Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Binkoštna cerkev Center Ljubljana že od leta 2014 pripravlja mednarodno konferenco »Voditi z namenom«. Letošnja konferenca z naslovom »Voditelj kot vrtnar« je pritegnila goste iz vse Slovenije in tudi iz tujine.
Binkoštna cerkev Center Ljubljana že od leta 2014 pripravlja mednarodno konferenco »Voditi z namenom«. Letošnja konferenca z naslovom »Voditelj kot vrtnar« je pritegnila goste iz vse Slovenije in tudi iz tujine.
Prvi petek v marcu je potekal Svetovni molitveni dan žena, ki je združil ženske in dekleta iz različnih cerkva v skupnem bogoslužju. Z našo kamero smo obiskali slovesno ekumensko bogoslužje v Murski Soboti. Svetovni molitveni dan žena je letos potekal pod geslom »Čudovito si me ustvaril.«
Prvi petek v marcu je potekal Svetovni molitveni dan žena, ki je združil ženske in dekleta iz različnih cerkva v skupnem bogoslužju. Z našo kamero smo obiskali slovesno ekumensko bogoslužje v Murski Soboti. Svetovni molitveni dan žena je letos potekal pod geslom »Čudovito si me ustvaril.«
Voditelj kot vrtnar, Svetovni molitveni dan žena Binkoštna cerkev Center Ljubljana že od leta 2014 pripravlja mednarodno konferenco »Voditi z namenom«. Letošnja konferenca z naslovom »Voditelj kot vrtnar« je pritegnila goste iz vse Slovenije in tudi iz tujine. Prvi petek v marcu je potekal Svetovni molitveni dan žena, ki je združil ženske in dekleta iz različnih cerkva v skupnem bogoslužju. Z našo kamero smo obiskali slovesno ekumensko bogoslužje v Murski Soboti. Svetovni molitveni dan žena je letos potekal pod geslom »Čudovito si me ustvaril.«
Voditelj kot vrtnar, Svetovni molitveni dan žena Binkoštna cerkev Center Ljubljana že od leta 2014 pripravlja mednarodno konferenco »Voditi z namenom«. Letošnja konferenca z naslovom »Voditelj kot vrtnar« je pritegnila goste iz vse Slovenije in tudi iz tujine. Prvi petek v marcu je potekal Svetovni molitveni dan žena, ki je združil ženske in dekleta iz različnih cerkva v skupnem bogoslužju. Z našo kamero smo obiskali slovesno ekumensko bogoslužje v Murski Soboti. Svetovni molitveni dan žena je letos potekal pod geslom »Čudovito si me ustvaril.«
Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.
Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.
Ponavljamo pogovor Marka Rozmana z literarno zgodovinarko ddr. Ireno Avsenik Nabergoj o obravnavanju skušnjav in različnih preizkušenj v antični in sodobni književnosti.
Ponavljamo pogovor Marka Rozmana z literarno zgodovinarko ddr. Ireno Avsenik Nabergoj o obravnavanju skušnjav in različnih preizkušenj v antični in sodobni književnosti.
Radi govorimo o spremembah, a pogosto ostajamo na mestu. Svet se spreminja, zgodovina se piše pred našimi očmi, a nas spremembe pogosto bolj razburijo kot navdihnejo. Jud z Bližnjega vzhoda ni imel ne vojske ne bogastva, ni pisal knjig, ni učil posebnih tehnik. Klical je k spremembi – ne z močjo, ampak z ljubeznijo. Ni ostajal na mestu; srečeval je ljudi, ozdravljal, vabil: "Hodi za menoj." Kaj pa mi? Hodimo za Njim ali samo govorimo o poti? Prevečkrat nas pred spremembo ustavi strah, izgovor, da "se je vedno tako delalo". To ni govorjenje tistega, ki hodi, ampak tistega, ki je obstal. Bog nas ni ustvaril za opazovanje življenja. Cerkev ni muzej preteklosti ali sarkofag življenja, ampak kraj, na katerem se vedno znova rojeva novo. Življenje je pot. Morda Bog danes ne kliče k velikim dejanjem – dovolj, da le k enemu koraku. Življenje je tu!
Radi govorimo o spremembah, a pogosto ostajamo na mestu. Svet se spreminja, zgodovina se piše pred našimi očmi, a nas spremembe pogosto bolj razburijo kot navdihnejo. Jud z Bližnjega vzhoda ni imel ne vojske ne bogastva, ni pisal knjig, ni učil posebnih tehnik. Klical je k spremembi – ne z močjo, ampak z ljubeznijo. Ni ostajal na mestu; srečeval je ljudi, ozdravljal, vabil: "Hodi za menoj." Kaj pa mi? Hodimo za Njim ali samo govorimo o poti? Prevečkrat nas pred spremembo ustavi strah, izgovor, da "se je vedno tako delalo". To ni govorjenje tistega, ki hodi, ampak tistega, ki je obstal. Bog nas ni ustvaril za opazovanje življenja. Cerkev ni muzej preteklosti ali sarkofag življenja, ampak kraj, na katerem se vedno znova rojeva novo. Življenje je pot. Morda Bog danes ne kliče k velikim dejanjem – dovolj, da le k enemu koraku. Življenje je tu!
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: "Vaja dela mojstra"? Popolnoma enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden izmed sedmih starogrških modrecev, Periander iz Korinta, svetoval: »Vse je treba uriti!« Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« Znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., pa je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kaj naredili na hitro, pa vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da postanemo mojster pri kakšnem opravilu ali znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Kot pravi neki drug slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Tako razumevanje pri osvajanju znanja in veščin v družbi je bilo nekoč tudi vodilo šolskega sistema, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju bodisi ročnih bodisi umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so doživeli tako poučevanje, so bili res mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje podrobnosti so bili vešči svojega dela in so znali svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa sploh ne moremo več prodreti. In popolnoma enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpljenja, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: "Vaja dela mojstra"? Popolnoma enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden izmed sedmih starogrških modrecev, Periander iz Korinta, svetoval: »Vse je treba uriti!« Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« Znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., pa je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kaj naredili na hitro, pa vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da postanemo mojster pri kakšnem opravilu ali znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Kot pravi neki drug slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Tako razumevanje pri osvajanju znanja in veščin v družbi je bilo nekoč tudi vodilo šolskega sistema, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju bodisi ročnih bodisi umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so doživeli tako poučevanje, so bili res mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje podrobnosti so bili vešči svojega dela in so znali svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa sploh ne moremo več prodreti. In popolnoma enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpljenja, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku v enem koncu parka, ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale po njej. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »Res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Tako se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko ta čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo v številnih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov jih nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko s svojim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne vsega naenkrat, to bi bilo skoraj nemogoče. Lahko pa po malem spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo sproti. Tudi jutri se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko ta dan naredimo spremembo. Zavestno se odločimo, da bomo delali dobro.
Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku v enem koncu parka, ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale po njej. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »Res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Tako se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko ta čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo v številnih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov jih nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko s svojim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne vsega naenkrat, to bi bilo skoraj nemogoče. Lahko pa po malem spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo sproti. Tudi jutri se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko ta dan naredimo spremembo. Zavestno se odločimo, da bomo delali dobro.
O bone Jesu je starodavna latinska himna, ki se s svojo vsebino poda tudi v postni čas. »O, dobri Jezus, usmili se nas. Ti, ki si nas ustvaril, si nas odrešil s Krvjo, s predragoceno svojo Krvjo,« je njeno besedilo; v različnih oblikah in na različne načine je postala osnova sakralnim kompozicijam številnih skladateljev.
