Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Advent nas vabi v tišino, zbranost in odprto srce. Živahno je dogajanje v župniji sv. Jožefa na Studencih v Mariboru. Ob zaznamovanju 85-letnice v minulem letu, obnovljenem zvoniku ter številnih dejavnostih smo s sogovornikoma, župnikom dr. Stanislavom Slatinekom in teologinjo dr. Faniko Vrečko, razmišljali o duhovnosti sv. Jožefa, o občestvenosti in o tem, kako vera raste skozi solidarnost, sodelovanje in skupno pot.
Advent nas vabi v tišino, zbranost in odprto srce. Živahno je dogajanje v župniji sv. Jožefa na Studencih v Mariboru. Ob zaznamovanju 85-letnice v minulem letu, obnovljenem zvoniku ter številnih dejavnostih smo s sogovornikoma, župnikom dr. Stanislavom Slatinekom in teologinjo dr. Faniko Vrečko, razmišljali o duhovnosti sv. Jožefa, o občestvenosti in o tem, kako vera raste skozi solidarnost, sodelovanje in skupno pot.
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin prešteva blagoslove. Ljudje sicer raje preštevamo svoje težave, bolezni, neprijetnosti in tako naprej v slabo smer.
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin prešteva blagoslove. Ljudje sicer raje preštevamo svoje težave, bolezni, neprijetnosti in tako naprej v slabo smer.
Nekaj dni po začetku adventnega časa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznanil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje več kot 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sveta Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
Nekaj dni po začetku adventnega časa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznanil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje več kot 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sveta Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
Papež Leon XIV. je med 27. novembrom in 2. decembrom opravil svoje prvo apostolsko potovanje. Najprej je obiskal Turčijo in ob 1700. obletnici nicejskega koncila poromal v Iznik, nato pa se je odpravil še v Libanon. Njegovo potovanje je bilo namenjeno krepitvi ekumenizma, medverskega dialoga ter podpori tamkajšnjim krščanskim skupnostim. V oddaji predstavljamo tudi reportažo z umestitve novega evangeličanskega škofa dr. Aleksandra Erniše.
Papež Leon XIV. je med 27. novembrom in 2. decembrom opravil svoje prvo apostolsko potovanje. Najprej je obiskal Turčijo in ob 1700. obletnici nicejskega koncila poromal v Iznik, nato pa se je odpravil še v Libanon. Njegovo potovanje je bilo namenjeno krepitvi ekumenizma, medverskega dialoga ter podpori tamkajšnjim krščanskim skupnostim. V oddaji predstavljamo tudi reportažo z umestitve novega evangeličanskega škofa dr. Aleksandra Erniše.
Na prvo adventno nedeljo je Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dobila novo predsedstvo. To sta postala novi škof dr. Aleksander Erniša in dosedanji inšpektor Bojan Prosič. Škof in inšpektor vodita Evangeličansko cerkev v Sloveniji skupaj, z enakimi pravicami in odgovornostjo.
Na prvo adventno nedeljo je Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji dobila novo predsedstvo. To sta postala novi škof dr. Aleksander Erniša in dosedanji inšpektor Bojan Prosič. Škof in inšpektor vodita Evangeličansko cerkev v Sloveniji skupaj, z enakimi pravicami in odgovornostjo.
Zakaj se je papež Leon XIV. na prvo apostolsko potovanje odpravil v Turčijo in Libanon? Edinost kristjanov in dialog z muslimani sta temelja miru v svetu, k čemur je na svojem obisku zibelke krščanstva pozval tudi papež. Pogovarjali smo se z gospodom Karlom Bolčina, vikarjem za slovenske vernike na Goriškem.
Zakaj se je papež Leon XIV. na prvo apostolsko potovanje odpravil v Turčijo in Libanon? Edinost kristjanov in dialog z muslimani sta temelja miru v svetu, k čemur je na svojem obisku zibelke krščanstva pozval tudi papež. Pogovarjali smo se z gospodom Karlom Bolčina, vikarjem za slovenske vernike na Goriškem.
Ob 1700. obletnici prvega ekumenskega koncila v Niceji je na Filozofski in Teološki fakulteti v Ljubljani potekal simpozij Od Niceje do Akvileje. O koncilu, ki ga oživlja verovanje vseh krščanskih Cerkva, pa odkriva najpomembnejše vire prevod Nicejski koncil: antologija virov, ki so ga predstavili ob tej priložnosti.
Ob 1700. obletnici prvega ekumenskega koncila v Niceji je na Filozofski in Teološki fakulteti v Ljubljani potekal simpozij Od Niceje do Akvileje. O koncilu, ki ga oživlja verovanje vseh krščanskih Cerkva, pa odkriva najpomembnejše vire prevod Nicejski koncil: antologija virov, ki so ga predstavili ob tej priložnosti.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Na drugo adventno nedeljo neposredno prenašamo mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Mašuje p. Pavle Jakop, s petjem sodeluje zbor Tromostovje župnije Marijinega oznanjenja. Umetniški vodja je Miha Zupanc Kovač.
Na drugo adventno nedeljo neposredno prenašamo mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Mašuje p. Pavle Jakop, s petjem sodeluje zbor Tromostovje župnije Marijinega oznanjenja. Umetniški vodja je Miha Zupanc Kovač.
Cantigas de Santa Maria je zbirka enoglasnih (solističnih) pesmi, ki jih tradicionalno pripisujejo špansko-nemškemu kralju Alfonzu Kastiljskemu X. Modremu, čeprav so pravi avtorji verjetno po večini glasbeniki in pesniki z njegovega dvora, sam pa je avtor le nekaterih, čeprav je bil poznan kot pesnik kot skladatelj. A kakorkoli. Mnogo bolj kot avtorstvo je pomembna vsebina teh zanimivih in nenavadnih srednjeveških pesmi – prav vsaka namreč omenja čudeže Device Marije, ki jih je naredila v najrazličnejših okoliščinah.
Cantigas de Santa Maria je zbirka enoglasnih (solističnih) pesmi, ki jih tradicionalno pripisujejo špansko-nemškemu kralju Alfonzu Kastiljskemu X. Modremu, čeprav so pravi avtorji verjetno po večini glasbeniki in pesniki z njegovega dvora, sam pa je avtor le nekaterih, čeprav je bil poznan kot pesnik kot skladatelj. A kakorkoli. Mnogo bolj kot avtorstvo je pomembna vsebina teh zanimivih in nenavadnih srednjeveških pesmi – prav vsaka namreč omenja čudeže Device Marije, ki jih je naredila v najrazličnejših okoliščinah.
Adventni čas je priprava na praznik rojstva Jezusa Kristusa. Ta čas je zelo pomemben v liturgičnem letu, za verujoče pomeni tudi obdobje duhovne prenove. Naša gostja je dr. Cecilija Oblonšek.
Adventni čas je priprava na praznik rojstva Jezusa Kristusa. Ta čas je zelo pomemben v liturgičnem letu, za verujoče pomeni tudi obdobje duhovne prenove. Naša gostja je dr. Cecilija Oblonšek.
