Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
22. februarja bodo po župnijah Katoliške cerkve v Sloveniji volili nove člane pastoralnih svetov, ponekod pa tudi gospodarskih svetov. Posvetovalna in delovana telesa pomagajo župniku pri vodenju župnije.
22. februarja bodo po župnijah Katoliške cerkve v Sloveniji volili nove člane pastoralnih svetov, ponekod pa tudi gospodarskih svetov. Posvetovalna in delovana telesa pomagajo župniku pri vodenju župnije.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
Krščanska skupnost že vse od svojih začetkov posebno pozornost namenja bolnikom in skrbi zanje. Zakrament bolniškega maziljenja se uvršča med zakramente ozdravljanja, prejmejo pa ga lahko vsi, ki imajo težjo bolezen, lahko tudi psihično, in starostniki. Podeljuje ga duhovnik, ki položi roke na bolnika, ga mazili in pri tem izgovarja molitev. Pogosto je prepričanje, da je zakrament bolniškega maziljenja enak poslednjemu zakramentu, in zato namenjen le umirajočim, vendar je to prepričanje zmotno.
Krščanska skupnost že vse od svojih začetkov posebno pozornost namenja bolnikom in skrbi zanje. Zakrament bolniškega maziljenja se uvršča med zakramente ozdravljanja, prejmejo pa ga lahko vsi, ki imajo težjo bolezen, lahko tudi psihično, in starostniki. Podeljuje ga duhovnik, ki položi roke na bolnika, ga mazili in pri tem izgovarja molitev. Pogosto je prepričanje, da je zakrament bolniškega maziljenja enak poslednjemu zakramentu, in zato namenjen le umirajočim, vendar je to prepričanje zmotno.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
Papež Leon XIV. je poslanico za 34. svetovni dan bolnikov naslovil »Samarijanovo sočutje: ljubiti s prenašanjem bolečine drugega«.
Papež Leon XIV. je poslanico za 34. svetovni dan bolnikov naslovil »Samarijanovo sočutje: ljubiti s prenašanjem bolečine drugega«.
V okviru svetovnega tedna medverske harmonije je mufti Islamske skupnosti v Sloveniji Nevzet Porić na medreligijskem zajtrku gostil predstavnike največjih verskih skupnosti pri nas. Po njegovem mnenju je medverski dialog pri nas na zelo visoki ravni.
V okviru svetovnega tedna medverske harmonije je mufti Islamske skupnosti v Sloveniji Nevzet Porić na medreligijskem zajtrku gostil predstavnike največjih verskih skupnosti pri nas. Po njegovem mnenju je medverski dialog pri nas na zelo visoki ravni.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Na šesto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz mariborske stolnice sv. Janeza Krstnika. Mašuje župnik Danijel Lasbaher. Pri maši sodeluje Župnijski mladinski pevski zbor Cvetane Príol pod vodstvom Eve Kovačevič.
Na šesto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz mariborske stolnice sv. Janeza Krstnika. Mašuje župnik Danijel Lasbaher. Pri maši sodeluje Župnijski mladinski pevski zbor Cvetane Príol pod vodstvom Eve Kovačevič.
V oddaji spoznavamo program Zdravilna beseda, ki v župnijah, krščanskih skupnostih in na spletu ponuja varen prostor za ljudi, ki se soočajo z življenjskimi stiskami. Program je že od vsega začetka naravnan ekumensko. Z gostom Markom Ipavcem smo preverili, kako potekajo srečanja, kaj pomeni varen prostor in kako Božja beseda nagovarja posameznike. Dotaknemo se tudi vprašanj, kdaj je potrebna strokovna pomoč in kaj kot družba pogosto spregledamo ob globokih ranah.
V oddaji spoznavamo program Zdravilna beseda, ki v župnijah, krščanskih skupnostih in na spletu ponuja varen prostor za ljudi, ki se soočajo z življenjskimi stiskami. Program je že od vsega začetka naravnan ekumensko. Z gostom Markom Ipavcem smo preverili, kako potekajo srečanja, kaj pomeni varen prostor in kako Božja beseda nagovarja posameznike. Dotaknemo se tudi vprašanj, kdaj je potrebna strokovna pomoč in kaj kot družba pogosto spregledamo ob globokih ranah.
Pred več kot 2000 leti so Judje močno pričakovali, da bo nastopil odrešenik, po hebrejsko māšīaḥ, torej mesija. Ta odrešenik je bil tisoč let prej že napovedan največjemu judovskemu kralju Davidu, ko mu je Bog po preroku Natanu naznanil, da bo iz njegove rodbine izšel odrešenik. To so v nadaljnjih stoletjih Izraelu napovedovali tudi ostali preroki. Ob vseh teh napovedih so Judje živeli v pričakovanju velikega voditelja, neke vrste novega kralja Davida, ki bo vse Jude ponovno povezal v eno, samostojno in svobodno kraljestvo. Seveda se je to upanje v obdobju rimske okupacije samo še stopnjevalo v pričakovanju, da bo mesija izvoljeni narod povedel k osvobodilni in odrešilni zmagi proti Rimljanom. In mesija se je rodil. Trideset let zatem je po krstu v Jordanu začel tudi javno delati, a še zdaleč ne kot politični voditelj, ki bi ob sebi zbiral nacionalistične upornike in revolucionarje. Nasprotno – Jezus je hodil iz kraj v kraj, ozdravljal ljudi in jim razlagal o Bogu. Revolucija se ni zgodila in njegovim poslušalcem je hitro postalo jasno, da je ne bo. Še toliko bolj ob besedah, ki jih poslušamo na današnjo nedeljo, ko je rekel: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« Ne samo, da ne namerava izpeljati revolucije, ampak niti ne namerava ukiniti ali razveljaviti judovske postave, ki jo je Bog dal Mojzesu, niti ne misli razveljaviti tega, kar so napovedovali preroki. Ne. To celo namerava nadgraditi, s tem, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.« Še huje pa bo, če bratu rečeš »tepec« ali »norec«. Ali pa, ko Jezus pravi, da je nesmiselno prinesti daritev k oltarju, če se prej ne spraviš z bratom. Še bolj radikalen je, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Toda Jezus resnično želi izpeljati revolucijo. Pa ne v smislu osvoboditve judovskega naroda, ampak revolucijo, ki ekstremno nadgradi življenje, ki poteka po pravilih in predpisih. Izpolnjevanje temeljnih človeških zakonov nadgradi na raven odnosa. Ni torej bistvo v izpolnjevanju pravil in predpisov, ampak v tem, da v drugem vidim sočloveka – brata in sestro. In v tem je jedro Jezusove revolucije, ko vabi vse, ki smo po krstu njegovi bratje in sestre, da bi tako tudi ravnali drug z drugim. Ne po predpisih in pravilih, ampak na ravni odnosa, ki je bivanjsko utemeljen v Jezusu. Na tej točki stvari stojijo ali pa padejo. Samo tako se lahko zares na tiho in v globini človeških src izvaja revolucija – ko ljubiš Boga, lahko ljubiš tudi svojega bližnjega kakor samega sebe.
