Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Bojan Krivokapić je eden izmed močnejših in prodornejših literarnih glasov pojugoslovanske književnosti mlajše generacije. Tako začne pisateljica Tina Perić avtorjev Literarni portret in v nadaljevanju predstavi njegov opus in nekatere njegove ustvarjalne poteze. Avtorica scenarija in prevajalka Tina Perić, prevajalec Janko Moder, prevajalka Bojana Vajt, režiserka Saška Rakef, interpret Gregor Zorc, bralka Eva Longyka Marušič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Bojan Krivokapić je eden izmed močnejših in prodornejših literarnih glasov pojugoslovanske književnosti mlajše generacije. Tako začne pisateljica Tina Perić avtorjev Literarni portret in v nadaljevanju predstavi njegov opus in nekatere njegove ustvarjalne poteze. Avtorica scenarija in prevajalka Tina Perić, prevajalec Janko Moder, prevajalka Bojana Vajt, režiserka Saška Rakef, interpret Gregor Zorc, bralka Eva Longyka Marušič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Avstrijska pesnica, pisateljica, dramatičarka in zvočna umetnica Natascha Gangl od leta 2007 dela kot samostojna avtorica. Že več kot petnajst let živi in ustvarja v Avstriji, Španiji in Mehiki. Piše predvsem gledališka besedila, eksperimentalno prozo in eseje in ob tem raziskuje jezik v vseh možnih jezikovnih agregatnih stanjih. Spraševanje o slišanem je v samem jedru njene poetike, ki jo predstavlja pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger, osredotoča pa se na tekst Tam kam, za katerega je avtorica maja leta 2025 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Prevajalec in avtor scenarija je Aleš Šteger, režiser Klemen Markovčič, interpretka Darja Reichman, bralec veznega besedila Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica oddaje pa Tina Kozin. Leto nastanka: 2026.
Avstrijska pesnica, pisateljica, dramatičarka in zvočna umetnica Natascha Gangl od leta 2007 dela kot samostojna avtorica. Že več kot petnajst let živi in ustvarja v Avstriji, Španiji in Mehiki. Piše predvsem gledališka besedila, eksperimentalno prozo in eseje in ob tem raziskuje jezik v vseh možnih jezikovnih agregatnih stanjih. Spraševanje o slišanem je v samem jedru njene poetike, ki jo predstavlja pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger, osredotoča pa se na tekst Tam kam, za katerega je avtorica maja leta 2025 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Prevajalec in avtor scenarija je Aleš Šteger, režiser Klemen Markovčič, interpretka Darja Reichman, bralec veznega besedila Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica oddaje pa Tina Kozin. Leto nastanka: 2026.
Clarice Lispector se je rodila leta 1920 v Ukrajini v judovski družini. Ko je dopolnila dva meseca, je družina zamenjala Ukrajino za Brazilijo; Clarice je pisala že od majhnega in je bila vneta bralka. Leta 1941 je začela delati kot novinarka in pisateljica kratkih zgodb ter prvega romana Blizu neukročenega srca. Napisala je še sedem romanov in kakih deset knjig kratke proze in nekaj knjig za otroke. Umrla je leta 1977. Igralka Majda Grbac, bralec Matjaž Romih, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2001.
Clarice Lispector se je rodila leta 1920 v Ukrajini v judovski družini. Ko je dopolnila dva meseca, je družina zamenjala Ukrajino za Brazilijo; Clarice je pisala že od majhnega in je bila vneta bralka. Leta 1941 je začela delati kot novinarka in pisateljica kratkih zgodb ter prvega romana Blizu neukročenega srca. Napisala je še sedem romanov in kakih deset knjig kratke proze in nekaj knjig za otroke. Umrla je leta 1977. Igralka Majda Grbac, bralec Matjaž Romih, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2001.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo….«, je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja… V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo….«, je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja… V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo ….« je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja … V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo ….« je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja … V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov z naslovom Portreti I. je bil v Slavnostni dvorani Narodne galerije 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistrica Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije in avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio, nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznovrstno tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov z naslovom Portreti I. je bil v Slavnostni dvorani Narodne galerije 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistrica Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije in avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio, nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznovrstno tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov, naslovljen Portreti I., se je v Slavnostni dvorani Narodne galerije odvil 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistra Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije ter avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznoliko tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Prvi koncert jubilejne 25. sezone cikla Sozvočje svetov, naslovljen Portreti I., se je v Slavnostni dvorani Narodne galerije odvil 7. oktobra 2025. S predavanjem Jubilejni portreti ga je uvedla magistra Kristina Preininger, dolgoletna sodelavka Narodne galerije ter avtorica številnih razstavnih projektov. Ko smo jo povabili v radijski studio nas je, tako kot poslušalce na predavanju v Narodni galeriji, popeljala skozi raznoliko tradicijo avtoportretov – od sredine 15. do konca 20. stoletja, ki jih najdemo v zbirki Narodne galerije.
