Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc govori o kmetih, o kmečkem delu, ki danes velikokrat ni cenjeno.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc govori o kmetih, o kmečkem delu, ki danes velikokrat ni cenjeno.
»Mir naj bo z vami vsemi!« Kako novi papež Leon XIV. uresničuje prvi pozdrav? S poslušanjem in zadržanim mišljenjem poskuša vplivati na vsakega od nas in predvsem politikom sporoča, da le »z mirom brez orožja razorožujemo«. Kako mir izboljšuje odnose med Cerkvami in religijami? Ali mu bo, kot papežu Frančišku, uspelo dati Cerkvi Duha Kristusa? V skrbi za skupni dom Zemljo je odprl vas Laudato si. Z razglasitvijo mladega svetnika Karla Acutisa pa nakazal, da želi Kristusovo duhovnost vnesti tudi v svet umetne inteligence. Prve korake Leona XIV. bodo komentirali gostje v oddaji Sveto in svet, v sredo ob 23-ih in pet minut na prvem programu.
»Mir naj bo z vami vsemi!« Kako novi papež Leon XIV. uresničuje prvi pozdrav? S poslušanjem in zadržanim mišljenjem poskuša vplivati na vsakega od nas in predvsem politikom sporoča, da le »z mirom brez orožja razorožujemo«. Kako mir izboljšuje odnose med Cerkvami in religijami? Ali mu bo, kot papežu Frančišku, uspelo dati Cerkvi Duha Kristusa? V skrbi za skupni dom Zemljo je odprl vas Laudato si. Z razglasitvijo mladega svetnika Karla Acutisa pa nakazal, da želi Kristusovo duhovnost vnesti tudi v svet umetne inteligence. Prve korake Leona XIV. bodo komentirali gostje v oddaji Sveto in svet, v sredo ob 23-ih in pet minut na prvem programu.
Svetopisemska družba Slovenije je pred kratkim izdala knjigo Družinsko Sveto pismo – 100 korakov, ki prinaša svež in ustvarjalen pristop k branju Svetega pisma v družini. Spodbuja tudi k razmišljanju, pogovorom in različnim aktivnostim, ki povezujejo svetopisemske zgodbe z današnjim življenjem. Kako lahko takšna knjiga obogati družinsko branje in zakaj je posebej primerna tudi in sploh za današnji čas? Naša gosta sta bila Bena Briški iz Svetopisemske družbe Slovenije in Matjaž Črnivec, njen generalni tajnik.
Svetopisemska družba Slovenije je pred kratkim izdala knjigo Družinsko Sveto pismo – 100 korakov, ki prinaša svež in ustvarjalen pristop k branju Svetega pisma v družini. Spodbuja tudi k razmišljanju, pogovorom in različnim aktivnostim, ki povezujejo svetopisemske zgodbe z današnjim življenjem. Kako lahko takšna knjiga obogati družinsko branje in zakaj je posebej primerna tudi in sploh za današnji čas? Naša gosta sta bila Bena Briški iz Svetopisemske družbe Slovenije in Matjaž Črnivec, njen generalni tajnik.
Iz sredstev obveščanja k nam ves čas vdirajo vojne grozote. V Gazi, Ukrajini … Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o nesmiselnosti vojn.
Iz sredstev obveščanja k nam ves čas vdirajo vojne grozote. V Gazi, Ukrajini … Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o nesmiselnosti vojn.
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Katoličani obhajamo dan žalujočih na god Žalostne Matere Božje 15. septembra. Na ta dan Katoliška cerkev v Sloveniji s posebno pozornostjo misli na vse, ki žalujejo. Ta dan ni le spomin na Marijino bolečino, temveč tudi na bolečino vseh žalujočih. Hkrati pa jim sporoča, da niso sami na svoji poti žalovanja. Marija, ki je stala pod križem svojega Sina in držala v rokah svojega mrtvega Sina, pozna neizmerno bolečino ločitve. Ni bežala. Ni iskala bližnjic. Ni bežala pred žalostjo, bolečino izgube. V njej najdejo žalujoči kristjani materinsko bližino, razumevanje in tolažbo. Zato je Cerkev prav njej zaupala ta dan: da bi vse, ki so izgubili ljubljeno osebo, spremljala na njihovi poti žalovanja v njenem duhu in v Duhu njenega Sina Jezusa Kristusa. Vera nam pomaga, da v veri gledamo naše pokojne v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Sina in Svetega Duha in verujemo, da so zdaj deležni večne sreče v njem. Toda hkrati nas boli praznina, ki se je zgodila z njihovo smrtjo. Žalovanje ni znamenje naše šibke vere, ampak ljubezni. Naše žalovanje pomeni, da smo pokojne ljubili in da nas boli fizična ločitev. Kristjani ne bežimo pred bolečino izgube, ampak jo prinašamo Bogu. Verujemo, da je po Jezusu Kristusu, ki je krvavi pot potil, trpel in umrl na križu, z nami v njej. Da skupaj z nami joka in trpi ter s svojo vstajenjsko zmago preobraža našo bolečino. Ob dnevu žalujočih je prav, da si priznamo, kako težka je pot žalovanja. Pogrešamo, boli, včasih ne vemo, kako naprej. A v veri vemo, da je ta pot sveta in da je ne hodimo sami. Cerkev je poklicana biti ob nas – s sočutjem, tišino, molitvijo, poslušanjem in sprejemanjem. V tej skupnosti bratov in sester v Kristusu doživljamo resničnost blagra »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4) Danes se ustavimo. Prižgimo svečo. Izgovorimo ime svojega pokojnega. Dovolimo si čutiti – in obenem povabimo Kristusa, da stopi v to rano. Vera v vstalega Kristusa nas ne oropa žalosti, ampak jo napolni z upanjem. Ljubljeni niso izgubljeni. So v Bogu. In po njem z nami. Naj nas, ki smo ob žalujočih, ta dan spodbudi, da bi si vzeli čas zanje. Da bi z njimi obujali spomine na njihovo ljubljeno osebo. Da bi jim sočutno in spoštljivo prisluhnili in jih sprejeli v njihovi bolečini. Tako jim bomo pomagali preobražati bolečino. Naj jim bo po nas dano vedeti, da niso sami. Da skupaj žalujemo. Skupaj verujemo. In skupaj upamo.
Katoličani obhajamo dan žalujočih na god Žalostne Matere Božje 15. septembra. Na ta dan Katoliška cerkev v Sloveniji s posebno pozornostjo misli na vse, ki žalujejo. Ta dan ni le spomin na Marijino bolečino, temveč tudi na bolečino vseh žalujočih. Hkrati pa jim sporoča, da niso sami na svoji poti žalovanja. Marija, ki je stala pod križem svojega Sina in držala v rokah svojega mrtvega Sina, pozna neizmerno bolečino ločitve. Ni bežala. Ni iskala bližnjic. Ni bežala pred žalostjo, bolečino izgube. V njej najdejo žalujoči kristjani materinsko bližino, razumevanje in tolažbo. Zato je Cerkev prav njej zaupala ta dan: da bi vse, ki so izgubili ljubljeno osebo, spremljala na njihovi poti žalovanja v njenem duhu in v Duhu njenega Sina Jezusa Kristusa. Vera nam pomaga, da v veri gledamo naše pokojne v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Sina in Svetega Duha in verujemo, da so zdaj deležni večne sreče v njem. Toda hkrati nas boli praznina, ki se je zgodila z njihovo smrtjo. Žalovanje ni znamenje naše šibke vere, ampak ljubezni. Naše žalovanje pomeni, da smo pokojne ljubili in da nas boli fizična ločitev. Kristjani ne bežimo pred bolečino izgube, ampak jo prinašamo Bogu. Verujemo, da je po Jezusu Kristusu, ki je krvavi pot potil, trpel in umrl na križu, z nami v njej. Da skupaj z nami joka in trpi ter s svojo vstajenjsko zmago preobraža našo bolečino. Ob dnevu žalujočih je prav, da si priznamo, kako težka je pot žalovanja. Pogrešamo, boli, včasih ne vemo, kako naprej. A v veri vemo, da je ta pot sveta in da je ne hodimo sami. Cerkev je poklicana biti ob nas – s sočutjem, tišino, molitvijo, poslušanjem in sprejemanjem. V tej skupnosti bratov in sester v Kristusu doživljamo resničnost blagra »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4) Danes se ustavimo. Prižgimo svečo. Izgovorimo ime svojega pokojnega. Dovolimo si čutiti – in obenem povabimo Kristusa, da stopi v to rano. Vera v vstalega Kristusa nas ne oropa žalosti, ampak jo napolni z upanjem. Ljubljeni niso izgubljeni. So v Bogu. In po njem z nami. Naj nas, ki smo ob žalujočih, ta dan spodbudi, da bi si vzeli čas zanje. Da bi z njimi obujali spomine na njihovo ljubljeno osebo. Da bi jim sočutno in spoštljivo prisluhnili in jih sprejeli v njihovi bolečini. Tako jim bomo pomagali preobražati bolečino. Naj jim bo po nas dano vedeti, da niso sami. Da skupaj žalujemo. Skupaj verujemo. In skupaj upamo.
