Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Slovenska karitas letos praznuje 35 let organiziranega delovanja v Sloveniji. S strokovnimi in srčnimi sodelavci pomaga ljudem v stiski ter gradi sočutno in solidarno družbo. Je glas revnih in izključenih. Njeno delo temelji na evangeljskih vrednotah, spoštovanju človeka, prostovoljstvu in odgovornosti do okolja. O poslanstvu Slovenske karitas, pomoči, upanju in povezanosti med ljudmi pa v tokratni oddaji Sveto in svet.
Slovenska karitas letos praznuje 35 let organiziranega delovanja v Sloveniji. S strokovnimi in srčnimi sodelavci pomaga ljudem v stiski ter gradi sočutno in solidarno družbo. Je glas revnih in izključenih. Njeno delo temelji na evangeljskih vrednotah, spoštovanju človeka, prostovoljstvu in odgovornosti do okolja. O poslanstvu Slovenske karitas, pomoči, upanju in povezanosti med ljudmi pa v tokratni oddaji Sveto in svet.
26-letna Beti Žust se je odločila za življenjsko pot, ki je za mnoge skrivnostna, za njo pa posebej navdihujoča. Sprejela je odločitev, da bo redovnica, pot do tja pa jo vodi v skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje v Ljubljani. Ali je takšna odločitev in pot enostavna? Kdaj je pravzaprav dozorela odločitev, da se posveti Božji poti?
26-letna Beti Žust se je odločila za življenjsko pot, ki je za mnoge skrivnostna, za njo pa posebej navdihujoča. Sprejela je odločitev, da bo redovnica, pot do tja pa jo vodi v skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje v Ljubljani. Ali je takšna odločitev in pot enostavna? Kdaj je pravzaprav dozorela odločitev, da se posveti Božji poti?
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, čemur se človek posveča že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži pred svojim življenjem, tudi odmika se ne od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja kot to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, čemur se človek posveča že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži pred svojim življenjem, tudi odmika se ne od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja kot to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša. Je duhovnik, ki je pred leti blagoslovil istospolni par, zato ne nasprotuje istospolnim porokam; v posebnih okoliščinah dopušča tudi splav – vse v duhu osebne odgovornosti človeka pred Bogom in svobodne volje.
Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša. Je duhovnik, ki je pred leti blagoslovil istospolni par, zato ne nasprotuje istospolnim porokam; v posebnih okoliščinah dopušča tudi splav – vse v duhu osebne odgovornosti človeka pred Bogom in svobodne volje.
Že stari Grki so poudarjali, da je treba ukrepati čim hitreje, ko se nekdo znajde v nesreči. Tako naj bi Hilon, ki je živel sredi 6. stoletja pr. n. št. in so ga Grki prištevali med sedmerico prvih modrecev, dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa hitro.« Kot mnogi izreki je tudi misel, da ni pomembno le vprašanje, ali nekomu pomagati ali ne, ampak odločitev, kako hitro oziroma kako odločno nekomu pomagamo, prešla v rimsko družbo. Gledališki igralec in pisec Publilij Sir je v svoji zbirki lepih misli, ki ji je tudi dal naslov Pregovori, zapisal: »Tistemu, ki je potreben, da podporo dvakrat, kdor hitro da.« Njegovo misel so v letih, desetletjih in stoletjih skrajšali v pregovor: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Kaj je hotel s svojimi besedami povedati nekdanji suženj iz Sirije, ki je živel v 1. stoletju pr. n. št. in dosegel, da je bil zaradi svojega talenta tudi osvobojen? Ko se nekdo znajde v nesreči, je treba darovati brez tehtanja in tuhtanja, predsodkov in kalkulacij in mu pomagati nemudoma – takrat, ko našo pomoč najbolj potrebuje. Danes, ko mnoge dobrodelne združbe zbirajo donacije na slovesnih plesih v bogatih večernih toaletah, se človek sprašuje o resnični iskrenosti tovrstnega darovanja. Za blišč ob donaciji se namreč porabi več sredstev, kakor jih kak pomembnež na dobrodelni prireditvi sploh da in zbere. Zato bi se morda ista misel, predelana za današnji čas, lahko glasila: »Kdor skrivaj (torej brez soja televizijskih reflektorjev) da, dvakrat da.« Iskreno in pravo je tisto darovanje, kjer ni v ospredju naš jaz, očaranost nad našo lastno veličino, ker smo nekomu nekaj dali ali naredili nekaj dobrega. Pravo darovanje je uzrtje drugega v njegovi stiski in bolečini, je radost nad tem, da nam je uspelo – čeprav za hip – osrečiti drugega in pri tem pozabiti nase, na svoje želje, potrebe in užitke. Pravo darovanje ni torej častiti svoj dobri, veliki jaz, ampak biti nekje v bližini za drugega.
Že stari Grki so poudarjali, da je treba ukrepati čim hitreje, ko se nekdo znajde v nesreči. Tako naj bi Hilon, ki je živel sredi 6. stoletja pr. n. št. in so ga Grki prištevali med sedmerico prvih modrecev, dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa hitro.« Kot mnogi izreki je tudi misel, da ni pomembno le vprašanje, ali nekomu pomagati ali ne, ampak odločitev, kako hitro oziroma kako odločno nekomu pomagamo, prešla v rimsko družbo. Gledališki igralec in pisec Publilij Sir je v svoji zbirki lepih misli, ki ji je tudi dal naslov Pregovori, zapisal: »Tistemu, ki je potreben, da podporo dvakrat, kdor hitro da.« Njegovo misel so v letih, desetletjih in stoletjih skrajšali v pregovor: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Kaj je hotel s svojimi besedami povedati nekdanji suženj iz Sirije, ki je živel v 1. stoletju pr. n. št. in dosegel, da je bil zaradi svojega talenta tudi osvobojen? Ko se nekdo znajde v nesreči, je treba darovati brez tehtanja in tuhtanja, predsodkov in kalkulacij in mu pomagati nemudoma – takrat, ko našo pomoč najbolj potrebuje. Danes, ko mnoge dobrodelne združbe zbirajo donacije na slovesnih plesih v bogatih večernih toaletah, se človek sprašuje o resnični iskrenosti tovrstnega darovanja. Za blišč ob donaciji se namreč porabi več sredstev, kakor jih kak pomembnež na dobrodelni prireditvi sploh da in zbere. Zato bi se morda ista misel, predelana za današnji čas, lahko glasila: »Kdor skrivaj (torej brez soja televizijskih reflektorjev) da, dvakrat da.« Iskreno in pravo je tisto darovanje, kjer ni v ospredju naš jaz, očaranost nad našo lastno veličino, ker smo nekomu nekaj dali ali naredili nekaj dobrega. Pravo darovanje je uzrtje drugega v njegovi stiski in bolečini, je radost nad tem, da nam je uspelo – čeprav za hip – osrečiti drugega in pri tem pozabiti nase, na svoje želje, potrebe in užitke. Pravo darovanje ni torej častiti svoj dobri, veliki jaz, ampak biti nekje v bližini za drugega.
Gost Jože Planinšek bo spregovoril o aktualnem tečaju za bralce beril. Spoznali bomo, zakaj so berila iz Svetega pisma tako pomembna za razvoj bralnih veščin, kako odlomki iz njih pripomorejo k razumevanju in širjenju znanja ter kaj vse lahko izvemo iz njihovih dragocenih vsebin.
Gost Jože Planinšek bo spregovoril o aktualnem tečaju za bralce beril. Spoznali bomo, zakaj so berila iz Svetega pisma tako pomembna za razvoj bralnih veščin, kako odlomki iz njih pripomorejo k razumevanju in širjenju znanja ter kaj vse lahko izvemo iz njihovih dragocenih vsebin.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, bomo spregovorili o glasbi, ki v bogoslužju ni le spremljava, ampak molitev sama. Cerkvena glasba odpira srce, povezuje skupnost in išče ravnotežje med tradicijo in sodobnimi izrazi. V oddaji gostimo Cecilijo Oblonšek s Teološke fakultete, spoznali bomo skladateljico Katarino Vidmar, prejemnico Ciril-Metodovega odličja, ter obiskali Mešani pevski zbor Anton Foerster, ki praznuje 50 let delovanja.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, bomo spregovorili o glasbi, ki v bogoslužju ni le spremljava, ampak molitev sama. Cerkvena glasba odpira srce, povezuje skupnost in išče ravnotežje med tradicijo in sodobnimi izrazi. V oddaji gostimo Cecilijo Oblonšek s Teološke fakultete, spoznali bomo skladateljico Katarino Vidmar, prejemnico Ciril-Metodovega odličja, ter obiskali Mešani pevski zbor Anton Foerster, ki praznuje 50 let delovanja.
