Opis epizode

Friedrich Hölderlin (1770–1843), eden največjih pesnikov Zahoda, je na prehodu iz osemnajstega v devetnajsto stoletje, ko je številne razganjalo od zanosa, ki ga je sprožila francoska revolucija, s trpkostjo v duši zapisal, da živi v ubožnem času. Nekaj podobnega občutimo tudi mi, ki smo na eni strani zazrti v neslutene možnosti umetne inteligence, na drugi strani pa govorimo o zeleni utrujenosti, nezaupanju v zeleni prehod, o krizi mednarodnih institucij in demokracije.
Izkušnja ubožnega časa je univerzalna, le da vzroka zanj ne vidimo vsi enako. Na prvo adventno nedeljo o ubožnem času govori prerok Izaija. V prvih poglavjih, v tako imenovani Knjigi sodbe, Izaija svojemu ljudstvu, kraljem in plemstvu očita, da je dežela polna malikov, ošabnega in prevzetnega čaščenja del, ki so jih opravile človeške roke. Namesto enega Boga Stvarnika številni Judje častijo malike, sebe in svoje zasluge. Hölderlin, romantični pesnik, očaran nad antiko, pa misli, da je ubožni čas posledica tega, da se bogovi nič več ne razodevajo neposredno, marveč le prek znamenj v naravi, denimo ob nevihti in gromu. Še drugače o ubožnem času govori filozof Slavoj Žižek v eni svojih zadnjih knjig – Nebesa v razsulu. Ugotavlja, da v nebesih večine Evropejcev ni Boga Očeta in ne grških bogov, marveč idealizirana Evropska unija, ki pa je skupaj s preostalim planetom v globoki krizi. Žižek meni, da je kriza tako globoka zaradi odsotnosti merila ali standarda, s katerim bi merili nered, v katerem se nahajamo.
Tema o ubožnem času je torej aktualna. V adventu, ki pomeni prihod, se vsi sprašujemo, kdo naj pride, da bi ubožni čas preobrnil v kaj obetavnega. Žižek polaga upanje v močno mednarodno sodelovanje in oblikovanje močnih držav, ki bi krotile prosti trg, monopole in korupcijo. A najtežje vprašanje, kdo naj ta premik sproži, tudi pri njem ostane odprto. Hölderlin pa samo posredno razodevanje bogov v naravi ne razvodeni do konca, kot denimo Nietzsche, ki razglasi »smrt Boga«, marveč slavi spominjanje na nekdanje čase, ko so se bogovi razodevali neposredno. V tem spominjanju pa ne gre za prazno nostalgijo, marveč za upanje o vrnitvi bogov ob koncu časov, ko bosta nebo in zemlja zopet povezana. Hölderlinov Oče, kot pravi pesnikov interpret, dr. Vid Snoj, je Arché, Začetek, torej Stvarnik, ki je samo začasno odvrnil svoj pogled od zemlje, dejansko pa vlada izpred časa, ves čas, in bo vladal, ko se bo čas obrnil v večer, torej tudi na koncu. To pa je že blizu preroku Izaiji, ki danes kliče, naj vsi pridemo na Gospodovo goro, da tam svoje meče prekujemo v lémeže in svoje sulice v srpe. Seveda pa to ne bo najprej politični akt, marveč obrat srca h Gospodovi milosti.

Milan Knep