Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Slovenska matica in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani sta sredi meseca junija pripravili mednarodno konferenco z naslovom: »Religijsko izkustvo v kontekstu digitalne kulture«. Njeni udeleženci so poskusili odgovoriti na vprašanja, kaj digitalizacija pomeni za delovanje verskih ustanov, kako vpliva na podajanje verskih vsebin? Kje je tu vloga t. i. umetne inteligence? O tem sta spregovorila profesorja s TEOF: dr. Bojan Žalec in dr. Janez Vodičar.
Slovenska matica in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani sta sredi meseca junija pripravili mednarodno konferenco z naslovom: »Religijsko izkustvo v kontekstu digitalne kulture«. Njeni udeleženci so poskusili odgovoriti na vprašanja, kaj digitalizacija pomeni za delovanje verskih ustanov, kako vpliva na podajanje verskih vsebin? Kje je tu vloga t. i. umetne inteligence? O tem sta spregovorila profesorja s TEOF: dr. Bojan Žalec in dr. Janez Vodičar.
Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.
Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku
Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku
Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.
Letos bosta v Katoliški cerkvi v Sloveniji mašniško posvečenje prejela dva diakona: Matija Golob iz ljubljanske nadškofije in kapucin Ambrož Brezovšek iz celjske škofije. Spregovorila sta o svoji odločitvi za duhovniški poklic, o svojih pričakovanjih tega poslanstva. Poleg njiju je gost v oddaji tudi njun mentor, duhovnik, profesor dr. Janez Vodičar.
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v mislih, določa našo dejavnost. Zato je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in s tem lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, v katerem živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali, in ste to tudi storili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi bilo vse, kar je v njem, izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost pomeni naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je bil tudi dan tak.
Besedilo in glasba: Bena Briški Kitara: Primož Križaj
Besedilo in glasba: Bena Briški Kitara: Primož Križaj
Spolnost je v krščanstvu razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Ustvarjena je bila za medsebojno ljubezen, zakonsko zvestobo in odprtost za življenje. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki človeku omogoča, da postane "eno telo" s partnerjem, kot je zapisano v Svetem pismu. Ta združitev telesa in duše v ljubezni je odsev Božje ljubezni do človeštva. Zato je spoštovanje in razumevanje spolnosti ključno za izpolnitev Božjega načrta za človeka.
Spolnost je v krščanstvu razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Ustvarjena je bila za medsebojno ljubezen, zakonsko zvestobo in odprtost za življenje. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki človeku omogoča, da postane "eno telo" s partnerjem, kot je zapisano v Svetem pismu. Ta združitev telesa in duše v ljubezni je odsev Božje ljubezni do človeštva. Zato je spoštovanje in razumevanje spolnosti ključno za izpolnitev Božjega načrta za človeka.
Katakombe je podporna terapevtska skupina namenjena mlajšim moškim. Temelji na iskrenosti, zaupanju in poslušanju. Skupaj iščejo načine, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih pestijo, posebej na področju spolnosti, odnosa do pornografije in čustvene zrelosti.
Katakombe je podporna terapevtska skupina namenjena mlajšim moškim. Temelji na iskrenosti, zaupanju in poslušanju. Skupaj iščejo načine, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih pestijo, posebej na področju spolnosti, odnosa do pornografije in čustvene zrelosti.
Človeka se v aktualnih družbenih razmerah zelo povzdiguje, celo tako, da je postal bog, ki ne priznava omejitev. Da so meje zabrisane, velja tudi za spolnost, ki je najbolj intimna.
Človeka se v aktualnih družbenih razmerah zelo povzdiguje, celo tako, da je postal bog, ki ne priznava omejitev. Da so meje zabrisane, velja tudi za spolnost, ki je najbolj intimna.
V krščanstvu je razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Za verne je spolnost znamenje Božje intimne ljubezni, ki jo želi imeti z vsakim izmed nas. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki možu in ženi omogoča, da postaneta "eno telo", kot je zapisano v Svetem pismu. Z evharistijo postaja tudi človek eno telo z Bogom, zato36 je združitev telesa in duše v ljubezni odsev Božje ljubezni do človeštva.
V krščanstvu je razumljena kot Božji dar, ki odraža njegovo podobo in ljubezen. Za verne je spolnost znamenje Božje intimne ljubezni, ki jo želi imeti z vsakim izmed nas. V teologiji telesa papeža Janeza Pavla II. spolnost ni zgolj biološki proces, temveč duhovni izraz ljubezni, ki možu in ženi omogoča, da postaneta "eno telo", kot je zapisano v Svetem pismu. Z evharistijo postaja tudi človek eno telo z Bogom, zato36 je združitev telesa in duše v ljubezni odsev Božje ljubezni do človeštva.
