgamo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel tako brušenje, mu bo pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsakdo izmed nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma vse življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Binkoštni verniki v ospredje verovanja postavljajo oseben odnos z Bogom in Sveto pismo. Pred kratkim so v Binkoštni cerkvi Murska Sobota, kjer verniki pravijo, da doživljajo nedeljska bogoslužja, ki so vsakokrat drugačna, toda vedno glasna in vesela, pripravili duhovni konec tedna z naslovom Začni živeti. Kako živa je danes vera in kako nagovori tak vikend? Pred mikrofon smo povabili dva pastorja.
Binkoštni verniki v ospredje verovanja postavljajo oseben odnos z Bogom in Sveto pismo. Pred kratkim so v Binkoštni cerkvi Murska Sobota, kjer verniki pravijo, da doživljajo nedeljska bogoslužja, ki so vsakokrat drugačna, toda vedno glasna in vesela, pripravili duhovni konec tedna z naslovom Začni živeti. Kako živa je danes vera in kako nagovori tak vikend? Pred mikrofon smo povabili dva pastorja.
Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovac. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: »Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek.« Lama mu je odvrnil: »Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega.« Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov zmeraj bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le eden ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in prišel je do sklepa, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: »To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije.« Lama mu je odgovoril: »To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova.« Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopno je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je, kot da bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in z zavedanjem bo naš um vedno bolj pozitiven.
Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovac. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: »Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek.« Lama mu je odvrnil: »Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega.« Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov zmeraj bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le eden ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in prišel je do sklepa, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: »To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije.« Lama mu je odgovoril: »To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova.« Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopno je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je, kot da bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in z zavedanjem bo naš um vedno bolj pozitiven.
V tokratni oddaji bomo spregovorili o duhovništvu v času družbenih in verskih sprememb. Kako se vloga duhovnika spreminja v svetu, kjer tradicija izgublja moč, vera postaja bolj osebna, cerkve pa se praznijo? Kakšne izzive prinašata sekularizacija in individualizem in kje kljub temu ostajajo – ali celo nastajajo – nove priložnosti za pastoralno delovanje, duhovno spremljanje in oznanjevanje evangelija? S sogovorniki bomo razmišljali o tem, kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa in konkretna.
V tokratni oddaji bomo spregovorili o duhovništvu v času družbenih in verskih sprememb. Kako se vloga duhovnika spreminja v svetu, kjer tradicija izgublja moč, vera postaja bolj osebna, cerkve pa se praznijo? Kakšne izzive prinašata sekularizacija in individualizem in kje kljub temu ostajajo – ali celo nastajajo – nove priložnosti za pastoralno delovanje, duhovno spremljanje in oznanjevanje evangelija? S sogovorniki bomo razmišljali o tem, kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa in konkretna.
Janez Ferlež: "Nad vsem tem pa naj bo ljubezen ..." (Kol 3, 12-17)
Janez Ferlež: "Nad vsem tem pa naj bo ljubezen ..." (Kol 3, 12-17)
Na god svetega Petra in Pavla je nadškof msgr. Stanislav Zore v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika Matija Goloba. 6. julija vas ob 9. uri vabi na novo mašo v Šmartno pri Litiji.
Na god svetega Petra in Pavla je nadškof msgr. Stanislav Zore v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika Matija Goloba. 6. julija vas ob 9. uri vabi na novo mašo v Šmartno pri Litiji.
Spremembe družbe v zadnjih desetletjih so vplivale tudi na razumevanje poslanstva in na življenje duhovnika.
Spremembe družbe v zadnjih desetletjih so vplivale tudi na razumevanje poslanstva in na življenje duhovnika.
Kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa, konkretna in bližnja.
Kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa, konkretna in bližnja.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.
Na nedeljo apostolov Petra in Pavla neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Mavra v Izoli. Mašuje župnik Janez Kobal. Pri maši sodeluje družinski župnijski zbor pod vodstvom sestre Božene Kutnar. Na orgle igra Maja Cenčič.
