Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V teh dneh bolj pogosto razmišljamo o pokojnih pa tudi morda o eshatoloških vprašanjih, o veri v vstajenje. O krščanskih pogledih na prehod iz tuzemskega v večno življenje bo spregovoril predavatelj na Teološki fakulteti dr. Simon Malmenvall.
V teh dneh bolj pogosto razmišljamo o pokojnih pa tudi morda o eshatoloških vprašanjih, o veri v vstajenje. O krščanskih pogledih na prehod iz tuzemskega v večno življenje bo spregovoril predavatelj na Teološki fakulteti dr. Simon Malmenvall.
Zaradi praznično obarvanega konca tedna bomo v tokratni oddaji govorili o dnevu reformacije ter prazniku vseh svetih oziroma dnevu spomina na umrle. V goste prihaja dr. Aleksander Erniša, ki je bil 28. junija izvoljen za novega škofa Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in bo svoj šestletni mandat začel 30. novembra. Dotaknili se bomo tudi vprašanja, zakaj je dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja civilizacijski dolg ter nujen korak našega naroda na poti v boljšo prihodnost.
Zaradi praznično obarvanega konca tedna bomo v tokratni oddaji govorili o dnevu reformacije ter prazniku vseh svetih oziroma dnevu spomina na umrle. V goste prihaja dr. Aleksander Erniša, ki je bil 28. junija izvoljen za novega škofa Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in bo svoj šestletni mandat začel 30. novembra. Dotaknili se bomo tudi vprašanja, zakaj je dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja civilizacijski dolg ter nujen korak našega naroda na poti v boljšo prihodnost.
Po desetletjih ideoloških in političnih prerekanj o pravici do pokopa žrtev revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej ta zgodba še ni zaključena v prid civilizacijski in moralni pravici za dostojen pokop in spomin na žrtve, predvsem za njihove svojce, ki so živi. Ob dnevu vseh svetih, ko se spominjamo tudi njih, poglejmo, kakšno je trenutno stanje na tem področju.
Po desetletjih ideoloških in političnih prerekanj o pravici do pokopa žrtev revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej ta zgodba še ni zaključena v prid civilizacijski in moralni pravici za dostojen pokop in spomin na žrtve, predvsem za njihove svojce, ki so živi. Ob dnevu vseh svetih, ko se spominjamo tudi njih, poglejmo, kakšno je trenutno stanje na tem področju.
Evangeličansko cerkev skupaj vodita škof in inšektor. Škof skrbi za duhovno oskrbo, inšpektor pa skrbi za gospodarjenje in finančno poslovanje cerkve. Pri delu mu pomagajo inšpektorji cerkvenih občin. Inšpektorji so odgovorni tudi za določitev prednostnih nalog na gospodarskem področju.
Evangeličansko cerkev skupaj vodita škof in inšektor. Škof skrbi za duhovno oskrbo, inšpektor pa skrbi za gospodarjenje in finančno poslovanje cerkve. Pri delu mu pomagajo inšpektorji cerkvenih občin. Inšpektorji so odgovorni tudi za določitev prednostnih nalog na gospodarskem področju.
Zaradi praznično obarvanega konca tedna bomo v tokratni oddaji govorili o dnevu reformacije ter prazniku vseh svetih oziroma dnevu spomina na umrle. V goste prihaja dr. Aleksander Erniša, ki je bil 28. junija izvoljen za novega škofa Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in bo svoj šestletni mandat začel 30. novembra. Dotaknili se bomo tudi vprašanja, zakaj je dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja civilizacijski dolg ter nujen korak našega naroda na poti v boljšo prihodnost
Zaradi praznično obarvanega konca tedna bomo v tokratni oddaji govorili o dnevu reformacije ter prazniku vseh svetih oziroma dnevu spomina na umrle. V goste prihaja dr. Aleksander Erniša, ki je bil 28. junija izvoljen za novega škofa Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji in bo svoj šestletni mandat začel 30. novembra. Dotaknili se bomo tudi vprašanja, zakaj je dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja civilizacijski dolg ter nujen korak našega naroda na poti v boljšo prihodnost
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Leskovec pri Krškem.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Leskovec pri Krškem.
Na praznik Spomina na vse verne rajne prenašamo sveto mašo iz cerkve sv. Jožefa Delavca in sv. Barbare v Idriji. Mašuje Alan Tedeško, pri maši sodeluje župnijski mešani pevski zbor, ki ga vodi Elizabeta Lampe.
Na praznik Spomina na vse verne rajne prenašamo sveto mašo iz cerkve sv. Jožefa Delavca in sv. Barbare v Idriji. Mašuje Alan Tedeško, pri maši sodeluje župnijski mešani pevski zbor, ki ga vodi Elizabeta Lampe.
Dan spomina na mrtve oz. praznik vseh svetih naj bi bil namenjen tudi tistim preprostim, neznanim svetnikom, ki so živeli svetniško in jih na koledarju ne najdemo. Morda so med njimi naši najbližji, ki jih ni več med nami, a so po krščanskem verovanju v nebesih. Nebesa pa so bila od nekdaj blizu tudi umetnikom in na svojevrstne načine so jih razodevali skozi svojo glasbo, za katero pravijo, da je tudi v nebesih in lahko celo odstre košček raja.
Dan spomina na mrtve oz. praznik vseh svetih naj bi bil namenjen tudi tistim preprostim, neznanim svetnikom, ki so živeli svetniško in jih na koledarju ne najdemo. Morda so med njimi naši najbližji, ki jih ni več med nami, a so po krščanskem verovanju v nebesih. Nebesa pa so bila od nekdaj blizu tudi umetnikom in na svojevrstne načine so jih razodevali skozi svojo glasbo, za katero pravijo, da je tudi v nebesih in lahko celo odstre košček raja.
V teh dneh bolj pogosto razmišljamo o pokojnih pa tudi morda o eshatoloških vprašanjih, o veri v vstajenje. O krščanskih pogledih na prehod iz tuzemskega v večno življenje je spregovoril predavatelj na Teološki fakulteti dr. Simon Malmenvall.
V teh dneh bolj pogosto razmišljamo o pokojnih pa tudi morda o eshatoloških vprašanjih, o veri v vstajenje. O krščanskih pogledih na prehod iz tuzemskega v večno življenje je spregovoril predavatelj na Teološki fakulteti dr. Simon Malmenvall.
Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Za res vernega človeka pa so ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve. Najprej spominov. Na dan vernih rajnih se spominjamo pokojnih, ki še ne v polnosti gledajo Boga. Ker so pri Bogu, čeprav ne v polnosti, lahko že prosijo za nas. Smrt naših človeških odnosov ne uniči, ampak jih oplemeniti, spravi na višjo raven. Naša mama, ki nas je ljubila v življenju, ostaja tudi po smrti naša mama in prosi pri Bogu za nas. Njena ljubezen se s smrtjo ne neha. Dalje sporočilo upanja. To, da smrt ne unči naših odnosov, ampak jih oplemeniti, je neizmerna lepota krščanskega sporočila. Naši starši ostajajo naši starši. Prav tako naši sozakonci, otroci ali prijatelji. Ljubezen namreč nikoli ne mine, zatrjuje Sveto pismo in ljubezen, s katero so nas ljubili naši najbližji, ne more umreti, ampak ostane za vedno. Dnevi molitve. Kogar ljubiš, se ga bos spominjal v molitvi. Ko molimo za naše rajne, tudi za tiste, ki še niso v polnosti pri Bogu, se zavedajmo, da lahko molimo tudi k njim in jih prosimo, naj pri Bogu posredujejo za nas. Dnevi opomina. Prvonovembrski prazniki nas nehote spomnijo, da smo minljivi. Po domače povedano, da bomo tudi mi umrli. Ni prav, če bi nam misel na smrt jemala pogum, naj nas pa opominja, da čas, ki ga živimo na tej zemlji dobro in odgovorno izkoristimo. Čez nekaj let, ko ne bo nihče od nas imel več častnih nazivov ali opravljal pomembnih nalog, ne bo pomembno, kakšne naloge si opravljal. Kako želimo, da bi se nas spominjali. Kaj si želimo, da bi pisalo na našem grobu? Misel na končnost, nas postavlja na realna tla. Opominja nas, da se osredotočimo na bistveno v življenju. Sestra Emanuela Žerdin, ki je veliko let delala v hospicu, je dejala, da nihče od njihovih stanovalcev v zadnjih dnevih življenja ni želel, da bi k njemu pripeljali hišo, ki jo je zgradil ali vikend, ki ga je kupil. Niti izvrstnega avtomobila. Želel pa je, da so k njemu prišli vnuki, otroci, prijatelji. Ljudje, ki so mu nekaj pomenili. Veselijo se svitanja novega dne, smehljaja bližnjih, smeha prijateljev, sprehoda v parku, šopka rož … V bližini smrti dobijo stvari nov pomen. Tudi mnoge težave, ki se nam v tem trenutku zdijo izredno velike, se zmanjšajo. Zato bolj kot cenimo neizogibnost smrti, bolj tudi cenimo življenje. Ko sprejemamo dejstvo, da smo minljivi, moremo sprejeti druge ljudi in težke trenutke v življenju z večjim sočutjem. Omogoča nam, da živimo bolj v miru in spokojnosti.
Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Za res vernega človeka pa so ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve. Najprej spominov. Na dan vernih rajnih se spominjamo pokojnih, ki še ne v polnosti gledajo Boga. Ker so pri Bogu, čeprav ne v polnosti, lahko že prosijo za nas. Smrt naših človeških odnosov ne uniči, ampak jih oplemeniti, spravi na višjo raven. Naša mama, ki nas je ljubila v življenju, ostaja tudi po smrti naša mama in prosi pri Bogu za nas. Njena ljubezen se s smrtjo ne neha. Dalje sporočilo upanja. To, da smrt ne unči naših odnosov, ampak jih oplemeniti, je neizmerna lepota krščanskega sporočila. Naši starši ostajajo naši starši. Prav tako naši sozakonci, otroci ali prijatelji. Ljubezen namreč nikoli ne mine, zatrjuje Sveto pismo in ljubezen, s katero so nas ljubili naši najbližji, ne more umreti, ampak ostane za vedno. Dnevi molitve. Kogar ljubiš, se ga bos spominjal v molitvi. Ko molimo za naše rajne, tudi za tiste, ki še niso v polnosti pri Bogu, se zavedajmo, da lahko molimo tudi k njim in jih prosimo, naj pri Bogu posredujejo za nas. Dnevi opomina. Prvonovembrski prazniki nas nehote spomnijo, da smo minljivi. Po domače povedano, da bomo tudi mi umrli. Ni prav, če bi nam misel na smrt jemala pogum, naj nas pa opominja, da čas, ki ga živimo na tej zemlji dobro in odgovorno izkoristimo. Čez nekaj let, ko ne bo nihče od nas imel več častnih nazivov ali opravljal pomembnih nalog, ne bo pomembno, kakšne naloge si opravljal. Kako želimo, da bi se nas spominjali. Kaj si želimo, da bi pisalo na našem grobu? Misel na končnost, nas postavlja na realna tla. Opominja nas, da se osredotočimo na bistveno v življenju. Sestra Emanuela Žerdin, ki je veliko let delala v hospicu, je dejala, da nihče od njihovih stanovalcev v zadnjih dnevih življenja ni želel, da bi k njemu pripeljali hišo, ki jo je zgradil ali vikend, ki ga je kupil. Niti izvrstnega avtomobila. Želel pa je, da so k njemu prišli vnuki, otroci, prijatelji. Ljudje, ki so mu nekaj pomenili. Veselijo se svitanja novega dne, smehljaja bližnjih, smeha prijateljev, sprehoda v parku, šopka rož … V bližini smrti dobijo stvari nov pomen. Tudi mnoge težave, ki se nam v tem trenutku zdijo izredno velike, se zmanjšajo. Zato bolj kot cenimo neizogibnost smrti, bolj tudi cenimo življenje. Ko sprejemamo dejstvo, da smo minljivi, moremo sprejeti druge ljudi in težke trenutke v življenju z večjim sočutjem. Omogoča nam, da živimo bolj v miru in spokojnosti.
Slovensko društvo Hospic praznuje letos trideset let delovanja. Že skoraj tristo prostovoljcev deluje v okviru dvanajstih območnih odborov po vsej Sloveniji. Z našo kamero smo jih obiskali v Celju, kjer so se zbrali vodje programov in administratorji, ki jih povezuje srčnost, prijateljstvo in zavezanost skrbi za skupnost.
Slovensko društvo Hospic praznuje letos trideset let delovanja. Že skoraj tristo prostovoljcev deluje v okviru dvanajstih območnih odborov po vsej Sloveniji. Z našo kamero smo jih obiskali v Celju, kjer so se zbrali vodje programov in administratorji, ki jih povezuje srčnost, prijateljstvo in zavezanost skrbi za skupnost.
Član Združenja Trubarjev forum Peter Primožič se ukvarja s preučevanjem protestantizma na Slovenskem. Z njim smo se pogovarjali o sledeh, ki pričajo o reformaciji v Idriji in Gorici.
Član Združenja Trubarjev forum Peter Primožič se ukvarja s preučevanjem protestantizma na Slovenskem. Z njim smo se pogovarjali o sledeh, ki pričajo o reformaciji v Idriji in Gorici.
Slovensko društvo Hospic in Združenje Trubarjev forum Slovensko društvo Hospic praznuje trideset let delovanja. Že skoraj tristo prostovoljcev deluje v okviru dvanajstih območnih odborov po vsej Sloveniji. Z našo kamero smo jih obiskali v Celju, kjer so se zbrali vodje programov in administratorji, ki jih povezuje srčnost, prijateljstvo in zavezanost skrbi za skupnost. Član Združenja Trubarjev forum Peter Primožič se ukvarja s preučevanjem protestantizma na Slovenskem. Z njim smo se pogovarjali o sledeh, ki pričajo o reformaciji v Idriji in Gorici.