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
V oddaji Literarni portret predstavljamo flamskega pisatelja Toma Lanoyeja. Rodil se je leta 1958 v mestecu Sint-Niklaas v flamski provinci v Belgiji, živi in ustvarja pa v Antwerpnu in Cape Townu. Je eden najbolj cenjenih flamskih prozaistov, pesnikov in dramatikov, hkrati pa tudi ustvarjalec performansov, esejist, pisec kratkih zgodb in kolumen. V desetletjih ustvarjanja se je Lanoye izkazal kot prodoren kritik flamske družbe, pri tem pa se je kot eden prvih odvrnil od literarnega političnega angažmaja, ki je tamkajšnji prozi starejše generacije odvzel vsakršno epsko širino. Tako v svoji prozi kot v poeziji se ironično posveča predvsem človeškim nravem in raziskovanju jezika. Avtorica oddaje in prevajalka Mateja Seliškar Kenda, interpreta Sabina Kogovšek in Gregor Gruden, bralca Ana Bohte in Dejan Kaloper, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, ton in montaža Sonja Strenar, režija Igor Likar. Posneto 2010. Redakcija Matej Juh in Staša Grahek.
V oddaji Literarni portret predstavljamo flamskega pisatelja Toma Lanoyeja. Rodil se je leta 1958 v mestecu Sint-Niklaas v flamski provinci v Belgiji, živi in ustvarja pa v Antwerpnu in Cape Townu. Je eden najbolj cenjenih flamskih prozaistov, pesnikov in dramatikov, hkrati pa tudi ustvarjalec performansov, esejist, pisec kratkih zgodb in kolumen. V desetletjih ustvarjanja se je Lanoye izkazal kot prodoren kritik flamske družbe, pri tem pa se je kot eden prvih odvrnil od literarnega političnega angažmaja, ki je tamkajšnji prozi starejše generacije odvzel vsakršno epsko širino. Tako v svoji prozi kot v poeziji se ironično posveča predvsem človeškim nravem in raziskovanju jezika. Avtorica oddaje in prevajalka Mateja Seliškar Kenda, interpreta Sabina Kogovšek in Gregor Gruden, bralca Ana Bohte in Dejan Kaloper, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, ton in montaža Sonja Strenar, režija Igor Likar. Posneto 2010. Redakcija Matej Juh in Staša Grahek.
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Tudi v letu 2026 je Upravni odbor Prešernovega sklada podelil vseh osem nagrad za umetniške dosežke. Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejmeta industrijski oblikovalec in arhitekt Saša Janez Mächtig, ki je mednarodno znan po znamenitem kiosku K67 – njegovo delo temelji na poglobljenem razumevanju razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom –, ter plesalka in koreografinja Mateja Bučar, ki je s svojim večmedijskim opusom unikum v slovenskem prostoru. Nagrade Prešernovega sklada pa prejmejo: režiser in direktor fotografije Gregor Božič, ki se enako predano kot s filmom ukvarja z raziskovanjem in ohranjanjem starih sadnih sort in z njimi povezano kulturno dediščino; vizualna umetnica Jasmina Cibic, ki v svojih delih obravnava kolonializem, kulturni imperializem, nacionalizem in patriarhalni družbeni ustroj; pesnica Ana Pepelnik, ki poglobljeno in igrivo razmišlja o tem, kaj je poezija, kdo jo piše in koga piše ona, pa tudi o tem, kaj pomeni biti človek; scenaristka in režiserka Petra Seliškar, mojstrica sodobnega dokumentarnega filma z vizijo, v kateri sta umetnost in etika pogleda neločljivo prepleteni; skladateljica Petra Strahovnik, ki v svojih imerzivnih zvočnih okoljih razmišlja tudi o duševnem zdravju, družbenih stigmah, identiteti, odgovornosti in empatiji; ter dramska igralka Tina Vrbnjak, ki soustvarja režijske koncepte, oblikuje igralske partiture, premika kanonske like v sedanjost in s svojim mislečim telesom prevzema odgovornost do partnerjev, besedila in gledalcev.