Če se peljete po avtocesti iz Ljubljane proti Štajerski, v občini Lukovica nad vasjo Spodnje Prapreče opazite mogočno svetišče. Tako imenovano vaško katedralo so zgradili pred 500 leti.
Če se peljete po avtocesti iz Ljubljane proti Štajerski, v občini Lukovica nad vasjo Spodnje Prapreče opazite mogočno svetišče. Tako imenovano vaško katedralo so zgradili pred 500 leti.
MPZ Anton Foerster praznuje 50 let. Ljubitelji slovenske glasbe in zborovskega petja so s Prešernovo Zdravljico odprli zgodovinsko zasedanje slovenskega parlamenta, na katerem je bila sprejeta odločitev o samostojni državi. 18. januarja ob jubileju pripravljajo slavnostni k
MPZ Anton Foerster praznuje 50 let. Ljubitelji slovenske glasbe in zborovskega petja so s Prešernovo Zdravljico odprli zgodovinsko zasedanje slovenskega parlamenta, na katerem je bila sprejeta odločitev o samostojni državi. 18. januarja ob jubileju pripravljajo slavnostni k
Letošnja nagrajenka najvišjega cerkvenega odličja sv. Cirila in Metoda, ki ga podeljuje Slovenska škofovska konferenca je skladateljica Katarina Vidmar iz Kovka nad Ajdovščino.Prejela jo je za uglasbitev spevov med berili in pred evangelijem za liturgična leta A,B in C ter njihovo izdajo v treh zbirkah, ki jo je izdal Zavod za cerkveno glasbo. Katarina Vidmar je že od 13.leta dalje zelo dejavna v župniji Otlica, ki spada v koprsko škofijo. Obiskali smo jo na njenem domu.
Letošnja nagrajenka najvišjega cerkvenega odličja sv. Cirila in Metoda, ki ga podeljuje Slovenska škofovska konferenca je skladateljica Katarina Vidmar iz Kovka nad Ajdovščino.Prejela jo je za uglasbitev spevov med berili in pred evangelijem za liturgična leta A,B in C ter njihovo izdajo v treh zbirkah, ki jo je izdal Zavod za cerkveno glasbo. Katarina Vidmar je že od 13.leta dalje zelo dejavna v župniji Otlica, ki spada v koprsko škofijo. Obiskali smo jo na njenem domu.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, bomo spregovorili o glasbi, ki v bogoslužju ni le spremljava, ampak molitev sama. Cerkvena glasba odpira srce, povezuje skupnost in išče ravnotežje med tradicijo in sodobnimi izrazi. V oddaji gostimo Cecilijo Oblonšek s Teološke fakultete, spoznali bomo skladateljico Katarino Vidmar, prejemnico Ciril-Metodovega odličja, ter obiskali Mešani pevski zbor Anton Foerster, ki praznuje 50 let delovanja.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, bomo spregovorili o glasbi, ki v bogoslužju ni le spremljava, ampak molitev sama. Cerkvena glasba odpira srce, povezuje skupnost in išče ravnotežje med tradicijo in sodobnimi izrazi. V oddaji gostimo Cecilijo Oblonšek s Teološke fakultete, spoznali bomo skladateljico Katarino Vidmar, prejemnico Ciril-Metodovega odličja, ter obiskali Mešani pevski zbor Anton Foerster, ki praznuje 50 let delovanja.
Danes se začenja teden zaporov, ki ga po vsem svetu vsako leto obhajajo v okviru katoliške Cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti. Po svetu ga obhajajo že petdeset let, v Sloveniji pa že več kot dvajset. V tem tednu Zaporniški vikariat pripravi molitveno literaturo, s katero povabi verne k molitvi za vse, ki jih zapor zaznamuje.
Danes se začenja teden zaporov, ki ga po vsem svetu vsako leto obhajajo v okviru katoliške Cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti. Po svetu ga obhajajo že petdeset let, v Sloveniji pa že več kot dvajset. V tem tednu Zaporniški vikariat pripravi molitveno literaturo, s katero povabi verne k molitvi za vse, ki jih zapor zaznamuje.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Neposredno prenašamo bogoslužje iz evangeličanske cerkve Dobrega pastirja Jezusa v Moravskih Toplicah. Vodi ga evangeličanski duhovnik Primož Kumin, berila bere Pia Šiftar, na orgle igra Marjan Nemec.
Neposredno prenašamo bogoslužje iz evangeličanske cerkve Dobrega pastirja Jezusa v Moravskih Toplicah. Vodi ga evangeličanski duhovnik Primož Kumin, berila bere Pia Šiftar, na orgle igra Marjan Nemec.
Letos mineva 200 let od smrti skladatelja Dmitrija Stepanoviča Bortnjanskega. Rodil se je v Ukrajini, natančneje v pokrajini Sumi, pozneje pa se je preselil v St. Petersburg v Rusiji, kjer je deloval na dvoru Katarine Velike. Njegova liturgična dela danes izvajajo po vsem svetu, za svojega pa ga imajo tako Ukrajinci kot Rusi. In če velja Giovanni Pierluigi da Palestrina za osrednjega skladatelja znotraj katoliške Cerkve, velja Dmitrij Bortnjanski za osrednjega glasbenega ustvarjalca znotraj pravoslavja. Skladal je v različnih glasbenih slogih, za svoja zborovska dela pa ni uporabljal le starocerkvene slovanščine, jezika pravoslavne liturgije, ampak tudi francoščino, italijanščino, latinščino in nemščino.
Letos mineva 200 let od smrti skladatelja Dmitrija Stepanoviča Bortnjanskega. Rodil se je v Ukrajini, natančneje v pokrajini Sumi, pozneje pa se je preselil v St. Petersburg v Rusiji, kjer je deloval na dvoru Katarine Velike. Njegova liturgična dela danes izvajajo po vsem svetu, za svojega pa ga imajo tako Ukrajinci kot Rusi. In če velja Giovanni Pierluigi da Palestrina za osrednjega skladatelja znotraj katoliške Cerkve, velja Dmitrij Bortnjanski za osrednjega glasbenega ustvarjalca znotraj pravoslavja. Skladal je v različnih glasbenih slogih, za svoja zborovska dela pa ni uporabljal le starocerkvene slovanščine, jezika pravoslavne liturgije, ampak tudi francoščino, italijanščino, latinščino in nemščino.
V Murski Soboti smo obiskali evangeličansko duhovnico Judit Andrejek, ki deluje tudi v Evangeličanski cerkveni občini Lendava. Prisluhnite razmišljanju o tem, kako lahko verniki v hitrem tempu sodobnega življenja ohranjajo prostor za duhovnost in molitev.
V Murski Soboti smo obiskali evangeličansko duhovnico Judit Andrejek, ki deluje tudi v Evangeličanski cerkveni občini Lendava. Prisluhnite razmišljanju o tem, kako lahko verniki v hitrem tempu sodobnega življenja ohranjajo prostor za duhovnost in molitev.
