Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ?
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ?
Milarepa je bil eden največjih mojstrov tibetanskega budizma, ki je živel v 11. stoletju. Znan je po svojih pesmih spoznanja, s katerimi je učil svoje učence meditirati, in po tem, da je bil tudi sam velik mojster meditacije. Veliko je meditiral v samotnih jamah po vsej Himalaji in na koncu dosegel razsvetljenje. Ta zgodba uči o bistvu meditacije: kako najti duševni mir v množici misli in čustev, ki se porajajo v nas. Milarepa je svoji učenki, ki ji je bilo ime Paldarbum, podal ta navodila za meditacijo: »Meditiraj kot nebo, brez sredine ali konca. Meditiraj kot ocean, brez površine ali dna. Ta dva primera predstavljata tvoj um. Meditiraj brez pričakovanja ali strahu.« Paldarbum je nekaj časa meditirala na podlagi teh navodil, potem se je vrnila k Milarepi in ga vprašala: »Meditirati na nebo je lahko, vendar kaj naj storim, ko se pojavijo oblaki? Meditirati na ocean je lahko, vendar kaj naj naredim z valovi? Meditirati na svoj um je lahko, vendar kako naj meditiram, ko se pojavijo misli in čustva?« Milarepa ji je odvrnil: »Oblaki so le izraz neba, zato počivaj v naravi neba. Valovi so samo izraz oceana, zato počivaj v naravi oceana. Misli so le izraz uma, zato počivaj v naravi svojega uma.« Paldarbum je potem nadaljevala meditacijo in spoznala naravo svojega uma. Ta zgodba uči, da nam v meditaciji ne bo uspelo doseči umirjenega stanja uma, dokler mir iščemo v stanju brez misli in v primerih, ko nas nič ne vznemirja. Resnični mir bomo našli le, ko bomo spoznali, da so vse naše misli in čustva naravni pojavi v našem umu. Če znamo to sprejeti in počivati v naravi svojega uma, potem nam nič ne more vzeti duševnega miru. Naš um je kot nebo: če vidimo vse negativne misli in čustva, kot so jeza, žalost, strah ali skrbi, le kot oblake, ki se pojavijo na nebu in potem spet izginejo, ne da bi nam bilo treba kar koli storiti, potem bomo resnično umirjeni. Naš um bo jasen in vsak položaj bomo lahko sprejeli pozitivno, v dobro nas samih, vseh drugih živih bitij in vsega sveta.
Milarepa je bil eden največjih mojstrov tibetanskega budizma, ki je živel v 11. stoletju. Znan je po svojih pesmih spoznanja, s katerimi je učil svoje učence meditirati, in po tem, da je bil tudi sam velik mojster meditacije. Veliko je meditiral v samotnih jamah po vsej Himalaji in na koncu dosegel razsvetljenje. Ta zgodba uči o bistvu meditacije: kako najti duševni mir v množici misli in čustev, ki se porajajo v nas. Milarepa je svoji učenki, ki ji je bilo ime Paldarbum, podal ta navodila za meditacijo: »Meditiraj kot nebo, brez sredine ali konca. Meditiraj kot ocean, brez površine ali dna. Ta dva primera predstavljata tvoj um. Meditiraj brez pričakovanja ali strahu.« Paldarbum je nekaj časa meditirala na podlagi teh navodil, potem se je vrnila k Milarepi in ga vprašala: »Meditirati na nebo je lahko, vendar kaj naj storim, ko se pojavijo oblaki? Meditirati na ocean je lahko, vendar kaj naj naredim z valovi? Meditirati na svoj um je lahko, vendar kako naj meditiram, ko se pojavijo misli in čustva?« Milarepa ji je odvrnil: »Oblaki so le izraz neba, zato počivaj v naravi neba. Valovi so samo izraz oceana, zato počivaj v naravi oceana. Misli so le izraz uma, zato počivaj v naravi svojega uma.« Paldarbum je potem nadaljevala meditacijo in spoznala naravo svojega uma. Ta zgodba uči, da nam v meditaciji ne bo uspelo doseči umirjenega stanja uma, dokler mir iščemo v stanju brez misli in v primerih, ko nas nič ne vznemirja. Resnični mir bomo našli le, ko bomo spoznali, da so vse naše misli in čustva naravni pojavi v našem umu. Če znamo to sprejeti in počivati v naravi svojega uma, potem nam nič ne more vzeti duševnega miru. Naš um je kot nebo: če vidimo vse negativne misli in čustva, kot so jeza, žalost, strah ali skrbi, le kot oblake, ki se pojavijo na nebu in potem spet izginejo, ne da bi nam bilo treba kar koli storiti, potem bomo resnično umirjeni. Naš um bo jasen in vsak položaj bomo lahko sprejeli pozitivno, v dobro nas samih, vseh drugih živih bitij in vsega sveta.
Verovati ne pomeni samo spominjati se in ohranjati tradicijo, temveč hoditi po živi poti. Od svetega leta v Petrovčah preko medverskega foruma za mir do spoznavanja dediščine nicejskega koncila in osebnih iskanj odkrivamo, kako duhovna zrelost raste v srcih in med skupnostmi. V ospredju so korenine, ki nas povezujejo, in nova pota, ki jih lahko pokaže vera – tudi takrat, ko se zdi, da je ni.
Verovati ne pomeni samo spominjati se in ohranjati tradicijo, temveč hoditi po živi poti. Od svetega leta v Petrovčah preko medverskega foruma za mir do spoznavanja dediščine nicejskega koncila in osebnih iskanj odkrivamo, kako duhovna zrelost raste v srcih in med skupnostmi. V ospredju so korenine, ki nas povezujejo, in nova pota, ki jih lahko pokaže vera – tudi takrat, ko se zdi, da je ni.
Predstavniki različnih verskih skupnosti so se 14. junija udeležili drugega Foruma za dialog in mir na Balkanu. Kot je v pozdravnem govoru povedal predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje, so se »zbrali, da bi utrdili skupno zavezo: služiti miru, zaščititi človeško življenje in graditi sožitje ter pravično družbo za vse ljudi.« Tema foruma je bila »Skupne vrednote življenja za mir«.
Predstavniki različnih verskih skupnosti so se 14. junija udeležili drugega Foruma za dialog in mir na Balkanu. Kot je v pozdravnem govoru povedal predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje, so se »zbrali, da bi utrdili skupno zavezo: služiti miru, zaščititi človeško življenje in graditi sožitje ter pravično družbo za vse ljudi.« Tema foruma je bila »Skupne vrednote življenja za mir«.
Bazilika Matere Božje v Petrovčah je že stoletja stičišče izkušnje svetega, ljudske pobožnosti, umetnosti in zgodovine. V svetem letu pa bazilika vabi, da ob nasmejanem in vedrem Marijinem obrazu odkrijemo moč zaupanja in lepoto darovanja.
Bazilika Matere Božje v Petrovčah je že stoletja stičišče izkušnje svetega, ljudske pobožnosti, umetnosti in zgodovine. V svetem letu pa bazilika vabi, da ob nasmejanem in vedrem Marijinem obrazu odkrijemo moč zaupanja in lepoto darovanja.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.
Na 20. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz koprske stolne cerkve Marijinega vnebovzetja. Mašuje župnik dr. Primož Krečič. Pri maši sodeluje Stolni pevski zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle igra Matjaž Černic.
Na 20. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz koprske stolne cerkve Marijinega vnebovzetja. Mašuje župnik dr. Primož Krečič. Pri maši sodeluje Stolni pevski zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle igra Matjaž Černic.
Ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom bomo spoznavali medversko pestrost Prekmurja in se poglobili v zgodbo božjega služabnika Danijela Halasa. Mineva namreč 80 let od smrti duhovnika, ki je kljub zatiranju madžarskih oblasti med drugo svetovno vojno spodbujal slovenske vernike, naj v cerkvenem in javnem življenju uporabljajo slovenščino. O čem nas uči zgodba duhovnika Halasa? Kako živ je danes medverski dialog na severovzhodu Slovenije? In kaj praznik priključitve pomeni Prekmurcem? O vsem tem bomo spregovorili z gostjo Metko Fujs, nekdanjo direktorico Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.
Ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom bomo spoznavali medversko pestrost Prekmurja in se poglobili v zgodbo božjega služabnika Danijela Halasa. Mineva namreč 80 let od smrti duhovnika, ki je kljub zatiranju madžarskih oblasti med drugo svetovno vojno spodbujal slovenske vernike, naj v cerkvenem in javnem življenju uporabljajo slovenščino. O čem nas uči zgodba duhovnika Halasa? Kako živ je danes medverski dialog na severovzhodu Slovenije? In kaj praznik priključitve pomeni Prekmurcem? O vsem tem bomo spregovorili z gostjo Metko Fujs, nekdanjo direktorico Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.
Ta, eden največjih krščanskih praznikov ima dolgo zgodovino - slavili so ga že v apostolskih časih. Marija kot simbol zemeljske in nebeške lepote, naj bi bila, kot je zapisal papež Pij 12., na ta dan »s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo«. V pravoslavnih cerkvah verujejo, da je bilo Marijino telo po smrti čudežno preneseno v nebesa, praznik pa imenujejo Velika gospojina ali ponekod Marijino zaspanje. Pri nas ga poznamo pod ljudskim imenom véliki šmaren, vélika maša, šmarno ali vélika gospójnica. O tem dogodku pa pojejo tudi številne Marijine pesmi, tudi slovenske.
Ta, eden največjih krščanskih praznikov ima dolgo zgodovino - slavili so ga že v apostolskih časih. Marija kot simbol zemeljske in nebeške lepote, naj bi bila, kot je zapisal papež Pij 12., na ta dan »s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo«. V pravoslavnih cerkvah verujejo, da je bilo Marijino telo po smrti čudežno preneseno v nebesa, praznik pa imenujejo Velika gospojina ali ponekod Marijino zaspanje. Pri nas ga poznamo pod ljudskim imenom véliki šmaren, vélika maša, šmarno ali vélika gospójnica. O tem dogodku pa pojejo tudi številne Marijine pesmi, tudi slovenske.
V Prekmurju je živahna binkoštna skupnost vernikov, v kateri je tudi precej mladih, ki želijo svojo vero živeti osebno in odprto – v vsakdanjem življenju, v občestvu, v molitvi. Obiskali smo tri mlade binkoštnike in sicer Kajo, Viktorja in Isabello ter prisluhnili njihovim zgodbam.
V Prekmurju je živahna binkoštna skupnost vernikov, v kateri je tudi precej mladih, ki želijo svojo vero živeti osebno in odprto – v vsakdanjem življenju, v občestvu, v molitvi. Obiskali smo tri mlade binkoštnike in sicer Kajo, Viktorja in Isabello ter prisluhnili njihovim zgodbam.
Ena najmočnejših skušnjav, ki vrtinčijo naše življenje, je prikrivanje resnice. Toda tega ne delamo samo zato, ker bi bili lažnivci, pač pa si zakrivamo oči pred resničnostjo predvsem zaradi strahu. Čeprav dobro vemo, kaj bi morali spremeniti, zaradi strahu pred tveganjem in naporom ne storimo ničesar in se še naprej oklepamo stvari, ki nam škodujejo. Ker imamo zaradi tega slabo vest, si pomagamo s pretvezo, ki neprijetno skrije pod videz lepega in upravičenega. Zelo učinkovit način zakrivanja neugodnega pogleda na resničnost je zatekanje v taktični optimizem. Današnji odlomek iz knjige preroka Jeremija pripoveduje, da so višji državni uradniki predlagali judovskemu kralju Sedekiju, naj da Jeremijo usmrtiti. To je bilo leta 588 pred Kristusom, ko je babilonski kralj Nebukadnezar oblegal Jeruzalem. Jeremija je že dvajset let pred invazijo Babiloncev opozarjal judovsko vodstvo, da bodo obstali le, če bodo družbeno in politično življenje prenovili na temelju postave. Takole jim je govoril: Le če zares poboljšate svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tujca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi, ne hodili za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v deželi, ki sem jo dal vašim očetom (prim. Jer 7,5–7). Judovsko visoko plemstvo skupaj s kraljem in njegovimi visokimi uradniki pa se za Jeremijeva svarila niso zmenili. Namesto da bi se spoprijeli z resničnostjo in več storili za uboge in deprivilegirane, so se zanesli na optimistični govor krivega preroka Hananja in si dopovedovali: Imamo veličasten tempelj, Bog ne bo dopustil, da bi ga tujci oskrunili, in še manj, da bi izvoljeno ljudstvo, izbrano od Boga, kdo zasužnjil. Optimistično zanašanje na tempelj je bila samo pretveza, da so višji sloji ohranili svoje privilegije in status quo. Jeremija je bil jasen: zanašanje na tempelj, ne da bi državno vodstvo v družbi kaj spremenilo, je slepilo. Prerok je pogumno razgaljal njihov prazen optimizem. V nasprotju z lažnim prerokom Hananjem, ki je videl lesen jarem, je Jeremija opozarjal na železen jarem, ki ga brez resnih sprememb ne bodo zlomili, marveč jih bodo Babilonci zasužnjili. Nadenj so se spravili z očitki, da v času babilonske nevarnosti vnaša pesimizem med vojake in ljudstvo. Jeremija, ki je pokazal na prave družbene probleme, ki se jih voditelji ljudstva niso hoteli lotiti, je bil razglašen za pesimista in s tem za notranjega sovražnika države ter celotnega družbenega in verskega izročila. Na podlagi te ocene so višji uradniki kralju predlagali, naj Jeremija usmrti. Na sprenevedanje Jezus odgovarja: Resnica vas bo osvobodila (prim. Jn 8,32).
Ena najmočnejših skušnjav, ki vrtinčijo naše življenje, je prikrivanje resnice. Toda tega ne delamo samo zato, ker bi bili lažnivci, pač pa si zakrivamo oči pred resničnostjo predvsem zaradi strahu. Čeprav dobro vemo, kaj bi morali spremeniti, zaradi strahu pred tveganjem in naporom ne storimo ničesar in se še naprej oklepamo stvari, ki nam škodujejo. Ker imamo zaradi tega slabo vest, si pomagamo s pretvezo, ki neprijetno skrije pod videz lepega in upravičenega. Zelo učinkovit način zakrivanja neugodnega pogleda na resničnost je zatekanje v taktični optimizem. Današnji odlomek iz knjige preroka Jeremija pripoveduje, da so višji državni uradniki predlagali judovskemu kralju Sedekiju, naj da Jeremijo usmrtiti. To je bilo leta 588 pred Kristusom, ko je babilonski kralj Nebukadnezar oblegal Jeruzalem. Jeremija je že dvajset let pred invazijo Babiloncev opozarjal judovsko vodstvo, da bodo obstali le, če bodo družbeno in politično življenje prenovili na temelju postave. Takole jim je govoril: Le če zares poboljšate svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tujca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi, ne hodili za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v deželi, ki sem jo dal vašim očetom (prim. Jer 7,5–7). Judovsko visoko plemstvo skupaj s kraljem in njegovimi visokimi uradniki pa se za Jeremijeva svarila niso zmenili. Namesto da bi se spoprijeli z resničnostjo in več storili za uboge in deprivilegirane, so se zanesli na optimistični govor krivega preroka Hananja in si dopovedovali: Imamo veličasten tempelj, Bog ne bo dopustil, da bi ga tujci oskrunili, in še manj, da bi izvoljeno ljudstvo, izbrano od Boga, kdo zasužnjil. Optimistično zanašanje na tempelj je bila samo pretveza, da so višji sloji ohranili svoje privilegije in status quo. Jeremija je bil jasen: zanašanje na tempelj, ne da bi državno vodstvo v družbi kaj spremenilo, je slepilo. Prerok je pogumno razgaljal njihov prazen optimizem. V nasprotju z lažnim prerokom Hananjem, ki je videl lesen jarem, je Jeremija opozarjal na železen jarem, ki ga brez resnih sprememb ne bodo zlomili, marveč jih bodo Babilonci zasužnjili. Nadenj so se spravili z očitki, da v času babilonske nevarnosti vnaša pesimizem med vojake in ljudstvo. Jeremija, ki je pokazal na prave družbene probleme, ki se jih voditelji ljudstva niso hoteli lotiti, je bil razglašen za pesimista in s tem za notranjega sovražnika države ter celotnega družbenega in verskega izročila. Na podlagi te ocene so višji uradniki kralju predlagali, naj Jeremija usmrti. Na sprenevedanje Jezus odgovarja: Resnica vas bo osvobodila (prim. Jn 8,32).
