Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
Celjska škofija praznuje 20. sodobne ustanovitve. Spregovorili bomo o tem, kako pomembno je njihovo poslanstvo in kaj vse je posvečeno temu letu. Naša sogovornika bosta vodja pastoralne službe duhovnik Janko Rezar in voditeljica sinodalnega odbora Bernardka Radej.
Celjska škofija praznuje 20. sodobne ustanovitve. Spregovorili bomo o tem, kako pomembno je njihovo poslanstvo in kaj vse je posvečeno temu letu. Naša sogovornika bosta vodja pastoralne službe duhovnik Janko Rezar in voditeljica sinodalnega odbora Bernardka Radej.
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Post poznajo različne religije in ima zelo dolgo zgodovino. O njem beremo tako v Stari kot Novi zavezi. Na temelju Jezusovega naročila »postite se« so v prvih stoletjih krščanstva cerkveni očetje razmišljali o postu.
Post poznajo različne religije in ima zelo dolgo zgodovino. O njem beremo tako v Stari kot Novi zavezi. Na temelju Jezusovega naročila »postite se« so v prvih stoletjih krščanstva cerkveni očetje razmišljali o postu.
V postnem času so verniki spodbujeni, da se držijo postne postave. Katoliška Cerkev določa posebne oblike spokornosti – strogi post na pepelnično sredo in veliki petek. Takrat se lahko le enkrat na dan do sitega najejo in se zdržijo mesnih jedi. Zdržek od mesnih jedi velja vse petke v letu in veže vernike od izpolnjenega 14. leta starosti do smrti, post pa veže vernike od 18. do 60. leta starosti. Kakšni pa so psihološki učinki posta?
V postnem času so verniki spodbujeni, da se držijo postne postave. Katoliška Cerkev določa posebne oblike spokornosti – strogi post na pepelnično sredo in veliki petek. Takrat se lahko le enkrat na dan do sitega najejo in se zdržijo mesnih jedi. Zdržek od mesnih jedi velja vse petke v letu in veže vernike od izpolnjenega 14. leta starosti do smrti, post pa veže vernike od 18. do 60. leta starosti. Kakšni pa so psihološki učinki posta?
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Postna postava je skupek pravil in priporočil, ki jih daje Cerkev, da pomagajo človeku, v času priprave na veliko noč, da lažje odrine na globoko, stopi na pot v notranjo svobodo in poglobi odnos z Bogom. Osvetlili bomo sporočilo letošnjega katehetskega simpozija, se dotaknili pasti umetne inteligence in družbenih omrežij ter si ogledali, kako so post razumeli puščavski očetje in pisatelji prvih krščanskih stoletij.
Ob 800. obletnici smrti sv. Frančiška Asiškega so v baziliki v Assisiju izpostavili njegove posmrtne ostanke v češčenje in na ogled vernikom. Gre za znamenje posebne milosti in za zgodovinsko priložnost, da se verniki na otipljiv način srečajo z enim najbolj priljubljenih svetnikov. Frančiškove relikvije bodo imeli priložnost počastiti do 22. marca.
Ob 800. obletnici smrti sv. Frančiška Asiškega so v baziliki v Assisiju izpostavili njegove posmrtne ostanke v češčenje in na ogled vernikom. Gre za znamenje posebne milosti in za zgodovinsko priložnost, da se verniki na otipljiv način srečajo z enim najbolj priljubljenih svetnikov. Frančiškove relikvije bodo imeli priložnost počastiti do 22. marca.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Na drugo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Mašuje frančiškan p. Pavle Jakop. Pri maši sodeluje Akademski pevski zbor svete Cecilije, ki ga vodi Miha Zupanc Kovač. Na orgle igra Ana Kresal.
Na drugo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Mašuje frančiškan p. Pavle Jakop. Pri maši sodeluje Akademski pevski zbor svete Cecilije, ki ga vodi Miha Zupanc Kovač. Na orgle igra Ana Kresal.
Meditationes se imenuje zgoščenka, ki so jo leta 2021 izdale članice vokalne skupine Gallina. Na njej najdemo svež in zanimiv izbor sakralnih skladb za ženske glasove, nekatere med njimi se po vsebini dotikajo tudi postnega časa. Kot je v knjižici omenjene zgoščenke zapisala umetniška vodja Ana Erčulj, so njihove glasbene »meditacije« tudi sicer nastale z namenom, da ustavijo čas, ga osmislijo, umirijo in na svojstven način oplemenitijo.
Meditationes se imenuje zgoščenka, ki so jo leta 2021 izdale članice vokalne skupine Gallina. Na njej najdemo svež in zanimiv izbor sakralnih skladb za ženske glasove, nekatere med njimi se po vsebini dotikajo tudi postnega časa. Kot je v knjižici omenjene zgoščenke zapisala umetniška vodja Ana Erčulj, so njihove glasbene »meditacije« tudi sicer nastale z namenom, da ustavijo čas, ga osmislijo, umirijo in na svojstven način oplemenitijo.
Dr. Peter Millonig je uspešen poslovnež. Dolgo je deloval med Evropo in Združenimi državami Amerike. Hkrati pa je tudi izpričan kristjan - katoličan, ki je napisal tri knjige s skupnim naslovom »Zasidran v veri – Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga.« Vabljeni k poslušanju.
Dr. Peter Millonig je uspešen poslovnež. Dolgo je deloval med Evropo in Združenimi državami Amerike. Hkrati pa je tudi izpričan kristjan - katoličan, ki je napisal tri knjige s skupnim naslovom »Zasidran v veri – Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga.« Vabljeni k poslušanju.
Po starem izročilu na današnjo drugo postno nedeljo sveta Cerkev bere poročilo o Gospodovem spremenjenju na gori. Postni čas se je tako rekoč šele začel, pa se zdi, kakor bi Cerkev vedela, da je naša mlačnost pogosto močnejša od trdnih sklepov, da je meso slabotnejše od duha in volje spokornosti. Kristus se je pred izbranimi učenci spremenil in vnaprej pokazal svojo slavo in pravzaprav resnico o sebi. Tako je želel doseči, da bodo učenci, ko ga bodo čez nekaj tednov videli prebičanega, zapljuvanega, obteženega s križem, na križu visečega in s sulico prebodenega, v njem vseeno prepoznali ne le svojega Učitelja, temveč tudi svojega Boga. Kristusova slava in njegovo trpljenje sta neločljivo povezani lastnosti Kristusove skrivnosti. Tako tudi nam, ki ne zmoremo ostati zvesti niti v najmanjših odpovedih, Cerkev danes slika Božje veličastvo, cilj, za katerega se je vredno čemu odpovedati, in ne le čemu, vsemu. Čeprav bi danes pogosto radi želi uspehe brez truda, zmagovali brez napora, pa slave Boga ne moremo doseči brez odrekanja, brez trpljenja, če hočete. V vsem in vedno ugoditi svoji počutnosti je recept za propad naše osebe; disciplina, samoobvladovanje pa združeno z milostjo vodi v pokončnost in bistrost osebe in končno njeno veličino. Človek je namreč najveličastnejši v svoji zmožnosti odločitve; Kristus v svoji prostovoljni izbiri trpljenja iz ljubezni do človeka. Sklenimo z besedami svetega Leona Velikega, ki je takole prosil: »Naj se ne bojim trpeti za obljubljeno plačilo: z naporom si zaslužiš pokoj, s smrtjo prideš v življenje.« (Serm. 51.7) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, te Bogu podobne veličine vam želim tudi v vašem življenju. Prijetno nedeljo želim.
