Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Dragi prijatelji, vsi smo v tem spomladanskem času izkusili kašen dan ali celo dneve utrujenosti. Za te trenutke imam lep izraz »spomladanska utrujenost«. Za človeka današnjega časa pa ni glavna težava to, da je utrujen telesno, ampak notranje otopel – brez občutka za čudež. Ob vsem, kar imamo, sredi obilja znanja, zabave in napredka, smo izgubili sposobnost čudenja. Mnogi ne vidijo več smisla v običajnih stvareh: kruhu, soncu, otroku, prijatelju, roži. Vse to se nam zdi samoumevno. Pa vendar je prav v tem – v sposobnosti, da se človek čudi – skrito srce vere. Krščansko življenje se ne začne pri razumevanju vseh naukov ali izpolnjevanju vseh pravil, temveč pri odprtosti srca. Otrok je odprt. Otrok zna strmeti, zna se čuditi. Jezus nam celo pravi, da brez tega otroškega čudenja ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo. Zato je čudenje nekaj zelo resnega. Ni površinski občutek, ni sanjarjenje, ampak globoko duhovno stanje. To je način gledanja na svet, ki se zaveda, da vse, kar imamo, ni nekaj, kar si zaslužimo, temveč nekaj, kar smo prejeli – kot dar. Čudenje se porodi iz ponižnosti: iz sposobnosti, da v najmanjši stvari vidimo veličino Stvarnika in v rutini vsakdanjosti slišimo odmev večnosti. G. K. Chesterton je nekoč zapisal, da svet ne trpi zaradi pomanjkanja čudes, ampak zaradi pomanjkanja čudenja. Svet je poln znamenj, toda mi pogosto ne znamo več gledati. Pogledamo rožo in vidimo rastlino, namesto da bi videli dar. Pogledamo otroka in vidimo odgovornost, namesto da bi videli skrivnost življenja. Chesterton je znal videti pomen v stvareh, ki jih drugi niso opazili – v vodi, v ognju, celo v blatnosti blata. Njegov pogled ni bil romantiziran, temveč jasen. Vse je vredno pozornosti, ker vse prihaja iz istega vira – iz Božje roke. Največji čudež je že to, da obstajamo. Da smo bili ustvarjeni. Da lahko dihamo, hodimo, govorimo. A ravno to je tako težko ceniti. Ko nam nekaj postane preveč znano, postane nevidno. Zato je ena od najglobljih nalog umetnika, kristjana in človeka sploh, da zna izraziti in ponovno odkriti preproste stvari. Da zna videti običajno kot neobičajno – in vsakdanje kot sveto. Chesterton v eni svojih pesmi piše o še nerojenem otroku, ki si v temi maternice predstavlja modro nebo in zelene hribe in hrepeni po življenju. Otrok si želi priti na svet, ker čuti, da bo lahko za vse hvaležen – za vsak grič, za vsako travo, za vsak dan. In njegova prva misel je: »Če bi le bil rojen!« V krščanskem življenju ni nič bolj bistvenega kot hvaležnost. Ta hvaležnost pa se rodi iz čudenja. Ko se človek ustavi, ko zamiži, ko pomisli: kaj pa če tega ne bi imel? Kaj pa če bi bilo vse to – življenje, kruh, prijateljstvo, sonce – izgubljeno? In takrat se srce odpre in reče: »Hvala!« Chesterton je nekoč dejal, da je najboljše darilo, ki ga lahko najdeš v svojih božičnih nogavicah – lastna noga. Kar pomeni: največje darilo je življenje samo. Ne nekaj, kar dobiš – ampak to, kar si. Zato naj bo naša vera polna čudenja. Naj se ne naveličamo sveta, ker se Bog ni naveličal nas. Naj se ne zapremo v cinizem, ker je Bog odprl svoje srce za nas. Postanimo kakor otroci – ne zato, da bi bili naivni, temveč da bi bili odprti. Da bi v vsakem dnevu, v vsakem kruhu, v vsakem pogledu prepoznali čudež. Čudenje je začetek vere. Vera pa je pot k večnemu življenju. Amen.
Dragi prijatelji, vsi smo v tem spomladanskem času izkusili kašen dan ali celo dneve utrujenosti. Za te trenutke imam lep izraz »spomladanska utrujenost«. Za človeka današnjega časa pa ni glavna težava to, da je utrujen telesno, ampak notranje otopel – brez občutka za čudež. Ob vsem, kar imamo, sredi obilja znanja, zabave in napredka, smo izgubili sposobnost čudenja. Mnogi ne vidijo več smisla v običajnih stvareh: kruhu, soncu, otroku, prijatelju, roži. Vse to se nam zdi samoumevno. Pa vendar je prav v tem – v sposobnosti, da se človek čudi – skrito srce vere. Krščansko življenje se ne začne pri razumevanju vseh naukov ali izpolnjevanju vseh pravil, temveč pri odprtosti srca. Otrok je odprt. Otrok zna strmeti, zna se čuditi. Jezus nam celo pravi, da brez tega otroškega čudenja ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo. Zato je čudenje nekaj zelo resnega. Ni površinski občutek, ni sanjarjenje, ampak globoko duhovno stanje. To je način gledanja na svet, ki se zaveda, da vse, kar imamo, ni nekaj, kar si zaslužimo, temveč nekaj, kar smo prejeli – kot dar. Čudenje se porodi iz ponižnosti: iz sposobnosti, da v najmanjši stvari vidimo veličino Stvarnika in v rutini vsakdanjosti slišimo odmev večnosti. G. K. Chesterton je nekoč zapisal, da svet ne trpi zaradi pomanjkanja čudes, ampak zaradi pomanjkanja čudenja. Svet je poln znamenj, toda mi pogosto ne znamo več gledati. Pogledamo rožo in vidimo rastlino, namesto da bi videli dar. Pogledamo otroka in vidimo odgovornost, namesto da bi videli skrivnost življenja. Chesterton je znal videti pomen v stvareh, ki jih drugi niso opazili – v vodi, v ognju, celo v blatnosti blata. Njegov pogled ni bil romantiziran, temveč jasen. Vse je vredno pozornosti, ker vse prihaja iz istega vira – iz Božje roke. Največji čudež je že to, da obstajamo. Da smo bili ustvarjeni. Da lahko dihamo, hodimo, govorimo. A ravno to je tako težko ceniti. Ko nam nekaj postane preveč znano, postane nevidno. Zato je ena od najglobljih nalog umetnika, kristjana in človeka sploh, da zna izraziti in ponovno odkriti preproste stvari. Da zna videti običajno kot neobičajno – in vsakdanje kot sveto. Chesterton v eni svojih pesmi piše o še nerojenem otroku, ki si v temi maternice predstavlja modro nebo in zelene hribe in hrepeni po življenju. Otrok si želi priti na svet, ker čuti, da bo lahko za vse hvaležen – za vsak grič, za vsako travo, za vsak dan. In njegova prva misel je: »Če bi le bil rojen!« V krščanskem življenju ni nič bolj bistvenega kot hvaležnost. Ta hvaležnost pa se rodi iz čudenja. Ko se človek ustavi, ko zamiži, ko pomisli: kaj pa če tega ne bi imel? Kaj pa če bi bilo vse to – življenje, kruh, prijateljstvo, sonce – izgubljeno? In takrat se srce odpre in reče: »Hvala!« Chesterton je nekoč dejal, da je najboljše darilo, ki ga lahko najdeš v svojih božičnih nogavicah – lastna noga. Kar pomeni: največje darilo je življenje samo. Ne nekaj, kar dobiš – ampak to, kar si. Zato naj bo naša vera polna čudenja. Naj se ne naveličamo sveta, ker se Bog ni naveličal nas. Naj se ne zapremo v cinizem, ker je Bog odprl svoje srce za nas. Postanimo kakor otroci – ne zato, da bi bili naivni, temveč da bi bili odprti. Da bi v vsakem dnevu, v vsakem kruhu, v vsakem pogledu prepoznali čudež. Čudenje je začetek vere. Vera pa je pot k večnemu življenju. Amen.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani nam bo osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani nam bo osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Dandanes se težko pripravimo do tega, da bi utihnili – fizično in umsko. Želimo si tišine in miru, potem pa naredimo vse, da ju ne bi bilo. Kako najti notranjo tišino, je pojasnil kapucin br. Jože Smukavec.