Pred več kot 2000 leti so Judje močno pričakovali, da bo nastopil odrešenik, po hebrejsko māšīaḥ, torej mesija. Ta odrešenik je bil tisoč let prej že napovedan največjemu judovskemu kralju Davidu, ko mu je Bog po preroku Natanu naznanil, da bo iz njegove rodbine izšel odrešenik. To so v nadaljnjih stoletjih Izraelu napovedovali tudi ostali preroki. Ob vseh teh napovedih so Judje živeli v pričakovanju velikega voditelja, neke vrste novega kralja Davida, ki bo vse Jude ponovno povezal v eno, samostojno in svobodno kraljestvo. Seveda se je to upanje v obdobju rimske okupacije samo še stopnjevalo v pričakovanju, da bo mesija izvoljeni narod povedel k osvobodilni in odrešilni zmagi proti Rimljanom. In mesija se je rodil. Trideset let zatem je po krstu v Jordanu začel tudi javno delati, a še zdaleč ne kot politični voditelj, ki bi ob sebi zbiral nacionalistične upornike in revolucionarje. Nasprotno – Jezus je hodil iz kraj v kraj, ozdravljal ljudi in jim razlagal o Bogu. Revolucija se ni zgodila in njegovim poslušalcem je hitro postalo jasno, da je ne bo. Še toliko bolj ob besedah, ki jih poslušamo na današnjo nedeljo, ko je rekel: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« Ne samo, da ne namerava izpeljati revolucije, ampak niti ne namerava ukiniti ali razveljaviti judovske postave, ki jo je Bog dal Mojzesu, niti ne misli razveljaviti tega, kar so napovedovali preroki. Ne. To celo namerava nadgraditi, s tem, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.« Še huje pa bo, če bratu rečeš »tepec« ali »norec«. Ali pa, ko Jezus pravi, da je nesmiselno prinesti daritev k oltarju, če se prej ne spraviš z bratom. Še bolj radikalen je, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Toda Jezus resnično želi izpeljati revolucijo. Pa ne v smislu osvoboditve judovskega naroda, ampak revolucijo, ki ekstremno nadgradi življenje, ki poteka po pravilih in predpisih. Izpolnjevanje temeljnih človeških zakonov nadgradi na raven odnosa. Ni torej bistvo v izpolnjevanju pravil in predpisov, ampak v tem, da v drugem vidim sočloveka – brata in sestro. In v tem je jedro Jezusove revolucije, ko vabi vse, ki smo po krstu njegovi bratje in sestre, da bi tako tudi ravnali drug z drugim. Ne po predpisih in pravilih, ampak na ravni odnosa, ki je bivanjsko utemeljen v Jezusu. Na tej točki stvari stojijo ali pa padejo. Samo tako se lahko zares na tiho in v globini človeških src izvaja revolucija – ko ljubiš Boga, lahko ljubiš tudi svojega bližnjega kakor samega sebe.
Šoa – spominjamo se, mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta so v Judovskem kulturnem centru Ljubljana v sodelovanju z Judovsko skupnostjo Slovenije, Liberalno judovsko skupnostjo Slovenije in Mini teatrom pripravili spominsko slovesnost. Branju imen 661 slovenskih Judov, ki so preminuli v holokavstu, so letos prvič dodali tudi imena 99 romskih žrtev holokavsta.
Šoa – spominjamo se, mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta so v Judovskem kulturnem centru Ljubljana v sodelovanju z Judovsko skupnostjo Slovenije, Liberalno judovsko skupnostjo Slovenije in Mini teatrom pripravili spominsko slovesnost. Branju imen 661 slovenskih Judov, ki so preminuli v holokavstu, so letos prvič dodali tudi imena 99 romskih žrtev holokavsta.
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed nameni tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje.« Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo svojo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi nobenega prijetnega občutja, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi sicer potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi,« pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti,« ki v nasprotju z naklonjenostjo za svojo rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled res bistven pri ljubezni, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča.« Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred svojimi očmi. Vendar pa Aristotel na drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto prihaja do nesorazmernosti: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sami ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub.« Aristotel pravi, da pride do takšnih situacij zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso bila osnovana na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena eden drugemu ne moreta več nuditi tega, kar si drugi želi, se takšna zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila kot takega, ampak le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi kot taki in zato tudi trajno.« Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in je podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve.« Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugemu to, »kar je njemu samemu neka vrednota.« Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem v enaki meri deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed nameni tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje.« Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo svojo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi nobenega prijetnega občutja, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi sicer potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi,« pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti,« ki v nasprotju z naklonjenostjo za svojo rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled res bistven pri ljubezni, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča.« Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred svojimi očmi. Vendar pa Aristotel na drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto prihaja do nesorazmernosti: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sami ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub.« Aristotel pravi, da pride do takšnih situacij zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso bila osnovana na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena eden drugemu ne moreta več nuditi tega, kar si drugi želi, se takšna zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila kot takega, ampak le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi kot taki in zato tudi trajno.« Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in je podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve.« Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugemu to, »kar je njemu samemu neka vrednota.« Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem v enaki meri deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki rigajo, kadar se ne pasejo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim. In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega 'riganja' boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno. Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal. Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala. Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus. Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti. Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave. Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto. To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmo, sem ju z upravičenim razlogom. Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno. In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)
V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki rigajo, kadar se ne pasejo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim. In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega 'riganja' boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno. Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal. Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala. Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus. Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti. Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave. Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto. To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmo, sem ju z upravičenim razlogom. Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno. In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)
Postni čas je obdobje tišine, razmisleka in notranje prenove. Kaj sploh pomeni post v krščanskem življenju? Je le odpoved hrani ali veliko več kot to? Spregovorili bomo o tem, čemu post služi, kako nas vabi k večji zbranosti, solidarnosti in poglobitvi odnosa z Bogom ter z bližnjimi. Posebej bomo osvetlili tudi pomen pepelnice – zakaj smo v katoliški tradiciji zaznamovani s pepelom in kako to znamenje pokore in spreobrnjenja govori o minljivosti, ponižnosti in novem začetku. O trenutku ustavitve, razmisleka in duhovne prenove govori duhovnik dr. Anže Cunk.
Postni čas je obdobje tišine, razmisleka in notranje prenove. Kaj sploh pomeni post v krščanskem življenju? Je le odpoved hrani ali veliko več kot to? Spregovorili bomo o tem, čemu post služi, kako nas vabi k večji zbranosti, solidarnosti in poglobitvi odnosa z Bogom ter z bližnjimi. Posebej bomo osvetlili tudi pomen pepelnice – zakaj smo v katoliški tradiciji zaznamovani s pepelom in kako to znamenje pokore in spreobrnjenja govori o minljivosti, ponižnosti in novem začetku. O trenutku ustavitve, razmisleka in duhovne prenove govori duhovnik dr. Anže Cunk.