Radi poudarjamo, da tisti, ki nima preteklosti, tudi nima prihodnosti. To pomeni, da naj bi človek samega sebe razumeval predvsem iz svojih zgodovinskih izkušenj in iz njih koval svojo prihodnost. Toda, kot je rad poudarjal naš slovenski antropolog prof. Anton Trstenjak, je res pravzaprav nasprotno, človek je prvenstveno bitje prihodnosti. Zazrt je v jutrišnji dan in ko si ga zamišlja, tke svoje trenutno življenje. Druga živa bitja imajo le neposreden odnos do stvari in dogodkov, ki jih pač doživljajo v svoji sedanjosti. Morda nosijo v sebi še usedline preteklih izkušenj, a da bi načrtovali ali pa imeli strategijo za prihodnost in se zanjo svobodno odločali, tega ne zmorejo. Zato ni nepomembno, o kašnem jutrišnjem dnevu človek sanja, kajti potem bo marsikaj drugače naravnal, se potrudil ali pa se tudi umaknil. Nekatere želje, hrepenenja in sanje prihajajo iz naših globin, zato je prav, da jih usmerjamo, kajti ni vseeno, kateremu teženju svoje duše bomo sledili, se pravi, kako bomo načrtovali in uresničevali svojo prihodnost. Preroška besedila iz Svetega pisma pa nam pravijo, da končno le ni vse odvisno od naših hrepenenj in želja. Velikokrat nas iz večnosti nagovori Bog sam in on je tisti, ki v nas prebuja še globlja in še lepša hrepenenja, kot jih zmoremo sami. Daje nam tudi pogum in moč, da stopimo naprej. Mogoče je v svojih napovedih in v prebujanju naših intimnih globokih teženj najbolj slikovit prerok Izaija. Pred nami izriše podobo novega raja ali še bolje povedano: naslika nam čudovito Božje kraljestvo, ki prihaja. Gre za novo sozvočje ali simfonijo stvarstva, saj »se bosta krava in medvedka skupaj pasli … teliček in levček se bosta skupaj redila … panter bo ležal s kozličem«. Te prispodobe nam govore, kako bodo izginile temne sence iz naših src in kako bodo zmagovali ljubezen, odpuščanje in prijateljstvo. Toda prerok Izaija poudari, da je poprej potrebna osvoboditev naših src, nujna sta očiščenje naših duš in vzpostavitev novih navad na temelju nove kulture, kulture pravičnosti in ljubezni. To pomeni zaščito najbolj slabotnih in nemočnih. Takrat bo napočil novi, mesijanski čas, ko bo živi Bog znova med nami. Je že napovedal svoj prihod, zato ga pričakujemo in ta čas pričakovanja imenujemo advent. V tem pričakovanju smo povabljeni, da se naš duh prebuja k novi ustvarjalnosti duha, k novi lepoti, h globljim besedam, k slajšim melodijam in pogumnejšim dejanjem.
Radi poudarjamo, da tisti, ki nima preteklosti, tudi nima prihodnosti. To pomeni, da naj bi človek samega sebe razumeval predvsem iz svojih zgodovinskih izkušenj in iz njih koval svojo prihodnost. Toda, kot je rad poudarjal naš slovenski antropolog prof. Anton Trstenjak, je res pravzaprav nasprotno, človek je prvenstveno bitje prihodnosti. Zazrt je v jutrišnji dan in ko si ga zamišlja, tke svoje trenutno življenje. Druga živa bitja imajo le neposreden odnos do stvari in dogodkov, ki jih pač doživljajo v svoji sedanjosti. Morda nosijo v sebi še usedline preteklih izkušenj, a da bi načrtovali ali pa imeli strategijo za prihodnost in se zanjo svobodno odločali, tega ne zmorejo. Zato ni nepomembno, o kašnem jutrišnjem dnevu človek sanja, kajti potem bo marsikaj drugače naravnal, se potrudil ali pa se tudi umaknil. Nekatere želje, hrepenenja in sanje prihajajo iz naših globin, zato je prav, da jih usmerjamo, kajti ni vseeno, kateremu teženju svoje duše bomo sledili, se pravi, kako bomo načrtovali in uresničevali svojo prihodnost. Preroška besedila iz Svetega pisma pa nam pravijo, da končno le ni vse odvisno od naših hrepenenj in želja. Velikokrat nas iz večnosti nagovori Bog sam in on je tisti, ki v nas prebuja še globlja in še lepša hrepenenja, kot jih zmoremo sami. Daje nam tudi pogum in moč, da stopimo naprej. Mogoče je v svojih napovedih in v prebujanju naših intimnih globokih teženj najbolj slikovit prerok Izaija. Pred nami izriše podobo novega raja ali še bolje povedano: naslika nam čudovito Božje kraljestvo, ki prihaja. Gre za novo sozvočje ali simfonijo stvarstva, saj »se bosta krava in medvedka skupaj pasli … teliček in levček se bosta skupaj redila … panter bo ležal s kozličem«. Te prispodobe nam govore, kako bodo izginile temne sence iz naših src in kako bodo zmagovali ljubezen, odpuščanje in prijateljstvo. Toda prerok Izaija poudari, da je poprej potrebna osvoboditev naših src, nujna sta očiščenje naših duš in vzpostavitev novih navad na temelju nove kulture, kulture pravičnosti in ljubezni. To pomeni zaščito najbolj slabotnih in nemočnih. Takrat bo napočil novi, mesijanski čas, ko bo živi Bog znova med nami. Je že napovedal svoj prihod, zato ga pričakujemo in ta čas pričakovanja imenujemo advent. V tem pričakovanju smo povabljeni, da se naš duh prebuja k novi ustvarjalnosti duha, k novi lepoti, h globljim besedam, k slajšim melodijam in pogumnejšim dejanjem.
Prostovoljci in sodelavci HD ADRA Slovenija so se s financiranjem Ministrstva za zunanje in evropske zadeve odločili za izvajanje projektov opolnomočenja ranljivih skupin za čebelarjenje. Znanje in izkušnje na področju čebelarstva so prenesli ženskam v Severni Makedoniji in v Zambiji, od koder se je pred kratkim vrnila Ana Tomić.
Prostovoljci in sodelavci HD ADRA Slovenija so se s financiranjem Ministrstva za zunanje in evropske zadeve odločili za izvajanje projektov opolnomočenja ranljivih skupin za čebelarjenje. Znanje in izkušnje na področju čebelarstva so prenesli ženskam v Severni Makedoniji in v Zambiji, od koder se je pred kratkim vrnila Ana Tomić.
Prostovoljci Slovenskega društva Hospic svoj prosti čas namenjajo skrbi za umirajoče in njihove svojce ter žalujoče odrasle, otroke in mladostnike. Tudi čas, ki ga preživijo skupaj, ko si delijo izkušnje in prijateljsko oporo, je zanje neprecenljiv.
Prostovoljci Slovenskega društva Hospic svoj prosti čas namenjajo skrbi za umirajoče in njihove svojce ter žalujoče odrasle, otroke in mladostnike. Tudi čas, ki ga preživijo skupaj, ko si delijo izkušnje in prijateljsko oporo, je zanje neprecenljiv.
27. septembra je v Salt Lake Cityju umrl Russell M. Nelson, dolgoletni predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Njegovo bogato življenjsko pot je orisal Ivan Majc.
27. septembra je v Salt Lake Cityju umrl Russell M. Nelson, dolgoletni predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Njegovo bogato življenjsko pot je orisal Ivan Majc.
