Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Spolne, duševne in duhovne zlorabe so prizadele veliko ljudi, ki so neomajno zaupali avtoritetam v Katoliški in drugih cerkvah. Razkritje nepravilnosti ter pritisk javnosti sta pristojne na vseh ravneh spodbudila k sistemskemu urejanju tega tako občutljivega področja. Katoliška cerkev v Sloveniji je potrdila Etični kodeks in standarde ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji, za poskusno dobo dveh let. Kot so zapisali, želijo, da bi bil kodeks pripomoček pri opravljanju dejavnosti v naši krajevni Cerkvi in bi prispeval k varnemu okolju za vse.
Spolne, duševne in duhovne zlorabe so prizadele veliko ljudi, ki so neomajno zaupali avtoritetam v Katoliški in drugih cerkvah. Razkritje nepravilnosti ter pritisk javnosti sta pristojne na vseh ravneh spodbudila k sistemskemu urejanju tega tako občutljivega področja. Katoliška cerkev v Sloveniji je potrdila Etični kodeks in standarde ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji, za poskusno dobo dveh let. Kot so zapisali, želijo, da bi bil kodeks pripomoček pri opravljanju dejavnosti v naši krajevni Cerkvi in bi prispeval k varnemu okolju za vse.
Cerkev sv. Miklavža nad Savo že stoletja varuje rečno dolino in njene ljudi, hkrati pa ostaja živa podružnična cerkev župnije Moravče, kjer se ohranjajo bogoslužje, skupnost in ljudska pobožnost.
Cerkev sv. Miklavža nad Savo že stoletja varuje rečno dolino in njene ljudi, hkrati pa ostaja živa podružnična cerkev župnije Moravče, kjer se ohranjajo bogoslužje, skupnost in ljudska pobožnost.
Četrta velikonočna nedelja je nedelja Dobrega pastirja in svetovni dan molitve za poklice. Ob tem dnevu papež napiše poslanico, letos jo je Leon XIV. naslovil Notranje odkritje Božjega daru.
Četrta velikonočna nedelja je nedelja Dobrega pastirja in svetovni dan molitve za poklice. Ob tem dnevu papež napiše poslanico, letos jo je Leon XIV. naslovil Notranje odkritje Božjega daru.
Razkritje nepravilnosti ter pritisk javnosti sta pristojne na vseh ravneh spodbudila k sistemskemu urejanju tega tako občutljivega področja. Katoliška cerkev v Sloveniji je potrdila Etični kodeks in standarde ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji, za poskusno dobo dveh let. Kot so zapisali, želijo, da bi bil kodeks pripomoček pri opravljanju dejavnosti v naši krajevni Cerkvi in bi prispeval k varnemu okolju za vse.
Razkritje nepravilnosti ter pritisk javnosti sta pristojne na vseh ravneh spodbudila k sistemskemu urejanju tega tako občutljivega področja. Katoliška cerkev v Sloveniji je potrdila Etični kodeks in standarde ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji, za poskusno dobo dveh let. Kot so zapisali, želijo, da bi bil kodeks pripomoček pri opravljanju dejavnosti v naši krajevni Cerkvi in bi prispeval k varnemu okolju za vse.
Z bolečimi posledicami zlorab se že desetletja sooča tudi Katoliška cerkev. Po navodilih Svetega sedeža so pri Slovenski škofovski konferenci sprejeli vrsto ukrepov. Posebno pozornost pa namenjajo tudi vzgoji bodočih duhovnikov.
Z bolečimi posledicami zlorab se že desetletja sooča tudi Katoliška cerkev. Po navodilih Svetega sedeža so pri Slovenski škofovski konferenci sprejeli vrsto ukrepov. Posebno pozornost pa namenjajo tudi vzgoji bodočih duhovnikov.
Razkritje nepravilnosti ter pritisk javnosti sta pristojne na vseh ravneh spodbudila k sistemskemu urejanju tega tako občutljivega področja. Katoliška cerkev v Sloveniji je potrdila Etični kodeks in standarde ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji, za poskusno dobo dveh let. Kot so zapisali, želijo, da bi bil kodeks pripomoček pri opravljanju dejavnosti v naši krajevni Cerkvi in bi prispeval k varnemu okolju za vse.
Razkritje nepravilnosti ter pritisk javnosti sta pristojne na vseh ravneh spodbudila k sistemskemu urejanju tega tako občutljivega področja. Katoliška cerkev v Sloveniji je potrdila Etični kodeks in standarde ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji, za poskusno dobo dveh let. Kot so zapisali, želijo, da bi bil kodeks pripomoček pri opravljanju dejavnosti v naši krajevni Cerkvi in bi prispeval k varnemu okolju za vse.
Papež Leon XIV. je minulo nedeljo številnim vzhodnim cerkvam zaželel blagoslovljeno veliko noč. Ob bdenju in molitvi za mir v svetu je svetovne voditelje pozval, naj sedejo za skupno mizo k dialogu in posredujejo za končanje vojn. Ob tem je sveti oče odločno poudaril, da mir ni utopija.
Papež Leon XIV. je minulo nedeljo številnim vzhodnim cerkvam zaželel blagoslovljeno veliko noč. Ob bdenju in molitvi za mir v svetu je svetovne voditelje pozval, naj sedejo za skupno mizo k dialogu in posredujejo za končanje vojn. Ob tem je sveti oče odločno poudaril, da mir ni utopija.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Na tretjo velikonočno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Svetega Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Mašuje župnik mag. Anton Berčan. Župnijski pevski zbor vodi Alojz Osvald.
Na tretjo velikonočno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Svetega Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Mašuje župnik mag. Anton Berčan. Župnijski pevski zbor vodi Alojz Osvald.
Od skladateljeve smrti letos mineva 70 let. Gre za glasbenega ustvarjalca, ob imenu katerega navadno najprej pomislimo na dodekafonijo oz. dvanajstonsko kompozicijsko tehniko, s katero je malodane izvedel pravo revolucijo v glasbi 20. stoletja. Njegova religiozno obarvana dela pa ostajajo v ozadju in jih ne slišimo pogosto, čeprav so večinoma vsaj deloma tonalna, skladatelj pa je v njih razodel svojo osebno vero, natančneje svoj kompleksen odnos do vere, judovske identitete ter iskanja Boga.
Od skladateljeve smrti letos mineva 70 let. Gre za glasbenega ustvarjalca, ob imenu katerega navadno najprej pomislimo na dodekafonijo oz. dvanajstonsko kompozicijsko tehniko, s katero je malodane izvedel pravo revolucijo v glasbi 20. stoletja. Njegova religiozno obarvana dela pa ostajajo v ozadju in jih ne slišimo pogosto, čeprav so večinoma vsaj deloma tonalna, skladatelj pa je v njih razodel svojo osebno vero, natančneje svoj kompleksen odnos do vere, judovske identitete ter iskanja Boga.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Binkoštna cerkev iz Ljubljane je tudi letos pripravila mednarodno konferenco z naslovom Voditi z namenom. Letošnje srečanje je potekalo v skladu z vodilom »Izpolnjeni, opolnomočeni in vodeni po Svetem Duhu«.
