Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Slikarka Ivana Kobilca (1861–1962) je v dokumentarnem filmu predstavljena kot pogumna, samozavestna, inovativna in ustvarjalna umetnica. Skozi igro igralke Nataše Matjašec spremljamo njeno evropsko pot, ki jo vodi na Dunaj, v München, Pariz, Sarajevo in Berlin. Film poudarja težko pot umetnice v 19. stoletju, v katerem se ženske niso mogle izšolati v državnih ustanovah in si pridobiti naslova akademske slikarke, kar je pomenilo, da so obiskovale privatne šole in trpele očitek neakademskosti. Prav tako so bile diskriminirane pri razstavljanju, zato si je slikarka pri podpisovanju slik pomagala le z začetnico imena (I. Kobilca), da je tako prikrivala svoj spol, kar ji je omogočalo nemoteno razstavljanje po pomembnih evropskih galerijah tistega časa. Njena odločitev za samostojno slikarsko pot je dozorela pri šestnajstih letih, ko je z očetom obiskala Dunaj in si ogledala nekaj tamkajšnjih galerij in muzejev. Tako ji je bilo všeč, da je sanjarila samo še o Dunaju, kam
Slikarka Ivana Kobilca (1861–1962) je v dokumentarnem filmu predstavljena kot pogumna, samozavestna, inovativna in ustvarjalna umetnica. Skozi igro igralke Nataše Matjašec spremljamo njeno evropsko pot, ki jo vodi na Dunaj, v München, Pariz, Sarajevo in Berlin. Film poudarja težko pot umetnice v 19. stoletju, v katerem se ženske niso mogle izšolati v državnih ustanovah in si pridobiti naslova akademske slikarke, kar je pomenilo, da so obiskovale privatne šole in trpele očitek neakademskosti. Prav tako so bile diskriminirane pri razstavljanju, zato si je slikarka pri podpisovanju slik pomagala le z začetnico imena (I. Kobilca), da je tako prikrivala svoj spol, kar ji je omogočalo nemoteno razstavljanje po pomembnih evropskih galerijah tistega časa. Njena odločitev za samostojno slikarsko pot je dozorela pri šestnajstih letih, ko je z očetom obiskala Dunaj in si ogledala nekaj tamkajšnjih galerij in muzejev. Tako ji je bilo všeč, da je sanjarila samo še o Dunaju, kam
Italijanski slikar Giuseppe Arcimboldo (1526 ali 1527–1593) je najbolj znan po edinstvenem slogu, predvsem portretih, v katerih je s svojo neizčrpno domišljijo združil umetnost, znanost in naravo. Domiselni portreti ljudi so sestavljeni iz realistične upodobitve sadja, zelenjave, različnih rastlin, živali, knjig itd. Za umetnika 16. stoletja je bil pred svojim časom. Takrat je užival slavo, a bil nato pozabljen vse do 20. stoletja, ko so ga nadrealisti razglasili za svojega predhodnika. Pravzaprav ne preseneča dejstvo, da je bil med njegovimi občudovalci tudi Salvador Dali. Njegova najbolj znana dela so portreti štirih letnih časov, štirih naravnih elementov (zrak, zemlja, ogenj, voda) in portreti, ki upodabljajo poklice. ARCIMBOLDO, A PORTRAIT OF AN AUDACIOUS MAN / ARCIMBOLDO, PORTRAIT D'UN AUDACIEUX / Francija / 2022 scenarij in režija: Benoit Felici
Italijanski slikar Giuseppe Arcimboldo (1526 ali 1527–1593) je najbolj znan po edinstvenem slogu, predvsem portretih, v katerih je s svojo neizčrpno domišljijo združil umetnost, znanost in naravo. Domiselni portreti ljudi so sestavljeni iz realistične upodobitve sadja, zelenjave, različnih rastlin, živali, knjig itd. Za umetnika 16. stoletja je bil pred svojim časom. Takrat je užival slavo, a bil nato pozabljen vse do 20. stoletja, ko so ga nadrealisti razglasili za svojega predhodnika. Pravzaprav ne preseneča dejstvo, da je bil med njegovimi občudovalci tudi Salvador Dali. Njegova najbolj znana dela so portreti štirih letnih časov, štirih naravnih elementov (zrak, zemlja, ogenj, voda) in portreti, ki upodabljajo poklice. ARCIMBOLDO, A PORTRAIT OF AN AUDACIOUS MAN / ARCIMBOLDO, PORTRAIT D'UN AUDACIEUX / Francija / 2022 scenarij in režija: Benoit Felici
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Leta 2002 se je majevski pesnik Feliciano Sanchez Chan udeležil knjižnega festivala Vilenica in tistega leta je Mojca Terčelj pripravila njegov Literarni portret. Nikar ne zamudite priložnosti, da vsaj nekoliko spoznate majevsko književnost. Avtor literarnega dela Feliciano Sanchez Chan, avtor oddaje in prevoda Mojca Terčelj, režiser Boštjan Vrhovec, bralec Slavko Kastelic, igralec Boris Juh, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2002.
Leta 2002 se je majevski pesnik Feliciano Sanchez Chan udeležil knjižnega festivala Vilenica in tistega leta je Mojca Terčelj pripravila njegov Literarni portret. Nikar ne zamudite priložnosti, da vsaj nekoliko spoznate majevsko književnost. Avtor literarnega dela Feliciano Sanchez Chan, avtor oddaje in prevoda Mojca Terčelj, režiser Boštjan Vrhovec, bralec Slavko Kastelic, igralec Boris Juh, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2002.
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Španska pisateljica Carmen Martin Gaite, ki se je rodila pred 100 leti in umrla leta 2000, se je uveljavila z romani, v katerih v realistični maniri posebno pozornost namenja predvsem samoti in tišini ter času. Literarni portret je pripravila Leila Turk, ki je prevedla tudi izbrane odlomke. Prevajalka Leila Turk, interpreta Silva Čušin in Brane Grubar, glasbena oprema Marko Stopar, režija Boštjan Vrhovec, urednici oddaje Tadeja Krečič Scholten in Petra Tanko. Leto nastanka 2002.
Španska pisateljica Carmen Martin Gaite, ki se je rodila pred 100 leti in umrla leta 2000, se je uveljavila z romani, v katerih v realistični maniri posebno pozornost namenja predvsem samoti in tišini ter času. Literarni portret je pripravila Leila Turk, ki je prevedla tudi izbrane odlomke. Prevajalka Leila Turk, interpreta Silva Čušin in Brane Grubar, glasbena oprema Marko Stopar, režija Boštjan Vrhovec, urednici oddaje Tadeja Krečič Scholten in Petra Tanko. Leto nastanka 2002.
