Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Po enajstih letih se je na ulice Škofje Loke premierno vrnil Škofjeloški pasijon. "Pasijon je uprizoritev Jezusovega trpljenja, vendar najpomembnejše sporočilo ni smrt, temveč vstajenje. Je sporočilo ljubezni do bližnjega in sporočilo, da je Bog prišel na Zemljo, da nas je odrešil. Za nas verne je to najvažnejše sporočilo, ki ga ima naša vera. Za vse pa je to tudi velik kulturni dogodek, ki bi moral biti v ponos ne le Škofjeločanom, ampak celotni Sloveniji, saj ga ni drugega takšnega na vsem svetu," je prepričan režiser tokratne upodobitve Marcelo Brula, ki je, kot pravi, v uprizoritev vnesel nekaj sprememb.
Po enajstih letih se je na ulice Škofje Loke premierno vrnil Škofjeloški pasijon. "Pasijon je uprizoritev Jezusovega trpljenja, vendar najpomembnejše sporočilo ni smrt, temveč vstajenje. Je sporočilo ljubezni do bližnjega in sporočilo, da je Bog prišel na Zemljo, da nas je odrešil. Za nas verne je to najvažnejše sporočilo, ki ga ima naša vera. Za vse pa je to tudi velik kulturni dogodek, ki bi moral biti v ponos ne le Škofjeločanom, ampak celotni Sloveniji, saj ga ni drugega takšnega na vsem svetu," je prepričan režiser tokratne upodobitve Marcelo Brula, ki je, kot pravi, v uprizoritev vnesel nekaj sprememb.
Verjamem, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da nas je kdaj pa kdaj strah. Sploh, ko je od nas odvisno veliko ljudi. A govoriti o strahu takoj po veliki noči, ko se vsi veselimo in praznujemo, je neumestno. Bodimo to jutro pozorni na učinek Kristusovega vstajenje na njegove učence. Mir, ki ga Vstali vsakič zaželi, jim prinaša tudi pogum. Ni treba veliko vedeti o apostolu Petru, da vemo, kako je bil strahopeten. Ko se je bilo treba postaviti za obtoženega, Jezusa zataji. Še dolgo se s tem bori in apostol Pavel mu v Antiohiji očita, da se rad potuhne. V današnjem berilu nastopa čisto drugačen Peter. Upa si stopiti pred množico in jasno govori o Jezusu, ki so ga oni križali. Pri tem ni sam, še drugi učenci v različnih jezikih govorijo o odrešenju, ki ga Jezus prinaša. Kaj je povzročilo to razliko? Sveti Duh, ki preko luči dobrote osvetli človekovo moč. Prejeli so ga na binkošti — in od tistega trenutka jih ni bilo več strah, ne smrti, ne preganjanja. V evangeliju, ki ga danes radi bermo, slišimo pripoved o dveh učencih na poti v Emavs. Dan se nagiba, zato se odločita prenočiti v Emavsu. Zakaj? Ker jih je bilo strah razbojnikov na poti. Ponoči je bilo nevarno hoditi naokrog. Prepričujeta celo popotnika, ki se jima je pridružil, naj ostane z njima, ker je sonce že zašlo. Ko ga prepoznata pri lomljenju kruha, vstaneta in se takoj vrneta v Jeruzalem. Strah preprosto izgine. Ne čakata do jutra. Takoj se podata na pot. Srečala sta Jezusa in njuno srce je bilo že prej polno ljubezni, le da je to prekril strah. Ko človek ve, da je ljubljen, se več ne boji. Tu ne gre za objestnost. Takrat človek nevarnosti sploh ne vidi. Krščanska neustrašnost je drugačna: nevarnost vidiš, a se je ne bojiš. Tak pogum je skozi zgodovino eden najlepših pričevanj kristjanov. Nešteti mučenci in svetniki, ki so iz ljubezni do Boga in ljudi prenesli najrazličnejše oblike trpljenja, so vir moči za mnoge. Samo to, da si pripravljen umreti za kaj, še ni nič posebnega. Pri tem smo lahko nori revolucionarji, zagreti borci za svoj prav. Mučenci so nekaj čisto drugega. Mučenec je priča veselja, ki je posledica srečanja z Jezusom. Neustrašen je, zato ker ve, da je ljubljen. In to je velika razlika: med človekom, ki umre iz sovraštva, zaslepljenosti ali strahu in mučencem, ki umre z veseljem, ker nosi v sebi ljubezen. Prvo druge plaši, drugo jih vabi in razveseljuje. Podajmo se danes na to pot veselja, da bomo ponesli pogum življenja vsem, ki jih srečamo na naši poti.
Verjamem, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da nas je kdaj pa kdaj strah. Sploh, ko je od nas odvisno veliko ljudi. A govoriti o strahu takoj po veliki noči, ko se vsi veselimo in praznujemo, je neumestno. Bodimo to jutro pozorni na učinek Kristusovega vstajenje na njegove učence. Mir, ki ga Vstali vsakič zaželi, jim prinaša tudi pogum. Ni treba veliko vedeti o apostolu Petru, da vemo, kako je bil strahopeten. Ko se je bilo treba postaviti za obtoženega, Jezusa zataji. Še dolgo se s tem bori in apostol Pavel mu v Antiohiji očita, da se rad potuhne. V današnjem berilu nastopa čisto drugačen Peter. Upa si stopiti pred množico in jasno govori o Jezusu, ki so ga oni križali. Pri tem ni sam, še drugi učenci v različnih jezikih govorijo o odrešenju, ki ga Jezus prinaša. Kaj je povzročilo to razliko? Sveti Duh, ki preko luči dobrote osvetli človekovo moč. Prejeli so ga na binkošti — in od tistega trenutka jih ni bilo več strah, ne smrti, ne preganjanja. V evangeliju, ki ga danes radi bermo, slišimo pripoved o dveh učencih na poti v Emavs. Dan se nagiba, zato se odločita prenočiti v Emavsu. Zakaj? Ker jih je bilo strah razbojnikov na poti. Ponoči je bilo nevarno hoditi naokrog. Prepričujeta celo popotnika, ki se jima je pridružil, naj ostane z njima, ker je sonce že zašlo. Ko ga prepoznata pri lomljenju kruha, vstaneta in se takoj vrneta v Jeruzalem. Strah preprosto izgine. Ne čakata do jutra. Takoj se podata na pot. Srečala sta Jezusa in njuno srce je bilo že prej polno ljubezni, le da je to prekril strah. Ko človek ve, da je ljubljen, se več ne boji. Tu ne gre za objestnost. Takrat človek nevarnosti sploh ne vidi. Krščanska neustrašnost je drugačna: nevarnost vidiš, a se je ne bojiš. Tak pogum je skozi zgodovino eden najlepših pričevanj kristjanov. Nešteti mučenci in svetniki, ki so iz ljubezni do Boga in ljudi prenesli najrazličnejše oblike trpljenja, so vir moči za mnoge. Samo to, da si pripravljen umreti za kaj, še ni nič posebnega. Pri tem smo lahko nori revolucionarji, zagreti borci za svoj prav. Mučenci so nekaj čisto drugega. Mučenec je priča veselja, ki je posledica srečanja z Jezusom. Neustrašen je, zato ker ve, da je ljubljen. In to je velika razlika: med človekom, ki umre iz sovraštva, zaslepljenosti ali strahu in mučencem, ki umre z veseljem, ker nosi v sebi ljubezen. Prvo druge plaši, drugo jih vabi in razveseljuje. Podajmo se danes na to pot veselja, da bomo ponesli pogum življenja vsem, ki jih srečamo na naši poti.
Velika noč je srčika krščanstva – vstajenje Jezusa Kristusa. To je sporočilo upanja, prenove in življenja, ki presega čas in prostor. V oddaji se bomo med drugim spraševali, kako to sporočilo nagovarja ljudi. Kako se lahko zgodba vstalega Kristusa danes dotakne srca in življenja posameznika? Z nami bo mag. Simon Sever, evangeličanski duhovnik iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci, s katerim bomo raziskovali prav to – kako velikonočno sporočilo živi danes in kako se prepleta s sodobno evangelizacijo.
Velika noč je srčika krščanstva – vstajenje Jezusa Kristusa. To je sporočilo upanja, prenove in življenja, ki presega čas in prostor. V oddaji se bomo med drugim spraševali, kako to sporočilo nagovarja ljudi. Kako se lahko zgodba vstalega Kristusa danes dotakne srca in življenja posameznika? Z nami bo mag. Simon Sever, evangeličanski duhovnik iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci, s katerim bomo raziskovali prav to – kako velikonočno sporočilo živi danes in kako se prepleta s sodobno evangelizacijo.
Neposredno prenašamo slovesno velikonočno bogoslužje iz cerkve sv. Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Mašuje župnik mag. Anton Berčan. Sodeluje župnijski pevski zbor, ki ga vodi Alojz Osvald.
