Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ko govorimo o duhovnosti, pogosto pomislimo na molitev, vero, notranji mir ali iskanje Boga. A duhovnost je način našega življenja, ki nas celostno oblikuje in nam omogoča zdrave odnose, resnično svobodo, odgovornost ter sposobnost ljubiti in spoštovati. Zdrava duhovnost človeka ne zapira vase in straši, temveč ga počasi odpira za resnico o sebi, tudi tam, kjer je ranljiv, nepopoln ali v dvomih. Ne gradi na strahu, ampak na zaupanju. Človek, ki živi zdravo duhovnost, ne izgublja svoje osebnosti, temveč jo postopno najde in razvija. Eden od pomembnih znakov zdrave duhovnosti je notranja svoboda. Takšna duhovnost ne nadomešča človekove vesti, ampak jo krepi. Ne jemlje odgovornosti, ampak jo spodbuja. Človeku pomaga razločevati, ne pa slepo slediti voditelju ali ideji. Omogoča vprašanja, dvome in iskanje. Zdrava duhovnost je tudi globoko povezana z odnosi in vodi v zrelo povezanost z drugimi. Krepi sočutje, poslušanje in spoštovanje drugačnosti. Človek postaja bolj pozoren na trpljenje drugih in bolj odgovoren do skupnosti in sveta, v katerem živi. Pomembno znamenje zdrave duhovnosti je tudi ravnotežje. Takšna duhovnost ne zanika telesa, čustev ali razuma, ampak jih povezuje. Ne beži pred znanostjo, psihologijo ali kritičnim razmišljanjem, temveč jih vključuje v celostno razumevanje človeka. Ne poveličuje trpljenja samega po sebi, ampak išče smisel, upanje in pot skozi težave. Zdrava duhovnost vključuje in medsebojno povezuje tri razsežnosti. Osebno-izkustveno razsežnost, kjer človek doživlja Boga in se z njim srečuje v svoji notranjosti. Skupnostno-institucionalno razsežnost, ki duhovnost umešča v odnose, tradicijo, obrede in odgovornost do skupnosti. Ter refleksivno-razumsko razsežnost, ki omogoča razmislek, učenje, preverjanje in zorenje vere. Nobena od teh ne more nadomestiti druge in nobena ne sme biti izključena. V krščanskem pogledu je zdrava duhovnost vedno povezana z Jezusovo držo. Jezus ni ljudi nadzoroval, temveč jih je vabil. Ni jih utesnjeval, ampak osvobajal. Ni gradil elitnih krogov popolnih, ampak je hodil z ljudmi v njihovi resničnosti. Njegova bližina je človeku pomagala, da je postajal vedno bolj človek v polnosti. Kjer duhovnost vodi človeka v več ljubezni, veselja, notranje svobode, sočutja in odgovornosti, tam je prostor, kjer človek lahko zori v odnosu do Boga, do drugih, do samega sebe, do stvarstva, materialnih stvari in trpljenja. Takšna duhovnost je pristna, življenjska in odporna proti zlorabam, ker temelji na resnici, svobodi, ljubezni in spoštovanju.
Ko govorimo o duhovnosti, pogosto pomislimo na molitev, vero, notranji mir ali iskanje Boga. A duhovnost je način našega življenja, ki nas celostno oblikuje in nam omogoča zdrave odnose, resnično svobodo, odgovornost ter sposobnost ljubiti in spoštovati. Zdrava duhovnost človeka ne zapira vase in straši, temveč ga počasi odpira za resnico o sebi, tudi tam, kjer je ranljiv, nepopoln ali v dvomih. Ne gradi na strahu, ampak na zaupanju. Človek, ki živi zdravo duhovnost, ne izgublja svoje osebnosti, temveč jo postopno najde in razvija. Eden od pomembnih znakov zdrave duhovnosti je notranja svoboda. Takšna duhovnost ne nadomešča človekove vesti, ampak jo krepi. Ne jemlje odgovornosti, ampak jo spodbuja. Človeku pomaga razločevati, ne pa slepo slediti voditelju ali ideji. Omogoča vprašanja, dvome in iskanje. Zdrava duhovnost je tudi globoko povezana z odnosi in vodi v zrelo povezanost z drugimi. Krepi sočutje, poslušanje in spoštovanje drugačnosti. Človek postaja bolj pozoren na trpljenje drugih in bolj odgovoren do skupnosti in sveta, v katerem živi. Pomembno znamenje zdrave duhovnosti je tudi ravnotežje. Takšna duhovnost ne zanika telesa, čustev ali razuma, ampak jih povezuje. Ne beži pred znanostjo, psihologijo ali kritičnim razmišljanjem, temveč jih vključuje v celostno razumevanje človeka. Ne poveličuje trpljenja samega po sebi, ampak išče smisel, upanje in pot skozi težave. Zdrava duhovnost vključuje in medsebojno povezuje tri razsežnosti. Osebno-izkustveno razsežnost, kjer človek doživlja Boga in se z njim srečuje v svoji notranjosti. Skupnostno-institucionalno razsežnost, ki duhovnost umešča v odnose, tradicijo, obrede in odgovornost do skupnosti. Ter refleksivno-razumsko razsežnost, ki omogoča razmislek, učenje, preverjanje in zorenje vere. Nobena od teh ne more nadomestiti druge in nobena ne sme biti izključena. V krščanskem pogledu je zdrava duhovnost vedno povezana z Jezusovo držo. Jezus ni ljudi nadzoroval, temveč jih je vabil. Ni jih utesnjeval, ampak osvobajal. Ni gradil elitnih krogov popolnih, ampak je hodil z ljudmi v njihovi resničnosti. Njegova bližina je človeku pomagala, da je postajal vedno bolj človek v polnosti. Kjer duhovnost vodi človeka v več ljubezni, veselja, notranje svobode, sočutja in odgovornosti, tam je prostor, kjer človek lahko zori v odnosu do Boga, do drugih, do samega sebe, do stvarstva, materialnih stvari in trpljenja. Takšna duhovnost je pristna, življenjska in odporna proti zlorabam, ker temelji na resnici, svobodi, ljubezni in spoštovanju.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, bo v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, bo v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
V tokratni oddaji bomo predstavili misijonsko dogajanje, ki je potekalo v župniji Moravče. Misijon, ki je bil posebna priprava na novo mašo Gregorja Capudra, je bil velik praznik za celotno župnijsko skupnost. Njegov namenjen je bil, da bi si župljani zavestno vzeli čas za Boga, obnovili ter okrepili svojo vero. V oddaji tudi o tem, kako nas župnijska skupnost oblikuje in podpira.