Po starem izročilu na današnjo drugo postno nedeljo sveta Cerkev bere poročilo o Gospodovem spremenjenju na gori. Postni čas se je tako rekoč šele začel, pa se zdi, kakor bi Cerkev vedela, da je naša mlačnost pogosto močnejša od trdnih sklepov, da je meso slabotnejše od duha in volje spokornosti. Kristus se je pred izbranimi učenci spremenil in vnaprej pokazal svojo slavo in pravzaprav resnico o sebi. Tako je želel doseči, da bodo učenci, ko ga bodo čez nekaj tednov videli prebičanega, zapljuvanega, obteženega s križem, na križu visečega in s sulico prebodenega, v njem vseeno prepoznali ne le svojega Učitelja, temveč tudi svojega Boga. Kristusova slava in njegovo trpljenje sta neločljivo povezani lastnosti Kristusove skrivnosti. Tako tudi nam, ki ne zmoremo ostati zvesti niti v najmanjših odpovedih, Cerkev danes slika Božje veličastvo, cilj, za katerega se je vredno čemu odpovedati, in ne le čemu, vsemu. Čeprav bi danes pogosto radi želi uspehe brez truda, zmagovali brez napora, pa slave Boga ne moremo doseči brez odrekanja, brez trpljenja, če hočete. V vsem in vedno ugoditi svoji počutnosti je recept za propad naše osebe; disciplina, samoobvladovanje pa združeno z milostjo vodi v pokončnost in bistrost osebe in končno njeno veličino. Človek je namreč najveličastnejši v svoji zmožnosti odločitve; Kristus v svoji prostovoljni izbiri trpljenja iz ljubezni do človeka. Sklenimo z besedami svetega Leona Velikega, ki je takole prosil: »Naj se ne bojim trpeti za obljubljeno plačilo: z naporom si zaslužiš pokoj, s smrtjo prideš v življenje.« (Serm. 51.7) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, te Bogu podobne veličine vam želim tudi v vašem življenju. Prijetno nedeljo želim.
Ramazan – sveti mesec V torek, 17. februarja se je po sončnem zahodu za muslimane po vsem svetu začel ramazan. Ramazan je deveti, postni mesec v muslimanskem koledarju. O pomenu postnega meseca smo se pogovarjali z muftijem Islamske skupnosti v RS mag. Nevzetom Porićem.
Ramazan – sveti mesec V torek, 17. februarja se je po sončnem zahodu za muslimane po vsem svetu začel ramazan. Ramazan je deveti, postni mesec v muslimanskem koledarju. O pomenu postnega meseca smo se pogovarjali z muftijem Islamske skupnosti v RS mag. Nevzetom Porićem.
V današnji ponovljeni Duhovni misli budistična redovnica Lama Karma Wangmo govori o radodarnosti. Na primeru Budovega učenca pokaže, kako se da te vrline tudi priučiti.
V današnji ponovljeni Duhovni misli budistična redovnica Lama Karma Wangmo govori o radodarnosti. Na primeru Budovega učenca pokaže, kako se da te vrline tudi priučiti.
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično.
Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično.
Dom duhovnosti Kančevci je kraj, kjer se srce umiri, kjer tišina postane prostor srečanja in kjer se človek znova naravna na Božji glas. V njem domujejo bratje kapucini, ki letos praznujejo jubilejno Leto svetega Frančiška, ki ga je ob 800 letnici smrti Frančiška Asiškega razglasil papež Leon XIV. Danes je z nami predstojnik doma duhovnosti v Kančevcih, brat Stane Bešter. Spregovoril bo o bogatem programu duhovnih vaj in odmikov za različne skupine, ki jih organizirajo bratje kapucini v Kančevcih.
Dom duhovnosti Kančevci je kraj, kjer se srce umiri, kjer tišina postane prostor srečanja in kjer se človek znova naravna na Božji glas. V njem domujejo bratje kapucini, ki letos praznujejo jubilejno Leto svetega Frančiška, ki ga je ob 800 letnici smrti Frančiška Asiškega razglasil papež Leon XIV. Danes je z nami predstojnik doma duhovnosti v Kančevcih, brat Stane Bešter. Spregovoril bo o bogatem programu duhovnih vaj in odmikov za različne skupine, ki jih organizirajo bratje kapucini v Kančevcih.
Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno. Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena. Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega.
Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno. Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena. Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega.
Sprevržena oblika vojskovanja je načrtovan napad na neoborožene civiliste. Ti sedijo v svojih domovih ali v zakloniščih in nemo opazujejo, kako se dežela pogreza v vrvež uničevanja. Naslednji hip jih zadene raketa. Vsepovsod poki in streli, bobnenje na kraju zadetih tarč. Od streliv razklane stavbe se naposled sesedejo, pa tudi porodnišnice, šole, gledališča, tovarne. Plasti debelega prahu se dvigajo iz ognjenih ruševin; mostov ni več, kam so izginile ceste? Peklenski inferno požira kamen in les, tali jeklena ogrodja in železje ... prav vse, kar je postavila človeška roka, se podira. Uboga domovina ukrajinska! Njej se resnično pišejo žalostni dnevi, kot vsem krajem Zemlje, kjer se ustavi bič vojne. A vendar je mogoče, ko bo tudi tod konec morije, obnoviti uničena mesta in vasi, porušena naselja in stanovanjske četrti. Možno je hišam vrniti prvotni lesk, če je od njih le kaj ostalo, kajti one ne jočejo. Nimajo srčnega spomina, v sebi ne nosijo žalosti, ker ne vedo za smrt. Bridka izkušnja trpljenja je namreč pridržana ljudem, ki so se, povsem nedolžni, znašli v vrtincu pustošenja. Samo ljudje lahko objokujejo sebe, padle svojce, prijatelje, umrle otroke. Samo v njihovih srcih, v živem mesu, lahko bolečina tli in ostaja, da si utira žalostno pot do naslednjega rodu. Sleherna vojaška agresija zato ničesar ne rešuje. Ne prinaša varnosti, zaradi katere so jo mogočni sprožili; ne daje upanja, ki je poteptano, ne trdnosti medsebojnim odnosom, ki so usodno pretrgani. Surov napad na nedolžne ne upravičuje želje ali potrebe po izstopu iz še tako zagonetnega geopolitičnega ali varnostnega položaja. Kajti če Bog dopušča, da se narodi pokorijo, ki so svojčas kraljevali drugim, je treba sprejeti usodo in si prizadevati za spremembe, kolikor je želena, po mirni poti. Samo armada mirovnikov zmore postaviti kjer koli in kadar koli lepše življenje; a kaj, ko se podivjane rakete ne menijo zanjo.