»Pogovarjali so se o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in … darovi,« (Lk 21,5). Tako se začne današnji evangelij. Jeruzalemski tempelj je bil za Izraelce velikega pomena. Zgradil ga je kralj Salomon v 10. stoletju, porušen pa je bil leta 587 pred Kristusom. Ko so se Izraelci vrnili iz sužnosti, so zgradili nov tempelj. Tega je kralj Herod obnovil. Obnova je potekala celih 46 let! Bil je okrašen z zlatom in srebrom, ki so ga darovali ljudje. Za te ljudi je bil tempelj bivališče Boga med ljudmi in krašenje svetišča je bilo kazalnik globoke vere v Boga. Si lahko predstavljate, kakšen šok so za poslušalce pomenile Jezusove besede, da od tega lepega in mogočnega templja ne bo ostal kamen na kamnu, ker bo uničen? »Pridejo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu,« (6) so besede, s katerimi je Jezus napovedal, da ga bodo Rimljani uničili. Po porušenju templja se je Judom zastavilo veliko vprašanje: »Kaj zdaj, ko nimamo več templja, kjer bi darovali Bogu prvine, in ne duhovnikov, ki bi darovali?«. Odgovor rabinov je bil jasen. Ker ni templja in ker ni darovanja, nam je Bog zapustil dobrodelnost. Zanimivo, da tudi muslimani trdijo podobno: »Naši obredi so naša dobra dela.« Tako se odpre novo poglavje v odnosu do Boga, ki je pomenljivo tudi za nas. Današnji evangelij namreč govori o drugem Kristusovem prihodu. Na ta prihod se pripravljamo, da ga »delamo« navzočega« na tem svetu s svojo ljubeznijo, velikodušnostjo, prijaznostjo, razumevanjem, pomočjo bližnjemu, sočutjem, prijazno ali spodbudno besedo … Neki mož je pomagal sv. Materi Tereziji v Kalkuti pri oskrbi bolnikov. Čistil je prostor, kjer je ta svetnica našega časa umivala bolnike. Rekel ji je: »Želim za vedno ostati pri vas.« Mati Terezija mu je prijazno odgovorila: »Ne, ne. To je slepilo. Vrnite se domov in cvetite tam, kjer ste bili posajeni. Sporočilo, da je vsakdo od nas Božji otrok in član velike Božje družine, je bolj potrebno v krajih, od koder prihajate, kot pa tukaj. Delati moramo majhne stvari z veliko ljubeznijo.« Večkrat se zgodi, da si pripravo na drugi Jezusov prihod predstavljamo narobe. Podobni smo omenjenemu možu, ki je želel pričevati za Božjo ljubezen, toda ne na kraju, kjer je najbolj potrebno. Današnji evangelij je zato povabilo, da prepoznamo Boga tako pri bogoslužju v svetišču, kakor da ga spoznamo tudi po bogopodobnosti v sočloveku. Človeka ne spoštujemo zato, ker bi si to zaslužil s svojim vzornim življenjem, ampak zato, ker v vsakem človeku biva Bog, saj je človekovo telo svetišče Sv. Duha. Tako bo naše življenje postalo eno samo nenehno služenje Bogu – istemu Bogu, ki biva v svetišču cerkve in v duši vsakega človeka.
»Pogovarjali so se o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in … darovi,« (Lk 21,5). Tako se začne današnji evangelij. Jeruzalemski tempelj je bil za Izraelce velikega pomena. Zgradil ga je kralj Salomon v 10. stoletju, porušen pa je bil leta 587 pred Kristusom. Ko so se Izraelci vrnili iz sužnosti, so zgradili nov tempelj. Tega je kralj Herod obnovil. Obnova je potekala celih 46 let! Bil je okrašen z zlatom in srebrom, ki so ga darovali ljudje. Za te ljudi je bil tempelj bivališče Boga med ljudmi in krašenje svetišča je bilo kazalnik globoke vere v Boga. Si lahko predstavljate, kakšen šok so za poslušalce pomenile Jezusove besede, da od tega lepega in mogočnega templja ne bo ostal kamen na kamnu, ker bo uničen? »Pridejo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu,« (6) so besede, s katerimi je Jezus napovedal, da ga bodo Rimljani uničili. Po porušenju templja se je Judom zastavilo veliko vprašanje: »Kaj zdaj, ko nimamo več templja, kjer bi darovali Bogu prvine, in ne duhovnikov, ki bi darovali?«. Odgovor rabinov je bil jasen. Ker ni templja in ker ni darovanja, nam je Bog zapustil dobrodelnost. Zanimivo, da tudi muslimani trdijo podobno: »Naši obredi so naša dobra dela.« Tako se odpre novo poglavje v odnosu do Boga, ki je pomenljivo tudi za nas. Današnji evangelij namreč govori o drugem Kristusovem prihodu. Na ta prihod se pripravljamo, da ga »delamo« navzočega« na tem svetu s svojo ljubeznijo, velikodušnostjo, prijaznostjo, razumevanjem, pomočjo bližnjemu, sočutjem, prijazno ali spodbudno besedo … Neki mož je pomagal sv. Materi Tereziji v Kalkuti pri oskrbi bolnikov. Čistil je prostor, kjer je ta svetnica našega časa umivala bolnike. Rekel ji je: »Želim za vedno ostati pri vas.« Mati Terezija mu je prijazno odgovorila: »Ne, ne. To je slepilo. Vrnite se domov in cvetite tam, kjer ste bili posajeni. Sporočilo, da je vsakdo od nas Božji otrok in član velike Božje družine, je bolj potrebno v krajih, od koder prihajate, kot pa tukaj. Delati moramo majhne stvari z veliko ljubeznijo.« Večkrat se zgodi, da si pripravo na drugi Jezusov prihod predstavljamo narobe. Podobni smo omenjenemu možu, ki je želel pričevati za Božjo ljubezen, toda ne na kraju, kjer je najbolj potrebno. Današnji evangelij je zato povabilo, da prepoznamo Boga tako pri bogoslužju v svetišču, kakor da ga spoznamo tudi po bogopodobnosti v sočloveku. Človeka ne spoštujemo zato, ker bi si to zaslužil s svojim vzornim življenjem, ampak zato, ker v vsakem človeku biva Bog, saj je človekovo telo svetišče Sv. Duha. Tako bo naše življenje postalo eno samo nenehno služenje Bogu – istemu Bogu, ki biva v svetišču cerkve in v duši vsakega človeka.
V skupnosti Bhakti Marga so pripravili srečanje z naslovom »Maha OM«, ki so ga posvetili miru. Kajti, kot poudarjajo, mir v duši je mir v svetu.
V skupnosti Bhakti Marga so pripravili srečanje z naslovom »Maha OM«, ki so ga posvetili miru. Kajti, kot poudarjajo, mir v duši je mir v svetu.
Tudi letos so se ženske in dekleta iz evangelijskih cerkva in skupnosti zbrale na »Ženski konferenci«. Za srečanje so izbrale vodilo »Stanovitne v hoji«.
Tudi letos so se ženske in dekleta iz evangelijskih cerkva in skupnosti zbrale na »Ženski konferenci«. Za srečanje so izbrale vodilo »Stanovitne v hoji«.
Maha OM in Ženska konferenca V skupnosti Bhakti Marga so pripravili srečanje z naslovom »Maha OM«, ki so ga posvetili miru. Kajti, kot poudarjajo, mir v duši je mir v svetu. Tudi letos so se ženske in dekleta iz evangelijskih cerkva in skupnosti zbrale na »Ženski konferenci«. Za srečanje so izbrale vodilo »Stanovitne v hoji«.
Maha OM in Ženska konferenca V skupnosti Bhakti Marga so pripravili srečanje z naslovom »Maha OM«, ki so ga posvetili miru. Kajti, kot poudarjajo, mir v duši je mir v svetu. Tudi letos so se ženske in dekleta iz evangelijskih cerkva in skupnosti zbrale na »Ženski konferenci«. Za srečanje so izbrale vodilo »Stanovitne v hoji«.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja.
Marsikdo se sprašuje, prej ali slej, ali mu je v življenju uspelo. In kaj pravzaprav naj bi uspelo? Nekako ne pride na dan. Radi se primerjamo z drugimi, s sosedi, ki morda »lepo«, udobno živijo. Saj pravzaprav veliko ne preverjamo, kako v resnici je pri njih. A zunanji videz to tako kaže. In moji bratje, sestre, pa moji sodelavci, moji prijatelji, znanci. Kaj vse lahko najdem, kar je tam več kot pri meni. Kaj vse imajo, česar jaz nimam, kako lažje jim je kot meni, jim gre vse kot »po maslu«. Velikokrat se sploh ne vprašamo, ali si tega res želim, kar vidim pri drugih. In ali je to resnica. Kar se prikaže, da lahko potem ponavljam primerjanje z njimi. To me spremlja v bolj ali manj pomembnih zadevah. Nekaj mi manjka, s tem občutkom, z grenkobo hodim naprej. Moje nezadovoljstvo pa lahko preraste v zverižene, sprevržene predstave, zavistne, nizke misli, ki uničujejo človekov notranji mir. Človeku najbolj škoduje lenoba, sem pred kratkim slišala. Običajna misel, ki se me je tokrat dotaknila kot neko izhodišče za razmislek. Vsak človek je na neki način ustvarjalen. Ustvarjalnost pa poživlja, me spreminja. Le prebuditi jo je treba. Pomaga razjasniti tudi razumevanje samega sebe, razumevanje svojih dejanj. Močno deluje na spomin, prečiščuje, oblikuje, preoblikuje, poglablja, raste v človeškosti. Kot bi se ob njej prebujali v dobrem, priklicali na dan, kar v meni spi. Da se osredotočim na tisto, kar še ni imelo možnosti, da se uresniči. To pa neverjetno poživlja, tudi če je naporno, prej ali slej, prinaša veselje, zadovoljstvo. Nestrpnost, nezadovoljstvo izgubi svojo ostrino, spoprimem se s svojo potjo, tistim, na kar lahko vplivam, lahko urejam. Naglica in nestrpnost današnjega časa izgubita svojo moč. Vidim nove možnosti. Jasnost omejitev je bolj realna, sprejemljiva. Če vse to delim z Bogom, Vsemogočnim Stvarnikom, tudi samega sebe začnem globlje dojemati. To je moja osebna volja, naravnanost, da bom želela delati dobro, da sem bolj pozoren na druge osebe, na to, kaj je pomembno. Odnos do sočloveka, moja človeškost, vpliva na moj odnos do Boga, kar odpira pot do ljubezni, smisla mojega življenja.