Vsak od nas pozna zadrego, ko moramo najti primerno darilo za nekoga, ki ima rojstni dan. Če nam je ta človek blizu, nam je laže izbirati, ker vemo, s čim mu bomo napravili veselje. Teže je seveda pri tistih, ki jih ne poznamo tako dobro. Včasih v takšni nemoči kupujemo tudi kakšne neumnosti. Samo da bo darilo. Navadno so darila materialna, kakšen predmet, včasih pa je kdo pri tem tudi bolj iznajdljiv, na primer nekajdnevno bivanje v toplicah, vožnja z balonom ali kaj podobnega. Pa tudi to je nekaj, kar je povezano z denarjem. So pa tudi darila, ki jih ne moreš kupiti z denarjem in so še prav posebno dragocena. O takšnem darilu mi je pripovedovala kolegica. Pred leti, ko je eden od sinov imel deveti rojstni dan, mu je dala prav posebno darilo: obljubila mu je, da ne bo več kadila. To obljubo je potem tudi zelo resno izpolnila in od takrat ne kadi več. Zdaj je to že kar precej dolgo in je kajenje šlo že skoraj v pozabo. Ob tem je treba povedati, da je kolegica veliko kadila, tudi z velikim užitkom. Eden od treh sinov jo je večkrat prosil, naj neha, ker se je bal, da bo mama zaradi tega kar umrla in kaj takega bi bilo zanj najhuje. V šoli so se učili o kajenju in tam je tudi slišal, kako škodljivo je kajenje. Predstavljam si, da učiteljica, ki je otrokom o tem tako prepričljivo govorila, sama ni kadila. Ko je kolegica videla, v kašnih skrbeh je sin, kako se prestraši ob vsaki cigareti, ki jo mama pokadi, je sklenila, da mora narediti vse, da otrok ne bo več živel v takšnem strahu. Za njegov deveti rojstni dan je pokadila zadnjo cigareto. Darilo, ki nima nič opraviti z denarjem, pač pa z veliko ljubeznijo. Sin je doživel, kako je mama zanj pripravljena opustiti kajenje, ki ji je bilo v velik užitek. Ampak sin je bil zanjo še veliko bolj dragocen in otrok je doživel ob njeni odločitvi prav to. Zanimalo me je, ali sin zdaj, po toliko letih, kadi. Kadi. Kdo ve, ali se kdaj spomni na mamino darilo ob devetem rojstnem dnevu? Kaj bo on lahko podaril svojim otrokom, s čimer jim bo lahko pokazal svojo ljubezen?
Vsak od nas pozna zadrego, ko moramo najti primerno darilo za nekoga, ki ima rojstni dan. Če nam je ta človek blizu, nam je laže izbirati, ker vemo, s čim mu bomo napravili veselje. Teže je seveda pri tistih, ki jih ne poznamo tako dobro. Včasih v takšni nemoči kupujemo tudi kakšne neumnosti. Samo da bo darilo. Navadno so darila materialna, kakšen predmet, včasih pa je kdo pri tem tudi bolj iznajdljiv, na primer nekajdnevno bivanje v toplicah, vožnja z balonom ali kaj podobnega. Pa tudi to je nekaj, kar je povezano z denarjem. So pa tudi darila, ki jih ne moreš kupiti z denarjem in so še prav posebno dragocena. O takšnem darilu mi je pripovedovala kolegica. Pred leti, ko je eden od sinov imel deveti rojstni dan, mu je dala prav posebno darilo: obljubila mu je, da ne bo več kadila. To obljubo je potem tudi zelo resno izpolnila in od takrat ne kadi več. Zdaj je to že kar precej dolgo in je kajenje šlo že skoraj v pozabo. Ob tem je treba povedati, da je kolegica veliko kadila, tudi z velikim užitkom. Eden od treh sinov jo je večkrat prosil, naj neha, ker se je bal, da bo mama zaradi tega kar umrla in kaj takega bi bilo zanj najhuje. V šoli so se učili o kajenju in tam je tudi slišal, kako škodljivo je kajenje. Predstavljam si, da učiteljica, ki je otrokom o tem tako prepričljivo govorila, sama ni kadila. Ko je kolegica videla, v kašnih skrbeh je sin, kako se prestraši ob vsaki cigareti, ki jo mama pokadi, je sklenila, da mora narediti vse, da otrok ne bo več živel v takšnem strahu. Za njegov deveti rojstni dan je pokadila zadnjo cigareto. Darilo, ki nima nič opraviti z denarjem, pač pa z veliko ljubeznijo. Sin je doživel, kako je mama zanj pripravljena opustiti kajenje, ki ji je bilo v velik užitek. Ampak sin je bil zanjo še veliko bolj dragocen in otrok je doživel ob njeni odločitvi prav to. Zanimalo me je, ali sin zdaj, po toliko letih, kadi. Kadi. Kdo ve, ali se kdaj spomni na mamino darilo ob devetem rojstnem dnevu? Kaj bo on lahko podaril svojim otrokom, s čimer jim bo lahko pokazal svojo ljubezen?
Marija je ena najbolj priljubljenih osebnosti v krščanstvu in hkrati ena najbolj kompleksnih. Verniki se k njej radi zatekajo zaradi njene materinskosti, ker razume velike preizkušnje, a njen »da« Bogu ni bil zgolj pokorna privolitev, temveč zavestna odločitev. Marija torej ni ''čarobna rešiteljica'', nam pa s svojim pogumom daje zgled in kaže pot. Si ji upamo slediti?
Marija je ena najbolj priljubljenih osebnosti v krščanstvu in hkrati ena najbolj kompleksnih. Verniki se k njej radi zatekajo zaradi njene materinskosti, ker razume velike preizkušnje, a njen »da« Bogu ni bil zgolj pokorna privolitev, temveč zavestna odločitev. Marija torej ni ''čarobna rešiteljica'', nam pa s svojim pogumom daje zgled in kaže pot. Si ji upamo slediti?
Televizija bo neposredno prenašala praznično bogoslužje iz romarske cerkve Marije Zvezde v Novi Štifti pri Gornjem Gradu.
Televizija bo neposredno prenašala praznično bogoslužje iz romarske cerkve Marije Zvezde v Novi Štifti pri Gornjem Gradu.
Na praznik Marijinega vnebovzetja neposredno prenašamo slovesno sveto mašo iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Somaševanje vodi Franci Trstenjak. Poje Mešani pevski zbor župnij Gornji Grad, Nova Štifta, Bočna in Radmirje pod vodstvom Jožeta Pustolemška.
Na praznik Marijinega vnebovzetja neposredno prenašamo slovesno sveto mašo iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Somaševanje vodi Franci Trstenjak. Poje Mešani pevski zbor župnij Gornji Grad, Nova Štifta, Bočna in Radmirje pod vodstvom Jožeta Pustolemška.
