Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Svetopisemska družba Slovenije je izdala knjigo »Družinsko Sveto pismo – 100 korakov«. Z ustvarjalnim pristopom vabi k branju in preučevanju Svetega pisma v družini.
Svetopisemska družba Slovenije je izdala knjigo »Družinsko Sveto pismo – 100 korakov«. Z ustvarjalnim pristopom vabi k branju in preučevanju Svetega pisma v družini.
Muslimanski kulturni center Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji je izdal knjigo z naslovom »Muhammed: Življenje Božjega Poslanca na podlagi najstarejših virov«. Delo je izpod peresa sufijskega misleca Martina Lingsa in ima posebno vrednost za razumevanje islama v slovenskem prostoru.
Muslimanski kulturni center Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji je izdal knjigo z naslovom »Muhammed: Življenje Božjega Poslanca na podlagi najstarejših virov«. Delo je izpod peresa sufijskega misleca Martina Lingsa in ima posebno vrednost za razumevanje islama v slovenskem prostoru.
Svetopisemska družba Slovenije je izdala knjigo »Družinsko Sveto pismo – 100 korakov«. Z ustvarjalnim pristopom vabi k branju in preučevanju Svetega pisma v družini. Muslimanski kulturni center Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji je izdal knjigo z naslovom »Muhammed: Življenje Božjega Poslanca na podlagi najstarejših virov«. Delo je izpod peresa sufijskega misleca Martina Lingsa in ima posebno vrednost za razumevanje islama v slovenskem prostoru.
Svetopisemska družba Slovenije je izdala knjigo »Družinsko Sveto pismo – 100 korakov«. Z ustvarjalnim pristopom vabi k branju in preučevanju Svetega pisma v družini. Muslimanski kulturni center Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji je izdal knjigo z naslovom »Muhammed: Življenje Božjega Poslanca na podlagi najstarejših virov«. Delo je izpod peresa sufijskega misleca Martina Lingsa in ima posebno vrednost za razumevanje islama v slovenskem prostoru.
Kot otrok sem rad igral tetris.. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje kot je šlo, bolj je rasla tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila takšne čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v moji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršenkoli je že blok in kakorkoli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomni, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam potrebno čakati, da pride kaj boljšega ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, kreativnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le bolj prožni glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
Kot otrok sem rad igral tetris.. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje kot je šlo, bolj je rasla tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila takšne čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v moji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršenkoli je že blok in kakorkoli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomni, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam potrebno čakati, da pride kaj boljšega ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, kreativnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le bolj prožni glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje takole: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«) in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najznamenitejših opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem stotisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«
V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje takole: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«) in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najznamenitejših opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem stotisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«
Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko stran, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru.Toda moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja katerega koli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili v zgodovini predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so zato komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.
Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko stran, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru.Toda moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja katerega koli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili v zgodovini predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so zato komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.
Ste že kdaj izkusili hudo žejo? Takšno, da se ti jezik suši in se ti megli pred očmi, tako da bi vse na svetu dal za kozarec vode? Ali pa ste v kakšni zatohli sobi občutili pomanjkanje zraka? V času covida je marsikoga doletela takšna preizkušnja. Na tak način je neki puščavski duhovni oče preizkusil svojega učenca. Popeljal ga je v vodo in mu glavo tiščal pod gladino, da se je ta boril in se rešil vseh drugih želja, razen ene: da bi prišel do zraka. Toda puščavski oče ga je na temelju te izkušnje popeljal naprej, v globino duše in resničnega hrepenenja, ki ga Puškin v svoji pesmi Prerok takole predstavi: »Od žeje v duši komaj živ, po mračni blodil sem puščavi, kar serafin šesterokril se na križpotju mi pojavi.« Človek je sam v sebi bitje žeje, hrepenenja, odprtosti, iskanja. V nas je nekakšen nemir srca, kot je to stanje poimenoval sveti Avguštin. S to duhovno žejo se rodimo in umremo, del nas je, del naše identitete. Lačni in žejni smo, a ne le tega sveta, s katerim se hranimo, da nas nekaj časa ohranja pri življenju. Naša duhovna žeja je bivanjska. Celotno človeško bitje se želi odžejati, najti smisel svojega obstoja, občutiti gotovost in dobiti odgovore na številna zapletena vprašanja. Miselnost, ki danes prevladuje v svetu, se v prvi vrsti upira tej duhovni žeji. Človeka želi prepričati, da je to hrepenenje le privid, da ni resnično, zato ga je treba utišati, ga zavrniti, se mu upreti. Da, nekateri menijo, da človek postane zares človek šele, ko v sebi potepta ta »krik po drugem« in si z golo svobodo, ki si jo je priboril, privošči vse, kar mu pride na pamet. Tako z maliki tega sveta nekako zapolni to praznino, a prave sreče ne občuti. Krščanska veroizpoved pa na začetek vsega postavi Boga Očeta. Ta je v svojem Sinu vse ustvaril in človeku vdahnil nekaj svojega, svojega Duha. On je ta žeja, to hrepenenje, ki v nas kliče: Abba, Oče! Ta žeja je torej nekaj najbolj svetega, saj nas spominja in vabi k božanskemu dostojanstvu, kar je naša najgloblja poklicanost. Je od Boga v srce položeno vseživljenjsko hrepenenje po odnosu, po: ne biti sam, ampak biti del, pripadati nekomu, biti Božji. Vsak pristen, svobodno-ljubeči odnos na tem svetu je odsev in pot do tistega izpolnjujočega odnosa z Bogom, v katerem se to naše hrepenenje poteši, kjer končno najdemo sami sebe. Na več načinov nam Bog pošilja takšne »serafine«, ki nam osvetljujejo to pot. Ne bojmo se jih videti in sprejeti. Ne bojmo se v vsaki žeji in lakoti prepoznati duhovne žeje. Popeljala nas bo naprej, k resničnemu odgovoru, ki ga je zapisal sveti Avguštin: Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril zase, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.