Marsikdo se sprašuje, prej ali slej, ali mu je v življenju uspelo. In kaj pravzaprav naj bi uspelo? Nekako ne pride na dan. Radi se primerjamo z drugimi, s sosedi, ki morda »lepo«, udobno živijo. Saj pravzaprav veliko ne preverjamo, kako v resnici je pri njih. A zunanji videz to tako kaže. In moji bratje, sestre, pa moji sodelavci, moji prijatelji, znanci. Kaj vse lahko najdem, kar je tam več kot pri meni. Kaj vse imajo, česar jaz nimam, kako lažje jim je kot meni, jim gre vse kot »po maslu«. Velikokrat se sploh ne vprašamo, ali si tega res želim, kar vidim pri drugih. In ali je to resnica. Kar se prikaže, da lahko potem ponavljam primerjanje z njimi. To me spremlja v bolj ali manj pomembnih zadevah. Nekaj mi manjka, s tem občutkom, z grenkobo hodim naprej. Moje nezadovoljstvo pa lahko preraste v zverižene, sprevržene predstave, zavistne, nizke misli, ki uničujejo človekov notranji mir. Človeku najbolj škoduje lenoba, sem pred kratkim slišala. Običajna misel, ki se me je tokrat dotaknila kot neko izhodišče za razmislek. Vsak človek je na neki način ustvarjalen. Ustvarjalnost pa poživlja, me spreminja. Le prebuditi jo je treba. Pomaga razjasniti tudi razumevanje samega sebe, razumevanje svojih dejanj. Močno deluje na spomin, prečiščuje, oblikuje, preoblikuje, poglablja, raste v človeškosti. Kot bi se ob njej prebujali v dobrem, priklicali na dan, kar v meni spi. Da se osredotočim na tisto, kar še ni imelo možnosti, da se uresniči. To pa neverjetno poživlja, tudi če je naporno, prej ali slej, prinaša veselje, zadovoljstvo. Nestrpnost, nezadovoljstvo izgubi svojo ostrino, spoprimem se s svojo potjo, tistim, na kar lahko vplivam, lahko urejam. Naglica in nestrpnost današnjega časa izgubita svojo moč. Vidim nove možnosti. Jasnost omejitev je bolj realna, sprejemljiva. Če vse to delim z Bogom, Vsemogočnim Stvarnikom, tudi samega sebe začnem globlje dojemati. To je moja osebna volja, naravnanost, da bom želela delati dobro, da sem bolj pozoren na druge osebe, na to, kaj je pomembno. Odnos do sočloveka, moja človeškost, vpliva na moj odnos do Boga, kar odpira pot do ljubezni, smisla mojega življenja.
Aristotel, eden izmed največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. Trdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj,« po drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen.« Dalje se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se jo površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo skupaj z njimi, čeprav zelo pogosto navijači svojih favoritov sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa to samo opazujejo. Naklonjenost se torej po Aristotlu pojavi »zaradi kake vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega.« Je začetno navdušenje, ko menimo, da se v sočloveku nahaja odlika, ki jo tudi sami cenimo. Dalje Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati neko vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa že dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega.« Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutij potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju.« Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko bomo v drugem človeku videli neko vrlino ali korist zase. Za pravo prijateljstvo pa je nasprotno značilno, da ta začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ni osnovana na koristnosti in prijetnosti.
Aristotel, eden izmed največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. Trdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj,« po drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen.« Dalje se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se jo površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo skupaj z njimi, čeprav zelo pogosto navijači svojih favoritov sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa to samo opazujejo. Naklonjenost se torej po Aristotlu pojavi »zaradi kake vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega.« Je začetno navdušenje, ko menimo, da se v sočloveku nahaja odlika, ki jo tudi sami cenimo. Dalje Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati neko vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa že dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega.« Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutij potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju.« Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko bomo v drugem človeku videli neko vrlino ali korist zase. Za pravo prijateljstvo pa je nasprotno značilno, da ta začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ni osnovana na koristnosti in prijetnosti.
Gorica in Nova Gorica počasi končujeta svoje letošnje poslanstvo kulturne prestolnice Evrope. Nataša Lang se je novembra leta 2022 pogovarjala s katoliškim duhovnikom iz koprske škofije Primožem Erjavcem, ki je takrat pripravljal skupne dejavnosti mladih kristjank in kristjanov z obeh strani meje. Pred oddajo pa najprej poslušajmo pogovor Tomaža Gerdena s katoliškim duhovnikom mag. Božom Rustjo, kako povezovanja teh mladih potekajo zdaj.
Gorica in Nova Gorica počasi končujeta svoje letošnje poslanstvo kulturne prestolnice Evrope. Nataša Lang se je novembra leta 2022 pogovarjala s katoliškim duhovnikom iz koprske škofije Primožem Erjavcem, ki je takrat pripravljal skupne dejavnosti mladih kristjank in kristjanov z obeh strani meje. Pred oddajo pa najprej poslušajmo pogovor Tomaža Gerdena s katoliškim duhovnikom mag. Božom Rustjo, kako povezovanja teh mladih potekajo zdaj.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo, kar mislimo. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Na drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je ‒ tako dela zrel in odrasel človek ‒ biti pozoren na to, kam vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti, na katere pogosto zaideta človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena izmed takih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole: »(26) Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre ‒ umre zaradi krivice, ki jo je naredil. (27) Če pa se krivični odvrne od krivičnosti in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. (28) Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je zagrešil, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi pogled morda res. TODA! Bolj se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, klije in raste v njem. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverimo? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih, ko ponižujem druge, pa je to opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre naše življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bodo zdrsnili iz pravičnosti v krivičnost, da ne bodo namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštva in nerazumevanja. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje pogumno in vztrajno.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo, kar mislimo. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Na drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je ‒ tako dela zrel in odrasel človek ‒ biti pozoren na to, kam vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti, na katere pogosto zaideta človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena izmed takih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole: »(26) Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre ‒ umre zaradi krivice, ki jo je naredil. (27) Če pa se krivični odvrne od krivičnosti in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. (28) Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je zagrešil, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi pogled morda res. TODA! Bolj se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, klije in raste v njem. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverimo? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih, ko ponižujem druge, pa je to opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre naše življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bodo zdrsnili iz pravičnosti v krivičnost, da ne bodo namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštva in nerazumevanja. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje pogumno in vztrajno.
Spoštovani, zgodba govori o dečku, ki je bil strasten zbiralec steklenih kroglic, frnikol. Živel je poleg deklice, ki je imela veliko sladkarij. Rekla mu je: »Če mi boš dal vse svoje frnikole, ti bom dala vse svoje sladkarije.« Deček je o tem razmišljal vso noč. Naslednji dan je skril nekaj svojih frnikol pod posteljo, druge frnikole pa je dal deklici v zameno za njene sladkarije. Naslednjo noč spet ni mogel spati; tako nesrečen je bil. Vso noč se je premetaval v postelji. Kaj mislite, da ga je tako skrbelo in vznemirjalo? Razmišljal je o tem, ali mu je deklica res dala vse svoje sladkarije. Zanimivo, kajne, namesto da bi ga pekla vest, ker ji on ni dal vseh svojih frnikol. V odnosu do Boga in bližnjih sem podoben temu dečku. Od Boga in od drugih pričakujem in celo zahtevam vse, sam pa ne dajem vsega, ne da bi me pri tem pekla vest in bi me bilo sram. Apostol Pavel je zapisal, da Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril (Rim 8,32)? Kristjanov poklic, poslanstvo vsakega kristjana mora biti ljubezen. Ko so starega puščavnika vprašali, kaj je treba storiti, da bi bili odrešeni, je odgovoril: »Ljubiti.« Ljubiti moram s čisto ljubeznijo, kajti greh je vse, kar je proti ljubezni. V gozdovih severne Evrope živi majhna žival, imenovana hermelin, ki je pozimi znana po svojem snežno belem krznu. Hermelin varuje svoj beli plašč pred umazanijo nagonsko, kar lovci na krzno izkoristijo. Hermelinom ne nastavljajo zank, ampak najdejo njihov dom, nakar vhod votline v skali ali v duplu drevesa namažejo z umazanijo. Nato spustijo lovske pse, ki hermeline preganjajo. Prestrašene živali bežijo proti svojemu domu, a zaradi umazanije na vhodu vanj nočejo vstopiti. Raje obstojijo in dovolijo, da jih ujamejo psi, samo da ne bi umazali svojega belega krzna. Ohranitev čistosti jim pomeni več kot življenje. Tako je tudi z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Drži, kar je o krščanski ljubezni zapisala Mati Terezija: »Sad vere je ljubezen v čistem srcu, sad čiste ljubezni pa je služenje.« Jezus je postavil ljubezen do Boga in bližnjega v središče; ti dve ljubezni sta neločljivi. Božji obraz vidim na obrazu bližnjega. Ljubezen je edino merilo vere. Drži, da Bog ne potrebuje naših dobrih del, a jih potrebujejo naši bližnji. Kristjan ne živi zase, ampak za Kristusa in bližnje.