V tokratni oddaji bomo predstavili misijonsko dogajanje, ki je potekalo v župniji Moravče. Misijon, ki je bil posebna priprava na novo mašo Gregorja Capudra, je bil velik praznik za celotno župnijsko skupnost. Njegov namenjen je bil, da bi si župljani zavestno vzeli čas za Boga, obnovili ter okrepili svojo vero. V oddaji tudi o tem, kako nas župnijska skupnost oblikuje in podpira.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Evangeličansko bogoslužje duhovnice Violete Vladimire Mesarič iz Maribora.
Evangeličansko bogoslužje duhovnice Violete Vladimire Mesarič iz Maribora.
Sredi postnega časa smo, v obdobju, v katerem je v ospredju premišljevanje o Kristusovem trpljenju. Opeva ga tudi mnogo čudovitih spevov, čeprav so se nekateri skozi čas porazgubili ali se jih danes skoraj ne izvaja več. Eden takih je himna Crux fidelis (Zvesti križ), ki jo le še redko slišimo v péti obliki, čeprav je del precej bolj poznane evharistične sekvence Pange lingua oz. Jezik moj, skrivnost opevaj.
Sredi postnega časa smo, v obdobju, v katerem je v ospredju premišljevanje o Kristusovem trpljenju. Opeva ga tudi mnogo čudovitih spevov, čeprav so se nekateri skozi čas porazgubili ali se jih danes skoraj ne izvaja več. Eden takih je himna Crux fidelis (Zvesti križ), ki jo le še redko slišimo v péti obliki, čeprav je del precej bolj poznane evharistične sekvence Pange lingua oz. Jezik moj, skrivnost opevaj.
V oddaji smo odprli temo osamljenosti in ranljivosti – izkušenj, ki se dotikata mnogih, tudi v času navidezne povezanosti. Gost je bil evangeličanski duhovnik mag. Simon Sever iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci v Prekmurju. Razmišljali smo, kako vera nagovarja človekovo krhkost in kako lahko cerkvena skupnost postane prostor bližine, sprejetosti in opore.
V oddaji smo odprli temo osamljenosti in ranljivosti – izkušenj, ki se dotikata mnogih, tudi v času navidezne povezanosti. Gost je bil evangeličanski duhovnik mag. Simon Sever iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci v Prekmurju. Razmišljali smo, kako vera nagovarja človekovo krhkost in kako lahko cerkvena skupnost postane prostor bližine, sprejetosti in opore.
Zakaj nam je tako pomembno, da v mnogi situacijah iščemo krivca? Kdo je kriv za to? Še posebej, ko govorimo o konfliktu med možem in ženo, med bratom in sestro, med prijatelji ali sorodniki in se potem vedno sprašujemo kdo je kriv. Pa je res to bistveno vprašanje? Bomo s tem, ko bomo našli krivca resnično rešili situacijo, oziroma konflikt? Ali pa bom postal samo superiorno zmagoslaven, ker bom ugotovil in dokazal, da jaz nisem kriv, ampak drugi. Samo s tem ničesar ne rešimo, ampak kvečjemu drug drugega obmetavamo s krivdo. V evangeliju za današnjo nedeljo, v katerem beremo, kako je Jezus ozdravil sleporojenega, je na začetku zastavljeno prav to vprašanje o krivdi, ko učenci sprašujejo Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Po judovskem prepričanju je bila namreč bolezen posledica nekega storjenega greha. Vprašanje je torej samo, kdo je kriv za to posledico – starši ali otrok. Toda Jezus učencem obrne pogled, ko reče: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« V tem, ko Jezus pljune na tla in s slino naredi blato, ki ga namaže slepemu na oči, ni nobenega magičnega dejanja, ampak prej izzivanje judovskih pravovernih farizejev. Jezus na šabat, torej na sobotni dan, ko je bilo po judovski postavi delo strogo prepovedano, izvrši dve deli – ozdravlja in mesi blato. Gnesti ali mesiti kruh ali karkoli drugega je bilo namreč strogo prepovedano na šabat. Zato Jezus s tem vznemiri farizeje, ki se nato spravijo na ozdravljenega človeka, ki je spregledal. Toda njegovo spregledanje ni le fizično, ampak tudi duhovno, saj postopoma odkrije, kdo je ta, ki ga je ozdravil. Najprej pove, da je to bil človek, ki se imenuje Jezus. Nato reče, da je ta človek prerok in slednjič pred samim Jezusom izjavi, da je on Gospod in se pred njim priklone do tal, kar pomeni, da ga počasti kot Boga. Farizeji, ki se imajo za najbolj pravoverne izpolnjevalce Mojzesove postave, pa ostanejo zaslepljeni s svojim prav in ravno zaradi tega ostanejo v grehu. Zato je jasen odgovor na vprašanje: Kdo je grešil? Farizeji vidijo, da je ozdravljenje Božje dejanje, pa vendar tega nočejo videti. Greh je v tem, ko ob očitnem Božjem delovanju ostanem zakrknjen in trmasto zaverovan v svoj prav. Tudi mi lahko neprestano zapadamo tej skušnjavi in iščemo, kdo je grešil, kdo je kriv. Ampak to je samo naša obramba, da nam v življenju ni treba prevzeti odgovornosti ali narediti koraka naprej. Ni bistveno, kdo je grešil, kdo je kriv, ampak to, da znamo prepoznati »Božja dela« v svojem življenju. Tudi v čisto majhnih in običajnih stvareh. Zato slednjič ostaja vprašanje: Ali zmorem videti in prepoznati, kaj Bog dobrega počne po moji ženi, možu, starših, bratu, sestri, sorodniku, prijatelju, po drugih?
