Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Staram se. Se mi zdi. Znanci, ki jih srečujem enkrat na vsake kvatre, mi govorijo, da sem se spremenil. Tisti najbolj predrzni in tisti, ki se sami sebi zdijo duhoviti, pa mi kar naravnost povejo, da sem grd in debel! Prijatelji mi pravijo, da postajam zrel. Kar takole, na prvi pogled ali prvo uho, zveni čisto v redu, celo pohvalno, vendar … Človek je lahko zrel za marsikaj: Zrel za odstrel … Zrel za odpis … Zrel za kakšno »ustanovo«… Ne nazadnje je zrelost zadnji stadij pred gnitjem. Kar pravzaprav pomeni, da mi prijatelji govorijo: »Stari, tole je tvoja zadnja šansa. Daj, kar še imaš! Pokaži, kaj še znaš! Zdaj ali nikoli, jutri je lahko že prepozno!« Žena pravi, da se umirjam. Ampak ona je naivna in nima pojma, kaj se dogaja z mano! To, kar ona imenuje umirjenost, so samo utrujenost, lenoba in naveličanost. Res se mi ne da več vznemirjati in razburjati se za vsako malenkost. Če iz vsake muhe narediš slona, v življenju prav kmalu zmanjka prostora za pomembne reči. Sploh, če se še sam rediš kot slon. Potem v tvojem življenju zmanjka prostora tudi zate! In zakaj? Zaradi muh enodnevnic. Ko ugotoviš, da si se tudi ti več kot pol življenja zaganjal kot muha v šipo in dosegel zgolj to, kar doseže muha, ki se zaganja v šipo: razbito glavo, namreč … ko ugotoviš, da si v primerjavi z zgodovino še manj kot muha enodnevnica, v primerjavi z večnostjo, pa še to ne … ko glava končno prisluhne telesu, ki je že kdaj reklo: Ah, daj no! ... dosežeš raven, ki ji priročniki za samopomoč in duhovno rast rečejo »modrost«! In ko to pomisliš dvakrat zapored ali pa celo izrečeš na glas – prasneš v smeh! Modrost, lepo vas prosim!
Zagotovo nisem edini, ki ga te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz prejšnjih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni skoraj nikoli ni ujelo nič velikega. Samo nekaj semen, nekaj drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo konec skoraj vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako.« (Mr 4,27) Setev, ki jo razumem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe, načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je poglavitni razlog za nezadovoljstvo pri vzgoji, poglavitni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo, pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci čisto drugačni, kot so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi se na večer življenja vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je le posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo druge izbire, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Ko je Frančišek, asiški mladenič, s peščico sobratov hodil po sončni Umbriji, je opazil, da je eden izmed njegovih življenjskih tovarišev žalosten. In asiški ubožec mu je svetoval: »Če ne moreš biti vesel, pojdi k spovedi, potem bodi vesel!« Nasvet umbrijskega trubadurja je veliko več kot le povabilo k lepemu obredu, ki očiščuje in pomlaja. Frančišek je namreč prijatelju svetoval, naj sprejme svojo majhnost in tudi uboštvo. Toda to priznanje lastnih meja naj se ne konča z objokovanjem in tarnanjem nad svojo grešnostjo, pač pa naj zaupa, da je Bog dober in usmiljen, da rad odpušča in vsakogar okrepi. In prav za to gre, za spoznanje, da nas dobri Bog sprejema v naši majhnosti, da nas je kljub naši grešnosti vesel in da nas s svojo milostjo objema kot mati, ki se ljubeče dotakne ranjenega otroka in ga potolaži. Ko se človek zave, koliko mu je odpuščeno, se vzraduje in tudi sam začne prizanesljivo gledati na druge in vso svojo okolico. To je modrost človeške osebe, ki si upa stopiti uboga pred Boga. Zato tudi evangelij blagruje male in revne, ki jim je razkrito, kar je zakrito modrim in razumnim tega sveta. Ti, ki znajo bit ponižni pred neskončno ljubeznijo, postanejo več kot inteligentni in močni, postanejo sveti. Kajti svetost ne pomeni, da je nekdo nadčlovek, tudi ne pomeni izjemnih darov in kreposti, pač pa to, da človek sprejme: Bog se je naselil v mojem srcu, njegova dobrota in usmiljenje! Radost, da Bog kljub naši majhnosti prebiva v nas, nam lahko podari nov polet, da potem tudi mi prizanesljivo gledamo na soljudi in opazimo dobro, ki se skriva v njih. Iti k spovedi ali spreobrniti se potemtakem pomeni obrat od zatemnjenosti našega srca k svetlobi, obrat od žalosti k veselju. To veselje nam pomaga, da smo pozorni na besede in dogodke, ki prinašajo upanje. Ko je radost v našem srcu, opazimo tudi lepoto narave in v njej začutimo darežljivost Stvarnika. Ni nam težko z asiškim trubadurjem zapeti melodije Hvalnice stvarstvu. V obzorju njenega veselja smo tudi mi sposobni nasloviti sonce in veter z imenom brat, luno in svojo zvezdo z vzdevkom sestra. Niso samo negativna čustva nalezljiva, tudi tako veselje se lahko širi med nami.
