Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se številne stvari izvotlijo, tako se številne stvari izpraznijo, tako se številne stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse druge odnose, na vse preostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se številne stvari izvotlijo, tako se številne stvari izpraznijo, tako se številne stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse druge odnose, na vse preostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Ob novem letu si zaželimo sreče, zdravja in da bi se nam izpolnile naše skrite želje. Po teh željah drug drugega ne upamo izpraševati, saj so lahko nekaj zelo intimnega, pa vendar si jih v velikodušnosti svojega srca privoščimo. Zanimivo je, da je današnji dan v cerkvenem koledarju razglašen za dan miru. To pomeni, da si od vseh lepih želja vendar najbolj zaželimo prav miru. Mir pa v svetopisemski govorici ne pomeni le odsotnosti vojn, nasilja in pomanjkanja. Biblični mir je znamenje veselja in radosti, ko se otroci lahko brezskrbno podijo po naših mestnih ulicah ali pa podeželskih senožetih. Znamenje miru je med izvoljenim ljudstvom pomenilo, da so lahko obhajali svatbe, ki so naznanjale, da bodo med njimi vzklile srečne družine, te, ki prinašajo novo življenje in naznanjajo prihodnost. Mir je Judom pomenil, da bodo lahko tudi svobodno obhajali slovesno bogoslužje v templju in slavili dobrega in pravičnega Boga. Sreča bo vladala povsod in je bo dovolj za vse ljudi, tudi za tujce, ki bivajo med njimi, posebno pa za brezpravne vdove in onemogle sirote. Po Drugem vatikanskem koncilu pa smo današnji dan prav tako razglasili kot praznik Božje Matere Marije. Marija je simbol Matere, ki bedi nad vsemi svojimi otroki in jim zagotavlja gostoljubje, zavetje in jih hkrati opogumlja za življenje. Prav ta pogum vsi potrebujemo, da bi dosegli mir, o katerem danes govorimo. Za mir je pogosto potrebno več poguma kot za nasilje. Potrebujemo pogum, da bi vzpostavili pravičnejšo družbo in da bi zagotovili spoštovanje vsakemu posamezniku in narodu. Prav zavest, da smo vsi otroci Nebeške Matere, lahko pomaga, da drug drugega najprej sprejmemo kot brata in sestro in ne kot tekmeca in še manj kot sovražnika. Navsezadnje pa je tudi v našem spominu, da smo današnji dan včasih praznovali kot praznik Obrezovanja Gospodovega. To je bil starozavezni obred, ki ga naši starejši bratje Judje poznajo še danes. Ima pa podobno vlogo kot naš krščanski krst. Gre namreč zato, da otroka sprejmemo kot člana naše široke družine in se zavežemo, da ga bomo vzgajali v pravičnosti in ljubezni. Z njim bomo delili najlepše in tudi bolečino, ki je v življenju neizogibna, ter mu tako pomagali, da bo odrasel. Vse bomo naredili, da se bo tudi on počutil kot Božji ljubljenec in sprejel, da ima prav tako čudovito poslanstvo na tem svetu. Naj bo leto, ki je pred nami, leto novega miru, gostoljubja in življenja!
Ob novem letu si zaželimo sreče, zdravja in da bi se nam izpolnile naše skrite želje. Po teh željah drug drugega ne upamo izpraševati, saj so lahko nekaj zelo intimnega, pa vendar si jih v velikodušnosti svojega srca privoščimo. Zanimivo je, da je današnji dan v cerkvenem koledarju razglašen za dan miru. To pomeni, da si od vseh lepih želja vendar najbolj zaželimo prav miru. Mir pa v svetopisemski govorici ne pomeni le odsotnosti vojn, nasilja in pomanjkanja. Biblični mir je znamenje veselja in radosti, ko se otroci lahko brezskrbno podijo po naših mestnih ulicah ali pa podeželskih senožetih. Znamenje miru je med izvoljenim ljudstvom pomenilo, da so lahko obhajali svatbe, ki so naznanjale, da bodo med njimi vzklile srečne družine, te, ki prinašajo novo življenje in naznanjajo prihodnost. Mir je Judom pomenil, da bodo lahko tudi svobodno obhajali slovesno bogoslužje v templju in slavili dobrega in pravičnega Boga. Sreča bo vladala povsod in je bo dovolj za vse ljudi, tudi za tujce, ki bivajo med njimi, posebno pa za brezpravne vdove in onemogle sirote. Po Drugem vatikanskem koncilu pa smo današnji dan prav tako razglasili kot praznik Božje Matere Marije. Marija je simbol Matere, ki bedi nad vsemi svojimi otroki in jim zagotavlja gostoljubje, zavetje in jih hkrati opogumlja za življenje. Prav ta pogum vsi potrebujemo, da bi dosegli mir, o katerem danes govorimo. Za mir je pogosto potrebno več poguma kot za nasilje. Potrebujemo pogum, da bi vzpostavili pravičnejšo družbo in da bi zagotovili spoštovanje vsakemu posamezniku in narodu. Prav zavest, da smo vsi otroci Nebeške Matere, lahko pomaga, da drug drugega najprej sprejmemo kot brata in sestro in ne kot tekmeca in še manj kot sovražnika. Navsezadnje pa je tudi v našem spominu, da smo današnji dan včasih praznovali kot praznik Obrezovanja Gospodovega. To je bil starozavezni obred, ki ga naši starejši bratje Judje poznajo še danes. Ima pa podobno vlogo kot naš krščanski krst. Gre namreč zato, da otroka sprejmemo kot člana naše široke družine in se zavežemo, da ga bomo vzgajali v pravičnosti in ljubezni. Z njim bomo delili najlepše in tudi bolečino, ki je v življenju neizogibna, ter mu tako pomagali, da bo odrasel. Vse bomo naredili, da se bo tudi on počutil kot Božji ljubljenec in sprejel, da ima prav tako čudovito poslanstvo na tem svetu. Naj bo leto, ki je pred nami, leto novega miru, gostoljubja in življenja!
V Galeriji Družina v Ljubljani je na ogled razstava jaslic iz zasebne zbirke Andreja Dobleharja, doktorja umetnostne zgodovine, etnologa, našega televizijskega sodelavca ter velikega poznavalca in ljubitelja jaslic. Razstavo so pripravili ob 30-letnici galerije in bo na ogled do sredine januarja. Jaslice ga navdušujejo od otroštva, s fenomenom jaslic pa se ukvarja na več načinov.