Na nedeljo apostolov Petra in Pavla neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Mavra v Izoli. Mašuje župnik Janez Kobal. Pri maši sodeluje družinski župnijski zbor pod vodstvom sestre Božene Kutnar. Na orgle igra Maja Cenčič.
Duhovniška bratovščina sv. Petra je ameriška skupnost duhovnikov, ki se trudi za ohranjanje obhajanja tradicionalne maše in zakramentov. Kanonično jo je leta 1988 ustanovil papež Janez Pavel II. in kot je zapisano v predstavitvi združenja, se »hrani z duhovnim bogastvom rimske liturgije Cerkve« - tudi s petjem gregorijanskih napevov.
Duhovniška bratovščina sv. Petra je ameriška skupnost duhovnikov, ki se trudi za ohranjanje obhajanja tradicionalne maše in zakramentov. Kanonično jo je leta 1988 ustanovil papež Janez Pavel II. in kot je zapisano v predstavitvi združenja, se »hrani z duhovnim bogastvom rimske liturgije Cerkve« - tudi s petjem gregorijanskih napevov.
Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.
Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.
Živeti pomeni darovati Danes je god svetega Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolov. V cerkvah in umetniških delih ju velikokrat zasledimo s ključi oziroma z mečem in knjigo v rokah. Peter je prvi izpovedal vero, da je Jezus Kristus Božji Sin. In danes vrhovnega voditelja Cerkve, papeža imenujemo za naslednika svetega Petra. On ima ključe nebeškega kraljestva, ko želi vse ljudi tega sveta pripeljati v nebesa. Sveti Pavel pa je bil na začetku goreč nasprotnik krščanstva. Po srečanju in globoki izkušnji srečanja z Jezusom je doumel, da Kristus ni mrtev, ampak živi! In da ga Jezus ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Kakšno veliko usmiljenje našega Boga. On je ves ljubezen in ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa in jo posredovala naprej. Na njun god pa praznujejo tudi vsi duhovniki, saj se spominjajo dneva svojega posvečenja in ga praznujejo. Čez nekaj ur se jim bom pridružil tudi sam, ko bom po rokah gospoda nadškofa Stanislava Zoreta tudi sam posvečen v duhovnika. Na to pot pa me bodo pospremili tudi preostali duhovniki. Tako kot Peter smo tudi duhovniki poklicani, da čim več ljudi pripeljemo v nebeško kraljestvo, da bi živeli srečno in mirno življenje, kljub vsem preizkušnjam, težavam in tegobam tega sveta in življenja. Da bi se zavedali, da s smrtjo ni konec našega življenja, ampak šele začetek nečesa novega, večnega življenja. Kakšen smisel bi imelo življenje, če bi bilo s smrtjo vsega konec? Peter in Pavel sta se tega zavedala in verovala, zato se nista bala iti v smrt za vero, za Jezusa. Zato ju danes častimo kot skali, kot temelj naše Cerkve, kot temelj naše vere. Dala sta nam zgled, kako se v celoti predati Jezusu. V to smo poklicani tudi duhovniki. Ves se dati za Boga in za Cerkev. Tako kot se je pokojni papež Frančišek velikokrat priporočal, da bi molili zanj, se vam tudi sam priporočam v molitev, da bi gorel za Boga in za vse, ki jim bom poslan. Hvala vsem, ki za duhovnike molite in kaj dobrega storite. Hvala vsem, ki ustvarjate vzdušje, kjer mladi fantje lahko razmišljajo o duhovniškem poklicu in na Božji klic lahko odgovorijo.
