Pojdite na vsebino Pojdite v osnovni meni Iščite po vsebini

Raziskujte

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu

Duhovna misel

Alenka Veber: Črni madeži

8. 7. 2025

Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši.

6 min

Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši.

Sledi večnosti

Utrip Univerzitetne župnije Maribor

9. 7. 2025

Univerzitetna župnija Maribor, stoji v samem središču mesta, poleg mariborske stolnice. V okviru župnije delujejo različne skupine. Organizirajo tudi večere z zanimivi gosti, molitvena srečanja, romanja v druge države, duhovne vaje in duhovne konce tedna. Skupaj hodijo na izlete. Kaj torej ta skupnost pomeni v vsakdanjem študijskem in duhovnem življenju?

29 min

Univerzitetna župnija Maribor, stoji v samem središču mesta, poleg mariborske stolnice. V okviru župnije delujejo različne skupine. Organizirajo tudi večere z zanimivi gosti, molitvena srečanja, romanja v druge države, duhovne vaje in duhovne konce tedna. Skupaj hodijo na izlete. Kaj torej ta skupnost pomeni v vsakdanjem študijskem in duhovnem življenju?

Duhovna misel

Robert Friškovec: Kamnosek

7. 7. 2025

Nekoč je živel kamnosek, ki je bil nezadovoljen sam s sabo in svojim položajem. Tako je nekega dne šel mimo hiše bogatega trgovca. Skozi vrata je videl številne dragocenosti in pomembne obiskovalce. »Kako vpliven je ta trgovec,« si je mislil kamnosek. Postal je zelo nevoščljiv in si zaželel, da bi bil lahko takšen kot ta trgovec. Na njegovo veliko začudenje je nenadoma tudi postal trgovec, ki uživa v luksuzu in moči, kot si je ni nikoli niti predstavljal in ki mu jo drugi zavidajo. Kmalu je prišel mimo visok uradnik, ki so ga prenašali v pozlačeni nosilnici. Spremljali so ga njegovi pomočniki in vojaki, ki so udarjali na gonge. Vsi, ne glede na to, kako bogati so bili, so se morali globoko prikloniti tej procesiji. »Kako mogočen je šele ta uradnik,« si je mislil nekdanji kamnosek, »kako bi bil rad takšen visok uradnik«. In res je postal visok uradnik, povsod so ga nosili v okrašeni nosilnici. Ljudje so se ga bali in ga hkrati sovražili. Ker je bilo vroče poletje, se je počutil neprijetno v lepljivi nosilnici. Pogledal je v nebo proti soncu, ki je ponosno svetilo in se ni menilo zanj. »Kako mogočno je Sonce, kako bi bilo šele, če bi bil kot Sonce,« je pomislil. Postal je Sonce, ki močno sije na vse, žge na polja, na utrujene delavce in kmete. Tedaj se med njim in Zemljo postavi velikanski črni oblak, da sončni žarki ne morejo več sijati na Zemljo v vsej svoji moči. »Kako mogočen je ta nevihtni oblak, želim si biti tak oblak!« In postal je tudi oblak, zalival je polja in vasi z dežjem. Nenadoma je občutil, da ga je nekaj odrinilo stran, nekakšna velika moč, in spoznal je, da je to veter. »Kako mogočen je, rad bi bil kot veter!« Postal je veter, ki je odnašal vse pred sabo. A čez čas je naletel na nekaj, česar ni mogel premakniti, ne glede na to, kako močno je pihal. Bila je velika, mogočna skala. »Kako mogočna skala, želim si biti skala!« Postal je tudi skala, najmogočnejša na Zemlji. Ko je tam stal, je zaslišal zvok kladiva, ki je udarjal ob dleto, to pa v trdo površino in začutil je, da se nekaj na njem spreminja. »Kaj bi bilo lahko bolj mogočno kot jaz, velika skala?« je pomislil. Pogledal je navzdol in čisto na dnu zagledal postavo kamnoseka. Ta nekoliko fantastična zgodba nam lahko da misliti, kakšna je naša moč, če jo seveda znamo prepoznati in uporabiti. Ne pa, da bi si le želeli biti kot nekdo drug.

6 min

Nekoč je živel kamnosek, ki je bil nezadovoljen sam s sabo in svojim položajem. Tako je nekega dne šel mimo hiše bogatega trgovca. Skozi vrata je videl številne dragocenosti in pomembne obiskovalce. »Kako vpliven je ta trgovec,« si je mislil kamnosek. Postal je zelo nevoščljiv in si zaželel, da bi bil lahko takšen kot ta trgovec. Na njegovo veliko začudenje je nenadoma tudi postal trgovec, ki uživa v luksuzu in moči, kot si je ni nikoli niti predstavljal in ki mu jo drugi zavidajo. Kmalu je prišel mimo visok uradnik, ki so ga prenašali v pozlačeni nosilnici. Spremljali so ga njegovi pomočniki in vojaki, ki so udarjali na gonge. Vsi, ne glede na to, kako bogati so bili, so se morali globoko prikloniti tej procesiji. »Kako mogočen je šele ta uradnik,« si je mislil nekdanji kamnosek, »kako bi bil rad takšen visok uradnik«. In res je postal visok uradnik, povsod so ga nosili v okrašeni nosilnici. Ljudje so se ga bali in ga hkrati sovražili. Ker je bilo vroče poletje, se je počutil neprijetno v lepljivi nosilnici. Pogledal je v nebo proti soncu, ki je ponosno svetilo in se ni menilo zanj. »Kako mogočno je Sonce, kako bi bilo šele, če bi bil kot Sonce,« je pomislil. Postal je Sonce, ki močno sije na vse, žge na polja, na utrujene delavce in kmete. Tedaj se med njim in Zemljo postavi velikanski črni oblak, da sončni žarki ne morejo več sijati na Zemljo v vsej svoji moči. »Kako mogočen je ta nevihtni oblak, želim si biti tak oblak!« In postal je tudi oblak, zalival je polja in vasi z dežjem. Nenadoma je občutil, da ga je nekaj odrinilo stran, nekakšna velika moč, in spoznal je, da je to veter. »Kako mogočen je, rad bi bil kot veter!« Postal je veter, ki je odnašal vse pred sabo. A čez čas je naletel na nekaj, česar ni mogel premakniti, ne glede na to, kako močno je pihal. Bila je velika, mogočna skala. »Kako mogočna skala, želim si biti skala!« Postal je tudi skala, najmogočnejša na Zemlji. Ko je tam stal, je zaslišal zvok kladiva, ki je udarjal ob dleto, to pa v trdo površino in začutil je, da se nekaj na njem spreminja. »Kaj bi bilo lahko bolj mogočno kot jaz, velika skala?« je pomislil. Pogledal je navzdol in čisto na dnu zagledal postavo kamnoseka. Ta nekoliko fantastična zgodba nam lahko da misliti, kakšna je naša moč, če jo seveda znamo prepoznati in uporabiti. Ne pa, da bi si le želeli biti kot nekdo drug.