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o čaščenju. Kaj oz. koga časti sodobni človek? Kam vodi človeka čaščenje Boga ali bogov, ki si jih je ustvaril sam? Postajamo to, kar častimo? O rokopisni dediščini za prihodnost in projektu digitalizacije v frančiškanski knjižnici smo se pogovarjali s p. dr. Columbom Stewartom, obiskali smo spominsko razstavo ob 50. obletnici smrti vsestranskega umetnika Toneta Kralja ter preživeli dan z etnologom, sociologom in aktivnim članom Marijinega dela Silvestrom Gaberščkom.
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o čaščenju. Kaj oz. koga časti sodobni človek? Kam vodi človeka čaščenje Boga ali bogov, ki si jih je ustvaril sam? Postajamo to, kar častimo? O rokopisni dediščini za prihodnost in projektu digitalizacije v frančiškanski knjižnici smo se pogovarjali s p. dr. Columbom Stewartom, obiskali smo spominsko razstavo ob 50. obletnici smrti vsestranskega umetnika Toneta Kralja ter preživeli dan z etnologom, sociologom in aktivnim članom Marijinega dela Silvestrom Gaberščkom.
Silvester Gabršček je človek, ki že nekaj desetletij gradi mostove med kristjani različnih cerkva in pripadniki drugih verstev. Čeprav se je pred kratkim upokojil, še vedno aktivno sooblikuje drusen in versko življenje. Pomembno vlogo je imel tudi pri snovanju in izvedbi Foruma za dialog in mir na Balkanu, ki ste ga poleti lahko spremljali tudi v naših oddajah. Z njim smo se pogovarjali o njegovem življenju in njegovi veri.
Silvester Gabršček je človek, ki že nekaj desetletij gradi mostove med kristjani različnih cerkva in pripadniki drugih verstev. Čeprav se je pred kratkim upokojil, še vedno aktivno sooblikuje drusen in versko življenje. Pomembno vlogo je imel tudi pri snovanju in izvedbi Foruma za dialog in mir na Balkanu, ki ste ga poleti lahko spremljali tudi v naših oddajah. Z njim smo se pogovarjali o njegovem življenju in njegovi veri.
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o čaščenju. Kaj oz. koga časti sodobni človek? Kam vodi človeka čaščenje Boga ali bogov, ki si jih je ustvaril sam? Postajamo to, kar častimo? O rokopisni dediščini za prihodnost in projektu digitalizacije v frančiškanski knjižnici smo se pogovarjali s p. dr. Columbom Stewartom, obiskali smo spominsko razstavo ob 50. obletnici smrti vsestranskega umetnika Toneta Kralja ter preživeli dan z etnologom, sociologom in aktivnim članom Marijinega dela Silvestrom Gaberščkom.
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o čaščenju. Kaj oz. koga časti sodobni človek? Kam vodi človeka čaščenje Boga ali bogov, ki si jih je ustvaril sam? Postajamo to, kar častimo? O rokopisni dediščini za prihodnost in projektu digitalizacije v frančiškanski knjižnici smo se pogovarjali s p. dr. Columbom Stewartom, obiskali smo spominsko razstavo ob 50. obletnici smrti vsestranskega umetnika Toneta Kralja ter preživeli dan z etnologom, sociologom in aktivnim članom Marijinega dela Silvestrom Gaberščkom.
V začetku septembra je Slovenijo obiskal ameriški benediktinec p. dr. Columba Stewart, direktor organizacije Hill Museum & Manuscript Library. Gre za mednarodno organizacijo, ki se ukvarja s fotografiranjem, digitalizacijo in arhiviranjem rokopisne dediščine različnih kultur, da bi jo ohranili pred uničenjem, izgubo ali pozabo. Lani so začeli sodelovati tudi s Frančiškansko samostansko knjižnico v Ljubljani, kot prvo slovensko ustanovo. Del bogate rokopisne zbirke je že dostopen na spletu.
V začetku septembra je Slovenijo obiskal ameriški benediktinec p. dr. Columba Stewart, direktor organizacije Hill Museum & Manuscript Library. Gre za mednarodno organizacijo, ki se ukvarja s fotografiranjem, digitalizacijo in arhiviranjem rokopisne dediščine različnih kultur, da bi jo ohranili pred uničenjem, izgubo ali pozabo. Lani so začeli sodelovati tudi s Frančiškansko samostansko knjižnico v Ljubljani, kot prvo slovensko ustanovo. Del bogate rokopisne zbirke je že dostopen na spletu.
Ob 50-letnici smrti Toneta Kralja, vsestranskega umetnika in nekdanjega dijaka Zavoda sv. Stanislava, so v tamkajšnjem atriju Kregarjeve galerije pripravili spominsko razstavo, ki bo odprta do 7.oktobra. Obiskovalcem so na ogled njegove osebne fotografije in dokumenti, grafike, reprodukcije ključnih likovnih del ter ilustracije
Ob 50-letnici smrti Toneta Kralja, vsestranskega umetnika in nekdanjega dijaka Zavoda sv. Stanislava, so v tamkajšnjem atriju Kregarjeve galerije pripravili spominsko razstavo, ki bo odprta do 7.oktobra. Obiskovalcem so na ogled njegove osebne fotografije in dokumenti, grafike, reprodukcije ključnih likovnih del ter ilustracije
Sv. Lenart je priljubljen evropski svetnik, saj veliko krajev nosi njegovo ime. Mesta, posvečena sv. Lenartu, se vsako leto povezujejo. Letos so se ob praznovanju 900. obletnice župnije srečali v avstrijskem Šentlenartu v Labotski dolini. Na poti proti Franciji se je delegacija z relikvijami ustavljala v mestih sv. Lenarta. Obiskali so tudi Lenart v Slovenskih Goricah.
Sv. Lenart je priljubljen evropski svetnik, saj veliko krajev nosi njegovo ime. Mesta, posvečena sv. Lenartu, se vsako leto povezujejo. Letos so se ob praznovanju 900. obletnice župnije srečali v avstrijskem Šentlenartu v Labotski dolini. Na poti proti Franciji se je delegacija z relikvijami ustavljala v mestih sv. Lenarta. Obiskali so tudi Lenart v Slovenskih Goricah.
Prenos nedeljskega evangeličanskega bogoslužja iz Puconcev.
Prenos nedeljskega evangeličanskega bogoslužja iz Puconcev.
V slovenskem prevodu prihajajo k nam homilije o Matejevem evangeliju znamenitega bizantinskega teologa in meniha iz 4. stoletja Janeza iz Antiohije, ki so mu sodobniki zaradi globokih vsebin in retorične spretnosti nadeli vzdevek Krizostom ali Zlatousti. 90 pridig nagovarja sodobnega bralca tako doživeto, kot občinstvo Janeza Krizostoma pred šestnajstimi stoletji. V goste smo povabili enega od prevajalcev treh knjig Krizostoma in pisca spremne besede dr. Jana Dominika Bogataja.
V slovenskem prevodu prihajajo k nam homilije o Matejevem evangeliju znamenitega bizantinskega teologa in meniha iz 4. stoletja Janeza iz Antiohije, ki so mu sodobniki zaradi globokih vsebin in retorične spretnosti nadeli vzdevek Krizostom ali Zlatousti. 90 pridig nagovarja sodobnega bralca tako doživeto, kot občinstvo Janeza Krizostoma pred šestnajstimi stoletji. V goste smo povabili enega od prevajalcev treh knjig Krizostoma in pisca spremne besede dr. Jana Dominika Bogataja.