Tudi v letu 2026 je Upravni odbor Prešernovega sklada podelil vseh osem nagrad za umetniške dosežke. Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejmeta industrijski oblikovalec in arhitekt Saša Janez Mächtig, ki je mednarodno znan po znamenitem kiosku K67 – njegovo delo temelji na poglobljenem razumevanju razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom –, ter plesalka in koreografinja Mateja Bučar, ki je s svojim večmedijskim opusom unikum v slovenskem prostoru. Nagrade Prešernovega sklada pa prejmejo: režiser in direktor fotografije Gregor Božič, ki se enako predano kot s filmom ukvarja z raziskovanjem in ohranjanjem starih sadnih sort in z njimi povezano kulturno dediščino; vizualna umetnica Jasmina Cibic, ki v svojih delih obravnava kolonializem, kulturni imperializem, nacionalizem in patriarhalni družbeni ustroj; pesnica Ana Pepelnik, ki poglobljeno in igrivo razmišlja o tem, kaj je poezija, kdo jo piše in koga piše ona, pa tudi o tem, kaj pomeni biti človek; scenaristka in režiserka Petra Seliškar, mojstrica sodobnega dokumentarnega filma z vizijo, v kateri sta umetnost in etika pogleda neločljivo prepleteni; skladateljica Petra Strahovnik, ki v svojih imerzivnih zvočnih okoljih razmišlja tudi o duševnem zdravju, družbenih stigmah, identiteti, odgovornosti in empatiji; ter dramska igralka Tina Vrbnjak, ki soustvarja režijske koncepte, oblikuje igralske partiture, premika kanonske like v sedanjost in s svojim mislečim telesom prevzema odgovornost do partnerjev, besedila in gledalcev.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Akademski slikar Lojze Adamlje, imenovan tudi slovenski Dalí, se že skoraj pol stoletja posveča nadrealističnemu slikarstvu. Njegov osrednji motiv je Karibus, napol ptič, napol človek. Odraščal je na Dolenjskem in je bil že kot otrok velik sanjač in nadarjen risar. Kot študenta Akademije za likovno umetnost v Ljubljani so ga močno pritegnile nadrealistične slike profesorja Štefana Planinca. Zanj prelomen pa je bil obisk Muzeja Salvadorja Dalíja v Figueresu v Španiji daljnega leta 1979. Nad Dalíjem slikarstvom je bil še kot študent naravnost očaran. Skoraj pol stoletja je Adamljetova likovna govorica premočrtna in usmerjena v zanj prepoznaven nadrealistični slog. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade doma in na tujem. Njegove slike so del mnogih javnih in zasebnih zbirk. Dokumentarni film je bil posnet na različnih krajih v Sloveniji in v tujini. Pri njegovem nastajanju so bile ustvarjalcem v veliko pomoč nekatere ustanove, še posebej Muzej Salvadorja Dalíja v Figueresu in Grad Bogenšperk.
Akademski slikar Lojze Adamlje, imenovan tudi slovenski Dalí, se že skoraj pol stoletja posveča nadrealističnemu slikarstvu. Njegov osrednji motiv je Karibus, napol ptič, napol človek. Odraščal je na Dolenjskem in je bil že kot otrok velik sanjač in nadarjen risar. Kot študenta Akademije za likovno umetnost v Ljubljani so ga močno pritegnile nadrealistične slike profesorja Štefana Planinca. Zanj prelomen pa je bil obisk Muzeja Salvadorja Dalíja v Figueresu v Španiji daljnega leta 1979. Nad Dalíjem slikarstvom je bil še kot študent naravnost očaran. Skoraj pol stoletja je Adamljetova likovna govorica premočrtna in usmerjena v zanj prepoznaven nadrealistični slog. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade doma in na tujem. Njegove slike so del mnogih javnih in zasebnih zbirk. Dokumentarni film je bil posnet na različnih krajih v Sloveniji in v tujini. Pri njegovem nastajanju so bile ustvarjalcem v veliko pomoč nekatere ustanove, še posebej Muzej Salvadorja Dalíja v Figueresu in Grad Bogenšperk.
Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.
Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Dokumentarni film Dr. Peter Kraljič: Manager svetovnega slovesa, ki ga je avtorsko zaokrožil Marjan Šrimpf, gledalcem predstavi življenjsko vizijo in različna poglavja uspešne poslovne poti dr. Petra Kraljiča, ki je sodeloval s svetovno znanimi industrijskimi in svetovalnimi podjetji, bil pa je tudi eden od ustanoviteljev Poslovne šole Bled. Po osamosvojitvi Slovenije je odklonil različne politične funkcije in je do upokojitve deloval v poslovnem svetu.