Obzorja duha

Upanje, dialog, mir, dobrodelnost

6. 7. 2025

V tokratni poletni oddaji Obzorja duha bomo obiskali svetoletno cerkev sv. Petra v Črnomlju in predstavili njeno zgodovino ter utrip v svetem letu upanja. 14. junija je v Kopru potekal že drugi Forum za dialog in mir na Balkanu. Udeležili so se ga predstavniki različnih verskih skupnosti in razpravljali na temo »Skupne vrednote življenja za mir«. Sredi aprila so Slovenijo obiskali predstavniki Caritas-Spes Ukrajine in se zahvalili za vso humanitarno pomoč, ki so jo prejeli iz Slovenije in jo razdelili med več kot 9.000 družin.

34 min

V tokratni poletni oddaji Obzorja duha bomo obiskali svetoletno cerkev sv. Petra v Črnomlju in predstavili njeno zgodovino ter utrip v svetem letu upanja. 14. junija je v Kopru potekal že drugi Forum za dialog in mir na Balkanu. Udeležili so se ga predstavniki različnih verskih skupnosti in razpravljali na temo »Skupne vrednote življenja za mir«. Sredi aprila so Slovenijo obiskali predstavniki Caritas-Spes Ukrajine in se zahvalili za vso humanitarno pomoč, ki so jo prejeli iz Slovenije in jo razdelili med več kot 9.000 družin.

Obzorja duha

Caritas-Spes Ukrajina

6. 7. 2025

Po ocenah Združenih narodov potrebuje pomoč okoli 36 % Ukrajincev, kar je 13 milijonov ljudi. Caritas-Spes Ukrajina nudi človekoljubno pomoč in socialno zaščito, psihosocialno pomoč, izobraževanje in razvoj ter gospodarsko podporo in integracijo. Sredi aprila so predstavniki Caritas-Spes Ukrajine obiskali Slovenijo in se zahvalili za vso pomoč.

7 min

Po ocenah Združenih narodov potrebuje pomoč okoli 36 % Ukrajincev, kar je 13 milijonov ljudi. Caritas-Spes Ukrajina nudi človekoljubno pomoč in socialno zaščito, psihosocialno pomoč, izobraževanje in razvoj ter gospodarsko podporo in integracijo. Sredi aprila so predstavniki Caritas-Spes Ukrajine obiskali Slovenijo in se zahvalili za vso pomoč.

Obzorja duha

Knjige o papežih

6. 7. 2025

Poleg zasluženega oddiha pa mnogi v teh dneh posežejo tudi po knjigah in dragocene trenutke, ki si jih vzamejo zase, namenijo branju. Založbe Družina, Celjska Mohorjeva družba in Beletrina so predstavile tri nove knjige, ki predstavljajo razmišljanja in delo sedanjega papeža Leona XIV. in pokojnega papeža Frančiška.

4 min

Poleg zasluženega oddiha pa mnogi v teh dneh posežejo tudi po knjigah in dragocene trenutke, ki si jih vzamejo zase, namenijo branju. Založbe Družina, Celjska Mohorjeva družba in Beletrina so predstavile tri nove knjige, ki predstavljajo razmišljanja in delo sedanjega papeža Leona XIV. in pokojnega papeža Frančiška.

Obzorja duha

Forum za dialog in mir na Balkanu 2025 – 1. del

6. 7. 2025

Forum za dialog in mir na Balkanu je letos potekal že drugič. Tudi tokrat v Kopru, na stičišču geografskih in kulturnih poti. Na pobudo Slovenske škofovske konference in Škofije Koper so se ga udeležili predstavniki različnih verskih skupnosti ter visoki predstavniki države in diplomacije. Udeleženci so razmišljali in razpravljali na temo »Skupne vrednote življenja za mir«.

15 min

Forum za dialog in mir na Balkanu je letos potekal že drugič. Tudi tokrat v Kopru, na stičišču geografskih in kulturnih poti. Na pobudo Slovenske škofovske konference in Škofije Koper so se ga udeležili predstavniki različnih verskih skupnosti ter visoki predstavniki države in diplomacije. Udeleženci so razmišljali in razpravljali na temo »Skupne vrednote življenja za mir«.

Obzorja duha

Svetoletna cerkev sv. Petra v Črnomlju

6. 7. 2025

Papež Frančišek je leto 2025 razglasil za sveto leto in ga posvetil upanju. Med 22 svetoletnimi cerkvami v Sloveniji, ki so jih izbrali slovenski škofje, je tudi župnijska cerkev sv. Petra v Črnomlju.

7 min

Papež Frančišek je leto 2025 razglasil za sveto leto in ga posvetil upanju. Med 22 svetoletnimi cerkvami v Sloveniji, ki so jih izbrali slovenski škofje, je tudi župnijska cerkev sv. Petra v Črnomlju.

Prenos bogoslužij

Nedeljsko katoliško bogoslužje, prenos iz Stične

6. 7. 2025

Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.

51 min

Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.