Binkoštna cerkev iz Ljubljane je tudi letos pripravila mednarodno konferenco z naslovom Voditi z namenom. Letošnje srečanje je potekalo v skladu z vodilom »Izpolnjeni, opolnomočeni in vodeni po Svetem Duhu«.
Krščanski center Ljubljana pripravlja v aprilu »Šolo osvobojenja in ozdravljenja« in seminarje z naslovoma »Notranje ozdravljenje« in »Ozdravljenje ranjenega srca«.
Krščanski center Ljubljana pripravlja v aprilu »Šolo osvobojenja in ozdravljenja« in seminarje z naslovoma »Notranje ozdravljenje« in »Ozdravljenje ranjenega srca«.
Konferenca Voditi z namenom in Krščanski center Ljubljana Binkoštna cerkev iz Ljubljane je tudi letos pripravila mednarodno konferenco z naslovom Voditi z namenom. Letošnje srečanje je potekalo v skladu z vodilom »Izpolnjeni, opolnomočeni in vodeni po Svetem Duhu«. Krščanski center Ljubljana pripravlja v aprilu »Šolo osvobojenja in ozdravljenja« in seminarje z naslovoma »Notranje ozdravljenje« in »Ozdravljenje ranjenega srca«.
Konferenca Voditi z namenom in Krščanski center Ljubljana Binkoštna cerkev iz Ljubljane je tudi letos pripravila mednarodno konferenco z naslovom Voditi z namenom. Letošnje srečanje je potekalo v skladu z vodilom »Izpolnjeni, opolnomočeni in vodeni po Svetem Duhu«. Krščanski center Ljubljana pripravlja v aprilu »Šolo osvobojenja in ozdravljenja« in seminarje z naslovoma »Notranje ozdravljenje« in »Ozdravljenje ranjenega srca«.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nicolasa Hermana so v času tridesetletne vojne v 17. stoletju ujeli Nemci. Obtožili so ga vohunjenja in ga obsodili na vislice. On pa je svojim krvnikom mirno izjavil, da se smrti ne boji, ker je njegova vest čista. Bil je tako prepričljiv, da so mu verjeli in ga izpustili. Herman je čez nekaj let vstopil v red bosonogih karmeličanov v Parizu, kjer je dobil meniško ime brat Lovrenc od Vstajenja. Kmalu po njegovi smrti so njegovi sodobniki zbrali njegove misli v knjigi, ki zaradi predanosti in zaupanja, navdihujejo še tri stoletja pozneje. Tudi Robert Prevost, zdajšnji papež Leon XIV. je rekel, da je to knjiga, ki ga je življenjsko zaznamovala. Besede meniha, ki je bil samostanski kuhar in čevljar, nagovarjajo tudi nekrščanske kroge. Zakaj raste zanimanje za to knjigo, ki je z naslovom Življenje v božji navzočnosti nedavno izšla v ponatisu s papeževim predgovorom pri založbi Salve?
Nicolasa Hermana so v času tridesetletne vojne v 17. stoletju ujeli Nemci. Obtožili so ga vohunjenja in ga obsodili na vislice. On pa je svojim krvnikom mirno izjavil, da se smrti ne boji, ker je njegova vest čista. Bil je tako prepričljiv, da so mu verjeli in ga izpustili. Herman je čez nekaj let vstopil v red bosonogih karmeličanov v Parizu, kjer je dobil meniško ime brat Lovrenc od Vstajenja. Kmalu po njegovi smrti so njegovi sodobniki zbrali njegove misli v knjigi, ki zaradi predanosti in zaupanja, navdihujejo še tri stoletja pozneje. Tudi Robert Prevost, zdajšnji papež Leon XIV. je rekel, da je to knjiga, ki ga je življenjsko zaznamovala. Besede meniha, ki je bil samostanski kuhar in čevljar, nagovarjajo tudi nekrščanske kroge. Zakaj raste zanimanje za to knjigo, ki je z naslovom Življenje v božji navzočnosti nedavno izšla v ponatisu s papeževim predgovorom pri založbi Salve?
Šiizem je ena od dveh glavnih vej islama, ki je nastala kmalu po smrti preroka Mohameda leta 632. Jedro razkola med pripadniki tako imenovanih pravovernih kalifov (rašidunskih kalifov) in vloge Alija kot četrtega kalifa za sunite oziroma prvega imama za šiite je bilo vprašanje nasledstva. Vprašanje je torej bilo v osnovi politično in ne teološko. Suniti so menili, da mora skupnost izbrati voditelja (kalifa), šiiti pa so verjeli, da ima pravico do vodstva izključno prerokova družina, zlasti njegov bratranec in zet Ali ibn Abi Talib. Od tod tudi ime “šiat Ali” oziroma Alijeva stranka. Ključni zgodovinski dogodek za oblikovanje šiitske identitete je bila bitka pri Kerbali leta 680, kjer je bil ubit Alijev sin Husayn ibn Ali. Njegova smrt je postala simbol mučeništva, pravičnosti in odpora proti tiraniji. Sčasoma so šiiti razvili poseben verski sistem z voditelji, imenovanimi imami, ki imajo duhovno in pogosto tudi politično avtoriteto. Največja veja danes je dvanajstniški šiizem, ki verjame v 12 imamov in pričakuje vrnitev zadnjega, skritega imama. Šiizem se je torej razvil iz političnega spora o nasledstvu, vendar se je skozi zgodovino oblikoval v samostojno versko tradicijo z močnim poudarkom na pravičnosti, mučeništvu in zvestobi prerokovi družini. Danes šiiti predstavljajo približno 10–15 odstotkov muslimanov, največ jih živi v Iranu, Iraku in Azerbajdžanu. Šiizem je temeljna verska, politična in ideološka osnova Islamske republike Iran. Za razumevanje njegove vloge v Iranu je treba pogledati zgodovino, teologijo in politični sistem, saj so povezani. Po arabskem osvajanju v 7. stoletju je Iran postal muslimanski, sprva pretežno sunitski. Ključni prelom je dinastija Safavidov, ki je leta 1501 uvedla šiizem kot državno religijo. Iranska revolucija leta 1979 je s strmoglavljenjem šaha Mohameda Reze Pahlavija pomenila začetek islamske republike. Šiizem kot politični sistem v Iranu velja za temelj države s tako imenovano doktrino velayat-e faqih, ključnim konceptom, ki se prevaja kot ”skrbništvo islamskega pravnika”. To pomeni, da državo mora voditi vrhovni islamski učenjak, ki ima zadnjo besedo v politiki. Šiitski islam ima močno hierarhijo učenjakov, kjer ajatole razlagajo islamsko pravo, politični vpliv in neposredno upravljajo državo.