Dokumentarni film Dr. Peter Kraljič: Manager svetovnega slovesa, ki ga je avtorsko zaokrožil Marjan Šrimpf, gledalcem predstavi življenjsko vizijo in različna poglavja uspešne poslovne poti dr. Petra Kraljiča, ki je sodeloval s svetovno znanimi industrijskimi in svetovalnimi podjetji, bil pa je tudi eden od ustanoviteljev Poslovne šole Bled. Po osamosvojitvi Slovenije je odklonil različne politične funkcije in je do upokojitve deloval v poslovnem svetu.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Slikarka Ivana Kobilca (1861–1962) je v dokumentarnem filmu predstavljena kot pogumna, samozavestna, inovativna in ustvarjalna umetnica. Skozi igro igralke Nataše Matjašec spremljamo njeno evropsko pot, ki jo vodi na Dunaj, v München, Pariz, Sarajevo in Berlin. Film poudarja težko pot umetnice v 19. stoletju, v katerem se ženske niso mogle izšolati v državnih ustanovah in si pridobiti naslova akademske slikarke, kar je pomenilo, da so obiskovale privatne šole in trpele očitek neakademskosti. Prav tako so bile diskriminirane pri razstavljanju, zato si je slikarka pri podpisovanju slik pomagala le z začetnico imena (I. Kobilca), da je tako prikrivala svoj spol, kar ji je omogočalo nemoteno razstavljanje po pomembnih evropskih galerijah tistega časa. Njena odločitev za samostojno slikarsko pot je dozorela pri šestnajstih letih, ko je z očetom obiskala Dunaj in si ogledala nekaj tamkajšnjih galerij in muzejev. Tako ji je bilo všeč, da je sanjarila samo še o Dunaju, kam
Slikarka Ivana Kobilca (1861–1962) je v dokumentarnem filmu predstavljena kot pogumna, samozavestna, inovativna in ustvarjalna umetnica. Skozi igro igralke Nataše Matjašec spremljamo njeno evropsko pot, ki jo vodi na Dunaj, v München, Pariz, Sarajevo in Berlin. Film poudarja težko pot umetnice v 19. stoletju, v katerem se ženske niso mogle izšolati v državnih ustanovah in si pridobiti naslova akademske slikarke, kar je pomenilo, da so obiskovale privatne šole in trpele očitek neakademskosti. Prav tako so bile diskriminirane pri razstavljanju, zato si je slikarka pri podpisovanju slik pomagala le z začetnico imena (I. Kobilca), da je tako prikrivala svoj spol, kar ji je omogočalo nemoteno razstavljanje po pomembnih evropskih galerijah tistega časa. Njena odločitev za samostojno slikarsko pot je dozorela pri šestnajstih letih, ko je z očetom obiskala Dunaj in si ogledala nekaj tamkajšnjih galerij in muzejev. Tako ji je bilo všeč, da je sanjarila samo še o Dunaju, kam
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.
Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.
Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar je eden najbolj zanimivih slovenskih glasbenikov. Uspešno deluje in ustvarja na opernem, komornem, baletnem, simfoničnem in jazzovskem področju. Je samosvoj glasbeni ustvarjalec s prepoznavnim individualnim glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko. Predstavljajo vam zanimiv pogovor s skladateljem, ki slikovito oriše svoje glasbeno pot ter osvetli lastne poglede na sodobno glasbo. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, snemalec Jure Nemec, režiser Tomaž Švigelj.
Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar je eden najbolj zanimivih slovenskih glasbenikov. Uspešno deluje in ustvarja na opernem, komornem, baletnem, simfoničnem in jazzovskem področju. Je samosvoj glasbeni ustvarjalec s prepoznavnim individualnim glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko. Predstavljajo vam zanimiv pogovor s skladateljem, ki slikovito oriše svoje glasbeno pot ter osvetli lastne poglede na sodobno glasbo. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, snemalec Jure Nemec, režiser Tomaž Švigelj.
Film "Carl Nielsen – Med nebom in zemljo" je slikovita dokumentarna predstavitev življenja in dela danskega skladatelja Carla Nielsna (1865–1931). Film je portret skladatelja v nemirnih časih na prelomu iz 19. v 20. stoletje in ob prvi svetovni vojni. Kdo je bil ta veliki umetnik, čigar delavske in otroške skladbe so še danes med najbolj znanimi in priljubljenimi na Danskem? Film je posnet na otoku Fyn in v Københavnu . V njem nastopajo tudi Danski nacionalni simfonični orkester, Danski godalni kvartet in slovit dirigent Herbert Blomstedt. CARL NIELSEN, BETWEEN HEAVEN AND EARTH /Nemčija 2022/ scenarij in režija Magdalena Zięba-Schwind
Film "Carl Nielsen – Med nebom in zemljo" je slikovita dokumentarna predstavitev življenja in dela danskega skladatelja Carla Nielsna (1865–1931). Film je portret skladatelja v nemirnih časih na prelomu iz 19. v 20. stoletje in ob prvi svetovni vojni. Kdo je bil ta veliki umetnik, čigar delavske in otroške skladbe so še danes med najbolj znanimi in priljubljenimi na Danskem? Film je posnet na otoku Fyn in v Københavnu . V njem nastopajo tudi Danski nacionalni simfonični orkester, Danski godalni kvartet in slovit dirigent Herbert Blomstedt. CARL NIELSEN, BETWEEN HEAVEN AND EARTH /Nemčija 2022/ scenarij in režija Magdalena Zięba-Schwind
Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser sodi med najbolj plodovite, priznane in večkrat nagrajene ustvarjalce zadnjega obdobja. Filmski portret poudari različna področja njegovega ustvarjanja: režijo predstave Evgenij Onjegin v SNG Opera in balet Ljubljana, delo v radijskem studiu, pogovore v prostorih Viba filma in predstavitev monografije Gledališče Möderndorfer. Njegova gledališka, filmska in literarna poetika se razkriva v dialogih s sodelavci in sopotniki. Pri tem se dotikajo osnovnih določil njegovega ustvarjanja – socialne občutljivosti, družbene kritičnosti, ljubezni, erotike in humorja. Ob obisku Planinske jame gledalec skozi igro odsevov vstopi v Möderndorferjev najbolj intimni svet, z obujanjem spominov na otroštvo in obiskom domačije njegovega deda, učitelja, etnologa in socialista v Dolah na Avstrijskem Koroškem. Zgodba o umetniku, ki ustvarja z neizprosno iskrenostjo, predanostjo in zahtevo po človeškem dostojanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc.
Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser sodi med najbolj plodovite, priznane in večkrat nagrajene ustvarjalce zadnjega obdobja. Filmski portret poudari različna področja njegovega ustvarjanja: režijo predstave Evgenij Onjegin v SNG Opera in balet Ljubljana, delo v radijskem studiu, pogovore v prostorih Viba filma in predstavitev monografije Gledališče Möderndorfer. Njegova gledališka, filmska in literarna poetika se razkriva v dialogih s sodelavci in sopotniki. Pri tem se dotikajo osnovnih določil njegovega ustvarjanja – socialne občutljivosti, družbene kritičnosti, ljubezni, erotike in humorja. Ob obisku Planinske jame gledalec skozi igro odsevov vstopi v Möderndorferjev najbolj intimni svet, z obujanjem spominov na otroštvo in obiskom domačije njegovega deda, učitelja, etnologa in socialista v Dolah na Avstrijskem Koroškem. Zgodba o umetniku, ki ustvarja z neizprosno iskrenostjo, predanostjo in zahtevo po človeškem dostojanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
Portret pisatelja in zgodovinarja Janeza Trdine (1830-1905)
Portret pisatelja in zgodovinarja Janeza Trdine (1830-1905)
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.
Violinistka Lana Trotovšek je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se je podiplomsko izobraževala na Mozarteumu v Salzburgu, na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban v Londonu ter na tamkajšnjem Kraljevem kolidžu za glasbo. Živi v Londonu, koncertira z različnimi zasedbami in orkestri ter poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na Trinity kolidžu v Londonu. Na 72. Ljubljana Festivalu je pod taktirko karizmatičnega dirigenta Zubina Mehte z orkestrom Maggio Musicale Fiorentino izvedla Beethovnov Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61. Na splošno je Beethoven med njenimi najbolj priljubljenimi skladatelji; posnela je tudi zajeten opus njegovih violinskih sonat, kar je bil eden njenih največjih projektov. Ponosno pove, da igra na violino iz leta 1750, ki jo je izdelal Pietro Antonio dalla Costa. Njena velika ljubezen je komorna glasba, zato s posebno strastjo nastopa z različnimi zasedbami – od triov do godalnih kvartetov in komornih godalnih orkestrov, izvaja pa tako klasični repertoar kot sodobno glasbo. Za svoje umetniške projekte je leta 2021 med drugim prejela nagrado Prešernovega sklada. Scenaristka in urednica oddaje, v kateri boste spoznali Lano Trotovšek kot interpretko in profesorico, je Darja Korez Korenčan.
Violinistka Lana Trotovšek je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se je podiplomsko izobraževala na Mozarteumu v Salzburgu, na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban v Londonu ter na tamkajšnjem Kraljevem kolidžu za glasbo. Živi v Londonu, koncertira z različnimi zasedbami in orkestri ter poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na Trinity kolidžu v Londonu. Na 72. Ljubljana Festivalu je pod taktirko karizmatičnega dirigenta Zubina Mehte z orkestrom Maggio Musicale Fiorentino izvedla Beethovnov Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61. Na splošno je Beethoven med njenimi najbolj priljubljenimi skladatelji; posnela je tudi zajeten opus njegovih violinskih sonat, kar je bil eden njenih največjih projektov. Ponosno pove, da igra na violino iz leta 1750, ki jo je izdelal Pietro Antonio dalla Costa. Njena velika ljubezen je komorna glasba, zato s posebno strastjo nastopa z različnimi zasedbami – od triov do godalnih kvartetov in komornih godalnih orkestrov, izvaja pa tako klasični repertoar kot sodobno glasbo. Za svoje umetniške projekte je leta 2021 med drugim prejela nagrado Prešernovega sklada. Scenaristka in urednica oddaje, v kateri boste spoznali Lano Trotovšek kot interpretko in profesorico, je Darja Korez Korenčan.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Niko Goršič je vsestranski gledališki ustvarjalec, igralec, performer, režiser in vesten spremljevalec odrske umetnosti, od gledališča do plesa. Odigral je nešteto vlog v gledališču, filmu in na televiziji ter režiral več kot trideset gledaliških predstav in še vedno aktivno ustvarja. Dokumentarni portret tega izjemno vitalnega in neumorno umetniško angažiranega osemdesetletnika ima za rdečo nit gibanje oziroma hojo. Niko Goršič namreč vsak dan kot del umetniške akcije naredi 10.000 korakov. V dokumentarnem filmu sledimo njegovim korakom po nekdanjih in trenutnih gledaliških poteh, pri čemer njegovo pripoved dopolnjujejo različni sopotniki iz preteklosti in sedanjosti.