Zakaj nam je tako pomembno, da v mnogi situacijah iščemo krivca? Kdo je kriv za to? Še posebej, ko govorimo o konfliktu med možem in ženo, med bratom in sestro, med prijatelji ali sorodniki in se potem vedno sprašujemo kdo je kriv. Pa je res to bistveno vprašanje? Bomo s tem, ko bomo našli krivca resnično rešili situacijo, oziroma konflikt? Ali pa bom postal samo superiorno zmagoslaven, ker bom ugotovil in dokazal, da jaz nisem kriv, ampak drugi. Samo s tem ničesar ne rešimo, ampak kvečjemu drug drugega obmetavamo s krivdo. V evangeliju za današnjo nedeljo, v katerem beremo, kako je Jezus ozdravil sleporojenega, je na začetku zastavljeno prav to vprašanje o krivdi, ko učenci sprašujejo Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Po judovskem prepričanju je bila namreč bolezen posledica nekega storjenega greha. Vprašanje je torej samo, kdo je kriv za to posledico – starši ali otrok. Toda Jezus učencem obrne pogled, ko reče: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« V tem, ko Jezus pljune na tla in s slino naredi blato, ki ga namaže slepemu na oči, ni nobenega magičnega dejanja, ampak prej izzivanje judovskih pravovernih farizejev. Jezus na šabat, torej na sobotni dan, ko je bilo po judovski postavi delo strogo prepovedano, izvrši dve deli – ozdravlja in mesi blato. Gnesti ali mesiti kruh ali karkoli drugega je bilo namreč strogo prepovedano na šabat. Zato Jezus s tem vznemiri farizeje, ki se nato spravijo na ozdravljenega človeka, ki je spregledal. Toda njegovo spregledanje ni le fizično, ampak tudi duhovno, saj postopoma odkrije, kdo je ta, ki ga je ozdravil. Najprej pove, da je to bil človek, ki se imenuje Jezus. Nato reče, da je ta človek prerok in slednjič pred samim Jezusom izjavi, da je on Gospod in se pred njim priklone do tal, kar pomeni, da ga počasti kot Boga. Farizeji, ki se imajo za najbolj pravoverne izpolnjevalce Mojzesove postave, pa ostanejo zaslepljeni s svojim prav in ravno zaradi tega ostanejo v grehu. Zato je jasen odgovor na vprašanje: Kdo je grešil? Farizeji vidijo, da je ozdravljenje Božje dejanje, pa vendar tega nočejo videti. Greh je v tem, ko ob očitnem Božjem delovanju ostanem zakrknjen in trmasto zaverovan v svoj prav. Tudi mi lahko neprestano zapadamo tej skušnjavi in iščemo, kdo je grešil, kdo je kriv. Ampak to je samo naša obramba, da nam v življenju ni treba prevzeti odgovornosti ali narediti koraka naprej. Ni bistveno, kdo je grešil, kdo je kriv, ampak to, da znamo prepoznati »Božja dela« v svojem življenju. Tudi v čisto majhnih in običajnih stvareh. Zato slednjič ostaja vprašanje: Ali zmorem videti in prepoznati, kaj Bog dobrega počne po moji ženi, možu, starših, bratu, sestri, sorodniku, prijatelju, po drugih?
V Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so pripravili razstavo z naslovom »Podobe iz Theresienstadta. Risarski dnevnik Gisele Rottonara (1873-1943)«. Njena dela je predstavil direktor Boris Hajdinjak.
V Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so pripravili razstavo z naslovom »Podobe iz Theresienstadta. Risarski dnevnik Gisele Rottonara (1873-1943)«. Njena dela je predstavil direktor Boris Hajdinjak.
Risarski dnevnik Gisele Rottonara in Izzivi časa V Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so pripravili razstavo z naslovom »Podobe iz Theresienstadta. Risarski dnevnik Gisele Rottonara (1873-1943)«. Njena dela je predstavil direktor Boris Hajdinjak. S pastorjem Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana Zvonkom Turinskim smo se pogovarjali o znamenjih in izzivih časa z vidika Svetega pisma.
Risarski dnevnik Gisele Rottonara in Izzivi časa V Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so pripravili razstavo z naslovom »Podobe iz Theresienstadta. Risarski dnevnik Gisele Rottonara (1873-1943)«. Njena dela je predstavil direktor Boris Hajdinjak. S pastorjem Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana Zvonkom Turinskim smo se pogovarjali o znamenjih in izzivih časa z vidika Svetega pisma.
S pastorjem Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana Zvonkom Turinskim smo se pogovarjali o znamenjih in izzivih časa z vidika Svetega pisma.
S pastorjem Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana Zvonkom Turinskim smo se pogovarjali o znamenjih in izzivih časa z vidika Svetega pisma.
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu - več kakor ena od treh - je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi - navadni ljudje, kot temu radi rečemo - nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti - to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje.
Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu - več kakor ena od treh - je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi - navadni ljudje, kot temu radi rečemo - nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti - to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje.
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slej koprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slej koprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
V oddaji smo spregovorili o osamljenosti in ranljivosti. Čeprav živimo v času nenehne povezanosti, se marsikdo počuti sam. Kako vera nagovarja to izkušnjo ? In kako lahko cerkvena skupnost postane prostor, kjer človek ni sam? Naš gost je bil evangeličanski duhovnik mag. Simon Sever, ki deluje v Evangeličanski cerkveni občini Bodonci, kjer se življenje vere prepleta z vsakdanjimi radostmi in stiskami ljudi. Tam spremlja vernike različnih generacij in se srečuje tudi z vprašanji osamljenosti, ranljivosti ter iskanja bližine.
