Raziskujte

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Obzorja duha

Bonton v cerkvi

25. 2. 2024

Kako se moramo ob obisku cerkve ali bogoslužja obleči in kakšno je dostojno vedenje? V oddaji si oglejte tudi o liturgičnih držah in oblačilih. Kako se moramo ob obisku cerkve ali bogoslužja obleči in kakšno je dostojno vedenje? Obleka in drža pri liturgiji sta povezani z dogajanjem pri zakramentih. Spoštovanje svetega se pričakuje tudi od obiskovalcev sakralnih prostorov. To bo posebna tema oddaje na drugo postno nedeljo. Spreobrnjenje srca se kaže tudi na zunaj. Frančiškan, brat Jan Dominik Bogataj, je v slovenski jezik prevedel prvo delo zgodnjekrščanske književnosti, ki se v celoti posveča vprašanju učlovečenju Boga in njegovemu odrešenjskemu poslanstvu. Ob obletnici rojstva svetniške kandidatinje Cvetane Priol prisluhnite uglasbitvi njene poezije, v izvedbi Maje Krevs in Pije Brodnik ter ob spremljavi dr. Andreja Missona. Ob etiopski modrosti »Kdor ne razdaja svojega znanja, je kot luč v vrču!« vas bo v postnem času z razmišljanjem spodbudil pater Branko Petauer.

34 min

Kako se moramo ob obisku cerkve ali bogoslužja obleči in kakšno je dostojno vedenje? V oddaji si oglejte tudi o liturgičnih držah in oblačilih. Kako se moramo ob obisku cerkve ali bogoslužja obleči in kakšno je dostojno vedenje? Obleka in drža pri liturgiji sta povezani z dogajanjem pri zakramentih. Spoštovanje svetega se pričakuje tudi od obiskovalcev sakralnih prostorov. To bo posebna tema oddaje na drugo postno nedeljo. Spreobrnjenje srca se kaže tudi na zunaj. Frančiškan, brat Jan Dominik Bogataj, je v slovenski jezik prevedel prvo delo zgodnjekrščanske književnosti, ki se v celoti posveča vprašanju učlovečenju Boga in njegovemu odrešenjskemu poslanstvu. Ob obletnici rojstva svetniške kandidatinje Cvetane Priol prisluhnite uglasbitvi njene poezije, v izvedbi Maje Krevs in Pije Brodnik ter ob spremljavi dr. Andreja Missona. Ob etiopski modrosti »Kdor ne razdaja svojega znanja, je kot luč v vrču!« vas bo v postnem času z razmišljanjem spodbudil pater Branko Petauer.

Obzorja duha

Razmišljanje o razdajanju svojega znanja

25. 2. 2024

»Kdor ne razdaja svojega znanja, je kot luč v vrču.« (Etiopska modrost) razmišlja BRANKO PETAUER

2 min

»Kdor ne razdaja svojega znanja, je kot luč v vrču.« (Etiopska modrost) razmišlja BRANKO PETAUER

Obzorja duha

Uglasbena poezija Cvetane Priol

25. 2. 2024

Cvetana Priol – glasbena pedagoginja, mistikinja in svetniška kandidatka je bila zelo glasbeno nadarjena. Napisala je več skladb, ohranjena pa je le ena. Na pobudo sopranistke Maje Krevs so trije slovenski skladatelji uglasbili 12 njenih pesmi.

3 min

Cvetana Priol – glasbena pedagoginja, mistikinja in svetniška kandidatka je bila zelo glasbeno nadarjena. Napisala je več skladb, ohranjena pa je le ena. Na pobudo sopranistke Maje Krevs so trije slovenski skladatelji uglasbili 12 njenih pesmi.

Obzorja duha

A. Aleksandrijski: O učlovečenju

25. 2. 2024

Spis "O učlovečenju" predstavlja izjemno pomembno delo Atanazija Aleksandrijskega in se uvršča med enega najprepoznavnejših razmislekov tega avtorja. Gre za prvi traktat v zgodovini antične književnosti, ki sistematično razlaga enega ključnih elementov krščanske vere – učlovečenje Kristusa in s tem njegovo odrešenjsko povezanost s človeštvom. Knjigo je kot zadnjo v vrsti zbirke Cerkveni očetje uredil in prevedel mag. Jan Dominik Bogataj, OFM, ki je zanjo napisal tudi spremno študijo.

1 min

Spis "O učlovečenju" predstavlja izjemno pomembno delo Atanazija Aleksandrijskega in se uvršča med enega najprepoznavnejših razmislekov tega avtorja. Gre za prvi traktat v zgodovini antične književnosti, ki sistematično razlaga enega ključnih elementov krščanske vere – učlovečenje Kristusa in s tem njegovo odrešenjsko povezanost s človeštvom. Knjigo je kot zadnjo v vrsti zbirke Cerkveni očetje uredil in prevedel mag. Jan Dominik Bogataj, OFM, ki je zanjo napisal tudi spremno študijo.

Obzorja duha

Duhovniška oblačila

25. 2. 2024

Alba, talar, kolar, dalmatika, mašni plašč, štola ... Za duhovniška oblačila veljajo stroga pravila glede uporabe, zanje pa je značilna tudi bogata simbolika. V Muzeju krščanstva na Slovenskem hranijo 120 mašnih plaščev. V zbirki je mogoče videti, kako se je to oblačilo spreminjalo skozi zgodovino – od dolge tunike v rimskem slogu do ob straneh prirezanih in krajših, a bogato okrašenih baročnih plaščev. V 20. stoletju je kroj mašnih plaščev spet postal daljši. Zdaj jih duhovniki pogosto naročajo v tujini, šolske sestre de Notre Dame pa ohranjajo tradicijo vezenja.

15 min

Alba, talar, kolar, dalmatika, mašni plašč, štola ... Za duhovniška oblačila veljajo stroga pravila glede uporabe, zanje pa je značilna tudi bogata simbolika. V Muzeju krščanstva na Slovenskem hranijo 120 mašnih plaščev. V zbirki je mogoče videti, kako se je to oblačilo spreminjalo skozi zgodovino – od dolge tunike v rimskem slogu do ob straneh prirezanih in krajših, a bogato okrašenih baročnih plaščev. V 20. stoletju je kroj mašnih plaščev spet postal daljši. Zdaj jih duhovniki pogosto naročajo v tujini, šolske sestre de Notre Dame pa ohranjajo tradicijo vezenja.

Obzorja duha

Anketa

25. 2. 2024

Kakšna so primerna oblačila za v cerkev? Zakaj upoštevati bonton in pravila glede telesne drže? V anketi smo zbrali različna mnenja.

3 min

Kakšna so primerna oblačila za v cerkev? Zakaj upoštevati bonton in pravila glede telesne drže? V anketi smo zbrali različna mnenja.

Prenos bogoslužij

Nedeljsko bogoslužje

25. 2. 2024

Nedeljsko bogoslužje iz slovenskega narodnega svetišča Marija Pomagaj na Brezjah.

47 min

Nedeljsko bogoslužje iz slovenskega narodnega svetišča Marija Pomagaj na Brezjah.

Bogoslužje

Prenos maše iz Velenja

25. 2. 2024

Iz župnijske cerkve svetega Martina v Velenju na drugo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje duhovni pomočnik Roman Travar.

46 min

Iz župnijske cerkve svetega Martina v Velenju na drugo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje duhovni pomočnik Roman Travar.

Musica sacra

Sakralna dela Gabriela Faureja, 2. del

23. 2. 2024

Sakralna dela v skladateljevem opusu prevladujejo, saj je po končanem šolanju, vse od leta 1865 deloval predvsem kot cerkveni glasbenik. V letih od 1877 do 1905 je služboval v pariški cerkvi sv. Magdalene in v tistem času ustvaril večino svojih duhovnih del. Zelo priljubljena je njegova Hvalnica Jeana Racina, op. 11, delo, ki ga je napisal pri svojih 19-ih, tokrat pa boste lahko prisluhnili še drugim njegovim znanim in pogosto izvajanim delom, med drugim Maši za ženske glasove in orgle, Ave Mariji in skladbi O, salutaris hostia.

35 min

Sakralna dela v skladateljevem opusu prevladujejo, saj je po končanem šolanju, vse od leta 1865 deloval predvsem kot cerkveni glasbenik. V letih od 1877 do 1905 je služboval v pariški cerkvi sv. Magdalene in v tistem času ustvaril večino svojih duhovnih del. Zelo priljubljena je njegova Hvalnica Jeana Racina, op. 11, delo, ki ga je napisal pri svojih 19-ih, tokrat pa boste lahko prisluhnili še drugim njegovim znanim in pogosto izvajanim delom, med drugim Maši za ženske glasove in orgle, Ave Mariji in skladbi O, salutaris hostia.