Po nedelji Svete Trojice v četrtek katoličani praznujejo Sveto Rešnje telo in kri. V svetem letu so vabljeni, da kot romarji upanja pri maši pristopijo k oltarju in se okrepijo s hrano ter zdravilom za dušo in telo.
Po nedelji Svete Trojice v četrtek katoličani praznujejo Sveto Rešnje telo in kri. V svetem letu so vabljeni, da kot romarji upanja pri maši pristopijo k oltarju in se okrepijo s hrano ter zdravilom za dušo in telo.
Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko.
Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko.
Na 12. nedeljo med letom neposredno prenašamo mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Maševal bo dr. Edvard Kovač. S petjem bo sodelovala moška vokalna skupina Tromostovje pod umetniškim vodstvom Mihe Zupanca Kovača. Na orgle bo igral Uroš Pele.
Na 12. nedeljo med letom neposredno prenašamo mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Maševal bo dr. Edvard Kovač. S petjem bo sodelovala moška vokalna skupina Tromostovje pod umetniškim vodstvom Mihe Zupanca Kovača. Na orgle bo igral Uroš Pele.
Jezik moj, skrivnost opevaj - so začetne besede in naslov himne, ki jo je leta 1264 napisal sv.Tomaž Akvinski in jo namenil za bogoslužje praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi; takrat je namreč papež Urban IV. uvedel ta praznik za celotno katoliško Cerkev. Missa Pange lingua pa je zadnja maša franko-flamskega skladatelja Josquina de Presa; zasnoval jo je na omenjeni himni sv. Tomaža Akvinskega in temelji na gregorijanskem koralu.
Jezik moj, skrivnost opevaj - so začetne besede in naslov himne, ki jo je leta 1264 napisal sv.Tomaž Akvinski in jo namenil za bogoslužje praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi; takrat je namreč papež Urban IV. uvedel ta praznik za celotno katoliško Cerkev. Missa Pange lingua pa je zadnja maša franko-flamskega skladatelja Josquina de Presa; zasnoval jo je na omenjeni himni sv. Tomaža Akvinskega in temelji na gregorijanskem koralu.
700 let je minilo od prve pisne omembe Juda iz Ljubljane, datirane 6. junija 1325. O dolgi, a pogosto prezrti zgodovini judovske navzočnosti v Ljubljani in širše na Slovenskem je spregovoril naš gost Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Skupaj smo osvetlili, kako so Judje živeli, kje so delovali, kako so vplivali na družbeni, kulturni, gospodarski in verski razvoj mest ter zakaj se zdi, da so izvzeti iz kolektivnega spomina.
700 let je minilo od prve pisne omembe Juda iz Ljubljane, datirane 6. junija 1325. O dolgi, a pogosto prezrti zgodovini judovske navzočnosti v Ljubljani in širše na Slovenskem je spregovoril naš gost Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Skupaj smo osvetlili, kako so Judje živeli, kje so delovali, kako so vplivali na družbeni, kulturni, gospodarski in verski razvoj mest ter zakaj se zdi, da so izvzeti iz kolektivnega spomina.
Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.
Prerok Zaharija je deloval v Jeruzalemu v 6. stoletju pred Kristusom, ko so se Judje vrnili iz babilonskega izgnanstva in začeli zidati tako imenovani Drugi tempelj. Bilo jim je žal, da ne bo tako veličasten, kot je bil Prvi, Salamonov, toda prerok jih je tolažil in jim zagotavljal, da jim bo dobri Bog ostal naklonjen ter v ta tempelj razlil svojega Duha, ki jih bo tolažil in jim pomagal moliti. Razgrnil jim je celo skrivnost, da jih bo uslišal v imenu njihovega skrivnostnega molivca, ki je najbrž trpeči Mesija, Odrešenik, ki prihaja. Zato so lahko veseli, saj bo po templju hodil učitelj, ki je Božji ljubljenec, in jim razkrival skrivnosti ljubezni, ki jim še niso bile razodete. Največja skrivnost pa je, da bo odslej njihov tempelj kraj, na katerega se bodo zatekali vsi narodi, nihče ne bo na obrobju, prav nihče ne bo odpisan, vsi bodo ob pomoči Mesije postali Božji ljubljenci. Tako smo že z besedami evangelija razložili Zaharijeve napovedi, ki slutijo prihodnost tako, kot je v pomenu prerokovega imena. Njegovo ime namreč pravi: »Bog se spominja«. To razodeva, da se Bog ne kesa svojih obljub in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Zato se tudi ni odrekel svojemu ljudstvu, ko je ob pomoči rabija iz Nazareta razodel, kako se uresničujejo svetopisemske prerokbe. Ni slučaj, da so ljudje v učitelju iz Galileje videli uresničevanje prerokov Elije, Izaije, Jeremije in drugih. Apostol Peter pa je Jezusu povedal, da je dobil navdih in vidi v njem resničnega Odrešenika, zato ga je nadvse vesel. Šel bo po svetu in vsem ljudem oznanjal veselo vest, da so vsi ljudje lahko srečni, če sprejmejo Božjo dobroto in odpuščanje. Ob novem papežu Leonu XIV. smo lahko veseli tudi mi, saj gre za naslednika apostola Petra, ki je nedavno prejel »ribičev prstan«, se pravi prstan svetega Petra, s katerim se je zavezal, da bo Jezusovo veselo oznanilo ponesel po vsem svetu. Zdaj nam tudi papež oznanja, da je vsak človek Božji ljubljenec, vsakega Bog ljubi na enkraten in neponovljiv način. Hkrati pa je vsak povezan z drugimi in lahko skupaj z njimi hodi naprej, se bogati z njihovimi mislimi in jih tudi sam bogati s svojim pogumom in jasnim pogledom.
