Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Redovniki in redovnice so skozi zgodovino pomembno zaznamovali naše območje. Poleg bogate duhovne dediščine so narodu zapustili izjemno kulturno bogastvo. V oddaji bomo predstavili, kakšne sledi puščajo danes. V goste prihaja redovnik in pisatelj Branko Cestnik. Bili smo na srečanju redovnikov ob dnevu posvečenega življenja v Novem mestu, ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega pa bomo predstavili, kako njegovemu zgledu sledijo Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.
Redovniki in redovnice so skozi zgodovino pomembno zaznamovali naše območje. Poleg bogate duhovne dediščine so narodu zapustili izjemno kulturno bogastvo. V oddaji bomo predstavili, kakšne sledi puščajo danes. V goste prihaja redovnik in pisatelj Branko Cestnik. Bili smo na srečanju redovnikov ob dnevu posvečenega življenja v Novem mestu, ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega pa bomo predstavili, kako njegovemu zgledu sledijo Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.
IZVAJALCI: Pater DAMJAN RISTIĆ, DJ ANDRAŽ BABŠEK
IZVAJALCI: Pater DAMJAN RISTIĆ, DJ ANDRAŽ BABŠEK
Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja se navezujejo na Frančiškovo držo preprostosti, služenja in bližine človeku. Njegovo karizmo danes uresničujejo predvsem skozi vzgojno delo in življenje v skupnosti, zaznamovano z odgovornostjo do drugih.
Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja se navezujejo na Frančiškovo držo preprostosti, služenja in bližine človeku. Njegovo karizmo danes uresničujejo predvsem skozi vzgojno delo in življenje v skupnosti, zaznamovano z odgovornostjo do drugih.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Redovniki in redovnice so skozi zgodovino pomembno zaznamovali naše območje. Poleg bogate duhovne dediščine so narodu zapustili izjemno kulturno bogastvo. V oddaji bomo predstavili, kakšne sledi puščajo danes. V goste prihaja redovnik in pisatelj Branko Cestnik. Bili smo na srečanju redovnikov ob dnevu posvečenega življenja v Novem mestu, ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega pa bomo predstavili, kako njegovemu zgledu sledijo Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.
Redovniki in redovnice so skozi zgodovino pomembno zaznamovali naše območje. Poleg bogate duhovne dediščine so narodu zapustili izjemno kulturno bogastvo. V oddaji bomo predstavili, kakšne sledi puščajo danes. V goste prihaja redovnik in pisatelj Branko Cestnik. Bili smo na srečanju redovnikov ob dnevu posvečenega življenja v Novem mestu, ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega pa bomo predstavili, kako njegovemu zgledu sledijo Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.
V škofiji Novo mesto je sedem ženskih in štiri moške redovne skupnosti. Od tega sta dva redova kontemplativna. Ob dnevu posvečenega življenja, 2. februarja so se zbrali v župniji Novo mesto - Šmihel, v Baragovem zavodu pri Hčerah Marije Pomočnice.
V škofiji Novo mesto je sedem ženskih in štiri moške redovne skupnosti. Od tega sta dva redova kontemplativna. Ob dnevu posvečenega življenja, 2. februarja so se zbrali v župniji Novo mesto - Šmihel, v Baragovem zavodu pri Hčerah Marije Pomočnice.
Pred začetkom zimskih olimpijskih iger, ki jih med 6. in 22. februarjem gostita Milano in Cortina d'Ampezzo, je papež Leon XiV. izrazil zaskrbljenost zaradi naraščanja napetosti med ZDA in Kubo. Spodbudil je svetovne voditelje, naj izkoristijo olimpijske igre kot priložnost za konkretna dejanja pomiritve in sodelovanje ter prispevajo k miru.
Pred začetkom zimskih olimpijskih iger, ki jih med 6. in 22. februarjem gostita Milano in Cortina d'Ampezzo, je papež Leon XiV. izrazil zaskrbljenost zaradi naraščanja napetosti med ZDA in Kubo. Spodbudil je svetovne voditelje, naj izkoristijo olimpijske igre kot priložnost za konkretna dejanja pomiritve in sodelovanje ter prispevajo k miru.
Prenos nedeljskega evangeličanskega bogoslužja iz Puconcev.
Prenos nedeljskega evangeličanskega bogoslužja iz Puconcev.
Na peto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz župnjjske cerkve svetega Antona puščavnika na Brezovici pri Ljubljani. Mašuje župnik Jožef Pôje. Pri maši poje Mešani pevski zbor Brezovica pod vodstvom Toneta Rozmana. Na orgle igrata Ana in Lucija Žitko.
Na peto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz župnjjske cerkve svetega Antona puščavnika na Brezovici pri Ljubljani. Mašuje župnik Jožef Pôje. Pri maši poje Mešani pevski zbor Brezovica pod vodstvom Toneta Rozmana. Na orgle igrata Ana in Lucija Žitko.
Filip Terčelj je poet, ki mu v slovenskem kulturnem prostoru še vedno namenjamo premalo prostora. Nedavno je minilo 80 let od njegove smrti. Kot vsestranski kulturni delavec in duhovnik je že kmalu postal trn v peti italijanskim fašistom, pozneje tudi povojnim oblastnikom. Žrtvoval se je za narod, njegove pesmi, polne slutenj in bolesti, a tudi neuklonljive volje do življenja, pa so navdihnile mnoge slovenske skladatelje sakralne glasbe.
Filip Terčelj je poet, ki mu v slovenskem kulturnem prostoru še vedno namenjamo premalo prostora. Nedavno je minilo 80 let od njegove smrti. Kot vsestranski kulturni delavec in duhovnik je že kmalu postal trn v peti italijanskim fašistom, pozneje tudi povojnim oblastnikom. Žrtvoval se je za narod, njegove pesmi, polne slutenj in bolesti, a tudi neuklonljive volje do življenja, pa so navdihnile mnoge slovenske skladatelje sakralne glasbe.