Duhovna misel

Edvard Kovač: Hromi hodijo in grehi so jim odpuščeni

25. 2. 2024

Zelo zanimivo je, da danes beremo pri sveti maši poročilo o Abrahamovi pripravljenosti, da daruje svojega sina Bogu Jahvetu skupaj s poročilom o Jezusovi ozdravitvi hromega in odpuščanju njegovih grehov. Kje je vez teh dveh na prvi pogled tako različnih besedil? Povezuje ju vera! Vera, v kateri hodimo skozi življenje in pridemo prav do samega Boga. Kajti ne gre samo za sposobnost našega uma, tudi ne samo za našo dobro voljo ali za globoko hrepenenje. Če v veri srečamo Boga, je to zaradi tega, ker nam tudi Bog sam prihaja naproti. Abraham veruje, da je njegov Bog Bog živih in ne mrtvih. Zato neizmerno zaupa svojemu Gospodu, da mu bo ohranil sina Izaka pri življenju in da bo našel na mesto njega neko drugo, nadomestno žrtev. Kako bo Bog to izvedel, tega ne ve, toda ko želi opraviti daritev, pričakuje čudež in takrat mu Bog resnično pride naproti ter najde drugo žrtev. Tudi mi se pehamo v življenju in želimo doseči to in ono, toda potem pridemo kdaj pred hudo izbiro: ali biti uspešen brez etike ali biti vedno etičen in s tem kdaj tudi neuspešen? Ali storiti hudo, da bi dosegli kaj dobrega, ali pa verovati, da je mogoče delati dobro tudi brez hudega? Abraham nas uči, da se je mogoče odreči tej izbiri in delati samo dobro, če le verujemo, da je čudež mogoč. Veliki junaki v zgodovini človeštva in svetniki v zgodovini krščanstva so dokazali, da se takšni moralni čudeži dogajajo. Zaradi takšne vere se je svet lahko premaknil naprej. Podobno je v evangeljski zgodbi o ozdravitvi hromega. Gotovo je to čudežni dogodek, toda poprej se je zgodil še večji čudež odpuščanja grehov. Odpuščanje grehov namreč pomeni novo življenje, novo duhovno radost in veselje za tistega, ki veruje, da je Kristus kot Božji sin sposoben odpustiti mu grehe. Zato mu tudi ni težko verovati v nekaj, kar je v resnici še bolj presunljivo kot dejstvo, da bo znova hodil. Ozdravitev hromih udov je samo odmev velikega čudeža vere v odpuščanje grehov. Tudi pisatelj Marjan Rožanc sklene enega izmed svojih znamenitih esejev z vzklikom: »In sedaj nas lahko reši le še čudež!« Če kristjani verjamemo, da nam Bog prihaja naproti in da je za nas pripravljen narediti čudež, se bomo podali na marsikatero življenjsko pot, pa naj bo to duhovni poklic ali zakon, zavzetost v družbi ali javna odgovornost. Ne bomo odnehali verovati, da je dobro brez zla mogoče, kot ni odnehal Abraham v molitvi za življenje svojega sina in tudi ne mrtvoudni s svojo prošnjo: Ozdravi me, dobri Gospod.

7 min

Zelo zanimivo je, da danes beremo pri sveti maši poročilo o Abrahamovi pripravljenosti, da daruje svojega sina Bogu Jahvetu skupaj s poročilom o Jezusovi ozdravitvi hromega in odpuščanju njegovih grehov. Kje je vez teh dveh na prvi pogled tako različnih besedil? Povezuje ju vera! Vera, v kateri hodimo skozi življenje in pridemo prav do samega Boga. Kajti ne gre samo za sposobnost našega uma, tudi ne samo za našo dobro voljo ali za globoko hrepenenje. Če v veri srečamo Boga, je to zaradi tega, ker nam tudi Bog sam prihaja naproti. Abraham veruje, da je njegov Bog Bog živih in ne mrtvih. Zato neizmerno zaupa svojemu Gospodu, da mu bo ohranil sina Izaka pri življenju in da bo našel na mesto njega neko drugo, nadomestno žrtev. Kako bo Bog to izvedel, tega ne ve, toda ko želi opraviti daritev, pričakuje čudež in takrat mu Bog resnično pride naproti ter najde drugo žrtev. Tudi mi se pehamo v življenju in želimo doseči to in ono, toda potem pridemo kdaj pred hudo izbiro: ali biti uspešen brez etike ali biti vedno etičen in s tem kdaj tudi neuspešen? Ali storiti hudo, da bi dosegli kaj dobrega, ali pa verovati, da je mogoče delati dobro tudi brez hudega? Abraham nas uči, da se je mogoče odreči tej izbiri in delati samo dobro, če le verujemo, da je čudež mogoč. Veliki junaki v zgodovini človeštva in svetniki v zgodovini krščanstva so dokazali, da se takšni moralni čudeži dogajajo. Zaradi takšne vere se je svet lahko premaknil naprej. Podobno je v evangeljski zgodbi o ozdravitvi hromega. Gotovo je to čudežni dogodek, toda poprej se je zgodil še večji čudež odpuščanja grehov. Odpuščanje grehov namreč pomeni novo življenje, novo duhovno radost in veselje za tistega, ki veruje, da je Kristus kot Božji sin sposoben odpustiti mu grehe. Zato mu tudi ni težko verovati v nekaj, kar je v resnici še bolj presunljivo kot dejstvo, da bo znova hodil. Ozdravitev hromih udov je samo odmev velikega čudeža vere v odpuščanje grehov. Tudi pisatelj Marjan Rožanc sklene enega izmed svojih znamenitih esejev z vzklikom: »In sedaj nas lahko reši le še čudež!« Če kristjani verjamemo, da nam Bog prihaja naproti in da je za nas pripravljen narediti čudež, se bomo podali na marsikatero življenjsko pot, pa naj bo to duhovni poklic ali zakon, zavzetost v družbi ali javna odgovornost. Ne bomo odnehali verovati, da je dobro brez zla mogoče, kot ni odnehal Abraham v molitvi za življenje svojega sina in tudi ne mrtvoudni s svojo prošnjo: Ozdravi me, dobri Gospod.

Domani e` domenica - rubrica religiosa

Domani è domenica - rubrica religiosa

24. 2. 2024

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

8 min

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

Sledi večnosti

Kako prepoznati božji glas v tišini?

16. 2. 2024

Človek se umakne v tišino, da bi si prisluhnil, da bi na novo premislil in se mogoče tudi nekaj na novo odločil. Kristjani so v postnem času še posebej povabljeni k takim umikom, med katerim naj bi slišali božji glas. Kako prepoznati božji glas na duhovnih vajah? Kakšen je ta glas? Kako težko je verjeti v nagovor božjega glasu? Kako ga prenesti v življenje? Gosti pogovora bodo udeleženca duhovnih vaj Ksenija Valenčič in Primož Stražar ter p. Janez Poljanšek, ki vodi duhovne vaje v Ignacijevem domu duhovnosti (foto. Pexels / Pixabay).

22 min

Človek se umakne v tišino, da bi si prisluhnil, da bi na novo premislil in se mogoče tudi nekaj na novo odločil. Kristjani so v postnem času še posebej povabljeni k takim umikom, med katerim naj bi slišali božji glas. Kako prepoznati božji glas na duhovnih vajah? Kakšen je ta glas? Kako težko je verjeti v nagovor božjega glasu? Kako ga prenesti v življenje? Gosti pogovora bodo udeleženca duhovnih vaj Ksenija Valenčič in Primož Stražar ter p. Janez Poljanšek, ki vodi duhovne vaje v Ignacijevem domu duhovnosti (foto. Pexels / Pixabay).

Duhovni utrip

Leto lesenega zmaja

24. 2. 2024

V soboto, 10. februarja so tibetansko novo leto praznovali tudi v budistični skupnosti Dharmaling, ki ima svoje prostore v vasi Brdce nad Doberno. V novo leto so vstopili z molitvami, meditacijami in druženjem.

4 min

V soboto, 10. februarja so tibetansko novo leto praznovali tudi v budistični skupnosti Dharmaling, ki ima svoje prostore v vasi Brdce nad Doberno. V novo leto so vstopili z molitvami, meditacijami in druženjem.