To je zgodba o razumevanju prave narave stvari. Z budističnega stališča sta relativna celo čas in prostor, zato nimata nespremenljivega, trdnega obstoja. Različni dogodki se lahko v istem prostoru dogajajo istočasno. To lepo prikazuje zgodba o tibetanskem mojstru Milarepi in jakovem rogu. Tibet je zelo mrzla dežela, vendar je Milarepa obvladal jogijsko tehniko notranje toplote (»tumo«), zato je celo v visokih pogorjih Himalaje nosil le bombažno ogrinjalo. Tudi eden izmed njegovih učencev je obvladal tumo, vendar je bil manjše rasti kot Milarepa, zato so ga imenovali Rečungpa. »Re« v tibetanščini pomeni bombaž, »čung« pa majhen, zato so ga klicali »mali, v bombaž oviti jogi«. Milarepa ga je nekoč poslal v Indijo, da od tam prinese nauke, ki jih še ni prejel. Rečungpa se je vrnil z naročenimi nauki, vendar je zraven prinesel še nekaj knjig o črni magiji. Ker je v Indiji prejel veliko redkih in dragocenih naukov, je bil na to malce preveč ponosen in si je mislil, da je že dosegel enako raven spoznanja kot njegov učitelj. Milarepa, ki mu je prišel naproti, da bi ga pozdravil, je to vedel in je nameraval uničiti te knjige, ki bi Rečungpi samo škodovale. Medtem ko je Rečungpa odšel po vodo, jih je Milarepa hitro sežgal. Ko se je Rečungpa vrnil in to videl, se je silno razjezil in je Milarepi dejanje zameril. Hodil je za njim in kuhal mulo. Morala sta prečkati prostrano planoto, kjer ni bilo rastja ne zavetja. Na tleh sta našla jakov rog in Milarepa je dejal Rečungpi, naj ga vzame, saj jima bo morda kmalu prišel prav. Rečungpa ga je nejevoljno ubogal in si mislil, da se je njegovemu učitelju zmešalo, saj uničuje dragocene stvari in zbira ničvredne. Ko sta dosegla osrednji del planote, se je nad njima razbesnela silovita nevihta s točo. Milarepa je Rečungpi naročil, naj rog položi na tla, in Milarepa je hitro smuknil v zavetje notranjosti roga. Rog se ob tem ni povečal in tudi Milarepa se ni skrčil. Udobno se je namestil v rogu in začel prepevati pesem, s katero je vabil Rečungpo, naj se mu pridruži. Seveda Rečungpa tega ni zmogel, ker še ni dosegel končnega spoznanja prave narave resničnosti, zato je ostal zunaj sredi nevihte in njegov ponos se je razblinil v nič. Kako je to mogoče? Kako se lahko človek usede v jakov rog, ne da bi se rog povečal ali človek zmanjšal? Take na videz nemogoče stvari se lahko zgodijo, ko popolno razumemo pravo naravo stvari.
To je zgodba o razumevanju prave narave stvari. Z budističnega stališča sta relativna celo čas in prostor, zato nimata nespremenljivega, trdnega obstoja. Različni dogodki se lahko v istem prostoru dogajajo istočasno. To lepo prikazuje zgodba o tibetanskem mojstru Milarepi in jakovem rogu. Tibet je zelo mrzla dežela, vendar je Milarepa obvladal jogijsko tehniko notranje toplote (»tumo«), zato je celo v visokih pogorjih Himalaje nosil le bombažno ogrinjalo. Tudi eden izmed njegovih učencev je obvladal tumo, vendar je bil manjše rasti kot Milarepa, zato so ga imenovali Rečungpa. »Re« v tibetanščini pomeni bombaž, »čung« pa majhen, zato so ga klicali »mali, v bombaž oviti jogi«. Milarepa ga je nekoč poslal v Indijo, da od tam prinese nauke, ki jih še ni prejel. Rečungpa se je vrnil z naročenimi nauki, vendar je zraven prinesel še nekaj knjig o črni magiji. Ker je v Indiji prejel veliko redkih in dragocenih naukov, je bil na to malce preveč ponosen in si je mislil, da je že dosegel enako raven spoznanja kot njegov učitelj. Milarepa, ki mu je prišel naproti, da bi ga pozdravil, je to vedel in je nameraval uničiti te knjige, ki bi Rečungpi samo škodovale. Medtem ko je Rečungpa odšel po vodo, jih je Milarepa hitro sežgal. Ko se je Rečungpa vrnil in to videl, se je silno razjezil in je Milarepi dejanje zameril. Hodil je za njim in kuhal mulo. Morala sta prečkati prostrano planoto, kjer ni bilo rastja ne zavetja. Na tleh sta našla jakov rog in Milarepa je dejal Rečungpi, naj ga vzame, saj jima bo morda kmalu prišel prav. Rečungpa ga je nejevoljno ubogal in si mislil, da se je njegovemu učitelju zmešalo, saj uničuje dragocene stvari in zbira ničvredne. Ko sta dosegla osrednji del planote, se je nad njima razbesnela silovita nevihta s točo. Milarepa je Rečungpi naročil, naj rog položi na tla, in Milarepa je hitro smuknil v zavetje notranjosti roga. Rog se ob tem ni povečal in tudi Milarepa se ni skrčil. Udobno se je namestil v rogu in začel prepevati pesem, s katero je vabil Rečungpo, naj se mu pridruži. Seveda Rečungpa tega ni zmogel, ker še ni dosegel končnega spoznanja prave narave resničnosti, zato je ostal zunaj sredi nevihte in njegov ponos se je razblinil v nič. Kako je to mogoče? Kako se lahko človek usede v jakov rog, ne da bi se rog povečal ali človek zmanjšal? Take na videz nemogoče stvari se lahko zgodijo, ko popolno razumemo pravo naravo stvari.
Sinodalna pot v Katoliški cerkvi je v izvedbeni fazi 2025-2028, ta pa je usmerjena v poglobitev občestva, k temu da Cerkev postane skupnost poslušanja in tudi dialoga. Papež Leon XIV. vabi, naj Cerkev ostane »misijonarska, Cerkev, ki gradi mostove. Sinoda o sinodalnosti, ki jo je papež Frančišek začel leta 2021, je večletni svetovni podvig. Decembra lani je bilo tudi vseslovensko srečanje Ogenj upanja, ki je eden od korakov izvedbene faze sinode o sinodalnosti v Sloveniji. Gostje v oddaji so bili sestra Marjeta Pija Cevc, dr. Igor Bahovec in Matej Cepin.