Šiizem je ena od dveh glavnih vej islama, ki je nastala kmalu po smrti preroka Mohameda leta 632. Jedro razkola med pripadniki tako imenovanih pravovernih kalifov (rašidunskih kalifov) in vloge Alija kot četrtega kalifa za sunite oziroma prvega imama za šiite je bilo vprašanje nasledstva. Vprašanje je torej bilo v osnovi politično in ne teološko. Suniti so menili, da mora skupnost izbrati voditelja (kalifa), šiiti pa so verjeli, da ima pravico do vodstva izključno prerokova družina, zlasti njegov bratranec in zet Ali ibn Abi Talib. Od tod tudi ime “šiat Ali” oziroma Alijeva stranka. Ključni zgodovinski dogodek za oblikovanje šiitske identitete je bila bitka pri Kerbali leta 680, kjer je bil ubit Alijev sin Husayn ibn Ali. Njegova smrt je postala simbol mučeništva, pravičnosti in odpora proti tiraniji. Sčasoma so šiiti razvili poseben verski sistem z voditelji, imenovanimi imami, ki imajo duhovno in pogosto tudi politično avtoriteto. Največja veja danes je dvanajstniški šiizem, ki verjame v 12 imamov in pričakuje vrnitev zadnjega, skritega imama. Šiizem se je torej razvil iz političnega spora o nasledstvu, vendar se je skozi zgodovino oblikoval v samostojno versko tradicijo z močnim poudarkom na pravičnosti, mučeništvu in zvestobi prerokovi družini. Danes šiiti predstavljajo približno 10–15 odstotkov muslimanov, največ jih živi v Iranu, Iraku in Azerbajdžanu. Šiizem je temeljna verska, politična in ideološka osnova Islamske republike Iran. Za razumevanje njegove vloge v Iranu je treba pogledati zgodovino, teologijo in politični sistem, saj so povezani. Po arabskem osvajanju v 7. stoletju je Iran postal muslimanski, sprva pretežno sunitski. Ključni prelom je dinastija Safavidov, ki je leta 1501 uvedla šiizem kot državno religijo. Iranska revolucija leta 1979 je s strmoglavljenjem šaha Mohameda Reze Pahlavija pomenila začetek islamske republike. Šiizem kot politični sistem v Iranu velja za temelj države s tako imenovano doktrino velayat-e faqih, ključnim konceptom, ki se prevaja kot ”skrbništvo islamskega pravnika”. To pomeni, da državo mora voditi vrhovni islamski učenjak, ki ima zadnjo besedo v politiki. Šiitski islam ima močno hierarhijo učenjakov, kjer ajatole razlagajo islamsko pravo, politični vpliv in neposredno upravljajo državo.
Pomlad je tu! Dobro jutro, zgodnji ljudje! Res da vas ni sonce še zbudilo, saj ste vstali prej, kot je to pokukalo izza hribov, je pa že blizu in nas vsak dan bolj razvaja. Saj ga bo še preveč, bi kdo že navsezgodaj kvaril razpoloženje. Prav zaradi tega se moramo veseliti vsake sončne minute več, ko ni treba prižigati teh čudnih modernih luči s to bledolično svetlobo. Ste že opazili, kako se življenje prebuja, kako tu in tam že poganja to ali ono? Res je zanimivo, kaj nekateri vse opazijo, ko drugi hodimo le mimo kot pravi slepci. Bolj ali manj imamo vsi podobne oči in ušesa, kako je potem mogoče, da so se nekateri sposobni čuditi prvi mušici, ki prileti mimo in biti navdušeni nad prvim še tako preprostim cvetom, ki požene izpod snega, drugi pa ne? Verjetno ste že bili kdaj v vlogi starejšega in modrega človeka, ki je otroku razlagal kakšno stvar. Ne tisto zadevo, ki otroka sploh ne zanima, ampak tisto, ki ga je popolnoma prevzela. Se še spomnite pogleda, odprtih ust, ki so izražale otrokovo radovednost in navdušenje nad novim spoznanjem? Predvsem pa, kako je ta otrok gledal, otipaval z vseh strani in se ob tem čudil na novo odkritim skrivnostim? Ponos učitelja je kar kipel od zadovoljstva, saj je otroku odgrnil del sveta, ki mu je bil do takrat zakrit. Vemo, kako se je to nadaljevalo. Ta na novo poučeni otrok je z navdušenjem razlagal svoje novo vedenje prijateljem in pri tem še kaj dodal. Ne smemo misliti, da se je postavljal z novim vedenjem, saj se pogosto pred vrstniki pohvalijo, da jim je to povedal ta ali oni. Preprosto hočejo razveseliti svoje prijatelje s tem novim spoznanjem. Pri tem ne gre le za vedenje, ki se zapiše v knjige. Še posebej otroci doživljajo, da z vsakim novim vedenjem, ki jih res zanima, odkrivajo del sveta, ki jim je bil do takrat zakrit. S tem, ko poučujejo svoje otroške prijatelje, delajo nekaj podobnega, kot bi jim pokazali svoj skriti zaklad. Pozabljamo, da če nečesa ne vemo, tega tudi ne moremo videti, slišati in še manj uporabljati v življenju. Naj bo še tako kipeča pomlad pred našimi vrati, je ne bomo videli, če se tega ne bomo zavedali. Človek, ki samo sedi pred televizijo, ve, da se je dan podaljšal le zato, ker mora bolj zastreti okno. Odgrnimo zavese in dajmo se poučiti stvarstvu, ki se poraja pred nami. Danes nam vsem želim vedenja, ki bi nas zvabilo na plan, in bi tako vedno bolj gledali in videli, kako je ta svet čudovit.