Duhovni utrip

Biti ženska v holokavstu

24. 2. 2024

V muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled gostujoča razstava »Svetlobne lise: Biti ženska v holokavstu«. Pripravil jo je spominski center Yad Vashem, za slovenski prevod pa je poskrbel Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Ob tej razstavi se je porodila zamisel tudi za manjšo razstavo »Slovenske taboriščnice v nacističnih koncentracijskih taboriščih«, ki je prav tako nastala v sodelovanju Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.

10 min

V muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled gostujoča razstava »Svetlobne lise: Biti ženska v holokavstu«. Pripravil jo je spominski center Yad Vashem, za slovenski prevod pa je poskrbel Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Ob tej razstavi se je porodila zamisel tudi za manjšo razstavo »Slovenske taboriščnice v nacističnih koncentracijskih taboriščih«, ki je prav tako nastala v sodelovanju Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.

Duhovni utrip

Leto lesenega zmaja

24. 2. 2024

V soboto, 10. februarja so tibetansko novo leto praznovali tudi v budistični skupnosti Dharmaling, ki ima svoje prostore v vasi Brdce nad Doberno. V novo leto so vstopili z molitvami, meditacijami in druženjem. V muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled gostujoča razstava »Svetlobne lise: Biti ženska v holokavstu«. Pripravil jo je spominski center Yad Vashem, za slovenski prevod pa je poskrbel Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Ob tej razstavi se je porodila zamisel tudi za manjšo razstavo »Slovenske taboriščnice v nacističnih koncentracijskih taboriščih«, ki je prav tako nastala v sodelovanju Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.

15 min

V soboto, 10. februarja so tibetansko novo leto praznovali tudi v budistični skupnosti Dharmaling, ki ima svoje prostore v vasi Brdce nad Doberno. V novo leto so vstopili z molitvami, meditacijami in druženjem. V muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled gostujoča razstava »Svetlobne lise: Biti ženska v holokavstu«. Pripravil jo je spominski center Yad Vashem, za slovenski prevod pa je poskrbel Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Ob tej razstavi se je porodila zamisel tudi za manjšo razstavo »Slovenske taboriščnice v nacističnih koncentracijskih taboriščih«, ki je prav tako nastala v sodelovanju Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.

Duhovna misel

Zmago Godina: O odpuščanju

24. 2. 2024

Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali človeka tako, da z njim niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati, seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako novo srečanje s človekom, ki vas je prizadel, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do njega, ali tega, kar je naredil, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist, na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je neodpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno vnovično vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili na to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo znova graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.

6 min

Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali človeka tako, da z njim niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati, seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako novo srečanje s človekom, ki vas je prizadel, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do njega, ali tega, kar je naredil, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist, na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je neodpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno vnovično vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili na to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo znova graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.

Sedmi dan

Škof dr. Peter Štumpf o prenovi Katoliške cerkve

25. 2. 2024

Gost naše tokratne verske oddaje je murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki je tudi podpredsednik slovenske škofovske konference. Govorili bomo o sinodalnih prizadevanjih za bolj duhovno prebujeno Cerkev pri nas in v svetu, še posebej v Evropi.

24 min

Gost naše tokratne verske oddaje je murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki je tudi podpredsednik slovenske škofovske konference. Govorili bomo o sinodalnih prizadevanjih za bolj duhovno prebujeno Cerkev pri nas in v svetu, še posebej v Evropi.

Duhovna misel

Ignacija Fridl Jarc: O rakavih ranah družbe

23. 2. 2024

Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, to lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, to bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zato ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.

6 min

Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, to lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, to bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zato ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.

Duhovna misel

Robert Friškovec; Tako kot je, je lepo

22. 2. 2024

V slavnem zenovskem templju na Japonskem so menihu, ki je prišel iz sosednjega samostana, naložili, da skrbi za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostarel zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebno posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvečal čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« je zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, katere namen je, da nas pokaže v čim boljši luči. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče, popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vsa lepotna merila in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas naredi edinstvene in zato tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!

6 min

V slavnem zenovskem templju na Japonskem so menihu, ki je prišel iz sosednjega samostana, naložili, da skrbi za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostarel zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebno posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvečal čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« je zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, katere namen je, da nas pokaže v čim boljši luči. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče, popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vsa lepotna merila in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas naredi edinstvene in zato tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!

Sveto in svet

Duhovnost v digitalni dobi

21. 2. 2024

Digitalne tehnologije z lažjim dostopom do duhovnih vsebin, učenj in meditacij lahko odpirajo vrata globljemu duhovnemu raziskovanju ter spodbujajo povezovanje duhovnih skupnosti po svetu. Praksa pa je pokazala, da lahko čezmerna uporaba digitalnih naprav in virtualnih platform vodi v odtujenost, površnost in celo zasvojenost s tehnologijo. Vse to seveda slabi duševno in duhovno zdravje posameznika vse pogostejša vsebinsko prazna sporočila in nekritično sprejemanje vsebin pa izkrivljajo resnico in razvrednotijo globino duhovnih praks. Ali lahko torej umetna inteligenca ali virtualna resničnost (po)nudita iskreno duhovno izkušnjo in ali smo ljudje sploh zmožni uporabljati sodobno tehnologijo na zdrav način?

49 min

Digitalne tehnologije z lažjim dostopom do duhovnih vsebin, učenj in meditacij lahko odpirajo vrata globljemu duhovnemu raziskovanju ter spodbujajo povezovanje duhovnih skupnosti po svetu. Praksa pa je pokazala, da lahko čezmerna uporaba digitalnih naprav in virtualnih platform vodi v odtujenost, površnost in celo zasvojenost s tehnologijo. Vse to seveda slabi duševno in duhovno zdravje posameznika vse pogostejša vsebinsko prazna sporočila in nekritično sprejemanje vsebin pa izkrivljajo resnico in razvrednotijo globino duhovnih praks. Ali lahko torej umetna inteligenca ali virtualna resničnost (po)nudita iskreno duhovno izkušnjo in ali smo ljudje sploh zmožni uporabljati sodobno tehnologijo na zdrav način?

Duhovna misel

Daniel Brkič: Križa se vsi otepamo

21. 2. 2024

Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160 – 225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.

6 min

Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160 – 225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.

Duhovna misel

Silva Matos: Moje bistvo v odnosu z drugim

20. 2. 2024

Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati - na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.

5 min

Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati - na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.

Duhovna misel

Alenka Veber: Statve življenja

19. 2. 2024

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Sveto pismo, eno najbolj branih knjig v zgodovini, sestavljata dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza obsega tudi Jobovo knjigo, Knjigo pregovorov, Pridigarja, Knjigo modrosti in Siraha, ki jih strokovnjaki za svetopisemska vprašanja uvrščajo med modrostne knjige. Izmed naštetih knjig velikokrat izberem Jobovo. Mogoče Joba poznate po sliki, na kateri sedi na kupu gnoja in objokuje kazen, ki mu jo je namenil Bog. Trpeči Job na gnoju, ki kliče na pomoč, se je znašel na številnih panjskih končnicah, to pa pomeni, da so njegovo zgodbo naši predniki dobro poznali in se po vsej verjetnosti tudi bali »strahu božjega«. Job je bil moder mož z veliko družino in služinčadjo. Neizmerno je častil Boga in se varoval hudega. Tudi Gospod je bil ponosen na svojega služabnika. A v brezskrbne Jobove dni se je vrinila stava med Satanom in Gospodom. Satan je Gospodu dejal, naj prizadene Joba, da bi tako preizkusil njegovo zvestobo. Prepričan je bil namreč, da Job v nesreči ne bo več zvest Gospodu. A Satan je prvič in drugič izgubil stavo. Job je izgubil imetje in otroke, dobil gnojne razjede od podplatov do temena. K njemu so prišli trije prijatelji, vsak iz svojega kraja, in začeli z njim razpravljati o zlu, človeški bolečini in trpljenju. Hoteli so ga prepričati, da je njegovo trpljenje božja kazen, ker je storil nekaj hudega. Job pa je ves čas pogovora s prijatelji trdil, da je nedolžen. Ostal je sam, sedeč na kupu gnoja, prekrit s smrdljivimi ranami, a pri vseh preizkušnjah in izgubah ni grešil z ustnicami, temveč je svoji ženi odgovoril: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj ne bi hudega sprejeli?« (Prim. Job 2,9) Ob koncu Jobove knjige lahko preberemo, da je Gospod Jobu dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Ko prebiram Jobovo knjigo, me preveva misel, da se tudi meni spodmikajo tla pod nogami ter mi iz rok polzijo niti upanja. Zakaj tudi mene življenje preizkuša, zakaj se tudi vam dogajajo hude preizkušnje? Ne vem. Nimam dovolj modrosti. Prebiranje Jobove knjige me navdušuje samo, dokler imam knjigo odprto. Ko jo zaprem, navdih izpuhti. V njej nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, kvečjemu so se mi odpirala še nova. Mogoče je ravno v tem največja modrost modrostne knjige. Kljub svoji šibkosti vsak dan znova, jutro za jutrom, navijam niti na statve in gonim življenje naprej. Niti, ki se strgajo, zategnem skupaj. Le tako lahko tkem naprej. Sem in tja se usedem na kup gnoja in se pritožujem. Šele ko vidim, na kako visokem kupu sedim, se zavem svoje majhnosti. In pomislim: ko bomo v celoti doumeli svojo človeško majhnost, bomo našli odgovor za svoje trpljenje.