Sinodalna pot v Katoliški cerkvi je v izvedbeni fazi 2025-2028, ta pa je usmerjena v poglobitev občestva, k temu da Cerkev postane skupnost poslušanja in tudi dialoga. Papež Leon XIV. vabi, naj Cerkev ostane »misijonarska, Cerkev, ki gradi mostove. Sinoda o sinodalnosti, ki jo je papež Frančišek začel leta 2021, je večletni svetovni podvig. Decembra lani je bilo tudi vseslovensko srečanje Ogenj upanja, ki je eden od korakov izvedbene faze sinode o sinodalnosti v Sloveniji. Gostje v oddaji so bili sestra Marjeta Pija Cevc, dr. Igor Bahovec in Matej Cepin.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar ni tako. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršen koli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moj odziv na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem, zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka zdaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vse manj naključno, vedno težje stvari z vse bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih kar koli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar ni tako. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršen koli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moj odziv na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem, zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka zdaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vse manj naključno, vedno težje stvari z vse bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih kar koli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Gibanje je več kot telesna dejavnost. Je osnovna zakonitost vsega stvarstva – od nevidnih delcev do galaksij. Vse se giblje. Tudi človek. Toda ne samo s telesom, temveč tudi z duhom, z mislijo, hrepenenjem, vero. V tej povezanosti telesnega in duhovnega gibanja je navzoče nekaj zelo svetega, presežnega, Božjega. Krščanska vera nas uči, da je človek celostno bitje: duhovno in telesno, ustvarjeno po Božji podobi. Bog človeka ni ustvaril samo kot misleče bitje, temveč kot bitje, ki hodi, teče, pleše, poklekuje, vstaja, pleza, plava, leže. Naše telo je tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19). Zato lahko vse, kar skupaj z njim delamo s telesom, postane hvalnica Bogu. Tako postajamo tudi vedno podobnejši Kristusu: bolj človeški in bolj Božji. Gibanje ni nekaj nevtralnega. Če ga prežema in vodi Sveti Duh, lahko postane prostor čudenja, hvaležnosti, molitve, ljubezni, spoštovanja, svobode in občestva. Takšno gibanje ustvarja odnose, zbližuje, zdravi in vrača človeka v jedro njegove poklicanosti: biti Božji sodelavec v svetu. Po njem postane Bog bolj živo navzoč v svetu. Po njem lahko uresniči svoje poslanstvo med nami. Vendar obstaja tudi drugačno gibanje. Če človek ne dopusti, da ga vodi Sveti Duh, začne gibanje oblikovati duh napuha, tekmovalnosti, sebičnosti, grobosti, izključevanja. To ga razčloveči. Papež Frančišek je pogosto opozarjal na nevarnost duhovne otrplosti in zaspanosti. Telo, ki se ne giblje, oslabi. Z njim pa tudi duh. Negibnost telesa je pogosto zrcalo duhovne lenobe. Zato smo poklicani, da v preprostih vsakdanjih oblikah gibanja sodelujemo z Bogom Stvarnikom in Očetom. Vabi nas, da ga z njim slavimo. Božja slava je živi človek, pravi sv. Irenej. Če torej s svojim gibanjem postajamo bolj živi, ga najbolj slavimo. Prav tako tudi takrat, ko z njim omogočamo drugim, da postajajo bolj živi, da lahko z večjim veseljem živijo svoje življenje. Zato ne ločujmo gibanja in duhovnosti, saj sta globoko prepletena. Način, kako se gibamo, razodeva našo notranjo naravnanost, hkrati pa duhovna drža oblikuje naš odnos do gibanja – njegov pomen, izraz in namen. Prosimo Svetega Duha, naj nas uči, kako lahko tudi s svojim telesnim gibanjem živimo Kristusa sredi tega sveta, da bodo po njem drugi prepoznali, da smo kristjani, Kristusovi učenci. Tako bo tudi po njem ta svet postajal bolj človeški in Božji.
Gibanje je več kot telesna dejavnost. Je osnovna zakonitost vsega stvarstva – od nevidnih delcev do galaksij. Vse se giblje. Tudi človek. Toda ne samo s telesom, temveč tudi z duhom, z mislijo, hrepenenjem, vero. V tej povezanosti telesnega in duhovnega gibanja je navzoče nekaj zelo svetega, presežnega, Božjega. Krščanska vera nas uči, da je človek celostno bitje: duhovno in telesno, ustvarjeno po Božji podobi. Bog človeka ni ustvaril samo kot misleče bitje, temveč kot bitje, ki hodi, teče, pleše, poklekuje, vstaja, pleza, plava, leže. Naše telo je tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19). Zato lahko vse, kar skupaj z njim delamo s telesom, postane hvalnica Bogu. Tako postajamo tudi vedno podobnejši Kristusu: bolj človeški in bolj Božji. Gibanje ni nekaj nevtralnega. Če ga prežema in vodi Sveti Duh, lahko postane prostor čudenja, hvaležnosti, molitve, ljubezni, spoštovanja, svobode in občestva. Takšno gibanje ustvarja odnose, zbližuje, zdravi in vrača človeka v jedro njegove poklicanosti: biti Božji sodelavec v svetu. Po njem postane Bog bolj živo navzoč v svetu. Po njem lahko uresniči svoje poslanstvo med nami. Vendar obstaja tudi drugačno gibanje. Če človek ne dopusti, da ga vodi Sveti Duh, začne gibanje oblikovati duh napuha, tekmovalnosti, sebičnosti, grobosti, izključevanja. To ga razčloveči. Papež Frančišek je pogosto opozarjal na nevarnost duhovne otrplosti in zaspanosti. Telo, ki se ne giblje, oslabi. Z njim pa tudi duh. Negibnost telesa je pogosto zrcalo duhovne lenobe. Zato smo poklicani, da v preprostih vsakdanjih oblikah gibanja sodelujemo z Bogom Stvarnikom in Očetom. Vabi nas, da ga z njim slavimo. Božja slava je živi človek, pravi sv. Irenej. Če torej s svojim gibanjem postajamo bolj živi, ga najbolj slavimo. Prav tako tudi takrat, ko z njim omogočamo drugim, da postajajo bolj živi, da lahko z večjim veseljem živijo svoje življenje. Zato ne ločujmo gibanja in duhovnosti, saj sta globoko prepletena. Način, kako se gibamo, razodeva našo notranjo naravnanost, hkrati pa duhovna drža oblikuje naš odnos do gibanja – njegov pomen, izraz in namen. Prosimo Svetega Duha, naj nas uči, kako lahko tudi s svojim telesnim gibanjem živimo Kristusa sredi tega sveta, da bodo po njem drugi prepoznali, da smo kristjani, Kristusovi učenci. Tako bo tudi po njem ta svet postajal bolj človeški in Božji.