Pomlad je tu! Dobro jutro, zgodnji ljudje! Res da vas ni sonce še zbudilo, saj ste vstali prej, kot je to pokukalo izza hribov, je pa že blizu in nas vsak dan bolj razvaja. Saj ga bo še preveč, bi kdo že navsezgodaj kvaril razpoloženje. Prav zaradi tega se moramo veseliti vsake sončne minute več, ko ni treba prižigati teh čudnih modernih luči s to bledolično svetlobo. Ste že opazili, kako se življenje prebuja, kako tu in tam že poganja to ali ono? Res je zanimivo, kaj nekateri vse opazijo, ko drugi hodimo le mimo kot pravi slepci. Bolj ali manj imamo vsi podobne oči in ušesa, kako je potem mogoče, da so se nekateri sposobni čuditi prvi mušici, ki prileti mimo in biti navdušeni nad prvim še tako preprostim cvetom, ki požene izpod snega, drugi pa ne? Verjetno ste že bili kdaj v vlogi starejšega in modrega človeka, ki je otroku razlagal kakšno stvar. Ne tisto zadevo, ki otroka sploh ne zanima, ampak tisto, ki ga je popolnoma prevzela. Se še spomnite pogleda, odprtih ust, ki so izražale otrokovo radovednost in navdušenje nad novim spoznanjem? Predvsem pa, kako je ta otrok gledal, otipaval z vseh strani in se ob tem čudil na novo odkritim skrivnostim? Ponos učitelja je kar kipel od zadovoljstva, saj je otroku odgrnil del sveta, ki mu je bil do takrat zakrit. Vemo, kako se je to nadaljevalo. Ta na novo poučeni otrok je z navdušenjem razlagal svoje novo vedenje prijateljem in pri tem še kaj dodal. Ne smemo misliti, da se je postavljal z novim vedenjem, saj se pogosto pred vrstniki pohvalijo, da jim je to povedal ta ali oni. Preprosto hočejo razveseliti svoje prijatelje s tem novim spoznanjem. Pri tem ne gre le za vedenje, ki se zapiše v knjige. Še posebej otroci doživljajo, da z vsakim novim vedenjem, ki jih res zanima, odkrivajo del sveta, ki jim je bil do takrat zakrit. S tem, ko poučujejo svoje otroške prijatelje, delajo nekaj podobnega, kot bi jim pokazali svoj skriti zaklad. Pozabljamo, da če nečesa ne vemo, tega tudi ne moremo videti, slišati in še manj uporabljati v življenju. Naj bo še tako kipeča pomlad pred našimi vrati, je ne bomo videli, če se tega ne bomo zavedali. Človek, ki samo sedi pred televizijo, ve, da se je dan podaljšal le zato, ker mora bolj zastreti okno. Odgrnimo zavese in dajmo se poučiti stvarstvu, ki se poraja pred nami. Danes nam vsem želim vedenja, ki bi nas zvabilo na plan, in bi tako vedno bolj gledali in videli, kako je ta svet čudovit.
Ali je življenje po evangeliju in božji besedi danes iluzija ali pa je lahko radikalna drža, ki daje človekovemu življenju globlji smisel? Živimo v času, ko znanost skuša razložiti skoraj vse, a vprašanja smisla – zakaj živeti in zakaj nekateri ljudje živijo drugače – ostajajo. Ne živijo nujno glasneje ali uspešneje, ampak tako, da odpustijo, kadar bi lahko zamerili, ne tekmujejo, čeprav bi lahko zmagovali, ter ne živijo le zase. Prav o tem govorimo danes: o evangeliju – ne kot ideji ali instituciji, ampak kot načinu življenja, ki v drugih včasih prebudi preprosto vprašanje: »Zakaj pa ti živiš tako?«
Ali je življenje po evangeliju in božji besedi danes iluzija ali pa je lahko radikalna drža, ki daje človekovemu življenju globlji smisel? Živimo v času, ko znanost skuša razložiti skoraj vse, a vprašanja smisla – zakaj živeti in zakaj nekateri ljudje živijo drugače – ostajajo. Ne živijo nujno glasneje ali uspešneje, ampak tako, da odpustijo, kadar bi lahko zamerili, ne tekmujejo, čeprav bi lahko zmagovali, ter ne živijo le zase. Prav o tem govorimo danes: o evangeliju – ne kot ideji ali instituciji, ampak kot načinu življenja, ki v drugih včasih prebudi preprosto vprašanje: »Zakaj pa ti živiš tako?«
8. januarja letos je minilo 20 let, odkar je ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. V zadnjih mesecih je bil veliko na poti – med drugim na Kitajskem in v Vietnamu – posebno pomemben pa je bil tudi obisk Rima, kjer so se slovenski škofje ob obisku ad limina srečali s papežem Leonom XIV. Škof Jamnik je med drugim tudi profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddaja odpira širši prostor za pogovor o tem, kako ljudje danes po svetu iščejo vero, kaj jo krepi in kaj jo otežuje – ter kaj se iz tega lahko dotakne tudi našega prostora.
8. januarja letos je minilo 20 let, odkar je ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. V zadnjih mesecih je bil veliko na poti – med drugim na Kitajskem in v Vietnamu – posebno pomemben pa je bil tudi obisk Rima, kjer so se slovenski škofje ob obisku ad limina srečali s papežem Leonom XIV. Škof Jamnik je med drugim tudi profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddaja odpira širši prostor za pogovor o tem, kako ljudje danes po svetu iščejo vero, kaj jo krepi in kaj jo otežuje – ter kaj se iz tega lahko dotakne tudi našega prostora.
Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?
Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih… To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, koga bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih… To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, koga bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!
Na belo nedelja oziroma nedeljo Božjega usmiljenja obhajajo kristjani povezanost praznika Velike noči in 2. velikonočne nedelje. Ta je simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. Svoje izkušnje, in misli o tej nedelji nam bo zaupal minorit Vladimir Rufino.
Na belo nedelja oziroma nedeljo Božjega usmiljenja obhajajo kristjani povezanost praznika Velike noči in 2. velikonočne nedelje. Ta je simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. Svoje izkušnje, in misli o tej nedelji nam bo zaupal minorit Vladimir Rufino.
Pravoslavna velikonočna liturgija iz pravoslavne cekrve v Ljubljani.
Pravoslavna velikonočna liturgija iz pravoslavne cekrve v Ljubljani.
Na belo nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja, se za katoličane zaključuje velikonočna osmina, veliko noč, praznik Jezusovega vstajenja, pa po julijanskem koledarju ta dan obhajajo pravoslavni kristjani. V oddaji tokrat o velikonočnih sporočilih papeža Leona XIV., umetnosti kot jeziku Božjega usmiljenja, ter vsebini in obliki pravoslavnega praznovanja velike noči.
Na belo nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja, se za katoličane zaključuje velikonočna osmina, veliko noč, praznik Jezusovega vstajenja, pa po julijanskem koledarju ta dan obhajajo pravoslavni kristjani. V oddaji tokrat o velikonočnih sporočilih papeža Leona XIV., umetnosti kot jeziku Božjega usmiljenja, ter vsebini in obliki pravoslavnega praznovanja velike noči.
Velika noč je v krščanstvu osrednji praznik. A med vejami je vseeno nekaj manjših razlik, najbolj očitna je gotovo datum praznovanja; letos pravoslavni verniki praznujejo teden dni pozneje kot katoliki. Vendar v temelju praznujemo enako resnico: da je Kristus premagal smrt, da se torej ne bojmo, ker je življenje močnejše od smrti.
Velika noč je v krščanstvu osrednji praznik. A med vejami je vseeno nekaj manjših razlik, najbolj očitna je gotovo datum praznovanja; letos pravoslavni verniki praznujejo teden dni pozneje kot katoliki. Vendar v temelju praznujemo enako resnico: da je Kristus premagal smrt, da se torej ne bojmo, ker je življenje močnejše od smrti.