Bogoslužje

Prenos maše iz Murske Sobote

6. 7. 2025

Na 14. nedeljo med letom prenašamo sveto mašo iz stolne cerkve svetega Nikolaja v Murski Soboti. Mašuje stolni župnik Goran Kuhar, poje stolni mešani pevski zbor svetega Nikolaja.

52 min

Na 14. nedeljo med letom prenašamo sveto mašo iz stolne cerkve svetega Nikolaja v Murski Soboti. Mašuje stolni župnik Goran Kuhar, poje stolni mešani pevski zbor svetega Nikolaja.

Musica sacra

Ob godu sv. Cirila in Metoda – z glasbo mlajših slovenskih skladateljev

3. 7. 2025

5. julija godujeta Sv. Ciril in Metod godujeta 5. julija, apostola, ki sta širila krščansko vero v staroslovanskem jeziku. Stara cerkvena slovanščina je tako kljub velikemu nasprotovanju nemške duhovščine postala prvi knjižni jezik Slovanov. Med slovanske narode pa se prištevamo tudi Slovenci in ne preseneča, če je stara cerkvena slovanščina navdahnila tudi nekatere mlajše slovenske glasbene ustvarjalce – med drugim Andreja Makorja, Klaro Mlakar in Mateja Kastelica. Njihova dela bodo zvenela v izvedbi Komornega zbora Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, pod vodstvom Ambroža Čopija.

30 min

5. julija godujeta Sv. Ciril in Metod godujeta 5. julija, apostola, ki sta širila krščansko vero v staroslovanskem jeziku. Stara cerkvena slovanščina je tako kljub velikemu nasprotovanju nemške duhovščine postala prvi knjižni jezik Slovanov. Med slovanske narode pa se prištevamo tudi Slovenci in ne preseneča, če je stara cerkvena slovanščina navdahnila tudi nekatere mlajše slovenske glasbene ustvarjalce – med drugim Andreja Makorja, Klaro Mlakar in Mateja Kastelica. Njihova dela bodo zvenela v izvedbi Komornega zbora Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, pod vodstvom Ambroža Čopija.

Iz roda v rod

Drugi Forum za dialog in mir na Balkanu

6. 7. 2025

V Kopru je potekal Forum za dialog in mir na Balkanu, ki je zbral nekaj vodilnih predstavnikov verskih skupnosti na tem območju. Katoličani, pravoslavni, evangeličani, muslimani in pripadniki drugih veroizpovedi so razpravljali o miru in sožitju v tej regiji, ki je doživela zelo veliko nasilja, kriz in vojn. Kako bodo poskušale verske skupnosti ohranjati dobro sodelovanje na Balkanu?

22 min

V Kopru je potekal Forum za dialog in mir na Balkanu, ki je zbral nekaj vodilnih predstavnikov verskih skupnosti na tem območju. Katoličani, pravoslavni, evangeličani, muslimani in pripadniki drugih veroizpovedi so razpravljali o miru in sožitju v tej regiji, ki je doživela zelo veliko nasilja, kriz in vojn. Kako bodo poskušale verske skupnosti ohranjati dobro sodelovanje na Balkanu?

Duhovna misel

Edvard Kovač: Prekipevajoče veselje

6. 7. 2025

Morda se bo kdo izmed nas v teh poletnih dneh odpravil na izlet tudi k svetemu Primožu nad Kamnikom. Ko bo vstopil v cerkev, naj bo pozoren na gotsko fresko, ki prikazuje, kako sveti Jožef ljubeče gleda svojo ženo Marijo, zraven pa ne opazi, da mu kaša, ki jo kuha, že prekipeva in se izliva čez rob posode. Tako je, kadar je človek srečen in je njegove sreče kar preveč. Podobno čustvo prevzema tudi preroka Izaijo, ki prekipeva od veselja, ker je njegovo srce zaslutilo, da bo Bog tudi svoje ljubeče ljudstvo kmalu popeljal nazaj v sveto mesto Jeruzalem. Tega veselja bo za judovski narod preveč, zato se bodo ob njem lahko vzradovala vsa ljudstva. Zgodba o vrnitvi izraelskega ljudstva iz Babilonske sužnosti je pravzaprav podoba našega srca, kadar se znova znajdemo v objemu Božje ljubezni. Ko je sreče preveč za nas same, potrebujemo še druge ljudi, da lahko z njimi delimo svoja globoka doživetja in osrečimo tudi njih. Spomnimo se hromega moža, ki sta ga apostola Peter in Janez ozdravila pri Lepih vratih jeruzalemskega templja. Njegovo veselje je bilo tolikšno, da je od radosti poskakoval in vsem ljudem razlagal, kakšna čudovita stvar se mu je pripetila: bil je hrom in zdaj lahko teka in skače naokoli. Opazimo, da tudi apostoli, ki jih je Jezus poprej razposlal oznanjat veselo novico, da Bog prihaja v srce vsakega človeka, navdušeno pripovedujejo, kaj vse so doživeli. Že na začetku jih je namreč njihov Odrešenik obdaril z izjemnimi talenti, da ozdravljajo bolne, pomagajo hromim, ki lahko znova hodijo, ter da so tudi žalostni spet veseli. Tega se niso nadejali, najmanj pa, da se vsaka hudobija izmika izpred njih. Le kdo ne bi bil ob tem srečen, da je Jezusov učenec. Kristus razume, da so apostoli veseli vseh teh darov in da jim na poti ni ničesar manjkalo. Toda opozori jih, da je pravi vzrok njihove sreče sam Bog, ki misli nanje in jih kliče po imenu. S tem so tudi oni postali Božji ljubljenci. Pravo veselje je prav v tem, da smo v intimni ljubezni s samim Bogom. Če je v nas radost ljubezni, potem lahko pridejo še tolikšne preizkušnje, ne bomo se jih bali, ampak bomo pogumno stopali naprej. Naši duhovniki najbrž nimajo vseh teh izrednih darov, ki so jih imeli apostoli, toda prejeli so prav to intimno ljubezen in klic samega Boga. Zato njihovo prvo poslanstvo ni v tem, da bi ozdravljali in delali čudeže, njihovo najgloblje sporočilo je, da so srečni in da delajo za srečo vseh ljudi.