Ena najbolj srčnih in nepozabnih izjav mladega apostola Janeza, ko je skrbno pisal svoj evangelij, je prav gotovo stavek: Učenec, ki ga je Jezus ljubil … Besede, ki odkrivajo življenjsko povezanost Janeza in njegovega Odrešenika, njun osebni odnos in veliko medsebojno ljubezen. V kratkem stavku sta skrita neskončno hrepenenje in pričakovanje, kdaj pride tisti čas, ko bo Janez spet gledal svojega Gospoda in ga bo obsijala njegova navzočnost … Pravzaprav bi vsak od nas, ki smo krščeni in včlanjeni v Kristusovo skrivnostno telo Cerkev, lahko za sebe zapisal: Grešnik … ki ga Jezus ljubi! Da smo vsi grešniki, mi ni treba dokazovati, saj je to dejstvo, ki ga ne more nihče zanikati! A dejstvo, da nas Jezus ljubi, je nekaj, kar nam daruje vera, posebej v teh velikonočnih dneh, ko se srečujemo z zmagoslavjem Jezusa Kristusa in njegovo vstajenjsko stvarnostjo. Sredi epidemije, ko smo bili zaprti vsak v svoj varnostni mehurček, sem doživela, da nas Bog ljubi kot grešnike. Ve, da smo slabotni v svojih naporih za svetostjo, ve, da nas premamijo reklame in užitki, a vendar ne gre proč, stoji ob nas in nas ljubi … Vsi delamo napake in najlažje je ob tem, ko nekdo naredi nekaj grdega, oditi daleč proč in pozabiti na slabo izkušnjo. A ostati z grešnikom, to lahko naredi le tisti, ki mu ta grešnik nekaj pomeni, ki mu je dragocen! Jezus je prišel na svet in šel na križ zaradi nas, grešnikov. Ker nas je ljubil! To je bistvo krščanskega veselega oznanila! Ti, ki si slab, nemočen, zavržen, nad katerim so že številni obupali ali dvignili roke, nisi sam! Ob tebi gre Kristus, stopa s teboj na tvojem križevem potu in nosi s teboj tvoj težki križ. Kajti, On te je odrešil, za tebe je dal svoje življenje, pretrpel smrt. Da bi ti lahko vstal z njim in se iz groba greha dvignil v življenje, ki traja večno! Grešniki, ki jih Jezus ljubi … upanje, ki ne prevara, ker prihaja od Boga, ne od ljudi.
Konec septembra so se v Assisiju s papežem Frančiškom zbrali mladi podjetniki, bankirji in ekonomisti. Konec septembra so se v Assisiju s papežem Frančiškom zbrali mladi podjetniki, bankirji in ekonomisti. Papež od leta 2019 spodbuja mlade k bratski ekonomiji. Skupaj z mladimi išče nove poti za bolj pravično, trajnostno in solidarno izmenjavo dobrin, ki temeljijo na medsebojni povezanosti in skrbi za Zemljo. Ali je model skupne ekonomije v krizi človeštva utopija? Zakaj so nekateri pri tej vrsti ekonomije vendarle uspešni? O bratski ekonomiji je papež več zapisal v okrožnicah Laudato si in Fratelli tutti. Med 25. in 27. septembrom so Jude praznovali novo leto, roš hašano. Ob evropskih dnevih judovske kulture pa se tudi z vrsto dogodki spominjajo grozot holokavsta. Na praznik blaženega škofa Antona Martina Slomška je bilo v Mariboru vseslovensko srečanje moških. V žički kartuziji so z obnovo cerkvi svetega Janeza Krstnika vdihnili sodobnost.
Žička kartuzija spada med najstarejša duhovna, kulturna in verska središča na Slovenskem. Njeni začetki segajo v 12. stoletje. Pred dvema letoma so se v Žički kartuziji lotili temeljite obnove cerkve sv. Janeza Krstnika.
V Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru je potekalo 3. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov. Letošnje srečanje je potekalo na temo »Moškega in žensko je ustvaril«.
Ob vstopu v judovsko novo leto, ter ob evropskih dnevih judovske kulture so Judovska občina Čakovec, Center judovske kulture sinagoga Maribor ter občina Lendava v Lendavi pred kratkim pripravili konferenco pod okriljem projekta NEFER FORGET, ki z različnimi aktivnostmi poteka še do konca leta z namenom, da ne bi nikoli pozabili grozot holokavsta.
V slovenski zgodovini je bilo kar nekaj bolj ali manj posrečenih poskusov iskanja pravičnejše družbene in ekonomske ureditve. Spomnimo se samo Janeza Evangelista Kreka in njegovih prizadevanj za zadružništvo ali dr. Andreja Gosarja in njegovih prizadevanj za socialno ekonomijo in nov družbeni red.