Dandanes se težko pripravimo do tega, da bi utihnili – fizično in umsko. Želimo si tišine in miru, potem pa naredimo vse, da ju ne bi bilo. Kako najti notranjo tišino, je pojasnil kapucin br. Jože Smukavec.
Erik Varden, trapist in norveški škof v Trondheimu, je eden vidnejših evropskih duhovnih piscev, ki v svojih delih premišljuje o osamljenosti, krščanskem razumevanju telesnosti, veri v sekularni družbi in krizah sodobnega človeka.
Erik Varden, trapist in norveški škof v Trondheimu, je eden vidnejših evropskih duhovnih piscev, ki v svojih delih premišljuje o osamljenosti, krščanskem razumevanju telesnosti, veri v sekularni družbi in krizah sodobnega človeka.
V zelo povezanem vsakdanu tišina izginja, ker smo izpostavljeni hrupu iz okolja. Zato moramo tega najprej zavestno utišati in stopiti v stik z Bogom. Poglejmo, kaj o tem pravita uršulinka in jezuit.
V zelo povezanem vsakdanu tišina izginja, ker smo izpostavljeni hrupu iz okolja. Zato moramo tega najprej zavestno utišati in stopiti v stik z Bogom. Poglejmo, kaj o tem pravita uršulinka in jezuit.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Teden družine je pastoralna pobuda Katoliške cerkve na Slovenskem, ki vsako pomlad med praznikoma sv. Jožefa,19. marcem, in Marijinega oznanjenja, 25. marcem, spodbuja premislek o zakonu, družinskih odnosih, vzgoji otrok in o tem, kakšno mesto ima v resnici družina v posameznikovem življenju in v družbi.
Teden družine je pastoralna pobuda Katoliške cerkve na Slovenskem, ki vsako pomlad med praznikoma sv. Jožefa,19. marcem, in Marijinega oznanjenja, 25. marcem, spodbuja premislek o zakonu, družinskih odnosih, vzgoji otrok in o tem, kakšno mesto ima v resnici družina v posameznikovem življenju in v družbi.
Elise Ann Allen je v prvi uradni biografiji novega papeža z naslovom: Leon XIV.: Svetovljan in misijonar XXI. stoletja združila analizo njegovega življenja in osebnega pogleda na svet ter s tem orisala njegov slog papeževanja, zaznamovan s pastoralno občutljivostjo in globalno odgovornostjo.
Elise Ann Allen je v prvi uradni biografiji novega papeža z naslovom: Leon XIV.: Svetovljan in misijonar XXI. stoletja združila analizo njegovega življenja in osebnega pogleda na svet ter s tem orisala njegov slog papeževanja, zaznamovan s pastoralno občutljivostjo in globalno odgovornostjo.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Na peto postno, tiho nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Šent Ilj v Slovenskih goricah. Mašuje župnik in dekan Igor Ignacij Novak. Pri maši sodeluje mešani cerkveni pevski zbor župnije Št. Ilj. Vodi ga zborovodkinja in organistka Gabrijela Grabušnik.
Na peto postno, tiho nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Šent Ilj v Slovenskih goricah. Mašuje župnik in dekan Igor Ignacij Novak. Pri maši sodeluje mešani cerkveni pevski zbor župnije Št. Ilj. Vodi ga zborovodkinja in organistka Gabrijela Grabušnik.
Letos mineva 140 let od smrti Franza Liszta, skladatelja, ki je svoj opus obogatil tudi s sakralnimi deli. Via crucis oz. Križev pot je ena njegovih obsežnejših kompozicij, namenjenih mešanemu pevskemu zboru, vokalnim solistom in klavirju. Gre za uglasbitev različnih, večinoma latinskih besedil, ki opisujejo Jezusovo pot na Golgoto s križem na ramenih in njegovo križanje. Posamezne dele med seboj povezujejo meditativne in spokojne, včasih pa tudi dramatično zasnovane klavirske medigre.
Letos mineva 140 let od smrti Franza Liszta, skladatelja, ki je svoj opus obogatil tudi s sakralnimi deli. Via crucis oz. Križev pot je ena njegovih obsežnejših kompozicij, namenjenih mešanemu pevskemu zboru, vokalnim solistom in klavirju. Gre za uglasbitev različnih, večinoma latinskih besedil, ki opisujejo Jezusovo pot na Golgoto s križem na ramenih in njegovo križanje. Posamezne dele med seboj povezujejo meditativne in spokojne, včasih pa tudi dramatično zasnovane klavirske medigre.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, je v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, je v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
Današnja peta postna nedelja ima posebno ime – Tiha nedelja. Vpelje nas v skrivnost trpljenja in smrti, ki nas zares pretrese, ko vstopi v naš dom. Ob smrti svojih staršev me je prvič začela spreletavati misel, da občutek groze, ko umirajo najdražji, ne tiči v dvomu, ali bodo vstali od mrtvih ali ne. Smrt je zame strašljiva zaradi nečesa drugega. Tesnoba ob grobu mojih domačih me zagrne, ko pogledam prek groba, na polje in njive, ki so jih nekoč obdelovali moji dragi rajni, in so komaj dobrih sto metrov stran od pokopališča. Zaboli me, ko se zavem, da tega polja nihče več ne bo ljubil tako, kot sta ga ljubila moj oče in mama. Pri delu na polju se nikoli več ne bom srečal s katerim od svojih domačih, nikoli več me ne bo omamljal vonj po pokošeni travi in zorani njivi, značilen prav za to naše polje; ne bom več videl ptičev, ki za brazdami pobirajo črve, ne vezal snopov pšenice, ne vozil gnoja in ga trosil; nikoli več ne bom videl očeta, ki se je ob zvonjenju farnega zvona ustavil in z nami molil Angel Gospodov. Vse to je le še boleč spomni, vse je dokončno iztrgano iz moje duše. V grobu niso le oni, ampak sem tam tudi sam z vsem, česar s svojimi močmi ne morem več obuditi v življenje. Trpkost umiranja je malo pred svojo smrtjo opisala tudi Simone de Beauvoir. Takole pravi: »Z žalostjo se spominjam vseh knjig, ki sem jih prebrala, vseh krajev, ki sem jih obiskala. Vsega tega ne bo več. Vsa tista glasba, vse tiste slike, vsa tista kultura, zarje v Provansi, nebo nad morjem oblakov, oranžna Luna nad Pirejem, Torcello, Rim, vse te stvari, o katerih sem spregovorila – nikjer ni kraja, kjer bi vse to ponovno zaživelo.« Noben človek nima odgovora na boleče spoznanje, da vse, kar je bilo, vse, kar smo doživeli, ne bo nikoli več oživelo. Izguba tistih, ki smo jih imeli radi, in vseh drugih, ki so nam bili blizu, in jih ni več, je dokončna in popolna. Zagrnila jih je zemlja, nad njo pa je tihota, neoprijemljiva in nevidna, a reže v dušo in briše vsakršen smisel. Kako sam premagujem stisko, ko me ob grobu najdražjih zajame tesnobna tihota izgubljanja? Čustva žalosti, ki me hočejo streti, presekam z molitvijo ene ali več desetk rožnega venca. Počasi mi odleže. Vstali Kristus, tako verujem, po veri neslišno in dovolj otipljivo vstopa v mojo dušo, da lahko povsem mirno odidem s pokopališča. Duše mojih dragih so v Božjih rokah. Nekako vem, da je tako. S temi občutji v sebi se še enkrat ozrem na grob. Obhaja me nedoločljiva gotovost, da so v Bogu naše duše že skupaj. Bolečina izgube, presežena v veri, moja ranjena čustva iz teme počasi dviga na svetlo.