Neposredno prenašamo slovesno velikonočno bogoslužje iz cerkve sv. Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Mašuje župnik mag. Anton Berčan. Sodeluje župnijski pevski zbor, ki ga vodi Alojz Osvald.
TV Slovenija bo neposredno prenašala slovesno velikonočno mašo s Trga sv. Petra. Somaševanje bo vodil papež Leon XIV.
TV Slovenija bo neposredno prenašala slovesno velikonočno mašo s Trga sv. Petra. Somaševanje bo vodil papež Leon XIV.
V oddaji na veliko noč bomo predstavili navdihujoče zgodbe posameznikov, ki v moči vere premagujejo vsakdanje težave in preizkušnje. Sredi negotovosti, bolečin in izzivov so odkrili upanje, ki ne mine. Vera v Jezusovo vstajenje, ki ga razodeva prazen grob, je zanje znamenje novega upanja in veselja ter zagotovilo, da zadnja beseda pripada življenju in ne smrt.
V oddaji na veliko noč bomo predstavili navdihujoče zgodbe posameznikov, ki v moči vere premagujejo vsakdanje težave in preizkušnje. Sredi negotovosti, bolečin in izzivov so odkrili upanje, ki ne mine. Vera v Jezusovo vstajenje, ki ga razodeva prazen grob, je zanje znamenje novega upanja in veselja ter zagotovilo, da zadnja beseda pripada življenju in ne smrt.
Et Resurrexit tertia die ali In tretji dan je vstal od mrtvih je stavek, ki zajema bistvo največjega krščanskega praznika, to je Veliko noč. Ne preseneča zato, da so mu glasbeni ustvarjalci različnih slogovnih obdobij v maši kot glasbeni obliki nadeli najrazkošnejše glasbene podobe, skozi stoletja pa so ustvarili tudi samostojne glasbene pripovedi s to vsebino.
Et Resurrexit tertia die ali In tretji dan je vstal od mrtvih je stavek, ki zajema bistvo največjega krščanskega praznika, to je Veliko noč. Ne preseneča zato, da so mu glasbeni ustvarjalci različnih slogovnih obdobij v maši kot glasbeni obliki nadeli najrazkošnejše glasbene podobe, skozi stoletja pa so ustvarili tudi samostojne glasbene pripovedi s to vsebino.
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja, zmaga življenja nad smrtjo. V času, ko človeka pogosto spremljajo negotovost, strah, osamljenost in vprašanja o smislu, velikonočno sporočilo vedno znova odpira temeljno resnico krščanske vere: da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak da je zadnja beseda Božja — in ta je življenje. Kaj pravzaprav pomeni Kristusovo vstajenje za človeka danes? Kako naj veliko noč ne le obhajamo, ampak tudi živimo? Kaj nam prinaša v osebnih stiskah, v naših odnosih, v družbi? Vabljeni k poslušanju, naš gost je bil koprski škof msgr. dr. Peter Štumpf.
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja, zmaga življenja nad smrtjo. V času, ko človeka pogosto spremljajo negotovost, strah, osamljenost in vprašanja o smislu, velikonočno sporočilo vedno znova odpira temeljno resnico krščanske vere: da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak da je zadnja beseda Božja — in ta je življenje. Kaj pravzaprav pomeni Kristusovo vstajenje za človeka danes? Kako naj veliko noč ne le obhajamo, ampak tudi živimo? Kaj nam prinaša v osebnih stiskah, v naših odnosih, v družbi? Vabljeni k poslušanju, naš gost je bil koprski škof msgr. dr. Peter Štumpf.
»Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine – to je moč vstajenja« je v enem od svojih nagovor poudaril papež Frančišek. O tej Lepoti, piše sv. Avguštin, ki stopa po poti iskanja, dvomov, negotovosti, toda hkrati poti polni upanja in pričakovanja: Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. Velikonočni prazniki pomenijo, da se vsako leto znova odpravimo na pot iskanja te Lepote, ki ožarja prazen grob, vabijo nas da skupaj z Marijo Magdaleno na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje enkratno poslanstvo. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, da v sebi ustvarimo pripravljenost in hrepenenje, da slišimo, kako nas Bog presenečenj kliče po imenu, da bi v prijateljstvu z Njim našli mir in veselje.
»Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine – to je moč vstajenja« je v enem od svojih nagovor poudaril papež Frančišek. O tej Lepoti, piše sv. Avguštin, ki stopa po poti iskanja, dvomov, negotovosti, toda hkrati poti polni upanja in pričakovanja: Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. Velikonočni prazniki pomenijo, da se vsako leto znova odpravimo na pot iskanja te Lepote, ki ožarja prazen grob, vabijo nas da skupaj z Marijo Magdaleno na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje enkratno poslanstvo. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, da v sebi ustvarimo pripravljenost in hrepenenje, da slišimo, kako nas Bog presenečenj kliče po imenu, da bi v prijateljstvu z Njim našli mir in veselje.
Velikonočna poslanica evangeličanskega škofa dr. Aleksandra Erniša.
Velikonočna poslanica evangeličanskega škofa dr. Aleksandra Erniša.
Velikonočna poslanica slovenskih škofov.
Velikonočna poslanica slovenskih škofov.
Program Svetopisemske družbe Slovenije: Zdravilna beseda Svetopisemska družba Slovenije je pri nas prevzela koordinacijo programa Zdravilna beseda, ki so ga osnovali na Ameriški biblični šoli. Program je namenjen ljudem v stiski in tudi tistim, ki si želijo poglobiti svoj odnos z Bogom in z bližnjimi. Program so predstavili Marko Ipavec, Katja Jarc, Glorija Forjan in Nives Felić.
Program Svetopisemske družbe Slovenije: Zdravilna beseda Svetopisemska družba Slovenije je pri nas prevzela koordinacijo programa Zdravilna beseda, ki so ga osnovali na Ameriški biblični šoli. Program je namenjen ljudem v stiski in tudi tistim, ki si želijo poglobiti svoj odnos z Bogom in z bližnjimi. Program so predstavili Marko Ipavec, Katja Jarc, Glorija Forjan in Nives Felić.
Tihota. Tihota je temeljna vsebina današnje velike sobote. Kristus je dotrpel. Položili so ga v grob. Zdi se, da je vsega konec; Bog je mrtev, počiva v grobu. Zdi se da je vse zaman, da so Kristusove besede izzvenele v prazno. Čeprav bodo spokojnost današnjega dne motili slovenski običaji, pripravi jedil in njih blagoslovi, dopustimo tihoti, da danes, na poseben način, spregovori našemu srcu iz Božjega groba. Žalujmo skupaj z žalostno Matero Božjo, žalujmo v upanju, skorajšnjem vedenju, da je to popolno použitje Božjega Sina bilo potrebno za njegovo vstajenje in naše večno življenje, kakor je dejal sveti Ambrož iz Milana: »Sestopil je v podzemlje, da bi osvobodil mrtve.« (De excessu fratris Satyri II, 107–108) Današnji dan ni primeren za veseljačenje, ne za delo; vzemimo si premor, premislimo Božjo ljubezen, totalnost, ki je bila potrebna za našo prepogosto brezbrižnost; zaustavimo se v tihem in radostnem upanju, da tudi kadar nam ne uspe, kadar se zdi, da je vsega konec in vse zaman, ostaja upanje, upanje, ki nam ga je podaril Gospod. Naše velikonočno upanje pa se bo uresničilo v liturgičnem pričakovanju v nocojšnji noči, potem ko bo sonce zašlo in se bomo zbrali v obhajanju vigilije v soju sveč; ko bomo ob prebiranju starozaveznih prerokb prepoznavali njihovo uresničitev v Kristusu. Tihota velike sobote torej ni praznost, temveč izpolnjenost, dovršenost. Prav to izpolnitev pa bomo okusili že v radostnem vzkliku aleluje v nocojšnji noči, nekoč pa, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam obilje tihote v tem svetem dnevu; dopustite, da vas nagovorita mir in upanje, ki ju velika noč poraja v našem življenju.
Tihota. Tihota je temeljna vsebina današnje velike sobote. Kristus je dotrpel. Položili so ga v grob. Zdi se, da je vsega konec; Bog je mrtev, počiva v grobu. Zdi se da je vse zaman, da so Kristusove besede izzvenele v prazno. Čeprav bodo spokojnost današnjega dne motili slovenski običaji, pripravi jedil in njih blagoslovi, dopustimo tihoti, da danes, na poseben način, spregovori našemu srcu iz Božjega groba. Žalujmo skupaj z žalostno Matero Božjo, žalujmo v upanju, skorajšnjem vedenju, da je to popolno použitje Božjega Sina bilo potrebno za njegovo vstajenje in naše večno življenje, kakor je dejal sveti Ambrož iz Milana: »Sestopil je v podzemlje, da bi osvobodil mrtve.« (De excessu fratris Satyri II, 107–108) Današnji dan ni primeren za veseljačenje, ne za delo; vzemimo si premor, premislimo Božjo ljubezen, totalnost, ki je bila potrebna za našo prepogosto brezbrižnost; zaustavimo se v tihem in radostnem upanju, da tudi kadar nam ne uspe, kadar se zdi, da je vsega konec in vse zaman, ostaja upanje, upanje, ki nam ga je podaril Gospod. Naše velikonočno upanje pa se bo uresničilo v liturgičnem pričakovanju v nocojšnji noči, potem ko bo sonce zašlo in se bomo zbrali v obhajanju vigilije v soju sveč; ko bomo ob prebiranju starozaveznih prerokb prepoznavali njihovo uresničitev v Kristusu. Tihota velike sobote torej ni praznost, temveč izpolnjenost, dovršenost. Prav to izpolnitev pa bomo okusili že v radostnem vzkliku aleluje v nocojšnji noči, nekoč pa, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam obilje tihote v tem svetem dnevu; dopustite, da vas nagovorita mir in upanje, ki ju velika noč poraja v našem življenju.