V oddaji smo spregovorili o osamljenosti in ranljivosti. Čeprav živimo v času nenehne povezanosti, se marsikdo počuti sam. Kako vera nagovarja to izkušnjo ? In kako lahko cerkvena skupnost postane prostor, kjer človek ni sam? Naš gost je bil evangeličanski duhovnik mag. Simon Sever, ki deluje v Evangeličanski cerkveni občini Bodonci, kjer se življenje vere prepleta z vsakdanjimi radostmi in stiskami ljudi. Tam spremlja vernike različnih generacij in se srečuje tudi z vprašanji osamljenosti, ranljivosti ter iskanja bližine.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v dneh, ko vse brsti, se razrašča in sonce vedno bolj pridobiva pri moči, bi morali biti polni življenja. Pa nas ravno v teh pomladanskih dneh pogosto popade nekakšna otožnost, spraševanje, ki nikamor ne pelje in le utruja. Kako lahko človek ob vsem bohotenju življenja zapade v tako temačne misli? In mi boste odgovorili, da se je le treba ozreti in si pri tem ne zatiskati oči ali zakrneti srca ob trpljenju toliko ljudi okrog nas. Še posebno pa nas dotolče zloba številnih, ki kljub vsemu napredku človeštva kar ne izgine. Vse kulture so se srečevale z zlom. Številni miti in pravljice prikazujejo boj dobrega in zla. Prepričljivejše in bolj osebne zgodbe bi težko našli, kot je zgodba Jakobovih sinov iz Svetega pisma. Preprostost in pritlikavost človeške zlobe se kažeta v dobro vzgojenih bratih v odnosu do brata Jožefa. Človeška zavist, privoščljivost in nerazumevanje vodijo do tega, da bratje najprej želijo ubiti Jožefa, vendar ga potem prodajo v egiptovsko sužnost. Ob vsej tej zlobi pa Jožef sledi dobremu tudi v egiptovski sužnosti. Prav s svojim zločinom so se bratje posredno rešili. Jožef jim ne le odpusti, ampak tudi pomaga, da v času velikega pomanjkanja preživijo. Smo sredi postnega časa, ko bi morali slediti globini svojega duha, ki je naravnano na dobro, polnost življenja. Molitev in zatajevanje bi nam morala služiti, da odložimo zavist in sebičnost. Post nam pomaga, da ponovno začnemo »sanjariti« o naših najboljših idealih, ki jih je v nas zasadil Bog. To lahko obnovi naše prepričanje, da Božja skrivnostna previdnost učinkovito nadzira naša življenja. Če lahko vidimo, da Bog vse usmerja k nečemu dobremu, nam to ponuja mir tudi v številnih težavah in razočaranjih. Egiptovski Jožef je zmogel to prepričanje, zakaj tega ne bi zmogli tudi sami! Pripoved o Jožefu je tudi uvod v to, kar Jezus sporoča s svojim življenjem: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« Čeprav so Jezusa takratni verski in politični voditelji zavrnili, je vstal od mrtvih ter tako postal ključni kamen novega templja, templja Cerkve, ljudi, ki vanj verujemo in se veselimo življenja. Jezus nas uči, da se lahko tisto, kar je zavrnjeno, pogosto izkaže za odločilno. Vidiki našega življenja, ki jih morda zavračamo in težko sprejemamo, so lahko prav tisti, prek katerih Gospod lahko najmočneje deluje v našem življenju in prek nas v življenju drugih. Bog se ne ukvarja z zavračanjem. Čeprav lahko zavrnemo Boga, nas on nikoli ne zavrne. Ozrimo se v rojevajoče se brstenje življenja. Bog je na strani življenja, zato je post naša pot do polnosti veselja. Le prek božjega veselja se lahko upremo zlobnosti sveta.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v dneh, ko vse brsti, se razrašča in sonce vedno bolj pridobiva pri moči, bi morali biti polni življenja. Pa nas ravno v teh pomladanskih dneh pogosto popade nekakšna otožnost, spraševanje, ki nikamor ne pelje in le utruja. Kako lahko človek ob vsem bohotenju življenja zapade v tako temačne misli? In mi boste odgovorili, da se je le treba ozreti in si pri tem ne zatiskati oči ali zakrneti srca ob trpljenju toliko ljudi okrog nas. Še posebno pa nas dotolče zloba številnih, ki kljub vsemu napredku človeštva kar ne izgine. Vse kulture so se srečevale z zlom. Številni miti in pravljice prikazujejo boj dobrega in zla. Prepričljivejše in bolj osebne zgodbe bi težko našli, kot je zgodba Jakobovih sinov iz Svetega pisma. Preprostost in pritlikavost človeške zlobe se kažeta v dobro vzgojenih bratih v odnosu do brata Jožefa. Človeška zavist, privoščljivost in nerazumevanje vodijo do tega, da bratje najprej želijo ubiti Jožefa, vendar ga potem prodajo v egiptovsko sužnost. Ob vsej tej zlobi pa Jožef sledi dobremu tudi v egiptovski sužnosti. Prav s svojim zločinom so se bratje posredno rešili. Jožef jim ne le odpusti, ampak tudi pomaga, da v času velikega pomanjkanja preživijo. Smo sredi postnega časa, ko bi morali slediti globini svojega duha, ki je naravnano na dobro, polnost življenja. Molitev in zatajevanje bi nam morala služiti, da odložimo zavist in sebičnost. Post nam pomaga, da ponovno začnemo »sanjariti« o naših najboljših idealih, ki jih je v nas zasadil Bog. To lahko obnovi naše prepričanje, da Božja skrivnostna previdnost učinkovito nadzira naša življenja. Če lahko vidimo, da Bog vse usmerja k nečemu dobremu, nam to ponuja mir tudi v številnih težavah in razočaranjih. Egiptovski Jožef je zmogel to prepričanje, zakaj tega ne bi zmogli tudi sami! Pripoved o Jožefu je tudi uvod v to, kar Jezus sporoča s svojim življenjem: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« Čeprav so Jezusa takratni verski in politični voditelji zavrnili, je vstal od mrtvih ter tako postal ključni kamen novega templja, templja Cerkve, ljudi, ki vanj verujemo in se veselimo življenja. Jezus nas uči, da se lahko tisto, kar je zavrnjeno, pogosto izkaže za odločilno. Vidiki našega življenja, ki jih morda zavračamo in težko sprejemamo, so lahko prav tisti, prek katerih Gospod lahko najmočneje deluje v našem življenju in prek nas v življenju drugih. Bog se ne ukvarja z zavračanjem. Čeprav lahko zavrnemo Boga, nas on nikoli ne zavrne. Ozrimo se v rojevajoče se brstenje življenja. Bog je na strani življenja, zato je post naša pot do polnosti veselja. Le prek božjega veselja se lahko upremo zlobnosti sveta.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Knjiga o mestu dam (1405) italijansko-francoske pisateljice in filozofinje Christine de Pizan je eno najzgodnejših del, ki v središče postavlja ženske, in še danes preseneča sodobno bralstvo s svojo zgovorno upodobitvijo in prepričljivo argumentacijo v prid ženski odličnosti. Ob pomoči treh božjih alegorij – Pameti, Poštenosti in Pravičnosti – v delu zavrača prepričanja v tistem obdobju o manjvrednosti ženskega spola in zgradi utopično mesto s slavnimi ženskami iz zgodovine, slovečimi po svojih vrlinah in krepostih, pa tudi po intelektualnih sposobnostih, ki jih ženskam tedanje splošno mnenje odreka. O življenjski poti Christine de Pizan, njenem ustvarjanju in predvsem o njenem izjemnem delu Knjiga o mestu dam spregovorila literarna zgodovinarka dr. Katja Mihurko, ki že več kot dve desetletji raziskuje žensko literarno avtorstvo.