Slovensko društvo Hospic in Združenje Trubarjev forum Slovensko društvo Hospic praznuje trideset let delovanja. Že skoraj tristo prostovoljcev deluje v okviru dvanajstih območnih odborov po vsej Sloveniji. Z našo kamero smo jih obiskali v Celju, kjer so se zbrali vodje programov in administratorji, ki jih povezuje srčnost, prijateljstvo in zavezanost skrbi za skupnost. Član Združenja Trubarjev forum Peter Primožič se ukvarja s preučevanjem protestantizma na Slovenskem. Z njim smo se pogovarjali o sledeh, ki pričajo o reformaciji v Idriji in Gorici.
Če me ljubiš, ktera duša, spomni se tedaj name, ko zakrije tiha ruša nikdar mirno mi srce! Lepe rože mi nasadi na gomilo za spomin, ko predrami žar pomladi cvetje hribov in dolin. Z verzi iz pesmi Po smrti pesnika, dramatika in duhovnika Antona Medveda se nežno odpira prostor med zemeljskim in večnim — prostor spomina, hvaležnosti in tihega upanja. Pesnik nas vabi, da s preprostimi, a globokimi dejanji — s spominom, molitvijo, in cvetjem — ohranjamo vez z umrlimi, ki so nam podarili del sebe. Ko stopamo v praznični dan spomina na naše drage rajne, nas Medvedovi verzi opominjajo, da ljubezen ne mine s smrtjo. Tisti, ki so nas ljubili in nas učili, še naprej živijo v naših mislih in besedah. Njihova zapuščina pa ni le v spominih, temveč tudi v doti naukov, v življenjski modrosti, ki jo nosimo naprej — v spoštovanju, sočutju in veri, da smrt ni konec, temveč prehod. Ob svečah, ki bodo nocoj razsvetljevale grobove, se prižigajo tudi notranje luči — luči hvaležnosti. Vsaka luč je molitev, vsak cvet izraz zahvale, vsaka misel povezava z večnostjo. V tihoti pokopališč se združujeta žalost in mir, zemeljsko in nebeško, spomin in upanje. Ko se človek ustavi ob grobu, začuti, kako krhka in dragocena je nit življenja. A prav v tej krhkosti se razodeva večnost — ne kot oddaljena, hladna obljuba, temveč kot neugasljiva prisotnost ljubezni, ki presega čas in smrt. Smrt, ki jo tolikokrat razumemo kot konec, je v Božjem pogledu vrata. Vodi v prostranstvo, kjer duša spozna resnico svojega obstoja — da je bila ustvarjena za večnost, za Ljubezen samo. V tej luči postane vse zemeljsko: trpljenje, izgube, bolečina — del dozorevanja za tisto polnost, ki jo slutimo, a je tukaj še ne moremo v celoti uzreti. To čutenje in hrepenenje po večnem so čudovito izrazili veliki skladatelji, če pomislimo samo na Beethovnovo Abendlied unter'm gestirntem Himmel, Handlovo I know that my Redeemer liveth ali pa na največjega slovenskega renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa in njegov motet Ecce, quomodo moritur justus. Za mnoge, ki so že odšli pred nami s tega sveta, lahko skupaj z velikim apostolom Pavlom rečemo: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«
Če me ljubiš, ktera duša, spomni se tedaj name, ko zakrije tiha ruša nikdar mirno mi srce! Lepe rože mi nasadi na gomilo za spomin, ko predrami žar pomladi cvetje hribov in dolin. Z verzi iz pesmi Po smrti pesnika, dramatika in duhovnika Antona Medveda se nežno odpira prostor med zemeljskim in večnim — prostor spomina, hvaležnosti in tihega upanja. Pesnik nas vabi, da s preprostimi, a globokimi dejanji — s spominom, molitvijo, in cvetjem — ohranjamo vez z umrlimi, ki so nam podarili del sebe. Ko stopamo v praznični dan spomina na naše drage rajne, nas Medvedovi verzi opominjajo, da ljubezen ne mine s smrtjo. Tisti, ki so nas ljubili in nas učili, še naprej živijo v naših mislih in besedah. Njihova zapuščina pa ni le v spominih, temveč tudi v doti naukov, v življenjski modrosti, ki jo nosimo naprej — v spoštovanju, sočutju in veri, da smrt ni konec, temveč prehod. Ob svečah, ki bodo nocoj razsvetljevale grobove, se prižigajo tudi notranje luči — luči hvaležnosti. Vsaka luč je molitev, vsak cvet izraz zahvale, vsaka misel povezava z večnostjo. V tihoti pokopališč se združujeta žalost in mir, zemeljsko in nebeško, spomin in upanje. Ko se človek ustavi ob grobu, začuti, kako krhka in dragocena je nit življenja. A prav v tej krhkosti se razodeva večnost — ne kot oddaljena, hladna obljuba, temveč kot neugasljiva prisotnost ljubezni, ki presega čas in smrt. Smrt, ki jo tolikokrat razumemo kot konec, je v Božjem pogledu vrata. Vodi v prostranstvo, kjer duša spozna resnico svojega obstoja — da je bila ustvarjena za večnost, za Ljubezen samo. V tej luči postane vse zemeljsko: trpljenje, izgube, bolečina — del dozorevanja za tisto polnost, ki jo slutimo, a je tukaj še ne moremo v celoti uzreti. To čutenje in hrepenenje po večnem so čudovito izrazili veliki skladatelji, če pomislimo samo na Beethovnovo Abendlied unter'm gestirntem Himmel, Handlovo I know that my Redeemer liveth ali pa na največjega slovenskega renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa in njegov motet Ecce, quomodo moritur justus. Za mnoge, ki so že odšli pred nami s tega sveta, lahko skupaj z velikim apostolom Pavlom rečemo: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«
Praznično bogoslužje ob dnevu reformacije bomo letos prenašali iz evangeličanske cerkvene občine Gornji Slaveči. Slovesnost bo vodila duhovnica mag. Simona Prosič Filip.
Praznično bogoslužje ob dnevu reformacije bomo letos prenašali iz evangeličanske cerkvene občine Gornji Slaveči. Slovesnost bo vodila duhovnica mag. Simona Prosič Filip.
Vsako nedeljo prenašamo katoliško mašo, vsako peto nedeljo pa evangeličansko bogoslužje.
Vsako nedeljo prenašamo katoliško mašo, vsako peto nedeljo pa evangeličansko bogoslužje.