7 min

Morda se bo kdo izmed nas v teh poletnih dneh odpravil na izlet tudi k svetemu Primožu nad Kamnikom. Ko bo vstopil v cerkev, naj bo pozoren na gotsko fresko, ki prikazuje, kako sveti Jožef ljubeče gleda svojo ženo Marijo, zraven pa ne opazi, da mu kaša, ki jo kuha, že prekipeva in se izliva čez rob posode. Tako je, kadar je človek srečen in je njegove sreče kar preveč. Podobno čustvo prevzema tudi preroka Izaijo, ki prekipeva od veselja, ker je njegovo srce zaslutilo, da bo Bog tudi svoje ljubeče ljudstvo kmalu popeljal nazaj v sveto mesto Jeruzalem. Tega veselja bo za judovski narod preveč, zato se bodo ob njem lahko vzradovala vsa ljudstva. Zgodba o vrnitvi izraelskega ljudstva iz Babilonske sužnosti je pravzaprav podoba našega srca, kadar se znova znajdemo v objemu Božje ljubezni. Ko je sreče preveč za nas same, potrebujemo še druge ljudi, da lahko z njimi delimo svoja globoka doživetja in osrečimo tudi njih. Spomnimo se hromega moža, ki sta ga apostola Peter in Janez ozdravila pri Lepih vratih jeruzalemskega templja. Njegovo veselje je bilo tolikšno, da je od radosti poskakoval in vsem ljudem razlagal, kakšna čudovita stvar se mu je pripetila: bil je hrom in zdaj lahko teka in skače naokoli. Opazimo, da tudi apostoli, ki jih je Jezus poprej razposlal oznanjat veselo novico, da Bog prihaja v srce vsakega človeka, navdušeno pripovedujejo, kaj vse so doživeli. Že na začetku jih je namreč njihov Odrešenik obdaril z izjemnimi talenti, da ozdravljajo bolne, pomagajo hromim, ki lahko znova hodijo, ter da so tudi žalostni spet veseli. Tega se niso nadejali, najmanj pa, da se vsaka hudobija izmika izpred njih. Le kdo ne bi bil ob tem srečen, da je Jezusov učenec. Kristus razume, da so apostoli veseli vseh teh darov in da jim na poti ni ničesar manjkalo. Toda opozori jih, da je pravi vzrok njihove sreče sam Bog, ki misli nanje in jih kliče po imenu. S tem so tudi oni postali Božji ljubljenci. Pravo veselje je prav v tem, da smo v intimni ljubezni s samim Bogom. Če je v nas radost ljubezni, potem lahko pridejo še tolikšne preizkušnje, ne bomo se jih bali, ampak bomo pogumno stopali naprej. Naši duhovniki najbrž nimajo vseh teh izrednih darov, ki so jih imeli apostoli, toda prejeli so prav to intimno ljubezen in klic samega Boga. Zato njihovo prvo poslanstvo ni v tem, da bi ozdravljali in delali čudeže, njihovo najgloblje sporočilo je, da so srečni in da delajo za srečo vseh ljudi.

Duhovna misel

Daniel Brkič: Ne nekaj, ampak nekdo

5. 7. 2025

Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, v katerem bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarala v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče in mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse preostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«

6 min

Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, v katerem bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarala v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče in mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse preostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«

Sedmi dan

Čas počitnic je lahko tudi obdobje poglobljene molitve in meditacij

6. 7. 2025

Pred nami je poletni čas, obdobje, oddiha in odklopa. Dotaknili se bomo vidikov meditacije, molitve in načina, kako lahko namenjamo več časa za notranji mir ter poglobimo svojo povezavo z Bogom. Kako je tudi ta čas, primeren za povezovanje z Bogom? Gost oddaje je izr. prof. dr. Ivan Platovnjak, s Teološke fakultete, ki bo z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.

21 min

Pred nami je poletni čas, obdobje, oddiha in odklopa. Dotaknili se bomo vidikov meditacije, molitve in načina, kako lahko namenjamo več časa za notranji mir ter poglobimo svojo povezavo z Bogom. Kako je tudi ta čas, primeren za povezovanje z Bogom? Gost oddaje je izr. prof. dr. Ivan Platovnjak, s Teološke fakultete, ki bo z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.

Duhovna misel

Sami Al Daghistani: Čemu islamske študije?

4. 7. 2025

Islamske študije so področje, ki vsebuje razprave o teoloških, zgodovinskih, pravnih in političnih vidikih islamske kulturne prakse in muslimanskih družb. Področje zajema različne interese muslimanskih in nemuslimanskih znanstvenikov bližnjevzhodnih, arabskih, perzijskih in turških študij, pa tudi na področju verske in politične misli islama. Zgodovina islamskih študijev se je začela z radovednostjo zgodnjih orientalistov o preučevanju muslimanske subjektivnosti in izvora Korana, to pa je pogosto pomenilo tudi zapleten poskus opredelitve in določitve mejá koranskega besedila. Islamske študije, ali znotraj verskih študij, islamske teologije ali orientalskih študij v kombinaciji s študijem klasične arabščine, se pogosto opirajo na različne in včasih nasprotujoče si epistemološke in metodološke nastavke. To je razvidno v tem, kako so nekateri programi v Evropi in ZDA povezani z različno pedagogiko in učnimi načrti. V nekaterih programih se manj poudarka daje teoretičnim virom in preučevanju zgodovine, filozofije in etike, to pa bi seveda spodbudilo kritiko pedagoških in raziskovalnih metod za preučevanje niansiranih fenomenov kot na primer islamske civilizacije, prava, intelektualne zgodovine in filozofije. Namesto tega je v zadnjih letih prišlo do premika v pragmatizem pri načinu, kako različni oddelki izvajajo predmete, povezane s političnim islamom in džihadom, to pa ne priča o pluralnosti, zgodovinskih procesih ali celo globalnih tradicijah, ki so temelj muslimanskih družb. Celostna vsebina islamskih študijev je povezana s ključnim sodobnim vprašanjem narave univerze in procesa poučevanja, pa tudi z vrednostjo islamskih študij za humanistiko. V tem pogledu bi morale islamske študije ponuditi kritične teoretične prispevke, ki presegajo identitetno politiko, to pa ima mednarodne implikacije. Pomembno je torej, kako preučujemo islam in muslimansko kulturno prakso, in ne, kdo poučuje tovrstne predmete, ter koliko programi in ponudba predmetov nameravajo zagotoviti celovit in celosten zgodovinski pregled klasičnih in sodobnih izrazov islamske misli in prakse. Potemtakem se je treba vprašati, kako različne vloge učenjakov zarisujejo tovrstne študije in kako islamske študije prispevajo k družbenim vedam in humanistiki.