Srečanje Frančiškova ekonomija, ki se je od prejšnjega četrtka do soboto odvijalo v Assisiju, povezuje mlade ekonomiste in podjetnike, ki želijo skupaj razmišljali o novem načinu razumevanja ekonomije. Pri tem sledijo duhu sv. Frančiška Asiškega in smernicam papeževih okrožnic Hvaljen, moj Gospod in Vsi bratje.
Iz župnije Sele na Koroškem na rožnovensko nedeljo prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje dr. David Kraner, poje pa Mešani pevski zbor Pevskega društva Sele pod vodstvom mag. Romana Verdela ter Otroški zbor Pevskega društva Sele, ki ga vodita Mirja in Barbara Oraže.
TV Slovenija bo neposredno prenašala nedeljsko mašo iz župnije Sele na Koroškem.
V katoliški cerkvi je oktober mesec molitve, še posebej mesec molitve rožnega venca. Molitve so lahko prosilne, zahvalne ali slavilne, po obrazcih ali brez njih, v svojo glasbo so jih vtkali glasbeni ustvarjalci različnih veroizpovedi. »Vsak po svoje Boga moli«, pravi pregovor in take so tudi skladbe, ki jih boste slišali tokrat.
V nekem mestu je bil nočni klub, ki je eno izmed cerkvenih skupnosti v bližini tako motil, da so pripravili več celonočnih molitev, da bi klub pogorel do temeljev. Neke noči je požar res popolnoma uničil nočni klub. Lastnik kluba je vedel za te organizirane molitve, zato je tisto cerkveno skupnost tožil za škodo, ki jo je utrpel. Zatrjeval je, da so njihove molitve povzročile požar. Verniki so najeli odvetnika, ki je zagovarjal njihovo nedolžnost. Sodnik je razsodil: »Sodišče je prepričano, da lastnik kluba veruje v moč molitve, člani cerkvene skupnosti pa ne!« (ZG-VESEL) Duhovita zgodba nam osvetljuje pomen vere. Tudi Jezus nas v evangeliju današnje nedelje izziva z besedami: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno, bi rekli tej murvi; 'Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,' in bi vam bila pokorna,« (Lk17,6). Sporoča nam, da lahko z majhno vero prehodimo dolgo pot. Apostoli so prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero. Odgovoril jim je, da je tudi vera, majhna kot gorčično zrno, zadostna, da se prek nje izrazi Božja moč. Tudi majhno gorčično seme vsebuje vse, kar mu omogoča rast. Kako lahko z majhno vero dosežemo veliko, nam govori tudi drugi evangeljski odlomek. Oče je k Jezusu pripeljal svojega obsedenega sina in prosil, naj mu pomaga. Jezus ga je podučil: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje,« oče pa je izrekel pomenljive besede: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,21-26). In Jezus je dečka rešil obsedenosti. Ključ rešitve je bila očetova vera – majhna kot gorčično seme. Oče ni imel velike vere, a Jezus je mogel »delati« po njej in »uporabiti« tudi njegovo majhno vero. Potrebujemo malo vere, pa čeprav je ta majhna kot gorčično seme. Včasih Jezusove besede težko razumemo. Tudi nauk o majhnosti vere je težko razumljiv. Podoba okna nam bo morda pomagala razumeti simboliko gorčičnega semena. To je podobno, kot bi gledali skozi okno vere na Boga. Ni pomembno, kako veliko ali majhno je okno, še vedno skozenj vidimo Boga in vedno bomo videli, kako velika je njegova slava. Njegovo luč lahko vidimo tudi skozi najmanjšo luknjico. Podobno je z gorčičnim semenom. Majhno gorčično zrno je dovolj, da se prek njega izrazi Božja moč. Zato ni bistvena »količina« vere, ampak njena kakovost in zato lahko z majhno vero prehodimo dolgo pot.
Prva nedelja v oktobru je v katoliški cerkvi posvečena Rožnovenski Materi Božji. Oktober je tudi sicer mesec, ko je v ospredju molitev. Skozi čas pa so izpod peres različnih glasbenih ustvarjalcev nastale tudi kompozicije, ki ta jesenski praznik in mesec, s svojim glasbenim sporočilom še olepšajo in osmislijo.
La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).
»Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.« (2Tim 1,7) razmišlja GAŠPER MAUKO
V krščanskih binkoštnih cerkvah so za to jesen pripravili vrsto koncertov z naslovom »Odmev slavljenja«. Nove pesmi slavljenja so nastale v času zdravstvene krize koronavirusne bolezni, ko so člani Krščanske binkoštne cerkve v Ljubljani začutili, da bi svojo vero poglobili s slavilnimi pesmimi. Nastal je album z naslovom »Gradimo skupaj«. Z našo kamero smo zabeležili utrip na koncertu v Antonovem domu v Ljubljani.