Na veliki petek bo v rimskem Koloseju potekala molitev križevega pota, ki jo bo vodil papež Leon XIV.
Na veliki petek bo v rimskem Koloseju potekala molitev križevega pota, ki jo bo vodil papež Leon XIV.
TV Slovenija bo na veliki petek neposredno prenašala evangeličansko bogoslužje iz Puconcev.
TV Slovenija bo na veliki petek neposredno prenašala evangeličansko bogoslužje iz Puconcev.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede. Veliki petek je dan, ki nas ustavi in nas povabi, da pogledamo življenje takšno, kot v resnici je. Ne olepšano in ne poenostavljeno, ampak zaznamovano z vprašanji, bolečino in tudi trenutki, ki jih ne razumemo. V tem dnevu se lahko najde vsak človek. Mladi v njem prepoznajo svoje negotovosti in iskanja, starejši pa težo izkušenj, izgub in tihih bremen, ki jih nosijo v sebi. Veliki petek nas ne vabi, da bi pogled obrnili stran, ampak nas postavi pred križ. Ta ni le simbol vere, ampak podoba človeka v trpljenju in hkrati znamenje, da Bog ni daleč od naše resničnosti. Prav nasprotno – krščanska vera nam govori, da je Bog navzoč prav tam, kjer človeka boli, kjer se porajajo dvomi in kjer se zdi, da smo ostali sami. To skrivnost lahko razumemo v luči besed iz Svetega pisma: »Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). V teh besedah je zgoščeno sporočilo tako velikega petka kot velike noči. Bog ne ostaja oddaljen opazovalec, ampak v Jezusu Kristusu stopi v naš svet, v našo bolečino in v našo minljivost. Križ tako postane kraj, kjer se srečata človeška nemoč in Božja ljubezen. Tam se razkriva, da vrednost človeka ni v njegovi popolnosti ali uspehu, ampak v tem, da je ljubljen. Tudi takrat, ko je ranjen, utrujen ali izgubljen. In vendar veliki petek ni zadnja beseda. Njegova pot vodi k veliki noči, ki ne izbriše trpljenja, ampak ga preseže z obljubo življenja. Velika noč govori o tem, da smrt nima zadnje besede in da upanje ni zaman. Govori o tem, da Bog iz teme vodi v svetlobo in iz konca odpira nov začetek. Zato se lahko v teh dneh vsak od nas ustavi in znova premisli, kje v svojem življenju nosi težo velikega petka in kje že tiho vstopa upanje velike noči. Kajti prav tam, kjer se zdi, da je vse končano, Bog že deluje na nov način. Morda si lahko zapomnimo preprosto misel, ki nas lahko spremlja tudi po teh praznikih: Bog je tam, kjer boli, in tam že pripravlja novo življenje. To je srce evangeličanske, luteranske vere – vere, ki si upa gledati resničnost in hkrati zaupati obljubi, da ima na koncu zadnjo besedo življenje. Naj nas ta tiha gotovost spremlja v dneh velikega petka in nas odpre svetlobi velike noči.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede. Veliki petek je dan, ki nas ustavi in nas povabi, da pogledamo življenje takšno, kot v resnici je. Ne olepšano in ne poenostavljeno, ampak zaznamovano z vprašanji, bolečino in tudi trenutki, ki jih ne razumemo. V tem dnevu se lahko najde vsak človek. Mladi v njem prepoznajo svoje negotovosti in iskanja, starejši pa težo izkušenj, izgub in tihih bremen, ki jih nosijo v sebi. Veliki petek nas ne vabi, da bi pogled obrnili stran, ampak nas postavi pred križ. Ta ni le simbol vere, ampak podoba človeka v trpljenju in hkrati znamenje, da Bog ni daleč od naše resničnosti. Prav nasprotno – krščanska vera nam govori, da je Bog navzoč prav tam, kjer človeka boli, kjer se porajajo dvomi in kjer se zdi, da smo ostali sami. To skrivnost lahko razumemo v luči besed iz Svetega pisma: »Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). V teh besedah je zgoščeno sporočilo tako velikega petka kot velike noči. Bog ne ostaja oddaljen opazovalec, ampak v Jezusu Kristusu stopi v naš svet, v našo bolečino in v našo minljivost. Križ tako postane kraj, kjer se srečata človeška nemoč in Božja ljubezen. Tam se razkriva, da vrednost človeka ni v njegovi popolnosti ali uspehu, ampak v tem, da je ljubljen. Tudi takrat, ko je ranjen, utrujen ali izgubljen. In vendar veliki petek ni zadnja beseda. Njegova pot vodi k veliki noči, ki ne izbriše trpljenja, ampak ga preseže z obljubo življenja. Velika noč govori o tem, da smrt nima zadnje besede in da upanje ni zaman. Govori o tem, da Bog iz teme vodi v svetlobo in iz konca odpira nov začetek. Zato se lahko v teh dneh vsak od nas ustavi in znova premisli, kje v svojem življenju nosi težo velikega petka in kje že tiho vstopa upanje velike noči. Kajti prav tam, kjer se zdi, da je vse končano, Bog že deluje na nov način. Morda si lahko zapomnimo preprosto misel, ki nas lahko spremlja tudi po teh praznikih: Bog je tam, kjer boli, in tam že pripravlja novo življenje. To je srce evangeličanske, luteranske vere – vere, ki si upa gledati resničnost in hkrati zaupati obljubi, da ima na koncu zadnjo besedo življenje. Naj nas ta tiha gotovost spremlja v dneh velikega petka in nas odpre svetlobi velike noči.
Zakaj radi pogosteje izrečemo besede kritike kot pa pohvale? Zakaj raje povemo o nekom nekaj slabega kot pa dobro? Je to res neka notranja potreba po dokazovanju, da jaz nisem tako slab in zanič kot oni, o katerem pripovedujem slabe stvari in ga opravljam ali celo obrekujem? Mogoče je pri kritiziranju ali slabem govorjenju o duhovnikih malce drugače. Preprosto zato, ker se od duhovnika pričakuje, da naj bi bil zgled in je zato vsak odklon, vsaka, že manjša grešnost lahko razlog za kritiko. Pri tem seveda mislim na naše precej splošne, da ne rečem običajne grehe. Kaj šele, če je govora o nekih res v nebo vpijočih grehih. Danes v bogoslužju vstopamo v praznovanje svetega velikonočnega tridnevja, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. To praznovanje se začenja z velikim četrtkom, ko dopoldan škof z duhovniki in verniki v stolnici obhaja krizmeno mašo, pri kateri tudi posveti sveta olja. Na večer pa po župnijah obhajamo mašo velikega četrtka, pri kateri se spominjamo, kako je Jezus med obhajanjem zadnje večerje posvetil kruh in vino v svoje telo in kri in to skrivnost vere zapustil svojim učencem, naj jo obhajajo v njegov spomin. Da bi to lahko počeli, pa jih je tudi posvetil z zakramentom, v moči katerega bodo to lahko tudi počeli. Prav zato je na veliki četrtek poleg evharistije v ospredju tudi duhovništvo, zakrament v moči katerega lahko duhovnik posvečuje evharistijo. Prav v zvezi s tem je naš redovni ustanovitelj sveti Frančišek Asiški v svoji duhovni Oporoki zapisal, da v duhovnikih noče videti greha, ker zaradi zakramenta v duhovnikih prepozna Božjega Sina. Frančišek, ki ni bil neveden glede zablod in grehov duhovnikov in tudi ni tega zanikal, je vendarle skušal videti onkraj tega. Ni se ustavljal pri človeški grešnosti duhovnika, ampak je v duhovniku videl zakrament duhovništva, v moči katerega lahko le duhovnik s posvečevanjem kruha in vina v ta svet prinaša Jezusa Kristusa. To namreč duhovniki prejemajo in samo oni delijo drugim. Dejstvo je, da smo duhovniki čisto normalni ljudje in kot taki grešni. Morda smo včasih še bolj napadani s skušnjavami, saj se vsak dan neposredno ukvarjamo s svetimi stvarmi. Seveda nas to ne opravičuje naših grehov in tudi z zavedanjem tega ni lahko živeti in se boriti v vsakdanu. Je pa toliko bolj težje, če si pri tem še obstreljevan s kritiko, opravljanjem in slabim govorjenjem, četudi je to lahko upravičeno, včasih pa tudi ne. Zato hvala vsem, ki molite za nas, duhovnike, za našo stanovitnost. Hvala vsem, ki kljub naši grešnosti ne vidite zgolj te, ampak predvsem Jezusa Kristusa, ki ga v zakramentih delimo. Hvala vsem, ki molite za nas, da bi vztrajali na poti, na katero nas je Bog poklical. Hvala vsem, ki kljub grešnosti nas duhovnikov ne ostajate pri tem pogledu, ampak zmorete videti onkraj – ne nas, duhovnikov, ampak Jezus Kristusa.