5 min

Islamske študije so področje, ki vsebuje razprave o teoloških, zgodovinskih, pravnih in političnih vidikih islamske kulturne prakse in muslimanskih družb. Področje zajema različne interese muslimanskih in nemuslimanskih znanstvenikov bližnjevzhodnih, arabskih, perzijskih in turških študij, pa tudi na področju verske in politične misli islama. Zgodovina islamskih študijev se je začela z radovednostjo zgodnjih orientalistov o preučevanju muslimanske subjektivnosti in izvora Korana, to pa je pogosto pomenilo tudi zapleten poskus opredelitve in določitve mejá koranskega besedila. Islamske študije, ali znotraj verskih študij, islamske teologije ali orientalskih študij v kombinaciji s študijem klasične arabščine, se pogosto opirajo na različne in včasih nasprotujoče si epistemološke in metodološke nastavke. To je razvidno v tem, kako so nekateri programi v Evropi in ZDA povezani z različno pedagogiko in učnimi načrti. V nekaterih programih se manj poudarka daje teoretičnim virom in preučevanju zgodovine, filozofije in etike, to pa bi seveda spodbudilo kritiko pedagoških in raziskovalnih metod za preučevanje niansiranih fenomenov kot na primer islamske civilizacije, prava, intelektualne zgodovine in filozofije. Namesto tega je v zadnjih letih prišlo do premika v pragmatizem pri načinu, kako različni oddelki izvajajo predmete, povezane s političnim islamom in džihadom, to pa ne priča o pluralnosti, zgodovinskih procesih ali celo globalnih tradicijah, ki so temelj muslimanskih družb. Celostna vsebina islamskih študijev je povezana s ključnim sodobnim vprašanjem narave univerze in procesa poučevanja, pa tudi z vrednostjo islamskih študij za humanistiko. V tem pogledu bi morale islamske študije ponuditi kritične teoretične prispevke, ki presegajo identitetno politiko, to pa ima mednarodne implikacije. Pomembno je torej, kako preučujemo islam in muslimansko kulturno prakso, in ne, kdo poučuje tovrstne predmete, ter koliko programi in ponudba predmetov nameravajo zagotoviti celovit in celosten zgodovinski pregled klasičnih in sodobnih izrazov islamske misli in prakse. Potemtakem se je treba vprašati, kako različne vloge učenjakov zarisujejo tovrstne študije in kako islamske študije prispevajo k družbenim vedam in humanistiki.

Duhovna misel

Metka Klevišar: Brušenje diamantov v briljante

3. 7. 2025

Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo pretrgamo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel tako brušenje, mu bo pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsakdo izmed nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma vse življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.

6 min

Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo pretrgamo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel tako brušenje, mu bo pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsakdo izmed nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma vse življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.

Duhovna misel

Gregor Čušin: Črte

2. 7. 2025

Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!

5 min

Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!

Duhovna misel

Raid Al Daghistani: Estetika razodetja

1. 7. 2025

Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?

5 min

Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?

Sledi večnosti

Miro Toth in Andrej Bojnec: Kako živa je danes vera

2. 7. 2025

Binkoštni verniki v ospredje verovanja postavljajo oseben odnos z Bogom in Sveto pismo. Pred kratkim so v Binkoštni cerkvi Murska Sobota, kjer verniki pravijo, da doživljajo nedeljska bogoslužja, ki so vsakokrat drugačna, toda vedno glasna in vesela, pripravili duhovni konec tedna z naslovom Začni živeti. Kako živa je danes vera in kako nagovori tak vikend? Pred mikrofon smo povabili dva pastorja.

19 min

Binkoštni verniki v ospredje verovanja postavljajo oseben odnos z Bogom in Sveto pismo. Pred kratkim so v Binkoštni cerkvi Murska Sobota, kjer verniki pravijo, da doživljajo nedeljska bogoslužja, ki so vsakokrat drugačna, toda vedno glasna in vesela, pripravili duhovni konec tedna z naslovom Začni živeti. Kako živa je danes vera in kako nagovori tak vikend? Pred mikrofon smo povabili dva pastorja.

Duhovna misel

Lama Karma Wangmo: Zgodba o belih in črnih kamenčkih

30. 6. 2025

Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovac. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: »Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek.« Lama mu je odvrnil: »Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega.« Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov zmeraj bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le eden ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in prišel je do sklepa, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: »To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije.« Lama mu je odgovoril: »To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova.« Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopno je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je, kot da bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in z zavedanjem bo naš um vedno bolj pozitiven.

6 min

Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovac. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: »Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek.« Lama mu je odvrnil: »Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega.« Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov zmeraj bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le eden ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in prišel je do sklepa, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: »To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije.« Lama mu je odgovoril: »To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova.« Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopno je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je, kot da bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in z zavedanjem bo naš um vedno bolj pozitiven.

Obzorja duha

Duhovnik – vrsta, ki izumira?

29. 6. 2025

V tokratni oddaji bomo spregovorili o duhovništvu v času družbenih in verskih sprememb. Kako se vloga duhovnika spreminja v svetu, kjer tradicija izgublja moč, vera postaja bolj osebna, cerkve pa se praznijo? Kakšne izzive prinašata sekularizacija in individualizem in kje kljub temu ostajajo – ali celo nastajajo – nove priložnosti za pastoralno delovanje, duhovno spremljanje in oznanjevanje evangelija? S sogovorniki bomo razmišljali o tem, kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa in konkretna.