Niko Goršič je vsestranski gledališki ustvarjalec, igralec, performer, režiser in vesten spremljevalec odrske umetnosti, od gledališča do plesa. Odigral je nešteto vlog v gledališču, filmu in na televiziji ter režiral več kot trideset gledaliških predstav in še vedno aktivno ustvarja. Dokumentarni portret tega izjemno vitalnega in neumorno umetniško angažiranega osemdesetletnika ima za rdečo nit gibanje oziroma hojo. Niko Goršič namreč vsak dan kot del umetniške akcije naredi 10.000 korakov. V dokumentarnem filmu sledimo njegovim korakom po nekdanjih in trenutnih gledaliških poteh, pri čemer njegovo pripoved dopolnjujejo različni sopotniki iz preteklosti in sedanjosti.
Karmina Šilec je ustanoviteljica in umetniška voditeljica Carmine Slovenice, novoglasbenega gledališča Choregie, ansambla Kebataola, cikla Attacca in glasbeno-gledališkega festivala Choregie. Dobitnica številnih najpomembnejših mednarodnih nagrad je z inovativnimi glasbeno-gledališkimi projekti Choregie gostovala na uglednih festivalih po vsem svetu. Je tudi članica strokovnih žirij in umetniških svetov na zborovskih in dirigentskih tekmovanjih ter predavateljica na univerzah doma in v tujini, na mednarodnih seminarjih, konferencah in kongresih. V portretu bo predstavljeno desetletno obdobje njene ustvarjalnosti od leta 2015 do 2025, ko je s svojim vokalnim gledališčem bodisi kot dirigentka, scenaristka, skladateljica ali režiserka začela premikati meje zborovskega petja in ustvarjati performanse, dokumentarne opere, vokalno-gledališke instalacije. S svojimi drzno zasnovanimi koncepti je navdušila kritike od New Yorka do evropskih prestolnic.
Karmina Šilec je ustanoviteljica in umetniška voditeljica Carmine Slovenice, novoglasbenega gledališča Choregie, ansambla Kebataola, cikla Attacca in glasbeno-gledališkega festivala Choregie. Dobitnica številnih najpomembnejših mednarodnih nagrad je z inovativnimi glasbeno-gledališkimi projekti Choregie gostovala na uglednih festivalih po vsem svetu. Je tudi članica strokovnih žirij in umetniških svetov na zborovskih in dirigentskih tekmovanjih ter predavateljica na univerzah doma in v tujini, na mednarodnih seminarjih, konferencah in kongresih. V portretu bo predstavljeno desetletno obdobje njene ustvarjalnosti od leta 2015 do 2025, ko je s svojim vokalnim gledališčem bodisi kot dirigentka, scenaristka, skladateljica ali režiserka začela premikati meje zborovskega petja in ustvarjati performanse, dokumentarne opere, vokalno-gledališke instalacije. S svojimi drzno zasnovanimi koncepti je navdušila kritike od New Yorka do evropskih prestolnic.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Za vas tokrat igrajo ansambli: Tomaža Rota; Petka; Šepet in Vražji muzikanti. Poslušate skladbe s festivalov in njihovih zgoščenk, ki so nastajale v zadnjem obdobju njihovega ustvarjanja. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Za vas tokrat igrajo ansambli: Tomaža Rota; Petka; Šepet in Vražji muzikanti. Poslušate skladbe s festivalov in njihovih zgoščenk, ki so nastajale v zadnjem obdobju njihovega ustvarjanja. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Dokumentarni film je poglobljen portret legendarnega belgijskega kolesarja Eddyja Merckxa, ki je med letoma 1967 in 1975 osvojil vse, kar se je dalo osvojiti: petkrat je zmagal na Dirki po Franciji, petkrat na Dirki po Italiji, enkrat na Dirki po Španiji, trikrat je stal na najvišji stopnički svetovnih prvenstev, v Mehiki je postavil nov svetovni rekord v vzdržljivostni enourni vožnji, poleg tega pa je nanizal še številne zmage na vseh kolesarskih klasikah. Zdelo se je, da kot za šalo zmaže prav vsakega tekmeca, zato se ga je prijel vzdevek Kanibal. EDDY, RACE OF A CHAMPION / EDDY, TRACKING THE CHAMPION / EDDY, DANS LA ROUE D'UN CHAMPION / Belgija, Francija / 2025 / Režija: Christophe Hermans, Boris Tilquin
Dokumentarni film je poglobljen portret legendarnega belgijskega kolesarja Eddyja Merckxa, ki je med letoma 1967 in 1975 osvojil vse, kar se je dalo osvojiti: petkrat je zmagal na Dirki po Franciji, petkrat na Dirki po Italiji, enkrat na Dirki po Španiji, trikrat je stal na najvišji stopnički svetovnih prvenstev, v Mehiki je postavil nov svetovni rekord v vzdržljivostni enourni vožnji, poleg tega pa je nanizal še številne zmage na vseh kolesarskih klasikah. Zdelo se je, da kot za šalo zmaže prav vsakega tekmeca, zato se ga je prijel vzdevek Kanibal. EDDY, RACE OF A CHAMPION / EDDY, TRACKING THE CHAMPION / EDDY, DANS LA ROUE D'UN CHAMPION / Belgija, Francija / 2025 / Režija: Christophe Hermans, Boris Tilquin
Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.
Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.
V Športnem uredništvu Televizije Slovenija je nastal dokumentarni film o najboljšem slovenskem veslaču vseh časov Iztoku Čopu. Športna pot Iztoka Čopa, slovenskega športnika z največ osvojenimi medaljami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, je bila v prvi vrsti predvsem zelo uspešna in dolga, hkrati pa v filmu spoznamo, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, središče vsega. Nešteto zaveslajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zaveslaj zase je nekako poročal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže. Scenaristka: Nuša Ekar Snemalec: Artur Rutar Montažer: Milan Miloševič Avtor in izvajalec glasbe: Boštjan Grabnar Režiser: Božo Grlj
V Športnem uredništvu Televizije Slovenija je nastal dokumentarni film o najboljšem slovenskem veslaču vseh časov Iztoku Čopu. Športna pot Iztoka Čopa, slovenskega športnika z največ osvojenimi medaljami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, je bila v prvi vrsti predvsem zelo uspešna in dolga, hkrati pa v filmu spoznamo, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, središče vsega. Nešteto zaveslajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zaveslaj zase je nekako poročal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže. Scenaristka: Nuša Ekar Snemalec: Artur Rutar Montažer: Milan Miloševič Avtor in izvajalec glasbe: Boštjan Grabnar Režiser: Božo Grlj
V dokumentarnem portretu bomo predstavili izjemno zgodbo slovenskega izseljenca v Braziliji, Štefana Bogdana Šaleja. Šalej je novinar, diplomat in podjetnik. Njegovo mladost je po koncu druge svetovne vojne v Celju zaznamovala usoda staršev. Oče je emigriral iz države, zato je mati morala v zapor. Kljub temu se je lahko šolal v Šentjurju in Celju, kjer si je v gimnaziji z različnimi dejavnostmi – tudi pisanjem za medije – tlakoval prihodnost. S šestnajstimi leti je skupaj z mamo in sestro odpotoval k očetu v Brazilijo. Tam se je začela njegova pot uspeha. Moral se je naučiti portugalščine, da je lahko pozneje študiral ekonomijo in politične vede ter celo doktoriral. Med študijem je bil stalni dopisnik časopisa Delo in je poročal o vseh pomembnih dogodkih v Braziliji in širše. V zvezni državi Minas Gerais je nato skupaj s še dvema partnerjema ustanovil podjetje Technowatt, ki je med drugim izdelovalo dele za cestno električno razsvetljavo. Podjetje je delovalo v številnih južnoameriških mestih ter drugje po svetu in je kot prvo poskrbelo za osvetlitev kipa Jezusa Kristusa v Riu de Janeiru. Šalej se je ukvarjal tudi z diplomacijo. Dolga leta je bil častni konzul Slovenije v Braziliji in je poskrbel za 8 različnih sporazumov med Slovenijo in Brazilijo. Leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU-ju, je sodeloval na številnih dogodkih. Najpomembnejši pa je njegov prispevek k razvoju programa za industrijo elektronike v mestu Santa Rita do Sapucai. Tam sta skupaj s slovenskim podjetnikom dr. Petrom Kraljičem izvedla projekt RASTI MINAS in namesto kavnih plantaž je nastala »dolina elektronike«. Omeniti velja še, da je Bogdan Šalej ustanovil trgovsko akademijo Escola do Sabrae v mestu Belo Horizonte, in sicer po vzoru take šole v Celovcu. Brazilska akademija je oktobra 2024 praznovala tridesetletnico uspešnega delovanja. Bogdan Štefan Šalej je kot prvi Slovenec postal častni državljan brazilske zvezne države Minas Gerais. Več pa boste izvedeli v dokumentarnem portretu z naslovom Uganka Šalej.