Sprevržena oblika vojskovanja je načrtovan napad na neoborožene civiliste. Ti sedijo v svojih domovih ali v zakloniščih in nemo opazujejo, kako se dežela pogreza v vrvež uničevanja. Naslednji hip jih zadene raketa. Vsepovsod poki in streli, bobnenje na kraju zadetih tarč. Od streliv razklane stavbe se naposled sesedejo, pa tudi porodnišnice, šole, gledališča, tovarne. Plasti debelega prahu se dvigajo iz ognjenih ruševin; mostov ni več, kam so izginile ceste? Peklenski inferno požira kamen in les, tali jeklena ogrodja in železje ... prav vse, kar je postavila človeška roka, se podira. Uboga domovina ukrajinska! Njej se resnično pišejo žalostni dnevi, kot vsem krajem Zemlje, kjer se ustavi bič vojne. A vendar je mogoče, ko bo tudi tod konec morije, obnoviti uničena mesta in vasi, porušena naselja in stanovanjske četrti. Možno je hišam vrniti prvotni lesk, če je od njih le kaj ostalo, kajti one ne jočejo. Nimajo srčnega spomina, v sebi ne nosijo žalosti, ker ne vedo za smrt. Bridka izkušnja trpljenja je namreč pridržana ljudem, ki so se, povsem nedolžni, znašli v vrtincu pustošenja. Samo ljudje lahko objokujejo sebe, padle svojce, prijatelje, umrle otroke. Samo v njihovih srcih, v živem mesu, lahko bolečina tli in ostaja, da si utira žalostno pot do naslednjega rodu. Sleherna vojaška agresija zato ničesar ne rešuje. Ne prinaša varnosti, zaradi katere so jo mogočni sprožili; ne daje upanja, ki je poteptano, ne trdnosti medsebojnim odnosom, ki so usodno pretrgani. Surov napad na nedolžne ne upravičuje želje ali potrebe po izstopu iz še tako zagonetnega geopolitičnega ali varnostnega položaja. Kajti če Bog dopušča, da se narodi pokorijo, ki so svojčas kraljevali drugim, je treba sprejeti usodo in si prizadevati za spremembe, kolikor je želena, po mirni poti. Samo armada mirovnikov zmore postaviti kjer koli in kadar koli lepše življenje; a kaj, ko se podivjane rakete ne menijo zanjo.
Dr. Peter Millonig je uspešen poslovnež. Dolgo je deloval med Evropo in Združenimi državami Amerike. Hkrati pa je tudi izpričan kristjan -katoličan, ki je napisal tri knjige s skupnim naslovom »Zasidran v veri – Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga."
Dr. Peter Millonig je uspešen poslovnež. Dolgo je deloval med Evropo in Združenimi državami Amerike. Hkrati pa je tudi izpričan kristjan -katoličan, ki je napisal tri knjige s skupnim naslovom »Zasidran v veri – Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga."
Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah prerastlo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je kazalec dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vsenaokrog, ne da bi vedel, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi pomeni takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredinjeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. » Vsi ljudje hitijo, v panje, kjer živijo, z obrazi, obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzne. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga podajmo in bomo prejeli svojega.
Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah prerastlo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je kazalec dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vsenaokrog, ne da bi vedel, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi pomeni takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredinjeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. » Vsi ljudje hitijo, v panje, kjer živijo, z obrazi, obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzne. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga podajmo in bomo prejeli svojega.
Z začetkom postnega časa nas Cerkev vabi k spreobrnjenju srca in poglobitvi našega odnosa z Bogom in bližnjimi. Post je čas odpovedovanja, molitve in dobrih del. V oddaji bomo predstavili programa Fiat 90 in Exodus 90, ki ponujata konkreten okvir za duhovno rast moških in žensk v pripravi na veliko noč. Ob 130. obletnici smrti se bomo spomnili mistikinje Magdalene Gornik, z misijonarjem Janijem Mescem pa se bomo pogovarjali o postu na Madagaskarju.
Z začetkom postnega časa nas Cerkev vabi k spreobrnjenju srca in poglobitvi našega odnosa z Bogom in bližnjimi. Post je čas odpovedovanja, molitve in dobrih del. V oddaji bomo predstavili programa Fiat 90 in Exodus 90, ki ponujata konkreten okvir za duhovno rast moških in žensk v pripravi na veliko noč. Ob 130. obletnici smrti se bomo spomnili mistikinje Magdalene Gornik, z misijonarjem Janijem Mescem pa se bomo pogovarjali o postu na Madagaskarju.
23. februarja bo minilo 130 let, ko je Bog poklical k sebi Magdaleno Gornik. Njeno življenjsko poslanstvo je bilo podoživljanje Kristusovega trpljenja in opozarjanje ljudi k spreobrnjenju. 23. novembra 2021 je kongregacija za svetnike v Rimu izdala dovoljenje, s katerim se je lahko začel uradni postopek za beatifikacijo Božje služabnice Magdalene Gornik.
23. februarja bo minilo 130 let, ko je Bog poklical k sebi Magdaleno Gornik. Njeno življenjsko poslanstvo je bilo podoživljanje Kristusovega trpljenja in opozarjanje ljudi k spreobrnjenju. 23. novembra 2021 je kongregacija za svetnike v Rimu izdala dovoljenje, s katerim se je lahko začel uradni postopek za beatifikacijo Božje služabnice Magdalene Gornik.
Exodus 90 je devetdesetdnevni duhovni program za moške. Že petič se je vanj vključili Damjan Žerjav. Molitev, askeza in bratstvo mu pomagajo k svobodi in izpolnjevanju poslanstva: biti boljši mož in oče.
Exodus 90 je devetdesetdnevni duhovni program za moške. Že petič se je vanj vključili Damjan Žerjav. Molitev, askeza in bratstvo mu pomagajo k svobodi in izpolnjevanju poslanstva: biti boljši mož in oče.