Knjiga o mestu dam (1405) italijansko-francoske pisateljice in filozofinje Christine de Pizan je eno najzgodnejših del, ki v središče postavlja ženske, in še danes preseneča sodobno bralstvo s svojo zgovorno upodobitvijo in prepričljivo argumentacijo v prid ženski odličnosti. Ob pomoči treh božjih alegorij – Pameti, Poštenosti in Pravičnosti – v delu zavrača prepričanja v tistem obdobju o manjvrednosti ženskega spola in zgradi utopično mesto s slavnimi ženskami iz zgodovine, slovečimi po svojih vrlinah in krepostih, pa tudi po intelektualnih sposobnostih, ki jih ženskam tedanje splošno mnenje odreka. O življenjski poti Christine de Pizan, njenem ustvarjanju in predvsem o njenem izjemnem delu Knjiga o mestu dam spregovorila literarna zgodovinarka dr. Katja Mihurko, ki že več kot dve desetletji raziskuje žensko literarno avtorstvo.
V postni pripravi na veliko noč so vernikom v veliko pomoč zakramenti, zlasti sv. evharistija in sv. spoved. Pri slednji doživljamo Božje usmiljenje, ki nas osvobaja bremen greha in nam vrača mir srca, evharistija pa nas povezuje s Kristusom, ki nam daje moč za vsakdanje odpovedovanje, služenje in rast v ljubezni. Zakramenti nas tako spominjajo, da se ne spreobračamo sami, ampak z Božjo pomočjo in milostjo.
V postni pripravi na veliko noč so vernikom v veliko pomoč zakramenti, zlasti sv. evharistija in sv. spoved. Pri slednji doživljamo Božje usmiljenje, ki nas osvobaja bremen greha in nam vrača mir srca, evharistija pa nas povezuje s Kristusom, ki nam daje moč za vsakdanje odpovedovanje, služenje in rast v ljubezni. Zakramenti nas tako spominjajo, da se ne spreobračamo sami, ampak z Božjo pomočjo in milostjo.
Čistost srca je vrlina, ki človeku omogoča doumetje Boga. Kako naj se človek spopada s svojo grešnostjo, je v prispevku razmišljal kapucin br. Jože Smukavec.
Čistost srca je vrlina, ki človeku omogoča doumetje Boga. Kako naj se človek spopada s svojo grešnostjo, je v prispevku razmišljal kapucin br. Jože Smukavec.
Nejc Škoberne živi v Logatcu. Je doktor računalništva, podjetnik, predvsem pa mož žene Mice in oče petih sinov. V zadnjem letu je v njegovem življenju prišlo do velike spremembe, saj je stopil na pot vere. Trenutno se pripravlja na prejem zakramentov. Pravi, da ga je k sprejetju vere vodil razum.
Nejc Škoberne živi v Logatcu. Je doktor računalništva, podjetnik, predvsem pa mož žene Mice in oče petih sinov. V zadnjem letu je v njegovem življenju prišlo do velike spremembe, saj je stopil na pot vere. Trenutno se pripravlja na prejem zakramentov. Pravi, da ga je k sprejetju vere vodil razum.
Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi. Zakramenta svete evharistije in svete spovedi sta med seboj tesno povezana, prav tako pa je njun pomen povezan z namenom postnega časa. V postnem času ima človek priložnost za samorefleksijo ter poglabljanje odnosov in vere, pri čemer pomagata prav zakramenta svete evharistije in svete spovedi.
Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi. Zakramenta svete evharistije in svete spovedi sta med seboj tesno povezana, prav tako pa je njun pomen povezan z namenom postnega časa. V postnem času ima človek priložnost za samorefleksijo ter poglabljanje odnosov in vere, pri čemer pomagata prav zakramenta svete evharistije in svete spovedi.
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Slovenska karitas vsako leto v postnem času ljudi povabi k sodelovanju pri različnih akcijah, med katerimi izstopa akcija 40 dni brez alkohola. Ta poteka že 21. leto. Nekatere postne akcije še posebej nagovarjajo mlade. Ena od teh je dobrodelna Škatlica, pri kateri lahko posamezniki sodelujejo z donacijami ali s prostovoljno dejavnostjo.
Slovenska karitas vsako leto v postnem času ljudi povabi k sodelovanju pri različnih akcijah, med katerimi izstopa akcija 40 dni brez alkohola. Ta poteka že 21. leto. Nekatere postne akcije še posebej nagovarjajo mlade. Ena od teh je dobrodelna Škatlica, pri kateri lahko posamezniki sodelujejo z donacijami ali s prostovoljno dejavnostjo.
MoPZ sv.Štefan/ Marko Fabčič, umetniški vodja
MoPZ sv.Štefan/ Marko Fabčič, umetniški vodja
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Na tretjo postno nedeljo iz cerkve svetega Štefana v župniji Vipava naposredno prenašamo sveto mašo. Mašuje župnik dr. Gabriel Kavčič, na orgle igra Katja Poljšak, zbor vodi Marko Fabčič.
Na tretjo postno nedeljo iz cerkve svetega Štefana v župniji Vipava naposredno prenašamo sveto mašo. Mašuje župnik dr. Gabriel Kavčič, na orgle igra Katja Poljšak, zbor vodi Marko Fabčič.
Gregorijanski napevi, posvečeni svetim devicam mučenkam, ki bodo zveneli v izvedbi ansambla Schola Cantorum Karol Magnus iz Nizozemske, pod vodstvom Stana Hollaardta, so del tako imenovanega Agnesinega oficija oz. Nežinega brevirja, tá pa je hkrati del zelo starega obreda v čast deviškim mučenkam, ki se začenja in končuje z litanijami.
Gregorijanski napevi, posvečeni svetim devicam mučenkam, ki bodo zveneli v izvedbi ansambla Schola Cantorum Karol Magnus iz Nizozemske, pod vodstvom Stana Hollaardta, so del tako imenovanega Agnesinega oficija oz. Nežinega brevirja, tá pa je hkrati del zelo starega obreda v čast deviškim mučenkam, ki se začenja in končuje z litanijami.
Celjska škofija praznuje 20-letnico sodobne ustanovitve. Spregovorili smo o tem, kako pomembno je njihovo poslanstvo in kaj vse je posvečeno temu letu. Naša sogovornika sta bila vodja pastoralne službe duhovnik Janko Rezar in voditeljica sinodalnega odbora Bernardka Radej.
Celjska škofija praznuje 20-letnico sodobne ustanovitve. Spregovorili smo o tem, kako pomembno je njihovo poslanstvo in kaj vse je posvečeno temu letu. Naša sogovornika sta bila vodja pastoralne službe duhovnik Janko Rezar in voditeljica sinodalnega odbora Bernardka Radej.