Zakaj radi pogosteje izrečemo besede kritike kot pa pohvale? Zakaj raje povemo o nekom nekaj slabega kot pa dobro? Je to res neka notranja potreba po dokazovanju, da jaz nisem tako slab in zanič kot oni, o katerem pripovedujem slabe stvari in ga opravljam ali celo obrekujem? Mogoče je pri kritiziranju ali slabem govorjenju o duhovnikih malce drugače. Preprosto zato, ker se od duhovnika pričakuje, da naj bi bil zgled in je zato vsak odklon, vsaka, že manjša grešnost lahko razlog za kritiko. Pri tem seveda mislim na naše precej splošne, da ne rečem običajne grehe. Kaj šele, če je govora o nekih res v nebo vpijočih grehih. Danes v bogoslužju vstopamo v praznovanje svetega velikonočnega tridnevja, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. To praznovanje se začenja z velikim četrtkom, ko dopoldan škof z duhovniki in verniki v stolnici obhaja krizmeno mašo, pri kateri tudi posveti sveta olja. Na večer pa po župnijah obhajamo mašo velikega četrtka, pri kateri se spominjamo, kako je Jezus med obhajanjem zadnje večerje posvetil kruh in vino v svoje telo in kri in to skrivnost vere zapustil svojim učencem, naj jo obhajajo v njegov spomin. Da bi to lahko počeli, pa jih je tudi posvetil z zakramentom, v moči katerega bodo to lahko tudi počeli. Prav zato je na veliki četrtek poleg evharistije v ospredju tudi duhovništvo, zakrament v moči katerega lahko duhovnik posvečuje evharistijo. Prav v zvezi s tem je naš redovni ustanovitelj sveti Frančišek Asiški v svoji duhovni Oporoki zapisal, da v duhovnikih noče videti greha, ker zaradi zakramenta v duhovnikih prepozna Božjega Sina. Frančišek, ki ni bil neveden glede zablod in grehov duhovnikov in tudi ni tega zanikal, je vendarle skušal videti onkraj tega. Ni se ustavljal pri človeški grešnosti duhovnika, ampak je v duhovniku videl zakrament duhovništva, v moči katerega lahko le duhovnik s posvečevanjem kruha in vina v ta svet prinaša Jezusa Kristusa. To namreč duhovniki prejemajo in samo oni delijo drugim. Dejstvo je, da smo duhovniki čisto normalni ljudje in kot taki grešni. Morda smo včasih še bolj napadani s skušnjavami, saj se vsak dan neposredno ukvarjamo s svetimi stvarmi. Seveda nas to ne opravičuje naših grehov in tudi z zavedanjem tega ni lahko živeti in se boriti v vsakdanu. Je pa toliko bolj težje, če si pri tem še obstreljevan s kritiko, opravljanjem in slabim govorjenjem, četudi je to lahko upravičeno, včasih pa tudi ne. Zato hvala vsem, ki molite za nas, duhovnike, za našo stanovitnost. Hvala vsem, ki kljub naši grešnosti ne vidite zgolj te, ampak predvsem Jezusa Kristusa, ki ga v zakramentih delimo. Hvala vsem, ki molite za nas, da bi vztrajali na poti, na katero nas je Bog poklical. Hvala vsem, ki kljub grešnosti nas duhovnikov ne ostajate pri tem pogledu, ampak zmorete videti onkraj – ne nas, duhovnikov, ampak Jezus Kristusa.
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja, zmaga življenja nad smrtjo. V času, ko človeka pogosto spremljajo negotovost, strah, osamljenost in vprašanja o smislu, velikonočno sporočilo vedno znova odpira temeljno resnico krščanske vere: da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak da je zadnja beseda Božja — in ta je življenje. Kaj pravzaprav pomeni Kristusovo vstajenje za človeka danes? Kako naj veliko noč ne le obhajamo, ampak tudi živimo? Kaj nam prinaša v osebnih stiskah, v naših odnosih, v družbi? Vabljeni k poslušanju. Foto: Radio Ognjišče
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja, zmaga življenja nad smrtjo. V času, ko človeka pogosto spremljajo negotovost, strah, osamljenost in vprašanja o smislu, velikonočno sporočilo vedno znova odpira temeljno resnico krščanske vere: da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak da je zadnja beseda Božja — in ta je življenje. Kaj pravzaprav pomeni Kristusovo vstajenje za človeka danes? Kako naj veliko noč ne le obhajamo, ampak tudi živimo? Kaj nam prinaša v osebnih stiskah, v naših odnosih, v družbi? Vabljeni k poslušanju. Foto: Radio Ognjišče
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!
Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!
V tokratni oddaji Sedmi dan bomo osvetlili eno najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora – Več kot 300 let star Škofjeloški pasijon je eno od najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora. To izjemno delo, ki ga je leta 1721 zapisal pater Romuald Marušič, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Oddaja bo raziskovala, kako pomembna je uprizoritev pasijona za ohranjanje kulturne identitete ter kako globoko je vpeta v duhovno življenje skupnosti. Škofjeloški pasijon ni zgolj gledališki dogodek, temveč edinstvena procesijska predstava, ki združuje vero, umetnost in skupnostno izkušnjo ter vsakič znova nagovarja sodobnega človeka. Dotaknili se bomo tudi razlogov, zakaj je pasijon skozi stoletja ostal živ in izjemno priljubljen – tako med ustvarjalci kot občinstvom. Njegova moč se skriva v univerzalnih temah trpljenja, odrešenja, solidarnosti in upanja, ki presegajo čas in prostor. Gost v oddaji je eden od organizatorjev in tudi igralcev v pasijonu Jernej Tavčar.
V tokratni oddaji Sedmi dan bomo osvetlili eno najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora – Več kot 300 let star Škofjeloški pasijon je eno od najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora. To izjemno delo, ki ga je leta 1721 zapisal pater Romuald Marušič, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Oddaja bo raziskovala, kako pomembna je uprizoritev pasijona za ohranjanje kulturne identitete ter kako globoko je vpeta v duhovno življenje skupnosti. Škofjeloški pasijon ni zgolj gledališki dogodek, temveč edinstvena procesijska predstava, ki združuje vero, umetnost in skupnostno izkušnjo ter vsakič znova nagovarja sodobnega človeka. Dotaknili se bomo tudi razlogov, zakaj je pasijon skozi stoletja ostal živ in izjemno priljubljen – tako med ustvarjalci kot občinstvom. Njegova moč se skriva v univerzalnih temah trpljenja, odrešenja, solidarnosti in upanja, ki presegajo čas in prostor. Gost v oddaji je eden od organizatorjev in tudi igralcev v pasijonu Jernej Tavčar.
Z besedami »Dopolnjeno je«, ki jih je Jezus izrekel pred smrtjo na križu, bomo vstopili v skrivnost velikega tedna. Iskali bomo odgovore na vprašanje, kako se lahko sodobni človek v vsakdanjih preizkušnjah poistoveti s Kristusom. Mnoge življenjske preizkušnje nas znova in znova pribijajo na križ, a prav prek Kalvarije vodi pot v novo življenje. O tem, kje najti smisel trpljenja in moč upanja, pa v oddaji na cvetno nedeljo.
Z besedami »Dopolnjeno je«, ki jih je Jezus izrekel pred smrtjo na križu, bomo vstopili v skrivnost velikega tedna. Iskali bomo odgovore na vprašanje, kako se lahko sodobni človek v vsakdanjih preizkušnjah poistoveti s Kristusom. Mnoge življenjske preizkušnje nas znova in znova pribijajo na križ, a prav prek Kalvarije vodi pot v novo življenje. O tem, kje najti smisel trpljenja in moč upanja, pa v oddaji na cvetno nedeljo.
Nataša Rupena je avtorica knjige »Tukaj sem zate … in to je zgodba mojega trpljenja«, katere osrednji del je »Križev pot tolažbe«. V njej predstavi kako jo je v času trpljenja Jezus spremljal, vodil, navdihoval, tolažil, spodbijal,…
Nataša Rupena je avtorica knjige »Tukaj sem zate … in to je zgodba mojega trpljenja«, katere osrednji del je »Križev pot tolažbe«. V njej predstavi kako jo je v času trpljenja Jezus spremljal, vodil, navdihoval, tolažil, spodbijal,…
Katarina in Klemen Lajevec sta poročena 32 let in sta starša šestih otrok. Pravita, da jima je v zakonu lepo, a na njuni skupni poti je bilo kar nekaj preizkušenj. Prva je bila, da pet let po poroki nista mogla imeti otrok. Druga pa, ko se jima je pred 13 leti v šestem mesecu, s hudo pljučnico rodil sin Jakob.