Živeti pomeni darovati Danes je god svetega Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolov. V cerkvah in umetniških delih ju velikokrat zasledimo s ključi oziroma z mečem in knjigo v rokah. Peter je prvi izpovedal vero, da je Jezus Kristus Božji Sin. In danes vrhovnega voditelja Cerkve, papeža imenujemo za naslednika svetega Petra. On ima ključe nebeškega kraljestva, ko želi vse ljudi tega sveta pripeljati v nebesa. Sveti Pavel pa je bil na začetku goreč nasprotnik krščanstva. Po srečanju in globoki izkušnji srečanja z Jezusom je doumel, da Kristus ni mrtev, ampak živi! In da ga Jezus ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Kakšno veliko usmiljenje našega Boga. On je ves ljubezen in ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa in jo posredovala naprej. Na njun god pa praznujejo tudi vsi duhovniki, saj se spominjajo dneva svojega posvečenja in ga praznujejo. Čez nekaj ur se jim bom pridružil tudi sam, ko bom po rokah gospoda nadškofa Stanislava Zoreta tudi sam posvečen v duhovnika. Na to pot pa me bodo pospremili tudi preostali duhovniki. Tako kot Peter smo tudi duhovniki poklicani, da čim več ljudi pripeljemo v nebeško kraljestvo, da bi živeli srečno in mirno življenje, kljub vsem preizkušnjam, težavam in tegobam tega sveta in življenja. Da bi se zavedali, da s smrtjo ni konec našega življenja, ampak šele začetek nečesa novega, večnega življenja. Kakšen smisel bi imelo življenje, če bi bilo s smrtjo vsega konec? Peter in Pavel sta se tega zavedala in verovala, zato se nista bala iti v smrt za vero, za Jezusa. Zato ju danes častimo kot skali, kot temelj naše Cerkve, kot temelj naše vere. Dala sta nam zgled, kako se v celoti predati Jezusu. V to smo poklicani tudi duhovniki. Ves se dati za Boga in za Cerkev. Tako kot se je pokojni papež Frančišek velikokrat priporočal, da bi molili zanj, se vam tudi sam priporočam v molitev, da bi gorel za Boga in za vse, ki jim bom poslan. Hvala vsem, ki za duhovnike molite in kaj dobrega storite. Hvala vsem, ki ustvarjate vzdušje, kjer mladi fantje lahko razmišljajo o duhovniškem poklicu in na Božji klic lahko odgovorijo.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Slovenska matica in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani sta sredi meseca junija pripravili mednarodno konferenco z naslovom: »Religijsko izkustvo v kontekstu digitalne kulture«. Njeni udeleženci so poskusili odgovoriti na vprašanja, kaj digitalizacija pomeni za delovanje verskih ustanov, kako vpliva na podajanje verskih vsebin? Kje je tu vloga t. i. umetne inteligence? O tem sta spregovorila profesorja s TEOF: dr. Bojan Žalec in dr. Janez Vodičar.
Slovenska matica in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani sta sredi meseca junija pripravili mednarodno konferenco z naslovom: »Religijsko izkustvo v kontekstu digitalne kulture«. Njeni udeleženci so poskusili odgovoriti na vprašanja, kaj digitalizacija pomeni za delovanje verskih ustanov, kako vpliva na podajanje verskih vsebin? Kje je tu vloga t. i. umetne inteligence? O tem sta spregovorila profesorja s TEOF: dr. Bojan Žalec in dr. Janez Vodičar.
Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.
Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku
Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku
Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.
Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.
Besedilo in glasba: Bena Briški Kitara: Primož Križaj
Besedilo in glasba: Bena Briški Kitara: Primož Križaj
Spolnost je v krščanstvu razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Ustvarjena je bila za medsebojno ljubezen, zakonsko zvestobo in odprtost za življenje. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki človeku omogoča, da postane "eno telo" s partnerjem, kot je zapisano v Svetem pismu. Ta združitev telesa in duše v ljubezni je odsev Božje ljubezni do človeštva. Zato je spoštovanje in razumevanje spolnosti ključno za izpolnitev Božjega načrta za človeka.