Glas reformacije, ki je prvič zavel v 16. stoletju, še vedno trese zrak našega bleščečega, tehnološkega prevzetnega 21. stoletja. Reformacija nas spominja, da se prava prenova začne v človekovem srcu, tam kjer božja beseda nagovori, pretrese, prepiha in preobrazi. Apostol Pavel pravi: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobrazite z obnovo svojega mišljenja.« Prenovljeni človek postane vir prenove družbe; iz vere se rodi dejavna ljubezen; iz sprave mir in iz usmiljenja pravičnost. Če bi glas reformacije spregovoril danes, bi z vso močjo udaril ob štiri temeljne stebre našega časa. Prvi steber: mir namesto sovraštva. Kristusovo povabilo je jasno, blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci, beremo v Matejevem evangeliju. Reformacija je razkrila, da sovraštvo, razdor in nasilje nimajo mesta tam, kjer vlada evangelij. Prenova družbe se začne, ko se človek odpove sovraštvu in sprejme kulturo dialoga, odpuščanja in sožitja. Drugi steber: ohranjanje življenja in sočutja v trpljenju. Svetopisemsko izročilo vidi življenje kot Božji dar. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt.« Izvoli torej življenje, da boš živel. Namesto poti obupa, samomora z asistenco nas vera kliče k spremljanju, podpori in dostojanstveni paliativni oskrbi. Apostol Pavel piše: »Nosite bremena drug drugemu.« Sočutje nadomešča osamo. Tretji steber: skrb za ubogega, zatiranega in bolnega človeka. Kristus sam se poistoveti z najbolj ranljivimi. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v Matejevem evangeliju. Prenova po evangeliju je družbena, ker seže do ranjenih, prezrtih in izkoriščenih. Prerok Mihej povzema Božjo voljo takole: »Pravično delaj, ljubi dobroto in ponižno hodi s svojim Bogom.« Četrti steber: prenova po besedi. Reformacija nas uči, da brez vračanja k Kristusovi besedi ni trajne prenove. Trava usiha, cvet odpada, a beseda našega Boga ostane na veke, je zapisal prerok Izaija. Le tam, kjer Božja beseda oblikuje srce, zraste skupnost, ki izžareva mir, spoštovanje življenja in skrb za bližnjega. Naj nas duh reformacije danes vodi k notranji in družbeni prenovi, ki je ukoreninjena v Svetem pismu; zaznamovana z mirom, s spoštovanjem življenja, z ljubeznijo do najbolj ranljivih.
Glas reformacije, ki je prvič zavel v 16. stoletju, še vedno trese zrak našega bleščečega, tehnološkega prevzetnega 21. stoletja. Reformacija nas spominja, da se prava prenova začne v človekovem srcu, tam kjer božja beseda nagovori, pretrese, prepiha in preobrazi. Apostol Pavel pravi: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobrazite z obnovo svojega mišljenja.« Prenovljeni človek postane vir prenove družbe; iz vere se rodi dejavna ljubezen; iz sprave mir in iz usmiljenja pravičnost. Če bi glas reformacije spregovoril danes, bi z vso močjo udaril ob štiri temeljne stebre našega časa. Prvi steber: mir namesto sovraštva. Kristusovo povabilo je jasno, blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci, beremo v Matejevem evangeliju. Reformacija je razkrila, da sovraštvo, razdor in nasilje nimajo mesta tam, kjer vlada evangelij. Prenova družbe se začne, ko se človek odpove sovraštvu in sprejme kulturo dialoga, odpuščanja in sožitja. Drugi steber: ohranjanje življenja in sočutja v trpljenju. Svetopisemsko izročilo vidi življenje kot Božji dar. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt.« Izvoli torej življenje, da boš živel. Namesto poti obupa, samomora z asistenco nas vera kliče k spremljanju, podpori in dostojanstveni paliativni oskrbi. Apostol Pavel piše: »Nosite bremena drug drugemu.« Sočutje nadomešča osamo. Tretji steber: skrb za ubogega, zatiranega in bolnega človeka. Kristus sam se poistoveti z najbolj ranljivimi. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v Matejevem evangeliju. Prenova po evangeliju je družbena, ker seže do ranjenih, prezrtih in izkoriščenih. Prerok Mihej povzema Božjo voljo takole: »Pravično delaj, ljubi dobroto in ponižno hodi s svojim Bogom.« Četrti steber: prenova po besedi. Reformacija nas uči, da brez vračanja k Kristusovi besedi ni trajne prenove. Trava usiha, cvet odpada, a beseda našega Boga ostane na veke, je zapisal prerok Izaija. Le tam, kjer Božja beseda oblikuje srce, zraste skupnost, ki izžareva mir, spoštovanje življenja in skrb za bližnjega. Naj nas duh reformacije danes vodi k notranji in družbeni prenovi, ki je ukoreninjena v Svetem pismu; zaznamovana z mirom, s spoštovanjem življenja, z ljubeznijo do najbolj ranljivih.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Smrt je del življenja, čeprav misli nanjo pogosto odrivamo. Jezuit, profesor na Teološki fakulteti dr. Ivan Platovnjak se že dolgo ukvarja s pomočjo žalujočim. Nedavno je izšla njegova knjiga »Prezrti čas« s podnaslovom »bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih. O tej temi, ki prizadeva marsikoga izmed nas v oddaji Sledi večnosti.
Smrt je del življenja, čeprav misli nanjo pogosto odrivamo. Jezuit, profesor na Teološki fakulteti dr. Ivan Platovnjak se že dolgo ukvarja s pomočjo žalujočim. Nedavno je izšla njegova knjiga »Prezrti čas« s podnaslovom »bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih. O tej temi, ki prizadeva marsikoga izmed nas v oddaji Sledi večnosti.
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je namreč Bog ljubezen – to sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, toda proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. Ampak ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo… in diha vse bolj plitvo … ko umira … Toda ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela ves čas. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je namreč Bog ljubezen – to sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, toda proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. Ampak ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo… in diha vse bolj plitvo … ko umira … Toda ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela ves čas. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli o tišini in zbranosti.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli o tišini in zbranosti.
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o teoloških temeljih morale – o tem, kje človek išče merila za dobro in zlo ter kako vera oblikuje našo vest in ravnanje. Zakaj je moralnost več kot skupek pravil in kako se prepleta z vprašanjem svobode, odgovornosti ter odnosa do Boga in bližnjega? Spoznali bomo tudi, kako na moralne vrednote gledajo druge religije, pogledali kam vodi zanikanje objektivne morale ter zakaj skupno iskanje dobrega povezuje svet. Ne zamudite Obzorij duha, v nedeljo dopoldne na TV Slovenija.
V tokratni oddaji Obzorja duha bomo spregovorili o teoloških temeljih morale – o tem, kje človek išče merila za dobro in zlo ter kako vera oblikuje našo vest in ravnanje. Zakaj je moralnost več kot skupek pravil in kako se prepleta z vprašanjem svobode, odgovornosti ter odnosa do Boga in bližnjega? Spoznali bomo tudi, kako na moralne vrednote gledajo druge religije, pogledali kam vodi zanikanje objektivne morale ter zakaj skupno iskanje dobrega povezuje svet. Ne zamudite Obzorij duha, v nedeljo dopoldne na TV Slovenija.