Spoštovani, zgodba govori o dečku, ki je bil strasten zbiralec steklenih kroglic, frnikol. Živel je poleg deklice, ki je imela veliko sladkarij. Rekla mu je: »Če mi boš dal vse svoje frnikole, ti bom dala vse svoje sladkarije.« Deček je o tem razmišljal vso noč. Naslednji dan je skril nekaj svojih frnikol pod posteljo, druge frnikole pa je dal deklici v zameno za njene sladkarije. Naslednjo noč spet ni mogel spati; tako nesrečen je bil. Vso noč se je premetaval v postelji. Kaj mislite, da ga je tako skrbelo in vznemirjalo? Razmišljal je o tem, ali mu je deklica res dala vse svoje sladkarije. Zanimivo, kajne, namesto da bi ga pekla vest, ker ji on ni dal vseh svojih frnikol. V odnosu do Boga in bližnjih sem podoben temu dečku. Od Boga in od drugih pričakujem in celo zahtevam vse, sam pa ne dajem vsega, ne da bi me pri tem pekla vest in bi me bilo sram. Apostol Pavel je zapisal, da Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril (Rim 8,32)? Kristjanov poklic, poslanstvo vsakega kristjana mora biti ljubezen. Ko so starega puščavnika vprašali, kaj je treba storiti, da bi bili odrešeni, je odgovoril: »Ljubiti.« Ljubiti moram s čisto ljubeznijo, kajti greh je vse, kar je proti ljubezni. V gozdovih severne Evrope živi majhna žival, imenovana hermelin, ki je pozimi znana po svojem snežno belem krznu. Hermelin varuje svoj beli plašč pred umazanijo nagonsko, kar lovci na krzno izkoristijo. Hermelinom ne nastavljajo zank, ampak najdejo njihov dom, nakar vhod votline v skali ali v duplu drevesa namažejo z umazanijo. Nato spustijo lovske pse, ki hermeline preganjajo. Prestrašene živali bežijo proti svojemu domu, a zaradi umazanije na vhodu vanj nočejo vstopiti. Raje obstojijo in dovolijo, da jih ujamejo psi, samo da ne bi umazali svojega belega krzna. Ohranitev čistosti jim pomeni več kot življenje. Tako je tudi z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Drži, kar je o krščanski ljubezni zapisala Mati Terezija: »Sad vere je ljubezen v čistem srcu, sad čiste ljubezni pa je služenje.« Jezus je postavil ljubezen do Boga in bližnjega v središče; ti dve ljubezni sta neločljivi. Božji obraz vidim na obrazu bližnjega. Ljubezen je edino merilo vere. Drži, da Bog ne potrebuje naših dobrih del, a jih potrebujejo naši bližnji. Kristjan ne živi zase, ampak za Kristusa in bližnje.
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih po večini niti ne zavedamo. O tem sem začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, pa jo je dobila mlajša. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da z njo nekaj ni čisto v redu. Takrat so namreč levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato zanjo veljajo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niso dali niti malo povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada zares k družini. Še sreča, da je zdaj to povedala. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v njej. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni pa se je ta njena pripoved zdela zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa do smrti ne govorijo o tem? Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, koliko ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na različnih področjih, v različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič povedal, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati tako zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se jih zavedamo, bomo morda katerega preprečili. Vsem pa se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih po večini niti ne zavedamo. O tem sem začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, pa jo je dobila mlajša. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da z njo nekaj ni čisto v redu. Takrat so namreč levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato zanjo veljajo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niso dali niti malo povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada zares k družini. Še sreča, da je zdaj to povedala. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v njej. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni pa se je ta njena pripoved zdela zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa do smrti ne govorijo o tem? Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, koliko ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na različnih področjih, v različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič povedal, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati tako zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se jih zavedamo, bomo morda katerega preprečili. Vsem pa se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
Pesem »Hvala ti« sta izvedla Ana in Tomaž Plahutnik. Avtor glasbe in besedila je Milče Stegu.
Pesem »Hvala ti« sta izvedla Ana in Tomaž Plahutnik. Avtor glasbe in besedila je Milče Stegu.
Ob praznovanju zahvalne nedelje bomo razmišljali o hvaležnosti, vrednoti, ki jo v vsakdanu vse prevečkrat spregledamo. Kljub temu, da živimo v kulturi obilja, ko imamo več kot kdaj prej, pogosto naletimo na duha pritoževanja in nezadovoljstva. Hvaležnost se zdi samoumevna, a v resnici zahteva pozornost, ponižnost in odprto srce. V oddaji bomo spregovorili o tem, ali se jo da privzgojiti, kako jo negovati ter kako hvaležno srce spreminja naš pogled na svet.
Ob praznovanju zahvalne nedelje bomo razmišljali o hvaležnosti, vrednoti, ki jo v vsakdanu vse prevečkrat spregledamo. Kljub temu, da živimo v kulturi obilja, ko imamo več kot kdaj prej, pogosto naletimo na duha pritoževanja in nezadovoljstva. Hvaležnost se zdi samoumevna, a v resnici zahteva pozornost, ponižnost in odprto srce. V oddaji bomo spregovorili o tem, ali se jo da privzgojiti, kako jo negovati ter kako hvaležno srce spreminja naš pogled na svet.
Hvaležnost je notranja drža in čustvo, s katerim človek prepoznava in ceni dobro, ki ga prejema. Pomeni, da se zavemo, da ničesar nimamo samo po lastni zaslugi, temveč je naše življenje polno darov, pomoči, priložnosti in ljubezni, ki prihajajo od zunaj. Upokojenka Anica Šušteršič na prehojeno pot gleda s hvaležnostjo, čeprav ni bila vedno rožnata.
Hvaležnost je notranja drža in čustvo, s katerim človek prepoznava in ceni dobro, ki ga prejema. Pomeni, da se zavemo, da ničesar nimamo samo po lastni zaslugi, temveč je naše življenje polno darov, pomoči, priložnosti in ljubezni, ki prihajajo od zunaj. Upokojenka Anica Šušteršič na prehojeno pot gleda s hvaležnostjo, čeprav ni bila vedno rožnata.
Na zahvalno nedeljo se lahko spomnimo tudi na številne vrline, ki jih imamo ali pa si jih prizadevamo doseči v vsakdanjem življenju, tudi zato, da bi na svet gledali bolj vedro in bili hvaležni za vse, kar nam je bilo in nam je dano. In prav hvaležnost je ena od temeljnih človeških vrlin. Zato poglejmo, kako jo gojimo ali krepimo in kaj v krščanstvu o hvaležnosti pravi Sveto pismo.
Na zahvalno nedeljo se lahko spomnimo tudi na številne vrline, ki jih imamo ali pa si jih prizadevamo doseči v vsakdanjem življenju, tudi zato, da bi na svet gledali bolj vedro in bili hvaležni za vse, kar nam je bilo in nam je dano. In prav hvaležnost je ena od temeljnih človeških vrlin. Zato poglejmo, kako jo gojimo ali krepimo in kaj v krščanstvu o hvaležnosti pravi Sveto pismo.
