Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V Katoliški cerkvi se je 6. januarja sklenilo jubilejno sveto leto 2025 z geslom Romarji upanja, ki je zaznamovalo vernike po svetu in pri nas. V oddaji smo osvetlili slovensko izkušnjo jubileja, njegove duhovne poudarke ter razstavo Odsevi upanja, ki je potovala po vseh slovenskih škofijah. Gostji oddaje sta bili sestra Božena Kutnar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec. Na razstavi so sodelovali: Igor Banfi, Jože Bartolj, Evgen Bavčar, Katja Bednařik Sudec, Maša Bersan Mašuk, Lucijan Bratuš, Lojze Čemažar, Edo Dolinar, Marjan Drev, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Azad Karim, Silva Karim, Andrej Kosič, Janez Kovačič, Sara Križaj, David Ličen, Mira Ličen, Nikolaj Mašukov, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Valentin Oman, Janko Orač, Tomaž Perko, Gregor Pratneker, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Klavdij Tutta in Lona Verlich. Foto: novinarka Ksenja Hočevar, ki je zasnovala razstavo Odsevi upanja skupaj z Bernardo Stenovec. Fotografija je nastala na razstavi po piranskih cerkvah.
V Katoliški cerkvi se je 6. januarja sklenilo jubilejno sveto leto 2025 z geslom Romarji upanja, ki je zaznamovalo vernike po svetu in pri nas. V oddaji smo osvetlili slovensko izkušnjo jubileja, njegove duhovne poudarke ter razstavo Odsevi upanja, ki je potovala po vseh slovenskih škofijah. Gostji oddaje sta bili sestra Božena Kutnar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec. Na razstavi so sodelovali: Igor Banfi, Jože Bartolj, Evgen Bavčar, Katja Bednařik Sudec, Maša Bersan Mašuk, Lucijan Bratuš, Lojze Čemažar, Edo Dolinar, Marjan Drev, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Azad Karim, Silva Karim, Andrej Kosič, Janez Kovačič, Sara Križaj, David Ličen, Mira Ličen, Nikolaj Mašukov, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Valentin Oman, Janko Orač, Tomaž Perko, Gregor Pratneker, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Klavdij Tutta in Lona Verlich. Foto: novinarka Ksenja Hočevar, ki je zasnovala razstavo Odsevi upanja skupaj z Bernardo Stenovec. Fotografija je nastala na razstavi po piranskih cerkvah.
Zgodbe so zelo pomemben del našega sveta, življenja vsakega človeka. Ob enkratnosti človeka ni nečastno imeti občutek, da sem majhen, skoraj premagan. Premagana je moja sebičnost, zagledanost samo vase. V svoji šibkosti pa prepoznam čudovito milost, da s pomočjo drugega ustvarjam novo. Nekaj čisto novega. A za to, da se zares, z zanimanjem, poglobljeno ozremo v sočloveka, je potreben pogum. Zelo lep občutek te preplavi, ko se ozreš v njegove oči, če je to iskreno, s srcem. Negotovost, morda celo strah, izgubi svojo moč, saj se na obrazu bližnjega pokaže svetloba. Ni vedno tako zlahka, a včasih se zgodi pravi čudež bližine, ki ji ni imena. Pač bližina, ki je kot ponujena roka v spravi. Nima veliko podlag, a je kot prava intonacija za prelepo pesem. V duši zazveni, nas napolni z radostjo. Včasih se ob tem zgodi tisti skrivnosten vzpon v “planjave” presežnosti. Kot navdih, ki se napaja iz izvirov življenjskega smisla. Prišla je. Sprejela je vabilo. Zaupala je, da je to srečanje neizogibno. Umikala je pogled. A bila je tu. Z olajšanjem je sprejemala, da so se drugi spoznavali, se pogovarjali in niso silili vanjo. Krivica, prizadetost se krepi, če je ne razčistiš, ne rešuješ. Potem se je pomešala med druge goste, pozorno poslušala druge. A se ni bilo mogoče izogniti bližnjemu srečanju z njo. Prisotni so si podajali roko. Pred njo se je pojavila iztegnjena roka. Dvignila je pogled in se ozrla v prijazne oči, ki so govorile: “Mir s teboj!” Kot omamljena je stegnila svojo roko in začutila stisk. Kot bi ju obe osvetlila luč, ki je odprla pot lepoti srca, ki se je zasijala na njunih obrazih in se razlila ne vse okrog njiju. V srcu je zazvenela zahvalna pesem – Hvala Bogu. Radost, ki izniči, kar je bolelo, veselje, ki se porodi ob dotiku, glasbi duše, skrivnostnem delovanju Ljubezni, ki milost, dar Svetega Duha.
Zgodbe so zelo pomemben del našega sveta, življenja vsakega človeka. Ob enkratnosti človeka ni nečastno imeti občutek, da sem majhen, skoraj premagan. Premagana je moja sebičnost, zagledanost samo vase. V svoji šibkosti pa prepoznam čudovito milost, da s pomočjo drugega ustvarjam novo. Nekaj čisto novega. A za to, da se zares, z zanimanjem, poglobljeno ozremo v sočloveka, je potreben pogum. Zelo lep občutek te preplavi, ko se ozreš v njegove oči, če je to iskreno, s srcem. Negotovost, morda celo strah, izgubi svojo moč, saj se na obrazu bližnjega pokaže svetloba. Ni vedno tako zlahka, a včasih se zgodi pravi čudež bližine, ki ji ni imena. Pač bližina, ki je kot ponujena roka v spravi. Nima veliko podlag, a je kot prava intonacija za prelepo pesem. V duši zazveni, nas napolni z radostjo. Včasih se ob tem zgodi tisti skrivnosten vzpon v “planjave” presežnosti. Kot navdih, ki se napaja iz izvirov življenjskega smisla. Prišla je. Sprejela je vabilo. Zaupala je, da je to srečanje neizogibno. Umikala je pogled. A bila je tu. Z olajšanjem je sprejemala, da so se drugi spoznavali, se pogovarjali in niso silili vanjo. Krivica, prizadetost se krepi, če je ne razčistiš, ne rešuješ. Potem se je pomešala med druge goste, pozorno poslušala druge. A se ni bilo mogoče izogniti bližnjemu srečanju z njo. Prisotni so si podajali roko. Pred njo se je pojavila iztegnjena roka. Dvignila je pogled in se ozrla v prijazne oči, ki so govorile: “Mir s teboj!” Kot omamljena je stegnila svojo roko in začutila stisk. Kot bi ju obe osvetlila luč, ki je odprla pot lepoti srca, ki se je zasijala na njunih obrazih in se razlila ne vse okrog njiju. V srcu je zazvenela zahvalna pesem – Hvala Bogu. Radost, ki izniči, kar je bolelo, veselje, ki se porodi ob dotiku, glasbi duše, skrivnostnem delovanju Ljubezni, ki milost, dar Svetega Duha.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
Preganjanje kristjanov ostaja ena najbolj prezrtih resničnosti današnjega sveta. Leta 2025 je bilo po ocenah mednarodnih organizacij več kot 380 milijonov kristjanov izpostavljenih resnemu preganjanju, največ v Severni Koreji, Nigeriji, Pakistanu, Iranu in državah Bližnjega vzhoda ter podsaharske Afrike. V oddaji opozarjamo na kršitve verske svobode, ki se dogajajo daleč od oči sveta – in se dotikajo milijonov življenj.