Akademski slikar Jošt Snoj v svojem delu prepleta teologijo, likovno umetnost in raziskovanje zgodovinskih travm, kar potrjuje tudi njegova izobraževalna pot. Njegova umetnost izhaja iz osebnega iskanja ter soočanja s spominom in medgeneracijskimi ranami. Razstava Tretja generacija: Spomin v krvi pomeni vrh tega ustvarjanja in odpira razmislek o vplivu preteklosti na sedanjost.
Akademski slikar Jošt Snoj v svojem delu prepleta teologijo, likovno umetnost in raziskovanje zgodovinskih travm, kar potrjuje tudi njegova izobraževalna pot. Njegova umetnost izhaja iz osebnega iskanja ter soočanja s spominom in medgeneracijskimi ranami. Razstava Tretja generacija: Spomin v krvi pomeni vrh tega ustvarjanja in odpira razmislek o vplivu preteklosti na sedanjost.
Papež Leon XIV. je na trgu sv.Petra pred zbrano množico vernikov na veliko noč dejal, da stvarstvo sije v novi luči. Ob tem je spomnil na človeške stiske in poudaril, da moč smrti ni naša zadnja usoda ampak smo v vstalem Kristusu vstali tudi mi.
Papež Leon XIV. je na trgu sv.Petra pred zbrano množico vernikov na veliko noč dejal, da stvarstvo sije v novi luči. Ob tem je spomnil na človeške stiske in poudaril, da moč smrti ni naša zadnja usoda ampak smo v vstalem Kristusu vstali tudi mi.
Iz župnije svetega Jerneja, Opčine pri Trstu, bomo neposredno prenašali sveto mašo na drugo velikonočno nedeljo. Daruje jo župnik mag. Franc Šenk. Pri maši sodeluje Mešani cerkveni pevski zbor svetega Jerneja z Opčin pod vodstvom Janka Bana. Organist je Vinko Škerlavaj. Izvajali bodo skladbe tržaških in goriških zamejskih skladateljev.
Iz župnije svetega Jerneja, Opčine pri Trstu, bomo neposredno prenašali sveto mašo na drugo velikonočno nedeljo. Daruje jo župnik mag. Franc Šenk. Pri maši sodeluje Mešani cerkveni pevski zbor svetega Jerneja z Opčin pod vodstvom Janka Bana. Organist je Vinko Škerlavaj. Izvajali bodo skladbe tržaških in goriških zamejskih skladateljev.
Na nedeljo božjega usmiljenja oz. belo nedeljo bo v ospredju velikonočna glasba starorimskega korala. Gre za napeve, ki so starejši od gregorijanskih in čeprav so jih izvajali v Rimu, je v njih mogoče slišati nekatere elemente bizantinske glasbe. Glasba torej, ki povezuje – tudi na dan, ko veliko noč praznujejo pravoslavni verniki; v starorimskih napevih se namreč združujeta vzhod in zahod, tako v melodijah kot v skupnem velikonočnem sporočilu.
Na nedeljo božjega usmiljenja oz. belo nedeljo bo v ospredju velikonočna glasba starorimskega korala. Gre za napeve, ki so starejši od gregorijanskih in čeprav so jih izvajali v Rimu, je v njih mogoče slišati nekatere elemente bizantinske glasbe. Glasba torej, ki povezuje – tudi na dan, ko veliko noč praznujejo pravoslavni verniki; v starorimskih napevih se namreč združujeta vzhod in zahod, tako v melodijah kot v skupnem velikonočnem sporočilu.
Na belo nedeljo, oziroma nedeljo Božjega usmiljenja obhajajo kristjani povezanost praznika in 2. velikonočne nedelje. Ta je simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. Naš gost je bil pater Vladimir Rufin Predikaka.
Na belo nedeljo, oziroma nedeljo Božjega usmiljenja obhajajo kristjani povezanost praznika in 2. velikonočne nedelje. Ta je simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. Naš gost je bil pater Vladimir Rufin Predikaka.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Danes v Cerkvi obhajamo belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči. Ime ima zanimiv izvor. V prvih stoletjih so kristjane krščevali predvsem na velikonočno vigilijo. Novokrščeni so nato oblekli bela oblačila – znamenje novega življenja – in jih nosili ves teden, do te nedelje. Zato bela nedelja. Nedelja novih začetkov. Nedelja življenja. Velika noč pa je največji krščanski praznik. V središču naše vere ni ideja, ampak dogodek: Kristus je vstal in živi. A vera ni matematika. Vera ni nekaj, kar bi lahko dokazali kot enačbo. Vera je odločitev. Vera je odnos. In prav zato se nam včasih zatakne. Nimamo vseh odgovorov. Imamo vprašanja, dvome, včasih tudi razočaranja. Podobno kot apostol Tomaž iz današnjega evangelija, ki pravi: »Če ne vidim, ne bom veroval.« Pa vendar – kljub vprašanjem – ostajamo. Vztrajamo. Zaupamo. In zanimivo je: tudi danes Bog daje znamenja. Morda ne vedno spektakularna, ampak zelo konkretna. Če pogledamo letošnje velikonočne vigilije v Franciji, se je zgodilo nekaj izjemnega. Krščenih je bilo več kot 21.000 ljudi – največ v zadnjih desetletjih. Med njimi več kot 13.000 odraslih in več kot 8.000 mladih. V zadnjih desetih letih se je število krstov odraslih več kot potrojilo. Še bolj presenetljivo pa je, kdo so ti ljudje. Več kot 80 % jih je starih med 18 in 40 let – torej generacija, za katero pogosto pravimo, da je oddaljena od vere. Skoraj polovica jih prihaja iz nevernih ali nereligioznih družin. To pomeni: ti ljudje niso preprosto podedovali vere, ampak so jo odkrili. Mnogi med njimi pričujejo, da se je njihova pot začela v osebni krizi – v bolezni, izgubi, iskanju smisla. Drugi govorijo o tihem notranjem dotiku, o vprašanju, ki jih ni pustilo pri miru. Večina jih je začela pot sama – preprosto so odprli Sveto pismo in začeli iskati. To so ljudje, ki so šli skozi dvom in našli vero. Tudi pri nas, v Sloveniji, število katehumenov počasi narašča. Samo na ljubljanskih Žalah je letos zakramente prejelo okoli 30 odraslih. Kaj to pomeni? Da Bog ni odsoten. Da vera ni stvar preteklosti. Da tudi danes – v svetu, ki se nam včasih zdi hladen in oddaljen – nekaj raste. Tiho, a resnično. Današnji papež pogosto poudarja, da vstali Kristus ni oddaljena zgodovina, ampak živa navzočnost, ki tudi danes spreminja človeka in odpira nove začetke. Jezus pride tudi k apostolu Tomažu – ne zato, da bi ga obsodil, ampak da bi mu dal razlog za zaupanje. In reče: »Ne bodi neveren, ampak veren.