V Galeriji Družina v Ljubljani je na ogled razstava jaslic iz zasebne zbirke Andreja Dobleharja, doktorja umetnostne zgodovine, etnologa, našega televizijskega sodelavca ter velikega poznavalca in ljubitelja jaslic. Razstavo so pripravili ob 30-letnici galerije in bo na ogled do sredine januarja. Jaslice ga navdušujejo od otroštva, s fenomenom jaslic pa se ukvarja na več načinov.
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je kljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele zdaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je kljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele zdaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Z adventom se začne 1. obdobje novega cerkvenega leta, v njem pa je v ospredju pričakovanje Odrešenika in njegovega rojstva. Odlomki iz Svetega Pisma, ki se v tem času berejo pri liturgiji, sicer govorijo tudi o Kristusovem drugem prihodu, ki naj bi bil ob koncu sveta, témi, ki kliče posebej k razmisleku v kratkih in temačnih adventnih dnevih. Smiselna in sporočilna pa je tudi adventna glasba, ki z mistično, ponekod skoraj magično komponento zveni skrivnostno in hkrati optimistično. Predvsem je polna svetlobe in upanja, ki ju ljudje potrebujemo v tem času.
Z adventom se začne 1. obdobje novega cerkvenega leta, v njem pa je v ospredju pričakovanje Odrešenika in njegovega rojstva. Odlomki iz Svetega Pisma, ki se v tem času berejo pri liturgiji, sicer govorijo tudi o Kristusovem drugem prihodu, ki naj bi bil ob koncu sveta, témi, ki kliče posebej k razmisleku v kratkih in temačnih adventnih dnevih. Smiselna in sporočilna pa je tudi adventna glasba, ki z mistično, ponekod skoraj magično komponento zveni skrivnostno in hkrati optimistično. Predvsem je polna svetlobe in upanja, ki ju ljudje potrebujemo v tem času.
Spoštovani, apostol Pavel je napisal: »Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.« (Kol 3,14) Ljubezen je življenjska kri vseh vrlin. Graditi moramo mostove, ne pa zidov. Kristjani moramo biti lepilo, ki povezuje. Družba sodobnega sveta se čedalje bolj polarizira, ker ne upošteva vezi popolnosti, ki je ljubezen. Na pohodu je sedem smrtnih grehov človeštva: bogastvo brez dela, užitek brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, čaščenje Boga brez ljubezni služenja in politika brez načel (Mahatma Gandi). V dvorani mestnega sveta v Leedsu v Angliji je napisano: »Poštenost je najboljša politika.« Krščanstvo ni filozofija življenja, kot bi šlo samo za religijo, ampak je način življenja. Še več, je odnos z Bogom. Teolog Charles R. Swindoll je pripovedoval pravljico o jablani, ki je rekla mladeniču: »Igrajva se, kot sva se igrala, ko si bil otrok, ko si plezal po krošnji, jedel jabolka in mirno spal v moji senci.« Toda mladenič ni imel časa. Zanimal ga je le še denar. Zato mu je jablana svetovala: »Naberi vsa moja jabolka in jih prodaj.« In mladenič jo je obral do zadnjega jabolka in obogatel, nanjo pa pozabil. Po dolgem času se je utrujen, nesrečen in naveličan vsega vrnil k njej. Jablana mu je želela pomagati in ga razveseliti. Rekla je: »Posekaj me in iz mojega debla naredi čoln, da boš lahko z njim plul okoli sveta ter užival.« Minilo je veliko poletij, toda mladeniča spet ni bilo od nikoder. Zabaval se je in mislil, da je večen, čeprav se je neopazno staral. Ko je ostarel, se je razočaran, bolan in upognjen spomnil na svoje drevo. S počasnim korakom se je vrnil k skoraj pozabljeni jablani. Jablana mu je rekla: »Razumem tvojo bolečino, da si ostal sam in brez prijateljev. Vedno sem ti bila na razpolago in sem te razumela. Vedno sem te čakala in te bila vesela. Dala sem ti vse. Od mene je ostal le še odsekan štor. Prosim te, sedi nanj in si odpočij. Hočem ti služiti. Vse ti odpuščam.« Starec je sedel na štor, se bridko zjokal in se skesal. Sprašujem se, ali sem tudi jaz komu taka jablana. Ali sem bližnjim v stiski na razpolago? Koliko požrtvovanja, sočutja, razumevanja in ljubezni je v meni? Ali sem pripravljen živeti tudi za druge? Ljubezen do Boga izražamo z ljubeznijo do bližnjega. Graditi moramo mostove, ne pa zidov, saj je ljubezen vez popolnosti.
Spoštovani, apostol Pavel je napisal: »Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.« (Kol 3,14) Ljubezen je življenjska kri vseh vrlin. Graditi moramo mostove, ne pa zidov. Kristjani moramo biti lepilo, ki povezuje. Družba sodobnega sveta se čedalje bolj polarizira, ker ne upošteva vezi popolnosti, ki je ljubezen. Na pohodu je sedem smrtnih grehov človeštva: bogastvo brez dela, užitek brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, čaščenje Boga brez ljubezni služenja in politika brez načel (Mahatma Gandi). V dvorani mestnega sveta v Leedsu v Angliji je napisano: »Poštenost je najboljša politika.« Krščanstvo ni filozofija življenja, kot bi šlo samo za religijo, ampak je način življenja. Še več, je odnos z Bogom. Teolog Charles R. Swindoll je pripovedoval pravljico o jablani, ki je rekla mladeniču: »Igrajva se, kot sva se igrala, ko si bil otrok, ko si plezal po krošnji, jedel jabolka in mirno spal v moji senci.« Toda mladenič ni imel časa. Zanimal ga je le še denar. Zato mu je jablana svetovala: »Naberi vsa moja jabolka in jih prodaj.« In mladenič jo je obral do zadnjega jabolka in obogatel, nanjo pa pozabil. Po dolgem času se je utrujen, nesrečen in naveličan vsega vrnil k njej. Jablana mu je želela pomagati in ga razveseliti. Rekla je: »Posekaj me in iz mojega debla naredi čoln, da boš lahko z njim plul okoli sveta ter užival.« Minilo je veliko poletij, toda mladeniča spet ni bilo od nikoder. Zabaval se je in mislil, da je večen, čeprav se je neopazno staral. Ko je ostarel, se je razočaran, bolan in upognjen spomnil na svoje drevo. S počasnim korakom se je vrnil k skoraj pozabljeni jablani. Jablana mu je rekla: »Razumem tvojo bolečino, da si ostal sam in brez prijateljev. Vedno sem ti bila na razpolago in sem te razumela. Vedno sem te čakala in te bila vesela. Dala sem ti vse. Od mene je ostal le še odsekan štor. Prosim te, sedi nanj in si odpočij. Hočem ti služiti. Vse ti odpuščam.« Starec je sedel na štor, se bridko zjokal in se skesal. Sprašujem se, ali sem tudi jaz komu taka jablana. Ali sem bližnjim v stiski na razpolago? Koliko požrtvovanja, sočutja, razumevanja in ljubezni je v meni? Ali sem pripravljen živeti tudi za druge? Ljubezen do Boga izražamo z ljubeznijo do bližnjega. Graditi moramo mostove, ne pa zidov, saj je ljubezen vez popolnosti.