Ste že kdaj izkusili hudo žejo? Takšno, da se ti jezik suši in se ti megli pred očmi, tako da bi vse na svetu dal za kozarec vode? Ali pa ste v kakšni zatohli sobi občutili pomanjkanje zraka? V času covida je marsikoga doletela takšna preizkušnja. Na tak način je neki puščavski duhovni oče preizkusil svojega učenca. Popeljal ga je v vodo in mu glavo tiščal pod gladino, da se je ta boril in se rešil vseh drugih želja, razen ene: da bi prišel do zraka. Toda puščavski oče ga je na temelju te izkušnje popeljal naprej, v globino duše in resničnega hrepenenja, ki ga Puškin v svoji pesmi Prerok takole predstavi: »Od žeje v duši komaj živ, po mračni blodil sem puščavi, kar serafin šesterokril se na križpotju mi pojavi.« Človek je sam v sebi bitje žeje, hrepenenja, odprtosti, iskanja. V nas je nekakšen nemir srca, kot je to stanje poimenoval sveti Avguštin. S to duhovno žejo se rodimo in umremo, del nas je, del naše identitete. Lačni in žejni smo, a ne le tega sveta, s katerim se hranimo, da nas nekaj časa ohranja pri življenju. Naša duhovna žeja je bivanjska. Celotno človeško bitje se želi odžejati, najti smisel svojega obstoja, občutiti gotovost in dobiti odgovore na številna zapletena vprašanja. Miselnost, ki danes prevladuje v svetu, se v prvi vrsti upira tej duhovni žeji. Človeka želi prepričati, da je to hrepenenje le privid, da ni resnično, zato ga je treba utišati, ga zavrniti, se mu upreti. Da, nekateri menijo, da človek postane zares človek šele, ko v sebi potepta ta »krik po drugem« in si z golo svobodo, ki si jo je priboril, privošči vse, kar mu pride na pamet. Tako z maliki tega sveta nekako zapolni to praznino, a prave sreče ne občuti. Krščanska veroizpoved pa na začetek vsega postavi Boga Očeta. Ta je v svojem Sinu vse ustvaril in človeku vdahnil nekaj svojega, svojega Duha. On je ta žeja, to hrepenenje, ki v nas kliče: Abba, Oče! Ta žeja je torej nekaj najbolj svetega, saj nas spominja in vabi k božanskemu dostojanstvu, kar je naša najgloblja poklicanost. Je od Boga v srce položeno vseživljenjsko hrepenenje po odnosu, po: ne biti sam, ampak biti del, pripadati nekomu, biti Božji. Vsak pristen, svobodno-ljubeči odnos na tem svetu je odsev in pot do tistega izpolnjujočega odnosa z Bogom, v katerem se to naše hrepenenje poteši, kjer končno najdemo sami sebe. Na več načinov nam Bog pošilja takšne »serafine«, ki nam osvetljujejo to pot. Ne bojmo se jih videti in sprejeti. Ne bojmo se v vsaki žeji in lakoti prepoznati duhovne žeje. Popeljala nas bo naprej, k resničnemu odgovoru, ki ga je zapisal sveti Avguštin: Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril zase, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po prenosnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila tako pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo taka pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo, in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi spodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po prenosnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila tako pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo taka pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo, in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi spodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o starosti. Do starih soljudi bi se morali vesti spoštljivo in ljubeče, ne pa jih obravnavati kot breme, kot iztrošene posameznike.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o starosti. Do starih soljudi bi se morali vesti spoštljivo in ljubeče, ne pa jih obravnavati kot breme, kot iztrošene posameznike.
Sredi novembra so v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico priredili mednarodni simpozij ob 800-letnici prihoda Frančiškovih manjših bratov v Gorico – in s tem tudi na slovensko ozemlje. Simpozij je ponudil priložnost za pregled najpomembnejših etap v stoletjih delovanja različnih frančiškovskih redov – pa tudi za vprašanje o izzivih, s katerimi se spopadajo redovniki danes. O tem v tokratni oddaji Sedmi dan. foto: Tamino Petelinšek
Sredi novembra so v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico priredili mednarodni simpozij ob 800-letnici prihoda Frančiškovih manjših bratov v Gorico – in s tem tudi na slovensko ozemlje. Simpozij je ponudil priložnost za pregled najpomembnejših etap v stoletjih delovanja različnih frančiškovskih redov – pa tudi za vprašanje o izzivih, s katerimi se spopadajo redovniki danes. O tem v tokratni oddaji Sedmi dan. foto: Tamino Petelinšek
Ob začetku tedna Karitas bomo pozornost namenili Slovenski Karitas, ki letos praznuje 35 let delovanja. V tem času je postala ena največjih humanitarnih organizacij pri nas, njen temelj pa so številni dobrotniki in prostovoljci. Karitas želi tudi v prihodnje ostati glas ljudi v stiski in izražati ljubečo skrb Cerkve za človeka. Vabljeni v našo družbo.
Ob začetku tedna Karitas bomo pozornost namenili Slovenski Karitas, ki letos praznuje 35 let delovanja. V tem času je postala ena največjih humanitarnih organizacij pri nas, njen temelj pa so številni dobrotniki in prostovoljci. Karitas želi tudi v prihodnje ostati glas ljudi v stiski in izražati ljubečo skrb Cerkve za človeka. Vabljeni v našo družbo.
V dekaniji Kranj je od 8. septembra lani potekal misijon. Njegov namen je bil, da bi se katoličani v 19-ih župnijah podali na pot srečanja s Kristusom in ga tudi oddaljenim oznanjali kot naše upanje. Sklenili so ga v nedeljo, 23. novembra pri Mariji Pomagaj na Brezjah, v želji, da bi bilo takih dogodkov še veliko.
V dekaniji Kranj je od 8. septembra lani potekal misijon. Njegov namen je bil, da bi se katoličani v 19-ih župnijah podali na pot srečanja s Kristusom in ga tudi oddaljenim oznanjali kot naše upanje. Sklenili so ga v nedeljo, 23. novembra pri Mariji Pomagaj na Brezjah, v želji, da bi bilo takih dogodkov še veliko.
Nadškofijska karitas Maribor je v 35-ih letih delovanja razdelila več kot 28 milijonov evrov pomoči, okoli deset tisoč ton hrane in pomagala pri 900 tisoč prošnjah za pomoč. 1350 prostovoljcev letno opravi kar 150 tisoč ur prostovoljnega dela. Mreža Nadškofijske karitas Maribor danes povezuje 93 župnijskih karitas ter številne druge ustanove in programe.
Nadškofijska karitas Maribor je v 35-ih letih delovanja razdelila več kot 28 milijonov evrov pomoči, okoli deset tisoč ton hrane in pomagala pri 900 tisoč prošnjah za pomoč. 1350 prostovoljcev letno opravi kar 150 tisoč ur prostovoljnega dela. Mreža Nadškofijske karitas Maribor danes povezuje 93 župnijskih karitas ter številne druge ustanove in programe.
Slovenska karitas že 35 let uteleša dobrodelnost. Od leta 1990 je po obsegu izvedenih humanitarnih programov doma in po svetu postala ena izmed večjih humanitarnih organizacij v Sloveniji. Njeno bogastvo so številni dobrotniki in prizadevni prostovoljci. Kot so zapisali v strateškem načrtu, se želi Karitas v skladu s svojo identiteto, poslanstvom in zgledom papeža Frančiška po 35 letih dela še naprej truditi, da bo: »ljubeča skrb Cerkve za ljudi v stiski, glas revnih in izključenih v družbi ter v službi človekovega dostojanstva.«
Slovenska karitas že 35 let uteleša dobrodelnost. Od leta 1990 je po obsegu izvedenih humanitarnih programov doma in po svetu postala ena izmed večjih humanitarnih organizacij v Sloveniji. Njeno bogastvo so številni dobrotniki in prizadevni prostovoljci. Kot so zapisali v strateškem načrtu, se želi Karitas v skladu s svojo identiteto, poslanstvom in zgledom papeža Frančiška po 35 letih dela še naprej truditi, da bo: »ljubeča skrb Cerkve za ljudi v stiski, glas revnih in izključenih v družbi ter v službi človekovega dostojanstva.«
Ob jubileju ubogih je papež Leon XIV. daroval mašo v baziliki sv. Petra. V pridigi je poudaril, da v svetu obstaja več oblik revščine, poleg materialne tudi moralna in duhovna, ki pogosto prizadeneta predvsem mlade. Praznovanje jubileja ubogih se je nadaljevalo v dvorani Pavla VI., kjer se je papež Leon XIV. udeležil kosila z ubogimi.
Ob jubileju ubogih je papež Leon XIV. daroval mašo v baziliki sv. Petra. V pridigi je poudaril, da v svetu obstaja več oblik revščine, poleg materialne tudi moralna in duhovna, ki pogosto prizadeneta predvsem mlade. Praznovanje jubileja ubogih se je nadaljevalo v dvorani Pavla VI., kjer se je papež Leon XIV. udeležil kosila z ubogimi.
Kristjani so že v najzgodnejših veroizpovedih priznavali Kristusa za Kralja vesoljstva. S slovesnim praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva se v Katoliški cerkvi tudi sklene cerkveno leto.