Letos obhajamo 800. letnico rojstva Sv. Tomaža Akvinskega, dominikanskega redovnika in duhovnika. Bil je osrednja osebnost teološke filozofije, tudi cerkveni učitelj in zavetnik cerkvenih šol. Je tudi zavetnik Teološke fakultete v Ljubljani. Akvinski je slovel kot doctor communis, mož globoke vere in duha.
Letos obhajamo 800. letnico rojstva Sv. Tomaža Akvinskega, dominikanskega redovnika in duhovnika. Bil je osrednja osebnost teološke filozofije, tudi cerkveni učitelj in zavetnik cerkvenih šol. Je tudi zavetnik Teološke fakultete v Ljubljani. Akvinski je slovel kot doctor communis, mož globoke vere in duha.
Morala je posledica človekovega odnosa do samega sebe, do drugih ljudi, do vsega stvarstva in do Boga. V krščanstvu moralna teologija temelji na človekovem razumu in izkušnji ter na razodetju Svetega pisma, v islamu pa na Koranu, izročilu poslanca Mohameda in človekovem razumu.
Morala je posledica človekovega odnosa do samega sebe, do drugih ljudi, do vsega stvarstva in do Boga. V krščanstvu moralna teologija temelji na človekovem razumu in izkušnji ter na razodetju Svetega pisma, v islamu pa na Koranu, izročilu poslanca Mohameda in človekovem razumu.
V hitro spreminjajočem se svetu je videti, da absolutne resnice, ki so ljudem stoletja služile kot temeljne oporne točke v življenju, izginjajo. Merilo presoje ni več Bog, temveč človek, ki stopa na mesto Boga. Pogledali bomo, zakaj je moralnost več kot skupek pravil in kako se prepleta z vprašanji svobode, odgovornosti ter odnosa do Boga in bližnjega?
V hitro spreminjajočem se svetu je videti, da absolutne resnice, ki so ljudem stoletja služile kot temeljne oporne točke v življenju, izginjajo. Merilo presoje ni več Bog, temveč človek, ki stopa na mesto Boga. Pogledali bomo, zakaj je moralnost več kot skupek pravil in kako se prepleta z vprašanji svobode, odgovornosti ter odnosa do Boga in bližnjega?
Slovenska provinca Družbe Jezusove – jezuiti letos praznuje dve pomembni obletnici – 100 let Doma duhovnih vaj pri sv. Jožefu v Ljubljani in 15 let od temeljite prenove in ponovnega začetka delovanja doma duhovnih vaj, zdaj Ignacijevega doma duhovnosti.
Slovenska provinca Družbe Jezusove – jezuiti letos praznuje dve pomembni obletnici – 100 let Doma duhovnih vaj pri sv. Jožefu v Ljubljani in 15 let od temeljite prenove in ponovnega začetka delovanja doma duhovnih vaj, zdaj Ignacijevega doma duhovnosti.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Leskovec pri Krškem.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Leskovec pri Krškem.
Pred kratkim je Papež Leon XIV, predstavil prvo apostolsko spodbudo in sicer dokument na temo služenja ubogim, v katerih obrazu najdemo »trpljenje nedolžnih«. Veliko pozornost bomo namenili temu dokumentu, kaj nam prinaša, k čemu nas spodbuja in zakaj je pomemben. Gost oddaje bo nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, ki bo z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.
Pred kratkim je Papež Leon XIV, predstavil prvo apostolsko spodbudo in sicer dokument na temo služenja ubogim, v katerih obrazu najdemo »trpljenje nedolžnih«. Veliko pozornost bomo namenili temu dokumentu, kaj nam prinaša, k čemu nas spodbuja in zakaj je pomemben. Gost oddaje bo nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, ki bo z nami delil svoje izkušnje in razmišljanja o tem.
Na trideseto nedeljo med letom iz cerkve svetega Lovrenca v Vuhredu neposredno prenašamo sveto mašo. Daruje jo župnik dr. Ivan Rojnik. Pri maši sodeluje stalni diakon Sašo Popijal, poje cekveni zbor župnije pod vodstvom Ide Strmšnik.
Na trideseto nedeljo med letom iz cerkve svetega Lovrenca v Vuhredu neposredno prenašamo sveto mašo. Daruje jo župnik dr. Ivan Rojnik. Pri maši sodeluje stalni diakon Sašo Popijal, poje cekveni zbor župnije pod vodstvom Ide Strmšnik.
Letos mineva 340 let od rojstva Johanna Sebastiana Bacha, skladatelja, ki je bil po veroizpovedi evangeličan. Ne preseneča zato, če je eno izmed svojih mnogih kantat namenil tudi prazniku reformacije, ki je 31. oktobra. Zasnoval jo je na besedilu Luthrove himne, ki skupaj s Psalmom št. 46 govori o zaupanju v Boga, pa tudi o satanovi nenehni vojni proti Bogu; izjemnega pomena je zato glasbena simbolika te kantate, saj z njo skladatelj izraža gotovost o zmagi v boju med dobrim in zlim.
Letos mineva 340 let od rojstva Johanna Sebastiana Bacha, skladatelja, ki je bil po veroizpovedi evangeličan. Ne preseneča zato, če je eno izmed svojih mnogih kantat namenil tudi prazniku reformacije, ki je 31. oktobra. Zasnoval jo je na besedilu Luthrove himne, ki skupaj s Psalmom št. 46 govori o zaupanju v Boga, pa tudi o satanovi nenehni vojni proti Bogu; izjemnega pomena je zato glasbena simbolika te kantate, saj z njo skladatelj izraža gotovost o zmagi v boju med dobrim in zlim.
Predstavljamo znanstveno monografijo, ki je plod večletnega dela in izkušenj visokošolskih učiteljev in raziskovalcev Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in spoznavamo, kako je izhodišče za razumevanja citiranja in raziskovanja virov, ki so včasih stari tudi dva tisoč let. Naš gost je doc. dr. Samo Skralovnik.
Predstavljamo znanstveno monografijo, ki je plod večletnega dela in izkušenj visokošolskih učiteljev in raziskovalcev Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in spoznavamo, kako je izhodišče za razumevanja citiranja in raziskovanja virov, ki so včasih stari tudi dva tisoč let. Naš gost je doc. dr. Samo Skralovnik.