Zelo zanimivo je, da Kristus, ki je Mesija, odrešenik sveta, prihaja k človeku tako, da je sam prvi, ki nekaj prosi. V srečanju s Samaritanko prerok iz Nazareta neprestano preseneča. Najprej preseneti s tem, da se pogovarja z osebo, ki pravzaprav ni Judinja, saj je drugače verna. Samarijani namreč niso sprejemali vseh svetih knjig iz judovske Biblije in so pri Judih veljali za heretike. Tudi ne moremo reči, da so bili prijazni ljudje, saj takrat, ko je Jezus z učenci potoval iz severne Galileje v južno Judejo in so zaradi tega morala iti skozi Samarijo, jim tamkajšnji prebivalci niso hoteli nuditi osnovnega gostoljubja. To je bilo v Jezusovih časih in krajih nekaj nezaslišanega. Poleg tega pa v okvirju takratne vzhodnjaške kulture moški nikoli ni javno nagovarjal ženske. Slednjič modri učitelj tudi ve, da je njeno življenje z moškimi vsaj milo rečeno sporno, a se z njo vseeno pogovarja. S tem, ko se Kristus sam obrne k Samaritanki, pokaže, kako nagovarja prav vsakega človeka. In ko prosi samaritansko ženo za vodo, v njej prebuja temeljno človečnost, kar na Vhodu še danes predstavlja gostoljubje. Še predno svoji sogovornici razkrije, kdo neki je Bog, želi v njej utrditi temeljni človeški odnos, da se namreč zmeni za človeka v njegovi potrebi in stiski. Nato ji razkrije, da je Mesija on sam, saj je sposoben napojiti človeško srce ne samo z vodo, ampak tudi z milostjo ljubezni, ki človeka resnično odžeja. Samaritanka najprej ne razume, za kašno pijačo gre, a modri Rabi je potrpežljiv in počasi razloži, da gre za pijačo njegove besede, ki ne samo poteši človeško žejo, ampak kot dar duha venomer na novo poživljala. In kako doseči to pijačo novih radosti in novega upanja? Kristus pove, da se je potrebno odreči utvari, da bo že samo vzpenjanje na goro ali obisk kakšnega svetišča razkrilo večnostni trenutek ljubezni. Stik z večnostjo nastopi, ko človek utihne in pusti, da mu Božji duh spregovori. Ko Bog govori, človek molči in pusti, da se resnica ljubezni sama razkrije v srcu. To se lahko zgodi ob vsaki iskreni molitvi, ko pustimo, da Bog s svojo besedo oblikuje naše srce in nas napoji s svetlobo novega upanja. Toda ponovimo, to razodetje se pri Samaritanki ne pripeti, ker bi imela kakšno globoko mistično doživetje, ampak se najlepše zgodi, ker tudi ona postane človek v polnem pomenu besede, saj zna sprejeti potrebe drugega in mu pomagati.
Zelo zanimivo je, da Kristus, ki je Mesija, odrešenik sveta, prihaja k človeku tako, da je sam prvi, ki nekaj prosi. V srečanju s Samaritanko prerok iz Nazareta neprestano preseneča. Najprej preseneti s tem, da se pogovarja z osebo, ki pravzaprav ni Judinja, saj je drugače verna. Samarijani namreč niso sprejemali vseh svetih knjig iz judovske Biblije in so pri Judih veljali za heretike. Tudi ne moremo reči, da so bili prijazni ljudje, saj takrat, ko je Jezus z učenci potoval iz severne Galileje v južno Judejo in so zaradi tega morala iti skozi Samarijo, jim tamkajšnji prebivalci niso hoteli nuditi osnovnega gostoljubja. To je bilo v Jezusovih časih in krajih nekaj nezaslišanega. Poleg tega pa v okvirju takratne vzhodnjaške kulture moški nikoli ni javno nagovarjal ženske. Slednjič modri učitelj tudi ve, da je njeno življenje z moškimi vsaj milo rečeno sporno, a se z njo vseeno pogovarja. S tem, ko se Kristus sam obrne k Samaritanki, pokaže, kako nagovarja prav vsakega človeka. In ko prosi samaritansko ženo za vodo, v njej prebuja temeljno človečnost, kar na Vhodu še danes predstavlja gostoljubje. Še predno svoji sogovornici razkrije, kdo neki je Bog, želi v njej utrditi temeljni človeški odnos, da se namreč zmeni za človeka v njegovi potrebi in stiski. Nato ji razkrije, da je Mesija on sam, saj je sposoben napojiti človeško srce ne samo z vodo, ampak tudi z milostjo ljubezni, ki človeka resnično odžeja. Samaritanka najprej ne razume, za kašno pijačo gre, a modri Rabi je potrpežljiv in počasi razloži, da gre za pijačo njegove besede, ki ne samo poteši človeško žejo, ampak kot dar duha venomer na novo poživljala. In kako doseči to pijačo novih radosti in novega upanja? Kristus pove, da se je potrebno odreči utvari, da bo že samo vzpenjanje na goro ali obisk kakšnega svetišča razkrilo večnostni trenutek ljubezni. Stik z večnostjo nastopi, ko človek utihne in pusti, da mu Božji duh spregovori. Ko Bog govori, človek molči in pusti, da se resnica ljubezni sama razkrije v srcu. To se lahko zgodi ob vsaki iskreni molitvi, ko pustimo, da Bog s svojo besedo oblikuje naše srce in nas napoji s svetlobo novega upanja. Toda ponovimo, to razodetje se pri Samaritanki ne pripeti, ker bi imela kakšno globoko mistično doživetje, ampak se najlepše zgodi, ker tudi ona postane človek v polnem pomenu besede, saj zna sprejeti potrebe drugega in mu pomagati.
V verskem hramu Krščanske verske skupnosti Jehovove priče v Kamniku so postavili pregledno razstavo o delovanju Jehovovih prič na slovenskih tleh od začetkov pred stotimi leti do danes. Posebno pozornost so namenili svojim članom, ki so zaradi načela nevtralnosti v prejšnjem režimu pristali za zapahi. O svojih izkušnjah nam je pripovedoval Ivan Čečko.
V verskem hramu Krščanske verske skupnosti Jehovove priče v Kamniku so postavili pregledno razstavo o delovanju Jehovovih prič na slovenskih tleh od začetkov pred stotimi leti do danes. Posebno pozornost so namenili svojim članom, ki so zaradi načela nevtralnosti v prejšnjem režimu pristali za zapahi. O svojih izkušnjah nam je pripovedoval Ivan Čečko.
Eden od stebrov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je dobrodelnost. Ivan Majc, nacionalni direktor za komuniciranje za Severno jadranski misijon je predstavil humanitarne projekte cerkve na tem območju vse od leta 1992 naprej.