ADRA, Slovensko društvo Hospic, Russell M. Nelson Prostovoljci in sodelavci HD ADRA Slovenija so se s financiranjem Ministrstva za zunanje in evropske zadeve odločili za izvajanje projektov opolnomočenja ranljivih skupin za čebelarjenje. Znanje in izkušnje na področju čebelarstva so prenesli ženskam v Severni Makedoniji in v Zambiji, od koder se je pred kratkim vrnila Ana Tomić. Prostovoljci Slovenskega društva Hospic svoj prosti čas namenjajo skrbi za umirajoče in njihove svojce ter žalujoče odrasle, otroke in mladostnike. Tudi čas, ki ga preživijo skupaj, ko si delijo izkušnje in prijateljsko oporo, je zanje neprecenljiv. 27. septembra je v Salt Lake Cityju umrl Russell M. Nelson, dolgoletni predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Njegovo bogato življenjsko pot je orisal Ivan Majc.
ADRA, Slovensko društvo Hospic, Russell M. Nelson Prostovoljci in sodelavci HD ADRA Slovenija so se s financiranjem Ministrstva za zunanje in evropske zadeve odločili za izvajanje projektov opolnomočenja ranljivih skupin za čebelarjenje. Znanje in izkušnje na področju čebelarstva so prenesli ženskam v Severni Makedoniji in v Zambiji, od koder se je pred kratkim vrnila Ana Tomić. Prostovoljci Slovenskega društva Hospic svoj prosti čas namenjajo skrbi za umirajoče in njihove svojce ter žalujoče odrasle, otroke in mladostnike. Tudi čas, ki ga preživijo skupaj, ko si delijo izkušnje in prijateljsko oporo, je zanje neprecenljiv. 27. septembra je v Salt Lake Cityju umrl Russell M. Nelson, dolgoletni predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Njegovo bogato življenjsko pot je orisal Ivan Majc.
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev – naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve. Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, preostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj taka tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Søren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje. Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed kot pa besede brez srca.
Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev – naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve. Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, preostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj taka tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Søren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje. Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed kot pa besede brez srca.
V romanu Svet, drugačen od sanj spremljamo zgodbo odrasle ženske Eve, ki nam skozi pisma pripoveduje o času, ko je bila še gimnazijka. Eva, ki je verna, se sooča s številnimi vprašanji in izzivi – povsem življenjskimi. Precej zanimiv preobrat se zgodi po obisku festivala Stična mladih, ki jo postavi v položaj, ko mora na določene stvari pogledati drugače, kot je bila vajena. Naša gostja je avtorica romana Lucija Čakš.
V romanu Svet, drugačen od sanj spremljamo zgodbo odrasle ženske Eve, ki nam skozi pisma pripoveduje o času, ko je bila še gimnazijka. Eva, ki je verna, se sooča s številnimi vprašanji in izzivi – povsem življenjskimi. Precej zanimiv preobrat se zgodi po obisku festivala Stična mladih, ki jo postavi v položaj, ko mora na določene stvari pogledati drugače, kot je bila vajena. Naša gostja je avtorica romana Lucija Čakš.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vsi smo že kdaj opazovali ptice na nebu. Njihovo lahkotno preletanje, spuščanje in dviganje. Še posebej kakšnega orla, ko s svojimi razprtimi krili lahkotno lebdi v zraku in se v nekaj zamahih dvigne v višave. Ko z odrtimi usti zremo v nebo, ne gre brez zavisti. Kako bi bilo čudovito, če bi sami zmogli tako lahkotno obviseti v zraku, motriti svet pod sabo in se na hitro dvigniti v višave. Saj imamo naprave, ki nam to omogočajo skoraj tako, kot zmorejo ptice. A to ni isto in vsi si tega ne moremo privoščiti. Sam se spomnim takih pogledov, ko sem pol leta preživel pod najvišjih vrhom Afrike. Vsak jasen dan je postregel s čudovitim pogledom na zasnežen vrh. Kilimandžaro je vabil dan za dnem. Nisem našel dovolj časa in sem raje z denarjem pomagal šoli, kjer sem delal, kot da bi šel na vrh. Če pa bi bil kot ptica, bi bil v nekaj urah na vrhu. Za te sanje ni treba v Afriko, že v naših gorah vidimo številne ptice, ki z lahkoto dosegajo vrhove. Človek ne more leteti kakor orel. Smo pa v istih gorah doživeli, kako smo korak za korakom bližje vrhu. Le začeti je treba in pri tem vztrajati. Ko smo na vrhu nam prav tako vse leži pod nogami. Otroci ne potrebujejo veliko, da začnejo sanjati o izredni stvareh, ki jih bodo naredili. Iz preprostih desk nastajajo avtomobili, iz peska gradovi, iz smeti naselja. Otrok brez kril leta in je v trenutku palček, v drugem čarovnik in v tretjem vitez. Spušča in dviga se v svoji domišljiji, da ga odrasli težko dohajamo. V ranem otroštvu se ob tem nasmehnemo, pohvalimo otrokovo iznajdljivost. Ko odrašča, mu hitro začnemo pridigati, da se na tak način ne da živeti. Odrasti pomeni stati na trdnih tleh in ne v sanjarjenju. S tem pridiganjem prepogosto mladim ubijemo prihodnost. Življenje postane brez smisla in nobena naloga jih ne vabi, da bi res zaživeli. Pozabljamo na naše vzpone na visoke vrhove. Nismo ptice, da bi kar poleteli, lahko pa dosežemo vrh, če le začnemo hoditi in ne obstanemo. Otrok, ki sanja, mora le razumeti, da je za te sanje treba začeti delati. Samo na tak način se mu bo zdelo vredno potruditi in premagovati ovire na poti življenja. In še ena stvar: brez vsaj kakšnega občutka biti na vrhu, uspeti v življenju, nas bodo minile tudi sanje. Želim vsem, da bi ob čudenju pticam na nebu zopet prebudili željo po vrhovih, takih in drugačnih in že danes naredili prvi korak proti vrhu.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vsi smo že kdaj opazovali ptice na nebu. Njihovo lahkotno preletanje, spuščanje in dviganje. Še posebej kakšnega orla, ko s svojimi razprtimi krili lahkotno lebdi v zraku in se v nekaj zamahih dvigne v višave. Ko z odrtimi usti zremo v nebo, ne gre brez zavisti. Kako bi bilo čudovito, če bi sami zmogli tako lahkotno obviseti v zraku, motriti svet pod sabo in se na hitro dvigniti v višave. Saj imamo naprave, ki nam to omogočajo skoraj tako, kot zmorejo ptice. A to ni isto in vsi si tega ne moremo privoščiti. Sam se spomnim takih pogledov, ko sem pol leta preživel pod najvišjih vrhom Afrike. Vsak jasen dan je postregel s čudovitim pogledom na zasnežen vrh. Kilimandžaro je vabil dan za dnem. Nisem našel dovolj časa in sem raje z denarjem pomagal šoli, kjer sem delal, kot da bi šel na vrh. Če pa bi bil kot ptica, bi bil v nekaj urah na vrhu. Za te sanje ni treba v Afriko, že v naših gorah vidimo številne ptice, ki z lahkoto dosegajo vrhove. Človek ne more leteti kakor orel. Smo pa v istih gorah doživeli, kako smo korak za korakom bližje vrhu. Le začeti je treba in pri tem vztrajati. Ko smo na vrhu nam prav tako vse leži pod nogami. Otroci ne potrebujejo veliko, da začnejo sanjati o izredni stvareh, ki jih bodo naredili. Iz preprostih desk nastajajo avtomobili, iz peska gradovi, iz smeti naselja. Otrok brez kril leta in je v trenutku palček, v drugem čarovnik in v tretjem vitez. Spušča in dviga se v svoji domišljiji, da ga odrasli težko dohajamo. V ranem otroštvu se ob tem nasmehnemo, pohvalimo otrokovo iznajdljivost. Ko odrašča, mu hitro začnemo pridigati, da se na tak način ne da živeti. Odrasti pomeni stati na trdnih tleh in ne v sanjarjenju. S tem pridiganjem prepogosto mladim ubijemo prihodnost. Življenje postane brez smisla in nobena naloga jih ne vabi, da bi res zaživeli. Pozabljamo na naše vzpone na visoke vrhove. Nismo ptice, da bi kar poleteli, lahko pa dosežemo vrh, če le začnemo hoditi in ne obstanemo. Otrok, ki sanja, mora le razumeti, da je za te sanje treba začeti delati. Samo na tak način se mu bo zdelo vredno potruditi in premagovati ovire na poti življenja. In še ena stvar: brez vsaj kakšnega občutka biti na vrhu, uspeti v življenju, nas bodo minile tudi sanje. Želim vsem, da bi ob čudenju pticam na nebu zopet prebudili željo po vrhovih, takih in drugačnih in že danes naredili prvi korak proti vrhu.