»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
Izjemna razstava vsako leto ob kulturnem prazniku krasi galerijo Družina v Ljubljani. Kaj pomenijo ta dela umetnikov, kakšno je njihovo sporočilo in zakaj so tako pomembna tudi ob slovenskem kulturnem prazniku? Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili umetnostno zgodovinarko, kustosinjo, likovno kritičarko in kuratorko Anamarijo Stibilj Šajn. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Izjemna razstava vsako leto ob kulturnem prazniku krasi galerijo Družina v Ljubljani. Kaj pomenijo ta dela umetnikov, kakšno je njihovo sporočilo in zakaj so tako pomembna tudi ob slovenskem kulturnem prazniku? Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili umetnostno zgodovinarko, kustosinjo, likovno kritičarko in kuratorko Anamarijo Stibilj Šajn. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Redovniki in redovnice so skozi zgodovino pomembno zaznamovali naše območje. Poleg bogate duhovne dediščine so narodu zapustili izjemno kulturno bogastvo. V oddaji bomo predstavili, kakšne sledi puščajo danes. V goste prihaja redovnik in pisatelj Branko Cestnik. Bili smo na srečanju redovnikov ob dnevu posvečenega življenja v Novem mestu, ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega pa bomo predstavili, kako njegovemu zgledu sledijo Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.
Redovniki in redovnice so skozi zgodovino pomembno zaznamovali naše območje. Poleg bogate duhovne dediščine so narodu zapustili izjemno kulturno bogastvo. V oddaji bomo predstavili, kakšne sledi puščajo danes. V goste prihaja redovnik in pisatelj Branko Cestnik. Bili smo na srečanju redovnikov ob dnevu posvečenega življenja v Novem mestu, ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega pa bomo predstavili, kako njegovemu zgledu sledijo Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.
IZVAJALCI: Pater DAMJAN RISTIĆ, DJ ANDRAŽ BABŠEK
IZVAJALCI: Pater DAMJAN RISTIĆ, DJ ANDRAŽ BABŠEK
Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja se navezujejo na Frančiškovo držo preprostosti, služenja in bližine človeku. Njegovo karizmo danes uresničujejo predvsem skozi vzgojno delo in življenje v skupnosti, zaznamovano z odgovornostjo do drugih.
Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja se navezujejo na Frančiškovo držo preprostosti, služenja in bližine človeku. Njegovo karizmo danes uresničujejo predvsem skozi vzgojno delo in življenje v skupnosti, zaznamovano z odgovornostjo do drugih.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Redovniki in redovnice so skozi zgodovino pomembno zaznamovali naše območje. Poleg bogate duhovne dediščine so narodu zapustili izjemno kulturno bogastvo. V oddaji bomo predstavili, kakšne sledi puščajo danes. V goste prihaja redovnik in pisatelj Branko Cestnik. Bili smo na srečanju redovnikov ob dnevu posvečenega življenja v Novem mestu, ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega pa bomo predstavili, kako njegovemu zgledu sledijo Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.
Redovniki in redovnice so skozi zgodovino pomembno zaznamovali naše območje. Poleg bogate duhovne dediščine so narodu zapustili izjemno kulturno bogastvo. V oddaji bomo predstavili, kakšne sledi puščajo danes. V goste prihaja redovnik in pisatelj Branko Cestnik. Bili smo na srečanju redovnikov ob dnevu posvečenega življenja v Novem mestu, ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega pa bomo predstavili, kako njegovemu zgledu sledijo Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.
V škofiji Novo mesto je sedem ženskih in štiri moške redovne skupnosti. Od tega sta dva redova kontemplativna. Ob dnevu posvečenega življenja, 2. februarja so se zbrali v župniji Novo mesto - Šmihel, v Baragovem zavodu pri Hčerah Marije Pomočnice.
V škofiji Novo mesto je sedem ženskih in štiri moške redovne skupnosti. Od tega sta dva redova kontemplativna. Ob dnevu posvečenega življenja, 2. februarja so se zbrali v župniji Novo mesto - Šmihel, v Baragovem zavodu pri Hčerah Marije Pomočnice.
Pred začetkom zimskih olimpijskih iger, ki jih med 6. in 22. februarjem gostita Milano in Cortina d'Ampezzo, je papež Leon XiV. izrazil zaskrbljenost zaradi naraščanja napetosti med ZDA in Kubo. Spodbudil je svetovne voditelje, naj izkoristijo olimpijske igre kot priložnost za konkretna dejanja pomiritve in sodelovanje ter prispevajo k miru.
Pred začetkom zimskih olimpijskih iger, ki jih med 6. in 22. februarjem gostita Milano in Cortina d'Ampezzo, je papež Leon XiV. izrazil zaskrbljenost zaradi naraščanja napetosti med ZDA in Kubo. Spodbudil je svetovne voditelje, naj izkoristijo olimpijske igre kot priložnost za konkretna dejanja pomiritve in sodelovanje ter prispevajo k miru.
Prenos nedeljskega evangeličanskega bogoslužja iz Puconcev.
Prenos nedeljskega evangeličanskega bogoslužja iz Puconcev.
Na peto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz župnjjske cerkve svetega Antona puščavnika na Brezovici pri Ljubljani. Mašuje župnik Jožef Pôje. Pri maši poje Mešani pevski zbor Brezovica pod vodstvom Toneta Rozmana. Na orgle igrata Ana in Lucija Žitko.
Na peto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz župnjjske cerkve svetega Antona puščavnika na Brezovici pri Ljubljani. Mašuje župnik Jožef Pôje. Pri maši poje Mešani pevski zbor Brezovica pod vodstvom Toneta Rozmana. Na orgle igrata Ana in Lucija Žitko.
Filip Terčelj je poet, ki mu v slovenskem kulturnem prostoru še vedno namenjamo premalo prostora. Nedavno je minilo 80 let od njegove smrti. Kot vsestranski kulturni delavec in duhovnik je že kmalu postal trn v peti italijanskim fašistom, pozneje tudi povojnim oblastnikom. Žrtvoval se je za narod, njegove pesmi, polne slutenj in bolesti, a tudi neuklonljive volje do življenja, pa so navdihnile mnoge slovenske skladatelje sakralne glasbe.
Filip Terčelj je poet, ki mu v slovenskem kulturnem prostoru še vedno namenjamo premalo prostora. Nedavno je minilo 80 let od njegove smrti. Kot vsestranski kulturni delavec in duhovnik je že kmalu postal trn v peti italijanskim fašistom, pozneje tudi povojnim oblastnikom. Žrtvoval se je za narod, njegove pesmi, polne slutenj in bolesti, a tudi neuklonljive volje do življenja, pa so navdihnile mnoge slovenske skladatelje sakralne glasbe.
V Katoliški cerkvi so 31. januarja praznovali god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska. Lani novembra je Don Boskov center Maribor obhajal 10-letnico blagoslova cerkve sv. Janeza Boska, edine v Sloveniji, ki je posvečena temu velikemu vzgojitelju in učitelju mladih. Slovesno sveto mašo je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, ob somaševanju salezijanskega predstojnika Petra Končana, bivših župnikov in drugih duhovnikov. V desetih letih je cerkev postala srce skupnosti, prostor vere, mladih, družin in kulture. Naša gosta sta ravnatelj salezijanske skupnosti v Mariboru, župnik Marko Košnik in direktor zavoda Andreja Majcna ter Andrej Knez, župljan in član župnijsko-pastoralnega sveta.