Iz Puconcev neposredno prenašamo evangeličansko bogoslužje. Ob začetku veroučnega leta ga vodi evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik. Za glasbeno spremljavo skrbi Ajša Katančič. Sodelujeta tudi mladinska glasbena skupina ECO Puconci pod vodstvom Mirana Čarnija ter duo Klavdija in Marko.
Iz Puconcev neposredno prenašamo evangeličansko bogoslužje. Ob začetku veroučnega leta ga vodi evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik. Za glasbeno spremljavo skrbi Ajša Katančič. Sodelujeta tudi mladinska glasbena skupina ECO Puconci pod vodstvom Mirana Čarnija ter duo Klavdija in Marko.
14. septembra je v katoliški Cerkvi praznik Povišanja sv. križa, dan zatem pa praznik Žalostne Matere Božje. Mnogo je skladb, ki opevajo Jezusovo trpljenje na križu in žalostno Marijo pod njim, najbolj znana pa je vsekakor srednjeveška sekvenca Stabat Mater Dolorosa, katere vsebina je navdihnila neštete glasbene ustvarjalce, vse do današnjih dni. Tudi Stanka Jericija, primorskega skladatelja, duhovnika, zborovodjo ter vsestranskega kulturnega delavca. Njegovo delo bodo izvedli pevci Mešanega pevskega zbora Štandrež s solisti, pod vodstvom Davida Bandlja.
14. septembra je v katoliški Cerkvi praznik Povišanja sv. križa, dan zatem pa praznik Žalostne Matere Božje. Mnogo je skladb, ki opevajo Jezusovo trpljenje na križu in žalostno Marijo pod njim, najbolj znana pa je vsekakor srednjeveška sekvenca Stabat Mater Dolorosa, katere vsebina je navdihnila neštete glasbene ustvarjalce, vse do današnjih dni. Tudi Stanka Jericija, primorskega skladatelja, duhovnika, zborovodjo ter vsestranskega kulturnega delavca. Njegovo delo bodo izvedli pevci Mešanega pevskega zbora Štandrež s solisti, pod vodstvom Davida Bandlja.
15. september, na god Žalostne Matere Božje v Katoliški cerkvi, je od lani tudi dan žalujočih. Mnogi, ki so ga lani obhajali, so po besedah našega sogovornika patra dr. Ivana Platovnjaka, ki je že vrsto let duhovni spremljevalec žalujočih, izrazili hvaležnost, da so dobili prostor in čas, ko so slišali, da njihovo žalovanje ni znamenje njihove šibke vere, ampak izraz ljubezni do pokojnih, ki traja tudi po njihovi smrti. Se je kaj spremenilo v odnosu do žalujočih tudi sicer? Oddajo je pripravila Jasmina Bauman.
15. september, na god Žalostne Matere Božje v Katoliški cerkvi, je od lani tudi dan žalujočih. Mnogi, ki so ga lani obhajali, so po besedah našega sogovornika patra dr. Ivana Platovnjaka, ki je že vrsto let duhovni spremljevalec žalujočih, izrazili hvaležnost, da so dobili prostor in čas, ko so slišali, da njihovo žalovanje ni znamenje njihove šibke vere, ampak izraz ljubezni do pokojnih, ki traja tudi po njihovi smrti. Se je kaj spremenilo v odnosu do žalujočih tudi sicer? Oddajo je pripravila Jasmina Bauman.
Nisem še srečal človeka, ki ne bi rad dobil darila. Značilnost daru je, da ga ne plačamo, ampak dobimo. Ko dobimo dar, nas ta ne stane ničesar. Pravi darovalec ne pogojuje. Vse, kar moramo narediti, je, da dar sprejmemo. Kaj bi odgovorili na vprašanje, kateri je bil največji dar, ki smo ga prejeli? Najbrž bi našteli različne darove, ki so bili za nas pomembni. Na današnji praznik povišanja sv. križa pa se spominjamo daru, ki je za vse nas najdragocenejši. In kaj je ta dar? To je dar večnega življenja. Je Božji dar, ki ga lahko prejme vsak, ki ga je želel prejeti. Današnji evangelij pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil« (Jn 3,16). Ko dobimo dar, ni olikano, da vprašamo, koliko je stal. Toda v tem primeru Sveto pismo pove, koliko je stal ta Božji dar. Njegova cena je bila nadvse visoka: stala je edinorojenega Božjega Sina. Si lahko predstavljamo, kako nas je Bog ljubil, da je poslal svojega edinega Sina na svet, da je umrl na križu, da bi mi prejeli večno življenje? Si lahko predstavljamo, kako zelo nas je Kristus ljubil, da je bil pripravljen umreti za nas na križu, da bi imeli večno življenje? Večno življenje, kako velik dar! In kako neizmerno velika Božja ljubezen stoji za njim! In te ljubezni se danes spominjamo. Martin Luther je prevedel Sveto pismo v nemščino in ga dal tiskati. V tiskarni so padli na tla koščki natisnjenega prevoda. Neka deklica je pobrala enega in na njem prebrala besedilo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal …« nadaljevanja ni bilo. To ji je dalo misliti: Bog me ljubi! Vedno so ji govorili, da je Bog strog sodnik, ki se ga moramo bati! Vsa iz sebe je pohitela domov. Mami je pokazala papir in ji hitela pripovedovati, kaj je odkrila. Mama je prebrala, kar je bilo napisano, in vprašala: »Toda kaj je dal?« Deklica ni vedela, kaj bi odgovorila. Kmalu pa je vsa srečna dejala: »Ne vem, kaj je dal, toda če nas Bog res ljubi, nam bo dal kar koli in se nam ga ni treba bati.« Ena velikih skrivnosti tega stavka ni samo v tem, da je Božja ljubezen tako neizmerna, da je dal svojega edinorojenega Sina, ampak tudi skrivnost, da se je Jezus bil pripravljen darovati. Naj sklenem z besedami, ki povedo, kaj je prava ljubezen in kaj ni. Bila sta mlada zaljubljenca. On ji je napisal sporočilo, ki bo bolj izvirno in pesniško: »Zate bi prehodil najbolj vročo in najbolj suho puščavo. Preplaval bi najgloblji ocean in vztrajal v najbolj divji nevihti. Povzpel bi se na najvišjo goro, tako globoka je moja ljubezen do tebe. Pripis: Če bo v soboto snežilo, ne pridem k tebi.« (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 91.)
Nisem še srečal človeka, ki ne bi rad dobil darila. Značilnost daru je, da ga ne plačamo, ampak dobimo. Ko dobimo dar, nas ta ne stane ničesar. Pravi darovalec ne pogojuje. Vse, kar moramo narediti, je, da dar sprejmemo. Kaj bi odgovorili na vprašanje, kateri je bil največji dar, ki smo ga prejeli? Najbrž bi našteli različne darove, ki so bili za nas pomembni. Na današnji praznik povišanja sv. križa pa se spominjamo daru, ki je za vse nas najdragocenejši. In kaj je ta dar? To je dar večnega življenja. Je Božji dar, ki ga lahko prejme vsak, ki ga je želel prejeti. Današnji evangelij pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil« (Jn 3,16). Ko dobimo dar, ni olikano, da vprašamo, koliko je stal. Toda v tem primeru Sveto pismo pove, koliko je stal ta Božji dar. Njegova cena je bila nadvse visoka: stala je edinorojenega Božjega Sina. Si lahko predstavljamo, kako nas je Bog ljubil, da je poslal svojega edinega Sina na svet, da je umrl na križu, da bi mi prejeli večno življenje? Si lahko predstavljamo, kako zelo nas je Kristus ljubil, da je bil pripravljen umreti za nas na križu, da bi imeli večno življenje? Večno življenje, kako velik dar! In kako neizmerno velika Božja ljubezen stoji za njim! In te ljubezni se danes spominjamo. Martin Luther je prevedel Sveto pismo v nemščino in ga dal tiskati. V tiskarni so padli na tla koščki natisnjenega prevoda. Neka deklica je pobrala enega in na njem prebrala besedilo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal …« nadaljevanja ni bilo. To ji je dalo misliti: Bog me ljubi! Vedno so ji govorili, da je Bog strog sodnik, ki se ga moramo bati! Vsa iz sebe je pohitela domov. Mami je pokazala papir in ji hitela pripovedovati, kaj je odkrila. Mama je prebrala, kar je bilo napisano, in vprašala: »Toda kaj je dal?« Deklica ni vedela, kaj bi odgovorila. Kmalu pa je vsa srečna dejala: »Ne vem, kaj je dal, toda če nas Bog res ljubi, nam bo dal kar koli in se nam ga ni treba bati.« Ena velikih skrivnosti tega stavka ni samo v tem, da je Božja ljubezen tako neizmerna, da je dal svojega edinorojenega Sina, ampak tudi skrivnost, da se je Jezus bil pripravljen darovati. Naj sklenem z besedami, ki povedo, kaj je prava ljubezen in kaj ni. Bila sta mlada zaljubljenca. On ji je napisal sporočilo, ki bo bolj izvirno in pesniško: »Zate bi prehodil najbolj vročo in najbolj suho puščavo. Preplaval bi najgloblji ocean in vztrajal v najbolj divji nevihti. Povzpel bi se na najvišjo goro, tako globoka je moja ljubezen do tebe. Pripis: Če bo v soboto snežilo, ne pridem k tebi.« (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 91.)