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Govori o možu, ki se je v večletnem obdobju pogosto udeleževal Budovih naukov v Benaresu. Nekega dne je prišel do Bude in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da se veliko ljudi udeležuje vaših naukov, toda le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da so dosegli visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Sem iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res grem pogosto v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« predvideva Buda in mož mu potrdi: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje za napotke do Gaje?« ga vpraša Buda. Mož mu to potrdi in pove, da jim razloži vse podrobnosti, saj te niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu ponovno zastavi vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali darmo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Govori o možu, ki se je v večletnem obdobju pogosto udeleževal Budovih naukov v Benaresu. Nekega dne je prišel do Bude in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da se veliko ljudi udeležuje vaših naukov, toda le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da so dosegli visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Sem iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res grem pogosto v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« predvideva Buda in mož mu potrdi: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje za napotke do Gaje?« ga vpraša Buda. Mož mu to potrdi in pove, da jim razloži vse podrobnosti, saj te niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu ponovno zastavi vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali darmo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
V 21. stoletju živimo sredi nenehnega hrupa. Ko zjutraj vstanemo, navadno najprej prižgemo ali radio ali televiziji ali vse bolj praktični »vsevedni« telefon in se obdamo z množico zvokov, šumov, glasov. Nedavno mi je župnik, ki je navdušen skavt, pripovedoval, kako otroci doživijo trenutke tišine, ko ostanejo sami v gozdu in jih njihovi animatorji od daleč spremljajo. Mnogi se znajdejo v negotovosti, ali celo strahu ali joku, kajti – okrog njih je naenkrat nastane tišina, ničesar ni slišati, samo šelestenje listja. Otroci takšno izkušnjo pozneje opisujejo kot nekaj najbolj nenavadnega. Spomnim se tudi »šoka«, ki ga je povzročil sedanji papež Frančišek, ko je ob izvolitvi z balkona na Trgu svetega Petra, navdušeno klicanje množice, spremenil v trenutke tišine in jih prosil, naj molijo za njega. Tako nenavadna in presunljiva je bila tista tišina večtisočglave množice, ki so jo prenašali svetovni mediji ter se je tišina je preselila v domove vernikov po celem svetu in prav gotovo mnoge osupnila. Pri svojem delu z umirajočimi se prav tako srečujem s trenutki tišine. Trenutek, ko bolnik ne rabi več zunanjega sveta in ugasne računalnik, televizijo, na koncu tudi radio in se vse bolj pogreza v tišino. Obiskovalci so navadno zmedeni ali celo prizadeti, saj jih bolnik skoraj več ne rabi. Kot spremljevalka mnogih umirajočih jim pomagam z mislijo, da to ni nekaj osebnega, ampak neskončna potreba človeškega bitja, da se poglobi v samega sebe, da sliši svoje srce in svojo dušo in napravi bilanco svojega življenja. Izkušnje mi povedo, da so to zelo dragoceni trenutki in da je slovo mirno in tiho, čim bolj dovolimo bolniku, da v tišini zunanjega sveta, odpre srce in vidi na koncu svoje poti, kaj je prinesel s seboj pred prag večnosti, da vidi, kaj je ostalo v njem, kaj je tisto, kar je dalo vrednost njegovemu . V času dopustov, ko si lahko privoščimo kaj tudi za svojo dušo, je zelo pogumno srečati se s tišino. Oditi v gozd in se obleči v tišino narave. Sesti v klop stolnice sredi tržnice, kjer mogočni zidovi in debela vrat ščitijo tišino svetega prostora in doživeti prisotnost Svetega. Zgodaj zjutraj, ko še spijo mesta in vasi, hoditi po poteh ki so drugače polne hrupa, v tišini prebujanja novega dne. Ali pa – oditi na duhovne vaje v tišini, kjer kljub večjemu številu ljudi, udeleženci eden drugemu podarijo prav to – spoštljivo tišino, da slišiš bitje svojega srca in srca svojega sopotnika. Tišina nas pripelje od hrupa nazaj v kamrico lastnega srca, kjer lahko najdemo dragoceni zaklad – prisotnost Božjo.