Preganjanje kristjanov ostaja ena najbolj prezrtih resničnosti današnjega sveta. Leta 2025 je bilo po ocenah mednarodnih organizacij več kot 380 milijonov kristjanov izpostavljenih resnemu preganjanju, največ v Severni Koreji, Nigeriji, Pakistanu, Iranu in državah Bližnjega vzhoda ter podsaharske Afrike. V oddaji opozarjamo na kršitve verske svobode, ki se dogajajo daleč od oči sveta – in se dotikajo milijonov življenj.
Sveti Anton Puščavnik goduje 17. januarja. Oče vzhodnega meništva je priprošnjik puščavnikov, živinorejcev, obrtnikov in gasilcev.
Sveti Anton Puščavnik goduje 17. januarja. Oče vzhodnega meništva je priprošnjik puščavnikov, živinorejcev, obrtnikov in gasilcev.
Življenjska sopotnika Marjana in Pavle Snoj si že več kot 50 let prizadevata za edinost na vseh področjih življenja, in še zlasti za spoštovanje različnosti med kristjani.
Življenjska sopotnika Marjana in Pavle Snoj si že več kot 50 let prizadevata za edinost na vseh področjih življenja, in še zlasti za spoštovanje različnosti med kristjani.
Mednarodna organizacija Open Doors, že več kot 30 let raziskuje preganjanje in diskriminacijo kristjanov, bodisi s strani vlade, družine, družbe ali drugih sil. Podatki kažejo, da se številke iz leta v leto zvišujejo.
Mednarodna organizacija Open Doors, že več kot 30 let raziskuje preganjanje in diskriminacijo kristjanov, bodisi s strani vlade, družine, družbe ali drugih sil. Podatki kažejo, da se številke iz leta v leto zvišujejo.
Preganjanje kristjanov ostaja ena najbolj prezrtih resničnosti današnjega sveta. Leta 2025 je bilo po ocenah mednarodnih organizacij več kot 380 milijonov kristjanov izpostavljenih resnemu preganjanju, največ v Severni Koreji, Nigeriji, Pakistanu, Iranu in državah Bližnjega vzhoda ter podsaharske Afrike. V oddaji opozarjamo na kršitve verske svobode, ki se dogajajo daleč od oči sveta – in se dotikajo milijonov življenj.
Preganjanje kristjanov ostaja ena najbolj prezrtih resničnosti današnjega sveta. Leta 2025 je bilo po ocenah mednarodnih organizacij več kot 380 milijonov kristjanov izpostavljenih resnemu preganjanju, največ v Severni Koreji, Nigeriji, Pakistanu, Iranu in državah Bližnjega vzhoda ter podsaharske Afrike. V oddaji opozarjamo na kršitve verske svobode, ki se dogajajo daleč od oči sveta – in se dotikajo milijonov življenj.
Ob zaključku rednega svetega leta se je 10. januarja začelo posebno leto svetega Frančiška. Ob 800. obletnici njegove smrti ga je razglasil papež Leon XIV., potekalo pa bo do 10. januarja 2027.
Ob zaključku rednega svetega leta se je 10. januarja začelo posebno leto svetega Frančiška. Ob 800. obletnici njegove smrti ga je razglasil papež Leon XIV., potekalo pa bo do 10. januarja 2027.
»Obisk na pragu apostolov« kot bi prevedli latinski Ad limina Apostolorum je pomemben dogodek za slovensko cerkev. Vseh sedem škofov je v tem tednu obiskalo sveti sedež, namen obiska pa je bila, poleg srečanja s svetim očetom, molitev na grobovih svetih Petra in Pavla ter poglobitev v pastoralne izzive svojih škofij.
»Obisk na pragu apostolov« kot bi prevedli latinski Ad limina Apostolorum je pomemben dogodek za slovensko cerkev. Vseh sedem škofov je v tem tednu obiskalo sveti sedež, namen obiska pa je bila, poleg srečanja s svetim očetom, molitev na grobovih svetih Petra in Pavla ter poglobitev v pastoralne izzive svojih škofij.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Na drugo nedeljo med letom po cerkvenem koledarju bomo neposredno prenašali sveto mašo iz cerkve svetega Marka v Kopru. Maševal bo župnik Ervin Mozetič, pri maši bo sodeloval pevski zbor svetega Marka.
Na drugo nedeljo med letom po cerkvenem koledarju bomo neposredno prenašali sveto mašo iz cerkve svetega Marka v Kopru. Maševal bo župnik Ervin Mozetič, pri maši bo sodeloval pevski zbor svetega Marka.
Skupnost Taizé sestavljajo bratje različnih cerkvenih okolij – katoliškega, anglikanskega, protestantskega, prihajajo pa iz skoraj tridesetih držav. Že s svojim obstojem so zato »prispodoba skupnosti« ter simbol sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi ljudstvi. Prepoznavni pa niso le po organizaciji srečanj mladih z vsega sveta, ampak tudi po značilni glasbi, ki so jo skozi desetletja pomagali izoblikovati ob molitvi.