Na binkoštno nedeljo, 8. junija smo obiskali Binkoštno cerkev Ženavlje na Goričkem. Zabeležili smo praznično bogoslužje in pogovor z dr. Danielom Grabarjem, pastorjem in superintendentom Zveze binkoštnih cerkva Slovenije.
Na binkoštno nedeljo, 8. junija smo obiskali Binkoštno cerkev Ženavlje na Goričkem. Zabeležili smo praznično bogoslužje in pogovor z dr. Danielom Grabarjem, pastorjem in superintendentom Zveze binkoštnih cerkva Slovenije.
Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo, in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdanjika. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela popolnoma drugače. Še vedno ima rada svoje delo, vendar razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari pač morajo dozoreti in tako tudi jaz počasi dozorevam za to, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je zdaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. Zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo, če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Številni mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli njihovi starši, marsikateri zakonec pa ne, kako bo, ko bo umrl eden izmed njiju. Pa še veliko drugega. Vedno je kaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in zdaj veselili. Morda ob zgodbah, kot je tista, o kateri mi je pravila kolegica, ki se zdaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to včasih težko razumemo.
Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo, in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdanjika. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela popolnoma drugače. Še vedno ima rada svoje delo, vendar razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari pač morajo dozoreti in tako tudi jaz počasi dozorevam za to, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je zdaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. Zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo, če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Številni mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli njihovi starši, marsikateri zakonec pa ne, kako bo, ko bo umrl eden izmed njiju. Pa še veliko drugega. Vedno je kaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in zdaj veselili. Morda ob zgodbah, kot je tista, o kateri mi je pravila kolegica, ki se zdaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to včasih težko razumemo.
V Kopru je potekal Forum za dialog in mir na Balkanu, ki je zbral nekaj vodilnih predstavnikov verskih skupnosti na tem območju. Katoličani, pravoslavni, evangeličani, muslimani in pripadniki drugih veroizpovedi so razpravljali o miru in sožitju v tej regiji, ki je doživela zelo veliko nasilja, kriz in vojn. Kako bodo poskušale verske skupnosti ohranjati dobro sodelovanje na Balkanu? fotografija: Jože Potrpin
V Kopru je potekal Forum za dialog in mir na Balkanu, ki je zbral nekaj vodilnih predstavnikov verskih skupnosti na tem območju. Katoličani, pravoslavni, evangeličani, muslimani in pripadniki drugih veroizpovedi so razpravljali o miru in sožitju v tej regiji, ki je doživela zelo veliko nasilja, kriz in vojn. Kako bodo poskušale verske skupnosti ohranjati dobro sodelovanje na Balkanu? fotografija: Jože Potrpin
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, ki jih preležim na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagrizeni pa mu niti nočejo podeliti statusa »kave«, mi, kadar si ga ne utegnem privoščiti, v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote. Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo, se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo. Morda. A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje. Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, ki jih preležim na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagrizeni pa mu niti nočejo podeliti statusa »kave«, mi, kadar si ga ne utegnem privoščiti, v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote. Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo, se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo. Morda. A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje. Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