Na pročelju evropskih sodišč je pogosto naslikana prispodoba pravičnosti, ki drži v rokah tehtnico in z njo meri, kam se nagiba teža storjenega dejanja, pri tem pa ima zavezane oči. To je simbol nepristranske pravice, ki vselej sodi tako, kot veleva zakon, ne pa glede na človeka ali pa tako, kot bi nas morda vodilo naše čustveno razpoloženje. Tako veliko modrost zagovarja tudi modri Sirah, ki se pri tem sklicuje na samega Boga, ko pravi: »Gospod je sodnik in ne gleda na slavo osebe, ne bo pristranski na škodo reveža, marveč ga bo uslišal, če se mu bo zgodila krivica.« Prav pred tega Sodnika, ki ne gleda le na zunanjost, ampak vidi v dno srca, nas danes postavlja Rabi iz Nazareta, se pravi naš učitelj Jezus Kristus. Mesija namreč postavlja pred nas dvoje osebnosti: na eni strani gmotno preskrbljenega farizeja, ki pravzaprav res vse naredi po predpisih postave, na drugi strani reveža, ki priznava, da je zaradi svojih stisk kršil marsikateri predpis, in obžaluje, da je grešnik. Kristus hkrati postavlja nasproti tudi dvoje različnih pogledov na zakon. Farizej izpolnjuje postavo po črki zakona in popolnoma spregleda, kakšen je bil pravzaprav namen zakona. Zakon ima pred očmi ne samo posameznika in njegove pravice, ampak tudi vso skupnost in širšo družbo. Ti razlagi zakona si večkrat prideta navzkriž. Če ostajamo samo pri črki zakona, moramo hudodelca pogosto oprostiti, čeprav bi zaslužil hudo kazen. In na drugi strani, ko gledamo tudi namen zakona, lahko razumemo manjše prekrške in smo do prestopnika prizanesljivi. Zato dober sodnik upošteva tudi okoliščine dejanja. Zato je tudi Kristus zelo strog do farizeja, ki daje v nič reveža, ki morda ni imel niti sredstev, da bi izpolnil vse dajatve v templju in mestu. In na drugi strani je prizanesljiv do tega siromaka, ki je iskren in obžaluje svoj greh ter se je pripravljen spremeniti. Kristus pa govori tudi o naših osebnih odnosih. V prijateljstvu in ljubezni je pogosto marsikaj drugače, kot pravi zakon v družbi. V družini pogosto odpustimo in dopustimo kakšno nepravilnost, saj verjamemo v iskrenost naših dragih in smo prizanesljivi do njihovih pomot in nebogljenosti. Prav tako pa se nam zdi, da s človekom, ki bi bil kot farizej in bi imel vedno vse prav ter za vse slabo krivil druge, ni mogoče živeti. Naši osebni odnosi ne morejo biti uravnani le po zakonih, vsega se ne da postaviti v zakonske okvire, potrebni sta iskrenost in ljubezen srca.
Na pročelju evropskih sodišč je pogosto naslikana prispodoba pravičnosti, ki drži v rokah tehtnico in z njo meri, kam se nagiba teža storjenega dejanja, pri tem pa ima zavezane oči. To je simbol nepristranske pravice, ki vselej sodi tako, kot veleva zakon, ne pa glede na človeka ali pa tako, kot bi nas morda vodilo naše čustveno razpoloženje. Tako veliko modrost zagovarja tudi modri Sirah, ki se pri tem sklicuje na samega Boga, ko pravi: »Gospod je sodnik in ne gleda na slavo osebe, ne bo pristranski na škodo reveža, marveč ga bo uslišal, če se mu bo zgodila krivica.« Prav pred tega Sodnika, ki ne gleda le na zunanjost, ampak vidi v dno srca, nas danes postavlja Rabi iz Nazareta, se pravi naš učitelj Jezus Kristus. Mesija namreč postavlja pred nas dvoje osebnosti: na eni strani gmotno preskrbljenega farizeja, ki pravzaprav res vse naredi po predpisih postave, na drugi strani reveža, ki priznava, da je zaradi svojih stisk kršil marsikateri predpis, in obžaluje, da je grešnik. Kristus hkrati postavlja nasproti tudi dvoje različnih pogledov na zakon. Farizej izpolnjuje postavo po črki zakona in popolnoma spregleda, kakšen je bil pravzaprav namen zakona. Zakon ima pred očmi ne samo posameznika in njegove pravice, ampak tudi vso skupnost in širšo družbo. Ti razlagi zakona si večkrat prideta navzkriž. Če ostajamo samo pri črki zakona, moramo hudodelca pogosto oprostiti, čeprav bi zaslužil hudo kazen. In na drugi strani, ko gledamo tudi namen zakona, lahko razumemo manjše prekrške in smo do prestopnika prizanesljivi. Zato dober sodnik upošteva tudi okoliščine dejanja. Zato je tudi Kristus zelo strog do farizeja, ki daje v nič reveža, ki morda ni imel niti sredstev, da bi izpolnil vse dajatve v templju in mestu. In na drugi strani je prizanesljiv do tega siromaka, ki je iskren in obžaluje svoj greh ter se je pripravljen spremeniti. Kristus pa govori tudi o naših osebnih odnosih. V prijateljstvu in ljubezni je pogosto marsikaj drugače, kot pravi zakon v družbi. V družini pogosto odpustimo in dopustimo kakšno nepravilnost, saj verjamemo v iskrenost naših dragih in smo prizanesljivi do njihovih pomot in nebogljenosti. Prav tako pa se nam zdi, da s človekom, ki bi bil kot farizej in bi imel vedno vse prav ter za vse slabo krivil druge, ni mogoče živeti. Naši osebni odnosi ne morejo biti uravnani le po zakonih, vsega se ne da postaviti v zakonske okvire, potrebni sta iskrenost in ljubezen srca.
»Ponovno rojstvo kabrce, starosvetnega ozvočevala povezanosti« Na Dvorcu Vogrsko je pod okriljem Evropske prestolnice kulture potekal simpozij z naslovom »Ponovno rojstvo kabrce, starosvetnega ozvočevala povezanosti«. Simpozij so pripravili člani Svetovnonazorske kozmološke skupnosti Upasana – sanjava preprostost duha in predstavniki skupnosti, ki ohranjajo staroversko dediščino na Slovenskem.
»Ponovno rojstvo kabrce, starosvetnega ozvočevala povezanosti« Na Dvorcu Vogrsko je pod okriljem Evropske prestolnice kulture potekal simpozij z naslovom »Ponovno rojstvo kabrce, starosvetnega ozvočevala povezanosti«. Simpozij so pripravili člani Svetovnonazorske kozmološke skupnosti Upasana – sanjava preprostost duha in predstavniki skupnosti, ki ohranjajo staroversko dediščino na Slovenskem.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo pritegnili ljudi k pravi poti življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer obilje vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, pa je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v bogastvu se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal skoraj nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je obsodil na smrt vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te tako življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najbolj izvrstne jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak hip padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Tako mu je Dionizij dovolj jasno pokazal, da tisti, ki mu vselej nekaj grozi, ni srečen, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej brezskrbno veselil, četudi ga obdajajo samo bogastvo in dobrine. Nasprotno pa bo pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo pritegnili ljudi k pravi poti življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer obilje vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, pa je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v bogastvu se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal skoraj nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je obsodil na smrt vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te tako življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najbolj izvrstne jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak hip padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Tako mu je Dionizij dovolj jasno pokazal, da tisti, ki mu vselej nekaj grozi, ni srečen, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej brezskrbno veselil, četudi ga obdajajo samo bogastvo in dobrine. Nasprotno pa bo pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebno nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In taki miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najpomembnejše vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja, je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin, človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja s splošno veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza Harvard mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, to ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače, kot je predpisano ali vsiljeno od javnega mnenja. Vprašanje je, ali si upamo ŽIVETI V RESNICI ali je bolje in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičim se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je, kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi si upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebno nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In taki miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najpomembnejše vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja, je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin, človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja s splošno veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza Harvard mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, to ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače, kot je predpisano ali vsiljeno od javnega mnenja. Vprašanje je, ali si upamo ŽIVETI V RESNICI ali je bolje in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičim se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je, kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi si upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Učitelj zen budizma Dušan Osojnik v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o prehranjevanju in odnosu vsejedcev in veganov.