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krezu, čigar neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. \tKo je Krez Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krez začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Kreza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. \tNedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala moč, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krez začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Kreza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krez spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krez mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, zdaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad seboj in nemudoma ukazal, naj Kreza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krez že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krez pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Slovenska salezijanska redovna skupnost je v letu dni v svoje središče na Rakovniku v Ljubljani sprejela pet mladih salezijancev: enega iz Ugande, dva iz Vietnama, enega iz Svobodne države Kongo in še enega iz Demokratične republike Kongo. Med njimi je tudi Cyprian Mbaziira iz Ugande, ki je pred letom dni prišel v Slovenijo; zdaj opravlja vzgojno prakso v Domu Janeza Boska v Želimljem. Kdaj in kje je stopil v stik s krščanstvom in kakšna je bila njegova pot v Slovenijo? Njegov predstojnik v Sloveniji, salezijanski inšpektor Marko Košnik, pa odgovarja na vprašanje: zakaj so se salezijanci v Sloveniji odločili med sebe sprejeti mlade misijonarje iz tujine, kdo so ti mladi možje, ki želijo nadaljevati salezijansko formacijo pri nas in kako je njihov prihod vplival na življenje v skupnosti, pa kakšen je odziv med verniki.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, vam ni treba raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Taka ljubezen in sprejemanje sta kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav tak, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredinjali na skupne cilje in ne na svojfe lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se srečujemo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebno ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je to, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj, s čimer lahko začnemo že danes.
Življenje je dobro dojemati kot skico, ne kot dokončano sliko, premišljuje avtorica Duhovne misli Metka Klevišar.
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. \tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. \tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. \t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se v nasprotju s klasično razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni strani posameznikov. Ko Bog dopusti slabe rečí, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On vé, da nam to ni všeč. Našo jezo razume tako, kot starši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši, kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918–2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog zla od nas ne loči. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Oglaša se kot negativen spremljevalec svobode, katerega obstoj bo opravičen šele v končni bodočnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249–1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.«
To je znana zgodba o pomenu čuječnosti, ko se trudimo delati dobro. Govori o Gešeju Benu, tibetanskemu budističnemu praktiku, ki je vedno govoril: »Ne vadim ničesar drugega kot to, da opazujem svoj um.« Nekega dne je Geše Ben izvedel, da prihaja na obisk k njemu nekaj njegovih učencev. Pazljivo je očistil svoj oltar in obložil mizo z daritvami, nato pa se je usedel in se vprašal: »Kaj delam in zakaj to počnem?« Ko se je zavedel, da je to naredil zato, da bo naredil dober vtis na svoje učence in da ga bodo pohvalili, je takoj šel do ognjišča, vzel pest pepela in ga raztresel po oltarju. Nato se je ponovno usedel in počakal obiskovalce. Ko je veliki mojster Atiša slišal to anekdoto, je dejal: »To je bila najboljša možna daritev!« Nekoč drugič je Geše Ben obiskal družino, ki je živela v neki vasi. Nameraval je oditi v meditativni umik v jamo, vendar je imel zelo malo tsampe – ječmenove moke, ki je tradicionalno osnovno živilo na Tibetu. Ta družina pa jo je imela veliko zalogo in ko je v hiši ostal sam, je pomislil: »Zakaj ne bi vzel nekaj njihove tsampe s seboj v jamo? Oni jo imajo ogromno, jaz pa je nimam nič!« Vzel je svojo mošnjo in segel z desno roko v vrečo, kjer je družina hranila tsampo. V tistem trenutku se je zavedel, kaj počne. Z levo roko je zgrabil svojo desno, ki je bila v vreči, in na ves glas zakričal: »Tat! Tat! Zalotil sem ga pri kraji!« Vsi so hitro pritekli in vprašali: »Kaj se dogaja? Kje je tat?« Geše Ben je pokazal na svojo desno roko in dejal: »Tukaj je!« Ti dve anekdoti prikazujeta, kako se moramo opazovati in se zavedati, ali je to kar počnemo dobro ali ne. Če opazimo, da ne delujemo pravilno in da bi bilo tako za nas same kot za ostale bolje, da bi delovali drugače, potem moramo to upoštevati. Tako ustvarjamo dobre navade. To je ključna vadba, ki jo gojimo vse svoje življenje, in tako se postopoma izboljšamo, kar je dobro za nas same in za vse ostale.
Voditelji svetovnih in tradicionalnih religij so se v Kazahstanu spraševali, kako lahko prispevajo k miru in bolj humani družbi. Voditelji svetovnih in tradicionalnih religij so se srečali v Kazahstanu. Na kongresu so se spraševali, kako lahko prispevajo k miru in bolj humani družbi. Ruski pravoslavni patriarh Kiril I. je na srečanje poslal le svojo delegacijo. Papež Frančišek se je v državi, ki večinoma leži v Srednji Aziji, zahodni del pa v Evropi, srečal tudi z majhno katoliško skupnostjo. Potovanje je poimenoval »romanje za mir«. Mineva 160 let od smrti lavantinskega knezoškofa, blaženega Antona Martina Slomška. 3500 mladih se je kljub dežju in mrazu zbralo na največjem katoliškem festivalu v Stični.