Gostja, asistentka na TEOF, Liza Primec, bo govorila o genezi praznika Svete družine. Kristjanke in kristjani so jo že v zgodnjih obdobjih zelo cenili in dajali za zgled vsem družinam. Praznik pa se je uveljavil v poznejših obdobjih.
Gostja, asistentka na TEOF, Liza Primec, bo govorila o genezi praznika Svete družine. Kristjanke in kristjani so jo že v zgodnjih obdobjih zelo cenili in dajali za zgled vsem družinam. Praznik pa se je uveljavil v poznejših obdobjih.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
V zadnji letošnji oddaji Obzorja duha bomo ponudili pregled pomembnih dogodkov minulega leta. Spomnili se bomo začetka svetega leta, ki je potekalo pod geslom »Romarji upanja«, slovenskih svetoletnih romanj, zaznamovanih z molitvijo za bolnega papeža, ter smrti in pogreba papeža Frančiška. Pozornost bomo namenili tudi začetku konklava, predstavitvi papeža Leona XIV. in začetku njegovega pontifikata. Oddajo bomo sklenili z utrinki s posvečenja novega škofa ordinarija škofije Murska Sobota in umestitvijo novega predsedstva Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji.
V zadnji letošnji oddaji Obzorja duha bomo ponudili pregled pomembnih dogodkov minulega leta. Spomnili se bomo začetka svetega leta, ki je potekalo pod geslom »Romarji upanja«, slovenskih svetoletnih romanj, zaznamovanih z molitvijo za bolnega papeža, ter smrti in pogreba papeža Frančiška. Pozornost bomo namenili tudi začetku konklava, predstavitvi papeža Leona XIV. in začetku njegovega pontifikata. Oddajo bomo sklenili z utrinki s posvečenja novega škofa ordinarija škofije Murska Sobota in umestitvijo novega predsedstva Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Na zadnjo letošnjo nedeljo, nedeljo Svete družine, neposredno prenašamo sveto mašo z Raven na Koroškem. Mašuje Jure Sojč. Pri sveti maši sodeluje Župnijski pevski zbor Ravne pod vodstvom Zale Dvoršek in otroški pevski zbor, ki ga vodi Marija Prikeržnik.
Na zadnjo letošnjo nedeljo, nedeljo Svete družine, neposredno prenašamo sveto mašo z Raven na Koroškem. Mašuje Jure Sojč. Pri sveti maši sodeluje Župnijski pevski zbor Ravne pod vodstvom Zale Dvoršek in otroški pevski zbor, ki ga vodi Marija Prikeržnik.
Angelsko petje se sliši v višavah je ena pogosteje izvajanih slovenskih božičnih pesmi. Navdahnila je številne slovenske glasbene ustvarjalce, ki so jo uglasbili vsak na svoj način – Ignacija Hladnika, Alojzija Mihelčiča, Franca Kimovca, Leopolda Cveka, Matija Tomca in Stanka Premrla. Gre za eno izmed pesmi, ki so v slovenskem božiču nepogrešljive oz. pesem, ki jo, kot je zapisal skladatelj in dirigent Damijan Močnik, lahko uvrstimo med »miniaturne mojstrovine, ki nas nagovarjajo tudi danes in nam z zvočnimi freskami naslikajo čudovito skrivnost božjega učlovečenja.«
Angelsko petje se sliši v višavah je ena pogosteje izvajanih slovenskih božičnih pesmi. Navdahnila je številne slovenske glasbene ustvarjalce, ki so jo uglasbili vsak na svoj način – Ignacija Hladnika, Alojzija Mihelčiča, Franca Kimovca, Leopolda Cveka, Matija Tomca in Stanka Premrla. Gre za eno izmed pesmi, ki so v slovenskem božiču nepogrešljive oz. pesem, ki jo, kot je zapisal skladatelj in dirigent Damijan Močnik, lahko uvrstimo med »miniaturne mojstrovine, ki nas nagovarjajo tudi danes in nam z zvočnimi freskami naslikajo čudovito skrivnost božjega učlovečenja.«
V jubilejnem svetem letu, posvečenem upanju v Katoliški cerkvi, mineva 1700 let od prvega ekumenskega koncila v Niceji. Veroizpoved, ki jo je določil nicejski koncil je danes temelj vere kristjanov vseh Cerkva. Papež Leon XIV. se je nedavno mudil na obisku po Turčiji in Libanonu, tudi v Škofiji Celje pa so oktobra romali v Turčijo na kraje prvih krščanskih cerkva. Naš gost je bil celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž.
V jubilejnem svetem letu, posvečenem upanju v Katoliški cerkvi, mineva 1700 let od prvega ekumenskega koncila v Niceji. Veroizpoved, ki jo je določil nicejski koncil je danes temelj vere kristjanov vseh Cerkva. Papež Leon XIV. se je nedavno mudil na obisku po Turčiji in Libanonu, tudi v Škofiji Celje pa so oktobra romali v Turčijo na kraje prvih krščanskih cerkva. Naš gost je bil celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž.
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna. Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom. Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje. Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer bi bila mreža pretrgana.« Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje. Tako je pajek rešil sveto družino. Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino. Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi. Morda smo le mi izgubili vero v to Božje varstvo. Danes obhajamo praznik svete družine. Zavedamo sem da ni idealne družine in ni idealnih staršev. Da o idealni tašči niti ne govorimo. Smo samo mi, grešni in nepopolni ljudje. Bog varuje prav to nepopolno družino. A treba je, da se tudi mi potrudimo za lepo življenje v družini. Za zdravo življenje v družini je pokojni papež Frančišek že zaročencem položil na srce tri kratke stavke: »Smem?« »Hvala.« in »Oprosti«. Kolikokrat jih uporabljamo v naših družinah? Papež je še dodal, naj ne mine dan ne da bi se zakonca pobotala. Ne smeta iti skregana spat. Sv. Pavel je v pismu Kološanom, ki ga danes beremo, to sporočilo družinam strnil v besede: »Oblecite si globoko usmiljenje, dobrotljivost, … krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12). Vse to pa zaradi Kristusa, ki nas vedno sprejema in nam odpušča (Kol 3,13).
