Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
8. januarja letos je minilo 20 let, odkar je ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. V zadnjih mesecih je bil veliko na poti – med drugim na Kitajskem in v Vietnamu – posebno pomemben pa je bil tudi obisk Rima, kjer so se slovenski škofje ob obisku ad limina srečali s papežem Leonom XIV. Škof Jamnik je med drugim tudi profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddaja odpira širši prostor za pogovor o tem, kako ljudje danes po svetu iščejo vero, kaj jo krepi in kaj jo otežuje – ter kaj se iz tega lahko dotakne tudi našega prostora.
8. januarja letos je minilo 20 let, odkar je ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. V zadnjih mesecih je bil veliko na poti – med drugim na Kitajskem in v Vietnamu – posebno pomemben pa je bil tudi obisk Rima, kjer so se slovenski škofje ob obisku ad limina srečali s papežem Leonom XIV. Škof Jamnik je med drugim tudi profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddaja odpira širši prostor za pogovor o tem, kako ljudje danes po svetu iščejo vero, kaj jo krepi in kaj jo otežuje – ter kaj se iz tega lahko dotakne tudi našega prostora.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih… To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, koga bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih… To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, koga bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!
Na belo nedelja oziroma nedeljo Božjega usmiljenja obhajajo kristjani povezanost praznika Velike noči in 2. velikonočne nedelje. Ta je simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. Svoje izkušnje, in misli o tej nedelji nam bo zaupal minorit Vladimir Rufino.
Na belo nedelja oziroma nedeljo Božjega usmiljenja obhajajo kristjani povezanost praznika Velike noči in 2. velikonočne nedelje. Ta je simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. Svoje izkušnje, in misli o tej nedelji nam bo zaupal minorit Vladimir Rufino.
Pravoslavna velikonočna liturgija iz pravoslavne cekrve v Ljubljani.
Pravoslavna velikonočna liturgija iz pravoslavne cekrve v Ljubljani.
Na belo nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja, se za katoličane zaključuje velikonočna osmina, veliko noč, praznik Jezusovega vstajenja, pa po julijanskem koledarju ta dan obhajajo pravoslavni kristjani. V oddaji tokrat o velikonočnih sporočilih papeža Leona XIV., umetnosti kot jeziku Božjega usmiljenja, ter vsebini in obliki pravoslavnega praznovanja velike noči.
Na belo nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja, se za katoličane zaključuje velikonočna osmina, veliko noč, praznik Jezusovega vstajenja, pa po julijanskem koledarju ta dan obhajajo pravoslavni kristjani. V oddaji tokrat o velikonočnih sporočilih papeža Leona XIV., umetnosti kot jeziku Božjega usmiljenja, ter vsebini in obliki pravoslavnega praznovanja velike noči.
Velika noč je v krščanstvu osrednji praznik. A med vejami je vseeno nekaj manjših razlik, najbolj očitna je gotovo datum praznovanja; letos pravoslavni verniki praznujejo teden dni pozneje kot katoliki. Vendar v temelju praznujemo enako resnico: da je Kristus premagal smrt, da se torej ne bojmo, ker je življenje močnejše od smrti.
Velika noč je v krščanstvu osrednji praznik. A med vejami je vseeno nekaj manjših razlik, najbolj očitna je gotovo datum praznovanja; letos pravoslavni verniki praznujejo teden dni pozneje kot katoliki. Vendar v temelju praznujemo enako resnico: da je Kristus premagal smrt, da se torej ne bojmo, ker je življenje močnejše od smrti.
Akademski slikar Jošt Snoj v svojem delu prepleta teologijo, likovno umetnost in raziskovanje zgodovinskih travm, kar potrjuje tudi njegova izobraževalna pot. Njegova umetnost izhaja iz osebnega iskanja ter soočanja s spominom in medgeneracijskimi ranami. Razstava Tretja generacija: Spomin v krvi pomeni vrh tega ustvarjanja in odpira razmislek o vplivu preteklosti na sedanjost.
Akademski slikar Jošt Snoj v svojem delu prepleta teologijo, likovno umetnost in raziskovanje zgodovinskih travm, kar potrjuje tudi njegova izobraževalna pot. Njegova umetnost izhaja iz osebnega iskanja ter soočanja s spominom in medgeneracijskimi ranami. Razstava Tretja generacija: Spomin v krvi pomeni vrh tega ustvarjanja in odpira razmislek o vplivu preteklosti na sedanjost.
Papež Leon XIV. je na trgu sv.Petra pred zbrano množico vernikov na veliko noč dejal, da stvarstvo sije v novi luči. Ob tem je spomnil na človeške stiske in poudaril, da moč smrti ni naša zadnja usoda ampak smo v vstalem Kristusu vstali tudi mi.
Papež Leon XIV. je na trgu sv.Petra pred zbrano množico vernikov na veliko noč dejal, da stvarstvo sije v novi luči. Ob tem je spomnil na človeške stiske in poudaril, da moč smrti ni naša zadnja usoda ampak smo v vstalem Kristusu vstali tudi mi.
Iz župnije svetega Jerneja, Opčine pri Trstu, bomo neposredno prenašali sveto mašo na drugo velikonočno nedeljo. Daruje jo župnik mag. Franc Šenk. Pri maši sodeluje Mešani cerkveni pevski zbor svetega Jerneja z Opčin pod vodstvom Janka Bana. Organist je Vinko Škerlavaj. Izvajali bodo skladbe tržaških in goriških zamejskih skladateljev.
Iz župnije svetega Jerneja, Opčine pri Trstu, bomo neposredno prenašali sveto mašo na drugo velikonočno nedeljo. Daruje jo župnik mag. Franc Šenk. Pri maši sodeluje Mešani cerkveni pevski zbor svetega Jerneja z Opčin pod vodstvom Janka Bana. Organist je Vinko Škerlavaj. Izvajali bodo skladbe tržaških in goriških zamejskih skladateljev.
Na nedeljo božjega usmiljenja oz. belo nedeljo bo v ospredju velikonočna glasba starorimskega korala. Gre za napeve, ki so starejši od gregorijanskih in čeprav so jih izvajali v Rimu, je v njih mogoče slišati nekatere elemente bizantinske glasbe. Glasba torej, ki povezuje – tudi na dan, ko veliko noč praznujejo pravoslavni verniki; v starorimskih napevih se namreč združujeta vzhod in zahod, tako v melodijah kot v skupnem velikonočnem sporočilu.
Na nedeljo božjega usmiljenja oz. belo nedeljo bo v ospredju velikonočna glasba starorimskega korala. Gre za napeve, ki so starejši od gregorijanskih in čeprav so jih izvajali v Rimu, je v njih mogoče slišati nekatere elemente bizantinske glasbe. Glasba torej, ki povezuje – tudi na dan, ko veliko noč praznujejo pravoslavni verniki; v starorimskih napevih se namreč združujeta vzhod in zahod, tako v melodijah kot v skupnem velikonočnem sporočilu.
Na belo nedeljo, oziroma nedeljo Božjega usmiljenja obhajajo kristjani povezanost praznika in 2. velikonočne nedelje. Ta je simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. Naš gost je bil pater Vladimir Rufin Predikaka.