Skupnost Taizé sestavljajo bratje različnih cerkvenih okolij – katoliškega, anglikanskega, protestantskega, prihajajo pa iz skoraj tridesetih držav. Že s svojim obstojem so zato »prispodoba skupnosti« ter simbol sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi ljudstvi. Prepoznavni pa niso le po organizaciji srečanj mladih z vsega sveta, ampak tudi po značilni glasbi, ki so jo skozi desetletja pomagali izoblikovati ob molitvi.
V kratkem se bo odvil katehetski simpozij z naslovom, "Biti katehet z družinami." Slišite lahko, kako pomembno je delo katehetov in tudi njihovo izobraževanje. Gostja v oddaji je šolska sestra de Notre Dame, Magda Burger.
V kratkem se bo odvil katehetski simpozij z naslovom, "Biti katehet z družinami." Slišite lahko, kako pomembno je delo katehetov in tudi njihovo izobraževanje. Gostja v oddaji je šolska sestra de Notre Dame, Magda Burger.
Kulturi spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Na ta vprašanja nam bo pomagal odgovoriti zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
Kulturi spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Na ta vprašanja nam bo pomagal odgovoriti zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
Božič v Makedonski pravoslavni cerkvi in »Jaslice miru« V Makedonski pravoslavni cerkvi v RS smo zabeležili praznično večerno bogoslužje pred božičnim dnem, ki so ga po julijanskem koledarju praznovali 7. januarja. Obiskali smo makedonsko pravoslavno skupnost v Kranju, kjer je bogoslužje vodil protojerej Mitko Gazinkovski. Na pobudo Turističnega informacijskega centra Preddvor je Društvo Mladi za skupnost v sodelovanju z Zavodom Grof in Grofica na prenovljeni grajski posesti postavilo »Jaslice miru«. Prazničnemu vzdušju se je pridružil tudi Otroški in mladinski pevski zbor OŠ Matije Valjavca Preddvor.
Božič v Makedonski pravoslavni cerkvi in »Jaslice miru« V Makedonski pravoslavni cerkvi v RS smo zabeležili praznično večerno bogoslužje pred božičnim dnem, ki so ga po julijanskem koledarju praznovali 7. januarja. Obiskali smo makedonsko pravoslavno skupnost v Kranju, kjer je bogoslužje vodil protojerej Mitko Gazinkovski. Na pobudo Turističnega informacijskega centra Preddvor je Društvo Mladi za skupnost v sodelovanju z Zavodom Grof in Grofica na prenovljeni grajski posesti postavilo »Jaslice miru«. Prazničnemu vzdušju se je pridružil tudi Otroški in mladinski pevski zbor OŠ Matije Valjavca Preddvor.
V Makedonski pravoslavni cerkvi v RS smo zabeležili praznično večerno bogoslužje pred božičnim dnem, ki so ga po julijanskem koledarju praznovali 7. januarja. Obiskali smo makedonsko pravoslavno skupnost v Kranju, kjer je bogoslužje vodil protojerej Mitko Gazinkovski.
V Makedonski pravoslavni cerkvi v RS smo zabeležili praznično večerno bogoslužje pred božičnim dnem, ki so ga po julijanskem koledarju praznovali 7. januarja. Obiskali smo makedonsko pravoslavno skupnost v Kranju, kjer je bogoslužje vodil protojerej Mitko Gazinkovski.
Na pobudo Turističnega informacijskega centra Preddvor je Društvo Mladi za skupnost v sodelovanju z Zavodom Grof in Grofica na prenovljeni grajski posesti postavilo »Jaslice miru«. Prazničnemu vzdušju se je pridružil tudi Otroški in mladinski pevski zbor OŠ Matije Valjavca Preddvor.
Na pobudo Turističnega informacijskega centra Preddvor je Društvo Mladi za skupnost v sodelovanju z Zavodom Grof in Grofica na prenovljeni grajski posesti postavilo »Jaslice miru«. Prazničnemu vzdušju se je pridružil tudi Otroški in mladinski pevski zbor OŠ Matije Valjavca Preddvor.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Iz Janezovega evangelija: Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus uporabi veliko različnih načinov, kako pokliče svoje učence. Mateju reče le eno besedo: »Hodi za menoj!« In Matej pusti donosno službo ter gre z njim. Svoje učitelja in nekaj učencev povabi na svoj dom na večerjo. V odlomku, ki smo ga pravkar slišali pa srečamo kar pet Jezusovih učencev, ki jih pokliče enega za drugim. Njihove zgodbe poklicanosti so prepletene z navdušenim pripovedovanjem o Jezusu. Andrej in še en učenec slišita Janeza Krstnika, kako Jezusa imenuje »Jagnje Božje«. Takoj gresta za njim in Jezus ju povabi k sebi domov. Ves dan ostaneta pri njem. Lahko si mislimo, kako močno se je Jezus dotaknil Andreja, da le ta z gotovostjo reče svojemu bratu Simonu: »Našli smo Mesija!« Naslednji dan Jezus pokliče Filipa, ki o Jezusu pripoveduje svojemu prijatelju Natanaelu. Ker ima Natanael predsodke o Nazarečanih, mu Jezus pokaže, da ga osebno pozna. To ga prepriča, da gre za njim. Jezus pokliče prav vsakega človeka na edinstven način. Prosi Jezusa za priložnost, da spregovoriš svojemu prijatelju, sodelavcu ali sosedu, kako je tebe poklical za svojega učenca. Vse ostalo prepusti njemu, kajti On je tisti, ki kliče.