Današnja peta postna nedelja ima posebno ime – Tiha nedelja. Vpelje nas v skrivnost trpljenja in smrti, ki nas zares pretrese, ko vstopi v naš dom. Ob smrti svojih staršev me je prvič začela spreletavati misel, da občutek groze, ko umirajo najdražji, ne tiči v dvomu, ali bodo vstali od mrtvih ali ne. Smrt je zame strašljiva zaradi nečesa drugega. Tesnoba ob grobu mojih domačih me zagrne, ko pogledam prek groba, na polje in njive, ki so jih nekoč obdelovali moji dragi rajni, in so komaj dobrih sto metrov stran od pokopališča. Zaboli me, ko se zavem, da tega polja nihče več ne bo ljubil tako, kot sta ga ljubila moj oče in mama. Pri delu na polju se nikoli več ne bom srečal s katerim od svojih domačih, nikoli več me ne bo omamljal vonj po pokošeni travi in zorani njivi, značilen prav za to naše polje; ne bom več videl ptičev, ki za brazdami pobirajo črve, ne vezal snopov pšenice, ne vozil gnoja in ga trosil; nikoli več ne bom videl očeta, ki se je ob zvonjenju farnega zvona ustavil in z nami molil Angel Gospodov. Vse to je le še boleč spomni, vse je dokončno iztrgano iz moje duše. V grobu niso le oni, ampak sem tam tudi sam z vsem, česar s svojimi močmi ne morem več obuditi v življenje. Trpkost umiranja je malo pred svojo smrtjo opisala tudi Simone de Beauvoir. Takole pravi: »Z žalostjo se spominjam vseh knjig, ki sem jih prebrala, vseh krajev, ki sem jih obiskala. Vsega tega ne bo več. Vsa tista glasba, vse tiste slike, vsa tista kultura, zarje v Provansi, nebo nad morjem oblakov, oranžna Luna nad Pirejem, Torcello, Rim, vse te stvari, o katerih sem spregovorila – nikjer ni kraja, kjer bi vse to ponovno zaživelo.« Noben človek nima odgovora na boleče spoznanje, da vse, kar je bilo, vse, kar smo doživeli, ne bo nikoli več oživelo. Izguba tistih, ki smo jih imeli radi, in vseh drugih, ki so nam bili blizu, in jih ni več, je dokončna in popolna. Zagrnila jih je zemlja, nad njo pa je tihota, neoprijemljiva in nevidna, a reže v dušo in briše vsakršen smisel. Kako sam premagujem stisko, ko me ob grobu najdražjih zajame tesnobna tihota izgubljanja? Čustva žalosti, ki me hočejo streti, presekam z molitvijo ene ali več desetk rožnega venca. Počasi mi odleže. Vstali Kristus, tako verujem, po veri neslišno in dovolj otipljivo vstopa v mojo dušo, da lahko povsem mirno odidem s pokopališča. Duše mojih dragih so v Božjih rokah. Nekako vem, da je tako. S temi občutji v sebi se še enkrat ozrem na grob. Obhaja me nedoločljiva gotovost, da so v Bogu naše duše že skupaj. Bolečina izgube, presežena v veri, moja ranjena čustva iz teme počasi dviga na svetlo.
V soboto, 7. marca je v Lešah pri Tržiču potekalo medkulturno praznovanje ob mednarodnem dnevu žena. Humanitarno društvo ADRA Slovenija v svojih programih veliko pozornosti namenja enakopravnosti žensk. Praznično srečanje so pripravili v sodelovanju z Društvom Medkulturni dialog.
V soboto, 7. marca je v Lešah pri Tržiču potekalo medkulturno praznovanje ob mednarodnem dnevu žena. Humanitarno društvo ADRA Slovenija v svojih programih veliko pozornosti namenja enakopravnosti žensk. Praznično srečanje so pripravili v sodelovanju z Društvom Medkulturni dialog.
Svetovni molitveni dan je ekumensko gibanje, ki v molitvi in povezovanju na različnih področjih združuje ženske iz krščanskih cerkva in skupnosti po vsem svetu. V petek, 6. marca smo zabeležili bogoslužje v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Vodilo letošnjega bogoslužja je bilo svetopisemsko povabilo: »Pridite: jaz vam bom dal počitek«.
Svetovni molitveni dan je ekumensko gibanje, ki v molitvi in povezovanju na različnih področjih združuje ženske iz krščanskih cerkva in skupnosti po vsem svetu. V petek, 6. marca smo zabeležili bogoslužje v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Vodilo letošnjega bogoslužja je bilo svetopisemsko povabilo: »Pridite: jaz vam bom dal počitek«.
Svetovni molitveni dan in Medkulturni dan žena Svetovni molitveni dan je ekumensko gibanje, ki v molitvi in povezovanju na različnih področjih združuje ženske iz krščanskih cerkva in skupnosti po vsem svetu. V petek, 6. marca smo zabeležili bogoslužje v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Vodilo letošnjega bogoslužja je bilo svetopisemsko povabilo: »Pridite: jaz vam bom dal počitek«. V soboto, 7. marca je v Lešah pri Tržiču potekalo medkulturno praznovanje ob mednarodnem dnevu žena. Humanitarno društvo ADRA Slovenija v svojih programih veliko pozornosti namenja enakopravnosti žensk. Praznično srečanje so pripravili v sodelovanju z Društvom Medkulturni dialog.
Svetovni molitveni dan in Medkulturni dan žena Svetovni molitveni dan je ekumensko gibanje, ki v molitvi in povezovanju na različnih področjih združuje ženske iz krščanskih cerkva in skupnosti po vsem svetu. V petek, 6. marca smo zabeležili bogoslužje v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Vodilo letošnjega bogoslužja je bilo svetopisemsko povabilo: »Pridite: jaz vam bom dal počitek«. V soboto, 7. marca je v Lešah pri Tržiču potekalo medkulturno praznovanje ob mednarodnem dnevu žena. Humanitarno društvo ADRA Slovenija v svojih programih veliko pozornosti namenja enakopravnosti žensk. Praznično srečanje so pripravili v sodelovanju z Društvom Medkulturni dialog.