« Ne pravi: imej vse odgovore. Pravi: zaupaj. In morda je to spodbuda tudi za nas: ni treba, da razumemo vse. Ni treba, da smo popolni. Dovolj je, da naredimo majhen korak – da danes ne zapremo srca in ne obupamo. Kajti vera se začne tam, kjer človek reče: »Ne vem vsega – a želim verovati.« Naj bo ta bela nedelja za vse nas priložnost za nov začetek. Za malo več zaupanja. Za malo več življenja.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Danes v Cerkvi obhajamo belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči. Ime ima zanimiv izvor. V prvih stoletjih so kristjane krščevali predvsem na velikonočno vigilijo. Novokrščeni so nato oblekli bela oblačila – znamenje novega življenja – in jih nosili ves teden, do te nedelje. Zato bela nedelja. Nedelja novih začetkov. Nedelja življenja. Velika noč pa je največji krščanski praznik. V središču naše vere ni ideja, ampak dogodek: Kristus je vstal in živi. A vera ni matematika. Vera ni nekaj, kar bi lahko dokazali kot enačbo. Vera je odločitev. Vera je odnos. In prav zato se nam včasih zatakne. Nimamo vseh odgovorov. Imamo vprašanja, dvome, včasih tudi razočaranja. Podobno kot apostol Tomaž iz današnjega evangelija, ki pravi: »Če ne vidim, ne bom veroval.« Pa vendar – kljub vprašanjem – ostajamo. Vztrajamo. Zaupamo. In zanimivo je: tudi danes Bog daje znamenja. Morda ne vedno spektakularna, ampak zelo konkretna. Če pogledamo letošnje velikonočne vigilije v Franciji, se je zgodilo nekaj izjemnega. Krščenih je bilo več kot 21.000 ljudi – največ v zadnjih desetletjih. Med njimi več kot 13.000 odraslih in več kot 8.000 mladih. V zadnjih desetih letih se je število krstov odraslih več kot potrojilo. Še bolj presenetljivo pa je, kdo so ti ljudje. Več kot 80 % jih je starih med 18 in 40 let – torej generacija, za katero pogosto pravimo, da je oddaljena od vere. Skoraj polovica jih prihaja iz nevernih ali nereligioznih družin. To pomeni: ti ljudje niso preprosto podedovali vere, ampak so jo odkrili. Mnogi med njimi pričujejo, da se je njihova pot začela v osebni krizi – v bolezni, izgubi, iskanju smisla. Drugi govorijo o tihem notranjem dotiku, o vprašanju, ki jih ni pustilo pri miru. Večina jih je začela pot sama – preprosto so odprli Sveto pismo in začeli iskati. To so ljudje, ki so šli skozi dvom in našli vero. Tudi pri nas, v Sloveniji, število katehumenov počasi narašča. Samo na ljubljanskih Žalah je letos zakramente prejelo okoli 30 odraslih. Kaj to pomeni? Da Bog ni odsoten. Da vera ni stvar preteklosti. Da tudi danes – v svetu, ki se nam včasih zdi hladen in oddaljen – nekaj raste. Tiho, a resnično. Današnji papež pogosto poudarja, da vstali Kristus ni oddaljena zgodovina, ampak živa navzočnost, ki tudi danes spreminja človeka in odpira nove začetke. Jezus pride tudi k apostolu Tomažu – ne zato, da bi ga obsodil, ampak da bi mu dal razlog za zaupanje. In reče: »Ne bodi neveren, ampak veren.« Ne pravi: imej vse odgovore. Pravi: zaupaj. In morda je to spodbuda tudi za nas: ni treba, da razumemo vse. Ni treba, da smo popolni. Dovolj je, da naredimo majhen korak – da danes ne zapremo srca in ne obupamo. Kajti vera se začne tam, kjer človek reče: »Ne vem vsega – a želim verovati.« Naj bo ta bela nedelja za vse nas priložnost za nov začetek. Za malo več zaupanja. Za malo več življenja.
Kirilo Bojović, buenosaireski ter južno-srednjeameriški škof in administrator Zagrebško-ljubljanske metropolije Srbske pravoslavne cerkve, je v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani v praznični poslanici nagovoril vse ljudi dobre volje, posebej pa kristjane, ki veliko noč obhajajo po julijanskem koledarju.
Kirilo Bojović, buenosaireski ter južno-srednjeameriški škof in administrator Zagrebško-ljubljanske metropolije Srbske pravoslavne cerkve, je v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani v praznični poslanici nagovoril vse ljudi dobre volje, posebej pa kristjane, ki veliko noč obhajajo po julijanskem koledarju.
Velika noč je v pravoslavni tradiciji pot notranje preobrazbe, od odpovedi in tišine do upanja in življenja. Človeka vodi v srečanje z Bogom, ki vstopa v njegovo krhkost, jo sprejme in jo skozi križ ter vstajenje preobrazi od znotraj.
Velika noč je v pravoslavni tradiciji pot notranje preobrazbe, od odpovedi in tišine do upanja in življenja. Človeka vodi v srečanje z Bogom, ki vstopa v njegovo krhkost, jo sprejme in jo skozi križ ter vstajenje preobrazi od znotraj.
Pomen postnega časa za vernike v Makedonski pravoslavni cerkvi v Sloveniji sta v pričakovanju razodetja velikonočne skrivnosti predstavila protojerej Mitko Gazinkovski in Valentina Atanaskoska.
Pomen postnega časa za vernike v Makedonski pravoslavni cerkvi v Sloveniji sta v pričakovanju razodetja velikonočne skrivnosti predstavila protojerej Mitko Gazinkovski in Valentina Atanaskoska.
Postni čas v Makedonski pravoslavni cerkvi v RS in v Srbski pravoslavni cerkvi v RS Pomen postnega časa za vernike v Makedonski pravoslavni cerkvi v Sloveniji sta v pričakovanju razodetja velikonočne skrivnosti predstavila protojerej Mitko Gazinkovski in Valentina Atanaskoska. Velika noč je v pravoslavni tradiciji pot notranje preobrazbe, od odpovedi in tišine do upanja in življenja. Človeka vodi v srečanje z Bogom, ki vstopa v njegovo krhkost, jo sprejme in jo skozi križ ter vstajenje preobrazi od znotraj.
Postni čas v Makedonski pravoslavni cerkvi v RS in v Srbski pravoslavni cerkvi v RS Pomen postnega časa za vernike v Makedonski pravoslavni cerkvi v Sloveniji sta v pričakovanju razodetja velikonočne skrivnosti predstavila protojerej Mitko Gazinkovski in Valentina Atanaskoska. Velika noč je v pravoslavni tradiciji pot notranje preobrazbe, od odpovedi in tišine do upanja in življenja. Človeka vodi v srečanje z Bogom, ki vstopa v njegovo krhkost, jo sprejme in jo skozi križ ter vstajenje preobrazi od znotraj.