Na belo nedeljo, oziroma nedeljo Božjega usmiljenja obhajajo kristjani povezanost praznika in 2. velikonočne nedelje. Ta je simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. Naš gost je bil pater Vladimir Rufin Predikaka.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Danes v Cerkvi obhajamo belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči. Ime ima zanimiv izvor. V prvih stoletjih so kristjane krščevali predvsem na velikonočno vigilijo. Novokrščeni so nato oblekli bela oblačila – znamenje novega življenja – in jih nosili ves teden, do te nedelje. Zato bela nedelja. Nedelja novih začetkov. Nedelja življenja. Velika noč pa je največji krščanski praznik. V središču naše vere ni ideja, ampak dogodek: Kristus je vstal in živi. A vera ni matematika. Vera ni nekaj, kar bi lahko dokazali kot enačbo. Vera je odločitev. Vera je odnos. In prav zato se nam včasih zatakne. Nimamo vseh odgovorov. Imamo vprašanja, dvome, včasih tudi razočaranja. Podobno kot apostol Tomaž iz današnjega evangelija, ki pravi: »Če ne vidim, ne bom veroval.« Pa vendar – kljub vprašanjem – ostajamo. Vztrajamo. Zaupamo. In zanimivo je: tudi danes Bog daje znamenja. Morda ne vedno spektakularna, ampak zelo konkretna. Če pogledamo letošnje velikonočne vigilije v Franciji, se je zgodilo nekaj izjemnega. Krščenih je bilo več kot 21.000 ljudi – največ v zadnjih desetletjih. Med njimi več kot 13.000 odraslih in več kot 8.000 mladih. V zadnjih desetih letih se je število krstov odraslih več kot potrojilo. Še bolj presenetljivo pa je, kdo so ti ljudje. Več kot 80 % jih je starih med 18 in 40 let – torej generacija, za katero pogosto pravimo, da je oddaljena od vere. Skoraj polovica jih prihaja iz nevernih ali nereligioznih družin. To pomeni: ti ljudje niso preprosto podedovali vere, ampak so jo odkrili. Mnogi med njimi pričujejo, da se je njihova pot začela v osebni krizi – v bolezni, izgubi, iskanju smisla. Drugi govorijo o tihem notranjem dotiku, o vprašanju, ki jih ni pustilo pri miru. Večina jih je začela pot sama – preprosto so odprli Sveto pismo in začeli iskati. To so ljudje, ki so šli skozi dvom in našli vero. Tudi pri nas, v Sloveniji, število katehumenov počasi narašča. Samo na ljubljanskih Žalah je letos zakramente prejelo okoli 30 odraslih. Kaj to pomeni? Da Bog ni odsoten. Da vera ni stvar preteklosti. Da tudi danes – v svetu, ki se nam včasih zdi hladen in oddaljen – nekaj raste. Tiho, a resnično. Današnji papež pogosto poudarja, da vstali Kristus ni oddaljena zgodovina, ampak živa navzočnost, ki tudi danes spreminja človeka in odpira nove začetke. Jezus pride tudi k apostolu Tomažu – ne zato, da bi ga obsodil, ampak da bi mu dal razlog za zaupanje. In reče: »Ne bodi neveren, ampak veren.« Ne pravi: imej vse odgovore. Pravi: zaupaj. In morda je to spodbuda tudi za nas: ni treba, da razumemo vse. Ni treba, da smo popolni. Dovolj je, da naredimo majhen korak – da danes ne zapremo srca in ne obupamo. Kajti vera se začne tam, kjer človek reče: »Ne vem vsega – a želim verovati.« Naj bo ta bela nedelja za vse nas priložnost za nov začetek. Za malo več zaupanja. Za malo več življenja.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Danes v Cerkvi obhajamo belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči. Ime ima zanimiv izvor. V prvih stoletjih so kristjane krščevali predvsem na velikonočno vigilijo. Novokrščeni so nato oblekli bela oblačila – znamenje novega življenja – in jih nosili ves teden, do te nedelje. Zato bela nedelja. Nedelja novih začetkov. Nedelja življenja. Velika noč pa je največji krščanski praznik. V središču naše vere ni ideja, ampak dogodek: Kristus je vstal in živi. A vera ni matematika. Vera ni nekaj, kar bi lahko dokazali kot enačbo. Vera je odločitev. Vera je odnos. In prav zato se nam včasih zatakne. Nimamo vseh odgovorov. Imamo vprašanja, dvome, včasih tudi razočaranja. Podobno kot apostol Tomaž iz današnjega evangelija, ki pravi: »Če ne vidim, ne bom veroval.« Pa vendar – kljub vprašanjem – ostajamo. Vztrajamo. Zaupamo. In zanimivo je: tudi danes Bog daje znamenja. Morda ne vedno spektakularna, ampak zelo konkretna. Če pogledamo letošnje velikonočne vigilije v Franciji, se je zgodilo nekaj izjemnega. Krščenih je bilo več kot 21.000 ljudi – največ v zadnjih desetletjih. Med njimi več kot 13.000 odraslih in več kot 8.000 mladih. V zadnjih desetih letih se je število krstov odraslih več kot potrojilo. Še bolj presenetljivo pa je, kdo so ti ljudje. Več kot 80 % jih je starih med 18 in 40 let – torej generacija, za katero pogosto pravimo, da je oddaljena od vere. Skoraj polovica jih prihaja iz nevernih ali nereligioznih družin. To pomeni: ti ljudje niso preprosto podedovali vere, ampak so jo odkrili. Mnogi med njimi pričujejo, da se je njihova pot začela v osebni krizi – v bolezni, izgubi, iskanju smisla. Drugi govorijo o tihem notranjem dotiku, o vprašanju, ki jih ni pustilo pri miru. Večina jih je začela pot sama – preprosto so odprli Sveto pismo in začeli iskati. To so ljudje, ki so šli skozi dvom in našli vero. Tudi pri nas, v Sloveniji, število katehumenov počasi narašča. Samo na ljubljanskih Žalah je letos zakramente prejelo okoli 30 odraslih. Kaj to pomeni? Da Bog ni odsoten. Da vera ni stvar preteklosti. Da tudi danes – v svetu, ki se nam včasih zdi hladen in oddaljen – nekaj raste. Tiho, a resnično. Današnji papež pogosto poudarja, da vstali Kristus ni oddaljena zgodovina, ampak živa navzočnost, ki tudi danes spreminja človeka in odpira nove začetke. Jezus pride tudi k apostolu Tomažu – ne zato, da bi ga obsodil, ampak da bi mu dal razlog za zaupanje. In reče: »Ne bodi neveren, ampak veren.« Ne pravi: imej vse odgovore. Pravi: zaupaj. In morda je to spodbuda tudi za nas: ni treba, da razumemo vse. Ni treba, da smo popolni. Dovolj je, da naredimo majhen korak – da danes ne zapremo srca in ne obupamo. Kajti vera se začne tam, kjer človek reče: »Ne vem vsega – a želim verovati.« Naj bo ta bela nedelja za vse nas priložnost za nov začetek. Za malo več zaupanja. Za malo več življenja.