35 min

V tokratni oddaji bomo spregovorili o duhovništvu v času družbenih in verskih sprememb. Kako se vloga duhovnika spreminja v svetu, kjer tradicija izgublja moč, vera postaja bolj osebna, cerkve pa se praznijo? Kakšne izzive prinašata sekularizacija in individualizem in kje kljub temu ostajajo – ali celo nastajajo – nove priložnosti za pastoralno delovanje, duhovno spremljanje in oznanjevanje evangelija? S sogovorniki bomo razmišljali o tem, kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa in konkretna.

Obzorja duha

J. Ferlež: "Nad vsem tem pa naj bo ljubezen ..."

29. 6. 2025

Janez Ferlež: "Nad vsem tem pa naj bo ljubezen ..." (Kol 3, 12-17)

3 min

Janez Ferlež: "Nad vsem tem pa naj bo ljubezen ..." (Kol 3, 12-17)

Obzorja duha

Novomašnik Matija Golob

29. 6. 2025

Na god svetega Petra in Pavla je nadškof msgr. Stanislav Zore v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika Matija Goloba. 6. julija vas ob 9. uri vabi na novo mašo v Šmartno pri Litiji.

6 min

Na god svetega Petra in Pavla je nadškof msgr. Stanislav Zore v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika Matija Goloba. 6. julija vas ob 9. uri vabi na novo mašo v Šmartno pri Litiji.

Obzorja duha

Duhovnikov izziv

29. 6. 2025

Spremembe družbe v zadnjih desetletjih so vplivale tudi na razumevanje poslanstva in na življenje duhovnika.

5 min

Spremembe družbe v zadnjih desetletjih so vplivale tudi na razumevanje poslanstva in na življenje duhovnika.

Obzorja duha

Duhovnik – vrsta, ki izumira in pogovor z Alojzijem Grebencem

29. 6. 2025

Kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa, konkretna in bližnja.

18 min

Kaj pomeni biti duhovnik danes, kako ohranjati pristnost poklica in kako odgovarjati na potrebe sodobnega človeka z vero, ki ni oddaljena, ampak živa, konkretna in bližnja.

Prenos bogoslužij

Nedeljsko katoliško bogoslužje, prenos iz Stične

29. 6. 2025

Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.

47 min

Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.

Bogoslužje

Prenos maše iz Izole

29. 6. 2025

Na nedeljo apostolov Petra in Pavla neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Mavra v Izoli. Mašuje župnik Janez Kobal. Pri maši sodeluje družinski župnijski zbor pod vodstvom sestre Božene Kutnar. Na orgle igra Maja Cenčič.

54 min

Na nedeljo apostolov Petra in Pavla neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Mavra v Izoli. Mašuje župnik Janez Kobal. Pri maši sodeluje družinski župnijski zbor pod vodstvom sestre Božene Kutnar. Na orgle igra Maja Cenčič.

Musica sacra

Na praznik apostolov sv. Petra in Pavla - s koralnim petjem Duhovniške bratovščine sv. Petra

26. 6. 2025

Duhovniška bratovščina sv. Petra je ameriška skupnost duhovnikov, ki se trudi za ohranjanje obhajanja tradicionalne maše in zakramentov. Kanonično jo je leta 1988 ustanovil papež Janez Pavel II. in kot je zapisano v predstavitvi združenja, se »hrani z duhovnim bogastvom rimske liturgije Cerkve« - tudi s petjem gregorijanskih napevov.

27 min

Duhovniška bratovščina sv. Petra je ameriška skupnost duhovnikov, ki se trudi za ohranjanje obhajanja tradicionalne maše in zakramentov. Kanonično jo je leta 1988 ustanovil papež Janez Pavel II. in kot je zapisano v predstavitvi združenja, se »hrani z duhovnim bogastvom rimske liturgije Cerkve« - tudi s petjem gregorijanskih napevov.

Iz roda v rod

Novomašnika pogumno na pot duhovništva

26. 6. 2025

Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.

25 min

Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.

Duhovna misel

Matija Golob: Živeti pomeni darovati

29. 6. 2025

Živeti pomeni darovati Danes je god svetega Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolov. V cerkvah in umetniških delih ju velikokrat zasledimo s ključi oziroma z mečem in knjigo v rokah. Peter je prvi izpovedal vero, da je Jezus Kristus Božji Sin. In danes vrhovnega voditelja Cerkve, papeža imenujemo za naslednika svetega Petra. On ima ključe nebeškega kraljestva, ko želi vse ljudi tega sveta pripeljati v nebesa. Sveti Pavel pa je bil na začetku goreč nasprotnik krščanstva. Po srečanju in globoki izkušnji srečanja z Jezusom je doumel, da Kristus ni mrtev, ampak živi! In da ga Jezus ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Kakšno veliko usmiljenje našega Boga. On je ves ljubezen in ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa in jo posredovala naprej. Na njun god pa praznujejo tudi vsi duhovniki, saj se spominjajo dneva svojega posvečenja in ga praznujejo. Čez nekaj ur se jim bom pridružil tudi sam, ko bom po rokah gospoda nadškofa Stanislava Zoreta tudi sam posvečen v duhovnika. Na to pot pa me bodo pospremili tudi preostali duhovniki. Tako kot Peter smo tudi duhovniki poklicani, da čim več ljudi pripeljemo v nebeško kraljestvo, da bi živeli srečno in mirno življenje, kljub vsem preizkušnjam, težavam in tegobam tega sveta in življenja. Da bi se zavedali, da s smrtjo ni konec našega življenja, ampak šele začetek nečesa novega, večnega življenja. Kakšen smisel bi imelo življenje, če bi bilo s smrtjo vsega konec? Peter in Pavel sta se tega zavedala in verovala, zato se nista bala iti v smrt za vero, za Jezusa. Zato ju danes častimo kot skali, kot temelj naše Cerkve, kot temelj naše vere. Dala sta nam zgled, kako se v celoti predati Jezusu. V to smo poklicani tudi duhovniki. Ves se dati za Boga in za Cerkev. Tako kot se je pokojni papež Frančišek velikokrat priporočal, da bi molili zanj, se vam tudi sam priporočam v molitev, da bi gorel za Boga in za vse, ki jim bom poslan. Hvala vsem, ki za duhovnike molite in kaj dobrega storite. Hvala vsem, ki ustvarjate vzdušje, kjer mladi fantje lahko razmišljajo o duhovniškem poklicu in na Božji klic lahko odgovorijo.