Ob praznovanju zahvalne nedelje razmišljamo o hvaležnosti, vrednoti, ki jo v vsakdanjem življenju vse prevečkrat spregledamo. Kljub temu, da živimo v kulturi obilja, ko imamo več kot kdaj prej, pogosto naletimo na duha pritoževanja in nezadovoljstva. Hvaležnost se zdi samoumevna, a v resnici zahteva pozornost, ponižnost in odprto srce.
Ob praznovanju zahvalne nedelje razmišljamo o hvaležnosti, vrednoti, ki jo v vsakdanjem življenju vse prevečkrat spregledamo. Kljub temu, da živimo v kulturi obilja, ko imamo več kot kdaj prej, pogosto naletimo na duha pritoževanja in nezadovoljstva. Hvaležnost se zdi samoumevna, a v resnici zahteva pozornost, ponižnost in odprto srce.
Nikodemovi večeri so namenjeni informiranju, izobraževanju in pogovoru katoliških laikov o pomembnih temah v Cerkvi in družbi. V organizaciji Katoliške mladine so prejšnji teden potekali v Ljubljani. Letos so imeli naslov Čas za spravo.
Nikodemovi večeri so namenjeni informiranju, izobraževanju in pogovoru katoliških laikov o pomembnih temah v Cerkvi in družbi. V organizaciji Katoliške mladine so prejšnji teden potekali v Ljubljani. Letos so imeli naslov Čas za spravo.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Leskovec pri Krškem.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Leskovec pri Krškem.
Na zahvalno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem. Mašuje župnik Jakob Trček, poje mladinski pevski zbor. Na orgle igra Anita Grm.
Na zahvalno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem. Mašuje župnik Jakob Trček, poje mladinski pevski zbor. Na orgle igra Anita Grm.
Te Deum laudamus ali Tebe Boga, hvalimo je latinska krščanska himna, ki naj bi nastala okrog leta 500 in jo danes uvrščamo pod ambrozijanski koral, čeprav je avtorstvo sv. Ambroža malo verjetno. Skozi stoletja je besedilo omenjene himne navdihnilo mnogo glasbenih ustvarjalcev, ne le najbolj znanih, imenitne skladbe so ustvarili tudi manj znani ali nepoznani avtorji.
Te Deum laudamus ali Tebe Boga, hvalimo je latinska krščanska himna, ki naj bi nastala okrog leta 500 in jo danes uvrščamo pod ambrozijanski koral, čeprav je avtorstvo sv. Ambroža malo verjetno. Skozi stoletja je besedilo omenjene himne navdihnilo mnogo glasbenih ustvarjalcev, ne le najbolj znanih, imenitne skladbe so ustvarili tudi manj znani ali nepoznani avtorji.
Pred kratkim je Papež Leon XIV, predstavil prvo apostolsko spodbudo in sicer dokument na temo služenja ubogim, v katerih obrazu najdemo »trpljenje nedolžnih«. Gost oddaje je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, ki je z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.
Pred kratkim je Papež Leon XIV, predstavil prvo apostolsko spodbudo in sicer dokument na temo služenja ubogim, v katerih obrazu najdemo »trpljenje nedolžnih«. Gost oddaje je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, ki je z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.
Prerok Ezekijel je imel težavo s svojim ljudstvom, ki je bilo še vedno v babilonski sužnosti. Njegovi rojaki so postajali nestrpni in so se spraševali, kdaj bo vendar napočil čas, da pojdejo domov, kakor so že napovedovali drugi preroki pred njim. Ezekijel bi jih rad potolažil in okrepil, da bi pogumno nadaljevali očiščevanje svojih src in utrdili upanje na čudoviti dan svobode, ki bo zagotovo napočil. Zato jim je razgrnil svoja videnja, ki mu jih je pošiljal Bog in so bila polna novih dogodkov. Videc je namreč slutil na novo pozidan tempelj, v katerem se dogajajo čudežne stvari. Iz njega je privrel vrelec čiste vode; najprej je tekel proti vzhodu, potem še proti zahodu, se pravi, da je šlo za vodo, ki naj bi se razlila po vsem svetu. Ta voda ni le očiščevala, ampak prinašala novo življenje, zato naj bi celo mrtve vode oživele. Prerok je mislil najprej na Mrtvo morje, ki je bilo tako močno slano, da v njem ni bilo nikakršnih rib. Tempeljska voda bo oživila to Mrtvo morje in prinesla novo življenje. V tej podobi je velika simbolika. Narod, ki je postal nerodoviten in je usahnilo upanje, da bo pričeval za živo Božjo besedo, bo nenadoma oživel. Znova bo postal zgovoren in z radostjo pričeval za novo življenje. Če bo tempeljska voda pritekla do puščave in prinesla novo življenje, bo to čudovito sporočilo, da je za Boga vse mogoče, tudi to, da oživi svoje ljudstvo in mu podari novo veselje nad življenjem ter izroči novo poslanstvo, tokrat za vse narode. Toda ne pozabimo, gladina Mrtvega morja je še nižja kot raven vsakega drugega morja. Strokovnjaki govore o depresiji, se pravi o spuščanju v globino zemlje, iz katere ne vznikne več pitna talnica. Toda Bog nas pride iskat tudi v globino človeškega obupa in nam prinaša svežino novih radosti. Prvi kristjani so takoj razumeli, da je živa voda Kristusov krst, ki ni samo očiščevalen, podobno kot Kristusovo očiščenje Jeruzalemskega templja, ko je Kristus iz njega izgnal pohlepne prekupčevalce. Krstna voda namreč prinaša tudi novo življenje, življenje ljubezni, odpuščanja in novega upanja. In če ta tempeljska voda teče tudi na zahod, to pomeni, da bodo tudi drugi narodi deležni Kristusovega novega veselja in upanja. Res je, da je tudi naša zahodna civilizacija, ki izvira iz krščanstva, danes potrebna novega očiščenja, predvsem pa hrepeni po novem veselju nad življenjem in upanju, da je dobri Bog, Bog življenja, vedno z nami.
Prerok Ezekijel je imel težavo s svojim ljudstvom, ki je bilo še vedno v babilonski sužnosti. Njegovi rojaki so postajali nestrpni in so se spraševali, kdaj bo vendar napočil čas, da pojdejo domov, kakor so že napovedovali drugi preroki pred njim. Ezekijel bi jih rad potolažil in okrepil, da bi pogumno nadaljevali očiščevanje svojih src in utrdili upanje na čudoviti dan svobode, ki bo zagotovo napočil. Zato jim je razgrnil svoja videnja, ki mu jih je pošiljal Bog in so bila polna novih dogodkov. Videc je namreč slutil na novo pozidan tempelj, v katerem se dogajajo čudežne stvari. Iz njega je privrel vrelec čiste vode; najprej je tekel proti vzhodu, potem še proti zahodu, se pravi, da je šlo za vodo, ki naj bi se razlila po vsem svetu. Ta voda ni le očiščevala, ampak prinašala novo življenje, zato naj bi celo mrtve vode oživele. Prerok je mislil najprej na Mrtvo morje, ki je bilo tako močno slano, da v njem ni bilo nikakršnih rib. Tempeljska voda bo oživila to Mrtvo morje in prinesla novo življenje. V tej podobi je velika simbolika. Narod, ki je postal nerodoviten in je usahnilo upanje, da bo pričeval za živo Božjo besedo, bo nenadoma oživel. Znova bo postal zgovoren in z radostjo pričeval za novo življenje. Če bo tempeljska voda pritekla do puščave in prinesla novo življenje, bo to čudovito sporočilo, da je za Boga vse mogoče, tudi to, da oživi svoje ljudstvo in mu podari novo veselje nad življenjem ter izroči novo poslanstvo, tokrat za vse narode. Toda ne pozabimo, gladina Mrtvega morja je še nižja kot raven vsakega drugega morja. Strokovnjaki govore o depresiji, se pravi o spuščanju v globino zemlje, iz katere ne vznikne več pitna talnica. Toda Bog nas pride iskat tudi v globino človeškega obupa in nam prinaša svežino novih radosti. Prvi kristjani so takoj razumeli, da je živa voda Kristusov krst, ki ni samo očiščevalen, podobno kot Kristusovo očiščenje Jeruzalemskega templja, ko je Kristus iz njega izgnal pohlepne prekupčevalce. Krstna voda namreč prinaša tudi novo življenje, življenje ljubezni, odpuščanja in novega upanja. In če ta tempeljska voda teče tudi na zahod, to pomeni, da bodo tudi drugi narodi deležni Kristusovega novega veselja in upanja. Res je, da je tudi naša zahodna civilizacija, ki izvira iz krščanstva, danes potrebna novega očiščenja, predvsem pa hrepeni po novem veselju nad življenjem in upanju, da je dobri Bog, Bog življenja, vedno z nami.