V Katoliški cerkvi so 31. januarja praznovali god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska. Lani novembra je Don Boskov center Maribor obhajal 10-letnico blagoslova cerkve sv. Janeza Boska, edine v Sloveniji, ki je posvečena temu velikemu vzgojitelju in učitelju mladih. Slovesno sveto mašo je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, ob somaševanju salezijanskega predstojnika Petra Končana, bivših župnikov in drugih duhovnikov. V desetih letih je cerkev postala srce skupnosti, prostor vere, mladih, družin in kulture. Naša gosta sta ravnatelj salezijanske skupnosti v Mariboru, župnik Marko Košnik in direktor zavoda Andreja Majcna ter Andrej Knez, župljan in član župnijsko-pastoralnega sveta.
V Katoliški cerkvi so 31. januarja praznovali god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska. Lani novembra je Don Boskov center Maribor obhajal 10-letnico blagoslova cerkve sv. Janeza Boska, edine v Sloveniji, ki je posvečena temu velikemu vzgojitelju in učitelju mladih. Slovesno sveto mašo je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, ob somaševanju salezijanskega predstojnika Petra Končana, bivših župnikov in drugih duhovnikov. V desetih letih je cerkev postala srce skupnosti, prostor vere, mladih, družin in kulture. Naša gosta sta ravnatelj salezijanske skupnosti v Mariboru, župnik Marko Košnik in direktor zavoda Andreja Majcna ter Andrej Knez, župljan in član župnijsko-pastoralnega sveta.
»Nisem prišel zato,« pravi sveti apostol Pavel, »da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost ...« Temveč zato, da bi se izkazala Duh in Moč in bi »vaša vera ne temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji môči«. (cf. 1 Kor 2,1-5)V času, ko je se moč argumentov meri le še v spretnosti njihovega izvajanja, ne pa tudi v njihovi teži ali resničnosti, se zdijo besede apostola poganov še toliko aktualnejše. Čemu razumsko dokazovati Boga, Božje veličastvo, Resnico, naravni red, okronan z nadnaravnim, temeljne aksiome človečnosti, če pa tem argumentom nihče več ne prisluhne in jih morda celo več ne razume. Preveč se je ta družba že navadila na hipne dražljaje, pozabila pa na svobodo, ki jo lahko omogočijo le Resnica in njena globina, trdnost in njena jasnost. Ker pa nas ljubezen do Boga vseeno torej sili oznanjati veselo novico odrešenosti vsem ljudem do skrajnih mej sveta, se po apostolovi spodbudi raje oklenimo tistega, kar zadene bolj od človeške modrosti, to je Božja moč. Bolj kot kadar koli smo Kristusovi posnemovalci, njegovi učenci poklicani najprej živeti evangelij, živeti odrešenost, ki je ta svet ni deležen, živeti svobodo, po kateri družba danes tako hrepeni. Mi, ki smo Kristusovi, namreč imamo razlog upanje, čeprav ga včasih ne znamo prepoznati na vsakem koraku, mi, ki smo Kristusovi, moramo živeti v tem vstajenskem upanju ter gotovosti, da nas je Kristus odrešil, da nas je Kristus napravil svobodne in da moramo resnično svobodni ostati le v njem. Če in ko bomo tako živeli, kakor nam je s svojim zgledom pokazal tudi apostol Pavel, bomo postali pravo pričevanje temu svetu, postali bomo Luč in Sol (cf. Mt 5,13-16) te družbe, ki vztrajno hoče svobodo najti v sebi, ne pa v Bogu. V našem življenju, v našem prizadevanju za svetost in dobro se namreč razodeva Božja Moč. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, naj vam poguma, da bi ta svet razsvetljevali z Božjo lučjo, ne zmanjka ne danes in ne v tednu, ki je pred nami. Mirno nedeljo vam želim.
»Nisem prišel zato,« pravi sveti apostol Pavel, »da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost ...« Temveč zato, da bi se izkazala Duh in Moč in bi »vaša vera ne temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji môči«. (cf. 1 Kor 2,1-5)V času, ko je se moč argumentov meri le še v spretnosti njihovega izvajanja, ne pa tudi v njihovi teži ali resničnosti, se zdijo besede apostola poganov še toliko aktualnejše. Čemu razumsko dokazovati Boga, Božje veličastvo, Resnico, naravni red, okronan z nadnaravnim, temeljne aksiome človečnosti, če pa tem argumentom nihče več ne prisluhne in jih morda celo več ne razume. Preveč se je ta družba že navadila na hipne dražljaje, pozabila pa na svobodo, ki jo lahko omogočijo le Resnica in njena globina, trdnost in njena jasnost. Ker pa nas ljubezen do Boga vseeno torej sili oznanjati veselo novico odrešenosti vsem ljudem do skrajnih mej sveta, se po apostolovi spodbudi raje oklenimo tistega, kar zadene bolj od človeške modrosti, to je Božja moč. Bolj kot kadar koli smo Kristusovi posnemovalci, njegovi učenci poklicani najprej živeti evangelij, živeti odrešenost, ki je ta svet ni deležen, živeti svobodo, po kateri družba danes tako hrepeni. Mi, ki smo Kristusovi, namreč imamo razlog upanje, čeprav ga včasih ne znamo prepoznati na vsakem koraku, mi, ki smo Kristusovi, moramo živeti v tem vstajenskem upanju ter gotovosti, da nas je Kristus odrešil, da nas je Kristus napravil svobodne in da moramo resnično svobodni ostati le v njem. Če in ko bomo tako živeli, kakor nam je s svojim zgledom pokazal tudi apostol Pavel, bomo postali pravo pričevanje temu svetu, postali bomo Luč in Sol (cf. Mt 5,13-16) te družbe, ki vztrajno hoče svobodo najti v sebi, ne pa v Bogu. V našem življenju, v našem prizadevanju za svetost in dobro se namreč razodeva Božja Moč. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, naj vam poguma, da bi ta svet razsvetljevali z Božjo lučjo, ne zmanjka ne danes in ne v tednu, ki je pred nami. Mirno nedeljo vam želim.
V Evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani je bilo na tretjo nedeljo po Treh kraljih, 25. januarja še posebej slovesno. Na svečanem bogoslužju je bil škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dr. Aleksander Erniša umeščen za duhovnika Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
V Evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani je bilo na tretjo nedeljo po Treh kraljih, 25. januarja še posebej slovesno. Na svečanem bogoslužju je bil škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dr. Aleksander Erniša umeščen za duhovnika Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo, škofom Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in duhovnikom Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo, škofom Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in duhovnikom Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo in Umestitev duhovnika ECO Ljubljana Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo, škofom Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in duhovnikom Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana. V Evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani je bilo na tretjo nedeljo po Treh kraljih, 25. januarja še posebej slovesno. Na svečanem bogoslužju je bil škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dr. Aleksander Erniša umeščen za duhovnika Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo in Umestitev duhovnika ECO Ljubljana Pogovor z dr. Aleksandrom Ernišo, škofom Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in duhovnikom Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana. V Evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani je bilo na tretjo nedeljo po Treh kraljih, 25. januarja še posebej slovesno. Na svečanem bogoslužju je bil škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dr. Aleksander Erniša umeščen za duhovnika Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana.
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo«. Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč je njen vpliv in njeno razumevanje odvisno tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo«. Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč je njen vpliv in njeno razumevanje odvisno tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
Saj me niti ni hudo presenetilo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja za visoko cenjeno dobrino. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute,« tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!) – je po Shakespearju široko znano razočaranje Julija Cezarja. Toda ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez? Ki smo zato se zBRAT'li, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.
Saj me niti ni hudo presenetilo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja za visoko cenjeno dobrino. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute,« tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!) – je po Shakespearju široko znano razočaranje Julija Cezarja. Toda ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez? Ki smo zato se zBRAT'li, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.
Izjemna razstava vsako leto ob kulturnem prazniku krasi galerijo Družina v Ljubljani. Kaj pomenijo ta dela umetnikov, kakšno je njihovo sporočilo in zakaj so tako pomembna tudi ob slovenskem kulturnem prazniku? Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili umetnostno zgodovinarko, kustosinjo, likovno kritičarko in kuratorko Anamarijo Stibilj Šajn. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Izjemna razstava vsako leto ob kulturnem prazniku krasi galerijo Družina v Ljubljani. Kaj pomenijo ta dela umetnikov, kakšno je njihovo sporočilo in zakaj so tako pomembna tudi ob slovenskem kulturnem prazniku? Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili umetnostno zgodovinarko, kustosinjo, likovno kritičarko in kuratorko Anamarijo Stibilj Šajn. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljen lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno šokiral. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo zasloni in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.
Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljen lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno šokiral. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo zasloni in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.
V Katoliški cerkvi so 31. januarja praznovali god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska. Lani novembra je Don Boskov center Maribor obhajal 10-letnico blagoslova cerkve sv. Janeza Boska, edine v Sloveniji, ki je posvečena temu velikemu vzgojitelju in učitelju mladih. Slovesno sveto mašo je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, ob somaševanju salezijanskega predstojnika Petra Končana, bivših župnikov in drugih duhovnikov. V desetih letih je cerkev postala srce skupnosti, prostor vere, mladih, družin in kulture. Naša gosta sta bila ravnatelj salezijanske skupnosti v Mariboru, župnik Marko Košnik in direktor zavoda Andreja Majcna ter Andrej Knez, župljan in član župnijsko-pastoralnega sveta.
V Katoliški cerkvi so 31. januarja praznovali god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska. Lani novembra je Don Boskov center Maribor obhajal 10-letnico blagoslova cerkve sv. Janeza Boska, edine v Sloveniji, ki je posvečena temu velikemu vzgojitelju in učitelju mladih. Slovesno sveto mašo je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, ob somaševanju salezijanskega predstojnika Petra Končana, bivših župnikov in drugih duhovnikov. V desetih letih je cerkev postala srce skupnosti, prostor vere, mladih, družin in kulture. Naša gosta sta bila ravnatelj salezijanske skupnosti v Mariboru, župnik Marko Košnik in direktor zavoda Andreja Majcna ter Andrej Knez, župljan in član župnijsko-pastoralnega sveta.
Sv. Pavel nas spodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več, kako naprej … Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne ves dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Svojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni … Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si, čeprav ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa … včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga nekdo drug nosi mogoče že leta in leta, pa da nismo niti slutili, da je tako težko … Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže, kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje in bi skupaj ustvarili neskončno lep cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki se nam lahko zgodi, je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se je nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas spodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več, kako naprej … Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne ves dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Svojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni … Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si, čeprav ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa … včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga nekdo drug nosi mogoče že leta in leta, pa da nismo niti slutili, da je tako težko … Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže, kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje in bi skupaj ustvarili neskončno lep cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki se nam lahko zgodi, je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se je nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Danes je 2. februar. To je 40 dni po božiču. V katoliškem koledarju praznik svečnice. Svoje korenine ima v judovski verski praksi, v krščanskem okolju pa se najopazneje pokaže s tem, da po tem prazniku v naših cerkvah pospravimo jaslice. Še pred tem pa se danes zazremo v svečo. Lep simbol. Sveč za svetlobo danes tako rekoč ne potrebujemo več. Imamo stikala. Sodobne in varčne LED luči. Nežne ambientalne lučke ali pa sijoče reflektorje. Toda … ko želimo ustvariti pravo vzdušje … ko želimo svoji duši nekaj trenutkov miru … ali pa zahrepenimo po zbranosti v molitvi ali meditaciji … ko želimo romantično bližino ali ko želimo, da bi večerja bila nepozabna … prižgemo svečo. In če se zazrem v svečo … če jo opazujem dovolj dolgo … vselej začne govoriti … S svojo tišino … S tistim nežnim plamenom … S čarobnimi sencami, ki jih ustvarja … Predvsem pa s ceno, ki jo sveča za vse to plača … In cena te lepote je visoka: sveča se počasi manjša. Enkrat bo dogorela. In tu me sveča začne vznemirjati … Prebuja me … Govori tisto, kar bi velikokrat raje preslišal: namreč, da toplina, bližina, resnična ljubezen nikoli niso zastonj. Vedno stanejo. Toda če te cene nisem pripravljen sprejeti, sem kakor ugasnjena sveča. Morda skrbno oblikovana, lepo okrašena … Okrasek na polici, na katerem se nabira prah … in ga bodo enkrat, ko se ga bodo naveličali, zavrgli. Poslanstvo sveče je, da gori. In tudi moje poslanstvo je, da se podarim. Da pustim, da izgoreva moj čas. Da pustim, da izgoreva moj ego. Moje udobje. Moja sebičnost. Sveča me tiho vabi, da bi bilo moje življenje – življenje ZA. Za nekoga. Za to, da bi srce vsaj nekoga utripalo malo lažje in malo lepše, ker sem ob njem jaz. Velikokrat smo ga že slišali, velikokrat prebrali, sem prepričan … … tisti pregovor … ki vendarle tako lepo pristaja današnjemu dnevu: »Bolje je prižgati eno samo, še tako majhno luč … kot preklinjati temo.« Lep in svetal – morda pa celo svečan – dan vam želim.