Spolnost je v krščanstvu razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Ustvarjena je bila za medsebojno ljubezen, zakonsko zvestobo in odprtost za življenje. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki človeku omogoča, da postane "eno telo" s partnerjem, kot je zapisano v Svetem pismu. Ta združitev telesa in duše v ljubezni je odsev Božje ljubezni do človeštva. Zato je spoštovanje in razumevanje spolnosti ključno za izpolnitev Božjega načrta za človeka.
Katakombe je podporna terapevtska skupina namenjena mlajšim moškim. Temelji na iskrenosti, zaupanju in poslušanju. Skupaj iščejo načine, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih pestijo, posebej na področju spolnosti, odnosa do pornografije in čustvene zrelosti.
Katakombe je podporna terapevtska skupina namenjena mlajšim moškim. Temelji na iskrenosti, zaupanju in poslušanju. Skupaj iščejo načine, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih pestijo, posebej na področju spolnosti, odnosa do pornografije in čustvene zrelosti.
Človeka se v aktualnih družbenih razmerah zelo povzdiguje, celo tako, da je postal bog, ki ne priznava omejitev. Da so meje zabrisane, velja tudi za spolnost, ki je najbolj intimna.
Človeka se v aktualnih družbenih razmerah zelo povzdiguje, celo tako, da je postal bog, ki ne priznava omejitev. Da so meje zabrisane, velja tudi za spolnost, ki je najbolj intimna.
V krščanstvu je razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Za verne je spolnost znamenje Božje intimne ljubezni, ki jo želi imeti z vsakim izmed nas. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki možu in ženi omogoča, da postaneta "eno telo", kot je zapisano v Svetem pismu. Z evharistijo postaja tudi človek eno telo z Bogom, zato36 je združitev telesa in duše v ljubezni odsev Božje ljubezni do človeštva.
V krščanstvu je razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Za verne je spolnost znamenje Božje intimne ljubezni, ki jo želi imeti z vsakim izmed nas. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki možu in ženi omogoča, da postaneta "eno telo", kot je zapisano v Svetem pismu. Z evharistijo postaja tudi človek eno telo z Bogom, zato36 je združitev telesa in duše v ljubezni odsev Božje ljubezni do človeštva.
Po nedelji Svete Trojice v četrtek katoličani praznujejo Sveto Rešnje telo in kri. V svetem letu so vabljeni, da kot romarji upanja pri maši pristopijo k oltarju in se okrepijo s hrano ter zdravilom za dušo in telo.
Po nedelji Svete Trojice v četrtek katoličani praznujejo Sveto Rešnje telo in kri. V svetem letu so vabljeni, da kot romarji upanja pri maši pristopijo k oltarju in se okrepijo s hrano ter zdravilom za dušo in telo.
Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko.
Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko.
Na 12. nedeljo med letom neposredno prenašamo mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Maševal bo dr. Edvard Kovač. S petjem bo sodelovala moška vokalna skupina Tromostovje pod umetniškim vodstvom Mihe Zupanca Kovača. Na orgle bo igral Uroš Pele.
Na 12. nedeljo med letom neposredno prenašamo mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Maševal bo dr. Edvard Kovač. S petjem bo sodelovala moška vokalna skupina Tromostovje pod umetniškim vodstvom Mihe Zupanca Kovača. Na orgle bo igral Uroš Pele.
Jezik moj, skrivnost opevaj - so začetne besede in naslov himne, ki jo je leta 1264 napisal sv.Tomaž Akvinski in jo namenil za bogoslužje praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi; takrat je namreč papež Urban IV. uvedel ta praznik za celotno katoliško Cerkev. Missa Pange lingua pa je zadnja maša franko-flamskega skladatelja Josquina de Presa; zasnoval jo je na omenjeni himni sv. Tomaža Akvinskega in temelji na gregorijanskem koralu.