Radostna žalost postnega časa Cerkveno leto je za kristjane temeljni program duhovnega življenja. Vsako leto gremo skupaj s Kristusom skozi njegovo učlovečenje, oznanjevanje, trpljenje, smrt in vstajenje. Prav velikonočna skrivnost, njegova zmaga nad smrtjo, s čimer se v temelju dotika vsakega človeka, pa je središče in vrhunec tega liturgičnega cikla. K njemu je vse usmerjeno, v njem je naše upanje in veselje. V veliki noči Gospodovega vstajenja posije luč na zgodovino in prihodnost človeškega rodu. Prav zato Cerkev že stoletja ohranja izročilo, da se kristjani na veliko noč pripravljamo več tednov. Gre za pot od pepelnične srede, ko se zavemo, da smo »prah in pepel«, da smo po naravi vzeti iz zemlje in da se bomo v zemljo tudi vrnili. Obenem pa verujemo, da smo se v veliki noči rodili po podobi Kristusa in zato bomo, če ostanemo v njem, iz tega prahu tudi vstali. Kajti apostol Pavel nam zagotavlja: Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera (1 Kor 13,14-15). Tu stoji in pade vse krščanstvo. Zato nadaljuje: Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali (1 Kor 13,20). Postni čas je torej spodbuda na tej poti, da bi v sebi obnovili dostojanstvo Božjih otrok, da bi preko krščanske askeze premagovali elemente smrti, ki so še v nas, ter dali prostor Božjemu, vstajenjskemu. V vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na to novo življenje in živimo, kot da Kristus ni vstal od mrtvih. Tako naše življenje postane potovanje brez smisla, bežimo od vsakega trpljenja, bojimo se smrti. Sveti Efrem Sirski je zapisal kratko molitev, ki jo v vzhodni Cerkvi molijo vsak dan postnega časa: Gospod in Vladar mojega življenja, odvzemi mi duha malodušnosti, potrtosti, gospodovalnosti in praznega govorjenja. Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. O, Gospod in Kralj, daj mi videti moje pregrehe in naj ne obsojam svojega brata, ker si blagoslovljen na vekov veke. Amen. A kljub askezi je zaradi cilja, kamor gremo, post prepleten z okusom veselja, zato vzhodni kristjani ta čas imenujejo radostna žalost.
Radostna žalost postnega časa Cerkveno leto je za kristjane temeljni program duhovnega življenja. Vsako leto gremo skupaj s Kristusom skozi njegovo učlovečenje, oznanjevanje, trpljenje, smrt in vstajenje. Prav velikonočna skrivnost, njegova zmaga nad smrtjo, s čimer se v temelju dotika vsakega človeka, pa je središče in vrhunec tega liturgičnega cikla. K njemu je vse usmerjeno, v njem je naše upanje in veselje. V veliki noči Gospodovega vstajenja posije luč na zgodovino in prihodnost človeškega rodu. Prav zato Cerkev že stoletja ohranja izročilo, da se kristjani na veliko noč pripravljamo več tednov. Gre za pot od pepelnične srede, ko se zavemo, da smo »prah in pepel«, da smo po naravi vzeti iz zemlje in da se bomo v zemljo tudi vrnili. Obenem pa verujemo, da smo se v veliki noči rodili po podobi Kristusa in zato bomo, če ostanemo v njem, iz tega prahu tudi vstali. Kajti apostol Pavel nam zagotavlja: Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera (1 Kor 13,14-15). Tu stoji in pade vse krščanstvo. Zato nadaljuje: Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali (1 Kor 13,20). Postni čas je torej spodbuda na tej poti, da bi v sebi obnovili dostojanstvo Božjih otrok, da bi preko krščanske askeze premagovali elemente smrti, ki so še v nas, ter dali prostor Božjemu, vstajenjskemu. V vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na to novo življenje in živimo, kot da Kristus ni vstal od mrtvih. Tako naše življenje postane potovanje brez smisla, bežimo od vsakega trpljenja, bojimo se smrti. Sveti Efrem Sirski je zapisal kratko molitev, ki jo v vzhodni Cerkvi molijo vsak dan postnega časa: Gospod in Vladar mojega življenja, odvzemi mi duha malodušnosti, potrtosti, gospodovalnosti in praznega govorjenja. Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. O, Gospod in Kralj, daj mi videti moje pregrehe in naj ne obsojam svojega brata, ker si blagoslovljen na vekov veke. Amen. A kljub askezi je zaradi cilja, kamor gremo, post prepleten z okusom veselja, zato vzhodni kristjani ta čas imenujejo radostna žalost.
TV Slovenija bo neposredno prenašala molitev, pri kateri se bodo zbrali muslimani ob začetku praznovanja ramazanskega bajrama.
TV Slovenija bo neposredno prenašala molitev, pri kateri se bodo zbrali muslimani ob začetku praznovanja ramazanskega bajrama.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, po mesecu posta, ramazanu, nastopi ramazanski bajram, ki je poleg kurban bajrama največji muslimanski praznik. Praznujemo ga tri dni, kot izraz veselja ob zaključku posta in drugih Bogu ugodnih dejanj, ki smo jih opravljali med ramazanom. Ramazan ni praznik, je blagoslovljen mesec, v katerem se postimo, intenzivno urimo svojo dušo in telo, se učimo potrpežljivosti, samodiscipline in hvaležnosti. Je mesec, v katerem s postom čistimo svoja telesa in duše. Prav tako je ramazan tudi mesec dobrodelnosti, ko čistimo svoje imetje. Ko ramazan zapušča vernike, ki so bili pokorni, je med njimi prisotna določena mera žalosti. Po takšnem mesecu, v katerem se vernik po vseh svojih zmožnostih trudi zaslužiti si Božje usmiljenje, bajram pride kot nagrada. Konec ramazana ne pomeni, da se vrnemo k starim navadam, konec ramazana pomeni veselje in srečo, da smo te navade opustili in postali boljši. In to srečo delimo tudi z družino. Morda je največja skrivnost bajrama prav v tem. Ramazan se je končal, a njegovo sporočilo naj traja. Bistvo je, da to, kar smo en mesec vadili, torej potrpežljivost, skromnost in samonadzor, odnesemo naprej v življenje. Zmernost naj postane način življenja, čuječnost naj postane vsakdan, molitev naj postane dih, dobrota naj postane navada. Ko se danes veselimo bajrama, se ne veselimo le konca posta. Veselimo se poti, ki smo jo prehodili. Poti, na kateri smo se odpovedali ne samo hrani in pijači, ampak tudi slabim besedam, jezi in zavisti. Bajram je praznik, v katerem praznujemo zmago nad samim seboj, zmago nad svojim egom, strastmi in željami. Ob bajramu se posebej spomnimo vseh, ki potrebujejo našo bližino in podporo, spomnimo se osamljenih, bolnih ter tistih, ki hrepenijo po toplini in občutku varnosti. Praznični dnevi naj nas spomnijo, da bajram ni le čas praznovanja, temveč priložnost, da med seboj širimo dobroto, solidarnost in povezanost. Bajram šerif mubarek olsun, vesel in srečen bajram.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, po mesecu posta, ramazanu, nastopi ramazanski bajram, ki je poleg kurban bajrama največji muslimanski praznik. Praznujemo ga tri dni, kot izraz veselja ob zaključku posta in drugih Bogu ugodnih dejanj, ki smo jih opravljali med ramazanom. Ramazan ni praznik, je blagoslovljen mesec, v katerem se postimo, intenzivno urimo svojo dušo in telo, se učimo potrpežljivosti, samodiscipline in hvaležnosti. Je mesec, v katerem s postom čistimo svoja telesa in duše. Prav tako je ramazan tudi mesec dobrodelnosti, ko čistimo svoje imetje. Ko ramazan zapušča vernike, ki so bili pokorni, je med njimi prisotna določena mera žalosti. Po takšnem mesecu, v katerem se vernik po vseh svojih zmožnostih trudi zaslužiti si Božje usmiljenje, bajram pride kot nagrada. Konec ramazana ne pomeni, da se vrnemo k starim navadam, konec ramazana pomeni veselje in srečo, da smo te navade opustili in postali boljši. In to srečo delimo tudi z družino. Morda je največja skrivnost bajrama prav v tem. Ramazan se je končal, a njegovo sporočilo naj traja. Bistvo je, da to, kar smo en mesec vadili, torej potrpežljivost, skromnost in samonadzor, odnesemo naprej v življenje. Zmernost naj postane način življenja, čuječnost naj postane vsakdan, molitev naj postane dih, dobrota naj postane navada. Ko se danes veselimo bajrama, se ne veselimo le konca posta. Veselimo se poti, ki smo jo prehodili. Poti, na kateri smo se odpovedali ne samo hrani in pijači, ampak tudi slabim besedam, jezi in zavisti. Bajram je praznik, v katerem praznujemo zmago nad samim seboj, zmago nad svojim egom, strastmi in željami. Ob bajramu se posebej spomnimo vseh, ki potrebujejo našo bližino in podporo, spomnimo se osamljenih, bolnih ter tistih, ki hrepenijo po toplini in občutku varnosti. Praznični dnevi naj nas spomnijo, da bajram ni le čas praznovanja, temveč priložnost, da med seboj širimo dobroto, solidarnost in povezanost. Bajram šerif mubarek olsun, vesel in srečen bajram.