V Posočju Marijino vnebovzetje imenujejo rožnca. Podobno tudi v Beneški Sloveniji. Ime praznika izhaja iz navade, da žene za ta praznik naberejo čim več različnih rož in zelišč, jih povežejo v šopek in odnesejo k blagoslovu. Lepo cvetje je simbol Marijinih lepih čednosti: ljubezni, dobrote, vere, čistosti, upanja, duhovne lepote. Poudarjajo, da moramo te lepe lastnosti imeti tudi mi, če želimo ohraniti zdravje na duši in na telesu. Blagoslov zelišč in rož je tudi znamenje, da je tudi narava, da je materialnost poveličana, kar se je zgodilo z Marijinim vnebovzetjem. Poveličano je to, kar je snovno, telesno. Čeprav je Cerkev vseskozi verovala v versko resnico o vnebovzetju, pa jo je dokončno na slovesni način izrazil šele papež Pij XII. 1. novembra 1950. Verniki vidimo vrhunec Marijine vere ob angelovem oznanjenju, ko ji je Božji odposlanec prenesel vabilo, naj postane Božja mati. Marija je s svojim privoljenjem postavila Boga na prvo mesto v življenju. S tem izziva tudi nas, naj storimo enako. Evangelij današnjega praznika govori, da je »Marija vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39). Odpravila se je na potovanje. Vendar ni šla na oddih. Pravkar je izvedela, da bo postala Božja mati. Toda raje kot bi to novico obdržala zase, se je odpravila na pot k ostareli teti Elizabeti, da bi ji priskočila na pomoč. Evangelij Marijo opiše kot dejavno ženo. Je ženska, ki zaradi življenjskih zahtev veliko potuje. Po tem potovanju k teti Elizabeti najdemo Marijo na drugi poti. Na poti, ko noseča z Jožefom potuje v Betlehem. Od tam mora bežati v Egipt, da ubeži pred grožnjo, da bodo ubili njenega otroka. Čez nekaj let jo najdemo spet na potovanju, ko roma v Jeruzalem. Tam se ji je izgubil njen sin, ki ga po iskanju z Jožefom najdeta v templju. Gotovo je bilo njeno najtežje potovanje pot, ko je spremljala sina na Kalvarijo. Marija, prva Jezusova učenka v več pogledih, predstavlja učence vseh časov, ki ji bodo sledili in oznanjali evangelij. Marija je žena, popolnoma predana poslanstvu. Lahko jo imenujemo prvo oznanjevalko. Svetu je prinesla Kristusa. Na današnji praznik pa slavimo njeno zadnje potovanje, njeno pot v nebesa, njeno vnebovzetje. Ženi, ki je velik del svojega življenja preživela na potovanju, je na koncu pripravljen »prostor, ki ji ga je Bog pripravil« (Raz 11,10). Danes se spominjamo tega in slavimo Gospoda, ki se je ozrl na »nizkost svoje dekle« (Lk 1,48).
V Posočju Marijino vnebovzetje imenujejo rožnca. Podobno tudi v Beneški Sloveniji. Ime praznika izhaja iz navade, da žene za ta praznik naberejo čim več različnih rož in zelišč, jih povežejo v šopek in odnesejo k blagoslovu. Lepo cvetje je simbol Marijinih lepih čednosti: ljubezni, dobrote, vere, čistosti, upanja, duhovne lepote. Poudarjajo, da moramo te lepe lastnosti imeti tudi mi, če želimo ohraniti zdravje na duši in na telesu. Blagoslov zelišč in rož je tudi znamenje, da je tudi narava, da je materialnost poveličana, kar se je zgodilo z Marijinim vnebovzetjem. Poveličano je to, kar je snovno, telesno. Čeprav je Cerkev vseskozi verovala v versko resnico o vnebovzetju, pa jo je dokončno na slovesni način izrazil šele papež Pij XII. 1. novembra 1950. Verniki vidimo vrhunec Marijine vere ob angelovem oznanjenju, ko ji je Božji odposlanec prenesel vabilo, naj postane Božja mati. Marija je s svojim privoljenjem postavila Boga na prvo mesto v življenju. S tem izziva tudi nas, naj storimo enako. Evangelij današnjega praznika govori, da je »Marija vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39). Odpravila se je na potovanje. Vendar ni šla na oddih. Pravkar je izvedela, da bo postala Božja mati. Toda raje kot bi to novico obdržala zase, se je odpravila na pot k ostareli teti Elizabeti, da bi ji priskočila na pomoč. Evangelij Marijo opiše kot dejavno ženo. Je ženska, ki zaradi življenjskih zahtev veliko potuje. Po tem potovanju k teti Elizabeti najdemo Marijo na drugi poti. Na poti, ko noseča z Jožefom potuje v Betlehem. Od tam mora bežati v Egipt, da ubeži pred grožnjo, da bodo ubili njenega otroka. Čez nekaj let jo najdemo spet na potovanju, ko roma v Jeruzalem. Tam se ji je izgubil njen sin, ki ga po iskanju z Jožefom najdeta v templju. Gotovo je bilo njeno najtežje potovanje pot, ko je spremljala sina na Kalvarijo. Marija, prva Jezusova učenka v več pogledih, predstavlja učence vseh časov, ki ji bodo sledili in oznanjali evangelij. Marija je žena, popolnoma predana poslanstvu. Lahko jo imenujemo prvo oznanjevalko. Svetu je prinesla Kristusa. Na današnji praznik pa slavimo njeno zadnje potovanje, njeno pot v nebesa, njeno vnebovzetje. Ženi, ki je velik del svojega življenja preživela na potovanju, je na koncu pripravljen »prostor, ki ji ga je Bog pripravil« (Raz 11,10). Danes se spominjamo tega in slavimo Gospoda, ki se je ozrl na »nizkost svoje dekle« (Lk 1,48).
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo naslednje šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz prejšnjih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni skoraj nikoli ujelo nič velikega. Samo nekaj semen, nekaj drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn in veliko razočaranja. Ni bilo tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Skoraj vsako leto je bilo enako. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako.« (Mr 4,27) Setev, ki jo razumem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Skoraj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe, načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je poglavitni razlog za nezadovoljstvo pri vzgoji, poglavitni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo, pri čem so zgrešili, saj so njihovi otroci popolnoma drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi se na večer vsi radi pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je le posredovanje življenja. V svoje otroke posejemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima dokončne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo druge možnosti, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo naslednje šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz prejšnjih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni skoraj nikoli ujelo nič velikega. Samo nekaj semen, nekaj drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn in veliko razočaranja. Ni bilo tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Skoraj vsako leto je bilo enako. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako.« (Mr 4,27) Setev, ki jo razumem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Skoraj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe, načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je poglavitni razlog za nezadovoljstvo pri vzgoji, poglavitni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo, pri čem so zgrešili, saj so njihovi otroci popolnoma drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi se na večer vsi radi pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je le posredovanje življenja. V svoje otroke posejemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima dokončne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo druge možnosti, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje. V Katoliški cerkvi je praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, 15. avgust, priljubljen romarski praznik. Številni verniki se odpravijo v Marijina svetišča. O prazniku in Mariji v slovenskem prostoru pa več z gostom, upokojenim mariborskim nadškofom msgr. dr. Marjanom Turnškom.
Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje. V Katoliški cerkvi je praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, 15. avgust, priljubljen romarski praznik. Številni verniki se odpravijo v Marijina svetišča. O prazniku in Mariji v slovenskem prostoru pa več z gostom, upokojenim mariborskim nadškofom msgr. dr. Marjanom Turnškom.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o ženski enakopravnosti. Že nekateri stari filozofi so trdili, da ženske niso nič manj sposobne od moških.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o ženski enakopravnosti. Že nekateri stari filozofi so trdili, da ženske niso nič manj sposobne od moških.
Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka. Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad. Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid. V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni. Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije. Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo! Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas - kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh.
Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka. Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad. Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid. V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni. Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije. Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo! Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas - kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh.
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
S prenosi bogoslužij in slovesnosti v širši kulturni prostor umeščamo obredje in simboliko, ki je skozi zgodovino sooblikovala slovensko kulturo.
S prenosi bogoslužij in slovesnosti v širši kulturni prostor umeščamo obredje in simboliko, ki je skozi zgodovino sooblikovala slovensko kulturo.
Ponovili bomo oddajo iz leta 2019 o redu Kartuzijanov. Gre za verjetno najstrožji katoliški red, ki je veliko pripomogel k reformam Katoliške cerkve.
Ponovili bomo oddajo iz leta 2019 o redu Kartuzijanov. Gre za verjetno najstrožji katoliški red, ki je veliko pripomogel k reformam Katoliške cerkve.
Na 19. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Marka v Kopru. Mašuje župnik Ervin Mozetič, pri obredu sodeluje Zbor sv. Marka.
Na 19. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve svetega Marka v Kopru. Mašuje župnik Ervin Mozetič, pri obredu sodeluje Zbor sv. Marka.