V Katoliški cerkvi so 31. januarja praznovali god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska. Lani novembra je Don Boskov center Maribor obhajal 10-letnico blagoslova cerkve sv. Janeza Boska, edine v Sloveniji, ki je posvečena temu velikemu vzgojitelju in učitelju mladih. Slovesno sveto mašo je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, ob somaševanju salezijanskega predstojnika Petra Končana, bivših župnikov in drugih duhovnikov. V desetih letih je cerkev postala srce skupnosti, prostor vere, mladih, družin in kulture. Naša gosta sta ravnatelj salezijanske skupnosti v Mariboru, župnik Marko Košnik in direktor zavoda Andreja Majcna ter Andrej Knez, župljan in član župnijsko-pastoralnega sveta.
»Nisem prišel zato,« pravi sveti apostol Pavel, »da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost ...« Temveč zato, da bi se izkazala Duh in Moč in bi »vaša vera ne temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji môči«. (cf. 1 Kor 2,1-5)V času, ko je se moč argumentov meri le še v spretnosti njihovega izvajanja, ne pa tudi v njihovi teži ali resničnosti, se zdijo besede apostola poganov še toliko aktualnejše. Čemu razumsko dokazovati Boga, Božje veličastvo, Resnico, naravni red, okronan z nadnaravnim, temeljne aksiome človečnosti, če pa tem argumentom nihče več ne prisluhne in jih morda celo več ne razume. Preveč se je ta družba že navadila na hipne dražljaje, pozabila pa na svobodo, ki jo lahko omogočijo le Resnica in njena globina, trdnost in njena jasnost. Ker pa nas ljubezen do Boga vseeno torej sili oznanjati veselo novico odrešenosti vsem ljudem do skrajnih mej sveta, se po apostolovi spodbudi raje oklenimo tistega, kar zadene bolj od človeške modrosti, to je Božja moč. Bolj kot kadar koli smo Kristusovi posnemovalci, njegovi učenci poklicani najprej živeti evangelij, živeti odrešenost, ki je ta svet ni deležen, živeti svobodo, po kateri družba danes tako hrepeni. Mi, ki smo Kristusovi, namreč imamo razlog upanje, čeprav ga včasih ne znamo prepoznati na vsakem koraku, mi, ki smo Kristusovi, moramo živeti v tem vstajenskem upanju ter gotovosti, da nas je Kristus odrešil, da nas je Kristus napravil svobodne in da moramo resnično svobodni ostati le v njem. Če in ko bomo tako živeli, kakor nam je s svojim zgledom pokazal tudi apostol Pavel, bomo postali pravo pričevanje temu svetu, postali bomo Luč in Sol (cf. Mt 5,13-16) te družbe, ki vztrajno hoče svobodo najti v sebi, ne pa v Bogu. V našem življenju, v našem prizadevanju za svetost in dobro se namreč razodeva Božja Moč. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, naj vam poguma, da bi ta svet razsvetljevali z Božjo lučjo, ne zmanjka ne danes in ne v tednu, ki je pred nami. Mirno nedeljo vam želim.
»Nisem prišel zato,« pravi sveti apostol Pavel, »da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost ...« Temveč zato, da bi se izkazala Duh in Moč in bi »vaša vera ne temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji môči«. (cf. 1 Kor 2,1-5)V času, ko je se moč argumentov meri le še v spretnosti njihovega izvajanja, ne pa tudi v njihovi teži ali resničnosti, se zdijo besede apostola poganov še toliko aktualnejše. Čemu razumsko dokazovati Boga, Božje veličastvo, Resnico, naravni red, okronan z nadnaravnim, temeljne aksiome človečnosti, če pa tem argumentom nihče več ne prisluhne in jih morda celo več ne razume. Preveč se je ta družba že navadila na hipne dražljaje, pozabila pa na svobodo, ki jo lahko omogočijo le Resnica in njena globina, trdnost in njena jasnost. Ker pa nas ljubezen do Boga vseeno torej sili oznanjati veselo novico odrešenosti vsem ljudem do skrajnih mej sveta, se po apostolovi spodbudi raje oklenimo tistega, kar zadene bolj od človeške modrosti, to je Božja moč. Bolj kot kadar koli smo Kristusovi posnemovalci, njegovi učenci poklicani najprej živeti evangelij, živeti odrešenost, ki je ta svet ni deležen, živeti svobodo, po kateri družba danes tako hrepeni. Mi, ki smo Kristusovi, namreč imamo razlog upanje, čeprav ga včasih ne znamo prepoznati na vsakem koraku, mi, ki smo Kristusovi, moramo živeti v tem vstajenskem upanju ter gotovosti, da nas je Kristus odrešil, da nas je Kristus napravil svobodne in da moramo resnično svobodni ostati le v njem. Če in ko bomo tako živeli, kakor nam je s svojim zgledom pokazal tudi apostol Pavel, bomo postali pravo pričevanje temu svetu, postali bomo Luč in Sol (cf. Mt 5,13-16) te družbe, ki vztrajno hoče svobodo najti v sebi, ne pa v Bogu. V našem življenju, v našem prizadevanju za svetost in dobro se namreč razodeva Božja Moč. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, naj vam poguma, da bi ta svet razsvetljevali z Božjo lučjo, ne zmanjka ne danes in ne v tednu, ki je pred nami. Mirno nedeljo vam želim.
V Evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani je bilo na tretjo nedeljo po Treh kraljih, 25. januarja še posebej slovesno. Na svečanem bogoslužju je bil škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dr. Aleksander Erniša umeščen za duhovnika Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
V Evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani je bilo na tretjo nedeljo po Treh kraljih, 25. januarja še posebej slovesno. Na svečanem bogoslužju je bil škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dr. Aleksander Erniša umeščen za duhovnika Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo, škofom Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in duhovnikom Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo, škofom Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in duhovnikom Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo in Umestitev duhovnika ECO Ljubljana Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo, škofom Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in duhovnikom Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana. V Evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani je bilo na tretjo nedeljo po Treh kraljih, 25. januarja še posebej slovesno. Na svečanem bogoslužju je bil škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dr. Aleksander Erniša umeščen za duhovnika Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo in Umestitev duhovnika ECO Ljubljana Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo, škofom Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in duhovnikom Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana. V Evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani je bilo na tretjo nedeljo po Treh kraljih, 25. januarja še posebej slovesno. Na svečanem bogoslužju je bil škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dr. Aleksander Erniša umeščen za duhovnika Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo«. Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč je njen vpliv in njeno razumevanje odvisno tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo«. Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč je njen vpliv in njeno razumevanje odvisno tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
Saj me niti ni hudo presenetilo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja za visoko cenjeno dobrino. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute,« tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!) – je po Shakespearju široko znano razočaranje Julija Cezarja. Toda ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez? Ki smo zato se zBRAT'li, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.