V dokumentarnem portretu bomo predstavili izjemno zgodbo slovenskega izseljenca v Braziliji, Štefana Bogdana Šaleja. Šalej je novinar, diplomat in podjetnik. Njegovo mladost je po koncu druge svetovne vojne v Celju zaznamovala usoda staršev. Oče je emigriral iz države, zato je mati morala v zapor. Kljub temu se je lahko šolal v Šentjurju in Celju, kjer si je v gimnaziji z različnimi dejavnostmi – tudi pisanjem za medije – tlakoval prihodnost. S šestnajstimi leti je skupaj z mamo in sestro odpotoval k očetu v Brazilijo. Tam se je začela njegova pot uspeha. Moral se je naučiti portugalščine, da je lahko pozneje študiral ekonomijo in politične vede ter celo doktoriral. Med študijem je bil stalni dopisnik časopisa Delo in je poročal o vseh pomembnih dogodkih v Braziliji in širše. V zvezni državi Minas Gerais je nato skupaj s še dvema partnerjema ustanovil podjetje Technowatt, ki je med drugim izdelovalo dele za cestno električno razsvetljavo. Podjetje je delovalo v številnih južnoameriških mestih ter drugje po svetu in je kot prvo poskrbelo za osvetlitev kipa Jezusa Kristusa v Riu de Janeiru. Šalej se je ukvarjal tudi z diplomacijo. Dolga leta je bil častni konzul Slovenije v Braziliji in je poskrbel za 8 različnih sporazumov med Slovenijo in Brazilijo. Leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU-ju, je sodeloval na številnih dogodkih. Najpomembnejši pa je njegov prispevek k razvoju programa za industrijo elektronike v mestu Santa Rita do Sapucai. Tam sta skupaj s slovenskim podjetnikom dr. Petrom Kraljičem izvedla projekt RASTI MINAS in namesto kavnih plantaž je nastala »dolina elektronike«. Omeniti velja še, da je Bogdan Šalej ustanovil trgovsko akademijo Escola do Sabrae v mestu Belo Horizonte, in sicer po vzoru take šole v Celovcu. Brazilska akademija je oktobra 2024 praznovala tridesetletnico uspešnega delovanja. Bogdan Štefan Šalej je kot prvi Slovenec postal častni državljan brazilske zvezne države Minas Gerais. Več pa boste izvedeli v dokumentarnem portretu z naslovom Uganka Šalej.
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Tokrat je naš gost ameriški Slovenec, zgodovinar Joe Valenčič. Rojen je bil v Ameriki, že od rojstva živi v Clevelandu, kjer je največja slovenska skupnost zunaj meja Slovenije. Joe Valenčič je v slovenski skupnosti nadvse aktiven, je vodja slovenskega glasbenega muzeja v Clevelandu, organizator znanega festivala Kranjskih klobas, sodeluje na dolgoletnem festivalu slovensko ameriške polke ob zahvalnem dnevu, vodi slovensko radijsko oddajo, je predsednik clevelandske podružnice Slovenske narodne podporne Jednote, predvsem pa velik promotor slovenstva, slovenske kulture, glasbe in kulinarike med Slovenci v Ohiu.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Portretno osvetljene poteze ustvarjalca, ki je več desetletij oblikoval slovenski in evropski gledališki prostor ter čas - Tomaža Pandurja. Dokumentarni film je zastavljen kot portret gledališkega ustvarjalca na eni in razmišljujočega, občutljivega človeka na drugi strani. Že kot mlad režiser je Pandur s strastnim prepričanjem v ritualno moč gledališča kot svetišča umetnosti zaznamoval domači gledališki prostor, zadnjih nekaj let pa se uspešno uveljavlja v tujini. Gledališka pot ga je vodila od gimnazijske gledališke skupine Tespisov voz v rodnem Mariboru do njegove prve, danes kultne predstave Šeherezada v Mladinskem gledališču Ljubljana, nato pa prek uspešnega mariborskega obdobja, ko je vodil gledališče tudi kot umetniški direktor, do prestopa v evropski gledališki prostor. Osrednji del dokumentarne pripovedi temelji na predstavi Barocco, ki jo je premierno predstavil madridskemu občinstvu.
Portretno osvetljene poteze ustvarjalca, ki je več desetletij oblikoval slovenski in evropski gledališki prostor ter čas - Tomaža Pandurja. Dokumentarni film je zastavljen kot portret gledališkega ustvarjalca na eni in razmišljujočega, občutljivega človeka na drugi strani. Že kot mlad režiser je Pandur s strastnim prepričanjem v ritualno moč gledališča kot svetišča umetnosti zaznamoval domači gledališki prostor, zadnjih nekaj let pa se uspešno uveljavlja v tujini. Gledališka pot ga je vodila od gimnazijske gledališke skupine Tespisov voz v rodnem Mariboru do njegove prve, danes kultne predstave Šeherezada v Mladinskem gledališču Ljubljana, nato pa prek uspešnega mariborskega obdobja, ko je vodil gledališče tudi kot umetniški direktor, do prestopa v evropski gledališki prostor. Osrednji del dokumentarne pripovedi temelji na predstavi Barocco, ki jo je premierno predstavil madridskemu občinstvu.
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednik in scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednik in scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja se s psihoanalitično prakso in uporabo psihoanalize v literaturi in vzgoji. Matjaž Lunaček je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1994 in 2006 se je izobraževal v Rimu v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja. V fokusu tega psihiatra in tudi pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost. Njegov lok je jasen in sega od generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati. V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen. V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja. Scenaristka in režiserka je bila Alma Lapajne.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja se s psihoanalitično prakso in uporabo psihoanalize v literaturi in vzgoji. Matjaž Lunaček je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1994 in 2006 se je izobraževal v Rimu v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja. V fokusu tega psihiatra in tudi pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost. Njegov lok je jasen in sega od generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati. V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen. V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja. Scenaristka in režiserka je bila Alma Lapajne.