Učitelj zen budizma Dušan Osojnik v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o prehranjevanju in odnosu vsejedcev in veganov.
Danes največkrat potujemo v avtomobilih. Ceste so polne ljudi – ups, avtomobilov, v katerih so pet, štirje, trije, dva ali eden potnik. Vrata in okna so skrbno zaprta, saj zaradi vročine vsi uporabljamo klimo. Le redko kdo vidi, kdo vozi ob njem v drugem, prav tako trdno zaprtem avtomobilu, z istimi skrbmi in istim ciljem. Drvimo naprej, z eno samo mislijo – priti čimprej na določen cilj in potem spet čimprej nazaj. Če se zgodi, da naenkrat obstanemo, smo takoj obremenjeni, nejevoljni, saj mislimo, da z avtom dobimo tudi pravico voziti po cestah brez zastojev in brez težav. Ko pa pridemo čez mejo v našo sosednjo državo, vidimo, da je tam javni prevoz precej bolj živahen in uporabljen kot pri nas. Ker sem si vzela dovolj časa, sem videla, kako lepo je lahko potovanje z javnim prevozom. Koliko ljudi srečaš, ki jih drugače nikoli ne bi! Koliko fotografij lahko narediš skozi avtobusno okno in koliko krat te nasmejijo šoferji, ki rešujejo najbolj nenavadne situacije na mejnih prehodih! Današnji način življenja, ko drvimo iz kraja v kraj z avtomobili, omejuje naša srečanja. Premalo obrazov vidimo, prevelika razdalja je med nami in stene avtomobilov nas še bolj zapirajo v našo individualnost. Pa tudi - vse manj presenečenj se nam zgodi in zato se dolgočasimo kljub najmodernejšemu avtomobilu. A če potuješ z drugimi, lahko srečaš sprevodnika, ki v vročini prihaja urejen in nasmejan kot iz modnega kataloga, lahko se pogovoriš z mladim parom iz Irske, ki je presenečen nad lepotami naše domovine. Ali pa ti pisana vedeževalka napove, da bo ta dan za tebe srečnejši kot vsi drugi! V Črni Gori, na Cetinju, kjer sem dolgo let živela, so ljudje pred leti prosili moje sosestre redovnice, naj spet, kot nekoč, več hodijo peš! »Veste« ,so rekli,«ko ste v avtu, vas ne vidimo, niti vas ne moremo pozdraviti, ali se vas dotakniti. A nam to veliko pomeni! Vi ste blagoslov našega mesta in zdelo se nam je, kjer vi hodite, vse postane lepše zaradi vaše molitve!« Sreča se rojeva v srečanjih, srečanja pa nastanejo tam, kjer prebijemo zidove modernega načina življenja in si dovolimo, da kot otroci čakamo, se vozimo in pogovarjamo z drugimi ljudmi. Ni dobro človeku biti sam!
Danes največkrat potujemo v avtomobilih. Ceste so polne ljudi – ups, avtomobilov, v katerih so pet, štirje, trije, dva ali eden potnik. Vrata in okna so skrbno zaprta, saj zaradi vročine vsi uporabljamo klimo. Le redko kdo vidi, kdo vozi ob njem v drugem, prav tako trdno zaprtem avtomobilu, z istimi skrbmi in istim ciljem. Drvimo naprej, z eno samo mislijo – priti čimprej na določen cilj in potem spet čimprej nazaj. Če se zgodi, da naenkrat obstanemo, smo takoj obremenjeni, nejevoljni, saj mislimo, da z avtom dobimo tudi pravico voziti po cestah brez zastojev in brez težav. Ko pa pridemo čez mejo v našo sosednjo državo, vidimo, da je tam javni prevoz precej bolj živahen in uporabljen kot pri nas. Ker sem si vzela dovolj časa, sem videla, kako lepo je lahko potovanje z javnim prevozom. Koliko ljudi srečaš, ki jih drugače nikoli ne bi! Koliko fotografij lahko narediš skozi avtobusno okno in koliko krat te nasmejijo šoferji, ki rešujejo najbolj nenavadne situacije na mejnih prehodih! Današnji način življenja, ko drvimo iz kraja v kraj z avtomobili, omejuje naša srečanja. Premalo obrazov vidimo, prevelika razdalja je med nami in stene avtomobilov nas še bolj zapirajo v našo individualnost. Pa tudi - vse manj presenečenj se nam zgodi in zato se dolgočasimo kljub najmodernejšemu avtomobilu. A če potuješ z drugimi, lahko srečaš sprevodnika, ki v vročini prihaja urejen in nasmejan kot iz modnega kataloga, lahko se pogovoriš z mladim parom iz Irske, ki je presenečen nad lepotami naše domovine. Ali pa ti pisana vedeževalka napove, da bo ta dan za tebe srečnejši kot vsi drugi! V Črni Gori, na Cetinju, kjer sem dolgo let živela, so ljudje pred leti prosili moje sosestre redovnice, naj spet, kot nekoč, več hodijo peš! »Veste« ,so rekli,«ko ste v avtu, vas ne vidimo, niti vas ne moremo pozdraviti, ali se vas dotakniti. A nam to veliko pomeni! Vi ste blagoslov našega mesta in zdelo se nam je, kjer vi hodite, vse postane lepše zaradi vaše molitve!« Sreča se rojeva v srečanjih, srečanja pa nastanejo tam, kjer prebijemo zidove modernega načina življenja in si dovolimo, da kot otroci čakamo, se vozimo in pogovarjamo z drugimi ljudmi. Ni dobro človeku biti sam!
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, in hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, in hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje«, kot smo rekli pri nas. Ali pa velikanski krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, toda včasih je šlo zelo zares … Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri … No, če sem čisto natančen, je po navadi komu najprej kri zavrela in zato pri kom drugem tekla! Toda kri je vrela in tekla … trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Z (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil … ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse … ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati, ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt. Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo, kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko tehtnejša vprašanja za politike kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, to je veliko težje!