Poslanica ob ramazanskem bajramu.
Poslanica ob ramazanskem bajramu.
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Napisal ga je kapucin p. Romuald. Letos praznujemo 350. obletnico njegovega rojstva. Pred desetimi leti je bil Škofjeloški pasijon vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. O Škofjeloškem pasijonu, novi uprizoritvi, njegovem sporočilu in aktualnosti za današnji čas pa v tokratni oddaji Sveto in svet.
Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Napisal ga je kapucin p. Romuald. Letos praznujemo 350. obletnico njegovega rojstva. Pred desetimi leti je bil Škofjeloški pasijon vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. O Škofjeloškem pasijonu, novi uprizoritvi, njegovem sporočilu in aktualnosti za današnji čas pa v tokratni oddaji Sveto in svet.
V času epidemije covida-19 je pri Young Caritas nastal projekt Povezani preko telefona, ki povezuje mlade prostovoljce in starejše ljudi v preprostih, a dragocenih telefonskih pogovorih. Pobuda je prerasla začetni okvir epidemije in danes odpira pomembna vprašanja bližine, poslušanja in medgeneracijske povezanosti. O tem, kako lahko že kratek telefonski pogovor človeku prinese občutek sprejetosti, zaupanja in upanja, smo govorili z dr. Matejem Šadlom iz Young Caritas, ki projekt vodi in ga razvija naprej.
V času epidemije covida-19 je pri Young Caritas nastal projekt Povezani preko telefona, ki povezuje mlade prostovoljce in starejše ljudi v preprostih, a dragocenih telefonskih pogovorih. Pobuda je prerasla začetni okvir epidemije in danes odpira pomembna vprašanja bližine, poslušanja in medgeneracijske povezanosti. O tem, kako lahko že kratek telefonski pogovor človeku prinese občutek sprejetosti, zaupanja in upanja, smo govorili z dr. Matejem Šadlom iz Young Caritas, ki projekt vodi in ga razvija naprej.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
Ko govorimo o duhovnosti, pogosto pomislimo na molitev, vero, notranji mir ali iskanje Boga. A duhovnost je način našega življenja, ki nas celostno oblikuje in nam omogoča zdrave odnose, resnično svobodo, odgovornost ter sposobnost ljubiti in spoštovati. Zdrava duhovnost človeka ne zapira vase in straši, temveč ga počasi odpira za resnico o sebi, tudi tam, kjer je ranljiv, nepopoln ali v dvomih. Ne gradi na strahu, ampak na zaupanju. Človek, ki živi zdravo duhovnost, ne izgublja svoje osebnosti, temveč jo postopno najde in razvija. Eden od pomembnih znakov zdrave duhovnosti je notranja svoboda. Takšna duhovnost ne nadomešča človekove vesti, ampak jo krepi. Ne jemlje odgovornosti, ampak jo spodbuja. Človeku pomaga razločevati, ne pa slepo slediti voditelju ali ideji. Omogoča vprašanja, dvome in iskanje. Zdrava duhovnost je tudi globoko povezana z odnosi in vodi v zrelo povezanost z drugimi. Krepi sočutje, poslušanje in spoštovanje drugačnosti. Človek postaja bolj pozoren na trpljenje drugih in bolj odgovoren do skupnosti in sveta, v katerem živi. Pomembno znamenje zdrave duhovnosti je tudi ravnotežje. Takšna duhovnost ne zanika telesa, čustev ali razuma, ampak jih povezuje. Ne beži pred znanostjo, psihologijo ali kritičnim razmišljanjem, temveč jih vključuje v celostno razumevanje človeka. Ne poveličuje trpljenja samega po sebi, ampak išče smisel, upanje in pot skozi težave. Zdrava duhovnost vključuje in medsebojno povezuje tri razsežnosti. Osebno-izkustveno razsežnost, kjer človek doživlja Boga in se z njim srečuje v svoji notranjosti. Skupnostno-institucionalno razsežnost, ki duhovnost umešča v odnose, tradicijo, obrede in odgovornost do skupnosti. Ter refleksivno-razumsko razsežnost, ki omogoča razmislek, učenje, preverjanje in zorenje vere. Nobena od teh ne more nadomestiti druge in nobena ne sme biti izključena. V krščanskem pogledu je zdrava duhovnost vedno povezana z Jezusovo držo. Jezus ni ljudi nadzoroval, temveč jih je vabil. Ni jih utesnjeval, ampak osvobajal. Ni gradil elitnih krogov popolnih, ampak je hodil z ljudmi v njihovi resničnosti. Njegova bližina je človeku pomagala, da je postajal vedno bolj človek v polnosti. Kjer duhovnost vodi človeka v več ljubezni, veselja, notranje svobode, sočutja in odgovornosti, tam je prostor, kjer človek lahko zori v odnosu do Boga, do drugih, do samega sebe, do stvarstva, materialnih stvari in trpljenja. Takšna duhovnost je pristna, življenjska in odporna proti zlorabam, ker temelji na resnici, svobodi, ljubezni in spoštovanju.