O bone Jesu je starodavna latinska himna, ki se s svojo vsebino poda tudi v postni čas. »O, dobri Jezus, usmili se nas. Ti, ki si nas ustvaril, si nas odrešil s Krvjo, s predragoceno svojo Krvjo,« je njeno besedilo; v različnih oblikah in na različne načine je postala osnova sakralnim kompozicijam številnih skladateljev.
Močna kakor smrt je ljubezen, odmeva v svetopisemski Visoki pesmi. Besedilo, ki si ga pogosto izberejo mladoporočenci pri cerkveni poroki kot potrditev tega, za kar se odločajo. Ljubezen mi je vse razodela je naslov poezije Karla Wojtyle, ki si je kot papež nadel ime Janez Pavel II. in se mu danes priporočamo kot svetniku. Ljubezen je čustvo, ki ga v sebi nosijo poročeni in celibaterji, razvezani in osamljeni, vsi, nekateri pravijo, da tudi živali – že iz predkrščanske dobe je znan praznik gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. Lady Gaga, ena največjih pop zvezdnic 21. stoletja, je izjavila, da je bil njen največji strah v življenju, da bi ostala sama. Po koncertih in predstavah, kjer so se je ljudje dotikali, se z njo rokovali, pogovarjali, se je domov vračala in ostajala sama. Najsrečnejša je postala, ko je našla ljubezen svojega življenja. Obstajajo različne vrste ljubezni in morda najbolj nedolžna, najbolj zastonjska in tudi najdlje trajajoča je materinska ljubezen, po kateri hrepenijo otroci. Pomislimo samo na dečka Serjožo iz Tolstojeve Ane Karenine. Očetu in njegovi prijateljici, ki sta mu sporočila, da je mati umrla, ni verjel. Na sprehodih po parkih Petrograda se je zaziral v ženske obraze in v njih iskal enega samega – obraz svoje matere, ki se mu je na deveti rojstni dan kot sonce zasvetil, ko se je prebudil iz sna. Resnično je stala pred njim – njegova mati, ki mu je bila vse. Krščanskih cerkva, največjih svetovnih galerij ali pa številnih zasebnih stanovanj si skorajda ni za zamisliti brez ikonične slike Marije z Detetom. Botticelli, Caravaggio, Raphael pa tudi Leopold Layer z Brezij na Gorenjskem – vsem je skupna milostna podoba Marije z otrokom, ki se prižema k njenemu obrazu, prsim ali pa nogam. Michelangelo pa s svojo Pietà iz kararskega marmorja v baziliki Sv. Petra v Vatikanu pokaže še na eno, morda najtežjo podobo iz življenja: ko mati v naročju drži mrtvega sina. Prizor, ki je v postnem času živo navzoč ob premišljevanju križevega pota. Mati je poslanstvo, ki ne pozna upokojitve. To je beseda, ki je v vseh slovarjih napisana z zlatimi črkami. Hvaležni jim moramo biti, materam, ki so nas rodile v svet, ki so v prečutih nočeh in še velikokrat pozneje dajale prednost življenju otroka in sebe zatajevale. Vsem njim naj velja čestitka za materinski dan.
Močna kakor smrt je ljubezen, odmeva v svetopisemski Visoki pesmi. Besedilo, ki si ga pogosto izberejo mladoporočenci pri cerkveni poroki kot potrditev tega, za kar se odločajo. Ljubezen mi je vse razodela je naslov poezije Karla Wojtyle, ki si je kot papež nadel ime Janez Pavel II. in se mu danes priporočamo kot svetniku. Ljubezen je čustvo, ki ga v sebi nosijo poročeni in celibaterji, razvezani in osamljeni, vsi, nekateri pravijo, da tudi živali – že iz predkrščanske dobe je znan praznik gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. Lady Gaga, ena največjih pop zvezdnic 21. stoletja, je izjavila, da je bil njen največji strah v življenju, da bi ostala sama. Po koncertih in predstavah, kjer so se je ljudje dotikali, se z njo rokovali, pogovarjali, se je domov vračala in ostajala sama. Najsrečnejša je postala, ko je našla ljubezen svojega življenja. Obstajajo različne vrste ljubezni in morda najbolj nedolžna, najbolj zastonjska in tudi najdlje trajajoča je materinska ljubezen, po kateri hrepenijo otroci. Pomislimo samo na dečka Serjožo iz Tolstojeve Ane Karenine. Očetu in njegovi prijateljici, ki sta mu sporočila, da je mati umrla, ni verjel. Na sprehodih po parkih Petrograda se je zaziral v ženske obraze in v njih iskal enega samega – obraz svoje matere, ki se mu je na deveti rojstni dan kot sonce zasvetil, ko se je prebudil iz sna. Resnično je stala pred njim – njegova mati, ki mu je bila vse. Krščanskih cerkva, največjih svetovnih galerij ali pa številnih zasebnih stanovanj si skorajda ni za zamisliti brez ikonične slike Marije z Detetom. Botticelli, Caravaggio, Raphael pa tudi Leopold Layer z Brezij na Gorenjskem – vsem je skupna milostna podoba Marije z otrokom, ki se prižema k njenemu obrazu, prsim ali pa nogam. Michelangelo pa s svojo Pietà iz kararskega marmorja v baziliki Sv. Petra v Vatikanu pokaže še na eno, morda najtežjo podobo iz življenja: ko mati v naročju drži mrtvega sina. Prizor, ki je v postnem času živo navzoč ob premišljevanju križevega pota. Mati je poslanstvo, ki ne pozna upokojitve. To je beseda, ki je v vseh slovarjih napisana z zlatimi črkami. Hvaležni jim moramo biti, materam, ki so nas rodile v svet, ki so v prečutih nočeh in še velikokrat pozneje dajale prednost življenju otroka in sebe zatajevale. Vsem njim naj velja čestitka za materinski dan.
Ste že slišali za katehumenat, verouk za odrasle? Prav v tem času se katehumeni, ki so se odločili stopiti na pot vere, intenzivno pripravljajo na prejem zakramentov v aprilu. Obiskali smo župnijo Ljubljana - Sv. Križ na Žalah, kjer opažajo povečanje števila odraslih, ki jih to zanima. Na srečanja prihajajo z različnih koncev. V oddaji gostimo župnika, nekdanjega katehumena in letošnjo udeleženko.
Ste že slišali za katehumenat, verouk za odrasle? Prav v tem času se katehumeni, ki so se odločili stopiti na pot vere, intenzivno pripravljajo na prejem zakramentov v aprilu. Obiskali smo župnijo Ljubljana - Sv. Križ na Žalah, kjer opažajo povečanje števila odraslih, ki jih to zanima. Na srečanja prihajajo z različnih koncev. V oddaji gostimo župnika, nekdanjega katehumena in letošnjo udeleženko.
Evangeličanski duhovnik iz Novega mesta dr. Daniel Brkič v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o trpljenju. Človek mora spoznati tudi slabe stvari, da se lažje odloči za dobre. Postni čas je tudi čas razlikovanja med dobrim in zlim.
Evangeličanski duhovnik iz Novega mesta dr. Daniel Brkič v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o trpljenju. Človek mora spoznati tudi slabe stvari, da se lažje odloči za dobre. Postni čas je tudi čas razlikovanja med dobrim in zlim.