Hvali Gospoda je naslov zgoščenke z glasbo ameriških in angleških avtorjev, ki je nastala v cerkvi sv. Tomaža na Peti aveniji v New Yorku. Zbor tamkajšnje katedrale bo pel pod vodstvom Gerra Hancocka, na orgle bo igrala Judith Hancock.
Hvali Gospoda je naslov zgoščenke z glasbo ameriških in angleških avtorjev, ki je nastala v cerkvi sv. Tomaža na Peti aveniji v New Yorku. Zbor tamkajšnje katedrale bo pel pod vodstvom Gerra Hancocka, na orgle bo igrala Judith Hancock.
Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je vodja Katoliške cerkve sam napisal svojo biografijo. Pokojni papež Frančišek v knjigi z naslovom Upanje, razkrije svojo osebno zgodbo, se osredotoči na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata in se dotakne številnih vprašanj današnjega časa. Knjiga zajema tudi številne anekdote, besedilo pa bogatijo redke zasebne fotografije. Prevedel jo je Janko Petrovec, novinar in dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. O tem kakšen je bil papež in kaj vse razkriva v knjigi, pa podrobneje z ljubljanskim pomožnim škofom msgr. dr. Antonom Jamnikom.
Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je vodja Katoliške cerkve sam napisal svojo biografijo. Pokojni papež Frančišek v knjigi z naslovom Upanje, razkrije svojo osebno zgodbo, se osredotoči na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata in se dotakne številnih vprašanj današnjega časa. Knjiga zajema tudi številne anekdote, besedilo pa bogatijo redke zasebne fotografije. Prevedel jo je Janko Petrovec, novinar in dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. O tem kakšen je bil papež in kaj vse razkriva v knjigi, pa podrobneje z ljubljanskim pomožnim škofom msgr. dr. Antonom Jamnikom.
Današnje razmišljanje lahko začnemo z nekaj preprostimi vprašanji: Vas je kdaj strah? Se česa bojite? Se imate za plašno osebo? Ko smo bili majhni, smo se verjetno bali teme ali nesreč. A če smo iskreni, moramo priznati, da tudi danes, ko smo odrasli, včasih občutimo strah. V družini, na delovnem mestu, v soseski, v medosebnih odnosih – povsod se lahko pojavijo situacije, ki v nas vzbudijo nelagodje. In če pogledamo še širše, nam svet, v katerem živimo, ponuja številne razloge za zaskrbljenost: politične odločitve, ki pogosto izgubljajo kompas, občutek, da družba drvi v prazno, vojne in nove napetosti, ki znova pretresajo svet. Strah je močno čustvo nelagodja ali tesnobe, ki se pojavi ob zaznavi nevarnosti – bodisi resnične bodisi namišljene. Psiholog Viktor Frankl pa opozarja na globlji, pogosto prezrt vidik strahu, ko pravi: »Strah lahko postane resničnost prav tistega, česar se bojimo.« S tem opozarja, da strah ni zgolj pasivno občutenje, temveč lahko močno vpliva na naše ravnanje – tako močno, da se zaradi njega uresničijo prav tisti scenariji, pred katerimi bežimo. In prav v to človekovo stanje, zaznamovano s strahom, pada Jezusova nežna in ljubeča beseda v današnjem evangeliju: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo.« V tem stavku je povzeta vsa dinamika Božje ljubezni. Bog ni gospodar, ki bi strašil, nadziral ali kaznoval. On je Oče, ki z veseljem in svobodno podarja kraljestvo – kraljestvo miru, sprave in ljubezni. Jezus svoje učence – in z njimi tudi nas danes – vabi k budnosti, pripravljenosti in zaupanju. Spodbuja nas, da se ne zapiramo v varnost materialnih dobrin ali v življenjske vzorce, ki nas utesnjujejo, ampak da usmerimo svoje srce tja, kjer je naš pravi zaklad – v Boga in ljubezen. Če iskreno pogledamo današnji svet, nas kar zaboli, ko vidimo, za kaj vse se ljudje prepirajo, tekmujejo, grabijo – a v resnici potrebujemo zelo malo. Evangelist Luka zapiše: »Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« V času materializma, pretirane skrbi za varnost in strahu pred prihodnostjo Jezus zastavi temeljno vprašanje: »Kaj je tvoj zaklad?« Je to uspeh, ugled, nadzor? Ali pa zaupanje v Boga, v njegovo previdnost in v moč ljubezni? Odgovor na to vprašanje je ključen, saj nas Jezus vabi, naj se osvobodimo strahu in odpremo srca darilu. Kajti kraljestvo, o katerem govori evangelij, ni nagrada za najboljše, temveč dar za tiste, ki zaupajo. In prav v tem duhu naj nas spremljajo tudi besede svetega Janeza Pavla II., ki je ob začetku svojega papeževanja svet pozval: Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!
Današnje razmišljanje lahko začnemo z nekaj preprostimi vprašanji: Vas je kdaj strah? Se česa bojite? Se imate za plašno osebo? Ko smo bili majhni, smo se verjetno bali teme ali nesreč. A če smo iskreni, moramo priznati, da tudi danes, ko smo odrasli, včasih občutimo strah. V družini, na delovnem mestu, v soseski, v medosebnih odnosih – povsod se lahko pojavijo situacije, ki v nas vzbudijo nelagodje. In če pogledamo še širše, nam svet, v katerem živimo, ponuja številne razloge za zaskrbljenost: politične odločitve, ki pogosto izgubljajo kompas, občutek, da družba drvi v prazno, vojne in nove napetosti, ki znova pretresajo svet. Strah je močno čustvo nelagodja ali tesnobe, ki se pojavi ob zaznavi nevarnosti – bodisi resnične bodisi namišljene. Psiholog Viktor Frankl pa opozarja na globlji, pogosto prezrt vidik strahu, ko pravi: »Strah lahko postane resničnost prav tistega, česar se bojimo.« S tem opozarja, da strah ni zgolj pasivno občutenje, temveč lahko močno vpliva na naše ravnanje – tako močno, da se zaradi njega uresničijo prav tisti scenariji, pred katerimi bežimo. In prav v to človekovo stanje, zaznamovano s strahom, pada Jezusova nežna in ljubeča beseda v današnjem evangeliju: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo.« V tem stavku je povzeta vsa dinamika Božje ljubezni. Bog ni gospodar, ki bi strašil, nadziral ali kaznoval. On je Oče, ki z veseljem in svobodno podarja kraljestvo – kraljestvo miru, sprave in ljubezni. Jezus svoje učence – in z njimi tudi nas danes – vabi k budnosti, pripravljenosti in zaupanju. Spodbuja nas, da se ne zapiramo v varnost materialnih dobrin ali v življenjske vzorce, ki nas utesnjujejo, ampak da usmerimo svoje srce tja, kjer je naš pravi zaklad – v Boga in ljubezen. Če iskreno pogledamo današnji svet, nas kar zaboli, ko vidimo, za kaj vse se ljudje prepirajo, tekmujejo, grabijo – a v resnici potrebujemo zelo malo. Evangelist Luka zapiše: »Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« V času materializma, pretirane skrbi za varnost in strahu pred prihodnostjo Jezus zastavi temeljno vprašanje: »Kaj je tvoj zaklad?« Je to uspeh, ugled, nadzor? Ali pa zaupanje v Boga, v njegovo previdnost in v moč ljubezni? Odgovor na to vprašanje je ključen, saj nas Jezus vabi, naj se osvobodimo strahu in odpremo srca darilu. Kajti kraljestvo, o katerem govori evangelij, ni nagrada za najboljše, temveč dar za tiste, ki zaupajo. In prav v tem duhu naj nas spremljajo tudi besede svetega Janeza Pavla II., ki je ob začetku svojega papeževanja svet pozval: Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
Svet bi bil precej lepši, če bi bili vsi sočutnejši. Drug do drugega in tudi do narave. V današnji Duhovni misli njena avtorica Jelka Mirovič iz Kočevja govori prav o sočutju.