Jezik moj, skrivnost opevaj - so začetne besede in naslov himne, ki jo je leta 1264 napisal sv.Tomaž Akvinski in jo namenil za bogoslužje praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi; takrat je namreč papež Urban IV. uvedel ta praznik za celotno katoliško Cerkev. Missa Pange lingua pa je zadnja maša franko-flamskega skladatelja Josquina de Presa; zasnoval jo je na omenjeni himni sv. Tomaža Akvinskega in temelji na gregorijanskem koralu.
700 let je minilo od prve pisne omembe Juda iz Ljubljane, datirane 6. junija 1325. O dolgi, a pogosto prezrti zgodovini judovske navzočnosti v Ljubljani in širše na Slovenskem je spregovoril naš gost Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Skupaj smo osvetlili, kako so Judje živeli, kje so delovali, kako so vplivali na družbeni, kulturni, gospodarski in verski razvoj mest ter zakaj se zdi, da so izvzeti iz kolektivnega spomina.
700 let je minilo od prve pisne omembe Juda iz Ljubljane, datirane 6. junija 1325. O dolgi, a pogosto prezrti zgodovini judovske navzočnosti v Ljubljani in širše na Slovenskem je spregovoril naš gost Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Skupaj smo osvetlili, kako so Judje živeli, kje so delovali, kako so vplivali na družbeni, kulturni, gospodarski in verski razvoj mest ter zakaj se zdi, da so izvzeti iz kolektivnega spomina.
Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.
Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.
Na binkoštno nedeljo, 8. junija smo obiskali Binkoštno cerkev Ženavlje na Goričkem. Zabeležili smo praznično bogoslužje in pogovor z dr. Danielom Grabarjem, pastorjem in superintendentom Zveze binkoštnih cerkva Slovenije.
Na binkoštno nedeljo, 8. junija smo obiskali Binkoštno cerkev Ženavlje na Goričkem. Zabeležili smo praznično bogoslužje in pogovor z dr. Danielom Grabarjem, pastorjem in superintendentom Zveze binkoštnih cerkva Slovenije.
Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo, in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdanjika. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela popolnoma drugače. Še vedno ima rada svoje delo, vendar razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari pač morajo dozoreti in tako tudi jaz počasi dozorevam za to, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je zdaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. Zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo, če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Številni mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli njihovi starši, marsikateri zakonec pa ne, kako bo, ko bo umrl eden izmed njiju. Pa še veliko drugega. Vedno je kaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in zdaj veselili. Morda ob zgodbah, kot je tista, o kateri mi je pravila kolegica, ki se zdaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to včasih težko razumemo.
Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo, in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdanjika. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela popolnoma drugače. Še vedno ima rada svoje delo, vendar razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari pač morajo dozoreti in tako tudi jaz počasi dozorevam za to, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je zdaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. Zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo, če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Številni mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli njihovi starši, marsikateri zakonec pa ne, kako bo, ko bo umrl eden izmed njiju. Pa še veliko drugega. Vedno je kaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in zdaj veselili. Morda ob zgodbah, kot je tista, o kateri mi je pravila kolegica, ki se zdaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to včasih težko razumemo.