Slovenska ljudska, harm. Avgust Ipavec
Slovenska ljudska, harm. Avgust Ipavec
Ob prazniku sv. Jožefa, bomo v Obzorjih duha razmišljali o liku moškega, kot si ga je zamislil Bog. Kaj pomeni biti moški, kakšna je njegova moč, kako in za kaj naj jo uporabi? Moški se pogosto srečuje s svojimi šibkostmi in nemočjo, se krivi pod težo lastnih pričakovanj in pričakovanj okolice. Nezmožen soočenja s samim seboj in pričakovanji beži iz odnosov v številne odvisnosti. Kljub temu je v zadnjem času vedno več mož, ki svojo identiteto sinov, mož, očetov gradijo na odnosu z Bogom. Iz tega pa izhaja spoznanje, da so moški kljub svoji nepopolnosti lahko Božji sodelavci in da Bog računa nanje.
Ob prazniku sv. Jožefa, bomo v Obzorjih duha razmišljali o liku moškega, kot si ga je zamislil Bog. Kaj pomeni biti moški, kakšna je njegova moč, kako in za kaj naj jo uporabi? Moški se pogosto srečuje s svojimi šibkostmi in nemočjo, se krivi pod težo lastnih pričakovanj in pričakovanj okolice. Nezmožen soočenja s samim seboj in pričakovanji beži iz odnosov v številne odvisnosti. Kljub temu je v zadnjem času vedno več mož, ki svojo identiteto sinov, mož, očetov gradijo na odnosu z Bogom. Iz tega pa izhaja spoznanje, da so moški kljub svoji nepopolnosti lahko Božji sodelavci in da Bog računa nanje.
Mirko Klobučar ima zanimivo življenjsko zgodbo polno vzponov in padcev. Kljub temu, ga je življenje oblikovalo v prijetnega sogovornika, ki ima izjemen dar poslušanja, kar mu pride še kako prav pri vzgoji dveh hčera in delu, ki ga trenutno opravlja, duhovni oskrbi pri Slovenski policiji.
Mirko Klobučar ima zanimivo življenjsko zgodbo polno vzponov in padcev. Kljub temu, ga je življenje oblikovalo v prijetnega sogovornika, ki ima izjemen dar poslušanja, kar mu pride še kako prav pri vzgoji dveh hčera in delu, ki ga trenutno opravlja, duhovni oskrbi pri Slovenski policiji.
Ob prazniku sv. Jožefa, bomo razmišljali o liku moškega, kot si ga je zamislil Bog. Kaj pomeni biti moški, kakšna je njegova moč, kako in za kaj naj jo uporabi?
Ob prazniku sv. Jožefa, bomo razmišljali o liku moškega, kot si ga je zamislil Bog. Kaj pomeni biti moški, kakšna je njegova moč, kako in za kaj naj jo uporabi?
V Svetem pismu beremo: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1Mz 1,27) Kakšnega moškega je ustvaril Bog smo se pogovarjali z zakonskim in družinskim terapevtom Miho Novakom in voditeljem DiŽa Benjaminom Siterjem.
V Svetem pismu beremo: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1Mz 1,27) Kakšnega moškega je ustvaril Bog smo se pogovarjali z zakonskim in družinskim terapevtom Miho Novakom in voditeljem DiŽa Benjaminom Siterjem.
Na Slovenski karitas pravijo, da je post čas za molitev, dobra dela in pomoč ljudem v stiski. Zato so tudi letos pripravili različne spodbude za postni čas. Med njimi sta že tradicionalni akciji »40 dni brez alkohola« in »Ne pozabimo«. Letos pa so sodelovali tudi pri zbiranju pomoči za otroke na Madagaskarju.
Na Slovenski karitas pravijo, da je post čas za molitev, dobra dela in pomoč ljudem v stiski. Zato so tudi letos pripravili različne spodbude za postni čas. Med njimi sta že tradicionalni akciji »40 dni brez alkohola« in »Ne pozabimo«. Letos pa so sodelovali tudi pri zbiranju pomoči za otroke na Madagaskarju.
V prvih mesecih svetega leta je v rimske bazilke romalo že veliko slovenskih župnij. Prav na dan obletnice izvolitve papeža Frančiška so bili v Rimu tudi romarji iz novomeške škofije.
V prvih mesecih svetega leta je v rimske bazilke romalo že veliko slovenskih župnij. Prav na dan obletnice izvolitve papeža Frančiška so bili v Rimu tudi romarji iz novomeške škofije.
Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko.
Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko.
Na tretjo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnijske cerkve svetega Nikolaja v Ankaranu. Mašuje župnik mag. Franc Šenk. Pri maši, poleg župljak in župljanov, sodelujejo še: Cerkveni mešani pevski zbor Svetega Mihaela, Olševek, župnija Šenčur pod vodstvom Mojce Gabrijel in organistka Nada Naglič.
Na tretjo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnijske cerkve svetega Nikolaja v Ankaranu. Mašuje župnik mag. Franc Šenk. Pri maši, poleg župljak in župljanov, sodelujejo še: Cerkveni mešani pevski zbor Svetega Mihaela, Olševek, župnija Šenčur pod vodstvom Mojce Gabrijel in organistka Nada Naglič.
Tokrat se bomo z glasbo osredinili na Marijo, ki stoji pod križem in objokuje svojega Sina. Legenda pripoveduje, da naj bi Božja Mati pogosto prehodila pot Jezusovega trpljenja in naj bi bila zato začetnica pobožnosti križevega pota. Njeno žalost opevajo mnoge slovenske zborovske, ljudske in ponarodele postne pesmi.
Tokrat se bomo z glasbo osredinili na Marijo, ki stoji pod križem in objokuje svojega Sina. Legenda pripoveduje, da naj bi Božja Mati pogosto prehodila pot Jezusovega trpljenja in naj bi bila zato začetnica pobožnosti križevega pota. Njeno žalost opevajo mnoge slovenske zborovske, ljudske in ponarodele postne pesmi.
Kakšen je razvoj katoliških medijev, njihove vloge in vpliva v družbi z ozirom na 15-letnico Slovenskega časa – mesečnika, ki ga izdaja tednik Družina? Naš gost bo novinar in nekdanji urednik Slovenskega časa Bogomir Štefanič, ki pravi da je mesečnik presegel jedro katoliških mislecev in stkal vezi s številnimi ljudmi dobre volje. O dialoški širini, povezovanju medverske sredine in tudi o postnem času, ki prinaša odrekanje in sadove notranjega preporoda.
Kakšen je razvoj katoliških medijev, njihove vloge in vpliva v družbi z ozirom na 15-letnico Slovenskega časa – mesečnika, ki ga izdaja tednik Družina? Naš gost bo novinar in nekdanji urednik Slovenskega časa Bogomir Štefanič, ki pravi da je mesečnik presegel jedro katoliških mislecev in stkal vezi s številnimi ljudmi dobre volje. O dialoški širini, povezovanju medverske sredine in tudi o postnem času, ki prinaša odrekanje in sadove notranjega preporoda.