Svet bi bil precej lepši, če bi bili vsi sočutnejši. Drug do drugega in tudi do narave. V današnji Duhovni misli njena avtorica Jelka Mirovič iz Kočevja govori prav o sočutju.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. Pravzaprav ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. Toda tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, vendar smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. Toda kljub temu raje končujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se vprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a mogočih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so mogoči zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, toda nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. Pravzaprav ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. Toda tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, vendar smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. Toda kljub temu raje končujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se vprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a mogočih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so mogoči zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, toda nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
V Prekmurju je živahna binkoštna skupnost vernikov, v kateri je tudi precej mladih, ki želijo svojo vero živeti osebno in odprto – v vsakdanjem življenju, v občestvu, v molitvi. Obiskali smo tri mlade binkoštnike in prisluhnili njihovim zgodbam ter pogledu na vero.
V Prekmurju je živahna binkoštna skupnost vernikov, v kateri je tudi precej mladih, ki želijo svojo vero živeti osebno in odprto – v vsakdanjem življenju, v občestvu, v molitvi. Obiskali smo tri mlade binkoštnike in prisluhnili njihovim zgodbam ter pogledu na vero.
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem izmed počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanje se bolj ali manj vrtijo okoli počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni na leto preživimo lagodno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga, mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel tiste, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo; besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj nas kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja kdo tudi sam pripelje, vendar je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redko kdo izmed nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, dragi poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem izmed počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanje se bolj ali manj vrtijo okoli počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni na leto preživimo lagodno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga, mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel tiste, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo; besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj nas kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja kdo tudi sam pripelje, vendar je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redko kdo izmed nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, dragi poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Pred nami je izjemnem dogodek, Mladifest v Medžugorju. Kaj mladim pomeni romanje v ta kraj, kako ga dojemajo in kakšen vpliv ima na njihovo vero in življenje? Kakšni so občutki in pričakovanja udeležencev? Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili koordinatorko Mladifesta Slovenije, Petro Vinčec. Podelila bo z nami izkušnje, občutke in misli o tem velikem dogodku.
Pred nami je izjemnem dogodek, Mladifest v Medžugorju. Kaj mladim pomeni romanje v ta kraj, kako ga dojemajo in kakšen vpliv ima na njihovo vero in življenje? Kakšni so občutki in pričakovanja udeležencev? Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili koordinatorko Mladifesta Slovenije, Petro Vinčec. Podelila bo z nami izkušnje, občutke in misli o tem velikem dogodku.
Kje iskati upanje v svetu, ki preizkuša vero, potrpežljivost in solidarnost? Tokrat vas v oddaji popeljemo od tihe molitve na Ptujski Gori pa vse do mednarodnega dialoga za mir na Balkanu, medtem ko razmišljamo o smislu misijonskega poslanstva in moči umetnosti, ki stremi k presežnemu.
Kje iskati upanje v svetu, ki preizkuša vero, potrpežljivost in solidarnost? Tokrat vas v oddaji popeljemo od tihe molitve na Ptujski Gori pa vse do mednarodnega dialoga za mir na Balkanu, medtem ko razmišljamo o smislu misijonskega poslanstva in moči umetnosti, ki stremi k presežnemu.
Misijonarka ali misijonar je kristjan, ki se posveča širjenju evangelija in pomoči drugim, bodisi doma ali v tujini, v želji, da bi vero oznanjal z besedo, predvsem pa z dejanji. K misijonskemu delu so pravzaprav poklicani vsi kristjani, saj je srčika poslanstva sejanje Kristusovega miru in upanja povsod, kjer živijo ljudje – ne le v oddaljenih deželah, kjer morda še niso slišali za Boga, temveč tudi v svoji domači skupnosti.
Misijonarka ali misijonar je kristjan, ki se posveča širjenju evangelija in pomoči drugim, bodisi doma ali v tujini, v želji, da bi vero oznanjal z besedo, predvsem pa z dejanji. K misijonskemu delu so pravzaprav poklicani vsi kristjani, saj je srčika poslanstva sejanje Kristusovega miru in upanja povsod, kjer živijo ljudje – ne le v oddaljenih deželah, kjer morda še niso slišali za Boga, temveč tudi v svoji domači skupnosti.
Papež Frančišek je bil prvi, ki je pred desetimi leti v Katoliški cerkvi napisal okrožnico o skrbi za skupni dom. Z njo pa ni želel spodbuditi k zmanjšanju globalnega onesnaževanja samo članice Združenih narodov na podnebni konferenci 2015 v Parizu, ampak poziva vsakogar.
Papež Frančišek je bil prvi, ki je pred desetimi leti v Katoliški cerkvi napisal okrožnico o skrbi za skupni dom. Z njo pa ni želel spodbuditi k zmanjšanju globalnega onesnaževanja samo članice Združenih narodov na podnebni konferenci 2015 v Parizu, ampak poziva vsakogar.
V svetem letu je tudi Ptujska Gora eden od krajev, kjer se duhovna dediščina, osebna hrepenenja in tiha molitev zlivajo v ganljivo izkušnjo skupnosti in upanja. V času, ko svet hrepeni po notranjem miru in smislu, se ''pod Marijinim plaščem'' še bolj pogumno zbirajo romarji z vseh strani.
V svetem letu je tudi Ptujska Gora eden od krajev, kjer se duhovna dediščina, osebna hrepenenja in tiha molitev zlivajo v ganljivo izkušnjo skupnosti in upanja. V času, ko svet hrepeni po notranjem miru in smislu, se ''pod Marijinim plaščem'' še bolj pogumno zbirajo romarji z vseh strani.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Stična.
Evangeličansko bogoslužje, ki ga je pripravila evangeličanska duhovnica v Mariboru Violeta Vladimira Mesarič.
Evangeličansko bogoslužje, ki ga je pripravila evangeličanska duhovnica v Mariboru Violeta Vladimira Mesarič.
Jan Dismas Zelenka je češki baročni skladatelj, od čigar smrti letos mineva 270 let, njegovo glasbo pa še danes zaznamujejo izvirnost, inovativnost in kompleksnost v harmonskem in kontrapunktičnem smislu. Poleg številnih posvetnih skladb najdemo v njegovem opusu tudi dovršena sakralna glasbena dela.
Jan Dismas Zelenka je češki baročni skladatelj, od čigar smrti letos mineva 270 let, njegovo glasbo pa še danes zaznamujejo izvirnost, inovativnost in kompleksnost v harmonskem in kontrapunktičnem smislu. Poleg številnih posvetnih skladb najdemo v njegovem opusu tudi dovršena sakralna glasbena dela.
Dotaknili smo se vidikov meditacije, molitve in načina, kako lahko namenjamo več časa za notranji mir ter poglobimo svojo povezavo z Bogom. Kako je tudi ta čas, primeren za povezovanje z Bogom? Gost oddaje je izr. prof. dr. Ivan Platovnjak, s Teološke fakultete, ki je z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.
Dotaknili smo se vidikov meditacije, molitve in načina, kako lahko namenjamo več časa za notranji mir ter poglobimo svojo povezavo z Bogom. Kako je tudi ta čas, primeren za povezovanje z Bogom? Gost oddaje je izr. prof. dr. Ivan Platovnjak, s Teološke fakultete, ki je z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.