V 1. poglavju, 15. vrstici Markovega evangelija beremo: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«. S temi besedami se začenja tudi Jezusovo javno delovanje.
V 1. poglavju, 15. vrstici Markovega evangelija beremo: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«. S temi besedami se začenja tudi Jezusovo javno delovanje.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Janez Mesec že 27 let deluje v najrevnejši državi sveta, na Madagaskarju. Kako Malgaši preživljajo postni čas? Lani jih je po dvo-mesečni suši prizadel še požar. Upanje jim z misijonarjem prinašamo tudi iz Slovenije.
Janez Mesec že 27 let deluje v najrevnejši državi sveta, na Madagaskarju. Kako Malgaši preživljajo postni čas? Lani jih je po dvo-mesečni suši prizadel še požar. Upanje jim z misijonarjem prinašamo tudi iz Slovenije.
META KORENJAK: kitaristka ALENKA JANČAR: flavtistka
META KORENJAK: kitaristka ALENKA JANČAR: flavtistka
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Pirniče.
Na prvo letošnjo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Sveto Rešnje Telo v Mariboru. Mašuje župnik Francesco – Franček Bertolini. Zbor vodi Helena Štajnmec, na orgle igra Jože Vagner.
Na prvo letošnjo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Sveto Rešnje Telo v Mariboru. Mašuje župnik Francesco – Franček Bertolini. Zbor vodi Helena Štajnmec, na orgle igra Jože Vagner.
Letos mineva 40 let od smrti Matije Tomca, skladatelja, ki spada med najbolj plodovite slovenske glasbene ustvarjalce. Njegovo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerk¬vene glasbe, še bolj na področju posvetne in narodne glasbe. Največ je napisal za zbore, nekatere med njimi pa je navdahnilo tudi Jezusovo trpljenje.
Letos mineva 40 let od smrti Matije Tomca, skladatelja, ki spada med najbolj plodovite slovenske glasbene ustvarjalce. Njegovo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerk¬vene glasbe, še bolj na področju posvetne in narodne glasbe. Največ je napisal za zbore, nekatere med njimi pa je navdahnilo tudi Jezusovo trpljenje.
Nedavno je v Muslimanskem kulturnem centru Ljubljana potekal medverski zajtrk, ki so se ga na povabilo muftija Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji mag. Nevzeta Porića, udeležili predstavniki štirih največjih verskih skupnosti v Sloveniji. “Odnosi med verskimi voditelji v Sloveniji niso le formalnost, temveč tudi odraz globokega spoštovanja,” je po besedah muftija tudi osrednje sporočilo medverskega zajtrka.
Nedavno je v Muslimanskem kulturnem centru Ljubljana potekal medverski zajtrk, ki so se ga na povabilo muftija Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji mag. Nevzeta Porića, udeležili predstavniki štirih največjih verskih skupnosti v Sloveniji. “Odnosi med verskimi voditelji v Sloveniji niso le formalnost, temveč tudi odraz globokega spoštovanja,” je po besedah muftija tudi osrednje sporočilo medverskega zajtrka.
Pri graditvi železniške proge so zgradili dolg in visok most čez široko reko. Ponosni so bili na ta most in hoteli so tudi dokazati, kako trden je. Na dolg tovorni vlak so naložili tovor, dvakratno težji od vlaka. Vlak so zapeljali na most in ga pustili stati tam ves dan. Eden izmed delavcev je vprašal: »Ali hočete zrušiti novi most?« »Nikakor!« je odvrnil graditelj, »dokazati hočem, da se most tudi pod tako težo ne bo zrušil« (Zgodbe za post in veliko noč, 25). Podobno so bile skušnjave, s katerimi je hudič napadel Jezusa, dokaz njegove zvestobe Očetu. Eden največjih in najskrivnostnejših duhovnih bojev vseh časov je zapisan v opisu Kristusovih skušnjav. Satan napade Božjega Sina s tremi močnimi skušnjavami. Skušnjavec je počakal, da so bile razmere najugodnejše, da je začel z njimi skušati Jezusa. Evangelij pravi, da je »Duh odvedel Jezusa v puščavo« (Mt 4,1). Judejska puščava se razprostira med Jeruzalemom in Mrtvim morjem. Puščava je kraj skal in peska, brez rastlinja in vode ter kraj pekoče vročine. Zato še bolj poveča Jezusovo lakoto. Bil je sestradan. Pravijo, da v času daljšega posta občutek lakote izgine po treh ali štirih dneh, vendar se pozneje vrne še z veliko večjo močjo. Lakota je potreba, ki jo je v nas položil Bog, da bi zadovoljil našo potrebo po hrani. In to potrebo je izkoristil Satan za prvo skušnjavo. Satan je skušal Jezusa, da bi uporabil svojo moč in si »pričaral« hrano. Jezus se upre skušnjavi z navedkom iz Svetega pisma. Skušnjavec pa se boji Svetega pisma, Božje besede bolj kot vsega drugega. Jezus kot Sin je bil pokoren Očetu, ko je šel v puščavo. Zato je zaupal, da bo Bog poskrbel zanj. Na podoben način moramo tudi mi zaupati v Božjo previdnost, zato je Kristus v zaupanju v Očetovo skrb prvo skušnjavo zavrnil. Potem je satan odvedel Jezusa na tempelj. Dejal mu je, naj skoči z višine. Preprosto je hotel, naj Odrešenik skoči in se ubije. To bi izničilo Božji načrt odrešenja. Tudi tokrat Kristus odgovori z vrsticami iz Svetega pisma: »Ne skušaj Gospoda, svojega Boga,« (Mt 4,7) in tako zavrne drugo skušnjavo. Za tretjo skušnjavo Satan prevzame čisto drug način, da bi dosegel svoj namen. Sam navede besede Svetega pisma in tako pokaže, kako je oče laži, ki ne misli resno, ampak se samo pretvarja, igra. Nadene si masko, ko navaja Sveto pismo, a z zlobnim namenom, da bi preprečil delo odrešenja. Zavaja in laže. Toda tudi takrat mu Odrešenik odgovori z besedami Svetega pisma, da je prepovedano častiti kogar koli kakor Boga samega. Kristusov boj s skušnjavami je zgled, da se tudi mi zlu upremo v prvem trenutku in s pomočjo Božje besede.