V Kopru je potekal Forum za dialog in mir na Balkanu, ki je zbral nekaj vodilnih predstavnikov verskih skupnosti na tem območju. Katoličani, pravoslavni, evangeličani, muslimani in pripadniki drugih veroizpovedi so razpravljali o miru in sožitju v tej regiji, ki je doživela zelo veliko nasilja, kriz in vojn. Kako bodo poskušale verske skupnosti ohranjati dobro sodelovanje na Balkanu? fotografija: Jože Potrpin
V Kopru je potekal Forum za dialog in mir na Balkanu, ki je zbral nekaj vodilnih predstavnikov verskih skupnosti na tem območju. Katoličani, pravoslavni, evangeličani, muslimani in pripadniki drugih veroizpovedi so razpravljali o miru in sožitju v tej regiji, ki je doživela zelo veliko nasilja, kriz in vojn. Kako bodo poskušale verske skupnosti ohranjati dobro sodelovanje na Balkanu? fotografija: Jože Potrpin
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, ki jih preležim na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagrizeni pa mu niti nočejo podeliti statusa »kave«, mi, kadar si ga ne utegnem privoščiti, v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote. Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo, se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo. Morda. A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje. Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, ki jih preležim na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagrizeni pa mu niti nočejo podeliti statusa »kave«, mi, kadar si ga ne utegnem privoščiti, v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote. Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo, se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo. Morda. A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje. Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
Tudi kakšen zdrs v življenju ima smisel. Ko klecnem, ne zmorem, kot bi bilo treba, kot bi bilo po mojem prav. Najmanj, kar lahko ob tem spoznam, je, da pač ne gre vse zlahka. Odpira mi oči, kako lahko kljub neuspehu okrepim svojo pokončnost, trdnost ob padcih, ki bolijo. Pa se spet dvignem in tvegam. »Brez tveganja v življenju tudi ni veselja« se mi je že od nekdaj zdela privlačna misel. Pomembno pa se mi zdi dojemanje, kaj je tisto, kar je vredno, da sprejmem izziv in se pogumno odpravim na to pot z vsemi svojimi močmi, vložim sebe z zaupanjem in predanostjo, čeprav ne razumem vsega. Prevelika previdnost, ki zavira človeka, mi ni blizu. Marsikdo ima izkušnjo tveganja, ki privede do zanimivega doživljanja razsežnosti občutkov in radosti ob uspehih in novih spoznanjih, ki se porajajo in nas učijo za nove korake. Ljudje smo si zelo različni. Tudi glede tega, kaj je za nekoga težko, celo strašljivo, nedosegljivo. Lahko se na primer vprašam, ali znam biti z nekom, ki trpi, ali raje zbežim, se obrnem stran. A kako pomembno je za trpečega, da je nekdo z njim, samo z njim, samo zanj, samo je … Odpre se ljubezni. Če ljubezni v človeku ni, se vrti v začaranem krogu iskanja smisla, z zaprtim srcem beži, tudi pred trpljenjem. Odprto srce je kot blag veter v vročem, soparnem dnevu. Pelje te bliže življenju, k sebi in drugim. Prikliče prijazne besede, spodbudno držo, lepe misli. Pogosto govorimo o naših čustvenih ranah, ki bolijo, lahko se prenašajo tudi v druge generacije. Pa vendar jih lahko tudi zdravimo, še posebno takrat, ko sprejmemo posledice svojih dejanj, se učimo, darujemo Bogu svojo nemoč. Nič hudega, če se boj iz preteklosti, težkih časov, pokaže v nas, tudi v našem življenju, videzu, bolečinah. To sprejmem, ne potiskam stran, ne igram, ne skrivam. Iskrenost je sprostitev. Morda tudi spolzi z ramen mojih prednikov. Udarci življenja so nas pripeljali sem, kjer sem danes. So del mene, so svetloba moje srčnosti, sestavni del lepo oblikovane umetnine moje notranjosti. Hvala, Gospod, za vse, kar mi daješ v tem skrivnostnem svetu, da lahko rastem s Teboj in odkrivam smisel, svoje poslanstvo.