V 21. stoletju živimo sredi nenehnega hrupa. Ko zjutraj vstanemo, navadno najprej prižgemo ali radio ali televiziji ali vse bolj praktični »vsevedni« telefon in se obdamo z množico zvokov, šumov, glasov. Nedavno mi je župnik, ki je navdušen skavt, pripovedoval, kako otroci doživijo trenutke tišine, ko ostanejo sami v gozdu in jih njihovi animatorji od daleč spremljajo. Mnogi se znajdejo v negotovosti, ali celo strahu ali joku, kajti – okrog njih je naenkrat nastane tišina, ničesar ni slišati, samo šelestenje listja. Otroci takšno izkušnjo pozneje opisujejo kot nekaj najbolj nenavadnega. Spomnim se tudi »šoka«, ki ga je povzročil sedanji papež Frančišek, ko je ob izvolitvi z balkona na Trgu svetega Petra, navdušeno klicanje množice, spremenil v trenutke tišine in jih prosil, naj molijo za njega. Tako nenavadna in presunljiva je bila tista tišina večtisočglave množice, ki so jo prenašali svetovni mediji ter se je tišina je preselila v domove vernikov po celem svetu in prav gotovo mnoge osupnila. Pri svojem delu z umirajočimi se prav tako srečujem s trenutki tišine. Trenutek, ko bolnik ne rabi več zunanjega sveta in ugasne računalnik, televizijo, na koncu tudi radio in se vse bolj pogreza v tišino. Obiskovalci so navadno zmedeni ali celo prizadeti, saj jih bolnik skoraj več ne rabi. Kot spremljevalka mnogih umirajočih jim pomagam z mislijo, da to ni nekaj osebnega, ampak neskončna potreba človeškega bitja, da se poglobi v samega sebe, da sliši svoje srce in svojo dušo in napravi bilanco svojega življenja. Izkušnje mi povedo, da so to zelo dragoceni trenutki in da je slovo mirno in tiho, čim bolj dovolimo bolniku, da v tišini zunanjega sveta, odpre srce in vidi na koncu svoje poti, kaj je prinesel s seboj pred prag večnosti, da vidi, kaj je ostalo v njem, kaj je tisto, kar je dalo vrednost njegovemu . V času dopustov, ko si lahko privoščimo kaj tudi za svojo dušo, je zelo pogumno srečati se s tišino. Oditi v gozd in se obleči v tišino narave. Sesti v klop stolnice sredi tržnice, kjer mogočni zidovi in debela vrat ščitijo tišino svetega prostora in doživeti prisotnost Svetega. Zgodaj zjutraj, ko še spijo mesta in vasi, hoditi po poteh ki so drugače polne hrupa, v tišini prebujanja novega dne. Ali pa – oditi na duhovne vaje v tišini, kjer kljub večjemu številu ljudi, udeleženci eden drugemu podarijo prav to – spoštljivo tišino, da slišiš bitje svojega srca in srca svojega sopotnika. Tišina nas pripelje od hrupa nazaj v kamrico lastnega srca, kjer lahko najdemo dragoceni zaklad – prisotnost Božjo.
Z adventom se začne 1. obdobje novega cerkvenega leta, v njem pa je v ospredju pričakovanje Odrešenika in njegovega rojstva. Odlomki iz Svetega Pisma, ki se v tem času berejo pri liturgiji, sicer govorijo tudi o Kristusovem drugem prihodu, ki naj bi bil ob koncu sveta, témi, ki kliče posebej k razmisleku v kratkih in temačnih adventnih dnevih. Smiselna in sporočilna pa je tudi adventna glasba, ki z mistično, ponekod skoraj magično komponento zveni skrivnostno in hkrati optimistično. Predvsem je polna svetlobe in upanja, ki ju ljudje potrebujemo v tem času.
Z adventom se začne 1. obdobje novega cerkvenega leta, v njem pa je v ospredju pričakovanje Odrešenika in njegovega rojstva. Odlomki iz Svetega Pisma, ki se v tem času berejo pri liturgiji, sicer govorijo tudi o Kristusovem drugem prihodu, ki naj bi bil ob koncu sveta, témi, ki kliče posebej k razmisleku v kratkih in temačnih adventnih dnevih. Smiselna in sporočilna pa je tudi adventna glasba, ki z mistično, ponekod skoraj magično komponento zveni skrivnostno in hkrati optimistično. Predvsem je polna svetlobe in upanja, ki ju ljudje potrebujemo v tem času.
S prvo adventno nedeljo začenjamo čas notranje priprave na božič. S prvo adventno nedeljo začenjamo čas notranje priprave na božič. Ta nas v času »veselega decembra« vabi k tišini, zbranosti in spreobrnjenju srca. Spodbuja nas, da upočasnimo korak, premislimo svoje življenje in znova odpremo prostor Bogu in bližnjemu. Pri tem nam pomagajo molitev, dobrodelnost ter adventni venček, katerega štiri sveče postopno prinašajo več svetlobe.
S prvo adventno nedeljo začenjamo čas notranje priprave na božič. S prvo adventno nedeljo začenjamo čas notranje priprave na božič. Ta nas v času »veselega decembra« vabi k tišini, zbranosti in spreobrnjenju srca. Spodbuja nas, da upočasnimo korak, premislimo svoje življenje in znova odpremo prostor Bogu in bližnjemu. Pri tem nam pomagajo molitev, dobrodelnost ter adventni venček, katerega štiri sveče postopno prinašajo več svetlobe.
V 70. letu se je poslovil akademski slikar Matej Metlikovič. Močno je zaznamoval sodobno slovensko slikarstvo, posebno pozornost pa je namenil sakralnemu področju. Leta 2021 je za oddajo Obzorja duha spregovoril o svojem pogledu na sveto in na umetnost.
V 70. letu se je poslovil akademski slikar Matej Metlikovič. Močno je zaznamoval sodobno slovensko slikarstvo, posebno pozornost pa je namenil sakralnemu področju. Leta 2021 je za oddajo Obzorja duha spregovoril o svojem pogledu na sveto in na umetnost.
V Ljubljani je potekal 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. Ogledali smo si, kaj na njem ponujajo katoliške založbe.
V Ljubljani je potekal 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. Ogledali smo si, kaj na njem ponujajo katoliške založbe.
Štiri tedne pred božičem je adventni čas. Kako naj se v tem času pripravimo na praznovanje Jezusovega rojstnega dne, da bo božič pri nas doma? V studiu se nam je pridružil eden mlajših duhovnikov, župnik v Župniji Vir pri Domžalah, g. Vito Urbanija.
Štiri tedne pred božičem je adventni čas. Kako naj se v tem času pripravimo na praznovanje Jezusovega rojstnega dne, da bo božič pri nas doma? V studiu se nam je pridružil eden mlajših duhovnikov, župnik v Župniji Vir pri Domžalah, g. Vito Urbanija.
Ob evropskem dnevu za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo je 18. novembra v Katoliški cerkvi potekal dan molitve za žrtve spolnih zlorab. Skupina za preventivne dejavnosti pri Slovenski škofovski konferenci in Inštitut Integrum pa sta v Zavodu sv. Stanislava pripravila razstavo Prepoznaj. Ukrepaj.
Ob evropskem dnevu za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo je 18. novembra v Katoliški cerkvi potekal dan molitve za žrtve spolnih zlorab. Skupina za preventivne dejavnosti pri Slovenski škofovski konferenci in Inštitut Integrum pa sta v Zavodu sv. Stanislava pripravila razstavo Prepoznaj. Ukrepaj.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Adventni čas je priprava na praznik rojstva Jezusa Kristusa. Ta čas je zelo pomemben v liturgičnem letu, za verujoče pomeni tudi obdobje duhovne prenove. O pripravah na Božični praznik bo govorila asistentka na TEOF dr. Cecilija Oblonšek.
Adventni čas je priprava na praznik rojstva Jezusa Kristusa. Ta čas je zelo pomemben v liturgičnem letu, za verujoče pomeni tudi obdobje duhovne prenove. O pripravah na Božični praznik bo govorila asistentka na TEOF dr. Cecilija Oblonšek.
Na 1. adventno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Mihaela v Mengšu. Mašuje župnik Marko Košir. Mešani pevski zbor svetega Mihaela vodi Andrej Levec. Na orgle igra Ana Kešnar.
Na 1. adventno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Mihaela v Mengšu. Mašuje župnik Marko Košir. Mešani pevski zbor svetega Mihaela vodi Andrej Levec. Na orgle igra Ana Kešnar.