Kristjani so že v najzgodnejših veroizpovedih priznavali Kristusa za Kralja vesoljstva. S slovesnim praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva se v Katoliški cerkvi tudi sklene cerkveno leto.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Na praznično nedeljo Kristusa kralja vesoljstva bomo neposredno prenašali sveto mašo iz cerkve Svetega križa v Rogaški Slatini. Maševal bo župnik Jože Vehovar. Zbor bo vodila Tanja Pirš, na orgle bo igrala Jelka Belcer.
Na praznično nedeljo Kristusa kralja vesoljstva bomo neposredno prenašali sveto mašo iz cerkve Svetega križa v Rogaški Slatini. Maševal bo župnik Jože Vehovar. Zbor bo vodila Tanja Pirš, na orgle bo igrala Jelka Belcer.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice glasbenikov, še posebej tistih, ki se ukvarjajo s sakralno glasbo, smo v studio povabili uršulinsko redovnico in vsestransko glasbenico – skladateljico, organistko in glasbeno pedagoginjo – s. Diano Novak. O svojem glasbenem delovanju in življenju se bo ob izbrani glasbi pogovarjala z glasbeno urednico Polono Gantar.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice glasbenikov, še posebej tistih, ki se ukvarjajo s sakralno glasbo, smo v studio povabili uršulinsko redovnico in vsestransko glasbenico – skladateljico, organistko in glasbeno pedagoginjo – s. Diano Novak. O svojem glasbenem delovanju in življenju se bo ob izbrani glasbi pogovarjala z glasbeno urednico Polono Gantar.
Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša.
Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša.
Prijatelj, ki je politično precej angažiran, morda bolj čustveno kot aktivno, je bil po nekih volitvah čisto preč, ker njegova politična opcija ni zmagala. Svoje razočaranje je skušal tolažiti tudi tako, da je temu in onemu potarnal in potožil, kako težko mu je. »Si moreš misliti,« mi je rekel, »spet smo izgubili, in to katastrofalno.« Razumel sem njegovo prizadetost in razočaranje, nisem ga pa želel v tem pustiti, zato sem ga izzval: »Jaz pa mislim, da smo zmagali.« Ta moja izjava ga je kar pognala v zrak: »Kako zmagali? Ja koga si pa ti volil?!« »Koga sem jaz volil, je moja osebna stvar, ampak jaz vem, da smo zmagali.« Prijatelj je bil čisto zmeden, zato sem pohitel z razlago: »Glej: Jezus Kristus je vstal od mrtvih, zato pravim, da smo zmagali. Vladarji in oblastniki se vso zgodovino menjavajo, Kristus pa je nadvladal in premagal smrt s tem, ko ga je Oče obudil od mrtvih in je torej zmagal nad smrtjo. Ta ali ona ali kakšna druga politična opcija bo toliko in toliko časa na oblasti, ampak večno oblast ima Kristus, ki kraljuje nad vsem.« Lahko si samo predstavljate, da je razočarani prijatelj zavil z očmi; na eni strani ga je še vedno grizel volilni poraz, na drugi pa se ni želel spustiti v razpravo in debato o Kristusovem kraljevanju nad vsem. Na današnjo nedeljo, ki je zadnja v cerkvenem letu, se spominjamo prav tega: da je Jezus Kristus – kralj vesolja. Ne mesijanski politični voditelj, kakršnega so pričakovali Judje; niti ne suveren monarh ali voditelj zmagovite politične opcije. Je preprosto nad vsem tem. Ko bodo vse oblike oblasti in politične moči prešle, bo on še vedno vladal, saj njegovo vladanje ne temelji na moči in oblastnem obvladovanju, ampak v podarjanju sebe in zmagi življenja nad smrtjo. V evangeliju za današnjo nedeljo nam je evangelist Luka izjemno rahločutno opisal dinamiko med različnimi ljudmi, ki so bili priča Jezusovemu križanju. Judovski voditelji se norčujejo iz Jezusa in mu govorijo: »Druge je rešil, naj reši sebe.« Tudi vojaki se mu posmehujejo: »Če si judovski kralj, reši se.« Celo levi razbojnik preklinja in ga žali, rekoč: »Reši sebe in naju!« In prav na tej točki se evangelist Luka naveže na dogodek, ko je Jezus svojim učencem prvič napovedal svojo smrt in vstajenje: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« Smisel torej ni v iskanju moči, oblasti in vrtenju okoli samega sebe, svoje sebičnosti in egoizma, ampak v tem, da sprejmem Kristusa za Odrešenika in zaživim življenje v podarjajoči ljubezni do drugih. Saj Jezus jasno pravi: »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?«
Prijatelj, ki je politično precej angažiran, morda bolj čustveno kot aktivno, je bil po nekih volitvah čisto preč, ker njegova politična opcija ni zmagala. Svoje razočaranje je skušal tolažiti tudi tako, da je temu in onemu potarnal in potožil, kako težko mu je. »Si moreš misliti,« mi je rekel, »spet smo izgubili, in to katastrofalno.« Razumel sem njegovo prizadetost in razočaranje, nisem ga pa želel v tem pustiti, zato sem ga izzval: »Jaz pa mislim, da smo zmagali.« Ta moja izjava ga je kar pognala v zrak: »Kako zmagali? Ja koga si pa ti volil?!« »Koga sem jaz volil, je moja osebna stvar, ampak jaz vem, da smo zmagali.« Prijatelj je bil čisto zmeden, zato sem pohitel z razlago: »Glej: Jezus Kristus je vstal od mrtvih, zato pravim, da smo zmagali. Vladarji in oblastniki se vso zgodovino menjavajo, Kristus pa je nadvladal in premagal smrt s tem, ko ga je Oče obudil od mrtvih in je torej zmagal nad smrtjo. Ta ali ona ali kakšna druga politična opcija bo toliko in toliko časa na oblasti, ampak večno oblast ima Kristus, ki kraljuje nad vsem.« Lahko si samo predstavljate, da je razočarani prijatelj zavil z očmi; na eni strani ga je še vedno grizel volilni poraz, na drugi pa se ni želel spustiti v razpravo in debato o Kristusovem kraljevanju nad vsem. Na današnjo nedeljo, ki je zadnja v cerkvenem letu, se spominjamo prav tega: da je Jezus Kristus – kralj vesolja. Ne mesijanski politični voditelj, kakršnega so pričakovali Judje; niti ne suveren monarh ali voditelj zmagovite politične opcije. Je preprosto nad vsem tem. Ko bodo vse oblike oblasti in politične moči prešle, bo on še vedno vladal, saj njegovo vladanje ne temelji na moči in oblastnem obvladovanju, ampak v podarjanju sebe in zmagi življenja nad smrtjo. V evangeliju za današnjo nedeljo nam je evangelist Luka izjemno rahločutno opisal dinamiko med različnimi ljudmi, ki so bili priča Jezusovemu križanju. Judovski voditelji se norčujejo iz Jezusa in mu govorijo: »Druge je rešil, naj reši sebe.« Tudi vojaki se mu posmehujejo: »Če si judovski kralj, reši se.« Celo levi razbojnik preklinja in ga žali, rekoč: »Reši sebe in naju!« In prav na tej točki se evangelist Luka naveže na dogodek, ko je Jezus svojim učencem prvič napovedal svojo smrt in vstajenje: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« Smisel torej ni v iskanju moči, oblasti in vrtenju okoli samega sebe, svoje sebičnosti in egoizma, ampak v tem, da sprejmem Kristusa za Odrešenika in zaživim življenje v podarjajoči ljubezni do drugih. Saj Jezus jasno pravi: »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?«
Fotografije Bosne s preloma stoletja in Praznik v skupnosti Baha'i V Muslimanskem kulturnem centru so gostili razstavo z naslovom »Fotografije Bosne s preloma stoletja; Rudolf Bruner-Dvořák – izbor fotografskih zapisov«. O delu pomembnega češkega fotografa so spregovorili Jiří Kuděla, veleposlanik Češke republike v RS, Amra Halilović iz Muslimanskega kulturnega centra in Pavel Scheufler, priznani češki zgodovinar fotografije. Utemeljitelja vere Baha'i sta Bab in Baha'u'llah, ki sta v 19. stoletju prinesla na svet sporočilo o enotnosti vseh ljudi. V skupnosti Baha'i so se konec oktobra tudi pri nas zbrali ob prazniku dvojne manifestacije.