Poljska pisateljica, pesnica, literarna znanstvenica in profesorica Izabela Morska se je rodila kot Izabela Filipiak leta 1961 v Gdynji. Študirala je literarne vede v Gdansku in pozneje v Kaliforniji, doktorirala je iz filozofije in književnosti. Med drugim je izdala novelistični zbirki Smrt in spirala (1992) in Magično oko (2006), dve pesniški zbirki. Njen iniciacijski in eden od prvih poljskih feminističnih romanov z naslovom Absolutna amnezija iz leta 1995 je dosegel kultni status, napisala je tudi srhljivko Alma (2003) in triptih Trojka (2024), dramo Knjiga Em (2005) ter bolnišnični dnevnik Izginjanje (2019). Leta 2018 je prejela nagrado Juliana Tuwima za ustvarjalni opus, leta 2020 pa pomorjansko literarno nagrado. Literarni portret o njej pripravlja Jana Unuk. Interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Lidija Hartman, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, posneto leta 2025.
Poljska pisateljica, pesnica, literarna znanstvenica in profesorica Izabela Morska se je rodila kot Izabela Filipiak leta 1961 v Gdynji. Študirala je literarne vede v Gdansku in pozneje v Kaliforniji, doktorirala je iz filozofije in književnosti. Med drugim je izdala novelistični zbirki Smrt in spirala (1992) in Magično oko (2006), dve pesniški zbirki. Njen iniciacijski in eden od prvih poljskih feminističnih romanov z naslovom Absolutna amnezija iz leta 1995 je dosegel kultni status, napisala je tudi srhljivko Alma (2003) in triptih Trojka (2024), dramo Knjiga Em (2005) ter bolnišnični dnevnik Izginjanje (2019). Leta 2018 je prejela nagrado Juliana Tuwima za ustvarjalni opus, leta 2020 pa pomorjansko literarno nagrado. Literarni portret o njej pripravlja Jana Unuk. Interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Lidija Hartman, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, posneto leta 2025.
Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden-mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.
Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden-mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser sodi med najbolj plodovite, priznane in večkrat nagrajene ustvarjalce zadnjega obdobja. Filmski portret poudari različna področja njegovega ustvarjanja: režijo predstave Evgenij Onjegin v SNG Opera in balet Ljubljana, delo v radijskem studiu, pogovore v prostorih Viba filma in predstavitev monografije Gledališče Möderndorfer. Njegova gledališka, filmska in literarna poetika se razkriva v dialogih s sodelavci in sopotniki. Pri tem se dotikajo osnovnih določil njegovega ustvarjanja – socialne občutljivosti, družbene kritičnosti, ljubezni, erotike in humorja. Ob obisku Planinske jame gledalec skozi igro odsevov vstopi v Möderndorferjev najbolj intimni svet, z obujanjem spominov na otroštvo in obiskom domačije njegovega deda, učitelja, etnologa in socialista v Dolah na Avstrijskem Koroškem. Zgodba o umetniku, ki ustvarja z neizprosno iskrenostjo, predanostjo in zahtevo po človeškem dostojanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc.
Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser sodi med najbolj plodovite, priznane in večkrat nagrajene ustvarjalce zadnjega obdobja. Filmski portret poudari različna področja njegovega ustvarjanja: režijo predstave Evgenij Onjegin v SNG Opera in balet Ljubljana, delo v radijskem studiu, pogovore v prostorih Viba filma in predstavitev monografije Gledališče Möderndorfer. Njegova gledališka, filmska in literarna poetika se razkriva v dialogih s sodelavci in sopotniki. Pri tem se dotikajo osnovnih določil njegovega ustvarjanja – socialne občutljivosti, družbene kritičnosti, ljubezni, erotike in humorja. Ob obisku Planinske jame gledalec skozi igro odsevov vstopi v Möderndorferjev najbolj intimni svet, z obujanjem spominov na otroštvo in obiskom domačije njegovega deda, učitelja, etnologa in socialista v Dolah na Avstrijskem Koroškem. Zgodba o umetniku, ki ustvarja z neizprosno iskrenostjo, predanostjo in zahtevo po človeškem dostojanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Na božični večer leta 1885, pred skoraj natanko 140 leti, se je rodila pesnica in prevajalka Lili Novy. Sprva je pisala v nemščini, nato v slovenščini – vse njeno življenje je zaznamovala razpetost med različnimi jeziki in kulturami, saj je bil oče Nemec, mati Slovenka, mož pa Čeh. Za nocojšnji Literarni večer smo izbrali njen dramatiziran portret, ki ga je leta 1998 pripravila dramska igralka Lenča Ferenčak. Igrajo Lenča Ferenčak, Pavle Ravnohrib, Aleš Valič, Stannia Boninsegna, bereta Janez Dolinar in Nataša Bolčina Žgavec, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Jure Culiberg, režija Irena Glonar. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek (ponovitev). Posneto 1998.
Na božični večer leta 1885, pred skoraj natanko 140 leti, se je rodila pesnica in prevajalka Lili Novy. Sprva je pisala v nemščini, nato v slovenščini – vse njeno življenje je zaznamovala razpetost med različnimi jeziki in kulturami, saj je bil oče Nemec, mati Slovenka, mož pa Čeh. Za nocojšnji Literarni večer smo izbrali njen dramatiziran portret, ki ga je leta 1998 pripravila dramska igralka Lenča Ferenčak. Igrajo Lenča Ferenčak, Pavle Ravnohrib, Aleš Valič, Stannia Boninsegna, bereta Janez Dolinar in Nataša Bolčina Žgavec, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Jure Culiberg, režija Irena Glonar. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek (ponovitev). Posneto 1998.
Niko Goršič je vsestranski gledališki ustvarjalec, igralec, performer, režiser in vesten spremljevalec odrske umetnosti, od gledališča do plesa. Odigral je nešteto vlog v gledališču, filmu in na televiziji ter režiral več kot trideset gledaliških predstav in še vedno aktivno ustvarja. Dokumentarni portret tega izjemno vitalnega in neumorno umetniško angažiranega osemdesetletnika ima za rdečo nit gibanje oziroma hojo. Niko Goršič namreč vsak dan kot del umetniške akcije naredi 10.000 korakov. V dokumentarnem filmu sledimo njegovim korakom po nekdanjih in trenutnih gledaliških poteh, pri čemer njegovo pripoved dopolnjujejo različni sopotniki iz preteklosti in sedanjosti.
Niko Goršič je vsestranski gledališki ustvarjalec, igralec, performer, režiser in vesten spremljevalec odrske umetnosti, od gledališča do plesa. Odigral je nešteto vlog v gledališču, filmu in na televiziji ter režiral več kot trideset gledaliških predstav in še vedno aktivno ustvarja. Dokumentarni portret tega izjemno vitalnega in neumorno umetniško angažiranega osemdesetletnika ima za rdečo nit gibanje oziroma hojo. Niko Goršič namreč vsak dan kot del umetniške akcije naredi 10.000 korakov. V dokumentarnem filmu sledimo njegovim korakom po nekdanjih in trenutnih gledaliških poteh, pri čemer njegovo pripoved dopolnjujejo različni sopotniki iz preteklosti in sedanjosti.
Prva slovenska založba Celjska Mohorjeva družba je tudi za letošnje praznične dni izdala redno zbirko z Mohorjevim koledarjem, ki v slovenske domove prihaja že 167 let. Redno zbirko za leto 2026 so predstavile ravnateljica dr. Tanja Ozvatič ter urednici Saška Ocvirk in dr. Cvetka Rezar Mlakar. V SPOMIN: MATEJ METLIKOVIČ ( 1956 – 2025) V 70. letu se je poslovil slikar Matej Metlikovič. Priznani akademski slikar je več kot štiri desetletja soustvarjal slovensko likovno krajino z globoko predanostjo in duhovno širino. Leta 2024 je za Duhovni utrip spregovoril v oddaji z naslovom »Portret umetnika: Matej Metlikovič«.
Prva slovenska založba Celjska Mohorjeva družba je tudi za letošnje praznične dni izdala redno zbirko z Mohorjevim koledarjem, ki v slovenske domove prihaja že 167 let. Redno zbirko za leto 2026 so predstavile ravnateljica dr. Tanja Ozvatič ter urednici Saška Ocvirk in dr. Cvetka Rezar Mlakar. V SPOMIN: MATEJ METLIKOVIČ ( 1956 – 2025) V 70. letu se je poslovil slikar Matej Metlikovič. Priznani akademski slikar je več kot štiri desetletja soustvarjal slovensko likovno krajino z globoko predanostjo in duhovno širino. Leta 2024 je za Duhovni utrip spregovoril v oddaji z naslovom »Portret umetnika: Matej Metlikovič«.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Violinistka Lana Trotovšek je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se je podiplomsko izobraževala na Mozarteumu v Salzburgu, na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban v Londonu ter na tamkajšnjem Kraljevem kolidžu za glasbo. Živi v Londonu, koncertira z različnimi zasedbami in orkestri ter poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na Trinity kolidžu v Londonu. Na 72. Ljubljana Festivalu je pod taktirko karizmatičnega dirigenta Zubina Mehte z orkestrom Maggio Musicale Fiorentino izvedla Beethovnov Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61. Na splošno je Beethoven med njenimi najbolj priljubljenimi skladatelji; posnela je tudi zajeten opus njegovih violinskih sonat, kar je bil eden njenih največjih projektov. Ponosno pove, da igra na violino iz leta 1750, ki jo je izdelal Pietro Antonio dalla Costa. Njena velika ljubezen je komorna glasba, zato s posebno strastjo nastopa z različnimi zasedbami – od triov do godalnih kvartetov in komornih godalnih orkestrov, izvaja pa tako klasični repertoar kot sodobno glasbo. Za svoje umetniške projekte je leta 2021 med drugim prejela nagrado Prešernovega sklada. Scenaristka in urednica oddaje, v kateri boste spoznali Lano Trotovšek kot interpretko in profesorico, je Darja Korez Korenčan.
Violinistka Lana Trotovšek je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se je podiplomsko izobraževala na Mozarteumu v Salzburgu, na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban v Londonu ter na tamkajšnjem Kraljevem kolidžu za glasbo. Živi v Londonu, koncertira z različnimi zasedbami in orkestri ter poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na Trinity kolidžu v Londonu. Na 72. Ljubljana Festivalu je pod taktirko karizmatičnega dirigenta Zubina Mehte z orkestrom Maggio Musicale Fiorentino izvedla Beethovnov Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61. Na splošno je Beethoven med njenimi najbolj priljubljenimi skladatelji; posnela je tudi zajeten opus njegovih violinskih sonat, kar je bil eden njenih največjih projektov. Ponosno pove, da igra na violino iz leta 1750, ki jo je izdelal Pietro Antonio dalla Costa. Njena velika ljubezen je komorna glasba, zato s posebno strastjo nastopa z različnimi zasedbami – od triov do godalnih kvartetov in komornih godalnih orkestrov, izvaja pa tako klasični repertoar kot sodobno glasbo. Za svoje umetniške projekte je leta 2021 med drugim prejela nagrado Prešernovega sklada. Scenaristka in urednica oddaje, v kateri boste spoznali Lano Trotovšek kot interpretko in profesorico, je Darja Korez Korenčan.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Življenjska zgodba karizmatičnega branilca Soče, generala Svetozara Boroevića, edinega nenemškega feldmaršala avstro-ogrske monarhije. Režiser in scenarist Valentin Pečenko odstira Boroevićevo pot »od slave in zvezd do padca in pozabe«, ki je simbolično tudi zgodba propada večne habsburške monarhije. Eden največjih vojskovodij prve svetovne vojne je pozabljen in v pomanjkanju maja 1920 umrl v 64. letu starosti v Celovcu. Njegov pogreb na Dunaju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, je potekal brez državniških časti. Grob mu je iz izgnanstva plačal zadnji avstrijski cesar Karel. General Boroević je kot poveljnik soške armade proti vsem pričakovanjem porazil Italijane, ki so bili v izraziti premoči tako v pehoti kot orožju. Ljubljanski župan Ivan Tavčar ga je zaradi zaslug pri obrambi soške fronte avgusta 1915 imenoval za častnega meščana Ljubljane, a so ga že junija 1919 na predlog mestnega personalno pravnega sveta črtali s tega seznama. Leta 2009 je mestna občina Ljubljana generalu Boroeviću naziv častnega meščana vrnila. K raznolikosti filma pripomorejo številni priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine. O generalu Boroeviću spregovorijo v sedmih evropskih jezikih in z različnih vidikov presojajo vlogo in pomen branilca Karpatov in legendarnega poveljnika soške fronte. Na Primorskem in krajih ob reki Soči je spomin nanj še vedno zelo živ, kot tudi legende in ledinska imena po njem. Marsikatero manj znano dejstvo o Boroeviću in prvi svetovni vojni pa bo širši slovenski javnosti v filmu predstavljeno prvič.
Življenjska zgodba karizmatičnega branilca Soče, generala Svetozara Boroevića, edinega nenemškega feldmaršala avstro-ogrske monarhije. Režiser in scenarist Valentin Pečenko odstira Boroevićevo pot »od slave in zvezd do padca in pozabe«, ki je simbolično tudi zgodba propada večne habsburške monarhije. Eden največjih vojskovodij prve svetovne vojne je pozabljen in v pomanjkanju maja 1920 umrl v 64. letu starosti v Celovcu. Njegov pogreb na Dunaju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, je potekal brez državniških časti. Grob mu je iz izgnanstva plačal zadnji avstrijski cesar Karel. General Boroević je kot poveljnik soške armade proti vsem pričakovanjem porazil Italijane, ki so bili v izraziti premoči tako v pehoti kot orožju. Ljubljanski župan Ivan Tavčar ga je zaradi zaslug pri obrambi soške fronte avgusta 1915 imenoval za častnega meščana Ljubljane, a so ga že junija 1919 na predlog mestnega personalno pravnega sveta črtali s tega seznama. Leta 2009 je mestna občina Ljubljana generalu Boroeviću naziv častnega meščana vrnila. K raznolikosti filma pripomorejo številni priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine. O generalu Boroeviću spregovorijo v sedmih evropskih jezikih in z različnih vidikov presojajo vlogo in pomen branilca Karpatov in legendarnega poveljnika soške fronte. Na Primorskem in krajih ob reki Soči je spomin nanj še vedno zelo živ, kot tudi legende in ledinska imena po njem. Marsikatero manj znano dejstvo o Boroeviću in prvi svetovni vojni pa bo širši slovenski javnosti v filmu predstavljeno prvič.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Karmina Šilec je ustanoviteljica in umetniška voditeljica Carmine Slovenice, novoglasbenega gledališča Choregie, ansambla Kebataola, cikla Attacca in glasbeno-gledališkega festivala Choregie. Dobitnica številnih najpomembnejših mednarodnih nagrad je z inovativnimi glasbeno-gledališkimi projekti Choregie gostovala na uglednih festivalih po vsem svetu. Je tudi članica strokovnih žirij in umetniških svetov na zborovskih in dirigentskih tekmovanjih ter predavateljica na univerzah doma in v tujini, na mednarodnih seminarjih, konferencah in kongresih. V portretu bo predstavljeno desetletno obdobje njene ustvarjalnosti od leta 2015 do 2025, ko je s svojim vokalnim gledališčem bodisi kot dirigentka, scenaristka, skladateljica ali režiserka začela premikati meje zborovskega petja in ustvarjati performanse, dokumentarne opere, vokalno-gledališke instalacije. S svojimi drzno zasnovanimi koncepti je navdušila kritike od New Yorka do evropskih prestolnic.
Karmina Šilec je ustanoviteljica in umetniška voditeljica Carmine Slovenice, novoglasbenega gledališča Choregie, ansambla Kebataola, cikla Attacca in glasbeno-gledališkega festivala Choregie. Dobitnica številnih najpomembnejših mednarodnih nagrad je z inovativnimi glasbeno-gledališkimi projekti Choregie gostovala na uglednih festivalih po vsem svetu. Je tudi članica strokovnih žirij in umetniških svetov na zborovskih in dirigentskih tekmovanjih ter predavateljica na univerzah doma in v tujini, na mednarodnih seminarjih, konferencah in kongresih. V portretu bo predstavljeno desetletno obdobje njene ustvarjalnosti od leta 2015 do 2025, ko je s svojim vokalnim gledališčem bodisi kot dirigentka, scenaristka, skladateljica ali režiserka začela premikati meje zborovskega petja in ustvarjati performanse, dokumentarne opere, vokalno-gledališke instalacije. S svojimi drzno zasnovanimi koncepti je navdušila kritike od New Yorka do evropskih prestolnic.
V Športnem uredništvu Televizije Slovenija je nastal dokumentarni film o najboljšem slovenskem veslaču vseh časov Iztoku Čopu. Športna pot Iztoka Čopa, slovenskega športnika z največ osvojenimi medaljami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, je bila v prvi vrsti predvsem zelo uspešna in dolga, hkrati pa v filmu spoznamo, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, središče vsega. Nešteto zaveslajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zaveslaj zase je nekako poročal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže. Scenaristka: Nuša Ekar Snemalec: Artur Rutar Montažer: Milan Miloševič Avtor in izvajalec glasbe: Boštjan Grabnar Režiser: Božo Grlj
V Športnem uredništvu Televizije Slovenija je nastal dokumentarni film o najboljšem slovenskem veslaču vseh časov Iztoku Čopu. Športna pot Iztoka Čopa, slovenskega športnika z največ osvojenimi medaljami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, je bila v prvi vrsti predvsem zelo uspešna in dolga, hkrati pa v filmu spoznamo, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, središče vsega. Nešteto zaveslajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zaveslaj zase je nekako poročal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže. Scenaristka: Nuša Ekar Snemalec: Artur Rutar Montažer: Milan Miloševič Avtor in izvajalec glasbe: Boštjan Grabnar Režiser: Božo Grlj
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja se s psihoanalitično prakso in uporabo psihoanalize v literaturi in vzgoji. Matjaž Lunaček je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1994 in 2006 se je izobraževal v Rimu v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja. V fokusu tega psihiatra in tudi pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost. Njegov lok je jasen in sega od generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati. V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen. V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja. Scenaristka in režiserka je bila Alma Lapajne.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja se s psihoanalitično prakso in uporabo psihoanalize v literaturi in vzgoji. Matjaž Lunaček je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1994 in 2006 se je izobraževal v Rimu v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja. V fokusu tega psihiatra in tudi pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost. Njegov lok je jasen in sega od generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati. V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen. V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja. Scenaristka in režiserka je bila Alma Lapajne.
Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.
Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.
Marina Abramović je multimedijska umetnica, pionirka performansa svetovne slave. V svojih delih raziskuje odnos med umetnikom in občinstvom, meje telesa in zmožnosti človekovega uma. Srbski dokumentarni portret, v katerem nas v prvoosebni pripovedi skozi svoje življenje vodi umetnica sama in v katerem se podobe sedanjosti prepletajo z arhivskimi posnetki, je nastal ob zadnji postaji umetničine vseevropske turneje z retrospektivno razstavo Čistilci – ta se je zgodila v njenem rodnem Beogradu. Posebej ganljiv trenutek nam film ponudi, ko se Abramovićevi po več desetletjih le odprejo vrata stanovanja njene mladosti. HOMECOMING - MARINA ABRAMOVIC AND HER CHILDREN / Srbija / 2020 / Režija: Boris Miljković
Marina Abramović je multimedijska umetnica, pionirka performansa svetovne slave. V svojih delih raziskuje odnos med umetnikom in občinstvom, meje telesa in zmožnosti človekovega uma. Srbski dokumentarni portret, v katerem nas v prvoosebni pripovedi skozi svoje življenje vodi umetnica sama in v katerem se podobe sedanjosti prepletajo z arhivskimi posnetki, je nastal ob zadnji postaji umetničine vseevropske turneje z retrospektivno razstavo Čistilci – ta se je zgodila v njenem rodnem Beogradu. Posebej ganljiv trenutek nam film ponudi, ko se Abramovićevi po več desetletjih le odprejo vrata stanovanja njene mladosti. HOMECOMING - MARINA ABRAMOVIC AND HER CHILDREN / Srbija / 2020 / Režija: Boris Miljković
V dokumentarnem portretu bomo predstavili izjemno zgodbo slovenskega izseljenca v Braziliji, Štefana Bogdana Šaleja. Šalej je novinar, diplomat in podjetnik. Njegovo mladost je po koncu druge svetovne vojne v Celju zaznamovala usoda staršev. Oče je emigriral iz države, zato je mati morala v zapor. Kljub temu se je lahko šolal v Šentjurju in Celju, kjer si je v gimnaziji z različnimi dejavnostmi – tudi pisanjem za medije – tlakoval prihodnost. S šestnajstimi leti je skupaj z mamo in sestro odpotoval k očetu v Brazilijo. Tam se je začela njegova pot uspeha. Moral se je naučiti portugalščine, da je lahko pozneje študiral ekonomijo in politične vede ter celo doktoriral. Med študijem je bil stalni dopisnik časopisa Delo in je poročal o vseh pomembnih dogodkih v Braziliji in širše. V zvezni državi Minas Gerais je nato skupaj s še dvema partnerjema ustanovil podjetje Technowatt, ki je med drugim izdelovalo dele za cestno električno razsvetljavo. Podjetje je delovalo v številnih južnoameriških mestih ter drugje po svetu in je kot prvo poskrbelo za osvetlitev kipa Jezusa Kristusa v Riu de Janeiru. Šalej se je ukvarjal tudi z diplomacijo. Dolga leta je bil častni konzul Slovenije v Braziliji in je poskrbel za 8 različnih sporazumov med Slovenijo in Brazilijo. Leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU-ju, je sodeloval na številnih dogodkih. Najpomembnejši pa je njegov prispevek k razvoju programa za industrijo elektronike v mestu Santa Rita do Sapucai. Tam sta skupaj s slovenskim podjetnikom dr. Petrom Kraljičem izvedla projekt RASTI MINAS in namesto kavnih plantaž je nastala »dolina elektronike«. Omeniti velja še, da je Bogdan Šalej ustanovil trgovsko akademijo Escola do Sabrae v mestu Belo Horizonte, in sicer po vzoru take šole v Celovcu. Brazilska akademija je oktobra 2024 praznovala tridesetletnico uspešnega delovanja. Bogdan Štefan Šalej je kot prvi Slovenec postal častni državljan brazilske zvezne države Minas Gerais. Več pa boste izvedeli v dokumentarnem portretu z naslovom Uganka Šalej.
V dokumentarnem portretu bomo predstavili izjemno zgodbo slovenskega izseljenca v Braziliji, Štefana Bogdana Šaleja. Šalej je novinar, diplomat in podjetnik. Njegovo mladost je po koncu druge svetovne vojne v Celju zaznamovala usoda staršev. Oče je emigriral iz države, zato je mati morala v zapor. Kljub temu se je lahko šolal v Šentjurju in Celju, kjer si je v gimnaziji z različnimi dejavnostmi – tudi pisanjem za medije – tlakoval prihodnost. S šestnajstimi leti je skupaj z mamo in sestro odpotoval k očetu v Brazilijo. Tam se je začela njegova pot uspeha. Moral se je naučiti portugalščine, da je lahko pozneje študiral ekonomijo in politične vede ter celo doktoriral. Med študijem je bil stalni dopisnik časopisa Delo in je poročal o vseh pomembnih dogodkih v Braziliji in širše. V zvezni državi Minas Gerais je nato skupaj s še dvema partnerjema ustanovil podjetje Technowatt, ki je med drugim izdelovalo dele za cestno električno razsvetljavo. Podjetje je delovalo v številnih južnoameriških mestih ter drugje po svetu in je kot prvo poskrbelo za osvetlitev kipa Jezusa Kristusa v Riu de Janeiru. Šalej se je ukvarjal tudi z diplomacijo. Dolga leta je bil častni konzul Slovenije v Braziliji in je poskrbel za 8 različnih sporazumov med Slovenijo in Brazilijo. Leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU-ju, je sodeloval na številnih dogodkih. Najpomembnejši pa je njegov prispevek k razvoju programa za industrijo elektronike v mestu Santa Rita do Sapucai. Tam sta skupaj s slovenskim podjetnikom dr. Petrom Kraljičem izvedla projekt RASTI MINAS in namesto kavnih plantaž je nastala »dolina elektronike«. Omeniti velja še, da je Bogdan Šalej ustanovil trgovsko akademijo Escola do Sabrae v mestu Belo Horizonte, in sicer po vzoru take šole v Celovcu. Brazilska akademija je oktobra 2024 praznovala tridesetletnico uspešnega delovanja. Bogdan Štefan Šalej je kot prvi Slovenec postal častni državljan brazilske zvezne države Minas Gerais. Več pa boste izvedeli v dokumentarnem portretu z naslovom Uganka Šalej.