Saj me niti ni hudo presenetilo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja za visoko cenjeno dobrino. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute,« tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!) – je po Shakespearju široko znano razočaranje Julija Cezarja. Toda ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez? Ki smo zato se zBRAT'li, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.
Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljen lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno šokiral. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo zasloni in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.
Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljen lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno šokiral. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo zasloni in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.
V Katoliški cerkvi so 31. januarja praznovali god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska. Lani novembra je Don Boskov center Maribor obhajal 10-letnico blagoslova cerkve sv. Janeza Boska, edine v Sloveniji, ki je posvečena temu velikemu vzgojitelju in učitelju mladih. Slovesno sveto mašo je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, ob somaševanju salezijanskega predstojnika Petra Končana, bivših župnikov in drugih duhovnikov. V desetih letih je cerkev postala srce skupnosti, prostor vere, mladih, družin in kulture. Naša gosta sta bila ravnatelj salezijanske skupnosti v Mariboru, župnik Marko Košnik in direktor zavoda Andreja Majcna ter Andrej Knez, župljan in član župnijsko-pastoralnega sveta.
V Katoliški cerkvi so 31. januarja praznovali god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska. Lani novembra je Don Boskov center Maribor obhajal 10-letnico blagoslova cerkve sv. Janeza Boska, edine v Sloveniji, ki je posvečena temu velikemu vzgojitelju in učitelju mladih. Slovesno sveto mašo je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, ob somaševanju salezijanskega predstojnika Petra Končana, bivših župnikov in drugih duhovnikov. V desetih letih je cerkev postala srce skupnosti, prostor vere, mladih, družin in kulture. Naša gosta sta bila ravnatelj salezijanske skupnosti v Mariboru, župnik Marko Košnik in direktor zavoda Andreja Majcna ter Andrej Knez, župljan in član župnijsko-pastoralnega sveta.
Sv. Pavel nas spodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več, kako naprej … Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne ves dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Svojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni … Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si, čeprav ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa … včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga nekdo drug nosi mogoče že leta in leta, pa da nismo niti slutili, da je tako težko … Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže, kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje in bi skupaj ustvarili neskončno lep cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki se nam lahko zgodi, je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se je nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas spodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več, kako naprej … Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne ves dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Svojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni … Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si, čeprav ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa … včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga nekdo drug nosi mogoče že leta in leta, pa da nismo niti slutili, da je tako težko … Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže, kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje in bi skupaj ustvarili neskončno lep cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki se nam lahko zgodi, je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se je nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Danes je 2. februar. To je 40 dni po božiču. V katoliškem koledarju praznik svečnice. Svoje korenine ima v judovski verski praksi, v krščanskem okolju pa se najopazneje pokaže s tem, da po tem prazniku v naših cerkvah pospravimo jaslice. Še pred tem pa se danes zazremo v svečo. Lep simbol. Sveč za svetlobo danes tako rekoč ne potrebujemo več. Imamo stikala. Sodobne in varčne LED luči. Nežne ambientalne lučke ali pa sijoče reflektorje. Toda … ko želimo ustvariti pravo vzdušje … ko želimo svoji duši nekaj trenutkov miru … ali pa zahrepenimo po zbranosti v molitvi ali meditaciji … ko želimo romantično bližino ali ko želimo, da bi večerja bila nepozabna … prižgemo svečo. In če se zazrem v svečo … če jo opazujem dovolj dolgo … vselej začne govoriti … S svojo tišino … S tistim nežnim plamenom … S čarobnimi sencami, ki jih ustvarja … Predvsem pa s ceno, ki jo sveča za vse to plača … In cena te lepote je visoka: sveča se počasi manjša. Enkrat bo dogorela. In tu me sveča začne vznemirjati … Prebuja me … Govori tisto, kar bi velikokrat raje preslišal: namreč, da toplina, bližina, resnična ljubezen nikoli niso zastonj. Vedno stanejo. Toda če te cene nisem pripravljen sprejeti, sem kakor ugasnjena sveča. Morda skrbno oblikovana, lepo okrašena … Okrasek na polici, na katerem se nabira prah … in ga bodo enkrat, ko se ga bodo naveličali, zavrgli. Poslanstvo sveče je, da gori. In tudi moje poslanstvo je, da se podarim. Da pustim, da izgoreva moj čas. Da pustim, da izgoreva moj ego. Moje udobje. Moja sebičnost. Sveča me tiho vabi, da bi bilo moje življenje – življenje ZA. Za nekoga. Za to, da bi srce vsaj nekoga utripalo malo lažje in malo lepše, ker sem ob njem jaz. Velikokrat smo ga že slišali, velikokrat prebrali, sem prepričan … … tisti pregovor … ki vendarle tako lepo pristaja današnjemu dnevu: »Bolje je prižgati eno samo, še tako majhno luč … kot preklinjati temo.« Lep in svetal – morda pa celo svečan – dan vam želim.
Danes je 2. februar. To je 40 dni po božiču. V katoliškem koledarju praznik svečnice. Svoje korenine ima v judovski verski praksi, v krščanskem okolju pa se najopazneje pokaže s tem, da po tem prazniku v naših cerkvah pospravimo jaslice. Še pred tem pa se danes zazremo v svečo. Lep simbol. Sveč za svetlobo danes tako rekoč ne potrebujemo več. Imamo stikala. Sodobne in varčne LED luči. Nežne ambientalne lučke ali pa sijoče reflektorje. Toda … ko želimo ustvariti pravo vzdušje … ko želimo svoji duši nekaj trenutkov miru … ali pa zahrepenimo po zbranosti v molitvi ali meditaciji … ko želimo romantično bližino ali ko želimo, da bi večerja bila nepozabna … prižgemo svečo. In če se zazrem v svečo … če jo opazujem dovolj dolgo … vselej začne govoriti … S svojo tišino … S tistim nežnim plamenom … S čarobnimi sencami, ki jih ustvarja … Predvsem pa s ceno, ki jo sveča za vse to plača … In cena te lepote je visoka: sveča se počasi manjša. Enkrat bo dogorela. In tu me sveča začne vznemirjati … Prebuja me … Govori tisto, kar bi velikokrat raje preslišal: namreč, da toplina, bližina, resnična ljubezen nikoli niso zastonj. Vedno stanejo. Toda če te cene nisem pripravljen sprejeti, sem kakor ugasnjena sveča. Morda skrbno oblikovana, lepo okrašena … Okrasek na polici, na katerem se nabira prah … in ga bodo enkrat, ko se ga bodo naveličali, zavrgli. Poslanstvo sveče je, da gori. In tudi moje poslanstvo je, da se podarim. Da pustim, da izgoreva moj čas. Da pustim, da izgoreva moj ego. Moje udobje. Moja sebičnost. Sveča me tiho vabi, da bi bilo moje življenje – življenje ZA. Za nekoga. Za to, da bi srce vsaj nekoga utripalo malo lažje in malo lepše, ker sem ob njem jaz. Velikokrat smo ga že slišali, velikokrat prebrali, sem prepričan … … tisti pregovor … ki vendarle tako lepo pristaja današnjemu dnevu: »Bolje je prižgati eno samo, še tako majhno luč … kot preklinjati temo.« Lep in svetal – morda pa celo svečan – dan vam želim.