Ko govorimo o duhovnosti, pogosto pomislimo na molitev, vero, notranji mir ali iskanje Boga. A duhovnost je način našega življenja, ki nas celostno oblikuje in nam omogoča zdrave odnose, resnično svobodo, odgovornost ter sposobnost ljubiti in spoštovati. Zdrava duhovnost človeka ne zapira vase in straši, temveč ga počasi odpira za resnico o sebi, tudi tam, kjer je ranljiv, nepopoln ali v dvomih. Ne gradi na strahu, ampak na zaupanju. Človek, ki živi zdravo duhovnost, ne izgublja svoje osebnosti, temveč jo postopno najde in razvija. Eden od pomembnih znakov zdrave duhovnosti je notranja svoboda. Takšna duhovnost ne nadomešča človekove vesti, ampak jo krepi. Ne jemlje odgovornosti, ampak jo spodbuja. Človeku pomaga razločevati, ne pa slepo slediti voditelju ali ideji. Omogoča vprašanja, dvome in iskanje. Zdrava duhovnost je tudi globoko povezana z odnosi in vodi v zrelo povezanost z drugimi. Krepi sočutje, poslušanje in spoštovanje drugačnosti. Človek postaja bolj pozoren na trpljenje drugih in bolj odgovoren do skupnosti in sveta, v katerem živi. Pomembno znamenje zdrave duhovnosti je tudi ravnotežje. Takšna duhovnost ne zanika telesa, čustev ali razuma, ampak jih povezuje. Ne beži pred znanostjo, psihologijo ali kritičnim razmišljanjem, temveč jih vključuje v celostno razumevanje človeka. Ne poveličuje trpljenja samega po sebi, ampak išče smisel, upanje in pot skozi težave. Zdrava duhovnost vključuje in medsebojno povezuje tri razsežnosti. Osebno-izkustveno razsežnost, kjer človek doživlja Boga in se z njim srečuje v svoji notranjosti. Skupnostno-institucionalno razsežnost, ki duhovnost umešča v odnose, tradicijo, obrede in odgovornost do skupnosti. Ter refleksivno-razumsko razsežnost, ki omogoča razmislek, učenje, preverjanje in zorenje vere. Nobena od teh ne more nadomestiti druge in nobena ne sme biti izključena. V krščanskem pogledu je zdrava duhovnost vedno povezana z Jezusovo držo. Jezus ni ljudi nadzoroval, temveč jih je vabil. Ni jih utesnjeval, ampak osvobajal. Ni gradil elitnih krogov popolnih, ampak je hodil z ljudmi v njihovi resničnosti. Njegova bližina je človeku pomagala, da je postajal vedno bolj človek v polnosti. Kjer duhovnost vodi človeka v več ljubezni, veselja, notranje svobode, sočutja in odgovornosti, tam je prostor, kjer človek lahko zori v odnosu do Boga, do drugih, do samega sebe, do stvarstva, materialnih stvari in trpljenja. Takšna duhovnost je pristna, življenjska in odporna proti zlorabam, ker temelji na resnici, svobodi, ljubezni in spoštovanju.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, bo v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
V sedemnajstem stoletju je nekaj nemških protestantskih pastorjev želelo poglobiti vero svojih skupnosti. Rezultat so bile daljnosežne reforme, ki v marsičem še zdaj vplivajo na različne protestantske Cerkve in denominacije po vsem svetu. Vplivale pa so tudi na šolstvo v katoliških deželah, vključno s slovenskimi v drugi polovici 18. stoletja. O pietizmu, ki še zdaj povzroča polemike, bo v oddaji govoril profesor na TEOF dr. Simon Malmenvall.
V tokratni oddaji bomo predstavili misijonsko dogajanje, ki je potekalo v župniji Moravče. Misijon, ki je bil posebna priprava na novo mašo Gregorja Capudra, je bil velik praznik za celotno župnijsko skupnost. Njegov namenjen je bil, da bi si župljani zavestno vzeli čas za Boga, obnovili ter okrepili svojo vero. V oddaji tudi o tem, kako nas župnijska skupnost oblikuje in podpira.
V tokratni oddaji bomo predstavili misijonsko dogajanje, ki je potekalo v župniji Moravče. Misijon, ki je bil posebna priprava na novo mašo Gregorja Capudra, je bil velik praznik za celotno župnijsko skupnost. Njegov namenjen je bil, da bi si župljani zavestno vzeli čas za Boga, obnovili ter okrepili svojo vero. V oddaji tudi o tem, kako nas župnijska skupnost oblikuje in podpira.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Iz župnije Moravče izhaja več duhovnikov in redovnic. Kako je življenje v župniji pomagalo na poti v duhovni poklic župniku iz Vira pri Domžalah Vitu Urbaniji in diakonu ter letošnjemu novomašniku Gregorju Capudru?
Iz župnije Moravče izhaja več duhovnikov in redovnic. Kako je življenje v župniji pomagalo na poti v duhovni poklic župniku iz Vira pri Domžalah Vitu Urbaniji in diakonu ter letošnjemu novomašniku Gregorju Capudru?
Med 27. februarjem in 8. marcem 2026 je v Moravčah potekal ljudski misijon, ki je z bogoslužji, molitvijo, pričevanji, delavnicami in srečanji za različne skupine povezal župnijsko občestvo v desetdnevni duhovni obnovi ob Jezusovih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Med 27. februarjem in 8. marcem 2026 je v Moravčah potekal ljudski misijon, ki je z bogoslužji, molitvijo, pričevanji, delavnicami in srečanji za različne skupine povezal župnijsko občestvo v desetdnevni duhovni obnovi ob Jezusovih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
V tokratni oddaji bomo predstavili misijonsko dogajanje, ki je potekalo v župniji Moravče. Misijon, ki je bil posebna priprava na novo mašo Gregorja Capudra, je bil velik praznik za celotno župnijsko skupnost. Njegov namenjen je bil, da bi si župljani zavestno vzeli čas za Boga, obnovili ter okrepili svojo vero. V oddaji tudi o tem, kako nas župnijska skupnost oblikuje in podpira.
V tokratni oddaji bomo predstavili misijonsko dogajanje, ki je potekalo v župniji Moravče. Misijon, ki je bil posebna priprava na novo mašo Gregorja Capudra, je bil velik praznik za celotno župnijsko skupnost. Njegov namenjen je bil, da bi si župljani zavestno vzeli čas za Boga, obnovili ter okrepili svojo vero. V oddaji tudi o tem, kako nas župnijska skupnost oblikuje in podpira.
Sveto pismo. Majhno po velikosti, ker je priročno za uporabo, in majhno po obsegu, ker predstavlja izbor 348 odlomkov iz Stare in Nove zaveze. Svetopisemska besedila so iz novega prevoda jeruzalemske izdaje Svetega pisma, ki je izšlo leta 2024.
Sveto pismo. Majhno po velikosti, ker je priročno za uporabo, in majhno po obsegu, ker predstavlja izbor 348 odlomkov iz Stare in Nove zaveze. Svetopisemska besedila so iz novega prevoda jeruzalemske izdaje Svetega pisma, ki je izšlo leta 2024.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Evangeličansko bogoslužje duhovnice Violete Vladimire Mesarič iz Maribora.
Evangeličansko bogoslužje duhovnice Violete Vladimire Mesarič iz Maribora.
Sredi postnega časa smo, v obdobju, v katerem je v ospredju premišljevanje o Kristusovem trpljenju. Opeva ga tudi mnogo čudovitih spevov, čeprav so se nekateri skozi čas porazgubili ali se jih danes skoraj ne izvaja več. Eden takih je himna Crux fidelis (Zvesti križ), ki jo le še redko slišimo v péti obliki, čeprav je del precej bolj poznane evharistične sekvence Pange lingua oz. Jezik moj, skrivnost opevaj.
Sredi postnega časa smo, v obdobju, v katerem je v ospredju premišljevanje o Kristusovem trpljenju. Opeva ga tudi mnogo čudovitih spevov, čeprav so se nekateri skozi čas porazgubili ali se jih danes skoraj ne izvaja več. Eden takih je himna Crux fidelis (Zvesti križ), ki jo le še redko slišimo v péti obliki, čeprav je del precej bolj poznane evharistične sekvence Pange lingua oz. Jezik moj, skrivnost opevaj.
V oddaji smo odprli temo osamljenosti in ranljivosti – izkušenj, ki se dotikata mnogih, tudi v času navidezne povezanosti. Gost je bil evangeličanski duhovnik mag. Simon Sever iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci v Prekmurju. Razmišljali smo, kako vera nagovarja človekovo krhkost in kako lahko cerkvena skupnost postane prostor bližine, sprejetosti in opore.
V oddaji smo odprli temo osamljenosti in ranljivosti – izkušenj, ki se dotikata mnogih, tudi v času navidezne povezanosti. Gost je bil evangeličanski duhovnik mag. Simon Sever iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci v Prekmurju. Razmišljali smo, kako vera nagovarja človekovo krhkost in kako lahko cerkvena skupnost postane prostor bližine, sprejetosti in opore.