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, govori o našem samovrednotenju, samospoštovanju in osebni rasti. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel nekdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem dejstvom Peterson odpre četrto poglavje. »Koga briga, če si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih držav?« »V vsakem od nas prebiva kritični notranji glas,« v nadaljevanju ugotavlja Peterson, ta glas pa nas vse prepogosto opominja na naše povprečne talente, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali bomo nezadovoljni, zapravili bomo priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimerkoli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je naslednji: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas govori z enakim poniževalnim tonom o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi specifikami in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi enostavno neprimerna.« Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna – »kdo izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih kriterijih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo tako le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljamo cilje, jih poskušamo uresničiti, pri tem vrednotimo naše (ne)uspehe in dogodkom dajemo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« zapiše Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kakršni smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj, da bom boljši človek od včerajšnjega jaza?«
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, govori o našem samovrednotenju, samospoštovanju in osebni rasti. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel nekdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem dejstvom Peterson odpre četrto poglavje. »Koga briga, če si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih držav?« »V vsakem od nas prebiva kritični notranji glas,« v nadaljevanju ugotavlja Peterson, ta glas pa nas vse prepogosto opominja na naše povprečne talente, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali bomo nezadovoljni, zapravili bomo priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimerkoli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je naslednji: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas govori z enakim poniževalnim tonom o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi specifikami in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi enostavno neprimerna.« Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna – »kdo izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih kriterijih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo tako le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljamo cilje, jih poskušamo uresničiti, pri tem vrednotimo naše (ne)uspehe in dogodkom dajemo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« zapiše Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kakršni smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj, da bom boljši človek od včerajšnjega jaza?«
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa…
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa…
Kako mladi teologi doživljajo vero ter prostor in čas, v katerem živimo? Kako odgovarjati na globlja življenjska vprašanja, iskati Boga in pred njega prihajati z iskrenostjo? Kaj pravzaprav mlade generacije danes iščejo na področju vere? Naš gost je bil dr. Martin Perčič, asistent in raziskovalec na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je doktoriral. Delal pa je tudi pri salezijancih v Avstriji kot pastoralni asistent. Foto: Janez Podlesnik
Kako mladi teologi doživljajo vero ter prostor in čas, v katerem živimo? Kako odgovarjati na globlja življenjska vprašanja, iskati Boga in pred njega prihajati z iskrenostjo? Kaj pravzaprav mlade generacije danes iščejo na področju vere? Naš gost je bil dr. Martin Perčič, asistent in raziskovalec na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je doktoriral. Delal pa je tudi pri salezijancih v Avstriji kot pastoralni asistent. Foto: Janez Podlesnik
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Po enajstih letih se je na ulice Škofje Loke premierno vrnil Škofjeloški pasijon. "Pasijon je uprizoritev Jezusovega trpljenja, vendar najpomembnejše sporočilo ni smrt, temveč vstajenje. Je sporočilo ljubezni do bližnjega in sporočilo, da je Bog prišel na Zemljo, da nas je odrešil. Za nas verne je to najvažnejše sporočilo, ki ga ima naša vera. Za vse pa je to tudi velik kulturni dogodek, ki bi moral biti v ponos ne le Škofjeločanom, ampak celotni Sloveniji, saj ga ni drugega takšnega na vsem svetu," je prepričan režiser tokratne upodobitve Marcelo Brula, ki je, kot pravi, v uprizoritev vnesel nekaj sprememb.
Po enajstih letih se je na ulice Škofje Loke premierno vrnil Škofjeloški pasijon. "Pasijon je uprizoritev Jezusovega trpljenja, vendar najpomembnejše sporočilo ni smrt, temveč vstajenje. Je sporočilo ljubezni do bližnjega in sporočilo, da je Bog prišel na Zemljo, da nas je odrešil. Za nas verne je to najvažnejše sporočilo, ki ga ima naša vera. Za vse pa je to tudi velik kulturni dogodek, ki bi moral biti v ponos ne le Škofjeločanom, ampak celotni Sloveniji, saj ga ni drugega takšnega na vsem svetu," je prepričan režiser tokratne upodobitve Marcelo Brula, ki je, kot pravi, v uprizoritev vnesel nekaj sprememb.
Verjamem, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da nas je kdaj pa kdaj strah. Sploh, ko je od nas odvisno veliko ljudi. A govoriti o strahu takoj po veliki noči, ko se vsi veselimo in praznujemo, je neumestno. Bodimo to jutro pozorni na učinek Kristusovega vstajenje na njegove učence. Mir, ki ga Vstali vsakič zaželi, jim prinaša tudi pogum. Ni treba veliko vedeti o apostolu Petru, da vemo, kako je bil strahopeten. Ko se je bilo treba postaviti za obtoženega, Jezusa zataji. Še dolgo se s tem bori in apostol Pavel mu v Antiohiji očita, da se rad potuhne. V današnjem berilu nastopa čisto drugačen Peter. Upa si stopiti pred množico in jasno govori o Jezusu, ki so ga oni križali. Pri tem ni sam, še drugi učenci v različnih jezikih govorijo o odrešenju, ki ga Jezus prinaša. Kaj je povzročilo to razliko? Sveti Duh, ki preko luči dobrote osvetli človekovo moč. Prejeli so ga na binkošti — in od tistega trenutka jih ni bilo več strah, ne smrti, ne preganjanja. V evangeliju, ki ga danes radi bermo, slišimo pripoved o dveh učencih na poti v Emavs. Dan se nagiba, zato se odločita prenočiti v Emavsu. Zakaj? Ker jih je bilo strah razbojnikov na poti. Ponoči je bilo nevarno hoditi naokrog. Prepričujeta celo popotnika, ki se jima je pridružil, naj ostane z njima, ker je sonce že zašlo. Ko ga prepoznata pri lomljenju kruha, vstaneta in se takoj vrneta v Jeruzalem. Strah preprosto izgine. Ne čakata do jutra. Takoj se podata na pot. Srečala sta Jezusa in njuno srce je bilo že prej polno ljubezni, le da je to prekril strah. Ko človek ve, da je ljubljen, se več ne boji. Tu ne gre za objestnost. Takrat človek nevarnosti sploh ne vidi. Krščanska neustrašnost je drugačna: nevarnost vidiš, a se je ne bojiš. Tak pogum je skozi zgodovino eden najlepših pričevanj kristjanov. Nešteti mučenci in svetniki, ki so iz ljubezni do Boga in ljudi prenesli najrazličnejše oblike trpljenja, so vir moči za mnoge. Samo to, da si pripravljen umreti za kaj, še ni nič posebnega. Pri tem smo lahko nori revolucionarji, zagreti borci za svoj prav. Mučenci so nekaj čisto drugega. Mučenec je priča veselja, ki je posledica srečanja z Jezusom. Neustrašen je, zato ker ve, da je ljubljen. In to je velika razlika: med človekom, ki umre iz sovraštva, zaslepljenosti ali strahu in mučencem, ki umre z veseljem, ker nosi v sebi ljubezen. Prvo druge plaši, drugo jih vabi in razveseljuje. Podajmo se danes na to pot veselja, da bomo ponesli pogum življenja vsem, ki jih srečamo na naši poti.