Katarina in Klemen Lajevec sta poročena 32 let in sta starša šestih otrok. Pravita, da jima je v zakonu lepo, a na njuni skupni poti je bilo kar nekaj preizkušenj. Prva je bila, da pet let po poroki nista mogla imeti otrok. Druga pa, ko se jima je pred 13 leti v šestem mesecu, s hudo pljučnico rodil sin Jakob.
Ko spremljamo Jezusovo trpljenje na križu, lahko opazimo tudi ujetosti sodobnega človeka. Kot primer naj služi zgodba o poti iz pekla mamil. Gre za duhovno pot, ki pa je sestavljena iz majhnih korakov in spodbud številnih ljudi.
Ko spremljamo Jezusovo trpljenje na križu, lahko opazimo tudi ujetosti sodobnega človeka. Kot primer naj služi zgodba o poti iz pekla mamil. Gre za duhovno pot, ki pa je sestavljena iz majhnih korakov in spodbud številnih ljudi.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Na cvetno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Sveti Peter pri Mariboru - Malečnik. Daruje jo župnik dr. Sebastijan Valentan. Pri maši sodeluje župnijski pevski zbor pod vodstvom Marije Duh. Pasijon berejo: kronist: Bernarda Kelbič, Jezus: župnik dr. Sebastijan Valentan, Peter: Ivan Dajčman, Juda Iškarijot: Andrej Perko, veliki duhovnik: Milan Čivre, Pilat: Robert Stopajnik, Pilatova žena: Anita Košir, Prva dekla: Darinka Budja, Druga dekla: Simona Kocbek.
Na cvetno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Sveti Peter pri Mariboru - Malečnik. Daruje jo župnik dr. Sebastijan Valentan. Pri maši sodeluje župnijski pevski zbor pod vodstvom Marije Duh. Pasijon berejo: kronist: Bernarda Kelbič, Jezus: župnik dr. Sebastijan Valentan, Peter: Ivan Dajčman, Juda Iškarijot: Andrej Perko, veliki duhovnik: Milan Čivre, Pilat: Robert Stopajnik, Pilatova žena: Anita Košir, Prva dekla: Darinka Budja, Druga dekla: Simona Kocbek.
S cvetno nedeljo se za kristjane začenjajo najpomembnejši dnevi cerkvenega leta. Današnja nedelja pa z imenom nikakor ne namiguje na dneve Jezusovega trpljenja, ampak s cvetjem, oljkami in butarami pomeni predvsem spomin na dogodek, ko je Jezus na oslici prijahal v Jeruzalem, Judje pa so ga navdušeno sprejeli z oljčnimi in palmovimi vejami ter cvetjem. Malo pred tem je namreč obudil Lazarja od mrtvih. Ker pa s pasijonom pomeni tudi uvod v veliki teden, se v njej srečujeta veselje in žalost; taka je liturgija in z njo vred liturgična glasba.
S cvetno nedeljo se za kristjane začenjajo najpomembnejši dnevi cerkvenega leta. Današnja nedelja pa z imenom nikakor ne namiguje na dneve Jezusovega trpljenja, ampak s cvetjem, oljkami in butarami pomeni predvsem spomin na dogodek, ko je Jezus na oslici prijahal v Jeruzalem, Judje pa so ga navdušeno sprejeli z oljčnimi in palmovimi vejami ter cvetjem. Malo pred tem je namreč obudil Lazarja od mrtvih. Ker pa s pasijonom pomeni tudi uvod v veliki teden, se v njej srečujeta veselje in žalost; taka je liturgija in z njo vred liturgična glasba.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, nam je osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, nam je osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del.
V pričakovanju Mesije, judovskega Odrešenika, je bilo v Jezusovem času izvoljeno ljudstvo že nestrpno. Zato so bil čisto iz sebe, ko so v preroku iz Nazareta zaznali svojega rešitelja. Izraelski profeti so napovedovali kralja, ki bo vodil njihova srca in hkrati vzpostavil novo civilizacijo, civilizacijo pravičnosti in ljubezni. Kristus odgovarja njihovim željam in pričakovanjem, zato se tudi vzpne na osliča in s tem dobesedno potrdi, kar so napovedovali preroki, da bo namreč Mesija prijezdil v Jeruzalem. Toda takoj nato se razkrije velik nesporazum, saj so si Judje zamišljali svojega Mesijo kot novega kralja, ki bo obnovil njihovo zemeljsko kraljestvo, kar je pomenilo, da bo znova vzpostavil svobodno Izraelsko državo. In prav ta čas je bil zelo primeren za prevrat proti tujcem, saj je bilo ob velikonočnem prazniku mnogo ljudi v Jeruzalemu, romarji so prišli tudi od daleč. Če bi Kristus želel, bi lahko v hipu z ljudsko množico prevzel oblast. Zeloti ali gorečneži so bili dobro oboroženi in pripravljeni preiti k dejanjem. Toda Kristus bo le nekaj dni kasneje Ponciju Pilatu jasno razložil: »Moje kraljestvo ni od tega sveta!« Zato se sedaj s svojim ožjim spremstvom, se pravi s svojimi najbližjimi učenci, raje umakne in se dobesedno skrije pred množico. Ljudstvo je bilo hudo razočarano, zato je ista množica, ki je klicala: »Hosana na višavah«, le nekaj dni za tem maščevalno vpila: »Križaj ga!« Kristusovo kraljestvo je kraljestvo srca, ki odklanja oblast nad mislijo, občutjem in domišljijo svojih prijateljev. Pušča jim absolutno svobodo. Ta svoboda je torej možnost izbire. V Jezusovo kraljestvo ljubezni nihče ni dolžan vstopiti prisiljeno. Prehod v Jezusovo kraljestvo pa predstavljajo »ozka vrata«, ki tudi za njegove najbližje učence niso sprejemljiva. Gre namreč za trpljenje iz ljubezni in za daritev življenja. Šele po Kristusovem vstajenju so se učenci spomnili, da je Kristus že napovedal, da bo zavržen, zasmehovan in ponižan. Učenci bodo šele kasneje doumeli, da v luči velikonočnega jutra trpljenje ni več prekletstvo, če je le sprejeto kot dar za nekoga, se pravi kot ljubezen do drugih. Brez te misli na novo življenje, tudi za naše zemeljsko vsakodnevno potovanje, je težko vztrajati v daritvi ljubezni. Včasih nam trpljenje zamegli pogled. Tudi ob trpečem Gospodu so vztrajali le malokateri: svete žene, ki so ostale v zvestobi in ljubezni nezlomljive, ter učenec, ki je Jezusa resnično ljubil, Janez, kasnejši apostol in evangelist ljubezni.
V pričakovanju Mesije, judovskega Odrešenika, je bilo v Jezusovem času izvoljeno ljudstvo že nestrpno. Zato so bil čisto iz sebe, ko so v preroku iz Nazareta zaznali svojega rešitelja. Izraelski profeti so napovedovali kralja, ki bo vodil njihova srca in hkrati vzpostavil novo civilizacijo, civilizacijo pravičnosti in ljubezni. Kristus odgovarja njihovim željam in pričakovanjem, zato se tudi vzpne na osliča in s tem dobesedno potrdi, kar so napovedovali preroki, da bo namreč Mesija prijezdil v Jeruzalem. Toda takoj nato se razkrije velik nesporazum, saj so si Judje zamišljali svojega Mesijo kot novega kralja, ki bo obnovil njihovo zemeljsko kraljestvo, kar je pomenilo, da bo znova vzpostavil svobodno Izraelsko državo. In prav ta čas je bil zelo primeren za prevrat proti tujcem, saj je bilo ob velikonočnem prazniku mnogo ljudi v Jeruzalemu, romarji so prišli tudi od daleč. Če bi Kristus želel, bi lahko v hipu z ljudsko množico prevzel oblast. Zeloti ali gorečneži so bili dobro oboroženi in pripravljeni preiti k dejanjem. Toda Kristus bo le nekaj dni kasneje Ponciju Pilatu jasno razložil: »Moje kraljestvo ni od tega sveta!« Zato se sedaj s svojim ožjim spremstvom, se pravi s svojimi najbližjimi učenci, raje umakne in se dobesedno skrije pred množico. Ljudstvo je bilo hudo razočarano, zato je ista množica, ki je klicala: »Hosana na višavah«, le nekaj dni za tem maščevalno vpila: »Križaj ga!« Kristusovo kraljestvo je kraljestvo srca, ki odklanja oblast nad mislijo, občutjem in domišljijo svojih prijateljev. Pušča jim absolutno svobodo. Ta svoboda je torej možnost izbire. V Jezusovo kraljestvo ljubezni nihče ni dolžan vstopiti prisiljeno. Prehod v Jezusovo kraljestvo pa predstavljajo »ozka vrata«, ki tudi za njegove najbližje učence niso sprejemljiva. Gre namreč za trpljenje iz ljubezni in za daritev življenja. Šele po Kristusovem vstajenju so se učenci spomnili, da je Kristus že napovedal, da bo zavržen, zasmehovan in ponižan. Učenci bodo šele kasneje doumeli, da v luči velikonočnega jutra trpljenje ni več prekletstvo, če je le sprejeto kot dar za nekoga, se pravi kot ljubezen do drugih. Brez te misli na novo življenje, tudi za naše zemeljsko vsakodnevno potovanje, je težko vztrajati v daritvi ljubezni. Včasih nam trpljenje zamegli pogled. Tudi ob trpečem Gospodu so vztrajali le malokateri: svete žene, ki so ostale v zvestobi in ljubezni nezlomljive, ter učenec, ki je Jezusa resnično ljubil, Janez, kasnejši apostol in evangelist ljubezni.
Krščansko društvo za duhovno prenovo, pomoč in podporo Žetev Krščansko društvo za duhovno prenovo, pomoč in podporo Žetev je v soboto, 21. februarja pripravilo konferenco z naslovom Združeni v božjem kraljestvu. Konference so se udeležili kristjani iz različnih evangelijskih cerkva in skupnosti iz Slovenije in tujine. Navzoče so nagovorili Urška in Aleš Žagar ter gosta dr. Arleen Westerhof, predstavnica Evropskega preroškega sveta in Dick Westerhof, avtor knjige Širša slika.
Krščansko društvo za duhovno prenovo, pomoč in podporo Žetev Krščansko društvo za duhovno prenovo, pomoč in podporo Žetev je v soboto, 21. februarja pripravilo konferenco z naslovom Združeni v božjem kraljestvu. Konference so se udeležili kristjani iz različnih evangelijskih cerkva in skupnosti iz Slovenije in tujine. Navzoče so nagovorili Urška in Aleš Žagar ter gosta dr. Arleen Westerhof, predstavnica Evropskega preroškega sveta in Dick Westerhof, avtor knjige Širša slika.
Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank.
Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank.
Miti so starim Grkom služili kot pojasnilo za naravne pojave in izvor sveta, hkrati pa so krepili družbene norme in vrednote. Še zlasti veliko zgodb pripoveduje o kaznih za prevzetnost: med te spada mit o Tantalu, na katerega v Homerjevi Odiseji v podzemlju naleti Odisej. Tantal je bil Zevsov potomec in hudobni kralj Sipila, mesta v Anatoliji. Bil je eden redkih smrtnikov, ki se je lahko na Olimpu udeleževal gostij skupaj z bogovi, zaradi posebnega privilegija pa je sčasoma začel preizkušati meje. Smrtnikom je razkrival božanske skrivnosti in bogovom ukradel ambrozijo in nektar, da bi ljudstvu dal okusiti nesmrtnost. Kot poslednji podvig si je zadal, da bo z nezaslišanim zločinom preizkusil vsevednost bogov: ubil je svojega sina Pelopsa in koščke mesa vmešal v enolončnico, ki jo je postregel bogovom. Njegova prevara je bila seveda nemudoma razkrita, Olimpijci pa zgroženi niso hoteli jesti – le boginja Demetra, ki je bila še vedno vznemirjena zaradi izginotja svoje hčerke Perzefone, je v zamaknjenosti zaužila košček Pelopsove rame. Ko so bogovi Pelopsovo truplo znova sestavili in oživili, so mu zato manjkajoči del nadomestili s protezo iz slonovine, Tantala pa so se odločili kruto kaznovati za zločin. Razjarjeni Zevs je tako Tantala ubil in ga vrgel v podzemlje, kjer je moral stati v vodi z vejo sadja nad sabo, pri tem pa trpeti večjo žejo in lakoto. »Tantál trpi pač strašne bolečine tam v strašnem tártaru, kjer se mu veja z razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo če doseči, spet izgine; do grla sega val mu studenčíne, a da bi ga minula strašna žeja, a da bi se napil vodé, nadeja z vodó, ko vpôgne se do nje, premine …« je v eni svojih pesmi zapisal naš Dragotin Kette. Tantalova grozljiva kazen je tako še dandanes opomnik, naj človek ne prestopa meje med smrtniki in bogovi, saj bo vsaka prevzetnost naposled kruto kaznovana.
Miti so starim Grkom služili kot pojasnilo za naravne pojave in izvor sveta, hkrati pa so krepili družbene norme in vrednote. Še zlasti veliko zgodb pripoveduje o kaznih za prevzetnost: med te spada mit o Tantalu, na katerega v Homerjevi Odiseji v podzemlju naleti Odisej. Tantal je bil Zevsov potomec in hudobni kralj Sipila, mesta v Anatoliji. Bil je eden redkih smrtnikov, ki se je lahko na Olimpu udeleževal gostij skupaj z bogovi, zaradi posebnega privilegija pa je sčasoma začel preizkušati meje. Smrtnikom je razkrival božanske skrivnosti in bogovom ukradel ambrozijo in nektar, da bi ljudstvu dal okusiti nesmrtnost. Kot poslednji podvig si je zadal, da bo z nezaslišanim zločinom preizkusil vsevednost bogov: ubil je svojega sina Pelopsa in koščke mesa vmešal v enolončnico, ki jo je postregel bogovom. Njegova prevara je bila seveda nemudoma razkrita, Olimpijci pa zgroženi niso hoteli jesti – le boginja Demetra, ki je bila še vedno vznemirjena zaradi izginotja svoje hčerke Perzefone, je v zamaknjenosti zaužila košček Pelopsove rame. Ko so bogovi Pelopsovo truplo znova sestavili in oživili, so mu zato manjkajoči del nadomestili s protezo iz slonovine, Tantala pa so se odločili kruto kaznovati za zločin. Razjarjeni Zevs je tako Tantala ubil in ga vrgel v podzemlje, kjer je moral stati v vodi z vejo sadja nad sabo, pri tem pa trpeti večjo žejo in lakoto. »Tantál trpi pač strašne bolečine tam v strašnem tártaru, kjer se mu veja z razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo če doseči, spet izgine; do grla sega val mu studenčíne, a da bi ga minula strašna žeja, a da bi se napil vodé, nadeja z vodó, ko vpôgne se do nje, premine …« je v eni svojih pesmi zapisal naš Dragotin Kette. Tantalova grozljiva kazen je tako še dandanes opomnik, naj človek ne prestopa meje med smrtniki in bogovi, saj bo vsaka prevzetnost naposled kruto kaznovana.
Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo večinoma nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »preporod«, torej ponovno rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in velik humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!«, k izvirom, torej k tistim studencem modrosti, iz katerih se je napajala na svojih začetkih človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim nasploh.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane, da homo (po latinsko človek) šele s proučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko znanost samovšečno stremi le še k nenehnemu odkrivanju še nedoseženega in tako hrani najbolj osnovno potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, na antiko in na vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo niti več lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rodne grude, zaradi katere se je narod pod tujimi vladarji stoletja sploh uspel ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina – mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja tistih sokov, iz katerih je zraslo.
Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo večinoma nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »preporod«, torej ponovno rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in velik humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!«, k izvirom, torej k tistim studencem modrosti, iz katerih se je napajala na svojih začetkih človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim nasploh.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane, da homo (po latinsko človek) šele s proučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko znanost samovšečno stremi le še k nenehnemu odkrivanju še nedoseženega in tako hrani najbolj osnovno potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, na antiko in na vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo niti več lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rodne grude, zaradi katere se je narod pod tujimi vladarji stoletja sploh uspel ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina – mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja tistih sokov, iz katerih je zraslo.
Priljubljeno Malo Sveto pismo je po šestdesetih letih izšlo v prenovljeni izdaji. Naš gost je bil biblicist dr. Samo Skralovnik, docent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. V oddaji smo spregovorili o novem Malem Svetem pismu in se dotaknili tudi zavoda Biblično gibanje, katerega direktor je. Izdaja zajema izbor 348 izbranih odlomkov iz Stare in Nove zaveze, ki niso neprekinjeno svetopisemsko besedilo. Prepletajo se namreč uvodi, svetopisemska besedila in komentarji.