Tretjo soboto v septembru se slovenska katoliška mladina tradicionalno zbere na Stični mladih. Tokratno, že enainštirideseto srečanje, je imelo naslov Izberi vihar. Mladi so svojo odločnost pokazali že s tem, da se jih je kar 3500 podalo v Stično kljub deževnemu vremenu.
V letu, ko obhajamo 180. obletnico izida prvega učbenika v slovenskem jeziku, Slomškovega dela Blaže in Nežica v nedeljski šoli, je izšla v slovenskem prevodu doktorska dizertacija duhovnika dr. Janeza Ambrožiča z naslovom Slomškove misli o zakonu in družini. Zanimivo je, da so Slomškove misli v marsičem še vedno zelo sodobne.
VII. kongres svetovnih in tradicionalnih religij je 14. in 15. septembra potekal v Palači miru in sprave v Nursultanu. Zbralo se je okoli 80 krščanskih, muslimanskih, judovskih, budističnih, taoističnih in drugih verskih voditeljev. Njihov namen je spodbujanje medverskega dialoga in dobro sodelovanje.
Iz župnijske cerkve v Šempetru v Savinjski dolini prenašamo na 26. nedeljo med letom sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Mirko Škoflek, poje pa Mešani pevski zbor Skala pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Andreje Randl.
V teh dneh mineva 160 let od njegove smrti. »Ptico boš spoznal po petju, človeka tudi: ako lepo poje, ima tudi lepo srce. In kar se o človeku posamezno – se lahko reče o vsem ljudstvu. Iz obilosti srca se glasijo pesmi in kjer ni čednih pesmi, tam tudi prebivati ni veselo«, je zapisal. Za pesmi je poskrbel kot pesnik in kot avtor melodij – večinoma so optimistične in veselega duha, kot je bil sam.
Pred stošestdesetimi leti je umrl ali, še lepše povedano, se je na novo rodil, tokrat za nebesa, blaženi škof Anton Martin Slomšek. Prav na današnji dan praznujemo njegovo nedeljo. Slomšku se je tri leta pred smrtjo uresničila življenjska želja, da bi povezal Spodnjo Štajersko z osrednjo Slovenijo, in to je storil tako, da je škofijski sedež iz koroškega Šentandraža prestavil v Maribor. Imel je podoben občutek kot starček Simeon, da je namreč doživel nekaj najlepšega in da ga Bog zdaj lahko pokliče domov, v večnost, v katero si je njegovo srce vedno želelo priti. Vendar, zakaj se je temu svetniškemu možu zdelo, da je uresničil nekaj najlepšega, kar je bilo mogoče? Slomšek je veroval v pristnost človeške besede in bil prepričan, da je najlepše vzgibe srca mogoče izreči le v maternem jeziku. Zavedal se je, da je to tudi temeljna pravica človeka, ki jo mora doseči vsako ljudstvo, vsak narod. Pristne besede človeku omogočajo, da poimenuje in deli z drugimi najlepše: pesem in radost, svoje upe in ljubezen. Od tod tudi največje veselje, da je s svojo besedo sposoben osrečevati svoje drage. Zanimivo je, da naš svetniški škof ni utemeljeval svoje globoke vere na mističnih doživetjih, čeprav ne moremo zatrditi, da jih ni imel. O njih ni nikoli govoril. Pogosto pa je govoril o Božji besedi, »o Mojzesu in prerokih«, podobno kot današnji evangelij. To pomeni, da takrat, ko človek moli z besedami radosti Svetega pisma, lahko izgovori najlepše. Zato tudi evangelij ne vidi rešitve za bogatina in njegove sorodnike tako, da bo kdo prišel povedat z onega sveta, kako je tam. Dovolj nam je beseda prerokov, ta nam daje etično pokončnost in upanje, da je z nami vedno Bog, ki nas tolaži. Tudi slovenski pisatelj Alojz Rebula je rad povedal, da ne razume, zakaj mu nobeden izmed njegovih pokojnih prijateljev ne pride povedat, kako je v večnosti, ko pa vsi vedo, kako strašno ga to zanima! Toda potem se je spomnil Jezusovih besed in se zatopil v svetopisemska besedila ter vsak dan prisluškoval grškemu izvirniku. Slomšek je prav tako vedel, da se bodo otroci pogovarjati z nebeškim očetom le, če bodo prej začutili njegov glas v svetopisemskih besedilih. Zato je razvijal med Slovenci vsesplošno kulturo Knjige. Slovenski človek bo z biblično modrostjo v srcu začutil okoli sebe lepoto svoje dežele in s Cankarjem veselo zapel in vzkliknil: »Tu so nebesa!«
24. septembra, goduje škof in slovenski narodni buditelj Anton Martin Slomšek. Prav on je bil tisti, ki je sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na današnjem Avstrijskem prenesel v Maribor – to je bil hkrati prvi korak k določitvi slovenske meje na Dravi. Zaslužen pa je tudi za številna druga dejanja, ki jih je kot velik rodoljub in predan duhovnik storil za svoj narod: leta 1852 je bila na njegovo pobudo ustanovljena Mohorjeva družba, leta 1853 je izdal pevski učbenik, v Celju je na novo ustanovil orglarsko šolo, z ustanavljanjem nedeljskih šol pa je širil izobrazbo med najnižje sloje ljudi. Bil pa je tudi pesnik. Njegove pesmi so take, kot je bil on sam – optimistične in veselega duha; nekatere med njimi boste v uglasbeni obliki slišali tudi v tokratni oddaji.