Tudi kakšen zdrs v življenju ima smisel. Ko klecnem, ne zmorem, kot bi bilo treba, kot bi bilo po mojem prav. Najmanj, kar lahko ob tem spoznam, je, da pač ne gre vse zlahka. Odpira mi oči, kako lahko kljub neuspehu okrepim svojo pokončnost, trdnost ob padcih, ki bolijo. Pa se spet dvignem in tvegam. »Brez tveganja v življenju tudi ni veselja« se mi je že od nekdaj zdela privlačna misel. Pomembno pa se mi zdi dojemanje, kaj je tisto, kar je vredno, da sprejmem izziv in se pogumno odpravim na to pot z vsemi svojimi močmi, vložim sebe z zaupanjem in predanostjo, čeprav ne razumem vsega. Prevelika previdnost, ki zavira človeka, mi ni blizu. Marsikdo ima izkušnjo tveganja, ki privede do zanimivega doživljanja razsežnosti občutkov in radosti ob uspehih in novih spoznanjih, ki se porajajo in nas učijo za nove korake. Ljudje smo si zelo različni. Tudi glede tega, kaj je za nekoga težko, celo strašljivo, nedosegljivo. Lahko se na primer vprašam, ali znam biti z nekom, ki trpi, ali raje zbežim, se obrnem stran. A kako pomembno je za trpečega, da je nekdo z njim, samo z njim, samo zanj, samo je … Odpre se ljubezni. Če ljubezni v človeku ni, se vrti v začaranem krogu iskanja smisla, z zaprtim srcem beži, tudi pred trpljenjem. Odprto srce je kot blag veter v vročem, soparnem dnevu. Pelje te bliže življenju, k sebi in drugim. Prikliče prijazne besede, spodbudno držo, lepe misli. Pogosto govorimo o naših čustvenih ranah, ki bolijo, lahko se prenašajo tudi v druge generacije. Pa vendar jih lahko tudi zdravimo, še posebno takrat, ko sprejmemo posledice svojih dejanj, se učimo, darujemo Bogu svojo nemoč. Nič hudega, če se boj iz preteklosti, težkih časov, pokaže v nas, tudi v našem življenju, videzu, bolečinah. To sprejmem, ne potiskam stran, ne igram, ne skrivam. Iskrenost je sprostitev. Morda tudi spolzi z ramen mojih prednikov. Udarci življenja so nas pripeljali sem, kjer sem danes. So del mene, so svetloba moje srčnosti, sestavni del lepo oblikovane umetnine moje notranjosti. Hvala, Gospod, za vse, kar mi daješ v tem skrivnostnem svetu, da lahko rastem s Teboj in odkrivam smisel, svoje poslanstvo.
Tudi kakšen zdrs v življenju ima smisel. Ko klecnem, ne zmorem, kot bi bilo treba, kot bi bilo po mojem prav. Najmanj, kar lahko ob tem spoznam, je, da pač ne gre vse zlahka. Odpira mi oči, kako lahko kljub neuspehu okrepim svojo pokončnost, trdnost ob padcih, ki bolijo. Pa se spet dvignem in tvegam. »Brez tveganja v življenju tudi ni veselja« se mi je že od nekdaj zdela privlačna misel. Pomembno pa se mi zdi dojemanje, kaj je tisto, kar je vredno, da sprejmem izziv in se pogumno odpravim na to pot z vsemi svojimi močmi, vložim sebe z zaupanjem in predanostjo, čeprav ne razumem vsega. Prevelika previdnost, ki zavira človeka, mi ni blizu. Marsikdo ima izkušnjo tveganja, ki privede do zanimivega doživljanja razsežnosti občutkov in radosti ob uspehih in novih spoznanjih, ki se porajajo in nas učijo za nove korake. Ljudje smo si zelo različni. Tudi glede tega, kaj je za nekoga težko, celo strašljivo, nedosegljivo. Lahko se na primer vprašam, ali znam biti z nekom, ki trpi, ali raje zbežim, se obrnem stran. A kako pomembno je za trpečega, da je nekdo z njim, samo z njim, samo zanj, samo je … Odpre se ljubezni. Če ljubezni v človeku ni, se vrti v začaranem krogu iskanja smisla, z zaprtim srcem beži, tudi pred trpljenjem. Odprto srce je kot blag veter v vročem, soparnem dnevu. Pelje te bliže življenju, k sebi in drugim. Prikliče prijazne besede, spodbudno držo, lepe misli. Pogosto govorimo o naših čustvenih ranah, ki bolijo, lahko se prenašajo tudi v druge generacije. Pa vendar jih lahko tudi zdravimo, še posebno takrat, ko sprejmemo posledice svojih dejanj, se učimo, darujemo Bogu svojo nemoč. Nič hudega, če se boj iz preteklosti, težkih časov, pokaže v nas, tudi v našem življenju, videzu, bolečinah. To sprejmem, ne potiskam stran, ne igram, ne skrivam. Iskrenost je sprostitev. Morda tudi spolzi z ramen mojih prednikov. Udarci življenja so nas pripeljali sem, kjer sem danes. So del mene, so svetloba moje srčnosti, sestavni del lepo oblikovane umetnine moje notranjosti. Hvala, Gospod, za vse, kar mi daješ v tem skrivnostnem svetu, da lahko rastem s Teboj in odkrivam smisel, svoje poslanstvo.