Alpski tabor Krščanske adventistične cerkve Člani Krščanske adventistične cerkve v Sloveniji posvečajo veliko pozornosti pristnemu stiku z naravo in s soljudmi. Zato so njihovi planinsko-duhovni tabori vsako leto priložnost za poglobitev osebne vere in vezi s prijatelji. To poletje je alpski tabor gostil več kot sedemdeset udeležencev iz enajstih držav.
Alpski tabor Krščanske adventistične cerkve Člani Krščanske adventistične cerkve v Sloveniji posvečajo veliko pozornosti pristnemu stiku z naravo in s soljudmi. Zato so njihovi planinsko-duhovni tabori vsako leto priložnost za poglobitev osebne vere in vezi s prijatelji. To poletje je alpski tabor gostil več kot sedemdeset udeležencev iz enajstih držav.
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi in tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem, kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže, kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot se menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema, ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati upanja. Jasen nam mora biti cilj, h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni, moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za sočloveka. Ko v sebi začutimo željo, da bi morali nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjali k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da so dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, kar ohranja naš svet pri življenju. Potrebni sta vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo več tisoč družin. Kot pravi Peter Opeka, je treba vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Zdi se, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej treba ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi in tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem, kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže, kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot se menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema, ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati upanja. Jasen nam mora biti cilj, h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni, moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za sočloveka. Ko v sebi začutimo željo, da bi morali nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjali k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da so dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, kar ohranja naš svet pri življenju. Potrebni sta vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo več tisoč družin. Kot pravi Peter Opeka, je treba vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Zdi se, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej treba ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Naš Bog vsakomur od nas govori: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« In to troje – polnost vrednosti, spoštovanja in ljubezni – potrebuje vsak človek, da lahko daje vse to tudi naprej. Bog nas želi krepčati s svojo Besedo, z dejanji in vizijo, da se bomo zmogli upirati nečistim silam v ozračju in bomo sledili svetemu Duhu. Za nas ima načrte blaginje in ne nesreče, toda človek lahko prejme samo toliko, kolikor sam dopusti, da mu Bog dá. Vzemimo zase v obilju, pustimo se krepčati z Božjo besedo, ki ima neizmerno moč, da nas opogumi, ozdravi bolezni, strahov, dvomov … Božja beseda, sprejeta v neomajni veri, je človeku najmočnejša infuzija dobrega. Kot si pridobivamo telesno imunost z ustrezno hrano in gibanjem, tako postajamo krepki v Duhu s poslušanjem, branjem, premišljevanjem in izpolnjevanjem Božje besede. Še posebno tedaj, ko smo utrujeni in zaskrbljeni, ko nam nič ne gre prav in bi najraje ždeli na kavču in se smilili sami sebi, tedaj pojdimo v Božjo besedo, da nas ta okrepi. Z njo pritečejo iz Božjega osrčja v nas reke žive vode, ki odplaknejo naše duhovne, duševne in telesne nečistoče in nas poživijo. Božji ljudje se nikdar ne upokojimo. Nismo ujetniki čustev in telesa, ne bojimo se hudiča in demonskih sil, saj vendar vemo: v duhu je življenje! Iz dokončanih Kristusovih del na mrtvem lesu križa smo vcepljeni v drevo življenja in z zaupanjem tečemo iz slave v slavo k Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. To pa ni enostaven tek po parku – potrebujemo večji zagon in napor kot za obstajanje v že doseženem. Toda če trdno zaupamo v Božje obljube, vse to zmoremo, saj vemo, da je vedno in povsod z nami On, ki je Luč, Življenje in Ljubezen. In luč vselej prežene temo, večno življenje premaga smrt, v pravi ljubezni ni strahu. In vsak zase vemo v trdni veri: Gospod je sredi mene, zato sem uspešen človek. Zmagovit in nepoškodovan zmorem teči iz slave v slavo tudi skozi ogenj hudega. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.
Naš Bog vsakomur od nas govori: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« In to troje – polnost vrednosti, spoštovanja in ljubezni – potrebuje vsak človek, da lahko daje vse to tudi naprej. Bog nas želi krepčati s svojo Besedo, z dejanji in vizijo, da se bomo zmogli upirati nečistim silam v ozračju in bomo sledili svetemu Duhu. Za nas ima načrte blaginje in ne nesreče, toda človek lahko prejme samo toliko, kolikor sam dopusti, da mu Bog dá. Vzemimo zase v obilju, pustimo se krepčati z Božjo besedo, ki ima neizmerno moč, da nas opogumi, ozdravi bolezni, strahov, dvomov … Božja beseda, sprejeta v neomajni veri, je človeku najmočnejša infuzija dobrega. Kot si pridobivamo telesno imunost z ustrezno hrano in gibanjem, tako postajamo krepki v Duhu s poslušanjem, branjem, premišljevanjem in izpolnjevanjem Božje besede. Še posebno tedaj, ko smo utrujeni in zaskrbljeni, ko nam nič ne gre prav in bi najraje ždeli na kavču in se smilili sami sebi, tedaj pojdimo v Božjo besedo, da nas ta okrepi. Z njo pritečejo iz Božjega osrčja v nas reke žive vode, ki odplaknejo naše duhovne, duševne in telesne nečistoče in nas poživijo. Božji ljudje se nikdar ne upokojimo. Nismo ujetniki čustev in telesa, ne bojimo se hudiča in demonskih sil, saj vendar vemo: v duhu je življenje! Iz dokončanih Kristusovih del na mrtvem lesu križa smo vcepljeni v drevo življenja in z zaupanjem tečemo iz slave v slavo k Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. To pa ni enostaven tek po parku – potrebujemo večji zagon in napor kot za obstajanje v že doseženem. Toda če trdno zaupamo v Božje obljube, vse to zmoremo, saj vemo, da je vedno in povsod z nami On, ki je Luč, Življenje in Ljubezen. In luč vselej prežene temo, večno življenje premaga smrt, v pravi ljubezni ni strahu. In vsak zase vemo v trdni veri: Gospod je sredi mene, zato sem uspešen človek. Zmagovit in nepoškodovan zmorem teči iz slave v slavo tudi skozi ogenj hudega. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.
15. september, na god Žalostne Matere Božje v Katoliški cerkvi, je od lani tudi dan žalujočih. Naš gost bo pater dr. Ivan Platovnjak, profesor na Teološki fakulteti in duhovni spremljevalec žalujočih. O žalovanju je lani napisal knjigo Preobrazba bolečine: Skupaj na poti žalovanja. Kako lahko duhovnost pomaga človeku, da ne obstane v žalosti, temveč gre naprej? Se je kaj spremenilo v odnosu do žalujočih?
15. september, na god Žalostne Matere Božje v Katoliški cerkvi, je od lani tudi dan žalujočih. Naš gost bo pater dr. Ivan Platovnjak, profesor na Teološki fakulteti in duhovni spremljevalec žalujočih. O žalovanju je lani napisal knjigo Preobrazba bolečine: Skupaj na poti žalovanja. Kako lahko duhovnost pomaga človeku, da ne obstane v žalosti, temveč gre naprej? Se je kaj spremenilo v odnosu do žalujočih?