Danes je 2. februar. To je 40 dni po božiču. V katoliškem koledarju praznik svečnice. Svoje korenine ima v judovski verski praksi, v krščanskem okolju pa se najopazneje pokaže s tem, da po tem prazniku v naših cerkvah pospravimo jaslice. Še pred tem pa se danes zazremo v svečo. Lep simbol. Sveč za svetlobo danes tako rekoč ne potrebujemo več. Imamo stikala. Sodobne in varčne LED luči. Nežne ambientalne lučke ali pa sijoče reflektorje. Toda … ko želimo ustvariti pravo vzdušje … ko želimo svoji duši nekaj trenutkov miru … ali pa zahrepenimo po zbranosti v molitvi ali meditaciji … ko želimo romantično bližino ali ko želimo, da bi večerja bila nepozabna … prižgemo svečo. In če se zazrem v svečo … če jo opazujem dovolj dolgo … vselej začne govoriti … S svojo tišino … S tistim nežnim plamenom … S čarobnimi sencami, ki jih ustvarja … Predvsem pa s ceno, ki jo sveča za vse to plača … In cena te lepote je visoka: sveča se počasi manjša. Enkrat bo dogorela. In tu me sveča začne vznemirjati … Prebuja me … Govori tisto, kar bi velikokrat raje preslišal: namreč, da toplina, bližina, resnična ljubezen nikoli niso zastonj. Vedno stanejo. Toda če te cene nisem pripravljen sprejeti, sem kakor ugasnjena sveča. Morda skrbno oblikovana, lepo okrašena … Okrasek na polici, na katerem se nabira prah … in ga bodo enkrat, ko se ga bodo naveličali, zavrgli. Poslanstvo sveče je, da gori. In tudi moje poslanstvo je, da se podarim. Da pustim, da izgoreva moj čas. Da pustim, da izgoreva moj ego. Moje udobje. Moja sebičnost. Sveča me tiho vabi, da bi bilo moje življenje – življenje ZA. Za nekoga. Za to, da bi srce vsaj nekoga utripalo malo lažje in malo lepše, ker sem ob njem jaz. Velikokrat smo ga že slišali, velikokrat prebrali, sem prepričan … … tisti pregovor … ki vendarle tako lepo pristaja današnjemu dnevu: »Bolje je prižgati eno samo, še tako majhno luč … kot preklinjati temo.« Lep in svetal – morda pa celo svečan – dan vam želim.
Govorili bomo o prazniku luči in srečanja z Gospodom. To je svečnica, ki jo praznujemo drugega februarja. Skupaj se bomo vrnili k svetopisemskemu dogodku, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa v tempelj ter tam srečala Simeona in Ano, ki sta v judovskemu dečku prepoznala obljubljeno Luč sveta. Razmišljali bomo o simboliki sveče kot znamenju Kristusove navzočnosti, vere in upanja ter o blagoslovu sveč, ki nas spremljajo v molitvi skozi vse leto. Dotaknili se bomo tudi ljudskih običajev in pregovorov, ki so se skozi čas prepletali z verskim praznovanjem ter odražali povezanost človeka z naravo in Božjim stvarstvom. Novinar, voditelj in urednik Nejc Krevs bo gostil dr. Matjaža Celarca, docenta na Katedri za sveto pismo in judovstvo ter duhovnika ljubljanske nadškofije.
Govorili bomo o prazniku luči in srečanja z Gospodom. To je svečnica, ki jo praznujemo drugega februarja. Skupaj se bomo vrnili k svetopisemskemu dogodku, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa v tempelj ter tam srečala Simeona in Ano, ki sta v judovskemu dečku prepoznala obljubljeno Luč sveta. Razmišljali bomo o simboliki sveče kot znamenju Kristusove navzočnosti, vere in upanja ter o blagoslovu sveč, ki nas spremljajo v molitvi skozi vse leto. Dotaknili se bomo tudi ljudskih običajev in pregovorov, ki so se skozi čas prepletali z verskim praznovanjem ter odražali povezanost človeka z naravo in Božjim stvarstvom. Novinar, voditelj in urednik Nejc Krevs bo gostil dr. Matjaža Celarca, docenta na Katedri za sveto pismo in judovstvo ter duhovnika ljubljanske nadškofije.
Pred praznikom Gospodovega darovanja v templju se v oddaji ustavljamo ob drži darovanja. Kaj pomeni darovati – ne le dar, temveč samega sebe? Darovanje je drža odprtosti, zaupanja in izročitve Bogu, ki oblikuje srce vernika in njegove odnose. Zakaj je prav ta drža temeljna za krščansko življenje in kako se uresničuje v vsakdanjih odločitvah? O tem bodo razmišljali dijaki Gimnazije Želimlje. V oddaji bomo spregovorili še o pomenu svečnice in mesecu verskega tiska.
Pred praznikom Gospodovega darovanja v templju se v oddaji ustavljamo ob drži darovanja. Kaj pomeni darovati – ne le dar, temveč samega sebe? Darovanje je drža odprtosti, zaupanja in izročitve Bogu, ki oblikuje srce vernika in njegove odnose. Zakaj je prav ta drža temeljna za krščansko življenje in kako se uresničuje v vsakdanjih odločitvah? O tem bodo razmišljali dijaki Gimnazije Želimlje. V oddaji bomo spregovorili še o pomenu svečnice in mesecu verskega tiska.