6 min

Živeti pomeni darovati Danes je god svetega Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolov. V cerkvah in umetniških delih ju velikokrat zasledimo s ključi oziroma z mečem in knjigo v rokah. Peter je prvi izpovedal vero, da je Jezus Kristus Božji Sin. In danes vrhovnega voditelja Cerkve, papeža imenujemo za naslednika svetega Petra. On ima ključe nebeškega kraljestva, ko želi vse ljudi tega sveta pripeljati v nebesa. Sveti Pavel pa je bil na začetku goreč nasprotnik krščanstva. Po srečanju in globoki izkušnji srečanja z Jezusom je doumel, da Kristus ni mrtev, ampak živi! In da ga Jezus ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Kakšno veliko usmiljenje našega Boga. On je ves ljubezen in ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa in jo posredovala naprej. Na njun god pa praznujejo tudi vsi duhovniki, saj se spominjajo dneva svojega posvečenja in ga praznujejo. Čez nekaj ur se jim bom pridružil tudi sam, ko bom po rokah gospoda nadškofa Stanislava Zoreta tudi sam posvečen v duhovnika. Na to pot pa me bodo pospremili tudi preostali duhovniki. Tako kot Peter smo tudi duhovniki poklicani, da čim več ljudi pripeljemo v nebeško kraljestvo, da bi živeli srečno in mirno življenje, kljub vsem preizkušnjam, težavam in tegobam tega sveta in življenja. Da bi se zavedali, da s smrtjo ni konec našega življenja, ampak šele začetek nečesa novega, večnega življenja. Kakšen smisel bi imelo življenje, če bi bilo s smrtjo vsega konec? Peter in Pavel sta se tega zavedala in verovala, zato se nista bala iti v smrt za vero, za Jezusa. Zato ju danes častimo kot skali, kot temelj naše Cerkve, kot temelj naše vere. Dala sta nam zgled, kako se v celoti predati Jezusu. V to smo poklicani tudi duhovniki. Ves se dati za Boga in za Cerkev. Tako kot se je pokojni papež Frančišek velikokrat priporočal, da bi molili zanj, se vam tudi sam priporočam v molitev, da bi gorel za Boga in za vse, ki jim bom poslan. Hvala vsem, ki za duhovnike molite in kaj dobrega storite. Hvala vsem, ki ustvarjate vzdušje, kjer mladi fantje lahko razmišljajo o duhovniškem poklicu in na Božji klic lahko odgovorijo.

Duhovna misel

Duhovna misel

28. 6. 2025

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

6 min

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Sedmi dan

Umetna inteligenca kot nadomestilo za presežno?

29. 6. 2025

Slovenska matica in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani sta sredi meseca junija pripravili mednarodno konferenco z naslovom: »Religijsko izkustvo v kontekstu digitalne kulture«. Njeni udeleženci so poskusili odgovoriti na vprašanja, kaj digitalizacija pomeni za delovanje verskih ustanov, kako vpliva na podajanje verskih vsebin? Kje je tu vloga t. i. umetne inteligence? O tem sta spregovorila profesorja s TEOF: dr. Bojan Žalec in dr. Janez Vodičar.

23 min

Slovenska matica in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani sta sredi meseca junija pripravili mednarodno konferenco z naslovom: »Religijsko izkustvo v kontekstu digitalne kulture«. Njeni udeleženci so poskusili odgovoriti na vprašanja, kaj digitalizacija pomeni za delovanje verskih ustanov, kako vpliva na podajanje verskih vsebin? Kje je tu vloga t. i. umetne inteligence? O tem sta spregovorila profesorja s TEOF: dr. Bojan Žalec in dr. Janez Vodičar.

Duhovna misel

Marko Rijavec: Kritika in samokritika

27. 6. 2025

Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.

5 min

Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.

Duhovna misel

Polonca Zupančič: Cicero o slepoti in sreči

26. 6. 2025

Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.

6 min

Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.

Duhovna misel

Sebastijan Valentan: Domovina

25. 6. 2025

Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku

7 min

Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku

Sledi večnosti

Novomašnika pogumno na pot duhovništva

25. 6. 2025

Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.

24 min

Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.

Duhovna misel

Berta Golob: Zastonj in zaman

24. 6. 2025

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

6 min

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

Duhovna misel

Zmago Godina: Misli

23. 6. 2025

Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.

5 min

Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.

Obzorja duha

B. Briški in P. Križaj: Ostani z menoj, Gospod

22. 6. 2025

Besedilo in glasba: Bena Briški Kitara: Primož Križaj

2 min

Besedilo in glasba: Bena Briški Kitara: Primož Križaj

Obzorja duha

Spolnost kot jezik Boga

22. 6. 2025

Spolnost je v krščanstvu razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Ustvarjena je bila za medsebojno ljubezen, zakonsko zvestobo in odprtost za življenje. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki človeku omogoča, da postane "eno telo" s partnerjem, kot je zapisano v Svetem pismu. Ta združitev telesa in duše v ljubezni je odsev Božje ljubezni do človeštva. Zato je spoštovanje in razumevanje spolnosti ključno za izpolnitev Božjega načrta za človeka.

33 min

Spolnost je v krščanstvu razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Ustvarjena je bila za medsebojno ljubezen, zakonsko zvestobo in odprtost za življenje. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki človeku omogoča, da postane "eno telo" s partnerjem, kot je zapisano v Svetem pismu. Ta združitev telesa in duše v ljubezni je odsev Božje ljubezni do človeštva. Zato je spoštovanje in razumevanje spolnosti ključno za izpolnitev Božjega načrta za človeka.