Iz Janezovega evangelija: Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus uporabi veliko različnih načinov, kako pokliče svoje učence. Mateju reče le eno besedo: »Hodi za menoj!« In Matej pusti donosno službo ter gre z njim. Svoje učitelja in nekaj učencev povabi na svoj dom na večerjo. V odlomku, ki smo ga pravkar slišali pa srečamo kar pet Jezusovih učencev, ki jih pokliče enega za drugim. Njihove zgodbe poklicanosti so prepletene z navdušenim pripovedovanjem o Jezusu. Andrej in še en učenec slišita Janeza Krstnika, kako Jezusa imenuje »Jagnje Božje«. Takoj gresta za njim in Jezus ju povabi k sebi domov. Ves dan ostaneta pri njem. Lahko si mislimo, kako močno se je Jezus dotaknil Andreja, da le ta z gotovostjo reče svojemu bratu Simonu: »Našli smo Mesija!« Naslednji dan Jezus pokliče Filipa, ki o Jezusu pripoveduje svojemu prijatelju Natanaelu. Ker ima Natanael predsodke o Nazarečanih, mu Jezus pokaže, da ga osebno pozna. To ga prepriča, da gre za njim. Jezus pokliče prav vsakega človeka na edinstven način. Prosi Jezusa za priložnost, da spregovoriš svojemu prijatelju, sodelavcu ali sosedu, kako je tebe poklical za svojega učenca. Vse ostalo prepusti njemu, kajti On je tisti, ki kliče.
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: »Vaja dela mojstra!«? Povsem enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden od sedmih starogrških modrecev Periander iz Korinta svetoval: μελέτα τὸ πᾶν oziroma »Vse je treba uriti!«. Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« In znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kakšno stvar naredili na hitro, pa kljub našemu hitenju vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da bomo mojster pri kakšnem opravilu ali v določenem znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Zakaj, kot pravi drugi slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Takemu razumevanju pri osvajanju znanja in veščin v družbi je nekoč sledil tudi šolski sistem, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju ali ročnih ali umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so iz takega poučevanja izšli, so bili resnično mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje popolnosti so bili vešči svojega dela in znali te svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa zato sploh ne moremo več prodreti. In povsem enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpežljivosti, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: »Vaja dela mojstra!«? Povsem enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden od sedmih starogrških modrecev Periander iz Korinta svetoval: μελέτα τὸ πᾶν oziroma »Vse je treba uriti!«. Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« In znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kakšno stvar naredili na hitro, pa kljub našemu hitenju vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da bomo mojster pri kakšnem opravilu ali v določenem znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Zakaj, kot pravi drugi slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Takemu razumevanju pri osvajanju znanja in veščin v družbi je nekoč sledil tudi šolski sistem, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju ali ročnih ali umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so iz takega poučevanja izšli, so bili resnično mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje popolnosti so bili vešči svojega dela in znali te svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa zato sploh ne moremo več prodreti. In povsem enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpežljivosti, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Od 22. do 25. januarja bo potekal Svetopisemski maraton, ki ga organizira Svetopisemska družba Slovenije. Tudi letos bodo zanimivi spremljevalni dogodki. Maraton je bil v Sloveniji prvič pripravljen leta 2007 ob letu Svetega pisma, krog sodelujočih gibanj, skupnosti in cerkva pa se vsako leto širi. Naša gostja je Eva Strajnar.
Od 22. do 25. januarja bo potekal Svetopisemski maraton, ki ga organizira Svetopisemska družba Slovenije. Tudi letos bodo zanimivi spremljevalni dogodki. Maraton je bil v Sloveniji prvič pripravljen leta 2007 ob letu Svetega pisma, krog sodelujočih gibanj, skupnosti in cerkva pa se vsako leto širi. Naša gostja je Eva Strajnar.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala templja. Ko je po večurnem delu končal, je obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa omahoval, potem pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreseno listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na mnoge stiske in delovne akcije, ki se začnejo v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in popolnost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in popolnost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala templja. Ko je po večurnem delu končal, je obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa omahoval, potem pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreseno listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na mnoge stiske in delovne akcije, ki se začnejo v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in popolnost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in popolnost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
Na nedeljo Svete Družine se je po delnih Cerkvah končalo redno sveto leto. Sklepno dejanje jubilejnega leta v Vatikanu pa je bilo zapiranje svetih vrat papeške bazilike svetega Petra 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja. Svetoletno dogajanje je na različne načine budilo upanje, ki ostaja vernim popotnica v življenju, tudi po njegovem zaključku. V oddaji tudi o Tekčevih jaslicah iz Tržiča, ki so stare častitljivih 90 let.
Na nedeljo Svete Družine se je po delnih Cerkvah končalo redno sveto leto. Sklepno dejanje jubilejnega leta v Vatikanu pa je bilo zapiranje svetih vrat papeške bazilike svetega Petra 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja. Svetoletno dogajanje je na različne načine budilo upanje, ki ostaja vernim popotnica v življenju, tudi po njegovem zaključku. V oddaji tudi o Tekčevih jaslicah iz Tržiča, ki so stare častitljivih 90 let.
V starem mestnem jedru Tržiča, v hiši, imenovani Pri Tekcu, je letos še posebno slovesno, saj praznujejo okrogli jubilej, 90 let prve postavitve Tekčevih jaslic. V dolgih letih so postale tamkajšnja znamenitost, saj jih ljudje radi obiščejo. Danes za njih skrbi Marjan Zupan z družino.
V starem mestnem jedru Tržiča, v hiši, imenovani Pri Tekcu, je letos še posebno slovesno, saj praznujejo okrogli jubilej, 90 let prve postavitve Tekčevih jaslic. V dolgih letih so postale tamkajšnja znamenitost, saj jih ljudje radi obiščejo. Danes za njih skrbi Marjan Zupan z družino.
Na nedeljo Jezusovega krsta se kristjani spominjajo svojega krsta. Postali so člani Cerkve in prejemajo posebne milosti , ki so jih deležni s smrtjo in vstajenjem Božjega Sina.
Na nedeljo Jezusovega krsta se kristjani spominjajo svojega krsta. Postali so člani Cerkve in prejemajo posebne milosti , ki so jih deležni s smrtjo in vstajenjem Božjega Sina.
Verniki Srbske pravoslavne cerkve praznujejo božič 7. januarja. Vrhunec priprave na praznovanje je zadnji dan 40-dnevnega posta, imenovan badnji dan. Tako kot božič, je poln simbolike.