Neki časopis je objavil fotografijo skupine zapornikov pri delu. Obnavljali so zapuščino hišo. Čez nekaj dni je eden od zapornikov pisal uredniku: »Hvala vam, da ste objavili članek s fotografijo o našem delu. Zadnjič je časopis pisal o meni takrat, ko sem bil obsojen. Zato sem bil vesel, ko je vaš časopis objavil članek, ki govori o meni, ko delam nekaj dobrega. Ko sem pred 18 meseci prestopil prag zapora, sem bil zelo podoben hiši, ki smo jo obnavljali. Toda Bog je začel delovati v mojem življenju in me v Kristusu naredil za novo stvaritev.« Zgodba zelo lepo ponazarja sporočilo evangelija, ki govori o smokvinem drevesu, ki ni rodilo sadov (Lk 13,1-9). Zato ga je gospodar hotel posekati. Vinogradnik je prosil gospodarja, naj da drevesu še drugo možnost. Ali ni postni čas tudi za nas »druga priložnost«, ki nam jo daje Bog v svoji dobroti? To je sporočilo o potrpežljivem Božjem čakanju, ko nam v svoji dobroti daje še drugo možnost. Ni važno, kako pogosto pademo, Bog se vedno osredotoči na dobro, ki ga moremo storiti. Bog nikoli ne obupa nad nami. Nikoli nas ne dokončno obsodi ali zavrne. Zelo spodbudno sporočilo je, da se Bog kljub vsej naši slabosti in našim številnim napakam še vedno ukvarja z nami, da bi obrodili sad. Njegova potrpežljiva ljubezen je najučinkovitejše hranilo za rast dobrega v nas. Ta ljubezen nas hrani in nam daje moč. Ima moč, da nas dvigne in nas spodbudi, da naredimo korak do plodnega, polnega in mirnega življenja. Bog je pripravljen, da nam da drugo, tretjo, in še nadaljnje možnosti. Te misli nas vodijo k začetni zgodbi in Jezusovi priliki. Oba: zapornik in hiša sta bila obsojena in ponazarjata sporočilo Jezusove prilike. Obema so dali drugo možnost. Hišo je mesto obsodilo, ko jo je namenilo porušiti. Toda nekdo je prepričal mestne oblastnike, naj hiši drugo možnost. »Naj jo popravijo zaporniki,« je predlagal. »Če bodo iz nje naredili koristno zgradbo, je ne bomo porušili.« Tudi zapornik je bil obsojen. Imeli so ga za družbi škodljivega in so ga zaprli. Čeprav je družba dvignila roke nad njim, jih Bog ni dvignil. Bog mu je dal drugo priložnost, kot vinogradnik v današnjem evangeliju. Zapornik je odgovoril na Božji predlog in postal drugi človek.
Neki časopis je objavil fotografijo skupine zapornikov pri delu. Obnavljali so zapuščino hišo. Čez nekaj dni je eden od zapornikov pisal uredniku: »Hvala vam, da ste objavili članek s fotografijo o našem delu. Zadnjič je časopis pisal o meni takrat, ko sem bil obsojen. Zato sem bil vesel, ko je vaš časopis objavil članek, ki govori o meni, ko delam nekaj dobrega. Ko sem pred 18 meseci prestopil prag zapora, sem bil zelo podoben hiši, ki smo jo obnavljali. Toda Bog je začel delovati v mojem življenju in me v Kristusu naredil za novo stvaritev.« Zgodba zelo lepo ponazarja sporočilo evangelija, ki govori o smokvinem drevesu, ki ni rodilo sadov (Lk 13,1-9). Zato ga je gospodar hotel posekati. Vinogradnik je prosil gospodarja, naj da drevesu še drugo možnost. Ali ni postni čas tudi za nas »druga priložnost«, ki nam jo daje Bog v svoji dobroti? To je sporočilo o potrpežljivem Božjem čakanju, ko nam v svoji dobroti daje še drugo možnost. Ni važno, kako pogosto pademo, Bog se vedno osredotoči na dobro, ki ga moremo storiti. Bog nikoli ne obupa nad nami. Nikoli nas ne dokončno obsodi ali zavrne. Zelo spodbudno sporočilo je, da se Bog kljub vsej naši slabosti in našim številnim napakam še vedno ukvarja z nami, da bi obrodili sad. Njegova potrpežljiva ljubezen je najučinkovitejše hranilo za rast dobrega v nas. Ta ljubezen nas hrani in nam daje moč. Ima moč, da nas dvigne in nas spodbudi, da naredimo korak do plodnega, polnega in mirnega življenja. Bog je pripravljen, da nam da drugo, tretjo, in še nadaljnje možnosti. Te misli nas vodijo k začetni zgodbi in Jezusovi priliki. Oba: zapornik in hiša sta bila obsojena in ponazarjata sporočilo Jezusove prilike. Obema so dali drugo možnost. Hišo je mesto obsodilo, ko jo je namenilo porušiti. Toda nekdo je prepričal mestne oblastnike, naj hiši drugo možnost. »Naj jo popravijo zaporniki,« je predlagal. »Če bodo iz nje naredili koristno zgradbo, je ne bomo porušili.« Tudi zapornik je bil obsojen. Imeli so ga za družbi škodljivega in so ga zaprli. Čeprav je družba dvignila roke nad njim, jih Bog ni dvignil. Bog mu je dal drugo priložnost, kot vinogradnik v današnjem evangeliju. Zapornik je odgovoril na Božji predlog in postal drugi človek.
Sveti mesec ramazan je za muslimane mesec duhovne preobrazbe ter etične in družbene odgovornosti. Tudi za gospo Elo Porić, ki skrbi za povezovanje Muslimanskega kulturnega centra z javnostjo in za kulturno-izobraževalne projekte, je postni mesec povezan s skrbjo za skupnost.
Sveti mesec ramazan je za muslimane mesec duhovne preobrazbe ter etične in družbene odgovornosti. Tudi za gospo Elo Porić, ki skrbi za povezovanje Muslimanskega kulturnega centra z javnostjo in za kulturno-izobraževalne projekte, je postni mesec povezan s skrbjo za skupnost.
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Na tretjo postno nedeljo se nadaljuje priprava na veliki praznik Velike noči. Mnogi verni kristjani prav v tem obdobju iščejo načine, kako poglobiti in okrepiti odnos z Bogom. Romanja so tradicionalno pomemben del te poti, saj ponujajo priložnost za molitev in premišljevanje. Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili kapucina Jurija Slamnika, ki je nedavno doživel romanje v Rim. Podelil nam bo izkušnje, občutke in misli o tem, kako lahko romanja obogatijo duhovno pot, prav v postu.
Na tretjo postno nedeljo se nadaljuje priprava na veliki praznik Velike noči. Mnogi verni kristjani prav v tem obdobju iščejo načine, kako poglobiti in okrepiti odnos z Bogom. Romanja so tradicionalno pomemben del te poti, saj ponujajo priložnost za molitev in premišljevanje. Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili kapucina Jurija Slamnika, ki je nedavno doživel romanje v Rim. Podelil nam bo izkušnje, občutke in misli o tem, kako lahko romanja obogatijo duhovno pot, prav v postu.