6 min

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Sveto pismo, eno najbolj branih knjig v zgodovini, sestavljata dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza obsega tudi Jobovo knjigo, Knjigo pregovorov, Pridigarja, Knjigo modrosti in Siraha, ki jih strokovnjaki za svetopisemska vprašanja uvrščajo med modrostne knjige. Izmed naštetih knjig velikokrat izberem Jobovo. Mogoče Joba poznate po sliki, na kateri sedi na kupu gnoja in objokuje kazen, ki mu jo je namenil Bog. Trpeči Job na gnoju, ki kliče na pomoč, se je znašel na številnih panjskih končnicah, to pa pomeni, da so njegovo zgodbo naši predniki dobro poznali in se po vsej verjetnosti tudi bali »strahu božjega«. Job je bil moder mož z veliko družino in služinčadjo. Neizmerno je častil Boga in se varoval hudega. Tudi Gospod je bil ponosen na svojega služabnika. A v brezskrbne Jobove dni se je vrinila stava med Satanom in Gospodom. Satan je Gospodu dejal, naj prizadene Joba, da bi tako preizkusil njegovo zvestobo. Prepričan je bil namreč, da Job v nesreči ne bo več zvest Gospodu. A Satan je prvič in drugič izgubil stavo. Job je izgubil imetje in otroke, dobil gnojne razjede od podplatov do temena. K njemu so prišli trije prijatelji, vsak iz svojega kraja, in začeli z njim razpravljati o zlu, človeški bolečini in trpljenju. Hoteli so ga prepričati, da je njegovo trpljenje božja kazen, ker je storil nekaj hudega. Job pa je ves čas pogovora s prijatelji trdil, da je nedolžen. Ostal je sam, sedeč na kupu gnoja, prekrit s smrdljivimi ranami, a pri vseh preizkušnjah in izgubah ni grešil z ustnicami, temveč je svoji ženi odgovoril: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj ne bi hudega sprejeli?« (Prim. Job 2,9) Ob koncu Jobove knjige lahko preberemo, da je Gospod Jobu dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Ko prebiram Jobovo knjigo, me preveva misel, da se tudi meni spodmikajo tla pod nogami ter mi iz rok polzijo niti upanja. Zakaj tudi mene življenje preizkuša, zakaj se tudi vam dogajajo hude preizkušnje? Ne vem. Nimam dovolj modrosti. Prebiranje Jobove knjige me navdušuje samo, dokler imam knjigo odprto. Ko jo zaprem, navdih izpuhti. V njej nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, kvečjemu so se mi odpirala še nova. Mogoče je ravno v tem največja modrost modrostne knjige. Kljub svoji šibkosti vsak dan znova, jutro za jutrom, navijam niti na statve in gonim življenje naprej. Niti, ki se strgajo, zategnem skupaj. Le tako lahko tkem naprej. Sem in tja se usedem na kup gnoja in se pritožujem. Šele ko vidim, na kako visokem kupu sedim, se zavem svoje majhnosti. In pomislim: ko bomo v celoti doumeli svojo človeško majhnost, bomo našli odgovor za svoje trpljenje.

Obzorja duha

Razmišljanje o željah

18. 2. 2024

»O Bog, daj, da bi vedno želel več, kot zmorem!« (Michelangelo Buonarroti) Razmišlja Branka Ožek.

4 min

»O Bog, daj, da bi vedno želel več, kot zmorem!« (Michelangelo Buonarroti) Razmišlja Branka Ožek.

Obzorja duha

Kako skozi postni čas?

18. 2. 2024

Verniki nekaterih krščanskih Cerkva so 14. februarja vstopili v 40-dnevni postni čas. Kako ga bodo prehodili? Verniki nekaterih krščanskih Cerkva so 14. februarja vstopili v 40-dnevni postni čas. Stopajo na pot Božjega Sina, ki je šel v Jeruzalem. Tam so ga obtožili in križali. Tretji dan pa je iz groba vstal od mrtvih, da je človeka odrešil greha. Kako bodo verniki različnih Cerkva prehodili letošnji postni čas? Kakšen ritem mu prinašajo postne nedelje od pepelnice do cvetne nedelje? K temu, da bi si verniki prizadevali postati boljši ljudje, jih spodbujajo tudi cerkveni voditelji. Trubarjevo priznanje za pomembne prispevke k ohranjanju nacionalne kulturne dediščine so letos podelili patru Metodu Benediku. Ob 128. obletnici smrti Magdalene Gornik bo Studio Siposh v Sodražici premierno predvajal film Okronana. Ob misli »O Bog, daj da bi vedno želel več, kot zmorem«, Michelangela Buonarrotija, pa bo razmišljala Branka Ožek.

35 min

Verniki nekaterih krščanskih Cerkva so 14. februarja vstopili v 40-dnevni postni čas. Kako ga bodo prehodili? Verniki nekaterih krščanskih Cerkva so 14. februarja vstopili v 40-dnevni postni čas. Stopajo na pot Božjega Sina, ki je šel v Jeruzalem. Tam so ga obtožili in križali. Tretji dan pa je iz groba vstal od mrtvih, da je človeka odrešil greha. Kako bodo verniki različnih Cerkva prehodili letošnji postni čas? Kakšen ritem mu prinašajo postne nedelje od pepelnice do cvetne nedelje? K temu, da bi si verniki prizadevali postati boljši ljudje, jih spodbujajo tudi cerkveni voditelji. Trubarjevo priznanje za pomembne prispevke k ohranjanju nacionalne kulturne dediščine so letos podelili patru Metodu Benediku. Ob 128. obletnici smrti Magdalene Gornik bo Studio Siposh v Sodražici premierno predvajal film Okronana. Ob misli »O Bog, daj da bi vedno želel več, kot zmorem«, Michelangela Buonarrotija, pa bo razmišljala Branka Ožek.

Obzorja duha

Film Okronana

18. 2. 2024

23. februarja bo minilo 128 let od smrti mistikinje in stigmatikinje Magdalene Gornik. Studio Siposh je o svetniški kandidatki ljubljanske nadškofije posnel film z naslovom Okronana.

2 min

23. februarja bo minilo 128 let od smrti mistikinje in stigmatikinje Magdalene Gornik. Studio Siposh je o svetniški kandidatki ljubljanske nadškofije posnel film z naslovom Okronana.

Obzorja duha

Trubarjevo priznanje za leto 2023

18. 2. 2024

Že od leta 2008 Narodna in univerzitetna knjižnica podeljuje Trubarjeva priznanja za pomembne prispevke k ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine. Konec januarja je Trubarjevo priznanje za leto 2023 prejel kapucin, p. dr. Metod Benedik.

4 min

Že od leta 2008 Narodna in univerzitetna knjižnica podeljuje Trubarjeva priznanja za pomembne prispevke k ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine. Konec januarja je Trubarjevo priznanje za leto 2023 prejel kapucin, p. dr. Metod Benedik.

Obzorja duha

Kako skozi postni čas?

18. 2. 2024

Kaj je postni čas? Kako v tem času verniki postajajo boljši ljudje? Kako jim na 40-dnevni poti dajejo ritem postne nedelje? Kako s Kristusom prehoditi letošnji postni čas? O tem v današnji oddaji, gost v studiu je msgr. Stanislav Zore.

15 min

Kaj je postni čas? Kako v tem času verniki postajajo boljši ljudje? Kako jim na 40-dnevni poti dajejo ritem postne nedelje? Kako s Kristusom prehoditi letošnji postni čas? O tem v današnji oddaji, gost v studiu je msgr. Stanislav Zore.