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna. Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom. Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje. Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer bi bila mreža pretrgana.« Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje. Tako je pajek rešil sveto družino. Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino. Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi. Morda smo le mi izgubili vero v to Božje varstvo. Danes obhajamo praznik svete družine. Zavedamo sem da ni idealne družine in ni idealnih staršev. Da o idealni tašči niti ne govorimo. Smo samo mi, grešni in nepopolni ljudje. Bog varuje prav to nepopolno družino. A treba je, da se tudi mi potrudimo za lepo življenje v družini. Za zdravo življenje v družini je pokojni papež Frančišek že zaročencem položil na srce tri kratke stavke: »Smem?« »Hvala.« in »Oprosti«. Kolikokrat jih uporabljamo v naših družinah? Papež je še dodal, naj ne mine dan ne da bi se zakonca pobotala. Ne smeta iti skregana spat. Sv. Pavel je v pismu Kološanom, ki ga danes beremo, to sporočilo družinam strnil v besede: »Oblecite si globoko usmiljenje, dobrotljivost, … krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12). Vse to pa zaradi Kristusa, ki nas vedno sprejema in nam odpušča (Kol 3,13).
V adventnem času so člani različnih evangelijskih cerkva in skupnosti pripravili v Ljubljani tradicionalni božični koncert. Združeni v zboru Dar srca so nas s pesmijo popeljali v svetopisemsko božično zgodbo.
V adventnem času so člani različnih evangelijskih cerkva in skupnosti pripravili v Ljubljani tradicionalni božični koncert. Združeni v zboru Dar srca so nas s pesmijo popeljali v svetopisemsko božično zgodbo.
Hanuka – praznik luči in Dar srca – božični koncert Od nedelje, 14. decembra do ponedeljka, 22. decembra so Judje po vsem svetu praznovali hanuko. V ponedeljek, 15. decembra so hanuko s prijatelji in z gosti praznovali tudi v Liberalni judovski skupnosti Slovenije. V adventnem času so člani različnih evangelijskih cerkva in skupnosti pripravili v Ljubljani tradicionalni božični koncert. Združeni v zboru Dar srca so nas s pesmijo popeljali v svetopisemsko božično zgodbo.
Hanuka – praznik luči in Dar srca – božični koncert Od nedelje, 14. decembra do ponedeljka, 22. decembra so Judje po vsem svetu praznovali hanuko. V ponedeljek, 15. decembra so hanuko s prijatelji in z gosti praznovali tudi v Liberalni judovski skupnosti Slovenije. V adventnem času so člani različnih evangelijskih cerkva in skupnosti pripravili v Ljubljani tradicionalni božični koncert. Združeni v zboru Dar srca so nas s pesmijo popeljali v svetopisemsko božično zgodbo.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o našem planetu. Pripadniki številnih veroizpovedi menijo, da za njegovim nastankom stoji presežno.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o našem planetu. Pripadniki številnih veroizpovedi menijo, da za njegovim nastankom stoji presežno.
Od nedelje, 14. decembra do ponedeljka, 22. decembra so Judje po vsem svetu praznovali hanuko. V ponedeljek, 15. decembra so hanuko s prijatelji in z gosti praznovali tudi v Liberalni judovski skupnosti Slovenije.
Od nedelje, 14. decembra do ponedeljka, 22. decembra so Judje po vsem svetu praznovali hanuko. V ponedeljek, 15. decembra so hanuko s prijatelji in z gosti praznovali tudi v Liberalni judovski skupnosti Slovenije.
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej. Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej. Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
Prenos božičnega evangeličanskega bogoslužja iz cerkvene občine Bodonci.
Prenos božičnega evangeličanskega bogoslužja iz cerkvene občine Bodonci.
Vsako nedeljo prenašamo katoliško mašo, vsako peto nedeljo pa evangeličansko bogoslužje.
Vsako nedeljo prenašamo katoliško mašo, vsako peto nedeljo pa evangeličansko bogoslužje.
»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje.« (Lk 2,10) »Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) A vendar je tema ni premagala. Drage poslušalke in dragi poslušalci, to je veselo oznanilo Božiča, ki odmeva že 2000 let in prižiga luč upanja v turobne dneve in čase zgodovine, ko se zdi, da zmagujejo tema, nasilje in hudobija. A luči se ne da ugasniti, ker jo je Bog Stvarnik prižgal že na začetku, skupaj s človeškim hrepenenjem po miru in ljubezni. Res je, da ob plamenu luči tema še močneje zadoni, da bi človeka prestrašila in ga ustavila v upanju ter zaprla v strah. A tema je prazna, brez življenja in brez prihodnosti. Žarek jutranjega sonca jo odpihne. Božični prazniki so takšen žarek. Želijo nas ponovno okrepiti v veri, da je naš Bog Bog luči in ne teme, Bog upanja in ne strahu, Bog življenja in ne smrti. Oznanilo o rojstvu Božjega otroka v hlevu želi utrditi naše upanje, da je luč močnejša od teme, čeprav je plamen še tako majhen, da je življenje trajnejše od smrti in vztrajnejše od trpljenja. Bog se je rodil in se tudi danes rojeva v revščini, da ne bi mislili, da moramo biti bogati, da bi si ga zaslužili. Najprej se je razodel pastirjem, da ne bi mislili, da moramo biti ugledni in pametni, da bi ga spoznali in sprejeli. Rodil se je kot majhen in nebogljen, da se ga ne bi bali. Bog nas v Jezusu vabi k veselju nad darom življenja, ki nam je podarjeno, ne k strahu za prihodnost. Ne prepušča nas strahu pred trpljenjem in smrtjo, saj je že On pred nami prehodil vso našo pot. Ima načrt za nas in za svet. Bog se je zavezal ljubezni do človeka. Morda se življenje ne vrti vedno tako, kot bi si človek želel, imamo pa lahko trdno upanje, da če je njegov načrt uspel ustvariti iz neznatnih betlehemskih jaslic zibelko novega življenja za ljudi vseh časov, potem tudi zublji teme in zla v našem času ne bodo presegli Očetovega odrešenjskega načrta. Tudi o tem nam govori božič. Dragi poslušalci, naj vas obhajanje božičnih praznikov utrdi v veselju, upanju in ljubezni, da boste lahko tudi v novem letu pričevali za lepoto in moč življenja. Bog je z nami in naše življenje je dragoceno v njegovih očeh. Blagoslovljen Božič in novo leto 2026 vam želim!