Priljubljeno Malo Sveto pismo je po šestdesetih letih izšlo v prenovljeni izdaji. Naš gost je bil biblicist dr. Samo Skralovnik, docent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. V oddaji smo spregovorili o novem Malem Svetem pismu in se dotaknili tudi zavoda Biblično gibanje, katerega direktor je. Izdaja zajema izbor 348 izbranih odlomkov iz Stare in Nove zaveze, ki niso neprekinjeno svetopisemsko besedilo. Prepletajo se namreč uvodi, svetopisemska besedila in komentarji.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Živimo v času, ko smo dobesedno bombardirani z novicami. Dosegajo nas ves čas: po telefonu, sporočilih in elektronski pošti. Te novice so zelo različne. Ob nekaterih se nasmehnemo, ob drugih zamahnemo z roko, večinoma pa jih preprosto preslišimo. Med vsemi pa so tudi takšne, ki nas zares ustavijo, ki nam vzamejo dih: diagnoza, novica o smrti bližnjega ali pa nova priložnost, nepričakovana sprememba. Takšna novica nas lahko prestraši, zmede ali pa nas povabi v nekaj novega. Prav zato kljub vsej informiranosti opažamo, da mnogi ljudje danes živijo v negotovosti: kaj bo jutri, kako bo z družino, zdravjem, s svetom. Prav v takšno človeško izkušnjo stopa praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo danes. Tudi Marijo doseže novica – vendar to ni ena izmed mnogih. Je nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar presega vsakdanje razumevanje. Evangelij nam pove, da se je ob angelovih besedah prestrašila. In res, to srečanje ji popolnoma spremeni življenje. Pred nami je mlado dekle s svojimi načrti, pričakovanji in sanjami. Nato pa zasliši besede, ki jih je težko doumeti: postala bo mati Božjega Sina. To je novica, ki tudi danes presega naše razumevanje, naše predstave in naše “koordinate” sveta. In vendar Marija, kljub temu da ne razume vsega, izreče tiste velike besede: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« V tem trenutku se zgodi globok notranji preobrat: prehod od »jaz« – kjer je človek sam središče svojega življenja –, k odprtosti za Boga in njegov načrt. Marija ne živi več samo zase, ampak svoje življenje izroči v službo nečemu večjemu. Ta Marijin »zgodi se« ni izguba, ampak osvoboditev. Osvoboditev od zaprtosti vase, od stalne skrbi samo zase. Papež Frančišek pravi: »Kdor živi zaprt vase, ne najde veselja; pravo veselje se rodi, ko gremo iz sebe in se podarimo drugim.« Prav to vidimo pri Mariji. Ko stopi iz sebe in sprejme Božji načrt, ne izgubi svojega življenja, ampak ga v polnosti najde. In tudi za nas velja: ko ne živimo več samo zase, ampak se darujemo drugim, v tem presenetljivo odkrijemo mir, zadovoljstvo in pravo srečo. Na ta praznični dan se lahko ozremo v svoje vsakdanje okolje – v odnose, v ljudi, ki so nam blizu, pa tudi v tiste, ki jih morda spregledamo. Prav tam se odpirajo priložnosti za majhne, a pomembne korake: za prehod od »jaz« k drugemu. Morda v prijazni besedi, v potrpežljivosti, v poslušanju ali v preprosti pozornosti. Ne gre za velike geste, ampak za drobne odločitve, ki spreminjajo srce. In prav v teh majhnih prehodih se dogaja nekaj velikega. Svet postaja bolj človeški, odnosi pristnejši, življenje pa polnejše. Naj bo tudi v našem življenju prostor za tisti Marijin »zgodi se«. Kajti prav tam, kjer se odpremo drugemu, se začne rojevati resnično veselje, mir in upanje.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Živimo v času, ko smo dobesedno bombardirani z novicami. Dosegajo nas ves čas: po telefonu, sporočilih in elektronski pošti. Te novice so zelo različne. Ob nekaterih se nasmehnemo, ob drugih zamahnemo z roko, večinoma pa jih preprosto preslišimo. Med vsemi pa so tudi takšne, ki nas zares ustavijo, ki nam vzamejo dih: diagnoza, novica o smrti bližnjega ali pa nova priložnost, nepričakovana sprememba. Takšna novica nas lahko prestraši, zmede ali pa nas povabi v nekaj novega. Prav zato kljub vsej informiranosti opažamo, da mnogi ljudje danes živijo v negotovosti: kaj bo jutri, kako bo z družino, zdravjem, s svetom. Prav v takšno človeško izkušnjo stopa praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo danes. Tudi Marijo doseže novica – vendar to ni ena izmed mnogih. Je nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar presega vsakdanje razumevanje. Evangelij nam pove, da se je ob angelovih besedah prestrašila. In res, to srečanje ji popolnoma spremeni življenje. Pred nami je mlado dekle s svojimi načrti, pričakovanji in sanjami. Nato pa zasliši besede, ki jih je težko doumeti: postala bo mati Božjega Sina. To je novica, ki tudi danes presega naše razumevanje, naše predstave in naše “koordinate” sveta. In vendar Marija, kljub temu da ne razume vsega, izreče tiste velike besede: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« V tem trenutku se zgodi globok notranji preobrat: prehod od »jaz« – kjer je človek sam središče svojega življenja –, k odprtosti za Boga in njegov načrt. Marija ne živi več samo zase, ampak svoje življenje izroči v službo nečemu večjemu. Ta Marijin »zgodi se« ni izguba, ampak osvoboditev. Osvoboditev od zaprtosti vase, od stalne skrbi samo zase. Papež Frančišek pravi: »Kdor živi zaprt vase, ne najde veselja; pravo veselje se rodi, ko gremo iz sebe in se podarimo drugim.« Prav to vidimo pri Mariji. Ko stopi iz sebe in sprejme Božji načrt, ne izgubi svojega življenja, ampak ga v polnosti najde. In tudi za nas velja: ko ne živimo več samo zase, ampak se darujemo drugim, v tem presenetljivo odkrijemo mir, zadovoljstvo in pravo srečo. Na ta praznični dan se lahko ozremo v svoje vsakdanje okolje – v odnose, v ljudi, ki so nam blizu, pa tudi v tiste, ki jih morda spregledamo. Prav tam se odpirajo priložnosti za majhne, a pomembne korake: za prehod od »jaz« k drugemu. Morda v prijazni besedi, v potrpežljivosti, v poslušanju ali v preprosti pozornosti. Ne gre za velike geste, ampak za drobne odločitve, ki spreminjajo srce. In prav v teh majhnih prehodih se dogaja nekaj velikega. Svet postaja bolj človeški, odnosi pristnejši, življenje pa polnejše. Naj bo tudi v našem življenju prostor za tisti Marijin »zgodi se«. Kajti prav tam, kjer se odpremo drugemu, se začne rojevati resnično veselje, mir in upanje.
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Dragi prijatelji, vsi smo v tem spomladanskem času izkusili kašen dan ali celo dneve utrujenosti. Za te trenutke imam lep izraz »spomladanska utrujenost«. Za človeka današnjega časa pa ni glavna težava to, da je utrujen telesno, ampak notranje otopel – brez občutka za čudež. Ob vsem, kar imamo, sredi obilja znanja, zabave in napredka, smo izgubili sposobnost čudenja. Mnogi ne vidijo več smisla v običajnih stvareh: kruhu, soncu, otroku, prijatelju, roži. Vse to se nam zdi samoumevno. Pa vendar je prav v tem – v sposobnosti, da se človek čudi – skrito srce vere. Krščansko življenje se ne začne pri razumevanju vseh naukov ali izpolnjevanju vseh pravil, temveč pri odprtosti srca. Otrok je odprt. Otrok zna strmeti, zna se čuditi. Jezus nam celo pravi, da brez tega otroškega čudenja ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo. Zato je čudenje nekaj zelo resnega. Ni površinski občutek, ni sanjarjenje, ampak globoko duhovno stanje. To je način gledanja na svet, ki se zaveda, da vse, kar imamo, ni nekaj, kar si zaslužimo, temveč nekaj, kar smo prejeli – kot dar. Čudenje se porodi iz ponižnosti: iz sposobnosti, da v najmanjši stvari vidimo veličino Stvarnika in v rutini vsakdanjosti slišimo odmev večnosti. G. K. Chesterton je nekoč zapisal, da svet ne trpi zaradi pomanjkanja čudes, ampak zaradi pomanjkanja čudenja. Svet je poln znamenj, toda mi pogosto ne znamo več gledati. Pogledamo rožo in vidimo rastlino, namesto da bi videli dar. Pogledamo otroka in vidimo odgovornost, namesto da bi videli skrivnost življenja. Chesterton je znal videti pomen v stvareh, ki jih drugi niso opazili – v vodi, v ognju, celo v blatnosti blata. Njegov pogled ni bil romantiziran, temveč jasen. Vse je vredno pozornosti, ker vse prihaja iz istega vira – iz Božje roke. Največji čudež je že to, da obstajamo. Da smo bili ustvarjeni. Da lahko dihamo, hodimo, govorimo. A ravno to je tako težko ceniti. Ko nam nekaj postane preveč znano, postane nevidno. Zato je ena od najglobljih nalog umetnika, kristjana in človeka sploh, da zna izraziti in ponovno odkriti preproste stvari. Da zna videti običajno kot neobičajno – in vsakdanje kot sveto. Chesterton v eni svojih pesmi piše o še nerojenem otroku, ki si v temi maternice predstavlja modro nebo in zelene hribe in hrepeni po življenju. Otrok si želi priti na svet, ker čuti, da bo lahko za vse hvaležen – za vsak grič, za vsako travo, za vsak dan. In njegova prva misel je: »Če bi le bil rojen!« V krščanskem življenju ni nič bolj bistvenega kot hvaležnost. Ta hvaležnost pa se rodi iz čudenja. Ko se človek ustavi, ko zamiži, ko pomisli: kaj pa če tega ne bi imel? Kaj pa če bi bilo vse to – življenje, kruh, prijateljstvo, sonce – izgubljeno? In takrat se srce odpre in reče: »Hvala!« Chesterton je nekoč dejal, da je najboljše darilo, ki ga lahko najdeš v svojih božičnih nogavicah – lastna noga. Kar pomeni: največje darilo je življenje samo. Ne nekaj, kar dobiš – ampak to, kar si. Zato naj bo naša vera polna čudenja. Naj se ne naveličamo sveta, ker se Bog ni naveličal nas. Naj se ne zapremo v cinizem, ker je Bog odprl svoje srce za nas. Postanimo kakor otroci – ne zato, da bi bili naivni, temveč da bi bili odprti. Da bi v vsakem dnevu, v vsakem kruhu, v vsakem pogledu prepoznali čudež. Čudenje je začetek vere. Vera pa je pot k večnemu življenju. Amen.