26-letna Beti Žust se je odločila za življenjsko pot, ki je za mnoge skrivnostna, za njo pa posebej navdihujoča. Sprejela je odločitev, da bo redovnica, pot do tja pa jo vodi v skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje v Ljubljani. Ali je takšna odločitev in pot enostavna? Kdaj je pravzaprav dozorela odločitev, da se posveti Božji poti?
26-letna Beti Žust se je odločila za življenjsko pot, ki je za mnoge skrivnostna, za njo pa posebej navdihujoča. Sprejela je odločitev, da bo redovnica, pot do tja pa jo vodi v skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje v Ljubljani. Ali je takšna odločitev in pot enostavna? Kdaj je pravzaprav dozorela odločitev, da se posveti Božji poti?
Friedrich Hölderlin (1770–1843), eden največjih pesnikov Zahoda, je na prehodu iz osemnajstega v devetnajsto stoletje, ko je številne razganjalo od zanosa, ki ga je sprožila francoska revolucija, s trpkostjo v duši zapisal, da živi v ubožnem času. Nekaj podobnega občutimo tudi mi, ki smo na eni strani zazrti v neslutene možnosti umetne inteligence, na drugi strani pa govorimo o zeleni utrujenosti, nezaupanju v zeleni prehod, o krizi mednarodnih institucij in demokracije. Izkušnja ubožnega časa je univerzalna, le da vzroka zanj ne vidimo vsi enako. Na prvo adventno nedeljo o ubožnem času govori prerok Izaija. V prvih poglavjih, v tako imenovani Knjigi sodbe, Izaija svojemu ljudstvu, kraljem in plemstvu očita, da je dežela polna malikov, ošabnega in prevzetnega čaščenja del, ki so jih opravile človeške roke. Namesto enega Boga Stvarnika številni Judje častijo malike, sebe in svoje zasluge. Hölderlin, romantični pesnik, očaran nad antiko, pa misli, da je ubožni čas posledica tega, da se bogovi nič več ne razodevajo neposredno, marveč le prek znamenj v naravi, denimo ob nevihti in gromu. Še drugače o ubožnem času govori filozof Slavoj Žižek v eni svojih zadnjih knjig – Nebesa v razsulu. Ugotavlja, da v nebesih večine Evropejcev ni Boga Očeta in ne grških bogov, marveč idealizirana Evropska unija, ki pa je skupaj s preostalim planetom v globoki krizi. Žižek meni, da je kriza tako globoka zaradi odsotnosti merila ali standarda, s katerim bi merili nered, v katerem se nahajamo. Tema o ubožnem času je torej aktualna. V adventu, ki pomeni prihod, se vsi sprašujemo, kdo naj pride, da bi ubožni čas preobrnil v kaj obetavnega. Žižek polaga upanje v močno mednarodno sodelovanje in oblikovanje močnih držav, ki bi krotile prosti trg, monopole in korupcijo. A najtežje vprašanje, kdo naj ta premik sproži, tudi pri njem ostane odprto. Hölderlin pa samo posredno razodevanje bogov v naravi ne razvodeni do konca, kot denimo Nietzsche, ki razglasi »smrt Boga«, marveč slavi spominjanje na nekdanje čase, ko so se bogovi razodevali neposredno. V tem spominjanju pa ne gre za prazno nostalgijo, marveč za upanje o vrnitvi bogov ob koncu časov, ko bosta nebo in zemlja zopet povezana. Hölderlinov Oče, kot pravi pesnikov interpret, dr. Vid Snoj, je Arché, Začetek, torej Stvarnik, ki je samo začasno odvrnil svoj pogled od zemlje, dejansko pa vlada izpred časa, ves čas, in bo vladal, ko se bo čas obrnil v večer, torej tudi na koncu. To pa je že blizu preroku Izaiji, ki danes kliče, naj vsi pridemo na Gospodovo goro, da tam svoje meče prekujemo v lémeže in svoje sulice v srpe. Seveda pa to ne bo najprej politični akt, marveč obrat srca h Gospodovi milosti.
Friedrich Hölderlin (1770–1843), eden največjih pesnikov Zahoda, je na prehodu iz osemnajstega v devetnajsto stoletje, ko je številne razganjalo od zanosa, ki ga je sprožila francoska revolucija, s trpkostjo v duši zapisal, da živi v ubožnem času. Nekaj podobnega občutimo tudi mi, ki smo na eni strani zazrti v neslutene možnosti umetne inteligence, na drugi strani pa govorimo o zeleni utrujenosti, nezaupanju v zeleni prehod, o krizi mednarodnih institucij in demokracije. Izkušnja ubožnega časa je univerzalna, le da vzroka zanj ne vidimo vsi enako. Na prvo adventno nedeljo o ubožnem času govori prerok Izaija. V prvih poglavjih, v tako imenovani Knjigi sodbe, Izaija svojemu ljudstvu, kraljem in plemstvu očita, da je dežela polna malikov, ošabnega in prevzetnega čaščenja del, ki so jih opravile človeške roke. Namesto enega Boga Stvarnika številni Judje častijo malike, sebe in svoje zasluge. Hölderlin, romantični pesnik, očaran nad antiko, pa misli, da je ubožni čas posledica tega, da se bogovi nič več ne razodevajo neposredno, marveč le prek znamenj v naravi, denimo ob nevihti in gromu. Še drugače o ubožnem času govori filozof Slavoj Žižek v eni svojih zadnjih knjig – Nebesa v razsulu. Ugotavlja, da v nebesih večine Evropejcev ni Boga Očeta in ne grških bogov, marveč idealizirana Evropska unija, ki pa je skupaj s preostalim planetom v globoki krizi. Žižek meni, da je kriza tako globoka zaradi odsotnosti merila ali standarda, s katerim bi merili nered, v katerem se nahajamo. Tema o ubožnem času je torej aktualna. V adventu, ki pomeni prihod, se vsi sprašujemo, kdo naj pride, da bi ubožni čas preobrnil v kaj obetavnega. Žižek polaga upanje v močno mednarodno sodelovanje in oblikovanje močnih držav, ki bi krotile prosti trg, monopole in korupcijo. A najtežje vprašanje, kdo naj ta premik sproži, tudi pri njem ostane odprto. Hölderlin pa samo posredno razodevanje bogov v naravi ne razvodeni do konca, kot denimo Nietzsche, ki razglasi »smrt Boga«, marveč slavi spominjanje na nekdanje čase, ko so se bogovi razodevali neposredno. V tem spominjanju pa ne gre za prazno nostalgijo, marveč za upanje o vrnitvi bogov ob koncu časov, ko bosta nebo in zemlja zopet povezana. Hölderlinov Oče, kot pravi pesnikov interpret, dr. Vid Snoj, je Arché, Začetek, torej Stvarnik, ki je samo začasno odvrnil svoj pogled od zemlje, dejansko pa vlada izpred časa, ves čas, in bo vladal, ko se bo čas obrnil v večer, torej tudi na koncu. To pa je že blizu preroku Izaiji, ki danes kliče, naj vsi pridemo na Gospodovo goro, da tam svoje meče prekujemo v lémeže in svoje sulice v srpe. Seveda pa to ne bo najprej politični akt, marveč obrat srca h Gospodovi milosti.
Svetopisemska družba Slovenije je izdala knjigo »Družinsko Sveto pismo – 100 korakov«. Z ustvarjalnim pristopom vabi k branju in preučevanju Svetega pisma v družini.