La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).
Slikarska in kiparska zbirka Pokrajinskega muzeja Maribor obiskovalcem predstavljata najzanimivejše in najlepše primerke slikarstva in kiparstva, ki ju hrani muzej. V slikarski zbirki je le nekaj sakralnih del, medtem ko glavnino kiparske zbirke predstavljajo prav sakralna dela, ki so v muzej prišla iz cerkva, samostanov ipd. Med njimi velja omeniti oltarna reliefa Leonharda Kerna z motiviko Poklona svetih treh kraljev in Marijinega kronanja ter kipe znamenitega kiparja Josefa Strauba.
Misijonsko središče Slovenije povezuje misijonarke in misijonarje s slovenskim narodom in Slovence s svetom.
»Delajmo zvesto, čeravno nam nihče na roke ne gleda. Bog nas vidi, on bo naš plačnik.« (bl. Anton Martin Slomšek) razmišlja BOŽENA KUTNAR
Misijonsko središče Slovenije povezuje misijonarke in misijonarje s slovenskim narodom in Slovence s svetom. O svojem misijonarskem poslanstvu so nam pripovedovali s. Metka Kastelic, misijonarka v Braziliji; s. Andreja Godnič, misijonarka v Venezueli in Danilo Lisjak, misijonar v Ugandi. Predstavljamo vam tudi slikarsko in kiparsko zbirko Pokrajinskega muzeja Maribor, ki postavljata na ogled najlepše in najbolj zanimive muzejske eksponate. Med njimi so tudi sakralna dela, ki so prišla v muzej iz cerkva in samostanov. Obiskovalci si lahko ogledajo prave sakralne bisere, kot so, denimo, oltarna reliefa Leonharda Kerna in kipi znamenitega Josefa Strauba.
Kdor me pozna ali pa me je že videl ve in lahko mirne duše potrdi, da ne živim samo od kruha. Ah, kje pa. Poleg kruha, ki ga obožujem, je tu še krompir, pa testenine na razno razne načine, zrezki vseh vrst, pri katerih bi izpostavil perutninske (naj neskromno pripomnim, da si večino tega znam pripraviti sam) in pa seveda neizmerna količina sladkarij in sladic pri katerih prednjači čokolada v katerikoli obliki in seveda mamini krofi in potica. Pa vendar je to le nebistveni del moje prehrane. V resnici živim od luči, ki jo zagledam v oknu domače hiše, ko se pozno zvečer ali že v jutru, pripeljem domov z dela in mi pove, da me žena še pričakuje … da me čaka, da me objame in vpraša: Kako si?! Živim od vprašanja: »Ati, boš danes cel dan doma?« in če sem iskren tudi od razočaranja na obrazu, ko povem da ne. Živel sem od »tortic« iz lego kock in od kupov risbic narejenih in narisanih samo zame. (na nekaterih risbicah sem celo upodobljen – te so bile poslastice). Zdaj so me otroci že prerasli in živim od teh nekaj centimetrov viška. Živim od zabav ob rojstnih dnevih ali godovih, ko se zbere vsa družina in ne le soba ampak hiša postane pretesna (ja, Čušinov nas ni malo). Živim od pogovorov za našo mizo, ko s prijatelji premlevamo dogodke in čase. Živim od dnevov, ko lahko zjutraj »malo potegnem« Živim od kake dobre pesmi prebrane kdaj pa kdaj ( Kak Jesihov sonet še nikoli ni škodil, pa Pavček… saj jih ne manjka). Živim od tistih nekaj minut po končani maši, ko se cerkev prazni in sva sama. In se gledava. In se meriva: Kdo bo koga.?! Živim od… vsake drobtine, ki pade z božje mize. Živim, ker mi Bog daje,da živim. Živim, ker Bog daje. Živim, ker Bog je.
O izzivih duhovniškega poklica premišljuje katoliški duhovnik Damjan Mlinarič, član Pastoralne zveze župnij v Slovenj Gradcu. Prihaja iz ateistične družine, najprej je študiral računalništvo, v tretjem letniku študija pa je doživel spreobrnjenje v okviru gibanja Prenova. Začel je študirati teologijo in pozneje opravljati poslanstvo duhovnika.