Obzorja duha

Katakombe

22. 6. 2025

Katakombe je podporna terapevtska skupina namenjena mlajšim moškim. Temelji na iskrenosti, zaupanju in poslušanju. Skupaj iščejo načine, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih pestijo, posebej na področju spolnosti, odnosa do pornografije in čustvene zrelosti.

6 min

Katakombe je podporna terapevtska skupina namenjena mlajšim moškim. Temelji na iskrenosti, zaupanju in poslušanju. Skupaj iščejo načine, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih pestijo, posebej na področju spolnosti, odnosa do pornografije in čustvene zrelosti.

Obzorja duha

Spolnost - dar ali prekletstvo

22. 6. 2025

Človeka se v aktualnih družbenih razmerah zelo povzdiguje, celo tako, da je postal bog, ki ne priznava omejitev. Da so meje zabrisane, velja tudi za spolnost, ki je najbolj intimna.

5 min

Človeka se v aktualnih družbenih razmerah zelo povzdiguje, celo tako, da je postal bog, ki ne priznava omejitev. Da so meje zabrisane, velja tudi za spolnost, ki je najbolj intimna.

Obzorja duha

Spolnost kot jezik Boga in pogovor z Benjaminom Tomažičem

22. 6. 2025

V krščanstvu je razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Za verne je spolnost znamenje Božje intimne ljubezni, ki jo želi imeti z vsakim izmed nas. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki možu in ženi omogoča, da postaneta "eno telo", kot je zapisano v Svetem pismu. Z evharistijo postaja tudi človek eno telo z Bogom, zato36 je združitev telesa in duše v ljubezni odsev Božje ljubezni do človeštva.

15 min

V krščanstvu je razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Za verne je spolnost znamenje Božje intimne ljubezni, ki jo želi imeti z vsakim izmed nas. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki možu in ženi omogoča, da postaneta "eno telo", kot je zapisano v Svetem pismu. Z evharistijo postaja tudi človek eno telo z Bogom, zato36 je združitev telesa in duše v ljubezni odsev Božje ljubezni do človeštva.

Obzorja duha

Sveto Rešnje telo in kri

22. 6. 2025

Po nedelji Svete Trojice v četrtek katoličani praznujejo Sveto Rešnje telo in kri. V svetem letu so vabljeni, da kot romarji upanja pri maši pristopijo k oltarju in se okrepijo s hrano ter zdravilom za dušo in telo.

3 min

Po nedelji Svete Trojice v četrtek katoličani praznujejo Sveto Rešnje telo in kri. V svetem letu so vabljeni, da kot romarji upanja pri maši pristopijo k oltarju in se okrepijo s hrano ter zdravilom za dušo in telo.

Prenos bogoslužij

Nedeljsko katoliško bogoslužje, prenos iz Poljan nad Škofjo Loko

22. 6. 2025

Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko.

60 min

Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko.

Bogoslužje

Prenos maše iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani

22. 6. 2025

Na 12. nedeljo med letom neposredno prenašamo mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Maševal bo dr. Edvard Kovač. S petjem bo sodelovala moška vokalna skupina Tromostovje pod umetniškim vodstvom Mihe Zupanca Kovača. Na orgle bo igral Uroš Pele.

55 min

Na 12. nedeljo med letom neposredno prenašamo mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Maševal bo dr. Edvard Kovač. S petjem bo sodelovala moška vokalna skupina Tromostovje pod umetniškim vodstvom Mihe Zupanca Kovača. Na orgle bo igral Uroš Pele.

Musica sacra

Maša Pange lingua Josquina des Présa

16. 6. 2025

Jezik moj, skrivnost opevaj - so začetne besede in naslov himne, ki jo je leta 1264 napisal sv.Tomaž Akvinski in jo namenil za bogoslužje praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi; takrat je namreč papež Urban IV. uvedel ta praznik za celotno katoliško Cerkev. Missa Pange lingua pa je zadnja maša franko-flamskega skladatelja Josquina de Presa; zasnoval jo je na omenjeni himni sv. Tomaža Akvinskega in temelji na gregorijanskem koralu.

29 min

Jezik moj, skrivnost opevaj - so začetne besede in naslov himne, ki jo je leta 1264 napisal sv.Tomaž Akvinski in jo namenil za bogoslužje praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi; takrat je namreč papež Urban IV. uvedel ta praznik za celotno katoliško Cerkev. Missa Pange lingua pa je zadnja maša franko-flamskega skladatelja Josquina de Presa; zasnoval jo je na omenjeni himni sv. Tomaža Akvinskega in temelji na gregorijanskem koralu.

Iz roda v rod

Prva omemba Judov v Ljubljani

22. 6. 2025

700 let je minilo od prve pisne omembe Juda iz Ljubljane, datirane 6. junija 1325. O dolgi, a pogosto prezrti zgodovini judovske navzočnosti v Ljubljani in širše na Slovenskem je spregovoril naš gost Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Skupaj smo osvetlili, kako so Judje živeli, kje so delovali, kako so vplivali na družbeni, kulturni, gospodarski in verski razvoj mest ter zakaj se zdi, da so izvzeti iz kolektivnega spomina.

24 min

700 let je minilo od prve pisne omembe Juda iz Ljubljane, datirane 6. junija 1325. O dolgi, a pogosto prezrti zgodovini judovske navzočnosti v Ljubljani in širše na Slovenskem je spregovoril naš gost Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Skupaj smo osvetlili, kako so Judje živeli, kje so delovali, kako so vplivali na družbeni, kulturni, gospodarski in verski razvoj mest ter zakaj se zdi, da so izvzeti iz kolektivnega spomina.

Duhovna misel

Edvard Kovač: Odrešenik za vse ljudi

22. 6. 2025

Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.

5 min

Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.


Čakalna vrsta

Prispevki Duhovna misel

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine