Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddajo namenjamo Poletni muzejski noči, ki jo prireja Skupnost muzejev Slovenije. Predstavljamo novi Muzej slovenskega jezika in knjige, ki so ga odprli na prenovljenem gradu v Štanjelu. Objavljamo pogovor z dirigentom Urošem Lajovcem, letošnji prejemnikom Župančičeve nagrade za življenjsko delo. Pozornost namenjamo razstavi z naslovom Prevedeno v socializem, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Predstavljamo delovanje Zamejske kulturne koordinacije, ki so jo ustanovili v Novi Gorici in za konec nekaj minut namenjamo še novemu novogoriškemu Amfiteatru.
Oddajo namenjamo Poletni muzejski noči, ki jo prireja Skupnost muzejev Slovenije. Predstavljamo novi Muzej slovenskega jezika in knjige, ki so ga odprli na prenovljenem gradu v Štanjelu. Objavljamo pogovor z dirigentom Urošem Lajovcem, letošnji prejemnikom Župančičeve nagrade za življenjsko delo. Pozornost namenjamo razstavi z naslovom Prevedeno v socializem, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Predstavljamo delovanje Zamejske kulturne koordinacije, ki so jo ustanovili v Novi Gorici in za konec nekaj minut namenjamo še novemu novogoriškemu Amfiteatru.
Sestavni del medčloveške komunikacije in s tem besedišča vsakega jezika so tudi žaljivke, ki so glede na moralna pravila neke družbe seveda neprimerne. Kletvice pogosto izrečemo nenamerno, v afektu, z njimi sproščamo svojo jezo in si dajemo duška. Še posebej to velja med vožnjo, kot odziv na stresne razmere v prometu, kjer smo Slovenci v primerjavi z nekaterimi drugimi narodi dokaj zmerni.
Sestavni del medčloveške komunikacije in s tem besedišča vsakega jezika so tudi žaljivke, ki so glede na moralna pravila neke družbe seveda neprimerne. Kletvice pogosto izrečemo nenamerno, v afektu, z njimi sproščamo svojo jezo in si dajemo duška. Še posebej to velja med vožnjo, kot odziv na stresne razmere v prometu, kjer smo Slovenci v primerjavi z nekaterimi drugimi narodi dokaj zmerni.
Sestavni del medčloveške komunikacije in s tem besedišča vsakega jezika so tudi žaljivke, ki so glede na moralna pravila neke družbe seveda neprimerne. Kletvice pogosto izrečemo nenamerno, v afektu, z njimi sproščamo svojo jezo in si dajemo duška. Še posebej to velja med vožnjo, kot odziv na stresne razmere v prometu, kjer smo Slovenci v primerjavi z nekaterimi drugimi narodi dokaj zmerni.
Sestavni del medčloveške komunikacije in s tem besedišča vsakega jezika so tudi žaljivke, ki so glede na moralna pravila neke družbe seveda neprimerne. Kletvice pogosto izrečemo nenamerno, v afektu, z njimi sproščamo svojo jezo in si dajemo duška. Še posebej to velja med vožnjo, kot odziv na stresne razmere v prometu, kjer smo Slovenci v primerjavi z nekaterimi drugimi narodi dokaj zmerni.
Piše Martina Potisk, bere Igor Velše. Izraza »slemovska poezija«, angleško »slam poetry«, se je prvi spomnil ameriški pesnik Marc Kelly Smith, bolj ali manj pionirski pobudnik posebne pesniške prakse, ki se je pojavila in postala popularna v osemdesetih letih 20. stoletja. Gre za edinstveno, vsestransko videnje nastopanja pred občinstvom, ki povezuje uprizarjanje, nagovarjanje in varietejsko recitiranje ter temelji na neposredni pretočnosti. Njena posebnost so popestrene prireditve, prakticirane kot slemovska tekmovanja, ki so že nekdaj pritegovala pozornost javnosti. V devetdesetih letih 20. stoletja je tovrstna poezija pripotovala iz rodnega Chicaga na preostale celine, v Sloveniji je s svojo preprostostjo in pomenljivo pripovednostjo porasla predvsem v zadnjem desetletju. Dogajanje na slovenskih slemovskih odrih od leta 2016 dalje predstavlja tudi antologija s povednim naslovom Tri minute, pod katero se podpisuje producentka in urednica Petra Kolmančič. Izbor razkriva pesniške poskuse, ki so še posebej pripomogli k potrjevanju in popularnosti slemovske poezije pri nas. Med navedenimi slemerkami in slemerji so pričakovano v ospredju mlajši predstavniki in predstavnice, rojeni povečini v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, ki dandanašnji še zmeraj prizadevno pesnikujejo. Po svojih angažmajih in prisluženih priznanjih prevladujeta predvsem Nina Medved kot zanesljiva zmagovalka prvega slovenskega prvenstva v slem poeziji in nekdanja dolgoletna predsednica društva Slam zverine ter Matic Ačko kot zelo dober šesti na tradicionalnem evropskem prvenstvu v slem poeziji pred tremi leti. Med nekdanjimi »slemerji« najdemo tudi uveljavljene ustvarjalce »običajne«, neuprizorjene poezije; poleg produktivne Nine Medved velja izpostaviti še pesnike Kristiana Koželja, Pina Pograjca in Toma Vebra. V sicer smiselnem in skladnem izboru morda manjka le Eva Kokalj z najvišjo slovensko uvrstitvijo na evropskih slemovskih prvenstvih doslej, tretjim mestom. Slemovsko poezijo zaznamuje preprosta pripovednost, podvržena premočrtnosti, sporočanjski neposrednosti in razgibanim performansom »v živo«. Od tod nevarnost manka monumentalnega metaforičnega naboja in subtilnega slogovnega preigravanja. Namesto sekundarnega semantičnega sidranja prodirajo v ospredje prvinske konkretizacije, predirna dramaturgija preobrata, poteze pogovornega jezika in emocionalni toni. Slemovska poezija je poezija »na prvo žogo«, praviloma »na žogo presenečenja«; poslušalce naj bi predramila in pretresla. Vse to velja tudi za antologijo Tri minute. Slovenske slemerke in slemerji se večinoma predstavljajo z organsko in izrekanjsko prepričljivo poezijo. Poustvarjajo prenekatere idejne poante, a kljub prevladujoči osredinjenosti na določene »tri minute«, torej na »tukaj in zdaj«, ne opustijo pogleda z distance in odkrite družbenokritične drže. Pesmi ostajajo jasne, pristne in obenem melodične tudi takrat, ko naslavljajo manj privlačne plasti sveta; skozi sebstveno, nemalokdaj avtobiografsko podlago pesnice in pesniki posredujejo ponotranjene izkušnje in premisleke o perečih socialnih, etičnih, ekonomskih, ekoloških ali intimnih tematikah. Četudi tu in tam naletijo na temnejša obzorja, jim ne zmanjka taktnega humorja in ironije, kar nikakor ni zanemarljivo, ampak dobrodošlo. V antologiji Tri minute se najde prostor tudi za pregleden spremni zapis, v katerem urednica Petra Kolmančič podrobno piše o razvoju, pojavnih premisah ter prednostih in slabostih slemovske poezije. Vsekakor vredno branja.
Piše Martina Potisk, bere Igor Velše. Izraza »slemovska poezija«, angleško »slam poetry«, se je prvi spomnil ameriški pesnik Marc Kelly Smith, bolj ali manj pionirski pobudnik posebne pesniške prakse, ki se je pojavila in postala popularna v osemdesetih letih 20. stoletja. Gre za edinstveno, vsestransko videnje nastopanja pred občinstvom, ki povezuje uprizarjanje, nagovarjanje in varietejsko recitiranje ter temelji na neposredni pretočnosti. Njena posebnost so popestrene prireditve, prakticirane kot slemovska tekmovanja, ki so že nekdaj pritegovala pozornost javnosti. V devetdesetih letih 20. stoletja je tovrstna poezija pripotovala iz rodnega Chicaga na preostale celine, v Sloveniji je s svojo preprostostjo in pomenljivo pripovednostjo porasla predvsem v zadnjem desetletju. Dogajanje na slovenskih slemovskih odrih od leta 2016 dalje predstavlja tudi antologija s povednim naslovom Tri minute, pod katero se podpisuje producentka in urednica Petra Kolmančič. Izbor razkriva pesniške poskuse, ki so še posebej pripomogli k potrjevanju in popularnosti slemovske poezije pri nas. Med navedenimi slemerkami in slemerji so pričakovano v ospredju mlajši predstavniki in predstavnice, rojeni povečini v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, ki dandanašnji še zmeraj prizadevno pesnikujejo. Po svojih angažmajih in prisluženih priznanjih prevladujeta predvsem Nina Medved kot zanesljiva zmagovalka prvega slovenskega prvenstva v slem poeziji in nekdanja dolgoletna predsednica društva Slam zverine ter Matic Ačko kot zelo dober šesti na tradicionalnem evropskem prvenstvu v slem poeziji pred tremi leti. Med nekdanjimi »slemerji« najdemo tudi uveljavljene ustvarjalce »običajne«, neuprizorjene poezije; poleg produktivne Nine Medved velja izpostaviti še pesnike Kristiana Koželja, Pina Pograjca in Toma Vebra. V sicer smiselnem in skladnem izboru morda manjka le Eva Kokalj z najvišjo slovensko uvrstitvijo na evropskih slemovskih prvenstvih doslej, tretjim mestom. Slemovsko poezijo zaznamuje preprosta pripovednost, podvržena premočrtnosti, sporočanjski neposrednosti in razgibanim performansom »v živo«. Od tod nevarnost manka monumentalnega metaforičnega naboja in subtilnega slogovnega preigravanja. Namesto sekundarnega semantičnega sidranja prodirajo v ospredje prvinske konkretizacije, predirna dramaturgija preobrata, poteze pogovornega jezika in emocionalni toni. Slemovska poezija je poezija »na prvo žogo«, praviloma »na žogo presenečenja«; poslušalce naj bi predramila in pretresla. Vse to velja tudi za antologijo Tri minute. Slovenske slemerke in slemerji se večinoma predstavljajo z organsko in izrekanjsko prepričljivo poezijo. Poustvarjajo prenekatere idejne poante, a kljub prevladujoči osredinjenosti na določene »tri minute«, torej na »tukaj in zdaj«, ne opustijo pogleda z distance in odkrite družbenokritične drže. Pesmi ostajajo jasne, pristne in obenem melodične tudi takrat, ko naslavljajo manj privlačne plasti sveta; skozi sebstveno, nemalokdaj avtobiografsko podlago pesnice in pesniki posredujejo ponotranjene izkušnje in premisleke o perečih socialnih, etičnih, ekonomskih, ekoloških ali intimnih tematikah. Četudi tu in tam naletijo na temnejša obzorja, jim ne zmanjka taktnega humorja in ironije, kar nikakor ni zanemarljivo, ampak dobrodošlo. V antologiji Tri minute se najde prostor tudi za pregleden spremni zapis, v katerem urednica Petra Kolmančič podrobno piše o razvoju, pojavnih premisah ter prednostih in slabostih slemovske poezije. Vsekakor vredno branja.
Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman
Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušić in Igor Velše. Pesniška zbirka Braneta Senegačnika Prosojnosti se ob drobno nanizanih motivih spušča v globine razmislekov in spoznanj. Pesmi so v svoji izreki še bolj prefinjene kot doslej, ob tem pa so življenjske in otipljive. V zadnji kitici pesmi Prisotnost se subjekt tako vrne v središče razmišljanje in ustvarjanja. »Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.« Zbirko Prosojnosti sestavlja deset razdelkov. Pesnik se v njih tematsko navezuje na jezik, drevje oziroma rastlinstvo nasploh, predvsem pa na občutje in premišljevanje. Usmerjen je v drugost, ki je večinoma slovo in minljivost, vendar tega dvojega ne obžaluje. Pesmi lahko beremo tudi kot utrinke med molitvami. Med pesniške liste je vstavljen pavspapir, ki poudarja pomen in vtis prosojnosti. Omogoča premor, dih in vmesnost. Uspešen umetniški vtis daje naslovnica z detajlom slike Ivana Groharja Štemarski vrt. Ujema se s sprehodom po zbirki in je v diametralnosti z belino listov in pesniških podob. Filigransko odmerjeni verzi tako delujejo kot prosojnost misli, občutij in vpogledov skozi celotno poezijo. Minljivost je neizogibna, a jo Senegačnik omili, pri čemer pa ne gre za vdajo ali stremljenje k večnemu življenju. Za vedno je nebo, ne človek, piše: »V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.« Senegačnikove Prosojnosti se neposredno soočajo z minljivostjo življenja bližnjih, z minevanjem dneva in zavedanjem človekove smrti. Ta slovesa so tiha in spokojna, skorajda preveč sprijaznjena glede na zapisano. Poezijo o tematiki smrti stapljajo življenjski reki, nauki in misli. Pesnik ob tem ne išče izgubljenih, zamujenih trenutkov, vse je proces, začetek in konec. Senegačnikove podobe se razlivajo in prefinjeno zamrznejo v času, kot da je to poanta uzrtja v danem trenutku. Kajti sprejeti je treba danost in ji zreti v oči, dokler lahko. Kljub bolečini pesnik ne posega z ostrino, temveč s prav posebno mehkobo. Kot da pesmi izražajo streznitev o koncu, ki v osnovi pomeni samo prehod in nov sij. V nenaslovljeni pesmi iz cikla Reže lahko dobimo odgovor na marsikatero življenjsko vprašanje: »Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?« Minevanje je druga stran in druga stran je bivanje. Nič skrivnostnega ni v tem. Senegačnikova prejšnja zbirka Pogovori z nikomer je dajala vtis o večnosti, na primer glasbe, v zbirki Prosojnosti pa smo v živem primežu razmisleka o zdaj in tukaj, ki ga ne bo več ali ga že ni. Pesmi so trenutki molka, sprehoda po naravi in njeni lepoti, sosledja bližine in izgube. Vmes pa sine čas, ki ga je avtor strnil v zrenja in dotike. V tej poeziji je veliko življenjske lepote, ki pa zna biti nedoumljiva: »Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.« Včasih je treba ujeti tudi tisto, kar je nedoumljivo.
Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušić in Igor Velše. Pesniška zbirka Braneta Senegačnika Prosojnosti se ob drobno nanizanih motivih spušča v globine razmislekov in spoznanj. Pesmi so v svoji izreki še bolj prefinjene kot doslej, ob tem pa so življenjske in otipljive. V zadnji kitici pesmi Prisotnost se subjekt tako vrne v središče razmišljanje in ustvarjanja. »Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.« Zbirko Prosojnosti sestavlja deset razdelkov. Pesnik se v njih tematsko navezuje na jezik, drevje oziroma rastlinstvo nasploh, predvsem pa na občutje in premišljevanje. Usmerjen je v drugost, ki je večinoma slovo in minljivost, vendar tega dvojega ne obžaluje. Pesmi lahko beremo tudi kot utrinke med molitvami. Med pesniške liste je vstavljen pavspapir, ki poudarja pomen in vtis prosojnosti. Omogoča premor, dih in vmesnost. Uspešen umetniški vtis daje naslovnica z detajlom slike Ivana Groharja Štemarski vrt. Ujema se s sprehodom po zbirki in je v diametralnosti z belino listov in pesniških podob. Filigransko odmerjeni verzi tako delujejo kot prosojnost misli, občutij in vpogledov skozi celotno poezijo. Minljivost je neizogibna, a jo Senegačnik omili, pri čemer pa ne gre za vdajo ali stremljenje k večnemu življenju. Za vedno je nebo, ne človek, piše: »V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.« Senegačnikove Prosojnosti se neposredno soočajo z minljivostjo življenja bližnjih, z minevanjem dneva in zavedanjem človekove smrti. Ta slovesa so tiha in spokojna, skorajda preveč sprijaznjena glede na zapisano. Poezijo o tematiki smrti stapljajo življenjski reki, nauki in misli. Pesnik ob tem ne išče izgubljenih, zamujenih trenutkov, vse je proces, začetek in konec. Senegačnikove podobe se razlivajo in prefinjeno zamrznejo v času, kot da je to poanta uzrtja v danem trenutku. Kajti sprejeti je treba danost in ji zreti v oči, dokler lahko. Kljub bolečini pesnik ne posega z ostrino, temveč s prav posebno mehkobo. Kot da pesmi izražajo streznitev o koncu, ki v osnovi pomeni samo prehod in nov sij. V nenaslovljeni pesmi iz cikla Reže lahko dobimo odgovor na marsikatero življenjsko vprašanje: »Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?« Minevanje je druga stran in druga stran je bivanje. Nič skrivnostnega ni v tem. Senegačnikova prejšnja zbirka Pogovori z nikomer je dajala vtis o večnosti, na primer glasbe, v zbirki Prosojnosti pa smo v živem primežu razmisleka o zdaj in tukaj, ki ga ne bo več ali ga že ni. Pesmi so trenutki molka, sprehoda po naravi in njeni lepoti, sosledja bližine in izgube. Vmes pa sine čas, ki ga je avtor strnil v zrenja in dotike. V tej poeziji je veliko življenjske lepote, ki pa zna biti nedoumljiva: »Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.« Včasih je treba ujeti tudi tisto, kar je nedoumljivo.
Nedavno dogajanje ob katastrofalnih poplavah v Sloveniji so z zaskrbljenostjo in vso pozornostjo spremljali tudi naši rojaki po svetu, v nekaterih slovenskih skupnostih so se odzvali tudi z zbiranjem pomoči za prizadete v vodni ujmi. Tako so sprožili akcijo zbiranja pomoči rojakom, prizadetim v poplavah tudi Slovenci na Finskem, o tem kako so jo organizirali, podrobneje v oddaji. Pomudili se bomo še pri poletni šoli slovenskega jezika za slovenske otroke iz tujine v Tolminu in učenju slovenščine v Berlinu, ustavljamo se tudi na Balkanu , v Tuzli ,kjer se slovenski rojaki pripravljajo na okroglo obletnico društva in začetek pouka, pozorno pa spremljajo tudi dogajanje, povezano z nedavnimi poplavami v Sloveniji, nekaj minut pa namenjamo tudi gostovanju slovenske vokalne skupine Plamen iz Kanade v Sloveniji.
Nedavno dogajanje ob katastrofalnih poplavah v Sloveniji so z zaskrbljenostjo in vso pozornostjo spremljali tudi naši rojaki po svetu, v nekaterih slovenskih skupnostih so se odzvali tudi z zbiranjem pomoči za prizadete v vodni ujmi. Tako so sprožili akcijo zbiranja pomoči rojakom, prizadetim v poplavah tudi Slovenci na Finskem, o tem kako so jo organizirali, podrobneje v oddaji. Pomudili se bomo še pri poletni šoli slovenskega jezika za slovenske otroke iz tujine v Tolminu in učenju slovenščine v Berlinu, ustavljamo se tudi na Balkanu , v Tuzli ,kjer se slovenski rojaki pripravljajo na okroglo obletnico društva in začetek pouka, pozorno pa spremljajo tudi dogajanje, povezano z nedavnimi poplavami v Sloveniji, nekaj minut pa namenjamo tudi gostovanju slovenske vokalne skupine Plamen iz Kanade v Sloveniji.
Slovenija pred Sodiščem EU toži Hrvaško zaradi neuveljavljanja določil arbitražne sodbe.Sodišče EU sestavlja 28 sodnikov, po eden iz vsake od članic. Njihovo delo je povezano z nadzorom zakonitosti zakonodajnih aktov in drugih aktov evropskih inbstitucij, organov, uradov, agencij. Sedež sodišča je v Luksemburgu, njegov delovni jezik pa francoščina. A to ni vse! Več v tokratni rubriki abcEU.
Slovenija pred Sodiščem EU toži Hrvaško zaradi neuveljavljanja določil arbitražne sodbe.Sodišče EU sestavlja 28 sodnikov, po eden iz vsake od članic. Njihovo delo je povezano z nadzorom zakonitosti zakonodajnih aktov in drugih aktov evropskih inbstitucij, organov, uradov, agencij. Sedež sodišča je v Luksemburgu, njegov delovni jezik pa francoščina. A to ni vse! Več v tokratni rubriki abcEU.
Ugotovili so, da le pet minut sproščenega smeha zadostuje za sintezo in sprostitev primerne doze endorfinov ali hormonov sreče. Ti pripomorejo k sprostitvi, optimizmu in dobremu razpoloženju. Smeh je edino zdravilo, ki se ga lahko užije v neomejeni količini in nima stranskih učinkov. V Svetopisemkih Pregovorih lahko preberemo: "Srce veselo daje dobro zdravilo, duh potrt pa kosti suši." Ta svetopisemski recept, ki je bil napisan pred skoraj 3000 leti podpirajo tudi ugotovitve strokovnjakov iz novejših časov. Ugotovili so, da smeh vzpodbudi delovanje imunskega sistema za 48 ur, medtem, ko pojav negativnega čustva ali neprijetne izkušnje ohromijo moč telesne obrambe za celih 24 ur. Optimističnim ljudem se hitreje celijo rane, zdravijo akutna obolenja, kronični potek bolezni pa poteka bolj umirjeno in z manj zapleti. Zanimivo je, da pri smehu obremenimo samo 14 obraznih mišic, pri jezi in nezadovoljstvu pa kar 72. Verjetno se boste strinjali, da je človek z nasmehom tudi nekako lepši. Smeh pozitivno vpliva tudi na okolico. Ljudje, ki se družijo z nasmejanim človekom, sčasoma tudi sami postanejo optimistični in dobrovoljni. In obratno, v negativnem okolju se lahko tudi sami navzamemo slabe volje in zamorjenosti. Nekdo je nasmeh opisal takole: Največkrat deluje prav čudežno. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga podarja. Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj lahko ostane za vedno. Nihče ni tako bogat in niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti. Z njim lahko vsak samo pridobi. Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav bližnjemu, pomoč pri sklepanju poslov. Je počitek utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi. Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja. Gotovo je, da se je bolje s smehom otresati sveta, kakor pa ga zalivati s solzami. Tudi Jezusovo priporočilo se glasi, naj hudo premagujemo z dobrim. Če boste pri drugih iskali in izpostavljali tisto, kar je dobro, boste povzdigovali dobro, ki je v vas samih. Ko boste utrujeni ali nesrečni, ko se vam bo zgodila krivica in vam bo hudo, se spomnite na nekaj, kar vas je v preteklosti nasmejalo. Pomislite na kaj vzpodbudnega in razmišljajte o dobrih rečeh.
Ugotovili so, da le pet minut sproščenega smeha zadostuje za sintezo in sprostitev primerne doze endorfinov ali hormonov sreče. Ti pripomorejo k sprostitvi, optimizmu in dobremu razpoloženju. Smeh je edino zdravilo, ki se ga lahko užije v neomejeni količini in nima stranskih učinkov. V Svetopisemkih Pregovorih lahko preberemo: "Srce veselo daje dobro zdravilo, duh potrt pa kosti suši." Ta svetopisemski recept, ki je bil napisan pred skoraj 3000 leti podpirajo tudi ugotovitve strokovnjakov iz novejših časov. Ugotovili so, da smeh vzpodbudi delovanje imunskega sistema za 48 ur, medtem, ko pojav negativnega čustva ali neprijetne izkušnje ohromijo moč telesne obrambe za celih 24 ur. Optimističnim ljudem se hitreje celijo rane, zdravijo akutna obolenja, kronični potek bolezni pa poteka bolj umirjeno in z manj zapleti. Zanimivo je, da pri smehu obremenimo samo 14 obraznih mišic, pri jezi in nezadovoljstvu pa kar 72. Verjetno se boste strinjali, da je človek z nasmehom tudi nekako lepši. Smeh pozitivno vpliva tudi na okolico. Ljudje, ki se družijo z nasmejanim človekom, sčasoma tudi sami postanejo optimistični in dobrovoljni. In obratno, v negativnem okolju se lahko tudi sami navzamemo slabe volje in zamorjenosti. Nekdo je nasmeh opisal takole: Največkrat deluje prav čudežno. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga podarja. Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj lahko ostane za vedno. Nihče ni tako bogat in niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti. Z njim lahko vsak samo pridobi. Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav bližnjemu, pomoč pri sklepanju poslov. Je počitek utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi. Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja. Gotovo je, da se je bolje s smehom otresati sveta, kakor pa ga zalivati s solzami. Tudi Jezusovo priporočilo se glasi, naj hudo premagujemo z dobrim. Če boste pri drugih iskali in izpostavljali tisto, kar je dobro, boste povzdigovali dobro, ki je v vas samih. Ko boste utrujeni ali nesrečni, ko se vam bo zgodila krivica in vam bo hudo, se spomnite na nekaj, kar vas je v preteklosti nasmejalo. Pomislite na kaj vzpodbudnega in razmišljajte o dobrih rečeh.
Film Substanca francoske režiserke Coralie Fargeat, ki je leta 2017 zagrizla v jabolko feministične grozljivke z brutalnim filmom Maščevanje, v katerem se žrtev spolne zlorabe na krvav način maščuje trem moškim sredi puščave, predstavlja eksplicitno maščevanje lepotni industriji, ki vse svoje adute polaga na sočno, vitko, mlado in dinamično žensko telo, pa tudi hollywoodskim filmom, ki bolj kot ne gradijo suspenz na preverjenih dramaturških metodah in stereotipih. V Substanci, pred katero smo imeli gledalci v Kinodvoru – roko na srce – spoštljivo tremo zaradi številnih poročil o “eksplozivnih” odzivih občinstva, ki naj bi predčasno odhajalo iz dvorane – je v ospredju predvsem izjemno zvočno in vizualno barvita scenografija, ki v gledalčevem nezavednem vzbuja najbolj prvinska občutja, ter preplet najrazličnejših žanrov – od klasične drame pa do nadrealistične grozljivke, ki bolj kot na strahu in sveti jezi temelji na iskreni žalosti, potrebi po opolnomočenju naravne ženske in ponovni vzpostavitvi ljubezni do lastnega telesa. V filmu sledimo nekdanji hollywoodski igralki in voditeljici TV fitnes showa Elisabeth Sparkle, ki jo arogantni producent – igra ga Dennis Quaid – na precej zaničevalen način odpusti, saj naj bi bila pri petdesetih prestara za nastop na televiziji. Njuna zadnja večerja, ki smo ji priča na začetku filma, že nakazuje serijo bizarnih prizorov s stopnjevanjem zvoka luščenja in prežvekovanja škampov in agresivno kombinacijo barv, med katerimi deluje obraz Demi Moore kljub stoični drži čustveno zakrčen in bled. Ko ji v roke pride čudežni fluorescentni serum, ki naj bi ji s spremembo DNK omogočil odkriti novo, mlajšo različico same sebe, ga sprva odločno zavrže, nato pa jo premaga radovednost. Vbrizganje pomlajevalnega seruma sredi sterilno bele kopalnice in levitev novega telesa iz starega nudi številne možnosti za interpretacijo simbolov – od šivanja ogromne rane, ki se razpre vzdolž hrbtenice do multipliciranja očesnih zrkel in simbola kače oz. zmaja na halji. Kljub temu, da je njeni novi, mlajši različici omogočeno le enakovredno izmenjujočih se sedem dni “mladostnega” življenja, ga Sue v vlogi Margaret Qualley kmalu začne zlorabljati za svoje egoistične namene, dokler ne gre zadeva tako daleč, da vpliva na še hitrejše in bizarnejše staranje telesa Demi Moore, ki ravno pred silvestrskim televizijskim showom dobi najbolj nenavadne, mutirane oblike. Film nas iz minute v minuto peha v bolj absurdna stanja shizofrene realnosti in lastnega nezavednega, ki proizvaja vedno nove stvore – produkte prepleta naših izmaličenih čustev in spremenjenih stanj zavesti. Glede na to, da v filmu skoraj ni dialogov, monologi pa so narcisoidnega tipa, se suspenz ustvarja s pomočjo enigmatične fotografije, barvnih kontrastov in sugestivne simbolike. Dolgi, rdeče obarvani hodniki spominjajo na prizore iz filma The Shining Stanleyja Kubricka, bele ploščice na WC-ju in sterilni pripomočki pa na sublimne grozljivke Davida Cronenberga. Opozoriti velja, da so vizualni “efekti” delo čudovite maskerske ekipe in fotografa Benjamina Kračuna, da niti en kader ni nastal s pomočjo t. i. greenscreena in da je v filmu kar nekaj nenavadnih zornih kotov oz. perspektiv, ki izpostavijo groteskne navade oz. razvade glavnih likov. Vse to ustvarja konglomerat specifičnih občutkov, ki pripeljejo do občutenja mesenosti in telesnega odziva občinstva. Ne preseneča, da so ga kritiki v Cannesu razglasili za najbolj krvav, absurden in škandalozen film v zgodovini tega festivala, saj poglavitne akterje v filmski, kozmetični pa tudi farmacevtski industriji prizedane bolj kot druge. Če še nimate ideje, kje in kako preživeti silvestrski večer, je tu filmski namig, ki vas bo pretresel bolj kot kateri koli drug spektakel ... Piše Miša Gams, bere Eva Longyka.
Film Substanca francoske režiserke Coralie Fargeat, ki je leta 2017 zagrizla v jabolko feministične grozljivke z brutalnim filmom Maščevanje, v katerem se žrtev spolne zlorabe na krvav način maščuje trem moškim sredi puščave, predstavlja eksplicitno maščevanje lepotni industriji, ki vse svoje adute polaga na sočno, vitko, mlado in dinamično žensko telo, pa tudi hollywoodskim filmom, ki bolj kot ne gradijo suspenz na preverjenih dramaturških metodah in stereotipih. V Substanci, pred katero smo imeli gledalci v Kinodvoru – roko na srce – spoštljivo tremo zaradi številnih poročil o “eksplozivnih” odzivih občinstva, ki naj bi predčasno odhajalo iz dvorane – je v ospredju predvsem izjemno zvočno in vizualno barvita scenografija, ki v gledalčevem nezavednem vzbuja najbolj prvinska občutja, ter preplet najrazličnejših žanrov – od klasične drame pa do nadrealistične grozljivke, ki bolj kot na strahu in sveti jezi temelji na iskreni žalosti, potrebi po opolnomočenju naravne ženske in ponovni vzpostavitvi ljubezni do lastnega telesa. V filmu sledimo nekdanji hollywoodski igralki in voditeljici TV fitnes showa Elisabeth Sparkle, ki jo arogantni producent – igra ga Dennis Quaid – na precej zaničevalen način odpusti, saj naj bi bila pri petdesetih prestara za nastop na televiziji. Njuna zadnja večerja, ki smo ji priča na začetku filma, že nakazuje serijo bizarnih prizorov s stopnjevanjem zvoka luščenja in prežvekovanja škampov in agresivno kombinacijo barv, med katerimi deluje obraz Demi Moore kljub stoični drži čustveno zakrčen in bled. Ko ji v roke pride čudežni fluorescentni serum, ki naj bi ji s spremembo DNK omogočil odkriti novo, mlajšo različico same sebe, ga sprva odločno zavrže, nato pa jo premaga radovednost. Vbrizganje pomlajevalnega seruma sredi sterilno bele kopalnice in levitev novega telesa iz starega nudi številne možnosti za interpretacijo simbolov – od šivanja ogromne rane, ki se razpre vzdolž hrbtenice do multipliciranja očesnih zrkel in simbola kače oz. zmaja na halji. Kljub temu, da je njeni novi, mlajši različici omogočeno le enakovredno izmenjujočih se sedem dni “mladostnega” življenja, ga Sue v vlogi Margaret Qualley kmalu začne zlorabljati za svoje egoistične namene, dokler ne gre zadeva tako daleč, da vpliva na še hitrejše in bizarnejše staranje telesa Demi Moore, ki ravno pred silvestrskim televizijskim showom dobi najbolj nenavadne, mutirane oblike. Film nas iz minute v minuto peha v bolj absurdna stanja shizofrene realnosti in lastnega nezavednega, ki proizvaja vedno nove stvore – produkte prepleta naših izmaličenih čustev in spremenjenih stanj zavesti. Glede na to, da v filmu skoraj ni dialogov, monologi pa so narcisoidnega tipa, se suspenz ustvarja s pomočjo enigmatične fotografije, barvnih kontrastov in sugestivne simbolike. Dolgi, rdeče obarvani hodniki spominjajo na prizore iz filma The Shining Stanleyja Kubricka, bele ploščice na WC-ju in sterilni pripomočki pa na sublimne grozljivke Davida Cronenberga. Opozoriti velja, da so vizualni “efekti” delo čudovite maskerske ekipe in fotografa Benjamina Kračuna, da niti en kader ni nastal s pomočjo t. i. greenscreena in da je v filmu kar nekaj nenavadnih zornih kotov oz. perspektiv, ki izpostavijo groteskne navade oz. razvade glavnih likov. Vse to ustvarja konglomerat specifičnih občutkov, ki pripeljejo do občutenja mesenosti in telesnega odziva občinstva. Ne preseneča, da so ga kritiki v Cannesu razglasili za najbolj krvav, absurden in škandalozen film v zgodovini tega festivala, saj poglavitne akterje v filmski, kozmetični pa tudi farmacevtski industriji prizedane bolj kot druge. Če še nimate ideje, kje in kako preživeti silvestrski večer, je tu filmski namig, ki vas bo pretresel bolj kot kateri koli drug spektakel ... Piše Miša Gams, bere Eva Longyka.
Včerajšnji 26-odstotni delež potrjenih okužb s koronavirusom je nekoliko manjši kot minule dni, a razlogov za prevelik optimizem za zdaj še ni. V Sloveniji imamo tisoč 500 novih okužb, 560 hospitaliziranih bolnikov s covidom-19, v bolnišnicah je umrlo pet ljudi s to boleznijo. Ukrep omejitve gibanja na občine, ki je začel veljati danes, bo predvidoma prinesel rezultate v nekaj dneh. V oddaji še: - Regija z najtežjimi razmerami v državi ostaja Gorenjska - Avstrija ne izključuje zaprtja gospodarstva in javnega življenja - Jenkova nagrada Branetu Mozetiču za Sanje v drugem jeziku - Tadej Pogačar nova številka ena svetovnega kolesarstva
Včerajšnji 26-odstotni delež potrjenih okužb s koronavirusom je nekoliko manjši kot minule dni, a razlogov za prevelik optimizem za zdaj še ni. V Sloveniji imamo tisoč 500 novih okužb, 560 hospitaliziranih bolnikov s covidom-19, v bolnišnicah je umrlo pet ljudi s to boleznijo. Ukrep omejitve gibanja na občine, ki je začel veljati danes, bo predvidoma prinesel rezultate v nekaj dneh. V oddaji še: - Regija z najtežjimi razmerami v državi ostaja Gorenjska - Avstrija ne izključuje zaprtja gospodarstva in javnega življenja - Jenkova nagrada Branetu Mozetiču za Sanje v drugem jeziku - Tadej Pogačar nova številka ena svetovnega kolesarstva
Skupaj s televizijsko ekipo oddaje So vakeres – Kaj govoriš smo se prejšnji teden odpravili v občino Brežice. Najprej smo zavili v romsko naselje Gazice, ki je od mesta oddaljeno le nekaj minut vožnje. Naselje, v katerem živi trinajst družin, je obdano z gozdom, vse hiše imajo dostop do pitne vode, še vedno pa živijo brez elektrike. Prebivalci Gazic so nam zaupali, česa si želijo, in opozorili na neodzivnost občine pri reševanju izzivov skupnosti. Med drugim smo se pogovarjali z Dušanko Jurkovič, ki je zagnala tudi prvo romsko društvo v naselju, ter Zmagom Jurkovičem, ki je v brežiški občini edini Rom, ki je v lovsko društvo včlanjen že več kot dvajset let. Otroke iz naselja pa smo obiskali v vrtcu in šoli, kjer jim do boljšega učnega uspeha pomaga tudi romska pomočnica. Ob koncu oddaje sledi še rubrika romskega jezika.
Skupaj s televizijsko ekipo oddaje So vakeres – Kaj govoriš smo se prejšnji teden odpravili v občino Brežice. Najprej smo zavili v romsko naselje Gazice, ki je od mesta oddaljeno le nekaj minut vožnje. Naselje, v katerem živi trinajst družin, je obdano z gozdom, vse hiše imajo dostop do pitne vode, še vedno pa živijo brez elektrike. Prebivalci Gazic so nam zaupali, česa si želijo, in opozorili na neodzivnost občine pri reševanju izzivov skupnosti. Med drugim smo se pogovarjali z Dušanko Jurkovič, ki je zagnala tudi prvo romsko društvo v naselju, ter Zmagom Jurkovičem, ki je v brežiški občini edini Rom, ki je v lovsko društvo včlanjen že več kot dvajset let. Otroke iz naselja pa smo obiskali v vrtcu in šoli, kjer jim do boljšega učnega uspeha pomaga tudi romska pomočnica. Ob koncu oddaje sledi še rubrika romskega jezika.
Če v Slovar Slovenskega knjižnega jezika vtipkamo besedo »negotov«, dobimo zraven v opisu – negotov izid, negotova rešitev, podatki so negotovi, živeti v negotovih časih, njegov položaj je negotov, bližal se je z negotovimi koraki, … in tako naprej. Nihče se ji ne ogne, vprašanje pa je, kako se z njo znamo spoprijeti. Bi znali do potankosti in do slednje minute napovedati vse, kar se vam bo danes zgodilo? Vas to skrbi? O tem se je Mojca Delač pogovarjala z dr. Markom H. Freestonom, profesorjem klinične psihologije na univerzi v Newcastlu, ki se dobršni del svoje raziskovalne poti ukvarja z negotovostjo in je bil tudi gostujoči predavatelj na letošnjem izobraževanju Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije. Z gotovostjo lahko torej povemo, da bo negotovost tema tokratnih minut.
Če v Slovar Slovenskega knjižnega jezika vtipkamo besedo »negotov«, dobimo zraven v opisu – negotov izid, negotova rešitev, podatki so negotovi, živeti v negotovih časih, njegov položaj je negotov, bližal se je z negotovimi koraki, … in tako naprej. Nihče se ji ne ogne, vprašanje pa je, kako se z njo znamo spoprijeti. Bi znali do potankosti in do slednje minute napovedati vse, kar se vam bo danes zgodilo? Vas to skrbi? O tem se je Mojca Delač pogovarjala z dr. Markom H. Freestonom, profesorjem klinične psihologije na univerzi v Newcastlu, ki se dobršni del svoje raziskovalne poti ukvarja z negotovostjo in je bil tudi gostujoči predavatelj na letošnjem izobraževanju Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije. Z gotovostjo lahko torej povemo, da bo negotovost tema tokratnih minut.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Kriminalni roman pisatelja Avgusta Demšarja Estonia zaključuje trilogijo pohorske vasice Vodnjaki. Leta 2020 jo je začela Cerkev, leta 2022 nadaljeval Tajkun, letos pa je Estonia (dobesedno) postavila piko na i usodi tega zagonetnega, notoričnega kraja in njegovih prebivalcev. Roman ima zanimivo zgradbo; povod zanjo je bila neposredna Demšarjeva izkušnja, ko je pred desetletjem kot gostujoči profesor v Talinu obiskal muzej tragične usode trajekta Estonia, ki ga je leta 1994 doletela največja mirnodobna pomorska nesreča v evropskih vodah in najhujša civilna nesreča po Titaniku. Pisatelj ta dogodek spretno uporabi kot rdečo nit pričujočega romana. Najprej v prologu skoči trideset let v preteklost, ko zakonca Maja in Zoran Tavčar (seveda doma iz Vodnjakov) s triletno hčerko obiščeta prijatelje na Švedskem in si mimogrede privoščita izlet v Talin. V Stockholm naj bi se vrnila s trajektom Estonia, ki pa v razburkanem morju potone. Malo Ivo posvojita njuna švedska prijatelja, ki že imata devetletnega sina Mikaela. Čez trideset let smo spet v Vodnjakih, kjer Iva, po vzgoji sodobna Švedinja, po srcu pa nostalgična Slovenka, in mož Mikael obnavljata dom Ivinih tragično umrlih staršev. Ob kopanju zaradi počene vodovodne cevi delavci pred njuno hišo naletijo na staro človeško truplo. Tako staro, da so kriminalisti soglasni, da za rešitev primera ni kaj dosti upanja. Novica o najdenem okostju pride tudi do njihovega nekdanjega šefa, policijskega inšpektorja Martina Vrenka, ki je zdaj že slabo leto upokojen, a si bolj kot vse drugo želi delati. Pa čeprav brez dovoljenj in pooblastil, na lastno pest. In ker Iva ne prenese misli, da ne bi vedela, kdo je človek, zakopan na domačem dvorišču, in kaj se mu je zgodilo, sprejme pomoč samozavestnega, šarmantnega neznanca, ki se nenapovedan pojavi na njenem pragu. »Ko se je nekaj minut po deveti zjutraj pripeljal v Vodnjake, je kraj doživel popolnoma drugače, kot še nikoli do zdaj. Vas je delovala živo, obljudeno in prijetno. … Sijalo je zgodnje dopoldansko sonce, zrak je bil čist in umit, v močni svetlobi so barve fasad, novega asfalta in narave dobile dodaten zagon. Vrenku je bilo všeč. Po vsej bedi, ki je je bil kraj deležen, je bila to osvežujoča sprememba. Prav lahko bi bili tudi sredi kakšnega nedolžnega zdraviliškega naselja.« Ker je na zadnji platnici že tako za kriminalko preveč podrobno povzeta vsebina knjige, kaj več odličnemu zapletu v prid ne bi izdala. Morda samo to, da ima poleg trajekta Estonia pomembno vlogo tudi slovenska osamosvojitvena vojna. Značajsko in kar se kriminalne preiskave tiče, je najmočnejša figura seveda spet Martin Vrenko, ki je zvestim Demšarjevim bralcem z leti že pošteno zlezel pod kožo. Kot upokojenec ni izgubil poguma, nezmotljive intuicije, eksplozivnih reakcij, smisla za detekcijo in predrzne samopašnosti, ki je šla – kljub občudovanju – včasih tako na živce njegovi nekdanji kriminalistični ekipi. Tudi zdaj se mu, z Ivano na čelu, dovolijo vplesti in na tiho upajo na kakšen njegov preblisk, »čeprav morda ne preveč. Vrenko v pokoju je postajal, no, kolikor so lahko ocenili, malo muhast in svojeglav. Ni nujno, da bi jim bil vse, kar bi se mu napletlo v glavi, pripravljen tudi povedati.« In jim tudi ne, četudi je, kot po navadi, ves čas korak pred njimi. Z nekakšnim šestim čutom, ki ga ima za ljudi, si ustvari pisano nabirko osumljencev – pravzaprav je to skoraj vsak, ki mu prekriža pot ali ga na svojstven način izbrska sam. Čeprav je pisatelju v Estonii uspelo še dodatno izpiliti Vrenkov značaj in sposobnosti, ga kljub ‘penzijonu’ predstavlja v najboljši formi in izpelje njegovo najzahtevnejšo in najkompleksnejšo akcijo doslej, roman kdaj pa kdaj rahlo zašepa. Na trenutke je vsega preveč; tako življenjskih zgodb številnih akterjev, ki k razvoju dogodkov ne prispevajo kaj prida, kot pojasnjevanja različnih kriminalističnih in forenzičnih postopkov, česar Avgust Demšar do zdaj ni počenjal. Bil je bolj jedrnat in učinkovit, vsevedni pripovedovalec je imel v prejšnjih knjigah manj besede. Estonia ni njegov najdaljši roman, a se mi je zaradi gostobesednosti, ki prej zavira kot poživlja dinamiko dogajanja, in včasih majavih motivov, ki kot da jih je treba bralcu razlagati na dolgo in široko, vsake toliko celo malo vlekla. To se mi pri njegovih knjigah, sploh pri prvem in drugem delu Vodnjakov – maratonski Cerkvi in družbenokritičnem Tajkunu – še ni zgodilo. Kljub tem zadržkom pa zgodba z dvema fanatičnima morilcema in dvema truploma iz dveh različnih časovnih obdobij vleče in jo požreš na mah. Kdor zna, pač zna. Demšarja poleg sočnega jezika in vedno svežega sloga odlikujejo tudi razgibani dialogi, gladko tekoči, kratkočasni in zelo naravni, predvsem med kriminalisti, ki prav z medsebojnim kramljanjem pridejo do zanimivih zaključkov in preobratov. Na primer tale, ki je tudi za bralca zelo poveden, ko se Breznik ne more strinjati z Niko, da je storilec nekdo, za katerega do zdaj sploh še niso slišali: »Zakaj ne?« je vprašal Miloš. »Zato, ker to enostavno ne gre. Kriminalistična preiskava ni čaranje na odru in mi nismo čarovniki, da bi čisto na koncu iz rokava potegnili skritega zajca.« Vrenko in Miloš sta se spogledala. Spregovoril je Vrenko. »Imaš prav, ampak samo delno. Če bi bila kriminalistična preiskava čarovniška točka, bi zajec moral biti ves čas na odru. Samo gledalci ne bi smeli vedeti, da je zajec.« Roman Estonia je razdeljen na prolog in pet delov s številnimi naslovljenimi poglavji, ima dovolj velike črke in razmike, da je knjiga prijetno berljiva, že dolgo pa tudi nisem naletela na tako izvirno in z besedilom ujemajočo se naslovnico. Vodnjaki, ki so po Demšarjevih besedah »prispodoba za naključja, ki usmerjajo življenje in po mili volji žonglirajo s človeškimi usodami,« so se poslovili v grandioznem slogu. Malo za šalo malo zares bi lahko rekla, da ravno ob pravem času, saj se več umorov na majhnem območju zgodi samo v televizijski nadaljevanki Umori na podeželju. Kjer pa žrtev še kar ni zmanjkalo.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Kriminalni roman pisatelja Avgusta Demšarja Estonia zaključuje trilogijo pohorske vasice Vodnjaki. Leta 2020 jo je začela Cerkev, leta 2022 nadaljeval Tajkun, letos pa je Estonia (dobesedno) postavila piko na i usodi tega zagonetnega, notoričnega kraja in njegovih prebivalcev. Roman ima zanimivo zgradbo; povod zanjo je bila neposredna Demšarjeva izkušnja, ko je pred desetletjem kot gostujoči profesor v Talinu obiskal muzej tragične usode trajekta Estonia, ki ga je leta 1994 doletela največja mirnodobna pomorska nesreča v evropskih vodah in najhujša civilna nesreča po Titaniku. Pisatelj ta dogodek spretno uporabi kot rdečo nit pričujočega romana. Najprej v prologu skoči trideset let v preteklost, ko zakonca Maja in Zoran Tavčar (seveda doma iz Vodnjakov) s triletno hčerko obiščeta prijatelje na Švedskem in si mimogrede privoščita izlet v Talin. V Stockholm naj bi se vrnila s trajektom Estonia, ki pa v razburkanem morju potone. Malo Ivo posvojita njuna švedska prijatelja, ki že imata devetletnega sina Mikaela. Čez trideset let smo spet v Vodnjakih, kjer Iva, po vzgoji sodobna Švedinja, po srcu pa nostalgična Slovenka, in mož Mikael obnavljata dom Ivinih tragično umrlih staršev. Ob kopanju zaradi počene vodovodne cevi delavci pred njuno hišo naletijo na staro človeško truplo. Tako staro, da so kriminalisti soglasni, da za rešitev primera ni kaj dosti upanja. Novica o najdenem okostju pride tudi do njihovega nekdanjega šefa, policijskega inšpektorja Martina Vrenka, ki je zdaj že slabo leto upokojen, a si bolj kot vse drugo želi delati. Pa čeprav brez dovoljenj in pooblastil, na lastno pest. In ker Iva ne prenese misli, da ne bi vedela, kdo je človek, zakopan na domačem dvorišču, in kaj se mu je zgodilo, sprejme pomoč samozavestnega, šarmantnega neznanca, ki se nenapovedan pojavi na njenem pragu. »Ko se je nekaj minut po deveti zjutraj pripeljal v Vodnjake, je kraj doživel popolnoma drugače, kot še nikoli do zdaj. Vas je delovala živo, obljudeno in prijetno. … Sijalo je zgodnje dopoldansko sonce, zrak je bil čist in umit, v močni svetlobi so barve fasad, novega asfalta in narave dobile dodaten zagon. Vrenku je bilo všeč. Po vsej bedi, ki je je bil kraj deležen, je bila to osvežujoča sprememba. Prav lahko bi bili tudi sredi kakšnega nedolžnega zdraviliškega naselja.« Ker je na zadnji platnici že tako za kriminalko preveč podrobno povzeta vsebina knjige, kaj več odličnemu zapletu v prid ne bi izdala. Morda samo to, da ima poleg trajekta Estonia pomembno vlogo tudi slovenska osamosvojitvena vojna. Značajsko in kar se kriminalne preiskave tiče, je najmočnejša figura seveda spet Martin Vrenko, ki je zvestim Demšarjevim bralcem z leti že pošteno zlezel pod kožo. Kot upokojenec ni izgubil poguma, nezmotljive intuicije, eksplozivnih reakcij, smisla za detekcijo in predrzne samopašnosti, ki je šla – kljub občudovanju – včasih tako na živce njegovi nekdanji kriminalistični ekipi. Tudi zdaj se mu, z Ivano na čelu, dovolijo vplesti in na tiho upajo na kakšen njegov preblisk, »čeprav morda ne preveč. Vrenko v pokoju je postajal, no, kolikor so lahko ocenili, malo muhast in svojeglav. Ni nujno, da bi jim bil vse, kar bi se mu napletlo v glavi, pripravljen tudi povedati.« In jim tudi ne, četudi je, kot po navadi, ves čas korak pred njimi. Z nekakšnim šestim čutom, ki ga ima za ljudi, si ustvari pisano nabirko osumljencev – pravzaprav je to skoraj vsak, ki mu prekriža pot ali ga na svojstven način izbrska sam. Čeprav je pisatelju v Estonii uspelo še dodatno izpiliti Vrenkov značaj in sposobnosti, ga kljub ‘penzijonu’ predstavlja v najboljši formi in izpelje njegovo najzahtevnejšo in najkompleksnejšo akcijo doslej, roman kdaj pa kdaj rahlo zašepa. Na trenutke je vsega preveč; tako življenjskih zgodb številnih akterjev, ki k razvoju dogodkov ne prispevajo kaj prida, kot pojasnjevanja različnih kriminalističnih in forenzičnih postopkov, česar Avgust Demšar do zdaj ni počenjal. Bil je bolj jedrnat in učinkovit, vsevedni pripovedovalec je imel v prejšnjih knjigah manj besede. Estonia ni njegov najdaljši roman, a se mi je zaradi gostobesednosti, ki prej zavira kot poživlja dinamiko dogajanja, in včasih majavih motivov, ki kot da jih je treba bralcu razlagati na dolgo in široko, vsake toliko celo malo vlekla. To se mi pri njegovih knjigah, sploh pri prvem in drugem delu Vodnjakov – maratonski Cerkvi in družbenokritičnem Tajkunu – še ni zgodilo. Kljub tem zadržkom pa zgodba z dvema fanatičnima morilcema in dvema truploma iz dveh različnih časovnih obdobij vleče in jo požreš na mah. Kdor zna, pač zna. Demšarja poleg sočnega jezika in vedno svežega sloga odlikujejo tudi razgibani dialogi, gladko tekoči, kratkočasni in zelo naravni, predvsem med kriminalisti, ki prav z medsebojnim kramljanjem pridejo do zanimivih zaključkov in preobratov. Na primer tale, ki je tudi za bralca zelo poveden, ko se Breznik ne more strinjati z Niko, da je storilec nekdo, za katerega do zdaj sploh še niso slišali: »Zakaj ne?« je vprašal Miloš. »Zato, ker to enostavno ne gre. Kriminalistična preiskava ni čaranje na odru in mi nismo čarovniki, da bi čisto na koncu iz rokava potegnili skritega zajca.« Vrenko in Miloš sta se spogledala. Spregovoril je Vrenko. »Imaš prav, ampak samo delno. Če bi bila kriminalistična preiskava čarovniška točka, bi zajec moral biti ves čas na odru. Samo gledalci ne bi smeli vedeti, da je zajec.« Roman Estonia je razdeljen na prolog in pet delov s številnimi naslovljenimi poglavji, ima dovolj velike črke in razmike, da je knjiga prijetno berljiva, že dolgo pa tudi nisem naletela na tako izvirno in z besedilom ujemajočo se naslovnico. Vodnjaki, ki so po Demšarjevih besedah »prispodoba za naključja, ki usmerjajo življenje in po mili volji žonglirajo s človeškimi usodami,« so se poslovili v grandioznem slogu. Malo za šalo malo zares bi lahko rekla, da ravno ob pravem času, saj se več umorov na majhnem območju zgodi samo v televizijski nadaljevanki Umori na podeželju. Kjer pa žrtev še kar ni zmanjkalo.
Gostilna oz. Lokanda Devetak na Vrhu sv. Mihaela nad Sovodnjami, 10 minut vožnje iz Gorice, deluje že več kot 150 let. Dobra tri desetletja jo vodi zamejski Slovenec Avguštin Devetak z ženo in s štirimi hčerami, njihova filozofija je ohranjanje tradicije in kraškega kulinaričnega izročila, ki jima dodajajo nove sestavine. Sami pridelajo velik del tistega, kar ponujajo na jedilniku, saj je hči Sara z možem vzpostavila ekološko kmetijo, ki je namenjena tudi izobraževanju. Velik pomen družina Devetak namenja tudi ohranjanju slovenskega jezika in slovenskih jedi.
Gostilna oz. Lokanda Devetak na Vrhu sv. Mihaela nad Sovodnjami, 10 minut vožnje iz Gorice, deluje že več kot 150 let. Dobra tri desetletja jo vodi zamejski Slovenec Avguštin Devetak z ženo in s štirimi hčerami, njihova filozofija je ohranjanje tradicije in kraškega kulinaričnega izročila, ki jima dodajajo nove sestavine. Sami pridelajo velik del tistega, kar ponujajo na jedilniku, saj je hči Sara z možem vzpostavila ekološko kmetijo, ki je namenjena tudi izobraževanju. Velik pomen družina Devetak namenja tudi ohranjanju slovenskega jezika in slovenskih jedi.
Gost aktualne epizode podkasta Cepelin je Tone Tiselj. Nekdanji slovenski selektor brez dlake na jeziku spregovori o svojem nestrinjanju z igranjem brez vratarja in pomanjkljivostih, ki jih vidi v rokometnih pravilih. Rokomet označuje celo za edini šport, pri katerem v zadnji minuti veljajo drugačna pravila kot v prvih 59. Tiselj razmišlja tudi o tem, kako premagati Špance, ki po njegovem mnenju niso tako kakovostni kot nekoč. Ključen adut v odločilni tekmi za preboj v četrtfinale bi bil lahko selektor Uroš Zorman, ki je vrsto let igral v Španiji. Voditelj Klemen Verlič gosti tudi reporterja Vala 202 v Krakovu Uroša Volka.
Gost aktualne epizode podkasta Cepelin je Tone Tiselj. Nekdanji slovenski selektor brez dlake na jeziku spregovori o svojem nestrinjanju z igranjem brez vratarja in pomanjkljivostih, ki jih vidi v rokometnih pravilih. Rokomet označuje celo za edini šport, pri katerem v zadnji minuti veljajo drugačna pravila kot v prvih 59. Tiselj razmišlja tudi o tem, kako premagati Špance, ki po njegovem mnenju niso tako kakovostni kot nekoč. Ključen adut v odločilni tekmi za preboj v četrtfinale bi bil lahko selektor Uroš Zorman, ki je vrsto let igral v Španiji. Voditelj Klemen Verlič gosti tudi reporterja Vala 202 v Krakovu Uroša Volka.
V današnjem prvem berilu slišimo, kako Bog pokliče Abrahama in mu reče: »Pojdi iz svoje dežele ... v deželo, ki ti jo bom pokazal (1Mz 12,1). Bog se približa 72 let staremu Abrahamu in mu predloži načrt za življenje: zapusti svoj dom, svoje sorodnike in vse, ki jih poznaš, in vse, kar ti daje gotovost. Pojdi v novo okolje, ki ga ne poznaš, pojdi, čeprav nimaš nobenega zagotovila varnosti, razen moje obljube. Abraham je šel na pot v zaupanju v tistega, ki ga je poklical, to je v Boga. To je bistvo vere: biti prepričan v gotovost Božje obljube, ne da bi vedel, kam potuješ. Zato tri velika monoteistična verstva: judovstvo, krščanstvo in islam kličejo Abrahamovo ime kot blagoslov, ker je sledil Božjemu klicu in pri tem v luči Božje obljube tvegal vse. Naj naše potovanje poteka od pepelnične srede do velike noči ali iz domačega kraja do svete dežele sta glagola zapustiti in privzeti bistvena za življenje v postnem času. Če bomo kaj opustili v letošnjem postnem času, potem opustimo zgrešene stvari v življenju in postanimo bolj sočutni do svojih najbližjih. Namesto da se odrečemo sladkarijam, alkoholu, kavi in cigaretam, se odpovejmo kritiziranju, jezi, nezadovoljstvu, tekmovalnosti, obsojanju, prepirom in dolgotrajnim zameram ter slabim navadam. Privzemimo pa več prijaznih dejanj, dejanj opogumljanja, ljubezni in sočutja v družini, na delu, v soseščini in kjerkoli drugje je potrebno. Privzemimo več molitve in miloščine. Mistični indijski pesnik Tagore nam je zapustil pretresljivo zgodbo, ki je vredna, da jo premišljujemo v postnem času. Tagorejev kuhar in oskrbnik nekega jutra ni prišel ob uri na delo. Pesnik si je v letih pridobil določeno rutino. Navajen je bil, da je zajtrkoval ob določeni uri, da so bila oblačila pripravljena, prostori počiščeni. Minila je ura in Tagore je vsako minuto postajal bolj živčen. Začel je razmišljati, kako bo kuharja kaznoval. Čez tri ure ni več mislil na kazen, ampak se je odločil, da bo brezvestneža odpustil. Končno se je mož prikazal. Bilo je že sredi dneva. Brez besed se je delavec lotil običajnega dela, kakor da se ni nič zgodilo. Pospravil je sobo in pripravil zajtrk. Potem je začel čistiti stanovanje. Tagore je v nemem besu opazoval skrbnikovo početje. Končno je dejal: »Prenehaj z delom. Izgini! Odpuščen si!« Mož je nadaljeval s pometanjem, čez nekaj minut pa je mirno dejal: »Moja hčerkica je pomoči umrla.« Kako prehitro obsojamo in sodimo ter pripisujemo ljudem slabe stvari. Zapomnimo si. Obstaja cena za odnos. Začnimo jo odplačevati v letošnjem postnem času.
V današnjem prvem berilu slišimo, kako Bog pokliče Abrahama in mu reče: »Pojdi iz svoje dežele ... v deželo, ki ti jo bom pokazal (1Mz 12,1). Bog se približa 72 let staremu Abrahamu in mu predloži načrt za življenje: zapusti svoj dom, svoje sorodnike in vse, ki jih poznaš, in vse, kar ti daje gotovost. Pojdi v novo okolje, ki ga ne poznaš, pojdi, čeprav nimaš nobenega zagotovila varnosti, razen moje obljube. Abraham je šel na pot v zaupanju v tistega, ki ga je poklical, to je v Boga. To je bistvo vere: biti prepričan v gotovost Božje obljube, ne da bi vedel, kam potuješ. Zato tri velika monoteistična verstva: judovstvo, krščanstvo in islam kličejo Abrahamovo ime kot blagoslov, ker je sledil Božjemu klicu in pri tem v luči Božje obljube tvegal vse. Naj naše potovanje poteka od pepelnične srede do velike noči ali iz domačega kraja do svete dežele sta glagola zapustiti in privzeti bistvena za življenje v postnem času. Če bomo kaj opustili v letošnjem postnem času, potem opustimo zgrešene stvari v življenju in postanimo bolj sočutni do svojih najbližjih. Namesto da se odrečemo sladkarijam, alkoholu, kavi in cigaretam, se odpovejmo kritiziranju, jezi, nezadovoljstvu, tekmovalnosti, obsojanju, prepirom in dolgotrajnim zameram ter slabim navadam. Privzemimo pa več prijaznih dejanj, dejanj opogumljanja, ljubezni in sočutja v družini, na delu, v soseščini in kjerkoli drugje je potrebno. Privzemimo več molitve in miloščine. Mistični indijski pesnik Tagore nam je zapustil pretresljivo zgodbo, ki je vredna, da jo premišljujemo v postnem času. Tagorejev kuhar in oskrbnik nekega jutra ni prišel ob uri na delo. Pesnik si je v letih pridobil določeno rutino. Navajen je bil, da je zajtrkoval ob določeni uri, da so bila oblačila pripravljena, prostori počiščeni. Minila je ura in Tagore je vsako minuto postajal bolj živčen. Začel je razmišljati, kako bo kuharja kaznoval. Čez tri ure ni več mislil na kazen, ampak se je odločil, da bo brezvestneža odpustil. Končno se je mož prikazal. Bilo je že sredi dneva. Brez besed se je delavec lotil običajnega dela, kakor da se ni nič zgodilo. Pospravil je sobo in pripravil zajtrk. Potem je začel čistiti stanovanje. Tagore je v nemem besu opazoval skrbnikovo početje. Končno je dejal: »Prenehaj z delom. Izgini! Odpuščen si!« Mož je nadaljeval s pometanjem, čez nekaj minut pa je mirno dejal: »Moja hčerkica je pomoči umrla.« Kako prehitro obsojamo in sodimo ter pripisujemo ljudem slabe stvari. Zapomnimo si. Obstaja cena za odnos. Začnimo jo odplačevati v letošnjem postnem času.
V duhu slogana »Osti jarej«, ki naj bi po prepričanju nekaterih pomenil »ostani mlad«, je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije pripravila kulturni dogodek, s katerim so pokazali, da je lahko tudi kultura dostopna. Ogledali smo si glasbeni videospot Verjemi vase, dokumentarni film z naslovom 62.a avtorjev Tine Grošelj in Marka Kumra - Murča, ki oriše pot slovenskega znakovnega jezika vse od prepovedi leta 1880 do njegovega vpisa v ustavo, in predstavo Decibel-ga, v kateri so se slišeči naučili na pamet znakovnega jezika in ga uporabljali vseh 70 minut predstave. Dosežen je bil še en mejnik, saj smo si prvič ogledali predstavo, ki je združila slišeče in gluhe igralce. Glejte Prisluhnimo tišini v soboto, 22. januarja, ob predvidoma 14.30 na Prvem programu Televizije Slovenija.
V duhu slogana »Osti jarej«, ki naj bi po prepričanju nekaterih pomenil »ostani mlad«, je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije pripravila kulturni dogodek, s katerim so pokazali, da je lahko tudi kultura dostopna. Ogledali smo si glasbeni videospot Verjemi vase, dokumentarni film z naslovom 62.a avtorjev Tine Grošelj in Marka Kumra - Murča, ki oriše pot slovenskega znakovnega jezika vse od prepovedi leta 1880 do njegovega vpisa v ustavo, in predstavo Decibel-ga, v kateri so se slišeči naučili na pamet znakovnega jezika in ga uporabljali vseh 70 minut predstave. Dosežen je bil še en mejnik, saj smo si prvič ogledali predstavo, ki je združila slišeče in gluhe igralce. Glejte Prisluhnimo tišini v soboto, 22. januarja, ob predvidoma 14.30 na Prvem programu Televizije Slovenija.
Če bi šli v Ženevo in se sprehodili po razstavnih prostorih, bi med sijočo pločevino našli kar nekaj zelo dragih primerkov. Sicer pa največ pozornosti tam kradeta novi Renault clio in Peugeot 208, vodilni možje avtomobilske industrije pa poudarjajo, da težje najdejo skupni jezik s politiko kot nekdaj. V navadi je zdaj že nekaj časa, da v Ženevi pred otvoritvijo salona razglasijo tudi Evropski avto leta. Tokrat se je zgodilo prvič, da sta po glasovanju 60 specializiranih novinarjev iz 23 držav dva avtomobila prejela enako število točk, in sicer Jaguar I-Pace in Alpine A110. Naslov je na koncu osvojil Jaguar I-Pace, ker so ga novinarji večkrat postavili na prvo mesto.
Če bi šli v Ženevo in se sprehodili po razstavnih prostorih, bi med sijočo pločevino našli kar nekaj zelo dragih primerkov. Sicer pa največ pozornosti tam kradeta novi Renault clio in Peugeot 208, vodilni možje avtomobilske industrije pa poudarjajo, da težje najdejo skupni jezik s politiko kot nekdaj. V navadi je zdaj že nekaj časa, da v Ženevi pred otvoritvijo salona razglasijo tudi Evropski avto leta. Tokrat se je zgodilo prvič, da sta po glasovanju 60 specializiranih novinarjev iz 23 držav dva avtomobila prejela enako število točk, in sicer Jaguar I-Pace in Alpine A110. Naslov je na koncu osvojil Jaguar I-Pace, ker so ga novinarji večkrat postavili na prvo mesto.
Nekaj vrhuncev glavnega programa 79. beneške filmske Mostre 79. izdajo Mostre je, kot smo poročali, odprla Netflixova ekranizacija romana Beli šum, v katerem pisatelj Don DeLillo tematizira strahove ameriške družine srednjega razreda sredi 80. let prejšnjega stoletja. "DeLillova knjiga je polna opisov in dialogov; jezik in popkulturo uporablja dobesedno in to sem želel prenesti v filmski jezik. Razmišljali smo o pojmu »beli šum«, o tem, čemu namenjamo pozornost. Igralce smo opremili z mikrofoni, prav tako mizansceno: dobili smo kakofonijo in izbiro, kaj izpostaviti. Razmišljali smo vizualno: posneli smo širokozaslonski format na 35-milimetrski trak, tako kot veliko mojih najljubših filmov iz 80. let," je pojasnil režiser Noah Baumbach. Prve dni festivala je svetovno premiero doživel film oskarjevca Alejandra Inárrituja Bardo, lažna kronika s prgiščem resnic. Film – nekateri so ga označili za pretencioznega – sledi mehiškemu novinarju in dokumentaristu Silveriu Gami na poti iz njegovega doma v Los Angelesu v domovino. Spodbuja premisleke o identiteti, uspehu in mehiški zgodovini, oziroma, kot je povedal režiser: "Drugače kot ostalih tega filma nisem ustvaril z razumom, ampak s srcem. Želel sem najti občutek svobode, osvobojenosti. To je interpretacija resničnosti, ki se zaveda, da je poleg predstave o nekem dogodku še vmesni prostor, ki je »bardo«." Ameriški dokumentarist Frederick Wiseman je predstavil igrani film Par, snet v njegovem značilnem observacijskem slogu. Igralka Nathalie Boutefou je v 64-minut dolgem filmu interpretira odlomke iz pisem Leva in Sofije Tolstoj, medtem ko smo Wisemana samega videli v ne najbolj dodelanem filmu Rebecce Zlotowski Otroci drugih. Umetniški direktor Alberto Barbera je v glavni tekmovalni program uvrstil dokumentarec Vsa lepota in prelivanje krvi avtorice Laura Poitras. Posvetila se je umetnici Nan Goldin, ki je s fotoaparatom raziskovala queer subkulturo, vzporedno pa odprla problematiko odvisnosti od opiatnih zdravil farmacevtske družbe, ki je (bila) pomembna sponzorka uglednih muzejev. Eden od vrhuncev 79. Mostre je – če sodimo po odzivih občinstva in kritikov – Tár, prvi film režiserja in igralca Todda Fielda po kar 16 letih. V njem kot dirigentka na vrhuncu svoje kariere (je prva šefinja dirigentka Berlinskih filharmonikov) briljira Cate Blachett. "Tár ne govori o ženskah, ampak o ljudeh in človeškosti. Ko igralki rečemo »močna ženska«, hočemo preprosto reči, da ima pomembno vlogo v pripovedi, in ne, da je mišičasta in lahko dvigne slona … čeprav morda ga pa lahko. Toda naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge, ki smo jih ženske z velikim veseljem igrale v dobri zgodbi z dobrim režiserjem. To je še vedno težko," je v Benetkah povedala Cate Blachett. Podobno kot Tár je dobre odzive kritikov prejel film Kosti in vse ostalo, v katerem sta ustvarjalne moči znova združila režiser Luca Guadagnino in igralec Timothée Chalamet. Film oživlja vampirski oziroma kanibálski žanr z opombo pod črto, da ljudožerstvo označuje predvsem »drugačnost« in izključenost. "Pomemben del scenarija, ki smo ga z režiserjem in scenaristom Davidom Kajganichem napisali na vrhuncu pandemije, je občutek »brezplemenskosti«, ko smo odrezani od družabnih stikov, ki nam sicer pomagajo razumeti naš položaj v svetu," je na srečanju z novinarji povedal mlad igralski zvezdnik Timothée Chalamet. V glavnem tekmovalnem programu ima lepe kritike sodna drama Argentina, 1985. Režiser Santiago Mitra je v napetem in navdihujočem političnem trilerju, ki si dovoli topli humór, predstavil enega od največjih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, ko je državnemu tožilcu Juliu Strasseri uspelo obsoditi vrh vojaške hunte, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. V glavni vlogi navdušuje argentinski igralski velikan, Ricardo Darín. V novem filmu Darrena Aronofskega Kit ima glavno vlogo Brendan Fraser. Odigral je 270 kg težkega moža Charlieja, ki s prenajedanjem izvaja »počasni samomor«, medtem pa se skuša zbližati z odtujeno hčerko. Opremljen s posebnimi kostumi se je Fraser moral naučiti novih gibov. Brendan Fraser: "Mislim, da je Charlie najbolj junaški lik, kar sem jih kadarkoli igral, saj je njegova supermoč, da v drugih vidi dobro. In tako se Charlie poda na pot odrešitve." Med kritiškimi ljubljenci Benetk so Duhovi Inisherina. Režiser in scenarist Martin McDonagh je v svojem značilno karikiranem slogu »dramedije« povedal zgodbo o dveh starih prijateljih, Padraicu (igra ga Collin Farrell) in Colmu (Brendan Gleeson), in drami, ki se odvije, potem ko se drugi »z danes na jutri« noče več družiti s prvim. Pravi ljubljenec beneškega občinstva je postal – če sodimo po 10-minutnem aplavzu po svetovni premieri – Sin francoskega gledališkega in zdaj še filmskega režiserja Floriana Zellerja, ki je skupaj z igralci Hughom Jackmanom, Lauro Dern, Vanesso Kirby in Zenom McGrathom po lanskem z dvema oskarjema nagrajenem Očetu z izjemno čustveno močjo osvetlil temnejšo plat družinskih odnosov: očeta, ki skuša pomagati samomorilnemu sinu. V zadnjih dneh festivala je svetovno premiero doživela še Blondinka, ki jo je režiser Andrew Dominik posnel na podlagi romana Joyce Carol Oates. 2 uri in 46 minut dolg film je poln razpoloženjskih, spominskih prizorov, ki nam želijo približati težavno otroštvo in poznejše notranje boje Marilyn Monroe. Igralka Ana de Armas je bila kos izzivu, je povedal režiser: "Prvi snemalni dan je potekal v stanovanju, kjer je Marilyn zares živela s svojo materjo. In tudi soba, v kateri je umrla, je prav tista soba. Prah Marilyn Monore je vsepovsod po Los Angelesu in naše snemanje je imelo določene elemente … kakor da smo sodelovali v seansi." Omenili smo le nekaj najboljših od skupno 23 filmov, ki jih je umetniški direktor Alberto Barbera uvrstil v glavni program Mostre. A kot vedno so mogoča presenečenja; odločitev je v rokah žirije ne direktorja ali kritikov in novinarjev. In nocoj sledi še čisto zadnja svetovna premiera – film Medvedov ni iranskega (znova ali še vedno) zaprtega mojstra Jafarja Panahija. Foto: Urban Tarman
Nekaj vrhuncev glavnega programa 79. beneške filmske Mostre 79. izdajo Mostre je, kot smo poročali, odprla Netflixova ekranizacija romana Beli šum, v katerem pisatelj Don DeLillo tematizira strahove ameriške družine srednjega razreda sredi 80. let prejšnjega stoletja. "DeLillova knjiga je polna opisov in dialogov; jezik in popkulturo uporablja dobesedno in to sem želel prenesti v filmski jezik. Razmišljali smo o pojmu »beli šum«, o tem, čemu namenjamo pozornost. Igralce smo opremili z mikrofoni, prav tako mizansceno: dobili smo kakofonijo in izbiro, kaj izpostaviti. Razmišljali smo vizualno: posneli smo širokozaslonski format na 35-milimetrski trak, tako kot veliko mojih najljubših filmov iz 80. let," je pojasnil režiser Noah Baumbach. Prve dni festivala je svetovno premiero doživel film oskarjevca Alejandra Inárrituja Bardo, lažna kronika s prgiščem resnic. Film – nekateri so ga označili za pretencioznega – sledi mehiškemu novinarju in dokumentaristu Silveriu Gami na poti iz njegovega doma v Los Angelesu v domovino. Spodbuja premisleke o identiteti, uspehu in mehiški zgodovini, oziroma, kot je povedal režiser: "Drugače kot ostalih tega filma nisem ustvaril z razumom, ampak s srcem. Želel sem najti občutek svobode, osvobojenosti. To je interpretacija resničnosti, ki se zaveda, da je poleg predstave o nekem dogodku še vmesni prostor, ki je »bardo«." Ameriški dokumentarist Frederick Wiseman je predstavil igrani film Par, snet v njegovem značilnem observacijskem slogu. Igralka Nathalie Boutefou je v 64-minut dolgem filmu interpretira odlomke iz pisem Leva in Sofije Tolstoj, medtem ko smo Wisemana samega videli v ne najbolj dodelanem filmu Rebecce Zlotowski Otroci drugih. Umetniški direktor Alberto Barbera je v glavni tekmovalni program uvrstil dokumentarec Vsa lepota in prelivanje krvi avtorice Laura Poitras. Posvetila se je umetnici Nan Goldin, ki je s fotoaparatom raziskovala queer subkulturo, vzporedno pa odprla problematiko odvisnosti od opiatnih zdravil farmacevtske družbe, ki je (bila) pomembna sponzorka uglednih muzejev. Eden od vrhuncev 79. Mostre je – če sodimo po odzivih občinstva in kritikov – Tár, prvi film režiserja in igralca Todda Fielda po kar 16 letih. V njem kot dirigentka na vrhuncu svoje kariere (je prva šefinja dirigentka Berlinskih filharmonikov) briljira Cate Blachett. "Tár ne govori o ženskah, ampak o ljudeh in človeškosti. Ko igralki rečemo »močna ženska«, hočemo preprosto reči, da ima pomembno vlogo v pripovedi, in ne, da je mišičasta in lahko dvigne slona … čeprav morda ga pa lahko. Toda naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge, ki smo jih ženske z velikim veseljem igrale v dobri zgodbi z dobrim režiserjem. To je še vedno težko," je v Benetkah povedala Cate Blachett. Podobno kot Tár je dobre odzive kritikov prejel film Kosti in vse ostalo, v katerem sta ustvarjalne moči znova združila režiser Luca Guadagnino in igralec Timothée Chalamet. Film oživlja vampirski oziroma kanibálski žanr z opombo pod črto, da ljudožerstvo označuje predvsem »drugačnost« in izključenost. "Pomemben del scenarija, ki smo ga z režiserjem in scenaristom Davidom Kajganichem napisali na vrhuncu pandemije, je občutek »brezplemenskosti«, ko smo odrezani od družabnih stikov, ki nam sicer pomagajo razumeti naš položaj v svetu," je na srečanju z novinarji povedal mlad igralski zvezdnik Timothée Chalamet. V glavnem tekmovalnem programu ima lepe kritike sodna drama Argentina, 1985. Režiser Santiago Mitra je v napetem in navdihujočem političnem trilerju, ki si dovoli topli humór, predstavil enega od največjih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, ko je državnemu tožilcu Juliu Strasseri uspelo obsoditi vrh vojaške hunte, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. V glavni vlogi navdušuje argentinski igralski velikan, Ricardo Darín. V novem filmu Darrena Aronofskega Kit ima glavno vlogo Brendan Fraser. Odigral je 270 kg težkega moža Charlieja, ki s prenajedanjem izvaja »počasni samomor«, medtem pa se skuša zbližati z odtujeno hčerko. Opremljen s posebnimi kostumi se je Fraser moral naučiti novih gibov. Brendan Fraser: "Mislim, da je Charlie najbolj junaški lik, kar sem jih kadarkoli igral, saj je njegova supermoč, da v drugih vidi dobro. In tako se Charlie poda na pot odrešitve." Med kritiškimi ljubljenci Benetk so Duhovi Inisherina. Režiser in scenarist Martin McDonagh je v svojem značilno karikiranem slogu »dramedije« povedal zgodbo o dveh starih prijateljih, Padraicu (igra ga Collin Farrell) in Colmu (Brendan Gleeson), in drami, ki se odvije, potem ko se drugi »z danes na jutri« noče več družiti s prvim. Pravi ljubljenec beneškega občinstva je postal – če sodimo po 10-minutnem aplavzu po svetovni premieri – Sin francoskega gledališkega in zdaj še filmskega režiserja Floriana Zellerja, ki je skupaj z igralci Hughom Jackmanom, Lauro Dern, Vanesso Kirby in Zenom McGrathom po lanskem z dvema oskarjema nagrajenem Očetu z izjemno čustveno močjo osvetlil temnejšo plat družinskih odnosov: očeta, ki skuša pomagati samomorilnemu sinu. V zadnjih dneh festivala je svetovno premiero doživela še Blondinka, ki jo je režiser Andrew Dominik posnel na podlagi romana Joyce Carol Oates. 2 uri in 46 minut dolg film je poln razpoloženjskih, spominskih prizorov, ki nam želijo približati težavno otroštvo in poznejše notranje boje Marilyn Monroe. Igralka Ana de Armas je bila kos izzivu, je povedal režiser: "Prvi snemalni dan je potekal v stanovanju, kjer je Marilyn zares živela s svojo materjo. In tudi soba, v kateri je umrla, je prav tista soba. Prah Marilyn Monore je vsepovsod po Los Angelesu in naše snemanje je imelo določene elemente … kakor da smo sodelovali v seansi." Omenili smo le nekaj najboljših od skupno 23 filmov, ki jih je umetniški direktor Alberto Barbera uvrstil v glavni program Mostre. A kot vedno so mogoča presenečenja; odločitev je v rokah žirije ne direktorja ali kritikov in novinarjev. In nocoj sledi še čisto zadnja svetovna premiera – film Medvedov ni iranskega (znova ali še vedno) zaprtega mojstra Jafarja Panahija. Foto: Urban Tarman