Obzorja duha

F. Ačko: O, vi vsi

18. 2. 2024

Dekliška vokalna skupina Tromostovje: Anja Lenarčič, Maša Smrdel, Manca Novljan, Lucija Ivanc, Elizabeta Ivanc, Anka Grum Vodja: Miha Zupanc Kovač 

2 min

Dekliška vokalna skupina Tromostovje: Anja Lenarčič, Maša Smrdel, Manca Novljan, Lucija Ivanc, Elizabeta Ivanc, Anka Grum Vodja: Miha Zupanc Kovač 

Prenos bogoslužij

Nedeljsko bogoslužje

18. 2. 2024

Evangeličansko bogoslužje iz cerkvene občine Moravske Toplice.

50 min

Evangeličansko bogoslužje iz cerkvene občine Moravske Toplice.

Bogoslužje

Prenos maše iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani

18. 2. 2024

Prenos svete maše na prvo postno nedeljo iz cerkve Marijinega oznanjenja, frančiškanske cerkve v Ljubljani. Maševal bo p. Edvard Kovač, pela pa Moška vokalna skupina Tromostovje pod vodstvom Mihe Zupanca Kovača. Pri orglah bo Ana Kokotec Kresal.

52 min

Prenos svete maše na prvo postno nedeljo iz cerkve Marijinega oznanjenja, frančiškanske cerkve v Ljubljani. Maševal bo p. Edvard Kovač, pela pa Moška vokalna skupina Tromostovje pod vodstvom Mihe Zupanca Kovača. Pri orglah bo Ana Kokotec Kresal.

Musica sacra

V postni čas - z glasbo Gabriela Fauréja

13. 2. 2024

Od skladateljeve smrti letos mineva 100 let. Med njegovimi najbolj izvajanimi deli je tudi Requiem, v katerem pa ne prevladuje žalostno in turobno vzdušje, pač pa sta v ospredju mir in tolažba. "Pravijo, da moj Rekviem ne izraža strahu pred smrtjo in nekdo ga je celo poimenoval uspavanka smrti«, je zapisal. »Toda tako čutim smrt, kot srečno odrešenje, hrepenenje po sreči tam zgoraj, ne kot bolečo izkušnjo...«

33 min

Od skladateljeve smrti letos mineva 100 let. Med njegovimi najbolj izvajanimi deli je tudi Requiem, v katerem pa ne prevladuje žalostno in turobno vzdušje, pač pa sta v ospredju mir in tolažba. "Pravijo, da moj Rekviem ne izraža strahu pred smrtjo in nekdo ga je celo poimenoval uspavanka smrti«, je zapisal. »Toda tako čutim smrt, kot srečno odrešenje, hrepenenje po sreči tam zgoraj, ne kot bolečo izkušnjo...«

Duhovna misel

Božo Rustja: Zakaj je bil Kristus skušan?

18. 2. 2024

Slavni arhitekt Donato Bramante je poslal svojega še zelo mladega sina, naj nese načrte za cerkev sv. Petra papežu Juliju II. (umrl je leta 1513). Papež je bil z načrti zadovoljen. Hotel je nagraditi dečka in je odprl skrinjo, polno zlatnikov. Dečku je dejal: »Vzemi jih, kolikor jih zajameš v eno prgišče.« Deček je že stegnil roko, a jo takoj spet umaknil. Papežu je dejal: »Dajte mi jih vi, sveti oče, eno prgišče. Vaše roke so večje od mojih!« Nekaj podobnega naredimo mi, ko končujemo svoje molitve z besedami: »Prosimo te po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (Zgodbe kažejo novo pot, 11) V življenju smo postavljeni pred izbiro, ali sprejeti Božji načrt za svoje življenje ali vsiljevati svojega. Ko smo v takem precepu, raje izberimo Božji načrt. Božja roka je namreč večja. Božji načrti so večji, pa tudi božja milost je velika. V evangeliju prve postne nedelje beremo, kako je bil Jezus skušan. Upravičeno se vprašamo: zakaj je bil skušan? Ali ni bil Božji sin? Odgovor je preprost: ker je bil pravi človek. Podobno je bilo že pri krstu. Kristus ni imel greha, a je vseeno šel k Janezu Krstniku in se dal krstiti v znamenje odpuščanja grehov. Kristus je sprejel krst, da bi pokazal, da želi s človekom deliti vse, da se želi približati grešnemu človeku in mu pokazati, da mu je blizu. Podobno je Kristus pustil, da ga je hudič skušal. Vsak človek izkuša moč in privlačnost zla. Človek pravzaprav ne bi bil človek, če ne bi doživel skušnjav; na začetku se nam greh prikazuje kot privlačen in lep, na koncu pa nas pusti razočarane. Kristus je zavrnil vse skušnjave, čeprav je bil to zanj čas nevarnosti sredi puščave. Evangelij pravi: »In angeli so mi stregli« (Mr 1,13). Varovali so ga in ga vodili v puščavi, kot je Gospod varoval in vodil Izraelce na poti po puščavi. Zakaj beremo evangelij o skušnjavah vsako leto na začetku posta? Cerkev nas hoče v postnem času povabiti, naj delamo tako, kakor je delal Kristus: da zapustimo svoje ustaljeno življenje in se soočimo z zlom, ki nam grozi. Skušnjave sicer niso tako vabljive kot Jezusove, a so v bistvu zelo podobne. Zlo nas skuša z udobjem. Ne gre za običajno udobnost v življenju, ampak za udobnost, ki je posledica naše sebičnosti. Postni čas je nekakšna puščava, v katero stopamo vsako leto, da bi se soočili z zlom, ki nas napada. V nasprotju s Kristusom smo mi grešniki in vse nas ogrožajo skušnjave, s katerimi je hudi duh skušal njega. Soočenje s skušnjavami je za nas boleče, saj nam kaže, kako krhki in slabotni smo; vendar nam Bog stoji ob strani, podobno kakor je stal ob strani Jezusu.

6 min

Slavni arhitekt Donato Bramante je poslal svojega še zelo mladega sina, naj nese načrte za cerkev sv. Petra papežu Juliju II. (umrl je leta 1513). Papež je bil z načrti zadovoljen. Hotel je nagraditi dečka in je odprl skrinjo, polno zlatnikov. Dečku je dejal: »Vzemi jih, kolikor jih zajameš v eno prgišče.« Deček je že stegnil roko, a jo takoj spet umaknil. Papežu je dejal: »Dajte mi jih vi, sveti oče, eno prgišče. Vaše roke so večje od mojih!« Nekaj podobnega naredimo mi, ko končujemo svoje molitve z besedami: »Prosimo te po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (Zgodbe kažejo novo pot, 11) V življenju smo postavljeni pred izbiro, ali sprejeti Božji načrt za svoje življenje ali vsiljevati svojega. Ko smo v takem precepu, raje izberimo Božji načrt. Božja roka je namreč večja. Božji načrti so večji, pa tudi božja milost je velika. V evangeliju prve postne nedelje beremo, kako je bil Jezus skušan. Upravičeno se vprašamo: zakaj je bil skušan? Ali ni bil Božji sin? Odgovor je preprost: ker je bil pravi človek. Podobno je bilo že pri krstu. Kristus ni imel greha, a je vseeno šel k Janezu Krstniku in se dal krstiti v znamenje odpuščanja grehov. Kristus je sprejel krst, da bi pokazal, da želi s človekom deliti vse, da se želi približati grešnemu človeku in mu pokazati, da mu je blizu. Podobno je Kristus pustil, da ga je hudič skušal. Vsak človek izkuša moč in privlačnost zla. Človek pravzaprav ne bi bil človek, če ne bi doživel skušnjav; na začetku se nam greh prikazuje kot privlačen in lep, na koncu pa nas pusti razočarane. Kristus je zavrnil vse skušnjave, čeprav je bil to zanj čas nevarnosti sredi puščave. Evangelij pravi: »In angeli so mi stregli« (Mr 1,13). Varovali so ga in ga vodili v puščavi, kot je Gospod varoval in vodil Izraelce na poti po puščavi. Zakaj beremo evangelij o skušnjavah vsako leto na začetku posta? Cerkev nas hoče v postnem času povabiti, naj delamo tako, kakor je delal Kristus: da zapustimo svoje ustaljeno življenje in se soočimo z zlom, ki nam grozi. Skušnjave sicer niso tako vabljive kot Jezusove, a so v bistvu zelo podobne. Zlo nas skuša z udobjem. Ne gre za običajno udobnost v življenju, ampak za udobnost, ki je posledica naše sebičnosti. Postni čas je nekakšna puščava, v katero stopamo vsako leto, da bi se soočili z zlom, ki nas napada. V nasprotju s Kristusom smo mi grešniki in vse nas ogrožajo skušnjave, s katerimi je hudi duh skušal njega. Soočenje s skušnjavami je za nas boleče, saj nam kaže, kako krhki in slabotni smo; vendar nam Bog stoji ob strani, podobno kakor je stal ob strani Jezusu.