Eden od stebrov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je dobrodelnost. Ivan Majc, nacionalni direktor za komuniciranje za Severno jadranski misijon je predstavil humanitarne projekte cerkve na tem območju vse od leta 1992 naprej.
Načelo nevtralnosti in Humanitarna pomoč V verskem hramu Krščanske verske skupnosti Jehovove priče v Kamniku so postavili pregledno razstavo o delovanju Jehovovih prič na slovenskih tleh od začetkov pred stotimi leti do danes. Posebno pozornost so namenili svojim članom, ki so zaradi načela nevtralnosti v prejšnjem režimu pristali za zapahi. O svojih izkušnjah nam je pripovedoval Ivan Čečko. Eden od stebrov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je dobrodelnost, ki ji namenijo veliko pozornosti. Ivan Majc, nacionalni direktor za komuniciranje za Severno jadranski misijon je predstavil humanitarne projekte cerkve na tem območju vse od leta 1992 naprej.
Načelo nevtralnosti in Humanitarna pomoč V verskem hramu Krščanske verske skupnosti Jehovove priče v Kamniku so postavili pregledno razstavo o delovanju Jehovovih prič na slovenskih tleh od začetkov pred stotimi leti do danes. Posebno pozornost so namenili svojim članom, ki so zaradi načela nevtralnosti v prejšnjem režimu pristali za zapahi. O svojih izkušnjah nam je pripovedoval Ivan Čečko. Eden od stebrov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je dobrodelnost, ki ji namenijo veliko pozornosti. Ivan Majc, nacionalni direktor za komuniciranje za Severno jadranski misijon je predstavil humanitarne projekte cerkve na tem območju vse od leta 1992 naprej.
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temò od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffarī nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarījeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost.
Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temò od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffarī nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarījeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost.
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Iskanje smisla je eno temeljnih vprašanj vsakega časa – morda še posebej danes, ko se mnogi srečujejo z negotovostjo, izgubo, prelomnicami ali tihim občutkom praznine. Prav tu se srečata logoterapija in vera: obe na svoj način odpirata prostor za vprašanja smisla, odgovornosti in upanja. Ob prihajajočem 11. mednarodnem logoterapevtskem simpoziju, ki ga pripravlja Slovensko društvo za logoterapijo – Logos, smo z mag. Martinom Liscem odpirali vprašanja smisla, trpljenja in upanja.
Iskanje smisla je eno temeljnih vprašanj vsakega časa – morda še posebej danes, ko se mnogi srečujejo z negotovostjo, izgubo, prelomnicami ali tihim občutkom praznine. Prav tu se srečata logoterapija in vera: obe na svoj način odpirata prostor za vprašanja smisla, odgovornosti in upanja. Ob prihajajočem 11. mednarodnem logoterapevtskem simpoziju, ki ga pripravlja Slovensko društvo za logoterapijo – Logos, smo z mag. Martinom Liscem odpirali vprašanja smisla, trpljenja in upanja.
Odraščanje ni trenutek, ko dopolniš določeno število let. Ni datum, ko dobiš prvo zaposlitev, izpit za avto ali se odseliš od doma. Odraščanje je bolj podobno prehodu. Kot mostu, po katerem hodiš, in včasih niti ne veš, kdaj si stopil nanj. Mladost je čas, ko v sebi nosimo veliko vprašanj. Kdo sem? Kam grem? Kaj sploh želim? Kaj bi rad počel? In kaj, če izberem narobe? Zdi se, kot da svet od nas pričakuje, da imamo odgovore. Da vemo, kaj bomo postali, kaj bomo dosegli, kdo bomo čez pet ali deset let. A resnica je, da veliko ljudi tega ne ve. Ne samo pri dvajsetih – tudi kasneje. Na prehodu v odraslost se pogosto srečamo z občutkom, da moramo “postati nekdo”. Da moramo dokazati svojo vrednost. Da moramo biti uspešni, samostojni, samozavestni. In v tej želji se včasih zgodi nekaj tihega: začnemo se primerjati. Z vrstniki, z idealnimi podobami na družbenih omrežjih, s pričakovanji drugih. Kot da bi obstajal en pravilen tempo življenja, ena prava pot. A odraščanje ni tekmovanje. Je proces. In pogosto je počasnejši, kot bi si želeli. Včasih se identiteta gradi v velikih odločitvah. Pogosteje pa nastaja v drobnih, vsakdanjih trenutkih: v tem, čemu rečeš “da” in čemu rečeš “ne”. V tem, koga spustiš blizu. V tem, ali si upaš biti iskren, tudi ko je nerodno. V tem, ali znaš ostati zvest sebi, tudi ko se zdi lažje ugajati drugim. Morda je najtežji del odraščanja ravno to, da sprejmemo, da ne bomo vedno jasni sami sebi. Da bomo včasih izgubljeni. Da bomo dvomili. Da se bomo kdaj počutili, kot da stojimo na mestu, medtem ko drugi hitijo naprej. A tudi to je del poti. Tudi to je rast. Duhovno gledano je mladost poseben čas. Ker je poln možnosti. Poln notranjega klica, ki še nima dokončne oblike. Kot da v nas nastaja nekaj novega. In prav zato je pomembno, da si damo prostor. Da ne prehitimo življenja. Da se ne ustrašimo svoje nepopolnosti. Odraslost ni v tem, da nikoli ne padeš. Odraslost je v tem, da se znaš pobrati. Da znaš prositi za pomoč. Da znaš reči: ne vem še, ampak iščem. In da pri tem ne izgubiš upanja. Morda je smisel tega prehoda prav v tem: da se počasi naučimo, da nismo vredni zato, ker smo že “urejeni”, ampak zato, ker smo živi. Ker rastemo. Ker se učimo in smo vsak dan boljši. Ker postajamo. In če si danes na tem mostu - med mladostjo in odraslostjo – si lahko rečeš nekaj preprostega: ni treba, da imam vse odgovore. Dovolj je, da ostajam iskren do sebe. In da naredim naslednji korak.