Kolikokrat v življenju hrepenimo po čem, kar se nam po premisleku zazdi nedosegljivo. Žalostno prenehamo misliti na to, zatremo svoje želje, zdi se nam celo smešno, da nas je tako zaneslo. To ni mogoče, pretiravam, si ponavljamo in počasi pustimo, da sanje odidejo. Sanje odplavajo daleč, tja v neznano. Bog ve, kam. Meni pa se zdi, da se ne bodo nikoli vrnile, da so izginile, nekako umrle. Človek nemalokrat dopusti, da izgine in se potopi v pozabo nekaj, kar je vzklilo, celo vzbrstelo globoko v njem ‒ skrivnostno, čudovito upanje. Dopustim, da me dvomi prepričajo, celo poiščem ljudi, ki najdejo razloge, da to, kar želim, ni mogoče. Ovržejo moje upanje. Tako sama ne pustim, da bi se sanje razvile, se nahranile, da bi iz njih zrastlo moje zaupanje vase, da bi končno sprejela odločitev, da stopim na to pot, da se zavzamem za uresničitev svojih sanj. Da verjamem in grem. Včasih se v sanjah zelo jasno pojavi pravi navdih, ki se dotakne srca. Prav sredi srca močno začutiš, da je to pravo. Kot naročilo je, da se je vredno potruditi in narediti korak v smer uresničitve. Lahko prerazporediš svoje obveznosti in te sanje postaviš na pomembno mesto. Morda celo na prvo, najpomembnejše. Brez odlaganja. In se odločno, zagrizeno odpraviš na pot. Odločitev je pomemben začetek. Vztrajati je nekaj drugega. A če si odločen, se odpirajo, najdejo tudi možnosti uresničitve. Ni dovolj, da zaupam, da obstaja rešitev. Treba jo je tudi osmisliti. V čem je smisel, če napišem spomine na dogodke v obdobju, ki je bistveno vplivalo name, na prepoznavanje mojega poslanstva, moje nadaljevanje poti? Spomini na čas, ki je razčistil moj odnos do človeka, do odnosov, sveta. Da to zmoreš, moraš prebuditi svojo občutljivost, razumevanje, ne samo do ljudi, ampak do vsega, kar se okoli tebe dogaja, lepega in bolečega, rasti in propadanja. Rahločutno sem pozorna tudi na droben sončni žarek v oblačnem dnevu, na kapljice rose v zgodnjem jutru, odmirajoč cvet, na odsev ganjenosti v očeh bližnjega, na iskrivo hvaležnost ob ponujeni roki. Ob razočaranju, bolečini, navalu radosti in navdušenja sanje varujemo in negujemo, da se vedno bolj približujejo resničnosti. Prosim Svetega duha, da bi prepoznala modrost. Kako velik dar so navdihi, ki prebujajo življenje v tebi. Segajo v jedro tvojega bistva, tvojega srca. In te vodijo. Mala deklica je jokala, ker se ni mogla dotakniti zvezdice na nebu. Zvezda pa se je oglasila in ji povedala, da jo že ima v svojem srcu, sicer je ne bi mogla videti.
Kolikokrat v življenju hrepenimo po čem, kar se nam po premisleku zazdi nedosegljivo. Žalostno prenehamo misliti na to, zatremo svoje želje, zdi se nam celo smešno, da nas je tako zaneslo. To ni mogoče, pretiravam, si ponavljamo in počasi pustimo, da sanje odidejo. Sanje odplavajo daleč, tja v neznano. Bog ve, kam. Meni pa se zdi, da se ne bodo nikoli vrnile, da so izginile, nekako umrle. Človek nemalokrat dopusti, da izgine in se potopi v pozabo nekaj, kar je vzklilo, celo vzbrstelo globoko v njem ‒ skrivnostno, čudovito upanje. Dopustim, da me dvomi prepričajo, celo poiščem ljudi, ki najdejo razloge, da to, kar želim, ni mogoče. Ovržejo moje upanje. Tako sama ne pustim, da bi se sanje razvile, se nahranile, da bi iz njih zrastlo moje zaupanje vase, da bi končno sprejela odločitev, da stopim na to pot, da se zavzamem za uresničitev svojih sanj. Da verjamem in grem. Včasih se v sanjah zelo jasno pojavi pravi navdih, ki se dotakne srca. Prav sredi srca močno začutiš, da je to pravo. Kot naročilo je, da se je vredno potruditi in narediti korak v smer uresničitve. Lahko prerazporediš svoje obveznosti in te sanje postaviš na pomembno mesto. Morda celo na prvo, najpomembnejše. Brez odlaganja. In se odločno, zagrizeno odpraviš na pot. Odločitev je pomemben začetek. Vztrajati je nekaj drugega. A če si odločen, se odpirajo, najdejo tudi možnosti uresničitve. Ni dovolj, da zaupam, da obstaja rešitev. Treba jo je tudi osmisliti. V čem je smisel, če napišem spomine na dogodke v obdobju, ki je bistveno vplivalo name, na prepoznavanje mojega poslanstva, moje nadaljevanje poti? Spomini na čas, ki je razčistil moj odnos do človeka, do odnosov, sveta. Da to zmoreš, moraš prebuditi svojo občutljivost, razumevanje, ne samo do ljudi, ampak do vsega, kar se okoli tebe dogaja, lepega in bolečega, rasti in propadanja. Rahločutno sem pozorna tudi na droben sončni žarek v oblačnem dnevu, na kapljice rose v zgodnjem jutru, odmirajoč cvet, na odsev ganjenosti v očeh bližnjega, na iskrivo hvaležnost ob ponujeni roki. Ob razočaranju, bolečini, navalu radosti in navdušenja sanje varujemo in negujemo, da se vedno bolj približujejo resničnosti. Prosim Svetega duha, da bi prepoznala modrost. Kako velik dar so navdihi, ki prebujajo življenje v tebi. Segajo v jedro tvojega bistva, tvojega srca. In te vodijo. Mala deklica je jokala, ker se ni mogla dotakniti zvezdice na nebu. Zvezda pa se je oglasila in ji povedala, da jo že ima v svojem srcu, sicer je ne bi mogla videti.
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo različne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnikom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, saj jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Marsikdo tudi misli, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega, da sploh ne more slišati, kaj okoli njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takih trenutkih doživljamo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da ne bi bili tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takih okoliščinah, laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, da je sklenil: »Takrat bom tiho.«
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo različne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnikom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, saj jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Marsikdo tudi misli, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega, da sploh ne more slišati, kaj okoli njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takih trenutkih doživljamo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da ne bi bili tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takih okoliščinah, laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, da je sklenil: »Takrat bom tiho.«
Ali je vprašanje: "Kakšno Cerkev hočem?" res izraz skrbi za prihodnost skupnosti ali nakazuje nevarnost, da posameznik lastne želje postavlja nad temeljne vrednote evangelija? Tak pristop lahko spodbuja dialog in pomaga bolje razumeti potrebe vernikov in mesto skupnosti v sodobni družbi, hkrati pa vabi k razmisleku, kako lahko Cerkev postane prostor širšega povezovanja občestva, ki živi iz vere in tradicije ter ima skupno odgovornost.
Ali je vprašanje: "Kakšno Cerkev hočem?" res izraz skrbi za prihodnost skupnosti ali nakazuje nevarnost, da posameznik lastne želje postavlja nad temeljne vrednote evangelija? Tak pristop lahko spodbuja dialog in pomaga bolje razumeti potrebe vernikov in mesto skupnosti v sodobni družbi, hkrati pa vabi k razmisleku, kako lahko Cerkev postane prostor širšega povezovanja občestva, ki živi iz vere in tradicije ter ima skupno odgovornost.
Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v našem svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu »kdo bo koga«, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče, o svetu, v katerem je možna izbira samo v tem, na katero stran se bomo postavili. Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, pa drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti. Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti, o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast. Povprečnost nekega človeka je v tem, da se noče spreminjati, čeprav ve, da bi se moral, povejmo po svetopisemsko, da v svojem srcu zakrkne. Da ne sega čez samega sebe in se ne ravna več po glasu svoje vesti, temveč po glasu prikladnosti, ugajanja splošnim družbenim pričakovanjem oz. načinom ravnanja. Povprečen človek dela, kakor »delajo vsi«, in ravno zato ne razmišlja več, ali je to prav ali narobe. Za precej udobno rešitev gre, zato je povprečnost tako zelo priljubljena, celo domača, s tem, ko se potopimo v družbeno anonimnost, se izognemo nepotrebnim vprašanjem in kritikam, tudi tistim znotraj nas, ali res delamo prav. In se nam zdi, da smo čisto dobri ljudje. V to zaspano lažno zadovoljnost s samim seboj udari Jezus z besedo, ki izraža krščansko drugačnost: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali.« (Lk 6,35) Razlika, ki jo zahteva od tistih, ki želijo hoditi za njim, je torej v naporu. Narediti nekaj več od tega, kar »delajo vsi«, narediti nekaj drugače, kot nas sili udobje. Vendar se ta napor ne more roditi iz človekovih sposobnosti, niti na podlagi odločitve, da bi bili boljši od drugih, taki poskusi se vedno slabo končajo, ali se ima potem človek za večvrednega ali pa se počuti kakor nekdo, s katerim lahko vsak ravna, kakor se mu zazdi. Edina pot do drugačnosti je v tem, da se zavedamo, kdo pravzaprav smo – sinovi Najvišjega namreč. On pa »je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih«. (Lk 6,35) In ker je on tak do nas, smo njegovi sinovi tedaj, ko smo sami takšni tudi do drugih. Zaradi njega, ker se On do nas vede kot Oče. In v tem je tisti napor, ki lahko prinese spremembe, spoznati, da nas ima rad, tudi ko si tega ne zaslužimo.
Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v našem svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu »kdo bo koga«, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče, o svetu, v katerem je možna izbira samo v tem, na katero stran se bomo postavili. Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, pa drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti. Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti, o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast. Povprečnost nekega človeka je v tem, da se noče spreminjati, čeprav ve, da bi se moral, povejmo po svetopisemsko, da v svojem srcu zakrkne. Da ne sega čez samega sebe in se ne ravna več po glasu svoje vesti, temveč po glasu prikladnosti, ugajanja splošnim družbenim pričakovanjem oz. načinom ravnanja. Povprečen človek dela, kakor »delajo vsi«, in ravno zato ne razmišlja več, ali je to prav ali narobe. Za precej udobno rešitev gre, zato je povprečnost tako zelo priljubljena, celo domača, s tem, ko se potopimo v družbeno anonimnost, se izognemo nepotrebnim vprašanjem in kritikam, tudi tistim znotraj nas, ali res delamo prav. In se nam zdi, da smo čisto dobri ljudje. V to zaspano lažno zadovoljnost s samim seboj udari Jezus z besedo, ki izraža krščansko drugačnost: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali.« (Lk 6,35) Razlika, ki jo zahteva od tistih, ki želijo hoditi za njim, je torej v naporu. Narediti nekaj več od tega, kar »delajo vsi«, narediti nekaj drugače, kot nas sili udobje. Vendar se ta napor ne more roditi iz človekovih sposobnosti, niti na podlagi odločitve, da bi bili boljši od drugih, taki poskusi se vedno slabo končajo, ali se ima potem človek za večvrednega ali pa se počuti kakor nekdo, s katerim lahko vsak ravna, kakor se mu zazdi. Edina pot do drugačnosti je v tem, da se zavedamo, kdo pravzaprav smo – sinovi Najvišjega namreč. On pa »je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih«. (Lk 6,35) In ker je on tak do nas, smo njegovi sinovi tedaj, ko smo sami takšni tudi do drugih. Zaradi njega, ker se On do nas vede kot Oče. In v tem je tisti napor, ki lahko prinese spremembe, spoznati, da nas ima rad, tudi ko si tega ne zaslužimo.
Pesnica in pisateljica Berta Golob v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja izkušnjah. Na napakah se učimo, pravi stari rek. Izkušnje nam lahko prinesejo tudi modrost, če jih znamo upoštevati.
Pesnica in pisateljica Berta Golob v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja izkušnjah. Na napakah se učimo, pravi stari rek. Izkušnje nam lahko prinesejo tudi modrost, če jih znamo upoštevati.
Tokrat smo se odpravili na Studence v Maribor, v župnijo sv. Jožefa, ki goduje 19. marca. Naš gost je bil dr. Stanislav Slatinek, župnik in misijonar upanja. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je namreč za jubilejno leto imenoval posebne misijonarje upanja, ki so nosilci sporočila tega svetega leta. Prihajajo iz različnih okolij in življenjskih področij, med njimi je tudi naš sogovornik. Župnija bo letos junija zaznamovala pomembno obletnico.
Tokrat smo se odpravili na Studence v Maribor, v župnijo sv. Jožefa, ki goduje 19. marca. Naš gost je bil dr. Stanislav Slatinek, župnik in misijonar upanja. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je namreč za jubilejno leto imenoval posebne misijonarje upanja, ki so nosilci sporočila tega svetega leta. Prihajajo iz različnih okolij in življenjskih področij, med njimi je tudi naš sogovornik. Župnija bo letos junija zaznamovala pomembno obletnico.
V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« je zapisal filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je popolnoma v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo svoje prepričanje o domnevnem zlu, »saj je to v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.« »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih razmerah.« Da bi ublažili prihod kakšnega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, saj lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine«. Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse čisto naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni nenadnost zla, pač pa njegova nedavnost – občutek, da je to zlo še zelo sveže. »Da je res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi popolnoma izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutku potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman prepuščamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostjo nič ne dosežemo in potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da ti v trenutku, ko napoči konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« konča Cicero. Pretirana žalost, globok obup in dolgotrajna potrtost so navsezadnje nesmiselni, »ker so ničevi, ker jih zaman jemljemo nase, ker ne izvirajo iz narave, ampak iz mnenja.«
V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« je zapisal filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je popolnoma v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo svoje prepričanje o domnevnem zlu, »saj je to v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.« »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih razmerah.« Da bi ublažili prihod kakšnega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, saj lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine«. Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse čisto naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni nenadnost zla, pač pa njegova nedavnost – občutek, da je to zlo še zelo sveže. »Da je res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi popolnoma izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutku potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman prepuščamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostjo nič ne dosežemo in potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da ti v trenutku, ko napoči konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« konča Cicero. Pretirana žalost, globok obup in dolgotrajna potrtost so navsezadnje nesmiselni, »ker so ničevi, ker jih zaman jemljemo nase, ker ne izvirajo iz narave, ampak iz mnenja.«
Molim te ponižno, Hvali Sion, Rešenika, O sveta večerja, Pévaj jezik in O, zveličavna hostija so evharistični spevi, ki jih slišimo ob različnih priložnostih, včasih tudi v postnem času. Manj pa je morda znano, da imajo skupnega avtorja besedil, to je sv. Tomaž Akvinski, teolog, filozof, redovnik in cerkveni učitelj iz 13. stoletja, od čigar rojstva letos mineva 800 let. Njegove hvalnice so skozi stoletja navdahnile mnoge glasbene ustvarjalce.
Molim te ponižno, Hvali Sion, Rešenika, O sveta večerja, Pévaj jezik in O, zveličavna hostija so evharistični spevi, ki jih slišimo ob različnih priložnostih, včasih tudi v postnem času. Manj pa je morda znano, da imajo skupnega avtorja besedil, to je sv. Tomaž Akvinski, teolog, filozof, redovnik in cerkveni učitelj iz 13. stoletja, od čigar rojstva letos mineva 800 let. Njegove hvalnice so skozi stoletja navdahnile mnoge glasbene ustvarjalce.
Učenci 3.B razreda OŠ Alojzija Šuštarja in Klemen Banko Nič ne de, če so poti (Vera in luč)
Učenci 3.B razreda OŠ Alojzija Šuštarja in Klemen Banko Nič ne de, če so poti (Vera in luč)
Otroci sprejemajo Boga že v zgodnjem otroštvu in so zelo dovzetni za duhovnost. Obiskali smo katoliški Marijin vrtec v Cerkljah na Gorenjskem, kjer prek igre in molitve otroci spoznavajo vero in verske vsebine.