Kirilo Bojović, buenosaireski ter južno-srednjeameriški škof in administrator Zagrebško-ljubljanske metropolije Srbske pravoslavne cerkve, je v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani v praznični poslanici nagovoril vse ljudi dobre volje, posebej pa kristjane, ki veliko noč obhajajo po julijanskem koledarju.
Kirilo Bojović, buenosaireski ter južno-srednjeameriški škof in administrator Zagrebško-ljubljanske metropolije Srbske pravoslavne cerkve, je v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani v praznični poslanici nagovoril vse ljudi dobre volje, posebej pa kristjane, ki veliko noč obhajajo po julijanskem koledarju.
Velika noč je v pravoslavni tradiciji pot notranje preobrazbe, od odpovedi in tišine do upanja in življenja. Človeka vodi v srečanje z Bogom, ki vstopa v njegovo krhkost, jo sprejme in jo skozi križ ter vstajenje preobrazi od znotraj.
Velika noč je v pravoslavni tradiciji pot notranje preobrazbe, od odpovedi in tišine do upanja in življenja. Človeka vodi v srečanje z Bogom, ki vstopa v njegovo krhkost, jo sprejme in jo skozi križ ter vstajenje preobrazi od znotraj.
Pomen postnega časa za vernike v Makedonski pravoslavni cerkvi v Sloveniji sta v pričakovanju razodetja velikonočne skrivnosti predstavila protojerej Mitko Gazinkovski in Valentina Atanaskoska.
Pomen postnega časa za vernike v Makedonski pravoslavni cerkvi v Sloveniji sta v pričakovanju razodetja velikonočne skrivnosti predstavila protojerej Mitko Gazinkovski in Valentina Atanaskoska.
Postni čas v Makedonski pravoslavni cerkvi v RS in v Srbski pravoslavni cerkvi v RS Pomen postnega časa za vernike v Makedonski pravoslavni cerkvi v Sloveniji sta v pričakovanju razodetja velikonočne skrivnosti predstavila protojerej Mitko Gazinkovski in Valentina Atanaskoska. Velika noč je v pravoslavni tradiciji pot notranje preobrazbe, od odpovedi in tišine do upanja in življenja. Človeka vodi v srečanje z Bogom, ki vstopa v njegovo krhkost, jo sprejme in jo skozi križ ter vstajenje preobrazi od znotraj.
Postni čas v Makedonski pravoslavni cerkvi v RS in v Srbski pravoslavni cerkvi v RS Pomen postnega časa za vernike v Makedonski pravoslavni cerkvi v Sloveniji sta v pričakovanju razodetja velikonočne skrivnosti predstavila protojerej Mitko Gazinkovski in Valentina Atanaskoska. Velika noč je v pravoslavni tradiciji pot notranje preobrazbe, od odpovedi in tišine do upanja in življenja. Človeka vodi v srečanje z Bogom, ki vstopa v njegovo krhkost, jo sprejme in jo skozi križ ter vstajenje preobrazi od znotraj.
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, govori o našem samovrednotenju, samospoštovanju in osebni rasti. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel nekdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem dejstvom Peterson odpre četrto poglavje. »Koga briga, če si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih držav?« »V vsakem od nas prebiva kritični notranji glas,« v nadaljevanju ugotavlja Peterson, ta glas pa nas vse prepogosto opominja na naše povprečne talente, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali bomo nezadovoljni, zapravili bomo priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimerkoli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je naslednji: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas govori z enakim poniževalnim tonom o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi specifikami in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi enostavno neprimerna.« Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna – »kdo izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih kriterijih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo tako le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljamo cilje, jih poskušamo uresničiti, pri tem vrednotimo naše (ne)uspehe in dogodkom dajemo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« zapiše Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kakršni smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj, da bom boljši človek od včerajšnjega jaza?«
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, govori o našem samovrednotenju, samospoštovanju in osebni rasti. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel nekdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem dejstvom Peterson odpre četrto poglavje. »Koga briga, če si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih držav?« »V vsakem od nas prebiva kritični notranji glas,« v nadaljevanju ugotavlja Peterson, ta glas pa nas vse prepogosto opominja na naše povprečne talente, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali bomo nezadovoljni, zapravili bomo priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimerkoli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je naslednji: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas govori z enakim poniževalnim tonom o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi specifikami in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi enostavno neprimerna.« Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna – »kdo izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih kriterijih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo tako le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljamo cilje, jih poskušamo uresničiti, pri tem vrednotimo naše (ne)uspehe in dogodkom dajemo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« zapiše Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kakršni smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj, da bom boljši človek od včerajšnjega jaza?«
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa…
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa…
Kako mladi teologi doživljajo vero ter prostor in čas, v katerem živimo? Kako odgovarjati na globlja življenjska vprašanja, iskati Boga in pred njega prihajati z iskrenostjo? Kaj pravzaprav mlade generacije danes iščejo na področju vere? Naš gost je bil dr. Martin Perčič, asistent in raziskovalec na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je doktoriral. Delal pa je tudi pri salezijancih v Avstriji kot pastoralni asistent. Foto: Janez Podlesnik
Kako mladi teologi doživljajo vero ter prostor in čas, v katerem živimo? Kako odgovarjati na globlja življenjska vprašanja, iskati Boga in pred njega prihajati z iskrenostjo? Kaj pravzaprav mlade generacije danes iščejo na področju vere? Naš gost je bil dr. Martin Perčič, asistent in raziskovalec na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je doktoriral. Delal pa je tudi pri salezijancih v Avstriji kot pastoralni asistent. Foto: Janez Podlesnik
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Po enajstih letih se je na ulice Škofje Loke premierno vrnil Škofjeloški pasijon. "Pasijon je uprizoritev Jezusovega trpljenja, vendar najpomembnejše sporočilo ni smrt, temveč vstajenje. Je sporočilo ljubezni do bližnjega in sporočilo, da je Bog prišel na Zemljo, da nas je odrešil. Za nas verne je to najvažnejše sporočilo, ki ga ima naša vera. Za vse pa je to tudi velik kulturni dogodek, ki bi moral biti v ponos ne le Škofjeločanom, ampak celotni Sloveniji, saj ga ni drugega takšnega na vsem svetu," je prepričan režiser tokratne upodobitve Marcelo Brula, ki je, kot pravi, v uprizoritev vnesel nekaj sprememb.
Po enajstih letih se je na ulice Škofje Loke premierno vrnil Škofjeloški pasijon. "Pasijon je uprizoritev Jezusovega trpljenja, vendar najpomembnejše sporočilo ni smrt, temveč vstajenje. Je sporočilo ljubezni do bližnjega in sporočilo, da je Bog prišel na Zemljo, da nas je odrešil. Za nas verne je to najvažnejše sporočilo, ki ga ima naša vera. Za vse pa je to tudi velik kulturni dogodek, ki bi moral biti v ponos ne le Škofjeločanom, ampak celotni Sloveniji, saj ga ni drugega takšnega na vsem svetu," je prepričan režiser tokratne upodobitve Marcelo Brula, ki je, kot pravi, v uprizoritev vnesel nekaj sprememb.