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje«, kot smo rekli pri nas. Ali pa velikanski krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, toda včasih je šlo zelo zares … Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri … No, če sem čisto natančen, je po navadi komu najprej kri zavrela in zato pri kom drugem tekla! Toda kri je vrela in tekla … trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Z (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil … ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse … ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati, ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt. Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo, kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko tehtnejša vprašanja za politike kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, to je veliko težje!
V Katoliški cerkvi je letošnje leto jubilejno leto, posebno obdobje milosti in duhovne prenove, ki se običajno praznuje vsakih 25 let. V tem času verniki poglobljeno doživljajo vero, prejemajo odpustke in sodelujejo v različnih verskih obredih. O dogodkih, vezanih na romanja, umetnost, glasbo in šport s sestro Boženo Kutnar, narodno delegatko za jubilejno leto pri Slovenski škofovski konferenci.
V Katoliški cerkvi je letošnje leto jubilejno leto, posebno obdobje milosti in duhovne prenove, ki se običajno praznuje vsakih 25 let. V tem času verniki poglobljeno doživljajo vero, prejemajo odpustke in sodelujejo v različnih verskih obredih. O dogodkih, vezanih na romanja, umetnost, glasbo in šport s sestro Boženo Kutnar, narodno delegatko za jubilejno leto pri Slovenski škofovski konferenci.
Sodobni pogled na misijone presega nekoč enosmerno pomoč »bogatih« državam v razvoju in poudarja vzajemnost med Cerkvami po svetu. Danes misijonsko poslanstvo pomeni izmenjavo vere, izkušenj, solidarnosti in skupne odgovornosti za evangelij. Razviti svet misijonskim deželam daje materialno podporo in znanje, od njih pa prejema zgled žive vere, preprostosti in upanja. Tako misijoni postajajo prostor resničnega srečanja med kulturami in pričevanja o Božji ljubezni.
Sodobni pogled na misijone presega nekoč enosmerno pomoč »bogatih« državam v razvoju in poudarja vzajemnost med Cerkvami po svetu. Danes misijonsko poslanstvo pomeni izmenjavo vere, izkušenj, solidarnosti in skupne odgovornosti za evangelij. Razviti svet misijonskim deželam daje materialno podporo in znanje, od njih pa prejema zgled žive vere, preprostosti in upanja. Tako misijoni postajajo prostor resničnega srečanja med kulturami in pričevanja o Božji ljubezni.
Frančiškan Anton Žerdin je škof slovenskih korenin. Svoje duhovniško življenje je posvetil služenju Indijancem v amazonskem pragozdu v Peruju.
Frančiškan Anton Žerdin je škof slovenskih korenin. Svoje duhovniško življenje je posvetil služenju Indijancem v amazonskem pragozdu v Peruju.
Razmere v Tigraju na severu Etiopije so tako hude in travme tako raznovrstne, da jih ni mogoče opisati, pravi salezijanec Jože Andolšek, ki na različne načine pomaga najrevnejšim prebivalcem Etiopije. Čeprav se je tam vojna končala pred tremi leti, so rane pri ljudeh še zelo skeleče. Z avstrijskim režiserjem in snemalcem Gerhardom Oberštajnerjem sta vtise trpljenja in upanja strnila v kratkem dokumentarnem filmu z naslovom Nemi krik.
Razmere v Tigraju na severu Etiopije so tako hude in travme tako raznovrstne, da jih ni mogoče opisati, pravi salezijanec Jože Andolšek, ki na različne načine pomaga najrevnejšim prebivalcem Etiopije. Čeprav se je tam vojna končala pred tremi leti, so rane pri ljudeh še zelo skeleče. Z avstrijskim režiserjem in snemalcem Gerhardom Oberštajnerjem sta vtise trpljenja in upanja strnila v kratkem dokumentarnem filmu z naslovom Nemi krik.
Časi, ko je po svetu delovalo preko 100 slovenskih misijonarjev so minili. Trenutno jih je zlasti v deželah v razvoju še 37. Misijonsko središče Slovenije je kot del Papeških misijonskih družb odgovorno, da z njimi ohranja živi stik ter odgovarja na njihove potrebe. Poleg tega prebuja misijonsko zavest med ljudmi, izvaja misijonske akcije ter zbira sredstva za potrebe v misijonih.
Časi, ko je po svetu delovalo preko 100 slovenskih misijonarjev so minili. Trenutno jih je zlasti v deželah v razvoju še 37. Misijonsko središče Slovenije je kot del Papeških misijonskih družb odgovorno, da z njimi ohranja živi stik ter odgovarja na njihove potrebe. Poleg tega prebuja misijonsko zavest med ljudmi, izvaja misijonske akcije ter zbira sredstva za potrebe v misijonih.
Misijonsko poslanstvo danes pomeni predvsem izmenjavo izkušenj, solidarnost in skupno odgovornost za evangelij. Razviti svet nudi misijonskim deželam materialno podporo, znanje in dostop do izobraževanja, od njih pa prejema dragocen zgled žive vere, preprostosti, povezanosti in upanja. Misijoni tako postajajo prostor resničnega srečanja kultur in pričevanja o Božji ljubezni, ki presega geografske meje.
Misijonsko poslanstvo danes pomeni predvsem izmenjavo izkušenj, solidarnost in skupno odgovornost za evangelij. Razviti svet nudi misijonskim deželam materialno podporo, znanje in dostop do izobraževanja, od njih pa prejema dragocen zgled žive vere, preprostosti, povezanosti in upanja. Misijoni tako postajajo prostor resničnega srečanja kultur in pričevanja o Božji ljubezni, ki presega geografske meje.
Ker je oktober misijonski mesec, Cerkev v tem mesecu vabi vernike k poživitvi misijonskega duha. Spodbuja jih, da bi bili priče veselega oznanila v svetu in domovini ter imeli pogled usmerjen tudi k ljudem v stiski. Papež Leon XIV., ki ima tudi bogate misijonske izkušnje, nas ob današnji misijonski nedelji nagovarja v poslanici.
Ker je oktober misijonski mesec, Cerkev v tem mesecu vabi vernike k poživitvi misijonskega duha. Spodbuja jih, da bi bili priče veselega oznanila v svetu in domovini ter imeli pogled usmerjen tudi k ljudem v stiski. Papež Leon XIV., ki ima tudi bogate misijonske izkušnje, nas ob današnji misijonski nedelji nagovarja v poslanici.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Leskovec pri Krškem.
Televizija Slovenija bo prenašala nedeljsko katoliško bogoslužje iz župnije Leskovec pri Krškem.
Na 29. nedeljo med letom, na misijonsko nedeljo, prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Mašuje p. Pavle Jakop. S petjem sodeluje Mladinski mešani zbor Marijinega oznanjenja, ki ga vodi Andraž Babšek.
Na 29. nedeljo med letom, na misijonsko nedeljo, prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Mašuje p. Pavle Jakop. S petjem sodeluje Mladinski mešani zbor Marijinega oznanjenja, ki ga vodi Andraž Babšek.