Svetopisemska družba Slovenije je izdala knjigo »Družinsko Sveto pismo – 100 korakov«. Z ustvarjalnim pristopom vabi k branju in preučevanju Svetega pisma v družini.
Muslimanski kulturni center Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji je izdal knjigo z naslovom »Muhammed: Življenje Božjega Poslanca na podlagi najstarejših virov«. Delo je izpod peresa sufijskega misleca Martina Lingsa in ima posebno vrednost za razumevanje islama v slovenskem prostoru.
Muslimanski kulturni center Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji je izdal knjigo z naslovom »Muhammed: Življenje Božjega Poslanca na podlagi najstarejših virov«. Delo je izpod peresa sufijskega misleca Martina Lingsa in ima posebno vrednost za razumevanje islama v slovenskem prostoru.
Svetopisemska družba Slovenije je izdala knjigo »Družinsko Sveto pismo – 100 korakov«. Z ustvarjalnim pristopom vabi k branju in preučevanju Svetega pisma v družini. Muslimanski kulturni center Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji je izdal knjigo z naslovom »Muhammed: Življenje Božjega Poslanca na podlagi najstarejših virov«. Delo je izpod peresa sufijskega misleca Martina Lingsa in ima posebno vrednost za razumevanje islama v slovenskem prostoru.
Svetopisemska družba Slovenije je izdala knjigo »Družinsko Sveto pismo – 100 korakov«. Z ustvarjalnim pristopom vabi k branju in preučevanju Svetega pisma v družini. Muslimanski kulturni center Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji je izdal knjigo z naslovom »Muhammed: Življenje Božjega Poslanca na podlagi najstarejših virov«. Delo je izpod peresa sufijskega misleca Martina Lingsa in ima posebno vrednost za razumevanje islama v slovenskem prostoru.
Kot otrok sem rad igral tetris.. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje kot je šlo, bolj je rasla tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila takšne čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v moji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršenkoli je že blok in kakorkoli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomni, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam potrebno čakati, da pride kaj boljšega ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, kreativnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le bolj prožni glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
Kot otrok sem rad igral tetris.. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje kot je šlo, bolj je rasla tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila takšne čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v moji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršenkoli je že blok in kakorkoli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomni, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam potrebno čakati, da pride kaj boljšega ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, kreativnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le bolj prožni glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje takole: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«) in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najznamenitejših opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem stotisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«
V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje takole: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«) in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najznamenitejših opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem stotisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«
Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko stran, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru.Toda moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja katerega koli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili v zgodovini predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so zato komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.
Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko stran, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru.Toda moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja katerega koli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili v zgodovini predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so zato komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.
Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša. Je duhovnik, ki je pred leti blagoslovil istospolni par, zato ne nasprotuje istospolnim porokam; v posebnih okoliščinah dopušča tudi splav – vse v duhu osebne odgovornosti človeka pred Bogom in svobodne volje.
Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša. Je duhovnik, ki je pred leti blagoslovil istospolni par, zato ne nasprotuje istospolnim porokam; v posebnih okoliščinah dopušča tudi splav – vse v duhu osebne odgovornosti človeka pred Bogom in svobodne volje.
Ste že kdaj izkusili hudo žejo? Takšno, da se ti jezik suši in se ti megli pred očmi, tako da bi vse na svetu dal za kozarec vode? Ali pa ste v kakšni zatohli sobi občutili pomanjkanje zraka? V času covida je marsikoga doletela takšna preizkušnja. Na tak način je neki puščavski duhovni oče preizkusil svojega učenca. Popeljal ga je v vodo in mu glavo tiščal pod gladino, da se je ta boril in se rešil vseh drugih želja, razen ene: da bi prišel do zraka. Toda puščavski oče ga je na temelju te izkušnje popeljal naprej, v globino duše in resničnega hrepenenja, ki ga Puškin v svoji pesmi Prerok takole predstavi: »Od žeje v duši komaj živ, po mračni blodil sem puščavi, kar serafin šesterokril se na križpotju mi pojavi.« Človek je sam v sebi bitje žeje, hrepenenja, odprtosti, iskanja. V nas je nekakšen nemir srca, kot je to stanje poimenoval sveti Avguštin. S to duhovno žejo se rodimo in umremo, del nas je, del naše identitete. Lačni in žejni smo, a ne le tega sveta, s katerim se hranimo, da nas nekaj časa ohranja pri življenju. Naša duhovna žeja je bivanjska. Celotno človeško bitje se želi odžejati, najti smisel svojega obstoja, občutiti gotovost in dobiti odgovore na številna zapletena vprašanja. Miselnost, ki danes prevladuje v svetu, se v prvi vrsti upira tej duhovni žeji. Človeka želi prepričati, da je to hrepenenje le privid, da ni resnično, zato ga je treba utišati, ga zavrniti, se mu upreti. Da, nekateri menijo, da človek postane zares človek šele, ko v sebi potepta ta »krik po drugem« in si z golo svobodo, ki si jo je priboril, privošči vse, kar mu pride na pamet. Tako z maliki tega sveta nekako zapolni to praznino, a prave sreče ne občuti. Krščanska veroizpoved pa na začetek vsega postavi Boga Očeta. Ta je v svojem Sinu vse ustvaril in človeku vdahnil nekaj svojega, svojega Duha. On je ta žeja, to hrepenenje, ki v nas kliče: Abba, Oče! Ta žeja je torej nekaj najbolj svetega, saj nas spominja in vabi k božanskemu dostojanstvu, kar je naša najgloblja poklicanost. Je od Boga v srce položeno vseživljenjsko hrepenenje po odnosu, po: ne biti sam, ampak biti del, pripadati nekomu, biti Božji. Vsak pristen, svobodno-ljubeči odnos na tem svetu je odsev in pot do tistega izpolnjujočega odnosa z Bogom, v katerem se to naše hrepenenje poteši, kjer končno najdemo sami sebe. Na več načinov nam Bog pošilja takšne »serafine«, ki nam osvetljujejo to pot. Ne bojmo se jih videti in sprejeti. Ne bojmo se v vsaki žeji in lakoti prepoznati duhovne žeje. Popeljala nas bo naprej, k resničnemu odgovoru, ki ga je zapisal sveti Avguštin: Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril zase, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.