Domani e` domenica - rubrica religiosa

Domani è domenica - rubrica religiosa

17. 2. 2024

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

7 min

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

Duhovni utrip

»Ljubezen je potrpežljiva…«

17. 2. 2024

Sebastian in Glorija Forjan sta pastorja v Evangelijski krščanski cerkvi Radovljica. Svoje življenje sta posvetila delu za skupnost, svojim trem sinovom in drug drugemu. A na prvem mestu je zanju Sveto pismo – njuno vodilo, navdih in zakladnica modrosti.

8 min

Sebastian in Glorija Forjan sta pastorja v Evangelijski krščanski cerkvi Radovljica. Svoje življenje sta posvetila delu za skupnost, svojim trem sinovom in drug drugemu. A na prvem mestu je zanju Sveto pismo – njuno vodilo, navdih in zakladnica modrosti.

Duhovni utrip

Spominjamo se

17. 2. 2024

V Mini teatru v Ljubljani je bila 25. januarja osrednja slovenska prireditev ob Mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta. Spominsko slovesnost so pripravili Judovski kulturni center Ljubljana, Judovska skupnost Slovenije in Liberalna Judovska skupnost Slovenije.

6 min

V Mini teatru v Ljubljani je bila 25. januarja osrednja slovenska prireditev ob Mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta. Spominsko slovesnost so pripravili Judovski kulturni center Ljubljana, Judovska skupnost Slovenije in Liberalna Judovska skupnost Slovenije.

Duhovni utrip

Spominjamo se

17. 2. 2024

V Mini teatru v Ljubljani je bila 25. januarja osrednja slovenska prireditev ob Mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta. Spominsko slovesnost so pripravili Judovski kulturni center Ljubljana, Judovska skupnost Slovenije in Liberalna Judovska skupnost Slovenije. Sebastian in Glorija Forjan sta pastorja v Evangelijski krščanski cerkvi Radovljica. Svoje življenje sta posvetila delu za skupnost, svojim trem sinovom in drug drugemu. A na prvem mestu je zanju Sveto pismo – njuno vodilo, navdih in zakladnica modrosti.

14 min

V Mini teatru v Ljubljani je bila 25. januarja osrednja slovenska prireditev ob Mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta. Spominsko slovesnost so pripravili Judovski kulturni center Ljubljana, Judovska skupnost Slovenije in Liberalna Judovska skupnost Slovenije. Sebastian in Glorija Forjan sta pastorja v Evangelijski krščanski cerkvi Radovljica. Svoje življenje sta posvetila delu za skupnost, svojim trem sinovom in drug drugemu. A na prvem mestu je zanju Sveto pismo – njuno vodilo, navdih in zakladnica modrosti.

Duhovna misel

Gregor Čušin: O molitvi

17. 2. 2024

»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več tako kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.

6 min

»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več tako kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.

Sedmi dan

Skrivnost postnega časa

18. 2. 2024

Postni čas je tudi posebno liturgično obdobje v cerkvenem koledarju. Seznanili se bomo o liturgični glasbi, pepelnični sredi, posebnostih postnih nedelji. Kako se to obdobje odvija pri nas na slovenskih tleh in kako skozi zgodovino in kaj ta poseben čas prinaša kristjankam in kristjanom.

12 min

Postni čas je tudi posebno liturgično obdobje v cerkvenem koledarju. Seznanili se bomo o liturgični glasbi, pepelnični sredi, posebnostih postnih nedelji. Kako se to obdobje odvija pri nas na slovenskih tleh in kako skozi zgodovino in kaj ta poseben čas prinaša kristjankam in kristjanom.

Sledi večnosti

Ambasadorka preventivne akcije 40 dni brez alkohola Monika Avsenik

16. 2. 2024

Kristjani so na pepelnično sredo vstopili v 40 dnevni postni čas, ki bo trajal do 30. marca. Slovenska karitas v tem obdobju izvaja tradicionalno preventivno akcijo 40 dni brez alkohola kot poziv k solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi posledic alkoholizma v družini in družbi. Ambasadorka letošnje akcije je pevka Monika Avsenik. Zato smo jo povabili k pogovoru o prisotnosti alkohola v zabavni industriji, o vrednotah in o učiteljskem poklicu.

19 min

Kristjani so na pepelnično sredo vstopili v 40 dnevni postni čas, ki bo trajal do 30. marca. Slovenska karitas v tem obdobju izvaja tradicionalno preventivno akcijo 40 dni brez alkohola kot poziv k solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi posledic alkoholizma v družini in družbi. Ambasadorka letošnje akcije je pevka Monika Avsenik. Zato smo jo povabili k pogovoru o prisotnosti alkohola v zabavni industriji, o vrednotah in o učiteljskem poklicu.

Duhovna misel

Stanislav Kerin: Si upam razmišljati in iskati resnico?

16. 2. 2024

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

6 min

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

Duhovna misel

Metka Klevišar: Sprejmi vsako povabilo

15. 2. 2024

Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vse starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vse bolj veseliti življenja. Postaja vse modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje in z leti vse bolj vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vse bolj so sami, vse bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.

5 min

Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vse starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vse bolj veseliti življenja. Postaja vse modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje in z leti vse bolj vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vse bolj so sami, vse bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.

Duhovna misel

Andrej Šegula: Pepelnica – začetek posta

14. 2. 2024

Človek ima občutek, da smo še včeraj prepevali božične pesmi in občudovali jaslice. Danes pa s pepelnično sredo že začenjamo postni čas, štiridesetdnevno obdobje priprave na veliko noč. Ko slišimo besedo post, nam postane neprijetno. Spet neka odpoved, neko premagovanje. Ko razmišljam o postnem času, vidim dve možnosti. Lahko ga preživimo aktivistično. To obliko bolj ali manj poznamo. Na začetku si naredimo seznam, čemu vse se bomo odpovedovali, kaj bomo premagovali. In potem se začne boj. Veseli smo, ko zmagamo, malo manj veseli ali celo žalostni, če nam ne uspe. Po navadi so to odpovedi kakšni jedi, sladici ali pa odločitev za kakšno dobro delo. To navdušenje nas drži ali pa ne. Včasih nekaj dni, en teden. Mogoče celo ves postni čas. Škoda je, če se post vrti samo okoli mene, okoli mojega jaza. Še bolj zgrešeno je, če si rečemo, da se bomo postili (samo) za to, da bomo shujšali, da se bomo očistili, da bomo videti bolje. Ja, tudi to je post. Ni pa to post, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. Lahko pa se odločimo za pasivno obliko posta: ta je na videz enostavnejša. Ampak samo na videz. Zakaj? Ker si v prvem delu tega posta ni treba zadati nobene postne vaje. Treba se je samo odločiti, da si bomo vsak dan vzeli pet minut časa in se v duhu postavili pred Boga. V teh petih minutah ni treba nič delati, nič misliti, ampak preprosto biti pred Njim. Na začetku ga samo prosimo, naj nam On »pove«, kaj želi od nas, kako naj preživimo ta postni čas. In prepričan sem, da nam bo prej ali slej jasno, kaj je treba. Če primerjamo ta dva posta, je prvi veliko bolj obvladljiv, ker si sami postavljamo »norme«. Drugi pa je veliko bolj adrenalinski. Nikoli namreč ne vemo, kaj nam Bog pripravlja in v kakšen »postni ogenj« nas pošilja. Kakor koli, post je tukaj, vsak po svoje vstopamo v ta sveti čas, ki nas želi usmeriti k bistvu, in to je k velikonočni skrivnosti. Papež Frančišek je na začetku nekega postnega časa katoličane pozval, naj v postnem času prebirajo Sveto pismo in so pozorni na sočloveka. Sveto pismo kot navdih, kot razodetje. Pozornost do sočloveka pa pomeni izstop iz cone samovšečnosti in samozadostnosti. Mislim, da bi bil svet drugačen, če bi to postno dimenzijo življenja bolj ozavestili. Pred nami je pepelnica, ki nam prinaša nove priložnosti, da delamo dobro.