Poletni sončni obrat je človeka od nekdaj prevzemal, ne le kot trenutek v astronomskem koledarju, ampak predvsem kot simbol, ki ga različne kulture tako ali drugače zaznamujejo že tisočletja. Kaj nam danes pomeni ta starodavni ritem narave? Kako poletni solsticij razumemo v znanosti, tradiciji in duhovnosti? Pridružite se pogovoru o svetlobi, času in človeku, ki vedno znova in vedno bolj išče.
Poletni sončni obrat je človeka od nekdaj prevzemal, ne le kot trenutek v astronomskem koledarju, ampak predvsem kot simbol, ki ga različne kulture tako ali drugače zaznamujejo že tisočletja. Kaj nam danes pomeni ta starodavni ritem narave? Kako poletni solsticij razumemo v znanosti, tradiciji in duhovnosti? Pridružite se pogovoru o svetlobi, času in človeku, ki vedno znova in vedno bolj išče.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Ob delovniku se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče družini naznanil, da si ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Ob delovniku se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče družini naznanil, da si ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
V Cerkvi na Slovenskem je v maju potekal Teden molitve za nove duhovne poklice. Kakšno je pravzaprav stanje na področju duhovnih poklicev v Sloveniji? Prihodnji teden bomo v oddaji Sledi večnosti predstavili novomašnika, letos sta dva. Pred tem pa smo raziskali podrobneje, kakšno je sedanje stanje. Obiskali smo župnijo Dob in župnika Jureta Ferleža, ki je voditelj Komisije za poklicanost in nove duhovne poklice v ljubljanski nadškofiji.
V Cerkvi na Slovenskem je v maju potekal Teden molitve za nove duhovne poklice. Kakšno je pravzaprav stanje na področju duhovnih poklicev v Sloveniji? Prihodnji teden bomo v oddaji Sledi večnosti predstavili novomašnika, letos sta dva. Pred tem pa smo raziskali podrobneje, kakšno je sedanje stanje. Obiskali smo župnijo Dob in župnika Jureta Ferleža, ki je voditelj Komisije za poklicanost in nove duhovne poklice v ljubljanski nadškofiji.
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
V Svetem pismu beremo, da je naše telo tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19), kar pomeni, da je sveto in prostor, kjer želi bivati Bog. Sodobna družba pa pogosto telo obravnava kot predmet za užitek, zunanjo lepoto ali celo kot tržno blago, kar lahko vodi v pritisk, nezadovoljstvo in oddaljenost od resnice o svoji vrednosti. V krščanstvu je telo dobilo največjo vrednost v tem, da je Bog postal človek v Jezusu Kristusu. Več o tem, zakaj je telo tempelj Svetega Duha in kaj to pomeni, pa v naslednji oddaji.
V Svetem pismu beremo, da je naše telo tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19), kar pomeni, da je sveto in prostor, kjer želi bivati Bog. Sodobna družba pa pogosto telo obravnava kot predmet za užitek, zunanjo lepoto ali celo kot tržno blago, kar lahko vodi v pritisk, nezadovoljstvo in oddaljenost od resnice o svoji vrednosti. V krščanstvu je telo dobilo največjo vrednost v tem, da je Bog postal človek v Jezusu Kristusu. Več o tem, zakaj je telo tempelj Svetega Duha in kaj to pomeni, pa v naslednji oddaji.
Po več kot šestdesetih letih so v Narodni galeriji pripravili obsežen projekt oziroma razstavo z naslovom Barok v Sloveniji: slikarstvo in kiparstvo. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Z razstavo, ki so jo odprli aprila in bo na ogled vse do novembra želijo na novo opredeliti obdobje baroka, ki je na ozemlju naše države zaznamovalo predvsem 17. in 18. stoletje. Na razstavi je razstavljenih več kot 200 baročnih umetniških del slik in kipov ter drugih uporabnih predmetov.
Po več kot šestdesetih letih so v Narodni galeriji pripravili obsežen projekt oziroma razstavo z naslovom Barok v Sloveniji: slikarstvo in kiparstvo. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Z razstavo, ki so jo odprli aprila in bo na ogled vse do novembra želijo na novo opredeliti obdobje baroka, ki je na ozemlju naše države zaznamovalo predvsem 17. in 18. stoletje. Na razstavi je razstavljenih več kot 200 baročnih umetniških del slik in kipov ter drugih uporabnih predmetov.
Živa Dobrovoljc, modna oblikovalka in študentka dietetike, je po težki izkušnji z motnjo hranjenja čudežno ozdravela. Spoznanje, da je od Boga neskončno ljubljena in poklicana, da ljubi, pa deli s prijateljico Brino v podkastu Do nebes. Prisluhnite ji!
Živa Dobrovoljc, modna oblikovalka in študentka dietetike, je po težki izkušnji z motnjo hranjenja čudežno ozdravela. Spoznanje, da je od Boga neskončno ljubljena in poklicana, da ljubi, pa deli s prijateljico Brino v podkastu Do nebes. Prisluhnite ji!