Fotografije Bosne s preloma stoletja in Praznik v skupnosti Baha'i V Muslimanskem kulturnem centru so gostili razstavo z naslovom »Fotografije Bosne s preloma stoletja; Rudolf Bruner-Dvořák – izbor fotografskih zapisov«. O delu pomembnega češkega fotografa so spregovorili Jiří Kuděla, veleposlanik Češke republike v RS, Amra Halilović iz Muslimanskega kulturnega centra in Pavel Scheufler, priznani češki zgodovinar fotografije. Utemeljitelja vere Baha'i sta Bab in Baha'u'llah, ki sta v 19. stoletju prinesla na svet sporočilo o enotnosti vseh ljudi. V skupnosti Baha'i so se konec oktobra tudi pri nas zbrali ob prazniku dvojne manifestacije.
V Muslimanskem kulturnem centru so gostili razstavo z naslovom »Fotografije Bosne s preloma stoletja; Rudolf Bruner-Dvořák – izbor fotografskih zapisov. O delu pomembnega češkega fotografa so spregovorili Jiří Kuděla, veleposlanik Češke republike v RS, Amra Halilović iz Muslimanskega kulturnega centra in Pavel Scheufler, priznani češki zgodovinar fotografije.
V Muslimanskem kulturnem centru so gostili razstavo z naslovom »Fotografije Bosne s preloma stoletja; Rudolf Bruner-Dvořák – izbor fotografskih zapisov. O delu pomembnega češkega fotografa so spregovorili Jiří Kuděla, veleposlanik Češke republike v RS, Amra Halilović iz Muslimanskega kulturnega centra in Pavel Scheufler, priznani češki zgodovinar fotografije.
Utemeljitelja vere Baha'i sta Bab in Baha'u'llah, ki sta v 19. stoletju prinesla na svet sporočilo o enotnosti vseh ljudi. V skupnosti Baha'i so se konec oktobra tudi pri nas zbrali ob prazniku dvojne manifestacije.
Utemeljitelja vere Baha'i sta Bab in Baha'u'llah, ki sta v 19. stoletju prinesla na svet sporočilo o enotnosti vseh ljudi. V skupnosti Baha'i so se konec oktobra tudi pri nas zbrali ob prazniku dvojne manifestacije.
Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim. To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kakšni legendi, pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več. In takoj spomin na dogodek iz bližine, ko je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec, sicer veren človek, bi dodal, da te življenje na točki povračilnosti sámo poišče. Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi. Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je včasih v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kakšna sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa le kratkohlačnega nagajivca? Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. Vendar opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje pa se z navideznimi nepomembnostmi. Ko potem odraslega zoprno draži kakšna navada sokrajana, ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka – ga verjetno ne starši ne šola niso naučili pozornega poslušanja, pa tudi ne pomena tega, da smo do drugih vljudni. Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo kar nenadoma nasloni na prijaznega lastnika. Vredno premisleka.
Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim. To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kakšni legendi, pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več. In takoj spomin na dogodek iz bližine, ko je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec, sicer veren človek, bi dodal, da te življenje na točki povračilnosti sámo poišče. Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi. Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je včasih v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kakšna sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa le kratkohlačnega nagajivca? Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. Vendar opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje pa se z navideznimi nepomembnostmi. Ko potem odraslega zoprno draži kakšna navada sokrajana, ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka – ga verjetno ne starši ne šola niso naučili pozornega poslušanja, pa tudi ne pomena tega, da smo do drugih vljudni. Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo kar nenadoma nasloni na prijaznega lastnika. Vredno premisleka.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri monopoli. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri monopoliju se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Med igro kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji ko je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri monopoli. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice in vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolija. Podobno kot pri tej igri se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »ničesar ne bomo vzeli s seboj«. V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno, ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen, kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma, skupnega z vsakodnevnim monopolijem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj, kar ima le začasno vrednost?
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri monopoli. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri monopoliju se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Med igro kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji ko je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri monopoli. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice in vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolija. Podobno kot pri tej igri se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »ničesar ne bomo vzeli s seboj«. V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno, ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen, kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma, skupnega z vsakodnevnim monopolijem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj, kar ima le začasno vrednost?
Nenehno se nam mudi: hitimo, smo polni nemira, razdražljivi, nepotrpežljivi, v stresu ... Naglica je stanje duše, oddaljene od Boga, in uničuje in krade odnose. Edini, ki daje notranji mir, je naš Bog, ki nas vabi: ˝Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek, kajti moj jarem je prijeten in breme z menoj lahko.˝ Sprejmimo Njegovo vabilo – prihajajmo v Božjo prisotnost in ostajajmo v njej stanovitni v vsakršnih okoliščinah. Veselimo se druženja z Gospodom v molitvah, prošnjah in zahvaljevanju. Ko živimo po Božji besedi, smo kakor drevo ob vodni strugi, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje nikoli ne ovene; vse, kar delamo, uspeva, v nas pa domuje Božji mir, ki presega vse in varuje naše srce in um v vsakršnih okoliščinah. Bog se neskončno veseli našega bivanja v Njem in nas ljubi z neskončno potrpežljivo ljubeznijo, ki je sad miru. Tudi ko imamo največ dela, si vzemimo čas Zanj – tedaj še prav posebej, da ostanemo močni v notranjem miru. Tudi Jezus Kristus, Božji sin, ni nikoli tekal ali bil v naglici. Čeprav je deloval na zemlji le dobra tri leta, nikdar ni ničesar počel »na normo« ali bil paničen in živčen. Vselej si je vzel miren čas za druženje z Očetom v molitvi. Človek, ne misli, da zmoreš vse sam! Nikar ne malikuj sebe! Vedi: brez Boga ne moreš storiti ničesar. Zato začni hoditi umirjeno kot Jezus in večkrat pojdi v tišino, da boš slišal Boga! Odstrani naglico iz svojega življenja. Več hodi in manj tekaj! Ne híti, ne vozi nestrpno – parkiraj avtomobil malo dlje od cilja in več pešači! Ne razburjaj se toliko! In nikoli se ne imej za žrtev okoliščin! Hudič je tisti, ki pritiska na nas in nam jemlje mir in čas za Boga. Nikar mu tega ne dovolimo! Naj bo vse, kar počnemo, v Božjo slavo. In naj se nam ne mudi – Bog nas je vendar osvobodil za večno življenje v spoznanju Njega, ki je Pot, Resnica in Življenje.