5 min

Človek ima občutek, da smo še včeraj prepevali božične pesmi in občudovali jaslice. Danes pa s pepelnično sredo že začenjamo postni čas, štiridesetdnevno obdobje priprave na veliko noč. Ko slišimo besedo post, nam postane neprijetno. Spet neka odpoved, neko premagovanje. Ko razmišljam o postnem času, vidim dve možnosti. Lahko ga preživimo aktivistično. To obliko bolj ali manj poznamo. Na začetku si naredimo seznam, čemu vse se bomo odpovedovali, kaj bomo premagovali. In potem se začne boj. Veseli smo, ko zmagamo, malo manj veseli ali celo žalostni, če nam ne uspe. Po navadi so to odpovedi kakšni jedi, sladici ali pa odločitev za kakšno dobro delo. To navdušenje nas drži ali pa ne. Včasih nekaj dni, en teden. Mogoče celo ves postni čas. Škoda je, če se post vrti samo okoli mene, okoli mojega jaza. Še bolj zgrešeno je, če si rečemo, da se bomo postili (samo) za to, da bomo shujšali, da se bomo očistili, da bomo videti bolje. Ja, tudi to je post. Ni pa to post, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. Lahko pa se odločimo za pasivno obliko posta: ta je na videz enostavnejša. Ampak samo na videz. Zakaj? Ker si v prvem delu tega posta ni treba zadati nobene postne vaje. Treba se je samo odločiti, da si bomo vsak dan vzeli pet minut časa in se v duhu postavili pred Boga. V teh petih minutah ni treba nič delati, nič misliti, ampak preprosto biti pred Njim. Na začetku ga samo prosimo, naj nam On »pove«, kaj želi od nas, kako naj preživimo ta postni čas. In prepričan sem, da nam bo prej ali slej jasno, kaj je treba. Če primerjamo ta dva posta, je prvi veliko bolj obvladljiv, ker si sami postavljamo »norme«. Drugi pa je veliko bolj adrenalinski. Nikoli namreč ne vemo, kaj nam Bog pripravlja in v kakšen »postni ogenj« nas pošilja. Kakor koli, post je tukaj, vsak po svoje vstopamo v ta sveti čas, ki nas želi usmeriti k bistvu, in to je k velikonočni skrivnosti. Papež Frančišek je na začetku nekega postnega časa katoličane pozval, naj v postnem času prebirajo Sveto pismo in so pozorni na sočloveka. Sveto pismo kot navdih, kot razodetje. Pozornost do sočloveka pa pomeni izstop iz cone samovšečnosti in samozadostnosti. Mislim, da bi bil svet drugačen, če bi to postno dimenzijo življenja bolj ozavestili. Pred nami je pepelnica, ki nam prinaša nove priložnosti, da delamo dobro.

Duhovna misel

Polonca Zupančič: Diotimina lestvica ljubezni v "simpoziju"

13. 2. 2024

V delu Simpozij, neskončni hvalnici ljubezni, Sokrat gostom na večerji razkrije skrivne nauke svečenice Diotime o pravi naravi Erosa. Po njenem prepričanju je bistvo ljubezni v dviganju od čutnega k duhovnim sferam – življenje je tako nekakšna lestev, pri čemer vsaka nadaljnja stopnička predstavlja višjo in bolj poduhovljeno raven ljubezni. Na prvi, torej najnižji stopnji je ljubezen do telesa in zunanje lepote: ta temelji na fizični privlačnosti in strasteh, zanjo pa je značilno, da je nujno omejena in kratkotrajna. Posameznik se namreč v mladosti najprej zagleda v lepo telo svojega ljubljenega, pri tem pa mora spoznati, da je lepota »v vseh telesih ena in ista. Ko bo to uvidel, mora postati zaljubljenec v vsa lepa telesa in popustiti pri vneti ljubezni do enega,« pojasni Diotima. Drugo stopnico predstavlja ljubezen do posameznika, natančneje do lepote v duši: filozof mora priti do spoznanja, »da je lepota v dušah dragocenejša od lepote v telesu, tako da mu bo zadostoval tudi nekdo, ki ima dobro dušo, čeprav ni lep.« Na tej ravni ljubezen preseže telesne užitke in se preobrazi v čustveno povezavo med ljubimcem in ljubljenim. Tretja stopnja je vezana na ljubezen do človeških dejavnosti in zakonov. Na tej stopnji posameznik spozna, da niso lepa samo telesa in duše, ampak tudi stvari in dejanja – tako je prisiljen »uzreti in opazovati tudi lepoto v opravilih in zakonih ter videti to, da je vsa lepota sorodna s seboj.« Na naslednji stopnji se filozof osredotoča na razumevanje večnih resnic in idej, ki presegajo posameznika, ter občuti ljubezen do lepote spoznanj in znanja. »Lepemu ne bo služil več v eni podobi, kot služabnik, … temveč se bo obrnil proti širokemu oceanu Lepega, motril ga bo ter tako porodil mnoge lepe in veličastne besede in razmisleke,« zatrdi svečenica. Vrh stopnic Erosa pa je videnje Lépega in ljubezen do te Lepote, ki jo najdemo v svetu idej. Ta stopnja, ki jo je seveda najtežje doseči in se pokaže le najbolj prodornim mislecem, presega fizične omejitve in posameznika združuje z večno resnico in božanskim principom. To pa je po Diotiminem prepričanju tudi končni cilj lestvice – da posameznik uvidi, kako se to Lépo čudovito udejanja na mnogotere različne načine tako v fizičnem kot v duhovnem svetu. Dragi bralec, na kateri stopnji te lestvice si pa ti?

6 min

V delu Simpozij, neskončni hvalnici ljubezni, Sokrat gostom na večerji razkrije skrivne nauke svečenice Diotime o pravi naravi Erosa. Po njenem prepričanju je bistvo ljubezni v dviganju od čutnega k duhovnim sferam – življenje je tako nekakšna lestev, pri čemer vsaka nadaljnja stopnička predstavlja višjo in bolj poduhovljeno raven ljubezni. Na prvi, torej najnižji stopnji je ljubezen do telesa in zunanje lepote: ta temelji na fizični privlačnosti in strasteh, zanjo pa je značilno, da je nujno omejena in kratkotrajna. Posameznik se namreč v mladosti najprej zagleda v lepo telo svojega ljubljenega, pri tem pa mora spoznati, da je lepota »v vseh telesih ena in ista. Ko bo to uvidel, mora postati zaljubljenec v vsa lepa telesa in popustiti pri vneti ljubezni do enega,« pojasni Diotima. Drugo stopnico predstavlja ljubezen do posameznika, natančneje do lepote v duši: filozof mora priti do spoznanja, »da je lepota v dušah dragocenejša od lepote v telesu, tako da mu bo zadostoval tudi nekdo, ki ima dobro dušo, čeprav ni lep.« Na tej ravni ljubezen preseže telesne užitke in se preobrazi v čustveno povezavo med ljubimcem in ljubljenim. Tretja stopnja je vezana na ljubezen do človeških dejavnosti in zakonov. Na tej stopnji posameznik spozna, da niso lepa samo telesa in duše, ampak tudi stvari in dejanja – tako je prisiljen »uzreti in opazovati tudi lepoto v opravilih in zakonih ter videti to, da je vsa lepota sorodna s seboj.« Na naslednji stopnji se filozof osredotoča na razumevanje večnih resnic in idej, ki presegajo posameznika, ter občuti ljubezen do lepote spoznanj in znanja. »Lepemu ne bo služil več v eni podobi, kot služabnik, … temveč se bo obrnil proti širokemu oceanu Lepega, motril ga bo ter tako porodil mnoge lepe in veličastne besede in razmisleke,« zatrdi svečenica. Vrh stopnic Erosa pa je videnje Lépega in ljubezen do te Lepote, ki jo najdemo v svetu idej. Ta stopnja, ki jo je seveda najtežje doseči in se pokaže le najbolj prodornim mislecem, presega fizične omejitve in posameznika združuje z večno resnico in božanskim principom. To pa je po Diotiminem prepričanju tudi končni cilj lestvice – da posameznik uvidi, kako se to Lépo čudovito udejanja na mnogotere različne načine tako v fizičnem kot v duhovnem svetu. Dragi bralec, na kateri stopnji te lestvice si pa ti?

Duhovna misel

Zmago Godina: Velike in majhne stvari

12. 2. 2024

Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o izpolnjevanju majhnih nalog. Vsi dosti krat mislimo samo na velike zadeve v svojem življenju in jih poskušamo čim bolje opraviti. To je dobro, ne bi pa smeli pozabiti majhnih stvari, še posebej v odnosu do bližnjih.

6 min

Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o izpolnjevanju majhnih nalog. Vsi dosti krat mislimo samo na velike zadeve v svojem življenju in jih poskušamo čim bolje opraviti. To je dobro, ne bi pa smeli pozabiti majhnih stvari, še posebej v odnosu do bližnjih.