Ste že kdaj izkusili hudo žejo? Takšno, da se ti jezik suši in se ti megli pred očmi, tako da bi vse na svetu dal za kozarec vode? Ali pa ste v kakšni zatohli sobi občutili pomanjkanje zraka? V času covida je marsikoga doletela takšna preizkušnja. Na tak način je neki puščavski duhovni oče preizkusil svojega učenca. Popeljal ga je v vodo in mu glavo tiščal pod gladino, da se je ta boril in se rešil vseh drugih želja, razen ene: da bi prišel do zraka. Toda puščavski oče ga je na temelju te izkušnje popeljal naprej, v globino duše in resničnega hrepenenja, ki ga Puškin v svoji pesmi Prerok takole predstavi: »Od žeje v duši komaj živ, po mračni blodil sem puščavi, kar serafin šesterokril se na križpotju mi pojavi.« Človek je sam v sebi bitje žeje, hrepenenja, odprtosti, iskanja. V nas je nekakšen nemir srca, kot je to stanje poimenoval sveti Avguštin. S to duhovno žejo se rodimo in umremo, del nas je, del naše identitete. Lačni in žejni smo, a ne le tega sveta, s katerim se hranimo, da nas nekaj časa ohranja pri življenju. Naša duhovna žeja je bivanjska. Celotno človeško bitje se želi odžejati, najti smisel svojega obstoja, občutiti gotovost in dobiti odgovore na številna zapletena vprašanja. Miselnost, ki danes prevladuje v svetu, se v prvi vrsti upira tej duhovni žeji. Človeka želi prepričati, da je to hrepenenje le privid, da ni resnično, zato ga je treba utišati, ga zavrniti, se mu upreti. Da, nekateri menijo, da človek postane zares človek šele, ko v sebi potepta ta »krik po drugem« in si z golo svobodo, ki si jo je priboril, privošči vse, kar mu pride na pamet. Tako z maliki tega sveta nekako zapolni to praznino, a prave sreče ne občuti. Krščanska veroizpoved pa na začetek vsega postavi Boga Očeta. Ta je v svojem Sinu vse ustvaril in človeku vdahnil nekaj svojega, svojega Duha. On je ta žeja, to hrepenenje, ki v nas kliče: Abba, Oče! Ta žeja je torej nekaj najbolj svetega, saj nas spominja in vabi k božanskemu dostojanstvu, kar je naša najgloblja poklicanost. Je od Boga v srce položeno vseživljenjsko hrepenenje po odnosu, po: ne biti sam, ampak biti del, pripadati nekomu, biti Božji. Vsak pristen, svobodno-ljubeči odnos na tem svetu je odsev in pot do tistega izpolnjujočega odnosa z Bogom, v katerem se to naše hrepenenje poteši, kjer končno najdemo sami sebe. Na več načinov nam Bog pošilja takšne »serafine«, ki nam osvetljujejo to pot. Ne bojmo se jih videti in sprejeti. Ne bojmo se v vsaki žeji in lakoti prepoznati duhovne žeje. Popeljala nas bo naprej, k resničnemu odgovoru, ki ga je zapisal sveti Avguštin: Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril zase, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po prenosnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila tako pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo taka pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo, in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi spodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po prenosnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila tako pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo taka pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo, in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi spodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o starosti. Do starih soljudi bi se morali vesti spoštljivo in ljubeče, ne pa jih obravnavati kot breme, kot iztrošene posameznike.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o starosti. Do starih soljudi bi se morali vesti spoštljivo in ljubeče, ne pa jih obravnavati kot breme, kot iztrošene posameznike.
Sredi novembra so v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico priredili mednarodni simpozij ob 800-letnici prihoda Frančiškovih manjših bratov v Gorico – in s tem tudi na slovensko ozemlje. Simpozij je ponudil priložnost za pregled najpomembnejših etap v stoletjih delovanja različnih frančiškovskih redov – pa tudi za vprašanje o izzivih, s katerimi se spopadajo redovniki danes. O tem v tokratni oddaji Sedmi dan. foto: Tamino Petelinšek
Sredi novembra so v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico priredili mednarodni simpozij ob 800-letnici prihoda Frančiškovih manjših bratov v Gorico – in s tem tudi na slovensko ozemlje. Simpozij je ponudil priložnost za pregled najpomembnejših etap v stoletjih delovanja različnih frančiškovskih redov – pa tudi za vprašanje o izzivih, s katerimi se spopadajo redovniki danes. O tem v tokratni oddaji Sedmi dan. foto: Tamino Petelinšek
Ob začetku tedna Karitas bomo pozornost namenili Slovenski Karitas, ki letos praznuje 35 let delovanja. V tem času je postala ena največjih humanitarnih organizacij pri nas, njen temelj pa so številni dobrotniki in prostovoljci. Karitas želi tudi v prihodnje ostati glas ljudi v stiski in izražati ljubečo skrb Cerkve za človeka. Vabljeni v našo družbo.
Ob začetku tedna Karitas bomo pozornost namenili Slovenski Karitas, ki letos praznuje 35 let delovanja. V tem času je postala ena največjih humanitarnih organizacij pri nas, njen temelj pa so številni dobrotniki in prostovoljci. Karitas želi tudi v prihodnje ostati glas ljudi v stiski in izražati ljubečo skrb Cerkve za človeka. Vabljeni v našo družbo.
V dekaniji Kranj je od 8. septembra lani potekal misijon. Njegov namen je bil, da bi se katoličani v 19-ih župnijah podali na pot srečanja s Kristusom in ga tudi oddaljenim oznanjali kot naše upanje. Sklenili so ga v nedeljo, 23. novembra pri Mariji Pomagaj na Brezjah, v želji, da bi bilo takih dogodkov še veliko.
V dekaniji Kranj je od 8. septembra lani potekal misijon. Njegov namen je bil, da bi se katoličani v 19-ih župnijah podali na pot srečanja s Kristusom in ga tudi oddaljenim oznanjali kot naše upanje. Sklenili so ga v nedeljo, 23. novembra pri Mariji Pomagaj na Brezjah, v želji, da bi bilo takih dogodkov še veliko.
Nadškofijska karitas Maribor je v 35-ih letih delovanja razdelila več kot 28 milijonov evrov pomoči, okoli deset tisoč ton hrane in pomagala pri 900 tisoč prošnjah za pomoč. 1350 prostovoljcev letno opravi kar 150 tisoč ur prostovoljnega dela. Mreža Nadškofijske karitas Maribor danes povezuje 93 župnijskih karitas ter številne druge ustanove in programe.
Nadškofijska karitas Maribor je v 35-ih letih delovanja razdelila več kot 28 milijonov evrov pomoči, okoli deset tisoč ton hrane in pomagala pri 900 tisoč prošnjah za pomoč. 1350 prostovoljcev letno opravi kar 150 tisoč ur prostovoljnega dela. Mreža Nadškofijske karitas Maribor danes povezuje 93 župnijskih karitas ter številne druge ustanove in programe.
Slovenska karitas že 35 let uteleša dobrodelnost. Od leta 1990 je po obsegu izvedenih humanitarnih programov doma in po svetu postala ena izmed večjih humanitarnih organizacij v Sloveniji. Njeno bogastvo so številni dobrotniki in prizadevni prostovoljci. Kot so zapisali v strateškem načrtu, se želi Karitas v skladu s svojo identiteto, poslanstvom in zgledom papeža Frančiška po 35 letih dela še naprej truditi, da bo: »ljubeča skrb Cerkve za ljudi v stiski, glas revnih in izključenih v družbi ter v službi človekovega dostojanstva.«
Slovenska karitas že 35 let uteleša dobrodelnost. Od leta 1990 je po obsegu izvedenih humanitarnih programov doma in po svetu postala ena izmed večjih humanitarnih organizacij v Sloveniji. Njeno bogastvo so številni dobrotniki in prizadevni prostovoljci. Kot so zapisali v strateškem načrtu, se želi Karitas v skladu s svojo identiteto, poslanstvom in zgledom papeža Frančiška po 35 letih dela še naprej truditi, da bo: »ljubeča skrb Cerkve za ljudi v stiski, glas revnih in izključenih v družbi ter v službi človekovega dostojanstva.«