V svetu hitrih družbenih sprememb in tehnološkega napredka pogosto spregledamo vlogo, ki jo ima človek, opredeljen s telesom, dušo in duhom. Poglejmo, kako v sodobni kulturi vidimo človeško telo.
V svetu hitrih družbenih sprememb in tehnološkega napredka pogosto spregledamo vlogo, ki jo ima človek, opredeljen s telesom, dušo in duhom. Poglejmo, kako v sodobni kulturi vidimo človeško telo.
V svetu hitrih družbenih sprememb in tehnološkega napredka pogosto spregledamo vlogo, ki jo ima človek, opredeljen s telesom, dušo in duhom. Poglejmo, kako v sodobni kulturi vidimo človeško telo.
V svetu hitrih družbenih sprememb in tehnološkega napredka pogosto spregledamo vlogo, ki jo ima človek, opredeljen s telesom, dušo in duhom. Poglejmo, kako v sodobni kulturi vidimo človeško telo.
Jakob Aljaž nam je poznan predvsem kot lastnik najvišjega simbola slovenstva. Ob 180. obletnici njegovega rojstva župnik David Jensterle in ilustrator Juan Juvančič pripravljata že drugi animirani film.
Jakob Aljaž nam je poznan predvsem kot lastnik najvišjega simbola slovenstva. Ob 180. obletnici njegovega rojstva župnik David Jensterle in ilustrator Juan Juvančič pripravljata že drugi animirani film.
Nedeljsko bogoslužje iz Pravoslavne cerkve sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.
Nedeljsko bogoslužje iz Pravoslavne cerkve sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.
Skrivnost verske resnice o Sveti Trojici je skozi stoletja privlačila mnoge glasbene umetnike. Že v času baroka so tri božje osebe slikali zelo različno - Boga Očeta so največkrat upodabljali majestetično, z veličastnimi fugami, Boga Sina s povsem drugačno glasbo kot tolažnika vsega sveta, Boga Svetega Duha pa kot duha svobode, ki véje, kjer hoče, lahkotnega, kot veter.
Skrivnost verske resnice o Sveti Trojici je skozi stoletja privlačila mnoge glasbene umetnike. Že v času baroka so tri božje osebe slikali zelo različno - Boga Očeta so največkrat upodabljali majestetično, z veličastnimi fugami, Boga Sina s povsem drugačno glasbo kot tolažnika vsega sveta, Boga Svetega Duha pa kot duha svobode, ki véje, kjer hoče, lahkotnega, kot veter.
Na nedeljo Svete Trojice neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Sveti Jožef na Studencih v Mariboru ob 85-letnici te župnije. Mašuje mariborski nadškof in metropolit mag. Alojzij Cvikl ob somaševanju župnika dr. Stanislava Slatinka. Sodeluje cerkveni pevski zbor sv. Jožefa z dirigentko Anico Vogelnik. Na orgle igra Zinka Golob.
Na nedeljo Svete Trojice neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Sveti Jožef na Studencih v Mariboru ob 85-letnici te župnije. Mašuje mariborski nadškof in metropolit mag. Alojzij Cvikl ob somaševanju župnika dr. Stanislava Slatinka. Sodeluje cerkveni pevski zbor sv. Jožefa z dirigentko Anico Vogelnik. Na orgle igra Zinka Golob.
Župnija sv. Jožefa v Mariboru na Studencih praznuje 85. obletnico ustanovitve. Kaj so danes njene ključne značilnosti ob dejstvu, da je osrednji projekt obnova zvonika? Gosta oddaje sta dr. Fanika Vrečko, teologinja in literarna zgodovinarka, članica župnijskega sveta in odgovorna za medijsko podobo župnije, ter dr. Stanislav Slatinek. Je tamkajšnji župnik, predsednik Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru ter profesor na teološki fakulteti.
Župnija sv. Jožefa v Mariboru na Studencih praznuje 85. obletnico ustanovitve. Kaj so danes njene ključne značilnosti ob dejstvu, da je osrednji projekt obnova zvonika? Gosta oddaje sta dr. Fanika Vrečko, teologinja in literarna zgodovinarka, članica župnijskega sveta in odgovorna za medijsko podobo župnije, ter dr. Stanislav Slatinek. Je tamkajšnji župnik, predsednik Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru ter profesor na teološki fakulteti.