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednik in scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednik in scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Matija Vertovec je bil duhovnik, kemik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec, pridigar, poliglot in prvi učitelj slovenskih vinogradnikov. Bil je veliki um slovenskega naroda in ljudski učitelj z začetka 19. stoletja, čigar nauki so po 200 letih še vedno zelo aktualni. Kakšna je njegova dediščina, odkrivajo trije bogoslovci in mlad duhovnik, ki se na pot raziskovanja odpravijo z edino ohranjeno Vertovčevo fotografijo. Pa vendar dokumentarni film ni rekonstrukcija življenja portretiranca. Pripoved temelji na sliki sodobnega časa, ki skozi zgodbe glavnih protagonistov postane tako živa, da nam ponuja vpogled v čas Matije Vertovca. Dokumentarni film poleg vodilne biografske zgodbe hkrati detabuizira duhovniški poklic, mladi raziskovalci pa se srečajo z Vertovčevimi sorodniki, domačini in strokovnjaki, ki vsak po svoje nadaljujejo delo velikega človeka. Le malokdo ve, da je bil prav Matija Vertovec tisti, ki je Prešerna nagovoril k zapisu Zdravljice, Petra Kozlarja pa vzpodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel. Bil je prvi, ki je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu in kletarjenju, o uporabni kemiji, o astronomiji in o splošni svetovni zgodovini. Domačine širom Vipavske doline je informiral o prednostih cepljenja pred črnimi kozami in jih tako ubranil pred smrtjo. S francosko oblastjo se je pogodil in Vipavce rešil plačevanja visokih davkov, bil je človek praktičnega raziskovanja, za razliko od večine duhovnikov njegovega časa, ki so žugali s prižnice, pa je hodil med rojake in veliko energije vložil v izobraževanje preprostih ljudi.
Matija Vertovec je bil duhovnik, kemik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec, pridigar, poliglot in prvi učitelj slovenskih vinogradnikov. Bil je veliki um slovenskega naroda in ljudski učitelj z začetka 19. stoletja, čigar nauki so po 200 letih še vedno zelo aktualni. Kakšna je njegova dediščina, odkrivajo trije bogoslovci in mlad duhovnik, ki se na pot raziskovanja odpravijo z edino ohranjeno Vertovčevo fotografijo. Pa vendar dokumentarni film ni rekonstrukcija življenja portretiranca. Pripoved temelji na sliki sodobnega časa, ki skozi zgodbe glavnih protagonistov postane tako živa, da nam ponuja vpogled v čas Matije Vertovca. Dokumentarni film poleg vodilne biografske zgodbe hkrati detabuizira duhovniški poklic, mladi raziskovalci pa se srečajo z Vertovčevimi sorodniki, domačini in strokovnjaki, ki vsak po svoje nadaljujejo delo velikega človeka. Le malokdo ve, da je bil prav Matija Vertovec tisti, ki je Prešerna nagovoril k zapisu Zdravljice, Petra Kozlarja pa vzpodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel. Bil je prvi, ki je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu in kletarjenju, o uporabni kemiji, o astronomiji in o splošni svetovni zgodovini. Domačine širom Vipavske doline je informiral o prednostih cepljenja pred črnimi kozami in jih tako ubranil pred smrtjo. S francosko oblastjo se je pogodil in Vipavce rešil plačevanja visokih davkov, bil je človek praktičnega raziskovanja, za razliko od večine duhovnikov njegovega časa, ki so žugali s prižnice, pa je hodil med rojake in veliko energije vložil v izobraževanje preprostih ljudi.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Duhovnik in politik Janez Evangelist Krek je bil eden največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda v začetku 20.stoletja. Prek njegovega vsestranskega delovanja film režiserja Jerneja Kastelca podaja tudi družbeno zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi vse do Majniške deklaracije leta 1917 naprej, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).
Duhovnik in politik Janez Evangelist Krek je bil eden največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda v začetku 20.stoletja. Prek njegovega vsestranskega delovanja film režiserja Jerneja Kastelca podaja tudi družbeno zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi vse do Majniške deklaracije leta 1917 naprej, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).
V uredništvu oddaj o kulturi vsako leto pripravimo portrete prejemnikov Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Umetnike obiščemo v okolju, kjer ustvarjajo, in se skozi njihovo pripoved skušamo približati njihovemu razumevanju sveta. Letošnja nagrajenca za življenjsko delo sta kiparka Dragica Čadež ter gledališki režiser in performer Dragan Živadinov. Nagrade Prešernovega sklada prejmejo vizualna umetnica Nika Autor, oblikovalski kolektiv Grupa Ee, glasbenik Tomaž Grom, pisateljica Nataša Kramberger, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac in oblikovalec zvoka Julij Zornik. Portrete so pripravile novinarke Polona Balantič, Uršula Ana Mrežar, Mateja Kunst Drozg, Melita Kontrec, Meta Česnik, Petra Skok, Marjana Ravnjak in Maša Levičnik, režiser pa je Primož Meško.
V uredništvu oddaj o kulturi vsako leto pripravimo portrete prejemnikov Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Umetnike obiščemo v okolju, kjer ustvarjajo, in se skozi njihovo pripoved skušamo približati njihovemu razumevanju sveta. Letošnja nagrajenca za življenjsko delo sta kiparka Dragica Čadež ter gledališki režiser in performer Dragan Živadinov. Nagrade Prešernovega sklada prejmejo vizualna umetnica Nika Autor, oblikovalski kolektiv Grupa Ee, glasbenik Tomaž Grom, pisateljica Nataša Kramberger, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac in oblikovalec zvoka Julij Zornik. Portrete so pripravile novinarke Polona Balantič, Uršula Ana Mrežar, Mateja Kunst Drozg, Melita Kontrec, Meta Česnik, Petra Skok, Marjana Ravnjak in Maša Levičnik, režiser pa je Primož Meško.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
Marko Sluga – ekonomist in pravnik, športnik, zbiratelj. Delal je po vsem svetu, predvsem na področju računalništva. S športom se ukvarja že od mladosti. Treniral je rokomet, tenis, namizni tenis. Njegova velika ljubezen je atletika. Še posebej se ji posveča zdaj, ko je veteran. Je državni rekorder v skoku v višino v svoji kategoriji. Rad ima umetnost. Pohvali se lahko z izjemno zbirko bidermajerskega pohištva in umetniških slik.