Slovensko društvo Hospic: »Do kdaj živim?« »Brez zavedanja minljivosti ne zmoremo biti zares globoko hvaležni za življenje.« S temi besedami so prostovoljci Slovenskega društva Hospic pospremili izkustveno delavnico z naslovom »Do kdaj živim?«. Generalko življenja, kot so jo poimenovali, so pripravili konec oktobra na Trgu republike v Ljubljani.
Slovensko društvo Hospic: »Do kdaj živim?« »Brez zavedanja minljivosti ne zmoremo biti zares globoko hvaležni za življenje.« S temi besedami so prostovoljci Slovenskega društva Hospic pospremili izkustveno delavnico z naslovom »Do kdaj živim?«. Generalko življenja, kot so jo poimenovali, so pripravili konec oktobra na Trgu republike v Ljubljani.
“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebični ljudje v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo vsi nekoliko sebični; to je naša narava. Je kdo bolj sebičen od dojenčka? Kar šteje, je torej, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni misliti o sebi manj, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot pa za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, na katere lahko pokažemo svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari na enak način. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uresniči vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda prav tako po navadi to tudi ne drži. Prvi korak do izoblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je to, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas pogosto drži denar. Potem so tukaj še vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za neko stvar, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko čemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v svoji okolici, naj storijo enako. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko za vse. Morda lahko postanete komu mentor in prenesete nanj svoje znanje ali pa s tem, kar znate izdelati z rokami, komu močno olajšate življenje. In ne nazadnje je tu še čas. Prav je, da ne razmišljamo samo o denarju in sposobnosti, ampak tudi o podarjanju svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Ste v njem načrtovali čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je neopažen ali spregledan, lahko življenje tega človeka močno izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste tako postali bolj celoviti in skrbni. In še nekaj je: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da izboljša svet, dobi nepričakovane prednosti!
“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebični ljudje v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo vsi nekoliko sebični; to je naša narava. Je kdo bolj sebičen od dojenčka? Kar šteje, je torej, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni misliti o sebi manj, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot pa za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, na katere lahko pokažemo svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari na enak način. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uresniči vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda prav tako po navadi to tudi ne drži. Prvi korak do izoblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je to, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas pogosto drži denar. Potem so tukaj še vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za neko stvar, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko čemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v svoji okolici, naj storijo enako. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko za vse. Morda lahko postanete komu mentor in prenesete nanj svoje znanje ali pa s tem, kar znate izdelati z rokami, komu močno olajšate življenje. In ne nazadnje je tu še čas. Prav je, da ne razmišljamo samo o denarju in sposobnosti, ampak tudi o podarjanju svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Ste v njem načrtovali čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je neopažen ali spregledan, lahko življenje tega človeka močno izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste tako postali bolj celoviti in skrbni. In še nekaj je: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da izboljša svet, dobi nepričakovane prednosti!
Tudi sanje so lahko pomemben del duhovnosti. O tem njihovem vidiku se je Robert Kralj pogovarjal s katoliškim duhovnikom, jezuitom Damjanom Ristićem. Oddaja je bila posneta leta 2019.
Tudi sanje so lahko pomemben del duhovnosti. O tem njihovem vidiku se je Robert Kralj pogovarjal s katoliškim duhovnikom, jezuitom Damjanom Ristićem. Oddaja je bila posneta leta 2019.
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo, da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih. To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame vse telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skozi vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni treba preplezati nevarnih sten in hribov, ni treba preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Treba je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo, da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih. To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame vse telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skozi vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni treba preplezati nevarnih sten in hribov, ni treba preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Treba je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Opazila sem, da se mi s stropa v loku pozibava tanko tanka pajčevina. Vzbudila mi je različne misli, ob njih sem nazadnje nanjo pozabila. Zagledam jo spet naslednji dan. Ampak spremenjeno. Nič večjo, nič manjšo, le bolj vidno. Spet razne misli in spet pozaba in še daleč do omela. Nov dan. Isti lok pajčevine, zdaj že izrazit. In misel preskoči naprej: počakaj do konca tedna. Počakam, opazovaje seveda. V nekaj dnevih je tanko tanka pajkova svilena nitka postala vrv. Sivo črna, debela, težka od prahu. Pod stropom, ne kje v komaj opaznem kotu. Saj moji stropi so vsi beli in so videti čisti. Videti. Da je tam toliko prahu in nesnage? Da, kadar se skozi okenska stekla usuje sončna luč, takrat pa po prostoru res vse pleše. Pravo vesolje mikro prahu. A vse to, da mi noč in dan in že dolga leta seda na pljuča? Pajkova nit mi zdaj ne da več miru. Zbudi tudi spomin na gimnazijskega profesorja, znanega pajkologa znanstvenika. Eno samo uro je nadomeščal v našem razredu, a se je takoj razgovoril o pajkih. Daleč več kot pred pol stoletja je povedal natančno to, kar sem lani slišala v dokumentarni oddaji o pajčevinah. O najnajnajplemenitejši svili s tega sveta. Razlika med tv govorcem in onim profesorjem je bila zgolj v tem, da je dokumentarec zagotavljal skorajšnji tekstil iz pajčjih produktov, naš pajkolog je pa dejal, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekaterih dam«. Dobesedno sem si to zapomnila. Pajkolog počiva v zemlji, napredek, ki ga je bil napovedal, pa je zdaj tu. Toda ona zaprašena pajčevina pod stropom! Jaz zaradi nje menda ne bom usodno zbolela. Mislim pa na delavce, na težake, ki morajo pri delu za kruh vdihavati kaj vem kako strupene delce kaj vem katerih snovi, recimo apna ali pa azbesta. Saj je raba le-tega že strogo prepovedana, nahajališča pa niso povsod opuščena; še več: azbest gre v izvoz; le kam drugam kot v Tretji svet. Smrtonosni lok je tako razpet iz najbolj bogatega v najbolj revni del Zelenega planeta. Pajek nima nič pri tem, človek pa veliko. Sveto pismo pravi, da je ta ustvarjen le »malo niže od angelov«. A se je spridil. Rada bi mu napovedala svilnato preobleko nazaj v človečnost.
Opazila sem, da se mi s stropa v loku pozibava tanko tanka pajčevina. Vzbudila mi je različne misli, ob njih sem nazadnje nanjo pozabila. Zagledam jo spet naslednji dan. Ampak spremenjeno. Nič večjo, nič manjšo, le bolj vidno. Spet razne misli in spet pozaba in še daleč do omela. Nov dan. Isti lok pajčevine, zdaj že izrazit. In misel preskoči naprej: počakaj do konca tedna. Počakam, opazovaje seveda. V nekaj dnevih je tanko tanka pajkova svilena nitka postala vrv. Sivo črna, debela, težka od prahu. Pod stropom, ne kje v komaj opaznem kotu. Saj moji stropi so vsi beli in so videti čisti. Videti. Da je tam toliko prahu in nesnage? Da, kadar se skozi okenska stekla usuje sončna luč, takrat pa po prostoru res vse pleše. Pravo vesolje mikro prahu. A vse to, da mi noč in dan in že dolga leta seda na pljuča? Pajkova nit mi zdaj ne da več miru. Zbudi tudi spomin na gimnazijskega profesorja, znanega pajkologa znanstvenika. Eno samo uro je nadomeščal v našem razredu, a se je takoj razgovoril o pajkih. Daleč več kot pred pol stoletja je povedal natančno to, kar sem lani slišala v dokumentarni oddaji o pajčevinah. O najnajnajplemenitejši svili s tega sveta. Razlika med tv govorcem in onim profesorjem je bila zgolj v tem, da je dokumentarec zagotavljal skorajšnji tekstil iz pajčjih produktov, naš pajkolog je pa dejal, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekaterih dam«. Dobesedno sem si to zapomnila. Pajkolog počiva v zemlji, napredek, ki ga je bil napovedal, pa je zdaj tu. Toda ona zaprašena pajčevina pod stropom! Jaz zaradi nje menda ne bom usodno zbolela. Mislim pa na delavce, na težake, ki morajo pri delu za kruh vdihavati kaj vem kako strupene delce kaj vem katerih snovi, recimo apna ali pa azbesta. Saj je raba le-tega že strogo prepovedana, nahajališča pa niso povsod opuščena; še več: azbest gre v izvoz; le kam drugam kot v Tretji svet. Smrtonosni lok je tako razpet iz najbolj bogatega v najbolj revni del Zelenega planeta. Pajek nima nič pri tem, človek pa veliko. Sveto pismo pravi, da je ta ustvarjen le »malo niže od angelov«. A se je spridil. Rada bi mu napovedala svilnato preobleko nazaj v človečnost.