Tudi kakšen zdrs v življenju ima smisel. Ko klecnem, ne zmorem, kot bi bilo treba, kot bi bilo po mojem prav. Najmanj, kar lahko ob tem spoznam, je, da pač ne gre vse zlahka. Odpira mi oči, kako lahko kljub neuspehu okrepim svojo pokončnost, trdnost ob padcih, ki bolijo. Pa se spet dvignem in tvegam. »Brez tveganja v življenju tudi ni veselja« se mi je že od nekdaj zdela privlačna misel. Pomembno pa se mi zdi dojemanje, kaj je tisto, kar je vredno, da sprejmem izziv in se pogumno odpravim na to pot z vsemi svojimi močmi, vložim sebe z zaupanjem in predanostjo, čeprav ne razumem vsega. Prevelika previdnost, ki zavira človeka, mi ni blizu. Marsikdo ima izkušnjo tveganja, ki privede do zanimivega doživljanja razsežnosti občutkov in radosti ob uspehih in novih spoznanjih, ki se porajajo in nas učijo za nove korake. Ljudje smo si zelo različni. Tudi glede tega, kaj je za nekoga težko, celo strašljivo, nedosegljivo. Lahko se na primer vprašam, ali znam biti z nekom, ki trpi, ali raje zbežim, se obrnem stran. A kako pomembno je za trpečega, da je nekdo z njim, samo z njim, samo zanj, samo je … Odpre se ljubezni. Če ljubezni v človeku ni, se vrti v začaranem krogu iskanja smisla, z zaprtim srcem beži, tudi pred trpljenjem. Odprto srce je kot blag veter v vročem, soparnem dnevu. Pelje te bliže življenju, k sebi in drugim. Prikliče prijazne besede, spodbudno držo, lepe misli. Pogosto govorimo o naših čustvenih ranah, ki bolijo, lahko se prenašajo tudi v druge generacije. Pa vendar jih lahko tudi zdravimo, še posebno takrat, ko sprejmemo posledice svojih dejanj, se učimo, darujemo Bogu svojo nemoč. Nič hudega, če se boj iz preteklosti, težkih časov, pokaže v nas, tudi v našem življenju, videzu, bolečinah. To sprejmem, ne potiskam stran, ne igram, ne skrivam. Iskrenost je sprostitev. Morda tudi spolzi z ramen mojih prednikov. Udarci življenja so nas pripeljali sem, kjer sem danes. So del mene, so svetloba moje srčnosti, sestavni del lepo oblikovane umetnine moje notranjosti. Hvala, Gospod, za vse, kar mi daješ v tem skrivnostnem svetu, da lahko rastem s Teboj in odkrivam smisel, svoje poslanstvo.
Poletni sončni obrat je človeka od nekdaj prevzemal, ne le kot trenutek v astronomskem koledarju, ampak predvsem kot simbol, ki ga različne kulture tako ali drugače zaznamujejo že tisočletja. Kaj nam danes pomeni ta starodavni ritem narave? Kako poletni solsticij razumemo v znanosti, tradiciji in duhovnosti? Pridružite se pogovoru o svetlobi, času in človeku, ki vedno znova in vedno bolj išče.
Poletni sončni obrat je človeka od nekdaj prevzemal, ne le kot trenutek v astronomskem koledarju, ampak predvsem kot simbol, ki ga različne kulture tako ali drugače zaznamujejo že tisočletja. Kaj nam danes pomeni ta starodavni ritem narave? Kako poletni solsticij razumemo v znanosti, tradiciji in duhovnosti? Pridružite se pogovoru o svetlobi, času in človeku, ki vedno znova in vedno bolj išče.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Ob delovniku se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče družini naznanil, da si ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Ob delovniku se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče družini naznanil, da si ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
V Cerkvi na Slovenskem je v maju potekal Teden molitve za nove duhovne poklice. Kakšno je pravzaprav stanje na področju duhovnih poklicev v Sloveniji? Prihodnji teden bomo v oddaji Sledi večnosti predstavili novomašnika, letos sta dva. Pred tem pa smo raziskali podrobneje, kakšno je sedanje stanje. Obiskali smo župnijo Dob in župnika Jureta Ferleža, ki je voditelj Komisije za poklicanost in nove duhovne poklice v ljubljanski nadškofiji.
V Cerkvi na Slovenskem je v maju potekal Teden molitve za nove duhovne poklice. Kakšno je pravzaprav stanje na področju duhovnih poklicev v Sloveniji? Prihodnji teden bomo v oddaji Sledi večnosti predstavili novomašnika, letos sta dva. Pred tem pa smo raziskali podrobneje, kakšno je sedanje stanje. Obiskali smo župnijo Dob in župnika Jureta Ferleža, ki je voditelj Komisije za poklicanost in nove duhovne poklice v ljubljanski nadškofiji.