Nenehno se nam mudi: hitimo, smo polni nemira, razdražljivi, nepotrpežljivi, v stresu ... Naglica je stanje duše, oddaljene od Boga, in uničuje in krade odnose. Edini, ki daje notranji mir, je naš Bog, ki nas vabi: ˝Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek, kajti moj jarem je prijeten in breme z menoj lahko.˝ Sprejmimo Njegovo vabilo – prihajajmo v Božjo prisotnost in ostajajmo v njej stanovitni v vsakršnih okoliščinah. Veselimo se druženja z Gospodom v molitvah, prošnjah in zahvaljevanju. Ko živimo po Božji besedi, smo kakor drevo ob vodni strugi, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje nikoli ne ovene; vse, kar delamo, uspeva, v nas pa domuje Božji mir, ki presega vse in varuje naše srce in um v vsakršnih okoliščinah. Bog se neskončno veseli našega bivanja v Njem in nas ljubi z neskončno potrpežljivo ljubeznijo, ki je sad miru. Tudi ko imamo največ dela, si vzemimo čas Zanj – tedaj še prav posebej, da ostanemo močni v notranjem miru. Tudi Jezus Kristus, Božji sin, ni nikoli tekal ali bil v naglici. Čeprav je deloval na zemlji le dobra tri leta, nikdar ni ničesar počel »na normo« ali bil paničen in živčen. Vselej si je vzel miren čas za druženje z Očetom v molitvi. Človek, ne misli, da zmoreš vse sam! Nikar ne malikuj sebe! Vedi: brez Boga ne moreš storiti ničesar. Zato začni hoditi umirjeno kot Jezus in večkrat pojdi v tišino, da boš slišal Boga! Odstrani naglico iz svojega življenja. Več hodi in manj tekaj! Ne híti, ne vozi nestrpno – parkiraj avtomobil malo dlje od cilja in več pešači! Ne razburjaj se toliko! In nikoli se ne imej za žrtev okoliščin! Hudič je tisti, ki pritiska na nas in nam jemlje mir in čas za Boga. Nikar mu tega ne dovolimo! Naj bo vse, kar počnemo, v Božjo slavo. In naj se nam ne mudi – Bog nas je vendar osvobodil za večno življenje v spoznanju Njega, ki je Pot, Resnica in Življenje.
Slovenska karitas letos praznuje 35 let organiziranega delovanja v Sloveniji. S strokovnimi in srčnimi sodelavci pomaga ljudem v stiski ter gradi sočutno in solidarno družbo. Je glas revnih in izključenih. Njeno delo temelji na evangeljskih vrednotah, spoštovanju človeka, prostovoljstvu in odgovornosti do okolja. O poslanstvu Slovenske karitas, pomoči, upanju in povezanosti med ljudmi pa v tokratni oddaji Sveto in svet.
Slovenska karitas letos praznuje 35 let organiziranega delovanja v Sloveniji. S strokovnimi in srčnimi sodelavci pomaga ljudem v stiski ter gradi sočutno in solidarno družbo. Je glas revnih in izključenih. Njeno delo temelji na evangeljskih vrednotah, spoštovanju človeka, prostovoljstvu in odgovornosti do okolja. O poslanstvu Slovenske karitas, pomoči, upanju in povezanosti med ljudmi pa v tokratni oddaji Sveto in svet.
26-letna Beti Žust se je odločila za življenjsko pot, ki je za mnoge skrivnostna, za njo pa posebej navdihujoča. Sprejela je odločitev, da bo redovnica, pot do tja pa jo vodi v skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje v Ljubljani. Ali je takšna odločitev in pot enostavna? Kdaj je pravzaprav dozorela odločitev, da se posveti Božji poti?
26-letna Beti Žust se je odločila za življenjsko pot, ki je za mnoge skrivnostna, za njo pa posebej navdihujoča. Sprejela je odločitev, da bo redovnica, pot do tja pa jo vodi v skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje v Ljubljani. Ali je takšna odločitev in pot enostavna? Kdaj je pravzaprav dozorela odločitev, da se posveti Božji poti?
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, čemur se človek posveča že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži pred svojim življenjem, tudi odmika se ne od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja kot to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, čemur se človek posveča že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži pred svojim življenjem, tudi odmika se ne od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja kot to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša. Je duhovnik, ki je pred leti blagoslovil istospolni par, zato ne nasprotuje istospolnim porokam; v posebnih okoliščinah dopušča tudi splav – vse v duhu osebne odgovornosti človeka pred Bogom in svobodne volje.
Dr. Aleksander Erniša, novi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, na prvo adventno nedeljo prevzema škofovske naloge za šestletni mandat. Poudarja, da si želi, da bi Evangeličanska cerkev stala ob strani slehernemu človeku, ne glede na versko pripadnost, barvo kože, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Naloga duhovnice ali duhovnika je, da ljudem odpira vrata cerkve, ne pa da jih zapira, pravi Erniša. Je duhovnik, ki je pred leti blagoslovil istospolni par, zato ne nasprotuje istospolnim porokam; v posebnih okoliščinah dopušča tudi splav – vse v duhu osebne odgovornosti človeka pred Bogom in svobodne volje.
Že stari Grki so poudarjali, da je treba ukrepati čim hitreje, ko se nekdo znajde v nesreči. Tako naj bi Hilon, ki je živel sredi 6. stoletja pr. n. št. in so ga Grki prištevali med sedmerico prvih modrecev, dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa hitro.« Kot mnogi izreki je tudi misel, da ni pomembno le vprašanje, ali nekomu pomagati ali ne, ampak odločitev, kako hitro oziroma kako odločno nekomu pomagamo, prešla v rimsko družbo. Gledališki igralec in pisec Publilij Sir je v svoji zbirki lepih misli, ki ji je tudi dal naslov Pregovori, zapisal: »Tistemu, ki je potreben, da podporo dvakrat, kdor hitro da.« Njegovo misel so v letih, desetletjih in stoletjih skrajšali v pregovor: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Kaj je hotel s svojimi besedami povedati nekdanji suženj iz Sirije, ki je živel v 1. stoletju pr. n. št. in dosegel, da je bil zaradi svojega talenta tudi osvobojen? Ko se nekdo znajde v nesreči, je treba darovati brez tehtanja in tuhtanja, predsodkov in kalkulacij in mu pomagati nemudoma – takrat, ko našo pomoč najbolj potrebuje. Danes, ko mnoge dobrodelne združbe zbirajo donacije na slovesnih plesih v bogatih večernih toaletah, se človek sprašuje o resnični iskrenosti tovrstnega darovanja. Za blišč ob donaciji se namreč porabi več sredstev, kakor jih kak pomembnež na dobrodelni prireditvi sploh da in zbere. Zato bi se morda ista misel, predelana za današnji čas, lahko glasila: »Kdor skrivaj (torej brez soja televizijskih reflektorjev) da, dvakrat da.« Iskreno in pravo je tisto darovanje, kjer ni v ospredju naš jaz, očaranost nad našo lastno veličino, ker smo nekomu nekaj dali ali naredili nekaj dobrega. Pravo darovanje je uzrtje drugega v njegovi stiski in bolečini, je radost nad tem, da nam je uspelo – čeprav za hip – osrečiti drugega in pri tem pozabiti nase, na svoje želje, potrebe in užitke. Pravo darovanje ni torej častiti svoj dobri, veliki jaz, ampak biti nekje v bližini za drugega.