Prenos bogoslužij

Nedeljsko bogoslužje

11. 2. 2024

Nedeljsko bogoslužje bo potekalo iz župnije Ljubljana-Dravlje.

45 min

Nedeljsko bogoslužje bo potekalo iz župnije Ljubljana-Dravlje.

Bogoslužje

Prenos maše iz Ankarana

11. 2. 2024

Iz župnijske cerkve svetega Nikolaja v Ankaranu na šesto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Franc Šenk.

50 min

Iz župnijske cerkve svetega Nikolaja v Ankaranu na šesto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Franc Šenk.

Musica sacra

Ob 350. obletnici rojstva skladatelja Giacoma Carissima

9. 2. 2024

Giacomo Carissimi je avtor precejšnjega števila sakralnih del – oratorijev, komornih kantat, maš in motetov, v ospredju pa bo tokrat ena njegovih najveličastnejših in nasploh najbolj poznanih vokalno-instrumentalnih kompozicij z duhovno vsebino - oratorij Jefte. Priljubljen je bil že za časa skladateljevega življenja in njegovi rokopisi krožili po različnih evropskih deželah. Jezuitski učenjak in skladateljev sodobnik Athanasius Kircher pa je zapisal, da gre pri njem za »ilustracijo moči glasbe, ki gane dušo in slika človeška čustva.«

33 min

Giacomo Carissimi je avtor precejšnjega števila sakralnih del – oratorijev, komornih kantat, maš in motetov, v ospredju pa bo tokrat ena njegovih najveličastnejših in nasploh najbolj poznanih vokalno-instrumentalnih kompozicij z duhovno vsebino - oratorij Jefte. Priljubljen je bil že za časa skladateljevega življenja in njegovi rokopisi krožili po različnih evropskih deželah. Jezuitski učenjak in skladateljev sodobnik Athanasius Kircher pa je zapisal, da gre pri njem za »ilustracijo moči glasbe, ki gane dušo in slika človeška čustva.«

Duhovna misel

Andraž Arko: Srčika vere

11. 2. 2024

Kako bi lahko rekli za nekega človeka, da je veren? Je to zato, ker gre vsako nedeljo k maši ali mogoče celo še kdaj med tednom? Je to nekdo, ki redno pristopa k zakramentom – k obhajilu in spovedi? Je to človek, ki veliko moli? – Recimo, vsaj en rožni venec na dan. Je to nekdo, ki se nekajkrat v letu udeleži verskih obredov za božič in ob veliki noči, predvsem blagoslova velikonočnega ognja in velikonočnih jedil? Je to preprosto nekdo, ki je krščen? Ali je to nekdo, ki priznava obstoj Boga? Seveda je vsakršno sociološko predalčkanje ljudi v določene kategorije vedno pavšalno, predvsem pa brezosebno. Vernosti se preprosto ne da izmeriti. Nekdo, ki lahko živi globok odnos z Bogom, bo še vedno lahko gledal nase kot na človeka s šibko vero in bo mogoče o sebi rekel, da ni veren. Po drugi strani pa bo lahko nekdo, ki pač priznava obstoj nečesa večjega nad nami, sebe jasno opredelil kot vernega človeka. Dokler dojemamo vero kot razumsko kategorijo, ko človek priznava obstoj nečesa višjega nad sabo, potem govorimo o veri kot o prepričanju, oziroma kot o verovanju, da pač obstaja nekaj nad nami, kar nas presega. Če na vero gledamo z vidika izpolnjevanja verskih predpisov in udeležbe pri verskih obredih, potem govorimo o verski praksi, kar še nujno ne predpostavlja vere. Kajti krščanski pogled na vero ne vključuje zgolj priznavanje obstoja Boga, niti ni zreduciran na izpolnjevanje moralnih norm in udeleževanje pri obredih. Kajti bistven je odnos, ki je srčika krščanstva. Bog sam v sebi je odnos par excellence v najgloblji povezanosti treh Božjih oseb. Mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, smo prav zato bitja odnosov. Odnosi so tisti, ki nas zares delajo ljudi. To, da je Bog Oče poslal svojega Sina, je v samem bistvu odnosno, saj je bistvo Jezusovega učlovečenja prav v tem, da bi nas privedel v odnos z nebeškim Očetom in nam pokazal, da naj bomo med sabo bratje in sestre in ne homo homini lupus. Prav zato je tudi srčika naše vere odnos. Odnos, ki ga živimo z Bogom. Ne, da mislimo ali priznavamo, da Bog je, ampak, da smo z njim v odnosu. Samo predstavljajmo si, da bi mož mislil in priznaval obstoj svoje žene, z njo pa ne bi bil v odnosu. Totalno sterilna brezosebnost. Zato je vera predvsem odnos, ki ga IMAM z Bogom in ki ga IMAMO kot občestvo z Bogom, saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ne neko individualistično in intimistično verovanje, ampak osebno in občestveno. Če je torej središče vere odnos, potem je tudi življenje po zapovedih, molitev in udeležba pri bogoslužju nekaj, ker ta odnos le gradi in poglablja. Hkrati pa odpira za popolno vsakdanjo normalnost, o kateri danes beremo v Prvem pismu Korinčanom, ko apostol Pavel pravi: »Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«

5 min

Kako bi lahko rekli za nekega človeka, da je veren? Je to zato, ker gre vsako nedeljo k maši ali mogoče celo še kdaj med tednom? Je to nekdo, ki redno pristopa k zakramentom – k obhajilu in spovedi? Je to človek, ki veliko moli? – Recimo, vsaj en rožni venec na dan. Je to nekdo, ki se nekajkrat v letu udeleži verskih obredov za božič in ob veliki noči, predvsem blagoslova velikonočnega ognja in velikonočnih jedil? Je to preprosto nekdo, ki je krščen? Ali je to nekdo, ki priznava obstoj Boga? Seveda je vsakršno sociološko predalčkanje ljudi v določene kategorije vedno pavšalno, predvsem pa brezosebno. Vernosti se preprosto ne da izmeriti. Nekdo, ki lahko živi globok odnos z Bogom, bo še vedno lahko gledal nase kot na človeka s šibko vero in bo mogoče o sebi rekel, da ni veren. Po drugi strani pa bo lahko nekdo, ki pač priznava obstoj nečesa večjega nad nami, sebe jasno opredelil kot vernega človeka. Dokler dojemamo vero kot razumsko kategorijo, ko človek priznava obstoj nečesa višjega nad sabo, potem govorimo o veri kot o prepričanju, oziroma kot o verovanju, da pač obstaja nekaj nad nami, kar nas presega. Če na vero gledamo z vidika izpolnjevanja verskih predpisov in udeležbe pri verskih obredih, potem govorimo o verski praksi, kar še nujno ne predpostavlja vere. Kajti krščanski pogled na vero ne vključuje zgolj priznavanje obstoja Boga, niti ni zreduciran na izpolnjevanje moralnih norm in udeleževanje pri obredih. Kajti bistven je odnos, ki je srčika krščanstva. Bog sam v sebi je odnos par excellence v najgloblji povezanosti treh Božjih oseb. Mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, smo prav zato bitja odnosov. Odnosi so tisti, ki nas zares delajo ljudi. To, da je Bog Oče poslal svojega Sina, je v samem bistvu odnosno, saj je bistvo Jezusovega učlovečenja prav v tem, da bi nas privedel v odnos z nebeškim Očetom in nam pokazal, da naj bomo med sabo bratje in sestre in ne homo homini lupus. Prav zato je tudi srčika naše vere odnos. Odnos, ki ga živimo z Bogom. Ne, da mislimo ali priznavamo, da Bog je, ampak, da smo z njim v odnosu. Samo predstavljajmo si, da bi mož mislil in priznaval obstoj svoje žene, z njo pa ne bi bil v odnosu. Totalno sterilna brezosebnost. Zato je vera predvsem odnos, ki ga IMAM z Bogom in ki ga IMAMO kot občestvo z Bogom, saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ne neko individualistično in intimistično verovanje, ampak osebno in občestveno. Če je torej središče vere odnos, potem je tudi življenje po zapovedih, molitev in udeležba pri bogoslužju nekaj, ker ta odnos le gradi in poglablja. Hkrati pa odpira za popolno vsakdanjo normalnost, o kateri danes beremo v Prvem pismu Korinčanom, ko apostol Pavel pravi: »Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«

Domani e` domenica - rubrica religiosa

Domani è domenica - rubrica religiosa

10. 2. 2024

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

7 min

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine Play