Na nedeljo po izlitju Svetega Duha, prazniku binkošti, proslavljamo eno izmed morda največjih skrivnosti naše vere, skrivnost Presvete Trojice. En sam Bog, ampak v treh osebah, Oče, Sin in Sveti Duh. Čeprav so docela različne, saj je oseba Očeta različna od osebe Sina in različna od osebe Duha, pa vendar imajo eno bistvo; kakor je vsemogočen Oče, tako je vsemogočen Sin, prav isto tudi Duh; kakor je večen Oče, je večen Sin in prav tako Duh; kakor je Bog Oče, tako je Bog tudi Sin in Bog tudi Sveti Duh; in vseeno torej niso trije bogovi, marveč en Bog. Poglabljanje v to skrivnost od nas zahteva precej dobro poznavanje metafizike, pa vendar se zdi, da Bog kljub vsej veličini ostaja nekako kompleksno preprost. »Sufficiat tibi credere sic esse.« – »Zadosti ti je, da veruješ, da je tako,« pravi sveti Bernard v nekem pismu papežu Evgeniju, ko ga je ta v pismu spraševal po teološki razlagi te tako temeljne resnice krščanske vere. »Drzno preiskuj to skrivnost, še bolj pa pobožno veruj. Kajti spoznanje te skrivnosti je mogoče le v večnosti,« še doda sveti Bernard. Verovati Presveto Trojico najprej pomeni častiti jo. V tem češčenju, v tem združevanju z neskončnim Božjim veličastvom pa se Bog kaže kakor nekaj absolutno presežnega, a obenem nadvse preprostega, ko prihaja v človekovo notranjost, ga napolnjuje z milostjo in dviga v sebe. Ker je Bog docela in drugače drugačen od nas, ostaja, kljub mnogim vedenjem, absolutno spoznanje Presvete Trojice skrivnost, ki jo bomo ne le spoznali, marveč doživeli oziroma bolj utrpeli, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsaj danes poskusimo svoj razum poučiti, da ni vsemogočen, ter prisluhniti svojemu srcu, da je vera več kakor le vedenje. Dopustimo si utrpeti to skrivnost, skrivnost Presvete Trojice, ki nas želi privzeti v svojo večnost in prešinjajočo ljubezen. Mirno nedeljo vam želim.
Na nedeljo po izlitju Svetega Duha, prazniku binkošti, proslavljamo eno izmed morda največjih skrivnosti naše vere, skrivnost Presvete Trojice. En sam Bog, ampak v treh osebah, Oče, Sin in Sveti Duh. Čeprav so docela različne, saj je oseba Očeta različna od osebe Sina in različna od osebe Duha, pa vendar imajo eno bistvo; kakor je vsemogočen Oče, tako je vsemogočen Sin, prav isto tudi Duh; kakor je večen Oče, je večen Sin in prav tako Duh; kakor je Bog Oče, tako je Bog tudi Sin in Bog tudi Sveti Duh; in vseeno torej niso trije bogovi, marveč en Bog. Poglabljanje v to skrivnost od nas zahteva precej dobro poznavanje metafizike, pa vendar se zdi, da Bog kljub vsej veličini ostaja nekako kompleksno preprost. »Sufficiat tibi credere sic esse.« – »Zadosti ti je, da veruješ, da je tako,« pravi sveti Bernard v nekem pismu papežu Evgeniju, ko ga je ta v pismu spraševal po teološki razlagi te tako temeljne resnice krščanske vere. »Drzno preiskuj to skrivnost, še bolj pa pobožno veruj. Kajti spoznanje te skrivnosti je mogoče le v večnosti,« še doda sveti Bernard. Verovati Presveto Trojico najprej pomeni častiti jo. V tem češčenju, v tem združevanju z neskončnim Božjim veličastvom pa se Bog kaže kakor nekaj absolutno presežnega, a obenem nadvse preprostega, ko prihaja v človekovo notranjost, ga napolnjuje z milostjo in dviga v sebe. Ker je Bog docela in drugače drugačen od nas, ostaja, kljub mnogim vedenjem, absolutno spoznanje Presvete Trojice skrivnost, ki jo bomo ne le spoznali, marveč doživeli oziroma bolj utrpeli, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsaj danes poskusimo svoj razum poučiti, da ni vsemogočen, ter prisluhniti svojemu srcu, da je vera več kakor le vedenje. Dopustimo si utrpeti to skrivnost, skrivnost Presvete Trojice, ki nas želi privzeti v svojo večnost in prešinjajočo ljubezen. Mirno nedeljo vam želim.
Člani Krščanske adventistične cerkve Ljubljana so se lotili prav posebnega projekta. Poimenovali so ga »Pisana skleda«, ki je stičišče prijaznega druženja, humanitarnih dejavnosti, izobraževanja, zdrave hrane in gibanja.
Člani Krščanske adventistične cerkve Ljubljana so se lotili prav posebnega projekta. Poimenovali so ga »Pisana skleda«, ki je stičišče prijaznega druženja, humanitarnih dejavnosti, izobraževanja, zdrave hrane in gibanja.