Verjamem, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da nas je kdaj pa kdaj strah. Sploh, ko je od nas odvisno veliko ljudi. A govoriti o strahu takoj po veliki noči, ko se vsi veselimo in praznujemo, je neumestno. Bodimo to jutro pozorni na učinek Kristusovega vstajenje na njegove učence. Mir, ki ga Vstali vsakič zaželi, jim prinaša tudi pogum. Ni treba veliko vedeti o apostolu Petru, da vemo, kako je bil strahopeten. Ko se je bilo treba postaviti za obtoženega, Jezusa zataji. Še dolgo se s tem bori in apostol Pavel mu v Antiohiji očita, da se rad potuhne. V današnjem berilu nastopa čisto drugačen Peter. Upa si stopiti pred množico in jasno govori o Jezusu, ki so ga oni križali. Pri tem ni sam, še drugi učenci v različnih jezikih govorijo o odrešenju, ki ga Jezus prinaša. Kaj je povzročilo to razliko? Sveti Duh, ki preko luči dobrote osvetli človekovo moč. Prejeli so ga na binkošti — in od tistega trenutka jih ni bilo več strah, ne smrti, ne preganjanja. V evangeliju, ki ga danes radi bermo, slišimo pripoved o dveh učencih na poti v Emavs. Dan se nagiba, zato se odločita prenočiti v Emavsu. Zakaj? Ker jih je bilo strah razbojnikov na poti. Ponoči je bilo nevarno hoditi naokrog. Prepričujeta celo popotnika, ki se jima je pridružil, naj ostane z njima, ker je sonce že zašlo. Ko ga prepoznata pri lomljenju kruha, vstaneta in se takoj vrneta v Jeruzalem. Strah preprosto izgine. Ne čakata do jutra. Takoj se podata na pot. Srečala sta Jezusa in njuno srce je bilo že prej polno ljubezni, le da je to prekril strah. Ko človek ve, da je ljubljen, se več ne boji. Tu ne gre za objestnost. Takrat človek nevarnosti sploh ne vidi. Krščanska neustrašnost je drugačna: nevarnost vidiš, a se je ne bojiš. Tak pogum je skozi zgodovino eden najlepših pričevanj kristjanov. Nešteti mučenci in svetniki, ki so iz ljubezni do Boga in ljudi prenesli najrazličnejše oblike trpljenja, so vir moči za mnoge. Samo to, da si pripravljen umreti za kaj, še ni nič posebnega. Pri tem smo lahko nori revolucionarji, zagreti borci za svoj prav. Mučenci so nekaj čisto drugega. Mučenec je priča veselja, ki je posledica srečanja z Jezusom. Neustrašen je, zato ker ve, da je ljubljen. In to je velika razlika: med človekom, ki umre iz sovraštva, zaslepljenosti ali strahu in mučencem, ki umre z veseljem, ker nosi v sebi ljubezen. Prvo druge plaši, drugo jih vabi in razveseljuje. Podajmo se danes na to pot veselja, da bomo ponesli pogum življenja vsem, ki jih srečamo na naši poti.
Verjamem, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da nas je kdaj pa kdaj strah. Sploh, ko je od nas odvisno veliko ljudi. A govoriti o strahu takoj po veliki noči, ko se vsi veselimo in praznujemo, je neumestno. Bodimo to jutro pozorni na učinek Kristusovega vstajenje na njegove učence. Mir, ki ga Vstali vsakič zaželi, jim prinaša tudi pogum. Ni treba veliko vedeti o apostolu Petru, da vemo, kako je bil strahopeten. Ko se je bilo treba postaviti za obtoženega, Jezusa zataji. Še dolgo se s tem bori in apostol Pavel mu v Antiohiji očita, da se rad potuhne. V današnjem berilu nastopa čisto drugačen Peter. Upa si stopiti pred množico in jasno govori o Jezusu, ki so ga oni križali. Pri tem ni sam, še drugi učenci v različnih jezikih govorijo o odrešenju, ki ga Jezus prinaša. Kaj je povzročilo to razliko? Sveti Duh, ki preko luči dobrote osvetli človekovo moč. Prejeli so ga na binkošti — in od tistega trenutka jih ni bilo več strah, ne smrti, ne preganjanja. V evangeliju, ki ga danes radi bermo, slišimo pripoved o dveh učencih na poti v Emavs. Dan se nagiba, zato se odločita prenočiti v Emavsu. Zakaj? Ker jih je bilo strah razbojnikov na poti. Ponoči je bilo nevarno hoditi naokrog. Prepričujeta celo popotnika, ki se jima je pridružil, naj ostane z njima, ker je sonce že zašlo. Ko ga prepoznata pri lomljenju kruha, vstaneta in se takoj vrneta v Jeruzalem. Strah preprosto izgine. Ne čakata do jutra. Takoj se podata na pot. Srečala sta Jezusa in njuno srce je bilo že prej polno ljubezni, le da je to prekril strah. Ko človek ve, da je ljubljen, se več ne boji. Tu ne gre za objestnost. Takrat človek nevarnosti sploh ne vidi. Krščanska neustrašnost je drugačna: nevarnost vidiš, a se je ne bojiš. Tak pogum je skozi zgodovino eden najlepših pričevanj kristjanov. Nešteti mučenci in svetniki, ki so iz ljubezni do Boga in ljudi prenesli najrazličnejše oblike trpljenja, so vir moči za mnoge. Samo to, da si pripravljen umreti za kaj, še ni nič posebnega. Pri tem smo lahko nori revolucionarji, zagreti borci za svoj prav. Mučenci so nekaj čisto drugega. Mučenec je priča veselja, ki je posledica srečanja z Jezusom. Neustrašen je, zato ker ve, da je ljubljen. In to je velika razlika: med človekom, ki umre iz sovraštva, zaslepljenosti ali strahu in mučencem, ki umre z veseljem, ker nosi v sebi ljubezen. Prvo druge plaši, drugo jih vabi in razveseljuje. Podajmo se danes na to pot veselja, da bomo ponesli pogum življenja vsem, ki jih srečamo na naši poti.
Velika noč je srčika krščanstva – vstajenje Jezusa Kristusa. To je sporočilo upanja, prenove in življenja, ki presega čas in prostor. V oddaji se bomo med drugim spraševali, kako to sporočilo nagovarja ljudi. Kako se lahko zgodba vstalega Kristusa danes dotakne srca in življenja posameznika? Z nami bo mag. Simon Sever, evangeličanski duhovnik iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci, s katerim bomo raziskovali prav to – kako velikonočno sporočilo živi danes in kako se prepleta s sodobno evangelizacijo.
Velika noč je srčika krščanstva – vstajenje Jezusa Kristusa. To je sporočilo upanja, prenove in življenja, ki presega čas in prostor. V oddaji se bomo med drugim spraševali, kako to sporočilo nagovarja ljudi. Kako se lahko zgodba vstalega Kristusa danes dotakne srca in življenja posameznika? Z nami bo mag. Simon Sever, evangeličanski duhovnik iz Evangeličanske cerkvene občine Bodonci, s katerim bomo raziskovali prav to – kako velikonočno sporočilo živi danes in kako se prepleta s sodobno evangelizacijo.