Piše Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Antropologinja in pesnica Nežka Struc je pred šestimi leti izdala prvenec Nihanja, zdaj pa je tu njena druga zbirka z naslovom Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni. Iz zbirke ne izvemo, za katerega Ivana naj bi v šlo – pisatelja, politika ali morebiti prijatelja – na nekaterih mestih, npr. v pesmi črna magija zajčkov, zasledimo celo moško in žensko različico imena: “poleti ni literarnih dogodkov / vsi pišemo pesmi o morju / pravi ivana: vse je v pastelih” in v drugi polovici pesmi omenja še Ívana: “kje je zdaj to morje da o njem napišem pesem ivan? / morje je sava in sava je drava in drava je reka in drava je sava in / donava in ne bom rodila ker ne bom vrgla sinka v suho strugo // ivan v katerem mesecu pa si? boš rodil vodjo očeta in vseveda? / njegova pesem bo krasna / prelepa / navdihujoča / nadzemeljska / privzdignjena / milozvočna / ker pesem mora biti takšna in takšna / in govoriti o tem in tem / če ne to ni to in je slaba”. Noseči Ivan oziroma Ivana bi bil tako lahko avtoričin alter ego, ki v sebi nosi množico spoznanj in arhetipov ter z njimi vztrajno išče ravnovesje v nihilističnem svetu, v katerem se je diskrepanca med označevalci in označenci zgodila še pred vznikom prvega verza. Iz pesnice bruhajo asociacije v obliki neposrednih misli, le redko razmejenih z vejicami ali drugimi ločili, sklepamo lahko tudi na izostanek moralne cenzure in tako imenovanega pesniškega sita, skozi katero večina pesnikov v več krogih preseja svoje zapise. V pesmih Tolstojevo pismo izgoreli ljubimki in pismo izgorele ljubimke poteka nekakšna korespondenca, v kateri vznikne tudi Ivan oz. Ivana: “To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo. Ivan je lirski subjekt, včasih je tudi Ivana. Poje dvoglasno, kot se v duetu oglašata hladilnik in zmrzovalna omara, kot bi kdo grebel pod ledom.” Pesniška zbirka Nežke Struc Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni po eni strani spominja na strukturalistični realizem, po drugi pa na kolaže in montaže nadrealistov, ki so že utečene verze razstavili in iz njih sestavljali najbolj nelogične in bizarne stavke. Tako v eni izmed najkrajših pesmi v zbirki z naslovom nihče ne ve da sem napisala pesniško zbirko o zombijih pesnica zapiše: “če si ne umijem nog / v posteljo pride ves dan: / zrak vremena / tesnoba miši / želja kamnov / trpeči asfalt / stokanje parketa / zmečkano sadje / in vaša odsotnost.” Avtorica se zaveda, da je nezavedno sestavljeno kot govorica in da ji nepremišljene besede, ki jih dobesedno vrže na papir, sporočajo več o njej sami kot bi o sebi izvedela v pogovoru s psihologi najrazličnejših praks in orientacij. Je brez dvoma ena tistih pesnic, ki piše o sebi in za sebe, ne glede na to, kaj si o njenem pisanju mislijo drugi. Njen jezik je dinamičen, barvit, večplasten in duhovit – zdi se, kot bi se sporazumevala v metaforah in šifrah, ki jih le sama razume. V pesmi z naslovom ljubič piše: “koliko alkohola rabiš, da odplakneš človeka? Koliko enačb rabiš, / da ustvariš svet? 7 rakij, pijani komet.” V daljših pesmih uporablja tudi alineje, v katerih na kratko strne pomembne misli in z njimi razbije preveč zgoščeno besedilo ali pa ga razmeji s prečnimi črtami, da poudari pomembnost samega procesa nastajanja, na primer v pesmi afterafterafter, ko na hudomušen način opisuje kuhanje: “kuham 3 kg riža / 3x po 45 minut / riž potrebuje čas / potrebuje nego in brezbrižnost / potrebuje samoto in dotik / predvsem pa toploto in na koncu temo” Vizualno gledano ima vsaka pesem v zbirki unikatno podobo in strukturo, zato ne preseneča, da je avtorica svoje pesmi že večkrat razstavila v mariborskih galerijah, saj jo poezija med drugim zanima tudi iz vidika antropologije prostora in vizualne podobe. Zbirko Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni bi po stilistični plati lahko uvrstili med konkretno poezijo, saj avtorica išče navdih tako med modernisti in postmodernisti, kot tudi v strukturalizmu in antropologiji, pri tem pa s svojo družbeno-kritično noto oplazi tudi problematiko prekarnosti in podcenjenega (intelektualnega) dela: “barantam za plačo / 1300? / 1200? / 500? / naslednji mesec? čez dva meseca? čez pol leta? / na rame se mi usedeš mraz”. Ne glede na naslov, ki ga lahko beremo tudi kot metaforo, lahko pripomnimo, da iz vsebine zbirke ni zaslediti, da bi bila Nežka Struc utrujena, je pa v svojem načinu ubesedovanja že precej utrjena in samozadostna. Na njeni pesniški poti ji želimo še veliko takšnih in drugačnih sončnic …
Piše Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Antropologinja in pesnica Nežka Struc je pred šestimi leti izdala prvenec Nihanja, zdaj pa je tu njena druga zbirka z naslovom Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni. Iz zbirke ne izvemo, za katerega Ivana naj bi v šlo – pisatelja, politika ali morebiti prijatelja – na nekaterih mestih, npr. v pesmi črna magija zajčkov, zasledimo celo moško in žensko različico imena: “poleti ni literarnih dogodkov / vsi pišemo pesmi o morju / pravi ivana: vse je v pastelih” in v drugi polovici pesmi omenja še Ívana: “kje je zdaj to morje da o njem napišem pesem ivan? / morje je sava in sava je drava in drava je reka in drava je sava in / donava in ne bom rodila ker ne bom vrgla sinka v suho strugo // ivan v katerem mesecu pa si? boš rodil vodjo očeta in vseveda? / njegova pesem bo krasna / prelepa / navdihujoča / nadzemeljska / privzdignjena / milozvočna / ker pesem mora biti takšna in takšna / in govoriti o tem in tem / če ne to ni to in je slaba”. Noseči Ivan oziroma Ivana bi bil tako lahko avtoričin alter ego, ki v sebi nosi množico spoznanj in arhetipov ter z njimi vztrajno išče ravnovesje v nihilističnem svetu, v katerem se je diskrepanca med označevalci in označenci zgodila še pred vznikom prvega verza. Iz pesnice bruhajo asociacije v obliki neposrednih misli, le redko razmejenih z vejicami ali drugimi ločili, sklepamo lahko tudi na izostanek moralne cenzure in tako imenovanega pesniškega sita, skozi katero večina pesnikov v več krogih preseja svoje zapise. V pesmih Tolstojevo pismo izgoreli ljubimki in pismo izgorele ljubimke poteka nekakšna korespondenca, v kateri vznikne tudi Ivan oz. Ivana: “To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo. Ivan je lirski subjekt, včasih je tudi Ivana. Poje dvoglasno, kot se v duetu oglašata hladilnik in zmrzovalna omara, kot bi kdo grebel pod ledom.” Pesniška zbirka Nežke Struc Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni po eni strani spominja na strukturalistični realizem, po drugi pa na kolaže in montaže nadrealistov, ki so že utečene verze razstavili in iz njih sestavljali najbolj nelogične in bizarne stavke. Tako v eni izmed najkrajših pesmi v zbirki z naslovom nihče ne ve da sem napisala pesniško zbirko o zombijih pesnica zapiše: “če si ne umijem nog / v posteljo pride ves dan: / zrak vremena / tesnoba miši / želja kamnov / trpeči asfalt / stokanje parketa / zmečkano sadje / in vaša odsotnost.” Avtorica se zaveda, da je nezavedno sestavljeno kot govorica in da ji nepremišljene besede, ki jih dobesedno vrže na papir, sporočajo več o njej sami kot bi o sebi izvedela v pogovoru s psihologi najrazličnejših praks in orientacij. Je brez dvoma ena tistih pesnic, ki piše o sebi in za sebe, ne glede na to, kaj si o njenem pisanju mislijo drugi. Njen jezik je dinamičen, barvit, večplasten in duhovit – zdi se, kot bi se sporazumevala v metaforah in šifrah, ki jih le sama razume. V pesmi z naslovom ljubič piše: “koliko alkohola rabiš, da odplakneš človeka? Koliko enačb rabiš, / da ustvariš svet? 7 rakij, pijani komet.” V daljših pesmih uporablja tudi alineje, v katerih na kratko strne pomembne misli in z njimi razbije preveč zgoščeno besedilo ali pa ga razmeji s prečnimi črtami, da poudari pomembnost samega procesa nastajanja, na primer v pesmi afterafterafter, ko na hudomušen način opisuje kuhanje: “kuham 3 kg riža / 3x po 45 minut / riž potrebuje čas / potrebuje nego in brezbrižnost / potrebuje samoto in dotik / predvsem pa toploto in na koncu temo” Vizualno gledano ima vsaka pesem v zbirki unikatno podobo in strukturo, zato ne preseneča, da je avtorica svoje pesmi že večkrat razstavila v mariborskih galerijah, saj jo poezija med drugim zanima tudi iz vidika antropologije prostora in vizualne podobe. Zbirko Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni bi po stilistični plati lahko uvrstili med konkretno poezijo, saj avtorica išče navdih tako med modernisti in postmodernisti, kot tudi v strukturalizmu in antropologiji, pri tem pa s svojo družbeno-kritično noto oplazi tudi problematiko prekarnosti in podcenjenega (intelektualnega) dela: “barantam za plačo / 1300? / 1200? / 500? / naslednji mesec? čez dva meseca? čez pol leta? / na rame se mi usedeš mraz”. Ne glede na naslov, ki ga lahko beremo tudi kot metaforo, lahko pripomnimo, da iz vsebine zbirke ni zaslediti, da bi bila Nežka Struc utrujena, je pa v svojem načinu ubesedovanja že precej utrjena in samozadostna. Na njeni pesniški poti ji želimo še veliko takšnih in drugačnih sončnic …
V tokratni oddaji bomo spregovorili o mednarodnem dnevu maternega jezika, spomnili na desetletnico Muzeja umetnosti 21. stoletja Maxxi v Rimu, opozorili na razstave sodobnih tržaških umetnikov v tržaškem Muzeju Revoltella, fotografij Jožeta Kološe – Kološa v Murski Soboti in Hedonizem 2020-2021 na Ljubljanskem gradu. Predstavili bomo delovanje gledališč po spletu in nekaj minut namenili Arsovi oddaji B-AIR Zvočenja.
V tokratni oddaji bomo spregovorili o mednarodnem dnevu maternega jezika, spomnili na desetletnico Muzeja umetnosti 21. stoletja Maxxi v Rimu, opozorili na razstave sodobnih tržaških umetnikov v tržaškem Muzeju Revoltella, fotografij Jožeta Kološe – Kološa v Murski Soboti in Hedonizem 2020-2021 na Ljubljanskem gradu. Predstavili bomo delovanje gledališč po spletu in nekaj minut namenili Arsovi oddaji B-AIR Zvočenja.
a nočni obisk v koprski studio prihaja pesnik, prevajalec, urednik in gledališčnik Gašper Malej, ki je za izstopajoče prevajalske dosežke iz italijanskega jezika prejel nagrado italijanskega ministrstva za kulturo in turizem. Z voditeljico Bredo Biščak bosta predstavila njegov prevajalski opus, nastajajočo pesniško zbirko ter razmisleke o jeziku in kulturi. Vabljeni k poslušanju nekaj minut čez polnoč.
a nočni obisk v koprski studio prihaja pesnik, prevajalec, urednik in gledališčnik Gašper Malej, ki je za izstopajoče prevajalske dosežke iz italijanskega jezika prejel nagrado italijanskega ministrstva za kulturo in turizem. Z voditeljico Bredo Biščak bosta predstavila njegov prevajalski opus, nastajajočo pesniško zbirko ter razmisleke o jeziku in kulturi. Vabljeni k poslušanju nekaj minut čez polnoč.
Piše: Iztok Ilich Sveti Ivan, del šeste tržaške četrti, nekaj minut hoda oddaljen od središča mesta, je bil do nastopa fašizma s šolami, kulturnimi in športnimi društvi, čitalnico, gledališčem in letos obnovljenim Narodnim domom najbolj slovenski del Trsta. Danes tam tudi v mešanih zakonih prevladuje italijanščina, vendar je slovensko govorečih in čutečih Svetoivančanov še vedno dovolj, da ohranjajo pri življenju svoj jezik in z njim povezano izročilo, ki ga že poldrugo stoletje ustvarjajo tam rojeni ali priseljeni kulturni delavci. Med njimi urednica Slovenke Marica Nadlišek in njen sin Vladimir Bartol, slikar Milko Bambič, prosvetni delavec in publicist Josip Kravos in njegova otroka Marko in Bogomila Kravos, skladatelja Vasilij Mirk in Karol Pahor, narečna pesnica Marija Mijot in igralka Elvira Kralj. Kako se je živelo v tem sprva agrarnem zaledju Trsta od konca 19. do zadnje tretjine prejšnjega stoletja, sta med drugimi slikovito popisala Vladimir Bartol v Mladosti pri Svetem Ivanu in Marko Kravos v Trstu iz ptičje perspektive. V iztekajočem se letu sta svoj rojstni kraj skoraj sočasno zaznamovali še ugledni pisateljici Evelina Umek in Bogomila Kravos. Prva je napisala literarizirano avtobiografijo, druga s kritičnim odnosom do sedanjosti uokvirjene spomine na otroštvo in mladost. Skupaj sta pomembno obogatili mozaično podobo slovenstva v Trstu v drugi polovici prejšnjega stoletja. Avtorici se na številnih točkah srečata, časovna razlika med njunima razgledoma pa je vendarle opravila svoje. Obe tudi pogosto uporabljata tržaški govor ter posamezne besede in besedne zveze prevajata, vendar v izbiri značilnih lokalnih izrazov ne uporabljata vedno enakih primerov, Bogomila Kravos pa je dodala še slovar in vrsto dokumentarnih fotografij. Evelina Umek je v svojih spisih že večkrat upodobila Pahorjevo Mesto v zalivu in njegove nekdanje znamenite ljudi ter že pozabljene šege in navade, ki so uravnavale njihovo življenje. V delu P'nče se vrača v svoja najzgodnejša leta, kakor so ji ostala v spominu. V knjigi s spremno besedo Ivana Vogriča in ilustracijami Štefana Turka se prepričljivo vživlja v doživetja in razmišljanja petletne Punčke, sama si v narečju pravi p'nče, ki je tja do šestega leta doživela veliko več bridkih in tesnobnih kot vedrih in igrivih trenutkov. Njeno postavljanje na noge in učenje prvih besed sta spremljala nasilje in smrt. Ni si znala pojasniti, kam je odšla sestrica dvojčica, ki sta jo z mamo obiskovali na pokopališču. Spotoma v tramvaju je morala biti pridna, kar je pomenilo, da ni smela spregovoriti niti besedice po slovensko. Bil je mračni čas fašizma, ko so si tudi številni Slovenci, da ne bi izgubili dela, nadeli črne uniforme in v javnosti med seboj govorili v tržaški italijanščini. Po kapitulaciji so prišli Nemci in Punčkinega očeta odpeljali na prisilno delo, strah in tesnobo pa so proti koncu vojne še poglobili zavezniški bombni napadi na pristaniški Trst in okolico. Očetova vrnitev in vkorakanje partizanov v mesto še nista prinesla konca vojne, kot so upali mnogi. P'nče je le slutilo, da razpravljanje odraslih o skrivnostnih poteh politike ne pomeni nič dobrega. In res, slovenske zastave so kmalu izginile, mnogi sosedje pa so spet pozabili govoriti slovensko. Šole, kamor bi začela hoditi jeseni, se je deklica malo bala, saj bo prišla med neznane otroke, veselila pa se je učenja branja, pisanja, računanja. Toliko novega jo je čakalo, da je počasi lahko pozabila na strah, ki ga je v svoji iskreni pripovedi okušala v neštetih oblikah in barvah. Teatrologinja in slovenistka Bogomila Kravos začenja svojo pripoved Moj Trst dve desetletji po tem, ko je Evelina Umek začela hoditi v šolo. Tudi sama večkrat piše o šoli, učiteljicah, sošolkah in sošolcih ter o pouku, tudi urah vezenja in recitacijskih nastopih. Pri čemer ne pozablja na zaostrena razmerja med slovenščino in italijanščino od vrtca in prvega razreda navzgor prek nižje in srednje gimnazije do zahtevne mature na trgovski akademiji. Z leti se je širil tudi njen svet – od igranja na domačem pragu, ki ji je ostalo v spominu, čeprav je imela šele dve leti in je rada jokala in vreščala za vsako malenkost, prek obiskovanja slovenskega vrtca in osnovne šole do zahajanja na prireditve na Stadionu in v Slovenskem gledališču. Posebno zanimiva so poglavja, v katerih avtorica postavlja v ospredje očetove znamenite obiskovalce: trdnega Slovenca in uglednega krojača narodnega delavca Budina, zdravnika Martelanca in na pol domačega slikarja Bambiča. Veliko lepih besed najde za očeta in mamo, za starejša sestro in brata pa, presenetljivo, nobene! Bogomila Kravos se živo spominja tudi psihiatrične bolnišnice, nedostopne za visokim zidom, pa igrišča z gugalnicami na Gmajni, domače Brandežije in drugih svetoivanskih koncev, posebno z njenimi spomini, kot pravi, natrpanega Stadiona. Ko se po več letih službovanja v notranjosti Italije vrne domov, želijo na vse strani prilagodljivi voditelji manjšine izročiti v tuje roke še tisto, kar je ostalo od nekdanjega kulturno-športnega središča tržaških Slovencev. »Glasno oporekam« piše in nadaljuje »in spadam v skupino godrnjačev, ki nemočno opazuje, kako se srebrnina in zlatnina selita od skupnega imetja v roke dobrohotnih posameznikov.« Kritične ocene aktualnega stanja slovenske skupnosti na Tržaškem povzema še v spoznanju: »So ljudje ki ne gradijo; grabijo in konec«. Uvodna in sklepna poglavja, v katerih Bogomila Kravos sega v manj odmaknjeno preteklost družbenega in društvenega življenja po priključitvi cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Republiki Italiji in nove delitve, ki jo je prinesel kominform, oblikujejo svojevrsten okvir intimno mehkim pa tudi ostro izrisanim spominom na otroštvo in odraščanje. Med temami njenih razmišljanj velja omeniti vsaj še zapleten pojem tržaškosti, ob pripadnosti slovenstvu ali italijanstvu še eni identiteti v Trstu. »Smo na neki način drugačni od preostalih Slovencev« ugotavlja »in to v tem smislu, da živimo stalno v stiku z 'drugim', kar hkrati pomeni, da se moraš vseskozi dokazovati, kar pa te konec koncev dela trdnejšega, odločnejšega.« O svoji medkulturnosti pa piše, da je drugačna od tiste na akademski ravni. »Jaz ne prihajam v stik z drugim, jaz sem zraščena v tej mešanici, to je moj svet. Iz njega izhajajo vzroki in posledice mojih izbir.«
Piše: Iztok Ilich Sveti Ivan, del šeste tržaške četrti, nekaj minut hoda oddaljen od središča mesta, je bil do nastopa fašizma s šolami, kulturnimi in športnimi društvi, čitalnico, gledališčem in letos obnovljenim Narodnim domom najbolj slovenski del Trsta. Danes tam tudi v mešanih zakonih prevladuje italijanščina, vendar je slovensko govorečih in čutečih Svetoivančanov še vedno dovolj, da ohranjajo pri življenju svoj jezik in z njim povezano izročilo, ki ga že poldrugo stoletje ustvarjajo tam rojeni ali priseljeni kulturni delavci. Med njimi urednica Slovenke Marica Nadlišek in njen sin Vladimir Bartol, slikar Milko Bambič, prosvetni delavec in publicist Josip Kravos in njegova otroka Marko in Bogomila Kravos, skladatelja Vasilij Mirk in Karol Pahor, narečna pesnica Marija Mijot in igralka Elvira Kralj. Kako se je živelo v tem sprva agrarnem zaledju Trsta od konca 19. do zadnje tretjine prejšnjega stoletja, sta med drugimi slikovito popisala Vladimir Bartol v Mladosti pri Svetem Ivanu in Marko Kravos v Trstu iz ptičje perspektive. V iztekajočem se letu sta svoj rojstni kraj skoraj sočasno zaznamovali še ugledni pisateljici Evelina Umek in Bogomila Kravos. Prva je napisala literarizirano avtobiografijo, druga s kritičnim odnosom do sedanjosti uokvirjene spomine na otroštvo in mladost. Skupaj sta pomembno obogatili mozaično podobo slovenstva v Trstu v drugi polovici prejšnjega stoletja. Avtorici se na številnih točkah srečata, časovna razlika med njunima razgledoma pa je vendarle opravila svoje. Obe tudi pogosto uporabljata tržaški govor ter posamezne besede in besedne zveze prevajata, vendar v izbiri značilnih lokalnih izrazov ne uporabljata vedno enakih primerov, Bogomila Kravos pa je dodala še slovar in vrsto dokumentarnih fotografij. Evelina Umek je v svojih spisih že večkrat upodobila Pahorjevo Mesto v zalivu in njegove nekdanje znamenite ljudi ter že pozabljene šege in navade, ki so uravnavale njihovo življenje. V delu P'nče se vrača v svoja najzgodnejša leta, kakor so ji ostala v spominu. V knjigi s spremno besedo Ivana Vogriča in ilustracijami Štefana Turka se prepričljivo vživlja v doživetja in razmišljanja petletne Punčke, sama si v narečju pravi p'nče, ki je tja do šestega leta doživela veliko več bridkih in tesnobnih kot vedrih in igrivih trenutkov. Njeno postavljanje na noge in učenje prvih besed sta spremljala nasilje in smrt. Ni si znala pojasniti, kam je odšla sestrica dvojčica, ki sta jo z mamo obiskovali na pokopališču. Spotoma v tramvaju je morala biti pridna, kar je pomenilo, da ni smela spregovoriti niti besedice po slovensko. Bil je mračni čas fašizma, ko so si tudi številni Slovenci, da ne bi izgubili dela, nadeli črne uniforme in v javnosti med seboj govorili v tržaški italijanščini. Po kapitulaciji so prišli Nemci in Punčkinega očeta odpeljali na prisilno delo, strah in tesnobo pa so proti koncu vojne še poglobili zavezniški bombni napadi na pristaniški Trst in okolico. Očetova vrnitev in vkorakanje partizanov v mesto še nista prinesla konca vojne, kot so upali mnogi. P'nče je le slutilo, da razpravljanje odraslih o skrivnostnih poteh politike ne pomeni nič dobrega. In res, slovenske zastave so kmalu izginile, mnogi sosedje pa so spet pozabili govoriti slovensko. Šole, kamor bi začela hoditi jeseni, se je deklica malo bala, saj bo prišla med neznane otroke, veselila pa se je učenja branja, pisanja, računanja. Toliko novega jo je čakalo, da je počasi lahko pozabila na strah, ki ga je v svoji iskreni pripovedi okušala v neštetih oblikah in barvah. Teatrologinja in slovenistka Bogomila Kravos začenja svojo pripoved Moj Trst dve desetletji po tem, ko je Evelina Umek začela hoditi v šolo. Tudi sama večkrat piše o šoli, učiteljicah, sošolkah in sošolcih ter o pouku, tudi urah vezenja in recitacijskih nastopih. Pri čemer ne pozablja na zaostrena razmerja med slovenščino in italijanščino od vrtca in prvega razreda navzgor prek nižje in srednje gimnazije do zahtevne mature na trgovski akademiji. Z leti se je širil tudi njen svet – od igranja na domačem pragu, ki ji je ostalo v spominu, čeprav je imela šele dve leti in je rada jokala in vreščala za vsako malenkost, prek obiskovanja slovenskega vrtca in osnovne šole do zahajanja na prireditve na Stadionu in v Slovenskem gledališču. Posebno zanimiva so poglavja, v katerih avtorica postavlja v ospredje očetove znamenite obiskovalce: trdnega Slovenca in uglednega krojača narodnega delavca Budina, zdravnika Martelanca in na pol domačega slikarja Bambiča. Veliko lepih besed najde za očeta in mamo, za starejša sestro in brata pa, presenetljivo, nobene! Bogomila Kravos se živo spominja tudi psihiatrične bolnišnice, nedostopne za visokim zidom, pa igrišča z gugalnicami na Gmajni, domače Brandežije in drugih svetoivanskih koncev, posebno z njenimi spomini, kot pravi, natrpanega Stadiona. Ko se po več letih službovanja v notranjosti Italije vrne domov, želijo na vse strani prilagodljivi voditelji manjšine izročiti v tuje roke še tisto, kar je ostalo od nekdanjega kulturno-športnega središča tržaških Slovencev. »Glasno oporekam« piše in nadaljuje »in spadam v skupino godrnjačev, ki nemočno opazuje, kako se srebrnina in zlatnina selita od skupnega imetja v roke dobrohotnih posameznikov.« Kritične ocene aktualnega stanja slovenske skupnosti na Tržaškem povzema še v spoznanju: »So ljudje ki ne gradijo; grabijo in konec«. Uvodna in sklepna poglavja, v katerih Bogomila Kravos sega v manj odmaknjeno preteklost družbenega in društvenega življenja po priključitvi cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Republiki Italiji in nove delitve, ki jo je prinesel kominform, oblikujejo svojevrsten okvir intimno mehkim pa tudi ostro izrisanim spominom na otroštvo in odraščanje. Med temami njenih razmišljanj velja omeniti vsaj še zapleten pojem tržaškosti, ob pripadnosti slovenstvu ali italijanstvu še eni identiteti v Trstu. »Smo na neki način drugačni od preostalih Slovencev« ugotavlja »in to v tem smislu, da živimo stalno v stiku z 'drugim', kar hkrati pomeni, da se moraš vseskozi dokazovati, kar pa te konec koncev dela trdnejšega, odločnejšega.« O svoji medkulturnosti pa piše, da je drugačna od tiste na akademski ravni. »Jaz ne prihajam v stik z drugim, jaz sem zraščena v tej mešanici, to je moj svet. Iz njega izhajajo vzroki in posledice mojih izbir.«