Marko Sluga – ekonomist in pravnik, športnik, zbiratelj. Delal je po vsem svetu, predvsem na področju računalništva. S športom se ukvarja že od mladosti. Treniral je rokomet, tenis, namizni tenis. Njegova velika ljubezen je atletika. Še posebej se ji posveča zdaj, ko je veteran. Je državni rekorder v skoku v višino v svoji kategoriji. Rad ima umetnost. Pohvali se lahko z izjemno zbirko bidermajerskega pohištva in umetniških slik.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Tokrat vam v posluh ponujamo posnetek drugega dela koncerta ob trideset letnici delovanja kvinteta Dori. Posneli smo ga 20. novembra letos v Kulturnem centru Laško. Koncert je povezoval Tilen Artač, posnetek drugega dela pa je nekoliko krajši, zato do konca tokratnega Četrtkovega večera domačih pesmi in napevov poslušate glasbo po izboru članov kvinteta Dori. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Tokrat vam v posluh ponujamo posnetek drugega dela koncerta ob trideset letnici delovanja kvinteta Dori. Posneli smo ga 20. novembra letos v Kulturnem centru Laško. Koncert je povezoval Tilen Artač, posnetek drugega dela pa je nekoliko krajši, zato do konca tokratnega Četrtkovega večera domačih pesmi in napevov poslušate glasbo po izboru članov kvinteta Dori. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodnozabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Glazerjeve nagrade so najvišja priznanja na področju kulture, ki jih kulturnikom in umetnikom podeljuje Mestna občina Maribor. V portretni oddaji predstavljamo letošnjo dobitnico Glazerjeve nagrade za življenjsko delo slikarko Anko Krašno in dobitnike Glazerjevih listin: pisatelja kriminalk Avgusta Demšarja, violinistko Oksano Pečeny in igralca Jurija Drevenška.
Glazerjeve nagrade so najvišja priznanja na področju kulture, ki jih kulturnikom in umetnikom podeljuje Mestna občina Maribor. V portretni oddaji predstavljamo letošnjo dobitnico Glazerjeve nagrade za življenjsko delo slikarko Anko Krašno in dobitnike Glazerjevih listin: pisatelja kriminalk Avgusta Demšarja, violinistko Oksano Pečeny in igralca Jurija Drevenška.
Jože Pučnik je bil v času komunizma najbolj znan slovenski politični oporečnik, ki je moral zaradi pritiskov oblasti zapustiti svojo domovino. Vrnil se je v času slovenske pomladi in odigral eno od ključnih vlog pri osamosvajanju Slovenije. Pučnik se je rodil v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki katoliški družini. Bil je uporniškega in svobodoljubnega značaja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s takratno komunistično oblastjo. Zaradi kritičnih člankov so mu že kot 19-letnemu gimnazijcu prepovedali opravljanje mature, tako da jo je opravil šele po odsluženi vojaški obveznosti kot zasebnik. Leta 1958 so ga zaradi člankov v Reviji 57, v katerih je grajal komunistično politiko, obsodili na devet let zapora. Zaprti Pučnik je postal ikona uporništva. Oder 57 je uprizoril Dialoge Primoža Kozaka, dramo o stalinističnem procesu, ki pravzaprav govori o Pučnikovi usodi, Dominik Smole je zaprtemu prijatelju posvetil svojo Antigono. Leta 1963 so ga po petih letih trde ječe pogojno izpustili. Takoj ko je prišel na prostost, je leta 1964 v reviji Perspektive objavil kritiko kmetijske politike. Znova so ga zaprli, tokrat za dve leti. Ker zanj v takratni Sloveniji ni bilo prostora, se je odločil za odhod v tujino. Leta 1966 odšel v Zahodno Nemčijo. Tu se je najprej preživljal s fizičnim delom, leta 1971 pa doktoriral in se nato preživljal s poučevanjem sociologije na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. Pučnik je znova postal politično dejaven v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pisal je članke v Novi reviji, v kateri je zahteval uvedbo večstrankarskega parlamentarnega sistema. Leta 1989 je postal eden od soustanoviteljev socialdemokratske zveze, predhodnice zdajšnje SDS, od novembra 1989 do 1993 je bil tudi njen predsednik. Postal je predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos). Pučnika je leta 1990 v drugem krogu predsedniških volitev premagal nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. Po porazu na volitvah predsednika slovenskega predsedstva leta 1990 je vse svoje sile napel v čim prejšnjo osamosvojitev Slovenije. Po uspešnem plebiscitu za samostojnost Slovenije 23. decembra 1990 je ves navdušen izgovoril znane besede: "Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!" Pozneje je dobil tudi vzdevke, kot so oče slovenske država ali nestor slovenske države. Portret Jožeta Pučnika je kot scenaristka pripravila Rosvita Pesek, režiser je bil Franci Slak.
Jože Pučnik je bil v času komunizma najbolj znan slovenski politični oporečnik, ki je moral zaradi pritiskov oblasti zapustiti svojo domovino. Vrnil se je v času slovenske pomladi in odigral eno od ključnih vlog pri osamosvajanju Slovenije. Pučnik se je rodil v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki katoliški družini. Bil je uporniškega in svobodoljubnega značaja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s takratno komunistično oblastjo. Zaradi kritičnih člankov so mu že kot 19-letnemu gimnazijcu prepovedali opravljanje mature, tako da jo je opravil šele po odsluženi vojaški obveznosti kot zasebnik. Leta 1958 so ga zaradi člankov v Reviji 57, v katerih je grajal komunistično politiko, obsodili na devet let zapora. Zaprti Pučnik je postal ikona uporništva. Oder 57 je uprizoril Dialoge Primoža Kozaka, dramo o stalinističnem procesu, ki pravzaprav govori o Pučnikovi usodi, Dominik Smole je zaprtemu prijatelju posvetil svojo Antigono. Leta 1963 so ga po petih letih trde ječe pogojno izpustili. Takoj ko je prišel na prostost, je leta 1964 v reviji Perspektive objavil kritiko kmetijske politike. Znova so ga zaprli, tokrat za dve leti. Ker zanj v takratni Sloveniji ni bilo prostora, se je odločil za odhod v tujino. Leta 1966 odšel v Zahodno Nemčijo. Tu se je najprej preživljal s fizičnim delom, leta 1971 pa doktoriral in se nato preživljal s poučevanjem sociologije na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. Pučnik je znova postal politično dejaven v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pisal je članke v Novi reviji, v kateri je zahteval uvedbo večstrankarskega parlamentarnega sistema. Leta 1989 je postal eden od soustanoviteljev socialdemokratske zveze, predhodnice zdajšnje SDS, od novembra 1989 do 1993 je bil tudi njen predsednik. Postal je predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos). Pučnika je leta 1990 v drugem krogu predsedniških volitev premagal nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. Po porazu na volitvah predsednika slovenskega predsedstva leta 1990 je vse svoje sile napel v čim prejšnjo osamosvojitev Slovenije. Po uspešnem plebiscitu za samostojnost Slovenije 23. decembra 1990 je ves navdušen izgovoril znane besede: "Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!" Pozneje je dobil tudi vzdevke, kot so oče slovenske država ali nestor slovenske države. Portret Jožeta Pučnika je kot scenaristka pripravila Rosvita Pesek, režiser je bil Franci Slak.