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ,« vzklika praznični apolitíkion, »tvoje je rojstvo, o Bogorodica, prineslo radost vsemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo Sonce pravičnosti, Kristus, naš Bog. Otel nas je prekletstva, podaril nam svoj blagoslov, odpravil smrt in nam podaril večno življenje.« Danes obhajamo rojstvo nje iz katere je bilo rojeno naše Zveličanje, danes praznujemo rojstvo Brezmadežne, vsesvete Device, ki je bila edina vredna in zato vnaprej določena, da kot Zgodnja Danica svetu naznani Sonce pravičnosti, Kristusa Gospoda. Z njenim rojstvom je tema sveta začela bledeti, zlo je začelo izgubljati, satan je zaslutil svoj bližnji konec. Po sveti Bogorodici se je namreč začelo odrešenje, z njenim rojstvom so se začele uresničevati pradavne prerokbe o Mesiju, ki bo prišel rešit človeški rod. Od prvega greha je vse stvarstvo kričalo po odrešenju in vse ga je pričakovalo. In, glejte, dva stara, a sveta starša, Joahim in Ana, po milosti Božji končno dobita otroka, deklico. Sveto Ano, zaradi neplodnosti sprva ponižano in zaradi tega pred Bogom ponižno, pa Gospod uporabi, da v njej udejani enega največjih čudežev vse zgodovine, brezmadežno spočetje Device Marije. Bilo je seveda naravno spočetje iz zakonske ljubezni, ampak brezmadežno. Dobri Bog je, ker je je hotel po Devici Mariji priti na svet, posegel v njeno spočetje, tako da ob svojem spočetju ni dedovala izvirnega greha. Kako bi namreč nekaj grešnega moglo sodelovati pri utelešenju samega Boga. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsačista Devica Marija je bila vredna sodelovati pri sestopu Boga med nas. Tudi mi danes sklenimo, kar najbolj sveto živeti, da bi lahko tako kar najzvesteje v svojem življenju in svoji okolici razširjali in postajali prinašalci Boga, prinašalci resničnega upanja in prinašalci pravega miru. 1 Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ, ἐκ σοῦ γὰρ ἀνέτειλεν ὁ Ἥλιος τῆς δικαιοσύνης, Χριστὸς ὁ Θεὸς ἡμῶν, καὶ λύσας τὴν κατάραν, ἔδωκε τὴν εὐλογίαν, καὶ καταργήσας τὸν θάνατον, ἐδωρήσατο ἡμῖν ζωὴν τὴν αἰώνιον. (Apolytikion IV)
»Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ,« vzklika praznični apolitíkion, »tvoje je rojstvo, o Bogorodica, prineslo radost vsemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo Sonce pravičnosti, Kristus, naš Bog. Otel nas je prekletstva, podaril nam svoj blagoslov, odpravil smrt in nam podaril večno življenje.« Danes obhajamo rojstvo nje iz katere je bilo rojeno naše Zveličanje, danes praznujemo rojstvo Brezmadežne, vsesvete Device, ki je bila edina vredna in zato vnaprej določena, da kot Zgodnja Danica svetu naznani Sonce pravičnosti, Kristusa Gospoda. Z njenim rojstvom je tema sveta začela bledeti, zlo je začelo izgubljati, satan je zaslutil svoj bližnji konec. Po sveti Bogorodici se je namreč začelo odrešenje, z njenim rojstvom so se začele uresničevati pradavne prerokbe o Mesiju, ki bo prišel rešit človeški rod. Od prvega greha je vse stvarstvo kričalo po odrešenju in vse ga je pričakovalo. In, glejte, dva stara, a sveta starša, Joahim in Ana, po milosti Božji končno dobita otroka, deklico. Sveto Ano, zaradi neplodnosti sprva ponižano in zaradi tega pred Bogom ponižno, pa Gospod uporabi, da v njej udejani enega največjih čudežev vse zgodovine, brezmadežno spočetje Device Marije. Bilo je seveda naravno spočetje iz zakonske ljubezni, ampak brezmadežno. Dobri Bog je, ker je je hotel po Devici Mariji priti na svet, posegel v njeno spočetje, tako da ob svojem spočetju ni dedovala izvirnega greha. Kako bi namreč nekaj grešnega moglo sodelovati pri utelešenju samega Boga. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsačista Devica Marija je bila vredna sodelovati pri sestopu Boga med nas. Tudi mi danes sklenimo, kar najbolj sveto živeti, da bi lahko tako kar najzvesteje v svojem življenju in svoji okolici razširjali in postajali prinašalci Boga, prinašalci resničnega upanja in prinašalci pravega miru. 1 Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ, ἐκ σοῦ γὰρ ἀνέτειλεν ὁ Ἥλιος τῆς δικαιοσύνης, Χριστὸς ὁ Θεὸς ἡμῶν, καὶ λύσας τὴν κατάραν, ἔδωκε τὴν εὐλογίαν, καὶ καταργήσας τὸν θάνατον, ἐδωρήσατο ἡμῖν ζωὴν τὴν αἰώνιον. (Apolytikion IV)
Ob prazniku Marijinega rojstva bomo prisluhnili Mariji pesmi »Bodi nam pozdravljena«, skladatelja Ignacija Hladnika. Izvedla jo bosta Tjaša Primc, ob spremljavi Jerneja Fabjana.
Ob prazniku Marijinega rojstva bomo prisluhnili Mariji pesmi »Bodi nam pozdravljena«, skladatelja Ignacija Hladnika. Izvedla jo bosta Tjaša Primc, ob spremljavi Jerneja Fabjana.
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o vzgoji otrok za odnose - kako razvijati spoštovanje do soljudi, globino odnosa z Bogom ter zavesten in odgovoren pristop do umetne inteligence. Predstavili bomo glavne poudarke Tedna vzgoje, ki poteka letos z naslovom »Pedagogi upanja, romarji upanja«. Svojo izkušnjo vzgoje, delovanja in življenja v misijonu bo z nami delila slovenska misijonarka, že 20 let pa upanje in veselje otrokom v Afriki prinaša akcija »Za srce Afrike«.
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o vzgoji otrok za odnose - kako razvijati spoštovanje do soljudi, globino odnosa z Bogom ter zavesten in odgovoren pristop do umetne inteligence. Predstavili bomo glavne poudarke Tedna vzgoje, ki poteka letos z naslovom »Pedagogi upanja, romarji upanja«. Svojo izkušnjo vzgoje, delovanja in življenja v misijonu bo z nami delila slovenska misijonarka, že 20 let pa upanje in veselje otrokom v Afriki prinaša akcija »Za srce Afrike«.
Sestra Urša Marinčič že sedmo leto deluje v Ugandi. Februarja bodo sestre v Rwentobu odprle novo šolo. Vzgoja in izobraževanje sta tudi glavno poslanstvo Šolskih sester Kristusa Kralja. V Ugandi le 30 odstotkov otrok konča osnovno šolo. Več kot polovica prebivalstva je nepismenega. Informacijska tehnologija pa je zaradi ameriškega in evropskega izkoriščanja naravnih bogastev v državi na vrhuncu.
Sestra Urša Marinčič že sedmo leto deluje v Ugandi. Februarja bodo sestre v Rwentobu odprle novo šolo. Vzgoja in izobraževanje sta tudi glavno poslanstvo Šolskih sester Kristusa Kralja. V Ugandi le 30 odstotkov otrok konča osnovno šolo. Več kot polovica prebivalstva je nepismenega. Informacijska tehnologija pa je zaradi ameriškega in evropskega izkoriščanja naravnih bogastev v državi na vrhuncu.
V tednu vzgoje od 1. do 7. septembra, letos pod naslovom Pedagogi upanja, romarji upanja so se po župnijah zvrstili številni dogodki in dejavnosti. Katehetski urad in Društvo katoliških pedagogov kot glavna organizatorja tako prinašata spodbude in upanje v vzgojo in izobraževanje. Kakšen odnos imajo otroci in mladi do drugih in kaj vpliva na njihovo vzgojo za odnose
V tednu vzgoje od 1. do 7. septembra, letos pod naslovom Pedagogi upanja, romarji upanja so se po župnijah zvrstili številni dogodki in dejavnosti. Katehetski urad in Društvo katoliških pedagogov kot glavna organizatorja tako prinašata spodbude in upanje v vzgojo in izobraževanje. Kakšen odnos imajo otroci in mladi do drugih in kaj vpliva na njihovo vzgojo za odnose
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o vzgoji za odnose - kako razvijati spoštovanje do soljudi, globino odnosa z Bogom ter zavesten in odgovoren pristop do umetne inteligence. Predstavili bomo glavne poudarke Tedna vzgoje, ki poteka letos z naslovom »Pedagogi upanja, romarji upanja«. Svojo izkušnjo vzgoje, delovanja in življenja v misijonu bo z nami delila slovenska misijonarka, že 20 let pa upanje in veselje otrokom v Afriki prinaša akcija »Za srce Afrike«.