Stara legenda pripoveduje, kako je nekdo ob smrti stopil pred Boga in mu pokazal roke ter se pohvalil: »Poglej, Gospod, moje roke so čiste!« In potem je zaslišal odgovor: »Da, čiste, a prazne«. V tej zgodbi je razkrita stara modrost, ki jo vsebuje vprašanje: kaj bomo nesli s seboj v grob, na pot v večnost? Zato se nam zdi še posebej zanimiva svetopisemska Knjiga pridigarja, ki razkriva to starodavno modrost. Izročilo pripisuje to zbirko modrostnih izrekov Davidovemu sinu kralju Salamonu. Ta modri kralj naj bi tudi zbral okrog 3000 pregovorov. Toda zbral je lahko le tisto, kar se je v ustnem izročilu ohranjalo skozi stoletja. To so najstarejša besedila, ki so nastajala in se ohranjala, še predno so bila napisana na papirus. Prav za pregovore je značilno, da se ne smejo veliko spreminjati, kajti potem hitro izgube svojo vsebino ali vsaj svoj veliki naboj, ki nas pretrese s svojo jedrnatostjo in globino človeške misli. Tokrat nas pridigar svari pred varljivostjo, se pravi pred tem, kar je le navidezno, a v resnici na obstaja. Tudi evangelij opozarja na varljiv občutek, da bi bilo materialno bogastvo ali ekonomska moč zagotovilo za trajno srečo. Vse to se lahko v hipu sesuje v prah. Če pomislimo, da je modrostno zbirko zbral modri Salamon, se nam zdi toliko bolj čudno, saj je poleg tega ustvaril izjemno veličasten kraljevi dvor in zraven še sezidal čudovit tempelj, ki je pomenil eno izmed čudes sveta. To veličastno zgradbo so občudovali prav tako drugače verni in celo neverni. Poleg tega so Izraelci imeli za največje bogastvo številne družine, posebno še, če je imel oče junaške sinove in lepe hčere. Tokrat pa pridigar nič ne poreče o svetišču in prav tako ne o otrocih. Zato lahko pritrdimo tistim razlagalcem, ki pravijo, da je znamenita Knjiga pridigarja dobila svojo zadnjo obliko šele po 5. stoletju pred Kristusom, ko so se Izraelci zdesetkani vrnili iz babilonske sužnosti in z žalostjo ugotavljali, da Salamonovega templja ni več in da tudi njihove družine niso več številne. Od tod prihaja globoka modrost, da je ime največjega bogastva, bogastva, ki ne bo preminulo, pravičnost. Prav ta pravičnost pa zahteva, da Judje spoštujejo vsakega človeka, onkraj njegove uporabnosti, tudi onkraj prijateljstva. Vsak človek je Božja podoba, zato je vreden, da ga zaščitijo, tudi tistega, ki je nemočen in ki jim je v breme.
Stara legenda pripoveduje, kako je nekdo ob smrti stopil pred Boga in mu pokazal roke ter se pohvalil: »Poglej, Gospod, moje roke so čiste!« In potem je zaslišal odgovor: »Da, čiste, a prazne«. V tej zgodbi je razkrita stara modrost, ki jo vsebuje vprašanje: kaj bomo nesli s seboj v grob, na pot v večnost? Zato se nam zdi še posebej zanimiva svetopisemska Knjiga pridigarja, ki razkriva to starodavno modrost. Izročilo pripisuje to zbirko modrostnih izrekov Davidovemu sinu kralju Salamonu. Ta modri kralj naj bi tudi zbral okrog 3000 pregovorov. Toda zbral je lahko le tisto, kar se je v ustnem izročilu ohranjalo skozi stoletja. To so najstarejša besedila, ki so nastajala in se ohranjala, še predno so bila napisana na papirus. Prav za pregovore je značilno, da se ne smejo veliko spreminjati, kajti potem hitro izgube svojo vsebino ali vsaj svoj veliki naboj, ki nas pretrese s svojo jedrnatostjo in globino človeške misli. Tokrat nas pridigar svari pred varljivostjo, se pravi pred tem, kar je le navidezno, a v resnici na obstaja. Tudi evangelij opozarja na varljiv občutek, da bi bilo materialno bogastvo ali ekonomska moč zagotovilo za trajno srečo. Vse to se lahko v hipu sesuje v prah. Če pomislimo, da je modrostno zbirko zbral modri Salamon, se nam zdi toliko bolj čudno, saj je poleg tega ustvaril izjemno veličasten kraljevi dvor in zraven še sezidal čudovit tempelj, ki je pomenil eno izmed čudes sveta. To veličastno zgradbo so občudovali prav tako drugače verni in celo neverni. Poleg tega so Izraelci imeli za največje bogastvo številne družine, posebno še, če je imel oče junaške sinove in lepe hčere. Tokrat pa pridigar nič ne poreče o svetišču in prav tako ne o otrocih. Zato lahko pritrdimo tistim razlagalcem, ki pravijo, da je znamenita Knjiga pridigarja dobila svojo zadnjo obliko šele po 5. stoletju pred Kristusom, ko so se Izraelci zdesetkani vrnili iz babilonske sužnosti in z žalostjo ugotavljali, da Salamonovega templja ni več in da tudi njihove družine niso več številne. Od tod prihaja globoka modrost, da je ime največjega bogastva, bogastva, ki ne bo preminulo, pravičnost. Prav ta pravičnost pa zahteva, da Judje spoštujejo vsakega človeka, onkraj njegove uporabnosti, tudi onkraj prijateljstva. Vsak človek je Božja podoba, zato je vreden, da ga zaščitijo, tudi tistega, ki je nemočen in ki jim je v breme.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji govorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbenih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji govorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbenih razmerah.
S spoštovanjem in občudovanjem mislim na staro gospo, ki je v svojem življenju prestala marsikaj težkega in pri tem ohranila veliko vedrine in življenjske energije. Ko je bila še mlada, je prišla v mesto za gospodinjsko pomočnico. Najprej si je kupila knjigo o lepem vedenju. Prišla je iz kmetov. V družini, kjer je delala in stanovala, so imeli nekatere drugačne navade, kot jih je bila navajena. Zato se je sama želela poučiti o tem, kakšna so pravila lepega vedenja in kako naj se vede tu v mestu. Da ne bi naredila kaj narobe in da bi tudi laže našla dober človeški stik z ljudmi, med katerimi je živela. Premišljujem, kakšna življenjska modrost je morala biti v tej takrat mladi ženi, kakšno dostojanstvo je nosila v sebi, da se ni pustila kar tako. Hotela se je sama poučiti, kakšna so pravila vedenja v mestu. Zdaj je že zdavnaj pokojna, jaz pa se še pogosto spomnim nanjo in na njeno knjigo o lepem vedenju. Predstavljam si, da bi kaj takega moralo veljati za vse čase, tudi za danes. Premišljujem pa tudi o današnjih mladih ljudeh. Bilo bi krivično, če bi rekla, da so današnji mladi ljudje slabi. Veliko dobrega je v njih. Časi, v katerih živijo, so precej drugačni kot takrat, ko je ta gospa prišla v mesto. Zato so tudi oni drugačni. Pa vendar se mi zdi, da bi bilo tudi zanje vredno učiti se od te stare gospe. Olikano vedenje v družbi je izraz spoštovanja do drugih, je nekaj, kar daje dobro podlago za vse ostalo. Šele v takem spoštljivem ozračju se lahko začnemo zares pogovarjati, dogovarjati, skupaj načrtovati in skupaj delati. Zato olika ni samo neka zunanja formalnost, ampak zunanji izraz naše notranje drže, našega odnosa do drugih ljudi.
S spoštovanjem in občudovanjem mislim na staro gospo, ki je v svojem življenju prestala marsikaj težkega in pri tem ohranila veliko vedrine in življenjske energije. Ko je bila še mlada, je prišla v mesto za gospodinjsko pomočnico. Najprej si je kupila knjigo o lepem vedenju. Prišla je iz kmetov. V družini, kjer je delala in stanovala, so imeli nekatere drugačne navade, kot jih je bila navajena. Zato se je sama želela poučiti o tem, kakšna so pravila lepega vedenja in kako naj se vede tu v mestu. Da ne bi naredila kaj narobe in da bi tudi laže našla dober človeški stik z ljudmi, med katerimi je živela. Premišljujem, kakšna življenjska modrost je morala biti v tej takrat mladi ženi, kakšno dostojanstvo je nosila v sebi, da se ni pustila kar tako. Hotela se je sama poučiti, kakšna so pravila vedenja v mestu. Zdaj je že zdavnaj pokojna, jaz pa se še pogosto spomnim nanjo in na njeno knjigo o lepem vedenju. Predstavljam si, da bi kaj takega moralo veljati za vse čase, tudi za danes. Premišljujem pa tudi o današnjih mladih ljudeh. Bilo bi krivično, če bi rekla, da so današnji mladi ljudje slabi. Veliko dobrega je v njih. Časi, v katerih živijo, so precej drugačni kot takrat, ko je ta gospa prišla v mesto. Zato so tudi oni drugačni. Pa vendar se mi zdi, da bi bilo tudi zanje vredno učiti se od te stare gospe. Olikano vedenje v družbi je izraz spoštovanja do drugih, je nekaj, kar daje dobro podlago za vse ostalo. Šele v takem spoštljivem ozračju se lahko začnemo zares pogovarjati, dogovarjati, skupaj načrtovati in skupaj delati. Zato olika ni samo neka zunanja formalnost, ampak zunanji izraz naše notranje drže, našega odnosa do drugih ljudi.