Za dobro jutro, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vam želim, da bi imeli danes res srečo in ne naleteli na koga, ki misli, da je sam na svetu. Včeraj sem brez kakršnih koli obveznosti pohajal po mestu. Nič hudega sluteč sem mirno opazoval tujce, ki so občudovali meni čisto vsakdanje stvari. Slišiš lahko take in drugačne govorice in ob tem sem se spraševal, le kaj privlači te ljudi, da tako zavzeto letajo za svojimi vodiči po razgreti Ljubljani. Nenadoma zaslišim klicanje svojega imena. Brez skrbi: nisem postal mestna znamenitost, noben vodič me ni omenjal, le znanec, ki ga že nekaj časa nisem srečal, me je v množici prepoznal. Nikamor se mi ni mudilo, zato mi je bila družba sprva prijetna. Našla sva prostor, kjer bova lahko v miru popila kavo. Zanimalo me je, kako kaj živi, kaj počne, kaj načrtuje in kakšni so njegovi pogledi na trenutno dogajanje. Ulila se je ploha in ne tista z neba, ampak tista polna besed. Najprej so bili na vrsti njegovi uspehi. Vsemogoči dosežki, za katere nisem niti vedel, da ostajajo, so se živahno risali pred mano. Ko je to pošlo in nisem več kazal tistega začetnega navdušenja, so prišle bolezni in težave. Še dobro, da si nisem zapomnil vseh bolezni, ki so ga doletele, saj bi po tako natančnem naštevanju simptomov morda še pri sebi odkril kakšno. Ob tako podrobnem opisu grem staviti, da bi vsak izmed nas lahko prepoznal kakšno vsaj začetno stanje obolenja. Ker me tudi bolezni in težave niso več pritegnile, se je začelo z opisi ljudi, s katerimi mora živeti. Bojim se, da bo Dantejev Pekel šel v pozabo. Moj sogovornik je svoje bližnje risal v tako peklenskih podobah, da je še mene kljub vročini pošteno zmrazilo. Sami veste, da ni bilo treba mojega sogovornika kaj spraševati, še manj sem ob njem sam prišel na vrsto, da bi kaj povedal. Zdelo se mi je, da bo le kavarna imela od tega korist, saj je bila ena kava bistveno premalo, da bi moj sogovornik vse povedal. Vem, da ni lepo lagati, a kaj drugega mi ni preostalo. Začel sem pogledovati na uro in ob množici besed z druge strani mize le izdavil, da se mi mudi drugam. Se ve, da je bil ta 'drugam' le izhod v sili, saj rad poslušam, a samo tam, kjer je kaj prostora tudi zame. Gotovo takih gostobesednežev ne bomo spreobrnili. Sebi in vam danes vseeno želim, da bi zmogli svojim sogovornikom pustiti, da pridejo vsaj malo do besede. Ne le, da se bomo med seboj bolje razumeli, tudi dan bo vsem nam lepši.
Za dobro jutro, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vam želim, da bi imeli danes res srečo in ne naleteli na koga, ki misli, da je sam na svetu. Včeraj sem brez kakršnih koli obveznosti pohajal po mestu. Nič hudega sluteč sem mirno opazoval tujce, ki so občudovali meni čisto vsakdanje stvari. Slišiš lahko take in drugačne govorice in ob tem sem se spraševal, le kaj privlači te ljudi, da tako zavzeto letajo za svojimi vodiči po razgreti Ljubljani. Nenadoma zaslišim klicanje svojega imena. Brez skrbi: nisem postal mestna znamenitost, noben vodič me ni omenjal, le znanec, ki ga že nekaj časa nisem srečal, me je v množici prepoznal. Nikamor se mi ni mudilo, zato mi je bila družba sprva prijetna. Našla sva prostor, kjer bova lahko v miru popila kavo. Zanimalo me je, kako kaj živi, kaj počne, kaj načrtuje in kakšni so njegovi pogledi na trenutno dogajanje. Ulila se je ploha in ne tista z neba, ampak tista polna besed. Najprej so bili na vrsti njegovi uspehi. Vsemogoči dosežki, za katere nisem niti vedel, da ostajajo, so se živahno risali pred mano. Ko je to pošlo in nisem več kazal tistega začetnega navdušenja, so prišle bolezni in težave. Še dobro, da si nisem zapomnil vseh bolezni, ki so ga doletele, saj bi po tako natančnem naštevanju simptomov morda še pri sebi odkril kakšno. Ob tako podrobnem opisu grem staviti, da bi vsak izmed nas lahko prepoznal kakšno vsaj začetno stanje obolenja. Ker me tudi bolezni in težave niso več pritegnile, se je začelo z opisi ljudi, s katerimi mora živeti. Bojim se, da bo Dantejev Pekel šel v pozabo. Moj sogovornik je svoje bližnje risal v tako peklenskih podobah, da je še mene kljub vročini pošteno zmrazilo. Sami veste, da ni bilo treba mojega sogovornika kaj spraševati, še manj sem ob njem sam prišel na vrsto, da bi kaj povedal. Zdelo se mi je, da bo le kavarna imela od tega korist, saj je bila ena kava bistveno premalo, da bi moj sogovornik vse povedal. Vem, da ni lepo lagati, a kaj drugega mi ni preostalo. Začel sem pogledovati na uro in ob množici besed z druge strani mize le izdavil, da se mi mudi drugam. Se ve, da je bil ta 'drugam' le izhod v sili, saj rad poslušam, a samo tam, kjer je kaj prostora tudi zame. Gotovo takih gostobesednežev ne bomo spreobrnili. Sebi in vam danes vseeno želim, da bi zmogli svojim sogovornikom pustiti, da pridejo vsaj malo do besede. Ne le, da se bomo med seboj bolje razumeli, tudi dan bo vsem nam lepši.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o poštenosti. Vsak bi si moral prizadevati zanjo.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o poštenosti. Vsak bi si moral prizadevati zanjo.
V teh dneh bolj pogosto razmišljamo o pokojnih pa tudi morda o eshatoloških vprašanjih, o veri v vstajenje. O krščanskih pogledih na prehod iz tuzemskega v večno življenje bo spregovoril predavatelj na Teološki fakulteti dr. Simon Malmenvall.
V teh dneh bolj pogosto razmišljamo o pokojnih pa tudi morda o eshatoloških vprašanjih, o veri v vstajenje. O krščanskih pogledih na prehod iz tuzemskega v večno življenje bo spregovoril predavatelj na Teološki fakulteti dr. Simon Malmenvall.
Zaradi praznično obarvanega konca tedna bomo v tokratni oddaji govorili o dnevu reformacije ter prazniku vseh svetih oziroma dnevu spomina na umrle. V goste prihaja dr. Aleksander Erniša, ki je bil 28. junija izvoljen za novega škofa Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in bo svoj šestletni mandat začel 30. novembra. Dotaknili se bomo tudi vprašanja, zakaj je dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja civilizacijski dolg ter nujen korak našega naroda na poti v boljšo prihodnost.
Zaradi praznično obarvanega konca tedna bomo v tokratni oddaji govorili o dnevu reformacije ter prazniku vseh svetih oziroma dnevu spomina na umrle. V goste prihaja dr. Aleksander Erniša, ki je bil 28. junija izvoljen za novega škofa Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in bo svoj šestletni mandat začel 30. novembra. Dotaknili se bomo tudi vprašanja, zakaj je dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja civilizacijski dolg ter nujen korak našega naroda na poti v boljšo prihodnost.
Po desetletjih ideoloških in političnih prerekanj o pravici do pokopa žrtev revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej ta zgodba še ni zaključena v prid civilizacijski in moralni pravici za dostojen pokop in spomin na žrtve, predvsem za njihove svojce, ki so živi. Ob dnevu vseh svetih, ko se spominjamo tudi njih, poglejmo, kakšno je trenutno stanje na tem področju.
Po desetletjih ideoloških in političnih prerekanj o pravici do pokopa žrtev revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej ta zgodba še ni zaključena v prid civilizacijski in moralni pravici za dostojen pokop in spomin na žrtve, predvsem za njihove svojce, ki so živi. Ob dnevu vseh svetih, ko se spominjamo tudi njih, poglejmo, kakšno je trenutno stanje na tem področju.