Nives Felić, prisrčna in vsestranska teologinja, posveča svoje življenje mladim ter slepim in slabovidnim. Njen vsakdanjik pa obsega še mnogo dejavnosti, namenjenih tudi ženskam in iskalcem Boga.
Nives Felić, prisrčna in vsestranska teologinja, posveča svoje življenje mladim ter slepim in slabovidnim. Njen vsakdanjik pa obsega še mnogo dejavnosti, namenjenih tudi ženskam in iskalcem Boga.
Zakaj je za človeka pomembno, da se daruje – da svoj čas, nadarjenost ali stvari deli, ne da bi pričakoval plačilo? Dijaki iz Gimnazije Želimlje ugotavljajo, da jih prav prostovoljno delo polni s posebnim zadovoljstvom, vzgojitelji in vodstvo pa jih pri tem spodbujajo.
Zakaj je za človeka pomembno, da se daruje – da svoj čas, nadarjenost ali stvari deli, ne da bi pričakoval plačilo? Dijaki iz Gimnazije Želimlje ugotavljajo, da jih prav prostovoljno delo polni s posebnim zadovoljstvom, vzgojitelji in vodstvo pa jih pri tem spodbujajo.
Pred praznikom Gospodovega darovanja v templju se v oddaji ustavljamo ob drži darovanja.Kaj pomeni darovati – ne le dar, temveč samega sebe? Darovanje je drža odprtosti, zaupanja in izročitve Bogu, ki oblikuje srce vernika in njegove odnose. Zakaj je prav ta drža temeljna za krščansko življenje in kako se uresničuje v vsakdanjih odločitvah? O tem bodo razmišljali dijaki Gimnazije Želimlje. V oddaji bomo spregovorili še o pomenu svečnice in mesecu verskega tiska.
Pred praznikom Gospodovega darovanja v templju se v oddaji ustavljamo ob drži darovanja.Kaj pomeni darovati – ne le dar, temveč samega sebe? Darovanje je drža odprtosti, zaupanja in izročitve Bogu, ki oblikuje srce vernika in njegove odnose. Zakaj je prav ta drža temeljna za krščansko življenje in kako se uresničuje v vsakdanjih odločitvah? O tem bodo razmišljali dijaki Gimnazije Želimlje. V oddaji bomo spregovorili še o pomenu svečnice in mesecu verskega tiska.
Na občnem zboru, v nedeljo, 28. septembra lani, je Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana za opravljanje duhovniške službe izvolila dr. Aleksandra Ernišo. Svečano umestitveno bogoslužje je v cerkvi Primoža Trubarja potekalo prejšnjo nedeljo, 25. januarja.
Na občnem zboru, v nedeljo, 28. septembra lani, je Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana za opravljanje duhovniške službe izvolila dr. Aleksandra Ernišo. Svečano umestitveno bogoslužje je v cerkvi Primoža Trubarja potekalo prejšnjo nedeljo, 25. januarja.
Ob prazniku svetega Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, so se predstavniki katoliškega tiska zbrali na letnem srečanju. Čeprav se ni lahko obdržati v nasičenem medijskem svetu, katoliška periodika ostaja s svojim poslanstvom.
Ob prazniku svetega Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, so se predstavniki katoliškega tiska zbrali na letnem srečanju. Čeprav se ni lahko obdržati v nasičenem medijskem svetu, katoliška periodika ostaja s svojim poslanstvom.
V cerkvenem koledarju je svečnica znana kot Gospodovo darovanje v templju. Svečnica pa je tudi dan Bogu posvečenega življenja. 40 dni po božiču pa tudi pospravimo jaslice in pogled usmerimo v vse daljše dni, ki nam že naznanjajo pomlad.
V cerkvenem koledarju je svečnica znana kot Gospodovo darovanje v templju. Svečnica pa je tudi dan Bogu posvečenega življenja. 40 dni po božiču pa tudi pospravimo jaslice in pogled usmerimo v vse daljše dni, ki nam že naznanjajo pomlad.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Na četrto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja. Mašuje frančiškan p. Pavle Jakop. Poje Otroški zbor župnije Marijinega oznanjenja, ki ga vodi Anja Lenarčič. S kitaro jih spremlja Peter Berden.
Na četrto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja. Mašuje frančiškan p. Pavle Jakop. Poje Otroški zbor župnije Marijinega oznanjenja, ki ga vodi Anja Lenarčič. S kitaro jih spremlja Peter Berden.
Svečnica oz. praznik Jezusovega darovanja v templju je praznik , s katerim se 40 dni po božiču, končuje božični čas. Po stari ljudski navadi se pri bogoslužju na ta dan blagoslavljajo tudi sveče; to je torej tudi praznik luči, saj ga obhajamo v dneh, ko so dnevi že daljši in že slutimo pomlad, s svetlobo, po kateri smo hrepeneli vso zimo. Tokrat jo boste lahko začutili v notredamskih napevih iz 12. stoletja, namenjenih prav za ta dan.
Svečnica oz. praznik Jezusovega darovanja v templju je praznik , s katerim se 40 dni po božiču, končuje božični čas. Po stari ljudski navadi se pri bogoslužju na ta dan blagoslavljajo tudi sveče; to je torej tudi praznik luči, saj ga obhajamo v dneh, ko so dnevi že daljši in že slutimo pomlad, s svetlobo, po kateri smo hrepeneli vso zimo. Tokrat jo boste lahko začutili v notredamskih napevih iz 12. stoletja, namenjenih prav za ta dan.