Zala Neža Zajc zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico Evo Pavli sta se lotili projekta Sreči, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov Odbleski. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede. Zrak se dimi nad Ljubljano, ježi se mi koža od tvojih dotikov, umikam se reki in poletju za mano, pogledi so večnost, obarvani pijano. Valovi minut zalivajo moj obraz, besede so odraz časa, rumena niansa mežika v temi, k jer zadela me je mantra. Skušnjava je lepota, lepota je prepovedani sadež, kot je misel v tvojih očeh. Ne misli, da ne vidim. Počasi izgubljam barvo, ko slikaš obraz mesečnikov. Obrazi nastalih sivin, izgubili so se med množico krikov. Cigaret me zapeče v megli bežnih luči, ko jesen se izteče in noč dan dohiti.
Zala Neža Zajc zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico Evo Pavli sta se lotili projekta Sreči, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov Odbleski. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede. Zrak se dimi nad Ljubljano, ježi se mi koža od tvojih dotikov, umikam se reki in poletju za mano, pogledi so večnost, obarvani pijano. Valovi minut zalivajo moj obraz, besede so odraz časa, rumena niansa mežika v temi, k jer zadela me je mantra. Skušnjava je lepota, lepota je prepovedani sadež, kot je misel v tvojih očeh. Ne misli, da ne vidim. Počasi izgubljam barvo, ko slikaš obraz mesečnikov. Obrazi nastalih sivin, izgubili so se med množico krikov. Cigaret me zapeče v megli bežnih luči, ko jesen se izteče in noč dan dohiti.
Medalja je težka in zelo lepa. Vesel in ponosen sem, trdo delo je poplačano. S temi besedami je kolesarski šampion Primož Roglič pospremil zlato olimpijsko medaljo, ki se mu je danes zalesketala okoli vratu po zmagi v vožnji na čas v Tokiu. Najbližjega zasledovalca je premagal za več kot minuto, Sloveniji pa privozil prvo zlato kolesarsko medaljo na olimpijskih igrah. Preostali poudarki oddaje: - Minister Poklukar in gostinci na pogovorih o pogojih PCT niso našli skupnega jezika. - Spremembe kazenskega zakonika glede genocida v Bosni in Hercegovini sprožile ostre odzive. - Na Unescovem seznamu svetovne dediščine odslej izbrana Plečnikova dela v Ljubljani.
Medalja je težka in zelo lepa. Vesel in ponosen sem, trdo delo je poplačano. S temi besedami je kolesarski šampion Primož Roglič pospremil zlato olimpijsko medaljo, ki se mu je danes zalesketala okoli vratu po zmagi v vožnji na čas v Tokiu. Najbližjega zasledovalca je premagal za več kot minuto, Sloveniji pa privozil prvo zlato kolesarsko medaljo na olimpijskih igrah. Preostali poudarki oddaje: - Minister Poklukar in gostinci na pogovorih o pogojih PCT niso našli skupnega jezika. - Spremembe kazenskega zakonika glede genocida v Bosni in Hercegovini sprožile ostre odzive. - Na Unescovem seznamu svetovne dediščine odslej izbrana Plečnikova dela v Ljubljani.
V zadnji oddaji Osmi dan v tem letu bomo predstavili nekaj prispevkov minule sezone, ki danes niso nič manj aktualni kot ob premiernem predvajanju. Pogovarjali smo se z izjemnim pianistom Aleksandrom Gadžijevom, ki je z drugim mestom na prestižnem Chopinovem tekmovanju v Varšavi postal svetovna pianistična zvezda. Poizvedovali smo, zakaj je ponarejanje umetniških del eno največjih področij kriminala od antike dalje. Ob praznovanju Dantejevega leta smo se podali po poteh življenja velikega pesnika in enega od očetov italijanskega jezika Danteja Alighierija. Obiskali smo slovenske in hrvaške gradove, ki s projektom Mreža živih gradov dobivajo obnovljeno zunanjost in tudi novo vsebino. Predstavljamo še enega od vrhuncev programa evropske prestolnice kulture 2020 na Reki, razstavo Nepoznani Klimt - ljubezen, smrt, ekstaza.
V zadnji oddaji Osmi dan v tem letu bomo predstavili nekaj prispevkov minule sezone, ki danes niso nič manj aktualni kot ob premiernem predvajanju. Pogovarjali smo se z izjemnim pianistom Aleksandrom Gadžijevom, ki je z drugim mestom na prestižnem Chopinovem tekmovanju v Varšavi postal svetovna pianistična zvezda. Poizvedovali smo, zakaj je ponarejanje umetniških del eno največjih področij kriminala od antike dalje. Ob praznovanju Dantejevega leta smo se podali po poteh življenja velikega pesnika in enega od očetov italijanskega jezika Danteja Alighierija. Obiskali smo slovenske in hrvaške gradove, ki s projektom Mreža živih gradov dobivajo obnovljeno zunanjost in tudi novo vsebino. Predstavljamo še enega od vrhuncev programa evropske prestolnice kulture 2020 na Reki, razstavo Nepoznani Klimt - ljubezen, smrt, ekstaza.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Pisateljski začetki Franja Frančiča segajo v sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je proslavil s knjigo kratkih zgodb Egotrip in romanom Domovina, bleda mati, za katerega je prejel številne nagrade. Od takrat je izdal okrog petdeset knjižnih del, poleg proze tudi pesniške zbirke in pravljice za otroke. Čeprav se dela Franja Frančiča tematsko gledano sučejo okrog vedno istih tem, kot so obujanje spominov na travmatično otroštvo in odraščanje, marginalizirani posamezniki, ki bijejo svoj don kihotovski boj na obrobju družbe, kritika političnega in kulturnega establišmenta ter erotizirani pogled na smrt in odnose med spoloma, lahko ob prebiranju romana Vojno stanje sklenemo, da Frančič v svojem značilnem lirično-verističnem stilu povzema vse omenjene teme in jim dodaja tesnobno občutje, ki je zaznamovalo življenja številnih ljudi v času covida, ko so bila potovanja in druženja močno okrnjena. Vendar pa se naslov romana ne nanaša na kaotično vojno stanje v družbi, temveč na notranje bitke, ki jih pisatelj bojuje s samim sabo že od otroštva naprej. Že na začetku romana skozi dialog s samim sabo opiše strah, s katerim se v različnih oblikah sooča vse življenje: “Kot da ne bi sam opazil, da sem na verigi. Da je vedno krajša in krajša. / Seveda se dogaja vse to prej. Kje se dogaja? V človeku. / Kaj je spomin? / Neka čudežna skrinja, ki hrani vse te podobe. / Mar ni to vse tisto breme, ki bi se ga rad odrešil? / Pozabil! / Obraz mame, ki krvava v solzah leži na kuhinjskih tleh!/ Očetova pest, ki potuje k tvojemu obrazu? / Strah, večni strah, ki se levi v nemir. / Občutje, da je vse pod kontrolo. Program je napisan. To občutje, kot da bi se spustil z nekega drugega planeta. Tujost.” Frančič se v knjigi nenehno vrača k podobam iz preteklosti – ko se na primer usede v avto ali na klopco pred hišo, ko se loteva vsakdanjih opravil ali ko se odpravlja spat, se zraven njega znajdeta pretepena mati in alkoholiziran oče, s katerima se nenehno spušča v spopade. Na več mestih z grenkim priokusom zapiše, da ju ima že desetletja priklenjena z verigo v kleti, od koder jima vsakič znova uspe pobegniti, ter dodaja: “Vsa ta leta ju ubijam, pa vedno znova preživita. Dajem jima strup v hrano, spustim plin iz jeklenke, režem ju in režem, pa prekleto preživita.” Prav zato, ker jima ne more odpustiti, saj je zaradi njunih nenehnih pretepov ostal praktično brez otroštva, ju obuja od mrtvih in obračunava z njima na vedno nove načine. Pri tem se ne sklicuje na vlogo žrtve, saj se ima za borca, ki je preživel s pomočjo številnih obrambnih mehanizmov in zapovedanih pravil, čeprav si priznava, da ga strah pred smrtjo vsakič znova postavi v novo spiralo neskončnega obračunavanja s samim sabo. Tudi ljubezenska razmerja s ga osrečujejo le kratkotrajno, v njih namreč vidi le neuspešne poskuse premagovanja strahu pred smrtjo. Na nekem mestu celo zapiše: “Moški varajo ženske, ker jih je strah smrti. Orgazmi so male smrti.” V četrtem poglavju knjige Vojno stanje Frančič obuja spomine iz obdobja odraščanja in jih skozi verigo neprekinjenih asociacij niza enega za drugim kot v kakšnem na pol dokumentarnem, pol eksperimentalnem filmu, pri tem pa določene besede izpostavlja z velikimi tiskanimi črkami. V poznejših poglavjih postaja glavni junak vse bolj anksiozen, psihotičen in celo dementen, kar doživlja kot nekakšen blagoslov, stavki pa postajajo čedalje krajši in razdeljeni na posamezne ekstatične vzklike: “Ne ostane ti veliko! / Lahko zblazniš! / Lahko storiš enako kot ona! / Lahko zboliš, vso to bolečino obrneš proti sebi! / In lahko pozabiš! / Dokončno! / Do popolnega izbrisa! / Da se ne spominjaš preteklega časa! / Da se ne spominjaš, kaj se je zgodilo deset minut pred točko, kjer si se ustavil! / Da se ne spominjaš ničesar več! / Kdo si in kam greš! / In to je edina odrešitev! / Vi veste in jaz vem! / Časa ni!” V šestem poglavju protagonist doživi filozofski uvid v brezčasnost, tik za tem pa pade v psihotično stanje, v katerem tava po mestu ter išče mamo in deklico z zlatimi lasmi, pri tem pa povsem pozabi, da je že dvajset let poročen in da ga doma čaka otrok, s katerim naj bi ponavljal ulomke. Zadnja poglavja preveva poetičen slog, tako da ima bralec vtis, kot da bere dolgo pesem v prozi, hkrati pa ima občutek, da je nekatere odlomke že prebral v prvem delu knjige, saj se posamezni odstavki ponavljajo, spet drugi pa so vzeti iz nekaterih prejšnjih romanov. Dolge, metaforično obarvane povedi odstopajo prostor kratkim čustveno obarvanim vzklikom, naturalistični opisi borbe s starši in policaji pa se prepletajo s poetičnimi uvidi v minljivost življenja. Franjo Frančič je brez dvoma pisatelj, ki tako umetelno izpelje prehode med različnimi psihičnimi stanji in realnostmi, da dobimo občutek, kot da gledamo barvito ekspresionistično sliko ali znanstvenofantastični film – vsak obujen spomin, vsaka bežna bolečina podkrepi lucidno vizijo, ki jo pretvori v nadvse subtilen jezik: “Bele kosti, ki se bleščijo v noči. Koleno, ki v počasnem posnetku potuje k obrazu. Razpokane ustnice noči. Fotografija mrtve punčke. Koraki. Veš, vse bo pozabljeno. Pekel resničnosti. Prijatelji se ves čas iščejo. Mesto je velika žival.” Na trenutke se zdi, kot da je pred nami večdimenzionalni literarni kolaž, ki razkriva cel spekter pisateljevih občutij, s katerimi se bralec do neke mere zlahka poistoveti, zato lahko na koncu sklenemo, da je branje romana Vojno stanje enako terapevtsko, kot je bilo pisanje. Nekaj besed na to temo lahko preberemo v spremni besedi Denisa Poniža in tudi na začetku romana, v katerem je Frančič izpisal najbolj zabavne citate Sigmunda Freuda. A njegova največja vrednost je v tem, da kljub temu, da “si sposoja” od drugih in da se vsebinsko nenehno ponavlja, pri bralcu ustvarja občutek. kot da prebira nekaj unikatnega, prvinskega in katarzičnega. In za to doživetje, ki ga lahko ubesedi samo nekdo, ki je sam šel čez vseh devet krogov Dantejevega pekla, smo mu res lahko hvaležni.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Pisateljski začetki Franja Frančiča segajo v sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je proslavil s knjigo kratkih zgodb Egotrip in romanom Domovina, bleda mati, za katerega je prejel številne nagrade. Od takrat je izdal okrog petdeset knjižnih del, poleg proze tudi pesniške zbirke in pravljice za otroke. Čeprav se dela Franja Frančiča tematsko gledano sučejo okrog vedno istih tem, kot so obujanje spominov na travmatično otroštvo in odraščanje, marginalizirani posamezniki, ki bijejo svoj don kihotovski boj na obrobju družbe, kritika političnega in kulturnega establišmenta ter erotizirani pogled na smrt in odnose med spoloma, lahko ob prebiranju romana Vojno stanje sklenemo, da Frančič v svojem značilnem lirično-verističnem stilu povzema vse omenjene teme in jim dodaja tesnobno občutje, ki je zaznamovalo življenja številnih ljudi v času covida, ko so bila potovanja in druženja močno okrnjena. Vendar pa se naslov romana ne nanaša na kaotično vojno stanje v družbi, temveč na notranje bitke, ki jih pisatelj bojuje s samim sabo že od otroštva naprej. Že na začetku romana skozi dialog s samim sabo opiše strah, s katerim se v različnih oblikah sooča vse življenje: “Kot da ne bi sam opazil, da sem na verigi. Da je vedno krajša in krajša. / Seveda se dogaja vse to prej. Kje se dogaja? V človeku. / Kaj je spomin? / Neka čudežna skrinja, ki hrani vse te podobe. / Mar ni to vse tisto breme, ki bi se ga rad odrešil? / Pozabil! / Obraz mame, ki krvava v solzah leži na kuhinjskih tleh!/ Očetova pest, ki potuje k tvojemu obrazu? / Strah, večni strah, ki se levi v nemir. / Občutje, da je vse pod kontrolo. Program je napisan. To občutje, kot da bi se spustil z nekega drugega planeta. Tujost.” Frančič se v knjigi nenehno vrača k podobam iz preteklosti – ko se na primer usede v avto ali na klopco pred hišo, ko se loteva vsakdanjih opravil ali ko se odpravlja spat, se zraven njega znajdeta pretepena mati in alkoholiziran oče, s katerima se nenehno spušča v spopade. Na več mestih z grenkim priokusom zapiše, da ju ima že desetletja priklenjena z verigo v kleti, od koder jima vsakič znova uspe pobegniti, ter dodaja: “Vsa ta leta ju ubijam, pa vedno znova preživita. Dajem jima strup v hrano, spustim plin iz jeklenke, režem ju in režem, pa prekleto preživita.” Prav zato, ker jima ne more odpustiti, saj je zaradi njunih nenehnih pretepov ostal praktično brez otroštva, ju obuja od mrtvih in obračunava z njima na vedno nove načine. Pri tem se ne sklicuje na vlogo žrtve, saj se ima za borca, ki je preživel s pomočjo številnih obrambnih mehanizmov in zapovedanih pravil, čeprav si priznava, da ga strah pred smrtjo vsakič znova postavi v novo spiralo neskončnega obračunavanja s samim sabo. Tudi ljubezenska razmerja s ga osrečujejo le kratkotrajno, v njih namreč vidi le neuspešne poskuse premagovanja strahu pred smrtjo. Na nekem mestu celo zapiše: “Moški varajo ženske, ker jih je strah smrti. Orgazmi so male smrti.” V četrtem poglavju knjige Vojno stanje Frančič obuja spomine iz obdobja odraščanja in jih skozi verigo neprekinjenih asociacij niza enega za drugim kot v kakšnem na pol dokumentarnem, pol eksperimentalnem filmu, pri tem pa določene besede izpostavlja z velikimi tiskanimi črkami. V poznejših poglavjih postaja glavni junak vse bolj anksiozen, psihotičen in celo dementen, kar doživlja kot nekakšen blagoslov, stavki pa postajajo čedalje krajši in razdeljeni na posamezne ekstatične vzklike: “Ne ostane ti veliko! / Lahko zblazniš! / Lahko storiš enako kot ona! / Lahko zboliš, vso to bolečino obrneš proti sebi! / In lahko pozabiš! / Dokončno! / Do popolnega izbrisa! / Da se ne spominjaš preteklega časa! / Da se ne spominjaš, kaj se je zgodilo deset minut pred točko, kjer si se ustavil! / Da se ne spominjaš ničesar več! / Kdo si in kam greš! / In to je edina odrešitev! / Vi veste in jaz vem! / Časa ni!” V šestem poglavju protagonist doživi filozofski uvid v brezčasnost, tik za tem pa pade v psihotično stanje, v katerem tava po mestu ter išče mamo in deklico z zlatimi lasmi, pri tem pa povsem pozabi, da je že dvajset let poročen in da ga doma čaka otrok, s katerim naj bi ponavljal ulomke. Zadnja poglavja preveva poetičen slog, tako da ima bralec vtis, kot da bere dolgo pesem v prozi, hkrati pa ima občutek, da je nekatere odlomke že prebral v prvem delu knjige, saj se posamezni odstavki ponavljajo, spet drugi pa so vzeti iz nekaterih prejšnjih romanov. Dolge, metaforično obarvane povedi odstopajo prostor kratkim čustveno obarvanim vzklikom, naturalistični opisi borbe s starši in policaji pa se prepletajo s poetičnimi uvidi v minljivost življenja. Franjo Frančič je brez dvoma pisatelj, ki tako umetelno izpelje prehode med različnimi psihičnimi stanji in realnostmi, da dobimo občutek, kot da gledamo barvito ekspresionistično sliko ali znanstvenofantastični film – vsak obujen spomin, vsaka bežna bolečina podkrepi lucidno vizijo, ki jo pretvori v nadvse subtilen jezik: “Bele kosti, ki se bleščijo v noči. Koleno, ki v počasnem posnetku potuje k obrazu. Razpokane ustnice noči. Fotografija mrtve punčke. Koraki. Veš, vse bo pozabljeno. Pekel resničnosti. Prijatelji se ves čas iščejo. Mesto je velika žival.” Na trenutke se zdi, kot da je pred nami večdimenzionalni literarni kolaž, ki razkriva cel spekter pisateljevih občutij, s katerimi se bralec do neke mere zlahka poistoveti, zato lahko na koncu sklenemo, da je branje romana Vojno stanje enako terapevtsko, kot je bilo pisanje. Nekaj besed na to temo lahko preberemo v spremni besedi Denisa Poniža in tudi na začetku romana, v katerem je Frančič izpisal najbolj zabavne citate Sigmunda Freuda. A njegova največja vrednost je v tem, da kljub temu, da “si sposoja” od drugih in da se vsebinsko nenehno ponavlja, pri bralcu ustvarja občutek. kot da prebira nekaj unikatnega, prvinskega in katarzičnega. In za to doživetje, ki ga lahko ubesedi samo nekdo, ki je sam šel čez vseh devet krogov Dantejevega pekla, smo mu res lahko hvaležni.