Neposredno prenašamo slovesno velikonočno bogoslužje iz cerkve sv. Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Mašuje župnik mag. Anton Berčan. Sodeluje župnijski pevski zbor, ki ga vodi Alojz Osvald.
Neposredno prenašamo slovesno velikonočno bogoslužje iz cerkve sv. Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Mašuje župnik mag. Anton Berčan. Sodeluje župnijski pevski zbor, ki ga vodi Alojz Osvald.
TV Slovenija bo neposredno prenašala slovesno velikonočno mašo s Trga sv. Petra. Somaševanje bo vodil papež Leon XIV.
TV Slovenija bo neposredno prenašala slovesno velikonočno mašo s Trga sv. Petra. Somaševanje bo vodil papež Leon XIV.
V oddaji na veliko noč bomo predstavili navdihujoče zgodbe posameznikov, ki v moči vere premagujejo vsakdanje težave in preizkušnje. Sredi negotovosti, bolečin in izzivov so odkrili upanje, ki ne mine. Vera v Jezusovo vstajenje, ki ga razodeva prazen grob, je zanje znamenje novega upanja in veselja ter zagotovilo, da zadnja beseda pripada življenju in ne smrt.
V oddaji na veliko noč bomo predstavili navdihujoče zgodbe posameznikov, ki v moči vere premagujejo vsakdanje težave in preizkušnje. Sredi negotovosti, bolečin in izzivov so odkrili upanje, ki ne mine. Vera v Jezusovo vstajenje, ki ga razodeva prazen grob, je zanje znamenje novega upanja in veselja ter zagotovilo, da zadnja beseda pripada življenju in ne smrt.
Et Resurrexit tertia die ali In tretji dan je vstal od mrtvih je stavek, ki zajema bistvo največjega krščanskega praznika, to je Veliko noč. Ne preseneča zato, da so mu glasbeni ustvarjalci različnih slogovnih obdobij v maši kot glasbeni obliki nadeli najrazkošnejše glasbene podobe, skozi stoletja pa so ustvarili tudi samostojne glasbene pripovedi s to vsebino.
Et Resurrexit tertia die ali In tretji dan je vstal od mrtvih je stavek, ki zajema bistvo največjega krščanskega praznika, to je Veliko noč. Ne preseneča zato, da so mu glasbeni ustvarjalci različnih slogovnih obdobij v maši kot glasbeni obliki nadeli najrazkošnejše glasbene podobe, skozi stoletja pa so ustvarili tudi samostojne glasbene pripovedi s to vsebino.
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja, zmaga življenja nad smrtjo. V času, ko človeka pogosto spremljajo negotovost, strah, osamljenost in vprašanja o smislu, velikonočno sporočilo vedno znova odpira temeljno resnico krščanske vere: da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak da je zadnja beseda Božja — in ta je življenje. Kaj pravzaprav pomeni Kristusovo vstajenje za človeka danes? Kako naj veliko noč ne le obhajamo, ampak tudi živimo? Kaj nam prinaša v osebnih stiskah, v naših odnosih, v družbi? Vabljeni k poslušanju, naš gost je bil koprski škof msgr. dr. Peter Štumpf.
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja, zmaga življenja nad smrtjo. V času, ko človeka pogosto spremljajo negotovost, strah, osamljenost in vprašanja o smislu, velikonočno sporočilo vedno znova odpira temeljno resnico krščanske vere: da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak da je zadnja beseda Božja — in ta je življenje. Kaj pravzaprav pomeni Kristusovo vstajenje za človeka danes? Kako naj veliko noč ne le obhajamo, ampak tudi živimo? Kaj nam prinaša v osebnih stiskah, v naših odnosih, v družbi? Vabljeni k poslušanju, naš gost je bil koprski škof msgr. dr. Peter Štumpf.
»Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine – to je moč vstajenja« je v enem od svojih nagovor poudaril papež Frančišek. O tej Lepoti, piše sv. Avguštin, ki stopa po poti iskanja, dvomov, negotovosti, toda hkrati poti polni upanja in pričakovanja: Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. Velikonočni prazniki pomenijo, da se vsako leto znova odpravimo na pot iskanja te Lepote, ki ožarja prazen grob, vabijo nas da skupaj z Marijo Magdaleno na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje enkratno poslanstvo. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, da v sebi ustvarimo pripravljenost in hrepenenje, da slišimo, kako nas Bog presenečenj kliče po imenu, da bi v prijateljstvu z Njim našli mir in veselje.
»Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine – to je moč vstajenja« je v enem od svojih nagovor poudaril papež Frančišek. O tej Lepoti, piše sv. Avguštin, ki stopa po poti iskanja, dvomov, negotovosti, toda hkrati poti polni upanja in pričakovanja: Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. Velikonočni prazniki pomenijo, da se vsako leto znova odpravimo na pot iskanja te Lepote, ki ožarja prazen grob, vabijo nas da skupaj z Marijo Magdaleno na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje enkratno poslanstvo. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, da v sebi ustvarimo pripravljenost in hrepenenje, da slišimo, kako nas Bog presenečenj kliče po imenu, da bi v prijateljstvu z Njim našli mir in veselje.
Velikonočna poslanica evangeličanskega škofa dr. Aleksandra Erniša.
Velikonočna poslanica evangeličanskega škofa dr. Aleksandra Erniša.
Velikonočna poslanica slovenskih škofov.
Velikonočna poslanica slovenskih škofov.
Program Svetopisemske družbe Slovenije: Zdravilna beseda Svetopisemska družba Slovenije je pri nas prevzela koordinacijo programa Zdravilna beseda, ki so ga osnovali na Ameriški biblični šoli. Program je namenjen ljudem v stiski in tudi tistim, ki si želijo poglobiti svoj odnos z Bogom in z bližnjimi. Program so predstavili Marko Ipavec, Katja Jarc, Glorija Forjan in Nives Felić.
Program Svetopisemske družbe Slovenije: Zdravilna beseda Svetopisemska družba Slovenije je pri nas prevzela koordinacijo programa Zdravilna beseda, ki so ga osnovali na Ameriški biblični šoli. Program je namenjen ljudem v stiski in tudi tistim, ki si želijo poglobiti svoj odnos z Bogom in z bližnjimi. Program so predstavili Marko Ipavec, Katja Jarc, Glorija Forjan in Nives Felić.