Že stari Grki so poudarjali, da je treba ukrepati čim hitreje, ko se nekdo znajde v nesreči. Tako naj bi Hilon, ki je živel sredi 6. stoletja pr. n. št. in so ga Grki prištevali med sedmerico prvih modrecev, dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa hitro.« Kot mnogi izreki je tudi misel, da ni pomembno le vprašanje, ali nekomu pomagati ali ne, ampak odločitev, kako hitro oziroma kako odločno nekomu pomagamo, prešla v rimsko družbo. Gledališki igralec in pisec Publilij Sir je v svoji zbirki lepih misli, ki ji je tudi dal naslov Pregovori, zapisal: »Tistemu, ki je potreben, da podporo dvakrat, kdor hitro da.« Njegovo misel so v letih, desetletjih in stoletjih skrajšali v pregovor: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Kaj je hotel s svojimi besedami povedati nekdanji suženj iz Sirije, ki je živel v 1. stoletju pr. n. št. in dosegel, da je bil zaradi svojega talenta tudi osvobojen? Ko se nekdo znajde v nesreči, je treba darovati brez tehtanja in tuhtanja, predsodkov in kalkulacij in mu pomagati nemudoma – takrat, ko našo pomoč najbolj potrebuje. Danes, ko mnoge dobrodelne združbe zbirajo donacije na slovesnih plesih v bogatih večernih toaletah, se človek sprašuje o resnični iskrenosti tovrstnega darovanja. Za blišč ob donaciji se namreč porabi več sredstev, kakor jih kak pomembnež na dobrodelni prireditvi sploh da in zbere. Zato bi se morda ista misel, predelana za današnji čas, lahko glasila: »Kdor skrivaj (torej brez soja televizijskih reflektorjev) da, dvakrat da.« Iskreno in pravo je tisto darovanje, kjer ni v ospredju naš jaz, očaranost nad našo lastno veličino, ker smo nekomu nekaj dali ali naredili nekaj dobrega. Pravo darovanje je uzrtje drugega v njegovi stiski in bolečini, je radost nad tem, da nam je uspelo – čeprav za hip – osrečiti drugega in pri tem pozabiti nase, na svoje želje, potrebe in užitke. Pravo darovanje ni torej častiti svoj dobri, veliki jaz, ampak biti nekje v bližini za drugega.
Gost Jože Planinšek bo spregovoril o aktualnem tečaju za bralce beril. Spoznali bomo, zakaj so berila iz Svetega pisma tako pomembna za razvoj bralnih veščin, kako odlomki iz njih pripomorejo k razumevanju in širjenju znanja ter kaj vse lahko izvemo iz njihovih dragocenih vsebin.
Gost Jože Planinšek bo spregovoril o aktualnem tečaju za bralce beril. Spoznali bomo, zakaj so berila iz Svetega pisma tako pomembna za razvoj bralnih veščin, kako odlomki iz njih pripomorejo k razumevanju in širjenju znanja ter kaj vse lahko izvemo iz njihovih dragocenih vsebin.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, bomo spregovorili o glasbi, ki v bogoslužju ni le spremljava, ampak molitev sama. Cerkvena glasba odpira srce, povezuje skupnost in išče ravnotežje med tradicijo in sodobnimi izrazi. V oddaji gostimo Cecilijo Oblonšek s Teološke fakultete, spoznali bomo skladateljico Katarino Vidmar, prejemnico Ciril-Metodovega odličja, ter obiskali Mešani pevski zbor Anton Foerster, ki praznuje 50 let delovanja.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, bomo spregovorili o glasbi, ki v bogoslužju ni le spremljava, ampak molitev sama. Cerkvena glasba odpira srce, povezuje skupnost in išče ravnotežje med tradicijo in sodobnimi izrazi. V oddaji gostimo Cecilijo Oblonšek s Teološke fakultete, spoznali bomo skladateljico Katarino Vidmar, prejemnico Ciril-Metodovega odličja, ter obiskali Mešani pevski zbor Anton Foerster, ki praznuje 50 let delovanja.
Če se peljete po avtocesti iz Ljubljane proti Štajerski, v občini Lukovica nad vasjo Spodnje Prapreče opazite mogočno svetišče. Tako imenovano vaško katedralo so zgradili pred 500 leti.
Če se peljete po avtocesti iz Ljubljane proti Štajerski, v občini Lukovica nad vasjo Spodnje Prapreče opazite mogočno svetišče. Tako imenovano vaško katedralo so zgradili pred 500 leti.
MPZ Anton Foerster praznuje 50 let. Ljubitelji slovenske glasbe in zborovskega petja so s Prešernovo Zdravljico odprli zgodovinsko zasedanje slovenskega parlamenta, na katerem je bila sprejeta odločitev o samostojni državi. 18. januarja ob jubileju pripravljajo slavnostni k
MPZ Anton Foerster praznuje 50 let. Ljubitelji slovenske glasbe in zborovskega petja so s Prešernovo Zdravljico odprli zgodovinsko zasedanje slovenskega parlamenta, na katerem je bila sprejeta odločitev o samostojni državi. 18. januarja ob jubileju pripravljajo slavnostni k
Letošnja nagrajenka najvišjega cerkvenega odličja sv. Cirila in Metoda, ki ga podeljuje Slovenska škofovska konferenca je skladateljica Katarina Vidmar iz Kovka nad Ajdovščino.Prejela jo je za uglasbitev spevov med berili in pred evangelijem za liturgična leta A,B in C ter njihovo izdajo v treh zbirkah, ki jo je izdal Zavod za cerkveno glasbo. Katarina Vidmar je že od 13.leta dalje zelo dejavna v župniji Otlica, ki spada v koprsko škofijo. Obiskali smo jo na njenem domu.
Letošnja nagrajenka najvišjega cerkvenega odličja sv. Cirila in Metoda, ki ga podeljuje Slovenska škofovska konferenca je skladateljica Katarina Vidmar iz Kovka nad Ajdovščino.Prejela jo je za uglasbitev spevov med berili in pred evangelijem za liturgična leta A,B in C ter njihovo izdajo v treh zbirkah, ki jo je izdal Zavod za cerkveno glasbo. Katarina Vidmar je že od 13.leta dalje zelo dejavna v župniji Otlica, ki spada v koprsko škofijo. Obiskali smo jo na njenem domu.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, bomo spregovorili o glasbi, ki v bogoslužju ni le spremljava, ampak molitev sama. Cerkvena glasba odpira srce, povezuje skupnost in išče ravnotežje med tradicijo in sodobnimi izrazi. V oddaji gostimo Cecilijo Oblonšek s Teološke fakultete, spoznali bomo skladateljico Katarino Vidmar, prejemnico Ciril-Metodovega odličja, ter obiskali Mešani pevski zbor Anton Foerster, ki praznuje 50 let delovanja.
Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, bomo spregovorili o glasbi, ki v bogoslužju ni le spremljava, ampak molitev sama. Cerkvena glasba odpira srce, povezuje skupnost in išče ravnotežje med tradicijo in sodobnimi izrazi. V oddaji gostimo Cecilijo Oblonšek s Teološke fakultete, spoznali bomo skladateljico Katarino Vidmar, prejemnico Ciril-Metodovega odličja, ter obiskali Mešani pevski zbor Anton Foerster, ki praznuje 50 let delovanja.
Danes se začenja teden zaporov, ki ga po vsem svetu vsako leto obhajajo v okviru katoliške Cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti. Po svetu ga obhajajo že petdeset let, v Sloveniji pa že več kot dvajset. V tem tednu Zaporniški vikariat pripravi molitveno literaturo, s katero povabi verne k molitvi za vse, ki jih zapor zaznamuje.
Danes se začenja teden zaporov, ki ga po vsem svetu vsako leto obhajajo v okviru katoliške Cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti. Po svetu ga obhajajo že petdeset let, v Sloveniji pa že več kot dvajset. V tem tednu Zaporniški vikariat pripravi molitveno literaturo, s katero povabi verne k molitvi za vse, ki jih zapor zaznamuje.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Mengeš.
Neposredno prenašamo bogoslužje iz evangeličanske cerkve Dobrega pastirja Jezusa v Moravskih Toplicah. Vodi ga evangeličanski duhovnik Primož Kumin, berila bere Pia Šiftar, na orgle igra Marjan Nemec.
Neposredno prenašamo bogoslužje iz evangeličanske cerkve Dobrega pastirja Jezusa v Moravskih Toplicah. Vodi ga evangeličanski duhovnik Primož Kumin, berila bere Pia Šiftar, na orgle igra Marjan Nemec.