»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje.« (Lk 2,10) »Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) A vendar je tema ni premagala. Drage poslušalke in dragi poslušalci, to je veselo oznanilo Božiča, ki odmeva že 2000 let in prižiga luč upanja v turobne dneve in čase zgodovine, ko se zdi, da zmagujejo tema, nasilje in hudobija. A luči se ne da ugasniti, ker jo je Bog Stvarnik prižgal že na začetku, skupaj s človeškim hrepenenjem po miru in ljubezni. Res je, da ob plamenu luči tema še močneje zadoni, da bi človeka prestrašila in ga ustavila v upanju ter zaprla v strah. A tema je prazna, brez življenja in brez prihodnosti. Žarek jutranjega sonca jo odpihne. Božični prazniki so takšen žarek. Želijo nas ponovno okrepiti v veri, da je naš Bog Bog luči in ne teme, Bog upanja in ne strahu, Bog življenja in ne smrti. Oznanilo o rojstvu Božjega otroka v hlevu želi utrditi naše upanje, da je luč močnejša od teme, čeprav je plamen še tako majhen, da je življenje trajnejše od smrti in vztrajnejše od trpljenja. Bog se je rodil in se tudi danes rojeva v revščini, da ne bi mislili, da moramo biti bogati, da bi si ga zaslužili. Najprej se je razodel pastirjem, da ne bi mislili, da moramo biti ugledni in pametni, da bi ga spoznali in sprejeli. Rodil se je kot majhen in nebogljen, da se ga ne bi bali. Bog nas v Jezusu vabi k veselju nad darom življenja, ki nam je podarjeno, ne k strahu za prihodnost. Ne prepušča nas strahu pred trpljenjem in smrtjo, saj je že On pred nami prehodil vso našo pot. Ima načrt za nas in za svet. Bog se je zavezal ljubezni do človeka. Morda se življenje ne vrti vedno tako, kot bi si človek želel, imamo pa lahko trdno upanje, da če je njegov načrt uspel ustvariti iz neznatnih betlehemskih jaslic zibelko novega življenja za ljudi vseh časov, potem tudi zublji teme in zla v našem času ne bodo presegli Očetovega odrešenjskega načrta. Tudi o tem nam govori božič. Dragi poslušalci, naj vas obhajanje božičnih praznikov utrdi v veselju, upanju in ljubezni, da boste lahko tudi v novem letu pričevali za lepoto in moč življenja. Bog je z nami in naše življenje je dragoceno v njegovih očeh. Blagoslovljen Božič in novo leto 2026 vam želim!
Iz cerkve Vseh svetih v župniji Ljubljana-Sveti križ neposredno prenašamo slovesno polnočno sveto mašo. Mašuje župnik Peter Možina. Pri maši sodeluje Mešani pevski zbor pod vodstvom Nine Novec in Jakova Reiča.
Iz cerkve Vseh svetih v župniji Ljubljana-Sveti križ neposredno prenašamo slovesno polnočno sveto mašo. Mašuje župnik Peter Možina. Pri maši sodeluje Mešani pevski zbor pod vodstvom Nine Novec in Jakova Reiča.
Prenos božičnega evangeličanskega bogoslužja iz cerkvene občine Bodonci.
Prenos božičnega evangeličanskega bogoslužja iz cerkvene občine Bodonci.
Božično voščilo novega evangeličanskega škofa dr. Aleksandra Erniše.
Božično voščilo novega evangeličanskega škofa dr. Aleksandra Erniše.
Domani è domenica - rubrica religiosa
Trasmissione religiosa dedicata alla vigilia di Natale. Verska oddaja »Jutri je Božič« nagovori vernike na predvečer največjega krščanskega praznika.
Trasmissione religiosa dedicata alla vigilia di Natale. Verska oddaja »Jutri je Božič« nagovori vernike na predvečer največjega krščanskega praznika.
V dneh, ko se svet pogosto vrti hitreje kot naše misli, se ustavljamo ob vprašanju, kaj danes pomeni upanje in kako se dotakne človekovega vsakdana. O duhovni poti adventa, jaslicah kot govorici vere ter globini božičnega sporočila s stolnim župnikom Tadejem Linasijem iz župnije Celje - sv. Danijel.
V dneh, ko se svet pogosto vrti hitreje kot naše misli, se ustavljamo ob vprašanju, kaj danes pomeni upanje in kako se dotakne človekovega vsakdana. O duhovni poti adventa, jaslicah kot govorici vere ter globini božičnega sporočila s stolnim župnikom Tadejem Linasijem iz župnije Celje - sv. Danijel.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V moderni potrošniški civilizaciji nas obdaja kultura takojšnje zadovoljitve vsake naše želje in potrebe. Potopljeni smo v minljivo in praznino, vse nam mora biti na voljo nemudoma, zdaj. Ne znamo se več veseliti tega, kar se bo zgodilo, ne znamo pričakovati in hrepeneti, zatekamo se v umetne svetove. A življenje je vendarle pričakovanje, vmesni čas, ko že nekako vidimo, čutimo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Pogosto je pričakovanje celo bolj radostno kot sama izpolnitev tega. V pričakovanjih kristjana se srečujeta človek in Bog. Bog nas osvobaja od različnih ujetosti in strahov in nam prinaša moč za pristno življenje. Ja, težko je pričakovati. Biti moramo budni in potrpežljivi, tudi v pričakovanju Božjih obiskov in darov ljubezni. Hrepenenje je most med človeškim srcem in Božjo skrivnostjo. In med čakanjem na Gospoda se tudi žlahtnimo: pogosto se naš ponos spremeni v ponižnost, dvom o veri in miru, poželenje v čistost. Ne bodimo razočarani, če Bog ne izpolni vseh naših pričakovanj, saj so ta pogosto zemeljska, ne nebeška. Spremeniti se morajo torej naša pričakovanja, ne pa naša vera v Boga. Ko imamo zaupanje v Boga in prihajamo k Njemu s hrepenenjem, pričakujmo več kot kadar koli prej, saj nam je dal svojo obljubo in Božje obljube nikoli ne razočarajo. Kaj nam je Bog obljubil, če smo v Kristusu: odrešitev iz večne smrti in trpljenja, mir in veselje v vsakršnih okoliščinah, milost, Svetega duha – Tolažnika in Pomočnika, večno Božje kraljestvo. Nikoli pa ni dejal, da na svetu ne bomo imeli stisk, pač pa je obljubil, da bo On tudi v težkih obdobjih z nami. Vedno! Nikoli nas ne bo zapustil ali pozabil in nič nas ne bo nikdar ločilo od Božje ljubezni. To so obljube, ki se jih moramo oklepati. To je pričakovanje, ki ga moramo vsak dan nositi s seboj.