Tihota. Tihota je temeljna vsebina današnje velike sobote. Kristus je dotrpel. Položili so ga v grob. Zdi se, da je vsega konec; Bog je mrtev, počiva v grobu. Zdi se da je vse zaman, da so Kristusove besede izzvenele v prazno. Čeprav bodo spokojnost današnjega dne motili slovenski običaji, pripravi jedil in njih blagoslovi, dopustimo tihoti, da danes, na poseben način, spregovori našemu srcu iz Božjega groba. Žalujmo skupaj z žalostno Matero Božjo, žalujmo v upanju, skorajšnjem vedenju, da je to popolno použitje Božjega Sina bilo potrebno za njegovo vstajenje in naše večno življenje, kakor je dejal sveti Ambrož iz Milana: »Sestopil je v podzemlje, da bi osvobodil mrtve.« (De excessu fratris Satyri II, 107–108) Današnji dan ni primeren za veseljačenje, ne za delo; vzemimo si premor, premislimo Božjo ljubezen, totalnost, ki je bila potrebna za našo prepogosto brezbrižnost; zaustavimo se v tihem in radostnem upanju, da tudi kadar nam ne uspe, kadar se zdi, da je vsega konec in vse zaman, ostaja upanje, upanje, ki nam ga je podaril Gospod. Naše velikonočno upanje pa se bo uresničilo v liturgičnem pričakovanju v nocojšnji noči, potem ko bo sonce zašlo in se bomo zbrali v obhajanju vigilije v soju sveč; ko bomo ob prebiranju starozaveznih prerokb prepoznavali njihovo uresničitev v Kristusu. Tihota velike sobote torej ni praznost, temveč izpolnjenost, dovršenost. Prav to izpolnitev pa bomo okusili že v radostnem vzkliku aleluje v nocojšnji noči, nekoč pa, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam obilje tihote v tem svetem dnevu; dopustite, da vas nagovorita mir in upanje, ki ju velika noč poraja v našem življenju.
Tihota. Tihota je temeljna vsebina današnje velike sobote. Kristus je dotrpel. Položili so ga v grob. Zdi se, da je vsega konec; Bog je mrtev, počiva v grobu. Zdi se da je vse zaman, da so Kristusove besede izzvenele v prazno. Čeprav bodo spokojnost današnjega dne motili slovenski običaji, pripravi jedil in njih blagoslovi, dopustimo tihoti, da danes, na poseben način, spregovori našemu srcu iz Božjega groba. Žalujmo skupaj z žalostno Matero Božjo, žalujmo v upanju, skorajšnjem vedenju, da je to popolno použitje Božjega Sina bilo potrebno za njegovo vstajenje in naše večno življenje, kakor je dejal sveti Ambrož iz Milana: »Sestopil je v podzemlje, da bi osvobodil mrtve.« (De excessu fratris Satyri II, 107–108) Današnji dan ni primeren za veseljačenje, ne za delo; vzemimo si premor, premislimo Božjo ljubezen, totalnost, ki je bila potrebna za našo prepogosto brezbrižnost; zaustavimo se v tihem in radostnem upanju, da tudi kadar nam ne uspe, kadar se zdi, da je vsega konec in vse zaman, ostaja upanje, upanje, ki nam ga je podaril Gospod. Naše velikonočno upanje pa se bo uresničilo v liturgičnem pričakovanju v nocojšnji noči, potem ko bo sonce zašlo in se bomo zbrali v obhajanju vigilije v soju sveč; ko bomo ob prebiranju starozaveznih prerokb prepoznavali njihovo uresničitev v Kristusu. Tihota velike sobote torej ni praznost, temveč izpolnjenost, dovršenost. Prav to izpolnitev pa bomo okusili že v radostnem vzkliku aleluje v nocojšnji noči, nekoč pa, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam obilje tihote v tem svetem dnevu; dopustite, da vas nagovorita mir in upanje, ki ju velika noč poraja v našem življenju.
Na veliki petek bo v rimskem Koloseju potekala molitev križevega pota, ki jo bo vodil papež Leon XIV.
Na veliki petek bo v rimskem Koloseju potekala molitev križevega pota, ki jo bo vodil papež Leon XIV.
TV Slovenija bo na veliki petek neposredno prenašala evangeličansko bogoslužje iz Puconcev.
TV Slovenija bo na veliki petek neposredno prenašala evangeličansko bogoslužje iz Puconcev.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede. Veliki petek je dan, ki nas ustavi in nas povabi, da pogledamo življenje takšno, kot v resnici je. Ne olepšano in ne poenostavljeno, ampak zaznamovano z vprašanji, bolečino in tudi trenutki, ki jih ne razumemo. V tem dnevu se lahko najde vsak človek. Mladi v njem prepoznajo svoje negotovosti in iskanja, starejši pa težo izkušenj, izgub in tihih bremen, ki jih nosijo v sebi. Veliki petek nas ne vabi, da bi pogled obrnili stran, ampak nas postavi pred križ. Ta ni le simbol vere, ampak podoba človeka v trpljenju in hkrati znamenje, da Bog ni daleč od naše resničnosti. Prav nasprotno – krščanska vera nam govori, da je Bog navzoč prav tam, kjer človeka boli, kjer se porajajo dvomi in kjer se zdi, da smo ostali sami. To skrivnost lahko razumemo v luči besed iz Svetega pisma: »Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). V teh besedah je zgoščeno sporočilo tako velikega petka kot velike noči. Bog ne ostaja oddaljen opazovalec, ampak v Jezusu Kristusu stopi v naš svet, v našo bolečino in v našo minljivost. Križ tako postane kraj, kjer se srečata človeška nemoč in Božja ljubezen. Tam se razkriva, da vrednost človeka ni v njegovi popolnosti ali uspehu, ampak v tem, da je ljubljen. Tudi takrat, ko je ranjen, utrujen ali izgubljen. In vendar veliki petek ni zadnja beseda. Njegova pot vodi k veliki noči, ki ne izbriše trpljenja, ampak ga preseže z obljubo življenja. Velika noč govori o tem, da smrt nima zadnje besede in da upanje ni zaman. Govori o tem, da Bog iz teme vodi v svetlobo in iz konca odpira nov začetek. Zato se lahko v teh dneh vsak od nas ustavi in znova premisli, kje v svojem življenju nosi težo velikega petka in kje že tiho vstopa upanje velike noči. Kajti prav tam, kjer se zdi, da je vse končano, Bog že deluje na nov način. Morda si lahko zapomnimo preprosto misel, ki nas lahko spremlja tudi po teh praznikih: Bog je tam, kjer boli, in tam že pripravlja novo življenje. To je srce evangeličanske, luteranske vere – vere, ki si upa gledati resničnost in hkrati zaupati obljubi, da ima na koncu zadnjo besedo življenje. Naj nas ta tiha gotovost spremlja v dneh velikega petka in nas odpre svetlobi velike noči.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede. Veliki petek je dan, ki nas ustavi in nas povabi, da pogledamo življenje takšno, kot v resnici je. Ne olepšano in ne poenostavljeno, ampak zaznamovano z vprašanji, bolečino in tudi trenutki, ki jih ne razumemo. V tem dnevu se lahko najde vsak človek. Mladi v njem prepoznajo svoje negotovosti in iskanja, starejši pa težo izkušenj, izgub in tihih bremen, ki jih nosijo v sebi. Veliki petek nas ne vabi, da bi pogled obrnili stran, ampak nas postavi pred križ. Ta ni le simbol vere, ampak podoba človeka v trpljenju in hkrati znamenje, da Bog ni daleč od naše resničnosti. Prav nasprotno – krščanska vera nam govori, da je Bog navzoč prav tam, kjer človeka boli, kjer se porajajo dvomi in kjer se zdi, da smo ostali sami. To skrivnost lahko razumemo v luči besed iz Svetega pisma: »Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). V teh besedah je zgoščeno sporočilo tako velikega petka kot velike noči. Bog ne ostaja oddaljen opazovalec, ampak v Jezusu Kristusu stopi v naš svet, v našo bolečino in v našo minljivost. Križ tako postane kraj, kjer se srečata človeška nemoč in Božja ljubezen. Tam se razkriva, da vrednost človeka ni v njegovi popolnosti ali uspehu, ampak v tem, da je ljubljen. Tudi takrat, ko je ranjen, utrujen ali izgubljen. In vendar veliki petek ni zadnja beseda. Njegova pot vodi k veliki noči, ki ne izbriše trpljenja, ampak ga preseže z obljubo življenja. Velika noč govori o tem, da smrt nima zadnje besede in da upanje ni zaman. Govori o tem, da Bog iz teme vodi v svetlobo in iz konca odpira nov začetek. Zato se lahko v teh dneh vsak od nas ustavi in znova premisli, kje v svojem življenju nosi težo velikega petka in kje že tiho vstopa upanje velike noči. Kajti prav tam, kjer se zdi, da je vse končano, Bog že deluje na nov način. Morda si lahko zapomnimo preprosto misel, ki nas lahko spremlja tudi po teh praznikih: Bog je tam, kjer boli, in tam že pripravlja novo življenje. To je srce evangeličanske, luteranske vere – vere, ki si upa gledati resničnost in hkrati zaupati obljubi, da ima na koncu zadnjo besedo življenje. Naj nas ta tiha gotovost spremlja v dneh velikega petka in nas odpre svetlobi velike noči.