Humanitarno društvo ADRA Slovenija se je odločilo za projekte opolnomočenja ranljivih skupin z usposabljanjem za čebelarjenje. K projektu so pritegnili tudi Biotehniški center Naklo in Čebelarski center Gorenjske.
Humanitarno društvo ADRA Slovenija se je odločilo za projekte opolnomočenja ranljivih skupin z usposabljanjem za čebelarjenje. K projektu so pritegnili tudi Biotehniški center Naklo in Čebelarski center Gorenjske.
Člani Krščanske adventistične cerkve Ljubljana so se lotili prav posebnega projekta. Poimenovali so ga »Pisana skleda«, ki je stičišče prijaznega druženja, humanitarnih dejavnosti, izobraževanja, zdrave hrane in gibanja. Humanitarno društvo ADRA Slovenija se je odločilo za projekte opolnomočenja ranljivih skupin z usposabljanjem za čebelarjenje. K projektu so pritegnili tudi Biotehniški center Naklo in Čebelarski center Gorenjske.
Člani Krščanske adventistične cerkve Ljubljana so se lotili prav posebnega projekta. Poimenovali so ga »Pisana skleda«, ki je stičišče prijaznega druženja, humanitarnih dejavnosti, izobraževanja, zdrave hrane in gibanja. Humanitarno društvo ADRA Slovenija se je odločilo za projekte opolnomočenja ranljivih skupin z usposabljanjem za čebelarjenje. K projektu so pritegnili tudi Biotehniški center Naklo in Čebelarski center Gorenjske.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, s katerim so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju spada predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skorajda vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen samo nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu pomeni nikoli povsem zaključen proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju spada nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, s katerim so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju spada predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skorajda vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen samo nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu pomeni nikoli povsem zaključen proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju spada nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovati v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi kot orodje in orožje, s katerim odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovati v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi kot orodje in orožje, s katerim odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Irenej Lyonski je eden od najbolj znamenitih piscev zgodnjega obdobja krščanstva. Znan je po svojih spisih, v katerih je branil krščanstvo pred poganstvom in različnimi herezijami. V oddaji ponavljamo pogovor dr. Roberta Kralja z jezuitom Benjaminom Bevcem.
Irenej Lyonski je eden od najbolj znamenitih piscev zgodnjega obdobja krščanstva. Znan je po svojih spisih, v katerih je branil krščanstvo pred poganstvom in različnimi herezijami. V oddaji ponavljamo pogovor dr. Roberta Kralja z jezuitom Benjaminom Bevcem.
Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavljajo teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas po večini najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavljajo teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas po večini najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
V Duhovni misli Milena Janel s krščanskega vidika razlaga ljubezen do Jezusa, soljudi in življenja na sploh. Čeprav je kratko, lahko v njem užijemo tudi veliko lepega.
V Duhovni misli Milena Janel s krščanskega vidika razlaga ljubezen do Jezusa, soljudi in življenja na sploh. Čeprav je kratko, lahko v njem užijemo tudi veliko lepega.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
V nedeljo, 15. junija, bo župnija sv. Jožefa v Mariboru na Studencih praznovala 85. obletnico ustanovitve. Kaj so danes njene ključne značilnosti ob dejstvu, da je osrednji projekt obnova zvonika? Gosta oddaje sta dr. Fanika Vrečko, teologinja in literarna zgodovinarka, članica župnijskega sveta in odgovorna za medijsko podobo župnije, ter dr. Stanislav Slatinek. Je tamkajšnji župnik, predsednik Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru ter profesor na teološki fakulteti.
V nedeljo, 15. junija, bo župnija sv. Jožefa v Mariboru na Studencih praznovala 85. obletnico ustanovitve. Kaj so danes njene ključne značilnosti ob dejstvu, da je osrednji projekt obnova zvonika? Gosta oddaje sta dr. Fanika Vrečko, teologinja in literarna zgodovinarka, članica župnijskega sveta in odgovorna za medijsko podobo župnije, ter dr. Stanislav Slatinek. Je tamkajšnji župnik, predsednik Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru ter profesor na teološki fakulteti.
Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni ali ustrdeni tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako pihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame različne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama grmadim na glavo, ali pa mi jih drugi. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je v tem gotovo že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Ko sem opazovala zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi svoji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kakšno življenjsko klofuto iz drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zagledati. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči malenkosti čez ramo in se osrediniti na jedro. O, seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvala bogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali le navrgel. To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besed, ki veljajo le od torka do srede.
Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni ali ustrdeni tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako pihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame različne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama grmadim na glavo, ali pa mi jih drugi. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je v tem gotovo že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Ko sem opazovala zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi svoji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kakšno življenjsko klofuto iz drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zagledati. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči malenkosti čez ramo in se osrediniti na jedro. O, seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvala bogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali le navrgel. To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besed, ki veljajo le od torka do srede.