27. januarja smo zaznamovali mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Kultura spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Naš gost je zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
27. januarja smo zaznamovali mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Kultura spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Naš gost je zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
Kaj najpogosteje bremeni naše počutje in nam jemlje voljo? Povsem smo si enotni, da je to tesnoba. Psihologi so mnenja, da tesnobo povzročajo nepredelane in nerazrešene infantilne vsebine. Sigmund Freud dodaja, da nismo sami gospodarji pod svojo streho, zato z odpori in obrambnimi mehanizmi vztrajno branimo nekaj, kar bi morali spremeniti. V tesnobi se znajdemo tudi zaradi negotovega občutka, kdo v resnici smo, zakaj nas okolica ne sprejema, kot si želimo. Pogosta je tudi narcisistična motnja, ki je v razcepljenosti med tem, da se kdo sam sebi zdi močan, sposoben, da zmore vse, ter tistim drugim delom sebe, da je zguba, da nič, kar naredi, ni v redu. Navzven so taki ljudje videti samovšečni. Ko so si všeč, so lahko zelo agresivni, toda ko pridejo domov, med štiri stene, se morajo pogosto napiti, da ublažijo tesnobo. Psihiater dr. Borut Škodlar pravi, da je tesnoba eno najtemeljnejših občutij, ki se kaže skozi različne strahove. Že človeško vrženost v svet in to, da nam je dan razum, s katerim poskušamo razmišljati o življenju, smrti, smislu in namenu, zakaj smo tukaj, spremlja tesnoba. V tesnobo nas lahko kdaj potisne tudi umetnost, recimo znameniti performans Mesni užitek, ki ga je ameriška umetnica Carolee Schneemann prvič izvedla v Parizu leta 1964. Performans prikazuje ekstatično valjanje skupine ljudi med surovimi ribami, perutnino, klobasami, tekočimi barvami in zmečkanimi papirji. Kustosinja razstave je v tem videla »erotični ritual ter ekscesno-hedonistično slavljenje mesa, kar naj bi simboliziralo človeško življenje, temelječe na nagonih«. Janez Krstnik pa kaže na izvor tesnobe, ki ni psihološke narave. Pravi tole: Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba in obstal na Jezusu, zato lahko pričujem, da je ta Božji Sin, ki odjemlje naše grehe, tudi našo tesnobo in malodušje. Imamo torej dva konteksta, psihološkega in duhovnega, v katerih občutimo in razlagamo tesnobo. Ker dobiva tesnoba vse večje razsežnosti, smemo sklepati, da postaja tesnoba vse teže obvladljiva tudi zato, ker je ujeta v sindrom zaprtega neba. Ljudje ne verujejo, da se Božji Duh spušča v našo ranljivost, kot oznanja Janez Krstnik. Ker je za mnoge nebo zaprto, svet nima izhodne perspektive; tesnoba postaja povsod navzoča. Janez Krstnik nas spomni, da skozi odprto nebo prihaja do nas Beseda, ki je Bog. Ta Beseda je drugačna od besed, ki jih govorimo drug drugemu, in je obenem Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Zato velja: tudi če se človek počuti zver in zmes nagonov, lahko v Kristusu sprejme Božje otroštvo, da ga ne more zrušiti še tako nenaklonjena okolica. Nebo, Božji dotik nas doseže, če, kot pravi sv. Pavel: Kličemo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer koli si bodi.
Kaj najpogosteje bremeni naše počutje in nam jemlje voljo? Povsem smo si enotni, da je to tesnoba. Psihologi so mnenja, da tesnobo povzročajo nepredelane in nerazrešene infantilne vsebine. Sigmund Freud dodaja, da nismo sami gospodarji pod svojo streho, zato z odpori in obrambnimi mehanizmi vztrajno branimo nekaj, kar bi morali spremeniti. V tesnobi se znajdemo tudi zaradi negotovega občutka, kdo v resnici smo, zakaj nas okolica ne sprejema, kot si želimo. Pogosta je tudi narcisistična motnja, ki je v razcepljenosti med tem, da se kdo sam sebi zdi močan, sposoben, da zmore vse, ter tistim drugim delom sebe, da je zguba, da nič, kar naredi, ni v redu. Navzven so taki ljudje videti samovšečni. Ko so si všeč, so lahko zelo agresivni, toda ko pridejo domov, med štiri stene, se morajo pogosto napiti, da ublažijo tesnobo. Psihiater dr. Borut Škodlar pravi, da je tesnoba eno najtemeljnejših občutij, ki se kaže skozi različne strahove. Že človeško vrženost v svet in to, da nam je dan razum, s katerim poskušamo razmišljati o življenju, smrti, smislu in namenu, zakaj smo tukaj, spremlja tesnoba. V tesnobo nas lahko kdaj potisne tudi umetnost, recimo znameniti performans Mesni užitek, ki ga je ameriška umetnica Carolee Schneemann prvič izvedla v Parizu leta 1964. Performans prikazuje ekstatično valjanje skupine ljudi med surovimi ribami, perutnino, klobasami, tekočimi barvami in zmečkanimi papirji. Kustosinja razstave je v tem videla »erotični ritual ter ekscesno-hedonistično slavljenje mesa, kar naj bi simboliziralo človeško življenje, temelječe na nagonih«. Janez Krstnik pa kaže na izvor tesnobe, ki ni psihološke narave. Pravi tole: Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba in obstal na Jezusu, zato lahko pričujem, da je ta Božji Sin, ki odjemlje naše grehe, tudi našo tesnobo in malodušje. Imamo torej dva konteksta, psihološkega in duhovnega, v katerih občutimo in razlagamo tesnobo. Ker dobiva tesnoba vse večje razsežnosti, smemo sklepati, da postaja tesnoba vse teže obvladljiva tudi zato, ker je ujeta v sindrom zaprtega neba. Ljudje ne verujejo, da se Božji Duh spušča v našo ranljivost, kot oznanja Janez Krstnik. Ker je za mnoge nebo zaprto, svet nima izhodne perspektive; tesnoba postaja povsod navzoča. Janez Krstnik nas spomni, da skozi odprto nebo prihaja do nas Beseda, ki je Bog. Ta Beseda je drugačna od besed, ki jih govorimo drug drugemu, in je obenem Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Zato velja: tudi če se človek počuti zver in zmes nagonov, lahko v Kristusu sprejme Božje otroštvo, da ga ne more zrušiti še tako nenaklonjena okolica. Nebo, Božji dotik nas doseže, če, kot pravi sv. Pavel: Kličemo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer koli si bodi.
Dr. Kenneth R. Valpey: "Joga in etičen odnos do živali" Skupnost za zavest Krišne v Ljubljani je gostila priznanega raziskovalca z doktoratom z univerze v Oxfordu. Dr. Kenneth R. Valpey v svoji najnovejši knjigi z naslovom »Joga in etičen odnos do živali« osvetljuje različne, tudi historične vidike naravnega prehranjevanja ljudi in živali ter etičnega kmetijstva v povezavi s tradicijo hinduizma. Knjiga ponuja tudi praktične smernice za življenje v skladu z etičnim odnosom do živali.