Pri graditvi železniške proge so zgradili dolg in visok most čez široko reko. Ponosni so bili na ta most in hoteli so tudi dokazati, kako trden je. Na dolg tovorni vlak so naložili tovor, dvakratno težji od vlaka. Vlak so zapeljali na most in ga pustili stati tam ves dan. Eden izmed delavcev je vprašal: »Ali hočete zrušiti novi most?« »Nikakor!« je odvrnil graditelj, »dokazati hočem, da se most tudi pod tako težo ne bo zrušil« (Zgodbe za post in veliko noč, 25). Podobno so bile skušnjave, s katerimi je hudič napadel Jezusa, dokaz njegove zvestobe Očetu. Eden največjih in najskrivnostnejših duhovnih bojev vseh časov je zapisan v opisu Kristusovih skušnjav. Satan napade Božjega Sina s tremi močnimi skušnjavami. Skušnjavec je počakal, da so bile razmere najugodnejše, da je začel z njimi skušati Jezusa. Evangelij pravi, da je »Duh odvedel Jezusa v puščavo« (Mt 4,1). Judejska puščava se razprostira med Jeruzalemom in Mrtvim morjem. Puščava je kraj skal in peska, brez rastlinja in vode ter kraj pekoče vročine. Zato še bolj poveča Jezusovo lakoto. Bil je sestradan. Pravijo, da v času daljšega posta občutek lakote izgine po treh ali štirih dneh, vendar se pozneje vrne še z veliko večjo močjo. Lakota je potreba, ki jo je v nas položil Bog, da bi zadovoljil našo potrebo po hrani. In to potrebo je izkoristil Satan za prvo skušnjavo. Satan je skušal Jezusa, da bi uporabil svojo moč in si »pričaral« hrano. Jezus se upre skušnjavi z navedkom iz Svetega pisma. Skušnjavec pa se boji Svetega pisma, Božje besede bolj kot vsega drugega. Jezus kot Sin je bil pokoren Očetu, ko je šel v puščavo. Zato je zaupal, da bo Bog poskrbel zanj. Na podoben način moramo tudi mi zaupati v Božjo previdnost, zato je Kristus v zaupanju v Očetovo skrb prvo skušnjavo zavrnil. Potem je satan odvedel Jezusa na tempelj. Dejal mu je, naj skoči z višine. Preprosto je hotel, naj Odrešenik skoči in se ubije. To bi izničilo Božji načrt odrešenja. Tudi tokrat Kristus odgovori z vrsticami iz Svetega pisma: »Ne skušaj Gospoda, svojega Boga,« (Mt 4,7) in tako zavrne drugo skušnjavo. Za tretjo skušnjavo Satan prevzame čisto drug način, da bi dosegel svoj namen. Sam navede besede Svetega pisma in tako pokaže, kako je oče laži, ki ne misli resno, ampak se samo pretvarja, igra. Nadene si masko, ko navaja Sveto pismo, a z zlobnim namenom, da bi preprečil delo odrešenja. Zavaja in laže. Toda tudi takrat mu Odrešenik odgovori z besedami Svetega pisma, da je prepovedano častiti kogar koli kakor Boga samega. Kristusov boj s skušnjavami je zgled, da se tudi mi zlu upremo v prvem trenutku in s pomočjo Božje besede.
V začetku februarja so se menihi iz budističnega templja v Teksasu podali na pot miru. V začetku februarja so prispeli v Washington, kjer so prosili ameriški kongres, naj rojstni dan Bude prizna kot praznik miru in sočutja.
V začetku februarja so se menihi iz budističnega templja v Teksasu podali na pot miru. V začetku februarja so prispeli v Washington, kjer so prosili ameriški kongres, naj rojstni dan Bude prizna kot praznik miru in sočutja.
Ecclesia in Pohod za mir Sodelavci Svetopisemske družbe Slovenije so zasnovali poglobljen način spoznavanja božje besede, ki so ga poimenovali Ecclesia. Gre za prav posebno branje Svetega pisma v majhnem občestvu, kjer udeleženci poglobijo svojo vero, dobijo moč za služenje in oznanjevanje ter najdejo oporo v bratih in sestrah. Konec oktobra so se menihi iz budističnega templja v Teksasu podali na pot miru. V začetku februarja so prispeli v Washington, kjer so prosili ameriški kongres, naj rojstni dan Bude prizna kot praznik miru in sočutja.
Ecclesia in Pohod za mir Sodelavci Svetopisemske družbe Slovenije so zasnovali poglobljen način spoznavanja božje besede, ki so ga poimenovali Ecclesia. Gre za prav posebno branje Svetega pisma v majhnem občestvu, kjer udeleženci poglobijo svojo vero, dobijo moč za služenje in oznanjevanje ter najdejo oporo v bratih in sestrah. Konec oktobra so se menihi iz budističnega templja v Teksasu podali na pot miru. V začetku februarja so prispeli v Washington, kjer so prosili ameriški kongres, naj rojstni dan Bude prizna kot praznik miru in sočutja.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal v letih od 69 do 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tankočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. Toda kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štirje spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten,« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal v letih od 69 do 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tankočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. Toda kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štirje spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten,« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
Danes je petek. Za kristjane prvi postni petek. Tisti dan, torej, ko bo kdo pomislil: »Danes ne smem jesti mesa.« Drug pa se bo ob tem vprašal: »Zakaj že? A res ne smem?!« Vprašanje se zdi razumljivo. Radi imamo jasna pravila. Povej mi, kaj smem. Povej mi, česa ne smem. In bom opravil. Ampak post ni seznam prepovedi. Če je samo to, je precej dolgočasen. In precej prazen. To najlažje razumemo, če se pomnimo na valentinovo. Slab teden nazaj, torej ... Tudi takrat se je marsikomu v misli prikradlo podobno razpoloženje, kot tu in tam komu v današnji postni petek ... Nekakšen občutek obveznosti namreč: Nekaj moram kupiti. Pokazati moram pozornost. Če bi – ali morda celo je – kod to naredil zgolj zato, ker »mora« ... bi zanj tudi valentinovo bilo podobno prazno, kot postni petek, ko nekam moram, ali pač nečesa ne smem. Ljubezen ne razmišlja v kategorijah »moram« in »ne smem«. Ljubezen išče priložnost. Na valentinovo. Ali na postni petek. In post je lahko prav to: priložnost. Saj ne gre za meso. Saj ni Gospod Bog tisti, ki zlasti ob postnih petkih poostreno gleda na zemljo in preverja naše jedilnike. Ne … Post je priložnost. Kdor ga je že preizkusil, ve, da se pri odrekanju zgodi nekaj zanimivega ... Ali pa prebujajočega ... Hitro namreč začutim, kako zelo sem navezan. Kako težko je nekaj izpustiti. To pa je kaj slabo znamenje za mojo svobodo ... Za tisto razsežnost moje biti, zaradi katere se zdim samemu sebi najbolj človek. Če se bom danes nečemu odrekel, naj to ne bo zato, ker »ne smem«. Naj bo zato, ker želim Nekoga postaviti pred sebe. In ker želim srce narediti malo bolj svobodno. Post brez ljubezni je dieta. Post z ljubeznijo pa lahko postane odnos. In začetek procesa globljega samospoznanja. In prvi korak v večjo svobodo. Najlepše reči, ki jih naredimo v življenju, niso tiste, ki jih moramo ... ali tiste, za katere se spodobo, da jih naredimo ... Najlepše reči so tiste, ki jih naredimo, ker jih želimo narediti. Tiste, v katere ujamemo košček svojega srca. Lep in uspešen ... predvsem pa – osvobojen – dan nam vsem želim.