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
Ime Matej Sternen se ob slehernem naštevanju slovenskih impresionistov znajde na zadnjem mestu. Sodba Ivana Cankarja in Otona Župančiča o zgodovinski razstavi v Salonu Miethke leta 1904 je Ferda Vesela in Mateja Sternena namreč označila za sopotnika. Na tej razstavi, v času, ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v monumentaliziranem žanru, sta se predstavila predvsem kot slikarja žanra. Prav ta odločitev ju je potisnila na rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in na njej utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Zato je Sternen nekaj več krajin naslikal v letih po dunajskem sprejemu slovenskih slik v upanju, da bo tako lažje nagovoril občinstvo. Tudi sicer je kritika njegovo delo le občasno postavila v ospredje na skupinskih razstavah, ki se jih je udeleževal zadržano in se razstavljanja na njih nekajkrat celo vzdržal. Predhodne generacije so njegovo drugačnost opisovale kot odklon od norme, ki jo vzpostavlja zgodovina slovenskega impresionizma. Jakopič je npr. dejal, da je bil Sternen najbolj Ažbetov, kar je pomenilo konservativen, medtem ko sta se z Matijem Jamo od Ažbeta distancirala. Rajko Ložar je postavil tezo, da je Sternen nadaljeval tam, kjer je Ažbe prenehal, v stiku z generacijo naših münchenskih realistov. Predvsem pa so ga označevali za naturalista, ki je vztrajal pri realistični ekvivalenci stvarnega sveta in njegove podobe. Svoje ambicije je uresničeval v človeški figuri – portretu, aktu in ženski v meščanskem interierju. Sternen je Ažbetovo šolo razumel kot dopolnjevanje svojega slikarskega znanja, pozneje pa je bilo to njegovo delovno okolje, kjer so bili akti vedno na voljo. Študij in delo po živih modelih brez predhodnega uvajanja z dvodimenzionalnimi predlogami, odlitki antične plastike in velikimi deli starih mojstrov sta ločevala pedagoško prakso münchenske in dunajske akademije. Kurikularno reformo je münchenska akademija izvedla v času Ažbetovega študija sredi osemdesetih let. Iz nje je izhajal tudi Ažbetov način poučevanja, pri katerem je mojster spodbujal študente k risanju z barvo. Eno od njegovih temeljnih načel je bila kristalizacija barv, kar pomeni zlaganje čistih barv na širok čopič, s katerim je bilo v eni potezi mogoče hkrati risati in modelirati. Barve so v tem primeru zložene po harmoničnem in ne kontrastnem principu. Slednjega je vpeljala intuitivna in improvizirana impresionistična tehnika. Fragmenti besedila iz filma Matej Sternen, avtor dr. Andrej Smrekar, višji svetnik, Narodna galerija Slovenije.
Ime Matej Sternen se ob slehernem naštevanju slovenskih impresionistov znajde na zadnjem mestu. Sodba Ivana Cankarja in Otona Župančiča o zgodovinski razstavi v Salonu Miethke leta 1904 je Ferda Vesela in Mateja Sternena namreč označila za sopotnika. Na tej razstavi, v času, ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v monumentaliziranem žanru, sta se predstavila predvsem kot slikarja žanra. Prav ta odločitev ju je potisnila na rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in na njej utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Zato je Sternen nekaj več krajin naslikal v letih po dunajskem sprejemu slovenskih slik v upanju, da bo tako lažje nagovoril občinstvo. Tudi sicer je kritika njegovo delo le občasno postavila v ospredje na skupinskih razstavah, ki se jih je udeleževal zadržano in se razstavljanja na njih nekajkrat celo vzdržal. Predhodne generacije so njegovo drugačnost opisovale kot odklon od norme, ki jo vzpostavlja zgodovina slovenskega impresionizma. Jakopič je npr. dejal, da je bil Sternen najbolj Ažbetov, kar je pomenilo konservativen, medtem ko sta se z Matijem Jamo od Ažbeta distancirala. Rajko Ložar je postavil tezo, da je Sternen nadaljeval tam, kjer je Ažbe prenehal, v stiku z generacijo naših münchenskih realistov. Predvsem pa so ga označevali za naturalista, ki je vztrajal pri realistični ekvivalenci stvarnega sveta in njegove podobe. Svoje ambicije je uresničeval v človeški figuri – portretu, aktu in ženski v meščanskem interierju. Sternen je Ažbetovo šolo razumel kot dopolnjevanje svojega slikarskega znanja, pozneje pa je bilo to njegovo delovno okolje, kjer so bili akti vedno na voljo. Študij in delo po živih modelih brez predhodnega uvajanja z dvodimenzionalnimi predlogami, odlitki antične plastike in velikimi deli starih mojstrov sta ločevala pedagoško prakso münchenske in dunajske akademije. Kurikularno reformo je münchenska akademija izvedla v času Ažbetovega študija sredi osemdesetih let. Iz nje je izhajal tudi Ažbetov način poučevanja, pri katerem je mojster spodbujal študente k risanju z barvo. Eno od njegovih temeljnih načel je bila kristalizacija barv, kar pomeni zlaganje čistih barv na širok čopič, s katerim je bilo v eni potezi mogoče hkrati risati in modelirati. Barve so v tem primeru zložene po harmoničnem in ne kontrastnem principu. Slednjega je vpeljala intuitivna in improvizirana impresionistična tehnika. Fragmenti besedila iz filma Matej Sternen, avtor dr. Andrej Smrekar, višji svetnik, Narodna galerija Slovenije.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.