Dr. Kenneth R. Valpey: "Joga in etičen odnos do živali" Skupnost za zavest Krišne v Ljubljani je gostila priznanega raziskovalca z doktoratom z univerze v Oxfordu. Dr. Kenneth R. Valpey v svoji najnovejši knjigi z naslovom »Joga in etičen odnos do živali« osvetljuje različne, tudi historične vidike naravnega prehranjevanja ljudi in živali ter etičnega kmetijstva v povezavi s tradicijo hinduizma. Knjiga ponuja tudi praktične smernice za življenje v skladu z etičnim odnosom do živali.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vedno bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, toda vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vedno bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, čeprav se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja. Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Torina 19. stoletja reševal fante, ki so z bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Mnogi izmed njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Mnogi so pristali v zaporih ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajaj jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajenskimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. Toda to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se mnogi sprašujejo, ali je res vse to sanjal ali pa si je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako zelo mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo. Ko vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, potem pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vedno bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, toda vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vedno bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, čeprav se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja. Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Torina 19. stoletja reševal fante, ki so z bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Mnogi izmed njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Mnogi so pristali v zaporih ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajaj jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajenskimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. Toda to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se mnogi sprašujejo, ali je res vse to sanjal ali pa si je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako zelo mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo. Ko vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, potem pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v ponovljeni Duhovni misli na podlagi nenavadne prometne nesreče razmišlja o nepriznavanju napak in zablod, o skrivanju pred odgovornostjo.
Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v ponovljeni Duhovni misli na podlagi nenavadne prometne nesreče razmišlja o nepriznavanju napak in zablod, o skrivanju pred odgovornostjo.
V oddaji Sledi večnosti spoznavamo program Zdravilna beseda, ki v župnijah, krščanskih skupnostih in na spletu ponuja varen prostor za ljudi, ki se soočajo z življenjskimi stiskami. Program je že od vsega začetka naravnan ekumensko. Z gostom Markom Ipavcem smo preverili, kako potekajo srečanja, kaj pomeni varen prostor in kako Božja beseda nagovarja posameznike. Dotaknemo se tudi vprašanj, kdaj je potrebna strokovna pomoč in kaj kot družba pogosto spregledamo ob globokih ranah.
V oddaji Sledi večnosti spoznavamo program Zdravilna beseda, ki v župnijah, krščanskih skupnostih in na spletu ponuja varen prostor za ljudi, ki se soočajo z življenjskimi stiskami. Program je že od vsega začetka naravnan ekumensko. Z gostom Markom Ipavcem smo preverili, kako potekajo srečanja, kaj pomeni varen prostor in kako Božja beseda nagovarja posameznike. Dotaknemo se tudi vprašanj, kdaj je potrebna strokovna pomoč in kaj kot družba pogosto spregledamo ob globokih ranah.
Znameniti Jezusov Govor na gori, kot ga predstavi evangelist Matej, se začenja z blagri: blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, žalostnim, usmiljenim, miroljubnim, čistim v srcu, preganjanim zaradi pravice itd. Kako drzna je beseda blagor ob držah, pri katerih človek današnje družbe raje vzklike: Gorje! Ta je preveč krotak in miren! Revež, s tem ne bo nikamor prišel! In kdo si danes še upa reči blagor nekomu, ki je po krivici preganjan, in je zaradi moči medijev lahko v enem samem dnevu ob dobro ime? Vendar Jezus s temi blagri in z držami, ki jih postavi kot svetilnik, misli povsem zares. Ničesar ne predlaga svojim učencem, kar ne bi sam živel. Blagri so drže Njegovega srca. On, kot Bog in človek, je v ta svet vpeljal drugačno, ne zemeljsko, ampak nebeško ravnanje in Božjo miselnost. Osolil je ta svet, ki je z grehom izgubil pravi okus in pomen, ga ozdravil in dopolnil ter vanj vnesel drugačno zakonitost. Ne več: Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo (2 Mz 21,24), kot je bilo zapisano v Mojzesovi postavi, ampak: Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve (Mt 5,39-41). Vendar to ni zgolj stvar dobre volje ali askeze. Nekaj več je: gre za resnično ljubezen, tisto ljubezen, ki ima izvor v Bogu Očetu in smo jo od njega tudi prejeli. Vse življenje Božjega Sina je bilo ljubeče darovanje. Do zadnje kaplje krvi, do smrti na križu je v svojem telesu živel te drže, ki jih blagruje. Nato pa je s svojim vstajenjem od mrtvih razodel, kakšen je izid takšnega življenja. Ne le zanj, ampak za vsakega od nas. Vsak, ki se okuži z Božjo ljubeznijo, ima takšno upanje. Jezus Kristus v blagrih ne poveličuje žalosti ali preganjanja zaradi trpljenja, ki ga povzročata človeku, ampak blagruje ljubezen, s katero ta človek trpi, kajti v ljubezni se skriva in razodeva Božje delovanje in njegova bližina. Kaj bomo torej imeli od tega, če bomo ljudje blagrov in bomo živeli tako, kot se nam »po človeško« ne splača? Vsak blagor prinaša tudi obljubo. Gospod nam obljublja tolažbo, polnost življenja, Božje sinovstvo in delež pri njegovem kraljestvu. Da, obljublja nam svoje vstajenje, kajti vse te obljube najdejo uresničitev v vstalem Kristusu.