Zakaj radi pogosteje izrečemo besede kritike kot pa pohvale? Zakaj raje povemo o nekom nekaj slabega kot pa dobro? Je to res neka notranja potreba po dokazovanju, da jaz nisem tako slab in zanič kot oni, o katerem pripovedujem slabe stvari in ga opravljam ali celo obrekujem? Mogoče je pri kritiziranju ali slabem govorjenju o duhovnikih malce drugače. Preprosto zato, ker se od duhovnika pričakuje, da naj bi bil zgled in je zato vsak odklon, vsaka, že manjša grešnost lahko razlog za kritiko. Pri tem seveda mislim na naše precej splošne, da ne rečem običajne grehe. Kaj šele, če je govora o nekih res v nebo vpijočih grehih. Danes v bogoslužju vstopamo v praznovanje svetega velikonočnega tridnevja, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. To praznovanje se začenja z velikim četrtkom, ko dopoldan škof z duhovniki in verniki v stolnici obhaja krizmeno mašo, pri kateri tudi posveti sveta olja. Na večer pa po župnijah obhajamo mašo velikega četrtka, pri kateri se spominjamo, kako je Jezus med obhajanjem zadnje večerje posvetil kruh in vino v svoje telo in kri in to skrivnost vere zapustil svojim učencem, naj jo obhajajo v njegov spomin. Da bi to lahko počeli, pa jih je tudi posvetil z zakramentom, v moči katerega bodo to lahko tudi počeli. Prav zato je na veliki četrtek poleg evharistije v ospredju tudi duhovništvo, zakrament v moči katerega lahko duhovnik posvečuje evharistijo. Prav v zvezi s tem je naš redovni ustanovitelj sveti Frančišek Asiški v svoji duhovni Oporoki zapisal, da v duhovnikih noče videti greha, ker zaradi zakramenta v duhovnikih prepozna Božjega Sina. Frančišek, ki ni bil neveden glede zablod in grehov duhovnikov in tudi ni tega zanikal, je vendarle skušal videti onkraj tega. Ni se ustavljal pri človeški grešnosti duhovnika, ampak je v duhovniku videl zakrament duhovništva, v moči katerega lahko le duhovnik s posvečevanjem kruha in vina v ta svet prinaša Jezusa Kristusa. To namreč duhovniki prejemajo in samo oni delijo drugim. Dejstvo je, da smo duhovniki čisto normalni ljudje in kot taki grešni. Morda smo včasih še bolj napadani s skušnjavami, saj se vsak dan neposredno ukvarjamo s svetimi stvarmi. Seveda nas to ne opravičuje naših grehov in tudi z zavedanjem tega ni lahko živeti in se boriti v vsakdanu. Je pa toliko bolj težje, če si pri tem še obstreljevan s kritiko, opravljanjem in slabim govorjenjem, četudi je to lahko upravičeno, včasih pa tudi ne. Zato hvala vsem, ki molite za nas, duhovnike, za našo stanovitnost. Hvala vsem, ki kljub naši grešnosti ne vidite zgolj te, ampak predvsem Jezusa Kristusa, ki ga v zakramentih delimo. Hvala vsem, ki molite za nas, da bi vztrajali na poti, na katero nas je Bog poklical. Hvala vsem, ki kljub grešnosti nas duhovnikov ne ostajate pri tem pogledu, ampak zmorete videti onkraj – ne nas, duhovnikov, ampak Jezus Kristusa.
Zakaj radi pogosteje izrečemo besede kritike kot pa pohvale? Zakaj raje povemo o nekom nekaj slabega kot pa dobro? Je to res neka notranja potreba po dokazovanju, da jaz nisem tako slab in zanič kot oni, o katerem pripovedujem slabe stvari in ga opravljam ali celo obrekujem? Mogoče je pri kritiziranju ali slabem govorjenju o duhovnikih malce drugače. Preprosto zato, ker se od duhovnika pričakuje, da naj bi bil zgled in je zato vsak odklon, vsaka, že manjša grešnost lahko razlog za kritiko. Pri tem seveda mislim na naše precej splošne, da ne rečem običajne grehe. Kaj šele, če je govora o nekih res v nebo vpijočih grehih. Danes v bogoslužju vstopamo v praznovanje svetega velikonočnega tridnevja, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. To praznovanje se začenja z velikim četrtkom, ko dopoldan škof z duhovniki in verniki v stolnici obhaja krizmeno mašo, pri kateri tudi posveti sveta olja. Na večer pa po župnijah obhajamo mašo velikega četrtka, pri kateri se spominjamo, kako je Jezus med obhajanjem zadnje večerje posvetil kruh in vino v svoje telo in kri in to skrivnost vere zapustil svojim učencem, naj jo obhajajo v njegov spomin. Da bi to lahko počeli, pa jih je tudi posvetil z zakramentom, v moči katerega bodo to lahko tudi počeli. Prav zato je na veliki četrtek poleg evharistije v ospredju tudi duhovništvo, zakrament v moči katerega lahko duhovnik posvečuje evharistijo. Prav v zvezi s tem je naš redovni ustanovitelj sveti Frančišek Asiški v svoji duhovni Oporoki zapisal, da v duhovnikih noče videti greha, ker zaradi zakramenta v duhovnikih prepozna Božjega Sina. Frančišek, ki ni bil neveden glede zablod in grehov duhovnikov in tudi ni tega zanikal, je vendarle skušal videti onkraj tega. Ni se ustavljal pri človeški grešnosti duhovnika, ampak je v duhovniku videl zakrament duhovništva, v moči katerega lahko le duhovnik s posvečevanjem kruha in vina v ta svet prinaša Jezusa Kristusa. To namreč duhovniki prejemajo in samo oni delijo drugim. Dejstvo je, da smo duhovniki čisto normalni ljudje in kot taki grešni. Morda smo včasih še bolj napadani s skušnjavami, saj se vsak dan neposredno ukvarjamo s svetimi stvarmi. Seveda nas to ne opravičuje naših grehov in tudi z zavedanjem tega ni lahko živeti in se boriti v vsakdanu. Je pa toliko bolj težje, če si pri tem še obstreljevan s kritiko, opravljanjem in slabim govorjenjem, četudi je to lahko upravičeno, včasih pa tudi ne. Zato hvala vsem, ki molite za nas, duhovnike, za našo stanovitnost. Hvala vsem, ki kljub naši grešnosti ne vidite zgolj te, ampak predvsem Jezusa Kristusa, ki ga v zakramentih delimo. Hvala vsem, ki molite za nas, da bi vztrajali na poti, na katero nas je Bog poklical. Hvala vsem, ki kljub grešnosti nas duhovnikov ne ostajate pri tem pogledu, ampak zmorete videti onkraj – ne nas, duhovnikov, ampak Jezus Kristusa.