V moderni potrošniški civilizaciji nas obdaja kultura takojšnje zadovoljitve vsake naše želje in potrebe. Potopljeni smo v minljivo in praznino, vse nam mora biti na voljo nemudoma, zdaj. Ne znamo se več veseliti tega, kar se bo zgodilo, ne znamo pričakovati in hrepeneti, zatekamo se v umetne svetove. A življenje je vendarle pričakovanje, vmesni čas, ko že nekako vidimo, čutimo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Pogosto je pričakovanje celo bolj radostno kot sama izpolnitev tega. V pričakovanjih kristjana se srečujeta človek in Bog. Bog nas osvobaja od različnih ujetosti in strahov in nam prinaša moč za pristno življenje. Ja, težko je pričakovati. Biti moramo budni in potrpežljivi, tudi v pričakovanju Božjih obiskov in darov ljubezni. Hrepenenje je most med človeškim srcem in Božjo skrivnostjo. In med čakanjem na Gospoda se tudi žlahtnimo: pogosto se naš ponos spremeni v ponižnost, dvom o veri in miru, poželenje v čistost. Ne bodimo razočarani, če Bog ne izpolni vseh naših pričakovanj, saj so ta pogosto zemeljska, ne nebeška. Spremeniti se morajo torej naša pričakovanja, ne pa naša vera v Boga. Ko imamo zaupanje v Boga in prihajamo k Njemu s hrepenenjem, pričakujmo več kot kadar koli prej, saj nam je dal svojo obljubo in Božje obljube nikoli ne razočarajo. Kaj nam je Bog obljubil, če smo v Kristusu: odrešitev iz večne smrti in trpljenja, mir in veselje v vsakršnih okoliščinah, milost, Svetega duha – Tolažnika in Pomočnika, večno Božje kraljestvo. Nikoli pa ni dejal, da na svetu ne bomo imeli stisk, pač pa je obljubil, da bo On tudi v težkih obdobjih z nami. Vedno! Nikoli nas ne bo zapustil ali pozabil in nič nas ne bo nikdar ločilo od Božje ljubezni. To so obljube, ki se jih moramo oklepati. To je pričakovanje, ki ga moramo vsak dan nositi s seboj.
En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati veliko bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni mogoče posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so dovršene stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi takšne mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati veliko bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni mogoče posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so dovršene stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi takšne mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
Na zadnjo adventno nedeljo bomo stopili v globino pričakovanja Jezusovega rojstva. V božični devetdnevnici Cerkev s čudovitimi himnami in psalmi prepeva v pričakovanju rojstva Božjega Sina. Z vzklikom »Kralja, ki prihaja, pridite, molimo« verniki svoja srca pripravljajo na dogodek, ko tiho, nežno, skoraj nevidno in predvsem nevsiljivo prihaja Bog na svet.
Na zadnjo adventno nedeljo bomo stopili v globino pričakovanja Jezusovega rojstva. V božični devetdnevnici Cerkev s čudovitimi himnami in psalmi prepeva v pričakovanju rojstva Božjega Sina. Z vzklikom »Kralja, ki prihaja, pridite, molimo« verniki svoja srca pripravljajo na dogodek, ko tiho, nežno, skoraj nevidno in predvsem nevsiljivo prihaja Bog na svet.
V galeriji Družina je na ogled 50 jaslic umetnostnega zgodovinarja dr. Andreja Dobleharja. Razporejene so v sedem sklopov: klasična postavitev, samostanske voščene, papirnate, avtorske, sodobne, slovenske in tuje jaslice. Razstava bo na ogled do 17. januarja.
V galeriji Družina je na ogled 50 jaslic umetnostnega zgodovinarja dr. Andreja Dobleharja. Razporejene so v sedem sklopov: klasična postavitev, samostanske voščene, papirnate, avtorske, sodobne, slovenske in tuje jaslice. Razstava bo na ogled do 17. januarja.
Pričakovanje božiča bi lahko primerjali s pričakovanjem rojstva otroka. Zakonca Jera in Miha Novak sta povedala, kako njuno pričakovanje traja še veliko dlje kot devet mesecev, kako je to poglobilo njuno vero in okrepilo partnerski odnos ter kako zdaj podpirata tudi druge pare. Na primer z urejanjem prve katoliške aplikacije za pare, NajinEp
Pričakovanje božiča bi lahko primerjali s pričakovanjem rojstva otroka. Zakonca Jera in Miha Novak sta povedala, kako njuno pričakovanje traja še veliko dlje kot devet mesecev, kako je to poglobilo njuno vero in okrepilo partnerski odnos ter kako zdaj podpirata tudi druge pare. Na primer z urejanjem prve katoliške aplikacije za pare, NajinEp
Z zadnjo adventno nedeljo vstopamo v čas neposredne priprave na božič in v globino pričakovanja Jezusovega rojstva. V teh dneh Cerkev s čudovitimi himnami in psalmi prepeva v pričakovanju rojstva Božjega Sina. Z vzklikom »Kralja, ki prihaja, pridite, molimo« verniki pripravljajo svoja srca na dogodek, ko tiho, nežno, skoraj nevidno in predvsem nevsiljivo prihaja Bog na svet.
Z zadnjo adventno nedeljo vstopamo v čas neposredne priprave na božič in v globino pričakovanja Jezusovega rojstva. V teh dneh Cerkev s čudovitimi himnami in psalmi prepeva v pričakovanju rojstva Božjega Sina. Z vzklikom »Kralja, ki prihaja, pridite, molimo« verniki pripravljajo svoja srca na dogodek, ko tiho, nežno, skoraj nevidno in predvsem nevsiljivo prihaja Bog na svet.
V začetku meseca so Slovenski katoliški skavti in skavtinje v Linzu v Avstriji prevzeli Luč miru iz Betlehema. Gre za akcijo, s katero si organizatorji že od leta 1986 prizadevajo, da bi čim več ljudi začutilo toplino, ki jo ogenj, prižgan v Betlehemu, prinaša v njihova srca. Slovenske skavtinje in skavti letos že 35. leto zapovrstjo Luč miru delijo po vsej Sloveniji.