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
V Svetem pismu beremo, da je naše telo tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19), kar pomeni, da je sveto in prostor, kjer želi bivati Bog. Sodobna družba pa pogosto telo obravnava kot predmet za užitek, zunanjo lepoto ali celo kot tržno blago, kar lahko vodi v pritisk, nezadovoljstvo in oddaljenost od resnice o svoji vrednosti. V krščanstvu je telo dobilo največjo vrednost v tem, da je Bog postal človek v Jezusu Kristusu. Več o tem, zakaj je telo tempelj Svetega Duha in kaj to pomeni, pa v naslednji oddaji.
V Svetem pismu beremo, da je naše telo tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19), kar pomeni, da je sveto in prostor, kjer želi bivati Bog. Sodobna družba pa pogosto telo obravnava kot predmet za užitek, zunanjo lepoto ali celo kot tržno blago, kar lahko vodi v pritisk, nezadovoljstvo in oddaljenost od resnice o svoji vrednosti. V krščanstvu je telo dobilo največjo vrednost v tem, da je Bog postal človek v Jezusu Kristusu. Več o tem, zakaj je telo tempelj Svetega Duha in kaj to pomeni, pa v naslednji oddaji.
Po več kot šestdesetih letih so v Narodni galeriji pripravili obsežen projekt oziroma razstavo z naslovom Barok v Sloveniji: slikarstvo in kiparstvo. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Z razstavo, ki so jo odprli aprila in bo na ogled vse do novembra želijo na novo opredeliti obdobje baroka, ki je na ozemlju naše države zaznamovalo predvsem 17. in 18. stoletje. Na razstavi je razstavljenih več kot 200 baročnih umetniških del slik in kipov ter drugih uporabnih predmetov.
Po več kot šestdesetih letih so v Narodni galeriji pripravili obsežen projekt oziroma razstavo z naslovom Barok v Sloveniji: slikarstvo in kiparstvo. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Z razstavo, ki so jo odprli aprila in bo na ogled vse do novembra želijo na novo opredeliti obdobje baroka, ki je na ozemlju naše države zaznamovalo predvsem 17. in 18. stoletje. Na razstavi je razstavljenih več kot 200 baročnih umetniških del slik in kipov ter drugih uporabnih predmetov.
Živa Dobrovoljc, modna oblikovalka in študentka dietetike, je po težki izkušnji z motnjo hranjenja čudežno ozdravela. Spoznanje, da je od Boga neskončno ljubljena in poklicana, da ljubi, pa deli s prijateljico Brino v podkastu Do nebes. Prisluhnite ji!
Živa Dobrovoljc, modna oblikovalka in študentka dietetike, je po težki izkušnji z motnjo hranjenja čudežno ozdravela. Spoznanje, da je od Boga neskončno ljubljena in poklicana, da ljubi, pa deli s prijateljico Brino v podkastu Do nebes. Prisluhnite ji!
V svetu hitrih družbenih sprememb in tehnološkega napredka pogosto spregledamo vlogo, ki jo ima človek, opredeljen s telesom, dušo in duhom. Poglejmo, kako v sodobni kulturi vidimo človeško telo.
V svetu hitrih družbenih sprememb in tehnološkega napredka pogosto spregledamo vlogo, ki jo ima človek, opredeljen s telesom, dušo in duhom. Poglejmo, kako v sodobni kulturi vidimo človeško telo.
V svetu hitrih družbenih sprememb in tehnološkega napredka pogosto spregledamo vlogo, ki jo ima človek, opredeljen s telesom, dušo in duhom. Poglejmo, kako v sodobni kulturi vidimo človeško telo.
V svetu hitrih družbenih sprememb in tehnološkega napredka pogosto spregledamo vlogo, ki jo ima človek, opredeljen s telesom, dušo in duhom. Poglejmo, kako v sodobni kulturi vidimo človeško telo.