Zakaj nam je tako pomembno, da v mnogi situacijah iščemo krivca? Kdo je kriv za to? Še posebej, ko govorimo o konfliktu med možem in ženo, med bratom in sestro, med prijatelji ali sorodniki in se potem vedno sprašujemo kdo je kriv. Pa je res to bistveno vprašanje? Bomo s tem, ko bomo našli krivca resnično rešili situacijo, oziroma konflikt? Ali pa bom postal samo superiorno zmagoslaven, ker bom ugotovil in dokazal, da jaz nisem kriv, ampak drugi. Samo s tem ničesar ne rešimo, ampak kvečjemu drug drugega obmetavamo s krivdo. V evangeliju za današnjo nedeljo, v katerem beremo, kako je Jezus ozdravil sleporojenega, je na začetku zastavljeno prav to vprašanje o krivdi, ko učenci sprašujejo Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Po judovskem prepričanju je bila namreč bolezen posledica nekega storjenega greha. Vprašanje je torej samo, kdo je kriv za to posledico – starši ali otrok. Toda Jezus učencem obrne pogled, ko reče: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« V tem, ko Jezus pljune na tla in s slino naredi blato, ki ga namaže slepemu na oči, ni nobenega magičnega dejanja, ampak prej izzivanje judovskih pravovernih farizejev. Jezus na šabat, torej na sobotni dan, ko je bilo po judovski postavi delo strogo prepovedano, izvrši dve deli – ozdravlja in mesi blato. Gnesti ali mesiti kruh ali karkoli drugega je bilo namreč strogo prepovedano na šabat. Zato Jezus s tem vznemiri farizeje, ki se nato spravijo na ozdravljenega človeka, ki je spregledal. Toda njegovo spregledanje ni le fizično, ampak tudi duhovno, saj postopoma odkrije, kdo je ta, ki ga je ozdravil. Najprej pove, da je to bil človek, ki se imenuje Jezus. Nato reče, da je ta človek prerok in slednjič pred samim Jezusom izjavi, da je on Gospod in se pred njim priklone do tal, kar pomeni, da ga počasti kot Boga. Farizeji, ki se imajo za najbolj pravoverne izpolnjevalce Mojzesove postave, pa ostanejo zaslepljeni s svojim prav in ravno zaradi tega ostanejo v grehu. Zato je jasen odgovor na vprašanje: Kdo je grešil? Farizeji vidijo, da je ozdravljenje Božje dejanje, pa vendar tega nočejo videti. Greh je v tem, ko ob očitnem Božjem delovanju ostanem zakrknjen in trmasto zaverovan v svoj prav. Tudi mi lahko neprestano zapadamo tej skušnjavi in iščemo, kdo je grešil, kdo je kriv. Ampak to je samo naša obramba, da nam v življenju ni treba prevzeti odgovornosti ali narediti koraka naprej. Ni bistveno, kdo je grešil, kdo je kriv, ampak to, da znamo prepoznati »Božja dela« v svojem življenju. Tudi v čisto majhnih in običajnih stvareh. Zato slednjič ostaja vprašanje: Ali zmorem videti in prepoznati, kaj Bog dobrega počne po moji ženi, možu, starših, bratu, sestri, sorodniku, prijatelju, po drugih?
Zakaj nam je tako pomembno, da v mnogi situacijah iščemo krivca? Kdo je kriv za to? Še posebej, ko govorimo o konfliktu med možem in ženo, med bratom in sestro, med prijatelji ali sorodniki in se potem vedno sprašujemo kdo je kriv. Pa je res to bistveno vprašanje? Bomo s tem, ko bomo našli krivca resnično rešili situacijo, oziroma konflikt? Ali pa bom postal samo superiorno zmagoslaven, ker bom ugotovil in dokazal, da jaz nisem kriv, ampak drugi. Samo s tem ničesar ne rešimo, ampak kvečjemu drug drugega obmetavamo s krivdo. V evangeliju za današnjo nedeljo, v katerem beremo, kako je Jezus ozdravil sleporojenega, je na začetku zastavljeno prav to vprašanje o krivdi, ko učenci sprašujejo Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Po judovskem prepričanju je bila namreč bolezen posledica nekega storjenega greha. Vprašanje je torej samo, kdo je kriv za to posledico – starši ali otrok. Toda Jezus učencem obrne pogled, ko reče: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« V tem, ko Jezus pljune na tla in s slino naredi blato, ki ga namaže slepemu na oči, ni nobenega magičnega dejanja, ampak prej izzivanje judovskih pravovernih farizejev. Jezus na šabat, torej na sobotni dan, ko je bilo po judovski postavi delo strogo prepovedano, izvrši dve deli – ozdravlja in mesi blato. Gnesti ali mesiti kruh ali karkoli drugega je bilo namreč strogo prepovedano na šabat. Zato Jezus s tem vznemiri farizeje, ki se nato spravijo na ozdravljenega človeka, ki je spregledal. Toda njegovo spregledanje ni le fizično, ampak tudi duhovno, saj postopoma odkrije, kdo je ta, ki ga je ozdravil. Najprej pove, da je to bil človek, ki se imenuje Jezus. Nato reče, da je ta človek prerok in slednjič pred samim Jezusom izjavi, da je on Gospod in se pred njim priklone do tal, kar pomeni, da ga počasti kot Boga. Farizeji, ki se imajo za najbolj pravoverne izpolnjevalce Mojzesove postave, pa ostanejo zaslepljeni s svojim prav in ravno zaradi tega ostanejo v grehu. Zato je jasen odgovor na vprašanje: Kdo je grešil? Farizeji vidijo, da je ozdravljenje Božje dejanje, pa vendar tega nočejo videti. Greh je v tem, ko ob očitnem Božjem delovanju ostanem zakrknjen in trmasto zaverovan v svoj prav. Tudi mi lahko neprestano zapadamo tej skušnjavi in iščemo, kdo je grešil, kdo je kriv. Ampak to je samo naša obramba, da nam v življenju ni treba prevzeti odgovornosti ali narediti koraka naprej. Ni bistveno, kdo je grešil, kdo je kriv, ampak to, da znamo prepoznati »Božja dela« v svojem življenju. Tudi v čisto majhnih in običajnih stvareh. Zato slednjič ostaja vprašanje: Ali zmorem videti in prepoznati, kaj Bog dobrega počne po moji ženi, možu, starših, bratu, sestri, sorodniku, prijatelju, po drugih?
V Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so pripravili razstavo z naslovom »Podobe iz Theresienstadta. Risarski dnevnik Gisele Rottonara (1873-1943)«. Njena dela je predstavil direktor Boris Hajdinjak.
V Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so pripravili razstavo z naslovom »Podobe iz Theresienstadta. Risarski dnevnik Gisele Rottonara (1873-1943)«. Njena dela je predstavil direktor Boris Hajdinjak.
Risarski dnevnik Gisele Rottonara in Izzivi časa V Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so pripravili razstavo z naslovom »Podobe iz Theresienstadta. Risarski dnevnik Gisele Rottonara (1873-1943)«. Njena dela je predstavil direktor Boris Hajdinjak. S pastorjem Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana Zvonkom Turinskim smo se pogovarjali o znamenjih in izzivih časa z vidika Svetega pisma.
Risarski dnevnik Gisele Rottonara in Izzivi časa V Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so pripravili razstavo z naslovom »Podobe iz Theresienstadta. Risarski dnevnik Gisele Rottonara (1873-1943)«. Njena dela je predstavil direktor Boris Hajdinjak. S pastorjem Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana Zvonkom Turinskim smo se pogovarjali o znamenjih in izzivih časa z vidika Svetega pisma.
S pastorjem Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana Zvonkom Turinskim smo se pogovarjali o znamenjih in izzivih časa z vidika Svetega pisma.
S pastorjem Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana Zvonkom Turinskim smo se pogovarjali o znamenjih in izzivih časa z vidika Svetega pisma.
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu - več kakor ena od treh - je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi - navadni ljudje, kot temu radi rečemo - nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti - to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje.
Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu - več kakor ena od treh - je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi - navadni ljudje, kot temu radi rečemo - nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti - to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje.
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slej koprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slej koprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
V oddaji smo spregovorili o osamljenosti in ranljivosti. Čeprav živimo v času nenehne povezanosti, se marsikdo počuti sam. Kako vera nagovarja to izkušnjo ? In kako lahko cerkvena skupnost postane prostor, kjer človek ni sam? Naš gost je bil evangeličanski duhovnik mag. Simon Sever, ki deluje v Evangeličanski cerkveni občini Bodonci, kjer se življenje vere prepleta z vsakdanjimi radostmi in stiskami ljudi. Tam spremlja vernike različnih generacij in se srečuje tudi z vprašanji osamljenosti, ranljivosti ter iskanja bližine.
V oddaji smo spregovorili o osamljenosti in ranljivosti. Čeprav živimo v času nenehne povezanosti, se marsikdo počuti sam. Kako vera nagovarja to izkušnjo ? In kako lahko cerkvena skupnost postane prostor, kjer človek ni sam? Naš gost je bil evangeličanski duhovnik mag. Simon Sever, ki deluje v Evangeličanski cerkveni občini Bodonci, kjer se življenje vere prepleta z vsakdanjimi radostmi in stiskami ljudi. Tam spremlja vernike različnih generacij in se srečuje tudi z vprašanji osamljenosti, ranljivosti ter iskanja bližine.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v dneh, ko vse brsti, se razrašča in sonce vedno bolj pridobiva pri moči, bi morali biti polni življenja. Pa nas ravno v teh pomladanskih dneh pogosto popade nekakšna otožnost, spraševanje, ki nikamor ne pelje in le utruja. Kako lahko človek ob vsem bohotenju življenja zapade v tako temačne misli? In mi boste odgovorili, da se je le treba ozreti in si pri tem ne zatiskati oči ali zakrneti srca ob trpljenju toliko ljudi okrog nas. Še posebno pa nas dotolče zloba številnih, ki kljub vsemu napredku človeštva kar ne izgine. Vse kulture so se srečevale z zlom. Številni miti in pravljice prikazujejo boj dobrega in zla. Prepričljivejše in bolj osebne zgodbe bi težko našli, kot je zgodba Jakobovih sinov iz Svetega pisma. Preprostost in pritlikavost človeške zlobe se kažeta v dobro vzgojenih bratih v odnosu do brata Jožefa. Človeška zavist, privoščljivost in nerazumevanje vodijo do tega, da bratje najprej želijo ubiti Jožefa, vendar ga potem prodajo v egiptovsko sužnost. Ob vsej tej zlobi pa Jožef sledi dobremu tudi v egiptovski sužnosti. Prav s svojim zločinom so se bratje posredno rešili. Jožef jim ne le odpusti, ampak tudi pomaga, da v času velikega pomanjkanja preživijo. Smo sredi postnega časa, ko bi morali slediti globini svojega duha, ki je naravnano na dobro, polnost življenja. Molitev in zatajevanje bi nam morala služiti, da odložimo zavist in sebičnost. Post nam pomaga, da ponovno začnemo »sanjariti« o naših najboljših idealih, ki jih je v nas zasadil Bog. To lahko obnovi naše prepričanje, da Božja skrivnostna previdnost učinkovito nadzira naša življenja. Če lahko vidimo, da Bog vse usmerja k nečemu dobremu, nam to ponuja mir tudi v številnih težavah in razočaranjih. Egiptovski Jožef je zmogel to prepričanje, zakaj tega ne bi zmogli tudi sami! Pripoved o Jožefu je tudi uvod v to, kar Jezus sporoča s svojim življenjem: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« Čeprav so Jezusa takratni verski in politični voditelji zavrnili, je vstal od mrtvih ter tako postal ključni kamen novega templja, templja Cerkve, ljudi, ki vanj verujemo in se veselimo življenja. Jezus nas uči, da se lahko tisto, kar je zavrnjeno, pogosto izkaže za odločilno. Vidiki našega življenja, ki jih morda zavračamo in težko sprejemamo, so lahko prav tisti, prek katerih Gospod lahko najmočneje deluje v našem življenju in prek nas v življenju drugih. Bog se ne ukvarja z zavračanjem. Čeprav lahko zavrnemo Boga, nas on nikoli ne zavrne. Ozrimo se v rojevajoče se brstenje življenja. Bog je na strani življenja, zato je post naša pot do polnosti veselja. Le prek božjega veselja se lahko upremo zlobnosti sveta.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v dneh, ko vse brsti, se razrašča in sonce vedno bolj pridobiva pri moči, bi morali biti polni življenja. Pa nas ravno v teh pomladanskih dneh pogosto popade nekakšna otožnost, spraševanje, ki nikamor ne pelje in le utruja. Kako lahko človek ob vsem bohotenju življenja zapade v tako temačne misli? In mi boste odgovorili, da se je le treba ozreti in si pri tem ne zatiskati oči ali zakrneti srca ob trpljenju toliko ljudi okrog nas. Še posebno pa nas dotolče zloba številnih, ki kljub vsemu napredku človeštva kar ne izgine. Vse kulture so se srečevale z zlom. Številni miti in pravljice prikazujejo boj dobrega in zla. Prepričljivejše in bolj osebne zgodbe bi težko našli, kot je zgodba Jakobovih sinov iz Svetega pisma. Preprostost in pritlikavost človeške zlobe se kažeta v dobro vzgojenih bratih v odnosu do brata Jožefa. Človeška zavist, privoščljivost in nerazumevanje vodijo do tega, da bratje najprej želijo ubiti Jožefa, vendar ga potem prodajo v egiptovsko sužnost. Ob vsej tej zlobi pa Jožef sledi dobremu tudi v egiptovski sužnosti. Prav s svojim zločinom so se bratje posredno rešili. Jožef jim ne le odpusti, ampak tudi pomaga, da v času velikega pomanjkanja preživijo. Smo sredi postnega časa, ko bi morali slediti globini svojega duha, ki je naravnano na dobro, polnost življenja. Molitev in zatajevanje bi nam morala služiti, da odložimo zavist in sebičnost. Post nam pomaga, da ponovno začnemo »sanjariti« o naših najboljših idealih, ki jih je v nas zasadil Bog. To lahko obnovi naše prepričanje, da Božja skrivnostna previdnost učinkovito nadzira naša življenja. Če lahko vidimo, da Bog vse usmerja k nečemu dobremu, nam to ponuja mir tudi v številnih težavah in razočaranjih. Egiptovski Jožef je zmogel to prepričanje, zakaj tega ne bi zmogli tudi sami! Pripoved o Jožefu je tudi uvod v to, kar Jezus sporoča s svojim življenjem: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« Čeprav so Jezusa takratni verski in politični voditelji zavrnili, je vstal od mrtvih ter tako postal ključni kamen novega templja, templja Cerkve, ljudi, ki vanj verujemo in se veselimo življenja. Jezus nas uči, da se lahko tisto, kar je zavrnjeno, pogosto izkaže za odločilno. Vidiki našega življenja, ki jih morda zavračamo in težko sprejemamo, so lahko prav tisti, prek katerih Gospod lahko najmočneje deluje v našem življenju in prek nas v življenju drugih. Bog se ne ukvarja z zavračanjem. Čeprav lahko zavrnemo Boga, nas on nikoli ne zavrne. Ozrimo se v rojevajoče se brstenje življenja. Bog je na strani življenja, zato je post naša pot do polnosti veselja. Le prek božjega veselja se lahko upremo zlobnosti sveta.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.