Danes je petek. Za kristjane prvi postni petek. Tisti dan, torej, ko bo kdo pomislil: »Danes ne smem jesti mesa.« Drug pa se bo ob tem vprašal: »Zakaj že? A res ne smem?!« Vprašanje se zdi razumljivo. Radi imamo jasna pravila. Povej mi, kaj smem. Povej mi, česa ne smem. In bom opravil. Ampak post ni seznam prepovedi. Če je samo to, je precej dolgočasen. In precej prazen. To najlažje razumemo, če se pomnimo na valentinovo. Slab teden nazaj, torej ... Tudi takrat se je marsikomu v misli prikradlo podobno razpoloženje, kot tu in tam komu v današnji postni petek ... Nekakšen občutek obveznosti namreč: Nekaj moram kupiti. Pokazati moram pozornost. Če bi – ali morda celo je – kod to naredil zgolj zato, ker »mora« ... bi zanj tudi valentinovo bilo podobno prazno, kot postni petek, ko nekam moram, ali pač nečesa ne smem. Ljubezen ne razmišlja v kategorijah »moram« in »ne smem«. Ljubezen išče priložnost. Na valentinovo. Ali na postni petek. In post je lahko prav to: priložnost. Saj ne gre za meso. Saj ni Gospod Bog tisti, ki zlasti ob postnih petkih poostreno gleda na zemljo in preverja naše jedilnike. Ne … Post je priložnost. Kdor ga je že preizkusil, ve, da se pri odrekanju zgodi nekaj zanimivega ... Ali pa prebujajočega ... Hitro namreč začutim, kako zelo sem navezan. Kako težko je nekaj izpustiti. To pa je kaj slabo znamenje za mojo svobodo ... Za tisto razsežnost moje biti, zaradi katere se zdim samemu sebi najbolj človek. Če se bom danes nečemu odrekel, naj to ne bo zato, ker »ne smem«. Naj bo zato, ker želim Nekoga postaviti pred sebe. In ker želim srce narediti malo bolj svobodno. Post brez ljubezni je dieta. Post z ljubeznijo pa lahko postane odnos. In začetek procesa globljega samospoznanja. In prvi korak v večjo svobodo. Najlepše reči, ki jih naredimo v življenju, niso tiste, ki jih moramo ... ali tiste, za katere se spodobo, da jih naredimo ... Najlepše reči so tiste, ki jih naredimo, ker jih želimo narediti. Tiste, v katere ujamemo košček svojega srca. Lep in uspešen ... predvsem pa – osvobojen – dan nam vsem želim.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, Vzvišeni Bog v Kur’anu pravi: »O, verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi se ogibali greha.« Post je obveznost muslimanov v mesecu ramazanu, v katerem se je začelo razodevanje Kur’ana. Postimo se, da bi očistili svojo dušo, pa tudi svoje telo, da bi se pripravili sprejeti to, kar je sveto in trajno. Čistost je osrednji pojem vsake pobožnosti. V krščanskem razumevanju je morala biti Marija čista – devica, da bi sprejela in svetu podarila Božjo besedo, Jezusa, naj je mir z njim. Podobno je bilo z Mohamedom, naj je mir z njim. Bil je nepismen in čist od človeškega znanja ter kot tak sprejel Božjo besedo – Kur’an. Duša vernika je kot posoda, v katero se kakor voda vlivajo milost, moč in svetloba Božje besede. Le čista posoda lahko ohrani čistost vode, ki se vanjo vlije. Voda v nečisti posodi res ne izgubi vseh svojih pozitivnih lastnosti, vendar izgubi tisto izvirno, najpomembnejše bistvo, od katerega bodo imeli korist vsi ljudje. Post nas tudi uči ceniti darove, ki jih zaradi lagodnega življenja jemljemo za samoumevne. Za nas so kozarec vode, grižljaj hrane in preprost dih življenja samoumevni. Post nas spominja na skupnost, iftarje oziroma večerje, s katerimi prekinemo post, ter trenutke deljenja in sodelovanja. Ko so poslanca Mohameda, naj je mir z njim, vprašali, katera hrana mu je najljubša, je poslanec odgovoril, da je to tista, ki jo uživa največ ljudi. Tako nas je opomnil, da je vrednost hrane, ki jo jemo skupaj, večja od tiste, ki jo jemo sami. Ramazan je čas samorefleksije. Kdor spozna sebe, bo spoznal tudi svojega Gospodarja. Post nas vabi, da pogledamo, v kakšnem stanju je naša duša in koliko dopušča, da Božja beseda v njej traja in prinaša dobro. Muslimanom ter muslimankam v Republiki Sloveniji in širše želim, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, Vzvišeni Bog v Kur’anu pravi: »O, verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi se ogibali greha.« Post je obveznost muslimanov v mesecu ramazanu, v katerem se je začelo razodevanje Kur’ana. Postimo se, da bi očistili svojo dušo, pa tudi svoje telo, da bi se pripravili sprejeti to, kar je sveto in trajno. Čistost je osrednji pojem vsake pobožnosti. V krščanskem razumevanju je morala biti Marija čista – devica, da bi sprejela in svetu podarila Božjo besedo, Jezusa, naj je mir z njim. Podobno je bilo z Mohamedom, naj je mir z njim. Bil je nepismen in čist od človeškega znanja ter kot tak sprejel Božjo besedo – Kur’an. Duša vernika je kot posoda, v katero se kakor voda vlivajo milost, moč in svetloba Božje besede. Le čista posoda lahko ohrani čistost vode, ki se vanjo vlije. Voda v nečisti posodi res ne izgubi vseh svojih pozitivnih lastnosti, vendar izgubi tisto izvirno, najpomembnejše bistvo, od katerega bodo imeli korist vsi ljudje. Post nas tudi uči ceniti darove, ki jih zaradi lagodnega življenja jemljemo za samoumevne. Za nas so kozarec vode, grižljaj hrane in preprost dih življenja samoumevni. Post nas spominja na skupnost, iftarje oziroma večerje, s katerimi prekinemo post, ter trenutke deljenja in sodelovanja. Ko so poslanca Mohameda, naj je mir z njim, vprašali, katera hrana mu je najljubša, je poslanec odgovoril, da je to tista, ki jo uživa največ ljudi. Tako nas je opomnil, da je vrednost hrane, ki jo jemo skupaj, večja od tiste, ki jo jemo sami. Ramazan je čas samorefleksije. Kdor spozna sebe, bo spoznal tudi svojega Gospodarja. Post nas vabi, da pogledamo, v kakšnem stanju je naša duša in koliko dopušča, da Božja beseda v njej traja in prinaša dobro. Muslimanom ter muslimankam v Republiki Sloveniji in širše želim, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju.