Letos mineva 200 let od smrti skladatelja Dmitrija Stepanoviča Bortnjanskega. Rodil se je v Ukrajini, natančneje v pokrajini Sumi, pozneje pa se je preselil v St. Petersburg v Rusiji, kjer je deloval na dvoru Katarine Velike. Njegova liturgična dela danes izvajajo po vsem svetu, za svojega pa ga imajo tako Ukrajinci kot Rusi. In če velja Giovanni Pierluigi da Palestrina za osrednjega skladatelja znotraj katoliške Cerkve, velja Dmitrij Bortnjanski za osrednjega glasbenega ustvarjalca znotraj pravoslavja. Skladal je v različnih glasbenih slogih, za svoja zborovska dela pa ni uporabljal le starocerkvene slovanščine, jezika pravoslavne liturgije, ampak tudi francoščino, italijanščino, latinščino in nemščino.
Letos mineva 200 let od smrti skladatelja Dmitrija Stepanoviča Bortnjanskega. Rodil se je v Ukrajini, natančneje v pokrajini Sumi, pozneje pa se je preselil v St. Petersburg v Rusiji, kjer je deloval na dvoru Katarine Velike. Njegova liturgična dela danes izvajajo po vsem svetu, za svojega pa ga imajo tako Ukrajinci kot Rusi. In če velja Giovanni Pierluigi da Palestrina za osrednjega skladatelja znotraj katoliške Cerkve, velja Dmitrij Bortnjanski za osrednjega glasbenega ustvarjalca znotraj pravoslavja. Skladal je v različnih glasbenih slogih, za svoja zborovska dela pa ni uporabljal le starocerkvene slovanščine, jezika pravoslavne liturgije, ampak tudi francoščino, italijanščino, latinščino in nemščino.
V Murski Soboti smo obiskali evangeličansko duhovnico Judit Andrejek, ki deluje tudi v Evangeličanski cerkveni občini Lendava. Prisluhnite razmišljanju o tem, kako lahko verniki v hitrem tempu sodobnega življenja ohranjajo prostor za duhovnost in molitev.
V Murski Soboti smo obiskali evangeličansko duhovnico Judit Andrejek, ki deluje tudi v Evangeličanski cerkveni občini Lendava. Prisluhnite razmišljanju o tem, kako lahko verniki v hitrem tempu sodobnega življenja ohranjajo prostor za duhovnost in molitev.
»Pogovarjali so se o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in … darovi,« (Lk 21,5). Tako se začne današnji evangelij. Jeruzalemski tempelj je bil za Izraelce velikega pomena. Zgradil ga je kralj Salomon v 10. stoletju, porušen pa je bil leta 587 pred Kristusom. Ko so se Izraelci vrnili iz sužnosti, so zgradili nov tempelj. Tega je kralj Herod obnovil. Obnova je potekala celih 46 let! Bil je okrašen z zlatom in srebrom, ki so ga darovali ljudje. Za te ljudi je bil tempelj bivališče Boga med ljudmi in krašenje svetišča je bilo kazalnik globoke vere v Boga. Si lahko predstavljate, kakšen šok so za poslušalce pomenile Jezusove besede, da od tega lepega in mogočnega templja ne bo ostal kamen na kamnu, ker bo uničen? »Pridejo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu,« (6) so besede, s katerimi je Jezus napovedal, da ga bodo Rimljani uničili. Po porušenju templja se je Judom zastavilo veliko vprašanje: »Kaj zdaj, ko nimamo več templja, kjer bi darovali Bogu prvine, in ne duhovnikov, ki bi darovali?«. Odgovor rabinov je bil jasen. Ker ni templja in ker ni darovanja, nam je Bog zapustil dobrodelnost. Zanimivo, da tudi muslimani trdijo podobno: »Naši obredi so naša dobra dela.« Tako se odpre novo poglavje v odnosu do Boga, ki je pomenljivo tudi za nas. Današnji evangelij namreč govori o drugem Kristusovem prihodu. Na ta prihod se pripravljamo, da ga »delamo« navzočega« na tem svetu s svojo ljubeznijo, velikodušnostjo, prijaznostjo, razumevanjem, pomočjo bližnjemu, sočutjem, prijazno ali spodbudno besedo … Neki mož je pomagal sv. Materi Tereziji v Kalkuti pri oskrbi bolnikov. Čistil je prostor, kjer je ta svetnica našega časa umivala bolnike. Rekel ji je: »Želim za vedno ostati pri vas.« Mati Terezija mu je prijazno odgovorila: »Ne, ne. To je slepilo. Vrnite se domov in cvetite tam, kjer ste bili posajeni. Sporočilo, da je vsakdo od nas Božji otrok in član velike Božje družine, je bolj potrebno v krajih, od koder prihajate, kot pa tukaj. Delati moramo majhne stvari z veliko ljubeznijo.« Večkrat se zgodi, da si pripravo na drugi Jezusov prihod predstavljamo narobe. Podobni smo omenjenemu možu, ki je želel pričevati za Božjo ljubezen, toda ne na kraju, kjer je najbolj potrebno. Današnji evangelij je zato povabilo, da prepoznamo Boga tako pri bogoslužju v svetišču, kakor da ga spoznamo tudi po bogopodobnosti v sočloveku. Človeka ne spoštujemo zato, ker bi si to zaslužil s svojim vzornim življenjem, ampak zato, ker v vsakem človeku biva Bog, saj je človekovo telo svetišče Sv. Duha. Tako bo naše življenje postalo eno samo nenehno služenje Bogu – istemu Bogu, ki biva v svetišču cerkve in v duši vsakega človeka.
»Pogovarjali so se o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in … darovi,« (Lk 21,5). Tako se začne današnji evangelij. Jeruzalemski tempelj je bil za Izraelce velikega pomena. Zgradil ga je kralj Salomon v 10. stoletju, porušen pa je bil leta 587 pred Kristusom. Ko so se Izraelci vrnili iz sužnosti, so zgradili nov tempelj. Tega je kralj Herod obnovil. Obnova je potekala celih 46 let! Bil je okrašen z zlatom in srebrom, ki so ga darovali ljudje. Za te ljudi je bil tempelj bivališče Boga med ljudmi in krašenje svetišča je bilo kazalnik globoke vere v Boga. Si lahko predstavljate, kakšen šok so za poslušalce pomenile Jezusove besede, da od tega lepega in mogočnega templja ne bo ostal kamen na kamnu, ker bo uničen? »Pridejo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu,« (6) so besede, s katerimi je Jezus napovedal, da ga bodo Rimljani uničili. Po porušenju templja se je Judom zastavilo veliko vprašanje: »Kaj zdaj, ko nimamo več templja, kjer bi darovali Bogu prvine, in ne duhovnikov, ki bi darovali?«. Odgovor rabinov je bil jasen. Ker ni templja in ker ni darovanja, nam je Bog zapustil dobrodelnost. Zanimivo, da tudi muslimani trdijo podobno: »Naši obredi so naša dobra dela.« Tako se odpre novo poglavje v odnosu do Boga, ki je pomenljivo tudi za nas. Današnji evangelij namreč govori o drugem Kristusovem prihodu. Na ta prihod se pripravljamo, da ga »delamo« navzočega« na tem svetu s svojo ljubeznijo, velikodušnostjo, prijaznostjo, razumevanjem, pomočjo bližnjemu, sočutjem, prijazno ali spodbudno besedo … Neki mož je pomagal sv. Materi Tereziji v Kalkuti pri oskrbi bolnikov. Čistil je prostor, kjer je ta svetnica našega časa umivala bolnike. Rekel ji je: »Želim za vedno ostati pri vas.« Mati Terezija mu je prijazno odgovorila: »Ne, ne. To je slepilo. Vrnite se domov in cvetite tam, kjer ste bili posajeni. Sporočilo, da je vsakdo od nas Božji otrok in član velike Božje družine, je bolj potrebno v krajih, od koder prihajate, kot pa tukaj. Delati moramo majhne stvari z veliko ljubeznijo.« Večkrat se zgodi, da si pripravo na drugi Jezusov prihod predstavljamo narobe. Podobni smo omenjenemu možu, ki je želel pričevati za Božjo ljubezen, toda ne na kraju, kjer je najbolj potrebno. Današnji evangelij je zato povabilo, da prepoznamo Boga tako pri bogoslužju v svetišču, kakor da ga spoznamo tudi po bogopodobnosti v sočloveku. Človeka ne spoštujemo zato, ker bi si to zaslužil s svojim vzornim življenjem, ampak zato, ker v vsakem človeku biva Bog, saj je človekovo telo svetišče Sv. Duha. Tako bo naše življenje postalo eno samo nenehno služenje Bogu – istemu Bogu, ki biva v svetišču cerkve in v duši vsakega človeka.
Tudi letos so se ženske in dekleta iz evangelijskih cerkva in skupnosti zbrale na »Ženski konferenci«. Za srečanje so izbrale vodilo »Stanovitne v hoji«.
Tudi letos so se ženske in dekleta iz evangelijskih cerkva in skupnosti zbrale na »Ženski konferenci«. Za srečanje so izbrale vodilo »Stanovitne v hoji«.
V skupnosti Bhakti Marga so pripravili srečanje z naslovom »Maha OM«, ki so ga posvetili miru. Kajti, kot poudarjajo, mir v duši je mir v svetu.
V skupnosti Bhakti Marga so pripravili srečanje z naslovom »Maha OM«, ki so ga posvetili miru. Kajti, kot poudarjajo, mir v duši je mir v svetu.
Maha OM in Ženska konferenca V skupnosti Bhakti Marga so pripravili srečanje z naslovom »Maha OM«, ki so ga posvetili miru. Kajti, kot poudarjajo, mir v duši je mir v svetu. Tudi letos so se ženske in dekleta iz evangelijskih cerkva in skupnosti zbrale na »Ženski konferenci«. Za srečanje so izbrale vodilo »Stanovitne v hoji«.
Maha OM in Ženska konferenca V skupnosti Bhakti Marga so pripravili srečanje z naslovom »Maha OM«, ki so ga posvetili miru. Kajti, kot poudarjajo, mir v duši je mir v svetu. Tudi letos so se ženske in dekleta iz evangelijskih cerkva in skupnosti zbrale na »Ženski konferenci«. Za srečanje so izbrale vodilo »Stanovitne v hoji«.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja.
Marsikdo se sprašuje, prej ali slej, ali mu je v življenju uspelo. In kaj pravzaprav naj bi uspelo? Nekako ne pride na dan. Radi se primerjamo z drugimi, s sosedi, ki morda »lepo«, udobno živijo. Saj pravzaprav veliko ne preverjamo, kako v resnici je pri njih. A zunanji videz to tako kaže. In moji bratje, sestre, pa moji sodelavci, moji prijatelji, znanci. Kaj vse lahko najdem, kar je tam več kot pri meni. Kaj vse imajo, česar jaz nimam, kako lažje jim je kot meni, jim gre vse kot »po maslu«. Velikokrat se sploh ne vprašamo, ali si tega res želim, kar vidim pri drugih. In ali je to resnica. Kar se prikaže, da lahko potem ponavljam primerjanje z njimi. To me spremlja v bolj ali manj pomembnih zadevah. Nekaj mi manjka, s tem občutkom, z grenkobo hodim naprej. Moje nezadovoljstvo pa lahko preraste v zverižene, sprevržene predstave, zavistne, nizke misli, ki uničujejo človekov notranji mir. Človeku najbolj škoduje lenoba, sem pred kratkim slišala. Običajna misel, ki se me je tokrat dotaknila kot neko izhodišče za razmislek. Vsak človek je na neki način ustvarjalen. Ustvarjalnost pa poživlja, me spreminja. Le prebuditi jo je treba. Pomaga razjasniti tudi razumevanje samega sebe, razumevanje svojih dejanj. Močno deluje na spomin, prečiščuje, oblikuje, preoblikuje, poglablja, raste v človeškosti. Kot bi se ob njej prebujali v dobrem, priklicali na dan, kar v meni spi. Da se osredotočim na tisto, kar še ni imelo možnosti, da se uresniči. To pa neverjetno poživlja, tudi če je naporno, prej ali slej, prinaša veselje, zadovoljstvo. Nestrpnost, nezadovoljstvo izgubi svojo ostrino, spoprimem se s svojo potjo, tistim, na kar lahko vplivam, lahko urejam. Naglica in nestrpnost današnjega časa izgubita svojo moč. Vidim nove možnosti. Jasnost omejitev je bolj realna, sprejemljiva. Če vse to delim z Bogom, Vsemogočnim Stvarnikom, tudi samega sebe začnem globlje dojemati. To je moja osebna volja, naravnanost, da bom želela delati dobro, da sem bolj pozoren na druge osebe, na to, kaj je pomembno. Odnos do sočloveka, moja človeškost, vpliva na moj odnos do Boga, kar odpira pot do ljubezni, smisla mojega življenja.
Marsikdo se sprašuje, prej ali slej, ali mu je v življenju uspelo. In kaj pravzaprav naj bi uspelo? Nekako ne pride na dan. Radi se primerjamo z drugimi, s sosedi, ki morda »lepo«, udobno živijo. Saj pravzaprav veliko ne preverjamo, kako v resnici je pri njih. A zunanji videz to tako kaže. In moji bratje, sestre, pa moji sodelavci, moji prijatelji, znanci. Kaj vse lahko najdem, kar je tam več kot pri meni. Kaj vse imajo, česar jaz nimam, kako lažje jim je kot meni, jim gre vse kot »po maslu«. Velikokrat se sploh ne vprašamo, ali si tega res želim, kar vidim pri drugih. In ali je to resnica. Kar se prikaže, da lahko potem ponavljam primerjanje z njimi. To me spremlja v bolj ali manj pomembnih zadevah. Nekaj mi manjka, s tem občutkom, z grenkobo hodim naprej. Moje nezadovoljstvo pa lahko preraste v zverižene, sprevržene predstave, zavistne, nizke misli, ki uničujejo človekov notranji mir. Človeku najbolj škoduje lenoba, sem pred kratkim slišala. Običajna misel, ki se me je tokrat dotaknila kot neko izhodišče za razmislek. Vsak človek je na neki način ustvarjalen. Ustvarjalnost pa poživlja, me spreminja. Le prebuditi jo je treba. Pomaga razjasniti tudi razumevanje samega sebe, razumevanje svojih dejanj. Močno deluje na spomin, prečiščuje, oblikuje, preoblikuje, poglablja, raste v človeškosti. Kot bi se ob njej prebujali v dobrem, priklicali na dan, kar v meni spi. Da se osredotočim na tisto, kar še ni imelo možnosti, da se uresniči. To pa neverjetno poživlja, tudi če je naporno, prej ali slej, prinaša veselje, zadovoljstvo. Nestrpnost, nezadovoljstvo izgubi svojo ostrino, spoprimem se s svojo potjo, tistim, na kar lahko vplivam, lahko urejam. Naglica in nestrpnost današnjega časa izgubita svojo moč. Vidim nove možnosti. Jasnost omejitev je bolj realna, sprejemljiva. Če vse to delim z Bogom, Vsemogočnim Stvarnikom, tudi samega sebe začnem globlje dojemati. To je moja osebna volja, naravnanost, da bom želela delati dobro, da sem bolj pozoren na druge osebe, na to, kaj je pomembno. Odnos do sočloveka, moja človeškost, vpliva na moj odnos do Boga, kar odpira pot do ljubezni, smisla mojega življenja.