Ne da bi potrkal ali pozvonil, je nekdo vdrl v moj dom. Z blatnimi čevlji je potacal tla in hodil iz sobe v sobo, ne da bi se menil za moje namige – tudi ko so ti prerasli v neprikrito prošnjo, naj odide. Iz minute v minuto mi je bilo težje, počutila sem se, da se vloge brez moje privolitve nasilno obračajo, tujec je postal domačin in sama tujka v lastni hiši. Če odidem od tod, kam bom šla? Če ne bo odšel, kako bom preživela razdejanje? Občutila sem neopisljivo tesnobo nepripadnosti. Z razblinjanjem navezave na moj osebni prostor sem izginjala tudi sama. Ko sem se zbudila in je minilo veliko let, sem tudi v resničnem svetu, tako kot v tistih sanjah, zaznala veliko primerov skrunitev. Ljudje smo lačni intime, ampak ker do svoje nimamo dostopa, vdiramo v intimo drugih. Paradoks današnjega časa se zdi prav velika lakota po intimi na eni strani in neznosen strah pred njo na drugi. Potrebo po intimi tešimo z vstopanjem v družabna omrežja, skozi resničnostne šove, z veseljem do govoric in s sodelovanjem v anonimnih javnih linčih. A lakota s tem ni potešena, zato nasilje stopnjujemo, namesto da bi uvideli, da do potešitve ne more priti, ker cilj naših prizadevanj ni intima, pač pa poza; je forma, ne pa vsebina. Obenem pa prava intima, tista, ki pronica skozi simbolno bogat jezik umetnosti, v nas vzbuja nerazložljiv odpor, včasih celo bes in gnus. Hočemo intimo, ki si jo lahko prilastimo, ne pa take, ki si s svojo dvoumnostjo hoče prilastiti nas. Intima je intimna, dokler ostaja skrita; takrat je prostor iskanja in čustvovanja; razsežnost spomina in molitve; začetek ustvarjanja. Je mesto, kjer poklekamo pred nezasegljivostjo bivanja, in dom, kamor se vrnemo s priznanjem, da so nam spodleteli tudi najbolj plemeniti cilji. Pot do take intime ni ostrenje pozornosti do naključnih zunanjih manifestacij skritega, pač pa, nasprotno, usmerjanje pogleda navznoter. Intima zacveti, ko se razpredemo iz cinizma in zaznamo nepotvorjeno nujnost zgolj naše izkušnje v vsej njeni boleče lepi neponovljivosti. Tako doživeta intima vzpostavlja prave razdalje: človeka do sebe in sebe do drugih. Gradi simbolni red – ne zaradi maksime o pozitivnem mišljenju ali zaradi religioznih formul, ki nas ne nagovarjajo več, pač pa zaradi moje in tvoje osebne izkušnje, da samo iz tako občutene intime raste tista duhovnost, ki nas resnično obvaruje tega, da bi drugim prizadeli to, česar ne želimo, da bi oni storili nam.
Ne da bi potrkal ali pozvonil, je nekdo vdrl v moj dom. Z blatnimi čevlji je potacal tla in hodil iz sobe v sobo, ne da bi se menil za moje namige – tudi ko so ti prerasli v neprikrito prošnjo, naj odide. Iz minute v minuto mi je bilo težje, počutila sem se, da se vloge brez moje privolitve nasilno obračajo, tujec je postal domačin in sama tujka v lastni hiši. Če odidem od tod, kam bom šla? Če ne bo odšel, kako bom preživela razdejanje? Občutila sem neopisljivo tesnobo nepripadnosti. Z razblinjanjem navezave na moj osebni prostor sem izginjala tudi sama. Ko sem se zbudila in je minilo veliko let, sem tudi v resničnem svetu, tako kot v tistih sanjah, zaznala veliko primerov skrunitev. Ljudje smo lačni intime, ampak ker do svoje nimamo dostopa, vdiramo v intimo drugih. Paradoks današnjega časa se zdi prav velika lakota po intimi na eni strani in neznosen strah pred njo na drugi. Potrebo po intimi tešimo z vstopanjem v družabna omrežja, skozi resničnostne šove, z veseljem do govoric in s sodelovanjem v anonimnih javnih linčih. A lakota s tem ni potešena, zato nasilje stopnjujemo, namesto da bi uvideli, da do potešitve ne more priti, ker cilj naših prizadevanj ni intima, pač pa poza; je forma, ne pa vsebina. Obenem pa prava intima, tista, ki pronica skozi simbolno bogat jezik umetnosti, v nas vzbuja nerazložljiv odpor, včasih celo bes in gnus. Hočemo intimo, ki si jo lahko prilastimo, ne pa take, ki si s svojo dvoumnostjo hoče prilastiti nas. Intima je intimna, dokler ostaja skrita; takrat je prostor iskanja in čustvovanja; razsežnost spomina in molitve; začetek ustvarjanja. Je mesto, kjer poklekamo pred nezasegljivostjo bivanja, in dom, kamor se vrnemo s priznanjem, da so nam spodleteli tudi najbolj plemeniti cilji. Pot do take intime ni ostrenje pozornosti do naključnih zunanjih manifestacij skritega, pač pa, nasprotno, usmerjanje pogleda navznoter. Intima zacveti, ko se razpredemo iz cinizma in zaznamo nepotvorjeno nujnost zgolj naše izkušnje v vsej njeni boleče lepi neponovljivosti. Tako doživeta intima vzpostavlja prave razdalje: človeka do sebe in sebe do drugih. Gradi simbolni red – ne zaradi maksime o pozitivnem mišljenju ali zaradi religioznih formul, ki nas ne nagovarjajo več, pač pa zaradi moje in tvoje osebne izkušnje, da samo iz tako občutene intime raste tista duhovnost, ki nas resnično obvaruje tega, da bi drugim prizadeli to, česar ne želimo, da bi oni storili nam.
Nekaj minut čez polnoč na nočni obisk prihaja Rawley Grau, asistent za književnost na koprski humanistiki, slavist in prevajalec, ki se je pred šestnajstimi leti v Slovenijo preselil iz ZDA. Od tedaj je v angleški jezik prevedel številne slovenske avtorje, med njimi Aleša Debeljaka, Igorja Zabela, nazadnje Mojco Kumerdej in njen roman Kronosova žetev. V nočnem programu ga bo gostila Breda Biščak.
Nekaj minut čez polnoč na nočni obisk prihaja Rawley Grau, asistent za književnost na koprski humanistiki, slavist in prevajalec, ki se je pred šestnajstimi leti v Slovenijo preselil iz ZDA. Od tedaj je v angleški jezik prevedel številne slovenske avtorje, med njimi Aleša Debeljaka, Igorja Zabela, nazadnje Mojco Kumerdej in njen roman Kronosova žetev. V nočnem programu ga bo gostila Breda Biščak.
V oddaji govorimo o Zakonu o vajeništvu, ki ga je Državni zbor z večino glasov poslal v drugo obravnavo. Nekaj minut posvečamo tudi svetovemu dnevu maternega jezika, ki ga je Unesco razglasil leta 1999 v spomin na ubite študente.
V oddaji govorimo o Zakonu o vajeništvu, ki ga je Državni zbor z večino glasov poslal v drugo obravnavo. Nekaj minut posvečamo tudi svetovemu dnevu maternega jezika, ki ga je Unesco razglasil leta 1999 v spomin na ubite študente.
Tine Grgurevič (1983, Ljubljana) je sodobni skladatelj, pianist in glasbeni producent, ki je svojo samostojno glasbeno pot začel leta 2013 pod umetniškim imenom Bowrain. Od leta 2005 do 2016 je živel in deloval v tujini – študiral je na konzervatoriju za jazz v Rotterdamu, v Amsterdamu in nazadnje na Temple University v Filadelfiji v ZDA. Leta 2014 je izdal svoj prvi solo album Far Out kateremu je leta 2017 sledil album Distracted. Projekt 2020 Seconds( A)Live, ki je bil kot enkratni glasbeni performans posnet januarja 2020 v Kinu Šiška, predstavlja njegovo najbolj kompleksno glasbeno kompozicijo, ki jo je izvedlo 14 glasbenikov. Koncert je bil koncipiran kot potovanje skozi različne glasbene zvrsti (sodobna klasika, jazz, afrobeat, filmska glasba, minimalism) močno pa ga je zaznamovalo tudi Bowrainovo sodelovanje v Johannesburgu z južnoafriškim kolektivom The Brother Moves On. »Za produkcijo koncerta in albuma 2020 Seconds (A)Live smo izhajali izključno iz materialov, ki smo jih posneli v živo. To je bil svojevrsten izziv, ki ne bi doživel epiloga, če ne bi bilo predanosti in solidarnosti vseh vpletenih, sploh ne v kontekstu krize, ki je kmalu po koncertu izjemno prizadela umetniški sektor. Preživetvene tehnike, ki so se pojavile v tem času, so utrdile idejo skupnosti in solidarnosti – na žalost je postalo med drugim očitno, da se kulturo dojema kot politično orodje in ne kot orodje in jezik naše skupnosti.» Za uvodni del koncerta je glasbenik Drago Ivanuša predstavil performans z naslovom »10 Minutes of Happiness« “Sreča nikoli ni bila pomembna. Težava je v tem, da ne vemo, kaj zares hočemo. Osrečuje nas, da ne dobimo tistega, kar hočemo, temveč da o tem sanjamo. Sreča je za oportuniste. Mislim, da je življenje z globokim zadovoljstvom dosegljivo le skozi večni boj, še posebej skozi boj s samim seboj. Če hočeš ostati srečen, ostani neumen. Resnični mojstri niso nikoli srečni, sreča je kategorija sužnjev.” (Slavoj Žižek)
Tine Grgurevič (1983, Ljubljana) je sodobni skladatelj, pianist in glasbeni producent, ki je svojo samostojno glasbeno pot začel leta 2013 pod umetniškim imenom Bowrain. Od leta 2005 do 2016 je živel in deloval v tujini – študiral je na konzervatoriju za jazz v Rotterdamu, v Amsterdamu in nazadnje na Temple University v Filadelfiji v ZDA. Leta 2014 je izdal svoj prvi solo album Far Out kateremu je leta 2017 sledil album Distracted. Projekt 2020 Seconds( A)Live, ki je bil kot enkratni glasbeni performans posnet januarja 2020 v Kinu Šiška, predstavlja njegovo najbolj kompleksno glasbeno kompozicijo, ki jo je izvedlo 14 glasbenikov. Koncert je bil koncipiran kot potovanje skozi različne glasbene zvrsti (sodobna klasika, jazz, afrobeat, filmska glasba, minimalism) močno pa ga je zaznamovalo tudi Bowrainovo sodelovanje v Johannesburgu z južnoafriškim kolektivom The Brother Moves On. »Za produkcijo koncerta in albuma 2020 Seconds (A)Live smo izhajali izključno iz materialov, ki smo jih posneli v živo. To je bil svojevrsten izziv, ki ne bi doživel epiloga, če ne bi bilo predanosti in solidarnosti vseh vpletenih, sploh ne v kontekstu krize, ki je kmalu po koncertu izjemno prizadela umetniški sektor. Preživetvene tehnike, ki so se pojavile v tem času, so utrdile idejo skupnosti in solidarnosti – na žalost je postalo med drugim očitno, da se kulturo dojema kot politično orodje in ne kot orodje in jezik naše skupnosti.» Za uvodni del koncerta je glasbenik Drago Ivanuša predstavil performans z naslovom »10 Minutes of Happiness« “Sreča nikoli ni bila pomembna. Težava je v tem, da ne vemo, kaj zares hočemo. Osrečuje nas, da ne dobimo tistega, kar hočemo, temveč da o tem sanjamo. Sreča je za oportuniste. Mislim, da je življenje z globokim zadovoljstvom dosegljivo le skozi večni boj, še posebej skozi boj s samim seboj. Če hočeš ostati srečen, ostani neumen. Resnični mojstri niso nikoli srečni, sreča je kategorija sužnjev.” (Slavoj Žižek)
Poletne sobote so čas za jagodni izbor najboljših delov oddaj minule sezone. Biti mama je najlepši in najbolj odgovoren poklic na svetu! Da je mama ena sama, vedo sinovi Helene Blagne, Zvezdane Mlakar in Nuše Derenda, ki so pripovedovali, kakšne mame so naše zvezdnice. O tem, ali je punčka Barbie primerno darilo za naše malčke, smo se pogovarjali z razvojno psihologinjo Ljubico Marjanovič Umek, Natašo Tič Ralijan in dr. Maticem Fabjanom, kako naše otroke zaznamujemo z izborom imena, pa sta razložila numerologinja Romana Pogorelčnik in dr. Silvo Torkar z Inštituta za slovenski jezik dr. Frana Ramovša.
Poletne sobote so čas za jagodni izbor najboljših delov oddaj minule sezone. Biti mama je najlepši in najbolj odgovoren poklic na svetu! Da je mama ena sama, vedo sinovi Helene Blagne, Zvezdane Mlakar in Nuše Derenda, ki so pripovedovali, kakšne mame so naše zvezdnice. O tem, ali je punčka Barbie primerno darilo za naše malčke, smo se pogovarjali z razvojno psihologinjo Ljubico Marjanovič Umek, Natašo Tič Ralijan in dr. Maticem Fabjanom, kako naše otroke zaznamujemo z izborom imena, pa sta razložila numerologinja Romana Pogorelčnik in dr. Silvo Torkar z Inštituta za slovenski jezik dr. Frana Ramovša.
V tokratni oddaji Dobro jutro bomo s specialistom oftalmologom svetovali o vplivu sonca na naše oči, v rubriki Sam svoj mojster pa bomo izdelovali naravne pomladne parfume in dišeče tinkture. Psihološke minute bomo preživeli s psihoterapevtom Samom Babudrom, govorili bomo o izražanju čustev v odnosu. V nasvetih za starše danes o enostavnem, zabavnem in naravnem načinu komunikacije z otrokom, in to še preden spregovori. Z nami bo učiteljica znakovnega jezika za dojenčke. Napovedali bomo filme, ki prihajajo v kinematografe in pogledali, kaj zanimivega si bomo lahko ogledali na naši televiziji. V četrti uri pa že poznana nagradna igra Zbudi se, Slovenija, kjer imamo za vas pripravljenih kar nekaj igric in izzivov, ki vam lahko prinesejo lepe denarne nagrade.