Verniki Srbske pravoslavne cerkve praznujejo božič 7. januarja. Vrhunec priprave na praznovanje je zadnji dan 40-dnevnega posta, imenovan badnji dan. Tako kot božič, je poln simbolike.
Na božični večer leta 2024 je papež Frančišek v baziliki sv. Petra v Rimu odprl prva sveta vrata in začel jubilejno leto 2025. Potekalo je pod geslom »Romarji upanja«. Sveto leto je uradno sklenil papež Leon XIV. 6. januarja letos, na praznik Svetih treh kraljev. Kakšni pa so sadovi svetega leta? V času milosti, upanja in duhovne prenove so potekale posebne svete maše, romanja, kulturni dogodki in različne pastoralne pobude.
Na božični večer leta 2024 je papež Frančišek v baziliki sv. Petra v Rimu odprl prva sveta vrata in začel jubilejno leto 2025. Potekalo je pod geslom »Romarji upanja«. Sveto leto je uradno sklenil papež Leon XIV. 6. januarja letos, na praznik Svetih treh kraljev. Kakšni pa so sadovi svetega leta? V času milosti, upanja in duhovne prenove so potekale posebne svete maše, romanja, kulturni dogodki in različne pastoralne pobude.
Na nedeljo svete družine se je po delnih Cerkvah končalo redno sveto leto. Sklepno dejanje jubilejnega leta v Vatikanu je bilo zapiranje svetih vrat papeške bazilike svetega Petra, 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja. Svetoletno dogajanje je na različne načine budilo upanje, ki vernim ostaja popotnica v življenju, tudi po njegovem zaključku.
Na nedeljo svete družine se je po delnih Cerkvah končalo redno sveto leto. Sklepno dejanje jubilejnega leta v Vatikanu je bilo zapiranje svetih vrat papeške bazilike svetega Petra, 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja. Svetoletno dogajanje je na različne načine budilo upanje, ki vernim ostaja popotnica v življenju, tudi po njegovem zaključku.
Na nedeljo Svete Družine se je po delnih Cerkvah končalo redno sveto leto. Sklepno dejanje jubilejnega leta v Vatikanu je bilo zapiranje svetih vrat papeške bazilike svetega Petra, 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja.
Na nedeljo Svete Družine se je po delnih Cerkvah končalo redno sveto leto. Sklepno dejanje jubilejnega leta v Vatikanu je bilo zapiranje svetih vrat papeške bazilike svetega Petra, 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Na nedeljo Jezusovega krsta iz cerkve Svetega Ruperta v Župniji Videm-Krško neposredno prenašamo sveto mašo. Daruje jo župnik Alojz Kačičnik. Pri maši sodeluje mešani pevski zbor Videmčan pod vodstvom organistke Manje Molan.
Na nedeljo Jezusovega krsta iz cerkve Svetega Ruperta v Župniji Videm-Krško neposredno prenašamo sveto mašo. Daruje jo župnik Alojz Kačičnik. Pri maši sodeluje mešani pevski zbor Videmčan pod vodstvom organistke Manje Molan.
7. januarja so praznovali božič pravoslavni verniki. Hristos se rodi se tradicionalno pozdravljajo na ta dan, tradicijo pa negujejo tudi z glasbo, ki opeva Kristusovo rojstvo. Kerubinska pesem, ki jo boste tokrat slišali v različnih uglasbitvah, je del pravoslavne liturgije in se jo poje tudi v noči pred božičem, pri tako imenovanem bdenju, posredno pa se nanaša tudi na rojstvo Jezusa.
7. januarja so praznovali božič pravoslavni verniki. Hristos se rodi se tradicionalno pozdravljajo na ta dan, tradicijo pa negujejo tudi z glasbo, ki opeva Kristusovo rojstvo. Kerubinska pesem, ki jo boste tokrat slišali v različnih uglasbitvah, je del pravoslavne liturgije in se jo poje tudi v noči pred božičem, pri tako imenovanem bdenju, posredno pa se nanaša tudi na rojstvo Jezusa.
Pravoslavni kristjani, ki se ravnajo po julijanskem koledarju, so božič praznovali 7. januarja. V mariborski pravoslavni cerkvi poudarjajo, da imajo živo cerkev, božič so letos praznovali v posvečenem hramu sv. Cirila in Metoda. Maribor je lani oktobra obiskal srbski patriarh in v nedeljo, 5. oktobra, s somaševalci opravil veliko posvečenje. Paroh Srbske pravoslavne cerkve v Mariboru Milan Jovanović je povedal, da je bil to zanje zgodovinski dan.
Pravoslavni kristjani, ki se ravnajo po julijanskem koledarju, so božič praznovali 7. januarja. V mariborski pravoslavni cerkvi poudarjajo, da imajo živo cerkev, božič so letos praznovali v posvečenem hramu sv. Cirila in Metoda. Maribor je lani oktobra obiskal srbski patriarh in v nedeljo, 5. oktobra, s somaševalci opravil veliko posvečenje. Paroh Srbske pravoslavne cerkve v Mariboru Milan Jovanović je povedal, da je bil to zanje zgodovinski dan.
V kratkem se bo odvil katehetski simpozij z naslovom, "Biti katehet z družinam." Spregovorili bomo o tem, kako pomembno je delo katehetov in tudi njihovo izobraževanje. Kakšni so občutki in pričakovanja udeležencev, ki se bodo udeležili simpozija? Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili šolsko sestro de Notre Dame, Magdo Burger.
V kratkem se bo odvil katehetski simpozij z naslovom, "Biti katehet z družinam." Spregovorili bomo o tem, kako pomembno je delo katehetov in tudi njihovo izobraževanje. Kakšni so občutki in pričakovanja udeležencev, ki se bodo udeležili simpozija? Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili šolsko sestro de Notre Dame, Magdo Burger.