Verjamem, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da nas je kdaj pa kdaj strah. Sploh, ko je od nas odvisno veliko ljudi. A govoriti o strahu takoj po veliki noči, ko se vsi veselimo in praznujemo, je neumestno. Bodimo to jutro pozorni na učinek Kristusovega vstajenje na njegove učence. Mir, ki ga Vstali vsakič zaželi, jim prinaša tudi pogum. Ni treba veliko vedeti o apostolu Petru, da vemo, kako je bil strahopeten. Ko se je bilo treba postaviti za obtoženega, Jezusa zataji. Še dolgo se s tem bori in apostol Pavel mu v Antiohiji očita, da se rad potuhne. V današnjem berilu nastopa čisto drugačen Peter. Upa si stopiti pred množico in jasno govori o Jezusu, ki so ga oni križali. Pri tem ni sam, še drugi učenci v različnih jezikih govorijo o odrešenju, ki ga Jezus prinaša. Kaj je povzročilo to razliko? Sveti Duh, ki preko luči dobrote osvetli človekovo moč. Prejeli so ga na binkošti — in od tistega trenutka jih ni bilo več strah, ne smrti, ne preganjanja. V evangeliju, ki ga danes radi bermo, slišimo pripoved o dveh učencih na poti v Emavs. Dan se nagiba, zato se odločita prenočiti v Emavsu. Zakaj? Ker jih je bilo strah razbojnikov na poti. Ponoči je bilo nevarno hoditi naokrog. Prepričujeta celo popotnika, ki se jima je pridružil, naj ostane z njima, ker je sonce že zašlo. Ko ga prepoznata pri lomljenju kruha, vstaneta in se takoj vrneta v Jeruzalem. Strah preprosto izgine. Ne čakata do jutra. Takoj se podata na pot. Srečala sta Jezusa in njuno srce je bilo že prej polno ljubezni, le da je to prekril strah. Ko človek ve, da je ljubljen, se več ne boji. Tu ne gre za objestnost. Takrat človek nevarnosti sploh ne vidi. Krščanska neustrašnost je drugačna: nevarnost vidiš, a se je ne bojiš. Tak pogum je skozi zgodovino eden najlepših pričevanj kristjanov. Nešteti mučenci in svetniki, ki so iz ljubezni do Boga in ljudi prenesli najrazličnejše oblike trpljenja, so vir moči za mnoge. Samo to, da si pripravljen umreti za kaj, še ni nič posebnega. Pri tem smo lahko nori revolucionarji, zagreti borci za svoj prav. Mučenci so nekaj čisto drugega. Mučenec je priča veselja, ki je posledica srečanja z Jezusom. Neustrašen je, zato ker ve, da je ljubljen. In to je velika razlika: med človekom, ki umre iz sovraštva, zaslepljenosti ali strahu in mučencem, ki umre z veseljem, ker nosi v sebi ljubezen. Prvo druge plaši, drugo jih vabi in razveseljuje. Podajmo se danes na to pot veselja, da bomo ponesli pogum življenja vsem, ki jih srečamo na naši poti.
Velika noč je srčika krščanstva – vstajenje Jezusa Kristusa. To je sporočilo upanja, prenove in življenja, ki presega čas in prostor. V oddaji se bomo med drugim spraševali, kako to sporočilo nagovarja ljudi. Kako se lahko zgodba vstalega Kristusa danes dotakne srca in življenja posameznika? Z nami bo mag. Simon Sever, evangeličanski duhovnik iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci, s katerim bomo raziskovali prav to – kako velikonočno sporočilo živi danes in kako se prepleta s sodobno evangelizacijo.
Velika noč je srčika krščanstva – vstajenje Jezusa Kristusa. To je sporočilo upanja, prenove in življenja, ki presega čas in prostor. V oddaji se bomo med drugim spraševali, kako to sporočilo nagovarja ljudi. Kako se lahko zgodba vstalega Kristusa danes dotakne srca in življenja posameznika? Z nami bo mag. Simon Sever, evangeličanski duhovnik iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci, s katerim bomo raziskovali prav to – kako velikonočno sporočilo živi danes in kako se prepleta s sodobno evangelizacijo.
Neposredno prenašamo slovesno velikonočno bogoslužje iz cerkve sv. Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Mašuje župnik mag. Anton Berčan. Sodeluje župnijski pevski zbor, ki ga vodi Alojz Osvald.
Neposredno prenašamo slovesno velikonočno bogoslužje iz cerkve sv. Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Mašuje župnik mag. Anton Berčan. Sodeluje župnijski pevski zbor, ki ga vodi Alojz Osvald.
TV Slovenija bo neposredno prenašala slovesno velikonočno mašo s Trga sv. Petra. Somaševanje bo vodil papež Leon XIV.
TV Slovenija bo neposredno prenašala slovesno velikonočno mašo s Trga sv. Petra. Somaševanje bo vodil papež Leon XIV.
V oddaji na veliko noč bomo predstavili navdihujoče zgodbe posameznikov, ki v moči vere premagujejo vsakdanje težave in preizkušnje. Sredi negotovosti, bolečin in izzivov so odkrili upanje, ki ne mine. Vera v Jezusovo vstajenje, ki ga razodeva prazen grob, je zanje znamenje novega upanja in veselja ter zagotovilo, da zadnja beseda pripada življenju in ne smrt.
V oddaji na veliko noč bomo predstavili navdihujoče zgodbe posameznikov, ki v moči vere premagujejo vsakdanje težave in preizkušnje. Sredi negotovosti, bolečin in izzivov so odkrili upanje, ki ne mine. Vera v Jezusovo vstajenje, ki ga razodeva prazen grob, je zanje znamenje novega upanja in veselja ter zagotovilo, da zadnja beseda pripada življenju in ne smrt.
Et Resurrexit tertia die ali In tretji dan je vstal od mrtvih je stavek, ki zajema bistvo največjega krščanskega praznika, to je Veliko noč. Ne preseneča zato, da so mu glasbeni ustvarjalci različnih slogovnih obdobij v maši kot glasbeni obliki nadeli najrazkošnejše glasbene podobe, skozi stoletja pa so ustvarili tudi samostojne glasbene pripovedi s to vsebino.
Et Resurrexit tertia die ali In tretji dan je vstal od mrtvih je stavek, ki zajema bistvo največjega krščanskega praznika, to je Veliko noč. Ne preseneča zato, da so mu glasbeni ustvarjalci različnih slogovnih obdobij v maši kot glasbeni obliki nadeli najrazkošnejše glasbene podobe, skozi stoletja pa so ustvarili tudi samostojne glasbene pripovedi s to vsebino.