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o vzgoji za odnose - kako razvijati spoštovanje do soljudi, globino odnosa z Bogom ter zavesten in odgovoren pristop do umetne inteligence. Predstavili bomo glavne poudarke Tedna vzgoje, ki poteka letos z naslovom »Pedagogi upanja, romarji upanja«. Svojo izkušnjo vzgoje, delovanja in življenja v misijonu bo z nami delila slovenska misijonarka, že 20 let pa upanje in veselje otrokom v Afriki prinaša akcija »Za srce Afrike«.
Za mnoge družine predstavlja začetek novega šolskega leta veliko stisko; občutijo jo tako starši kot otroci. Na pomoč jim priskočijo na Slovenski karitas, kjer že več let organizirajo dobrodelni akciji »Otroci nas potrebujejo« in »Pokloni zvezek«, pomagajo pa jim tudi različne fundacije in manjše lokalne akcije.
Za mnoge družine predstavlja začetek novega šolskega leta veliko stisko; občutijo jo tako starši kot otroci. Na pomoč jim priskočijo na Slovenski karitas, kjer že več let organizirajo dobrodelni akciji »Otroci nas potrebujejo« in »Pokloni zvezek«, pomagajo pa jim tudi različne fundacije in manjše lokalne akcije.
Avgusta je Slovenska karitas začela 20., jubilejno akcijo Za srce Afrike, pri kateri v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in lokalnimi Karitas zagotavlja humanitarno in razvojno pomoč na revnem podeželju črne celine. V dveh desetletjih so s sredstvi, zbranimi v akciji Za srce Afrike in sredstvi Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS ter Misijonskega središča, v Afriki zgradili, obnovili in opremili 13 šol, 2 vrtca in 2 internata, 6 zdravstvenih centrov in 7 porodnišnic. Zgradili so tudi center za fizioterapijo in 64 večjih vodnjakov.
Avgusta je Slovenska karitas začela 20., jubilejno akcijo Za srce Afrike, pri kateri v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in lokalnimi Karitas zagotavlja humanitarno in razvojno pomoč na revnem podeželju črne celine. V dveh desetletjih so s sredstvi, zbranimi v akciji Za srce Afrike in sredstvi Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS ter Misijonskega središča, v Afriki zgradili, obnovili in opremili 13 šol, 2 vrtca in 2 internata, 6 zdravstvenih centrov in 7 porodnišnic. Zgradili so tudi center za fizioterapijo in 64 večjih vodnjakov.
Teden vzgoje že tradicionalno poteka ob začetku šolskega in katehetskega leta. Vsako leto ga pripravi Društvo katoliških pedagogov Slovenije v sodelovanju s Komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci in Slovenskim katehetskim uradom. Geslo letošnjega Tedna vzgoje se povezuje s svetoletnim geslom: »Pedagogi upanja, romarji upanja«.
Teden vzgoje že tradicionalno poteka ob začetku šolskega in katehetskega leta. Vsako leto ga pripravi Društvo katoliških pedagogov Slovenije v sodelovanju s Komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci in Slovenskim katehetskim uradom. Geslo letošnjega Tedna vzgoje se povezuje s svetoletnim geslom: »Pedagogi upanja, romarji upanja«.
Pri založbi KUD Logos je izšel ponatis Knjige Gorazda Kocijančiča »Posredovanja« o krščanski filozofiji. Isti avtor je prevedel knjigo znamenitega bizantinskega teologa Maksima Izpovedovalca »Odgovori Talasiju« in napisal tudi spremno študijo. V oddaji boste lahko slišali povzetek predstavitve obeh knjig na sedežu Mohorjeve založbe v Ljubljani.
Pri založbi KUD Logos je izšel ponatis Knjige Gorazda Kocijančiča »Posredovanja« o krščanski filozofiji. Isti avtor je prevedel knjigo znamenitega bizantinskega teologa Maksima Izpovedovalca »Odgovori Talasiju« in napisal tudi spremno študijo. V oddaji boste lahko slišali povzetek predstavitve obeh knjig na sedežu Mohorjeve založbe v Ljubljani.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.
Na 23. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Štefana v Vipavi. Mašuje župnik dr. Gabriel Kavčič. Pri maši sodeluje vokalna skupina Segno (izg. senjo, na e) pod vodstvom Mete Praček Prašnikar in ob orgelski spremljavi Simona Prašnikarja.
Na 23. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Štefana v Vipavi. Mašuje župnik dr. Gabriel Kavčič. Pri maši sodeluje vokalna skupina Segno (izg. senjo, na e) pod vodstvom Mete Praček Prašnikar in ob orgelski spremljavi Simona Prašnikarja.
Pred praznikom Marijinega rojstva, poznanega tudi pod ljudskim imenom mali šmaren ali ponekod mala gospójica, vas vabimo k poslušanju sakralne glasbe, namenjene za ta dan. Marijo in njen rojstni dan so namreč v svoje umetnine že zgodaj začeli vpletati tudi glasbeni umetniki – že v 12. stoletju sta jo s svojo glasbo počastila tudi sv. Hildegarda iz Bigna in slavni Perotin iz pariške notredamske šole.
Pred praznikom Marijinega rojstva, poznanega tudi pod ljudskim imenom mali šmaren ali ponekod mala gospójica, vas vabimo k poslušanju sakralne glasbe, namenjene za ta dan. Marijo in njen rojstni dan so namreč v svoje umetnine že zgodaj začeli vpletati tudi glasbeni umetniki – že v 12. stoletju sta jo s svojo glasbo počastila tudi sv. Hildegarda iz Bigna in slavni Perotin iz pariške notredamske šole.
V današnjem svetu, polnem vojn in nasilja, vsak dan lahko opazujemo grozote v Gazi, vojno v Ukrajini, je mir zelo pomembna vrednota. Kaj o miru piše v Stari zavezi Svetega pisma, kaj o tem pravi Jezus, kaj je pisal apostol Pavel in drugi zgodnji krščanski pisci? O tem v pogovoru s katoliškim duhovnikom, profesorjem na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Matjažem Celarcem.
V današnjem svetu, polnem vojn in nasilja, vsak dan lahko opazujemo grozote v Gazi, vojno v Ukrajini, je mir zelo pomembna vrednota. Kaj o miru piše v Stari zavezi Svetega pisma, kaj o tem pravi Jezus, kaj je pisal apostol Pavel in drugi zgodnji krščanski pisci? O tem v pogovoru s katoliškim duhovnikom, profesorjem na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Matjažem Celarcem.