V tokratni oddaji Dobro jutro bomo s specialistom oftalmologom svetovali o vplivu sonca na naše oči, v rubriki Sam svoj mojster pa bomo izdelovali naravne pomladne parfume in dišeče tinkture. Psihološke minute bomo preživeli s psihoterapevtom Samom Babudrom, govorili bomo o izražanju čustev v odnosu. V nasvetih za starše danes o enostavnem, zabavnem in naravnem načinu komunikacije z otrokom, in to še preden spregovori. Z nami bo učiteljica znakovnega jezika za dojenčke. Napovedali bomo filme, ki prihajajo v kinematografe in pogledali, kaj zanimivega si bomo lahko ogledali na naši televiziji. V četrti uri pa že poznana nagradna igra Zbudi se, Slovenija, kjer imamo za vas pripravljenih kar nekaj igric in izzivov, ki vam lahko prinesejo lepe denarne nagrade.
V tokratni oddaji Dobro jutro bomo s specialistom oftalmologom svetovali o vplivu sonca na naše oči, v rubriki Sam svoj mojster pa bomo izdelovali naravne pomladne parfume in dišeče tinkture. Psihološke minute bomo preživeli s psihoterapevtom Samom Babudrom, govorili bomo o izražanju čustev v odnosu. V nasvetih za starše danes o enostavnem, zabavnem in naravnem načinu komunikacije z otrokom, in to še preden spregovori. Z nami bo učiteljica znakovnega jezika za dojenčke. Napovedali bomo filme, ki prihajajo v kinematografe in pogledali, kaj zanimivega si bomo lahko ogledali na naši televiziji. V četrti uri pa že poznana nagradna igra Zbudi se, Slovenija, kjer imamo za vas pripravljenih kar nekaj igric in izzivov, ki vam lahko prinesejo lepe denarne nagrade.
V tokratni oddaji Dobro jutro bomo s specialistom oftalmologom svetovali o vplivu sonca na naše oči, v rubriki Sam svoj mojster pa bomo izdelovali naravne pomladne parfume in dišeče tinkture. Psihološke minute bomo preživeli s psihoterapevtom Samom Babudrom, govorili bomo o izražanju čustev v odnosu. V nasvetih za starše danes o enostavnem, zabavnem in naravnem načinu komunikacije z otrokom, in to še preden spregovori. Z nami bo učiteljica znakovnega jezika za dojenčke. Napovedali bomo filme, ki prihajajo v kinematografe in pogledali, kaj zanimivega si bomo lahko ogledali na naši televiziji. V četrti uri pa že poznana nagradna igra Zbudi se, Slovenija, kjer imamo za vas pripravljenih kar nekaj igric in izzivov, ki vam lahko prinesejo lepe denarne nagrade.
V tokratni oddaji Dobro jutro bomo s specialistom oftalmologom svetovali o vplivu sonca na naše oči, v rubriki Sam svoj mojster pa bomo izdelovali naravne pomladne parfume in dišeče tinkture. Psihološke minute bomo preživeli s psihoterapevtom Samom Babudrom, govorili bomo o izražanju čustev v odnosu. V nasvetih za starše danes o enostavnem, zabavnem in naravnem načinu komunikacije z otrokom, in to še preden spregovori. Z nami bo učiteljica znakovnega jezika za dojenčke. Napovedali bomo filme, ki prihajajo v kinematografe in pogledali, kaj zanimivega si bomo lahko ogledali na naši televiziji. V četrti uri pa že poznana nagradna igra Zbudi se, Slovenija, kjer imamo za vas pripravljenih kar nekaj igric in izzivov, ki vam lahko prinesejo lepe denarne nagrade.
V tokratni oddaji Dobro jutro bomo s specialistom oftalmologom svetovali o vplivu sonca na naše oči, v rubriki Sam svoj mojster pa bomo izdelovali naravne pomladne parfume in dišeče tinkture. Psihološke minute bomo preživeli s psihoterapevtom Samom Babudrom, govorili bomo o izražanju čustev v odnosu. V nasvetih za starše danes o enostavnem, zabavnem in naravnem načinu komunikacije z otrokom, in to še preden spregovori. Z nami bo učiteljica znakovnega jezika za dojenčke. Napovedali bomo filme, ki prihajajo v kinematografe in pogledali, kaj zanimivega si bomo lahko ogledali na naši televiziji. V četrti uri pa že poznana nagradna igra Zbudi se, Slovenija, kjer imamo za vas pripravljenih kar nekaj igric in izzivov, ki vam lahko prinesejo lepe denarne nagrade.
V tokratni oddaji Dobro jutro bomo s specialistom oftalmologom svetovali o vplivu sonca na naše oči, v rubriki Sam svoj mojster pa bomo izdelovali naravne pomladne parfume in dišeče tinkture. Psihološke minute bomo preživeli s psihoterapevtom Samom Babudrom, govorili bomo o izražanju čustev v odnosu. V nasvetih za starše danes o enostavnem, zabavnem in naravnem načinu komunikacije z otrokom, in to še preden spregovori. Z nami bo učiteljica znakovnega jezika za dojenčke. Napovedali bomo filme, ki prihajajo v kinematografe in pogledali, kaj zanimivega si bomo lahko ogledali na naši televiziji. V četrti uri pa že poznana nagradna igra Zbudi se, Slovenija, kjer imamo za vas pripravljenih kar nekaj igric in izzivov, ki vam lahko prinesejo lepe denarne nagrade.
V tokratni oddaji Dobro jutro bomo s specialistom oftalmologom svetovali o vplivu sonca na naše oči, v rubriki Sam svoj mojster pa bomo izdelovali naravne pomladne parfume in dišeče tinkture. Psihološke minute bomo preživeli s psihoterapevtom Samom Babudrom, govorili bomo o izražanju čustev v odnosu. V nasvetih za starše danes o enostavnem, zabavnem in naravnem načinu komunikacije z otrokom, in to še preden spregovori. Z nami bo učiteljica znakovnega jezika za dojenčke. Napovedali bomo filme, ki prihajajo v kinematografe in pogledali, kaj zanimivega si bomo lahko ogledali na naši televiziji. V četrti uri pa že poznana nagradna igra Zbudi se, Slovenija, kjer imamo za vas pripravljenih kar nekaj igric in izzivov, ki vam lahko prinesejo lepe denarne nagrade.
Ne da bi potrkal ali pozvonil, je nekdo vdrl v moj dom. Z blatnimi čevlji je potacal tla in hodil iz sobe v sobo, ne da bi se menil za moje namige – tudi ko so ti prerasli v neprikrito prošnjo, naj odide. Iz minute v minuto mi je bilo težje, počutila sem se, da se vloge brez moje privolitve nasilno obračajo, tujec je postal domačin in jaz sama pa tujka v lastni hiši. Če odidem od tod, kam bom šla? Če ne bo odšel, kako bom preživela razdejanje? Občutila sem neopisljivo tesnobo nepripadnosti. Z razblinjanjem navezave na svoj osebni prostor sem izginjala tudi sama. Ko sem se zbudila in je minilo mnogo let, sem tudi v resničnem svetu, tako kot v tistih sanjah, zaznala mnoge primere skrunitev. Ljudje smo lačni intime, ampak ker do svoje nimamo dostopa, vdiramo v intimo drugih. Paradoks današnjega časa se zdi prav velika lakota po intimi na eni strani in neznosen strah pred njo na drugi. Potrebo po intimni tešimo z vstopanjem v družbena omrežja, z resničnostnimi šovi, z veseljem do govoric in s sodelovanjem v anonimnih javnih linčih. A lakota s tem ni potešena, zato nasilje stopnjujemo, namesto da bi uvideli, da potešitve ne more biti, ker cilj naših prizadevanj ni intima, pač pa poza; je forma, ne pa vsebina. Obenem pa prava intima, tista, ki pronica skozi simbolno bogat jezik umetnosti, v nas vzbuja nerazložljiv odpor, včasih celo bes in gnus. Hočemo intimo, ki si jo lahko prilastimo, ne pa take, ki si s svojo dvoumnostjo hoče prilastiti nas. Intima je intimna, dokler ostaja skrita; takrat je prostor iskanja in čustvovanja; razsežnost spomina in molitve; začetek ustvarjanja. Je mesto, kjer pokleknemo pred nezasegljivostjo bivanja, in dom, kamor se vrnemo s priznanjem, da so nam spodleteli tudi najbolj plemeniti načrti. Pot do take intime ni ostrenje pozornosti do naključnih zunanjih prikazov skritega, pač pa nasprotno, usmerjanje pogleda navznoter. Intima zacveti, ko se razpredemo iz cinizma in zaznamo nepotvorjeno nujnost samo svoje izkušnje v vsej njeni boleče lepi neponovljivosti. Tako doživeta intima vzpostavlja prave razdalje: človeka do sebe in sebe do drugih. Gradi simbolni red – ne zaradi gesla o pozitivnem mišljenju ali zaradi religioznih formul, ki nas ne nagovarjajo več, pač pa zaradi moje in tvoje osebne izkušnje, da samo iz tako občutene intime raste tista duhovnost, ki nas resnično obvaruje tega, da bi drugim prizadeli to, česar ne želimo, da bi oni storili nam.
Ne da bi potrkal ali pozvonil, je nekdo vdrl v moj dom. Z blatnimi čevlji je potacal tla in hodil iz sobe v sobo, ne da bi se menil za moje namige – tudi ko so ti prerasli v neprikrito prošnjo, naj odide. Iz minute v minuto mi je bilo težje, počutila sem se, da se vloge brez moje privolitve nasilno obračajo, tujec je postal domačin in jaz sama pa tujka v lastni hiši. Če odidem od tod, kam bom šla? Če ne bo odšel, kako bom preživela razdejanje? Občutila sem neopisljivo tesnobo nepripadnosti. Z razblinjanjem navezave na svoj osebni prostor sem izginjala tudi sama. Ko sem se zbudila in je minilo mnogo let, sem tudi v resničnem svetu, tako kot v tistih sanjah, zaznala mnoge primere skrunitev. Ljudje smo lačni intime, ampak ker do svoje nimamo dostopa, vdiramo v intimo drugih. Paradoks današnjega časa se zdi prav velika lakota po intimi na eni strani in neznosen strah pred njo na drugi. Potrebo po intimni tešimo z vstopanjem v družbena omrežja, z resničnostnimi šovi, z veseljem do govoric in s sodelovanjem v anonimnih javnih linčih. A lakota s tem ni potešena, zato nasilje stopnjujemo, namesto da bi uvideli, da potešitve ne more biti, ker cilj naših prizadevanj ni intima, pač pa poza; je forma, ne pa vsebina. Obenem pa prava intima, tista, ki pronica skozi simbolno bogat jezik umetnosti, v nas vzbuja nerazložljiv odpor, včasih celo bes in gnus. Hočemo intimo, ki si jo lahko prilastimo, ne pa take, ki si s svojo dvoumnostjo hoče prilastiti nas. Intima je intimna, dokler ostaja skrita; takrat je prostor iskanja in čustvovanja; razsežnost spomina in molitve; začetek ustvarjanja. Je mesto, kjer pokleknemo pred nezasegljivostjo bivanja, in dom, kamor se vrnemo s priznanjem, da so nam spodleteli tudi najbolj plemeniti načrti. Pot do take intime ni ostrenje pozornosti do naključnih zunanjih prikazov skritega, pač pa nasprotno, usmerjanje pogleda navznoter. Intima zacveti, ko se razpredemo iz cinizma in zaznamo nepotvorjeno nujnost samo svoje izkušnje v vsej njeni boleče lepi neponovljivosti. Tako doživeta intima vzpostavlja prave razdalje: človeka do sebe in sebe do drugih. Gradi simbolni red – ne zaradi gesla o pozitivnem mišljenju ali zaradi religioznih formul, ki nas ne nagovarjajo več, pač pa zaradi moje in tvoje osebne izkušnje, da samo iz tako občutene intime raste tista duhovnost, ki nas resnično obvaruje tega, da bi drugim prizadeli to, česar ne želimo, da bi oni storili nam.
Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka na Nasinem plovilu – Apollo 7. Na krovu so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham. Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja vesolja je delil tudi z nami. *Pogovor je v angleškem jeziku
Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka na Nasinem plovilu – Apollo 7. Na krovu so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham. Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja vesolja je delil tudi z nami. *Pogovor je v angleškem jeziku
Tržaški Slovenec Edi Kraus je za svoj prispevek h gospodarskem sodelovanju med Italijo in Slovenijo dobil italijansko državno priznanje - vitez za zasluge. Porabski Slovenec Francek Mukič, novinar in literat, pa je bil za svoje negovanje slovenskega jezika in kulture odlikovan z najvišjim madžarskim narodnostnim kulturnim priznanjem. Oba gostimo v tokratni oddaji. O spremembah identitete pri rojakih na avstrijskem Koroškem se pogovarjamo z raziskovalcem iz Celovca Milanom Obidom. Rojakinja iz Zagreba Mila Stoviček v prvencu z naslovom »Tri točkice« opisuje hrvaško - slovensko zgodovino svoje družine. Kakšna je bila, nas zanima v tokratnih Sotočjih. Kar nekaj minut pa posvetimo tudi letošnjim dosežkom slovenskih zamejskih športnikov. Prisluhnite Slovencem iz sosednjih držav!
Tržaški Slovenec Edi Kraus je za svoj prispevek h gospodarskem sodelovanju med Italijo in Slovenijo dobil italijansko državno priznanje - vitez za zasluge. Porabski Slovenec Francek Mukič, novinar in literat, pa je bil za svoje negovanje slovenskega jezika in kulture odlikovan z najvišjim madžarskim narodnostnim kulturnim priznanjem. Oba gostimo v tokratni oddaji. O spremembah identitete pri rojakih na avstrijskem Koroškem se pogovarjamo z raziskovalcem iz Celovca Milanom Obidom. Rojakinja iz Zagreba Mila Stoviček v prvencu z naslovom »Tri točkice« opisuje hrvaško - slovensko zgodovino svoje družine. Kakšna je bila, nas zanima v tokratnih Sotočjih. Kar nekaj minut pa posvetimo tudi letošnjim dosežkom slovenskih zamejskih športnikov. Prisluhnite Slovencem iz sosednjih držav!
Z Natašo Vrhovec bomo potovali na Kitajsko in izvedeli, kako težka je tam komunikacija z ljudmi, če ne znaš jezika. Najtežje je pri prevozih in pri naročanju hrane. Zgodilo se ji je tudi, da sta s sopotnico sedeli 15 minut za mizo, pa so le hodili mimo njiju. Ko sta sami šli do natakarjev, da bi naročili, pa so se le obrnili stran. Vseeno pa nekaj slabih izkušenj ni bilo razlog, da ne bi uživali v raziskovanju te raznolike in čudovite dežele. Slišali bomo tudi zgodbo iz Pakistana. Tam so ponovno uvedli smrtno kazen, zakaj in koliko ljudi je bilo že usmrčenih, izveste od Vasje Badaliča.
Z Natašo Vrhovec bomo potovali na Kitajsko in izvedeli, kako težka je tam komunikacija z ljudmi, če ne znaš jezika. Najtežje je pri prevozih in pri naročanju hrane. Zgodilo se ji je tudi, da sta s sopotnico sedeli 15 minut za mizo, pa so le hodili mimo njiju. Ko sta sami šli do natakarjev, da bi naročili, pa so se le obrnili stran. Vseeno pa nekaj slabih izkušenj ni bilo razlog, da ne bi uživali v raziskovanju te raznolike in čudovite dežele. Slišali bomo tudi zgodbo iz Pakistana. Tam so ponovno uvedli smrtno kazen, zakaj in koliko ljudi je bilo že usmrčenih, izveste od Vasje Badaliča.
Mateja Perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.« O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec 21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev, Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi. Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo! Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas: »Sedem je! Miha! Vstani!« Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup? Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava. »Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.« Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte. »Kdaj greš na faks?« A tako bo zdaj to! Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci? »Kdaj greš na faks? »Danes nimamo nič,« zamomlja. Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami. »O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.« »Mhm.« »Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.« Miha otožno vzdihne. Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje? O čem govori knjiga Nad obzorji Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi. Odlomek iz knjige Nad obzorji Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge. Prišla sva do mojega križišča »Tis pa za wice,« je ponovila. Gledal sem v tla. »Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa. V srcu se mi je prebudilo drobno upanje. »Lepu si napisau.« Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled. »Si res ti to sestavil?« »Sem.« »Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?« Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil. Pokimal sem. »Men s ti tut fajn.« Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca. Kdo je Mateja Perpar? Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca
Mateja Perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.« O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec 21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev, Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi. Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo! Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas: »Sedem je! Miha! Vstani!« Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup? Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava. »Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.« Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte. »Kdaj greš na faks?« A tako bo zdaj to! Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci? »Kdaj greš na faks? »Danes nimamo nič,« zamomlja. Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami. »O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.« »Mhm.« »Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.« Miha otožno vzdihne. Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje? O čem govori knjiga Nad obzorji Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi. Odlomek iz knjige Nad obzorji Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge. Prišla sva do mojega križišča »Tis pa za wice,« je ponovila. Gledal sem v tla. »Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa. V srcu se mi je prebudilo drobno upanje. »Lepu si napisau.« Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled. »Si res ti to sestavil?« »Sem.« »Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?« Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil. Pokimal sem. »Men s ti tut fajn.« Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca. Kdo je Mateja Perpar? Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca
V tokratni oddaji bomo najprej napovedali gledališki praznik – Borštnikovo srečanje, ki se bo čez nekaj dni začelo v Mariboru; letos že petdesetič. Spomnili bomo na izjemen uspeh mladega glasbenika Jana Gričarja, saksofonista, ki je pred dnevi na tekmovanju Euroradia New Talent v Bratislavi zasedel drugo mesto. Spregovorili bomo o portoroški Formi vivi; obalne galerije so to jesen namreč znova obudile delovišče kiparskega simpozija. Poročali bomo o simpoziju 220 let po Linhartu: razcvet ali zaton slovenskega jezika?, ki je pred dnevi potekal v Cankarjevem domu v Ljubljani. Slišali boste, kaj se je pred dnevi dogajalo na zelo dolgi seji parlamentarnega odbora za kulturo. Nekaj minut bomo namenili še mednarodnemu festivalu MFRU-KIBLIX, ki so ga pod geslom Lift me up! te dni priredili v Mariboru in ki združuje umetnost, znanost in tehnologijo. V zadnjih minutah oddaje pa boste slišali, kaj so za novo sezono pripravili v Slovenskem stalnem gledališču Trst. Foto: Forma viva
V tokratni oddaji bomo najprej napovedali gledališki praznik – Borštnikovo srečanje, ki se bo čez nekaj dni začelo v Mariboru; letos že petdesetič. Spomnili bomo na izjemen uspeh mladega glasbenika Jana Gričarja, saksofonista, ki je pred dnevi na tekmovanju Euroradia New Talent v Bratislavi zasedel drugo mesto. Spregovorili bomo o portoroški Formi vivi; obalne galerije so to jesen namreč znova obudile delovišče kiparskega simpozija. Poročali bomo o simpoziju 220 let po Linhartu: razcvet ali zaton slovenskega jezika?, ki je pred dnevi potekal v Cankarjevem domu v Ljubljani. Slišali boste, kaj se je pred dnevi dogajalo na zelo dolgi seji parlamentarnega odbora za kulturo. Nekaj minut bomo namenili še mednarodnemu festivalu MFRU-KIBLIX, ki so ga pod geslom Lift me up! te dni priredili v Mariboru in ki združuje umetnost, znanost in tehnologijo. V zadnjih minutah oddaje pa boste slišali, kaj so za novo sezono pripravili v Slovenskem stalnem gledališču Trst. Foto: Forma viva