Kako predpustni in pustni čas razkrivata duhovne plasti slovenskega prostora? Ali lahko v mitih, simbolih in običajih opazimo sledi starodavnih verovanj in ali se ob tem spreminja tudi naš pogled na svet in sveto? Prisedite, prisluhnite …
Kako predpustni in pustni čas razkrivata duhovne plasti slovenskega prostora? Ali lahko v mitih, simbolih in običajih opazimo sledi starodavnih verovanj in ali se ob tem spreminja tudi naš pogled na svet in sveto? Prisedite, prisluhnite …
Nedavno je v Muslimanskem kulturnem centru Ljubljana potekal medverski zajtrk, ki so se ga na povabilo muftija Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji mag. Nevzeta Porića, udeležili predstavniki štirih največjih verskih skupnosti v Sloveniji. “Odnosi med verskimi voditelji v Sloveniji niso le formalnost, temveč tudi odraz globokega spoštovanja,” je po besedah muftija tudi osrednje sporočilo medverskega zajtrka. Islamska skupnost v Republiki Sloveniji sicer v teh dneh vstopa v postni mesec ramazan, ki se bo zaključil v četrtek, 19. marca s sončnim zahodom. Prvi dan ramazanskega bajrama bo v petek, 20. marca, letošnji ramazan pa ima 29 dni. Foto: Bobo
Nedavno je v Muslimanskem kulturnem centru Ljubljana potekal medverski zajtrk, ki so se ga na povabilo muftija Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji mag. Nevzeta Porića, udeležili predstavniki štirih največjih verskih skupnosti v Sloveniji. “Odnosi med verskimi voditelji v Sloveniji niso le formalnost, temveč tudi odraz globokega spoštovanja,” je po besedah muftija tudi osrednje sporočilo medverskega zajtrka. Islamska skupnost v Republiki Sloveniji sicer v teh dneh vstopa v postni mesec ramazan, ki se bo zaključil v četrtek, 19. marca s sončnim zahodom. Prvi dan ramazanskega bajrama bo v petek, 20. marca, letošnji ramazan pa ima 29 dni. Foto: Bobo
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Z današnjo pepelnično sredo začenjamo postni čas. Kot zunanje znamenje kristjani zaznamujemo svoje čelo z znamenjem križa iz pepela oljčnih vejic cvetne nedelje. Judje so Kristusa najprej sprejeli kot kralja. Prav ista množica, ki je na cvetno nedeljo kričala 'Hozana', je čez pet dni kričala 'Križaj ga'. Tudi sami smo pogosto nad dobrim navdušeni, a ta vzhičenost hitro zbledi. Zato tudi mi potrebujemo vajo, ki bi podaljšala slavje veselja nad Kristusom kot kraljem dobrega, ljubezni in usmiljenja. Post je vaja v očiščenju in iskanju notranjih moči, da ohranimo sveto hrepenenje po veselem oznanilu. Spokorne prakse, kot so molitev, post in miloščina, Cerkev priporoča za utrditev hrepenenja po dobrem. Kljub temu da bomo čela hitro očistili pepela, nam prav postni čas služi v prvi vrsti za očiščenje notranjih hrepenenj – biti v polnosti Kristusov. Kot je Jezus v puščavi očistil svoja hrepenenja strasti poželenja, oblasti in moči, smo k temu povabljeni tudi mi. »Celotno krščansko življenje,« je rekel sv. Avguštin, »je vaja svetega hrepenenja.« Ne pravi, da moramo izničiti svoje vsakdanje, človeške želje, ampak da jih moramo povzdigniti in očistiti. Naše želje so preveč omejene, če iščemo izpolnitev le v tem, kar nam ponuja ta svet v obliki minljivih zadovoljstev, toda Bog želi, da imamo veliko več – samega sebe. Med postom ne zatiramo hrepenenja, ampak ga usmerimo k višjim željam, kar nas vodi do Boga in sočloveka. V današnjem evangeliju Jezus razkriva pot do tega: molitev, post in miloščina - klasične postne prakse. Post je danes vedno bolj zapleten, saj imamo vsega dovolj. Čeprav bi vsekakor morali uživati v hrani in prijetnem druženju, ki pogosto spremlja dober obrok, bi morali najti tudi prostor za post. Cilj krščanskega posta ni imeti vitko telo, na katerega bi bili ponosni. Nekateri svetniki so bili precej obilni, drugi pa so bili pravi okostnjaki, vendar so imeli nekaj skupnega: prostovoljno so se postili, da bi okrepili svojo željo po Bogu in povezanosti z bližnjimi. Postni čas je tudi primeren čas, da se znebimo zagledanosti vase in vidimo potrebe drugih. Z malo poguma bi lahko naredili več za pomoč tem potrebnim. Z miloščino posnemamo Božjo radodarnost do nas in z molitvijo utrjujemo to povezanost z Jezusom. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog želi vsakega od vas napolniti z dobrim; zato izločite slabo! Če vas želi napolniti z medom, vi pa ste polni kislega vina, kam naj damo med? Posodo je treba izprazniti in očistiti.« Hrepenenje spodbujamo s postom, ga hranimo z miloščino in krepimo z molitvijo. To so tri poti postnega časa, po kateri vam želim uspešno polnjenje življenja s človeka vrednim hrepenenjem.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Z današnjo pepelnično sredo začenjamo postni čas. Kot zunanje znamenje kristjani zaznamujemo svoje čelo z znamenjem križa iz pepela oljčnih vejic cvetne nedelje. Judje so Kristusa najprej sprejeli kot kralja. Prav ista množica, ki je na cvetno nedeljo kričala 'Hozana', je čez pet dni kričala 'Križaj ga'. Tudi sami smo pogosto nad dobrim navdušeni, a ta vzhičenost hitro zbledi. Zato tudi mi potrebujemo vajo, ki bi podaljšala slavje veselja nad Kristusom kot kraljem dobrega, ljubezni in usmiljenja. Post je vaja v očiščenju in iskanju notranjih moči, da ohranimo sveto hrepenenje po veselem oznanilu. Spokorne prakse, kot so molitev, post in miloščina, Cerkev priporoča za utrditev hrepenenja po dobrem. Kljub temu da bomo čela hitro očistili pepela, nam prav postni čas služi v prvi vrsti za očiščenje notranjih hrepenenj – biti v polnosti Kristusov. Kot je Jezus v puščavi očistil svoja hrepenenja strasti poželenja, oblasti in moči, smo k temu povabljeni tudi mi. »Celotno krščansko življenje,« je rekel sv. Avguštin, »je vaja svetega hrepenenja.