V začetku meseca so Slovenski katoliški skavti in skavtinje v Linzu v Avstriji prevzeli Luč miru iz Betlehema. Gre za akcijo, s katero si organizatorji že od leta 1986 prizadevajo, da bi čim več ljudi začutilo toplino, ki jo ogenj, prižgan v Betlehemu, prinaša v njihova srca. Slovenske skavtinje in skavti letos že 35. leto zapovrstjo Luč miru delijo po vsej Sloveniji.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Na četrto adventno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja, frančiškanske cerkve v Ljubljani. Mašuje p. Pavle Jakop, poje Otroški zbor župnije Marijinega oznanjenja. S kitaro jih spremlja Peter Berden, zborovodkinja je Anja Lenarčič.
Na četrto adventno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja, frančiškanske cerkve v Ljubljani. Mašuje p. Pavle Jakop, poje Otroški zbor župnije Marijinega oznanjenja. S kitaro jih spremlja Peter Berden, zborovodkinja je Anja Lenarčič.
4. adventna nedelja se imenuje »Rorate«, po vstopnem spevu "Rorate caeli oz. »Rosite, nebesa, Pravičnega, odpri se, zemlja in daj nam Zveličarja«. Omenjeno besedilo in z njim starozavezno pričakovanje Kristusovega prihoda na svet so v svoje skladbe vnesli mnogi glasbeni ustvarjalci, tudi baročni, med njimi Bach in Telemann, katerih kompoziciji bosta v ospredju tokratne oddaje.
4. adventna nedelja se imenuje »Rorate«, po vstopnem spevu "Rorate caeli oz. »Rosite, nebesa, Pravičnega, odpri se, zemlja in daj nam Zveličarja«. Omenjeno besedilo in z njim starozavezno pričakovanje Kristusovega prihoda na svet so v svoje skladbe vnesli mnogi glasbeni ustvarjalci, tudi baročni, med njimi Bach in Telemann, katerih kompoziciji bosta v ospredju tokratne oddaje.
Iskali bomo odgovore na vprašanja, povezana z Božičem. Zakaj ga kristijani pišemo z veliko začetnico, kako v ospredje postaviti njegovo versko sporočilo in na kakšne načine komercializacija izkrivlja bistvo Božiča. Razmišljali bomo tudi o tem, kako se temu zoperstaviti in Božič ponovno razumeti kot praznik vere, upanja in odnosa. Naš gost bo Peter Čemažar, kaplan v Jegličevem dijaškem domu ter profesor vere in kulture na Škofijski klasični gimnaziji.
Iskali bomo odgovore na vprašanja, povezana z Božičem. Zakaj ga kristijani pišemo z veliko začetnico, kako v ospredje postaviti njegovo versko sporočilo in na kakšne načine komercializacija izkrivlja bistvo Božiča. Razmišljali bomo tudi o tem, kako se temu zoperstaviti in Božič ponovno razumeti kot praznik vere, upanja in odnosa. Naš gost bo Peter Čemažar, kaplan v Jegličevem dijaškem domu ter profesor vere in kulture na Škofijski klasični gimnaziji.
Na prvo adventno nedeljo je dr. Aleksander Erniša novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Sloveniji, začel šestletni mandat. Božični prazniki so zanj nekaj posebnega, stara tradicija je že, da se prav na sveti večer po evangeličanskih cerkvah obdaruje otroke. Božič razumejo kot čas družinske bližine. Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravila Nataša Lang.
Na prvo adventno nedeljo je dr. Aleksander Erniša novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Sloveniji, začel šestletni mandat. Božični prazniki so zanj nekaj posebnega, stara tradicija je že, da se prav na sveti večer po evangeličanskih cerkvah obdaruje otroke. Božič razumejo kot čas družinske bližine. Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravila Nataša Lang.
S četrto adventno nedeljo vstopamo v neposredno pripravo na praznovanje božiča, ki bo gotovo zaznamovana z naglico in hitenjem. V šoli, pri študiju ali v službi bo treba stisniti še do konca, da bodo potem prazniki bolj v miru stekli. Potem je tu še sama priprava praznovanja: včasih se zdi, kot da bi bil osrednji del priprave usmerjen v predpraznično nakupovanje daril – kakor da bi to bil bistven del božiča. Potem sta tu še nakupovanje in priprava prazničnih dobrot – izbrane hrane in božičnih sladkobnosti … Pa seveda generalno čiščenje našega doma in krašenje … Toliko stvari, toliko obveznosti, ki žal prevečkrat advent preoblikujejo v predpraznično norenje in drvenje. Ko se po vsem tem začnejo prazniki, nam jih v resnici sploh ne uspe dojeti in zaživeti v njihovem bistvu – navadno zato, ker smo se v okviru priprave na praznike posvečali predvsem zunanjim ali celo nebistvenim stvarem. Ne da bi zanemarili čiščenje in krašenje doma ali pa pripravo kulinaričnih dobrot domače kuhinje, toda vse to in zraven še ves komercialni pritisk lahko izrineta temeljno pripravo na praznovanje božiča. Ta pa je to, da v sebi pripravim prostor, kamor bom lahko povabil novorojenega Zveličarja: najprej, da odstranim vso navlako in nemir ter z dobro spovedjo očistim in pripravim prostore svojega srca. Potem pa prisluhnem svojemu srcu, se vsaj za hip ustavim v svojem življenju in se vprašam: »Kje jaz potrebujem odrešenje?« Katere so tiste moje rane, temne strani, bolečina, žalost, osamljenost, kamor bi si želel, da vstopi novorojeni Bog in mi prinese odrešenje, ozdravljenje, tolažbo, mir. Božič ni le spominjanje Jezusovega rojstva pred dva tisoč leti v Palestini. Ne, božič je vsakoletno spominjanje, da Bog ni daleč od nas. Kot je pred dva tisoč leti postal človek, da ne bi bil oddaljen v nebesih, ampak da bi bil blizu nam, ljudem, tako je še vedno danes. Prav z božičem, praznovanjem Jezusovega rojstva, se znova in znova zavedamo, da Bog prihaja med nas, da želi biti Bog z nami, da želi z nami, z menoj deliti revščino in vso štalo mojega življenja, moje duše; da me želi odrešiti vsega tega, mi pri tem pomagati, mi vliti upanje ter me dvigniti iz mojih temin in ranjenosti. Vendar če je prostor mojega srca poln vse druge šare – vsakodnevnega norenja in zunanjega blišča kvazibožičnega praznovanja, potem pač ni v mojem srcu prostora, da bi lahko vanj vstopil Bog. V meni sta lahko ta želja in tudi hrepenenje – toda ali imam voljo in pogum, da bom Jezusu pripravil prostor, da ga bom povabil v srce – v temine in ranjenost, da bom v resnici zaživel in doživel pravi božič?