Judje po hebrejskem koledarju praznujejo praznik roš hašana, judovsko novo leto, z njim vstopajo v leto 5783. Kako ga bodo praznovali v Liberalni Judovski skupnosti Slovenije, v eni od treh registriranih judovskih verskih skupnosti pri nas; kakšno je versko in simbolno sporočilo obredov in hrane, ki jo uživajo Judje ob tem prazniku. Zakaj so ustanovili Liberalno judovsko skupnost, kdo je njihov rabin, kdo so člani te skupnosti, nam pojasnjuje predsednik omenjene skupnosti Robert Waltl.
Judje vstopajo v praznični čas. Kakšno je versko izročilo judovskih praznikov roš hašana, po hebrejskem koledarju gre za novo leto, in jom kipurja, ki simbolno naznanja očiščenje grehov in spravo z Gospodom. Kje so tu vzporednice s kesanjem v krščanstvu, zakaj je za Jude tako pomemben ta dan in od kod izvira skovanka grešni kozel, o teh vprašanjih premišljuje ukrajinski znanstvenik judovskih korenin dr. Jevgenij Gorešnik iz Inštituta Josef Stefan.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da lahko rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko dokopljejo tudi do spoznanja, kaj je v življenju res pomembno, kaj je res dragoceno. Na primer, kaj bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je porušila glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari lahko vzamete s sabo.“ Tedaj je ženica vrgla pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi pobožala sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopila k predalu ter iz njega vzela vse svoje prihranke. Nato se je ustavila pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrnila h gasilcem in rekla: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Na koga ali kaj bi se najprej spomnili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da doživimo naravno nesrečo, da bi živeli za tisto, kar se nam zdi res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda.
Trgatev, »b'ndima« po naše, je poseben čas leta, kako je tam lepo, kakor da bi se vse dobro na svetu stisnilo v tiste grozde, dlani so vse sprijemljivo sladke od jagod, usta od pesmi, obrazi se svetijo od toplega zgodnjejesenskega sonca. Z velikim zadoščenjem se vračaš domov od tam, prijetno utrujen in v sebi miren, kako koristen si bil, kako nekaj oprijemljivega ti je polzelo med rokami, koliko brent si napolnil, koliko si jih privlekel do voza, koliko sadov, ton, litrov je pred tvojimi očmi. Pod noč, ko stopaš domov, greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in v nos ti udari jedek vonj po tropinah, gnitje, minevanje zaveje pod ulično svetilko, tudi iz tega je vino. Spet si v svetu, ki si ga zjutraj za nekaj časa zapustil … Nekje v dalji je vedno temen borov gozd in šumeče prihaja v vršenju lip jesen, topole in hraste uklanja, bolan sem že od slabih novic, ne ljubi se mi več skrbeti, kako bo šlo to in ono, se žalostiti za zlomljenimi sanjami in načrti, kako primerno bi si bilo najti neko zatočišče, neki breg, tako rečemo pri nas »vinogradu«, kjer je vse po starem, mnogo je danes možnosti takih rešitev in tolikšna množica ljudi, ki beži v drugačno resničnost, vsak dan, vsakič znova, le poglejte naokoli, eni v vinogradu, drugi so v hramu, v takih in drugačnih hramih, tam imaš tisto in samo tisto, kar te veseli, tam si nekdo, ki ne pozna poraza, nič ne šumi, nič ne vrši, nobena jesen ne grozi za teboj. Vendar moram priznati, da mi je ljub vonj po tropinah, domač mi je, čeprav skrivnostno čuden, ravno tako jesen, ravno tako nekoliko otožno minevanje listov, trav in cvetlic, krajšanje dneva, ohlajanje juter in meglice na obronkih gričev. Neki drug človek postanem ob tem ugašanju, tudi sam otožen, res, vendar pa me ta otožnost nekam odpelje, med pesmi, ki jih še ni, v njej razmišljam, ves tih postanem ter gledam in v dlaneh prebiram dobre in gnile jagode, s svojim življenjem se soočam, kakor bi stopal pred ogledalo, kakor bi vse skupaj bolje razumel … in sprejel. Naš svet ne mara žalosti, skrivati se je začela na stranišču, tam so naše prizadete najstnice, ki ne smejo biti krhke, in pri vdovah, ki zalivajo rože na grobovih, moški pa, sevé, ne jokajo, oni so v hramu, tam si otožnost odganjajo, pač morajo biti močnejši, kot so. Morda pa samo ne vemo, kaj bi z njo, neznan gost je, bojimo se ga, kakor prihodnosti. A ko pride, kakor jo je ujel Kosovel, v temnečih borih in šumečih topolih, ko se malce pijan vračaš z b'ndime, pač ima nekaj povedati, sicer je ne bi bilo, nekaj o življenju, ki še pride. Zato nekaj vzame, da bi te spremenila, ker je čas za to, čas za čudovito sladko črnino, ki jo je za vino treba odrezati s trte. Da bi naredila prostor, zato jemlje, da bi se v praznini kakor hrasti poklonil življenju in se še enkrat zaljubil vanj. »Hočem živeti!«
Šolske knjige in zvezki so že dobili prve označbe in zapiske, obenem pa so marsikje oživele tudi veroučne učilnice in okolice župnišč. Del pastoralne dejavnosti v Katoliški cerkvi je namreč tudi poučevanje o verskih vprašanjih ali kateheza. To ni le podajanje religijskega znanja, saj naj bi kateheza pomagala oblikovati posameznika za življenje po veri, pri tem pa je nevarnost, da postane le ena od obšolskih dejavnosti, velika. Kakšna naj bi bila sodobna kateheza, zakaj je smiselna in kakšna je njena prihodnost?