Naše življenje je kot sestavljanka. Dogodki so kot delčki celote: eni so svetli, drugi temni; eni zaobljeni, spet drugi ostri. Vsi si želimo toplih barv. Toda brez temine in ostrine ne gre. Tako je tudi v življenju. Vsi bi radi bili srečni, vsi si želimo udobja, vsi hrepenimo, da bi nas ljudje sprejemali in imeli radi. Pa poznate koga, ki mu je v življenju res tako postlano? Jaz ga ne. Na prvi pogled se morda zdi tako – mogoče pri bogatih, športnikih, filmskih igralcih, podjetnikih. Toda ko pogledamo v zakulisje, vidimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Vsak izmed nas nosi kakšen križ, rano ali vsaj brazgotino. In prej ko si priznamo, da življenje ni samo avtocesta, lažje ga živimo. Morda nam pri razumevanju teh dveh polov življenja pomaga današnji evangelij. Ko slišimo Jezusove besede o križu, jih pogosto doživljamo kot nekaj težkega, neprijetnega, celo krutega. Morda jih težko razumemo, ko Jezus pravi: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere /…/ ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Papež Benedikt XVI. lepo pokaže, da Jezus ne razveljavlja vrednosti družine, ljubezni ali skrbi za zemeljske dobrine. Prav nasprotno: vse to je potrebno in sveto. Toda Gospod razkriva nekaj globljega: če se navežemo nase in na stvari tako, da jih hočemo posedovati, jih izgubimo. V našem svetu križ pomeni trpljenje, bolečino in izgubo. Jezus pa ga postavi v drugo luč: križ je pogoj za pristno svobodo. Brez križa ostajamo v iluziji, da lahko živimo brez odpovedi in brez meja. A resnica je drugačna: ljubezen vedno nekaj stane. Ljubiti pomeni podarjati se – in to nas vodi skozi odpoved, skozi ranjenost, skozi križ. Prav tam, na križu, se razodene moč Boga. Ne v zmagi brez boja, ampak v zvestobi do konca. Ne v triumfu brez ran, ampak v ljubezni, ki ostane. Zato je križ kraj, kjer se srečata naša nemoč in Božja moč. Prav tu se rodi svoboda: ko se ne oklepam več sebe in varnosti, ampak zaupam Njemu. Jezus nas vabi, da križa ne vidimo kot konca, ampak kot most: most iz sebičnosti v darovanost, iz zaprtosti v odprtost, iz smrti v življenje. Križ nas uči paradoksa ljubezni: samo kdor se izgubi zaradi Kristusa, v resnici najde življenje. To pomeni: kdor zna ljubiti – ne za lastno korist, ampak kot dar. Benedikt XVI. pravi: »Samo kdor ljubi, najde življenje.« In to je smisel križa: znamenje nesebične ljubezni, ki edina rešuje. Zato križ ne ostane znak trpljenja, ampak postane znamenje svobode in polnosti. Danes, v svetu, kjer prevladujeta moč in denar, Jezus ustvarja oaze nesebične ljubezni – ljudi, ki so pripravljeni darovati sebe.
Naše življenje je kot sestavljanka. Dogodki so kot delčki celote: eni so svetli, drugi temni; eni zaobljeni, spet drugi ostri. Vsi si želimo toplih barv. Toda brez temine in ostrine ne gre. Tako je tudi v življenju. Vsi bi radi bili srečni, vsi si želimo udobja, vsi hrepenimo, da bi nas ljudje sprejemali in imeli radi. Pa poznate koga, ki mu je v življenju res tako postlano? Jaz ga ne. Na prvi pogled se morda zdi tako – mogoče pri bogatih, športnikih, filmskih igralcih, podjetnikih. Toda ko pogledamo v zakulisje, vidimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Vsak izmed nas nosi kakšen križ, rano ali vsaj brazgotino. In prej ko si priznamo, da življenje ni samo avtocesta, lažje ga živimo. Morda nam pri razumevanju teh dveh polov življenja pomaga današnji evangelij. Ko slišimo Jezusove besede o križu, jih pogosto doživljamo kot nekaj težkega, neprijetnega, celo krutega. Morda jih težko razumemo, ko Jezus pravi: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere /…/ ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Papež Benedikt XVI. lepo pokaže, da Jezus ne razveljavlja vrednosti družine, ljubezni ali skrbi za zemeljske dobrine. Prav nasprotno: vse to je potrebno in sveto. Toda Gospod razkriva nekaj globljega: če se navežemo nase in na stvari tako, da jih hočemo posedovati, jih izgubimo. V našem svetu križ pomeni trpljenje, bolečino in izgubo. Jezus pa ga postavi v drugo luč: križ je pogoj za pristno svobodo. Brez križa ostajamo v iluziji, da lahko živimo brez odpovedi in brez meja. A resnica je drugačna: ljubezen vedno nekaj stane. Ljubiti pomeni podarjati se – in to nas vodi skozi odpoved, skozi ranjenost, skozi križ. Prav tam, na križu, se razodene moč Boga. Ne v zmagi brez boja, ampak v zvestobi do konca. Ne v triumfu brez ran, ampak v ljubezni, ki ostane. Zato je križ kraj, kjer se srečata naša nemoč in Božja moč. Prav tu se rodi svoboda: ko se ne oklepam več sebe in varnosti, ampak zaupam Njemu. Jezus nas vabi, da križa ne vidimo kot konca, ampak kot most: most iz sebičnosti v darovanost, iz zaprtosti v odprtost, iz smrti v življenje. Križ nas uči paradoksa ljubezni: samo kdor se izgubi zaradi Kristusa, v resnici najde življenje. To pomeni: kdor zna ljubiti – ne za lastno korist, ampak kot dar. Benedikt XVI. pravi: »Samo kdor ljubi, najde življenje.« In to je smisel križa: znamenje nesebične ljubezni, ki edina rešuje. Zato križ ne ostane znak trpljenja, ampak postane znamenje svobode in polnosti. Danes, v svetu, kjer prevladujeta moč in denar, Jezus ustvarja oaze nesebične ljubezni – ljudi, ki so pripravljeni darovati sebe.
Skrb za skupnost: »Poletni irski tabor« V Čebelarskem centru Gorenjske so gostili »Poletni irski tabor« za otroke in mladostnike, ki so ga pripravili prizadevni člani Evangelijske krščanske cerkve Radovljica in Društva VEČ. Poletno druženje je podprl tudi Mladinski center Kamra, ki deluje v okviru Ljudske univerze Radovljica, saj verjamejo, da kakovostno druženje in izobraževanje otrok in mladih prispeva h kakovosti njihovega življenja in skupnosti.
Skrb za skupnost: »Poletni irski tabor« V Čebelarskem centru Gorenjske so gostili »Poletni irski tabor« za otroke in mladostnike, ki so ga pripravili prizadevni člani Evangelijske krščanske cerkve Radovljica in Društva VEČ. Poletno druženje je podprl tudi Mladinski center Kamra, ki deluje v okviru Ljudske univerze Radovljica, saj verjamejo, da kakovostno druženje in izobraževanje otrok in mladih prispeva h kakovosti njihovega življenja in skupnosti.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Vse pogosteje slišim strah zaradi vedno manjšega števila duhovnikov. No, za nekatere jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše pogrešil katerega izmed njih. Ampak bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujejo. No, in … si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! Ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Bi šlo? Za pastoralno delovanje bi bilo potrebno malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko potrpežljivosti. Tudi oz. predvsem božjega ljudstva. Toda Evropa sploh ni velika – v primeri s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! S škofi, profesorji itn. vred … Vsak izmed njih bi moral prevzeti velikansko število podružnic, kar nekaj nedeljnikov … kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače, in to ob vsem delu. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, ampak pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez tarnanja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Vse pogosteje slišim strah zaradi vedno manjšega števila duhovnikov. No, za nekatere jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše pogrešil katerega izmed njih. Ampak bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujejo. No, in … si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! Ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Bi šlo? Za pastoralno delovanje bi bilo potrebno malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko potrpežljivosti. Tudi oz. predvsem božjega ljudstva. Toda Evropa sploh ni velika – v primeri s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! S škofi, profesorji itn. vred … Vsak izmed njih bi moral prevzeti velikansko število podružnic, kar nekaj nedeljnikov … kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače, in to ob vsem delu. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, ampak pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez tarnanja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Velikokrat mi pride na misel, kako hitro sem pri svojem prijatelju, pozneje je postal moj mož, odkrila radovednost. Na začetku me je privlačila odprtost, širina in veselo zanimanje zame. A odkrila sem več. V njem je bila radovednost, želja po novem, po dobrem, po drugačnem, vsem, kar daje več, kar vodi v rast. Vse kar pripelje tudi v bližino človeka, globlje do njegovega bistva. Tudi Bog vidi v človeku svojo unikatno, enkratno stvaritev, ki je po njegovi podobi. Ko prideš do te stopnje svoje vere, deluje kot neka pomiritev. Bog me vidi, sem njegova umetnina. Večna potrditev, da sem del njega. In ko iščem, se podam v globino. Takrat moj notranji svet zaznava Boga. Temu skrivnostnemu hrepenenju po Bogu ni konca. Kje je kraj, kje je dno te globine? Globlje je spoznanje, globlja je ljubezen. Tudi med nami. Spuščam se v notranji svet sebe in bližnjega. Poznati takšnega, kakršen je, pomeni ljubiti ga, pravi p. Vital Vider. Človek se dobro počuti, ko hodi po znanih poteh, ko je vse obvladljivo, prijetno, neboleče. Nič ga ne ogroža. Tudi otroci potrebujejo za svojo rast varen dom, kjer jih nekdo pričaka z objemom, podporno besedo, razumevanjem. Potrebujejo zatočišče s trdno držo, da poznajo svoje meje. Ni treba, da otrokom odrasli ustvarjamo nevarne, težke okoliščine, ki jih hudo ogrožajo. To bi jim jemalo zaupanje in se boleče zarežejo v njihov pristen, iskriv otroški svet. Dobro pa je, da jim damo seme, zasejemo radovednost. Ne pustimo, da bi jim strah preprečil iskanje, odkrivanje novega. Spodbudimo jih, da prodirajo tudi v neznano, začudeno doživljajo nov, skrivnosten svet odnosov. Tudi sami se soočajmo z resnico, ko se spuščamo v svet drug drugega, v resnico o sebi, v resnico in podobo drugega. Ne zadovoljimo se s površinsko silhueto, ampak s spoštovanjem in sočutjem sprejemajmo poživljajoče iskrice enkratnosti sočloveka. Poživljajoča presenečenja odpirajo okna, preženejo mračnost, prezračijo zatohlost sivih dni. Več luči zasveti tudi v srca drugih ljudi, ko doživijo dobroto, hvaležnost, sočutje, odpuščanje, ki je dar nad vsemi darovi. Pogumno pogledati resnici v oči, očisti Pot, po kateri hodiš. Je velika naloga; ni lahko, a saj nismo sami.