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja, zmaga življenja nad smrtjo. V času, ko človeka pogosto spremljajo negotovost, strah, osamljenost in vprašanja o smislu, velikonočno sporočilo vedno znova odpira temeljno resnico krščanske vere: da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak da je zadnja beseda Božja — in ta je življenje. Kaj pravzaprav pomeni Kristusovo vstajenje za človeka danes? Kako naj veliko noč ne le obhajamo, ampak tudi živimo? Kaj nam prinaša v osebnih stiskah, v naših odnosih, v družbi? Vabljeni k poslušanju. Foto: Radio Ognjišče
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja, zmaga življenja nad smrtjo. V času, ko človeka pogosto spremljajo negotovost, strah, osamljenost in vprašanja o smislu, velikonočno sporočilo vedno znova odpira temeljno resnico krščanske vere: da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak da je zadnja beseda Božja — in ta je življenje. Kaj pravzaprav pomeni Kristusovo vstajenje za človeka danes? Kako naj veliko noč ne le obhajamo, ampak tudi živimo? Kaj nam prinaša v osebnih stiskah, v naših odnosih, v družbi? Vabljeni k poslušanju. Foto: Radio Ognjišče
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!
Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!
V tokratni oddaji Sedmi dan bomo osvetlili eno najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora – Več kot 300 let star Škofjeloški pasijon je eno od najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora. To izjemno delo, ki ga je leta 1721 zapisal pater Romuald Marušič, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Oddaja bo raziskovala, kako pomembna je uprizoritev pasijona za ohranjanje kulturne identitete ter kako globoko je vpeta v duhovno življenje skupnosti. Škofjeloški pasijon ni zgolj gledališki dogodek, temveč edinstvena procesijska predstava, ki združuje vero, umetnost in skupnostno izkušnjo ter vsakič znova nagovarja sodobnega človeka. Dotaknili se bomo tudi razlogov, zakaj je pasijon skozi stoletja ostal živ in izjemno priljubljen – tako med ustvarjalci kot občinstvom. Njegova moč se skriva v univerzalnih temah trpljenja, odrešenja, solidarnosti in upanja, ki presegajo čas in prostor. Gost v oddaji je eden od organizatorjev in tudi igralcev v pasijonu Jernej Tavčar.
V tokratni oddaji Sedmi dan bomo osvetlili eno najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora – Več kot 300 let star Škofjeloški pasijon je eno od najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora. To izjemno delo, ki ga je leta 1721 zapisal pater Romuald Marušič, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Oddaja bo raziskovala, kako pomembna je uprizoritev pasijona za ohranjanje kulturne identitete ter kako globoko je vpeta v duhovno življenje skupnosti. Škofjeloški pasijon ni zgolj gledališki dogodek, temveč edinstvena procesijska predstava, ki združuje vero, umetnost in skupnostno izkušnjo ter vsakič znova nagovarja sodobnega človeka. Dotaknili se bomo tudi razlogov, zakaj je pasijon skozi stoletja ostal živ in izjemno priljubljen – tako med ustvarjalci kot občinstvom. Njegova moč se skriva v univerzalnih temah trpljenja, odrešenja, solidarnosti in upanja, ki presegajo čas in prostor. Gost v oddaji je eden od organizatorjev in tudi igralcev v pasijonu Jernej Tavčar.
Z besedami »Dopolnjeno je«, ki jih je Jezus izrekel pred smrtjo na križu, bomo vstopili v skrivnost velikega tedna. Iskali bomo odgovore na vprašanje, kako se lahko sodobni človek v vsakdanjih preizkušnjah poistoveti s Kristusom. Mnoge življenjske preizkušnje nas znova in znova pribijajo na križ, a prav prek Kalvarije vodi pot v novo življenje. O tem, kje najti smisel trpljenja in moč upanja, pa v oddaji na cvetno nedeljo.
Z besedami »Dopolnjeno je«, ki jih je Jezus izrekel pred smrtjo na križu, bomo vstopili v skrivnost velikega tedna. Iskali bomo odgovore na vprašanje, kako se lahko sodobni človek v vsakdanjih preizkušnjah poistoveti s Kristusom. Mnoge življenjske preizkušnje nas znova in znova pribijajo na križ, a prav prek Kalvarije vodi pot v novo življenje. O tem, kje najti smisel trpljenja in moč upanja, pa v oddaji na cvetno nedeljo.
Nataša Rupena je avtorica knjige »Tukaj sem zate … in to je zgodba mojega trpljenja«, katere osrednji del je »Križev pot tolažbe«. V njej predstavi kako jo je v času trpljenja Jezus spremljal, vodil, navdihoval, tolažil, spodbijal,…
Nataša Rupena je avtorica knjige »Tukaj sem zate … in to je zgodba mojega trpljenja«, katere osrednji del je »Križev pot tolažbe«. V njej predstavi kako jo je v času trpljenja Jezus spremljal, vodil, navdihoval, tolažil, spodbijal,…
Katarina in Klemen Lajevec sta poročena 32 let in sta starša šestih otrok. Pravita, da jima je v zakonu lepo, a na njuni skupni poti je bilo kar nekaj preizkušenj. Prva je bila, da pet let po poroki nista mogla imeti otrok. Druga pa, ko se jima je pred 13 leti v šestem mesecu, s hudo pljučnico rodil sin Jakob.
Katarina in Klemen Lajevec sta poročena 32 let in sta starša šestih otrok. Pravita, da jima je v zakonu lepo, a na njuni skupni poti je bilo kar nekaj preizkušenj. Prva je bila, da pet let po poroki nista mogla imeti otrok. Druga pa, ko se jima je pred 13 leti v šestem mesecu, s hudo pljučnico rodil sin Jakob.