Kristjani 21. stoletja živimo med ljudmi, ki niso vsi verni. Mnogi raje kot tradicionalna verstva krščanske Evrope proučujejo in meditirajo na način vzhodnih verstev, ali pa se sploh ne ukvarjajo z vprašanjem o smislu življenja. V današnjem času doživljamo tudi velike spremembe vrednot, ki so zaznamovale našo zgodovino. Prav to pogosto izziva sovraštvo in ljudi na naši strani sili h graditvi vse močnejšega obrambnega zidu proti tistim na nasprotni strani, da se lahko za njim skrijemo in preživimo. Kako se torej srečevati s tistimi, ki so drugačni, drugače mislijo, vidijo svet drugače kot mi, celo pozdravljajo se drugače kot mi? Jezus svojih nasprotnikov ni premagoval z nasiljem, preklinjanjem, sovražnim govorom in protesti. Premagoval jih je s svojo dobroto in ljubeznijo, nanje je gledal z Božjimi očmi, ki nikoli ne delijo ljudi na »naše« in »vaše«, ozdravljal je bolnike ne glede na narodnost in versko pripadnost. Ko so v letu 2015 k nam začeli prihajali migranti v velikanskem številu, sem se, ko sem delovala med njimi, nehote spraševala: Ali je Bog tudi med migranti? Odgovor sem dobila, ko sem videla, kako je mlad policist stari muslimanki obul čevlje na ranjene noge, ali ko mi je gospod, bogve od kod, poljubil roke, da se zahvali za pomoč … Danes se prav tako pogosto spet sprašujem: Ali je Bog tudi med našimi nasprotniki, med protestniki, med onimi, ki nas prezirajo? In spet mi življenjske izkušnje govorijo, da Bog je tudi med njimi. In če je tako, potem je med njimi tudi kaj dobrega, neki otok, kjer bi se lahko srečali, se ogovorili in se sprejeli. Slovenske redovnice imajo izkušnjo iz bivše skupne domovine, ko so jih, pregnane iz enega kraja v drugega, v okvirih istih meja in zakona, sprejeli ljudje, ki niso bili katoličani, mnogi niti kristjani in še danes imajo med njimi svoje prijatelje … Ali znamo kristjani iskati dobre strani tudi med svojimi nasprotniki? Verjamem, da je veliko dobrih ljudi tudi na naši nasprotni strani Dobro na nasprotni strani torej obstaja, treba ga je le najti in se z njim bojevati proti izključevanju in pozivom na smrt. Dobro namreč povsod enako deluje – ljudi osrečuje, jih ceni in spoštuje ter jih naredi dragocenejše, svetlejše in prijaznejše, pripravljene sprejeti vse ljudi okrog sebe.
Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temo od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffari nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarijeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost.
V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej bojevala z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot , na primer, poteka vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako zaželeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji, “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi te besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi prek sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako zaželene edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji Cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.
V tednu mladih bomo obiskali Škofijsko gimnazijo Vipava, ki praznuje trideset let. V tednu mladih bomo obiskali Škofijsko gimnazijo Vipava. Ustanovljena je bila pred tremi desetletji na temelju Malega semenišča. V tridesetih letih jo je obiskovalo 1500 dijakov. Kako mlade vzgajajo in izobražujejo na prvi zasebni šoli pri nas ob vodilu »širina sveta, globina duha in vrednote slovenstva«? V Stični je potekala konferenca o liturgiji in liturgični glasbi. V Narodni galeriji vabijo na ogled razstave Elde Piščanec, ki je zapustila tudi bogat sakralni opus. Kralj Karel III. je postal vrhovni poglavar Anglikanske cerkve.
V okviru preglednih razstav velikih slovenskih slikark se Narodna galerija po Ivani Kobilci, Heleni Vurnik in Metki Kraševec letos poklanja slikarki Eldi Piščanec. Kot je v spremnem katalogu k razstavi zapisala dr. Verena Koršič, je Elda Piščanec s svojim delom »obogatila zakladnico umetnic nežnega spola, ki so si morale z velikim trudom ustvarjati prostor v prevladujočem moškem umetnostnem svetu.«