Znameniti Jezusov Govor na gori, kot ga predstavi evangelist Matej, se začenja z blagri: blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, žalostnim, usmiljenim, miroljubnim, čistim v srcu, preganjanim zaradi pravice itd. Kako drzna je beseda blagor ob držah, pri katerih človek današnje družbe raje vzklike: Gorje! Ta je preveč krotak in miren! Revež, s tem ne bo nikamor prišel! In kdo si danes še upa reči blagor nekomu, ki je po krivici preganjan, in je zaradi moči medijev lahko v enem samem dnevu ob dobro ime? Vendar Jezus s temi blagri in z držami, ki jih postavi kot svetilnik, misli povsem zares. Ničesar ne predlaga svojim učencem, kar ne bi sam živel. Blagri so drže Njegovega srca. On, kot Bog in človek, je v ta svet vpeljal drugačno, ne zemeljsko, ampak nebeško ravnanje in Božjo miselnost. Osolil je ta svet, ki je z grehom izgubil pravi okus in pomen, ga ozdravil in dopolnil ter vanj vnesel drugačno zakonitost. Ne več: Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo (2 Mz 21,24), kot je bilo zapisano v Mojzesovi postavi, ampak: Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve (Mt 5,39-41). Vendar to ni zgolj stvar dobre volje ali askeze. Nekaj več je: gre za resnično ljubezen, tisto ljubezen, ki ima izvor v Bogu Očetu in smo jo od njega tudi prejeli. Vse življenje Božjega Sina je bilo ljubeče darovanje. Do zadnje kaplje krvi, do smrti na križu je v svojem telesu živel te drže, ki jih blagruje. Nato pa je s svojim vstajenjem od mrtvih razodel, kakšen je izid takšnega življenja. Ne le zanj, ampak za vsakega od nas. Vsak, ki se okuži z Božjo ljubeznijo, ima takšno upanje. Jezus Kristus v blagrih ne poveličuje žalosti ali preganjanja zaradi trpljenja, ki ga povzročata človeku, ampak blagruje ljubezen, s katero ta človek trpi, kajti v ljubezni se skriva in razodeva Božje delovanje in njegova bližina. Kaj bomo torej imeli od tega, če bomo ljudje blagrov in bomo živeli tako, kot se nam »po človeško« ne splača? Vsak blagor prinaša tudi obljubo. Gospod nam obljublja tolažbo, polnost življenja, Božje sinovstvo in delež pri njegovem kraljestvu. Da, obljublja nam svoje vstajenje, kajti vse te obljube najdejo uresničitev v vstalem Kristusu.
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160–225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160–225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da zdaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Številni prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva. Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.« Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, naj se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost. Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, ali se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo.
Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da zdaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Številni prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva. Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.« Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, naj se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost. Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, ali se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo.
3. nedeljo med letom obhaja Cerkev Nedeljo Božje besede. S tem poudarja pomen Svetega pisma v življenju vernika in skupnosti. Sveto pismo ni le knjiga, temveč živa beseda, ki oblikuje vero in vsakdanje življenje vernikov. V tem tednu bo potekal že 18. Svetopisemski maraton, z naslovom Gospod je mir, ki z neprekinjenim branjem povezujejo vernike po vsej Sloveniji, spregovorili bomo tudi o pomenu Božje besede v bogoslužju in predstavili projekt Ecclesia.
3. nedeljo med letom obhaja Cerkev Nedeljo Božje besede. S tem poudarja pomen Svetega pisma v življenju vernika in skupnosti. Sveto pismo ni le knjiga, temveč živa beseda, ki oblikuje vero in vsakdanje življenje vernikov. V tem tednu bo potekal že 18. Svetopisemski maraton, z naslovom Gospod je mir, ki z neprekinjenim branjem povezujejo vernike po vsej Sloveniji, spregovorili bomo tudi o pomenu Božje besede v bogoslužju in predstavili projekt Ecclesia.
Oktet Raskovec L.Šorli, L.Bratuž: Noč najjasnejša, najlepša
Oktet Raskovec L.Šorli, L.Bratuž: Noč najjasnejša, najlepša
Ecclesia je majhna skupnost Jezusovih učencev, ki skupaj prebira Sveto pismo. Opirajo se na knjigo Nova zaveza s prostorom, kjer lahko odlomke prebirajo v okviru tematskih poti. Tako poglabljajo vero in medsebojne vezi.
Ecclesia je majhna skupnost Jezusovih učencev, ki skupaj prebira Sveto pismo. Opirajo se na knjigo Nova zaveza s prostorom, kjer lahko odlomke prebirajo v okviru tematskih poti. Tako poglabljajo vero in medsebojne vezi.
Branje Božje besede, berila, psalma in evangelija, je pomemben del bogoslužja. Odlomki so izbrani glede na leto A, B ali C ter liho ali sodo letnico. Da verniki prisluhnejo Bogu prek čim več besedil iz Svetega pisma, je njihova vsebina določena tudi glede na štiri čase cerkvenega leta.
Branje Božje besede, berila, psalma in evangelija, je pomemben del bogoslužja. Odlomki so izbrani glede na leto A, B ali C ter liho ali sodo letnico. Da verniki prisluhnejo Bogu prek čim več besedil iz Svetega pisma, je njihova vsebina določena tudi glede na štiri čase cerkvenega leta.
3. nedeljo med letom obhaja Cerkev Nedeljo Božje besede. S tem poudarja pomen Svetega pisma v življenju vernika in skupnosti. Sveto pismo ni le knjiga, temveč živa beseda, ki oblikuje vero in vsakdanje življenje vernikov. V tem tednu bo potekal že 18. Svetopisemski maraton, z naslovom Gospod je mir, ki z neprekinjenim branjem povezujejo vernike po vsej Sloveniji, spregovorili bomo tudi o pomenu Božje besede v bogoslužju in predstavili projekt Ecclesia
3. nedeljo med letom obhaja Cerkev Nedeljo Božje besede. S tem poudarja pomen Svetega pisma v življenju vernika in skupnosti. Sveto pismo ni le knjiga, temveč živa beseda, ki oblikuje vero in vsakdanje življenje vernikov. V tem tednu bo potekal že 18. Svetopisemski maraton, z naslovom Gospod je mir, ki z neprekinjenim branjem povezujejo vernike po vsej Sloveniji, spregovorili bomo tudi o pomenu Božje besede v bogoslužju in predstavili projekt Ecclesia
Številni bogoslovci in jezikoslovci že več kot desetletje sodelujejo pri pripravi nove slovenske izdaje rimskega misala. Na oltarnih mizah se bo morda pojavila že letos, spremembe bomo slišali predvsem v besedilih duhovnika.
Številni bogoslovci in jezikoslovci že več kot desetletje sodelujejo pri pripravi nove slovenske izdaje rimskega misala. Na oltarnih mizah se bo morda pojavila že letos, spremembe bomo slišali predvsem v besedilih duhovnika.