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin govori o blagoslovih, ki jih je sprejel v svojem življenju. Včasih smo z vsem nezadovoljni in se ne zavedamo, kaj vse imamo.
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin govori o blagoslovih, ki jih je sprejel v svojem življenju. Včasih smo z vsem nezadovoljni in se ne zavedamo, kaj vse imamo.
Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je vodja Katoliške cerkve sam napisal svojo biografijo. Pokojni papež Frančišek v knjigi z naslovom Upanje, razkrije svojo osebno zgodbo, se osredotoči na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata in se dotakne številnih vprašanj današnjega časa. Knjiga zajema tudi številne anekdote, besedilo pa bogatijo redke zasebne fotografije. Prevedel jo je Janko Petrovec, novinar in dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. O tem kakšen je bil papež in kaj vse razkriva v knjigi, pa podrobneje z ljubljanskim pomožnim škofom msgr. dr. Antonom Jamnikom.
Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je vodja Katoliške cerkve sam napisal svojo biografijo. Pokojni papež Frančišek v knjigi z naslovom Upanje, razkrije svojo osebno zgodbo, se osredotoči na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata in se dotakne številnih vprašanj današnjega časa. Knjiga zajema tudi številne anekdote, besedilo pa bogatijo redke zasebne fotografije. Prevedel jo je Janko Petrovec, novinar in dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. O tem kakšen je bil papež in kaj vse razkriva v knjigi, pa podrobneje z ljubljanskim pomožnim škofom msgr. dr. Antonom Jamnikom.
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki pomenijo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: »Jaz sem zmagala, theurang je izgubil.« To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: »Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!« Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: »Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!« Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: »Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti.« Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: »Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?« Menih mu je odvrnil: »Seveda imam sive lase, saj se staram!« Škrat si je mislil: »Vse je v redu. Lama me je razumel.« Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: »Lama, izpadajo ti zobje!« Menih mu je odgovoril: »Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram.« Škrat si je ponovno mislil: »Če lama to ve, potem je vse v redu.« Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: »Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!« Theurang mu je odvrnil: »Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril.« Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki pomenijo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: »Jaz sem zmagala, theurang je izgubil.« To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: »Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!« Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: »Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!« Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: »Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti.« Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: »Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?« Menih mu je odvrnil: »Seveda imam sive lase, saj se staram!« Škrat si je mislil: »Vse je v redu. Lama me je razumel.« Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: »Lama, izpadajo ti zobje!« Menih mu je odgovoril: »Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram.« Škrat si je ponovno mislil: »Če lama to ve, potem je vse v redu.« Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: »Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!« Theurang mu je odvrnil: »Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril.« Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
Preden gredo Jezusovi učenci oznanjat evangelij na prah cest in hrup ulic, jim Jezus brez olepševanja pove, da bodo učenci – če se bodo držali svojega Učenika – preganjani prav tako, kakor je bil preganjan on sam (Mt 10,24-25). Še več, njegove besede bi lahko razumeli celo tako, da bo z njihovim oznanilom nekaj narobe, če ne bo izzvalo tudi nasprotovanja in preganjanja. Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Jezusovo oznanilo namreč – če si ga ne prikrojimo po svoje, če ga ne interpretiramo tako, da samo potrjuje naša prepričanja, če ga vzamemo tako korenito brutalno, kakršno je v resnici – najprej že v nas samih vzbudi nasprotovanje. Njegova moč je namreč v resnici, ta je tista, ki resnično zaskeli človeka do samega dna. Evangelij nas razgali, do golega, z njim pred seboj stojimo, kakršni smo v resnici, to je tisto, zato ga pravzaprav od srca preziramo, upira se nam, ker razkrinkava naše lepe fasade, nam postavlja neprijetna vprašanja in nas spravlja v neugodje pred dejanji, s katerimi se ne moremo hvaliti, s krutimi dejstvi, ki nas silijo v spremembe. Tudi kompromise, ki jih ne bi smeli nikdar sprejeti, pa smo jih sklenili v mehki laži, da je vse v redu in prav, tudi te nam stavi pred oči. Zato ga ne maramo. Zato ga preziramo. Ob njem namreč vemo, da bi se morali spremeniti, pa se ne želimo, ker to zahteva preprosto preveč žrtev, ali ker je to naporno ali pa ker nas je tega strah. Bojimo se preganjanj, to je tisto, bojimo se ljudi, ne le njihovih mečev, predvsem njihovih jezikov in podobe, ki si jo bodo o nas ustvarili, če bomo živeli in govorili drugače kot ves preostali svet. Zato nočemo sprememb. Bojimo se, da bi ostali sami. Zato je treba vedeti, ko nas boli evangelij, da gre za boj proti zlu, ne proti ljudem, zato je Jezus neizprosen, zato mora kristjan govoriti tako kot Jezus, zato mora z njim vztrajno provocirati najprej sebe, potem pa še družbo, tudi če je zato preganjan – ker je huje kot trpeti nerazumevanje, trpeti, da se živi v laži, zaradi nje se človek pogubi, zaradi nje človek izgubi ljubezen, ne zaradi resnice, resnica se vedno pove iz ljubezni. Zato je treba kljub strašljivi slutnji preganjanja namesto nase misliti na ljudi in si reči: »Vredni ste vsega tega.«
Preden gredo Jezusovi učenci oznanjat evangelij na prah cest in hrup ulic, jim Jezus brez olepševanja pove, da bodo učenci – če se bodo držali svojega Učenika – preganjani prav tako, kakor je bil preganjan on sam (Mt 10,24-25). Še več, njegove besede bi lahko razumeli celo tako, da bo z njihovim oznanilom nekaj narobe, če ne bo izzvalo tudi nasprotovanja in preganjanja. Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Jezusovo oznanilo namreč – če si ga ne prikrojimo po svoje, če ga ne interpretiramo tako, da samo potrjuje naša prepričanja, če ga vzamemo tako korenito brutalno, kakršno je v resnici – najprej že v nas samih vzbudi nasprotovanje. Njegova moč je namreč v resnici, ta je tista, ki resnično zaskeli človeka do samega dna. Evangelij nas razgali, do golega, z njim pred seboj stojimo, kakršni smo v resnici, to je tisto, zato ga pravzaprav od srca preziramo, upira se nam, ker razkrinkava naše lepe fasade, nam postavlja neprijetna vprašanja in nas spravlja v neugodje pred dejanji, s katerimi se ne moremo hvaliti, s krutimi dejstvi, ki nas silijo v spremembe. Tudi kompromise, ki jih ne bi smeli nikdar sprejeti, pa smo jih sklenili v mehki laži, da je vse v redu in prav, tudi te nam stavi pred oči. Zato ga ne maramo. Zato ga preziramo. Ob njem namreč vemo, da bi se morali spremeniti, pa se ne želimo, ker to zahteva preprosto preveč žrtev, ali ker je to naporno ali pa ker nas je tega strah. Bojimo se preganjanj, to je tisto, bojimo se ljudi, ne le njihovih mečev, predvsem njihovih jezikov in podobe, ki si jo bodo o nas ustvarili, če bomo živeli in govorili drugače kot ves preostali svet. Zato nočemo sprememb. Bojimo se, da bi ostali sami. Zato je treba vedeti, ko nas boli evangelij, da gre za boj proti zlu, ne proti ljudem, zato je Jezus neizprosen, zato mora kristjan govoriti tako kot Jezus, zato mora z njim vztrajno provocirati najprej sebe, potem pa še družbo, tudi če je zato preganjan – ker je huje kot trpeti nerazumevanje, trpeti, da se živi v laži, zaradi nje se človek pogubi, zaradi nje človek izgubi ljubezen, ne zaradi resnice, resnica se vedno pove iz ljubezni. Zato je treba kljub strašljivi slutnji preganjanja namesto nase misliti na ljudi in si reči: »Vredni ste vsega tega.«