Odraščanje ni trenutek, ko dopolniš določeno število let. Ni datum, ko dobiš prvo zaposlitev, izpit za avto ali se odseliš od doma. Odraščanje je bolj podobno prehodu. Kot mostu, po katerem hodiš, in včasih niti ne veš, kdaj si stopil nanj. Mladost je čas, ko v sebi nosimo veliko vprašanj. Kdo sem? Kam grem? Kaj sploh želim? Kaj bi rad počel? In kaj, če izberem narobe? Zdi se, kot da svet od nas pričakuje, da imamo odgovore. Da vemo, kaj bomo postali, kaj bomo dosegli, kdo bomo čez pet ali deset let. A resnica je, da veliko ljudi tega ne ve. Ne samo pri dvajsetih – tudi kasneje. Na prehodu v odraslost se pogosto srečamo z občutkom, da moramo “postati nekdo”. Da moramo dokazati svojo vrednost. Da moramo biti uspešni, samostojni, samozavestni. In v tej želji se včasih zgodi nekaj tihega: začnemo se primerjati. Z vrstniki, z idealnimi podobami na družbenih omrežjih, s pričakovanji drugih. Kot da bi obstajal en pravilen tempo življenja, ena prava pot. A odraščanje ni tekmovanje. Je proces. In pogosto je počasnejši, kot bi si želeli. Včasih se identiteta gradi v velikih odločitvah. Pogosteje pa nastaja v drobnih, vsakdanjih trenutkih: v tem, čemu rečeš “da” in čemu rečeš “ne”. V tem, koga spustiš blizu. V tem, ali si upaš biti iskren, tudi ko je nerodno. V tem, ali znaš ostati zvest sebi, tudi ko se zdi lažje ugajati drugim. Morda je najtežji del odraščanja ravno to, da sprejmemo, da ne bomo vedno jasni sami sebi. Da bomo včasih izgubljeni. Da bomo dvomili. Da se bomo kdaj počutili, kot da stojimo na mestu, medtem ko drugi hitijo naprej. A tudi to je del poti. Tudi to je rast. Duhovno gledano je mladost poseben čas. Ker je poln možnosti. Poln notranjega klica, ki še nima dokončne oblike. Kot da v nas nastaja nekaj novega. In prav zato je pomembno, da si damo prostor. Da ne prehitimo življenja. Da se ne ustrašimo svoje nepopolnosti. Odraslost ni v tem, da nikoli ne padeš. Odraslost je v tem, da se znaš pobrati. Da znaš prositi za pomoč. Da znaš reči: ne vem še, ampak iščem. In da pri tem ne izgubiš upanja. Morda je smisel tega prehoda prav v tem: da se počasi naučimo, da nismo vredni zato, ker smo že “urejeni”, ampak zato, ker smo živi. Ker rastemo. Ker se učimo in smo vsak dan boljši. Ker postajamo. In če si danes na tem mostu - med mladostjo in odraslostjo – si lahko rečeš nekaj preprostega: ni treba, da imam vse odgovore. Dovolj je, da ostajam iskren do sebe. In da naredim naslednji korak.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
Celjska škofija praznuje 20. sodobne ustanovitve. Spregovorili bomo o tem, kako pomembno je njihovo poslanstvo in kaj vse je posvečeno temu letu. Naša sogovornika bosta vodja pastoralne službe duhovnik Janko Rezar in voditeljica sinodalnega odbora Bernardka Radej.
Celjska škofija praznuje 20. sodobne ustanovitve. Spregovorili bomo o tem, kako pomembno je njihovo poslanstvo in kaj vse je posvečeno temu letu. Naša sogovornika bosta vodja pastoralne službe duhovnik Janko Rezar in voditeljica sinodalnega odbora Bernardka Radej.
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Post poznajo različne religije in ima zelo dolgo zgodovino. O njem beremo tako v Stari kot Novi zavezi. Na temelju Jezusovega naročila »postite se« so v prvih stoletjih krščanstva cerkveni očetje razmišljali o postu.
Post poznajo različne religije in ima zelo dolgo zgodovino. O njem beremo tako v Stari kot Novi zavezi. Na temelju Jezusovega naročila »postite se« so v prvih stoletjih krščanstva cerkveni očetje razmišljali o postu.
V postnem času so verniki spodbujeni, da se držijo postne postave. Katoliška Cerkev določa posebne oblike spokornosti – strogi post na pepelnično sredo in veliki petek. Takrat se lahko le enkrat na dan do sitega najejo in se zdržijo mesnih jedi. Zdržek od mesnih jedi velja vse petke v letu in veže vernike od izpolnjenega 14. leta starosti do smrti, post pa veže vernike od 18. do 60. leta starosti. Kakšni pa so psihološki učinki posta?
V postnem času so verniki spodbujeni, da se držijo postne postave. Katoliška Cerkev določa posebne oblike spokornosti – strogi post na pepelnično sredo in veliki petek. Takrat se lahko le enkrat na dan do sitega najejo in se zdržijo mesnih jedi. Zdržek od mesnih jedi velja vse petke v letu in veže vernike od izpolnjenega 14. leta starosti do smrti, post pa veže vernike od 18. do 60. leta starosti. Kakšni pa so psihološki učinki posta?
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Umetna inteligenca je prinesla globok antropološki in družbeni premik. Z njo usmerjajo utrip družbe in vodijo naše življenje. Zaradi hitrega razvoja brez nadzora pa pomeni veliko tveganje v psihološkem in vedenjskem razvoju mladih.
Umetna inteligenca je prinesla globok antropološki in družbeni premik. Z njo usmerjajo utrip družbe in vodijo naše življenje. Zaradi hitrega razvoja brez nadzora pa pomeni veliko tveganje v psihološkem in vedenjskem razvoju mladih.
Vodilo letošnjega katehetskega simpozija je bilo »Biti katehet z družinami«. Kako to razume sestra Marija Zabret, ki je življenje je posvetila vzgoji in izobraževanju otrok v veri?
Vodilo letošnjega katehetskega simpozija je bilo »Biti katehet z družinami«. Kako to razume sestra Marija Zabret, ki je življenje je posvetila vzgoji in izobraževanju otrok v veri?
Ob 800. obletnici smrti sv. Frančiška Asiškega so v baziliki v Assisiju izpostavili njegove posmrtne ostanke v češčenje in na ogled vernikom. Gre za znamenje posebne milosti in za zgodovinsko priložnost, da se verniki na otipljiv način srečajo z enim najbolj priljubljenih svetnikov. Frančiškove relikvije bodo imeli priložnost počastiti do 22. marca.
Ob 800. obletnici smrti sv. Frančiška Asiškega so v baziliki v Assisiju izpostavili njegove posmrtne ostanke v češčenje in na ogled vernikom. Gre za znamenje posebne milosti in za zgodovinsko priložnost, da se verniki na otipljiv način srečajo z enim najbolj priljubljenih svetnikov. Frančiškove relikvije bodo imeli priložnost počastiti do 22. marca.