Otroci sprejemajo Boga že v zgodnjem otroštvu in so zelo dovzetni za duhovnost. Obiskali smo katoliški Marijin vrtec v Cerkljah na Gorenjskem, kjer prek igre in molitve otroci spoznavajo vero in verske vsebine.
Za kristjana je post čas, ko svoj pogled od nebistvenega usmeri k bistvenemu in stopi na pot poglobitve svojega odnosa z Bogom. Jezus nam prihaja naproti, tako, da nam postavlja za zgled otroke. V Svetem pismu beremo: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža in postane kot ta otrok, tisti je v nebeškem kraljestvu največji.« Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno. Več o veri, ki jo imajo otroci in izziva tudi odrasle, pa v tokratni oddaji.
Za kristjana je post čas, ko svoj pogled od nebistvenega usmeri k bistvenemu in stopi na pot poglobitve svojega odnosa z Bogom. Jezus nam prihaja naproti, tako, da nam postavlja za zgled otroke. V Svetem pismu beremo: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža in postane kot ta otrok, tisti je v nebeškem kraljestvu največji.« Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno. Več o veri, ki jo imajo otroci in izziva tudi odrasle, pa v tokratni oddaji.
Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.
Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.
K spreobrnjenju smo poklicani tudi v postu, zato je najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.
K spreobrnjenju smo poklicani tudi v postu, zato je najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.
V petek, 14. marca smo se spomnili 60 letnice smrti avtorja glasbe slovenske himne. Stanko Premrl je bil duhovnik, skladatelj, organist, pedagog, urednik in kritik, ki se je v slovenski prostor zapisal s številni sakralnimi, kot tudi posvetnimi deli.
V petek, 14. marca smo se spomnili 60 letnice smrti avtorja glasbe slovenske himne. Stanko Premrl je bil duhovnik, skladatelj, organist, pedagog, urednik in kritik, ki se je v slovenski prostor zapisal s številni sakralnimi, kot tudi posvetnimi deli.
8. in 9. marca 2025 je v Rimu potekal Jubilej prostovoljcev. Udeležili so se ga številni člani neprofitnih in nevladnih organizacij ter socialni delavci z vsega sveta. Sveto mašo je ob navzočnosti okoli 30 tisoč vernikov na Trgu sv. Petra daroval prefekt Dikasterija za celostni človeški razvoj, kardinal Michael Czerny, ki je zbranim prebral homilijo papeža Frančiška. Prostovoljci pa so v času obiska večnega mesta molili tudi za zdravje svetega očeta.
8. in 9. marca 2025 je v Rimu potekal Jubilej prostovoljcev. Udeležili so se ga številni člani neprofitnih in nevladnih organizacij ter socialni delavci z vsega sveta. Sveto mašo je ob navzočnosti okoli 30 tisoč vernikov na Trgu sv. Petra daroval prefekt Dikasterija za celostni človeški razvoj, kardinal Michael Czerny, ki je zbranim prebral homilijo papeža Frančiška. Prostovoljci pa so v času obiska večnega mesta molili tudi za zdravje svetega očeta.
Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko. Maševal bo župnik Msgr.Jože Plut
Televizija Slovenija bo prenašala bogoslužje iz župnije Poljane nad Škofjo Loko. Maševal bo župnik Msgr.Jože Plut
Na drugo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja, frančiškanske cerkve v Ljubljani. Mašuje p. Pavle Jakop. Sodeluje Mladinski mešani zbor Marijinega oznanjenja pod vodstvom Rebeke Dobravec.
Na drugo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja, frančiškanske cerkve v Ljubljani. Mašuje p. Pavle Jakop. Sodeluje Mladinski mešani zbor Marijinega oznanjenja pod vodstvom Rebeke Dobravec.
Teolog, katoliški duhovnik Matevž Mehle je delil svoja spoznanja in razumevanje postnega obdobja. Skupaj smo raziskali tradicionalne in sodobne poglede na to posebno obdobje, ter njihov vpliv na življenje in duhovno rast. Spregovorili smo tudi o običajih v današnjem hitrem tempu življenja in kako se mladi soočajo s tem.
Teolog, katoliški duhovnik Matevž Mehle je delil svoja spoznanja in razumevanje postnega obdobja. Skupaj smo raziskali tradicionalne in sodobne poglede na to posebno obdobje, ter njihov vpliv na življenje in duhovno rast. Spregovorili smo tudi o običajih v današnjem hitrem tempu življenja in kako se mladi soočajo s tem.
Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo doživeli kakšen lep trenutek, kakšno lepo, močno in globoko izkustvo. In v tem času, ko se je vse to lepo še dogajalo, smo lahko nekje globoko v sebi pomislili: »Kakšna škoda, da bo to tako hitro minilo in bo spet vse po starem.« Gre za situacije, ko smo s kom imeli res dober in globok pogovor, ki nas je povezal, ali pa močno doživetje bližine Boga v molitvi; lahko je bilo izjemno izkustvo in doživet trenutek v naravi ob mogočnem slapu ali čudovitem sončnem zahodu; globina, v kateri se mož in žena zares čutita povezana v odnosu; da ne govorimo o dveh zaljubljencih na klopci v parku, ki bi to stanje čustvene zlitosti poskušala za vedno zadržati. Prav to je dejansko želja ali pa skušnjava: da bi namreč neki izjemno lep, močan in globok trenutek zadržali za vedno. Da bi, kakor pri gledanju filma, v določenem prizoru pritisnili na pavzo in za vedno zamrznili sliko v tem izjemnem trenutku. V taki situaciji so se znašli trije apostoli, ki jih je Jezus vzel na goro Tabor. Tam so doživeli njegovo spremenjenje, nekakšno izkustvo Jezusove Božje narave in edinstveno bližino Boga Očeta, ki je pred njimi razglasil Jezusa za svojega ljubljenega Sina. Apostoli Peter, Janez in Jakob so torej doživeli nekaj neopisljivo močnega, izjemno izkustvo Božje navzočnosti in bližine, tako da je apostol Peter, popolnoma prevzet od vsega, na koncu rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore.« Seveda, on bi se tam kar utaboril, ušotoril, samo da bi mu uspelo vsaj še malo zadržati ali podaljšati tisti trenutek edinstvene Božje bližine. Toda namesto tega so se morali spustiti v dolino in spet stopiti na pot. In tako je v našem vsakdanjem in tudi duhovnem življenju. Na prvo postno nedeljo smo ob Jezusu doživljali skušnjave, na drugo pa nam evangelij prinaša tolažbo Božje bližine ob spremenjenju na gori Tabor. Skušnjave, bitke, pa tudi padci in grešnost – vse to je resničnost našega vsakdanjika. Toda v okviru tega Gospod poskrbi za močne trenutke, ki nas okrepijo, opogumijo, napolnijo, izpolnijo in nam dajo moči za prihodnost. Duhovno življenje torej ni samo boj in spopadanje s težavami, preizkušnjami in grešnostjo, ampak vključuje tudi trenutke tolažbe, bližine in močnih dotikov. Toda za to je potreben umik. Jezus se je s tremi apostoli umaknil na vrh gore, stran od sveta, to pa je pomembno tudi za nas. Umik od ekranov, norenja, tempa, vrveža, da smo lahko bliže sebi, drugemu in Bogu. Šele tako imamo priložnost, da lahko doživimo še kaj globljega. Toda tega vsekakor ne moremo zadržati ali zamrzniti. Lahko pa tudi živimo iz močnih izkustev, saj nas lahko tolažijo, krepijo in bodrijo v teži ali pa sivini vsakdanjika. Od njih pa je treba stopiti naprej na pot in to izkustvo prinašati in prenašati v vsakdanje življenje, ki je lahko zaradi njega polnejše, bogatejše in globlje.
Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo doživeli kakšen lep trenutek, kakšno lepo, močno in globoko izkustvo. In v tem času, ko se je vse to lepo še dogajalo, smo lahko nekje globoko v sebi pomislili: »Kakšna škoda, da bo to tako hitro minilo in bo spet vse po starem.« Gre za situacije, ko smo s kom imeli res dober in globok pogovor, ki nas je povezal, ali pa močno doživetje bližine Boga v molitvi; lahko je bilo izjemno izkustvo in doživet trenutek v naravi ob mogočnem slapu ali čudovitem sončnem zahodu; globina, v kateri se mož in žena zares čutita povezana v odnosu; da ne govorimo o dveh zaljubljencih na klopci v parku, ki bi to stanje čustvene zlitosti poskušala za vedno zadržati. Prav to je dejansko želja ali pa skušnjava: da bi namreč neki izjemno lep, močan in globok trenutek zadržali za vedno. Da bi, kakor pri gledanju filma, v določenem prizoru pritisnili na pavzo in za vedno zamrznili sliko v tem izjemnem trenutku. V taki situaciji so se znašli trije apostoli, ki jih je Jezus vzel na goro Tabor. Tam so doživeli njegovo spremenjenje, nekakšno izkustvo Jezusove Božje narave in edinstveno bližino Boga Očeta, ki je pred njimi razglasil Jezusa za svojega ljubljenega Sina. Apostoli Peter, Janez in Jakob so torej doživeli nekaj neopisljivo močnega, izjemno izkustvo Božje navzočnosti in bližine, tako da je apostol Peter, popolnoma prevzet od vsega, na koncu rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore.« Seveda, on bi se tam kar utaboril, ušotoril, samo da bi mu uspelo vsaj še malo zadržati ali podaljšati tisti trenutek edinstvene Božje bližine. Toda namesto tega so se morali spustiti v dolino in spet stopiti na pot. In tako je v našem vsakdanjem in tudi duhovnem življenju. Na prvo postno nedeljo smo ob Jezusu doživljali skušnjave, na drugo pa nam evangelij prinaša tolažbo Božje bližine ob spremenjenju na gori Tabor. Skušnjave, bitke, pa tudi padci in grešnost – vse to je resničnost našega vsakdanjika. Toda v okviru tega Gospod poskrbi za močne trenutke, ki nas okrepijo, opogumijo, napolnijo, izpolnijo in nam dajo moči za prihodnost. Duhovno življenje torej ni samo boj in spopadanje s težavami, preizkušnjami in grešnostjo, ampak vključuje tudi trenutke tolažbe, bližine in močnih dotikov. Toda za to je potreben umik. Jezus se je s tremi apostoli umaknil na vrh gore, stran od sveta, to pa je pomembno tudi za nas. Umik od ekranov, norenja, tempa, vrveža, da smo lahko bliže sebi, drugemu in Bogu. Šele tako imamo priložnost, da lahko doživimo še kaj globljega. Toda tega vsekakor ne moremo zadržati ali zamrzniti. Lahko pa tudi živimo iz močnih izkustev, saj nas lahko tolažijo, krepijo in bodrijo v teži ali pa sivini vsakdanjika. Od njih pa je treba stopiti naprej na pot in to izkustvo prinašati in prenašati v vsakdanje življenje, ki je lahko zaradi njega polnejše, bogatejše in globlje.
Ramazan, Dr. Anne Burghardt, Mednarodni dan žena Vsak musliman mora izpolnjevati pet temeljnih dolžnosti oziroma pet stebrov islama. Med njimi je tudi strogi post v mesecu ramazanu. To je čas notranje preobrazbe, ko verniki poglabljajo svojo duhovnost, dobrodelnost in samodisciplino. Letos se je ramazan začel s sončnim zahodom v petek, 28. februarja. Trajal bo 29 dni. Slovenska evangeličanska cerkev AV je ena od 150 članic Svetovne luteranske zveze. Od novembra 2021 jo vodi dr. Anne Burghardt, estonska teologinja, ki je bila pred kratkim na prvem obisku v Sloveniji. Humanitarno društvo ADRA Slovenija je skupaj s prostovoljkami in prostovoljci iz Društva Medkulturni dialog Ljubljana in Latinskega društva so pripravili sproščeno druženje ob prazniku žensk. Praznik še posebej veliko pomeni ženskam, ki ne živijo več v svoji domovini.
Ramazan, Dr. Anne Burghardt, Mednarodni dan žena Vsak musliman mora izpolnjevati pet temeljnih dolžnosti oziroma pet stebrov islama. Med njimi je tudi strogi post v mesecu ramazanu. To je čas notranje preobrazbe, ko verniki poglabljajo svojo duhovnost, dobrodelnost in samodisciplino. Letos se je ramazan začel s sončnim zahodom v petek, 28. februarja. Trajal bo 29 dni. Slovenska evangeličanska cerkev AV je ena od 150 članic Svetovne luteranske zveze. Od novembra 2021 jo vodi dr. Anne Burghardt, estonska teologinja, ki je bila pred kratkim na prvem obisku v Sloveniji. Humanitarno društvo ADRA Slovenija je skupaj s prostovoljkami in prostovoljci iz Društva Medkulturni dialog Ljubljana in Latinskega društva so pripravili sproščeno druženje ob prazniku žensk. Praznik še posebej veliko pomeni ženskam, ki ne živijo več v svoji domovini.
Vsak musliman mora izpolnjevati pet temeljnih dolžnosti oziroma pet stebrov islama. Med njimi je tudi strogi post v mesecu ramazanu. To je čas notranje preobrazbe, ko verniki poglabljajo svojo duhovnost, dobrodelnost in samodisciplino. Letos se je ramazan začel s sončnim zahodom v petek, 28. februarja. Trajal bo 29 dni.
Vsak musliman mora izpolnjevati pet temeljnih dolžnosti oziroma pet stebrov islama. Med njimi je tudi strogi post v mesecu ramazanu. To je čas notranje preobrazbe, ko verniki poglabljajo svojo duhovnost, dobrodelnost in samodisciplino. Letos se je ramazan začel s sončnim zahodom v petek, 28. februarja. Trajal bo 29 dni.
Slovenska evangeličanska cerkev AV je ena od 150 članic Svetovne luteranske zveze. Od novembra 2021 jo vodi dr. Anne Burghardt, estonska teologinja, ki je bila pred kratkim na prvem obisku v Sloveniji.
Slovenska evangeličanska cerkev AV je ena od 150 članic Svetovne luteranske zveze. Od novembra 2021 jo vodi dr. Anne Burghardt, estonska teologinja, ki je bila pred kratkim na prvem obisku v Sloveniji.
Humanitarno društvo ADRA Slovenija je skupaj s prostovoljkami in prostovoljci iz Društva Medkulturni dialog Ljubljana in Latinskega društva so pripravili sproščeno druženje ob prazniku žensk. Praznik še posebej veliko pomeni ženskam, ki ne živijo več v svoji domovini.
Humanitarno društvo ADRA Slovenija je skupaj s prostovoljkami in prostovoljci iz Društva Medkulturni dialog Ljubljana in Latinskega društva so pripravili sproščeno druženje ob prazniku žensk. Praznik še posebej veliko pomeni ženskam, ki ne živijo več v svoji domovini.