S četrto adventno nedeljo vstopamo v neposredno pripravo na praznovanje božiča, ki bo gotovo zaznamovana z naglico in hitenjem. V šoli, pri študiju ali v službi bo treba stisniti še do konca, da bodo potem prazniki bolj v miru stekli. Potem je tu še sama priprava praznovanja: včasih se zdi, kot da bi bil osrednji del priprave usmerjen v predpraznično nakupovanje daril – kakor da bi to bil bistven del božiča. Potem sta tu še nakupovanje in priprava prazničnih dobrot – izbrane hrane in božičnih sladkobnosti … Pa seveda generalno čiščenje našega doma in krašenje … Toliko stvari, toliko obveznosti, ki žal prevečkrat advent preoblikujejo v predpraznično norenje in drvenje. Ko se po vsem tem začnejo prazniki, nam jih v resnici sploh ne uspe dojeti in zaživeti v njihovem bistvu – navadno zato, ker smo se v okviru priprave na praznike posvečali predvsem zunanjim ali celo nebistvenim stvarem. Ne da bi zanemarili čiščenje in krašenje doma ali pa pripravo kulinaričnih dobrot domače kuhinje, toda vse to in zraven še ves komercialni pritisk lahko izrineta temeljno pripravo na praznovanje božiča. Ta pa je to, da v sebi pripravim prostor, kamor bom lahko povabil novorojenega Zveličarja: najprej, da odstranim vso navlako in nemir ter z dobro spovedjo očistim in pripravim prostore svojega srca. Potem pa prisluhnem svojemu srcu, se vsaj za hip ustavim v svojem življenju in se vprašam: »Kje jaz potrebujem odrešenje?« Katere so tiste moje rane, temne strani, bolečina, žalost, osamljenost, kamor bi si želel, da vstopi novorojeni Bog in mi prinese odrešenje, ozdravljenje, tolažbo, mir. Božič ni le spominjanje Jezusovega rojstva pred dva tisoč leti v Palestini. Ne, božič je vsakoletno spominjanje, da Bog ni daleč od nas. Kot je pred dva tisoč leti postal človek, da ne bi bil oddaljen v nebesih, ampak da bi bil blizu nam, ljudem, tako je še vedno danes. Prav z božičem, praznovanjem Jezusovega rojstva, se znova in znova zavedamo, da Bog prihaja med nas, da želi biti Bog z nami, da želi z nami, z menoj deliti revščino in vso štalo mojega življenja, moje duše; da me želi odrešiti vsega tega, mi pri tem pomagati, mi vliti upanje ter me dvigniti iz mojih temin in ranjenosti. Vendar če je prostor mojega srca poln vse druge šare – vsakodnevnega norenja in zunanjega blišča kvazibožičnega praznovanja, potem pač ni v mojem srcu prostora, da bi lahko vanj vstopil Bog. V meni sta lahko ta želja in tudi hrepenenje – toda ali imam voljo in pogum, da bom Jezusu pripravil prostor, da ga bom povabil v srce – v temine in ranjenost, da bom v resnici zaživel in doživel pravi božič?
Prva slovenska založba Celjska Mohorjeva družba je tudi za letošnje praznične dni izdala redno zbirko z Mohorjevim koledarjem, ki v slovenske domove prihaja že 167 let. Redno zbirko za leto 2026 so predstavile ravnateljica dr. Tanja Ozvatič ter urednici Saška Ocvirk in dr. Cvetka Rezar Mlakar.
Prva slovenska založba Celjska Mohorjeva družba je tudi za letošnje praznične dni izdala redno zbirko z Mohorjevim koledarjem, ki v slovenske domove prihaja že 167 let. Redno zbirko za leto 2026 so predstavile ravnateljica dr. Tanja Ozvatič ter urednici Saška Ocvirk in dr. Cvetka Rezar Mlakar.
V 70. letu se je poslovil slikar Matej Metlikovič. Priznani akademski slikar je več kot štiri desetletja soustvarjal slovensko likovno krajino z globoko predanostjo in duhovno širino. Leta 2024 je za Duhovni utrip spregovoril v oddaji z naslovom »Portret umetnika: Matej Metlikovič«.
V 70. letu se je poslovil slikar Matej Metlikovič. Priznani akademski slikar je več kot štiri desetletja soustvarjal slovensko likovno krajino z globoko predanostjo in duhovno širino. Leta 2024 je za Duhovni utrip spregovoril v oddaji z naslovom »Portret umetnika: Matej Metlikovič«.
Prva slovenska založba Celjska Mohorjeva družba je tudi za letošnje praznične dni izdala redno zbirko z Mohorjevim koledarjem, ki v slovenske domove prihaja že 167 let. Redno zbirko za leto 2026 so predstavile ravnateljica dr. Tanja Ozvatič ter urednici Saška Ocvirk in dr. Cvetka Rezar Mlakar. V SPOMIN: MATEJ METLIKOVIČ ( 1956 – 2025) V 70. letu se je poslovil slikar Matej Metlikovič. Priznani akademski slikar je več kot štiri desetletja soustvarjal slovensko likovno krajino z globoko predanostjo in duhovno širino. Leta 2024 je za Duhovni utrip spregovoril v oddaji z naslovom »Portret umetnika: Matej Metlikovič«.
Prva slovenska založba Celjska Mohorjeva družba je tudi za letošnje praznične dni izdala redno zbirko z Mohorjevim koledarjem, ki v slovenske domove prihaja že 167 let. Redno zbirko za leto 2026 so predstavile ravnateljica dr. Tanja Ozvatič ter urednici Saška Ocvirk in dr. Cvetka Rezar Mlakar. V SPOMIN: MATEJ METLIKOVIČ ( 1956 – 2025) V 70. letu se je poslovil slikar Matej Metlikovič. Priznani akademski slikar je več kot štiri desetletja soustvarjal slovensko likovno krajino z globoko predanostjo in duhovno širino. Leta 2024 je za Duhovni utrip spregovoril v oddaji z naslovom »Portret umetnika: Matej Metlikovič«.