Neki mehanik je dolga leta delal v avtomobilski tovarni Ford v Detroitu. V tem času si je v tovarni »izposodil« različne dele avtomobilov in kakšno orodje ter ni pretirano skrbel, da bi to vrnil. Nadrejeni tega njegovega početja niso opazili, zato niso ukrepali. »Pozabljivi« mehanik je čez leta globlje spoznal krščanstvo in se dal krstiti. Svojo vero je vzel zares. Naslednji dan po krstu je prinesel s sabo vse tiste reči, ki si jih je »izposodil« v letih službe. Stopil je do nadrejenega in mu razložil, da pravzaprav ni nikoli imel resnega namena vse to ukrasti. Prosil ga je, da mu ta prestopek odpusti. Nadrejeni je bil tako presenečen, da je brzojavil lastniku Henryju Fordu, ki je bil na obisku v eni izmed evropskih Fordovih tovarn. Podrobno je opisal dogodek. Ford mu je takoj brzojavil nazaj: »Zajezite reko Detroit. Pokrstite celotno tovarno!« Ta človek je krst vzel tako zares! Kar samo se nam danes, ko obhajamo praznik Jezusovega krsta, zastavlja vprašanje, kako zares ga jemljemo mi. Jezusov krst v Jordanu je pomemben dogodek v njegovem življenju. Ima globok pomen z različnimi razlagami. O njegovi pomembnosti govori dejstvo, da o njem poročajo vsi trije sinoptični evangeliji. Od tod izhaja, da krst Jezusa Kristusa pomeni začetek njegovega javnega delovanja. Morda se marsikdo sprašuje, zakaj je Janez Krstnik krstil Jezusa. Jezus je s tem pokazal edinost in solidarnost s človeškim rodom, ki ga je prišel odrešit. Dovolil je, da so ga prišteli med grešnike. Janezov krst so namreč prejemali grešniki, da bi se spreobrnili. Jezus je posvetil vodo, ko je bil krščen v reki. Tako so tudi nam pri krstu izbrisani grehi in smo v stanju milosti, da lahko hodimo za Kristusom. V nekem smislu Jezusov krst pomeni natanko tako kot naš krst. Jezus je s svojim krstom začel svoje javno delovanje, svoje poslanstvo. Njegov krst je njegova inavguracija, njegov začetni obred, iniciacija, vstop v to poslanstvo. Tudi mi smo s krstom prejeli poslanstvo kristjana in s tem oznanjanja Kristusovega evangelija. Ob prihodu v cerkev se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. To dejanje nas spomni, da smo bili krščeni z vodo. Je obenem prošnja, naj nas Bog očisti grehov, podobno kot nas voda očisti telesne umazanije. Naj nas pokrižanje z blagoslovljeno vodo tudi spomni, da nas Bog ljubi in smo pri krstu postali njegovi ljubljeni otroci. Naj nas spomni na besede današnjega evangelija: Ti si »moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3, 17). Pojdi in oznanjuj evangelij!
Neki mehanik je dolga leta delal v avtomobilski tovarni Ford v Detroitu. V tem času si je v tovarni »izposodil« različne dele avtomobilov in kakšno orodje ter ni pretirano skrbel, da bi to vrnil. Nadrejeni tega njegovega početja niso opazili, zato niso ukrepali. »Pozabljivi« mehanik je čez leta globlje spoznal krščanstvo in se dal krstiti. Svojo vero je vzel zares. Naslednji dan po krstu je prinesel s sabo vse tiste reči, ki si jih je »izposodil« v letih službe. Stopil je do nadrejenega in mu razložil, da pravzaprav ni nikoli imel resnega namena vse to ukrasti. Prosil ga je, da mu ta prestopek odpusti. Nadrejeni je bil tako presenečen, da je brzojavil lastniku Henryju Fordu, ki je bil na obisku v eni izmed evropskih Fordovih tovarn. Podrobno je opisal dogodek. Ford mu je takoj brzojavil nazaj: »Zajezite reko Detroit. Pokrstite celotno tovarno!« Ta človek je krst vzel tako zares! Kar samo se nam danes, ko obhajamo praznik Jezusovega krsta, zastavlja vprašanje, kako zares ga jemljemo mi. Jezusov krst v Jordanu je pomemben dogodek v njegovem življenju. Ima globok pomen z različnimi razlagami. O njegovi pomembnosti govori dejstvo, da o njem poročajo vsi trije sinoptični evangeliji. Od tod izhaja, da krst Jezusa Kristusa pomeni začetek njegovega javnega delovanja. Morda se marsikdo sprašuje, zakaj je Janez Krstnik krstil Jezusa. Jezus je s tem pokazal edinost in solidarnost s človeškim rodom, ki ga je prišel odrešit. Dovolil je, da so ga prišteli med grešnike. Janezov krst so namreč prejemali grešniki, da bi se spreobrnili. Jezus je posvetil vodo, ko je bil krščen v reki. Tako so tudi nam pri krstu izbrisani grehi in smo v stanju milosti, da lahko hodimo za Kristusom. V nekem smislu Jezusov krst pomeni natanko tako kot naš krst. Jezus je s svojim krstom začel svoje javno delovanje, svoje poslanstvo. Njegov krst je njegova inavguracija, njegov začetni obred, iniciacija, vstop v to poslanstvo. Tudi mi smo s krstom prejeli poslanstvo kristjana in s tem oznanjanja Kristusovega evangelija. Ob prihodu v cerkev se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. To dejanje nas spomni, da smo bili krščeni z vodo. Je obenem prošnja, naj nas Bog očisti grehov, podobno kot nas voda očisti telesne umazanije. Naj nas pokrižanje z blagoslovljeno vodo tudi spomni, da nas Bog ljubi in smo pri krstu postali njegovi ljubljeni otroci. Naj nas spomni na besede današnjega evangelija: Ti si »moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3, 17). Pojdi in oznanjuj evangelij!
Tempelj Skupnosti Bhakti Marga Slovenija in Svetopisemski maraton Razsvetljeni mojster Paramahamsa Sri Swami Vishwananda je lani v začetku decembra blagoslovil prvi tempelj skupnosti Bhakti Marga v Sloveniji. Tempelj je v Mariboru in bo odslej združeval člane skupnosti Bhakti Marga iz Slovenije in tudi iz sosednjih držav. Svetopisemski maraton, glasno branje oziroma poslušanje Svetega pisma od prve do zadnje strani bo letos potekalo že osemnajstič. Od 22. do 25. januarja bo skupno branje Svetega pisma znova povezalo vernike iz različnih skupnosti in cerkva. Za letošnji maraton so organizatorji izbrali vodilo: »Gospod je mir«.