Dragi prijatelji, vsi smo v tem spomladanskem času izkusili kašen dan ali celo dneve utrujenosti. Za te trenutke imam lep izraz »spomladanska utrujenost«. Za človeka današnjega časa pa ni glavna težava to, da je utrujen telesno, ampak notranje otopel – brez občutka za čudež. Ob vsem, kar imamo, sredi obilja znanja, zabave in napredka, smo izgubili sposobnost čudenja. Mnogi ne vidijo več smisla v običajnih stvareh: kruhu, soncu, otroku, prijatelju, roži. Vse to se nam zdi samoumevno. Pa vendar je prav v tem – v sposobnosti, da se človek čudi – skrito srce vere. Krščansko življenje se ne začne pri razumevanju vseh naukov ali izpolnjevanju vseh pravil, temveč pri odprtosti srca. Otrok je odprt. Otrok zna strmeti, zna se čuditi. Jezus nam celo pravi, da brez tega otroškega čudenja ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo. Zato je čudenje nekaj zelo resnega. Ni površinski občutek, ni sanjarjenje, ampak globoko duhovno stanje. To je način gledanja na svet, ki se zaveda, da vse, kar imamo, ni nekaj, kar si zaslužimo, temveč nekaj, kar smo prejeli – kot dar. Čudenje se porodi iz ponižnosti: iz sposobnosti, da v najmanjši stvari vidimo veličino Stvarnika in v rutini vsakdanjosti slišimo odmev večnosti. G. K. Chesterton je nekoč zapisal, da svet ne trpi zaradi pomanjkanja čudes, ampak zaradi pomanjkanja čudenja. Svet je poln znamenj, toda mi pogosto ne znamo več gledati. Pogledamo rožo in vidimo rastlino, namesto da bi videli dar. Pogledamo otroka in vidimo odgovornost, namesto da bi videli skrivnost življenja. Chesterton je znal videti pomen v stvareh, ki jih drugi niso opazili – v vodi, v ognju, celo v blatnosti blata. Njegov pogled ni bil romantiziran, temveč jasen. Vse je vredno pozornosti, ker vse prihaja iz istega vira – iz Božje roke. Največji čudež je že to, da obstajamo. Da smo bili ustvarjeni. Da lahko dihamo, hodimo, govorimo. A ravno to je tako težko ceniti. Ko nam nekaj postane preveč znano, postane nevidno. Zato je ena od najglobljih nalog umetnika, kristjana in človeka sploh, da zna izraziti in ponovno odkriti preproste stvari. Da zna videti običajno kot neobičajno – in vsakdanje kot sveto. Chesterton v eni svojih pesmi piše o še nerojenem otroku, ki si v temi maternice predstavlja modro nebo in zelene hribe in hrepeni po življenju. Otrok si želi priti na svet, ker čuti, da bo lahko za vse hvaležen – za vsak grič, za vsako travo, za vsak dan. In njegova prva misel je: »Če bi le bil rojen!« V krščanskem življenju ni nič bolj bistvenega kot hvaležnost. Ta hvaležnost pa se rodi iz čudenja. Ko se človek ustavi, ko zamiži, ko pomisli: kaj pa če tega ne bi imel? Kaj pa če bi bilo vse to – življenje, kruh, prijateljstvo, sonce – izgubljeno? In takrat se srce odpre in reče: »Hvala!« Chesterton je nekoč dejal, da je najboljše darilo, ki ga lahko najdeš v svojih božičnih nogavicah – lastna noga. Kar pomeni: največje darilo je življenje samo. Ne nekaj, kar dobiš – ampak to, kar si. Zato naj bo naša vera polna čudenja. Naj se ne naveličamo sveta, ker se Bog ni naveličal nas. Naj se ne zapremo v cinizem, ker je Bog odprl svoje srce za nas. Postanimo kakor otroci – ne zato, da bi bili naivni, temveč da bi bili odprti. Da bi v vsakem dnevu, v vsakem kruhu, v vsakem pogledu prepoznali čudež. Čudenje je začetek vere. Vera pa je pot k večnemu življenju. Amen.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani nam bo osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Dobra dela so del našega življenja in s tem tudi pomoč sočloveku. Doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani nam bo osvetlil teološki pogled na dobra dela. Jezusov nauk in tudi številni primeri iz Stare zaveze govorijo o pomembnosti dobrih del. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Dandanes se težko pripravimo do tega, da bi utihnili – fizično in umsko. Želimo si tišine in miru, potem pa naredimo vse, da ju ne bi bilo. Kako najti notranjo tišino, je pojasnil kapucin br. Jože Smukavec.
Dandanes se težko pripravimo do tega, da bi utihnili – fizično in umsko. Želimo si tišine in miru, potem pa naredimo vse, da ju ne bi bilo. Kako najti notranjo tišino, je pojasnil kapucin br. Jože Smukavec.
Erik Varden, trapist in norveški škof v Trondheimu, je eden vidnejših evropskih duhovnih piscev, ki v svojih delih premišljuje o osamljenosti, krščanskem razumevanju telesnosti, veri v sekularni družbi in krizah sodobnega človeka.
Erik Varden, trapist in norveški škof v Trondheimu, je eden vidnejših evropskih duhovnih piscev, ki v svojih delih premišljuje o osamljenosti, krščanskem razumevanju telesnosti, veri v sekularni družbi in krizah sodobnega človeka.
V zelo povezanem vsakdanu tišina izginja, ker smo izpostavljeni hrupu iz okolja. Zato moramo tega najprej zavestno utišati in stopiti v stik z Bogom. Poglejmo, kaj o tem pravita uršulinka in jezuit.
V zelo povezanem vsakdanu tišina izginja, ker smo izpostavljeni hrupu iz okolja. Zato moramo tega najprej zavestno utišati in stopiti v stik z Bogom. Poglejmo, kaj o tem pravita uršulinka in jezuit.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Tišina je za duhovno življenje nepogrešljiva, saj človeku omogoča, da prisluhne sebi in Bogu. A v sodobnem svetu tišino pogosto preglasijo naglica, stalna zaposlenost, nenehen tok informacij, digitalni zasloni in hrup okolice. Mnogi se bojijo trenutkov, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Prav zato je zavestno iskanje tišine danes še toliko dragocenejše, saj v njej človek znova najde notranji mir in prostor za srečanje z Bogom.
Teden družine je pastoralna pobuda Katoliške cerkve na Slovenskem, ki vsako pomlad med praznikoma sv. Jožefa,19. marcem, in Marijinega oznanjenja, 25. marcem, spodbuja premislek o zakonu, družinskih odnosih, vzgoji otrok in o tem, kakšno mesto ima v resnici družina v posameznikovem življenju in v družbi.
Teden družine je pastoralna pobuda Katoliške cerkve na Slovenskem, ki vsako pomlad med praznikoma sv. Jožefa,19. marcem, in Marijinega oznanjenja, 25. marcem, spodbuja premislek o zakonu, družinskih odnosih, vzgoji otrok in o tem, kakšno mesto ima v resnici družina v posameznikovem življenju in v družbi.
Elise Ann Allen je v prvi uradni biografiji novega papeža z naslovom: Leon XIV.: Svetovljan in misijonar XXI. stoletja združila analizo njegovega življenja in osebnega pogleda na svet ter s tem orisala njegov slog papeževanja, zaznamovan s pastoralno občutljivostjo in globalno odgovornostjo.
Elise Ann Allen je v prvi uradni biografiji novega papeža z naslovom: Leon XIV.: Svetovljan in misijonar XXI. stoletja združila analizo njegovega življenja in osebnega pogleda na svet ter s tem orisala njegov slog papeževanja, zaznamovan s pastoralno občutljivostjo in globalno odgovornostjo.