« Ne pravi, da moramo izničiti svoje vsakdanje, človeške želje, ampak da jih moramo povzdigniti in očistiti. Naše želje so preveč omejene, če iščemo izpolnitev le v tem, kar nam ponuja ta svet v obliki minljivih zadovoljstev, toda Bog želi, da imamo veliko več – samega sebe. Med postom ne zatiramo hrepenenja, ampak ga usmerimo k višjim željam, kar nas vodi do Boga in sočloveka. V današnjem evangeliju Jezus razkriva pot do tega: molitev, post in miloščina - klasične postne prakse. Post je danes vedno bolj zapleten, saj imamo vsega dovolj. Čeprav bi vsekakor morali uživati v hrani in prijetnem druženju, ki pogosto spremlja dober obrok, bi morali najti tudi prostor za post. Cilj krščanskega posta ni imeti vitko telo, na katerega bi bili ponosni. Nekateri svetniki so bili precej obilni, drugi pa so bili pravi okostnjaki, vendar so imeli nekaj skupnega: prostovoljno so se postili, da bi okrepili svojo željo po Bogu in povezanosti z bližnjimi. Postni čas je tudi primeren čas, da se znebimo zagledanosti vase in vidimo potrebe drugih. Z malo poguma bi lahko naredili več za pomoč tem potrebnim. Z miloščino posnemamo Božjo radodarnost do nas in z molitvijo utrjujemo to povezanost z Jezusom. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog želi vsakega od vas napolniti z dobrim; zato izločite slabo! Če vas želi napolniti z medom, vi pa ste polni kislega vina, kam naj damo med? Posodo je treba izprazniti in očistiti.« Hrepenenje spodbujamo s postom, ga hranimo z miloščino in krepimo z molitvijo. To so tri poti postnega časa, po kateri vam želim uspešno polnjenje življenja s človeka vrednim hrepenenjem.
Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrata dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu starejših, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi prek njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni ne vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, česar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala samo sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni.
Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrata dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu starejših, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi prek njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni ne vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, česar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala samo sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni.
Čeprav je bil češkega rodu, je pomembno vplival na razvoj slovenske sakralne glasbe. Večino življenja je preživel v Ljubljani, kjer je deloval kot regens chori in organist ljubljanske stolnice, urejal je revijo Cerkveni glasbenik, ustanovil je tudi orglarsko šolo Cecilijinega društva, ki jo vodil od leta 1877 do leta 1908 in v njej vzgojil veliko število slovenskih organistov. Je tudi avtor opere Gorenjski slavček, ki velja za prvo slovensko opero.
Čeprav je bil češkega rodu, je pomembno vplival na razvoj slovenske sakralne glasbe. Večino življenja je preživel v Ljubljani, kjer je deloval kot regens chori in organist ljubljanske stolnice, urejal je revijo Cerkveni glasbenik, ustanovil je tudi orglarsko šolo Cecilijinega društva, ki jo vodil od leta 1877 do leta 1908 in v njej vzgojil veliko število slovenskih organistov. Je tudi avtor opere Gorenjski slavček, ki velja za prvo slovensko opero.
Sinodalna pot v Katoliški cerkvi je v izvedbeni fazi 2025-2028, ta pa je usmerjena v poglobitev občestva, k temu da Cerkev postane skupnost poslušanja in tudi dialoga. Papež Leon XIV. vabi, naj Cerkev ostane »misijonarska, Cerkev, ki gradi mostove. Sinoda o sinodalnosti, ki jo je papež Frančišek začel leta 2021, je večletni svetovni podvig. Decembra lani je bilo tudi vseslovensko srečanje Ogenj upanja, ki je eden od korakov izvedbene faze sinode o sinodalnosti v Sloveniji. Gostje v oddaji so bili sestra Marjeta Pija Cevc, dr. Igor Bahovec in Matej Cepin.
Sinodalna pot v Katoliški cerkvi je v izvedbeni fazi 2025-2028, ta pa je usmerjena v poglobitev občestva, k temu da Cerkev postane skupnost poslušanja in tudi dialoga. Papež Leon XIV. vabi, naj Cerkev ostane »misijonarska, Cerkev, ki gradi mostove. Sinoda o sinodalnosti, ki jo je papež Frančišek začel leta 2021, je večletni svetovni podvig. Decembra lani je bilo tudi vseslovensko srečanje Ogenj upanja, ki je eden od korakov izvedbene faze sinode o sinodalnosti v Sloveniji. Gostje v oddaji so bili sestra Marjeta Pija Cevc, dr. Igor Bahovec in Matej Cepin.
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (1928 - 2021) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (1928 - 2021) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
22. februarja bodo po župnijah Katoliške cerkve v Sloveniji volili nove člane pastoralnih svetov, ponekod pa tudi gospodarskih svetov. Posvetovalna in delovana telesa pomagajo župniku pri vodenju župnije.
22. februarja bodo po župnijah Katoliške cerkve v Sloveniji volili nove člane pastoralnih svetov, ponekod pa tudi gospodarskih svetov. Posvetovalna in delovana telesa pomagajo župniku pri vodenju župnije.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
Duhovna oskrba bolnika je postala sestavni del celostne oskrbe, zdravstveno osebje še posebej poudarja njen pomen v paliativni medicini. Dostop do duhovnika je vedno omogočen, zdravstveno osebje ga pogosto spodbuja.
Duhovna oskrba bolnika je postala sestavni del celostne oskrbe, zdravstveno osebje še posebej poudarja njen pomen v paliativni medicini. Dostop do duhovnika je vedno omogočen, zdravstveno osebje ga pogosto spodbuja.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.
Ob 34. svetovnem dnevu bolnikov, na god Lurške Matere Božje, bomo v oddaji razmišljali o trpljenju, ki ga povzroča bolezen. Ustavili se bomo ob zakramentu bolniškega maziljenja, s katerim Cerkev prihaja bolnikom naproti ter jim prinaša tolažbo, moč in upanje. Pogledali bomo, zakaj imajo bolniki in njihovo trpljenje posebno mesto v Cerkvi ter kako tesno sta povezana trpljenje in ljubezen.