Velikokrat mi pride na misel, kako hitro sem pri svojem prijatelju, pozneje je postal moj mož, odkrila radovednost. Na začetku me je privlačila odprtost, širina in veselo zanimanje zame. A odkrila sem več. V njem je bila radovednost, želja po novem, po dobrem, po drugačnem, vsem, kar daje več, kar vodi v rast. Vse kar pripelje tudi v bližino človeka, globlje do njegovega bistva. Tudi Bog vidi v človeku svojo unikatno, enkratno stvaritev, ki je po njegovi podobi. Ko prideš do te stopnje svoje vere, deluje kot neka pomiritev. Bog me vidi, sem njegova umetnina. Večna potrditev, da sem del njega. In ko iščem, se podam v globino. Takrat moj notranji svet zaznava Boga. Temu skrivnostnemu hrepenenju po Bogu ni konca. Kje je kraj, kje je dno te globine? Globlje je spoznanje, globlja je ljubezen. Tudi med nami. Spuščam se v notranji svet sebe in bližnjega. Poznati takšnega, kakršen je, pomeni ljubiti ga, pravi p. Vital Vider. Človek se dobro počuti, ko hodi po znanih poteh, ko je vse obvladljivo, prijetno, neboleče. Nič ga ne ogroža. Tudi otroci potrebujejo za svojo rast varen dom, kjer jih nekdo pričaka z objemom, podporno besedo, razumevanjem. Potrebujejo zatočišče s trdno držo, da poznajo svoje meje. Ni treba, da otrokom odrasli ustvarjamo nevarne, težke okoliščine, ki jih hudo ogrožajo. To bi jim jemalo zaupanje in se boleče zarežejo v njihov pristen, iskriv otroški svet. Dobro pa je, da jim damo seme, zasejemo radovednost. Ne pustimo, da bi jim strah preprečil iskanje, odkrivanje novega. Spodbudimo jih, da prodirajo tudi v neznano, začudeno doživljajo nov, skrivnosten svet odnosov. Tudi sami se soočajmo z resnico, ko se spuščamo v svet drug drugega, v resnico o sebi, v resnico in podobo drugega. Ne zadovoljimo se s površinsko silhueto, ampak s spoštovanjem in sočutjem sprejemajmo poživljajoče iskrice enkratnosti sočloveka. Poživljajoča presenečenja odpirajo okna, preženejo mračnost, prezračijo zatohlost sivih dni. Več luči zasveti tudi v srca drugih ljudi, ko doživijo dobroto, hvaležnost, sočutje, odpuščanje, ki je dar nad vsemi darovi. Pogumno pogledati resnici v oči, očisti Pot, po kateri hodiš. Je velika naloga; ni lahko, a saj nismo sami.
Letošnji teden mladih bo v Katoliški cerkvi potekal od 14. do 20. septembra. Začel se bo z nedeljo mladih, 14. septembra, in končal s Stično mladih, ki jo organizira Katoliška mladina. Namen nedelje in tedna mladih je predvsem mladim dati spodbudo za krščansko življenje na začetku šolskega in akademskega leta, med drugim pa tudi ovrednotiti vlogo mladih v župniji. Tradicionalni 44. festival se bo odvil v soboto, 20. septembra, v cistercijanskem samostanu Stična na Dolenjskem. Lani je privabil več kot 6 tisoč obiskovalcev z različnih koncev Slovenije, kar pravzaprav dokazuje, kako pomemben je za mlade, ki iščejo smisel, navdih in osebni stik z Bogom. Naša gosta sta Favstina Plavčak, vodja odnosov z javnostmi za Stično mladih in Janez Meglen, duhovnik in duhovni spremljevalec festivala.
Letošnji teden mladih bo v Katoliški cerkvi potekal od 14. do 20. septembra. Začel se bo z nedeljo mladih, 14. septembra, in končal s Stično mladih, ki jo organizira Katoliška mladina. Namen nedelje in tedna mladih je predvsem mladim dati spodbudo za krščansko življenje na začetku šolskega in akademskega leta, med drugim pa tudi ovrednotiti vlogo mladih v župniji. Tradicionalni 44. festival se bo odvil v soboto, 20. septembra, v cistercijanskem samostanu Stična na Dolenjskem. Lani je privabil več kot 6 tisoč obiskovalcev z različnih koncev Slovenije, kar pravzaprav dokazuje, kako pomemben je za mlade, ki iščejo smisel, navdih in osebni stik z Bogom. Naša gosta sta Favstina Plavčak, vodja odnosov z javnostmi za Stično mladih in Janez Meglen, duhovnik in duhovni spremljevalec festivala.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni izmed svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. Toda ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili ter ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni izmed svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. Toda ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili ter ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbudit svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Jaz nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebno prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se, tako kot v ravnateljevem primeru, službeni odnosi tako zavozlali, da se zdi, da jih ni mogoče več rešiti. Ali pa se komu zdi, da preprosto ni na pravem mestu ali v pravi vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnemu ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo, sta popolnoma instinktivna odgovora na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam ...« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni ali pa, ko se odločimo, da česa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil primernejši začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v svojem življenju nikakor ne moremo vplivati, vendar lahko naredimo čim več iz gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbudit svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Jaz nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebno prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se, tako kot v ravnateljevem primeru, službeni odnosi tako zavozlali, da se zdi, da jih ni mogoče več rešiti. Ali pa se komu zdi, da preprosto ni na pravem mestu ali v pravi vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnemu ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo, sta popolnoma instinktivna odgovora na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam ...« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni ali pa, ko se odločimo, da česa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil primernejši začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v svojem življenju nikakor ne moremo vplivati, vendar lahko naredimo čim več iz gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«
Študijski program traja dve leti in je namenjen pravzaprav vsem. Tistim, ki že živijo močno vero in tistim, ki po tej poti šele stopajo. Posebnost programa je pestrost in raznolikost vsebin ter skupinska dinamika, ki se razvije med udeleženci. Druga posebnost pa je tudi, da leta niso ovira. Naši gostje so bili Boštjan Mlakar, Majda Žužek in nosilec programa profesor pater dr. Ivan Platovnjak.
Študijski program traja dve leti in je namenjen pravzaprav vsem. Tistim, ki že živijo močno vero in tistim, ki po tej poti šele stopajo. Posebnost programa je pestrost in raznolikost vsebin ter skupinska dinamika, ki se razvije med udeleženci. Druga posebnost pa je tudi, da leta niso ovira. Naši gostje so bili Boštjan Mlakar, Majda Žužek in nosilec programa profesor pater dr. Ivan Platovnjak.
Udeleženci oratorija iz župnije Vrhnika so zapeli letošnjo oratorijsko himno »Ne boj se, zasveti«. Avtorica glasbe in besedila je Ivana Marussi.
Udeleženci oratorija iz župnije Vrhnika so zapeli letošnjo oratorijsko himno »Ne boj se, zasveti«. Avtorica glasbe in besedila je Ivana Marussi.