Tempelj Skupnosti Bhakti Marga Slovenija in Svetopisemski maraton Razsvetljeni mojster Paramahamsa Sri Swami Vishwananda je lani v začetku decembra blagoslovil prvi tempelj skupnosti Bhakti Marga v Sloveniji. Tempelj je v Mariboru in bo odslej združeval člane skupnosti Bhakti Marga iz Slovenije in tudi iz sosednjih držav. Svetopisemski maraton, glasno branje oziroma poslušanje Svetega pisma od prve do zadnje strani bo letos potekalo že osemnajstič. Od 22. do 25. januarja bo skupno branje Svetega pisma znova povezalo vernike iz različnih skupnosti in cerkva. Za letošnji maraton so organizatorji izbrali vodilo: »Gospod je mir«.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo zanje, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Mislim, da je eden glavnih razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih, in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane te besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredite kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili, kaj je treba narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredinite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo, kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In ne nazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredinjajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava, se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo zanje, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Mislim, da je eden glavnih razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih, in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane te besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredite kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili, kaj je treba narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredinite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo, kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In ne nazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredinjajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava, se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.
Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
Božič je pri pravoslavnih kristjanih poln običajev in sporočilnosti. Zaradi uporabe drugačnega koledarja ga praznujejo 7. januarja. Zelo pomemben je božični post, badnji dan, veliko poudarka dajejo tradiciji in vrednotam. Kako pa je z liturgijo, so kakšne posebnosti? Kateri božični običaji so med srbskimi pravoslavnimi verniki najgloblja dediščina? Božič je zanje predvsem družinski praznik. V Srbski pravoslavni cerkveni občini v Mariboru letošnji božič praznujejo v posvečenem hramu sv. Cirila in Metoda.
Božič je pri pravoslavnih kristjanih poln običajev in sporočilnosti. Zaradi uporabe drugačnega koledarja ga praznujejo 7. januarja. Zelo pomemben je božični post, badnji dan, veliko poudarka dajejo tradiciji in vrednotam. Kako pa je z liturgijo, so kakšne posebnosti? Kateri božični običaji so med srbskimi pravoslavnimi verniki najgloblja dediščina? Božič je zanje predvsem družinski praznik. V Srbski pravoslavni cerkveni občini v Mariboru letošnji božič praznujejo v posvečenem hramu sv. Cirila in Metoda.
Veliko veselje je, da smo, Bogu hvala, dočakali še en božič in se znova veselimo tega velikega dogodka. Preden voščim praznik pripadnikom vseh krščanskih cerkva, bi rad z vami delil misel, ki sem jo slišal pred kratkim. Živimo v časih, kakršni so. Zgodba pa gre takole. Neki človek, ki je imel v življenju veliko težav, je prišel k menihu in ga prosil za pomoč, saj ni več zmogel. Menih mu je svetoval, naj doma na list papirja napiše »Vse bo enkrat minilo«, list pa naj postavi na vidno mesto in ga vsak dan prebere. Čez leto dni je mož znova obiskal meniha in mu povedal, da mu je ta misel pomagala prebroditi številne težave in da danes živi lepše, saj ve, da vse mine. In to je lahko sporočilo tudi za naše težke čase – vedeti moramo, da je Bog nad nami in da bo vse enkrat minilo. Na koncu pa želim poudariti še nekaj: Božja ljubezen ne bo nikoli minila. Bog znova prihaja med nas – prihaja z veseljem, upanjem in bližino. Vsem želim zdravja, družinske sreče in več upanja v Boga.
Veliko veselje je, da smo, Bogu hvala, dočakali še en božič in se znova veselimo tega velikega dogodka. Preden voščim praznik pripadnikom vseh krščanskih cerkva, bi rad z vami delil misel, ki sem jo slišal pred kratkim. Živimo v časih, kakršni so. Zgodba pa gre takole. Neki človek, ki je imel v življenju veliko težav, je prišel k menihu in ga prosil za pomoč, saj ni več zmogel. Menih mu je svetoval, naj doma na list papirja napiše »Vse bo enkrat minilo«, list pa naj postavi na vidno mesto in ga vsak dan prebere. Čez leto dni je mož znova obiskal meniha in mu povedal, da mu je ta misel pomagala prebroditi številne težave in da danes živi lepše, saj ve, da vse mine. In to je lahko sporočilo tudi za naše težke čase – vedeti moramo, da je Bog nad nami in da bo vse enkrat minilo. Na koncu pa želim poudariti še nekaj: Božja ljubezen ne bo nikoli minila. Bog znova prihaja med nas – prihaja z veseljem, upanjem in bližino. Vsem želim zdravja, družinske sreče in več upanja v Boga.
Administrator Zagrebško-ljubljanske škofije Srbske pravoslavne cerkve je v cerkvi Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani v praznični poslanici nagovoril kristjane, ki po julijanskem koledarju praznujejo božič in vse ljudi dobre volje. Ob biblični misli je razmišljal o pomenu praznika za posameznika in skupnost. Svoj nagovor je zaključil s prazničnim voščilom.
Administrator Zagrebško-ljubljanske škofije Srbske pravoslavne cerkve je v cerkvi Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani v praznični poslanici nagovoril kristjane, ki po julijanskem koledarju praznujejo božič in vse ljudi dobre volje. Ob biblični misli je razmišljal o pomenu praznika za posameznika in skupnost. Svoj nagovor je zaključil s prazničnim voščilom.
Slovesna maša na Trgu sv. Petra v Vatikanu in obredni zaključek svetega leta z zapiranjem vrat. Slovesnost bo vodil papež Leon XIV.
Slovesna maša na Trgu sv. Petra v Vatikanu in obredni zaključek svetega leta z zapiranjem vrat. Slovesnost bo vodil papež Leon XIV.