Govorili bomo o prazniku luči in srečanja z Gospodom. To je svečnica, ki jo praznujemo drugega februarja. Skupaj se bomo vrnili k svetopisemskemu dogodku, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa v tempelj ter tam srečala Simeona in Ano, ki sta v judovskemu dečku prepoznala obljubljeno Luč sveta. Razmišljali bomo o simboliki sveče kot znamenju Kristusove navzočnosti, vere in upanja ter o blagoslovu sveč, ki nas spremljajo v molitvi skozi vse leto. Dotaknili se bomo tudi ljudskih običajev in pregovorov, ki so se skozi čas prepletali z verskim praznovanjem ter odražali povezanost človeka z naravo in Božjim stvarstvom. Novinar, voditelj in urednik Nejc Krevs bo gostil dr. Matjaža Celarca, docenta na Katedri za sveto pismo in judovstvo ter duhovnika ljubljanske nadškofije.
Govorili bomo o prazniku luči in srečanja z Gospodom. To je svečnica, ki jo praznujemo drugega februarja. Skupaj se bomo vrnili k svetopisemskemu dogodku, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa v tempelj ter tam srečala Simeona in Ano, ki sta v judovskemu dečku prepoznala obljubljeno Luč sveta. Razmišljali bomo o simboliki sveče kot znamenju Kristusove navzočnosti, vere in upanja ter o blagoslovu sveč, ki nas spremljajo v molitvi skozi vse leto. Dotaknili se bomo tudi ljudskih običajev in pregovorov, ki so se skozi čas prepletali z verskim praznovanjem ter odražali povezanost človeka z naravo in Božjim stvarstvom. Novinar, voditelj in urednik Nejc Krevs bo gostil dr. Matjaža Celarca, docenta na Katedri za sveto pismo in judovstvo ter duhovnika ljubljanske nadškofije.
Pred praznikom Gospodovega darovanja v templju se v oddaji ustavljamo ob drži darovanja. Kaj pomeni darovati – ne le dar, temveč samega sebe? Darovanje je drža odprtosti, zaupanja in izročitve Bogu, ki oblikuje srce vernika in njegove odnose. Zakaj je prav ta drža temeljna za krščansko življenje in kako se uresničuje v vsakdanjih odločitvah? O tem bodo razmišljali dijaki Gimnazije Želimlje. V oddaji bomo spregovorili še o pomenu svečnice in mesecu verskega tiska.
Pred praznikom Gospodovega darovanja v templju se v oddaji ustavljamo ob drži darovanja. Kaj pomeni darovati – ne le dar, temveč samega sebe? Darovanje je drža odprtosti, zaupanja in izročitve Bogu, ki oblikuje srce vernika in njegove odnose. Zakaj je prav ta drža temeljna za krščansko življenje in kako se uresničuje v vsakdanjih odločitvah? O tem bodo razmišljali dijaki Gimnazije Želimlje. V oddaji bomo spregovorili še o pomenu svečnice in mesecu verskega tiska.
Nives Felić, prisrčna in vsestranska teologinja, posveča svoje življenje mladim ter slepim in slabovidnim. Njen vsakdanjik pa obsega še mnogo dejavnosti, namenjenih tudi ženskam in iskalcem Boga.
Nives Felić, prisrčna in vsestranska teologinja, posveča svoje življenje mladim ter slepim in slabovidnim. Njen vsakdanjik pa obsega še mnogo dejavnosti, namenjenih tudi ženskam in iskalcem Boga.
Zakaj je za človeka pomembno, da se daruje – da svoj čas, nadarjenost ali stvari deli, ne da bi pričakoval plačilo? Dijaki iz Gimnazije Želimlje ugotavljajo, da jih prav prostovoljno delo polni s posebnim zadovoljstvom, vzgojitelji in vodstvo pa jih pri tem spodbujajo.
Zakaj je za človeka pomembno, da se daruje – da svoj čas, nadarjenost ali stvari deli, ne da bi pričakoval plačilo? Dijaki iz Gimnazije Želimlje ugotavljajo, da jih prav prostovoljno delo polni s posebnim zadovoljstvom, vzgojitelji in vodstvo pa jih pri tem spodbujajo.
Pred praznikom Gospodovega darovanja v templju se v oddaji ustavljamo ob drži darovanja.Kaj pomeni darovati – ne le dar, temveč samega sebe? Darovanje je drža odprtosti, zaupanja in izročitve Bogu, ki oblikuje srce vernika in njegove odnose. Zakaj je prav ta drža temeljna za krščansko življenje in kako se uresničuje v vsakdanjih odločitvah? O tem bodo razmišljali dijaki Gimnazije Želimlje. V oddaji bomo spregovorili še o pomenu svečnice in mesecu verskega tiska.
Pred praznikom Gospodovega darovanja v templju se v oddaji ustavljamo ob drži darovanja.Kaj pomeni darovati – ne le dar, temveč samega sebe? Darovanje je drža odprtosti, zaupanja in izročitve Bogu, ki oblikuje srce vernika in njegove odnose. Zakaj je prav ta drža temeljna za krščansko življenje in kako se uresničuje v vsakdanjih odločitvah? O tem bodo razmišljali dijaki Gimnazije Želimlje. V oddaji bomo spregovorili še o pomenu svečnice in mesecu verskega tiska.
Na občnem zboru, v nedeljo, 28. septembra lani, je Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana za opravljanje duhovniške službe izvolila dr. Aleksandra Ernišo. Svečano umestitveno bogoslužje je v cerkvi Primoža Trubarja potekalo prejšnjo nedeljo, 25. januarja.
Na občnem zboru, v nedeljo, 28. septembra lani, je Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana za opravljanje duhovniške službe izvolila dr. Aleksandra Ernišo. Svečano umestitveno bogoslužje je v cerkvi Primoža Trubarja potekalo prejšnjo nedeljo, 25. januarja.
Ob prazniku svetega Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, so se predstavniki katoliškega tiska zbrali na letnem srečanju. Čeprav se ni lahko obdržati v nasičenem medijskem svetu, katoliška periodika ostaja s svojim poslanstvom.
Ob prazniku svetega Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, so se predstavniki katoliškega tiska zbrali na letnem srečanju. Čeprav se ni lahko obdržati v nasičenem medijskem svetu, katoliška periodika ostaja s svojim poslanstvom.