Od vseh figur v jaslicah so gotovo najbolj ekstravagantni sveti trije kralji v svojih živobarvnih oblačilih s spremstvom kamel in slonov, otovorjenih s prtljago in darili za novorojenega Jezuščka. Tu je potem še nenavadna zvezda repatica, ki je te popotnike privedla v Betlehem. Tem iskalcem je ljudsko duhovno izročilo pripisalo imena Gašper, Miha in Boltežar. Prvi naj bi bil belec, drugi Azijec, tretji pa črnec. Tako naj bi bili predstavniki vseh ras na svetu, kar v simbolnem smislu pomeni, da se je ves svet, iščoč Kristusa, v teh modrecih prišel poklonit Jezusu. Toda, kdo so bili ti popotniki, ki jim ljudsko izročilo pravi »sveti trije kralji«, evangelist Matej pa zapiše, da so to bili »modri z Vzhoda«? Verjetno je ljudsko izročilo prav zaradi samih darov, ki so jih prinesli, v njih prepoznalo kralje in to tri, kolikor je pač bilo tudi darov: zlato, kadilo in mira. Kdo so torej bili ti »modri z Vzhoda«? Po vsej verjetnosti so to bili zvezdoslovci in vsesplošno izobraženi in razgledani učenjaki, ki so v Judejo prišli iz daljne Perzije. Toda ne glede na to, kdo točno so bili ti modroslovci in od kod natančno so prišli, je njihova vloga ob novorojenem Jezusu izjemnega pomena. Evangelist Matej je evangelij napisal za svojo skupnost, v kateri so bili Judje, ki so sprejeli krščanstvo in pogani, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Tako Matej svojim rojakom s kopico imen v rodovniku od Abrahama do Jožefa dokazuje, da je Jezus potomec iz rodbine kralja Davida in torej tisti, ki so ga starozavezni preroki napovedovali kot obljubljenega Odrešenika. Nato pa evangelist Matej prav z modrimi, ki so prišli z Vzhoda, pokaže, da Jezus ni bil rojen samo za Jude, ampak za vse. Tudi pogani so lahko del njegove družine, čeprav niso njegove krvi, kot so to njegovi judovski rojaki. Biti z Jezusom in mu pripadati pomeni več nacionalna pripadnost ali krvno sorodstvo, ampak je od krsta naprej duhovno sorodstvo, ki ga je lahko deležen vsak: tako Jud kot pogan. Prav z modrimi z Vzhoda evangelist Matej pokaže na univerzalno razsežnost krščanstva – vsak je dobrodošel in vsak lahko postane član Jezusovega duhovnega sorodstva, kar absolutno podčrta na samem koncu evangelija z Jezusovim naročilom učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Vabilo za vsakega od nas: ne glede na rasno ali nacionalno pripadnost, ne glede na stan, izobrazbo ali premoženje – vsak je dobrodošel pri Jezusu. Vsak se namreč lahko pokloni novorojenemu Odrešeniku: neuk in reven pastir ali pa izobražen in bogat modrec. Vsak je povabljen, da v svoje življenje sprejme Jezusa, tudi tako, da se mu pokloni kot so to storili pastirji in modri, ki so pripotovali daleč z Vzhoda.
Od vseh figur v jaslicah so gotovo najbolj ekstravagantni sveti trije kralji v svojih živobarvnih oblačilih s spremstvom kamel in slonov, otovorjenih s prtljago in darili za novorojenega Jezuščka. Tu je potem še nenavadna zvezda repatica, ki je te popotnike privedla v Betlehem. Tem iskalcem je ljudsko duhovno izročilo pripisalo imena Gašper, Miha in Boltežar. Prvi naj bi bil belec, drugi Azijec, tretji pa črnec. Tako naj bi bili predstavniki vseh ras na svetu, kar v simbolnem smislu pomeni, da se je ves svet, iščoč Kristusa, v teh modrecih prišel poklonit Jezusu. Toda, kdo so bili ti popotniki, ki jim ljudsko izročilo pravi »sveti trije kralji«, evangelist Matej pa zapiše, da so to bili »modri z Vzhoda«? Verjetno je ljudsko izročilo prav zaradi samih darov, ki so jih prinesli, v njih prepoznalo kralje in to tri, kolikor je pač bilo tudi darov: zlato, kadilo in mira. Kdo so torej bili ti »modri z Vzhoda«? Po vsej verjetnosti so to bili zvezdoslovci in vsesplošno izobraženi in razgledani učenjaki, ki so v Judejo prišli iz daljne Perzije. Toda ne glede na to, kdo točno so bili ti modroslovci in od kod natančno so prišli, je njihova vloga ob novorojenem Jezusu izjemnega pomena. Evangelist Matej je evangelij napisal za svojo skupnost, v kateri so bili Judje, ki so sprejeli krščanstvo in pogani, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Tako Matej svojim rojakom s kopico imen v rodovniku od Abrahama do Jožefa dokazuje, da je Jezus potomec iz rodbine kralja Davida in torej tisti, ki so ga starozavezni preroki napovedovali kot obljubljenega Odrešenika. Nato pa evangelist Matej prav z modrimi, ki so prišli z Vzhoda, pokaže, da Jezus ni bil rojen samo za Jude, ampak za vse. Tudi pogani so lahko del njegove družine, čeprav niso njegove krvi, kot so to njegovi judovski rojaki. Biti z Jezusom in mu pripadati pomeni več nacionalna pripadnost ali krvno sorodstvo, ampak je od krsta naprej duhovno sorodstvo, ki ga je lahko deležen vsak: tako Jud kot pogan. Prav z modrimi z Vzhoda evangelist Matej pokaže na univerzalno razsežnost krščanstva – vsak je dobrodošel in vsak lahko postane član Jezusovega duhovnega sorodstva, kar absolutno podčrta na samem koncu evangelija z Jezusovim naročilom učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Vabilo za vsakega od nas: ne glede na rasno ali nacionalno pripadnost, ne glede na stan, izobrazbo ali premoženje – vsak je dobrodošel pri Jezusu. Vsak se namreč lahko pokloni novorojenemu Odrešeniku: neuk in reven pastir ali pa izobražen in bogat modrec. Vsak je povabljen, da v svoje življenje sprejme Jezusa, tudi tako, da se mu pokloni kot so to storili pastirji in modri, ki so pripotovali daleč z Vzhoda.